RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Irena Stramljič Breznik UDK 811.163.6'373.46:81'36"17/18"
Pedagoška fakulteta v Mariboru
Oblikovanje poimenovanj za besedne vrste v slovensko pisanih slovnicah med leti 1791-1854
O Na vprašanji, kaj so besedne vrste in koliko jih je v slovenščini, danes že tradicionalno odgovarjamo, da so to skupine besed, specializirane za opravljanje določene skladenjske vloge, ter da jih je devet: samostalniška, pridevniška beseda, prislov, glagol, predikativ, predlog, veznik, členek in medmet.'
Toda pogled v starejše slovenske slovnice nas prepriča, da nista bili le delitev in število besednih vrst različni,^ ampak je zanje vladala precejšnja poimenovalna raznolikost.
1 Ob uporabi besednovrstnih poimenovanj v strokovnem razpravljanju ali pri jezikovnem pouku navadno niti ne razmišljamo o njihovi »pomenskosti« oz. se ne sprašujemo o njihovi motiviranosti, vendar razumevanje le-te lahko prispeva marsikatero pojasnilo, ki je tesno povezano s funkcijsko določenostjo besedne vrste. To pa je zlasti dobrodošlo v položaju, ko tovrstne kategorije uzaveščamo kot del slovničnega znanja.
1.1 V nadaljevanju se bom zato lotila analize besednovrstnih izrazov, iz katere bo razvidno, kako se je oblikovala tovrstna slovnična terminologija' v slovenskih slovnicah med leti 1791-1854, s posebnim pudarkom na iskanju besedotvorne motivacije poimenovanj. Izhodišče za primerjavo bo današnja klasifikacija besednih vrst, zato da bo pregledneje, kdaj sploh se pojavi določena besedna vrsta, in da bo lažje spremljati razvojne oblike njenega poimenovanja skozi slovensko slovnično izročilo.
V zastavljen časovni okvir sodijo avtorji naslednjih slovenskih slovnic: Mihael Zagajšek (1791)," Valentin Vodnik (1811),^ Jožef Muršec (1847),'^ Fran Malavašič (1849),^ Matija Majar (1850)^ in
Tako delitev navaja J. Toporišič, in sicer v naslednjili prispevkih: Samostalniška beseda, Linguislica (1972), 301-314; Besednovrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika, JiS XX (1974/75), 33-39; Slovenske zaimenske besede, JiS XX (1974/75), 117-119; Esej o slovenskih besednih vrstah, JiS XX (1974/75), 295-305, Slovenska slovnica, Maribor 1976, 175-404, Se k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, 7/5 XV (1979/80), 201-205.
^  I. Černelič Kozlevčar, Reševanje besednovrstnih vprašanj v SSKJ, Obdobja 8, Ljubljana 1988, 289-300.
Obravnavi slovničnega izrazja v slovenskih slovnicah se je posvečalo že več razpravljalcev. Med njimi: J. Rotar, Naše jezikovno izrazje, JiS IV (1958/59), 37-41, 78-81; F, Novak, Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova računica, 89-100; M. Pirnat, Znanstveni jezik v Vodnikovi slovnici, 101-108; J. Toporišič, Izrazjetvorje ob primerih slovenskega jezikoslovnega izrazja, 113-131. Prispevki omenjenih avtorjev so zbrani v Slovenski jezik v znanoslil. Zbornik prispevkov. Zbrala in uredila dr. Ada Vidovič Muha. Ljubljana 1986.
"   Mihael Zagajšek, Slovenska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag, Celje 1791.
103
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Anton Janežič (1854).' Zaradi zanimive terminologije sem upoštevala še Slomškov učbenik iz 1842,'° čeprav ni bil namenjen zgolj slovničnemu pouku.
Pred obravnavo besednovrstnih izrazov je potrebno odgovoriti na dvoje vprašanj: katere bistvene lastnosti opredeljujejo strokovni izraz in kakšna je pri njegovem oblikovanju vloga besedotvorja.
