št. 25
,S L O V E N K A"
Str.
Kako naj se vzgajajo otroci, da ne
bodo strašljivi.
Nevedni in slabi so otroci in vsled tega lehko po-
stanejo strašljivi, sosebno pa nervozni otroci. Nekaj je
že res na tem, a vendar ima največ odgovornosti tudi
pri tej napaki le vzgoja.
Kjer se je že grešilo v tej točki, tam je jako težko,
postaviti se po robu strašljivosti, dokler ne pride na po-
moč potrebna- starost in lastno prepričanje. Sploh pa ni
li' med odraslimi mnogo več strašljivcev, nego se nam
vidi na prvi pogled? Da, da, marsikaterega je sram, da
bi očitno priznal svojo bojazljivost, čeprav se mu jezijo
čestokrat lasje, v slučaji da hoče pokazati svojo srčnost.
Kolikrat pa se dogaja, da nevedna in nemarna
vzgoja izkorišča bojazljivost gojenčevo, namesto da bi jej
napovedala boj z vso resnostjo ! Le spominjajmo se sami
tistih zloglasnih pravljic, katere smo slišali iz ust brez-
vestnih pestunj, čeprav so bile od očeta ali matere strogo
prepovedane ! Saj pravim, prava pravcata vzgoja za straš-
ljivost ! Namesto, da bi se otrok že izza mladih nog se-
znanil z našo imenitno definicijo za strah — strah je
znotraj votel, okoli ga pa nič ni — straši se z najraz-
ličnejšimi ... budalostmi, katere.j seveda otrok verjame,
razumevaje jih po svoje in stvarjaje si potem v svojej
bujnej otroškej glavici najneverjetnejše slučaje.
Nekateri ljudje še naravnost menijo, da je celo na-
ravno, ako so otroci strašljivi, sosebno pa za dekleta je
baje jako dobro znamenje ta napaka. Drugi se spet nor-
čujejo z bojazljivim otrokom in mu delajo s tem seveda
krivico, kajti bojazljivost ni prirojena, ampak razvije se
v otroku pozneje ob roki vzgoje. Zasmehovanje je baš
najslabše sredstvo proti strašljivosti, kajti zasmehovan
otrok pač jame prikrivati to napako, a prepričanja, da
je strah res prazna reč, vzlic temu nima, prikrit strah
je pa še mnogo hujši od javno priznanega !
Vzemimo slučaj iz življenja ! Dragee je poreden.
Namesto da bi ga kaznovala mati, postraši ga, češ. le
počakaj, bo že prišel črni mož po tebe, pa te bo vzel in
te stlačil v torbo ... Po dnevi to navadno nima drugih
nasledkov, nego da se mali paglavec pomiri, a noč . .. ima
svojo moč ! Dragca spravijo v posteljico. Sam je v tem-
nej sobi. črna je noč in na misel mu pride „črni, divji
mož" ! Joj, otrok stiska krčevito oči, potegne odejo črez
glavo in se poti samega strahu. Srčece mu utriplje tako
glasno da se i-liši ... in nakrat še poči to ali ono po-
hištvo, to je preveč ! Ubogi revček si ne ve raztolmačiti
poka, v domišljiji mu vedno bolj vre, trepetati začne...
ne, ni mogoče več prenašati strahu in ubogi revček obupno
zakriči, najsi ga potem tudi zasmehujejo in karajo kot
bojazljivca. In sedaj ? Mati priteče na krik gledat, kaj
se je zgodilo, dečko se joče, treba ga tolažiti. Kako si
pomagati ? Navadno se osmeši mati sama sebe, da mu
pove, ali da črnega moža sploh ni, ali da je sedaj Bog
zna kje v kakšnem lesu itd., samo da se malček pomiri
in zaspi. Pa kako spi ! Nemirno, kajti črni mož ga muči
še v spanji in ga mogoče celo tlači v sanjah v svojo torbo.
Z dečkovim pogumom pa je pri kraji, za dolgo, dolgo
časa.
