702
Književnost.
krščanskega sveta umrjeta kmalu po zmagi oba junaka za kugo. Na Hrvaškem je že poprej umrl ban Peter Talovac, sin glasovitega bana in junaka Matka Talovca, hudega protivnika grofov celjskih. V teh groznih medsebojnih borbah ginejo najodlič-nejše obitelji hrvaške in ogrske, zemljo hrvaško pa trgajo Benečani od Zadra do Kotora, tako da ostane le še majhen košček v hrvaških rokah; na obmejna mesta ob Vrbasu in Uni pa so že udarjali Turki z vso silo. Moč Baboničev-Blagajev in Kurjakovičev pada, raste pa sila Frankopanov in Zrinjskih. Nelepiči in Talovci pa so v tem času popolnoma propali. Hrvaški velikaši niso imeli prave narodne samosvesti, a tudi požrtvovavnosti za napredek svojega naroda niso poznali. Ravno tako niso znali urediti svoje zemlje ter obnoviti šamostalnosti naroda in hrvaške države. Le v enem so bili kesneje složni vsi, namreč v obrambi krščanske vere proti muhamedanstvu. In to je tudi edina velika ideja tega časa, ki je navduševala že takrat ves slovanski jug pa tudi grški, saj se je ravno radi brambe proti Turkom toliko razpravljalo o edinstvu iztočne in zapadne cerkve, ker so se nadejali ravno od edinstva največje pomoči sami grški carji in bosenski kralji. Toda razprave se niso srečno dovršile, in Turek je vzel Carigrad in Bosno.
Vse te dogodke nam je opisal Klaič v tem zvezku svoje hrvaške zgodovine. Nam se zdi, da je pisatelj le malo preobširno zasnoval zgodovino sosednih narodov, tako da se prava hrvaška zgodovina deloma izgubi v tem velikem okviru, v katerem so razvrščeni tako obsežno tako različni dogodki. Seveda so ti dogodki jako zanimivi, dasi se ne tičejo Hi vaške, saj zna Klaič pripovedati tako mikavno, da bravca zanima njegovo berilo vse do  konca.
V prilogi je ocenil pisatelj na str. I. — VI. vire in pripomočke za hrvaško zgodovino te dobe, a od VI. — XVIII. strani je priobčil transskripcijo dvanajst zgodovinskih listin.
Knjigarna „Kugli i Deutsch" je okrasila tudi ta zvezek s krasnimi ilustracijami, med katerimi je tudi dvanajst fotografsko posnetih zgodovinskih listin. Delo priporočamo vsem, ki se bavijo z jugoslovansko zgodovino; v njem bodo našli v pravi luči razsvetljeno marsikaj, kar so tuji zgodovinarji izkvarili, bodisi iz neznanja ali pa iz mržnje proti Slovanstvu.                                           /. Steklasa.
Ruska književnost.
Cervonno-russkie otzvuki. Stihotvorenija D. N. Verguna. Lvov. „Udelovaja tipografija." 1901. — To je pesniška zbirka prav posebnega slovstveno-politiČnega značaja. Izdal jo je „Lite-raturnvj   kružok"   društva   gališko-ruskih   dijakov
„Drug" v Lvovu Pesnik pa je mladi urednik „Slavjanskega Veka", agitator za velikorusko idejo. Kakor je znano, se morajo Malorusi trdo boriti za svoj narodni obstanek. V Galiciji jih stiskajo Poljaki, a v Rusiji hočejo iz njih narediti „Ve-likoruse". Med mladim naraščajem jih je mnogo, kateri gore za velikorusko misel. Izdajatelji pravijo v predgovoru k tej pesniški zbirki: „Sklenili smo izdati pesmi D. N. Verguna, da bi dokazali, da Rdeča ali Gališka Rusija ne poraja le „ukra-jinofilskih" ali „rusko-ukrajinskih" pesnikov, ki pišejo v Ševčenkovem jeziku, ampak tudi obče-ruske pesnike, kateri izlivajo svoj govor i v jeziku Puškinovem in Gogoljevem." Vergun je rojen Malo-rus, in njegovi rojaki, ki se potegujejo za samostojni razvoj maloruščine, mu ne morejo odpustiti, da je uskočil k Velikorusom. Zato tudi njegove pesmi v onih literarnih krogih, katerih središče je „Sevčenkovo društvo", niso bile nikakor prijazno  sprejete.
