Mihael Jurjevič Lermontov.
(Spisal Ivan P.)
ne 27. julija (15. po jul. koled.) letošnjega leta je minulo petdeset  let,  kar je  umrl j eden
izmed prvih ruskih pesnikov, Mihael Jurjevič Lermontov. Po vseh ruskih mestih  so  se   ob tej   priliki  primerno
spominjali velikega pokojnika in s tem pokazali, da časte svoje velike može. — Mihael Jurjevič Lermontov se je rodil dne 14. oktobra 1814.1. v Moskvi.
„DOM IN SVET", 1891, štev. 10.
Otroških let pa ni preživel v mestu, temveč na kmetih v bogati dvorjanski hiši. V mladosti torej se je lahko na-vzel  ljubezni do ruske prirode,   ruske
28
?99999999999999?9999999999999999999999999?
?999999999999999
434                                      Mihael Jurjevič Lermontov.
vasi. Posebno se je mlad seznanil z življenjem ruskih plemenitnikov na kmetih in spoznal razne grde njih napake. Manj pa je spoznal prosti narod in njegove vrline, ker ga je od njega ločil visoki rod in bogastvo njegovih rednikov. Zaradi tega se v pesnih le malo spominja prostega »mužika«,temveč duh mu plava le v tako imenovanih boljših družinah.
Kakor Puškin, tako tudi Lermontov ni bil čisto ruskega rodu. Puškin je bil po materi vnuk znamenitega Arabca (Petra Velikega) Abrama Petroviča Ha-nibala, Lermontov je pa po očetu potomec stare škotske rodbine. Po škotskem poročilu je v XI. stoletju jeden Lermontovih prednikov kot sobojevalec Malcolma dobil posestvo v tej deželi. V XVII. veku so bile na Škotskem velike zmešnjave, in zaradi teh zmešnjav je Jurij Lermont zapustil svojo domovino in se preselil na Poljsko, potem pa v Moskvo. Car Mihael Teodo-rovič mu je podaril v gališkem ujezdu osem vasij in več neobdelanih zemljišč, naročivši mu, naj uči novokrščene Nemce in Tatare vojaške službe. Jurij Lermont je imel tri sinove in srednji izmed njih je začetnik ruske rodbine Lermontovih (Lermantovih). Rodbina je polagoma obubožala in stari oče slavnega pesnika je bil reven in neplemenit častnik, ki je moral prositi za plemsko dostojanstvo, da je mogel spraviti sina v vse-učiliščno odgojišče.
Pesnikov oče Jurij Petrovič Lermontov je služil v I. kadetskem voju in 1811. leta šel v ostavko kot stotnik. Nastanil se je na svojem posestvu v vasi Kroptovki v tulski guberniji, efre-movskem ujezdu. Na tem posestvu je živelo tudi njegovih petero sester, ki so bile v velikem prijateljstvu z Rodbino Arsenjevih, katera je živela v sosedni vasi Vasiljevski.  V tej rodbini se
je seznanil z Elizabeto Aleksejevno Ar-senjevo rojeno Stolipinko in ž njeno jedino hčerjo Marijo Mihajlovno; mudili sta se v Vasiljevski na potu iz Moskve na svoje posestvo Tarhani v penzenski guberniji, čembarskem ujezdu. Jurij Lermontov je bil lep mož in se je bil v glavnem mestu priučil prijaznemu vedenju. Mladi Mariji Mihajlovni se je takoj tako prikupil, da sta se zaročila, predno je odpotovala s svojo materjo iz Vasiljevske. Ponosna rodbina Stolipin-Arsenjevih ni bila prav zadovoljna, da si je Marija Mihajlovna izbrala neboga-tega in neplemenitega častnika, in to je tudi marsikdaj pokazala.