Izrazijska vprašanja slovenskega jezika so bila posebej aktualna že v drugi polovici 19. stoletja. Temeljna okoliščina, ki je sprožila to dejavnost, je bilo revolucionarno leto 1848, z njim možnost vpeljave slovenščine v šole in deloma tudi v urade. Zaradi dolge tradicije nemščine kot učnega jezika je tedaj nenadoma postalo nujno potrebno, da se oblikuje slovenska terminologija vsaj za šolske predmete. In ob tem so se pojavila tudi prva teoretična razmišljanja Ivana Macuna, kako »nov izraz ali terminus« oblikovati:" 1. izražati mora definicijo in opredelitev predmeta, 2. biti mora samostalnik, 3. izraz mora biti tvorjen po splošnih tvorbenih pravilih danega jezika. Te lastnosti so še danes aktualne v teoriji terminologije, ki izrazu pripisuje še naslednje lastnosti: enopomenskost, preciznost, deekspresivnost, in tri vloge, ki jih opravlja: imenovanje, označevanje, sporočanje.'2
Tretja definicijska lastnost termina izpostavlja načelo tvorbenosti, ki se mora skladati s tvorbenimi vzorci jezika tako, da je možno tvoriti tudi nove izraze, ki pripadajo isti pojmovni kategoriji. Ko se govori o tvorbenih vzorcih danega jezika, se torej dotikamo sistema jezika, tega pa raziskujejo jezikoslovci. Iz tega izhaja, da je oblikovanje področnega izrazja ne samo vprašanje strokovnjakov, marveč tudi jezikoslovcev, ki raziskujejo besedotvorni sistem. Tako besedotvoije nima le pomena za teorijo jezika, ampak ima tudi povsem praktično vrednost: na podlagi sestavin izraza lahko razpoznavamo njegov pomen oz. analogno po strukturi sestavin tvorimo nov izraz.
2 Besedne vrste so opredeljene glede na različne skladenjske vloge, ki jih lahko imajo v stavku, in se danes obravnavajo pri oblikoslovju.
Omenjeni slovničarji so jih predstavljali v različnih delih svojih slovnic, ki so jih tudi različno poimenovali. Zagajšek je v poglavju Od besedeveidnosti (23) razlikoval osem stav. Vodnik je o devetih plemenih besedi razpravljal v poglavju Besede (9), Muršec je razlikoval v Besednih plemenih (5) besede deveterega pomena, Slomšek je pisal o deseterih besednih plemenih (133). Malavašič je podobno kot Vodnik v poglavju Besede (7) prikazoval besede devetih plemen, ki so deli govorjenja ali pogovora, Matija Majar je kot ilirist predstavil v slovničnem delu slova deveterega plemena (15) in Janežič je v poglavju o Zlaganju in sklanjanju (11) utemeljeval devet govornih delov.
Natančnejšo predstavo o številu in razumevanju besednih vrst pri posameznem slovničarju prinaša naslednja preglednica, v kateri so z zvezdico označene tiste kategorije besed, ki danes ne predstavljajo samostojne besedne vrste.
^   Valentin Vodnik, Pismenost ali Gramatika za Prve Šole, Ljubljana 1811.
"  Jožef Muršec, Kralka slovenska slovnica za pervence, Gradec 1847.
^   Fran Malavašič, Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi, Ljubljana 1849. ^   Matija Majar, Slovnica za Slovence, Ljubljana 1850.
''^   Anton Janežič, Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter malim ćirilskim in glagolskim berilom za Slovence, Celovec 1854.
Anton Slomšek, Blaže ino Nežica v nedeljski šoli, Celje 1842.
" Ivan Macun, Slovenska terminologija v obče in posebno jezikoslovna, SG (1862), 67-72.
O. Kunst Gnamuš, Znanstveno izrazje in proizvodnja znanstvenih pomenov; F. Pediček, Teorija znanstvene terminologije (Poizkus utemeljitve in orisa). Terminologija v znanosti Prispevki k teoriji Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1984,49-57; 17-35. ______________________________
104
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Preglednica 1: Število in razvrstitev besednih vrst v slovnicah 1791-1854.
