Božični večer.
|rzlo je bilo zunaj in okoli voglov je raz-sajala burja. Smreke so se upogibale vsled
__          silnega piša, zdajpazdaj se je tudi zaslišal
zategel pisk burje, ki ga je prinesel veter bogve odkod. Pomalem so naletavale snežinke, v velikih vrtincih so padale na tla. Nad gozdovi se je začel razprostirati mrak. Vedno boljinbolj nerazločni so postajali obrisi dreves, dokler niso končno izginili v temi.
Ob robu gozda je stala kočica. V nji sta sta-novala Tonček in Jerica. Bila sta siroti. Očeta jima je ubilo pred leti v gozdu drevo, kmalu potem pa je umrla tudi mati. Ostala sta sama na svetu. K njima v kočo se je priselil boter, ki je pa na-vadno šele pozno v noč prihajal domov, ko sta otroka že spala. Tudi to noč ga še ni bilo domov, akoravno je bil božični večer. In zaraditega sta še posebno želela, da bi kmalu prišel.
Tonček je stal ob oknu in je gledal vun v noč, Jerica pa je sedela pri peči in je ihtela sama pri sebi. Vse njene sovrstnice sd se tako zelo veselile tega večera, njej pa se je storilo milo pri srcu, če se je le spomnila nanj. Saj ni imela mamice, ki bi povabila božje Dete, da bi prineslo njej in Tončku daril.
Jerica se je stiskala k peči in skrivala svoj obraz v predpasnik, da bi je Tonček ne videl jo-kati.
»Glej, Jerica,« je izpregovoril Tonče in se obr-nil proti sestri, »kako prijetno je danes po drugih hišah, kjer se bo mudil nocoj Bog. Vse je v lučcah, sredi sobe pa stoji božično drevesce, ki se vse šibi pod težo daril. Midva pa nimava ničesar, ker ni-mava več mamice, da bi poklicali nocoj k nam Boga. In šc celo botra danes tako dolgo ni. Ni lepo, da naju na nocojšnji večer kar tako sama puste.«
Jerica je poslušala brata, potem pa še bolj za-jokala.
»Pa zakaj imajo drugi mamice, midva pa nič?« je vprašala ihteč brata, »zakaj še midva nisva tako srečna ?« Tudi Tončku jc zdrsnila solza iz oči.
»Saj sva jih imela, Jerica,« je izpregovoril, »dobro, predobro mamico sva imela, a vzel nama jih je Bog. Seve, ti si bila takrat še majhna in se ne moreš spominjati.
»Ti, Tonček, se pa spominjaš, kajne?« vpraša sestrica. »Daj no, povej mi, kako so umrli.«
Tonček je vzel žveplenko, prižgal svetilko, jo postavil na mizo, potem pa sedel k sestri.
»Vidiš, prav tak večer je bii takrat kakor danes. Zunaj je divjala burja in naletaval je sneg. Mati so pa ležali na postelji in kašljali. Zraven njih si ležala ti, jaz pa sem se stiskal k peči. Pa so rekli mamica: »Pojdi sem, Tonček, da te še zadnjič vidim in poljubim.« Jaz nisem razumel takrat tistih besedi in sem stopil k materini postelji. Poljubili so me na čelo in rekli: »Priden bodi, Tonček, in ubogajta botra z Jerico. Mene kmalu ne boš več imel, ker grem k očetu.« Jaz sem mamico poslušal, potcm sem pa solznih oči rekcl: »Ubogal bom botra, mama, in tudi Jerica jih bo. Toda ne govorite tako, saj bodete vendar zopet kmalu zdravi.« Mati so se žalostno nasmehnili, potetn pa zaprli oči. Nikdar več nisem videl njih ljubeznivega, milega pogleda. Toda jaz sem mislil, da so samo zaspali. Šele ko so prišli boter, so povedali, da so mamica umrli. In potem so prišli pogrebci s krsto in odnesli ma-mico na pokopališčc«
Ko je Tonče izgovoril te besede, je zajokal in tudi Jerica je zajokala.
»Dajva, Tonček,« je zaihtela, »moliva za mater in prosiva Boga, da tudi naju vzame v nebesa.«
»Pa dajva,« je rekel Tonče, vzel molek iznad vrat in začel moliti. Izprva sta molila glasno z drh-tečim glasom; pozneje pa je postajal njun glas vedno tišji, dokler nista končno utihnila v molitvi za drago mamico . . .
Tonček je zasanjal: Zdelo se mu je, da je v nebesih in da vidi svojo matcr. Vsa belo je oble-čena, na glavi pa ima lepo krono, da se ji ne more načuditi. Pristopi k Tončku, ga prekriža in po-gladi z roko po glavi in se mu ljubeznivo nasmehne, ko izpregovori: »Tonče, še malo časa, in potem se vidiva za večno . . .« Pa stopata roko v roki po lepih, nad vse krasnih sobah, dokler ne prideta do krasne dvorane, kjer na krasnem prestolu sedi Bog. Tonček zapre oči in pade na kolena. V njegovem srcu pa je velika blaženost.
»Slava Tcbi, Kristus Gospod, ki si s svojim trpljenjem odrešil svet!«     —     —     —    —    —    —
Pa tudi Jerica je zasanjala: V veliki palači je, kjer je vse polno krasnih. sob. Sredi palače pa je največja. Sredi te pa stoji božično drevesce, vse v lučcah, zelenih, rdečih in modrih. Okoli drevesca pa je polno ljudi, in vsi so enako napravljeni. Tedaj pa zagleda Jerica med ljudmi čudovito mil in lju-bezniv obraz. In kar takoj ji pride na misel, da je to njena mati. Popusti drevescc, pa plane k oni ženi in v veselju zaplaka: »Mati, draga, zlata mati, dajte, da vas poljubim.« Mati pa jo prime za roko, jo dvigne in jo poljubi. Pa pride Jezus, vzame daril in jih da nji: »Glej, to ti dajc božje Dete, ker tako ljubiš svojo mater . . .«
Ko sta se Tonček in Jerica drugi dan zbudila, sta zagledala na mizi vse polno danil in še celo majhno božično drevesce je bilo med njima. Božje Dete se je res spomnilo na njiju, ker sta tako lju-bila in hrepenela po svoji materi, pa tudi rada lepo molila.                                                       X.
»To je dobro, da ne zna tepsti!«