Po poroki se je nastanil Jurij Lermontov s svojo soprogo v Tarhanih pri Elizabeti Aleksejevni, ki se ni marala ločiti od svoje jedine hčere. Materi je bila jedino veselje, odkar ji je umrl soprog. Zaradi slabega zdravja Marije Mihajlovne so se pa kmalu vsi preselili v Moskvo, kjer se je rodil dne 15. oktobra 1814. leta slavni pesnik. Dali so mu ime Mihael, ker je bilo tako ime njegovemu dedu po materi. Kmalu so se pa iz Moskve zopet vrnili v Tarhani. Zakonsko življenje Lermontovih ni bilo srečno.- Elizabeta Aleksejevna je bila jako ostrega značaja in prevzetna, Jurij Petrovič pa je bil nagle jeze. Zaradi tega seje v družino vgnezdil prepir. Marija Mihajlovna je neprestano bolehala, družinski prepir ji je pa še bolj izpodkopal zdravje. Mladi Lermontov še ni izpolnil polovice tretjega leta, ko mu je že mater pokosila smrtna kosa. Umrla je za jetiko. Veliki pesnik se je pozneje živo spominjal svoje matere, četudi jo je izgubil tako zgodaj. V jedni svojih popevk se spominja pesmi, katero je pevala rodna mati.
Po smrti svoje žene ni mogel Jurij Petrovič več na to misliti, da bi še ostal
„DOM IN SVETi« 1891, štev. 10.
435
pri svoji tašči. Preselil se je v Krop-tovko na svoje posestvo. Cez nekaj časa je zahteval k sebi sina. Tašča mu pa ni hotela izročiti deteta, ki jo je spominjalo na jedino hčer. Zaradi sina se je začela huda borba. Oče je moral naposled odjenjati, ker so bili tudi drugi ljudje proti njemu. Očitali so mu, da so to le njegove muhe, zakaj za vzgojo otrokovo bode skrbela laže bogata tašča, nego on. Oče se je udal iz prva, da ostane mladi Lermontov pri tašči le še dve leti, a tudi še potem ga je pustil pri Arse-njevih.
Borba med očetom in taščo je bila jako pomenljiva za duševni razvoj mladega Lermontova, ki je že v otroških letih kazal nenavadno razumnost in občutljivost. V tej borbi in v zgodnji smrti matere treba iskati prvega vzroka temu, da prešinja vse njegove pesmi neka mračnost, neki pesimizem, ki pa ni pesimizem po Schopenhauer-jevem nauku. Lermontov se je že v otroških letih čutil nesrečnega, četudi je zanj jako skrbela dobra tašča. Pri Arsenjevih so mladega Lermontova močno razvajali. Vsi so ga zabavali in kratkočasili. K sreči je bila odgojiteljica, Nemka H. O. Remer, jako pametna in poštena ženska. Učila ga je, da mora ljubiti bližnjega, in ga silila, da je prosil odpuščanja celo posle, katere je razžalil. V otroških letih je Lermontov bil jako bolehen, da, bil je celo jedenkrat dolgo hudo bolan in se ni mogel zabavati z drugimi otroki. Ta bolezen je imela veliko moč na razvoj njegove duše. Ko se ni mogel zabavati z drugimi dečki, iskal je zabave v samem sebi, kakor nam sam pripoveduje. Po noči, ko ni mogel spati, premišljeval je razne stvari, in živa domišljija se mu je tako razvijala jako zgodaj.
Zaradi slabega zdravja so Lermontova vodili v kavkaške toplice. Tako je deček
že v jednajstem letu videl Kavkaz in njegove prirodne lepote. Kako živo so se mu vtisnile v spomin kavkaške gore, vidimo iz njegovih pesmij. Posebno za prve svoje pesmi je jemal snov iz kav-kaškega življenja. Tudi njegov roman »Junak našega časa« se vrši na Kavkazu.
Zgodaj, da, prezgodaj so se v njem začele vzbujati razne strasti. Temu je bil pač največ kriv prepir med njegovim očetom in babico. Zgodaj je spoznal, da niso vsi ljudje dobri na svetu, da se sovražijo in obrekujejo drug drugega. Težko je delo že otroku, da so govorili o njegovem očetu jako prezirljivo. To je v njem posebno vzbudilo samoljubje. Premišljal je, kako bi proslavil rod Ler-montovih. Naravno je, da je sanjal o veličju svojih škotskih prednikov, in da mu je zlasti ugajala pravljica, da rod njegov izhaja od španjskega vojvode Lerme. Lermontov se jo rad podpisoval s tem imenom v pismih.