Pesmi same so po večini domoljubne in bojevito narodne, semtertje celo prav politične. Razdeljene so v lepo celoto. Na čelu stoje ode na velike pesnike: na Puškina, Lermontova, Dostojevskega, Dobrjanskega, Gunduliča. Potem slede pesmi, ki opevajo prirodo in čustva, ki jih vzbuja pesniku. Tu so nekatere prav lepe in prisrčne. Čudno, da imenuje pesnik (str. 30.) solnce — dihajočega Boga! Krepek in zdrav naroden duh veje v zbirki sonetov „Trizna po junosti". Za geslo jim je dal besede Carlvlove „Ja goržus1) svojim otcom — krestjaninom2) — i ni za čto ne promenjal bi jego ni za kakogo korolja". V modroslovnih pesmih kaže Vergun preveč pesimizma. To pač ni estetično, ako preklinja svoje lastno  rojstvo!   Sreče ni nikjer zanj:
Verno, jesli ishodil by ja za sčastjem3) celyj  svet, tolko  pravdu4)  podkrepil by: tam,  gde ljudi, sčastja net !5) . . .
Njegove ljubavne pesmi imajo semtertje čudne misli.  Jeli  res,  kar  peva sam  o sebi?
Ja rano  pal  — i  duh  moj  iznemog, kogda jedva  cvet žizni 8)  razpustilsja, i Často - často ja u  ženskih nog i proklinal i  plakal  i  molilsja  (str. 7 7).
Drugod pa peva o svoji  „ljubavi" :
. . .  Ljubov! .. .  kogda-to eto slovo
zvenelo svjato  mne i novo
a nynče 7) ja v ljubov  ne  verju
i kak drugye licemerju . . . (str. 94).
l) Ponosen   sem.   —   2)   Kmet.   —   3)   Sreča.   — 4) Resnica. —  5) Ni. —  6) Življenje. — 7) Zdaj.
Književnost.
703
A  njegove primeroma   najizrazitejše pesmi so narodne in  „velikoruske".
K Dunaju, slavjane, k Dunaju, k iskonno slavjanskomu kraju vse pomisli vaši nesite,
v  zavetnom ')  boju
za dolju 2) svoju vy s pomoŠČju bratjam spešite (str. 133).
Zakaj  ob  Donavi se bo bil odločivni boj:
Tam grjanet3) poslednij  naš boj,
davno predrešennvj  sudboj,
v tom  nami ostavlennom  kraje,
i tam  už stojit
i  bratjev  manit 4) slavljanskaja straža Dunaja . . .   (str. 133).
Vergun je poln slavjanofilskih idej:
Let tysjačy byl vek romanskij, vtoruju 5) tysjaču  -— germanskij, a tretja tysjača prišla   — tut nas sudba už  prizvala, urd, naš vek russko-slavjanskij . . . Idet naš vek ljubvi,  dobra, vpered-že Rus, ura, ura!  (str. 128.)
Vergun je bil že v Ljubljani v javnem predavanju o Dostojevskem razvijal te ideje. V Dubrovniku pri časnikarskem sestanku je prišlo med njim in med Poljaki do ostrega besednega boja zaradi „velikorustva'\ Vergun gre predaleč tudi v tem, da istoveti „slavjanstvo" s pravoslavjem. Prizna vamo seveda veliki ruščini vso njeno veljavo, a da bi se njej na korist morali umakniti manjši slovanski narodi in njih narečja, to je preveč. Sicer pa je Vergunova zbirka prijetna izjema v novodobnem pesništvu. Tu ni nič „simbolističnega" in „dekadentnega". Niso sicer vse ideje prave, a — veseli smo, da smo našli vsaj enega mlajšega pesnika, ki sploh pozna ideje, in ne le meglenega Čustvovanja.                                            Dr. E. L.
