Vesna Parun
PLEVEL     Kakor divja trava se je razrasla sedanjost. Laž razjeda staro zlato spomina staro zlato sanjarij ugaša.
617
618
Vesna Parun
Na naših obličjih, ki jih pustoši,
koprni previdnost.
Nihče ne ve, ali bo prišel na cilj,
če odmev ne bo obiskal brega
(Zvok, ki so drhtele od njega jutrišnje zvezde)
Šele zdaj, torej, vemo nekaj več
o rji, ki se nabira med nami in svetom.
O pajcevim, ki med nami
in našim glasom razpreda tesnobo.
O besedah čistih, ki počrnijo,
ko se zalepijo na trdo skorjo življenja,
in nismo več zaradi njih veseli.
Sadovnjak zanemarjen
od sladkega sadu se ne poveša
2elje odvržene
vihar je uničil.
Ljubezen, ki smo jo osramotili,
bo postala plevel zemlje.
VIDRAM     Hotela sem biti zvesta vodi. ZVESTA     Kdo ne pozna vode
ki ni nikoli svobodna,
vode, ki zaman
išče mir?
Hotela sem biti zvesta cesti.
Vendar cesta je samo začetek
resnice. Preizkušanje
končnosti, in ljubi neznano.
Hotela sem biti zvesta deblom; vendar debla rastejo
nadzorovana. Še ptice, ki jih sanjam, me zapuščajo.
Sencam, ki me spremljajo, in vsem stvarem, ki me obkrožajo
sem obljubila svojo dušo.
Tedaj sem šla do vider.
Rekla sem jim: vas sem izbrala,
da vam zvesta bom do smrti!
Ve ste me naučile,
kaj je zvestoba: strah,
da ne bi presahnila voda, moč,
da se postavimo po robu njeni moči. In gledanje
619                                                                                                                                      Pesmi
podaljšano do ustja reke, kjer ta odlaga svoje želje in se preoblači, da bo brezimna.
OB REKI     Stopam po nasipu. Šašje me zaustavlja z glasom ptic, ki so se preselile. Jesen ob reki je polna šumov iz davnine izgubljenih, ki niso od trsja niti od vode niti od zablodelih postrvi.
Reka je nezvesta. Izpira želje,
ki ste jih nezavestni zašepetali v uho peska.
Pozablja kljune črnih ladij.
Izliv oblaka, ko se je razlila iz korita,
zbledel ji je v spominu.
Hej, tatarski konji so prebredli tole reko! Iz njihovih okostij je nemarni čas naredil muzej. Pred vhodom trije topoli. Mračne krošnje stoletij zrcalijo se v vodi. Ona pa teče in misli na hrepenenje divjih gosi v tisočkrat izbruhnjeni pomladi.
Pomlad iz rastočih ribjih lusk.
Voda, ki drhtiš od mraza, prebujajoč se iz razpokanih zidov ledu,
slišiš rezke glasove morskih galebov?
Kličejo te, da bi drugovali s tabo.
O selitve, ki se ponavljate.
Nagoni, ki od njih reka se kadi
gola in temna, pod vrbami razprostrta.
Pomlad iz rastočih ribjih lusk.
MOLITEV ČLOVEKA,     Tu sem, Gospod! Prihajam od daleč
KI JE ZGOREL,     ves poln zlatih ran, vendar srečen.
KO JE REŠEVAL     V sinjem smilju čaka Tvoj Angel
ČEBELE     živega srca mi ogenj nerazgreben.
620
Vesna Parun
Prinašam žalostne novice, hlapec Tvoj ponižni, Jožef, s potrpežljivimi rokami: nisem rešil Ti čebel. Pala na zemljo je črna mavrica. V strašni menjavi
dan postal je kip soli.
Odseval je v očeh
mi moj goreči otok, sivke poln in smol,
se je sesipal v starodavni žar.
O, daj, da napolnijo še enkrat meh sinovi moji, ko zaziblje od ondod veter v spanec zimzeleni Hvar.
Med pravico in maščevanjem se skriva kanona vsa sila. Moje stališče vprašanje — če ob dušo bom — je stila.
Ker z dušo, ki mi je vzeta, spoznati ne morem nikoli razlike. Slamica, ki leta v viharju, k bogu ne moli.
Na katero stran naj se nameri,
bo veter sam povedal. Vabo pohodi,
možganski trak izperi.
Opotekaj se, prebijaj, poj! Le lastni glas v tej trohnobi bo našel sončni soj.
Prevedel Veno Taufer