Kakor je bila tedaj navada, vzgoje-vali so Lermontova francoski vzgojitelji, med drugimi neki polkovnik Napoleonove garde, ki je 1819. leta bil vjet in je potem ostal v Rusiji. Ta mož je dečku vcepil ono navdušenost za Napoleona, katero izraža pesnik v nekaterih pesmih.
Ko je dovršil Lermontov 13 let, vzela ga je babica s seboj v Moskvo, kjer je vstopil v »plemenitaško vseučiliščno od-gojišče«. Ker se babica ni hotela ločiti od njega, nastanila se je v Moskvi, in Lermontov je bival le po dnevu v odgojišču, po noči je pa doma spal. O bivanju Lermontova v odgojišču se ne ve dosti. Učil se je dobro. Pri javnem izpitu je dobil prvo darilo. Bližal se je nekoliko svojemu očetu, h kateremu je hodil na počitnice. V odgojišču je Lermontov zložil prve  pesmi.
28*
436
Mihael JurjeviC Lermontov.
Iz početka je po svoje prekrajal Puškinove, potem je delal samostojne. In tedaj je pokazal nenavadno nadarjenost. V letu 1830., v mesecu avgustu je vstopil Lermontov v moskovsko vseuči-
v
lišče. Z njim so bili v vseučilišču mnogi mladeniči, ki so pozneje delovali v ruskem slovstvu in v javnem življenju. Lermontov se ni dosti brigal zanje. Vse je nekako preziral. Vedno je čital in pisal. Babica mu je priskrbela vse novejše in zanimivejše knjige, ki so izšle v tujih slovstvih. Tudi s profesorji se ni dobro razumeval. Nekoč mu je pri izpitu rekel profesor: »Jaz vam tega nisem razlagal, povejte mi, kar sem razlagal. Rad bi vedel, od kod vi zajemate svoje znanje.« Lermontov mu je pa rezko odgovoril: »Rad vam verjamem, da tega še niste čitali, preveč novo je in do vas še ni prišlo. V moji biblijoteki so pa vsa najnovejša dela iz tujih slovstev.« Lahko je umevno, da so se ga vsi radi izogibali. Na vseučilišču je Lermontov pridno nadaljeval svoje pesnikovanje. Jako veliko je število pesmij, katere je zložil v teh letih. V teh pesmih so v glavnih potezah narisane vse ideje, katere je izrazil pozneje le krepkeje in določneje.
Lermontov ni dovršil učenja na moskovskem vseučilišču, najbrž zato ne, ker mu niso bili profesorji posebno prijazni. Hotel je prestopiti v peterburško vseučilišče. V Peterburgu so mu pa odbili prošnjo, da bi mu všteli leta, katera je prebil na moskovskem vseučilišču. Da bi bil poprej samostojen, vstopil je v šolo »gardnih podprapor-ščikov in kavalerijskih junkerjev«, iz katere šole je mogel v dveh letih izstopiti kot častnik. Nekoliko je pa tudi Lermontova to vleklo v to šolo, ker je bilo v njej več  prejšnjih  njegovih  to-
v
varišev iz odgojišča in vseučilišča. Živ-
ljenje v tej šoli   se  mu  ni   zdelo  pri jetno ; vsaj v nekem pismu se je izrazi da sta bili te dve leti strašni. Na vide: pa je bil tukaj veselejši, nego na vs učilišču in je tudi več  občeval s sv jimi  tovariši.   Tako vidimo jasno,   d; sta bila v Lermontovu »dva človeka« prvi je živel   in  delal,   kakor  žive   in delajo drugi ljudje, drugi je pa prvega obsojal.   To  razdvojenost nam je Lermontov naslikal posebno jasno v Pečo-rinu,  glavnem junaku svojega romana »Junak našega časa«. S pesnikovanjem se pa Lermontov v vojaški šoli ni toliko pečal,   kakor na vseučilišču.   Le malo pesmij je iz tega časa.