Iz drugih književnosti.
Roman Sebastian Zangerle, Fiirstbischof von Seckau und Administrator- der Leobener Dioe-cese 1 77 1 —1848.— Dr. P. Bonifacius Sentzer. Graz. Styria 1901. — Str. VIII + 406. Cena 9 K. — Zeio marljivo so pričeli učenjaki v sekovski škofiji preiskavati cerkveno zgodovino svojega ozemlja. Zadnja leta je izšlo več lepih spisov v tem oziru, zlasti so znameniti življenjepisi najdejavnejših škofov Brennerja, Zwergerja in Zangerla, ki so vsi sestavljeni temeljito in obširno.
') Posvečen po izročilu. — 2) Usoda. — 3) Grometi. 4) Vabiti. —  5) Drugi.
Motili bi se pa, misleč, da so ti življenjepisi res le opisi dotičnih, čeprav zanimivih oseb; ne, ti opisi segajo dalje in nam slikajo vso dobo, v kateri so živeli ti delavni možje. Vse politično in versko gibanje stopi pred naše oči; v sredi pa stoji oseba, ki daje času svoj znak, ki vzgaja duhove in jih vodi v boj proti zlobi in verski ne-skrbnosti.
Kako zanimivo slika dr. Sentzer Zangerlovo življenje! Kako krepko postavi svojega junaka v živi tok! Njegovo mišljenje in delovanje kaže v dramatični živahnosti, bodisi da junak zmaguje, bodisi da se mora zadovoljiti z neodločeno bitko, a premirja ali celo  bega ne pozna.
Zangerla so krstili 1. 1771.V Oberkirchbergu na Svabskem, pol ure daleč od gradu, kjer je bila rojena okt. 1. 1160 znana Ida Togenburška. V enajstem letu vstopi v samostansko šolo 00 benediktincev v VViblingenu, dovrši v 17. letu Šest-razredno gimnazijo in vstopi v ondotni samostan. L. 1803. ga pošlje opat za profesorja na vseučilišče v Solnogradu, kjer so benediktinci preskrbovali učne  moči.
Začeli so se pa žalostni časi za benediktince, kakor tudi za druge redovnike. S sekularizacijo so izgubili večinoma svoje samostane in šole. Tudi VViblingen je bil med njimi. Zangerle je odšel kot profesor 1. 1807. v Krakov, 1. l8ll. v Prago in 1. l8l 3. na Dunaj. L. 1821. so ga izvolili za stolnega kanonika pri sv. Štefanu na Dunaju, in 1. 1824. se preseli v Gradec kot knezoškof sekovski in upravitelj leobenske škofije. Kot škof se po  pravici imenuje reformator.
Po jožefinskih zakonih oslabljeno cerkveno življenje je potrebovalo krepkega moža. Tak je bil knezoškof Zangerle. Takoj ob svojem nastopu je pričel boj proti necerkvenemu življenju in krivim naukom. V svojih pastirskih pismih je navduševal duhovnike in vernike za sveto stvar; neumorno je obiskaval svoji skrbi izročene župnije in odpravljal napake; skrbel je za boljši pouk v ljudskih šolah in  za splošno  cerkveno življenje.
Da bi duhovnike bolj navdušil in jim dal lep zgled, pokliče v svojo Škofijo redemptoriste, jezuite, karmelite in karmeličanke, ustanovi samostan usmibenih in šolskih sestra in vpelje sestre presve-tega  Srca Jezusovega.
Ker so se zalezle vsled jožefinskih naredb ne-rednosti tudi v samostane, ni miroval škof preje, dokler jih ni zopet cerkveno uredil. Gledal je pa tudi v prihodnjost. Da bi se pravi katoliški duh ohranil in razširjal, mu je bilo treba tudi mladih, čilih moči. Zato osnuje sam in s pomočjo c. k. dvornega kapelana Sebastiana Joba deško semenišče  v  Gradcu.
Koliko se je bojeval za cerkene ukaze v zakonskih določbah, za objavo odpustkov, zboljšanje