ZAGAJŠEK, 1791
1. Imenska beseda (Nennwort)
2. Namestna beseda (Fürwort)*
3. Časna beseda (Zeitwort)
4. Sredliva beseda 'deležnik' (Mittelwort)*
5. Predbeseda (Vorwort)
6. Zravn'beseda 'prislov' (Nebenwort)
7. V'mesbeseda 'medmet' (Zwischenwort)
8. Vezliva beseda (Bindewort)
VODNIK, 1811
1. Ime
2. Perlog
3. Namestime*
4. Glagol
5. Deležje*
6. Predlog
7. Narečje-
8. Vez
9. Medmet
SLOMŠEK, 1842
1. Djanke (Zeitwörter)
2. Kazanke (Geschlechtswörter)*
3. Poglavke (Hauptwörter)
4. Priložnice (Benwörter)
5. Števnice (Zahlwörter)*
6. Namestnice (Fürwörter)*
7. Pridjavke (Nebenwörter)
8. Predloge (Vorwörter)
9. Vezavke (Bindewörter)
10. KJicavke (Empfindungswörter)
MURSEC, 1847
1. Ime
2. Prilog
3. Številnica*
4. Zaime*
5. Glagol
6. Narečje
7. Predlog
8. Vez
9. Medmet
MALA VASIC, 1849
1. Ime (Hauptwort)
2. Prilog (Beiwort)
3. Številno ime (Zahlwort)*
4. Mestime (Fürwort)*
5. Glagol (Zeitwort)
6. Predlog (Vorwort)
7. Narečje (Nebenwort)
8. Vez (Bindewort)
9. Medmet
MAJAR, 1850
1. Ime samostavno
2. Ime pridavno
3. Čislo*
4. Zaime*
5. Glagolj
6. Predlog
7. Prislov
8. Vez
9. Medmet
JANEŽIČ, 1854
1. Ime samostavno (Nomen substantivum)
2. Prilog (Nomen adjectivum)
3. Zaime (Pronomen)*
4. Številnica (Nomen numerale)*
5. Glagol (Verbum)
6. Predlog (Praepositio)
7. Prirečje (Adverbium)
8. Vez (Conjuctio)
9. Medmet (Interjectio)
105
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE   IN  ČLANKU
2.1 Samostalniška beseda je definirana kot poimenovanje za različno predmetnost (osebo, žival, stvar, pojem), ki ima v stavku primarno vlogo osebka in predmeta.
Njeno samozadostnost kaže današnje poimenovanje samostalnik < tisti, ki je samostalen; samostalen < tak, ki stoji sam. Korenine tega poimenovanja srečamo že pri Zagajšku (25), saj jo imenuje »samustojoča imenska beseda, katera v' enimu govorjenju sama iz sebe zamore stati«. Druga sinonimna izraza sta še imenska < ta, kije povezana z imenom ali poglavitna beseda < taka, ki je (primerljiva) z glavo oz. po glavi. Slednja motivacija je že nekoliko zabrisana, vsekakor pa metaforična: beseda je med besednimi vrstami pomembna, kot je pomembna glava pri delih telesa. To motivacijo je uporabil tudi Slomšek. Imenoval jo jepoglavka, saj kaže »poglavitne reči, lastnosti ino ljudi« (133).
Vodnik, Muršec, Malavašič so uporabljali le izraz ime kot prevod nemškega izraza der Hauptwort, Majar in Janežič (verjetno po vzoru ruščine) pa besedno zvezo ime samostavno. Pri slednjem poimenovanju se odpira zanimivo vprašanje o podstavi: ali gre v tem primeru za zloženko samostaven < tak, ki se sam stavi ali pa, in to je najverjetneje, le za obliko pridevnika -()ven za današnjo -()len: samostalen < tak, ki stoji sam.
Del samostalniške oz. pridevniške besede je tudi zaimek < to, kar je (nadomestilo) za ime, ki je tvorjenka iz predložne zveze. Zagajšek je uporabljal izpeljanko namestna (beseda) < taka, ki je namesto. Vodnik izpeljanko iz predložne zveze namestime < to, kar je namest(o) imena, Muršec zaime < to, kar je za ime. Enak izraz srečamo pri Majarju in Janežiču. Malavašič izhaja iz podobne podstave kot Vodnik mestime < to, kar je (na)mest(o) imena. V tvorbi je bil povsem samosvoj Slomšek z izpeljanko iz pridevnika namestnica < tista, kije namestna.
2.2 Tudi izraz pridevnik je tvorbeno izpeljanka četrte stopnje iz glagolske podstave. Poglejmo njeno verižno tvorbo: pridevnik < tisti, ki se prideva; prideven < tak, ki se prideva; pridevati < večkrat pridati; pridati < dati pri 'zraven'. Slednja glagolska podstava je tvorbeno produktivna v vsem obravnavanem slovniškem izročilu.
