BREZMEJNE  MEJE Jure   Kaštelan
Na križišču kjer se misel s srcem srečuje je nehala jokali žalovavka
v žile kjer kroži kri pritekle so votle rek
v kolobarje oči se je bujno življenje rastlin in zvezd naselilo
sonce podnevi in sonce ponoči kroži po zemljevidu dlani
po dlani razpraskani od ostric
po dlani ožarjeni z neponarejeno svetlobo
po dlani zemlje in kamenja
po dlani zaznamovani s človeško usodo
nestvarne so sanje vendar se rodijo v telesu
v grčavem spletu gibov in zvokov
meje so stvarne vendar je nestvarna ljubezen
v ledenem imenu minljivosti
v kolovratu kač ki iščejo mirno pot do pojišča
v izpah njenem stoku volčiče
na čelu kjer plahutajo nestvarne golobice
za čelnico kjer se misel spreminja v obliko ladje
kjer se večnost  spreminja v neminljivo minljivost
v edino zavetje ljudi
te meje so narejene zaradi otroških sanj
da bi drvar zvečer mirno odložil sekiro
da bi rudar ko se vrača pogledal sonce in zvezdni voz
da bi orač bil  menjave letnih časov vesel
da bi mornar imel pipo a pilot pristanišče
da bi žejni vode in lačni kruha imel
da neenaki postal bi enak pred zakonom pravice
712
da bi beton in jeklo dobila obliko srca
da bi rušeča misel našla ravnotežje na razmajanih tehtnicah
da bi nepismeni znal na pesku zapisati svoje ime
da bi naslikal obzorja po meri svojih želja
da bi zginile meje ki ločijo skupno pogačo sveta
s sončnimi nitkami okrašen in s srebruino ščipa
iz rešetk za katerimi čakaš na smrt
iz drobcev razdejanja
iz alkimije preračunanih obratov
iz sanj ki se rušijo v prah
rojeva se cvet perunike
na drgetih nevidnih prstov izproženih v neskončnost.
713