m
cl
D

Festival Kurirček podeljuje za izjemne dosežke na področju snovanja za otroke in mladino s tematiko NOB in revolucije PRIZNANJE PARTIZANSKEGA KURIRJA. Od leta 1968 do 1982 je bilo podeljenih 34 priznanj književnikom, glasbenikom in likovnim umetnikom.
Kipec partizanskega kurirja je med vojno na osvobojenem ozemlju v Beli krajini v žgani glini izdelala kiparka Marija Dolgan (1917—1945) in je edino kiparsko delo, narejeno med NOB na slovenskih tleh, ki upodablja partizanskega kurirja. Kipec danes hrani Muzej narodne revolucije SRS v Ljubljani. Z dovoljenjem svojcev je postal partizanski kurir kiparke Marije Dolgan v bronastem odlitku priznanje Festivala Kurirček.
Ob dvajsetletnici Festivala Kurirček decembra 1982 so priznanje prejeli pisatelj Karel Grabeljšek-Gaher, ilustrator Božo Kos in skladatelj Pavel Sivic.
Na ovitku:
Ilustracija Boža Kosa, nagrajenca Festivala Kurirček, iz knjige Leopolda Suhodolčana Veliki in mali kapitan.
p
YU ISSN 0351-5141
OTROK
IN KNJIGA
REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI IN KNJIŽNE VZGOJE
17
1983
ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3, 4) se je 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto.
Uredniški odbor: Helena Berce, Jože Filo, Miran Hladnik, Marjana Kobe, Darja Kramberger, mag. Ljubica Marjanovič-Umek, Tanja Pogačar
Uredniški svet: dr. Milan Crnkovič, Niko Grafenauer, dr. Matjaž Kmecl, Stanko Kotnik, Albin Kramberger, dr. Ivan Toličič, Andra 2nidar
Glavna urednica: Dai^a Kramberger
Seikretarka uredništva: Darka Tancer-Kajnih
Redakcija te številke je bila končana jimija 1983
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji
Izdajajo: Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice. Pedagoška akademija Maribor, Festival Kurirčak in Pionirska knjižnica Ljubljana
Naslov urednižtva: Pionirska knjižnica Maribor, Rotovžki trg 6
Naročila sprejema in revijo odpošilja založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5
Marjana Kobe Ljubljana
FANTASTIČNA PRIPOVED
n. Fantastična pripoved v slovenski mladinski književnosti po II. svetovni
vojni'
Metka Simončič je v študiji Fantastična pripoved na Slovenskem in v zahodni Evropi^ ob pregledu slovenske povojne mladinske književnosti do leta 1965 odkrila »dva sijajna primera«, »dve obširni deli, ki ju lahko štejemo za klasična primera naše fantastične pripovedi«; to sta deli Vitomila Zupana (ps. Langus) Potovanje v tisočera mesta (1956) in Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki (1961). Obe deli v resnici »vzdržJta« tudi stroga Klingbergova teoretična merila za uvrstitev v ta žanr mladinske književnosti:
—	Kot značilno in za fantastično pripoved tipično strukturo v obeh delih razbiramo dve ravni dogajanja v zgodbi, dva svetova: svet resničnosti in fantastični svet; oba svetova se soočita bodisi tako, da skozi vso zgodbo obstajata neodvisno drug ob drugem {Potovanje v tisočera mesta) ali tako, da prehajata drug v drugega (Drejček in trije Marsovčki)', v obeh primerih pa oblikujeta enovito celoto zgodbe.
—	Glavni junak je v obeh tekstih sodobni otrok, poglavitna pisateljska optika pa je princip otroškega zornega kota. V nasprotju z junaki ljudske pravljice, ki pojave magičnega sveta sprejemajo brez začudenja, kot nekaj povsem samoumevnega, se Zupanov Tek in Pečjakov Drejček ob vdoru ireal-nosti v njimo realno vsakdanjost posebnosti in nenavadnosti fantastičnega sveta vseskozi dobro zavedata; vdor fantastike v dogajanje sproži zato v obeh otroških junakih presenečenje, začudenje, radovednost, veselje pa tudi tesnobne občutke in celo strah. Tudi ta pojav je za fantastično pripoved tipičen in z drugimi besedami pomeni, da junaka obeh zgodb tudi ob prehodu na irealno raven dogajanja ostaneta »zaresna« otroka, z doživljanjem, s skušnjami in z logiko iz svojega realnega sveta.
—	V obeh delih se zgodba začne v sodobnem realnem svetu, v dobro znanem in domačnostnem vzdušju družinskega okolja. Pri Zupanu je realni svet glavnega junaka dečka Teka le ozek okvir za obsežno fantastično jedro zgodbe, realni in fantastični svet pa obstajata neodvisno drug ob drugem.
' Pričujoči sestavek je nadaljevanje razprave M. Kobe: Fantastična pripoved. I. Oris teoretičnih preučevanj v zahodni Evropi. Otrok in knjiga 1982, št. 16, 5—18.
' M. Simončič: Fantastična pripoved na Slovenskem in v zahodni Evropi. Dialogi 1965, št. 5, 249—252.
Tudi vzrok, da se zgodba iz resničnosti Tekovega vsakdanjika prevesi na fantastično raven, je povsem realen: Tek v domači kuhinji pade s kredence in se poškoduje; čas njegove bolezni omogoča (in tudi psihološko motivira) zaplet in razplet dogajanja na fantastični ravni, v svetu Zlomka in Uso-dovca.' Pri Pečjaku realni svet (Zemlja) in fantastični svet (Mars) sicer tudi samostojno obstajata drug ob drugem: med potekom dogajanja na Zemlji Drejček in bralci »vemo«, da se neodvisno od življenja na Zemlji odvija tudi življenje na Marsu, kjer so doma marsovski otroci Miš, Maš in Saš; vendar pisatelj oba svetova, resničnega in fantastičnega, v zgodbi sooči tako, da ireal-ni svet nenadoma vdre v realno vsakdanjost in se z njo prepleta, glavni človeški otroški junak pa se v poteku dogajanja »seli« z ene ravni zgodbe na drugo; vzrok za Drejčkovo prehajanje z realne na fantastično raven in spet nazaj je povsem realen: gre pa dečkovo osamljenost, potrebo po prijateljskih vrstnikih in željo po igri.
—	Tudi z vidika tipičnih motivov, ki jih Göte Klingberg odkriva v delih tega žanra,^ sta Zupanovo in Pečjakovo delo izrazita predstavnika fantastične pripovedi: Zupanova stvaritev je izrazit primer za motiv »osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v magično-mitični svet«, delo Vida Pečjaka pa predstavnik motiva »tuji, nenavadni otroci, to je otroci iz nekega tujega sveta, nastopajo v vsakdanjem svetu«.
—	Obe deli imata zelo razvidne sporočilne razsežnosti (message, Botschaft), ki so tudi tipična prvina fantastične pripovedi: Zupanovo sporočilo sega še čez (Klingbergov) motiv boja med Dobrim in Zlom, saj na svojstven način razpira nekatera temeljna eksistencialna vprašanja; Pečjakova fantastična pripoved pa »zagovarja« neavtoritarne vzgojne posege odraslih v svet otrok in hkrati izžareva močno protivojno tendenco.
Marija Bokal je v svoji disertaciji® izluščila iz povojne slovenske mladinske književnosti do leta 1968 — ob Zupanovem delu Potovanje v tisočera mesta in Pečjakov! stvaritvi Drejček in trije Marsovčki — še dve fantastični pripovedi, ki ju je bila Metka Simončič prezrla, čeprav sta izšli pred letom 1965, s katerim je avtorica zaključila svoj pregled. Bokalova se je v svoji razpravi izčrpno posvetila sicer samo strukturalni analizi Zupanovega dela, vendar je (ob Pečjaku) opozorila še na deli Antona Ingoliča Udarna brigada (1946) in Saše Vuga Skorenjček Matevžek (1955), ne da bi ju tudi podrobneje obravnavala.
Oba teksta sta v knjižni obliki izšla torej že pred Zupanovo in Pečjakovo fantastično pripovedjo, se pravi v prvem desetletju po osvoboditvi. In zato gotovo ni naključje, marveč zavestno pisateljsko ustvarjalno dejanje dejstvo, da prvi dve fantastični pripovedi, ki sta na Slovenskem izšli po II. svetovni vojni, obravnavata prav tematiko NOB; obdobje okupacije Jugoslavije in
' Podrobnejšo strukturalno analizo fantastične pripovedi V. Zupana Potovanje v tisočera mesta glej v razpravi M. Bokal: Fantastična pripoved. Otrok in knjiga 1979, št. 8, 38—48.
* Klingbergov izbor tipičmlh motivov, ki se pojavljajo v fantastični pripovedi kot žanru mladinske književnosti glej v razpravi M. Kobe: Fantastična pripovedI. Oris teoretičnih preučevanj v zahodni Evropi. Otrok in knjiga 1982, št. 16, 5—18.
» M. Bokal: Slowenische Kinder- und Jugendliteratur von 1945 bis 1968. diss. (Tipkopis).
partizanskega odpora je namreč tematsko ozadje, časovni in geografski tloris obeh del: Udarne brigade in Skorenjčka Matevžka.^
Analiza obeh del nam odkrije tipične značilnosti, ki po Klingbergovih in Miillerjevih kriterijih konstituirajo ta literarni žanr:
—	Udarno brigado Antona Ingoliča lahko uvrstimo med fantastične pripovedi z značilnim motivom »oživljene igrače nastopajo v vsakdanjem svetu«.
—	V strukturi teksta razvidno razbiramo dve ravni dogajanja: realno in fantastično; resnični svet je geografsko in časovno natančno določen: Jugoslavija v času okupacije in partizanskega odpora, fantastični svet pa predstavljajo igrače glavnega otroškega junaka, ki oživijo in se odpravijo na težavno pot v Srbijo iskat svojega ljubljenega gospodarja Borčka. Oba svetova, realni in fantastični, se v zgodbi soočita tako, da nenehno prehajata drug v drugega: irealni svet oživljenih igrač se nenadoma pojavi v resničnem svetu nemškega okupatorja, ustašev, četnikov in partizanov; poleg statusa igrač imajo le-te namreč tudi eksistenco, ki si jo pisatelj — očka »sproti« izmišlja kot pravljico, ki jo v pregnanstvu pripoveduje svojemu bolnemu sinu Borčku; deček očetovo pripoved doživlja kot realnosti povsem enakovredno resničnost in tako v zgodbi fantastična fikcija prepričljivo prehaja v realno vsakdanjost ter ustvarja z njo enovito celoto.
Tudi delo Saše Vuge Škorenjček Matevžek bi smeli ko,t fantastično pripoved uvrstiti v isti motivni krog, čeprav v zgodbi ne nastopajo »oživljene igrače«, marveč »oživljeni predmeti« — škornji.
—	Dogajanje v zgodbi, ki je geografsko in časovno določeno (Primorska v času NOB), poteka na značilnih dveh ravneh: realni in fantastični; fantastično raven dogajanja uteleša oživljena in »počlovečena« družinica škornjev: oče Škorenj, mama Škorenjca in sin edinec Škorenjček Matevžek; le-ta agira in reagira vseskozi na način otroškega doživljajskega sveta. Oba svetova: realni svet ljudi (Slovenci: Stara Sčava, partizan Ščavo in Lahi) in fantastični svet z osrednjim likom Skorenjčkom Matevžkom sta dve enakovredni resničnosti, ki po logiki dogajanja v zgodbi prehajata druga v drugo in ustvarjata enovito celoto zgodbe.
—	V obe deli sta pisatelja Anton Ingolič in Saša Vuga vtkala izrazito humano in protivojno sporočilo: specifična različica motiva boja med Dobrim in Zlom se v obeh fantastičnih pripovedih dogaja na značilnem tematskem ozadju narodnoosvobodilnega boja.
Metka Simončič v že večkrat citirani študiji upošteva in obravnava sicer tudi Bogomira Magajno in njegovo delo Račko in Lija, ki je po IL svetovni vojni izšlo prvič leta 1954. Ker pa je ta izdaja le rahlo spremenjen ponatis prve izdaje tega dela iz leta 1943, smemo Magajno uvrstiti že kar med »predhodnike« povojne fantastične pripovedi na Slovenskem; zdi se tudi, da je med mladinskimi deli Bogomira Magajne v zvezi z dokaj zapleteno problematiko izvirov fantastične pripovedi pri nas, bolj kot delo Račko in Lija zanimiva in relevantna njegova Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču (1937), stvaritev, ki jo je pisatelj po vojni rahlo predelal in z naslovom
' Ironično satirični prikaz dekadentnega miljeja (jugoslovanskega) kraljevskega dvora oiziroma tedanje vladajoče družbe, torej tematike, ki časovno tudi sodi v obdobje II. svetovne vojne pri nas, se loteva tudi Milan Sega v delu Zgode in nezgode kraljevskega dvora (1957); tekst bomo obravnavali v okviru del, ki po Klingbergu sodijo v mejno področje med žanroma »fantastična pripoved« in »sur-reali&tiöno komična pripoved«.
o dečku in labodu uvrstil v knjigo V deželi pravljic in sanj (1952). Preučevanje začetkov faaitastične pripovedi na Slovenskem vsekakor zahteva posebno obravnavo; v njenih okvirih pa bo ob Bogomiru Magajni treba med drugimi pisci posvetiti pozornost tudi Josipu Ribičiču, še posebej njegovemu tekstu Tinkin zajček (1938, prva izd. po II. svet. vojni 1954).
Do leta 1968 smemo torej med izrazite primere fantastične pripovedi v povojni slovenski mladinski književnosti uvrstiti naslednje avtorje oziroma dela: Anton Ingolič Udarna brigada (1946), Saža Vuga Skorenjček Matevžek (1955), Vitomil Zupan Potovanje v tisočera mesta (1956) in Vid Pečjak Drejček in trije Marsovčki (1961).
V obdobju od leta 1968 do leta 1982 pa se nam pri razbiranju slovenskih fantastičnih pripovedi — upoštevajoč Klingbergove in Müller j eve teoretične kriterije — v podrobnejšo analitično »preizkušnjo« ponujajo predvsem naslednja dela: Vitomil Zupan Trije konji (1970), Kristina Brenkova Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1972), Kristina Brenkova Srebrna račka, zlata račka (1975), Ivo Zorman Storžkovo popoldne (1973), Vida Brest Veliki čarovnik Ujtata (1974), Svetlana Makarovič Kosovirja na leteči žlici (1974) in Kam pa kam, kosovirja? (1975), Jože Snoj Avtomoto mravlje (1975).
Klingbergovi opredelitvi tega žanra ustrezata med navedenimi besednimi stvaritvami v prvi vrsti teksta Vitomila Zupana Trije konji (1970) in Jožeta Snoja Avtomoto mravlje (1975). Kot izraziti fantastični pripovedi opredeljujejo obe deli naslednje motivne, oblikovne in kompozicijske značilnosti:
—	Obe deli lahko uvrstimo med fantastične pripovedi z značilnim motivom »osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v magično-mitični svet«. V Zupanovem delu Trije konji je ta svet skrivnostna dežela oziroma »grad težkih saiy«, v Snojevem tekstu Avtomoto mravlje pa nenavadna in srhljiva dežela mravelj.
—	Dogajanje v obeh zgodbah se odvija na dveh ravneh: realni in fantastični; resnični svet (ki je krajevno in časovno fiksiran v sodobnost) in fantastični svet se v obeh zgodbah soočita na podoben način, in sicer tako, da skozi vso pripoved obstajata neodvisno drug ob drugem: vsakdanja resničnost glavnih otroških junakov je v obeh delih le ozek realni okvir za obsežno fantastično jedro pripovedi. Tudi prehod dogajanja z realne na fantastično raven je pogojen v resničnem svetu otroških junakov; pri Zupanu: kljub mamini prepovedi se gre Mak drsat, tanek spomladanski led se mu vdre in deček se nenadoma znajde v »gradu težkih sanj«;' pri Snoju: Vid, Jošt in njun kuža
' Za Makov prehod z realne na fantastično raven dogajanja v zgodbi uporabi V. Zupan »motiv vrat«: »Tedaj je pod njim čudno zahreščal led, sonce se je razletelo v tisoče isker, žarečih v temno modrem, neka vrata so se odprla (podčrtala M. K.), zajel ga je čvrst, hladen dih, nastala je tema in nobenega glasu ni bilo v njej. nato pa se je pokazala velika svetloba: Mak si je otrl oči in se ogledoval okrog sebe«. (Trije konji, 1970, 8). Isti motiv v isti funkciji najdemo že v Zupanovem delu Potovanja v tisočera mesta: »In (mama) ni videla, kako so neslišno zazijala kuhinjska vrata (podčrtala M. K.) in kako je tiho vstopil čm berač. Ko je Tek odprl usta, da bi od strahu poklical na pomoč, ga je ohlapna velika roka prijela za obraz, druga pa ga je vzdignila s tal in že je bil zavezan v temno malho. Zlomek ga je vzel.« (Potovanje v tisočera mesta, 1956, 7).
Na ta Zupanov pisateljski postopek kaže opozoriti zato, ker tudi Göte Klingberg opozarja na »vrata« (das Tor, the door) kot na značilno sredstvo za »prehod« iz realnega v fantastični svet. Prim. G. Klingberg: Die Phantastische Erzählung
Repek se podijo po širnem travniku pred domačo hišo; in ko tako razigrani tečejo »pomanjševalni tek v daljavo«, nenadoma prestopijo mejo dežele mravelj.
—	Optika otroškega doživljajskega sveta: glavni junaki Zupanove in Sno-jeve fantastične pripovedi tudi na fantastični ravni zgodbe ostajajo »zaresni« otroci, se pravi, da ohranjajo način doživljanja, čustvovanja in mišljenja iz realnega sveta; fantastični svet sprejemajo zato z začudenjem in radovednostjo, pa tudi z občutkom neznane tesnobnosti, duševnih stisk in strahu; ves čas bivanja v fantastičnem svetu se otroški junaki zavedajo obstoja realnega sveta (domačih), v katerega se želijo tudi za vsako ceno vrniti.
—	Dogajanje, ki poteka na fantastični ravni, je logično utemeljeno, kar pomeni, da se v njem ne more zgoditi »karkoli« (kot na primer v ljudski pravljici) — in tudi bralec ga doživlja kot »zaresen« svet.
—	Obe fantastični pripovedi imata izraziti in večplastni sporočili. Zupanovo med drugim govori o zapletenem mehanizmu človekovih duševnih vzgibov, akcij in reakcij ter o možnosti oziroma nemožnosti resničnega (s)pozna-vanja ljudi med seboj; Snoj pa v Avtomoto mravljah z ironično satiričnega vidika odstira pogled na že kar groteskno srhljivo podobo totalitarnega sistema, radikalne uniformiranosti, do kraja zavtomatiziranega in stehniziranega, torej v vseh pomenih »razčlovečenega« sveta — pravo Orwellovo leto 1984 »v malem«!
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1972) in Srebrna račka, zlata račka (1975) pomenita zanimiv kontrast obravnavanima fantastičnima pripovedima Vitomila Zupana in Jožeta Snoja, čeprav tudi obe deli Kristine Brenkove sodita v isti (Klingbergov) motivni krog kot Trije konji in Avtomoto mravlje in imata celo podobno notranjo strukturo.
—	Teksta Kristine Brenkove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka in Srebrna račka, zlata račka lahko uvrstimo med fantastične pripovedi z motivom »osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v magično-mitični svet«.
—	V obeh delih poteka dogajanje na dveh ravneh: realni in fantastični; sodobni realni svet in njegovo irealno nasprotje se v obeh zgodbah soočita tako, da obstajata neodvisno drug ob drugem; pri tem je realna vsakdanjost otroških junakov — kot pri Zupanu in Snoju — le ozek okvir središčno pomembnemu dogajanju v fantastičnem svetu. Vzrok, da se dogajanje iz realne ravni prevesi na fantastično raven, je povsem realen: Delfina hiti v šolo, spregleda rdečo luč na semaforu in podre jo avto; Matica pa v fantastični svet »preselijo« sanje. Oba otroška junaka sta ob stiku s fantastičnim svetom presenečena in začudena; hkrati ko z značilno otroško radovednostjo in čudenjem doživljata nenavadne dogodivščine na irealni ravni, se vseskozi zavedata tudi realnega sveta (Delfina sicer zelo nejasno: deklica samo nenehno sluti, da se »nečesa ne more spomniti«, »da nekaj pogreša«).
—	Dogajanje v obeh fantastičnih pripovedih je uokvirjeno v otroški doživljajski svet; otroška glavna junaka doživljata irealno raven zgodbe kot
für Kinder. V: Das Irrationale im Jugendbuch, Schriften zur Jugendlektüre Bd. 8. Wien 1967, 46—70, 66; G. Klingberg: The Fantastic Tale for Children. A Genre Study from the Viewpoints of Literary and Educational Research, Göteborg 1970, 19—20. Zanimivo rabo motiva »vrat«, skozi katera se glavna otroška junakinja iz fantastičnega sveta vrne spet v realni svet, odkrijemo tudi v delu K. Brekove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka.
vznemirljivo fantastično potovanje"^ k določenemu cilju: Delfina potuje k zlatim vratom, za katerimi slednjič odkrije »tisto, kar pogreša,« (mamico, očka in bratca), Matic pa spremlja srebrno račno »preko mnogih daljav in težav« in ji s tem pomaga do zlate podobe.
Na tej točki analize se nam zelo razvidno razkrije kontrast v ustvarjalnem postopku Kristine Brenkove na eni strani ter Zupana in Snoja na drugi. Glavni junaki v delih Trije konji in Avtomoto mravlje se v primeri z Delfino in Maticem, junakoma zgodb Kristine Brenkove, na fantastični ravni dogajanja znajdejo v bistveno drugačnih bivanjskih okoliščinah, le-te pa v junakih zgodb (in hkrati tudi v bralcih) nujno sprožijo povsem različne doživljajske reakcije.
Kristina Brenkova uprizori svojima junakoma Delfini in Maticu nenavadni, očarljivi in presenetljivih dogodivščin polni fantastični potovanji. Vanju je pisateljica vpletla verze iz znanih slovenskih otroških ljudskih pesmi in srečanja z junaki iz priljubljenih pravljic in pripovedk. Tako Delfino na fantastičnem potovanju spremlja lisica Zvitorepka, skupaj obiščeta Muco Copatarico, Mojco Pokrajculjo itd.; Matic pa na fantastičnem potovanju s srebrno račko sreča Lažnivega Kljukca, obišče Mamko Bršljanko itd. Pisateljica torej s poznavalskim posluhom za »literarno skušnjo« manjšega otroka omogoča svojima junakoma tudi v neznanem, tujem svetu nenehna soočanja z elementi iz pomirljivo »znanega sveta«; hkrati pa otroškima junakoma »znane« prvine vpenja v koordinate fantastičnega dogajanja: oba otroka zato »že znano«, »doživljajsko domače« doživljata na presenetljivo nov način, ko priljubljene like (Muco Copatarico, Mojco Pokrajculjo, Mamko Bršljanko itd.) prepoznavata v nenavadnih novih kombinacijah. Z orisanim pisateljskim postopkom omogoča avtorica Delfini in Maticu (in z njima bralcu), da doživljata vsak svoje fantastično potovanje predvsem kot bogato pašo za njuno domišljijo, ne da bi ju izpostavljala občutkom tesnobe ali celo strahu. V fantastični pripovedi Srebrna račka, zlata račka pisateljica občutek strahu celo ljubeznivo »demitizira« v podobo bojazljivega fantastičnega bitjeca Strahka, ki po račkinih besedah »zmeraj straši zato, da bi bilo njega manj strah«.
V sozvočju z orisano ljubeznivo prisrčno in »nestrašljivo« doživljajsko naravnanostjo obeh fantastičnih pripovedi je tudi pisateljičino sporočilo: nevsiljivo ga izžarevajo modrosti znanih slovenskih pregovorov in rekov, ki jih pisateljica najraje polaga »v usta« lisici Zvitorepki (Deklica Delfina in lisica Zvitorepka) in srebrni rački {Srebrna račka, zlata račka).
Povsem drugačna sta ustvcirjalna postopka Vitomila Zupana in Jožeta Snoja. Zupanov junak — deček Mak se na fantastični ravni dogajanja znajde v gradu »težkih sanj«; tu ga (ker ni ubogal mame) vržejo v ječo in obsodijo na sedemletno službo pri skrivnostnem Črnem knezu; ta dečku celo spremeni ime (človeško identiteto) in mu ukaže govoriti o sebi samo neresnico. Mak doživlja zato hude duševne stiske, postavljen je pred zagonetne preizkušnje;
' Dogajanje na irealni ravni zgodbe se kot fantastično potovanje ali vsaj kot enkraten ali večkraten fantastični izlet glavnih junakov odvija tudi v naslednjih doslej obravnavanih fantastičnih pripovedih: A. Ingolič Udarna brigada, V. Zupan Potovanje v tisočera mesta, V. Pečjak Drejček in trije Marsovčki, J. Snoj Avtomoto mravlje; na fantastično potovanje v svet »človeških mladičev« se odpravita tudi Glal in Glili, junaka S. Makarovič v delih Kosavirja na leteči žlici in Kam pa kam, kosovirja. Na fantastične izlete pa vodi bolnega Tjažka čarovnik Ujtata v delu V. Brest Veliki čarovnik Ujtata.
skrivnostno — tuje okolje, v katerega je nenadoma prestavljen, mu vzbuja občutje neznanske tesnobnosti in strahu.
Tudi Snojeva otroška junaka Vid in Jost se v fantastični deželi mravelj soočita s svetom, ki jima ni prijazen in prijateljski; sprva se novo okolje otrokoma zdi predvsem nenavadno in zato tudi neznansko vznemirljivo; sčasoma pa ju ta skrivnostni tuji svet pričenja usodno ogrožati v njuni temeljni človeški (čeprav »pomanjšani«) eksistenci: mravlje ju nameravajo za vsako ceno »pomravljinčiti«, torej preobraziti v njim podobna živalska bitja; ko pa se jim ta srhljiva nakana ne posreči, ju skušajo brez usmiljenja pokončati.
Obe fantastični pripovedi, Zupanova in Snojeva, se seveda srečno iztečeta in zaključita s pomirljivo vrnitvijo otroških junakov v resničnost, v varnost domačega okolja. Toda potek dogajanja na fantastični ravni, ki pri Snoju dobiva že prave kafkovske razsežnosti (preobrazba človeških otrok v mravlje), daje ne samo možnost pisateljema, da skozi akcijsko podstat zgodbe razmišljata o nekaterih temeljnih vprašanjih človekovega bivanja; za naravnanost našega razpravljanja se zdi še pomembnejše dejstvo, da stik s fantastičnim svetom, kakršnega uprizarjata oba avtorja, nujno sproži v otroških junakih zgodb (in tudi v bralcih) drugačne, doživljajsko zahtevnejše in bolj zapletene, skratka specifične reakcije v obliki hude duševne stiske in strahu; in za le-te bi lahko domnevali, da ostanejo kot pomenljiva skušnja v zavesti otroških junakov zgodb tudi tedaj, ko sta jih avtorja obeh fantastičnih pripovedi že zdavnaj vrnila v resničnost, v njuno varno družinsko zavetje. Snojeva junaka Vida in Jošta na primer, tako izvemo iz zgodbe, »odkar sta se spet srečno vrnila domov v hišico med brezami, zvečer pred spancem ni moč utišati, toliko si šepetata (o doživetjih v svetu mravelj — op. M. K.) tudi še dolgo potem, ko očka neusmiljeno ugasne luč v njuni sobi«'
Zdi se, da nas orisani radikalni kontrast v pisateljskih izhodiščih in ustvarjalnem postopku Kristine Brenkove na eni strani ter Zupaina in Snoja na drugi neizogibno postavlja pred natančnejši teoretični razmislek o kategoriji »fantastika« v besedni ustvarjalnosti za mladino. Tak razmislek je na tem mestu našega razpravljanja tem bolj potreben, ker se v širokem razponu možnosti med orisanima radikalno kontrastnima pisateljskima postopkoma gibljejo vse doSlej obravnavane fantastične pripovedi od Ingoličeve Udarne brigade (1946) najprej. Teoretični razmislek o kategoriji »fantastika« v mladinski književnosti sploh je v pričujoči razpravi pomenljiv še zato, ker je tudi v neposredni zvezi z analizo naslednjih del, ki smo jih uvrstili v obravnavo: Iva Zormana Storžkovo popoldne (1973), Vide Brest Veliki čarovnik Ujtata (1974), Svetlane Makarovič Kosovirja na leteči žlici (1974) in Kam pa kam, kosovirja? (1975).
Z vidika teoretičnih izhodišč Göteja Klingberga se ob navedenih delih namreč že razpira problematika mejnega področja med »pravimi« fantastičnimi pripovedmi in sorodnim žanrom mladinske književnosti, za katerega švedski teoretik predlaga termin »surrealistično-komična pripoved."
(Nadaljevanje v naslednji številki)
' Jože Snoj: Avtomata mravlje, Mladinska knjiga 1975, 67.
Glej M. Kobe: Fantastična pripoved. I. Oris teoretičnih preučevanj v zahodni Evropi. Otrok in knjiga 1982, št. 16, 5—18.
Summary
The study is the second part of a longer thesis on Fantastic tale (Phantastische Erzählung) a specific genre of literature for young people.
Departing from theoretical stands of Gothe Klingberg, the author analyses a few Fantastic tales published in Slovenia after the second World War. She stresses the specific problem of »Fantastic fiction« in literary creativity for the young.
v okviru sklepnih prireditev jubilejnega 20. festivala Kurirček je bilo 17. decembra 1982 v Mariboru strokovno posvetovanje na temo DRUŽBENA ANGAŽIRANOST V UMETNIŠKEM SNOVANJU ZA OTROKE IN MLADINO V LITERATURI, V GLASBENI IN LIKOVNI UMETNOSTI. V tematskem delu te številke objavljamo prispevke o literarni ustvarjalnosti in dva prispevka slovenskih avtorjev z glasbenega področja. Del gradiva z jubilfejnega festivala Kurirček je bil objavljen v Naših razgledih 32 (1983, 28. januarja), št. 2, str. 51—53, in sicer: Jože Filo: Ljubezen do domovine in svobode; Toma Prešev: Izvirnost in tradicija; Ciril Cvetko: Odprtih še precej vprašanj; Helena Berce-Golob: Vraščenost v okolje; Voja Marjanovič: Umetniško ustvarjanje v vlogi družbene aktualnosti. Nekaj prispevkov bo objavila tudi revija Umjetnost i dijete, ki izhaja v Zagrebu.
Muris Idrizovič Sarajevo
DRUŽBENO ANGAŽIRANJE V UMETNOSTI ZA OTROKE IN MLADINO
Čeprav bi bilo nujno potrebno to temo teoretsko nekoliko pojasniti, bi poglobljeno teoretiziranje na tem zborovanju gotovo odvrnilo pozornost drugam. Zato bo vsekakor bolj primerno pojasniti zgolj teoretsko razumevanje tega pojma ter ga uporabiti na primerih, da bi bilo razmišljanje oprto na realne domneve.
Vsaka umetnost, tudi književna, si prizadeva izpovedovati človeka kot družbeno bitje in dajati smisel njegovemu obstoju. Zato ni nič čudnega, če se družbeno angažira. Čeprav je to samo po sebi umevno, pa stvar le ni tako preprosta. Ali se umetnost angažira za konkretno družbo, se pravi za ideje, katere oznanja, ali pa je naše razumevanje mnogo širše? Pojem družbe je po našem mnenju najtesneje zvezan s pojmom življenja in človeka, to je pa bližnje pojmu človečnosti, h kateri teži sleherna družbena skupnost. To pomeni, da se umetnost angažira za življenje, in sicer ne samo s tem, da ga razlaga, odkriva in humanizira, ampak tudi s tem, da z estetskimi prvinami vpliva na človeka, da bi izpričal svojo človeškost, svojo družbenost, ki mu bo odprla nova pota in nove možnosti v preseganju konkretne danosti. Ker je govor o najbolj komunikativni umetnosti, lahko ta pojem razložimo popolnoma drugače. Umetnost je zrasla s svojim časom in svojim prostorom, zatorej je nujno angažirana za probleme svojega časa in družbe. S tem ne mislimo, da mora razlagati, popularizirati in uresničevati dnzžbeni program. Ce bi to počela, bi zanikovala svojo bit, bila bi sugerirana umetnost in bi se izneverila svojemu
bistvu. Ne bi mogla izpovedovati resnice, temveč bi slepo uresničevala program, objektivizirala dogodke, jih presojala z vnaprej določenih stališč in brez najtesnejšega stika z življenjem.
To je treba poudariti, kadar govorimo o književnosti, namenjeni otrokom in mladini. Njena poetika ne bi mogla uresničiti konkretnega družbenega programa, ker bi otroke prikrajšala za umetniško doživetje in izkušnje, brez katerih se mladi rod ne bi mogel pripravljati na življenje. To ne pomeni, da se umetnost postavlja nad družbo, pa tudi tega ne, da izpoveduje samo take ideje, ki kritizirajo družbo. Družbeno se angažira že s tem, ko pisatelj deluje kot član skupnosti, kajti ni umetnosti zunaj časa in prostora. Poglavitno je, da izpoveduje resnice o družbi, da je v tej družbi zrcalo, v katerem odsevajo svetlice in sence. Na drugi strani pa — najsi si še tako prizadevamo za humane, umetniške resnice in namene — ne bi mogli ravnodušno prepustiti pisateljem, da uresničujejo svoje umetniške koncepte, ne da bi upoštevali družbene norme, etiko, pedagogiko in čas, v katerem književno delo nastaja.
V	ilustracijo bi lahko navedli dela, s katerimi je naša literatura izredno bogata — dela s tematiko narodnoosvobodilnega boja. Večkrat smo že omenili, da so najbolj tehtna tista dela Franceta Bevka, Toneta Seliškarja, Danka Oblaka, Milivoja Matošca, Alekse Mitica, Advana Hoziča, Slavka Janevskega, Vidoja Podgorca, Mire Alečkovič, Arsena Dikliča in drugih, v katerih so se prepustili notranjemu ukazu, se pravi tista, v katerih niso izhajali iz družbenega programa in angažmaja. Ce jih je prevevala težnja po resnici, so se vsekakor morali angažirati za ideje svojega časa. Pri nadarjenih pisateljih je družbena angažiranost manj očitna, ideja družbe in časa pa je veliko boga-teje izpovedana. Pogosto smo srečevali tudi taka dela, ki so si prizadevala pričevati o družbi, se zanjo angažirati in navajati zglede, pa so navadno obtičala sredi poti. Niso mogla vneti srca in misli mladega človeka, ker so govorila v neumljivem jeziku. Družbena angažiranost potemtakem ne more storiti nič več kot aplicirati idejo v književni organizem. Od umetniških kvalitet književnega dela pa bo odvisno, ali bo res živela ali pa komaj životarila.
V	slovenski književnosti je denimo skupina pisateljev, katerih dela se dokaj razločujejo od običajnega podajanja vojne tematike. V središču njihove pozornosti je usoda majhnih in velikih ljudi, boj pa se afirmira z dejanji otrok, z življenjskimi resaiicami v posebnih razmerah. V povesti Vaška komanda Vladimira Kavčiča se na primer razodevajo nove vrednote življenja. Vojna se razgalja kar sama, s simboli v obliki ogolelih vej, v mrazu, ki sili od vsepovsod. Človek se s prvobitno močjo postavlja po robu stihiji. Kavčič je v otrocih odkril tolikšno vztrajnost in otroško energijo, da so bili z njo kos vsem preizkušnjam. V povesti Sledovi medalj Marjana Kolarja nastopajo otroci v funkciji mislečih ljudi, ki hočejo sami raziskovati in se dokopati do spoznanja o vojni. Ni ne prepovedanih tem ne okoliščin, v katerih se je znašel komandant enote, ki so ga razglasili za heroja, čeprav je bil predtem zapustil boj in poiložaj. V povesti Srakač Franceta Forstneriča junaki zavračajo vse resnice in spoznanja, do katerih ne prihajajo sami. Vse mora skozi proces dokazovanja, da se izoblikuje mnenje, da se pride do resnice. V povesti Bara-bäkos in kosi ali kako si je Pokovčev Igor po pravici prislužil in pošteno odslužil to ime Jožeta Snoja ni dealizirernja otroškega sveta, marveč se kritično presoja. Takšne zglede angažiranja lahko odkrijemo v skoraj vsakem delu. Pomudili smo se samo pri tistih, ki so se nam zdeli najbolj značilni.
Književnik govori resnico, sooča junake z resničnostjo, z življenjsko resničnostjo na način, ki se mu zdi sprejemljiv, ki zbuja intelektualni ali emocionalni proces prepoznavanja, identifikacije, prevladovanja konkretne resničnosti z ustvarjanjem nove resničnosti za otroško bitje, v kateri se uresničuje kot osebnost. Umetnik z estetsko govorico oblikuje otroštvo in mladost kot posebno in izjemno stanje duha. Otrok mora biti soustvarjalec vsega, kar ga obdaja. Umetnost sprošča v njem energijo in poraja potrebo po upodabljanju takega sveta in medsebojnih odnosov, v katerih dobro, humano prevladuje nad mračnim. Takšna je na primer poezija Otona Zupančiča, Frana Levstika, med sodobniki pa Daneta Zajca, v čigar pesmih je otroški svet pretkan z bogato notranjo razigranostjo, s katero se izpoveduje otroška vizija življenja. V tej viziji imata ljubezen in dobrota največji pomen. To pravzaprav ni družbena angažiranost v smislu naše teme, vendar je umetniško izražanje angažiranje malega človeka zanj in za svet, v katerem živi. Najsi sta otroška in mladinska književnost še tako bližnji ali enaki kot književnost za odrasle, ne moreta niti reševati niti načenjati družbenih problemov, to pa ne pomeni, da se ne moreta angažirati v družbi, čeprav je njuno angažiranje omejeno in ustrezno naravi otroka in umetnika, ki izpoveduje njegov svet. Celo med pisatelji, kakršen je recimo Gregor Strniša, čigar otroški svet ne nastaja iz resničnosti, marveč iz niča, »iz navadne točke in kvadrata«, je opazna misel na angažiranje, na primer da človek s svojo usodo ni določen le za bivanje na tem svetu, temveč da je na njem po naključju, ker v imenu družbe hoče prenikniti v neosvojeno, v nove prostore, zopet za človeka in družbo. Potemtakem obstajajo različne oblike angažiranja in prostor je nenavadno bogat. Od pisatelja je odvisno, ali bo lahko tako širok, da bo obsegel celotno otrokovo življenje. Družbeno angažiranje se ne nanaša samo na humanizem in človekovo vero v napredek. Človeške izkušnje se med seboj razlikujejo. Odtod tudi vizija, ki na videz govori o odtujenosti mladega človeka in egoistično-samoljubni morali odraslih — to je le ena izmed tem povesti Kukavičji Mihec Pavleta Zidarja, ki je tudi angažirana v družbenem pomenu.
Zidarjev junak je prinesel iz otroštva tragično občutenje življenja, zato zavrača resničnost po meri svojega okolja in družbe. Mihec in Ferenc hočeta svojo resničnost, hočeta popolno svobodo, in ker so njune težnje absurdne in nestvarne, je pot v tragiko neizogibna. Takšne družbe, o kakršni sanjarita, ni nikjer. Popolnoma svobodne družbe brez družbenih obveznosti. To je izjemna oblika angažiranja pisatelja, ki teži po bolj humani obliki življenja, ki je kritično disponiran, vendar v mejah družbene angažiranosti. Angažirana je tudi Zidarjeva kritika morale starih, njihove dvoličnosti, čudnih meril in sebičnosti. Zidar je zaskrbljen za usodo mladega človeka, ki je bistvenega pomena za njegovo doživljanje sveta. V junakova usta je položil drastične resnice o življenju in družbi, svet je upodobil kot odprto areno, v kateri se mora človek neprenehoma z nekom spopadati, ker mu zmerom nekdo jemlje življenjski prostor. Zidar šteje odrasle ljudi za konservativne, njihov pogled na svet je presežen. Otroci so v tem oziru čistejši, bogatejši, bolj darežljivi, bolj duševni kot odrasli. To je ena izmed vizij, do katere ima vsak umetnik pravico, čeprav je bolj iluzija kot vizija.
Da lahko tudi na področju otroške in mladinske književnosti govorimo o družbenih problemih, do:kazuje knjiga Jožeta Snoja Avtomoto mravlje, v kateri se otroci spreminjajo v škrate, čisto majhna bitja, ki prihajajo v stik s še manjšimi bitji (simbolika), s kraljestvom mravelj, in pripovedujejo o svo-
jem spačenem družbenem sistemu. Smisel in pomen pustolovščine Snojevih dečkov in psa v svetu mravelj se uresničuje v igrivi in dramatični paraboli, v kateri pripovednik z jezikovno invencijo, artizmom in domiselnostjo odkriva vzporednice med družbo mravelj (totalitarni sistem), ki se je tako razbohotila, da ogroža človekovo varnost. To je, kakor pravi Andrej Inkret, ideološka srhljivka, obenem pa neskončno pretanjeno artistično dejanje. To je metaforična podoba aktualnega sveta brez tendenčnega in pedagoškega poudarka. Upodabljanje sveta z njegovimi raznovrstnimi zmešnjavami in literatura, ki se ne strinja z »biološko« diferenciacijo bralcev, temveč samo z različnostjo njihove senzibilnosti. Družbeno so angažirana tudi dela Svetlane Makarovič, ker težijo po afirmaciji človeških in življenjskih vrednot, pri tem pa izločajo tisto, kar je humano, od tistega, kar ni {Pekarna Mišmaš).
Povrnimo se k naši uvodni misli. Ni lunetniškega dela, ki se ne angažira za družbeni položaj ljudi svojega časa. So samo dela, ki to misel močneje poudarjajo, in taka, katera je ne poudarjajo, pa je njihov estetski vpliv močnejši; zajet je v sporočilih, mislih in idejah, ki kot umetniški dosežki ostajajo last človeka, ki se je povzpel do njih s svojo izkušnjo ali z umetnikovim posredovanjem.
Prevedel F. Vogelnik
Summary
The author explains the theory of social commitment in art for children and young people on concrete literary texts. The fan of examples is very wide and rich in colour implicating that children's and youth's literature should not implement a set social programme, for it deprives children of artistic experience.
