Štev. 6. V Ljubljani, junija 1904. Letnik VII. Glasilo „Slovenskega čebelarskega društva" za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem y Ljubljani. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja ndom brezplačno. Vsebina: T. Kurbus: Junij — rožnik. — Pater: Kadar se žita sklasč in pozlate ... — Fr. L. Kaj je panjeva kletka? — I. K. Strelec: Slovensko čebelarsko društvo za Spodnje Štajersko. — Iv. Jurančič: Stališče in dosedanji uspehi »Slovenskega čebelarskega društva za Spodnje Štajersko«. — A. Bukovic: Poročilo o zborovanju »Državne zveze samostojnih deželnih čebelarskih društev avstrijskih«. — Izkaz udov. — Vabilo. — Listnica upravništva. — Listnica uredništva. — Oznanila. Junij — rožnik! T. Kurbus. Ta mesec se ne imenuje brezpomembno rožnik. Vsa narava kaže ogromno obilico meclečih cvetic. Ker je bila prva polovica maja hladna in vetrovna, imeli bomo večji del rojev v tem mescu. Kar sem tedaj v prejšnjem mescu o rojih priporočal, velja tudi za ta mesec. Pač se pa morajo panji po rojih natančno pregledati. Tukaj se je zverižil sat, katerega moramo nazaj v satnik zravnati, tam še po preteku 14, 20 dni matica ni oprašena in drugod je pa sploh ni. Taki slučaji niso redki ter se jim mora koj odpomoči, ker je je zapoznitev lahko kriva, da lahko ljudstvo zgubimo, ali pa toliko oslabi, da ga moramo združiti. Tudi omejitev trotovih satov je nujno potrebna. Kako se to godi, sem v lanskem letniku opisal. Panje, ki niso rojili, razšir-jajmo, da čebele ne bodo lenarile, kajti lahko se prigodi o tej krasni paši, da je vse polno, ter naše pridne delavke nimajo prostora, kamor bi odlagale. Ta mesec je tudi čas naše žetve. Napačna bi bila misel, da smemo le v jeseni dobivati med; tudi sedaj je isti čas. Vendar bo vsak čebelar toliko razumen, da ne bo ljudstva tako oropal, da bi za časa slabega vremena glad trpele, ampak jim bo toliko pustil, da se bodo lahko do prihodnje paše po- šteno preživele. Naše točilo bo brnelo ta mesec, scejal se bo lepi, čisti, sv i ti i cvetlični med, kateri se tako lahko v denar spravi. Naša ljudstva bo pa to odvzetje strdi še bolj priganjalo k delu. Kakor mora čebelar znati čebelam dati, tako mora tudi vedeti, kedaj in koliko sme vzeti. Zimske ovoje smemo sedaj odstraniti, ker so tuintam že zelo vroči dnovi ter bi Čebele, akoravno prenašajo mnogo toplote, vendar trpinčili. -$- Kadar se žita sklase in pozlate ... Po nedeljskem jutru oblački plavajo in v vetru šumi vsa obsevana gora . . . .Taz jo pa maham po zelenem hribu ven iz mesta v goro, kamor hodim skoraj vsako nedeljo, da se nekoliko oddahnem. V zatišju imam izbran prostorček, kjer me ne moti živa duša; tam ležem v resje, se solnčim kakor kuščar in razmišljam prijetne misli. Dolce far niente! Daleč v mestu sem pustil vso krščeno in nekrščeno zgodovino, ognjenike in snežnike in prav vse jedno mi je, ali se solnce vrti okolu zemlje ali narobe, samo da me greje. Na cvetočih grmih okolu mene brenče čebele uspavajočo melodijo, kateri le tuintam kak čmerlj s svojim basom podloži nov motiv, njega razvoj pa navadno prepusti različnim mušicam in hroščem, ki na svoj način popolnju-jejo zbor in mu dajo potrebno barvenost. Pri taki muziki se prijetno sanja na gorkem solncu. Jaz nisem sicer tako hitro razvnet, kakor oča Gerstung, ki so zadnjič brali storijo, kako se svet dela, kar jih je tako genilo, da so obljubili spisati debelo knjigo; v nji bo natanko popisano, kako se je čebela obnašala v onih časih, ko je še nosila repek, ki se ji je pa prismodil, ko se je v solnce zaletela. Vkljub svoji borni domišljiji sem pa le uganil, da mora peklo biti na solncu, ker danes je tako vroče, kakor bi vsi hudički bili v službi in bi s posebnim veseljem