Prevodna literatura V vrsti redkih književnih del, ki se po pravici imenujejo »klasična", in ki smo jih v zadnjih letih dobili prevedena, stoji na posebnem mestu Zolajev „Germinal" (Poslovenil Alfonz G s p a n. V Ljubljani, 1933. Tiskovna zadruga. 617 str.). Seveda ta njegova „klasičnost", če mu dajemo ta predikat, ni priznanje preko vseh časov trajajoče, neminljive vrednosti umetniškega dela; danes jo moramo jemati zgolj historično. Nad „Germinalom" se je namreč izpolnila ista usoda kakor nad vsemi enakimi historičnimi deli, ki niso izrastla iz notranje bistrovidnosti in nujnosti umetniškega duha, ki po svoje razglablja nad večno popolnoma nedoumljivo uganko, ki se imenuje človek z njegovim dejanjem in nehanjem, ampak ki so večkrat z muko in trudom zgrajena na dognanjih človeškega uma, ki jih imenujemo „eksaktne vede". Notranje bistvo teh ved pa je, da se, če že ne napredujejo, vsaj venomer spreminjajo. In tako ni treba niti deset let, pa se istim vedam to, kar so nekdaj smatrale za višek spoznanja, zdi samo še naivno in primitivno. Ista usoda mora kajpada nujno zadeti tudi umetniška dela, ki so zgrajena na njihovi podlagi. Kje stoji n. pr. psihologija danes v primeri s časom, ko je Zola komponiral svoj „Germinai"! Homerju in Sofokleju nobena „eksaktna veda" ne more prav nič, ob 440. str. „Germinala", ki predstavlja nekako posebno potenco Zolajeve tehnike, pa se bo pomilovalno namrdnil celo mlad medicinec, ki je nekoliko pazljivo in misleče absolviral prvi semester anatomije! In namrdnil po vsej pravici, posebno če bo vedel, da je to samo eden značilnih fundamentov Zolajeve »umetnosti". Tako preostanejo taka dela samo kot dokumenti časa in avtorjev, ki so bili bolj sinovi svoje dobe, ko pa nje oblikovavci. Med takimi dokumenti je tudi »Germinal", ki je grandijozen monument bolj po širokem konceptu ko po svoji izvedbi. Čuje se „Maiora canamus!", deviza njegovega avtorja, in občuti se osebna tragika pisatelja, ki se mu ta namen ni posrečil, ker je — sin svoje dobe! — pač segel po instrumentu, na katerem so se takrat poskušali tudi vsi dru,gi. Tako je vseskozi zaslužno delo, da smo tudi Slovenci dobili prevod tega romana. Naši izobraženci bodo v njem videli tip razširjenega načina svoje-dobne metode reševanja umetniških in socijalnih problemov, mladi pisatelji pa polnoto življenja, ki jim bo lahko poučen zgled ob večkrat tako šablonsko primitivni tematiki njihovih del. Dobro bo služil jasen in precizen uvod, v katerem je Zolaja ž njegovo umetnostjo in dobo živo predstavil Fr. Šturm, tudi prevodu se pozna, da se je prevajalec v tekst vživel, čeprav se enako vidi, da mu ni bil popolnoma kos. Prevod je bil, tako se zdi tu in tam, izvršen s silno naglico. Kako bi bili sicer mogoči primeri, v katerih je prevajavec tako očitno pozabil na število, v katerem stoji subjekt! N. pr.: „Samo golo drevje na bregovih, ki jih je zmrzal pretvarjala v orjaške kandelabre, so motili (nam. „je motilo") plosko enoličnost..." ali: „... ko bo umirajoče meščanstvo nekega dne začutilo pri vsakem koraku, kako se obcestni tlak razletava pod njo (nam. „njim")!" Očitno je, da je prevajavec ob prevajanju teh