Zagajšek je v okvir imenske besede pritegoval ne samo samostalnik, ampak tudi pridevnik, ki ga je imenoval zravnstavliva (beseda) < taka, ki se zravn stavi; podstava je nastala iz prislova in glagola kot posledica kalkiranja iz nemščine. Drug njegov uporabljen izraz je bil perstavliva (beseda) < taka, kise (rada) perstavi; perstaviti < staviti per 'zraven'. Vodnik, Muršec, Malavašič in Janežič so iskali motivacijsko podstavo v glagolu priložiti: tisti, ki se priloži > prilog, Majar pa ga je imenoval besednozvezno z zapostavljenim pridevnikom ime pridavno; pridaven < tak, ki se pridava. Izpridevniško izpeljanko znova zelo individualno oblikuje Slomšekpriložnica < tista, kijepriložna; priložen < tak, ki se priloži; priložiti < ložiti pri 'zraven' z utemeljitvijo, da »/.../ priložijo besedi kaj lepiga alj gerdiga« (133).
Tudi števnik < tisti, ki je števen; števen < tak, ki šteje je pridevniška beseda, imenovana pri vseh naštetih slovničarjih.
Besednozvezno jo je Zagajšek imenoval številska beseda. Vodnik številno ime, verjetno po njem enako še Malavašič številno ime. Enobeseden izraz številnica < tista, ki je številna sta uporabila Muršec in Janežič, Slomšek je uporabil števnico; števnica < tista, kije povezana s števnim, medtem ko Majar slovani in piše o čislu.
2.3 Izraz glagol je csl. izposojenka v pomenu 'beseda' iz glagolati 'govoriti' iz psi. goZ-go/.'" Kot slovnični termin ga prevzame večina slovničarjev. Zlasti Vodnik je tudi razložil, da je »/g/lagol
Podrobneje o tovrstnih obrazilnih vprašanjih sem pisala v prispevku Škrabčeva obravnava priponskih obrazil -(a/i)v/loc, Škrabčeva misel 2, Nova Gorica 1997, 193-200.
F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I, Ljubljana 1977, 144.
106
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
beseda nam neznana, drugim Slovencam pa dobro znana. Al ker nobene bolši namest nje ni, jo v potrebi na posodo vzamemo.« (64)
Posebnosti so Zagajškovo poimenovanje časna beseda < taka, kije povezana s časompo nemškem prevodu der Zeitwort in Slomškova sinonima h glagolu, to sta: djanka < tista, ki je povezana z d(e)janjem in djanska beseda, v katerih oba avtorja skušata zajeti tipični lastnosti glagolska besedne vrste: Zagajšek njeno oblikoslovno, Vodnik pa skladenjsko.
2.4 Tudi prislov je tvorjenka iz predložne zveze: tisti, ki je pri slovu. Najverjetneje gre za pomen besede slovo 'glagol', ki je znan v stcsl.'^ Torej beseda pri glagolu. Izmed omenjenih slovnic je termin v taki obliki uporabljen edino pri Majarju (39). Sicer pa so se uporabljaU kar trije izrazi: Zagajšek ga je tvoril sklopno zravnbeseda pod vplivom nemščine der Nebenwori, Vodnik, Muršec, Malavašič su uvedli poimenovanje narečje. Vzrok za takšno ime je utemeljil le Vodnik: »Narečja /.../ narekvajo, kako so namenjeni glagoli /.../, ker z njimi narečemo, kakšino je delo glagolovo, al kakšine so njega okolišine /.../.« (107) Tvorjenka je torej izglagolska: narečje < to, kar se noreče; nareči < reči na 'povrh/dodatno'. Slomšek jih je imenoval pridjavke; pridjavka < tista, ki se pridjava; pridjavati < večkrat pridjati; pridjati < djatipri 'zraven', Janežiču pa so bili prislovi prirečja; prirečje
< to, kar se prireče.
2.5 Očitno je, da se je medmet s podstavo to, kar se meče med (kaj) 'vmes' utrdil do danes kot besednovrstno poimenovanje, oblikovano že v prvi polovici 19. stoletja. Kot tvorjenka je zanimiva podstavno in naglasno: danes ni znan glagol *medmetati, ki bi bil po nastanku glagolska tvorjenka iz proklitične zveze;"" in hkrati je tvorjenka naglašena na obrazilu, ki je dolgo in široko {medmet), za rćizliko z drugimi proklitičnimi »sestavljenkami«, ki so naglašene vselej na podstavi, oz. v primerjavi s pravimi sestavljenkami, ki so navadno dvonaglasne in je pri takih predpona med-kratko naglašena.
V predstavljenih slovnicah je termin prvi uporabil Vodnik z opredelitvijo, da »so besedice, s katirimi damo na znanje kakšin občutik naše duše; so glasi naših notranjih občutkov, ktire med naš govor vmes metamo ali mečemo« (113). Uporabljal se je vse do Janežiča z izjemo Zagajškovega sklopa vmesbeseda (der Zwischenwort) in Slomškove izpeljanke klicavka < tista, ki kliče, kajti »z njimi kličemo, kedar kaj občutimo« (134).
