ZVONČEK XXVII—10 Nesrečna Evica. »Otroci s cvetjem se tgrajo, padrla je na laška tla očeta, mamico imajo ... sovražna, smrtonosna krogla. Kako so srečni, toda jaz Da to izgubo mati mogla tako sem sama; cvetja kras ¦ bi lažje preboleti, spet več zame nima prave sreče, je poročila se in v svet ker rana me boli skeleče, smo poleteli iz Ljubljane. ki na ukaz usode zle Zazrla kraje sem neznane, " .' ji vso rocfovino mojo žge. " in tam za gorsfcim jezerom i» Tri mesece sem stara bila, ¦ odprl se nam je novi dom. očeta smrt je pokosila; Veselo potlej smo iiveli, kof častnika na vojni ga zabave dosti smo imeli, ' '' ¦ 266 . ' XXVII—10__________________________________________________ZVOSČEK a kar nenadno spet prišia Pri stari mami bivam zdaj, na nas nesreča je strašna. le knjige, šola in učenje V trenutku meni smrt nemila vedre oblačno mi življenje. je mater, očma ugrabila ... /z dni nesreč in bolečin Dve rakvi, smrt, pogreb, Ijudje: pa mi najdražji je spomin vse to mi leglo je v srce, ta slika z mamico ubogo, z bolestjo mi ga obtežilo ko pestovata me je z žogo...« in vse življenje zagrenilo, Nesrečna Evica lepo ker pozabiti moči ni povedala mi je vse to, dogodkov tistih groznih dni. seveda mnogo bolj obširno, Usode žrtvi pokopali a vse dostojno in obzirno; so v Srednji vasi, a ostali to pa se čudno mi ne zdi, odšli v Ljubljano smo nazaj. saj v šoli je med prvimi! Fr. Rojec