kratkih stavkov v naglici pozabil, da stoji v izvirniku — ki ga nimam pri rokah! — v prvem slučaju (str. 395) plural „arbres", v drugem (561) pa singular „bourgeoisie", kateremu bi moralo odgovarjati v prevodu število predikata! Enakega iz- 360 vora so fraze, kakor n. pr.: »proti baraki, razsežnem, sirovo ometanem prostoru (nam. »razsežnemu, sirovo ometanemu poslopju", str. 53), ali „iz ust, ki so bile črne in krvave (nam. „bila črna in krvava", str. 524)"! Čudno je, da teh in enakih malomarnosti ni nihče opazil in popravil vsaj pri korekturi. . Sicer pa se tudi v ostalem jeziku prevajavca na premnogih mestih kaže vpliv naše „žurnaljščine", ki je v resnici slovenska posebnost, na katero lahko dobimo patent: vse drugod po kulturnem svetu je vzoren jezik prava conditio sine qua non za žunnalista, pri nas je malomarnost narobe ravno nekak pri-vileg tega stanu. Prevajalec nima nobenega čuta za pomen adjektivov: on mirno zapiše „usnjati pas" (42), „s prevretim zeljnatim perjem" (44), „zeljnate sadike" (45), »premogova plast" (63), čeprav je menda pri pouku francoščine — če že ne pri slovenščini — čul nekaj o razliki med »posesivnimi" in „kva-lifikativnimi" adjektivi. In ali res nima nobenega čuta za razliko med »usnjatim" in »usnjenim pasom"? Enako mu manjka čut za razlikovanje pomena glagolov, ki jih imamo v tranzitivnih in intranzitivnih dubletah. N. pr.: »moliti — moleti" (str. 75) in »valoviti — valoveti" (447). »Počepnil" in enake oblike (45, 52, 72) piše pač pod vplivom našega »prišepnil", kjer skoro ne moremo drugače, vendar pa pri njem pozneje (str. 158) nekdo pravilno »počene". Malomarnosti, ki ne kažejo ravno spoštovanja do dela, kakor je »Germinal", so nadalje: »je ložil premog v peč (55), »izpodtikal" (61, 301), »zavedla" (117), „se je narejal" (124 — nam. »delal"), »požirek kave boš napravila" (! — 138, 347), „da se pusti naravnim silam prosto pot" (183), „pod-molkla groza" (214), »staviti ponudbo" (251), silno razširjena napaka »povlekla" (286 — nam. »potegnila"), »štiri (nam. štirje"!) tisoči" (308) »je izbegnil odgovor" (318), »hajka" (419), »namišljena plat zvona" (446), »da se je vračunal" (475 — nam. »uštel"), »pokol" (515, 531 — nam. »pokolj"). »Iznekažen" (441, 612) je čudna križanica »nakaze" in »nekaznega", »šalu-zije" (422) pa so v prevodu francoskega romana prava kurijoziteta. Dialektična oblika je „tur" (401 — nam. „tvor"; po tem sistemu bi moral pisati „tuj" nam. »tvoj"!), »copati" (410 — nam. »copate") in »vojakec" (456). Ne samo nepotrebna, ampak naravnost napačna je »ritnica'( (72 in drugod), kjer bi bilo preprosto »stegno" popolnoma dovolj. — Znanost je, čeprav v precej drugačni meri, tudi ozadje drugega, dasi ne tako pomembnega romana, ki smo ga ob istem času dobili v prevodu (H. G. W e 11 s : Boj z Marsovci. Prevel Boris Rihteršič. Ljubljana, 1934. Založba »Prijatelj". 