2.6 To, kar se predloži, je predlog, za katerega prav tako velja, da se je kot besednovrstno poimenovanje ohranil, saj je skupen vsem obravnavanim slovnicam z izjemo Zagajškove, kjer seje uporabljal kalkiran prevod iz nemščine predbeseda po der Vorwort.
2.7 Zadnja besedna vrsta, ki je vzporedna današnji kasifikaciji, je veznik < tisti, kije vezen; vezen
< tak, ki veže. V vseh obravnavanih slovnicah se je pojavljal kot izglagolska izpeljanka vez < tista, ki veže, le Slomšek je znova napravil obrazilno varianto vezavka.
2.8 Besedni vrsti členek inpovedkovnik se pojavita v besednovrstni teoriji šele v 20. stoletju. Členek lahko besedotvorno izrazimo kot manjšalnico majhen člen, torej majhen člen v besedilu, in poimenovalno nastopa v Breznikovi slovnici (1934, 145-146), kjer mu je členek nadpomenka za členke v ožjem smislu, prislove, predloge in veznike. Danes so členki po Toporišiču definirani kot skrčki celih stavkov" in kot taki tudi besediloslovna kategorija. Izraz povedkovnik < tisti, ki je povedkoven;povedkoven < tak, kije (namenjen) zapovedekje poimenovalno vpeljal J. Toporišič'^
'5 F. Bezlaj, ESSJIH, Ljubljana 1995, 266.
J.Toporišič, Glagolske »sestavljenke« iz zveze glagol + predložna zveza, Dirierta/ionej AT'(1996), 109-123.
J. Toporišič, Členki in njihovi stavčni ustrezniki,SSJLK, Ljubljana 1991, 3-16. '8 Op. 1.
107
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE   IN  ČLANKI
v sedemdesetih letih kot besedno vrsto, ki služi za povedkovo določilo, in je slovenjen izraz za predikativ po ruski slovnici."
Obravnavano lahko strnjeno prikažemo v preglednici, kjer so poimenovanja besednih vrst v naslednjem zaporedju: samostalnik, zaimek, pridevnik, števnik, glagol, prislov, medmet, predlog, veznik, primerjana pri Zagajšku, Vodniku, Slomšku, Muršcu, Malavašiču, Majarju in Janežiču.
Preglednica 2: Primerjava besednovrstnih poimenovanj v slovenskih slovnicah 1791-1854.
3 Sklep
Predstavljen razvojni pregled oblikovanja besednovrstnih izrazov nam kaže, da se današnja poimenovanja v veliki meri navezujejo na tradicijo izrazja v slovensko pisanih slovnicah 19. stoletja. Mnogokrat je namreč opazna globinsko enaka tvorbena podstava, ki se je na površini, tj. izrazno, različno oblikovala, kar je bilo tesno povezano s slovničarjevo (izrazjetvorčevo) stopnjo uzaveščenosti o besedotvornih možnostih slovenskega jezika.
Ob močni naslonitvi na nemščino je slovenskemu izrazju utiral pot Zagajšek, kar je opazno v velikem številu sklopov, ki so posledica dobesednega prevoda nemškega izraza in nato zlepljanja prevedenih sestavin.
Za uspešnega izrazjetvorca velja Vodnik, čigar izrazi (glagol, medmet, predlog in deloma obrazilno drugačna vez) so se ohranili vse do danes. To je bilo povezano z njegovim dobrim poznavanjem besedotvornega sistema, ki mu je v svoji slovnici namenil štirinajst strani (148-162). Vsako besednovrstno poimenovanje je tudi utemeljeval glede na funkcijo besedne vrste oz. pojasnjeval, od kod in čemu je izraz sprejel (npr. za glagol), in tako kazal svojo široko razgledanost in poznavanje tudi ruskega slovničnega izrazja, zlasti iz slovnic Smotrickega (1619) in Lomonosova (1757).