Slobodan 2. Markovič Beograd
DRUŽBENA ANGAŽIRANOST V UMETNIŠKEM USTVARJANJU ZA OTROKE IN MLADINO NA LITERARNEM PODROČJU
AngELŽiranost pomeni opredelitev, zavzetost, boj za kako idejo, če gre za idejo iz raznovrstnega obsežnega družbenega področja človeškega življenja, potem je angažiranost sestavina družbene dejavnosti. Ko govorimo o družbeni angažiranosti v umetniški ustvarjalnosti nasploh, s tem pa tudi v književnosti za otroke, moramo upoštevati, da je svet besedne umetnosti predvsem svet pesniških vizij, sestavljen iz pesniških slik, emocij, doživljajev, miselna plast v njem, z njo pa tudi ideja in opredelitev zanjo izhajajo iz te specifičnosti in so od nje odvisni, kadar postanejo sestavina pesniškega sveta. Družbena angažiranost književnega dela je lahko pristna in ima svoj smisel samo, če izhaja iz njegovega umetniškega tkiva in če se z drugimi sestavinami staplja v enotno pesniško celoto. Brez te celote družbena angažiranost ni družbena angažiranost v književnem smislu.
To je bilo potrebno poudariti, ker v književno-kritični družbeni praksi pogosto potegnejo ideje in družbene opredelitve iz naravnega konteksta, o njih govorijo, ne da bi se zadovoljivo prepričali, koliko pomenijo kvalitetno sestavino neke stvaritve in koliko izhajajo iz njene umetniške realizacije oziroma koliko so zasnovane v umetniškem tkivu, da bi jih mogli spoznati in da bi mogle učinkovati v skladu z naravo dela, v katerem jih nahajamo. Družbena ideja in angažiranost v književnih stvaritvah se izničita, kakor hitro ju poenostavijo in zapostavijo ter izenačijo z ideologijo, politiko in drugimi duhovnimi področji, v katerih so družbene ideje posebno pomembne in so jim ideje v umetnosti sicer komplementarne, a jih nikoli ni mogoče izenačiti. Ce literarno delo prinaša celovito in večplastno pesniško predstavo, moremo reči, da je po svojem delovanju in žarčenju družbeno angažirano. Ce je družbena vizija umetniško pomembna, izziva doživetje in emocije, odnos do nje pa nastaja s sprejemanjem, istovetenjem, oddaljevanjem, odklanjanjem, veseljem, vznemirjenjem, sovraštvom ali katerim drugim načinom doživljanja in občutja. Iz recepcije književnega dela ali njegovega delovanja na bralca se poraja stališče, to je prva oblika angažiranosti, ki ji sledijo spoznavanje in sprejemanje ideala ter prizadevanje za njegovo utelesitev.
Toda v tem splošnem prepoznavanju in ogledu se nismo dokopali do kva-lifikatorja ideala- pozitivnega ali negativnega. K iskanju nas neposredno ne spodbuja niti sam nezadostno določen pojem družbene angažiranosti. Vendar se je v rabi in današnji praksi ustalilo pojmovanje, da kot angažiranost razumemo angažiranost za napredek, za razvoj, za človeško ustvarjalnost in za
takšen ideal družbe, v kateri bodo odnosi omogočali človeku, da izrazi svoje človeške vrednote. Prav v tem drugem delu določitve pojma angažiranosti najdemo neko bitnost in neke momente, s katerimi bi mogli dojeti angažiranost niza sodobnih književnih del za otroke, ki se pojavljajo v zadnjem času. Boj za spremembo družbenega sistema, boj za spremembo družbenih odnosov, ideja kolektivizma in vse, kar se je pojavljalo v književnih delih z vojno tematiko, pomeni določeno aktualnost v takratnem času. Z drugimi besedami je družbena angažiranost v nekem delu skovana iz dveh elementov, eden je aktualnost, drugi pa splošnost. Cim manjše so razlike med tema značilnostma, tem bolj je družbena angažiranost popolnejša in trajnejša.
Najpogosteje je spodbujalo in angažiralo književna dela nezadovoljstvo, bolj nezadovoljstvo kot zadovoljstvo z doseženim ostaja še nadalje vzgib za družbeno angažiranost sodobnih književnih del. Navedel bom nekaj del, ki so se pojavila v zadnjih desetih letih in so se uveljavila v naši književnosti kot umetniška vrednota, in bom pokazal ter podčrtal tisto, kar je v njih novo, aktualno in splošno in pomeni eno od oblik družbene angažiranosti, ki razširja meje našega ustaljenega pojmovanja družbene angažiranosti.
V romanu Palme Katalinič Pričanje Cvrčka moreplovca je osnovni človeški problem osamljenost otroka zaradi prezaposlenosti staršev. Otrok, ki ostane sam v hiši, si poišče družbo, to, kar človeka oblikuje kot človeka, in si to družbo izmisli. V domišljiji postajajo njegovi soigralci, njegovi izmišljeni sogovorniki počasi trajnost, neki nov svet, ki otroku nadomešča to, kar pogreša. Ta novi svet — ustvarjeni svet radosti, ki ga pričakuje, in svet lepote, ker v njem uživa in z njim živi — je posredno protest proti nekemu družbenemu odnosu, neki aktualnosti, ki jo prinaša življenje. Življenje je v svoji zapletenosti družbeno okolje, ki prinaša vedno novo angažiranost in novo aktualnost. Celo pesem Cvrčka pomorščaka, ta zanosna pesem, nadomešča vse, kar si je otrok iz teh ali onih razlogov privoščil, nato pa izgubil (n. pr. želva Tamara, kanarček Marko, Ana potepinka in drugi). Pesem Cvrčka pomorščaka je pesem bodoče družbe, pesem bodočega okolja.
Podoben problem v drugačni podobi najdemo v zbirki Sedefna ruža i druge bajke (Biserovinasta roža) Grozdane Olujič. V njenih pravljicah najdemo gradove, v katerih se življenje spreminja v suženjstvo, kot primerjavo z ogromnimi stolpnicami in visokimi zidovi, za katerimi je zaprt človek, za katerimi je zaprt otrok. Namenoma poudarjam sorodne motive, tista vprašanja, ki sprožajo novo vprašanje, ker gre za videnje, katerega začetnik je Dušan Vukotič s filmom Sedmi kontinent. Gre za iskanje družbe, iskanje okolja, v katerem se lahko človek oziroma otrok uspešno uveljavi. Sočasno je to protest proti družbi in okolju, ki ne omogočata zadostnega izražanja.
Naslednji primer je določena razširitev takšnega videnja, ki izhaja iz pomanjkanja opore sodobnega človeka, pomanjkanje trdne opore na domačijo, ki jo je stoletja hranil v sebi in mu je prav v najtežjih trenutkih pomagala, da obstane. V romanu Anteja Staničiča Galebovo gnezdo junak Boško, ki se ni rodil na čvrstih tleh, temveč na ladji, zaradi nestabilnosti svojega rojstnega kraja-ladje hrepeni po novi domačiji, ne po ladji, temveč po očetovi domačiji, iz katere je oče odšel v svet še pred njegovim rojstvom. Ta strastna želja, da bi se dokopal do trdnih tal, je neke vrste angažiranost sodobnega človeka, ki v svetu sprememb, spopadov, velikih človeških pretresov potrebuje ustrezno oporo in jo išče.
v teh treh knjigah proze se poraja določen stvarni družbeno angažirani odnos, ki pa se morda v svojem čustvenem naboju bolje izraža v pesniških vizijah. Pravzaprav se v tem odnosu poleg iskalskega napora, da bi odkrili, kar človek pogreša, da bi pokazali, s čim se ne strinja in čemu se upira, pojavlja tudi napor, da bi ironično pokazali odnos do pojavov v okolju, v katerem človek živi. Nekaj verzov iz zbirke Enesa Kisovica Mačak u trapericama lahko v neki meri pokaže to obliko odnosa in iskanja. Na primer pes: »Ako lajem u lice, lajem u oči svima ne olajavam nikoga iza ulice ja lajem samo za psima«, v isti zbirki pravi otrok o svojih starših: »Bolje bi mi bilo da mi rode brata, pravoga brata moga, dosti mi je oko vrata tog zlatnog jedinca svoga«. Prav gotovo vsi ti odnosi pomenijo določeno angažiranost, izražajo neke pojave sodobne družbe in razširjajo pojem družbene angažiranosti, ki se je pri nas ustalila v delih iz preteklih dob.
Morda bi ob teh primerih bilo treba navesti še zbirko Izabrano detinjstvo Milovana Vitezoviča, ki s spomini na dneve iz zgodnje mladosti in z asociacijami na lepoto tistega življenjsko brezskrbnega časa govori o sodobni odtujenosti. Ljube oddaljene stvari ne pomenijo vračanja v preteklost, temveč so spodbuda, da bi tudi tisto, s čimer se srečujemo v sedanjosti, postalo ljubo. Slika otroštva iz viharnih časov se razlikuje od slike otroštva iz časa, ko so eni viharji minili, nastali pa novi, obe sliki prinašata drugačne podobe in bogatita vidike družbene angažiranosti. Kolikor književnost spremlja in ubese-duje nove človeške odnose, je tudi razvoj književnosti bogat in usklajen z družbo. In navedeni primeri pričajo, da se naša sodobna književnost razvija v tem duhu.
Prevedla D. Kramberger
Summary
The social commitment of a literary piece is justified if it is rooted in its art and it grows with other ingredients into a poetic entity. Besides already adopted notions of social commitment such as — progress, struggle for the change of social relations, the idea of collectivism, the author finds in contemporary works for children and youth new forms of social commitment. In prose and poetry of contemporary Croat and Serb authors, he discovers joint features expressing certain phenomena of our contemporary society and extending the notion of social commitment. These new type topics are today's alienation, loneliness of a child because of his ever-busy parents, search for a firm footing in a world of rapid changes and conflicts, protest a against society and milieu hampering the expansion of man's creativity.
Helga Glušič Ljubljana
družbena angažiranost kot izhodišče
seliSkarjevega dela za mladino
Literarna ustvarjalnost Toneta Seliškarja je v celoti posvečena odkrivanju družbeno izostrene vsebine življenja. Izvir njegovega opazovanja je od vsega začetka svet, ki ga je dobro poznal in je bil predvsem napolnjen z izzivom socialne vsebine. Po naravni osebni poti in po poti svojega pesniškega razvoja je v času svojega prvega nastopanja Seliškarjeva ustvarjalnost izoblikovala družbeni angažma v izraziti socialni poeziji (zbirka Trbovlje, 1923), ko se je v ekspresionistično bijočih se barvah podoba bede, smrti, krivice in upora pokazala kot osrednja linija Seliškarjevega pisateljskega izročila. Od tega hotenja se poslej ni več ločil; navzoče je v njegovi kasnejši poeziji, kjer je vairiiral sorodno tematiko, v pripovedništvu, kjer se je z romanom Nasedli brod pridružil skupnemu nastopu slovenskih realistov v tridesetih letih, podobno pa tudi v pripovedih za mladino, kjer je svoje sporočilo prilagodil bralcu in njegovi dojemljivosti in predstavni zmogljivosti.
Seliškarjevo miselno izhodišče, kot ga izpričuje njegova zavzetost za pravico do dostojnega dela in življenja, do osebne sreče in svobode, do medsebojnega razimievanja med ljudmi in med narodi, je v njegovem pripovedništvu naravno, brez tezne ekspliciranosti vključeno v pripovedno snov. To se je lahko zgodilo le tako, da so v bistvu vse ravni Seliškarjeve pripovedi prepojene 2 mislijo o kolektivizmu kot neizpodbitni možnosti za pot do cilja, o poštenosti in zvestobi kot etičnih načelih, ki zagotavljata pravilnost te poti, o pogumu in vztrajnosti (volji), ki človeku dajeta notranjo pobudo za akcijo in za njeno uresničitev.
Seliškarjeva načrtnost je v tem pogledu zajela predvsem snovno raven njegovega pripovedništva, saj izbira pripovedne situacije in pripovedne osebe, ki zlahka vsrkavajo družbeno stanje in ga doživljajo kot krizo, ki jo je treba premagati; s tem je vzpostavljen začetni konflikt, zgrajen na realnih časovnih in prostorskih podatkih (predvsem so to gospodarske krize na koncu drugega in na začetku tretjega desetletja 20. stoletja, o katerih pripoveduje povest Rudi (1929), kasneje tudi Bratovščina Sinjega galeba, v povojnem času pa zgodbe s tematiko narodnoosvobodilnega boja), ki jih Seliškar oblikuje z zgodovinsko izpričanimi motivi (na primer izseljevanje v Ameriko, življenje revnih dalmatinskih ribičev, otroci v partizanskih bojih).
Pripovedna snov se v Seliškar j evem delu redko ponavlja — pisatelj vedno najde novo zgodbo, novo okolje in novo skupino literarnih oseb: motivacija dogajanja pa vseskozi vsebuje variante socialne krize, ki zahteva dejanje, ob katerem osebe najprej naletijo na ovire, ki zahtevajo žrtvovanje in
mnogo volje, kar postopno privede k zmagovitemu koncu. Ta petdelna zgradba, nekakšen model, je značilnost, ki jo lahko v različnih variantah prepoznamo v večini Seliškarjevih pripovedi. Takšen koncept je Seliškarju dovoljeval pripovedno svobodo in je dobro služil njegovi živahni in izvirni pripovedni dramaturgiji. V Seliškarjevem delu za mladino se namreč na takšen način srečno združujeta prvini akcije in ideje. Ker je pripovedna akcija dramatična, ostra in presenetljiva, je jasno, da polnokrvni epgki dogodek sam na sebi pripoveduje dovolj nazorno to, kar želi pisatelj sporočiti. Taiko v Seliškarjevem delu za mladino ni obremenjujoče poučnosti in naivne težnosti, ki bi bralca utesnjevala s pedagoško vsiljivostjo.
Prva Seliškarjeva povest za mladino — Rudi — je polna dogodkov, prostorskega in časovnega premikanja, junakovih spoznanj in pogumnih odločitev: kljub razočaranjem hoče uspeti in spozna, da je to mogoče z znanjem in delom. Seliškarjevo sporočilo je vloženo v napotke, ki jih mati daje sinu Rudiju: »In kadar se bodo vsi reveži združili v eno samo delavsko družino, bodo močni in bodo ves svet zavojščili in nikomur ne bo treba več hoditi v Ameriko.«^ Osnovna teza te povesti govori o potrebnosti znanja in šele nato o koristnosti kolektivnega nastopa. Znanje je temelj uspeha in sreče. Kolektivizem kot temelj boja za uspeh in za zmago nad krivico, zlom in nezaupanje pa je idejna vsebina najznamenitejše Seliškarjeve in najbrž tudi slovenske mladinske pripovedi v celoti — Bratovščine Sinjega galeba. Sporočilo te pripovedi je zelo podobno sporočUu Rudijeve matere, otroku prilagojeno geslo proletarske revolucije: »Ce bi se ribiči in vsi drugi delavci na svetu združili v eno samo vojsko, bi bili naočni in bi lahko sneli sonce z neba.«' Bratovščina Sinjega galeba je ob svojem izrazitem aktivizmu, ki ga izpričuje poudarjanje moči kolektiva, še posebej njegove fizične, etične in čustvene moči, napolnjena tudi z bogato karakterizacijo oseb, s celovitimi življenjskimi zgodbami, v katerih se osebe razvijajo, dvomijo, trpijo, se odločajo in predvsem ne klonejo. Tudi to besedilo, kot vsa druga, vodi v optimizem, v zmago pravice, poštenosti in delavnosti. V Seliškarjevem slogu pa to poteka brez velikih besed, ki bi živemu doživetju in prisrčnim scenam odvzele neposrednost in avtentičnost.
Tone Seliškar je prvi med slovenskimi mladinskimi pisatelji za mladinsko pripovedništvo odkril tematiko narodnoosvobodilnega boja v pripovedi Tovariši (1946). Za Seliškarjevo delo to dejstvo ne pomeni novosti, saj je v bistvu črto svojega življenjskega, ustvarjalnega in socialnega nazora samo podaljšal v nov čas. Skupnost kot temelj etične in akcijske dejavnosti človeka je tudi v povezavi s snovjo narodnoosvobodilnega boja v težišču njegove pozornosti.
Povesti Tovariši je bila napisana že med vojno (1944) in je zato tembolj čutiti njen aktivizem in deklarativnost, ki spodbujata k zavesti o zvestobi domovini, o moči partizanskega boja, o potrebnosti žrtev, s katerimi je mogoče doseči svobodo. Družbeno ozadje dogajanja je za pripoved zelo pomembno, njemu so podrejeni fabula, osebe in motivacija dogodkov, na koncu pa tudi tezni sklepi, ki govorijo o tovarištvu v boju za svobodo, »v kateri bo za slehernega delovnega človeka prostora na soncu in dovolj kruha«. Družbena situacija v tem besedilu pač ni mogla doživeti dovolj močne predstavitvene
' Tone Seliškar: Rudi. Ilustr. Stane Kumar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1963. (Izbrano delo Toneta Seliškar j a.) Str. 20.
' Tone Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba. Ilustr. Albert Sirk. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964. (Izbrano mladinsko delo.) Str. 40.
metamorfoze — verjetno zaradi istega razloga kot druga partizanska besedila, od gledaliških iger do poezije, ki so v času svojega nastanka najprej služila agitaciji in šele nato ob tem tudi estetskemu sprejemanju. Ker v zvezi z mladinsko književnostjo navadno pričakujemo tudi njeno bolj ali manj nazorno poučevanje in idealiziranje dogodkov in oseb, Seliškarjevi Tovariši ne bi bili izjema, če ne bi vedeli, da Tone Seliškar metamorfozo snovi in ideje v pripoved zmore in lahko literarno uresniči. To dokazujejo njegove kratke zgodbe o Mulah (1948), s katerimi v njegovem ustvarjanju za mladino nastopi sprememba: pripoved je dinamična in akcijska, razen tega pa tudi humoma, anek-dotična. Osrednje osebe niso več trpeči otroci, ki se žrtvujejo, bijejo in zmagujejo, ampak so to mladi partizani, ki se znajdejo v bolj ali manj komičnih situacijah. Od znanega Seliškar j evega pripovednega gradiva ostanejo teze o tovarištvu, človeški morali, ljubezni med človekom in živaljo. Čeprav se zgodbice dogajajo med vojno, družbena ost ali idejni aktivizem tu nimata več izrazitega mesta: več je prostora za preprosta človeška čustva in za življenjsko vedrino. Podobno je v zgodbah o Liščkih, čeprav so to prave basni, v katerih živali poosebljajo človeške lastnosti. Pripovedi o pticah delujejo bolj pravljično in so manj neposredne od Mul.
Ideja kolektivizma se ponovno prebudi v Seliškarjevi Posadki brez ladje (1956): z dogajanji bogata pripoved na zunaj bolj spominja na pustolovski roman kot na zgodovinsko pripoved. Govori o pogumnih mornarjih, ki po nevarnih peripetijah (brodolom, ujetništvo, potovanje po neznanih deželah) s svojim pogumom in tovarištvom prebrodijo vse težave in na koncu na izbojevani ladji razobesijo partizansko zastavo, s katero gredo novemu boju naproti. Temo o ustanovitvi partizanske vojne mornarice je Seliškar oblikoval v živo razčlenjeno pripoved, ki jo je oživil še z otroškimi osebami, s katerimi lahko mali bralec enači svoje hrepenenje po dramatičnih dogodkih in uspehih pa tudi svoje želje po zadostitvi radovednosti, saj zgodovina dramatične preteklosti ne more predstaviti tako neposredno in slikovito, kot to stori literatura.
Socialna označenost oseb, žrtvovanje za boj, čut za etiko in zgodovinsko ozadje partizanskega bojevanja so značilnosti ikratkih povezanih zgodb Deklica z junaškim srcem (1959). V modelu te pripovedi lahko prepoznamo varianto Bratovščine Sinjega galeba, le da je tu pogumna deklica, ki za ceno lastne žrtve rešuje partizanske ranjence. Deklica je prava junakinja, nenavadno je pogumna in močna, vzor mladega človeka sredi vojaških bojev. Tudi v tej zgodbi pripoved poživljajo naključna srečanja, ljubezenska zgodba, dekličina iznajdljivost, dogodki torej, ki presnovitvi idejne sheme odpirajo pot v epsko povezanost in neposredno oživljenost zgodbe. Tone Seliškar je presnovitev poskusili uresničiti tudi z alegorijo {Dedek Som, 1953), ki je manj uspeia. Pripoved teče po domišljijskem svetu, v deželi gorja, in pripoveduje o veri v zmago pravičnosti. Seliškar se je hotel približati modemi socialni pravljici, ki pa njegovemu osnovnemu realističnemu principu ni povsem ustrezala. Dedek Som je zato sicer zanimiv poskus variiranja Seliškarjeve pogoste ideje o boju za svobodo, ne dosega pa njegovih akcijsko in predstavno uspešnejših pripovedi. Verjetno se zato kasneje spet vrne h kolektivnim pripovedim: Velika gala predstava in Jadra na robu sveta. Podobno kot v Bratovščini Sinjega galeba se tudi v teh pripovedih izkristalizira osnovna miselna vsebina Selišrkarje-vega življenjskega in idejnega pogleda: osnovno vodilo človeškega življenja je po njegovi sodbi delo, v katerega je treba vložiti vse svoje moči in vso
voljo. Drugo njegovo vodilo je etična moč, moč pravičnosti, poštenosti in zvestobe (skupnosti, narodu in ideji). In slednjič: volja do zmage in vztrajanje v boju, ki vodi k uspehu, v katerem je premagano socialno in moralno zlo.
Med Seliškarjevimi pripovedmi za mladino z vso zgoščenostjo in jasnostjo prevladujeta ideja kolektivizma in tovarištva (v socialnem in etičnem pogledu), kar velja tudi za bratstvo med narodi in kontinenti. V to svojo preprosto in domala nedosegljivo vizijo je vpletel najživahnejše in najdramatičnejše dogodke in osebe ter izoblikoval najpresenetljivejše pripovedne probrate ter najsrečnejše pripovedne konce. Ideja združevanja v boju in delu je njegovo temeljno sporočilo. Najprej je to misel uporabil v času socialnih stisk, potem v partizanskem bojevanju, kasneje še za sedanji čas, v katerem Seliškarjevi junaki iščejo ceneno srečo, dokler jih potek njihovih avantur ne pouči: »Pravo zlato so tvoje roke in tvoja glava ter pošteno in čisto srce!«
Seliškarjevo delo za mladino v celoti odseva močan družbeni temelj, ki je tudi bistvo vse njegove ustvarjalnosti. Sporočilo Toneta Seliškarja pa je tudi sporočilo pripovednika, ki obvlada prostor in predstavnost, dramaturgijo in psihologijo in ob tem z veliko življenjsko izkušnjo tudi dinamični fabulativ-ni fantaziji omogoči prosto pot. V tem je tudi odgovor na vedno zastavljajoče se vprašanje odnosa med angažiranostjo in umetniškostjo literarnega besedila.
Summary
The literary creativity of Tone Seliškar is entirely dedicated to revelation of socially sharpened contents of life. However, his ideas are not explicit thesis. He unites artisticly action and idea, for he masters space and imagmation, dramaturgy, psychology and is rich in dynamic story-telling.
Petar S. Pešut Beograd
PREŽIHOV VORANC — PROLETARSKI MLADINSKI PISATELJ
Vorančeva zbirka Solzice je na široko razprla pahljačo motivov iz življenja revnih ljudi na Slovenskem ob koncu preteklega in začetku tega stoletja: njihovo sporočilo, prikazano na razne umetniške načine in s simboliko, bralce zelo pretrese.
Črtica Ajdovo strnišče je na primer čudovita hvalnica delu in lahko jo uvrstimo kot enakovredno stvaritev ob Glišičevo Prvo brazdo. Ne bom natančneje obravnaval, da zna Voranc tenko prisluhniti zemlji ter poetično opisati, kako doživlja sončni zaton človek, ki je vsa leta garal na skopi zemlji, da se je s tem preživljal, hvaležen nebu in domači grudi za težaško življenje na kmetih in se z mirno vdanostjo zaveda, da so se leta iztekla in bo treba na pot... Podobna čustva je Veljko Petrovič opeval v pesmi Kad seljak umire.
Življenje v revščini, toda v slogi — kar je razvidno iz odstavkov v Solzi-cah, Prvem pismu in Nagradi — je poetično pričevanje o tem, kako malo ljudje potrebujejo, da doživljajo lepoto življenja, kakršno jim je pač dano in kako pogosto prav to malo — pogrešajo... Ta Vorančeva zbirka bi utegnila biti pobuda za esej o rakasti rani pisateljevega otroštva, namreč o tem, kako se je sramoval njihove revščine, kar je svojevrstni vodilni motiv njegovih zgodb za otroke, prav tako pa o perečem družbenem pojavu iz njegovih otroških let — nevarnosti potujčevanja, ki ga je stara Avstrija zelo sistematično uresničevala. V zvezi s tem je Voranc kot zvesti sin svojega naroda, kot glasnik njegove prebujene zavesti in izvrševalec pomembnih družbenih in nacionalnih nalog od svojega velikega literarnega talenta odkrhnil drobce ter jih kot drobiž dajal v obtok za vsakdanjo rabo svojega naroda. (Tako je Skerlič dejal o J. J. Zmaju). Zato je Voranc v zgodbah Prvo pismo in Dobro jutro izrazito poudaril misel, da se je treba upreti temu zlu ter z neomajno stanovitnostjo ohraniti svojo narodnost — »biti ter ostati svoj na svojem«!
Kot težišče tovrstne ustvarjalnosti naj navedem nekatere vidike črtic Prvi maj in Nagrada, da bi pokazal, kako je politično prepričanje Prežihovega Voranca, pomembne osebnosti v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju med dvema vojnama, na zelo kvaliteten umetniški način transponi-rano tudi v pripovedi za otroke. To dokazujeta predvsem omenjeni črtici, neposredno navezani na Samorastnike, ki so svojevrstna prepesnitev Komunističnega manifesta. Črtica Prvi maj ni le oživljanje spomina na proslavo praznika dela za časa Avstro-Ogrske, temveč je veliko več — preraščanje določenega naziranja o tovarniških delavcih. Dninarji, bajtarji, in zakupniki,
ki so tolkli revščino, so bili do delavcev dokaj zadržani in celo nestrpni, ker so menili, da le-ti »trobijo v rog Nemcev«. V omenjeni črtici je razvidno, da je tako menil tudi dečkov oče kakor sploh revni ljudje na podeželju, ki so delavce videvali ob nedeljah, da so se »postavljali s srebrnimi verižicami, z velikimi tolarji na lajbičih, z lepimi oblekami, z zelenimi klobuki, za katerimi so se šibili gamsovi repi.« Po njihovem napačnem naziranju bi naj ti delavci predstavljali nekaj zanje nevšečnega, predstavljali gospodo, kar pa je pisatelj, oziroma deček v črtici nevsiljivo zanikal.
Umetnik je z zanimivim pristopom uresničil to zamisel: temelji na kontrastnih podobah ter na kombinaciji narativnih in deskriptivnih komponent, pripoved pa je diskretno in zelo funkcionalno lirično niansirana.
Prvi del zgodbe prikazuje naporno pastirsko življenje dečka, ki si marsikaj želi, predvsem pa, da bi več spal, kar je delno tudi projekcija odnosov staršev do njega (očetova odločnost in strogost ter materina popustljivost), kar je očitno tudi v črticah Solzice, Bolečina, Prvo pismo in Nagrada, hkrati pa je tudi izpoved o revščini in tesnobah, ki tarejo njihovo družino. Kot nasprotje tej podobi sledi prizor; kako pase živino na slikovitem Vrhu: ekspresivno je opisano svitanje pomladnega jutra, ki je kakor napoved prijetnega doživetja — prvomajskega pohoda ob zori. Voranc enači prijetno razpoloženje živali z dečkovim ter pravi: ovce se vesele sočne paše in sploh ne dvigajo glav. Dečku pa je bila pravcata paša za oči, ušesa in za dušo opazovanje razkošne prelesti ob svitanju pomladnega jutra. Prevzeti pastirček se je počutil kakor del narave, njene lepote je vsrkaval predvsem z očmi, to čudovito počutje pa so stopnjevale še slušne zaznave. Pisatelj pravi: ta pesem je vrela iz neštetih ptičjih grl, zvenela iz brezovega grmovja, z visokih vej macesna, pronicala iz vlažne pa razmočene zemlje in trave. Pozornost pritegne Vorančev vtis o vsem, kar je zaznaval in doživljal:
»Vse te lepote, ki se je razprostirala okrog mene, in vse te godbe, ki je brnela v mojem mladem telesu, pa se nisem zavedal, kakor se tega zaveda kdo, ki jo opazuje ali posluša pri polni zavesti, ampak sem bil tesno zrasel z vsem, kar me je obdajalo in kar sem občutil, ko da je vse to del mojega lastnega bitja. Zdelo se mi je, da včasih gledam samega sebe.« To potrjuje umestna ugotovitev Franca Zadravca o tem, kako Voranc sploh oblikuje osebnosti svojih besedil. Zadravec pravi: junaka opazuje vsaj iz dveh zornih kotov — kot posameznika z značilnostmi psihološko-nagonskega sveta in hkrati iz tiste celovitosti ali socialne skupnosti, v katero je junak vključen. Besedilo vzbuja vtis, da je bil pastirček, ki ga je narava tako prevzela, v nekakšnem transu (kakor deček iz Andričeve zgodbe Panorama, ko je prek sosedovega zidu opazoval zahajanje sonca) ter se je za nekaj trenutkov otresel okrutne vsakdanjosti. Toda v zgodbi takoj za to poetizacijo življenja sledi kontrastna podoba prozaične resničnosti, prikazana predvsem z akustičnimi zaznavami. »To je bil glas težkih parnih kladiv, ki so butala doli v dolini, kjer je stala velika tovarna.« Deček si je predstavljal tovarno kot črno sajasto gmoto, skupino umazanih stavb, nad katerimi je štrlelo šest ali osem dimnikov. Z dodajanjem podrobnosti, »da iz teh dimnikov ponoči švigajo plameni«, si je deček dopolnjeval pošastno vizijo o tovarni, zdela se mu je kakor strašni zmaj, zato mu je vzbujala strah. (Velja si zapomniti, da se je pastirček tovarne bal, v nadaljnjem besedilu pa bomo spoznali, kako se je tega strahu znebil.)
Ta prizor zamenja kontrastna podoba — prihod delavcev, ki so se iz doline podvizali že ob zori in krenili na prvomajski pohod. Toda oni niso v ospredju — pač pa deklica v belem z rdečim nageljnom, pripetim na prsih; njej je veljala vsa njegova pozornost! Deklica je bila nekak semiotski znak — spet nekaj pravljičnega kakor tisto svitanje pomladnega jutra Na vrhu. Tudi ta podoba je bila stkana »iz same svetlobe«. Ni da bi podrobneje opisoval ta prizor, toda poudariti velja, da je belo oblečena deklica imela dve vrsti pre-belih zob, gole bleščeče lakti, velike ogljene oči, 'kar je na siromašnega dečka delovalo kakor čarovnija, ki je iz njegove zavesti izbrisala vse grde in zastrašujoče predstave o tovarni in delavcih.
Pisatelj zaključuje zgodbo takole: kakor po prijetnih sanjah je deček z ovcami spet osamljen v gozdu, toda duhovno obogaten predvsem za marsikatero spoznanje. Prežihov Voranc, angažirani književnik in revolucionar proletarskega porekla, z dečkovim razmišljanjem po prijetnem doživetju postopoma osvešča bralce — zlasti otroke, da bi se jim trajno vtisnila v zavest ožarjena predstava o prvem maju, prazniku dela, ki je nekaj lepega, prijetnega, svetlega, kar zatrjuje z lirično ubranostjo in prisrčno toplino. Močan vtis doživetja je spremenil njegovo mnenje ter posplošeno predstavo o delavcih, toda ne le v domači dolini. Voranc nevsiljivo — kakor bi besede le navrgel — dodaja: najprej »da v stari Avstriji delavstvo prvega maja ni smelo praznovati, kakor ga mi danes praznujemo«, s tem povezuje preteklost s sedanjostjo, nato pa omeni, da so se prvi maj upali praznovati le najbolj pogumni ljudje. Vizija »deklice v belem« je kakor s čarovno palico pregnala iz njegove zavesti mračne predstave o delavcih, o »ljudeh iz črne tovarne« v dolini kakor tudi sploh strah pred tovarno, kar deček ugotavlja rekoč: »Od tistega jutra se ljudi iz črne tovarne v dolini in tudi same tovarne nisem več bal.« S takšnim koncem je Voranc zgovorno poudaril, da vneto soglaša z revolucionarnim geslom »Proletarci, združite se«, premostil je jez med delavci in dninarji na podeželju, čemur pa so se nazadnjaške družbene sile upirale.
Solzice so vsekakor Vorančeva umetniška stvaritev, ki psihološko dognano osvetljuje otrokovo duševnost, analizirajoč spopad med strahom in željo, da bi iz mračne kotline Pekel prinesel šmarnice in s tem razveselil mater, hkrati pa je podoba sožitja in topline domačnosti revne, a ponosne slovenske družine. Tako so vse druge zgodbe za otroke nekako ostale v senci Solzic, toda menim, da vsaj nekatere kaj takega ne bi smelo doleteti, predvsem ne zgodbe Nagrada. Najbrž drži, da se utegne zdeti po površnem branju napisana preveč črno-belo, prikazujoč predvsem izjemnosti družbeno-razrednih odnosov, toda minuciozna analiza zgodbe ugotavlja, da se prav v njej najpopolneje odražata lepota in tragičnost garaškega življenja na kmetih.
Zgodba Nagrada je izjemna tudi zaradi tega, ker natančno obravnava motiv izkoriščanja otrok, starih od šest do osem let: zaman sanjarijo — zanje je nekaj nedosegljivega že piščalka s sejmarske stojnice (konjiček, ki zapiska, če mu pihneš v rep) ali pa rdeče srce »iz lecta«. Velja poudariti, da motiv revščine obravnavajo vse zgodbe v zbirki Solzice, toda revščina kmečkih zakupnikov ter pripravljenost vseh družinskih članov, da s skupnimi močmi pre-brode življenjske težave, ni v nobeni prikazana tako jedrnato kot prav v zgodbi Nagrada.
Pisatelj že na začetku zgodbe uvede štiričlansko družino: očeta, mater in otroka. Takoj poudari, da žive visoko na hribovski samoti, kjer nimajo lastne
strehe nad glavo, s tem pa nakaže večvrstno odvisnost družine od gospodarja — hišnega lastnika. Ko je gospodar naročil očetu, da poseka in s strmine spravi na pot dvesto metrov drv, se je solidarno vključila v delo vsa družina. Drvarsko delo je tedaj veljalo kot najtežje in to je bilo izključno moško opravilo. Toda Voranc v zgodbi vključuje v ta posel tudi mater, ki pomaga možu podirati in sekati drevesa, otroka pa vlačita veje na pot. V zgodbi je navedena trojna motivacija, ki je pritegnila otroka k delu: prvič, da pomagata očetu (»Kar bosta napravila vidva, tega ne bo treba meni napraviti«), drugič, oče bo od zaslužka kupil kravo (imeli bodo mleka) in tretjič, gospodar jima bo dal nagrado.
Sanjarjenje otrok o tem, kaj bosta kupila od nagrade, ter očetovo glasno razmišljanje, kako bo uporabil prisluženi denar, vzbuja pri mladih in odraslih bralcih globoko sočutje in solidarnost do teh revežev, ki so celo kruha stradali. Zasluženi oddih in veselje po uspešno opravljenem drvarskem delu delijo z njimi tudi: »dolina je bila vsa polna sonca, sem od Pece pa je pihljal prijeten veter. Spodaj v globači je šumljala skrivnostna vodica.« Te pomanjševalnice izražajo pisateljev čustveni delež ter močno stopnjujejo emocionalno niansi-ranje v zvezi z nadejanjem drvarja in njegove družine. Očitno je avtor v zgodbi to natančneje obravnaval, da bi učinkoviteje prikazal razkrinkano prevaro gospodarja, ki je otroka opeharil za nagrado. S tem je napredni pisatelj Pre-žihov Voranc močno poudaril določeno stališče do takšnih zakrknjenih hudobnih ljudi, kakršen je bil njihov gospodar. O njem je mati rekla: »To so grdi ljudje, ki nobenega ne p o z n a j o.« (Podčrtal P. P.) Ni slučajno, da je mati uporabila množino: ti grdi ljudje, s tem nakazuje, da njihov gospodar ni nikakršna izjema, temveč da so si vsi takšni podobni. Velja dodati še Lenčkino ugotovitev, izraženo v vprašanju: »Zakaj pa je gospodar rekel: Kadar bomo končali, ko on vendar ne dela?« Ko otroci to zgodbo prebero, se v njihovi zavesti razraste in sčasoma zasidra spoznanje, da v dehu-manizirani družbi, polni krivic ne le ta gospodar, temveč veliko ljudi živi v izobilju na račun suženjskega garanja brezpravnih trpinov. No, očitno s tem še ni izčrpano osnovno sporočilo te zgodbe, potrebno mu je slediti v prikriti gradaciji, ko potrti, prevarani oče po dolgem premolku reče: »Je že tako! Mi si ne moremo pomagati, ker smo siromaki...« (podčrtal P. P.) Toda Voranc bi ne bil, kar je — angažirani proletarski mladinski pisatelj — ko bi zaključil zgodbo s takšnim razmišljanjem očeta, vdanim v usodo. S tem bi priznal nemoč revnih ljudi, Voranc pa jim je hotel prikazati perspektive boljšega življenja. Toda oče se ne pomiri z danostjo obstoječega stanja in pisatelj ne dopusti, da bi njegovi junaki zaradi nemoči postali žrtve okrutnih ljudi: to dokazuje očetova izjava, ki je dopolnilo ali popravek prej izrečenih besed. Dejal je: »Nekoč bo že bolje...« (podčrtal P. P.) S tem sta izražena vera in upanje v boljši jutrišnji dan; to je sicer aktivistični odnos do življenja, toda ta izjava je vključena v zgodbo z jasnim premislekom, kar dokazuje nadaljnje razpredanje besedila. Otroka, odrevenela spričo vsega, kar je bil oče govoril, sta ga želela potolažiti. Avtor poudarja, da sta deček in deklica hotela razveseliti starše s tem, da bi jima rekla »kaj lepega«. V odkrivanju osnovnega sporočila zgodbe je zelo značilen avtorjev komentar, ki mu sledi tretja, tokrat dečkova izjava, ki je glede na prejšnji — očetovi — svojevrstna gradacija. Navajam pisateljevo spremljevalno besedilo ob tretji izjavi: »Tiste lepe besede, ki sta jih hotela izreči, pa niso hotele iz ust, zato se je Anej zadri na ves glas: »Oče, ko bom velik, bom šelvdo-
lino...!« (podčrtal P. P.) Pravzaprav so to še kako lepe besede! Nič manj pa ni značilna avtorjeva ugotovitev po Anejevem vzkliku: »Ko je to izgovoril, je imel solzne oči, toda ne od žalosti, ampak od jeze.« Torej geslo J. J. Zmaja: »Bol neka vas diže, nek vas ne obara!«
Vprašanje, kako razumeti Anejevo napoved, kaj v kontekstu njegove izjave v semiotskem smislu nakazuje — dolina? Ni da bi oklevali pri osvetlitvi osnovnega sporočila zgodbe, saj je Voranc že v uvodu iz umetniških in kompozicijskih razlogov govoril o dolini kot o »velikem, odprtem oknu« ter o treh črtah, ki se vijugajo po njej (reka, cesta, železnica), o črni stavbi tovarne, o kateri pravi: »Pogled na to sajasto pošast ni bil prijazen«. Naposled spregovori o Lenčki in Aneju, ki sta z brega za hišo ure in ure zrla doli v daljavo, v ta čudoviti svet, ki ju je mamil s skrivnostno silo in že tedaj sta se zavedala, »da bosta nekdaj, kadar bosta velika, tudi ona dva zapustila ta hrib in odšla v dolino«.
Torej, avtor je bralcu pripravil in mu sugeriral sporočilo, odstrl svetlo perspektivo: v dolini je tovarna, tam so delavci, to je sila, ki se bo spopadla z gospodarji. Potrebno je oditi v dolino, da si bodo z združenimi močmi priborili prostor na soncu, v družbi, kjer bodo pravičnejši odnosi in kjer bo dobro premagalo zlo.
Prevedla Gema Hafner
Summary
Prežihov Voranc, a proletarian youth writer speaks in his work Solzice about the life of poor people at the end of the century. Two short stories from this collection are Prvi maj (The first of May) and Nagrada (Award) speak about his political ideas which are expressed in a very artistic way also in stories for children. Prežihov Voranc was an important figure of international workers and communist movement between the two wars.
Franc Zadravec Ljubljana
ANGAŽIRANA »MLADOST« V PROZI MIŠKA KRANJCA
življenje mladega človeka je Kranjčeva rodovitna in trdoživa pripovedna tema. Najprej sta tu pripovedna romana Prostor na soncu in Vrabci na dvorišču ter zbirka novelet in črtic Mesec je doma na Bladovici, kjer so otroci in mladostniki glavne epsike osebe. Nadalje je tu še romaneskna trilogija Mladost v močvirju, Svetlikanje jutra in Strici so mi povedali, obsežna avtobiografija. razpeta kajpada med slike objektivnega vaškega in mestnega življenja od otroštva pa do pisateljevih študentskih let. Toda našteti je treba še novele Greh, Pomlad, Grlice, Moj otrok, črtici Zapisi iz šole, skupino črtic Senca moje mladosti v knjigi Imel sem jih rad, povest Carni nasmeh pa tudi romane Pesem ceste, Kapitanovi in Povest o dobrih ljudeh, da se razgrne zaijetna količina Kranjčevega pisanja o mladih pa tudi trajna nuja, že kar konstantna, ki se potrjuje zlasti v romanih, da v epski tok mora obseči in zaplesti mlade in odrasle.
Mladost pa je trdoživa in rodovitna tema tega pripovednika tudi zato, ker nahaja v njej vrednote in moči, h katerim se tudi sicer vrača: ljubezenske zanose in razočaranja, hrepenenja in ideale socialno potlačenih, velike življenjske načrte in še večje poraze, vzgon po svobodnem bivanju, odprtost za pesem, glasbo, naravo ter brezbrežje domišljije in sanjarstva.