kurili peč. Gotovo so jim še vsi penzijonirani hudobci in pokveke na pomoč prišli in jim pomagajo žlindro izmetavati. Vse to se povsem strinja s tem, kar je zadnjič neki učenjak dokazoval, da je bila zato taka vročina na zemlji v aprilu, ker je na solncu toliko peg. Kaj so pa solnčne pege druzega kakor žlindra? In kakšna vročina bo še le poleti, kadar se bo velika dvojna pega pokazala! Ne bo drugače, kakor da bomo morali Boga prositi, da naj par regimentov hudičev na drug svet premesti, ker so v zadnjem času tako neznansko pridni. Toda ker že nekateri pobožen čebelar gotovo z glavo maje, češ, kam pride svet, če že patri brnjajo take reči, naj raje preidem na druge manj pohujšljive stvari. Le to naj še omenim v opravičenje, da se človek le prerad naleze hudobije, če dosti prijateljuje s čarovniki. Sicer pa ni vse tako hudo, kakor se bere. Kdor tega ne verjame, naj pa vpraša mojo mamico, ki se bodo le nasmejali in dejali, da moram vedno kake norčije uganjati (Bog Vas živi, mamica, na ljubkem griču; še vedno ste mi v spominu, kako ste -»-»S 91 zrli za sinom, odhajajočim v daljni svet. Očetu pa nikarte me zatožiti, oni radi godrnjajo in takoj poreko, da se z nečimrnimi rečmi pečam). Obljubljam zato, da se bom bolj resno držal, kolikor se bo dalo. Saj to ne more in ne sme biti drugače, če hočem praviti o kloštrskih rečeh. Kdor pa ima trden namen, kar naprej pohujševati se, naj pa izpusti sledeče odstavke. Nekako deset let bo, kar so me kakor Vodnika muhe gnale v samostan. Kloštrskega življenja sem se kmalu privadil. Bila je ravno zima, ko sva s prijateljem Gebhardom, ki je bil tedaj več let zvest tovariš mojih veselih, žalostnih in nevarnih poti bila sva oba huda hribolazca, večkrat lovila po velikanskem samostanskem vrtu. Mlada in živahna, sva včasih seveda tudi nekoliko čez ojnice udarila. Nekega mrzlega popoludne sva se ravno s puško plazila za šojami in vranami, ko prideva mimo čebeljnaka. Do čebel sem že od nekdaj imel veselje. Dobro se še spominjam, kako sem se mal deček, ko sem še platno prodajal, pri starem očetu Anžonovcu v Poljanah, stari gorenjski korenini, splazil k čebeljnaku in s sestrico strahoma gledal šumeče čebele, katerih med sem tako rad imel. In kako veselje, posebno zame, ki sem bil od nekdaj sladkosneden, kadar nama je pri odhodu dobra stara mati potisnila v žep „malega kruhka". Skrivoma sva s sestro ščipala in ščipala; domov sva navadno prinesla le še nekaj drobtin. Veselje do čebel sem imel torej že od mladih nog. In tudi v samostanu sem si bil že kupil Crneta in tudi marsikaj druzega sem bil prebral. A s čebelnjakom sem se bil seznanil na neravno lep način. Pri najinih lovih sva bila, kakor sem bil že povedal, z Gebhardom prišla do ulnjaka in srborita, kakor sva bila, poskusiva ulomiti. Zunanje okence sva lahko odstrahila, notranjo desko sva pa tako dolgo sukala, da se je odmeknila, in jaz, ki imam dolgo roko, sežem na polico in srečno iztaknem na pol meden sat, katerega je čebelarski očak pater Leonid ondu pozabil. Odkrito moram povedati, da naju vest ni pekla; dobrodušni pater Leonid bi se bil pač nekoliko kregal, a škode mu nisva velike napravila. Tekom poletja sva se bila pa s patrom Leonidom celo toliko sprijaznila, da sem postal njegov čebelarski adjnnkt. Oblast mi je bila dana čez vse roje. Pater Leonid je bil že betežen čezsedemdesetleten starček (umrl je pred par leti). Hodil je le s težavo ob palici, bil je tudi precej gluh in kadar sva kako čebelarsko vprašanje pretresovala, bilo je naju po vsem vrtu slišati. Vrhutega je bil živa kronika, ker je bil rojen 1.1823. Njegovo povest, kako je v Trst potoval, ko še ni bilo železnice, ko je gospodaril še samo-oblastni Boh, in kako so ga krepelili