Kako je torej ravnati z otroci, da ne postanejo
strašljivi ? V otrokovi navzočnosti naj se sploh ne imenuje
beseda strah ali strašljivost. Slovarček njegovega jezika
izhajal bode tudi brez teh dveh izrazov. Po pravici se
naziva strah epidemično zlo, kajti človeka se prime ka-
kor bolezen. Če pa se vpričo največje pozornosti vendarle
zapazijo na otroku simptomi strašljivosti, seveda na hvalo
poslom, ki za hrbtom roditeljev zabavajo deco z različ-
nimi povestmi strašne vsebine pripoveduje o čarovnicah,
o duhovih itd , tedaj se morajo pestunje in sploh ljudje,
s katerimi pride otrok v dotiko, resno opominjati, da
Str. 4
„S L O V E N K A"
Št. 25-
opuste take zabave. Največji nasprotnik strahu je resnica,
lastno prepričanje. Otroci moraji^ dobro poznati svojo
okolico in naj se opozarjajo na naravne posledice uzroka
in učinka. Za kakov njim temen učinek, naj si sami po-
iščejo uzroka, sosebno, če jih,je baš isti učinek vstrašil.
Kakšen ponos in kolika samozavest, če se jim posreči,
da ga dobe! Omenimo n. pr. pokanje pohištva! Otrok
se ostraši in vpraša, kaj poka in zakaj in liog zna kak-
šna prašanja še stavi v jednej sa[)i. Naivna ali pa re-
cimo rajši nevedna in babjeverna glava odrezala se bo
bržkone z vzdihom : ,0 moj Bog. znamenje, že spet bo
umrl kedo v žlahti ! Znamenje je, dete, znamenje!' Pa-
metna mati poduči otroka celo drugače ! Kadar so okna
odprta, navleče se pohištvo vlage in se raztegne, ob lepih
solnčnih dnevih in po zimi, ko se kuri v peči, se pa les
spet posuši in skrči in tukaj tiči uzrok pokanja.
Važno je tudi, da se sprijaznijo otroci s temo. Pre-
pričati se morajo, da tema nima za človeka drugih skriv-
nostnih nevarnosti, nego to, da se lažje spodtakne in pade
ali pa se z nosom kam zaleti, zato pa imamo roke, da
tipljemo pred seboj, če ni luči pri rokah. Pa tudi tukaj
se gre lehko predaleč, kajti nekateri menijo, da se mora
otrok navaditi na temo tako, da se sili biti sam v kak-
šnej temnej sobi. Nekaj časa, pa le nekaj časa bo otrok
tih in miren, potem pa mu domišlija vedno bolj raz-
dražuje živce, jok in strah je tu.
Če si otrok ne upa stopiti v temno izbo, prašaj ga
z največjim začudenjem, zakaj si ne upa. Ako pove, da
ga je strah, pokaži mu, da tebe nič ni strah in pojdi v
izbo namesto njega. Otrok videvši. da se tebi ni nič za-
lega pripetilo, sosebno če prideš z nalašč veselim obra-
zom iz teme, pojde potem sam ob tvojej roki v izbo s
teboj. Prišedši noter, govori ž njim z navadnim glasom,
ne šepetaje in kretaj se kolik' r mogoče pogumno in smelo.
Otrok naj se v tem prepriča, da je soba ravno taka, ka-
kor po dnevi, potem pa se prižge sveča in vpraša se z
mirnim glasom: „Kaj ne da se prihodnjič nič več ne boš
bal, ko si videl, da ni nič strašnega in nevarnega?' To
navadno pomaga, kajti č'.ovek se boji le pred tem, česar
ne pozna in ne razume.
Kar se tiče pripovedek o, duhovih, o mrličih, o ča-
rovnicah in o jednakih predmetih opozarjamo še enkrat,
da se morajo strogo prepovedati. Tudi bajke se otrokom
ne smejo praviti prerano, a v poznejšem razvoji so ime-
nitno sredstvo v povzdigo srčnosti v mladih prsih. Tud^
takih iger se ne sme trpeti v otroški sobi, v katerih imajo
otroci navado, da se strašijo med seboj, kajti ne le da
se tako vadijo bojazljivosti, ampak tudi na zdravji si
lehko škodujejo za vse — življenje.
.......................... ^...Fj:.millck.Marim .IJL^.