Mladost pa v Kranjčevi prozi ni samo rodovitna in trdoživa tema, ampak tudi življenjski segment, iz katerega je mestoma spoznati enako pisateljevo družbeno angažiranost kot iz literature, v kateri se angažiranost oglaša po epskih likih starejših oseb. Angažiranost je razvidna že iz kronotopike, moralne usmerjenosti in socialne obarvanosti mladosti, ki je gradivo Kranjčeve epizacije.
Da bi mogel neovirano pripovedovati o mladem človeku, se je Kranjec ob vstopu v literaturo najprej spopadel s katoliško moralko in posredno tudi s tisto literaturo o mladini, ki je bila največkrat pisana kot vzgojna agitka. Spopad in zavrnitev obojega je opravil posredno, in sicer v noveli Greh (1931). Novelski jimak, sedemnajstletni hlapec Draš, idealno ljubi dekle, čutno pa ga osvoji telesno bujna gospodarica. V sporu med voljo po duhovni ljubezni in močjo telesa »podleže« čutnemu elementu, česar pa ne prenese in se ubije. Moralni konflikt v fantu in njegov samomor sta posledica dejstva, da so mu zmaličili zavest o človekovi naravi, privzgojili so mu smisel in strah, da je
Jezus le pri »mali dečici«, dokler erotično še ni vznemirjena. Fantov samomor je bila Kranjčeva uporna kretnja proti ubijajoči moralki in proti vsakršni literaturi, ki vnaša v mladega bralca razdor med duhom in telesom ali kakorkoli dogmatično omejuje ali zaničuje človeško naravo. Z novelo Greh si je potemtakem odprl pisateljski dohod do mladostnikove duševnosti in duhovnosti, kakršna je, ne pa kakršna bi po ideoloških apriorizmih morala biti.
Novela je tudi opozorila, da bodo Kranjčevo prozo posedli predvsem vaški mladostniki in otroci, pastirji in hlapci in družbeno manj zaščiteni »potepuhi«, posebneži in izobčenci. Tako se je tudi zgodilo. In šele dvajset let kasneje, v romanu Vrabci na dvorišču, je mogel le približno enako pripovedovati o življenju mestne mladine. Novela je tudi opozorila, da je Kranjec tenkočutno obvladal prijetnost in tesnobo ljubezenskega prebujenja, obvladal tako v dialogu kot pripovednem komentarju, da je torej že poznal moči človeške narave sploh in mladostnikove še posebej. Novela nadalje pravi, da je mladost razumel skorajda kot nekakšno »poezijo«, oziroma kot tisti segment življenja, ki se kljub vsemu sproti spreminja v poezijo. Njegov Draš je na primer tako muzikalen, da s pesmijo na piščal očara in vsaj za hip obvlada socialno vzvišeno okolje (bogati kmetje prisluhnejo). Po svoji pesmi je Draš del narave, skorajda izraz vesoljske pesmi: »Na paši ni prenehala pesem. Spomladi se je mešala s ptičjim petjem, v jeseni pa je trpko zamirala nad praznim poljem. Kakor bi se pletle sanje in bi pele, kot da bi kdo blodil med njivami in bi venomer spraševal in iskal isto stvar.« Glasba in pesem sta poslej trajna sestavina Kranjčevih mladih epskih oseb.
Nekatere od njih označuje nekakšna duhovna in moralna samoraslost, družinska in družbena nezaščitenost, zato pa tudi uporništvo, druge pa neza-ščitenost, socialna obrobnost potlači in odrine v življenjsko povprečje.
Prvi Kranjčev neupogljivi samorastnik je Ferko v povesti Življenje (1932). Krščansko moralistični oče mu izbije oko že pri dvanajstem letu, ker zasluti v njem tatu. Vendar Ferko ne krade, ker bi bil pokvarjen zajedavec ali pa kleptoman, temveč zato, da se maščuje okolju, ki ga ne mara, ga odtujuje, izobčuje. Drzni, ponosni Ferko je dobrotne narave, je skoraj slepa volja in moč, ki se brez smiselnega učinka spopada s trdovratnim moralnim ustrojem in s pravili vaškega življenja. Tej čudoviti naravi, ki se v zaostalem okolju krha za prazen nič in zbuja le sovraštvo, ostane na kraju ena sama rešitev: pobeg »v svet«. Veličino njegove narave prizna nazadnje tudi oče, ko ga kot nekakšno nedoumno bitje simbolizira z jagnedom: »Jagned, ki se vzdigne nad vse drugo drevje in ga strele z neba lomijo in podirajo komaj najhujši viharji«.
Če je Ferko kljubujoči samorastnik, ki ga nihče ne premaga, je Barica v isti povesti trpno bitje, ki ni zmožno spremeniti svoje vnaprej določene usode. Ko posanjari o sreči nekje daleč »v svetu«, jo mora takoj popraviti s tragičnim izidom: »In se bom vrnila, kakor Jula — z otrokom.« Barica napoveduje vrsto Kranjčevih delavk, ki se ali izgubijo v prostituciji ali se vrnejo z nezakonskim otrokom.
Naj sta Ferko in Barica po naravi še tako različna, sta dva obraza istih družbenih pogojev: vaška proletarska stvarnost blokira moč, radoživost, tudi značajsko čvrstost, prav tako pa jih blokira tudi idealizirani svet zunaj nje. Kaj storiti?
Ob še tako omejenih možnostih, da bi mlad človek mogel razviti svoje duhovne in moralne moči, se Kranjec ni vdajal črnogledju. Ze v novelah
Pomlad in Mrtvo ognjišče mladi povedejo življenje drzno naprej, »če se hoče ustaviti pri posameznikih«. Kranjec ta čas že realistično oznanja, da se življenje »vedno na novo poraja, polno sil, kakor pomlad s cvetjem,« in s tega filozofskega pogleda začrtuje tudi pota mladih v svoji prozi.
Kot iz romana Življenje je tudi iz več novel videti, da mladih epskih oseb ne uravnavajo in oblikujejo zgolj njihove izvirne moči in da vanje včrtujejo svoja načela tudi odrasli. Oče v noveli Pomlad propaide v ljubezni in gospodarsko, ker hlapčuje bratu, ker bratstvo preneha že pri dvajsetih letih. Iz obojega spoznanja svetuje sinu takole: »Vedno naprej moraš iti, više, da boš drugim zapovedoval. Le hlapec ne smeš biti ... nikomur hlapec!« Ravno nasprotno svetuje oče v romanu Pesem ceste, ko skoraj obešenjaško nihilistično priznava razdeljen družbeni sistem: »Zakaj ne bi služil pri bogatih, zlasti če se ti dobro godi. Kdo pa je kaj več kot hlapec?« Hčerina, to je Evičina, lirično sanjarska zamaknjenost v neki »svet«, kamor pelje »cesta« in kjer jo čaka »sreča«, le navidezno odpravlja očetovo resignativno socialno misel: njena »sreča« so same nesrečne postaje, »sreča« pa ostane mit, mavrično cesarstvo domišljije. Drugače kot očeta v Pomladi in Pesmi ceste razume svojo dolžnost v noveli Majhne so te stvari. Dolžnost je čuvati v človeku vero v lepšo prihodnost, mladostnik mora verovati vanjo, če hoče premagati, kar oklepa mladost.
V okolju, v katerem mlade požirajo cesta, tujina, hlapčevstvo, sanjarenja o sreči, se rojevajo idealisti, kakršen je gostilniški vajenec v noveli Ljudje so dobri, ki sanjari o bogastvu, zato da bi pomagal materi in vsem kočarjem, rojevajo pa se tudi drzni individualisti, kot Matija Berden v noveli Južni vetrovi, ljubezenski in denarni goljuf, ki se z nasiljem povzpne do bogastva. In če se v takem okolju zgodaj potrgajo vezi med starši in otroki, še bolj pa vezi med brati, rasto eni zagrenjeno in plaho, drugi pa uporno, samorastniško.
Svojski samorastniški produkt socialnega in družinskega okolja je tudi Draš v noveli Grlica. To je otrok brez staršev, »potepuh«, družbi »odveč«, kot ga označuje pripovedovalec. Toda svoje »revno življenje« ljubi tako brezmejno in odločno, da ne potrebuje »družbe« in se zadosti s prijatelji v naravi. Je in hoče biti prost, svoboden, kot na primer: »Beli oblaki potujejo po nebu, človek po cestah, ptice pa letajo po gozdovih in vse to je prostost.« V analogijah in prijateljstvih z naravo pa doživi paraddks: vtakne grlici v kletko, prvobitno svobodo izniči. Kakor v začetku novele nepričakovano pride na kmetijo, tako jo v koncu novele z grlicami vred zapusti, odide v »svet«.
Videti je, da se Kranjec upira njegovi filozofiji absolutne svobode, saj je brezupna, brezciljna, tudi družbeno brezvsebinska. A ne glede na to, z rezervo komentira Draševo usodo, človeško družbo sploh, njena socialna dva bregova. Njegov filozofski komentar pa spremljajo etični akcenti in ironični toni, glasi pa se takole:
In tak je bil Draš. Taki so naposled vsi otroci revežev. Nekaj grlicam podobnega je v njih; ne znajo se braniti, pa hočejo v svet... in tam umirajo. Nikdar nihče ne ve zanje. Iščejo si hrano po tujih dvoriščih, po prosiščih, gnezdijo zunaj, na dežju, na soncu in nekega dne umro. Tako umirajo vsi, ki jim je bog odločil borno, neznatno življenje: nič večjega pomena nimajo, kakor da napolnjujejo svet, da garajo do smrti, da se pretolčejo skozi revščino. Nekje visoko, daleč od teh pa živijo velike divje ptice in zveri, v moči in slavi, v razkošju in obilju. Tako je določil dobri bog. Blagoslovil je boga-
stvo, blagoslovil pa je tudi revščino. Blagoslovil je velike ptice, blagoslovil pa je tudi grlice: tudi te so potrebne.
Proti koncu tridesetih let si je Kranjec izbral »otroka« tudi za epski simbol umetnosti. Ko slepa Katica v Povesti o dobrih ljudeh izjavlja, da ji bog ni dal čudovitega glasu zato, da bi »pela v gostilni, temveč, da bi pela njemu v čast in slavo,« je to zagovor umetnosti, ki se ne pusti zmaličiti v gostilniško popevko oziroma priznati, da je takšna popevka, ampak je in hoče ostati posebna duhovna in estetska vrednota.
Strnjena podoba mladostnikov v Kranjčevi predvojni novelistiki in enem delu daljše proze tudi opozarja, da ti niso rasli v okolju razvite revolucionarne zavesti in kjer bi taka zavest imela svoje organizacijske oblike in še, da ustvarjalna pripravljenost mladostnikov ostaja v družbeno nerazčlenjenem okolju neizrabljena, včasih se zmaliči tudi v nesocialno dejavnost. Če pa odidejo mladostniki v »svet«, se nekateri vrnejo izničeni, drugi pa se srečajo z razvito razredno miselnostjo, vračajo se kot puntarji in se odločajo tudi za revolucionarna dejanja, kot Franc Holsedl v romanu Prostor na soncu, v prvi Kranjčevi epski integraciji tega, kar je vedel o mladem človeku in kakor ga je umel upovediti.
n.
Roman Prostor na soncu sestavljajo epske osebe iz več socialnih in starostnih krogov, sredi vseh pa raste Franc Holsedl, ki »je prišel po nepotrebnem na svet«. Zaman skuša najti svoj domovinski in rojstni list; tudi za očeta in mater ne ve, pri ljudskem štetju ga nočejo vpisati v nacionalno statistiko, je torej outsider, izobčenec, človek brez indentitete, živi »proti postavam, pravicam in mislim tega sveta«, kot Cankarjev Jakob Nesreča (Smrt in pogreb Jakoba Nesreče, 1906) in kot bosjaki Maksima Gorkega.
Tak človek po Cankarju ne more postati »filister«, po Kranjcu pa ne »gostilničar«, ne more se prilagoditi pragmatični družbi. Ker ni priznan, tudi sam ne priznava uvajenih družbenih pravil, in ker posluša le svojo voljo in svoje hrepenenje, zadeva ob načela večine. Iz rejenca in hlapca raste Holsedl nazadnje v osebnost, ki se pridruži španski revolucionarni brigadi. Kritika je ugovarjala, češ Kranjec naj bi ga raje poslal demonstrirat na pariško ulico. Toda junak, ki demonstrira na velemestni ulici, po estetski živosti in po družbenem pomenu ne more doseči živosti in pomena epskega junaka, ki stopi na bojišče, kjer se načelo svobode spopada z načelom hlapčevstva kot organizirana družbena moč. Sele Holsedlova samovključitev med španske revolucionarje epsko polnokrvno konkretizira ideje svobode, ki je sicer večsmeren, a zmerom najvišji etični pojem romana.
Ta roman se kajpada ne omejuje na socialni učinek, kakor ta učinek ni le njegov stranski produkt. Ko gre pripovedovalcu za sliko poti, kako si mladost išče in kako si iz zavrtih razmer naj poišče in najde svoj prostor na soncu, ga v nič manjši meri vabi tudi podoba mladostne duševnosti kot take, ves ustroj moralnih, ljubezenskih, estetskih in drugih moči. Doraščajoči pri sproščeni igri, pri skupnih načrtih in dejanjih, v prvi ljubezni in prvem sovraštvu, v ponižujoči revščini in pri »kraji« kot sredstvu, s katerim si med prvo svetovno vojno rešujejo življenja, doraščajoči v svoji telesni lepoti in fizični moči in šibkosti, mladi, ki brez dobre Ilone skorajda ne morejo preživeti, brez lepe Mare pa skoraj nočejo živeti: to in še več je vsebina prvega dela romana.
Socialni razločki jim komaj kdaj skalijo otroško skupnost, v naslednjih poglavjih pa se razhajajo vsak v svojo smer, odloča le še socialna lestvica, ki jih enako razdira kot na primer Marka Ceha ljubezenski demonizem. Kranjec jih jasno razmejuje po najopaznejši komponenti njihovih značajev: gostil-ničarka Mara je zapovedniško oblastna, proletarka Ilona Cehova tiha, skromna, požrtvovalna, Holsedl samozavesten, Boje strahopeten. Eni so ustvarjalni, drugi rušilni, ločijo se že pri igri, še bolj v ljubezni in sovraštvu, najbolj pa, ko »zbirajo« družbene položaje: šibki se pohlapčijo (Boje), odporni zavzamejo uglednejša mesta: Joško Čeh, ta najtišja pa tudi najmodernejša figura v romanu, poistane strojnik. Holsedl pa se odloči za svoj »prostor na soncu« po nezmotni izkušnji dvodelnosti: »Jaz nočem biti hlapec... Na svetu so bogati in reveži. Med njimi je jarek in ni ga mogoče prekoračiti.«
Kranjec jih oblikuje kot totalna emocionalna duhovna bitja. Prav nič se ne vtika v njihove elementarne moči, mirno opazuje in opisuje ženski element, ki samo daje (Ilona) ali pa samo brezobzirno jemlje in si podreja (Mara). Ne zabrisuje in ne idealizira psihičnih dejstev, da ima močnejši in lepše oblečeni že pri otroški igri prednost, da moč, lepota in obleka že pri prvih ljubeznih odločajo bolj kot dobrota in plemenitost. Epski mir mu omogoča tudi objektivno sliko Markovega ljubezenskega demonizma pa tudi objektivno sliko Joškove in Holsedlove narave, ki oba pripelje na produktivni družbeni prostor. Ko pa so tako epsko elementarni, se Kranjčevi mladi junaki radi »zamislijo in zasanjajo«, precej razmišljajo in presojajo svoja dejanja, večkrat pa tudi posamezne pojme in pojave, kot sta na primer »kraja in sreča«. Ob lakoti Holsedl pomaga krasti in celo beračiti, ker hoče drugim pomagati, ker je »dober človek«. Njegov predlog iz splošne stiske »vzemi, kjer je«, kajpada presega konkreten življenjski položaj epskih oseb, saj zveni tudi že kot družbeni poziv. Drobna kraja mu je namreč le utemeljeno zlo za životar-jenje in preživetje. A Marko Ceh? Temu je kraja slast, torej komponenta njegovega karakterja. In kaj je Kranjčevim junakom »sreča«? Marko Ceh v svoji tragični zagledanosti v Maro takole razmišlja o sreči: »To o sreči je laž. Ni srečnih zakoncev, ne ljudi. Samo otroci in norci so lahko srečni. Nad drugimi pa leži usoda!« Ko Franc Holsedl domneva, da tudi Mara ni srečna, mu dekle odgovori: »Ti in tvoja sreča! Kaj pa je to sreča! To so neumnosti«. Cehov Franc domneva spet drugače: »Čudno je to: bogati ljudje ne hrepenijo po sreči. Sreča — to je sen majhnih ljudi«. O sreči torej govorijo skoraj obešenjaško, nikalno, zaničljivo, tudi s socialno motivacijo. Črni pogled na srečo izraža pravzaprav le stoično spremljanje življenja, kot je. »Prostor na soncu« jim je vsekakor več kot sreča, naj je še tako vsakdanji, kot je Cehovega Joška, tragičen kot Markov, ali pa junaški kot Holsedlov.
SKLEP
Iz odseka Kranjčeve predvojne proze o mladih je videti tale estetski in idejni položaj: Kranjec v literaturi o mladih ne dopušča preproste poučnosti, idealističnega moralizatorstva in socialnega sentimentalizma. Neomejeno razkriva in prikazuje mladostnikovo prvinsko naravo, njegove duhovno čustvene vzgibe, iskanja in nagibe, realistično obravnava in slika njegove socialne in
erotične moči in pojave. Vpadljive so podobe samorastništva oziroma upornih mladih, ki se trgajo od konservativnih duhovnih in moralnih načel in navad. Opazni so še kritičnost do absolutne, potepuške svobode, ker se ne odvija znotraj spoznane nujnosti, razdalja do resignativnega samoumevnega hlapčevstva, zavrnitev socialnega iluzionizma ali pasivnega sanjarenja o sreči, ironi-zacija božje delitve družbe na dva bregova oziroma kritika teološke sociologije. Nič manj značilna sestavina družbene angažiranosti v tem sklopu Kranjčeve literature pa je tudi pretok duha iz okolja z revolucionarnimi idejami in dogodki v okolje brez marksistično organiziranega razrednega boja.
Summary
Miško Kranjec depicts in his pre-war fiction on young people mostly village adolescents, children, shephards, farm labourers, ramblers, original persons, and outlaws. In his work he does not admit simple teaching, idealistic moralizing and social sentimentality. He is critical about absolute rambling feedom, resignated self-understood drudgery and passive dreaming about hapiness. He is ironic and critical about theologic sociolog. A characteristic feature of his social commitment is also a milieu lacking Marxist organized class struggle, where the creativity of young people goes imrealized.
Duško Cackov Stip
DRUŽBENA ANGAŽIRANOST MAKEDONSKE KNJIŽEVNOSTI ZA OTROKE IN MLADINO V LETIH 1981 IN 1982
Ko smo se opredelili za to temo, sm.o se zavedali relativnosti pojma angažirana literatura. Ta opredelitev obsega cel spekter kategorij, še posebej, če naj poleg svojega osnovnega pomena vsebuje še estetski. To pomeni, da mora družbena angažiranost v tem primeru dobiti tudi umetniško podobo, kajti nikakor je ne smemo enačiti z utilitaristično književnostjo. Ce ta pogoj ni izpolnjen, potem družbene angažiranosti v literaturi ne samo da ni, pač pa postane bumerang, preneha biti literatura, kaj šele družbeno angažirana.
V	tem smislu se bomo trudili dati odgovor tudi na vprašanje, koliko je bila makedonska literatura za otroke v zadnjih dveh letih angažirana, v kakšni smeri, vendar izključno z vidika njene estetske veljave.
V	letih 1981/82 so makedonske založniške hiše izdale več kot dvajset knjig za otroke in mladino, kar je upoštevanja vredna številka — posebno če imamo pred očmi, da so enako skupno bero prej zabeležili v treh letih: 1978, 1979 in 1980. Pesniške knjige so v tem obdobju objavili Jovan Pavlovski, Petre Andreevski, Trajan Petrovski, Svetlana Hristova-Jocič, Makedonka Jančevska, Duško Avramovski, Nenad Džambazov, Vidoe Podgorec, Bistrica Mirkulovska in drugi. Prozo so izdali Vladimir Kostov, Vidoe Podgorec, Gligor Popovski, Boško Smačovski, Pavlina Tupuzova, Iii j a Todorovski, Nada Zekmanova, Nedžati Zekerija. Opaziti je, da je dramatika v makedonski literaturi za otroke in mladino še kar naprej deficitarna. Največji del teh pesniških in proznih stvaritev je pogojno mogoče opredeliti kot dela s 1. efemerno angažiranostjo, 2. etično angažiranostjo, 3. družbeno angažiranostjo, 4. estetsko angažiranostjo.
V	prvo skupino spadajo dela, v katerih prevladuje vsakdanjost, izražena s totalno infantilnim jezikom in z umetniškimi sredstvi, ki jim ne zagotavljajo niti potrebnega estetskega minimuma. Takšne so na primer pesmi v zbirkah Alka za nišalka Svetlane Hristove, Šumska bolnica Makedonke Jan-čevske. Site deca mili Bistrice Mirkulovske, Džempar Fejzija Bojkuja in nekatere druge knjige pesmi in proze. Največje število del za makedonske mlade bralce, objavljenih v zadnjih dveh letih, ima močno etično sporočilnost. V njih prihaja močno do izraza moralno-etična komponenta. Mnoge od teh stvaritev, kot Beliot cvet Pavline Topuzove, Noviot učitel Nade Zekmanove ali Orhan i Sevila Nedžata Zekerije, imajo zato vsiljivo, bolj pedagoško in manj umetniško sporočilnost. Vendar pa so med knjigami z etično angažiranostjo tudi tcikšne, ki imajo poleg moralnih sestavin tudi estetsko vrednost. Takšne so
3*	35
pesmi v knjigah Duška Avramovskega Venerod svazdi, Igraj, skokaj, detence Nenada Džambazova ali dve zajetni knjigi Vidoa Podgorca pod skupnim naslovom Skazni. Idejnoestetska sporočila Vidoa Podgorca v teh knjigah so pesniška inkamacija humanosti in pravičnosti, glorifikacija človekovega življenjskega boja, postavljena v obliko črtic, v katerih pisatelj izpričuje celovito ustvarjalno zrelost. Za dela v tej skupini, za tista, ki ne ostajajo samo na pedagoški ravni in pri utilitarizmu, zato ne bi mogli reči, da niso družbeno angažirana, saj dvigajo moralo in oblikujejo osebnost.
Nove estetske prostore, zase in za makedonsko mladinsko književnost, sta v tem obdobju odkrila Jovan Pavlovski in Petre Andreevski s knjigama pesmi Na site sosetski strani samo Ani, samo Ani in Saram baram, nagrajenima z nagrado struških večerov poezije in z nagrado RTV Skopje kot najboljše pesniške stvaritve med dvema Strugama.
Pesnikova miselno filozofska koncepcija se ne uresničuje z etičnomoral-no komponento, ki je v knjigi Jovana Pavlovskega skorajda ni opaziti, pač pa z neizčrpnim bogastvom leksike. Pavlovski hoče ponovno potrditi človekovo željo po identifikaciji z večnostjo, posebno z otroštvom, ki je tako zelo kratko, v bistvu pa nikoli ne mine. Vokacije na otroštvo se razraščajo v širok pomen — to so krči in poskusi, da bi obstali v času kljub njegovi neizprosni minljivosti.
Pesmi v knjigi Saram haram Petra Andreeväkega so ustvarjalno dejanje, ki se realizira skozi igro imaginacije in besed. Besede v teh pesniih ne suge-rirajo realističnih predstav o življenju, pač pa ga razčlenjujejo, trgajo pojme in predmete v prizadevanju, da bi segli globlje v njihove skrivnosti, v njihovo notranjost. To ni samo navadna in nesmiselna igra, pač pa dejanje, ki v vsaki besedni poziciji zagotavlja nove simbole in pomene. Ob tem se nam poraja spontana asociacija na poezijo Zvonimira Baloga. Knjigi Jovana Pavlovskega in Petra Andreevskega kažeta v makedonski književnosti za otroke zadnjih dveh let najizrazitejši estetski angažma.
Družbena angažiranost, če jo jemljemo v konvencionalnem pomenu, se kaže v naslednjih proznih tekstih: Najtemnata noč Gligora Popovskega, Kade si trgnal, sine Vladimira Kostova in Raskazi za Pero Oketo Ilije Todorovskega. Od pesniških knjig bi v ta sklop uvrstili samo zbirko Zapej Trajana Petrov-skega. Tema zgodb Gligora Popovskega je narodnoosvobodilni boj. Ta knjiga potrjuje avtorjevo navezanost na preteklost, tako na svojo kot na nacionalno, ki ima za Popovskega značilen pomen. Nekatere kratke zgodbe v tej knjigi so pravi umetniški filigrani, že od prej znana zgodba Jerebica pa je s svojo toplino in humanostjo že kar antologijska. Idejno sporočilo, ki se v večini teh zgodb identificira z estetskim, izraža resnico, da je delež otrok k izbojevani svobodi ogromen, še več, krepi spoznanje, da je svobodo treba braniti in da je ljubezen močnejša od sil zla, posebeg če izhaja iz otrok samih. V Najtemnata noč doseže Popovski maksimalno angažiranost tam, kjer je njegova prisotnost najbolj neopazna, ko se otroci sami opredeljujejo za narodno revolucijo s svojskim čutom za pravičnost in humanost, ne pa z razglabljanjem in me-ditiranjem.
Raskazite za Pero Oketo so maksimalno angažirana proza, inkamacija človekove ljubezni do svobode, himna otroškemu pogumu v NOB. Vendar za knjigo Ilije Todorovskega ni mogoče reči, da bi imela potrebno estetsko eleganco. S kronološkimi inserti iz življenja glavnega junaka je pisatelj v glavnem oblikoval tekst, ki resda ne izžareva umetniškega fluida, kar — mimo-
grede rečeno — niti ni bil pisateljev namen, pač pa s pogumom in podvigi Pere Oketa spodbuja domišljijo in pušča globoke sledove v otroški psihi.
Roman Vladimira Kostova Kade si trgnal, sine je angažirana proza s poskusom, da bi proniknil v dileme in opsesije sodobnega mladostnika. Znani makedonski prozaist je svoj roman postavil na široko družbeno platformo z željo, da bi oblikoval odlike mladega človeka — gimnazijca. Skoda pa je, da je v romanu tudi nekaj sentimentalno patetičnih prizorov.
V žanru tako imenovane družbeno angažirane literature, ki je izšla v obdobju 1981/82, bi izdvojili samo še pesniško knjigo Trajana Petrovskega Zapej, zapej. To je zbirka močnih patriotskih čustev. Glede na prehodno knjigo Petrovskega Ubavoto lice na planinata pesnik tokrat ni segel v nove umetniške prostore. To se nanaša predvsem na deskripcijo, ki se je pesnik težko osvobaja. Kjer te pretirane opisnosti ni, je avtor zanesljiv oblikovalec verza, njegova angažiranost pa se izraža v dovršeni umetniški obliki.
Za druge knjižne stvaritve makedonske literature za otroke in mladino v letih 1981 in 1982 razen romana Boška Smačovskega Kako koga se otkinuva jabolko, ki omogoča posebno umetniško doživljanje, in neikaj pesmi Duška Avramovskega in Nenada Džambazova, je težko reči, da bi poleg idejno-etič-ne imele še umetniško angažiranost. Sicer pa je tako znano, da brez estetske angažiranosti tudi družbene ni.
Prev. S. Jug
Summary
The article answers the question — To what extent the Macedonian childrens literature has been committed during the last two years — and in what direction. However, it solely speaks about works having an artistic value.
Igor Cvetko Ljubljana
VZPOREDNICE MED BESEDILOM IN GLASBO
V VOKALNIH DELIH S SOCIALNO IN REVOLUCIONARNO MOTIVIKO ZA OTROKE IN MLADINO V ZADNJIH PETDESETIH LETIH
Namen pričujočega prispevka ni temeljita in vseobsegajoča študija o mladinski zborovski literaturi v zadnjih petdesetih letih. Ni niti zaokrožen pregled ali analiza glasbenih primerov ter komponiranih besedil s socialno in revolucionarno tematiko. Tak poskus bi bil v omejenem obsegu nemogoč in nepopoln; omejil se bom zato le na nekaj razmišljanj o vzporednicah med tovrstno literaturo in glasbo v obdobju, za katerega je pred vojno značilna težnja po nacionalni in socialni svobodi, po vojni pa utrjevanje doseženega stanja in ustvarjalna rast na vseh področjih.
Razmišljanje zgolj na podlagi analize besedil ali analize kompozicij nas ne bi pripeljalo na pravo pot. Sporedno je potrebno osvetliti vrsto spodbud, ki so tedaj vplivale na oblikovanje kulturne politike in umetnosti sploh. Glasbena in politična podoba dvajsetih let našega stoletja je bila podoba razdvojenosti, kar sicer ni nič novega v zgodovini umetnosti, vendar je bila redko tako silovito izražena kot takrat. Novo je izpodrivalo staro, zakoreninjeno, zraslo iz tradicije, novo, ki ni izbiralo raznih sredstev, pa se je tradiciji upiralo, se od nje odklanjalo (Kogoj, Osterc). Novi pogledi, produkt miselnega in ustvarjalnega vzdušja tega obdobja, so prihajali k nam tudi od zunaj. Tu so se razmeram in možnostim primemo prilagodili, čeprav so v bistvu ostajali ena:ki. Nova intervalska sosledja so spreminjala značaj melodike ter njeno vlogo. Začela je prevladovati linearnost, terčnemu sozvočju so skladatelji prilagali kvarte, sekunde, septime v hotenju, da bi zvok dobil novo kvaliteto, novo barvo in nove razsežnosti. Skladateljeva čustvena in miselna naravnanost je pridobila nove, širše izrazne možnosti.
V tem obdobju je slovensko mladinsko petje doživelo nesluten umetniški razcvet. Pesmarica Srečka Kumar j a z naslovom Otroške pesmi,^ dragocena zbirka mladinskih zborovskih skladb, je odigrala pri tem pomembno vlogo. V njej so združene ideje o kvaliteti v mladinski glasbeni literaturi, hkrati pa je opozorila na vrsto vzgojnih, psiholoških in fizioloških znanstvenih izsledkov v zvezi z otrokovimi pevskimi zmožnostmi na vseh starostnih stopnjah. Glavnino v pesmarici predstavljajo skladbe Marija Kogoja, s katerimi je prvič stopil v javnost, ter elementarno občutene kompozicije Emila Adamiča, svobodno grajene in blizu ljudskemu izrazu. Zbirka je v glavnem sestav-
' Izšla je v Trstu leta 1924.
Ijena iz razpoloženjskih tekstov Karla Široka, Otona Zupančiča in Silvina Sardenka.®
Ce Kogoja imenujemo slogovni ekspresionist, je v navedenih tenkočutnih in poglobljenih skladbah nedvomno res ekpresiven, globok v glasbenem doživljanju. Velik pomen posveča izbiri besedila, ki ga glasbeno dograjuje. V njegovih prisrčno glasbeno-literarnih sporočilih je večkrat prisoten tudi nacionalni in socialni element.®
V vokalnem stavku si je Kogoj izgradil lasten izrazni jezik: bil je evropsko sodoben, a trdo zakoreninjen na domačih tleh.
Središče reproduktivne zborovske dejavnosti so v začetku 30. let postale Trbovlje. Šuligojev »Slavček«, imeniten interpret sodobne zborovske literature, je pomenil veliko spodbudo za nastajanje nove mladinske zborovske glasbe. Suligoj je za svoj stočlanski otroški zbor, ki ga je tedanja oblast v zatiranih rudarskih revirjih imenovala kar komunistični vrtec, potreboval pesmi, ki bi pevcem spregovorile v njim znanem jeziku: o lakoti, prezebanju, o sirotah očetov, ki jih je pokopal rudnik. Navezoval je stike z učitelji, pesniki, skladatelji, jih navduševal ter pri njih naročal nova dela. Mladinske vokalne koncertne skladbe so Suligoju začeli pošiljati tedaj vodilni slovenski skladatelji (Adamič, Kogoj, Osterc, Bravničar, Pahor, Švara) tudi nekateri drugi jugoslovanski avtorji (Ronjgov).
Skladbe, ki so jih izvajali »Slavčki« doma in v tujini, so bile večinoma tekstovno močno angažirane,^ kompozicijsko drzne, celo blizu atonalnosti,' ki pa so jih trboveljski pevci tehnično in interpretacijsko briljantno izvajali.
Sodobno zasnovana umetna mladinska pesem »Slavčkov«, ki je bila otroku blizu, mu odkrito govorila in ga istočasno dvigala s svojo izpovedno močjo, je kmalu pričela rojevati sadove: na primer Pirnikov mladinski zbor »Miro-
2 Izjeme so na primer dela Emila Adamiča Pomlad v Galiciji, Pomlad na Goriškem ter Kogojeva skladba Deček in sinička, v kateri je čutiti globjo socialno angažiranost.
' Imeniten socialno angažiran tekst je npr. Kettejev Metuljček: »Adijo metuljček, adijo... čemu si pač sreče v tujini iskal, zakaj nisi raje v domovju ostal, v poJjani sredi zelenih trat, tako si pa utonil, tak lep in mlad...« Kogojeva kompozicija na to besedilo je grajeaia v razširjeni tonalnosti, je harmonsko jasna, dosledna, pestra: menjavanje tooialHet, ritmičnih načinov in dinamike; vse to zvočno opredeljuje vzdušje.
* Nastajale so pesmi: Pesem rudarskih otrok (E. Adamič 1931), besedilo Vlado
Klemenčič: »Mi smo pa od tam doma... kjer se sonce ne smehlja____kjer ni tratice
zelene... kjer ni šimiice nobene. / Tam pri nas je črni dim... črna fabrika pod njim... a pod fabriko so rovi... črni v njih noči in dnovi...« / Podobna ji je Pesem beračev na besedilo Oskarja Hudalesa, nadalje Prelovčeva Moj očka je delavec (tekst Mirko Kunčič) ter Adamičeva Ujeti vrabec, kateri je besedilo po Bürgerju priredil Fran Levstik.
« Atonalno zasnovana skladba iz tega obdobja je npr. Ostrčev Kvartet, ki ga je skladatelj namenil in posvetil zboru za njegovo prvo inozemsko turnejo na Dunaj in po Češkoslovaški. Avtor sam pravi o Kvartetu: »Nikdar nisem imel nade, da bomo posekali čitalništvo in vse, kar ga spremlja, prav z zborom.« Kvartet je komponiran na besedilo satirične basni Krilova (v prevodu J. Udoviča), Opica, kozel, osel in medved sklenejo ustanoviti godalni kvartet. Toda, ko prično, soglasja ni. Presedejo se, spet se ne ujamejo. Nazadnje pa slavec zbrane pouči: »Kdor bi rad godec bil, ta mora kaj umetl... A vi, prijatelji, sedite kakorkoli, zagodli prav ne bodete nikoli!« Aktualno besedilo na razmere v takratni jugoslovanski vladi. In prav ta programska, literarna osnova, ki je spodbujala otrokovo domišljijo, je vabila k sodoživljanju zgodbe, bila je pot v svet sodobne, nefunkcionalne, netonalne glasbe in v probleme njene reprodukcije. Skladba je pisana horizontalno in zaradi tega otroku lažje osvojljivo.
slav Vilhar« na Rakeku in Društvo pevovodij mladinskih zborov, ki je trboveljske izkušnje raznašalo po Sloveniji...
Živo izročilo mladinskih zborovskih prizadevanj ob izbruhu vojne ni moglo usahniti, nasprotno, zaživelo je polno življenje sproščene vizije o socialnem in nacionalnem preobratu v dolgo pričakovani pravičnejši družbi.
Večkrat poudarjana slovenska specifika, to je umetnost odpora, ni le posledica prizadevanj iz preteklosti. NOB je že v svoji politični, vojaški in kulturni zasnovi prerasla meje odpora proti okupatorju. Razvila se je v splošno vstajo, revolucijo, katere cilj je bila celovita preobrazba državne in družbene ureditve.
Na tem mestu nastaja vprašanje odnosa med politično (socialno-revolucio-narnim) in umetnostno (glasbeno-politično) angažiranim, revolucionarnim. Brez dvoma je literatura (tekstovna predloga) lahko direktno socialno revolucionarno obarvana, funkcionalna ali celo agitacijska. Drugače je z glasbo, ki konkretnih angažiranih idej ne more izražati direktno. Glasbeno delo dobi svojo socialno-revolucionarno komponento takrat, ko postane komunikativno (na idejni osnovi ali mimo nje) s širšimi ljudskimi plastmi. Postane torej tako ali drugače prenosljivo v medij ljudskih množic, se z njimi zlije, postane »ljudsko«, s tem pa tudi angažirano. Nikjer ni rečeno, da je tako širše (v smislu komunikacije) prenosljiva le ideja, okleščena globlje izpovedi ali sodobne-je zastavljenih drznejših glasbenih stvaritev. Celo narobe: prava ustvarjalnost sloni na nekomformizmu, upornosti, izzivalnosti, uvajanju novega, boljšega, širšega, kar so vse atributi revolucionarnosti — politične ali umetnostne. Temu v prid govori tudi Osterčev Kvartet, ki je »Slavčkom« vedno predsrtavljal točko, s katero so se postavljali pred domačo ali tujo publiko.
Ideja sama, ki je revolucionarna, nova in postavljena v pravem času na pravo mesto, lahko postane zagon, gibalo. Ko pa se voz premakne in steče, potrebuje silo, ki to gibanje vzdržuje. V ljudski revoluciji je to bila sila ljudskih množic. Sklenemo lahko: predvojna mladinska, pesem s socialno problematiko je pomagala pripravljati pot poznejši angažirani množični pesmi. Živela je v zavesti ljudi, borbeno revolucionarna partizanska pesem se je nanje le navezala.
Iz tega zornega kota gledana nenavadna množičnost produktivnega in re-produktivnega umetnostnega snovanja v letih vojne ni le količina, temveč predvsem vsebina. Ta zajema takorekoč vse sloje prebivalstva, od najbolj izobraženih in ustvarjalnih do široke množice nepismenih, ki jim je bilo ustno izročilo edina izobrazba, izkušnja in umetniško izrazno sredstvo. In ker je bilo zasnovano množično, torej nadosebno (čeprav v bistvu osebno izpovedno), je ideja poglabljala vsebino, narekovala obliko in način ustvarjanja. Konkretneje: kompozicijska tehnika se je uklonila ideji, ki jo je največkrat narekoval izbrani tekst, torej vsebini in obliki pesmi, ter poenotila izraz, ki se je času primerno približal ljudskemu občutju in izvajalskim možnostim. Nove družbene razmere so terjale torej nov ustvarjalen proces tudi v mladinski revolucionarni zborovski pesmi. Tokrat so jo oblikovale posebne razmere, ki so jo tudi pogojevale. Ni šlo za to, da bi skladatelji iskali nove formalne rešitve in s čisto kompozicijskega stališča pisali za vsako ceno zanimiv glasbeni stavek. Partizanska glasba si je ustvarila svoj slog: glasbeno jasna je, enostavna, trdno zasidrana v totalnem sistemu, pretežno homofona, spevna in har-monsko dokaj pestra. Tekstovna in glasbena preprostost je očitno posiledica jasne ideje, ki je bila v funkciji borbe za obstanek.
v drugem obdobju NOB, ob kapitulaciji Italije, ko je v partizanske vrste stopilo še več vidnejših slovenskih skladateljev, se je kulturno življenje na vsem slovenskem prostoru (še posebej na osvobojenem ozemlju) okrepilo in pričelo dobivati organiziran okvir. Pojavljati so se začele stalne pevske (tudi otroške in mladinske) skupine, ki so bile sposobne odpeti zahtevnejši program: skladbe, ki so nastajale (tudi) zaradi notranje potrebe (torej osebno izpovedne) avtorja. Partizanska pesem (z njo mladinska in otroška) je tako začela dobivati obliko umetne pesmi.«
Umetnost odpora (glasbo in poetiko pa tudi likovno umetnost in ples) bi lahko označili nekako takole: izrazito vsebinska je, ekspresivna, svojo vsebino pa kljub vsemu izraža na relativno razpoznaven, ljudskim množicam dostopen način.
S tem pridemo stopničko bliže k razumevanju povojne glasbene in poetske tvornosti (tudi) na področju mladinske vokalne glasbe. Cas skrajne ogroženosti naroda, ko je bilo treba funkcionirati na preizkušenih frekvencah, je minil.
Enoten umetniški jezik se je znova pričel cepiti, žanrski in tradicionalni mobilizacijski umetnosti, ki se je skušala uveljaviti še nekaj let v svobodi, vendar se dosežkom NOB ni mogla približati, je začela pokati preozka koža. Treba je bilo začeti razmišljati in delati drugače.
Glasbenih prizadevanj v svobodi je bilo veliko, tako institucionaliziranih, kot pogojenih samoiniciativno. Vrsta zbirk in revij' mladinske zborovske literature je prinašala veliko materiala spremenljive vrednosti, kar pa niso pogojevale samo domače, temveč tudi zunanje razmere — družbeno politične, ekonomske, estetske in jasno glasbene. Ocene dosežkov so si bile večkrat nasprotne: bile so polne hvale o dosežkih mladinske zborovske literature, po drugi strani pa ostre, celo grobe.® Iz dostopne literature® lahko izJluščimo naslednje: Revolucionarna pesem se z revolucijo še ni končala, njena funkcija se podaljšuje v današnje dni, »nadaljevati se bo morala tako dolgo, dokler bo še po-
' Pesem slovenske mladine (Karel Pahor, Tone Seliškar) budnlca, poziv na upor: »Poziva nas zemlja, slovenska mladina, / na prednje okope, na zadnji branik,
/ poziva na borbo nas vsa domovina, / povzdignimo bratje naš borbeni krik----«
Zvezdica (Makso Pirnik, Jože Udovič), lirično, doživeto besedilo, polno optimizma, posvečeno udeležencem prvega pedagoškega tečaja na osvobojenem ozemlju Slovenskega primorja: »aSmotna noč stoji pred vrati / in veter v daljo sam hiti, / vso dolgo noč ne morem spati, / nad gozdom zvedica blešči... /
Pomladna (Ciril Cvetko, Petruša), podobno globoko doživeta vizija bližajoče se svobode: »Ptiček že zgodaj veselo prepeva, / ščinkavec, lišček, stmad, / zgodaj skoz okno k nam pesem odmeva, / prišla je, prišla je pomlad...«
Moj očka je partizan (Radovan Gobec): »Moj očka je v hosti partizan, / on gre mimo oken dan na dan...«
Kje je zdaj naS očka (Pavel Sivic, Milan Apih) pesem, ki sprašuje — verjetno največkrat zastavljeno vprašanje otrok v tistih dneh: »Kje je zdaj naš očka?...«./ Kdaj se bo vrnil? ... / Kaj nam bo prinesel? ... / Ot^ovor: svobodo!