zavoljo potnega lista, sem moral večkrat slišati. Povedal jo je pa vedno na jako izviren način, da ga je bilo vedno ljubo poslušati. Do čebel mi je navdahnil pa tako veselje, da sem se pridno bavil z različnimi čebelarskimi knjigami, ki mi jih je sam donašal. Čebele so postale moje dejanje in nehanje in kolikokrat je zvonil zvonec v kor, a jaz sem pri čebelah pozabil križ in brevir. Največje komedije sva pa imela, kadar sva med točila. S posebnimi ceremonijami sva vse oskrbela in ni čuda, da jaz tako rad o medu govorim. Ko sem bil zadnjič doma, se je Županov Francelj kar razkoračil nad menoj, češ, tiho bodi, če ne te bom tako v 6* Čebelarju obdelal, da se boš sam sebi smilil. A da zopet o Leonidu dalje pripovedujem, naj še omenim, da je spisal celo knjigo o samem medu in njega zdravilni moči. Ob rojeh je vedno nosil piščalko s seboj, s katero mi je roje signaliziral. Do jednajstih sem moral namreč vedno sedeti v šolski klopi. Lahko si je misliti, kako nemiren in raztresen sem postal, kadar je moja „matica" pod oknom zažvižgala. Le z jednim ušesom sem še poslušal suhoparne bogoslovne nauke, in komaj je ura odbila, sem že v velikih skokih drl na vrt k ljubemu čebelarskemu stricu, ki je ob takih prilikah pozabil vse svoje bolečine in kakor jelen — seveda bolj Matuzalemove starosti — stopical pred čebelnjakom sem in tja. Ko sem roj vsajal, je žulil on svojo pipico poleg mene in godrnjal, če ga je kaka čebela pičila. Kadar se je to pripetilo, sem starini moral pičeno mesto vedno pomazati z medom. Strd mu je bila univerzalno zdravilo in mazilo. Pred leti, ko mene še ni bilo na sveti, si je bil pri nesrečnem padcu zlomil par reber in kri se mu je bila zasedla, katere mu ni mogel noben zdravnik in apotekar odpraviti. Sam med ga je očistil in z velikim slavljem je to popisal v svoji knjigi. Kako sta oba zdravnika strmela, ko jima je svoje zdravljenje razložil. Povabil ju je bil k sebi na med in jima tudi dejansko pokazal, kakšne čudovite moči ima med. Kadar je bil roj spravljen, mi je vselej pomolil tobačnico, da si dušo privežem, če prav je vedel, da se je nisem še nikoli poslnžil. Ko me je namreč mati opustila iz svojega okrilja med duhovne gospode, mi je posebno na srce položila, da se lahko navadim pijače in kaje, le tobačnice v roko ne. Če tudi svoje matere nisem velikokrat ubogal (Bog mi greh odpusti!), v tem sem.se njene zapovedi toliko držal, da sem si le v največji sili prste nekoliko očrnil in potem tobak stran odpihnil. Tako sva v božjem strahu in ljubezni čebelarila nekaj let. Ker je očak Leonid vedno bolj oslabeval, sem prevzel kmalu jaz vsa opravila; on me je samo še inšpiciral. Pasla sva pa čebele v različnih panjih, avstrijskih, štajerskih in še nekih drugih, katerim nisem zvedel imena, ki so bili še najbolj francoskim podobni, samo da so bili nekoliko manjše mere. V shrambi za staro zavrženo šaro so stale vrhutega košnice različnih vrst in še nekaj drugih panjev ponesrečene čebelarske špekulacije. Izmed vseh panjev so se mi priljubili še najbolj štajerski in „francoski", sploh ležeči»panji*). Njihovo Njihovo opravljanje je bilo jako lahko, čebele so se razvijalo prav naravno in vsako leto sem pridobil v njih precej medu. Iz tedanje moje prakse je spisan članek »Stoječi ali ležeči panj" v Slov. Čebelarju št. 11 1.1902. Pri vednem vkvarjanju s čebelami sem polagoma dovršil svoje študija in nekega pomladanskega dne mi je opat ponudil malo farico dobro uro oddaljeno od samostana, kjer je svoje dni pasel duše tudi pater Leonid. Slednji je bil tega tako vesel, da mi je v spomin podaril čebelnjak. Tudi na farici, kamor *) Povdarjam še jndenkrat, posebno štajerskim čebelarjem nasproti, da so skoraj vsi sloviti čebelarji čebelarili v ležečih panjih, tako sam Dzierzon! Samo poskusiti je treba par let s panji obojih-vrst in rad bi videl čebelarja, ki bo še hvalil stoječe panje! 