Koncem 1834. 1. je bil Lermontov že kornet gardnega husarskega polka. Ce tudi je spisal več boljših pesmij, vendar je bil v Peterburgu znan le kot slab pisatelj; nekoliko zaradi tega, ker je več njegovih prvih del zares dvomljive vrednosti, nekoliko pa, ker tedaj niso prav razumeli njegovega duha. V tem je nepričakovano v »Bibl. dlja čtenja« izšel »Haclži-Abrek«, podpisan s popolnim imenom njegovim. To delo so jako ugodno sprejeli, Lermontov je pridobil prijateljev. Spisal je bil »Hadži Abreka« že v vojaški šoli. Rokopis mu je nekdo izmed tovarišev skrivaj izmaknil in ga odnesel v uredništvo »Bibl. dlja čtenja«. Pesnik se je sedaj seznanil z nekaterimi slovstveniki, ki so ga vspodbujali k delu.
Žalostna smrt pesnika Puškina je obrnila na popolnoma novo stran vse Lermontovo življenje in delovanje. V Peterburgu ni bil Puškin posebno priljubljen, in mnogo ljudij je opravičevalo njegovega morilca. Lermontov pa je zložil pesem »Na smrt Puškina«, v kateri ostro obsoja morilca. Ostre besede pesnikove niso ugajale vplivnim možem, proti katerim so bile naperjene.
„DOM IN SVET!« 1891, štev. lO.                                 437
Zato so Lermontova prestavili v nižje-gorodski dragonski polk na Kavkaz.
Njegovo prognanstvo in pa omenjena pesem »Na smrt Puškina« sta Lermon-tovu hitro pridobila novih častilcev. Imeli so ga za Puškinovega naslednika. Kavkaz ga je iznova oživil, obudili so se v njem spomini na leta, ko je prvi pot videl kavkaške gore. Kav-kaška priroda mu je sedaj polnila srce in iz njega izvabljala vir neumrljivih pesmij. Na prošnjo njegove babice so Lermontova kmalu poklicali nazaj v Peterburg. Dne 12. marca 1837. 1. je bil prognan na Kavkaz in v aprilu 1838 1. je bil zopet v gardskem husarskem polku. Sam je že hotel dati ostavko, ali sorodniki so ga nagovarjali, naj še ostane v službi. V tem času so iz njegovega peresa prihajala najboljša dela.
V začetku 1840.1. so na nekem plesu v Peterburgu Lermontova bolj odlikovali, nego sina francoskega poslanika. Poslednji je bil s tem razžaljen in je Lermontova poklical na dvoboj. Nasledek tega dvoboja je bil, da so Lermontova iznova prestavili na Kavkaz, in sicer v tenginski pešpolk. To leto je bil v več bojih proti Cečencem; jeden tak boj je kaj lepo opisal v pesmi »Va-lerik«. Koncem leta so mu dovolili povrniti se za nekaj mesecev v Peterburg. Nadejal se je, da mu bodo dovolili ostati v Peterburgu ali vsaj izstopiti iz službe, a na vse babičine prošnje so le odgovarjali, da je treba še počakati. Pomladi 1841. 1. se je moral vrniti na Kavkaz. Z izgovorom, da je bolen, ostal je nekaj časa v Pjetigorsku, kjer ga je dne 27. julija v dvoboju usmrtil major Martinov. V hiši generalke Berziline je imenoval majorja »divjega gorjanca«. Major je slišal te besede, poklical ga na dvoboj. Lermontovu se ta dvoboj ni zdel resen, zato je streljal v zrak. Major
je pa skrbno meril, naravnost z namenom, da bi ubil, umoril nasprotnika. Poslednji je takoj obležal mrtev. Ce tudi ne moremo oporekati, da je bil Lermontov zaradi svojega rezkega, nekoliko odurnega značaja tudi sam kriv tega dvoboja, vendar mora vsakdo obsojati majorja Martinova. Prav v tem vidimo smrtno rano današnjega ne-krščanskega društvenega življenja, da sega človek zaradi malenkosti v groznem napuhu v pravico Stvarnikovo. Lermontov in Puškin sta nam žalostna, a svarilna vzgleda.