Slovenski pionirji (Marjan Kozina, Anton Ožbolt) himnični tekst; pesem je bila napisana v Slivnici pri Grosupljem, teden dni pred našo ofenzivo: »Mi smo Slovenski pionirji, najmlajši boroi, borci za prostost, / mi vsi in naši komandirji, / storili bomo, kar veli dolžnost.«
' Mladinske pesmi naše NOB, Lj. 1945, Mladinski in otroški zbori, S. Mihelčič Lj. 1946, V nove Zarje, M. Pirnik, Lj. 1948, Vstani mladina, Lj. 1948, Mladina poje domovini, R. Gobec, Lj. 1953 in drugo.
' S. Zlatic, Posvetovanje skladateljev in zborovodij, Celje 1960 » Grlica (revija), Kurirček (festival in publikacije), MPF v Celju, Naši zbori.
trebna za ohranitev naše samostojnosti in za ustvaritev sveta brez krivic in sovraštva____« (R. Gobec)
Popis skladb s tematiko NOB" nam pokaže naslednjo sliko: od 3000 zborovskih pesmi z različno vsebino, nastalih po vojni, odpade na tematiko NOB in revolucijo 140 pesmi, napisanih večinoma že v prvih letih po vojni, ostalih angažiranih del (delovne, delavske, brigadirske, mladinske, naročene itd.) je 360. Od tega je za mladinske zbore skupaj 158 tekstov.
Toliko torej količinsko. Drugo vprašanje je, kako je s kvaliteto teh kompozicij. Večina povojne mladinske vokalne produkcije se razlikuje predvsem po pristopu do otroka. V imenu otroka (ali mladine) se lahko za revolucijo zavzema prepričljivo avtor, misli glasbeno podkrepi in jih ponudi otroku, ki idejo razglaša kot svojo ali se zanjo zavzema preko posrednika.*' Druga možnost so besedila, ki govore iz otroka ali so celo delo otroka samega, ki so njegov miselni svet, z njim čutijo in so mu blizu.Med obe skrajnosti pa je praktično razpeta vsa mladinska zborovska literatura, ki jo lahko imenujemo angažirana pesem. S številnimi variantami in različno izpovedno močjo avtorjev, v različnih kompozicijskih pristopih, zastavljenih bolj ali manj sodobno in v najrazličnejših zasedbah, čeprav najdemo tudi med njimi nekaj izjem."
Sklenil bi takole: menim, da zvočno in izrazno izvirnost in ustvarjalno iskrenost še vedno večkrat pogojujejo tradicionalnejše kompozicijske rešitve, skladbe ostajajo produkt neobčutljive rutine, muzejska vrednost. Delno zaradi oblike in vsebine izraznega teksta, kar posredno vpliva na oblikovanje glasbenega tkiva delno zaradi dialektično razpoložljivih vzrokov, kar pa ni vedno opravičljivo. Tudi mladinska in otroška zborovska glasba, tudi (ali celo!) z revolucionarno vsebino, se mora prilagoditi času, če hoče preživeti.'* Ne biti sodobna za vsako ceno, biti pa mora prisotna in umetniško prepričljiva, skratka ustvarjalna, tako glasbeno, kot tekstovno." Dovoljeno je vse, »nedogovorjenih« kompozicijskih načinov je na pretek.
Radovan Gobec, 1981 (december) " Pionirji partizanom (France Bevk, Danilo Svara): »Majhne in drobne so naše pesti, srčece mlado, a tisoč želja v srcu je skritih, prežlvo žari do domovine ljubezen srca,«
" Kurir in ptička (Neža Mavrer, Radovan Gobec): »Gre kurir po stezi s torbo preko rame in šepeče tiho: Ptička misli name! Misli, zaščebeče, če patrulja pride, da ji pravočasno mlad kurir uide.« (Grlica, XI, 1-2, 66)
'' Primer socialno angažirane kompozicije Lojzeta Lebiča Pesem nosačev žita (tekst po staroegipčanskem papiroisu): »Snope in belo žito nosimo dan na dan, kašče prepolne so, polne vse ladje, zrnje že teče čez krov, nas pa še zmeraj preganjajo, lačni, sključeni stopamo...« Sodobno zasnovana kompozicija, v kateri se prepleta peta in govorjena beseda, šepetanje, recitativ. Skladbi, pisani v razširjeni tonalnosti, so mestoma dodajani tonski kompleksi. A capella gradnjo Lebič ritmično pestro obdeluje. Osnova so ji trije enakovredni glasovni centri, ki jih med seboj povezuje, prepleta ter dinamično kontrastira. (Grlica, XI, 1-2, 66)
" Za celjski razpis (MPF) Celje 1979/80 je nastala skladba Pokajena slika (Janez Menart, Pavle Sivic). Primemo sodobno zasnovana a Capelle skladba, ki zvokovno domiselno dopolnjuje ekspresivno besedilo: »Fronta šla je. V pustem jutru obledela slika. Kodrolašček, ki se ljubko mamici dobrika. Mamica ga srečno gleda in se mu smehlja in ne ve, da je na robu bleda sled krvi...«
" V tem pogledu je pomembno vlogo odigral Festival Kurirček ter njegova zbirka Zapojmo veselo, v kateri so objavljene z natečajem izbrane kompozicije na temo »Glasba in revolucija«. Doslej so v 4 zvezkih izšle skladbe skladatdjev, ki so ustvarjali veliko in dobro na omenjenem področju: P. Sivic, M. Pirnik in Lipar po 4, M. Gabrijelčič 3, Jež in Ukmar po 2 in M. Tome in S. Mihelčič po 1 skladbo.
Vendar (ali prav) ustvarjalna svoboda obvezuje. Razcvet ustvarjalne svobode je živ proces v osvobajanju človeka. Le če človek ne postane ujetnik svoje svobode, je lahko resnično svoboden. Samo kot tak pa je lahko ustvarjalen, revolucionaren.
Summary
The survey of Slovenian youth choral music of the last 50 years covers vocal works of social and revolutionary themes. The author compares the words and the music, finding differences between the pre-war period — when the leading Slovene composers wrote for children's choir »Trboveljski slavčki« from the mining town of Trbovlje, the war period — when stemming from traditions the resistance art for children and young people emerged, and after the war — when socially committed songs find place in this field of art.
Manica Spendal Maribor
SOCIALNA TEMATIKA V SLOVENSKI MLADINSKI ZBOROVSKI GLASBI ZADNJIH PETDESETIH LET
»Ce govorimo o revolucionarnih in borbenih pesmih, mislimo na tisto zvrst vokalne literature, ki obravnava delavsko, socialno, narodnoosvobodilno, borbeno in splošno revolucionarno tematiko. Take pesmi so nastajale ob raznih revolucionarnih gibanjih, bodisi da je šlo za socialna ali delavska gibanja, za nacionalni ali življenjski obstanek, za dosego človekovih pravic, za oborožen boj, za osvobodilna gibanja in podobno. Zato so take pesmi ustvarjali le narodi, ki so se borili za naprednejše ideje; ljudstva in sloji, ki so bili izkoriščani, zasužnjeni, tlačeni, brezpravni, preganjani in ponižani. Bili so napredni, prav tako napredna je bila njihova pesem, ki je neločljivo spremljala njihov boj«.i Tako je zapisal Radovan Gobec.
Ce govorimo o socialni tematiki v slovenski mladinski zborovski glasbi v obdobju zadnjega pol stoletja, moremo iskati začetke v prvem pobudniku take mladinske ustvarjalne in poustvarjalne zborovske glasbe. Avgustu Su-ligoju. Njegova prizadevanja za mladinsko zborovsko delovanje segajo v tretje desetletje, ko je še kot mlad učitelj na Primorskem organiziral mladinske zbore. Ko je leta 1927 prišel v Trbovlje, v času tamkajšnje največje rudarske krize, je še isto leto iz vrst delavske mladine sestavil zbor, z željo — po besedah nekdanje članice zbora, »da zapoje vsemu svetu veliko tožbo trboveljskega gorja in hkrati izpriča, koliko žive dobrote se snuje v človeku iz rudarskih dolin«.^ Leta 1931 se je zbor preimenoval v Trboveljskega slavčka in že ob prvem nastopu nakazal svojo programsko usmerjenost z uvodno pesmijo Emila Adamiča Pesem rudarskih otrok (na besedilo Vlada Klemenči-ča). Suligoj se je — kot je menil Rado Simoniti — »skupno s pesniki in pedagogi, ki so zrasli iz revirjev in so tam delovali, dokopal do spoznanja, da je ideja socialne osvoboditve v marsičem splošnejša, občečloveška in zato močnejša od narodno-obrambne ideje, s katero je živel in se boril v okupirani primorski zemlji. Zavedal se je, da pevsko organizirano življenje in lepo petje ne more biti samemu sebi namen, ampak da le ideološko čista vsebina s socialno tematiko, ki druži vse ljudi in otroke v pesmi, lahko postane močna družbeno politična sila, ki bo mobilizirala glasbeno kulturne ustvarjalce k novim ciljem, da bodo dali nov smisel tudi mladinski glasbi«.®
' Gobec R., Revolucionarna in borbena pesem, Naši zbori 1975, XVII, št. 1-2. 2 Koritnik R., Redek jubilej (ob 45-letnici umetniškega delovanja A. Suligoja), Grlica 1964/65, X, št. 2, 1.
' Simoniti R., Sodobna ustvarjalnost za mladinske pevske zbore, Naši zbori 1977, XXIX, št. 5, 45.
Suligoj je začel sodelovati s pesniki črnih revirjev, kot so Tone Seliškar, Mile Klopčič, Ludvik Mrzel, Ivan Klemenčič in drugi, navduševal in spodbujal je takratne najvidnejše slovenske skladatelje, da so komponirali mladinske zborovske skladbe na njihova besedila: poleg Adamiča tudi Slavka Osterca in vrsto mlajših ustvarjalcev, ki so izšli iz Osterčeve kompozicijske šole — Franca Sturma, Maksa Pirnika, Petra Liparja, Dragotina Cvetka, Pavla Sivica, Karla Pahorja pa tudi Matijo Bravničarja, Matijo Tomca, Antona Lajovca, Danila Svaro, Zorka Prelovca in druge. Mnogi od navedenih so posvetili pesmi Trboveljskemu slavčku, na primer Prelovec skladbo Očka moj je delavec (besedilo Mirko Kunčič), Tome pesem Trbovlje (besedilo Anton Boštele) in Danilo Bučar zbor Trije bratci (besedilo Viktor Markič).
Delovanje Trboveljskega slavčka je spodbudno vplivalo tudi na mladinsko zborovsko poustvarjalnost. Ze leta 1934 je delovalo sto mladinskih zborov, ki so se zgledovali v »Slavčku«. Prirejali so gostovanja in pevske svečanosti. Ena največjih je bila leta 1934, ko je pri slovenskem pevskem mladinskem festivalu sodelovalo 1200 pevcev.
Tako je Suligoj s svojimi Trboveljskimi slavčki — z besedami Andreja Rijavca — »opravičil in potrdil — nacionalno, socialno in vsebinsko, vzorno poustvarjalno ter skladateljsko spodbudo. Primorska in zasavska socialna stiska sta rodili bogate vzore in trajne plodove. Že hiter prelet kompozicij v Slavčku, znani pesmarici mladinskih zborov, ki jo je uredil Avgust Suligoj (Ljubljana 1957), kaže presenetljivo tekstovno angažiranost«.* Poleg Pesmi rudarskih otrok in Pesmi beračev (besedilo Oskar Hudales) Emila Adamiča, so v njeij še skladbe: Prelovčeva Očka moj je delavec, Tomčeva Trbovlje in Cače moj hrvaškega skladatelja Ivana Mateliča-Honjgova, ki jo je le-ta napisal ob katastrofalni nesreči v hrastniškem rudniku leta 1932.
Suligoj je v naslednjih letih dvignil izvajalsko raven mladinskega zborovskega petja na zavidljivo višino in tako postal vzornik slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih mladinskih zborov. Vplival pa je tudi na programsko usmeritev novonastalih zborov. Tako tudi na programsko naravnanost novoustanovljenega Društva pevovodij mladinskih zborov (DPMZ), katerega najaktivnejši član — tako z organizacijskega kot s programsko idejnega vidika — je bil Makso Pirnik. Skupno z drugimi člani — nekdanjimi Osterčevimi učenci — Karlom Pahorjem, Petrom Liparjem, Dragotinom Cvetkom, Francem Štur-mom, Rikom Paternostom in še z drugimi skladatelji: Matijo Bravničarjem, Risto Savinom, Matijo Tomcem je komponiral mladinske zborovske skladbe, za katere je bila značilna sodobna stilna orientacija, tako v kompozicijskem kot vsebinskem pogledu. Pesmi so bile natisnjene v petih zbirkah: prvi dve. Naša pesem in Mladinski zbori, sta izšli leta 1936 oziroma 1937 pod pokroviteljstvom SIMC (Societe internationale pour la musique contemporaine), nadaljnje tri edicije pa je v letih 1937—1940 založilo Društvo mladinskih zborovodij v Mariboru.
Že prva zbirka vsebuje nekaj pesmi z izrazito socialno tematiko: Dragotina Cvetka Moj očka je rudar (besedilo Fran Nolimal) in Otrokovo hrepenenje (besedilo Ruža Petelinova), tri pesmi Petra Liparja Na trgu. Zima sirot (besedilo Ina Slokanova) in Otroci se love (besedilo Mile Klopčič). Riko Paternost je prispeval v prvo zbirko Pesem sirot (besedilo Fran Ločnikar) in Son-
* Rijavec A., Dosežki slovenske mladinske zborovske glasbe, Grlica 1979, XXI, št. 1-2, 1.
ček preljubi (besedilo Ina Slokanova), Makso Pirnik pa skladbi Mamica je žalostna (besedilo Ina Slokanova) in Mati govori oh zibelki (besedilo Mile Klop-čič), nadalje so v zbirki še Tri otrokove želje (besedilo Mile Klopčlč), Padajo, padajo kapljice (besedilo Oskar Hudales) in Trije kralji (besedilo Ina Slokanova), ki jih je uglasbil Franc Sturm. Posamezni skladatelji so izdali mladinske skladbe s tovrstno tematiko tudi v samozaložbi, na primer Peter Lipar mladinski zbor Oče moj je kovač (besedilo Alojz Hudales) leta 1939 ali Pavel Šivic Trije mladinski zbori (1938), med temi tudi Tri otrokove želje (besedilo Mile Klopčič).
Druga svetovna vojna je sicer prekinila živahen poustvarjalni razvoj na področju slovenske mladinske glasbe, ni pa mogla zatreti socialne zavesti in revolucionarne vneme, ki je bila prisotna v slovenski mladinski glasbi tridesetih let. Partizanske mladinske zborovske skladbe so dejansko nadaljevanje prizadevanj na področju mladinskega zborovskega ustvarjanja predvojnih let.
Mladinske skladbe je med narodnoosvobodilnim bojem komponiralo 14 skladateljev: poleg nekaterih že omenjenih predvojnih ustvarjalcev, ki so izšli iz Osterčevega kompozicijskega razreda — Dragotina Cvetka, Maksa Pirnika, Karla Pahorja, Franca Šturma in Pavla Sivica — tudi Marjan Kozina, Radovan Gobec, Ciril Cvetko, Anton Lavrin, Drago Korošec, Rudi Pešl, Janez Kuhar, Milan Apih in Marjan Marine. Prvi izvirni partizanski mladinski zborovski skladbi sta napisalla v septembru 1943 Marjan Kozina Budnica (na besedilo Majde Silčeve) in Makso Pirnik Prešernovo Zdravljico. Do konca vojne so navedeni skladatelji zložili okoli 50 izvirnih mladinskih zborovskih del, kot je razvidno iz seznama, ki ga je uredil Radovan Gobec.
Ciril Cvetko razvršča umetne pesmi za mladinske zbore, ki so nastale med narodnoosvobodilnim bojem, v tri tipe: k prvemu prišteva preprostejša dvo-glasna otroška kola, kot so jih komponirali Marjan Kozina, Milan Apih, Anton Lavrin, Radovan Gobec in Gragotin ter Ciril Cvetko. V drugo vrsto, sodijo kompozicijsko, oblikovno in izrazno zanimivejše zborovske pesmi, na primer Sivičev triglasni mladinski zbor Kje je zdaj naš očka? (besedüo Milan Apih). V začetku 2. in 3. kitice ohranja skladatelj isto ritmično shemo kot pri prvi kitici, a jo v postopu obrne, kar se ujema z značajem besedila. Le druga ponovitev vprašanja (v avgmentaciji) je ista kot pri prvem obrazcu. Gre torej za obliko variacije, ki jo redko zasledimo v slovenski zborovski literaturi. Podobno variacijsko formalno shemo uporablja tudi Karol Pahor v svoji triglasni pesmi Pionirji se pogovarjajo (besedilo Vida Brestova), le da se Pahorjeva skladba že bolj približuje tipu prekomponirane pesmi. V tretji tip uvršča Cvetko tri in štiriglasne mladinske zbore, ki so melodično razgibanejši, ritem je neshematičen in prilagojen metrumu besedila, pogoste so imitacije — zlasti v zunanjih glasovih. Sem sodijo Cirila Cvetka Pomladna (besedilo Petruša) ali Pionirček (besedilo Mirta) Dragotina Cvetka.®
Ze v letih 1944 in 1945, torej še med narodnoosvobodilnim bojem, so izšle štiri zbinke mlladinskih zborovskih skladb, ki so poleg partizanskih, vsebovale še ljudske, umetne in revolucionarne pesmi. Uredil jih je Makso Pirnik v Bedi Krajini aprila 1944 — najprej Pesmi za mladenke, v Slovenskem Pri-morju so še isto leto izšle Pirnikove Otroške pesmi in Pesmi za mladenke, naslednje leto pa Otroške narodne pesmi. Prvo večjo izdajo — Mladinske pesmi iz naše osvobodilne borbe je po končani vojni oskrbela Zveza mladine
' Cvetko C., Pesem v slovenski partizanski glasbi, Ljubljana 1975.
Slovenije (Ljubljana 1945), nato so sledjjle Slavka JMilielčiča Mladijislci in otvo-ški zbori — »posvečeni spominu Anice Cernejeve...« (Ljubljana 1946), Maksa Pirnika otroški in mladinski zbori V nove zarje (Ljubljana 1948) — posvečeni »nepozabni primorski mladini 1944/45«, pesmi za srednješolske mladinske zbore Vstani mladina (Ljubljana 1948) v izboru Radovana Gobca in Slavka Mihelčiča in zbirka Radovana Gobca Mladina poje domovini (Ljubljana 1953).
V mladinskem poustvarjalnem zborovskem delu moramo v povojnem času poudariti predvsem dva pomembnejša dosežka: organizacijo Mladinskega zbora Slovenske filharmonije in Celjskega mladinskega festivala. Prvi, ustanovljen leta 1949, je prenehal delovati že po treh letih in je bil — kot ugotavlja Rafael Ajlec — »le poskus oživitve mladinskega zbora, kakršen je bil Trboveljski slavček. Dirigent novega zbora je bU Avgust Šuligoj in s tem je bilo že navzven poudarjeno, da se novo gibanje osnavlja na klenih mladinsko-glasbenih tradicijah preteklosti. Toda to je bdla samo ena plat načrta. Saj je bil največji nauk naše umetne mladinske glasbe v preteklosti prav v tem, da je bila vselej s svojim časom, z njegovimi najnaprednejšimi težnjami. Ustanovitelje novega vzornega mladinskega zbora je vodila misel, da novi čas potrebuje novo glasbeno literaturo — tudi za mlada grla«.« Podobno je sodil o takratnem stanju na področju mladinske zborovske literature Rado Simoniti: »Partizanskih, delovnih in revolucionarnih pesmi iz ,nove stvarnosti' je bilo sicer dovolj, a le za odrasle zbore, za otroške in mladinske jih ni bilo ... Skrb je šla torej za tem, da bi se ustvarjale pesmi za mladinske zbore, ki bi bile odsev sodobnosti s poudarkom na umetniških in estetsikih vrednotah na osnovi tenkočutnih in izbranih pesniških besedil in bogato vsebino vredno današnjega človeka, brez napihnjenega aktivizma in političnih parol...«'
Uspešnejša je bUa razvojna pot Celjskega mladinskega festivala. Postal je glavni usmerjevalec in pospeševalec povojnega slovenskega mladinskega zborovskega petja. Že uspeh druge festivalske prireditve leta 1958 je bil izreden. Odtlej prirejajo festival redno vsako drugo leto. Ze kmalu se je vra-sel v republiški okvir, od leta 1961 pa ima tudi zvezni in mednarodni značaj. V njegovem okviru ne organizirajo le pevskih tekmovanj, ampak tudi vrsto drugih oblik za pospeševanje mladinske zborovske glasbe: seminarje za glasbene pedagoge, izdajajo zbirke mladinskih zborov; letos so prireditelji pripravili tudi prvi katalog z bogatim izborom pesmi za otroške in mladinske zbore, nameravajo pa še zbrati tudi pesmi za dekliške in mladinske mešane zbore. Zgledno je tudi njihovo sodelovanje z republiško revijo mladinskih zborov v Zagorju ob Savi: prireditve v okviru te revije so vsako drugo leto, to je v tistih letih, ko v Celju ni festivala.
Veliko je še ustanov, društev in drugih organizacijskih oblik, ki so se še od vojne sem posvečale in se še posvečajo mladinskemu zborovskemu petju, vendar je vse na nekaj straneh težko zajeti.
Prav tako je nemogoče v kratko odmerjenem času in prostoru opisati vse publikacije mladinskih zborovskih skladb, ki so izšle v zadnjih 30—35 letih: zbirke, zborniki, revije, izdaje posameznih pesmi, plošče in drugo. Poleg tega je nekaj mladinskih zborovskih skladb — tudi takih s socialno oziroma borbeno tematiko — izšlo v različnih publikacijah za odrasle zbore (Naši zbori,
« Ajlec R., Slovensko mladinsko petje iz nekdanjosti. Grlica 1974/75, XVII, št. 1-2, 1.
' Simoniti R., ibid., 47.
Umetnost in revolucija itd.) Omenim naj le najpomemnejšo revijo Grlico, ki je začela izhajati leta 1953 in se je prvih dvanajst let imenovala Revija za mladinsko zborovsko glasbo, leta 1973 so jo preimenovali v Revijo za glasbeno vzgojo, vendar pa priobčuje slej ko prej zborovske skladbe za mladino — od otroških zborov do literature za mladinske mešane zbore. V knjižnem delu obravnava aktualna vprašanja mladinske glasbe in vzgoje. 2e v XI. letniku ugotavlja takratni glavni urednik Radovan Gobec, da je revija »opravila pomembno kulturno in glasbeno vzgojno nalogo«. Objavila je med drugim kar 98 pesmi z borbeno, revolucionarno in delovno vsebino (17,4 Vo) in 15 skladb na socialna besedila (3 «/o). Poudarek, ki ga je dajalo uredništvo prav tematiki te vrste, zagovarja Gobec z utemeljitvijo, da bi naj taka pevska literatura »imela nalogo prenašati tradicije narodnoosvobodilne borbe ter vzgajati mladega človeka v borbenega člana človeške družbe, z vedrim in optimističnim pogledom v prihodnost«.®
Veliko slovenskih glasbenih ustvarjalcev je v povojnem času prispevalo skladbe v mladinsko zborovsko literaturo: od starejših, ki so svojo kompozicijsko dejavnost začeli že pred vojno, do mlajše in najmlajše generacije, ki narodnoosvobodilnega boja ni doživela in spremlja dogodke iz tega obdobja »bolj kot legendo, kot pa zaključeno ceioto in ji nima več kaj dodati" — kot pravi Radovan Gobec. Tudi naštevanje teh skladateljev — kakor tudi odbiranje njihovih — v smislu ožje socialne, revolucionarne in podobne tematike naravnanih del — bi pripeljalo do daljših seznamov in preglednic, kar pa ni namen te razprave. Kogar zanimajo skladbe, komponirane na besedila s tekstovno usmeritvijo te vrste, ima na voljo številne publikacije, zlasti pa v to svrho prirejen Seznam socialnih, delavskih, revolucionarnih, borbenih, delovnih in domovinskih pesmi za mešane, moške, ženske, mladinske in množične zbore ter kantate, ki ga je leta 1972 uredil Radovan Gobec.
Ena osrednjih skladateljskih osebnosti, ki je že pred vojno, posebno pa med narodnoosvobodilnim bojem in po njem prispevala številna dela s socialno, domovinsko, revolucionarno in borbeno tematiko v slovensko zborovsko glasbo, kakor tudi na drugih kompozicijskih področjih, pri tem pa vselej znala slediti sodobnim tokovom, je Pavel Sivic. »Mislim«, — kot je dejal sam — »da se morajo pri vsakem ustvarjalcu nekje izražati novosti, ki jih tok časa vnaša v imietnost. Če je genialen, jih sam pomaga odkrivati v prepričljivi obliki. Če pa je le povprečno talentiran, se mora z njimi vsaj po svojih najboljših močeh spoprijeti. S tem mislim na skladateljevo vest, se pravi na poštenost, ki ne dopušča slepega posnemanja vzorov, pač pa narekuje tenak posluh za novosti in poskus vživljanja vanje«.'®
Ze pred vojno je Sivic izdal v samozaložbi Tri mladinske zbore, med temi je tudi že omenjena pesem Tri otrokove želje (Mile Klopčič). Med narodnoosvobodilnim bojem, med partizani, je komponiral na besedila partizanskih pesnikov zborovska dela — za otroške oziroma mladinske in odrasle zbore samospeve in komorne skladbe. Za mladinske je — poleg že navedene pesmi Kje je zdaj naš očka (Milan Apih) — napisal tudi otroški zbor Anka in ptički (Zoran Hudales) in dva mladinska zbora: V pozni noči in Po cestah zaledenelih
® Gobec R., Kaj je Grlica prispevala v desetih letih k borbeni socialni in folklorni tematiki, Grlica 1966, XI, št. 1-2, 1.
" Gobec R., Revolucionarna pesem v današnjem času, Naši zbori 1978, XXX, št. 3, 18.
"> Sivic P., Srečanja z zborovsko dejavnostjo. Naši zbori 1976, XXVIII, št. 4, 28.
(France Kosmač). Bil pa je eden redkih skladateljev, ki je obogatil partizanski repertoar tudi s skladbami na primerne nepartizanske pesnitve, na primer na Prešernovo Soldaško ali na Gregorčičeve Dneva nam pripelji žar, Naš narodni dom, Zvezda in Bratje v kolo se vstopimo.
Večidel skladb za odrasle zbore, ki jih je Sivic komponiral med narodnoosvobodilnim bojem, je posvetil Partizanskemu invalidskemu zboru, ki ga je tudi sam vodil: Dekle ob oknu (besedilo in naipev ije skladatelj napisal že leta 1941 v ujetništvua v Lübecku), Nocoj tovariši v napad in Domovina naša je svobodna (France Kosmač) ter Tovariš Tito (besedilo Vladimir Nazor — v prevodu Mileta Klopčiča).
Sivičevi partizanski samospevi so nastali v letih 1944 in 1945: Veter sanjava (neznan avtor). Zaplenjeno pismo s fronte (Kareji Destovnik-Kajuh), Morda (Lado Kuster) in Zapojte (Marica Trbovšek).
Poleg vokalnih skladb je Sivic med NOB napisal še Sence za violino in klavir. Avtor pripoveduje o svojem kompozicijskem delu v tem času med drugim takole: »Prebiral sem besedila pesnikov borcev in mislecev, skušal ostati svojim skladateljskim pogledom zvest, a vendar zajeti novega duha v vse, kar sem ob redkih tihih uricah snoval. Morda sem moral na izvedbo najzahtevnejših zborov, ki so nastali tedaj, čakati po osvoboditvi dalj, kot sem spočetka mislil. Ce so se končno uveljavili, so potrdili svojo vrednost«."
Svoja najpomembnejša dela na zborovskem področju pa je Sivic komponiral v povojnem obdobju: »Kolikim zborom je bilo treba po osvoboditvi pomagati z nasveti, z organiziranjem, dirigiranjem, skladanjem novih del, je nemogoče v kratkem našteti« — pravi skladatelj v svojih spominih na povojni čas: »Ustvarjanje otroških, mladinskih, moških in mešanih zborov je postalo bistven sestavni del glasbenega opusa vseh tistih skladateljev, ki so v najrazličnejših življenjskih položajih spoznali vlogo zborovskega petja, pa najsi gre za preprosto pesem tja do himne ali za osebni umetniški izraz ob najglobljih pesniških razmišljanjih.'^
Sivičev zborovski opus je zelo obsežen in raznovrsten. Med otroškimi in mladinskimi zbori, ki obravnavajo socialno, revolucionarno, domovinsko ali borbeno tematiko, naj omenimo: Sumite gozdovi (Zoran Hudales), Tja gremo (Silvester Kopriva), Zgodovina (Tone Kuntner), Slišiš ptička in Pionirska koračnica (Pavel Sivic), himna — Zapojmo slavospev (Mile Klopčič), Bil sem kurir partizanski (Kristina Brankova), Popotna pesem in Pokajena slika (Janez Menart), Sadim drevo (Tone Kuntner), Maja prva pesem (Dane Zaje). Nökateri so napisani tudi s 'klavir,ako spremljavo: množična zbora — Svetlo je življenje in Topla utripi je srce (Črtomir Šinkovec), nadalje Mladi graditelji (France Kosmač), pionirska zbora — Zakaj in Pismo (Pavel Sivic), Mi in Tito (Jože Humer), Pred partizansko proslavo (Pavel Sivic) ter mlaidinska zbora oziroma glasbeni sliki — Otroci in gozd (France Forstnerič) za mladinski zbor, klavir in tolkala in Balada o Šarhu (Jože Snoj) za mladinski zbor, iklavir, kontrabas in tolkala itd.
V njegovem povojnem opusu zavzemajo vidno mesto tudi moški in mešani zbori — med temi tudi skladbe s socialno oziroma revolucionarno vsebino, tako na primer moški zbori: Ob razhodu (Peter Leveč), Mata (Pavel Sivic), Mi gremo (Matej Bor), Svobodna Slovenija (priredba revolucionarne pesmi). Počastimo
" Sivic P., ib., 28. " Sivic P., ib., 28.
žrtve in Pesem zmage (Mile Klopčič) ali mešani zbori: Zdigel se je Gubec kmet (hrvaška pesem), Cekanje (Božo Milačič), Vstajenje Primorske (Igo Gruden), Domovina je vse in Kovaška (Oton Zupančič), Na Kozlovem robu (Alojz Gradnik) itd.
Kot je skladatelj omenil, je segal najraje po pesnitvah sodobnih slovenskih lirikov. Pri tem je izrazil prepričanje, da »je prav povojni čas v kvalitetnih zborovskih kompozicijah dosegel ugodno ravnovesje med pesniško besedo in glasbenim izrazom«."
Njegova zborovska dela so izšla v različnih publikacijah in zbirkah: NaSe partizanske pesmi, Partizanske pesmi, Zapojmo veselo, v notnih mapah (izdelala ZKPOS, Ljubljana), nadalje v Naših zborih, v Grlici, v zbirki zborov Umetnost in revolucija itd.
Svoje zgod'nje samospeve je Sivic zbral takoj po vojni v Zbirki 16 samospevov (1938—1951). V njej so 'tudi štirje prej navedeni partizansiki samospevi, nastali med narodnoosvobodilnim bojem. Leta 1951 je bil v Slovenski glasbeni reviji (I, št. 1) natisnjen, po vojni nastali partizanski samospev Ciproš (Janko Glazer). V obdobju med 1051—1964 je izšlo šest zbirk njegovih samospevov na besedila različnih starejših in novejših slovenskih pesnikov, tako tudi ciklus Štiri pesmi na liriko Mateja Bora (izdala DSS, Ljubljana 1964) — med temi tudi samospev Partizanovo slovo; nadalje Štiri pesmi .na povojno slovensiko liriko za bas in klavir (izdalo DSS, Ljubljana 1964) — od teh so trije samospevi komponirani na besedila Mateja Bora: Galjot, Atomski vek I in Atomski vek II.
Avtorjevo nagnjenje do pesniških stvaritev sodobnih slovenskih pesnikov razodevajo tudi njegove kantate. Za komponiranje le-teh so ga prav tako inspirirali nekateri angažirani teksti: Požgana vas za mezzosopran, bariton, zbor in orkester na besedilo Petra Levca, Domovina je ena (Oton Zupančič), Druga svetovna vojna (Miroslav Krleža), Daritev (Nevin Birsa), Rdeči oblaki za sopran, bas in orkester na besedila različnih avtorjev: Elegija (Miran Jarc), Pesem svitanica (Cene Vipotnik), Rdeči oblaki (Ivo Brnčič) in V cvetočem vrtu (Igo Gruden) ter Cvet pelina za sopran, godailni kvartet dn tolkala na besedila Lojzeta Krakarja: Pepel na zvezdah. Trgovcem, Otroška igra. Upokojeni zločinci in O nekem mestu (v rokopisu).
V počastitev 20-letnice osvoboditve je Slovenska filharmonija leta 1965 izvedla Sivičevo veličastno delo Zaklinjanja za mezzosopran, tolkala in simfonični orkester. Avtor pravi, da sicer »nimajo namena priklicati v spomin mračnih in svetlih doživljajev in dogodkov, ki jih je bil prepoln vsak, kogar je zgrabil vrtinec zadnje vojne. Vendar pa so se vsrkali v podzavest in nas spremljajo pogosto v našem mišljenju in čustvovanju, ukrepanju in snovanju. Včasih privro na površje in tedaj njihove bežne sence prežemajo našo zavest tako silno, da se zatekamo k rotenju, izganjanju, zaklinjanju, dokler jih ne preženemo, utišamo, utirimo ..
Po revolucionarni, borbeni ali socialni tematiki je Sivic posegel tudi v vrsti svojih instrumentalnih oziroma orkestralnih del Slavnostna uvertura in Jugoslovanska rukovet za pihalni orkester, Iz viharnih dni za simfonični orkester in komorni skladbi: Variacije na revolucionarno temo za violino in klavir ter Improvizacije na partizansko temo za klavir.
" Šivic P., ib., 28.
" Koncertni list 1964/65, št. 14, 138 — Ljubljana.
Ob sklepu je še omeniti skladateljevo komorno opero — enodejanko Svitanja (prva izvedba je bila leta 1979 v ljubljanski Operi), ki je Sivičeva četrta glasbeno-odrska stvaritev. Komponiral jo je po filmskem scenariju Branka Sömna, Svitanja je skladatelj posvetil »vsem kulturnikom, ki so s svojo vedrino in vero v zmago med nenehnimi napori borcev in ljudstva tudi v najtežjih trenutkih narodove borbe za obstoj skrbeli za življenjsko voljo, oddih in sproščanje.«''^
Summary
The detailed survey of publications, issued in the last twenty years, containing Slovene youth choral compositions, shows that poems with social themes that were put to music take an impw^nt part.
Before the second World War this type of choral music was stimulated at home and abroad by a well known children's choir »Trboveljski slavčki«. Important Slovenian poets and composers wrote for this choir. Among other central composers of this field, the author presents Pavle Sdvic who wrote numerous works with social patriotic, revolutionary and combative themes in Slovene youth choral music.
" Gledališki list SNG Ljubljana 1978/79, št. 6, 4.
Saša Vegri Ljubljana
RAZLIČNA BRANJA
(Namen prispevka je dati v široko uporabo enega od modelov, kako se lahko že v najnižjih razredih osnovne šole predstavi razliko med leposlovnim besedilom in poučnim besedilom v knjigi.)
Iz dolgoletne prakse v Pionirski knjižnici v Ljubljani se mi je izoblikovalo prepričanje in spoznanje, da veliko otrok danes težko »zbere« — težko se naučijo brati, težko se zainteresirajo za knjigo. Današnji svet jih pač obdaja z veliko bolj neposrednimi in lahko bi rekli »agresivnimi« komunikacijskimi sistemi (radio, TV, cesta), zato se ne moremo prepuščati ob vzgoji otrok tej vabljivi analogiji »če je shodil, bo tudi zbral«. Iz izkušnje vemo, da ni tako. Namreč pri branju gre za čisto drugo človeško dejavnost, gre za intelektualno dejavnost človeka, ki je sorazmerno mlada, glede na to, da človeštvo že toliko časa je. V času, v katerem živimo ta trenutek v Evropi, se mi kaže umestno opozoriti na to, da smo starejši dolžni mlajšim pomagati, da se ta intelektualna veščina v otroku razvija sorazmerno z drugimi potenciali in se mu pri vzgoji nudi najširše možnosti za spoznavanje osnov, ki mu bo omogočila utreti pot do dediščine, ki je nastajala skozi velik napor in vztrajnost človeka, kot posebne žive vrste na zemeljski obli.
Tale malce globalni uvod se mi kaže kot umesten glede na to, da v današnjem času ljudje vse preveč radi pozabljamo, da se je potrebno nenehno vračati k vprašanju: za koga in za kakšen svet vzgajamo naše otroke.
Splošno
Po krajšem preizkusu in po dolgoletnem razmišljanju o oblikah, ki bi bile primerne za poprečnega otroka iz najrazličnejših socialnih okolij, sem dobila globalno orientacijo, ki mi je omogočila parcialno oblikovati model na različnih tipih knjig, ki pridejo v pošte v kot pomagala za prestop v svet knjige. Ta model je samo eden med mnogimi,* ki poskušajo otroka, glede na to, kaj je že spoznal skozi druge informacijske medije, orientirati v svet knjige. Izdelala sem si model za skupino otrok v poprečnem razredu osnovne šole in ne
* Modeli so variabilni glede na starost otrok in okolje, v katem otrok živi.
ruši učnega načrta, ampak samo uvaja otroka na širšo možnost uporabe knjige. Pri individualnem delu je to pač drugače, ker je lahko tako delo veliko bolj osebno in s tem tudi veliko bolj efektno. Zato na tem mestu kaže opozoriti starše, da bi naj posamično z otrokom začeli vzpostavljati stik s knjigo veliko prej, preden ga bodo vpisali v šolo.
Knjige, ki jih uporabim ob pogovoru
leposlovje:
Pšenica najlepši klas: ljudska pravljica, zapisala Lea Fatur; ill. Ančka Gošnik-Godec; Mladinska knjiga 1979 (Čebelica 174)
Fran Levstik: Kdo je Vidku napravil srajčico; il. Roža Piščanec; Mladinska knjiga 1979 (Zlata slikanica)
Svetlaina Makarovič: Pekarna Mišmaš; d'l. Marija Lucija-Stupica; Mladinska knjiga 1975 (Zlata slikanica)
Zvonimir Balog: Jaz osel; 11. Marjan Mančelk; Mladinska knjiga 1980 (Sončnica)
Niko Grafenauer: Avtozaver; il. Kostja Gatnik; Mladinska knjiga 1976 (Velika slikanica)
Dane Zaje: Abecedarija, Milan Bizovičar; Mladinska knjiga 1978 (Velika slikanica)
Rokopisna besedila Saše Vegri: To niso pesmi za otroke, ali Kako se dela otroke
poučne knjige:
otroška enciklopedija Povej zakaj____; Beograd BIGZ 1973
Berta Golob: Žive besede; il. Marjan Manče!k; Mladinska tojiga 1982 (Pionir jeva knjižnica)
Kako nastane kruh; Zagreb, Naša djeca, 1974 Stari avtomobili; Beograd—Zagreb, Medicinska knjiga Avtomobili; il. Claude Kailer, Rosemary Lowndes, prev.: Mairjan Krušič; Zagreb, Mladost 1975. (Moja prva knjiga)
Knjiga; il. Ch. Sharr, prev.: Marjan Krušič; Zagreb, Mladost 1975
Potek dela
(Sodelovali so otroci dveh šol: O. š. Edvarda Kardelja Lj. Moste-Polje in O. š. Borisa Kidriča Lj.)
Glede na zelo razširjeno napačno avtoritativno vzgojo, ki jo uporablja večina staršev pri vzgoji otrok, poskušam v otroku dvigniti samozavest. Vprašam jih, koliko črk so se že naučili? Večina otrok odgovori: »veliko«; da bi definirali točno število črk, poskušamo skupaj prešteti in ugotoviti, koliko črk ima naša abeceda. Otroci veselo spoznajo, da to že vedo in za 25 črk so takoj
samozavestne j ši. Da jim to vedenje razširim in sinhroniziram v prostoru in času, jim pokažem naslovnico knjige Žive besede. Ob pogledu na drevo jezikov jim pokažem in povem, koliko jezikov govore ljudje v tem času na svetu. Da bi jim kontrapunktalnost analitično zasnovanih jezikov prišla do izraza, spregovorim še nekaj besed o orientalskih jezikih. Vzamem kitajščino, ki deluje vzpodbudno že s samim podatkom, da se mora kitajski otrok naučiti okrog 2000 znakov, če želi biti podoben evropskemu otroku, ki bere časopis. Otroke ta podatek zelo začudi in zavzeto sodelujejo naprej. Postavljajo vprašanja in pogovor vodim tako, da počasi preidemo do knjige. Poskušam jim povedati, da knjiga ni včerajšnji izum, da je v starih časih veljala za veliko dragocenost in jim pokažem ilustracijo v knjigi Knjiga stran 11. Zelo se čudijo, ko vidijo, kako so knjige pripete z verigami k bralnim pultom. Menim, da je to dobra psihološka podlaga, da otrok vzpostavi razmerje do današnje velike produkcije knjig.