93 R I. št. 4985, potrjena, se je sklical dne 5. aprila 1.1. v Ptuj v „Narodni doni'' prvi občni zbor novega društva. Ta je bil primeroma dobro obiskan, ter je pri istem pristopilo okoli 60 udov (koncem maja jih je nad 130). Po pozdravu začasnega predsednika gospoda prof. Zelenika, je prečital nižje podpisani začasni tajnik pravila ter poročal o delovanju začasnega odbora. Iz pravil, ki so dotiskana in se bodo v kratkem razposlala članom, bodi omenjeno, da plača vsak ud na leto dve kroni ter dobiva za to list „Slov. Čebelar" brezplačno. Ako je v katerem okolišču vsaj 15 udov, se lahko ustanovi podružnica, kar se pa mora prej naznaniti osrednjemu odboru, da pošlje k ustanovitvi svojega potovalnega učitelja. Odbor za prvo leto se je volil z vzklikom ter je sestavljen iz sledečih gg.: Predsednik prof. Jožef Zelenik, posestnik pri Sv. Urbanu pri Ptuju; namestnik Ivan Jurančič, posestnik v Andrencih, tajnik Ivan Strelec, nadučitelj pri Sv. Andražu v Slov. goricah, blagajnik Jožef Wesiag, učitelj pri Sv. Urbanu pri Ptuju; odborniki pa: A1 o j z i j P o g r u j c, učitelj na Hajdini pri Ptuju, Tomislav Kurbus, nadučitelj v Slivnici pri Celju in Zdolšek A n t on, c. kr. avskultant. v Celju. Za potovalnega učitelja je bil enoglasno voljen podpredsednik gospod Ivan Jurančič, za preglednike računov pa gg.: dr. Anton Brumen, odvetnik v Ptuju, Jakob Ko p ič, učitelj v ptujski okolici in Frančišek Kranj c, nadučitelj pri Sv. Barbari pri Vurbergu. I. K. Strelec, tajnik. -- Stališče iii dosedauji uspehi „Slovenskega čebelarskega društva za Spodnje Štajersko". Po ustanovitvi začelo je naše društvo svoje delovanje najprej z ustanavljanjem podružnic, oziroma s pomnožitvijo članov. V ta namen je vzel potovalni učitelj potno torbo in palico (včasih dežnik) v roko ter je šel in še hodi po svetu poučevat ter nabirat čebelarje in prijatelje čebelarstva k pristopu, oziroma k skupnemu in uspešnemu delovanju za blagor in procvit slovenskega čebelarstva: Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača! 98 B*>- Pd, dragi moji, kako različne slike mu stopajo pred oči na teh potovanjih! Kako se mu prijetni in neprijetni trenutki menjavajo! Tu najde par vnetih, vrlih čebelarjev, ki ga že od daleč iskreno pozdravljajo ter mu naj-prvo svoje vzorne čebelnjake pokažejo; tu dobi par starih, nekdanjih znancev, ki jih že cela desetletja ni videl, spet tu pridobi si novih znancev in prijateljev bratov-čebelarjev; tam pride radoveden in ukaželjen novinec-čebelar ter želi pojasnila: kako to in ono, ali je to prav, kako je bolje, kje to dobim itd.; zdaj pride kak trmast svojeglavnež, rekoč: to tudi ni vse tako, jaz tudi nekaj znam, društva ni treba, čebelarjev bo preveč, med ne bo imel nobene cene itd.; zopet tam stoji s pajčevino bogato preprežen, na stran nagnjen, zanemarjen čebelnjak, iz katerega le tu in tam kaka čebelica klaverno izleti; tu najde lepe, ugodne kraje, pa malo čebel; tam zopet ljudi, ki bi si radi omislili čebele, pa ne vedo, kako začeti, kje jih dobiti, kako ž njimi ravnati itd. Povsod pa, kamor pride, najde dobrih prijateljev, prijaznih ljudi, kateri blagovoljno njegov — zlasti od začetka — težaven posel podpirajo. Društvo je začelo svoje delovanje najprej doma, t. j. v ptujskem okraju, kjer je, kakor smo izvedeli iz zadnje številke »Čebelarja", največ čebelarjev na Stajarskem. Tukaj so se ustanovile meseca maja štiri podružnice, katere prispevajo društvu okoli 100 na novo vstopivših udov, t. j. takih, ki še do sedaj (ali vsaj to leto) niso bili naročeni na »Čebelarja". To