Vrtcu
(Ob   petindvajsetletnici.)
Snega odeja bela krije vrte,                        Spomladi tebe in po zimi diči
Uničen spi pod njo poletni kras :              Cvetlic razgrnjen prt in roj bučel.
Zelenje,  cvetje, potok,  vinske trte —             Bučele tvoje  —   pridni  otročiči,
Zazibal vse je v spanje ostri mraz.              Dišeče cvetje  —   nauk dobrih del.
A tebi, ,Vrtec', cvetja ne uniči,                      Le hiti,  hiti  dece  roj  veseli
Ne  snegov mraz,  ne ostre zime led.             Nabirat v ,Vrtec'  sladke si strdi!
Pojo,  kot nekdaj  so ti peli ptiči,                   Cvetlicam  sad pobcri dozoreli,
Dehti, kot nekdaj je dehtel  ti med.               Na tvoji gredi  vnovič naj  kali!
Vrtove druge  seče  zime kosa;                       Srce, mladina, tvoja je gredica,
Ti v  zimi vsaki nov poganjaš  cvet.              Naukov zrno sadi vanjo vsak,
Pomladi večne v tebi pada rosa,                   Da v srcu čednosti kali cvetlica,
Zato  cvetel si zim že  petkrat pet.                 Pregrehe  pa zamrje divji slak.
Zato mi,  ,Vrtec',  cveti v dobi novi,
Se dolgo bodi mladih   src vrtnar!
}                                     Nebo gredice naj  ti blagoslovi,
. - r                                Nebeški angelj  bodi jim  cuvar !
Naum