Zdaj ko smo že ob knjigi, jim na stopnji njihove sposobnosti dojemanja nakažem razlike med knjigo, ki govori o stvarnih podatkih, poučno, in leposlovno knjigo, pravljice, pesmi, zgodbe. Za prvi primer uporabimo prvi zvezek enciiklopedije Povej zakaj. Po krajšem pogovoru določneje skupaj opredelimo, kaj je to poučna knjiga — knjiga, ki so v njej pojasnjeni stvarni podatki, predmeti in pojavi. Potem preusmerim pogovor s primernim uvodom k leposlovni knjigi. Da lahko ta prehod speljem po zamišljenem konceptu, se pogovarjamo o tem, kaj človek nujno potrebuje. Ker so otroci v šolskem ambientu, vedno naštevajo predmete, ki jih uporabljajo v šoli (zvezke, knjige, torbe). Počasi preidemo na temo hrana in iz nje izpostavimo kruh. S pomočjo knjige Kako nastane kruh, jim nakažem potek od pridobivanja moke do končnega izdelka kruha. Obenem jih opozorim na jezik, preberem del besedila, tako otrok v nekaj stavkih dobi osnovno informacijo na konkretnem primeru opisnega jezika v poljudno pisani knjigi. Nato preidemo na leposlovno besedilo. Za ta primer jim pokažem knjigo Pšenica najlepši cvet, ker se veže na temo prejšnjega pogovora. Najprej jih opozorim na časovno relacijo, da se je to dogajalo v prapraprastarih časih in ker nam je to danes ohranjeno, je, jasno, moral to nekdo zapisati in zaradi tega je lahko zdaj tudi natisnjeno v knjigi. Pravljica je v svojem začetku kruta, zato jim v humorističnem tonu povem, da se ta knjiga začne kot »kriminalka.« To otrokom pozornost zelo poveča. Obenem jim del pravljice preberem ter razložim razliko med opisnim jezikom v poučni knjigi in umetniškim jezikom v leposlovni knjigi: ker teče beseda o pšenici, kruhu in teh rečeh, jim predstavim še pravljico Pekarna Mišmaš. Otroci takoj sporazumno ugotovijo, da je to fantazijska pravljica; da bi še bolj podkrepili razliko med umetniškim in navadnim opisnim jezikom, jim preberem Balogovo pesem Pek (Jaz osel, str. 40). Pogovarjamo se o razliki med pesmijo in pravljico; ker v pesmi Pek nastopa tudi izraz spomenik, se z otroki pogovarjamo tudi o primernih in neprimernih spomenikih. Preidemo na to, kar današnjim otrokom predstavlja sinonim dobrega življenja — avto, in se pogovarjamo o avtomobilih. Pokažem jim slike iz knjige Stari avtomobili. Iz podob otroci spoznajo oblike prejšnjih avtomobilov in si lažje predstavljajo razvojno pot do današnjega avtomobila. Preberemo še nekaj podatkov iz knjige Avtomobili in tako otroku postane povsem jasno, kaj mu taka knjiga Jahko nudi. Ko potem za protiutež pokažem bogato ilustrirano slikanico Avtozaver in jim preberem nekaj verzov o tem personificiranem avtomobilu, se sproščeno nasmejejo, s tem pa tudi bolj kot z dolgo razlago povedo, da razumejo
pomen, ki ga ima leposlovno pisana knjiga. Iz te »avtomobilske« teme preidemo na etična vprašanja — tista najbolj splošna. V ta namen mi zelo dobro služita slikanici Kdo je Vidfcu napravil srajčico in Tri botrice lisičke. S prvo jim skušam predstaviti skromnost, prijaznost ioi dobroto, z drugo šegavo nečimrnost. Obe knjigi sta ravno skozi visoko fantazijsko logiko neverjetno primerni za prikazovanje etičnih momentov. Obemeim pa obe kngigi s svojo visoko vizualno esteitsko govorico in jezikovno bogatem izrazu otroka pritegneta. Reaikcije otrok so spontane (dali bi srajčico; spregledajo zvitost lisičk).
Za konec pogovora se navadno vrnemo k abecedi in ob tej priložnosti jim pokažem knjigo Abecedarija, preberem kakšno pesem,- ki si jo otroci izberejo. Z abecedo začnemo in končamo uro.
Svoje pesmi iz rokopisne zbirke uporabljam kot povezovalne člene v pogovoru, če otroci želijo. (Pri teh pogovorih sem v vlogi knjižničarja in ne tistega, ki tudi piše literarna besedila za bralce). Glede na pomen take ure lahko zabeležim pozitivne rezultate. Otrok seveda ne bo takoj začel brati, če težko bere, bo pa na vsak način spoznal različne tipe knjig — leposlovno — poučno — in se lažje približal tisti knjigi, ki je njegovemu osebnemu interesu bližja — to pa je zagotovo prva stopnja k branju, ki ni prisiljena, ampak nastopi zaradi osebnega zanimanja.
Summary
Reading is an intellectual activity having a preveiling role inspite of other media in education and upbringing of the chüd who wiU live in tomorrow's world We should not be carried away by analogy — the child shall start reading by himself as he shall start walking by himself.
In the article a talk with children of the first and second form is presented The teacher tells them about books of different contents — educational books and Uterary books (poetry, folk songs, folk tales). The author describes them the difference between the language of educational texts and language of art. In the talk with children she brings up also ethic topics deriving from book contents or topics relevant to the times we live in.
Jasna Nemec-Novak Ljubljana
ZAPISI O MLADINSKIH TEKSTIH, SLIKANICAH IN GLASBI NA TV
Zaradi že večkrat ugotovljenih, pa morda še nekaterih neugotovljenih razlogov je postala televizija vsakdanji spremljevalec našega življenja. Deloma ji konkurira še radio, imenovan tudi nosilec zvoka, največ v času in prostoru, ki ga TV signal ne pokriva. Ce se spomnimo, da se je pri nas pojavila TV pred dobrima dvema desetletjema, je naravnost nevzdržno zahtevati od nje zrelost, ki so jo z razvojem dosegli literatura ali likovna umetnost ali celo glasba, najbližja ji je pač pot filma, ob katerem si prizadeva poiskati karseda samostojno pot.
V tem zapisu puščam ob strani raznotere vloge TV, omejujem se na razmišljanje o problematiki glasbenih oddaj za otroke, pri katerih je bolj ali manj soudeležena naša literarna ustvarjalnost.
Naj bo prinašanje literarnih del v TV medij še tako vprašljivo — nemalo kritičnih misli je bilo zapisanih prav v zvezkih revije Otrok in knjiga — dejstvo je, da se je lepo število del preselilo v takšni ali drugačni upodobitvi na TV ekran. Največ jih je posnela mladinska redakcija naše TV, ki si je prizadevala literarne vrednote primerno prevesti v filmsko podobo. To področje moram tu obiti, saj nisem neposredno povezana z njim in bo bolj poučeno kdaj o tem pisal kdo od tamkajšnjih urednikov.
Manj obširno, manj opaženo, tudi manj kritično rešetano je delo, ki smo ga opravili v glasbeni redakciji ljubljanske TV pri pripravljanju tako imenovanega mladinskega glasbenega programa. Tega bi lahko razdelili na več vrst:
—	dokumentarne glasbene oddaje (med samostojne glasbene točke se vpletajo izjave, recitacije, strokovna besedila)
—	oddaje vokalne glasbe (samostojne glasbene točke)
—	oddaje instrumentalne glasbe (prav tako samostojne glasbene točke)
—	glasbene pravljice
—	mozaične oddaje (sestavljene iz različnih glasbenih in govornih točk).
Ce izvzamem redke oddaje, ki vsebujejo čisto instrumentalno glasbo, je skorajda v vsaki oddaji prisotno nekakšno besedilo, od improviziranega, prosto govorjenega, do vnaprej pripravljenega, tudi do umetniškega (recitacije). Vokalne skladbe so skoraj vse nastale tako, da je prav besedilo navdihnilo skladatelja, da mu je ustvaril zvočno podobo. Zvočna podoba vokalne skladbe je v sebi zaključen organizem, grajen po kompozicijskih principih določenega sloga, ta zvočna podoba večkrat tudi prekrije razumljivost besedila, vendar
pa je nanj neločljivo vezana. Iz slovenske glasbene produkcije bi lahko našteli kar lepo število skladb, ki so s tenkočutnim prelitjem besedila v glasbo postale prave male drame ali lirične pesnitve: Makso Pirnik (Srečko Kosovel) Balada, Blaž Amič (Ivan Minatti) Kurirček, Vilko Ukmar (Jani Mauser) Moja mamica, Ubald Vrabec (Cene Vipotniik) Pesem svvtanica, Ubald Vrabec (Rado Bordon) Uspavanka, in še marsikatera.
Ekranizacija vokalne glasbe je ena od najbolj kočljivih televizijskih nalog, le redkokateri režiser ji je kos, posebno, če ni vsaj nekoliko glasbeno izobražen. Kaj lahko namreč zapade v ceneno ilustracijo, ko hoče poudariti besedilo, ali pa z razmeščanjem pevcev v različne pozicije skuša odpraviti »dolgočasno statiko zbora«. Največkrat se mu tako posreči preobrniti gledalčevo pozornost tako z glasbenega kot literarnega deleža v oddaji. Najbolj primerna je najbrž vizualizacija, ki skuša slediti glasbenemu toku kar najmanj vpadljivo, s prilagojenim ritmom različnih kadrov (ki sledijo tempu skladbe, vstopom solistov in skupin glasov), zboru kot homogenemu izvajalskemu telesu pa ne dela sile z raznimi afektiranimi premikanji in razporeditvami. 2e tako je televizijska oddaja tonsko slabša od radijske, saj pri nas razpolaga le z monoreprodukcijo tona, medtem ko so radijski posnetki stereofonski.
Ce je toliko pesniških del doživelo uglasbitev, ni presenetljivo, da je zmoglo tudi marsikatero prozno delo zamikati skladateljevo ustvarjalnost: postalo je izhodišče za čisto instrumentalno skladbo, ki se odvija izključno po muzikalnih zakonih (na primer Kruno Cipci Pika Nogavička, Kruno Cipci Sneguljčica), postalo je zgodba z glasbeno spremljavo ali pa glasbena pravljica, v kateri je muzikalni delež prav tako važen element kot tekst. Primer za to zvrst je še vedno nepresežena stvaritev Sergeja Prokofjeva Peter in volk.
Na Slovenskem je nastalo precej glasbenih pravljic na ta način, da so se naslonile na primerna literarna besedila, večkrat jih je mogoče zaslediti v radiijskih programih (Pavel Sivic Pajek Jakec na besedilo Nande Lorenz, Lucl'jan Marija Skerjanc, Tone Pavček Juri Muri v Afriki, Marjan Vodopivec, Tone Pavčak Strašni lovec Bumbum, in druge). Tisti posnetki, ki so ponujali kakšno zanimivo vizualizacijsko možnost, so dobili tudi televizijske inačice. Sooblikovali so jih ilustratorji Marjanca Jemec-Božič, Melita Vovk, Jure Cih-laf, JeBka Reichman iin drugi; večkrat so avtorji sliko-vno podobo glasbene pravljice izpolnili z lutkami, igralci, plesalci. Precej teh pravljic je bilo kar prikupnih, vendar so bile posnete črnobelo in praviloma ne prihajajo več v poštev za predvajanje. Šele nekako od 1973. leta dalje se je počasi uveljavljala barvna TV in prvim filmskim posnetkom se je pridružila tudi elektronska tehnika, barvni program pa je prevladal leta 1978 (marec).
Vsaka TV oddaja je pravzaprav draga reč. Tako draga, da si ljubljanski studio ni mogel nikoli privoščiti izdelave risanke (izjema je le nekaj kratkih risank v zabavnoglasbeni redakciji in nekaj risank v mladinski redakciji, izdelanih za koprodukcijo), dragih scenskih rešitev, zahtevnih kostumov, oziroma komplicirane televizijske mašinerije nasploh, saj so naše zmogljivosti do onemoglosti zasedene, tehnična sredstva malone dotrajana, finančni domet pa bolj in bolj stisnjen. Tudi prihodnost ne obeta bistvenih premikov na bolje.
Program za otroke na ljubljanski TV sicer nikoli ni bil zanemarjen, nikoli pa tudi ni imel posebno favoriziranega mesta. Pa bi se svoje čase mogel tudi na tujem dostojno predstaviti, posebno v glasbeni zvrsti, saj ponudba podob-
nih oddaj ni prav velika. Leta 1971 je na primer glasbena pravljica Čarobna noč v prodajalni instrumentov (Jansz Bitenc, Borut Lesjak) z likovno podobo Marjance Jemec-Boiičeve in po zamisli Bače Sramlove celo prejela prvo nagrado (Prix Japon) na tekmovanju televizijskih oddaj v Tokiu.
Ker ni bilo mogoče računati na kompletno animirano sliko, so se realiza-torji zatekali k bolj enostavnim rešitvam: k delnim animacijam, k risbi, ki nastaja pred gledalčevimi očmi (risbe s kredo, flomastri, zlasti risanje na za-dimljena stekla), k dinamično montiranemu zaporedju slik oziroma risb — kadar je šlo za likovno zamišljeno vizualizacijo. Manj težav je bilo z lutkami, koreografskimi postavitvami ali igranimi rešitvami.
Oddaja je pravzaprav vse do konca tvegano početje: vezana je na precejšnje število sooblikovalcev, in če se ti ne uspejo primerno uglasiti..., potem ko jo urednik s primernim realizacijskim konceptom preda režiserju, je ta odvisen od ustvarjalnega prispevka skladatelja, scenografa, kostumografa, snemalca, rutine ostalih članov ekipe, vremenskih okoliščin, če gre za snemanje zunaj, še zlasti pa od razpoložljivega časa. Le redkokdo namreč pri ocenjevanju končnega izdelka pomisli na to, da je kakšna površnost, n^omišljenost, neizdelanost posledica pomanjkanja časa, bodisi na snemanju, bodisi pri obdelavi. Televizija je tu industrijsko neusmiljena: oddaja mora biti dokončana v toliko in toliko urah, s toliko in toliko denarja. S tem seveda ni mogoče opravičevati nekakovostnih oddaj, je pa vsaj delno odgovor na vprašanje, zakaj še nismo uspeli napraviti kakšnega res opaženega dosežka.
K opaženosti pa končno pripomorejo še nekateri drugi dejavniki: če pustim ob strani propagando v časopisih, je treba upoštevati, da otroški (glasbeni) program poteka v tako imenovanem programskem pasu zgodnjih popoldanskih ur, deloma pa v dopoldanskem ob sobotah in nedeljah, takrat so pred ekrani večinoma le otroci, kritiki le redko utegnejo pogledati tu in tam, kaj televizija producira, njihove kritike večkrat kar šablonsko ugotavljajo, kako bi mladinski program domače proizvodnje moral biti drugačen, vsaj tak, kot ga delajo v sosednjih študijih. Resnemu ocenjevalcu se tako zlahka izmuzne marsikaj vrednega, saj posamezne oddaje večinoma doživijo eno samo predvajanje, največkrat se temu navrže še eno ponovitev, potem gre v arhiv za več let (ali za zmeraj). Več sreče imajo nanizanke ali nadaljevanke, ki z večkratnimi pojavljanji ob določenem času opozorijo občinstvo nase.
Cisto naravno je, da se je TV kot mlad medij ozirala po stvaritvah v literaturi, saj se je ta izkazala z lepo bero del za mlade, ob tekstih so se razži-veli tudi številni ilustratorji in tako na naših policah ni težko najti zares lepih slikanic. Marsikatero teh del je kar klicalo po prelitju v TV medij, obenem pa se je ponujalo glasbeniku, da v glasbeni podobi odrazi svoje umeva-nje dela.
Seveda prenos literarnega dela v televizijsko upodobitev pretrpi nekatere posege (krajšanje, nadomeščanje opisa s sliko), ki utegnejo prvotno zamisel okrniti ali celo bistveno prizadeti, le težko bi našli primer, da je literarno delo, preneseno na ekran, postalo umetniško tehtnejše od literarnega pobudnika. Vendar pa se je TV oddaja svojemu inspiratorju oddolžila vsaj na ta način, da ga je na svoj način popularizirala, opozorila mlade gledalce nanj in marsikaterega najbrž napotila k (ponovnemu) prebiranju zgodbe v knjižni obliki. Navajam nekaj del, ki so na bolj ali manj posrečen način postale televizijske glasbene pravljice:
Jure kvak kvak (Saša Vegri, Kostja Gatnik, glasba Jakob Jež) Dopoldanski in popoldanski otroci (Marja Cei'kovnik, Marjanca Jemec-Božič, glasba Dane Skerl)
Klepetava želva (Polonca Kovač, Nevenka Gregorčič, glasba Kruno Cipci) Plašček za Barbaro (Vitomil Zupan, Janez Matelič, glasba Ivo Petrič) Dvanajst slonov (Leopold Suhodolčan, Jelka Reichman, glasba Pavel Mihelčič)
Dva zmerjavca (Lojze Kovačič, Milan Bizovičar, glasba Kruno Cipd) Jurij Raketa (Dane Zaje, Zivko Marušič, glasba Lojze LebLč) Iz Andersenovih pravljic (glasba Sergej Bortkiewicz, risbe Jelka Godec-Tomšič)
Otroci pojejo o pustu (razne mladinske pesmi v izvedbi mladinskega zbora, otroške risbe na besedila pesmi)
Prvih sedem navedenih uglasbitev smo predvajali ikot nanizamko 7 stopnic do glasbe, scenarist in režiser je bil Miro Pribela, dovolil si je precej svobodno obdelavo, bile so deloma igrane, deloma risane in so bile po slikovni plati precej neenotne, glasba pa se v njih ni povzpela do enakovredne vloge, kakršno še vedno občudujemo pri že omenjeni pravljici Peter in volk.
Seveda si še prizadevamo najti nove načine, sveže pristope, izvirne rešitve, nalašč za televizijo napisani scenariji se žal ne pojavljajo, razmišljamo še vedno o prenašanju uspešnih slikanic na mali zaslon, tudi o tem, da bi morda z založbo šli v korak, da bi slikanica nastajala hkrati za knjižno izdajo in našo oddajo — kajti kar naprej je tu razlog — denar. Kako mikavno bi bilo do kraja razživeti neugnano Mančkovo domišljijo v slikanici Pedenjped/Grafe-nauerjeve verze je uglasbil Milan Ferlež za zbor cicibanov in ansambelsko spremljavo, Manček je risbam iz slikanice dodal še deset slik, več si jih nismo mogli privoščiti, in tako imamo Pedenjpeda ekraniziranega na skromni način. Slikanica Zmajček razgrajaček je tudi kar klicala po oživitvi tistega, kar je že narisal Kostja Gatnik in z verzi dopolnil Niko Grafenauer, glasbeno podobo je prispeval Borut Lesjak. Toda kaj več slik od tistih, ki jih vsebuje slikanica, si pač nismo mogli omisliti — oddaja Zmajček razgrajaček je bila predvajana maja 1983. Tako ikot pri Pedenjpedu smo mogli uporabiti le razpoložljivo (in predpisano) magnetoskopsko tehniko, z njo slikanico lahko le nekoliko privzdignemo iz statike, do popolne animacije pa žal ne.
Omenila bi še nekaj pesmi Mete Rainer iz zbirke Fičfirič, ki jih je uglasbil Andrej Sifrer. Njegova glasba in izvedba sta na dostojni ravni in sta naleteli na precejšen odziv kljub enkratnemu predvajanju, z zanimivimi plosko-vitimi »lutkami« je pri vizualizaciji dodajal efekte Marjan Manček (pesmi Fičfirič, Budilka, Mamina škrata. Dva Indijanca, Butale in Trapale, Pajek Matiček, Tuji jeziki. Oglas, Pastirček in ovčke).
Podobno priljubljenost si je pridobila Zlata ladja, ciklus pesmi Kajetana Koviča v uglasbitvi Jerka Novaka in izvedbi Nece Falk ter spremljajočega ansambla. Izšla je v obliki glasbene kasete, pravkar pa dobiva tudi TV inačico (producent — mladinska redakcija TV).
Več slikanic, ki so v zadnjih letih izšle, ponuja prav zanimive možnosti za uglasbitev in TV poustvaritev (Leopold Suhodolčan Markov maj, Alenka Lugger Peroci, Dane Zaje Leteča hišica, Polonca Kovač Stric hladilnik, boben sreče in kanarček, Janija Goloba kantata Stara Ljubljana pa Nika Grafenauerja Nebotičniki, sedite, pa Mačja predilnica Svetlane Makarovič in Uroša Rojka), to-
da zaenkrat ni na razpolago niti denarja za dostojno realizacijo, niti snemalnih kapacitet.
Vse večji razmah video in avdio naprav v svetu bo nujno pljusnil tudi k nam, čeprav <l zamudo, tako kot na vseh področjih. Kakšna priložnost za otroške oddaje! Toda že zdaj lahko predvidevamo, da bosta tudi tu reklama in komercializacija diktirali svoje zakonitosti: kakor draga in dobra literatura komaj lovi korak ob poplavi cenenega šunda, kakor se plošče in kasete kakovostne glasbe utapljajo v množici povprečnih kičastih izdelkov, tako bo tudi TV kaseta izpostavljena konkurenci zabave, cenene izdelave, na okus najširše neizbirčne množice naravnane produkcije domislic.
Najbrž pa se bo prej ali slej pojavilo vprašanje nasičenosti. Preobilje informacij, medijev, zvoka in šuma, vizualnih sporočil in simbolov, pa tudi vrtoglavost življenjskega ritma se bo zagotovo odrazilo v človekovi psihi, kolikor se že ni. Na otrocih pa še toliko prej, ker so tako rekoč že ob rojstvu izpostavljeni vsemu, kar so prejšnje generacije doživele v nekoliko milejši, čeprav stopnjujoči se obliki. Strokovno so to vprašanja psihologije, sociologije, etnologije in še katere vede, zadevajo pa vse nas in morali bi se tega resno zavedati.
Morda ob zaključku še tale misel: na vseh področjih smo ugotovili, da je naš kapital ustvarjalnost. Tudi delavci, ki združujemo delo na televiziji, se tega zavedamo. Vemo, da nikoli ne bomo mogli realizirati razkošnih, tehnično osupljivo izdelanih oddaj, upamo pa, da bomo s svojimi skromnimi močmi vendarle našli kakšno pot, kakšno obliko oddaje, ki bi kar najbolj razvnela domišljijo naših mladih gledalcev, da bi jih zažejalo odkrivati svet, odkrivati, kaj vse si je človek znal lepega in dobrega izmisliti in narediti, kaj vse pa bi se še dalo.
Summary
Tlw editor of youth's music programme of Ljubljana TV speaks about Slovene music W programmes where Slovene Uterature for children participates. The choice or music programmes for children is not very wide in the world, for filming of music tal^ IS one of very difficult TV tasks. The author stresses that in spite of numerous techmcal shortcomings of our studios and lack of finances we have achieved quite good results in this field.
OCENE — POROČILA
PREPLET RESNICE IN FANTAZIJE
Gregor Strniša: Jedca Mesca. Ilustr. Kost j a Gatnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982. (Velike slikanice.)
Kdor vsaj površno pozna Strnišev dramski in pesniški opus za odrasle, njegovo iskanje in raziskovanje pesniške »kozmologije«, ta bo tudi v njegovi novi povesti za mladino Jedca Mesca našel marsikaj značilno strniševskega. Osnovna raven je vsekakor čudovito in skladno prepletanje pravih pravljičnih elementov s skušnjo sodobnega otroka, ki more in mora svojo pravljičnost nenehno primerjati s svetom tehničnih, komunikacijskih in znanstvenih čudes. Danes je čas, ki s svojo trdoto in razumskim razstavljanjem »poslednjih skrivnosti« ni naklonjen pravljičnemu fabuliranju; fantazija, resda bohotna in živopisna, se kaj rada izkaže za suho in ne preveč bistro marnjanje. Prave pravljičnosti, ki bi dovoljevala polet individualni otrokovi fantaziji, ki bi omogočala ob branju ali poslušanju bralčevo dograjevanje, a dograjevanje brez meja in ovir, je danes malo. In trdota zgodb, ki jih poslušamo ali beremo, prevečkrat trdo bije na ušesa in vse
preveč je pomagal (Grki so jim dejali »deus ex machina«), ki po bližnjici pripeljejo zgodbo do (srečnega) konca.
Gregor Strniša ne sodi med te avtorje. Jedca Mesca je zgodba, ki združuje vsaj tri navidezno raznorodne plasti. Tu je najprej sklenjena in pregledna zgodba o življenjski poti brata in sestre, ki dosežeta v življenju vse, kar sta se namenila. A ker je v resničnem življenju le malo priložnosti za takšne izpolnitve, je seveda pesnikova fantazija omogočila, da sta, kot majhna, radovedna in vedoželjna otroka lahko okusila Mesec in prav ta okus, okus pravega in neponarej enega otroštva in vere v »čudež«, ki mu pravimo življenje, ju je odpeljal na veliko pot. Sklenjena fabula počiva tako na temelju, ki mu lahko rečemo pesniška fantazija in imaginacija (drugi, uvodni odstavek zgodbe se prične z znano formulo Bilo je nekoč v starih časih...), ki kličeta pred nas minule svetove in minule dogodke, ki v svoji skrivnostni časovni neopre-deljivosti in nedoločljivosti omogočajo najrazličnejše, tudi najbolj neverjetne dogodke. Pravljica vse dovoljuje in v pravljici je vse dovo-
Ijeno: tako lahko brat in sestra nekega večera okusita Mesec, ki ima okus po limonovem sladoledu ali kruhu. Zgodba, ki bi se res lahko dogodila (koliko majhnih bratcev in sestric sanja v poletnih ali zimskih nočeh o Mescu, ki plava po kristalnem vsemiru) vsebuje tisti »usodni« element, ki jo poganja naprej: brat zraste v velikega matematika, ki sodeluje pri osvajanju Mesca, sestra postane slavna baletka, ki žanje ne-slutene svetovne uspehe s svojim nastopom, v katerem simbolizira let na Luno.
Resnica in fantazija sta prepleteni do nespoznavnosti in nerazločljivo-sti. Vse, o čemer pripoveduje Strniša, je lahko resnično in vse, kar je resnično, nosi v sebi nadih fanta-stičnosti. Tretji element, ki je vpleten v zgodbo, je sodobni svet. A če smo prej govorili o oblikah nasilja, ki sevajo iz nekaterih sodobnih otroških in mladinskih povesti, je Strni-ševa sodobnost čisto drugačne vrste: govori sicer o najbolj zanimivih rečeh, o osvajanju vsemirja, o raketah in prvih ljudeh na Mescu, a vendar je ta pripoved položena v tisto prav-Ijičnost, o kateri je že bil govor; zdi se, kot da je človekov največji in naj inteligentnejši podvig — let na Luno — položen v najbolj neracionalne, fantastične in celo pravljične temelje. In tako se tudi briše razlika, večkrat umetno poudarjena, med znanostjo, ki se ji je zapisal brat, in umetnostjo, ki se ji je posvetila sestra: tudi njena pot, čeprav stkana iz samih bleščečih uspehov, skriva v sebi vendarle leta in leta trdega, vztrajnega in zagnanega dela.
S tem je v zgodbo na povsem nevsiljiv, prikrit in komaj zaznaven način uvedena tudi poučna nota: naj bo svet še tako pravljičen in čaroben, se njegova pravljičnost in čarobnost lahko nadaljujeta le, če človek svoje odraščanje posveti ne sa-
mo ambicijam, marveč tudi trdemu učenju, ki človeka šele lahko pripelje do tistih daljav, do katerih mu seže njegova otroška misel in otroško oko.
In še nekaj je, kar odlikuje to sodobno pravljico, ki ni, od prvega do poslednjega stavka, pozabila na svojo pravljičnost: nenehno obnavlja tako pogled nazaj, k minulim časom, ki so omogočili pravljičnost pravljic brez omejitev, kot tudi misel naprej, v svet, ki hoče in želi odkrivati svoje skrivnosti, a ne za ceno nasilja nad posameznikom ali skupnostjo, marveč s tistim previdnim in malone nostalgičnim minevanjem časa, ki mu je zapisano sleherno literarno besedilo. Ob tem je treba poudariti, da je zgodba napisana v jeziku, ki s svojo melodijo, ritmom in tudi številnimi zamolki spominja na pesniško govorico, značilno za drugo Str-niševo ustvarjanje.
Kostja Gatnik je zgodbo razširil s svojimi podobami: besede vendarle kažejo predvsem na notrino, na bistvo in srž stvari; dotikajo se temeljnih reči, medtem ko je ilustracija dopolnila dogajanje, sleherna slika je polna drobnih, a nepogrešljivih detajlov, ki jih zgodba samo nakazuje. Svet, o katerem pripoveduje Gregor Strniša, je svet naše vsakdanjosti in svet, v katerem živi, misli, čustvuje in deluje sodobni slehernik; v njem mora biti, kot nam pripovedujejo tudi ilustracije Kost je Gatnika, prostor tako za minulo, kot tudi za sedanje in oboje mora kazati na prihodnje. Njegova risba je vzpostavila tisto sanjsko prosojnost in čistost, ki se pojavlja v vsej zgodbi; brat in sestra, naj bosta še tako pomembna in slavna človeka, vendarle ves čas ohranjata svojo otroško, zaupljivo dušo, ki je odprta neznanemu in novemu; to je podvig, ki jima tudi odpira pot k uspehu. Ilustracije, tako kot zgodba, ohra-
njajo prepleteno dvojnost realnosti in imaginacije, tistega, kar se dogaja, in onega, za kar si želimo, da bi se nam zgodilo, pa če drugače ne, vsaj v sanjah.
Jedca Mesca Gregorja Strniše je zgodba, ki bo morda kakšnega mladega bralca pustila hladnega; v njej je namreč premalo tistega zunanjega in površinskega dogajanja, akcije zaradi akcije, ki jo pozna predvsem iz risank, stripov in raznih adaptacij »zgodovinskih«, »partizanskih«, »gusarskih« dogodivščin, kjer dogajanje obvladujeta predvsem boj, ob boju pa tudi moč; Strniševa zgodba zahteva res prisotnega in aktivnega bralca, ki bo »smisel« in »lepoto« zgodbe odkril prav v sozvočju preteklega in bodočega, besede in ilustracije, pravljičnosti in tehnike. Pri-
povedovalec in ilustrator sta se, kot radi pravimo, res imenitno ujela in Jedca Mesca lahko mirno uvrstimo med pomembnejše dosežke sodobne slovenske literature za otroke. Upal bi si celo zapisati, da bo zgodba preživela marsikaj tistega, kar se nam zdi danes morda bolj privlačno, napeto in dinamično, a vsekakor nima tistega globokega in neopisljivega literarnega spomina, ki ga odkrivamo tudi v drugih delih Gregorja Strniše. Tudi ilustracije odpirajo vrsto pomenskih razsežnosti sveta, ki je hkrati postavljen v izročilo in v vrtinec novega.
Dodajmo še, da sta Jedca Mesca izšla v zbirki Velike slikanice, ki jo za Mladinsko knjigo ureja Niko Grafenauer.
Denis Poniž
ZAKONITOSTI LITERARNE KOMPOZICIJE V ZABAVNEM IN KREATIVNEM BRANJU
Raymond Queneau: Zgodba po vaši izbiri. Prev. Aleš Berger. Ilustr. Milan Bizovičar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. (Mala slikanica.)
Zasluga prevajalca in poznavalca Aleša Berger j a je, da smo dobili v poslednjem času dve »klasični« deli francoskega pesnika, prozaista, logika in matematika Raymonda Que-neauja, in sicer Cico v metro ju in Vaje v slogu, pred kratkim pa je Mladinska knjiga izdala še njegovo Zgodbo po vaši izbiri, ki jo je prav tako prevedel Aleš Berger.
Queneau kot logik in matematik, pa tudi izvrsten poznavalec jezika in njegovih zakonitosti, še posebej sin-taktike (besednega reda) in semantike (pomenoslovja), svoje pripovedi vedno gradi dvoplastno, pri čemer je
prav plast jezikovne zakonitosti postavljena v ospredje. Queneau razkriva zakonitosti jezika, odpira nanj poglede s tistih zornih kotov, ki so navadnim načinom pisanja skriti ali nezanimivi.
Ta'ka je tudi Zgodba po vaši izbiri. Kombinira tri elemente-zgodbe: o treh grahkih, o treh fižolovkah in treh grmičkih. Elementi so povezani po binarnem (da-ne) načelu. Vsak prebrani del se lahko nadaljuje v pozitivno ali negativno smer, kar seveda ustvarja mrežo, v kateri vsako branje (in izbira) ustvarita novo zgodbo. Hkrati je moč pri branju delati večje ali manjše zanke, ki bralca znova pripeljejo na poljubno izhodišče v toku zgodbe. V princip je torej postavljena kombinatorika, ki pred bralca postavlja vedno nove
in presenetljive, pa tudi zabavne rešitve, ob branju razširja tudi druge (logične) sposobnosti mladega bralca in mu hkrati na nevsiljiv, a silno nazoren način kaže notranjo sestavo zgodbe. Ni namreč nujno, da pripoved poteka linearno, od začetka, preko vrha, do konca, marveč je ta linearnost lahko, na poljubni točki pripovedi, vrnjena nazaj, ali pa preskoči del dogajanja, da bi se potem znova (po principu zanke) vrnila na neko (imaginarno) izhodišče. In še o nečem pripoveduje Queneaujeva Zgodba po vaši izbiri: da je sleherne zgodbe, naj bo takšna ali drugačna, napeta ali razvlečena, dolga ali kratka, vesela ali žalostna, enkrat nepreklicno konec.
Zdi se, da zgodbica ni samo zabavno in kreativno branje, marveč lahko rabi za koristen pripomoček, na podlagi katerega je moč učencem (recimo v literarnem krožku) razložiti zakonitosti literarne kompozicije, pravila in odstopanja od teh pravil, norme in kršenje teh norm (kršenje, v smislu literarno-ustvar-jalne svo.bode). Zgodba po vaši izbiri tudi omogoča kreativnost (saj lahko učenci sami sestavijo podobne zgodbe) in tako razkriva globlje plasti ustvarjanja. Tako kot Vaje v slogu za učence višjih stopenj izobraževanja Zgodba po vaši izbiri more povedati učencem na stopnji višjih razredov osemletke več kot še tako precizno napisana normativna stilistika; Queneau je vendarle temeljit praktik in teoretik v eni osebi, ustvarjalec, ki je posluh združil s preciznim znanjem in široko zastavljeno lingvistično in matematično-logično metodologijo, ki sta seveda tudi praksa, saj Queneau niti jezika, še manj pa logike ni poskušal razlagati na sistematično-suhoparen in odbijajoč način, marveč vedno skozi živo, ustvarjalno in domislic polno pripo-
ved, ki ji je prevajalec Berger dal ustrezno slovensko podobo.
Zgodba po vaši izbiri je izšla v slovenskem prevodu kot slikanica, ki jo je opremil Milan Bizovičar. Ta dodatna razsežnost (ki je original ne pozna), likovna govorica, pridružena literarni, daje zgodbi posebno privlačnost. Ce uporabimo termine Ingardnove literarne estetike, potem je plasti opisanih predmetov pridružena še vizualna plast teh predmetov; zgodba živi pred nami v novi, privlačni razsežnosti. Treba je namreč poudariti, da je Queneaujeva kombinatorika, prav zato, da bi bila kar najbolj nazorna, dokaj lakonič-na, Bizovičarjeve ilustracije in vizualni napotki, kam usmeriti branje, pa zgodbo poživljajo in v dobesednem pomenu besede ilustrirajo. Tudi to je seveda dodaten izziv mladim ustvarjalcem, ki se bodo morebiti poskušali v posnemanju Queneauje-ve veščine sestavljanja in oblikovanja kratke, zgoščene in pregledne zgodbice, ki je osnova »mojstrstva« slehernega pisanja. In na koncu: tudi staršem, ki skušajo svojemu otroku odpreti bogastvo sveta branja, bo knjiga nudila več kot samo trenutno zadovoljstvo ali snov za pogovor.
Dobili smo slikanico, ki je več kot to in ki bo izpolnila marsikatero praznino. O tem me prepričuje tudi visoka naklada (12.000 izvodov). Skoda pa je, da knjigi ni dodan vsaj kratek komentar, ki bi na ustrezen način predstavil nekatera izmed vprašanj, nujno potrebnih za razumevanje branja in »branja« tega delca in ki jih je skušala aktualizirati tudi pričujoča recenzija. In čisto na koncu: knjigo več kot samo toplo priporočam, postala naj bi kar obvezno čtivo in seveda tudi pomožni učbenik za vse tiste učence višjih razredov osemletke, ki bi radi globlje prodrli v skrivnosti pisanja.
Denis Poniž
VEZ MED JUGOSLOVANSKIMI KNJIŽEVNIKI
Valerija Skrinjar-Tvrzova: Kam
potuje cesta. Prev. Neža Maurer. Ilustr. Roža Piščanec. Ljubljana. Mladinska knjiga 1982. (Deteljica.)
V času, ko spremljamo polemiko o morebitnem »jugoslovanstvu« in dejanskem »slovenstvu«, pomeni zbirtka zgodbic Kom potuje cesta Valerije Skrinj ar-Tvrzo ve praktično ponazoritev takšne izbire. Pisateljica je po rodu Slovenka, doma iz Zagorja, v zadnjih letih pa se vse bolj uveljavlja kot jugoslovanska pisateljica, tako da je treba njene knjige prevajati v materinščino. Sama se ima za »Jugoslovanko v dobrem smislu«; čeprav se je selila iz kraja v kraj, je v njej ostalo nekaj, kar se imenuje rojstni kraj. Prevajalka knjige Kom potuje cesta Naša Maurer meni, da pisateljica Valerija Skrinjar-Tvrzova ustvarja živo vez med našimi narodi.
Ali je v teh drobnih in kratkih zgodbah opaziti to vez? Pogosto je v ospredju tisto, kar naj bi bilo skupno in splošno za vse ljudi. Avtorica je poetična, optimistična in čustvena; življenje slika s prijaznimi barvami. Človečnost, ki jo ponuja, je včasih tako popolna, da se človek vpraša, le kje je najti tak svet, in si ga hkrati močno zaželi. Narava je pogosto v ospredju pisateljičinih srečanj z lepoto. Naravni pojavi so per-sonificirani, neubranost in neugnanost sta samo hipni, saj dobrota zmaguje. Vse, kar obstaja, diha, čuti ali raste, nosi v sebi pripravljenost priskočiti na pomoč, kaže naklonjenost, radodarnost in dobroto. Domišljija se brez spon zaganja v višave — iz vsega je mogoče napraviti nekaj lepšega, drugačnega...
Ta idilična razmerja bi lahko pomenila beg iz ogrožajoče dejanskosti.
lahko pa bi imela tudi veljavo pedagoškega hotenja, da je otrokom treba kazati lepoto in jih spodbujati, da jo bodo hoteli tudi sami iskati in odkrivati. Življenja se je treba veseliti za vsako ceno, iz dobrih, neznatnih stvari iztisniti majhne radosti in izbrati ustrezno življenjsko usmeritev. Pisateljica pravi, da je mogoča ena sama.
Človek ima nenavadno moč: vse lahko poimenuje, vse nepomembne reči zmore prepesniti v lepoto, dobroto, srečo, mir, umirjenost in poštenje — vrednote, ki jih Valerija Skrinjar-Tvrzova tudi eksplicitno navede. Kadar se nakopičijo pretirano resne stvari, je pač dobro, da gremo na sprehod; to je simbol za svobodo, drugačnost in samostojnost. Ne ostajati v mračnih hišah, ampak oditi ven na sonce, se prepustiti vetru in si napolniti pljuča s svežim in zdravim zrakom ter z zdravilnimi vonjavami.
Vse to veje iz večine pisatelj ičinih zgodb. Zanimivo pa je, da je umetniško naj silo vitejša zadnja zgodba Skorenjčki. Vsebinsko in jezikovno se povsem razlikuje od drugih. Pripoveduje o otroku, ki nima navadnih gumijastih škornjev in ne more hoditi po vodi tako kot drugi otroci. Družina ima slab socialni položaj; oče, ki gara v rudniku, se celo vdaja alkoholu. Pisateljica na videz lapi-darno, v resnici pa s pravo jezikovno mero oriše otrokovo doživljanje in končno tragiko, ko otrok škornje sicer dobi, a jih še istega dne uniči na koščku stekla. V tej umetniško učinkoviti pripovedi jezik nekako samostojno funkcionira, medtem ko je bilo v drugih zgodbah hotenje po lepoti tako očitno, da skoraj vsak stavek po izbrušenosti besed, kom-
binacijah med njimi in iskanju nečesa posebnega zveni kot verz.
Srbohrvaško besedilo slovenske pisateljice je v slovenščino skrbno prevedla avtorica spremne besede Neža Maurer, ki pri slovenj enju pomanj-šanih in igrivih imen ni imela lahke naloge. Ilustracije je prispevala zna-
na slovenska slikarka Roža Piščanec.
Knjiga bo s svojo lepoto našla pot do tistih, ki imajo radi poezijo; teh pa je kljub razburkanemu času še vedno veliko. Ali pa prav zaradi njega?
Marija Švajncer
ŠEST NOVIH KNJIG V ZBIRKI ČEBELICA
Šest novih knjig v zbirki Čebelica iz leta 1982 ponovno pomeni smiselno urejeno celoto; urednik Niko Grafenauer je vanjo uvrstil štiri slovenske avtorje — dva iz preteklosti in dva sodobnika, pisca iz južne republike ter tuje narodne pdavljice. Dva slovenska avtorja sta pesnika, vsi drugi pa so prozni pisci. Primerna pozornost je posvečena dogodkom iz preteklosti: opaziti je reminiscence na socialne krivice in partizanska junaštva, dovolj pa je tudi zasidra-nosti v naš čas. Nekatera sporočila presegajo ozke časovne določenosti in ohranjajo svežino v različnih spletih okoliščin. Likovne stvaritve se primerno navezujejo na tisto, kar je povedano z besedami, v posameznih primerih bi lahko zaživele s povsem samostojno govorico. Prevladujejo že uveljavljeni ilustratorji.
Književnik, publicist, prevajalec in gledališki strokovnjak Smiljan Samec (rojen leta 1912) je dal svojim pesmicam naslov Leseni konjiček. V teh pesmih je mogoče opaziti in pozdraviti zgledovanje po klasični slovenski otroški poeziji, kar precej je pomanjševalnic, velik pomen imajo narava in spremembe v njej. Pesnik med drugim opazuje, kako rastejo in napredujejo njegovi vnuki; to mu veliko pomeni, ker je on sam njiho-
va pestunja. Prepričan je, da je svet nekakšen blodnjak. Veliko je že potoval in nazadnje ugotovil, da je doma vendarle najlepše. Hudomušno spremlja drobne dogodke okrog sebe in se veseli življenja. Kar zadeva pesniški jezik, so njegove rime ubrane, besede preproste in razumljive za majhne otroke — tovarišice v vrtcih bodo lahko s temi pesmicami obogatile glasbeno vzgojo — tu in tam se tudi pojavljajo vzkliki, medmeti in podobni glasovi. Zelo lepe, duhovite in barvno prijazne ilustracije je napravil Milan Bizovičar. Knjižico bodo otroci gotovo vzeli za svojo.