zlasti smatramo kot poseben uspeh našega društva, da se razširja list tudi v take kroge, kateri bi se sicer težko ali sploh ne odločili zanj; in to je možno le potom agitacije. Ustanovni shodi povodom ustanovitve podružnic so navadno jako živahni, ter se pri ljudstvu sploh opazuje posebno zanimanje in dobra volja. Seveda ne manjka tudi takih krajev, kjer se še v par letih ne bo dalo kaj posebnega doseči, dokler jih namreč uspeh sosednih krajev na reč ne opozori in pouči Drugi uspeh, ki ga je do zdaj doseglo naše društvo je, da je izposlovalo pri dveh čebelarskih tvrdkah popust za svoje ude in sicer: B. Ritsche za stiskalnice umetnih satov in M. Ambrožič za umetno satovje. Ako tedaj naši udje potom potovalnega učitelja ali potom podružničnega načelnika naročijo omenjene predmete pri teh dveh tvrdkah, dobijo jih za znižano ceno (5% oziroma 10 %). Več takih ugodnosti je še v pogajanju. Mnogo nujnih potreb pa še čutimo, katere se pa do sedaj še niso dale rešiti, dasi se tudi zanje že pogaja. To bi bilo pred vsem: praktične, za naše razmere primerne, nove zboljšane medne steklenice in slovenske etikete. Steklenice naj bi bile splošno uporabne za vse čebelarje brez razločka, etikete pa le za ude slovenskih čebelarskih društev, ne pa tudi za one, ki sploh niso pri nobenem društvu. Ta zadeva naj bi se pretresala in posvetovala tudi pri drugih slovenskih čebelarskih društvih. V tej reči sploh skrbimo, da varujemo složnost in edinost! Marsikatere reči pogrešamo še v čebelarstvu, ki jih bo društvo skušaliT izposlovati, ako mu bo sreča mila; pa z združenimi močmi da se marsikaj doseči, kar drugače sploh ni mogoče. V slogi je moč! Delajmo složno in vstrajno, kakor čebele! Iv. Jurančič, čebelarski potovalni učitelj. -*- -*>g 99 km- PoroČilo o zborovanju „Državne zveze samostojnih deželnih čebelarskih društev avstrijskih", ki se je vršilo dne 3. aprila 1904.1. na Dunaju. Poroča tajnik A. Bukovic. Zborovanja so se udeležili odposlanci vseh avstrijskih društev, izvzetriši dunajskega centralnega društva. „Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko" je zastopal poročevalec. Društva, ki so v »Zvezi", imajo skupaj nič manj kot 28 tisoč članov! Pač ogromno število zavednih čebelarjev, ki se bode brezdvomno tekom let še zdatno povečalo. Dal Bog! Dnevni red je bil sledeči: 1) pozdrav začasnega predsednika; 2) konstituiranje in volitev predsednika na podstavi potrjenih pravil; 3) poročilo o zadevi subvencij; 4) poročilo o stanju vprašanja o gnilobi; 5) trojno zavarovanje čebelarij; 6) prošnja c. kr. finančnemu ministrstvu za oddajo denaturiranega sladkorja čebelarjem v svrho pitanja čebel v sili; 7) razni predlogi in nasveti. Zborovanje je otvoril začasni predsednik gospod dr. Korbl. Pozdravil je v toplih besedah delegate, povdarjajoč zajedno veliko važnost in potrebo „Zveze", Naznanil je, da so se razne javne oblasti in korporacije k temu zbprovanju vabile, toda na vabilo niti odgovora niso dale. O. kr. poljedelsko ministrstvo se je z ozirom na službene razmere opravičilo in pripomnilo, da se bode na vloge ,,Zveze" v polnej meri oziralo. Kar se tiče prošnje za izdatnejše subvencioniranje čebelarskih društev, ki se je na c. kr. poljedelsko ministrstvo odposlala, je omeniti, da ni dobila „Zveza" dosedaj nikakega odgovora. Začasni predsednik je omenil še nekatere važnejše točke kakor carina na med in vosek, ki se uvažata, nasajanje železniških nasipov z mtdunosnimi rastlinami i. dr. ter je prešel na 2. točko dnevnega reda, pri kateri se je „Zveza" konštituirala, in je bil izvoljen predsednikom iste za poslovno leto 1904/05 dr. Korbl in to v znak priznanja zaslug, ki si jih je pridobil za ustanovitev ,,Zveze". Predsednik se zahvali