188 str.) Kar je tukaj znanosti — tehnika in biologija — služi samo kot nekako rahlo ozadje za zgradbo fantastičnih dogodkov, za katerimi se skoraj skriva teza, ki jo skuša Wells s tem romanom dokazati: »S tem, da je žrtvoval milijone mrtvili, si je človek kupil prvenstveno pravico za bivanje na zemlji in vzlic tujim vsiljivcem je zemlja njegova. Njegova je, in če bi bili Marsovci še desetkrat močnejši, kakor so. Kajti ljudje ne žive in ne umirajo zastonj (str. 172)." Učinkovitost Wellsovega pisanja je pred vsem v načinu, kako nekako malomarno kontrastira fantastične dogodke, ob katerih se bravcu lasje jezijo na glavi, s podrobnim opisom najbolj vsakdanjih trivijalnosti, trik, ki ga je s presenetljivim uspehom uporabljal že Gogolj. Ali pa opisuje refleks dogodkov v tujih ljudeh, ne v samem sebi, za kar sta v tem romanu vporabljeni epizodični figuri kurata in na pol blaznega vojaka, ki dajeta pisatelju priliko, da v svoj opis nadrobi vse polno duhovitih domislic. Vse to dela, da je nazadnje Wellsov roman po svoje bolj notranje verjeten ko Zolajev, čeprav ni zgrajen na eksaktnem znanju, ampak na 361 fantastičnih domislicah. To je tudi prevajalec v kratkem epilogu, ki suma-riono govori o avtorju, prav dobro formuliral (str. 188): „Vsa njegova moč je v znanstveno utemeljeni ali vsaj verjetni domišljiji, ki jo zna nad vse spretno zaviti v brezhibno literarno formo, da ne utruja..." Brez dvoma ima Wells več fantazije ko Zola, enako brez dvoma pa je tudi, da se človek, ki bere roman, rajši in prej uda fantaziji, ko recimo — statistiki. Prevod boleha na istih hibah, ki smo jih opazili že tudi na Gspanu in drugih. Tako beremo v njem stavke kakor n. pr. (str. 32): „Med vsemi posebnimi, začudenje zbujajočimi rečmi, ki so se zgodile tisti petek, se je zdela meni najznačilnejša spojitev vsakdanjih navad našega družabnega reda s prvim znakom tiste vrste dogodkov, ki je ves maš družabni red postavila na iglavo." Ali n. pr. (str. 168): „Zakaj sem potoval sam po tem mestu smrti? Zakaj sem ostal sam v njem, zdaj, ko je ležal ves zavit v črne prte na mrtvaškem odru?" V prvem stavku se skozi abstraktno dikcijo, v kateri je še vse preveč ohranjenega neprevedenega, neposlovenjenega originala, komaj z muko prerineš do njegovega smisla, v drugem primeru se zaman povprašuješ, kdo „je ležal ves zavit v črne prte", dokler se ti ne posveti, da veljajo te besede subjektu prejšnjega stavka, ki je »mesto", torej srednjega spola, na kar pa je prevajavec očividno v naglici pozabil, ker bi bil sicer moral zapisati, da je »ležalo vse zavito v črne prte na mrtvaškem odru"! Kar zdi se, da konsumira naš založniški trg tako množico prevodov, da naši preva-javci z delom več ne dohajajo in da zaradi tega svoje delo opravljajo s tako površno naglico. Trdot, ki kažejo, da se je prevajavec s svojim delom premalo potrudil, je tudi sicer dovolj. To so stavki, kakor m. pr. (str. 7): „Na njihovi zvezdi je ohlajenje že zelo napredovalo", ali (22): »Moja duša je bila ognjišče strahu in radovednosti". Z neko čudno pretirano doslednostjo piše prevajavec vseskozi »raztresen", in z oblikami, kakor „maximski" (35) in »rontgenski" (187), dokazuje, da tudi njemu ni jasen pravi pomen adjekti-vov, ne razlika med svojilnimi in kakovostnimi. V slovenščini bi bilo pravilno „lemuri" (ne »lemure", 7), »pokazalo" (ne »izkazalo", 8), »oknice" (ne »polknice", 11), »katran" (ne „ter" — 170). Tudi moramo v slovenščini pisati „kl»bčič",