Franc Belčič je sedemnajst ugank zbral pod naslovom Brez preglavice za bistre glavice. Nekatere uganke res zahtevajo bistre možgane: napisane so namreč z izbranimi izrazi in tudi dovolj zavito, da se bo otrok moral miselno potruditi. Najbolje je, da uganke prebere učiteljica ali vzgojiteljica, kajti vsaka enigma ima rešitev na risbici; avtorica teh barvno razkošnih in privlačno razvozla-nih ugank je Marjeta Cvetko. Uganke so napisane v obliki kratkih pesmic, v katerih rime prijetno pozvanjajo.
Slovenski pisatelj Josip Ribičič (1886—1969) še danes ohranja aktualnost in svežino. Otroci se z zani-
manjem učijo iz njegovih zgodb, ki so uvrščene v šolska berila, posegajo po njegovih knjigah, si jih sposojajo v knjižnicah ali pa jih postavljajo na lastne iknjižne police. Zgodba Stru-keljček, iki je tO'krat uvrščena v zbirko Čebelica, je napisana tako sodobno in zabavno, kakor da bi pisatelj, ki je bil tudi sam učitelj, pogledal v enega izmed današnjih razredov in popisal tamkajšnje dogajanje. Tisto, o čemer pišejo pedagogi v strokovnem jeziku v svojih študijah in posebej poudarjajo pomen učenca kot subjekta vzgojno-izobraževalnega procesa ter demokratičnega učitelja, je pisatelj upodobil v literarno razgibanem in prepričljivem jeziku. Prikazal je ozračje v razredu — sproščeno otroško nagajivost, radovednost in prešeren smeh. Otroci hitro pozabijo na red in disciplino ter si dajo duška, kadar jih kaka reč posebno pritegne. Učiteljici uspe, da njihovo razposajenost in odvečno energijo usmeri v ustvarjalno delo; narisali bodo, kaj jim pravzaprav pomeni takle štrukelj ček — izbrano jed ali dojenčka s širokim nasmehom. Simpatično zgodbo je likovno dopolnila in popestrila ilustratorka Marička Koren.
Slovenski revolucionar in literat Tone Čufar (1905—1942) je avtor zgodbe s socialno tematiiko Petrov dobitek. V mračnih barvah oriše življenje delavske družine. Deček Peter mora pozabiti, da je pravzaprav še otrok, in se spopasti z družbenimi krivicami. 2e navsezgodaj, ko bi še rad spal, se mora prerivati v brezobzirni množici, da bi družini prinesel živeža in vsaj malo ublažil lakoto. Večji in močnejši ga odrivajo ter prestregajo, toda nazadnje je njegova vztrajnost le poplačana, saj mu uspe dobiti vsaj nekaj hrane. V družini, v kateri tolčejo revščino, čeprav oče gara noč in dan, le da je njegov zaslužek figo vreden, je spet enkrat
prijetno. Prav je, da je urednik uvrstil to zgodbo med druge Čebelice. Tone Cufar bi se po vsej verjetnosti razvil v pomembnega slovenskega prozaista in dramatika, če se njegova življenjska pot ne bi tako kmalu in tragično končala. Socialna problematika vse bolj postaja tema sodobnega časa. Knjigo je črnobelo ilustrirala Irena Tršar.
V	obdobje NOB nas s knjižico Velika pomoč popelje bosanski pisatelj Advan Hožič (rojen 1926). 2e naslov pove, da gre za nadenj e takšne ali drugačne pomoči, ki je namenjena partizanom, po svojih močeh pa si zanjo prizadevajo otroci. Zgodbe so zelo kratke, vsaka pa ima poanto. Znano je, da je bila naša partizanska vojska mlada, zato ni bilo prav nič nenavadno, da so imeli pomemben delež tudi otroci. Največ entu-ziazma se ponavadi porodi v mladem človeku, ki je pogosto poln življenjskega upanja, hrepenenja in poleta. Taki so tudi Hozičevi literarni junaki: to so še čisto majhni otroci, ki pa so že zaslutili pomen boja in se ga hočejo po svojih močeh udeleževati. Nemalokrat bi bili radi večji, kot so v resnici, da bi lahko storili kaj velikega in odločilnega. Vedno znova dokazujejo predanost in pogumnost. Ilustrator Božidar Grabnar je hotel verno preslikati čase in kraje; to mu je uspelo v toliki meri, da mu bodo otroci in drugi bralci gotovo oprostili drobceno zmoto — ranjencu, ki je bil baje obut v vojaške škornje, je nehote narisal opanke.
V	zadnji knjižici so zbrane karel-ske narodne pravljice, ki jih je skrbno in izvedensko prevedla Zdenka Jerman. Karelija je avtonomna republika v Sovjetski zvezi, Karelijci pa so tudi finska rodovna skupina v Finski in Kareliji. Zbrane pravljice se imenujejo po eni izmed njih, po Čarobnem mlinčku. Spet lahko ugotovimo, kako je svet majhen.
Motivi v narodnih pravljicah se ponavljajo, ne glede na to, s katerega konca sveta prihajajo. Ti Karelijci so na moč podobni Butalcem, odrekla se jim najbrž ne bi brata Grimma pa še drugi bi jih brez omahovanja imeli za svojo last. Prevladujejo smešni zapleti in veseli konci. Vsebini primerne duhovite risbe je izdelal Kost j a Gatnik.
Da smo prej kot morebitne bralke omenjali predvsem vzgojiteljice in
učiteljice, to nikakor ne pomeni zavračanja drugih oseb, ki bi otrokom lahko približali te prisrčne knjižice. Čeprav se je nekoliko znižal življenjski standard, je treba v mošnjičku vseeno ohraniti določen kupček denarja tudi za knjige, včasih je to sicer kup, da ne bi naših otrok prikrajšali za pomembne duhovne dobrine.
Marija Svajncer
TRIDIMENZIONALNI SLIKANICI ZA NAJMLAJŠE
Samuil Maršak: Vrabček, kje si obedoval? Prev. Severin Sali. Knjižna oprema L. Maj or ova. Moskva, Ljubljana : Mališ, Mladinska knjiga 1980.
Trije medvedi. Ruska narodna pravljica. Prev. Pavel Golia. Knjižna oprema V. Andrijevič. Moskva, Ljubljana : Mališ, Mladinska knjiga 1977.
Vrahček, kje si obedoval in Trije medvedi sta slikanici, iki sta primerni predvsem za mlajše predšolske otroke, saj sta vsebinsko enostavni, toliko bolj pa je nova in zanimiva njuna oblikovna izvedba. Novost je v prikazovanju predmetov in figur v prostoru. Ko otrok obrne list slikanice, ima pred seboj vedno vsaj nekaj elementov prikazanih tridimenzionalno (npr. glava živali, pohištvo ...). Pri omenjenih slikanicah bi morali poudariti predvsem njun vzgojni vidik, ki je v ospredju pred literarnim.
V slikanici Vrabček, kje si obedoval se otroik seznani z živalmi v živalskem vrtu, kot so na primer lev,
tjulen, slon, nosorog ... Celotno zgodbo povezuje vrabček, ki leta od živali do živali, povsod dobi nekaj za v kljunček, razen pri krokodilu, ki ga skoraj požre ... V slikanici gre za realistični prikaz omenjenih živali, kar je v skladu s tem, kako 2—3 leta star otrok zaznava in razume realnost oziroma svet okoli sebe. Otrok je že zgodaj (od 1. leta dalje) sposoben prepoznavati predmete (ljudi) na sliki — to je tako imenovana perceptivna rekognicija, kar se kaže v govoru kot poimenovanje oziroma naštevanje. Med najbolj priljubljenimi »junaki« slikanic za najmlajše pa so prav živali.
V slikaniici Trije medvedi pa je zgodbica nekoliko zahtevnejša in daljša, vendar je tudi v tej slikanici uporabljen enostavni jezik, poudarjeni pa so dialogi. Zgodbica pripoveduje o deklici, ki se je zgubila v gozdu in slučajno prišla do hišice, v kateri žive trije medvedi: oče kosmatinec, mamica medvedka in sinček Miško. Ko medvedov ni doma, se deklica počuti varno v hiši, marsikaj si ogleda, preizkusi in končno zaspi v posteljici sinčka Miška. Vse
drugače pa je, ko se medvedi vrnejo domov. Deklica komajda še ubeži presenečenemu medvedku, ko hoče le-ta zlesti v svojo posteljico.
Tako kot je bogatejša vsebina te slikanice, so bogatejše tudi ilustracije. Poleg glavnih junakov prikazujejo še najrazličnejše zanimivosti in podrobnosti, 'kot na primer: na nočni omarici očeta kosmatinca so pipa, ura, škatlica vžigalic; pri mamici medvedki pa je na nočni omarici ogledalo, šminka, glavnik...
Ilustracije v tej slikanici nudijo otroku veliko možnosti za natančno
opazovanje, prepoznavanje in poimenovanje predmetov in stvari in ne nazadnje tudi za primerjanje med seboj (npr. katera posodica je največja in katera žlica gre torej k njej, kateri stolček je najnižji...).
Lahko bi zaključili, da predstavljata slikanici Vrabček, kje si obedoval in Trije medvedi zanimivo novost med slikanicami za najmlajše in da se hkrati s svojo oblikovno izvedbo že močno približata igračam za otroke.
Ljubica Marjanovič-Umek
RAZVESELJIV KNJIŽNI DOGODEK
Berta Golob: 2ive besede. Ilustr. Marjan Manček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982. (Pionirjeva knjižnica.)*
Po drugi svetovni vojni smo Slovenci dobili precej poljudnoznanstvenih del; predvsem zaslužijo pohvalo naravoslovci. Na področju humanističnih znanosti je bera skromnejša in ponekod je primanjkljaj več kot očiten. In čeprav o jeziku, predvsem materinščini, dosti pišemo, se ne moremo pohvaliti, da smo kaj prida storili, kar se tiče tovrstnega poljudnega pisanja, namenjenega mladim bralcem. Zato je slavistka Berta Golob s knjigo Žive besede zelo ustregla vsem tistim, ki se želijo z jezikom kot kulturno vrednoto in sredstvom sporazumevanja seznaniti malo pobliže in temeljiteje, kot more to storiti osnovna šola.
* Avtorica je za to delo prejela Levstikovo nagrado za leto 1982.
Avtorica je problematiko jezikov, predvsem seveda materinščine, strnila nekako v pet vsebinskih sklopov: splošno o jeziku, socialne zvrsti, funkcijske zvrsti, pogled v zgodovino knjižnega jezika ter skrb za pravilno in lepo izražanje. Ti sklopi so med seboj v dobrem sorazmerju.
Pristop do snovi želi biti poljuden, obenem pa strokovno temeljit. Avtorica si opazno prizadeva, da bi kljub številnimi strokovnim in poljudnim podatkom ostala privlačna, ne preveč šolska. Obilje strokovnih faktov tem njenim prizadevanjem ni vedno naklonjeno, zato pisanje mestoma sili v učbeniške okvire. Nekatera za-glavja so namreč kar precej obremenjena s podatki, posebno še s tujimi strokovnimi izrazi, kar zmanjšuje »prehodnost« besedila.
Čeprav je delo po strokovni plati dobro pretehtano, naj opozorim na nekatere premalo izkoriščene možnosti in manjše nepopolnosti. Avtorica pravi: »Tudi o razvitih in nerazvitih jezikih ne govorimo,« (str.
10). Res je, o tem je pisal zlasti Sa-pir; vendar pa bi ob tej ugotovitvi veljalo reči, da sta manj razvit kod (Bušmani) in razvit kod (npr. francoščina) vendarle dejstvo. Spoznanje, da nekateri jeziki slovnične odnose izražajo s tonskimi prvinami, bi kazalo nekoliko natančneje opisati in opredeliti (korenski jezik). Tu bi bila tudi priložnost opozoriti na značilnosti neindoevropskih jezikovnih skupin, ki imajo izredno zanimive glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske sestave (npr. indijanski hopi jezik). Vse preveč vidimo le indo-evropsko jezikovno družino. Nekaj takih podatkov bi delo popestrilo; tudi kaka zanimivost iz zgodovine slikovne in zlogovne pisave bi pisanje poživila. Glagolica, mojstrska rešitev nekaterih fonetsko-pisnih načel, bi zaslužila vsaj kako obrobno dopolnitev.
Malone trideset odlomkov večinoma umetnostnih besedil (str. 42—45) bi kazalo dopolniti z letnicami (sedaj jo imata le dva).
Na zanimanje za jezikoslovje (str. 57) je poleg religije in filozofije vplivala tudi družbena ureditev (kaste v Indiji in pojav starih indijskih jezikov). Da se je jezikoslovje povezovalo z drugimi znanostmi, je znano, toda ob biologiji in matematiki bi bilo treba omeniti vsaj filozofijo (str. 47). Enačenje opisne slovnice z normativno je spodrsljaj, ki ga bo treba popraviti (str. 48). Stilna zaznamo vanost/nezaznamovanost je preslabo pojasnjena. Podobno je z nekaterimi drugimi termini. V bralcu se zbuja občutek, da je preveč v ospredju le izraz sam, naštevanje dejstev, premalo pa razlaga; tudi so nekateri termini taki, da mlademu bralcu goli prevod le malo pove. Nujna bi bila redukcija nekaterih aspektov, da bi dobili posamezni pomembnejši pojmi nekaj več obzorja. Avtorica gre ponekod v prepodrobna
poimenovanja: fonostilistika kot hi-pemim pokriva tudi intonacijsko stilistiko (str. 54). Sploh bi kazalo čim več novih pojmov aplicirati na besedilo. Pleonazem je razložen kot »kopičenje nepotrebnih besed«. Leksikon Literatura Cankarjeve založbe ga popolneje definira: »retorična figura: zveza dveh ali več pomensko sorodnih besed iz različnih besednih vrst...«
V jezikovno hudo šepavem besedilu na strani 34 je podčrtano le nekaj napak; prav bi bilo, ko bi bila spa-kedranščina v celoti prevedena ali pa vsaj »lektorsko« oz. »korekturno« bolj okrašena.
Potreben bi bil tudi komentar k izjavi pisateljice A. Goljevšček: »Tudi v razredu govorim pogovorni jezik.« (str. 22). — Kdaj? Pri razlagi ali v odmoru?
Jezik in slog sta ustrezna; lektorski roki se je izmaknila komajda kaka pomanjkljivost (brez vsakega črkarskega boja, str. 36; A ker se je vedno bolj jasno kazalo, da jezikovna enotnost ni koristna, so se pišoči Slovenci zavestno odrekli pokrajinskim posebnostim in se zedinili za vsenarodni jezik., str. 16 in 17; ločila: Ugotovite zakaj!, str. 34; V jeziku je dobro tisto, kar ima neizpodbiten pomen in tisto je tudi pravilno., str. 49).
Omenjene pripombe nimajo namena zmanjševati vrednosti tega privlačnega dela, ki bo nedvomno pritegnilo zvedave mlade bralce in se bo več kot enakovredno pridružilo tisti literaturi, ki dopolnjuje slovenske jezikovne vadnice in berila. Posebno vrednost vidim v tem, da knjiga uči in — vzgaja. Ker hoče zajeti čim več, je nekoliko prenabita; toda v takih primerih še vedno velja: bolje več kot premalo. Zal to večkrat odjemi je prostor siceršnjim zanimivostim, ki tovrstna dela posebno razgibajo.
K privlačnosti te »slikanice« — če jo smemo zaradi bogastva ilustracij in fotografskega gradiva tako imenovati — je prispeval nadpovprečen delež ilustrator Marjan Manček. Velik del njegovih ilustracij ni le ilustrativne narave; avtor namreč z odličnimi likovnimi dopolnitvami in duhovitimi izvirnimi poglobitvami bistveno razširja sporočilo. Posebna kvaliteta je njegov humor. Le redko zaide v premočno karikiranje, na primer lik fašista na straži, str. 15.
Kolikšen delež je Manček prispeval, si lahko predstavljamo, če si delo zamislimo brez ilustracij.
Pomemben je tudi prispevek Matjaža Skulja (fotografsko gradivo) in Nadje Furlan (oprema).
Na kraju lahko ugotovimo, da je knjiga Žive besede avtorice Berte Golob zelo razveseljiv knjižni dogodek in da moremo delo toplo priporočiti širokim krogom učencev in učiteljev.
Janko Car
MONOGRAFIJA ZNAMENITEGA KRANJCA
Branko Reisp: Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana, Mladinska knjiga 1983. (Obrazi.)
Vrsti znamenitih obrazov se je pridružila še ena pomembna osebnost — Janez Vajkard Valvasor. Učeni baron je dejal o sebi: Jaz, da rečem brez hvale, sem prvi, ki je vedože-Ijen v domovini. Branko Reisp je v besedi in sliki oživil življenje in delo človeka, ki je resnično daleč prekosil sodobnike svojega stanu. Na dvaintridesetih straneh besedila je ob slikovnem gradivu prikazana vsa mnogovrstna Valvasorjeva dejavnost. Potovanja, raziskovanja, vojaško življenje, lastno grafično podjetje, topografije, zemljevidi, umetnostna besedila, bakroreznica, knjižnica in razne zbirke, načrti, dopisovanje, članstvo v londonski Kraljevski družbi, pionirsko raziskovalno delo, no-vatorstvo in vrh vsega dejanja in nehanja — Slava vojvodine Kranjske.
Monografija je razdeljena na šest poglavij s številnimi krajšimi razdelki in kronološkim razgledom po ob-
sežnem delu znamenitega Kranjca. Njegovo ime je eno tistih, ki je v šoli zanesljivo omenjeno, če ne drugače, v zvezi s kako pomembno osebnostjo (Prešeren, Tavčar), vendar res več ali manj le omenjeno. Neredko je z njim v zvezi rečeno, da se je Janez Vajkard Valvasor kljub svoji razgledanosti še vraževerno spogledoval s čarovnicami. Avtor monografije je bralca seznanil, da gre ta ostalina srednjega veka bolj na ro-vaš Valvasorjevega sodelavca Fran-ciscija kot pa učenega barona. Hkrati zve bralec tudi to, da je Francisci sooblikoval Slavo vojvodine Kranjske včasih na škodo jedrnatosti, vendar pa v prid jezikovne uglajenosti.
Branko Reisp razčlenjuje pomen Valvasorjevih strokovnih in umetnostnih besedil, posebej pa še pomen Slave, njegovega življenjskega dela. Valvasorjeva osebnost se nam razkriva tudi v objavljenih pismih, manj pa je v monografiji opisano njegovo zasebno življenje. Po skopih podatkih lahko samo sklepamo, kakšno je bilo življenje številne družine, ki je bredla v dolgove. Ovdoveli last-
nik gradu in posestev si je nazadnje mogel kupiti le še meščansko hišo v Krškem; hčere so se pomožile, sinovi pa odšli v samostan.
Avtor monografije poudarja, da si je Valvasor razširil obzorje predvsem s številnimi potovanji in prav ta so barona spodbudila, da je začel razmišljati, kako bi svetu razkril znamenitosti svoje dežele. Branko Reisp omenja tudi to, da baron ni zametoval slovenskega jezika in ne ljudi, ki so ga govorili, in da je z ne-šolanim ljudstvom znal najti pristen stik. Monografija ne zarisuje časovnega okvira s podrobnostmi, vnemar pušča splet družbenih silnic in po-
litične razmere. Ves čas je v ospredju predvsem Valvasorjevo delo in pomen, ki ga ima še za današnjo znanost. Ker so Obrazi namenjeni šolarjem, vzdržuje zbirka ravnotežje med besedilom in slikovnim gradivom tako, da najdejo v njej potrebne informacije celo učenci nižjih razredov osnovne šole. Monografija o Janezu Vajkardu Valvasorju upošteva to usmeritev edicije. Za šolarje je vir informacij pri njihovem samostojnem delu, zato bi bilo prav, če bi jim s primerno literaturo o predstavljeni osebnosti nakazala nadaljnjo pot samoizobraževanja.
Berta Golob
SREČKO KOSOVEL IN NJEGOV OPUS V PREGLEDNI CELOTI
Aleš Berget: Srečko Kosovel. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982. (Obrazi.)
Srečko Kosovel je iz vrste pesnikov, ki zaradi te ali one značilnosti v spominu nikoli ne zbledijo. Predstava o njem se trdno povezuje s kraškimi bori in slutnjo smrti pa s prezgodnjim pesnikovim slovesom. Srečko Kosovel? Kako spričo zle življenjske usode ostati kritičen do njegovega dela in ga predstaviti brez vznesenega poveličevanja? Avtor monografije si ne bi bil naložil težkega dela, če bi bil ostal pri najbolj znanih oznakah Kosovelove pesniške žetve in pri železnem repertoarju njegove impresionistične in socialne lirike. Ze iz kratke uvodne besede je razvidno, da se je namenil ubrati drugačno pot. V poglavjih Življenje, Obraz, Poezija je na štiriindvajsetih straneh besedila, fotografskega gra-
diva in pesmi zajel obsežni Kosovelov opus v pregledno celoto. Pesnika je predstavil z bio- in bibliografskimi podatki, upoštevajoč najnovejše raziskave njegovega življenja in dela. Poglavja je oblikoval z živahnim pripovednim ritmom tako, da je v daljših povedih skoncentriral pomensko težo besed, bralca pa s tem prisilil, da besedila ne preleti le površinsko. Vsebina je z jezikovno ekonomiko osrediščena v jedro, predvsem k pesnikovi osebnosti. Bralec dojema Kosovela hkrati v njegovi eruptivnosti in uravnoteženosti in si tako ustvarja umetnikovo notranjo podobo. Iz odbranih citatnih mest in fotografij zre tudi fizični obraz, pa se obenem že zliva z orisom osebnosti, kakršno zaslutimo iz odlomkov Kosovelovih pisem in iz pesmi. Kolikor je v monografiji objavljenih, so po večini izmed tistih, ki ne zaidejo v šolske čitanke. Bralec ob njih
toliko laže oblikuje svoj odnos do pesnika, ker so mu prepuščene v vrednotenje. Aleš Berger jih namreč ne razčlenjuje, govorijo s svojim sporočilom.
Besede iz literarne zgodovine so v delu navedene kot zgled, kako označujejo Kosovela slovstveni zgodovinarji, za bralca pa so zanimive tudi oznake pesnikovih sodobnikov.
Razlaga k dokumentarnemu gradivu je zasnovana tako, da tvori informacijsko celoto, obenem pa spodbuja bralca k branju vsega besedila. Beseda o prevodih, različnih izdajah pesmi, zbranem in izbranem delu ilustrira Kosovelovo literarno usodo, ko omenja možnost, da bi bil slovstveni razvoj pri nas bistveno drugačen, če bi bile Kosovelove kon-struktivistične pesmi izšle že tedaj, ko so nastale.
Aleš Berger monografije ni pisal za površne bralce. Zaradi vsebinske zgoščenosti jo je treba brati zbrano, nekatere misli pa razviti z lastnim znanjem. Res da odlikuje besedilo pripovedna živahnost, vendar ni grajeno z epsko gostobesednostjo. Na nekaterih mestih se strne v tako zgoščen zapis, da utegne biti vsaj za osnovnošolskega bralca težko razumljiv. Knjiga seveda ni namenjena izključno le njim, čeravno si je zbirka utrla pot predvsem v osnovno šolo. Tudi vsakemu priložnostnemu bralcu prinaša osvežitev šolskega znanja, nakazujoč smeri za razmišljanje o pesnikovih svetovnonazorskih in umetnostnih naziranjih. Seznam izbrane literature o Srečku Kosovelu — če pomislimo, da je zbirka namenjena samostojnemu izobraževanju — bi bil knjigi zelo v prid.
Berta Golob
SPOMIN NA PRELOMNA OBDOBJA
V Kurirčkovi zgodovinski slikanici, ki jo pri založbi Borec ureja Janez Kajzer, je z letnico 1980 izšlo pet knjig. To so štiri dela, ki obujajo čas NOB, in sicer Velika stavka pisatelja Antona Ingoliča in ilustratorja Aca Mavca, Slava Klavora Franceta Filipiča in Matjaža Schmidta, Padala so zatemnila sonce Miha Ma-teta in Marjana Amaliettija ter Tiskarna Urška 14 slikarja in pisca I veta Subica; v petem delu Štirje srčni možje Janez Kajzer obudi spomin na osvojitev Triglava, ilustrator Matjaž Schmidt pa ponudi nekaj zares lepih risb.
Obujanje prelomnega zgodovinskega časa je ena izmed pomembnih dinamičnih sestavin vzgojnoizobra-
ževalnega procesa. Seveda se je tudi naše prikazovanje teh usodnih dogodkov nekoliko spremenilo, vendar so drugačni samo odtenki, ves čas pa se ohranja prepričanje, da je mogoče zmagati le tedaj, če zaupaš v lastno moč in se ne pustiš zlomiti.
Skupna značilnost prvih navedenih knjig je v tem, da vsi štirje avtorji opisujejo resnične dogodke: Anton Ingolič stavko tekstilnih delavcev v Mariboru, Miha Mate napad na Drvar iz leta 1944, France Filipič revolucionarni boj in tragičen konec aktivistke Slave Klavore, Ive Subic pa partizansko tiskarno. Dogodki so sicer literarizirani, vendar prav nič spremenjeni ali ponarejeni. Anton Ingolič in Miha Mate
sta namerno veristična: preteklost prikažeta takšno, kakršna je po njunem mnenju dejansko bila, tako da glede grozodejstev mladim bralcem ni prav nič prizaneseno. Strahovlad-je je bilo silovito: med stavko so orožniki ranili celo otroka, omeni Anton Ingolič, Miha Mate pa med drugim zapiše, da so se Nemci kot hijene vrgli na mlado skojevko in jo prebodli z bajoneti. Nanizana so življenjska občutenja na videz neznatnih ljudi, ki pa so prav zaradi neomajne vere v zmago in vzajemne povezanosti sestavljali močno partizansko vojaško silo, ki se je drznila spopasti s številčno premočnim sovražnikom.
Filipičeva pripoved izzveni v tragičen in uporniški spev mlade revo-lucionarke Slave Klavore. Najprej jo spoznamo kot eno izmed običajnih deklic, polno mladostniškega hrepenenja in sanj, nato pa pred nami postopoma rase podoba prebujajoče se prevratnice. Težavne družbene razmere, krivice in izkoriščanje določijo življenjsko pot mladega dekleta. Revolucionarni polet se zatem prevesi v sklepno izničenje človeškega obstoja, zagnanost in odločnost pa vseeno ostaneta. Celo med sovražniki, ki streljajo na mlado življenje, da bi od posameznika do posameznika zlomili odpor vsega slovenskega naroda, se najde nekdo, ki ne more streljati proti očem, iz katerih sije neomajna vera v zmago.
Slikar Ive Šubic pripoveduje z besedo in sliko — uspe mu, da uveljavi zaokroženo pričevanje o tiskarski in časnikarski dejavnosti v vojnem času. Obuja spomine na resnične dogodke, popisuje tekmovalni in optimistični duh med borci, riše trde in izklesane obraze, pa tudi lepa in postavna dekleta. Iz njegovega ustvarjalnega prikaza veje zadovoljstvo, da so delo uspeli tako dobro opraviti. Dokazuje, da je z domisel-
nostjo in pogumom mogoče premagati še tako neprimerne okoliščine. Njegova knjiga se konča z mislijo: »Ostal je le spomin na težke čase, ko je maloštevilen, mlad delovni kolektiv sredi kočevskih gozdov v težkih razmerah opravljal radostno tiskarsko delo. Tiskal je liste, ki so opogumljali pionirje, odrasle in partizane po vsej domovini.« Mimogrede, v nobeni izmed petih knjig ni številčne oznake strani, tako da ni mogoče navesti, od kod je citat.
Kajzeiijevo delo Štirje srčni možje se samo na prvi pogled nekako izključuje iz vsebinskega koncepta drugih knjig. Avtor se pomudi pri otroški dobi slovenskega alpinizma. Ce se ne bi naši ljudje odlikovali s posebno srčnostjo, zagnanostjo in sposobnostjo premagovanja še tako hudih ovir, ne bi tako heroično delovali v kasnejših zgodovinskih preizkušnjah, se pravzaprav ne bi historično ohranili. Ce zmore človek premagati daljno goro, lahko premaga tudi samega sebe. V slehernem tovrstnem dejanju pa je samopre-magovanje in stapljanje s kolektivom — ta notranja prepletenost je odločilnega pomena. Kajzerjeva pripoved je razgibana, duhovita in zanimiva. Popise te vrste imajo mladi bralci radi.
Najbrž je v navedenih zgodovinskih pričevanjih tudi nekaj drobcev nove, približno deset let stare vede — psihozgodovine, ki nam jo v zadnjem času problemsko predstavlja slovenska publicistka Alenka Puhar in poudarja, da je mogoče preteklost spoznavati iz individualnih ravnanj, torej iz dejanj konkretnih posameznikov.
Posebno pozornost je treba posvetiti tudi opremam in ilustracijam posameznih knjig. Matjaž Schmidt je likovno obogatil kar dve knjigi — Filipičevo Slavo Klavoro in Kajzer-jeve Štiri srčne može; mlado upornico
je upodobil z nekoliko medlimi in tehnično, žal, ne najbolj učinkovitimi barvnimi svinčniki, v nasprotju s tem, sicer dobronamernim poskusom, pa je prišla njegova ustvarjalna moč do pravega izraza v knjigi Štirje srčni možje, v kaiteri je ponudil nekaj domiselnih ilustracij, barvno razkošnih in šaljivih, polne novih likovnih rešitev. Tudi Marjan Ama-lietti in Ive Subic sta svoji deli zanesljivo opravila: posamezne risbe so izjemno nazorne ponazoritve NOB. Nekatere Amaliettijeve slike so povsem samostojne umetnine, ki bi jih človek z veseljem obesil na steno. O zapuščini Aca Mavca je treba pi-
sati s pieteto: nadarjenega slikarja in ilustratorja knjig za mladino ni več med nami. Izgubili smo ustvarjalca, ki je izoblikoval svoj specifični slog, mladim bralcem se je nadvse priljubil, pogosto je risal tako, da so njegove ilustracije govorile že same po sebi in velikokrat povedal še več kot besedilo samo. Tudi stavko je znal upodobiti tako, da so pred bralci vstali vsi drobni dogodki, ki so smiselno sestavljali načrtovano celoto.
Knjige bodo pomembno dopolnilo vzgojnoizobraževalnega procesa naših osnovnih šol.
Marija Švajncer
PREDSTAVITEV NASE SEDANJOSTI
Ciril Ribičič: Samoupravljanje — naša moč. Ilustr. Matjaž Schmidt, fotografije Tone Stoj ko. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982. (Pionirjeva knjižnica.)
V Pionirjev! knjižnici je izšlo delo, ki je v zadnjem času zbudilo do-kajšnjo pozornost: to je nadvse aktualna in poučna knjiga dr. Cirila Ribičiča Samoupravljanje — naša moč. Avtor se je slovenski javnosti predstavil s številnimi knjigami in priročniki; posebno berljiv in kritičen je bil njegov delež v knjigi Kardeljeva zamisel družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema (drugi avtor je bil Miha Ribarič). Poznamo ga torej kot izvedenca za teoretična vprašanja samoupravljanja, družbenopolitičnega delavca in univerzitetnega učitelja. Nikakor ne smemo pozabiti na pomembno zahtevo, da mora tisti, ki hoče določeno področje približati mladim bralcem.
problematiko natančno in dobro poznati. Ko namreč sam najde ustrezno pot za reševanje zapletenih vprašanj, lahko spoznanja vsakomur razloži razumljivo, preprosto in strnjeno.
Pisec si je naložil, da bo mlade bralce seznanil z vsebino, pomenom in funkcijo temeljne organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije in delegatskega sistema. Čeprav si je prizadeval, da bi bil razumljiv in jasen, je vendarle ohranjal natančne vsebinske opredelitve iz ustave, zakona o združenem delu in statutov družbenopolitičnih organizacij. Načrtno je združeval poljudnost in znanstvenost, tako da nikoli ni zdrknil na raven poenostavljanja. Opredeljevanje, poučevanje, seznanjanje in vrednotenje je ves čas ostajalo na stvarnih tleh: kadar je navedel prednosti določenih samoupravnih organizacijskih oblik, je opozoril tudi na
pomanjkljivosti in slabosti. Samoupravljanja torej ni idealiziral, ampak je uveljavljal tudi kritičnost.
Da bi bil čimbolj nazoren, se je približal doživljajskemu in spoznavnemu svetu dveh otrok: potomca amerišikih Slovencev Johmyja, ki je prišel spoznavat dedovo domovino, in Slovenca Lukca, ki je bratrancu skušal predstaviti Jugoslavijo ter njen družbenopolitični in družbenoekonomski sistem. Seveda otrokoma večkrat priskočijo na pomoč odrasli.
Knjiga je zasnovana tako, da se definicije strnejo s konkretnimi primeri. Tako otroka s posredovanjem odraslih spoznata delovanje temeljne organizacije združenega dela. Med drugim izvesta, da je delavec za tekočim trakom prisiljen dobro delati, medtem ko se drugod, kjer ni neposrednega nadzora delavcev, posebno v pisarnah, najdejo tudi taki, ki niso pretirano delavni. Dečka ugotovita, kako bogato, koristno in humano je lahko delo prebivalcev krajevne skupnosti. Obisk v zdravstvenem domu jima omogoči, da doumeta pomen samoupravne interesne skupnosti in se dokopljeta do razumevanja pojma svobodna menjava dela. Ko izvesta, kakšno vlogo igrajo družbenopolitične organizacije, odideta na sejo občinske skupščine. Delegatski sistem se jima dozdeva sprva zapleten, potem pa uvidita, da so razmerja logična, smiselna in učinkovita.
V sodobnem svetu, v katerem so množični mediji in drugi posredniki otroku približali dogajanja na različnih delih sveta, je nadvse posrečeno avtorjevo primerjanje jugoslovanskega samoupravnega socializma z ameriškim kapitalizmom. Dečka sta spoznala odločilne razlike in tudi nekatere neznatne podobnosti. Posebno veljavo je imel zgodovinski vidik: Ciril Ribičič je predstavil narodnoosvobodilni boj in posebej opo-
zoril na vlogo tovariša Tita. Strnil je vse tisto, »na kar smo v Jugoslaviji lahko ponosni« (str. 39). Dialektično je povezal heroično preteklost, dinamično sedanjost in načrtovano prihodnost.
Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je likovna podoba knjige naravnost razkošna. Ilustracije je prispeval Matjaž Schmidt, fotografije pa Tone Stojko. Schmidtove risbe so barvno prijazne, vsebinsko razumljive, nazorne in duhovite. Domiselne so upodobitve, v katerih si ilustrator pomaga z nekaterimi elementi stripov, ki so sodobnim otrokom, četudi neradi priznamo, zelo blizu. Tako je videti v oblačku Johnyjevo primerjanje šestih plamenic iz našega grba z zvezdicami ameriške zastave. Celotna delovna organizacija je upodobljena kot velika hiša z raznobarvnimi sestavinami, volivec pa z roko skriva, katero odločitev bo obkrožil na tajnem glasovanju. Medtem ko drugi hočejo delati, eden izmed udeležencev prekine tekoči trak, saj brez predsodkov rešuje križanko. Nekaterim stanovalcem blokov ni prav, da otroci rišejo po pločnikih, drugi premišljujejo, kaj bi bilo moč storiti, da bi bilo otrokom lepše, kratkohlačniki pa menijo, da nikogar ne zanima, kaj bi pravzaprav sami radi. Lepe barvne fotografije Toneta Stojka otrokom približajo proizvodnjo telefonov, krajevno skupnost Kresnice, delo v zdravstvenem domu, družbenopolitično delo in še druge zanimive reči. Schmidt in Stojko sta našla pravo pot, kako lahko otrokom napravimo zanimivo našo družbeno graditev. Pretirana resnost ni zmeraj učinkovita: še tovariš Edvard Kardelj, ki v rdečem oblačku zagotavlja, da si lahko srečo ustvari le človek sam, je veder in nasmejan. Seveda je iz vsebinskega in likovnega prispevka mogoče ugotoviti, da je to samostoj-
no prizadevanje nameščeno znotraj samoupravlj anj a.
Knjiga je namenjena otrokom višjih razredov osnovne šole. Uporabna bi bila tudi kot dodatni učbenik — seveda bi imela pri tem od-
ločilen pomen tudi učiteljeva razlaga. Knjiga Samoupravljanje — naša moč je lep primer, kako je mogoče brez fraz, razumljivo in zanimivo predstaviti našo sedanjost.
Marija Svajncer
KURIRCEK — SODOBNA OTROŠKA REVIJA
Založba Borec že triindvajseto leto izdaja revijo za učence osnovnih šol Kurirček. Sofinancirata ga Kulturna skupnost in Izobraževalna skupnost Slovenije, izide desetkrat med šolskim letom, glavni in odgovorni urednik pa je Janez Kajzer.
Ce vzamemo v roke zaključen letnik 1981-82, lahko takoj ugotovimo, da ima revija premišljen koncept. Namenjena je otrokom nižjih razredov, tistim, ki so za Cicibana morda že prevefliikl, za Pionirski list in Pionirja pa iše premajhni ali pa radi posegajo tako po Pionirskem listu kot po Kurirčku. Številni sodelavci si prizadevajo, da bi bila revija vsebinsko čimbolj pisana in raznolika ter bi ustrezno odsvitala čas, v katerem živimo, seveda pa bi primerno tudi ohranjala odločilno preteklost, predvsem utrinke iz prelomnega obdobja narodnoosvobodilnega boja.
Posamezne številke imajo stalne rubrike: Knjige v izložbi. Naša taborišča, Pesniški list. To lahko naredim sam, Kurirčkov vseved, Svet je okrogel, Kurirčkova torba in Za ugankarje. V predelek Knjige v izložbi piše Miha Mate; mlade bralce na kratko seznanja s knjižnimi novostmi predvsem sodelavcev revije Kurirček in nakazuje sporočila posameznih knjig tako, da bi otroke spodbudil k njihovemu samostojne-
mu branju. Gre za dela Mladinske knjige. Založbe Borec, Partizanske knjige in Založništva tržaškega tiska. Naša taborišča sestavljajo šaljivo, dobronamerno in dobrodušno napisani partizanski spomini pisatelja Karla Grabelj ška. Piščeve zgodbe so uvrščene v vse številke dvaindvajsetega letnika. Mladim bralcem ni treba podoživljati vojnih strahot, lahko pa se dokopljejo do spoznanja, da so bili tudi partizani samo ljudje, zdaj silno pogumni in polni zanosa, zdaj nekoliko manj zagnani, pogosto so se jim primerile nenavadne reči, »napadle« so jih na primer uši. Nekaterim borcem je bilo težko, da so se morali vedno znova odrekati dobrinam, ki so v mirnem času nekaj povsem običajnega, in premagovati pretiran apetit, ki ga imajo mladi ljudje vseh časov. Partizansko obdobje je bilo zgodovinsko prelomno, pa tudi človeško preprosto.
V Pesniških listih Niko Grafenauer v vezani besedi predstavlja razne pesnike, tako klasike slovenskega slovstva kot tudi neznane ljudske umetnike; ustvarjalci se s pesmimi pravzaprav razkrivajo kar sami: za-pojejo o hrepenenju, ljubezni in usodni določenosti z življenjskimi okoliščinami. Iz pesniških podob se je nato mogoče premakniti drugam in se postaviti na realna tla — v
rubriki To lahko naredim sam Tone Rački ponuja praktične nasvete, kako izdelati uporabne predmete, okraske in igrače. Popisi in skice so tako natančni, da izdelava res ne bo pomenila posebnih težav, In potem pogled v zvezdno nebo: v predelku Kurirčkov vseved Marijan Prosen razkriva mitološko ozadje ozvezdij nad nami, pripoveduje stare antične bajke o nečimrnih in samovoljnih bogovih ter hkrati oživlja zanimanje za astronomijo, Berta Golob pa se vrača v živobarvno slovensko preteklost, spominsko ohranja narodopisne posebnosti in se trudi, da vse to ne bi utonilo v pozabo.
Rubrika Svet je okrogel ponuja vrsto zanimivih zgodb; njihovi avtorji, med njimi tudi Janez Stanič, novo ime v mladinskem tisku, sicer pa vidni slovenski politični komentator, pričarajo vročo Afriko, hladno Sibirijo, skrivnostno Azijo... Iz pisanega mozaika je mogoče izluščiti skupno in povezujoče pobudo, ki pravi, da smo ljudje enakopravni in da se moramo približati drug drugemu; ne smejo nas ločevati predsodki pred barvo kože ali življenjskimi navadami in običaji, kajti drugačnost je mogoče istovetiti z zanimivostjo ter raznolikostjo, ne pa se zaradi nje odeti v sovraštvo in ozko-srčnost.
V Kurirčkovi torbi so zbrani literarni in likovni prispevki, ki so jih poslali otroci. Pišejo o tem, kar jih vznemirja ali razveseljuje; včasih so resnobni in podobni odraslim, ki se spopadajo z različnimi skrbmi, pogosto pa radoživi, zvedavi in prešerni. Na njihovih risbah prevladujejo prijazne in tople barve. So to res srečni otroci?
Tik pred koncem pridejo na svoj račun še ugankarji, na zadnji strani pa ilustrator Matjaž Schmidt likovno dopolni kratka besedila anonimnih piscev, ki opozarjajo na obletni-
ce, dogodke iz prejšnjih časov in na znamenite osebnosti, bodisi pisatelje ali slikarje, bodisi upornike, revolucionarje in druge ljudi, ki si jih prikličemo v spomin, ker so bili pogosto pred svojim časom in nadvse razločno govorijo sedanjosti.