Muršec in Malavašič sta izrazje v glavnem prevzemala po Vodniku. Posebno mesto ima Majar, saj se je ohranilo ali je njegovo besednozvezno poimenovanje postalo izhodišče današnjemu. Ime samostavno in ime pridavno sta dejansko podstavi današnjemu samostalniku in pridevniku, podobno
A. v. Isačenko, Gramatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostavlenii s slovačkim I, Bratislava 1954. i
108
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
kot Muršec je z zaimenom sooblikoval današnjo različico zaimka, obdržali so se glagolQ), prislov in po Vodniku že uveljavljena medmet in vez. Janežič se je od teh poimenovanj oddaljil s prilogom in prirečjem za pridevnik in prislov. V tej razvojni verigi poimenovanj pa je Slomšek veljal za sistemsko doslednega, vendar preveč individualnega tvorca. Njegovi izrazi se niso ohranili vsaj iz dveh razlogov: učbenik Blaže inu Mežica v nedeljski šoli ni veljal kot predpisana slovnica niti ni prinašal zgolj jezikovnih vsebin; vsa poimenovanja besednih vrst je sicer sistemsko dosledno oblikoval: izrazi so bili samostalniki, izpeljanke, toda z ženskospolskimi obrazili, kar je z vidika spolskosti zaznamovano in kot tako manj primemo za strokovno izrazje, ki teži k nezaznamovanosti.
Z vidika upoštevanja temeljnih načel za oblikovanje termina je pri vseh slovničarjih z izjemo Zagajška razpoznavna težnja, v izrazu zajeti definicijske lastnosti besednih vrst. Oblikovani izrazi so v devetdesetih odstotkih samostalniške izpeljanke, večinoma obraziljene z moškospolskimi morfemi. Vse naštete lastnosti pa predstavljajo pozitivno tradicijo, iz katere črpa tudi današnje jezikoslovno izrazjetvorje.
109
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4
RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Irena Stramljič Breznik
UDK811.163.6'373.46;81'36"17/18"
SUMMARY
FORMATION OF WORD CLASS TERMS IN GRAMMARS WRITTEN IN SLOVENE BETWEEN 1791 AND 1854
A historical review of the formation of terms for word classes shows that present-day terms heavily rely on the tradition of terminology in grammars written in the Slovene language in the 19"' century. Many terms had the same underlying generative pattern, which then developed into different surface realization, highly dependent on the grammarian's (word-former's) level of awareness about the word-formation potentials of the Slovene language.
An important pioneer of Slovene terminology was Zagajšek. The strong German influence in his efforts is reflected in a large number of compounds, which resulted from literal translations of German terms: he took Slovene translations of components of German terms and glued them together.
Valentin Vodnik was also very productive in word class terminology. His terms—glagol (verb), merfmc/ (interjection), predlog (preposition) and vez (copula; partly changed in the suffix) have survived until the present day. The felicity of his terms is due to his good command of the word-formation system, which he discussed on fourteen pages of his grammar-book (148-162). He justified each word class name in terms of the function of the word class, and explained where he got the term and why he adopted it (e.g. for glagol, verb), displaying his broad knowledge and familiarity with the Russian grammatical terminology, especially, as is well known, from the grammars by Smotritsky (1619) and Lomonosov (1757).
Muršec and Malavašič mainly borrowed their terms from Vodnik. In the light of today's terms, a special place goes to Majar. His terms with the typical structure of noun phrases has either been preserved till today or has served
as the foundation for today's terms. Ime samostavno (name standing alone) and ime pridavno (name added to) are actually the underlying formative patterns for today's samostalnik (noun, 'which stands alone') and pridevnik (adjective, 'which is added to'), just as Muršec was the co-author with his zaime (pronoun, 'which /stands/ for a name') of today's version oizaimek (pronoun). The terms glagoli]) (verb), prislov (adverb) and two names that were widely recognized already in Vodnik's time, namely med-mel (interjection) and vez (copula), have remained in use to the present day. Janežič made a step away from these terms by introducing prilog and prirečje for pridevnik (adjective) and prislov (adverb) respectively. In this chain of terminology development, Slomšek earned the reputation of a systemically consistent, yet excessively individual creative mind. His terms failed to survive for at least two reasons: his textbook Blaže inu Nežica v nedeljski šoli (Blaže and Nežica in Sunday school) was not the obligatory grammar book in schools and it did not deal with language matters exclusively; and secondly, all his names for word classes, though systemically consistent and derived nouns, had feminine endings, which made them grammatically marked and thus less appropriate as technical terms, which ideally tend to be unmarked.
In terms of observing basic principles of term formation all these grammarians, with the exception of Zagajšek, tended to create names that would incorporate defining properties of particular word classes. In 90 per cent, of the cases, these terms were derived nouns, mostly with masculine suffixes. All these features make up the positive tradition upon which also contemporary linguistic terminology formation is founded.
110
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 44, 98/99, št. 4