za to zaupanje. Zatem se je predlagalo, da se naj vrši prihodnje zborovanje „Zveze" v Pragi. Šolski svetnik Bassler je k temu predlogu pripomnil, da naj delegatje brezobzirno izrazijo svoje pomisleke. Na razne izjave se je sklenilo, da se naj zboruje v Pragi, predsedstvo „Zveze" naj pa samo določi čas; ozira se naj pa pri tej določitvi na opravila pri čebelarijah. Določilo se je nadalje, da ima vsako društvo, kije v „Zvezi", prispevati 4 krone na leto k poslovnim stroškom. Šolski svetnik Bassler je poročal v krasnem govoru o subvencijah in njih razdelitvi med čebelarska društva. V tej zadevi se je podal na višje mesto predlog, da se naj iste razdele po nekem določenem modusu. Omenil je tudi dunajsko centralno društvo, ki predbaciva »Zvezi", da se brati s Slovani, na drugej strani pa skuša isto društvo Slovence iu Čehe v svoje društvo privabiti! Kje je torej doslednost?! Govornik je izrazil željo, da se naj uloge „Zveze", ki se pošiljajo društvu v pretres, nemudoma rešijo, da se ne ovira poslovanje „Zveze". V več kot štiri ure trajajočem govoru je podal zatem gospod Margiol sliko stanja gnilobe na Spodnjem Avstrijskem. Dasi ni napravil ta govor na delegate pričakovanega utiša, ker je bil le krajevnega pomena, bilo je vendar v njem marsikatero dobro zrno, vredno, da si ga človek v spominu ohrani. Tako na primer so preiskovanja bakteriologov pokazala, da prično špore, ki so bile 24 ur v karbolu in se potem vcepo v živo zalego, zopet vegetirati. Špore se uničijo še le pri 135° vročine! Za razkuževanje panjev je vsestransko priporočati subiimatpastile (ena pastila na en liter vode). Iz predavanja je bilo tudi posneti s kako velikansko hitrostjo se čebelna gniloba razširi in koliko škode napravi v najkrajšem času. Gosp. Margiol je nadalje omenil, da je čebelarsko društvo v Korneu-burgu vložilo na o. kr. poljedelsko ministrstvo prošnjo, da bi se okužene čebele zakonitim potom uničile, in da bi se čebelarji prisilili, da bi naznanili politični oblasti slučaje gnilobe. Le na ta način bi bilo mogoče razširjanje gnilobe onemogočiti, če se ista enkrat že pojavi. Državni zaklad naj pa v slučajih, v katerih uniči gniloba čebelarju vso čebelarijo, čebelarje popolnoma odškoduje ali pa vsaj zdatno podpira z denarnimi sredstvi. Govornik je nadalje opozoril „Zvezo", da se namerava v kratkem razširiti zakon o živinski kugi. Predsednik dr. KOrbl je nasvetoval, da naj deželna čebelarska društva naprosijo dež. vlado, da se vstavijo tudi čebele v ta zakon in da se podpirajo društva v boju proti gnilobi, oziroma jim da orožje v roke, da postavnim potom uničijo okužene panje, če jih čebelar sam uničiti neče. Odposlanec »Slovenskega čebelarskega društva" je pri tej priliki stavil vprašanje, če se namerava primerne korake storiti, da se ustanovi zakon v obrambo gnilobe za celo Avstrijo. Kakor je bilo pričakovati, ni pod sedanjimi razmerami upati na uspešno akcijo v tej zadevi in konečno se je dal inter-pelantu »prijazen nasvet", da naj poskuša »Slov. čeb. društvo" na svojo pest izvojevati tako postavo za Kranjsko pri kranjskem deželnem zboru. # Gosp. Miiller je zatem naznanil, da so mu došla verodostojna obvestila, da je na Spodnjem Štajerskem vse okuženo po gnilobi, in da se je bati razširjanja te bolezni v sosedne kronovine. Na predlog g. predsednika so se odobrili sledeči sklepi. 1. Visoka vlada naj odredi oddajo sublimatpastil v svrho razkuževanja panjev, okuženih po gnilobi, predsednikom čeb. društev brez listka za strup; 2. društva naj brezobzirno naznanijo one čebelarje, katerih čebele imajo gnilobo in ki prodajajo take čebele ter med in vosek od njih; 3. opozore se naj čebelarji, ki kupujejo ali nameravajo kupiti čebele v tujini, da zahtevajo od trgovca garancijo, da je blago iz zdravih panjev. 