Omeniti velja, da se nekateri ustvarjalci večkrat ponavljajo. Tako pisateljica Branka Jurca vedno znova prevzame z razveseljujoče neugnanostjo svojih junakov; v središču dogajanja je navihana deklica Anča Pomaranča, povsod je slutiti veselje in jasnoglednost. Manko Go-lar se pošali na račun prikupnih Prlekov, Polonca Kovač pa piše o punčkah — o onih iz starih časov, ko je bilo povsod veliko družbenih krivic, o tistih iz komaj minulih časov ter o deklicah našega vsakdanjika, drobnih bitjih, ki jim včasih ni prav nič lahko, saj prežijo nanje eksibi-cionisti v mestnih nasadih, s televizijskih zaslonov jih srepo gledajo »junaki«, ki brez pomisleka izberejo katerokoli sredstvo ter so skrajno nasilni in surovi, kadar jim gre za dosego tega ali onega cilja. Neizprosen red odraslih nemalokrat pritiska na punčke tako močno, da se ne drznijo niti popraskati, kar lahko brez strahu počne celo navaden kuža.
Ivo Zorman ima toliko zanimivega povedati o prijatelju Damjanu, Franček Rudolf vedno znova preseneča s svojo razbrzdano domišljijo in z junaki, ki so nam na videz znani, v resnici pa so povsem novi; vse je nekako obrnjeno na glavo, volk se na primer spremeni v človeka, kakšen neznaten predmet pa postane svobodna osebnost. V tej pisani razigranosti je veliko ostrih bodic, ki so naježene proti enostranostim naše dejanskosti.
Posrečeno so izbrane Kurirčkove priloge: Miroslav Slana-Miros duhovito in »s pomočjo« vsakovrstnih živali poučuje o bontonu, psihologinja
Ljubica Marjanovič mlade bralce popelje v čarobni svet otroških iger, Marko Aljančič pa spregovori o ladji, ki plove v pomlad, torej o prebujajoči se naravi.
Vsakič so objavljene tudi šale, v smeh pa spravljata slikanici Marjana Manoka Dajnomir in Miliboža ter Bineta Rogla Kurirček Tinček; usta naj bi raztegnili v smeh otroci, medtem ko bi se morali odrasli nad marsičim, kar zadeva njihova nepremišljena ravnanja, tudi zamisliti.
Slikovne uganke Na sledi za risbo nariše Matjaž Schmidt, pesmice pa uglasbi Janko Gregore in s tem omogoči, da se jih otroci ob pomoči glasbenih pedagogov tudi naučijo.
V nekaterih zapisih je opaziti debelejši tisk: otroci naj bi bili posebej pozorni, kaj jim hoče besedni umetnik povedati. Glede tega ima uredništvo vsekalkor srečno roko — Kurirček je zelo moderna otroška revija. Ni idealiziranja, žuganja s prstom in privzdignjenih moraličnih in moralističnih poudarkov. Otroci niso zgolj pritlikavi odrasli, ampak osebki, ki imajo vso pravico do svojega posebnega življenjskega sloga. Pogosto jim niso prikrite niti resnice, ki so bile včasih prihranjene za kasnejši čas in se je bilo tega treba strogo držati. Saša Vegri na primer pesni-kuje tudi o smrti in o strasteh. Ifige-nija Zagoričnik hoče drugačno svobodo, Milovan Danojlič pa čisto odkrito pove, kaj komu preseda. Veliko je sodobnih književnih stvaritev, ki so namenjene otrokom naših razburkanih in tako navzkrižnih časov.
Očitno je v uredniški zasnovi vsebovana zahteva, da je treba objavljati čim širšemu krogu ustvarjalcev; v Kurirčku sodelujejo slovenski literati, pisci iz drugih jugoslovanskih republik in predstavniki tujih mladinskih književnosti. Sosednje republike zastopajo: Pero Zlatar, Simo Ešič, Dragutin Horkič, Radomir Su-
botič, Zvonimir Staubringer, Mirko Vujačič, Rifat Kukaj, Dragan Lukič, Zoran Popovič, D j uro Matičič, Jev-genije Permjak, Jevrem Brkovič, Tode-Mali Sazdovski, Miroljub Jev-tovič, Milovan Danojlič in Rajko Ba-laban-Sibirski; njihove prispevke so v slovenščino prevedli: Neža Maurer, Ivan Minatti, Miha Mate, Valči Rav-bar, Jože Prešeren, Franček Safar, Saša Vegri in Niko Grafenauer. Tudi tujih ustvarjalcev je kar lepo število; to so: Alan A. Brown, Franklin H. Potugal, Natalie Savage Carlson, Ane Devendorf, Linda Gillen, Dorothy Gordon in David R. Collins. Prevajalsko delo je opravila Katka Minatti.
Kar zadeva slovenske avtorje, prevladujejo že uveljavljeni snovalci besedne umetnosti: Branka Jurca, Nada Gaborovič, Anton Ingolič, Karel Grabelj šek, Saša Vegri, Franček Rudolf, Jana Milčinski, Meta Rainer, Miroslav Slana-Miros, Niko Grafenauer, Veno Täufer, Dane Zaje, Miha Mate, Berta Golob, Mile Pavlin, Ivo Zorman, Jana Kolarič, Jelka Mi-helič, Vojan Tihomir Arhar, Polonca Kovač, Manko Golar, Neža Maurer, Leopold Suhodolčan, Slavko Pregl, Ferdo Godina, Tone Partljič, France Bevk in Ela Peroci — sleherni izmed njih je pisal tudi za otroke. Druga skupina avtorjev ni povsem neznana, vendar pa velja omeniti, da je bil njihov poglavitni pisateljski interes pogosto namenjen odraslim bralcem; gre za Karolino Kolmanič, Drago Puc, Draga Kumra, Vero Čuk, Janeza Povšeta, Mitja Vošnjaka, Francija Lakoviča in Marka Jarca. Ifige-nija Zagoričnik in Boris A. Novak sodita v mlajšo generacijo, oba pa mladi bralci že poznajo, Novaka tudi poslušalci radijskih otroških iger.
Spodbudna in domiselna je novost, da se nekatere zgodbe začno na ži-vobarvni platnici revije in se nato nadaljujejo v notranjosti zvezka;
kdor si hoče potešiti radovednost, mora pobrskati po reviji in najti nadaljevanje.
Posamezne številke Kurirčka likovno bogatijo in dopolnjujejo risbe znanih slovenskih ilustratorjev; ti sodelavci so: Aco Mavec (v naslednjih številkah njegovih prispevkov, žal, ne bo več — končalo se je namreč njegovo plodovito življenje). Jelka Reichman, Kamila Volčanšek, Milan Bizovičar, Marjan Amalietti, Matjaž Schmidt, Marjan Manček, Bine Rogelj, Božo Kos, Irena Majcen, Ančka Gošnik-Godec, Ladija Osterc, Marjanca Jemec-Božič, Ive Subic in Kost j a Gatnik; pojavljajo se tudi no-
va imena: Ejti Stih, Alenka Vogelnik, Jelka Tomšič-Godec, Eva Heimer, Hasan Fazlič (prevzeta ilustracija) in Matej Täufer. Priznanim ustvarjalcem se torej pridružujejo novi obetavni ilustratorji. Objavljene risbe so barvne in črnobele, uveljavljajo pa se z živo, igrivo in prepričljivo likovno govorico ter razgrinjajo pisana doživetja. Nekateri ilustratorji imajo več prispevkov kot drugi in je njihovo delo zaznati skoraj v vsaki številki.
V Kurirčku, nadvse sodobni reviji, ki dejansko odseva naš čas, bodo otroci lahko našli sami sebe.
Marija Švajncer
KORISTNA INFORMATIVNA KNJIGA
Ciril Gale: Zabavna periodika — strip. Maribor: Obzorja 1981.
V okviru trivialne literature je pri nas prav malo storjenega. Sistematičnega, študijskega dela ali vsaj priročnika za zdaj ne premoremo. Sila redki teoretični in študijski članki, ki so bili natisnjeni v dolgih desetletjih, so se kar porazgubili v naši zavesti. Več kot pri nas (na primer Matjaž Kmecl, Jar o Dolar) so pisali o tem na hrvaško-srbskem jezikovnem področju (na primer Zdenka Skreb, V. Zmegač, S. Lasič, Ranko Munitič), vendar je treba pristaviti, da je vsak od avtorjev obravnaval tovrstno literaturo parcialno ali pa le informativno v skopem preseku, nihče pa se ni lotil sila razvejane in pa množične trivialne književnosti kot zaokroženega kompleksa. Tem in drugim avtorjem je lahko skupno to, da želijo s teoretičnega stališča
ugotoviti posebnosti in zakonitosti tovrstnega tiska. Pojavlja se tudi naziv zabavna literatura, kar je pokrivajoče s trivialno, le da z oznako zabavna odvzema ponekod vidno pejorativen pomen. Prav gotovo se je zato Ciril Gale odločil uvesti strip kot zabavno literaturo. Da tudi tuji raziskovalci zabavne literature niso mogli priti do docela enovitih pogledov, nas prepriča zbornik Das Triviale in der Literatur, Musik und der bildenden Kunst, Frankfurt/M., 1972), ki pa prinaša .mnoge dragocene ugotovitve.
Lahko bi dejali, da se je več avtorjev posvetilo parcialnim problemom trivialne literature, čeprav obstajajo dandanes kar številni tuji priročniki, študijska dela v različnih tujih jezikih. O težavah znanstvenega raziskovanja in ugotavljanja je Hans Friedrich Foltin potožil: »Težave, ki preprečujejo znanstveno
analizo tega področja književnosti, so za zdaj velike. Pričenjaljo se z iskanjem ustreznih znanstvenih pojmov in primerne sheme razčlenjevanja, nadaljujejo se z ugotavljanjem zgodovinskega razvoja, skupin avtorjev, posrednikov in konsumentov kot tudi odnosa te književnosti do visoke umetnosti, vrhunec pa dosežejo v definiciji njenih tematgkih, strukturnih in .stilnih ikategorij, kakor tudi njene psihične in socialne funkcije.«' Tako ima Dorotee Bayer sila enosmeren pogled, ko pravi: »Da bi spoznali bit trivialne književnosti, jo je treba vzporediti z umetniško.«^ Realno odprt in mnogo dostopnejši je Gustav Sichelschmidt, ki pravi: »Negativni pojem ,trivialna književnost' nikakor ne zadostuje, da bi zajel množično razširjeno literaturo; še vedno se je lažje poslužiti pojma ,zabavna književnost', ki je obče poznan in nevtralen glede vrednotenja in obsega vse stopnje, od tako imenovane višje zabavne književnosti vse do šunda.«' Iz teh mimobežnih navedb se da razbrati, katera so osnovna vprašanja, ki se postavljajo vsakomur, ki želi študijsko osvetliti probleme zabavne literature. Taka in še drugačna vprašanja, razlage, analize so potrebne prav tako za specializirana področja tovrstne literature, če noče delo ostati na ravni in-formativnosti. Pri pojmu zabavne literature in značaja zabavnosti je Mi-livoj Solar skorajda sikeptik: »Zabavnost je še bolij neopredeljena in nejasna kategorija kot umetnišika vrednost, ki jo ije, vsaj danes, nemogoče
' H. F. Foltin: Zur Erforschung der Unterhaltung- und Trivialliteratur, insbesondere im Bereich des Romans Frankfurt/Main, 1968
2 D. Breyer: Die trivialen Familien-und Liebesromane im 20. Jahrhundert. Tübingen, 1963
^ G. Sichelschmidt: Liebe, Mord und Abenteuer, Berlin, 1969
točno in nedvosmiselno utrditi.Kajpak tolikšen dvom v možnosti ne le proučevanja, pač pa predvsem vrednotenja tovrstnih literarnih pojavov le ni na mestu, kot bi se lahko prepričali pri mnogih drugih in morda tudi kasnejših avtorjih, ki jim je skupno, da ne želijo apriori-stično presojati zabavne književnosti. Ne kaže pozabiti, da je ta in oni avtor trivialne literature postavljen v bližino kiča, da so resni proučevale! vselej v zadregi, ko je treba postaviti ločnico, jasno estetsko kategorijo. Prav gotovo imajo največ možnosti tisti znanstveniki, ki upoštevajo socialno komponento kot važno vzporednico in se ne zaustavljajo zgolj pri fenomenu proučevanja, ampak soupoštevajo re-cepcijska spoznanja.
In če se povrnemo k stripu: ob neverjetni množini stripov, kot jih je mogoče zaslediti na jugoslovanskem območju, je temu nasprotno neverjetno skromna bera teoretičnih, proučevalnih člankov, esejev, študij. Nikakor ne kaže mešati informacij z vsem drugim, kar ima vendarle analitično vrednost. Brez pomisleka je mogoče ugotoviti: kar premoremo na Slovenskem kot poskus serioznega pisanja, je sila razdrobljeno glede časa nastanka, kar govori o redki posejanosti posameznih prispevkov; pa še ti niso imeli za svoj cilj, da bi se dolgotrajno, sistematično, s težo zaokrožene razprave lotili tehtnega dela, saj mnogim teh gre priznanje za tisto, kar so prispevali v prazen prostor stripne analize. Ciril Gale ni izrabil priložnosti, da bi bibliografsko zbral vse, kar je na Slovenskem nastalo na to temo. Zal.
Taka in podobna dejstva opozarjajo, da bi kazalo sistematično
* Milivoj Solar v zborniku Pitanje poetike, Zagreb, 1971
pristopiti k proučevanju in vrednotenju stripa, verjetno pa je edini izhod v skupinskem delu. Vsekakor pa bi te bledike, ki prepogosto temelje na simpatiji ali na antipatiji, na osnovi privrženosti stripu ali ne, slednjič kazalo premagati — kar bi bilo stvari le v prid.
Gotovo je izid Galetove knjige Zabavna periodika — strip dogodek za slovenske razmere. Morda kaže že uvodoma povedati skozi avtorjevo opombo, da gre za poljudno spisano delo. Naslov ni najbolj primeren — namreč periodika je res najbolj prisotna, kot tudi značilna za strip, vendar imamo tako doma kot na tujem vse več knjižnih izdaj, čemur je pri nas botroval (zaslužno) Ciril Gale. Uvodoma je avtor povedal, da je strip vse bolj navzoč v splošni kulturni pojavnosti in da ne gre aprioristično presojati tovrstnih pojavov. Seveda pa nekaj uvodnih misli, na primer o afirmaciji stripa, o naravi fenomena, zahteva širši pristop. Pri opredelitvi stripa je potegnil razločnico s slikanico, čeprav so razlike pri nazivu ponavadi nekoliko stranskega pomena, avtor je bistveno opredelil naravo stripa in naravo slikanice. Navedel je nekaj glavnih tematskih krogov stripa in razvidno postavil realistično risbo nasproti karikaturistični. Tu bi veljalo isto narediti z besedilom stripa (slikanice), ker le gre za slikovno in besedno kategorijo, najsi pri stripu popolnoma prevladuje ilustracija. Resda je poudaril tudi grafijo stripa. Skoda pa, da vsaj mimobežno ni upošteval starostnega faktorja pri recepciji stripa. Pri zgodovini stripa se avtorju pozna temeljito poznavanje in zgodovinsko opredeljene silnice, ki so vplivale na razvojne težnje; seveda se je moral pri tem omejiti na odbrane, pomemb-
nejše primere, vse do »antistripa«. Pojem »antistripa« ni najpriklad-nejši izraz in bralec ne dobi zadovoljivega pojasnila. Pojav »antistripa« je ponavadi v zvezi z under-ground-stripom, ki je imel širok, oster odmev, bodisi v ideološkem smislu, kot jedka kritika družbe, potrošništva, bodisi kot ilustracij-ska rešitev izven priznanih modelov. Ni naključje, da se tak strip pojavi v ZDA 1968. leta. To, kar združuje pojem »antistrip«, se da poimenovati tudi kot strip za odrasle, odraščajoče, intelektualni zabavni strip, pa verjetno še kako drugače. V izboru, kot ga je podal avtor, je moralo priti do omejitve primerov, do okrajšanih informacij, kar pa je opravil s poznavanjem, s preudarno mero, škoda, da ni vsaj nekoliko Vključil informacij o poljskem (le en primer) in ikitajskem stripu. Kratko informacijo o stripu v jugoslovanskem prostoru je tu bolj nakazal, posveča pa mu ves drugi del.
Pri poglavju, ali je strip umetnost, si je Ciril Gale sposodil za uvod in izhodišče Marcela Martina, naj gre za film kot poseben jezik, ali pa za estetske vrednosti filma, s tem je hotel doseči paralelizem, kar pa je tvegano, saj gre za dva povsem različna medija, ki imata različna izrazna sredstva. Tudi nekaj povezuj očih členov, ki pa niso odločilnega pomena. In še to, če najdemo transpozicijo iz enega medija v drugi, je to vedno storjeno v okviru zakonitosti medija kot takega. Nekateri elementi, ki se lahko pojavijo tako v filmu kot v stripu, so lahko prevzeti tudi iz likovne umetnosti, vendar s tem seveda še ni podan noben estetski element, marveč zgolj izrazni; vemo, na primer da je rakurz lahko le sestavina filma (ali pa stripa), ki sama po sebi ne more jamčiti za estetski dosežek; isti ra-
kurz je lahko uporabljen estetsko, lahko komercialno, lahko neestetsko. Kratko povedano: posamezni elementi nekega medija so šele v skupku celote lahko take ali drugačne narave. Zato je še kako umestno, da medij — kateri koli — bazalno raziščemo v okviru svojin izražanja medija, šele zatem so dopustne paralele. Tega se je avtor tudi zavedal in je nakazal samobitni položaj stripa. Tako, kot se je Marcel Martin pri filmu ogradil do neumetniškega filma, želi to izpeljati C. Gale na področju stripa. Poleg navedb mnenj (I. Antič, S. Sever, M. Gorjup), pa na Hrvaškem zlasti R. Munitič, dr. Vera Horvat-Pin-tarič, avtor ni izpeljal v poglavju zastavljenega vprašanja. Gotovo je to najtežje, ker je treba izpeljati kot mnenje, ki ima svoje podkrepitve v analizi. Težko tudi za nekatere kapacitete na področju stripologije. Prav gotovo bi se tudi v kratki, odmerjeni obliki dalo poljudno pripeljati do necitirajočih zaključkov, kdaj je strip neumetniški, komercialen, stereotipen, kdaj pa pretendira na estesko raven v okviru svojega medija. Tisto, kar je avtor le nakazal, bi bilo treba izpeljati: s poznavanjem likovne kulture in posebej stripa kot posebnega izrazila bi bilo treba analizirati in ovrednotiti ilustracijo, pa zatem po sorodnem postopku ovrednotiti in oceniti besedilo. Tako smo ostali brez odgovora o vrednosti in estetiki stripa.
Pri poglavju o stripih na jugoslovanskih tržiščih gre beseda o sedanjem trenutku stripne periodike. Skoda, da ni v celoti ali poprej ali sedaj prikazan zgodovinski oris stripa pri nas od predvojnih dni. Gre za nekaj izpustov, tako tudi sedaj npr. ni vključen Z. Leskovšek. Pri obravnavi sedanjosti in bodočnosti
domačega stripa se je avtor omejil na nekaj najvidnejših problemov in se optimistično izjasnil glede bodočnosti. Partizanski strip je uvrstil kot posebno kategorijo, čeprav sicer n.i razvrstil nuJtivnih ali problemskih območij stripa. Tu C. Gale presega nalogo pisca s predlogi, ki segajo v bodočnost.
Drugi del govori o jugoslovanskih avtorjih stripa. Avtor je najprej obravnaval slovenske striparje. Zal pa gre le za izbor! Ko C. Gale pravi: »V tridesetih letih so se prvi stripi pojavili tudi v slovenskih časnikih in revijah, (ali že poprej? op. p.) vendar pa to v glavnem niso bila slovenska dela,« se nujno vprašamo o začetkih stripnega pojava pri nas in še posebej o nakazani možnosti, da bi kateri le mogel biti domače krvi. Tudi povojni čas ni sistematično podan z vsem, kar sodi v povojni ustvarjalni krog. Pri usmerjenem obravnavanju domačih avtorjev kar ne bi smelo priti do tistega zasilnega » ... in še nekateri drugi.« Ker so obravnavani le nekateri avtorji, bi bila nujna informacija o slovenskih in drugih jugoslovanskih striparjih vsaj po imenu. Pri S. Dobrili bi se kot prvemu slovenskemu striparju kazalo v večji meri ustaviti. Ni mogoče zatajiti, da je C. Galetu najbolj pri srcu Miki Muster, ki se je najplodneje zarisal kot dolgoletno prisotni risar. Ob podatkih, ki jih zasledimo, bi tako pri njem ikot pri vseh drugih pričakovali, da bodo deležni Ga-letove analize ilustracij, saj navsezadnje gre za sila različne ilustratorje. O specifiki njihovih slogovnih prijemov, o različnosti tematskih in idejnih osnov, o vplivih ne zvemo skorajda nič. Pri Kost j i Gatniku je omenjen vpliv undergrounda, a Gatnik ostaja samosvoj, angažirano izostren po vsebini in ilustraciji.
Tako bi npr. pri Mikiju Mustru želeli spoznati razmerje med literarnim deležem in ilustracijo; pri slednji o vplivu W. Disney a in o drugačnost; tudi pri drugih avtorjih hi bilo poitrebno povedati o stereotipnosti, kjer je ta očitna. Tudi pri A. Mauroviču bi pričakovali, da se bo izkristalizirala jasna risarska in prirediteljska vloga hrvaškega doyena, čeprav nekatere svojine avtor izpostavi, a spet ne likovnega deleža. V povojnem jugoslovanskem prostoru je poleg K. Gatnika verjetno najzanimivejša osebnost Mirko Ilič kot predstavnik mladega rodu z angažirano vsebino in z izrazito težnjo po ilastnem likovnem izrazu. V obeh primerih pa gre za stripe za odrasle.
V sklepni besedi je C. Gale povedal, da je s knjigo želel prispevati, da bi se spremenil odnos do stripa (do kakovostnega stripa op. p.) Gotovo si želimo česa takega. Bistveno pa je le, če ikar se da preprosto rečemo, da ob poplavi revnih, neestetskih, idejno sipornih, celo fa-šistoidnih stripov, kakršni krožijo danes po svetu, tem bolj dojamemo sestavine kakovostnega stripa, naučimo mlade bralce razumeti posebnosti stripnega medija in v okviru tega ločiti kvalitetni strip od pogrošnega. Seveda ne gre pa formulo vsevednega razsojevalca, pač pa za kritično odprtega pedagoga ali pa mladega bralca stripa, in še zlasti za tega: s stilno analizo ilustracije in besedila, obojega kot celote, s »poetiko« stripnih možnosti in razvejanosti je potrebno priti do avtonomnega mišljenja ali pa vsaj mnenja, ki zmore argumentirano postaviti ugotovitve o stripu in njegovi kakovosti. Ne gre dvomiti, da je C. Galetu obseg možnosti, ki jo je imel, dosti premajhen, čeprav je po drugi strani spet res, da se tudi v takem obsegu
da zgostiti problematika, kot bi lahko spoznali pri nekaterih tujih tovrstnih knjigah; pri našem avtorju bi torej pričakovali gospodarno zgoščenost, zato pa je odveč anek-dotičnost, pa tudi pri podatkih je treba ločiti bistveno od nebistvenega. Pri izbiri ilustracij iz stripov bi kazalo uporabiti necelostranske prikaze, s čimer bi avtor pridobil prostor še za druge primere. Med primeri iz svetovne klasike bi pričakovali odtomke iz Modrega dečka, Winsorja McCoya, B. Hogarta, A. Raymonda, J. C. Forresta, R. Crum-ba, Enrica Sioja, Jodorowskega, G. Crepaxa pa še :koga. Mnogo boilje je to ponazoril pri domačih avtorjih. Ne gre za nič drugega, kot da bi ponekod zadostovala ena ilustracija, drugje pa nekaj več, vendar ne razkošje cele strani. Docela nejasno je, zakaj je avtor obšel W. Disneya; naj nam je všeč ali pa ne, prisotnost njegove stripne produkcije se da občutiti še dandanes, opozicija proti disne-yevskemu načinu pa bi bila tvorno izhodišče za novoizrazne in drugačno vsebinske pojave, zlasti v povojnem času. Primera z Asterixom bi bila ilustrativna za dvopomensko razumevanje stripa. Vsaj omeniti bi kazalo, da je strip doživel priznanje kot duhovit pripomoček za učenje, za izobraževalne namene, v nekdanjih kolonijah celo za šolske namene. V takih primerih gre torej za uporabni strip, ki pa lahko ima tudi mnoge vsebinske lastnosti siceršnjega, zlasti humor, paradoiks. S knjigo Cirila Galeta smo dobili ikoristno informativno knjigo. Ne gre za enciklopedijo stripnega gradiva; zato pa želi knjiga animirati bralca, predvsem mladega. Najsi zapazimo v knjigi pomanjkljivosti, morda tudi nedoslednosti, dragocene so informacije zlasti s področja jugoslovanske prakse. Zares škoda, da avtor ni
zbral vse potrebne bibliografije za slovenski del, če že ni nameraval zbrati gradiva iz jugoslovanske publicistike o stripu. Knjiga je izšla pri založbi Obzorja v ustreznem forma-
tu, platnice pa žal ne izrabljajo mnogo boljše in pestrejše rešitve za tako knjigo, čeprav ne gre odrekati priznanje funkcionalni rešitvi.
Igor Gedrih
PROLEGOMENA ZA OBRAVNAVANJE STRIPA
Strip je pri nas navzoč že od predvojnih dni. Daleč v preteklost je treba seči, da na srbohrvaškem jezikovnem področju odkrijemo prve časopisne stripe in slikanice, v tridesetih letih pa se pojavi vrsta specializiranih stripnih revij. Kakor po vojni strip sprva ni bil označen kot šund (Bogo Pregelj), se ije tudi kasneje pojavilo tolerantno mišljenje na silovenskem območju. Danes po številnih stripnih revijah prednjači povsem srbohrvaško jezikovno področje. Da se ije spremenilo nekdanje merilo za kakovost in nekakovost stripa, je postalo jasno, ko se je spremenil pogled na strip kot množično občilo, kar izpričuje France Zupan {Masovna kultura — strip, Problemi VII, št. 73 in 74), seveda pa je na srbohrvaškem jezikovnem področju sledilo več tehtnih študij. Ob poplavi stripnih zvezkov pri nas je slej ko prej moralo izbruhniti vprašanje, kaj pa je dejansko kakovostno — ob množini slabega materiala, nemalokrat tudi kar slaboumnega, z izkrivljenimi estetskimi principi, ki kajpak veljajo znotraj fenomena stripa. Najsi so bili redki študijski poiskusi zdaj tu zdaj tam, pa do sintezne podobe študijskega značaja nikakor ne moremo priti, ne v Sloveniji, ne drugod. Mariborsko srečanje in iploidni razgovor o stripu leta 1978 je žal ostal osam-
ljen oibetaven začetek. Ni mogoče zanikati, da smo dobili prevodno dobre stripe, da lahko s pridom pokažemo na nekaj domačih stripnih ustvarjalcev, prav tako pa ni mogoče zanikati, da mnogi tuji stripi ne premorejo ne zadovoljive estetske kakovosti ne humanistične, demokratične ideje. Prav tako težko spregledamo, da nekateri domači ustvarjalci stripa likovno kar vidno upoštevajo, da ne rečemo kopirajo, druge zglede. Vse to in še marsikaj drugega sili k razmišljanju, ki ga je možno zaokrožiti takole: spričo ogromne množine stripne literature, bolje zvezkov, in v novejšem času tudi knijig, je skoraj nemogoče ovladati nepregledno razbohoteno stripoteko. Zato je edinole smotrno, da se k fenomenu stripa študijsko pristopi skupinsko. Nereklamni, neilustrativ-ni pristop je potreben. Torej skupinska študija, ki ni toliko namenjena preprosti naštevalni in ilustrativni poenostavitvi, pač pa študija, ki je zmožna v strukturi stripa analizirati in razpoznati vse bistvene sestavine, značilnosti stripa, jasno opredeliti tekstovni in ilustracijski del kot povezano celoto, odgovoriti na vprašanje estetike znotraj stripnega medija, osvetliti miselno in idejno obzorje.
Niz vprašanj, ki se pojavljajo spo-radično, ni neobvladljivih, množina
stripnih zvezkov ne sme biti ovira, da bi ne mogli zaobjeti strukture stripa v najbolj značilni pojavnosti. Za skupinsko delo govori dejstvo, da tudi tam, kjer so proučujoče obravnavali strip z vso sodobno znanstveno aparaturo, ni moglo biti drugače, kot da je več ljudi z določenim predznanjem medsebojno povezano ali tudi manj povezano strnilo svoje znanje za študijsko sintezno podobo o stripu. Najsi je več poti k spoznavanju stripa in odkrivanju stripnega fenomena danih na voljo posamezniku kot členu v skupini raziskovalcev in celotni skupim, pa si je možno zamisliti tudi tako začrtan model raziskovalne poti, ki nikakor noče biti zavezujoč, ampak zgolj spodbujajoč:
1.	Pojav stripa; povezava ilustracije z (minimalnim) besedilom, s prevladovanjem prvega.
2.	Predstopnje stripa in njihov drugačni okvir (npr. Trajanov steber).
3.	Govorica slike, elementi stripnega likovnega izražanja; podrejena vloga besedila. Pripovedna dominan-ta stripa. Kako funkcionira strip.
4.	Tematske konstante v stripih. Glavna področja vsebinske koncentracije. Stereotipi junakov; vsebine; likovno izražanje. Izvirni prijemi in presegajoče izjeme v stripu.
5.	Strip in starostne stopnje; mladinski strip in strip za odraščajoče in odrasle. Underground. Satira.
6.	Narativna naravnanost stripa; kontrasti pri osebah in dogajanjih; miselni pogled in idejna osnova stripa. Strip kot odraz družbe.
7.	Poučni strip, strip kot pripomoček učenja, informativni strip.
8.	Slovenski in jugoslovanski strip.
9.	Problem interpretacije stripa, vrednotenje, kritika stripa.
10.	Bralčevo preraščanje stripa in zahteva po zahtevnosti ter pot k navezovanju na knjigo.
Seveda je možno ne le obrniti kako točko drugače, se lotiti stripa z drugačnim pristopom in razporeditvijo, v jedru pa se ni mogoče izmakniti mnogim naštetim temeljnim vprašanjem. Kakor je res, da bi tudi parcialno vprašanje marsikaj prispevalo, pa velja pribiti: ob vsej po-tanki analizi stripa je študijsko smotrno delo le, če ga pripeljemo do sintezne zadkroženosti. Ni toliko pomembna količina kot kakovost opravljenega dela. Brez dvoma pa fenomen stripa pritiska na vsakdanjo potrošnjo z nerazrešenimi vprašanji.
I. G.
PRIZNANJE PARTIZANSKEGA KURIRJA
»Priznanje partizanskega kurirja«, ki ga festival Kurirček vsako leto podeljuje umetnikom za njihove izredne dosežke na področju umetniškega snovanja za otroke in mladino, so za leto 1982 prejeli književnik Karel Grabeljšek-Gaber, ilustrator
Božo Kos in skladatelj Pavel Sivic. Na slovesnosti v Mariboru 16. decembra 1982 so ob podelitvi priznanj prebrali utemeljitve o umetniškem ustvarjalnem delu nagrajencev, ki so jih napisali Jože Filo, Ivan Sedej in Ciril Cvetko.
KAREL GRABELJSEK-GABER
Pripovedno delo Karla Grabelj-ška-Gabra nedvomno sodi v vrh tistega slovenskega leposlovja, ki ga je inspirirala, tematsko bogatila in idejno oplajala svetla epopeja naše ljudske revolucije. V boju za neodvisnost, svobodo in za nov pravičnejši družbeni red so prihajala do izraza globoka človeška spoznanja in emocije, ki pomenijo trajne vrednote, ob katerih se bodo mogli obilno napajati mlajši rodovi, ko se bodo razraščale in oblikovale njihove človeške podobe.
Književni opus partizana Gabra — Karla Grabeljška — je večinoma partizansko branje o ljudeh, ki so na svojih ramah nosili revolucijo in nacionalni odpor, to so knjdge, ki nam jih piše partizanski borec — v klenem jeziku in živem dialogu, vseskozi pristno, brez narejenega patosa in prozno skonstruiranih podob — venomer iščoč globljih spoznanj o resnici človeka in njegovega položaja v razgibanem času hudih preizkušenj narodnoosvobodilnega boja.
Grabeljšek je začel pisati že pred vojno. Objavil je povest iz življenja ■vrhniških delavcev (Sirene tulijo, 1933) ter nekaj mladinskih spisov. Ta njegova prva dela karakterizira ekspresionistični izraz in socialna tematika.
Veliki čas narodnoosvobodilnega boja, ki se ga je od vsega začetka tudi sam udeleževal, pa je pisatelju odprl nove razsežnosti: velike ideje in z njimi pogumni ljudje z veliko vero v dokončno zmago, hkrati s tem pa mnogo trpljenja in notranjih stisk, padcev in vzponov, porazov in zmagoslavja.
Prva Grabeljškova povojna dela so pretežno novele in črtice, ki zajemajo tri njegove knjige (Za svo-
bodo in kruh, 1947; V novi svet, 1950 in Žive brazgotine, 1955). Nekaj pripovedi sega v predvojni čas, pretežno pa so partizanske in iz obdobja po vojni. Med njimi kaže posebej izpostaviti že kar v prvi knjigi objavljeno Balado o starem Korenu in njegovem sinu, do potankosti do-gnano, v zvrhano mero ljudske tragike razpeto krajšo pripoved, ki bi po bogastvu človeškega doživljanja mogla zapolniti obsežni pripovedni tekst.
Ze v teh krajših tekstih opažamo, kako se širi in poglablja pisateljevo gledanje na človeške stiske in kako vse bolj prihaja v ospredje težnja po psihološko širšem in temelj itej-šem opredeljenju, tki bi se moglo uveljaviti le v zajetnejšem besedilu, romanu.
V razmeroma kratkem razdobju štirih let si Sledijo triije romani: Dolomiti se krušijo (1955), Pomlad brez lastovk (1957) in Most (1959). Razgibane pripovedi o bojih, predvsem z dolomitskega in notranjskega področja, so že trdno oblikovana dela, kjer ne gre več toliko za zunanjo akcijo, ampak bolj za dramatičnost notranjih razmerij, za opredeljevanje človeka — kmeta, pripetega na rodno grudo, ki je izpostavljen sunkom vojne vihre zdaj s te, zdaj z one strani.
In kot da je še potreboval čas, da se dogodki iz NOB, ki so ga k pisanju spodbujali, v njem še nadalje vsedajo in izčistijo, je po tej trilogiji minilo kar polnih osem let, da je dozorel naslednji roman Med strahom in dolžnostjo (1967), ki prav gotovo pomeni do tega časa najvišji domet njegove umetniške ustvarjalnosti. S tragično podobo Kozlevčar-ja se razgrnejo pred bralcem tegobe
in stiske, ki jih je porodila surovost in krivičnost vojnih razmer v položaju, kjer si stojijo nasproti tisti z orožjem v roki in tisti, ki jih je gorje krutega časa zateklo nepripravljene in ne dovolj obveščene na njihovih domačijah.
V	Bolečini (1973), romanu, ki je sledil, doživljamo s partizanom Kosom povojni čas, ko v nastajajočem potrošniškem ozračju, v tekmi za bogastvom in oblastjo vse bolj bledijo svetli ideali, za katere se je boril, ob čemer vedno bolj izgublja vero v svet in ljudi, kar ga pripelje k tragičnemu koncu. Pisatelj tako samo še enkrat potrdi svoje spoznanje, da je z velike ideje spočeta neizprosnost v boju prinašala vzpone in padce.
Že v naslednjem romainu Nioba (1977), ki je zorel štiri leta in je morda od vseh njegovih književnih del najbolj dognan, se Grabeljšek vrača v medvojni čas, da bi nam v pretresljivi pripovedi (v prvi osebi) predstavil mater Knezovko, ki jo biča usoda zaradi njenih osmih otrok in hkrati kmetico Knezovko, ki vztraja na svoji zemlji, pa čeprav ta kmečki svet tudi doživlja svojo dramo in propada. Knezovka — Nioba ostaja pokončna v svojem materinstvu, vserazumevajoča in vseodpu-ščajoča, tudi kadar so si otroci tako navzkriž, da je eden na strani partizanov, drugi pa belogardistov in tudi takrat, ko na njeni kmetiji po vrsti usihajo vse perspektive.
V	svoji umetniški pripovedi ostaja Grabeljšek vseskozi na ravni realističnega oblikovanja. Toda čim bolj se pisatelj poglablja v psihične in moralne dileme svojih oseb, tem bolj se tudi izčiščuje v stilnem pogledu. Njegovo izražanje je preprosto, neposredno in ni preobloženo s prazno besedno figuraliko. Zna, kadar to narekuje situacija, pripovedovati v izklesanih, lapidarnih stavkih, zna ohladiti svoj izraz, da člo-
veka spreleti, zna pa tudi pričarati mehkobo in toplino, da bralca vsega prevzame.
Ce ne upoštevamo tistih nekaj poskusov pred vojno v reviji Razori, se je Grabeljškovo pisanje za mladino začelo razmeroma pozno. Sam priznava, da ga je k pisanju za mladino zlasti spodbujalo sodelovanje v mladinski reviji Kurirček. Takole pravi: »... nisem nikoli hote razlikoval književnosti za odrasle in za mladino ... Od vsega začetka me je zanimal predvsem ambient... tisto akcijsko ... Vedno bolj pa so me zanimali ljudje, partizani, kar se je v njih dogajalo, dogajalo pa se je marsikaj. Za mladino pišem predvsem o partizanih. Tej mladi generaciji, ki ni doživljala vojne, saj je še njihovi očetje niso, hočem pokazati tisti čas, kakšni so bili ljudje, kako so se vedli, kakšne težave so imeli.« Pravzaprav je iz te izjave tudi že možno razbrati osnovno razvojno črto Grabelj škovega literarnega snovanj a— ne le tistega za mladino, ampak na sploh: od ambienta — s tistim akcijskim — do človeka z njegovimi notranjimi preokupacija-mi v času borbe in po osvoboditvi.
To razvojno linijo v avtorjevem pisanju lepo potrjujejo tudi njegovi mladinski spisi, kakor so si sledili od SOS v TV 17 do zgodb o veselem in prebrisanem kurirju Tinčku, kjer je še močno poudarjena sama akcija, čeprav (zlasti pri Tinčku) že zasledimo prisotnost notranjih odzivov na zunanje dogajanje in avtor ne skriva svoje čustvene zavzetosti za mladega junaka.
Poslej se je pisateljev pogled vse bolj in vse češče obračal v človeško notranjost. Slika nam usode preprostih ljudi, odrsislih in otrok — na istem prizorišču težkih preizkušenj, ki jih nanaša vojni metež.
V knjigah Partizanski obrazi (1972), Najmlajši partizan (1973), Moja par-
tizanska oprema (1974), Peter in njegov konj (1975), Moje akcije (1976), Kuharji (1979) in Učiteljica (1980) spoznavamo celo galerijo partizanskih podob, spletenih v drobne pripovedi o često drobnih stvareh, ki nam brez velike dramatike in dogajanj izjemnega pomena razgrinjajo svet partizanske vsakdanje resničnosti. Pred nami so kratke, najpogosteje hudomušne zgodbe, kakor so ostale v pisateljevem spominu, da so mu sedaj svobodno preoblikovane služile za globlja sporočila oziroma pričevanja o tistem velikem času.
Pa naj gre le za bežen portret partizanskega borca, odkrili ga bomo v resničnem življenjskem položaju, naj gre za drobne vsakdanje predmete, ki so postali za ljudi potrdilo njihovega življenjskega obstoja, pojavili se bodo v spletih nepotvorje-nega in neizumetničenega dogajanja, naj gre za Tinčka, Kragulja, Petra ali kogarsibodi iz galerije Grabelj-škovih partizanov, srečali jih bomo v mejah resničnosti in zgodovinske verodostojnosti, naj gre za pričevanja o partizanski šoli in brezmejno
požrtvovalni učiteljici Marjuči, našli jo bomo med preprostimi, ponosnimi in svobodoljubnimi, a vseskozi resničnimi kmečkimi ljudmi, zakaj Gra-beljškova pripoved izhaja iz prepričanja, da »zgodba ne more biti skregana z resnico« in da avtor v takih položajih ne more in ne sme za dosego notranje napetosti in sploh literarne učinkovitosti pripovedi segati mimo stvarnosti in zgodovinske danosti.
Takemu pristopu h književni realizaciji povsem ustreza umirjenost njegove pripovedi, pogojen življenjski ritem, neizumetničeno fabulira-nje, slogovna jedrnatost in izrazna čistost.
Karel Grabeljšek-Gaber je s svojim leposlovjem na teme o NOB — z veliko vero v človeka, ki je ob tem izpoveduje, z vero v pravičnost ljudskega boja in — ne nazadnje — z umetniško močjo svoje pripovedi zapisal svoje ime med tiste, ki so v slovensko literaturo prispevali trajne vrednote.
Jože Filo
BOŽO KOS
Ilustrator in karikaturist Božo Kos (rojen v Mariboru 3. XI. 1931) je prišel v slovensko likovno umetnost pri stranskih vratih, saj je po osnovni izobrazbi tehnični fizik. Kljub temu pa se je kot odličen karikaturist uveljavil že zelo zgodaj, saj ga že leta 1957 srečamo kot glavnega urednika časopisa Pavliha. V šestdesetih letih pa je svoje zanimanje razširil tudi na ilustracijo. Posebej se je posvetil mladinski ilustraciji, ki jo je obogatil s humorjem in šegavostjo.
skratka — svoje bogate izkušnje, ki si jih je nabral kot karikaturist, je s pridom uporabil tudi v likovni spremljavi literarnih tekstov. S svojimi ilustracijami je sodeloval pri Pionirskem listu, pri Cicibanu in pri mladinski reviji Kurirček, hkrati pa je opremil s svojimi šegavimi in ironičnimi podobami tudi mnogo knjig in slikanic za Mladinsko knjigo, za založbo Borec in druge.
Posebna odlika Kosove umetnosti je tekoča in zgovorna risba, ki je
brez vseh nepotrebnih dodatkov in okraskov. Tisto, kar hoče povedati in kar pove, je vedno jasno in neposredno. Z nekaj potezami okarakte-rizira osebo, prav tako z nekaj krepkimi obrisi nakaže tudi okolje, v katerem se oseba ali pa prizor odigrava. Kljub temu pa nam pove več kot dolgi, s podrobnostmi obremenjeni risarski opisi. Do take smiselne in polne risbe se je Božo Kos dokopal z vztrajnim delom in s študijem, predvsem pa s svojim pojmovanjem karikature in smešnega. Dobra domislica, pa naj gre za šale ali za modri izrek, je vedno kratka, jedrnata in jasna. Zato mora biti taka tudi risba, posebej če gre za duhovito risano šalo brez besed ali pa tako s kratkim komentarjem. Posebej pa je Kos izpilil in dognal svojo risbo z delom na slikanicah, kjer sta bila tako tekst kot risba njegovo delo. Kot izrazito likovno usmerjen iskalec, ki ga zanimajo predvsem tiste plati zgodb, pravljic ali dogodivščin, ki se jih da opisati in označiti samo z risbo, so komentarji k njegovim podobam največkrat nepotrebni.
