Anton Kržič.
Dolgoletni, prezaslužni bivši urednik ,,Vrlčev", gospod ka-nonik Anton Kržič, je zaspal v Gospodu. Velik Ijubitelj mladine, velikodušen podpornik revnih dijakov, sloveč katehet in neutruden pisatelj je z njim odšel s sveta.
Podroben opis, kako je potekalo njegovo življenje, kako se je pisateljsko razvijal in kj& javno deloval, je priobčil 48. letnik »Vrtca" (1918). Zadnja iri leta se je blagi gospod samo še pri-pravljal na večnost. Bolehal je in hiral ter sameval v sobi, ker so mu bile odpovedale noge. Njegove roke so se tresle in bile vedno ledeno-mrzle. Le še kak prav gorak solnčni dan ga je izvabil na vriič. Duševno je bil pa vsa fa tri leta še zelo svež, dasi ne več tako prekipevajoče vesel, kakor je le on znal bifi v svojih lepših dneh. Trle so ga vrhu vsega včasih še tudi skrbi za vsakdanji kruh. Stregla mu je v njegovi samoti z vso usluž-nostjo postrežnica-sorodnica Ivana — prav je, da se končno še tudi nje spomnimo na teh lisfih, saj je imela nekoč dolga leta z razpošiljanjem »Vrtca" in »Angelčka" obilo opravka.
Zadnjič sem obiskal bolnega gospoda kanonika dne 17. no-vembra <. I. Našel sem ga ob 11. uri dopoldne še v posielji. Vi-deti je bil zelo prepadel. Nobena notranja ne vnanja gorkota ga ni mogla več ogreti. Prvo njegovo vprašanje in zadnje nje-govo naročilo se je tikalp seveda vsakrat njegovih listov ,,Vrlca" in »Angelčka". Kako gr<*, ali bomo speljali, ali bo treba ustaviti?
»S težavo gre, z veliko ležavo, dasi so nam naročniki zvesti. Draginja je neznosna."
—  »Zaupajte v Boga! On bo pomagal naprej. Je meni tudi." »In ti,  gospod kanonik, boš prosil za nas pred prestolom
božjim?"
—  »Bodite brez skrbi! Kolikor in kjer bom le mogel." »In da bi prišli za teboj v boljše življenje mi vsi tvoji pri-
jalelji in nekdanji pomočniki! Tam se bomo spet smejali — če bo dovoljeno?"
—  ,,O, bo, bo, bo!  Tudi zapeli bomo spel!" Njegove oči so se rosno posvetile. Zagledale so se bile kakor v neko daljno blaženosi.
Dne 3. decembra so se mu stekle ure. V soboto popoldne,, 4. decembra, ko je zvonilo po deželi delopust, so odnesli utru-jenega  narodnega  delavca iz Ljubljane k zasluženemu  počitku.
Večni mir blagi duši!
Urednik.