4. Vlado je naprositi, da v slučajih gnilobe povrne čebelarjem vso škodo iz državnega zaklada, eventuvalno naj take čebelarje izdatno subvencij oni ra. Kar se tiče zavarovanja čebelarij je poročal g. svetnik Bassler, da zavarovalnica sprejme le tedaj ponudbe posameznih društev, če se zavarujejo vsi člani. Društva se zavarujejo lahko vsako 'za se ali pa prijavijo število članov, katere nameravajo zavarovati, do začetka decembra vsakega leta nemškemu centralnemu društvu za Češko. Zavarovalne družbe so jako solidne in vseskozi zaupanja vredue, kar dokazuje dejstvo, da se je vsak slučaj škode brez ugovora izplačal. Omeniti je posebej en slučaj požara. Čebelar je bil zavarovan za 2400 K, katere je zavarovalnica nemudoma izplačala, ko se je prepričala o istinitosti škode. Pri naznanilih škode je treba z vso natančnostjo postopati in slučaje nesreče tekom 24 ur naznaniti! Le če se pravilno postopa se vsa zadevo gladkim potom izvrši. K 6. točki dnevnega reda se je oglasil gosp. svetnik Bassler k besedi in razpravljal s strokovnega stališča pitanje čebel s sladkorjem. Zveza naj bi odposlala na c. kr. finančno ministrstvo peticijo, naj bi isto dovolilo, da bi dobivali čebelarji pod strogo kontrolo čebelarskih društev denaturiran sladkor za pitanje čebel v sili. Recimo, da je bila tako neugodna letina, da niso nanosile čebele niti toliko medu, da bi nam bilo mogoče vzimiti vsaj najboljše plemenjake, gotovo je, da je v takem slučaju umestno dodati primanjkljaj v sladkorju, ki bi se za male novce dobil v ta namen. Na drugi strani se je bati, da bi se dobila kaka skopa duša, ki bi hotela iz te prilike kupčijo narediti. Kladila bi v velikih množinah sladkor čebelam. Čebele bi hitro napolnile celice s sladkorjem in jih „zalizale". In potem bi se ta sladkor prodajal za „garantiranega". I)a se pa to ne uresniči, bode skrb čeb. društvev, ki naj bi le v slučajih resnične potrebe tak sladkor svojim članom preskrbovale. Peticija se je soglasno sprejela. Na predlog gosp. prof. Janoušeka se je sklenilo, da dobivajo društva, katera so v ,,Zvezi", svoja glasila v zameno. Ko je še g. prof. Janoušek povabil vsa društva k slavlju 50 letnice obstanka moravskega čeb. društva in s tem spojeno večjo razstavo, je predsednik „Zveze" to zborovanje zaključil in — s tem zaključim tudi jaz, gospod urednik! --*- Izkaz udov. Nadaljevanje: Andolšek Frančišek, Kompolje; Bralno društvo, Zavrče; Bubnič Slavo, Slivje; Butkovič Leopold, Leskovec; Bizjak Ivan, Potoče; Bole Ivan, Trst; Božič Valentin, Večnavas; Blatnik Peter, Lokavce; Bergman Šimen, Otrovce; Cajnko A., Marijina Reka; Črepinko Blaž, Spodnji Breg; Debevc Ivan, Kožljek; Drašler Ivan, Krška vas; Dolžan Janko, Gorice; Debevec Anton, Čušnja; Elsner Ivan, Ljubljana; Fikon Ivan, Sv. Anton; Gašparovič Frančišek, Sušik; Germek Anton, Bukovica; Gobec Dragotin, Podgrad; Gleria de Anton, Dolenji Logatec; Heinitz Vaclav, Ljubljana; Ivančič Frančišek, Kobarid; Jakoš Frančišek, Sostro; Jamnik Frančišek, Videm; Juvanec Jožef, Rakitna; Javoršek Anton, Spodnja Šiška; Kos Frančišek, Močilna; Kalan Ivan, Zapoge; Kral Martin, Preserje; Klarič Ivan, Buzet; Knjižnica učiteljska, Kranj; Kokošar Frančišek, Grahovo; Kelbl Mihael, Bohinjska Bela; Knific Jožef, Tomišelj; Koželj Peter. Grabče; Ličen Vinko, Gojače; Lozar Kristjan, Vertavin; Leban J., Černice; Leban Frančišek, Trnovo; Liesnik Ivan, Nauerškivrh; Malli Peter, Gorice; Nedog Alojzij, Očeslavce; Oražem Aleksij, Globela; Potepan Andrej, Mala Bukovica; Pintar Jožef, Podbelica; Pečernik Matija, Zaklanec; Pograjc Frančišek, Št. Rupert; Rebselj Ivan, Št. Jakob; Rant Matevž, Zalilog; Rajšp Jožef, Ormož; Rotar