Nekoliko drugače se loteva ilustri-ranja literarnih besedil ali pa poljudno znanstvenih tekstov. Tu se zna približati tako avtorju kot tistemu, ki sta mu besedilo in tekst namenjena. Iz zgodbe ali dogajanja izlušči najbolj značilne prizore in osebe, ki zažive čisto svoje, samostojno življenje in kar je najpomembnejše — v ničemer nas ne omejujejo ali usmerjajo v branju tekstov. Zato lahko govorimo predvsem o soustvarjanju ob besedilu in ne o podobah, ki bi v sliko prevajale literarno dogajanje.
Božo Kos je dobršen del svojega dela posvetil delu za mladino, tu pa ima posebno mesto njegova ilustracija tekstov, ki se navezujejo na narodnoosvobodilni boj in ljudsko revolucijo. Ze s prvimi ilustracijami, ko je s šegavimi in svežimi risbami
opremil Seliškarjeve Mule in Lišč-ke, ki so izšli v več izdajah v Sloveniji in v Bosni in Hercegovini, je nakazal novo pojmovanje tega velikega obdobja v risbi in ilustraciji. Tako kot kasneje se je naloge lotil na poglobljeno studiozen način. Kljub temu da je njegova risba izredno skopa, je v njej ohranil vse zgodovinske podrobnosti, ki zadevajo nošo in okolje. Preštudiral je okupatorske uniforme in orožje, poglobil se je v podrobnosti, ki so na videz nepomembne — recimo v način, kako so Italijani otovarjali mule, preštudiral je tudi najpogostejše cibleke in oborožitev partizanskih borcev, natanko je preštudiral oznake na uniformah, čine in podobno. Skratka, na delo se je pripravil z vso potrebno skrbjo — saj so po njegovem mnenju zelo pomembne prav zgodovinske podrobnosti, ki jih mnogi avtorji zanemarjajo.
V tekstih Karla Grabeljška (Moja partizanska oprema, Moje akcije itd.) je svoje poznavanje okolja in načina živltjenja borcev predstavil na izredno duhovit in hkrati tuidi veren način. V teh ilustracijaih je polno dinamike in ljubeznivega humorja pa tudi spoštljivega odnosa do mladega (in starejšega) bralca, ki s posredovanjem Kosovih risarskih mojstrovin doživlja veliki čas predvsem z njegove tople, človeške plati. Njegovi borci, kurirji, pa mulovodci in šoferji, mitraljezci in bombaši, ki jih srečujemo v reviji Kurirček, kjer deluje kot stalni ilustrator, so predvsem ljudje, veseli, skromni, nerodni, bahaški, korajžni in previdni, polni obešenjaškega humorja, mrko-gledi, nežni in surovi, ljubeznivi in malce robati. Zapletajo se v dogodivščine, ki so največkrat vesele. Izrazito humorno noto dajejo njegovim figuram poleg izrazov na obrazih še duhovito stilizirane drže teles in situacije.
Poglavitna odlika risb in ilustracij Boža Kosa je v njihovem nepoboljšljivem optimizmu, v šegavosti in duhovitosti in posebej še v načinu, kako zna mlademu bralcu pri-
bližati veliko obdobje narodnoosvobodilnega boja in revolucije, kot obdobje izrazito človeških vrednosti in vrednot.
Ivan Sedej
ANDERSENOVA NAGRADA*
Nagrada Hansa Christiana Ander-sena, imenovana tudi »Mala Nobelova nagrada«, je naj^^Lšje mednarodno priznanje za mlladinsko knjigo. Poibudo zanjo je dala Jella Lepman,' podeljuje pa jo vsaki dve leti Mednarodni kuratorij za mladinsko knjigo- za celotno delo pisateljem (od leta 1956) in ilustratorjem (od 1966), katerih delo vrednoti kot trajen prispevek književnosti za mlade. Namen nagrade je vzpodbujati ustvarjalnost za mladino in s prevodi širiti dobre mladinske knjige po vsem svetu. Nagrada ima obliko zlate medalje.
Nagrajence predlagajo posamezne sdkcije IBBY (po enega pisatelja in ilustratoirja iz svoje države), izbere pa jih mednarodna žirija, ki jo sestavljajo strdkovnjaki za mladinsko književnost. V okviru nagrade izbere žirija še knjiiževnike in ilustratorje
* Zaradi pomote pri navedbi Ander-senove nagrade za leto 1982 (objavljeno v reviji Otrok in knjiga 15, na str. 99), smo v uredništvu pripravili obširnejši prispevek o nagradi in nagrajencih.
' Jella Lepman (1891—1970), ustanoviteljica Mednarodne mladinske knjižnice v Münchnu (1948), Mednarodnega kuratorija za mladinsko knjigo (1953), pobudnica Mednarodnega dneva mladinske knjige (1966) in Mednarodne nagrade Hansa Christiana Andersena (1956).
2 International Board on Books for young People, kratica IBBY.
za plaketo »posebej priporočen«. Setkcije IBBY posameznih držav pa oblikujejo častno listo svojih najboljših ustvarjalcev.
Doslej so Andersenovo nagrado prejelli:
pisatelji:
Jella Lepman — za delo na področju mladinske književnosti (1956) Farjeon Eleanor — Velika Britanija (1956)
Astrid Lindgren — Švedska (1958) Erich Kästner — Nemčija (1960) Meindert.de Jong — ZDA (1962) Rene GuiJlot — Francija (1964) Tove Jansson — Finska (1966) James Krüss — Nemčija (1968) Jose Maria Sanchez-Silva — Španija (1968) (jianni Rodari — Italija (1970) Scott O'Dell — ZDA (1972) Maria Gripe — Švedska (1974) Cecile Bodker — Danska (1976) Paula Fox — ZDA (1978) Buhumil Riha — CSSR (1980) Lygia Bojunga Nunes — Brazilija (1982)»
ilustratorji:
Alois Carigiet — Švica (1966) Jifi Trnka — CSSR (1968) Maurice Sendak — ZDA (1970)
^ V reviji Otrok in knjiga 15 je bila navedena Alona Frankel.
lb Spang Olsen — Danska (1972) Farshid Mesghali — Iran (1974) Tatjana Alekseevna Mavrina — Sovjetska zveza (1976) Svend Otto — Danska (1978) Suekichi Akaba — Japonska (1980) Zbigniew Rychlinski — Poljska (1982)
Mednarodni kuratorij za mladinsko knjigo (IBBY)
je bil ustanovljen leta 1953 z namenom, da bi s knjigami ustvarili trajno razumevanje med mladimi vsega sveta ter tako preprečili nove vojne. Temu cilju so posvečene naslednje naloge: razvoj nacionalnih in mednarodmih mladinskih knjižnic, sodelovanje z UNICEF^om, izdajanje in distribucija kvalitetnih knjig za otroke in mladino, spodbujanje raziskovanja mladinske književnosti ter podeljevanje mednarodne nagra-
de. IBBY spada pod UNESCO, svoj sedež pa ima v Züriohu. Vsaiki dve leti organizira kongres*, ki je zmeraj v druigi državi, ölanici kuratorija (leta 1966 je bil v Ljubljani), ter izdaja svojo publikacijo Bookhird. Sestoji se iz nacionalnih sekcij posameznih držav.
Mednarodni kuratorij je leta 1966 proglasil 2. april (rojstni dan Hamsa Christiana Andersena) za Mednarodni dan mladinske knjige. Praznujejo ga vse čflanice IBBY, vsako leto pa ga pripravi druga sekcija. Ta izbere motto, poslanico in plakate, ki jih IBBY posreduje vsem ostalim članicam. Poslanice in plakati so objavljeni v reviji Bookbird.
Tudi naše ustanove, predvsem pionirske knjižnice v Sloveniji in Jugoslaviji, se z razstavami in drugimi prireditvami redno pridružujejo obe-ležitvi tega dneva.
Darka Tancer-Kajnih
« 19. kongres bo od 16. do 20. oktobra 1984 v Nikozlji na Cipru.
ZAPISI
Beiträge zur Kinder- und Jugendliteratur. Herausgegeben im Auftrage des Kuratoriums Sozialistische Kinderliteratur der DDR. Berlin—DDR. Der Kinderbuchverlag 1980. St. 58-61.
V številki 58 je objavljenih več raziskav o jeziku in slogu v mladinski literaturi. Gotthard Lerchner analizira v prispevku Zaubern als Schprachkunst knjigo Uwe Kanta Der kleine Zauberer und die grose 5. Isolde Uhlig poda v prispevku Phantasievolle Erzählung und lehrhafte Beschreibung stilno in jezikovno analizo dela Ericha Köhlersa Plate-katel-Banzkosumirade oder Die Suche nach der verlorenen Stecknadel. Hans-Joachim Siebert v prispevku Zu Sprache und Stil in der populärwissenschaftlichen Literatur für Kinder opozori še posebej na razlike med poljudnoznanstvenimi knjigami za mlade in šolskimi učbeniki. Tudi prispe veik madžarske pisateljice Eve Se-bök Die Sprache der modernen Prosa für Kinder govori o jeziku v novejših delih za otroke. Ilustratorja Bem-harda Nasta, ki je prejel nagrado Hans-Balltzer-Preis leta 1980, nam predstavlja v 58. številki Ingeborg Meyer-Rey. Ta prispevek je obogaten z nagraiječevimi ilustracijami. Bernhard Nast je ilustriral tudi Grimmove pravljice, ki so izšle v 10
zvezkih v Jugoslaviji (Ljubljana, Mladinska Iknjiga 1969).
Jürgen Leskien nam v prispevku Geschichten aus dem afrikanischen Busch — neue Bücher für die Kinder Angolas opiše svoja doživetja v Angoli in predstavi mlado angoläko literaturo za otroke.
O izkušnjah »tekmovanja v branju« šolske mladine, ki ga organizira DDR—Zentrum für Kinderliteratur v sodelovanju s knjižnicami za otroke v Berlinu in poteka že tretje leto, poroča Hannelore Reisz v prispevku Was ist, was kann ein Vorlesewettbewerb?
V	številki 59 obravnavata Thomas Eberlein in Arno Pielenz knjige za mladostnike, ki izhajajo pri založbi Neues Leben. Th. Eberlein analizira v svojem prispevku Spannend erzählt — Vesprechen und Angebot pustolovsko literaturo za mlade in njen vpliv na mlade bralce, ki izhaja v zbirki Spannend erzählt. A. Pielenz pa analizira zbirko NL - Podium, v kateri izhajajo dela za mlade med 16. in 20. letom, ki obravnavajo sodobno problematiko mladih.
V	rubriki Dokumention-BerichteBibliographie sta še zanimiva prispevka Christiana Schneideija Sorbische Kinderliteratur in der DDR, o lužiškosrbski literaturi za otroke, in Paula Kanuta Schäfer j a Schön-
heiten und Schwierigkeiten bei der Darstellung historischer Stoffe in Kinder- und Jugendbüchern, o pisanju zgodovinskih knjig za mlade. V 59. številki revije Regine Röder predstavlja grafika in ilustratorja Egberta Herfurtha, iz revije Zlaty maj št. 1/1979 pa je prevzet prispevek Otokarja Chaloupka o češkem pisateliju Bohumilu ftihi, Anderseno-vem nagrajencu leta 1980.
V 60. številki revije objavlja Christa Runkel rezultate ankete in odgovore osnovnošolcev na vprašanje, kako se mora knjiga končati, ali mora biti zgodba zaključena in usoda junaka razrešena ali lahko ostane konec zgodbe negotov (Der Schluss — ein Problem).
Stanislaw Frycie predstavlja v prispevku Entwicklungstendenzen der Kinder- und Jugendprosa in Polen nach 1945 povojno poljsko prozo za otroke in mladino.
Med posameznimi avtorji sta v tej številki predstavljena vzhodnonem-ški pisatelj Martin Viertel (Rulo Mel-chert: Versuch Martin Viertel) in vzhodnonemška ilustratorka Ruth Mossner (Rezine Röder: Die Illustratorin G. Ruth Mossner), ki se je s svojimi zanimivimi in svojskimi ilustracijami močno uveljavila med mlajšimi ilustratorji.
Knjiga Mama, oče, otrok (Heinrich Brückner, Thomas Schallnau: Mutter, Vater, Kind. Berlin, Kinderbuchverlag 1980) o spolni vzgoji za predšolske otroke je v NDR prva tovrstna knjiga. Odzivnost na to knjigo je velika in nekaj mnenj pedagogov in zdravnikov je zbranih v rubriki Rezensionen v 60. številki revije.
O delu in izredno pomembni vlogi osrednje nemške knjižnice za slepe poroča Nana Bauer v prispevku Über die Arbeit der Deutschen Zentralbücherei für Blinde zu Leipzig.
Mladinska literatura, mladinsko gledališče, lutkovno gledališče, njihova medsebojna povezanost in odnos je tematika več prispevkov v 61. številki revije. Literaturi za otroke in lutkarstvu pa se že več kot dvajset let posveča Inge Borde-Klein, ki nam jo predstavlja Ute Wermer.
V	tej številki je tudi več portretov vzhodnonemških avtorjev, in sicer Ingeborg in Günthra Feustel, (Alfred Könner: Die Feustel), Rudija Benzi-ena (Michael Hinze: Interview mit dem Jugendbuchautor Rudi Benzien), ilustratorke Elizabeth Shaw, rojene v Belfastu, a že od leta 1946 živeče v Berlinu (Bernhard Nast: Laudatio für Elisabeth Shaw) in ilustratorke Petre Wiegamdt (Regine Röder: Die Kinderbuchillustratorin Petra Wie-gandt).
V	vsaki številki revije so obsežne recenzije knjig za otroke in mladino, (neikatere so dopolnjene z ocenami otrok) in recenzije strokovnih knj,ig o mladinski književnosti, ki so izšle v NDR in drugod po svetu. Za vsako številko pripravi Heiniz Wegehaupt seznam novih strokovnih knjig in člankov o mladinski književnosti iz mednarodnega prizorišča.
Bookbird. Issued by the International Board on Books for Young People (IBBY) and the International Institute for Children's Literature and Reading Research. Dunaj 1981, 1—3. (Četrte številke nismo prejeli!)
V tem letniku revije posebej izstopajo prispevki o mladinski književnosti tistih dežel, ki je bila do sedaj svetu slabo predstavljena. Tako nas v prvi številki revije Mary Boye v prispevku Some Socio-Economic Factors Affecting the Modern Ghanaian Child's Attitude to Books seznani z
delovanjem Ghana Book Development Council, ki si prizadeva razviti kvalitetno mladinsko literaturo in jo posredovati mladim v Gani. Osnovni problemi, ki si jih prizadevajo sistematično odpraviti, so v Gani še vedno visok odstotek nepismenega prebivalstva, nerazvita knjižnična mreža, knjige v šolskih knjižnicah so omejene na uporabo le v šoli, javne knjižnice so le v urbanih središčih, na ru-ralnem področju jih praktično ni, večina knjig je še vedno iz uvoza in v angleškem jeziku.
V rubriki Author and Illustrator Portraits sta predstavljena poljska pisateljica Anna Kamienska in francoski ilustrator Etienne Delessert. Eugene lonesco je v svojem prispevku The World of Etienne Delessert proglasil ilustratorja za modernega Hi-eronymusa Boscha. Etienne Delessert je ilustriral tudi serijo Yok Yok (tekst: Anne van der Essen), ki je dobila prvo nagrado na mednarodnem sejmu knjig za otroke v Bologni leta 1981.
Britanski ilustrator Michael Clifford v svojem prispevku Political Bias in Children's Book Illustration s praktičnimi primeri prikaže, kako je mogoče z ilustracijo politično obarvati tudi delo, ki je namenjeno otroku. V prispevku New Creative Trends in Czechoslovak Books for the Youngest nam František HolesovSky predstavi ilustratorje Viero Bombovo in Alojza Klimo iz Bratislave ter Kveto Pacovsko in Zdeneka Seydla iz Prage. V prvi številki revije Book-bird so poleg knjig za otroke in mladino, ki so bile nagrajene v posameznih državah, predstavljene tudi knjige, odlikovane z evropsko nagrado in priznanji za mladinsko literaturo leta 1980. Evropsko nagrado Premio Europeo di Letteratura Giovanile »Provincia di Trento« 1980 sta prejela ex aequo Michael Ende za
iknjigo Die unendliche Geschichte (Stuttgart: K. Thienemanns Verlag, 1979) in Alberto Manzi za knjigo El loco (Firence: Salani, 1979).
V	drugi številki revije v prispevku Working with Children and Books in Senegal opiše Molly Malching dejavnosti, s ikaterimi uspešno spodbujajo mlade k branju. Zavedajo pa se, da bodo zanimanje in ljubezen mladih do knjig vzbudili z zadostno in kvalitetno domačo mladinsko literaturo ne pa z uvoženo, ki je po tematiki in jeziku tuja senegalskemu otroku, a žal še vedno prevladuje na tržišču.
Zanimiv prispevek o govorici slik v otroških knjigah, ki vzpodbuja otroka k opazovanju in zaznavanju, je prispevek brazilske ilustratorke Regine Yolanda The Importance of Visual Aspects in Children's Literature,
V	drugi številki sta predstavljeni dve avtorici mladinskih knjig, ki sta hkrati tudi ilustratorki. To sta Ginet-te Anfousse iz Kanade in Irmgard Lucht iz Zahodne Nemčije, ki je za svoja dela prejela visoka mednarodna priznanja.
Seznam in predstavitev mladinskih knjig, ki so bile v zadnjem letu nagrajene v posameznh državah, se v drugi številki revije nadaljuje. Poleg teh pa so predstavljene tudi knjige, ki so bile nagrajene na mednarodnem sejmu knjig za otroke v Bologni leta 1981.
V	tretijd številki revije Bookbi-d je več prispevkov, ki obširneje predstavijo mladinsko književnost v posameznih deželah. Gunnlaugur Ast-geirsson predstavi islandsko mladinsko literaturo Writing for Children in Iceland. K. S. Umapathy predstavi v prispevku Children's Literature in Karnataka (Indija) mladinsko literaturo, pisano v kanareškem jeziku. O mladinski periodiki v Indiji piše Kul-dip Kumar Roy Publishing for Children and Professional Work with
Children's Literature in India. Jaseps Osmanis opisuje, kako z izdajami kvalitetnih mladinskih knjig in literarnimi prireditvami popularizirajo mladinsko literaturo v Letonski The Popularization of Children's Literature in Latvia. O mladinskih knjigah s pustolovsko tematiko, ki so izšle v Nigeriji, piše Biola Odejide v članku Adventure Books in Nigerian Children's Literature. Meguido Zola pa nas seznani s kanadsko mladinsko periodiko v prispevku Children's Magazines: High flyers of Canadian Publishing.
Tudi V tretji številki revije so predstavljene nagrajene knjige. Portretno predstavljeni avtorji pa so: avstrijska mladinska pisateljica Lene Mayer-Skumanz, ki je v tem letu prejela za dve svoji k^igi Geschichten vom Bruder Franz in Gibt Florian auf? avstrijsko državno nagrado za otroško in mladinsko literaturo, kanadski ilustrator madžarskega rodu Laszlo Gal in sovjetski ilustrator Lev Tokmakov.
O svojih izkušnjah in delu s prizadetimi otroki in o tem, kaj lahko knjiga prizadetemu otroku pomeni, pripoveduje švedska bibliotekarka Ha-riette Soderblom v prispevku A Swedish Librarian's Experience with Handicapped Children and Books.
V vseh treh številkah revije so tudi poročila o delu IBBY, objavljeni so datumi in kraji pomembnih mednarodnih strokovnih srečanj in prireditev ter poročila o teh, objavljeni so seznami strokovne literature, ki je izšla v posameznih državah, še posebej pa velja opozoriti na rubriko Books of Internatonal Interest, v kateri so v vsaki številki predstavljene tudi knjige, ki jih priporočajo za prevode.
Tanja Pogačar
Ela Peroci in Leopold Suhodolčan v kitajščini. V kitajskem prevodu so skupaj v eni knjižici izšle otroške zgodbe Hišica iz kock in Stara hiša št. 3 Ele Peroci ter Piko Dinozaver in Krojaček Hlaček Leopolda Suhodolčana. Prevod obeh avtorjev je posreden, saj je kitajski prevajalec uporabil francoski prevod, ki je izšel pri pariški levičarski založbi. Zanimivo pa je, da to ni prvi kitajski prevod iz slovenske mladinske književnosti, že poprej so prevedli Levstikovega Martina Krpana iz espe-ranta.
Velik poudarek otroški periodiki v SZ. B. Orynbekuly je le eden izmed poznavalcev otroške in mladinske književnosti v Sovjetski zvezi, ki je tudi z esejistično besedo poudaril vrednost posebne periodike za otroke. Spregovoril je o Kazahstan-skem pionirju, glasilu, ki že petdeset let izhaja in ima široko zaledje mladih bralcev in poslušalcev. Avtor navaja, da je nastanek estetske otroške literature povezan s tistim, kar je prinesla oktobrska revolucija. V dolgem času plodnega izhajanja so sodelovali najvidnejši domači pisci, kot so: IljasDžansurugov, SakenSej-fullin, Bejbet Majlin, Sabit Muka-nov, Muhtar Auezov, Gabit Musre-pov, Abdilda Tažibajev, Sapargali Belanin, Askar Tokmagambetov, Sejtžan Omarov in mnogi drugi. Pred leti so v tej republiki začeli izdajati tudi Pionirja, ki je namenjen starejšim otrokom in mladini. Komsomol-sko glasilo Znanje in delo pa izhaija že dvajset let kot posebno glasilo, ki odmerja prostor tudi znanstveni fantastiki. Seveda je vsaka od teh in drugih revij bogato ilustrirana, dopolnjena s fotografijami. Glavni namen vseh glasil, namenjenih otrokom in mladini, je estetskega in idejnega značaja.
Sendakova knjiga na vrhu lestvice. Outside over There je naslov ilustrirane knjige Mauricea Sendaka, ki je med najbolj iskanimi otroškimi knjigami. Lani je prejela posebno nagrado za ilustracije, letos pa so jo uvrstili med častne izdaje v okviru mladinskih knjig. Knjiga je izšla pri založbi Harper and Rowr, kritika pa jo je označila kot intenzivno vizio-narno in kot najpomembnejšo knjigo M. Sendaika. Poetizacija besedila je naravna in jo kritik primerja z Mozartovo glasbo.
Lirični pripovednik Nasredin Sa-ralijev. Nasredin Saralijev je avtor, ki ima za seboj več kot deset povesti za mladino in več knjig kratke proze. Svoje pisateljevanje je osredotočil na zgodbe iz življenja otrok in mladine. Glavne osebe so vedno mladi ljudje, vsakdanji, zvedavi, aktivni. Ljubezen je v pisateljevih knjigah konstanta, tista v širšem pomenu, pa tudi v ožjem. Prebujajoče čustvo fanta in dekleta ima v več povestih glavno vsebino, ne da bi se pisatelj ponavljal. Taka je na primer povest Zgodovina ljubezni, ki pozna na ozadju sledi vojne. Pisatelj dostikrat razodene prepreke, ki jih postavljata čas in dolžnost. Prijateljstvo v Beli brezi zaživi v svoj ski lepoti, ko se tudi mladim dogajajo duševne drame, ki jih odrasli dostikrat ne vidimo. Seralijev zna pisati lirično, ne da hi zapadel v sentimentalizem, zna pa izjemoma priostriti pero s satiro.
Kaj bo s Collodijevo rojstno hišo?
Pisatelj Ostrzka Carlo Callodi, s pravim imenom Carlo Lorenzini, je s svojim mladinskim delom znan ši-rom po svetu po prevodih v kdo ve koliko jezikov, po dramatizacijah Ostržka in po filmski risanki. Pisateljeva rojstna hiša v toscanskem mestecu Collodi pa se je znašla na licitaciji. Za zdaj so zavrli prodajo
Collodijeve rojstne hiše, zanjo zahtevajo 50.000 dolarjev, česar pa ne premore »Sklad Collodi«, ki je bil ustanovljen leta 1932, in tudi Pescia, kjer je muzej o Pinocchiu ter park, ne zmoreta tolike vsote, tako da resno grozi, da bo hiša prodana zasebniku, ki se ne bo dosti oziral na spominsko vrednost. »Sklad Collodi« ter drugi kulturni krogi bi želeli postaviti v pisateljevi rojstni hiši muzej.
Knjiga o Calderjevih mdbilih. Jean Lipman je s sodelovanjem Margaret Aspinwall napisala mladini namenjeno knjigo Alexander Calder and His Magical Mobiles, ki 30 je natisnila založba Hudson Hills. Gre za eno tistih knjig z umetnostno tematiko, ki je namenjena srednješolski mladini, vendar zamisel in izpeljava knjige nikakor ni vezana na šolski model. S sodelovanjem Whithey muzeja so pripravili reprodukcije in fotografije Calderjevih gibljivih plastik. Avtorica je s posebnim posluhom za mladega človeka prikazala simpatičnega kiparja in njegovo raz-nolično delo — ne le mobile, tudi dragotine, stabile, največ razlage in reprodukcij pa velja seveda möbi-lom. Na koncu knjige je bibliografija.
Nora Pfeffer — vzhodnonemška pesnica za otroke je med sodobnimi književniki za otroke uspela kot pesnica in so jo prevajali tudi v tuje jezike. Za seboj ima vrsto knjig za otroke, večji uspeh je doživela z zbirko Malčki 1968, potem se je zvrsti niiz-knjižic, npr. Potovanje Otara, Sedem zvestih prijateljev, Zajec lasuljar idr. Njene knjižice so se priljubile zaradi nadrobnega poznavanja poetičnega v otroku in njegove govorice, čutenja, kajpak so po vsej verjetnosti posredi tudi njeni bogati spomini na otroštvo. Tisto, kar
spremlja pesmi Nore Pfeffer, je težnja po dobroti, prostosti.
Umrl je Harold Foster, mojster stripa. Harold Foster (1892—1982) med poznavalci stripa velja za največjega mojstra stripa, čigar vpliv je segel vse do jugoslovanskih stri-parjev. Rojen je bil v kanadskem mestu Halifax, v Novi Škotski. Sprva ga je mamilo pustolovsko življenje v kanadskih gozdovih. 1921 je opustil potovanja in se posvetil grafiki. Sprva je moral delati v reklamnih agencijah, 1929 pa je pričel izdajati strip o Tarzanu. Serija zgodb je potekala do 1937. leta, nakar so Tarzana prevzeli drugi ilustratorji, vendar je Foster ostal samosvoj. Tega leta ije pričel risati Princa Va-lianta in po načelu kodeksa viteštva so se odvijale mnogoštevilne zgodbe Valianta in vitezov okrogle mize pri kralju Arturju. Foster ga je 1971. opustil in ga je prevzel John Gullen Murphy. V tem obsežnem opusu o princu Valiantu je Foster pokazal široko poznavanje zgodovine, šeg in navad raznih narodov, kulture, čeprav gotovo ne manjka idealizacije. Harolda Fosterja poznavalci postavljajo v vrh stripne umetnosti skupaj z Winsorjem Mc Cayem, Robertom Crumbom, Giraudom in drugimi. Nekateri vidijo v njegovih zgodbah standardizacijo junakovih preizkušenj in zmag, torej tisto, kar je postalo stereotip, drugi pa ugotavljajo, da je tak tip junaka, kot je princ Valiant, sila skladen s kodeksom viteštva, idealizacijo, kot jo pozna viteška literatura vključno z nekaterimi svetovno znanimi epi srednjega veka. Za njegove edinstvene grafike pa velja, da so prej slikanice kot strip v pravem pomenu. Mitski obrazec je pri Foster ju izpeljan na človeško mero. Kljub izrazito srednjeveškemu obeležju pa ni mogoče pod površino prezreti nekaj
posebnosti, ki izstopajo med leti 1939 in 1943: Valiant se bori s Huni, ki so poplavili Evropo, organizira gverilsko taktiko proti premočnemu sovražniku — to so asociacije na Evropo, ki jo je preplavil nacizem in fašizem.
Film po literarnem delu za mladino. Charlotte Zolotow je napisala kratko zgodbo o Williamovi želji, da bi dobil lutko. Ves čar knjige je v pristni poetičnosti, kakršno premore malo število mladinskih piscev. To je bil razlog, da je Robert Carlo Chiesa posnel osemnajstminutni barvni film.
Motiv učitelja in učenca v igrah Vladislava Vančure. Ob 40-letnici smrti Vladislava Vančure je Josef Polak napisal esej o motivu učitelja in učenca v igrah omenjenega književnika. Vančuro so po pravici označili kot preporodnega pisatelja, ki ima visoko mesto v češkem slovstvu. Na temo učitelja in učenca je Vančura napisal nekaj »scenskih zgodb«, kot jih je imenoval pisatelj. Prvo tako igro so uprizorili leta 1927, prikazuje dvanajstletnega Jana in njegovega petdesetletnega učitelja zdravnika, ki ga seznani z zanimivostmi astronomije in zgodovine. .Ena izmed iger Alkimist, se navezuje na zgodovinsiki čas, na dobo Rudolfa II. Druga igra govori o Robertu Kochu. Za časa nacistične okupacije je Vančura pisal o odporu mladih.
Jaroslav Panek o jugoslovanski mladinski književnosti. V šesti številki revije Zlati maj je Jaroslav Panek podal kratek Pregled otroške književnosti jugoslovanskih narodov. Najprej omenja pet narodnih literatur, pri posameznih književnikih pa opozarja na znani Slovnik spisovate-lu Jugosldvie, ki je izšel 1979 v Pragi pri založbi Odeon. Kot sistema-
tični ikompendij omenja Zlato Pirnat Cognard in njen Pregled mladinskih književnosti jugoslovanskih narodov od 1945—1968. Njena knjiga je deležna glavne obravnave Paneka, ki je s kritičnimi merili našel njene pozitivne vrednote, pa tudi pomanjkljivosti. Panekova kritika je menda tudi prvi odmev na knjigo Zlate Pir-nat-Cognard v tujini.
Mladina pripravila oddaje za danski radio. Danski državni radio je prvič prepustil enodnevne programe na treh kanalih mladini. Le poročila so pripravili odrasli uredniki, vse drugo, od glasbe do kulture pa so programsko uravnali mladi poslušalci. V 57-letni zgodovini danskega radia se je prvič zgodilo, da so kar tri programe pripravili mladi ljudje. Ker je ta enodnevni »poskus« doživel velik uspeh tudi pri odraslih, so sklenili, da bodo vsako leto v oktobru mladi imeli en dan na razpolago, da si po svoji volji in izbiri pripravijo pisan program. Na osnovi analize danskega »dneva mladih na radiu« so se tudi na Švedskem in Nizozemskem odločili za soroden poskus.
Aktualna psihološko-pedagoška razprava. Pri založbi Rohwolt je izšla zelo obsežna razprava Horsta Brücka Die Angst des Lehrers von seinen Schülern. Vprašanja, ki si jih je zastavil Horst Brück, so izrazito izkustvena in pedagoško-psihološki problemi učitelja, učenca, strahu so prikazani na preprost, dojemljiv način, a hkrati s temeljitim poznavanjem tako pedagoških kot psiholoških vzgibov, ki jih učitelj doživlja v vsakdanji praksi. Agresivnost učencev, ki lahko sproži negotovost učitelja in še niz vzporednih, navzven neopaznih problemov, je vozlišče nadrobne analize avtorja. S posebno skrbjo je avtor obdelal pro-
blem učiteljeve avtoritete, razvrščajoč jo na več kategorij.
Tolstojeva hči o očetu. Kölnska založba Kiepenheuer je natisnila prevod knjige Tatjane Tolstoj Ein Lehen mit meinem Vater (Življenje z mojim očetom). Gre za spomine hčere Leva Nikolajeviča Tolstoja. Tatjana Tolstoj je bila drugi otrok izmed trinajstih, leta 1925 je kot vdova zapustila Sovjetsko zvezo in je živela v Parizu, potlej v Rimu. Spomini Tatjane Tolstoj so dragoceno pričevanje, knjiga ni zanimiva le za ljubitelje memoarne književnosti, pač pa tudi zato, ker odkriva mnoga ozadja, ki ilustrirajo pojmovanje vzgoje, medsebojno razumevanje v Tolstojevi družini, v kateri je bil pe-da;goški faktor za tedanj.i čas kaj nevsakdanji in napreden.
Otroci in mediji. Pri založbi Eulenhof je izšel zbornik Kinder und Medien kot Skupinsko delo strokovnjakov. Urednik in sodelavec zbornika Ralf Plenz se je s sodelavci osredotočil na televizijo, radio in časopise, pri čemer so posamezniki govorili o ustvarjalnem delu otrok in mladine pri oblikovanju in uresničenju mladinskih oddaj, tiska. Največ izkustva imajo nasploh pri tisku, vendar je radio zavzel že vidno mesto, medtem ko televizija šele postaja medij z obilnimi možnostmi.
Napredek v šolskem knjižničarstvu. Frances Lavern Carroll je pri založbi Pergamon izdal zajetno študijo Recept Advances in School Li-hrarianship, pregledno in uporabno je podal poglavitno problematiko šolskega knjižničarstva. Postregel je z izkušnjami v več državah, v katerih je področje profesionalno urejeno. Videti je, da se ta hip odvija tako v Angliji kot drugod trda bitka za
večji delež denarja za šolske knjižnice. Carrollova knjiga je bogat zbir strokovnih in praktičnih navedb, izkušenj, navodil. Avtor se posebej zavzema za aktivno šolsko knjižnico, za aktivizacijo obiskovalcev pa je treba knjižničarje sprostiti vseh del, ki zaviraijo dejavnosti z bralcem.
I. G.
Pesniški obisk v Dalmaciji. Med
zanimive literarne prireditve, ki postajajo že tradicionalne, sodi pesniška manifestacija »Dalmaciji u pohode.« Organizira jo že sedmo leto Kulturni center v Kninu s pomočjo svojih požrtvovalnih in sposobnih organizatorjev. Na tej literarni prireditvi sodelujejo pesniki, in sicer po en predstavnik iz vsake republike in avtonomne pokrajine. Ekipo izbira vsako leto selektor iz druge republike ali pokrajine, letos je bil to Ivan Kordič iz Sarajeva.
Prireditve se zvrstijo ob obali od Zadra do Kardeljevega, obiskali pa smo tudi otoke Korčulo, Vis in La-stovo. V dvanajstih dneh smo nastopali po šolah, v vojašnicah, zvečer pa smo se predstavili občinstvu kraja, kjer smo se ustavili tisti dan. V skupini so sodelovali Ljubivoje Ršumo-vič (Beograd), Goran Babic (Zagreb), Djordje Sudarsiki-Red (Novi Sad), Hasan Gundževič (Godija), Dragan Raduilovič (Titograd), Ivan Kordič (Sarajevo), Alajtin Tahiri (Skopje), Radoslav Zlatanovič (Kosovo) ter režiser Zoran Popovič, igralka Radmila Zivikovič in kitarist Uroš Dojčinovič. Po eno pesem vsalkega nastopajočega je povedala igralka v srbohrvatskem jezilku ob spremljavi kitarista, drugo pesem pa je prebral avtor sam v svojem jeziku.
Opazili smo, da se je mladina dostikrat udeležila tudi večernih prireditev za odrasle, ker je hotela še enkrat prisluhniti pesniški besedi. Presenečena sem bila zlasti nad pol-noštevilhim obiskom na teh prireditvah, ki niso bile organizirane kot na šolah in v vojašnicah, v katerih imajo publiko tako rekoč že zbrano. Bili smo priče izredni pozornosti, s katero so sledili nastopajočim.
Gostitelji so se potrudili, da smo se na svojem pohodu ustavili ob znamenitostih posameznih krajev. Bili smo gostje opata Pavla v znamenitem samostanu Krupa pri Zadru, ogledali smo si slapove Krke, obiskali smo ladjedelnico v Splitu, kjer nas je sprejel tudi predstavnik splitskega poveljstva jugoslovanske vojne mornarice. Zanimivo je bilo srečanje s prireditelji šibeniških iger za otroke, ki so nas nadvse prisrčno sprejeli in organizirali koncert znane skupine »Dalmatinske klape«, ki nam je spontano zapela nekaj pesmi, in to v vseh jezikih, ki so bili zastopani v naši skupini. Vsak udeleženec pohoda je dobil tudi zbornik Jugoslovanskega festivala otroka Zdravo, maleni.
Ves čas nas je spremljala tudi televizijska ekipa iz Sarajeva, ki je posnela tridesetminutni dokumentarni film. Na prireditev pa so povsod opozarjali estetsko oblikovani plakati. Začetna in prisrčna zaključna prireditev sta bili v Kninu — mestu, ki je organizator te pesniške manifestacije.
Prireditev ima prav gotovo velik pomen za poglabljanje prijateljstva med jugoslovanskimi narodi, pesnikom pa vrača spoznanje, da imajo še tudi v tem času ljudem kaj povedati.
Milena Batič
VSEBINA
Stran
Marjana Kobe: Fantastična pripoved, 2. del......................5
DRUŽBENA ANGAŽIRANOST V UMETNIŠKEM SNOVANJU ZA OTROKE IN MLADINO
Dr. Muris Idrizovič: Družbeno angažiranje v umetnosti za otroke in
mladino................................................13
Dr. Slobodan Z. Markovič: Družbena angažiranost v umetniškem ustvarjanju za otroke in mladino na literarnem področju..............17
Dr. Helga Glušič: Družbena angažiranost kot izhodišče Sediškarjevega
dela za mladino........................................20
Dr. Petar S. Pešut: Prežihov Voranc — proletarski mladinski pisatelj . .	24
Dr. Franc Zadravec: Angažirana »mladost« v prozi Miška Kranjca ...	29
Dr. Duško Cackov: Družbena angažiranost makedonske književnosti za
otroke in mladino v letih 1981 in 1982 ........................35
Igor Cvetko: Vzporednice med besedilom in glasbo v vokalnih delih s socialno in revolucionjirno motiviko za otroke in mladino v zadnjih
petdesetih letih........................................38
Dr. Manica Spendal: Socialna tematika v slovenski mladinski zborovski
glasbi zanjih petdesetih let..............' • •	44
Saša Vegri: Reizlična branja..................................52
Jasna Nemec-Novak: Zapis o mladinskih tekstih, slikanicah in glasbi na TV	56
OCENE — POROČILA
Dr. Denis .poniž: Preplet resnice in fantazije......................61
Zakonitosti literarne kompozicije v zabavnem in kreativnem branju	63
Mag. Marija Svajncer: Vez med jugoslovanskimi književnostmi ....	65
Sest novih knjig v zbirki Čebelica..........................66
Mag. Ljubica Marjanovič-Umek: Tridimenzionalni slikanici za najmlajše	68
Janko Ccir: Razveseljiv knjižni dogodek..........................69
Berta Golob: Monografija znamenitega Kranjca....................71
Srečko Kosovel in njegov opus v pregledni celoti................72
Mag. Marija Svajncer: Spomin na prelomna obdobja................73
Predstavitev naše sedanjosti..............................75
Kurirček — sodobna otroška revija..........................77
Igor Gedrih: Koristna informativna knjiga........................80
Prolegomena za obravnavanje stripa........................85
Priznanje partizanskega kurirja................................86
Jože Filo: Karel Grabeljšek-Gaber........................87
Ivan Sedej: Božo Kos................................89
Darka Tancer-Kajnih: Andersenova nagrada......................91
ZAPISI..................................................93
OTROK IN KNJIGA 17
Revijo ureja s sodelovanjem uredniškega odbora Darja Kramberger
Opremil Viktor Sest
Izdali
Pionirska knjižnica Mariborske knjižnice Pedagoška akademija Maribor
Festival Kurirček Pionirska knjižnica Ljubljana
Založila Založba Obzxjrja Maribor Za založbo dr. Rudi Lešnik
Natisnilo CGP Večer 1983 v Mariboru
Cisto naravno je, da se je TV kot mlad medij ozirala po stvaritvah v literaturi, saj se je ta izkazala z lepo bero za mlade, ob tekstih so se razživeli tudi številni ilustratorji in tako na naših policah ni težko najti zares lepih slikanic. Marsikatero t^h del je kar klicalo po prelitju v TV medij, obenem pa se je ponujalo glasbeniku, da v glasbeni podobi odrazi svoje ume-vanje dela.
Seveda prenos literarnega dela v televizijsko upodobitev pretrpi nekatere posege (krajšanje, nadomeščanje opisa s sliko), ki utegnejo prvotno zamisel okrniti ali celo bistveno prizadeti. Le težko bi našteli primer, da je literarno delo, preneseno na ekran, postalo umetniško tehtnejše od literarnega pobudnika. Vendar pa se je TV oddaja svojemu inspiratorju oddolžila vsaj na ta način, da ga je na svoj način popularizirala, opozorila mlade gledalce nanj in marsikaterega najbrž napotila k (ponovnemu) prebiranju zgodbe v knjižni obliki.
Jasna Nemec-Novak:
Zapisi o mladinskih tekstih, slikanicah
in glasbi na TV
Zdi se, da nas orisani radikalni kontrast v pisateljskih izhodiščih in ustvarjalnem postopku Kristine Brenkove na eni strani ter Vitomila Zupana in Jožeta Snoja na drugi neizogibno postavlja pred natančnejši teoretični razmislek o kategoriji »fantastika« v besedni ustvarjalnosti za mladino. Ta razmislek je na tem mestu našega razpravljanja tem bolj potreben, ker se v širokem razponu možnosti med orisanima radikalno kontrastnima pisateljskima postopkoma gibljejo vse doslej obravnavane fantastične pripovedi od Ingoličeve Udarne brigade (1946) naprej. Teoretični razmislek o kategoriji »-fantastika« v mladinski književnosti sploh je v pričujoči razpravi pomenljiv še zato, ker je tudi v neposredni zvezi z analizo naslednjih del, ki jih bomo uvrstili v razpravo.
Marjana Kobe: Fantastična pripoved
OTROK IN KNJIGA	MARIBOR 1983	LETNIK 11	ŠT. 17	STR. 1—100