Sedaj treba še nekaj izpregovoriti o pesmih njegovih, ne da bi ocenjevali drugo za drugo, ampak le, da spoznamo njih posebnosti. Ce tudi se je učil Lermontov od Puškina, vendar je med njima bistvena razlika; Puškin je bil dober pesnik, mehkeg a srca, a bister mislec ni bil. V njegovih pesmih bi zaman iskali velikih idej. Lermon -tove pesmi pa niso pisane le za srce, temveč tudi za um. Njegove pesmi izražajo velike, za tedanji čas nenavadne ideje. Puškin je bil sin svojega časa. Njegovo mišljenje se je sukalo v istih mejah, v katerih se je sukalo sploh mišljenje tedanjih boljših Rusov; Lermontov je pa zrl daleč v bodočnost. Njegovi nazori so še-le pozneje dobili pravo veljavo. Tedanji pesniki in pisatelji sploh so se navduševali za domoljubje, ki se kaže na bojiščih. Lermontov je pa obsojal vojno, ker imamo vendar vsi dosti prostora na zemlji. Bolje je on cenil mirni razvoj in občno blaginjo, nego bojno slavo.
Občno pravijo, da je Lermontov učenec Bvronov. To se pa ne sme tako razumevati, da je Lermontov slepo posnemal Bvrona, pač pa je angleški pesnik vzbujal ruskega, in zato sta si bila v mnogih stvareh somišljenika. Razmerje
438
Usoda Japoda ;
med njima je blizu tako, kakor je med Petrarko in Prešernom. Vendar je večina Lermontovih pesmij toliko samostojna, toliko ruska, da se na njih prav nič ne opaža vpliv Bvronov. Rodile so se v ruskem društvu in razvile iz ruskega življenja. Glavni značaj Lermon-tovih pesmij je nekaka mračnost, rekli bi, neki pesimizem, v katerem obsoja z bistrim umom razne napake človeške družbe. Ni bil pa slep za prednosti in vrline človeške.
Pesnik je dobro čutil, da niti ljubezen, niti prijateljstvo ne more osrečiti človeka, da je pa iskati prave sreče drugod. Zal, da je baš v tem vprašanju malo nejasen. Gotovo bi bil svoje misli razvil jasneje, da so mu bili dani daljši
dnevi.   Vsi njegovi junaki  hrepene pc resnici.
V svojih pesmih se peča najbolj z višjimi stanovi; škoda, da ni bolj spoznal vrline ruskega preprostega naroda, v katerem je še zdravo jedro. Kajpada ruska aristokracija mu ni mogla biti za vzor, v tolažbo. Zal, da tudi on sam ni mogel, ali ni hotel zapustiti spomina na-se — kot na istinitega junaka.
Najboljše so Lermonto ve lirične pesmi. V epiki se ne kaže še tolik razvoj pesnikov. Skoro vsak pesnik se najprej peča z liriko in še-le pozneje se začne ba-viti z epiko. To je tudi pri Lermontovu.
Kot velik pesnik slovanskega naroda zanima Lermontov tudi nas. Temu zanimanju naj ustrezajo naše kratke črtice.
Usoda Japoda.
Ivgust pozove vojske svoje; Krepko med vrste rog zapoje: »Caste že Jova vsi narodje, Edino v Istriji Japodje
Caste še lastnega Boga.
Junaki vrli, kaj velja? Ge vse božanstva naša moli, Naj li Japod sam lastna voli?«
Prestopi glas japodske meje, Da kruti Rimec nadnje speje; In urno se zbero možaki, Oborožijo se junaki,
In v Metule, v trdnjavo vro, V obzidje trdno se zapro. Sovraga čaka četa mala In brusi meče in bodala.
Pa pride Rimec krvoločni, Vihtilec meča, strelec ročni. In brž obkolijo zidovje Jekleni Martovi sinovje.
Oblake trga bojni klic, Frči kamenje, roj puščic —. Za možem mož se Rimcem grudi, Za možem mož Japodom tudi.
Na noč potihne bojevanje, Pa zjutraj spet začne se klanje: Vojakov rimskih goste tolpe Pripravljajo metala, stolpe. Razsaja zopet boj strašan, Besni cel teden, slednji dan; Rimljan napada hrabro mesto, Ki je bogovom svojim zvesto.
Na zidu sprožijo se loki, Avgusta rani strel na roki. Avgust preti z roko krvavo: »Za rano to ti vzamem slavo! Potarem, Metule te v prah, Da te pokril bo zelen mah, In groblje bodo grob prostorni, Kjer bo trohnel Japod uporni.«