Jožef, Podsmreka; Rosen-stein Ferdo, Stranice; Stražišar Štefan, Paka; Svjetličič Jožef, Štokovci; Strnad Frančišek, Letuše; Stritar Jožef, Braslovče; Straus Ignacij, Trbovlje; Soban Anton, Jamlje; Skerbic Peter, Dornberg; Singer Štefan, Loga vas; Srebrnič Frančišek, Šmarje; Štamcar Ignacij, Trebeže; Tancig A., Krška vas; Trenk Alojzij, Ljubljana; Tuchtan Anton, Terviž; Uršič Ivan, Idersko; Vidic Jožef, Log; Vospernik Ivan, Zgornje Jezero; Weinliardt Teodor, Dornava; Zdolšek Martin, Orla vas; Žnidaršič Anton, Videm; Žagar Ferdo, Gorica; Železnik Jožef, Koretno. -—— $- VABILO k čeloelarsfeenncL-cL tečaj-u., ki se bo vršil dne 29. In 30 junija t. 1. ===== v Šmartinu pri Slovenjem Gradcu. == DNEVNI RED: Pred poldnem: od 9. do ygll. ure predavanje, od 11. do 12. ure praktični pouk; Popoldne: od 2. do 4. ure predavanje, od '/25. do 6. ure praktično razkazovanje. Drugi dan istotako; sklep ob 4. uri popoldne. Prvi dan ob 6. uri popoldne zborovanje in ustanovitev podružnice. Udeležba naj se blagovoli naznaniti podpisanemu do 22. t. m. Število udeležencev ni omejeno, toraj vabi k mnogobrojni uh 103 Listnica upravništva. Prosimo one gospode člane, kateri so nam vposlali zavarovalnino zavarovalne prijave pa ne, da isto brez odloga vpošljejo, sicer jih smatramo kot nezavarovane! — V zadnjem času se je precej reklamiralo, žalibog so bile reklamacije v tako nesramnem tonu pisane, da smo primorani onim gospodom izreči našo »najiskrenejšo zahvalo«. Ekspedicija lista je tako uzorno urejena, da zadene krivda edino le pošto, če ne dobiva naročnik lista redno, ali je pa sam kriv, ker ne napove pravilnega naslova. Torej bodite uljudni saj upravništvo ni svinja ampak dostojni ljudje, ki radi delajo v prid društva in še tudi — zastonj! -*- Listnica uredništva. —--za njo ni več prostora, zato vse pismeno! Čebele kupuje M. Ambrožič v Mojstrani na Gorenjskem. — Prodaja pa isti umetno satovje iz pravega čistega voska. Umetno satovje po 4 K 20 h za kg preskrbi udom »Geb. društva« I. N. Babnik Lj ublj ana. Za čelbele je faeelija in esparzeta najboljša paša, in se dobi pri Peter Lassniku v Ljubljani, zalog-a velikanske pese, vrtnih in travnih semen. Deset plemenjakov v nemških panjih proda Fraja-čišelr Olorekai, čebelar v Dolnji Tpibuši, pošta SlaoP pri Idriji. 15 do 20 panjev čebel - s premakljivimi satniki - (mera medišea nemškega panja s 16 satniki) in nekaj nemških panjev z mladimi maticami proda Janez Meglen čebelar v Potiskavcu št. 3, pošta Videm pri Dobrepoljah. 104 s«^- Semena rdeče detelje (inkarnaf), esparsete, facelije, = ranjak ali uročnik (Tannen= oder Wundklee) zelo medunosne cvetlice prodaja ^ JOS. KOH^I^ v Ljubljani. Umetno satovje, točila in vsa čebelarska orodja razpošilja po nizkih cenah, kupuje pa tudi čebele najstarejša, leta 1866. ustanovljena čebelarska tvrdka baron Rothsehutz v Višnjigori. ___ Ceniki se pošiljajo na zahtevo brezplačno. . - -- Nemške panje (gersfungovce) izdeluje po natančni meri, z mediščem po T K 50 In, brez medišča po 6 K 60 h s satniki vred: —ocfr- Anton Drukai, mizar v Kranju. __ _ — f Preosnovljene amerikanske (Pavlinove) panje s povprečnimi satniki v svetlobi 25x34 cm izdeluje po primerni ceni Jakob Virient, čebelar v Olševku pri Kamniku. PraTrl čeloelnl vosek kupuje v vsaki množini po visoki ceni, prodaja pa po nizki ceni garantirano == pristni med, pitanec = Fp. Schupeutz -v Ljubljani. — • Udnina (2 K) in reklamacije naj se pošiljajo gospodu I. N. Babnik-u v Ljubljani, dopisi in članki za list pa uredniku „Slovenskeg-a Čebelarja" Frančišku Rojini, nadučitelju v Šmartnem pri Kranju. Odgovorni urednik Mihael Rožanec. — Lastnik »Slovensko Čebelarsko društvo*. Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.