List 2
Kmetijske, jezikoslovne in druge reči.
S Pivke. Mnogo mnogo se je pretečeno leto od tod pisalo o tukajšnem kmetovanji; ne bo od več, če se tudi novo leto začne s takimi rečmi. Pa najpoprej moram razločiti, da iz daljave se Pivka šteje za večjo stran, v bližavi pa ločimo manjše kose dežele. Na Pivki je prav za prav le tisti svet, ki ga obsega stara slavinska fara s Postojno vred; tu je tudi poglavitna voda Pivka, ki se ponikne v postojnsko jamo. Zemlja, ki spada pod staro hre-novško faro, se kliče pod Nanosom (ne pod Nanosom); tukaj se po globinah vije Podnanosica, ki se malo pred jamo združi s Pivko. Oboja ta stran se je včasih imenovala tudi dol ej na Pivka, za razloček memo gorenje Pivke, ki se zdaj raje zove za reško dolino, ker ondi Reka teče, ki gre pod Skocijanom onstran Divače pod zemljo, in se le pod Devinom kot Timav prihaja na svetlo. Reška dolina se na drobno loči v bistriško, k o-šansko in vremsko dolino.
O kmetovanji po reški dolini mi ni mar govoriti; tista leži zadosti nizko, je toraj bolj gorka, rodi vinsko terto in veliko sadja. Zamolčati ne smem, kar so sicer že tudi drugi povedali, da mora tista stran s svojo soseščino v Istri za sadje hvaliti blagega gosp. Petra Aleša, ter-žaškega korarja, ki je sadje rediti povsod učil, kjer je bil v duhovni službi. O kmetovanji na Pivki in pod Nanosom pa še vem kake besede pristaviti.
Rodovitni svet je res na Pivki močno razdeljen in razdrobljen med kmeti, kakor je pisal gosp. B.; pa to ne velja toliko od poduanoške strani, ondi se namreč zemljišča nahajajo v večje kose djane. Da bodo pivški kmetje zares kmetje, ne zgolj cestniki, bodo že znali tudi svoje njive bolj skupaj devati, kakor drugod to delajo dobri poljodelci. Sicer so jih sedanje okoliščine že marsikaj naučile, česar poprej niso čislali. Na priliko cestno blato, ki je v velicih kupih ležalo poleg potov, je že skoraj vse zginilo, je namreč na njive prišlo za dober gnoj; trava pri njivah in krog hiš, ki se je pred le teptati pustila, se že s serpom zanje, in živini nosi; plevel se z njiv tudi bolj spravlja domii, in blagu daje v pičo. Kakor to, tako se bo sčasoma zbolj-šalo drugo.
Dasiravno ta stran daje le eno žetev, pa vendar se z nekterih njiv dobuje dvojni pridelek; kjer je namreč dozorel jari ječmen, ondi se seje še repa za tisto leto. Turšica ali voruza pa bi že bolj rastia in se pridelovala, samo da bi se sadila; v Smihelu v hrenovški fari so to leto ravno turšice veliko dobili. Drugod pravijo, da ta stvar ne rodi; pa prav za prav le mislijo, da bi se jim pokradla, če bi jo le eden ali dva gospodarja na njivi imela. Pa tudi ta izgovor je prazen; tatvina se nahaja povsod, in tudi na Pivki, vendar ne toliko, kakor se sem ter tje hoče vediti. V neki vasi poleg Postojne, kjer je kacih trideset kmetov, sta letos dva imela turšico usajeno, vendar sta je oba veliko spravila domu. Sicer pa je na poljskih čuvajih ta skeib, da se tatvina brani; in take čuvaje imajo tukaj, z laško besedo jim pravijo „vardijania.    Kar pa   se ajde tiče, je to
min                                                                                                                                                                             i                     ...........¦
lastno, kar se je tudi letos pogosto skazalo. Domača pivška ajda namreč, ko se vseje. hitreje dozori in bolje rodi kakor pa ptuja. Letos je bilo tukaj več ljubljanske ajde razdeljene med uboge kmetovavce; in če se je ravno ob enem sejala z domačo, je bila vendar 8 do 14 dni pozneje zrela kakor tista; tudi je o mlatvi pri nasada dala za četertinko manj zernja, kakor pivška.
Za kozolce je sicer na Pivki že tudi začetek storjen; na pr. v Postojni se nahaja sedem tacih, ki vendar stojijo burji vkljub, in letos je marsikdo rekel, da si ga bo tudi napravil. Samo za les bi utegnilo biti bolj terdo ; tukajšui hrastje so namreč le manjšega plemena, in stavbni smrekov les se je iz grajskih gojzdov doslej dajal le za pohištv . poleg starih pravic. Pa stebri za kozolce se dajo tudi z -dati, in kamnja za to je dosti; les za strešje pa se da tudi kupiti, in večkrat še po boljši ceni, kakor tisti, ki se v daljnem gojzdu zastonj odkaže, pa s težavo domu spravi. Ce je pa neki Pivčan rekel, da na ozkih prostorih pri kozolcu se ne da z vozom ravnati, in bi se tisti mogel zdaj pri sprednjem zdaj pri zadnjem koncu napr%gati, je to znamenje, da blezo še ni veliko imel z vozom opraviti. Kolikokrat se voz zadenjsko odpahne, al samo s človeško močjo, ko se namreč s tistim ne da naprej iti in tudi ne na mestu oberniti. Pri kozolcih dobri kmetovavci tudi ondi ne tratijo veliko sveta, kjer imajo dosti prostora.
Tudi sadnega in drugačnega drevja se je na Pivki začelo več saditi. Pri Postojni je velika cesta že daleč obsajena z drevjem; na enih krajih so lipe postavljene, na druzih so hruške zverstene, ki so za velik del že tudi cepljene. Tudi pot k postojnski jami je že obsajena z drevoredom, dasiravno je nekdo letos kaj tacega še le med dobrimi vošili za prihodnje pisal. Res, da ob potih ni samo sadno drevje zastavljeno, pa tacega se precej tudi ne more toliko dobiti; lipe vendar se obilno nahajajo po gojzdih, in se rade primejo in hitro rastejo, če so presajene. Ce je nekdo pisal, da se lipe tukaj ne obnašajo dobro, blezo starih dreves ni pogledal, ki so mu lahko vsaki dan pred očmi.
Naj zdaj se pristavim nekoliko jezikoslovnih drobtinic. Naš novi nemško-slovenski slovnik, z veliko pohvalo presojevani tudi v literarni dokladi časnika „Wiener Zeitg." od 15. dec. obsega tudi toliko bogastva našega govora, in mnogo besed, ki so le bolj na Pivki navadne, da se res le maloktera pogreša. Meni so med temi na uho prišle, na priliko: kalati, vodo zajemati iz rupe; kalalo, posoda k zajemanju; čotast, hrom, šepast; k o j iti, rediti otroka; vonjati, dišati; še ta ti, se prehajati; juglar, voglar, preževec pri ženitniui; borjača, dvorišče; por-talo, bedak, bebec; j e ba, guba; eter pij e, ubogo revšče; mavra, mavrica, božji stolček; zgon, kraj, kamor se živina zganja; mirišče, staro poderto zidovje; vnuka, druga otava; frodelj, obsekane veje za živinsko klajo; baret, ostanek trave po zadnji košnji; kernjevec, te-kavec; deklaj, zijala, dekle (v idrii); vočjin, drugr ženinov tovatš; spleten k a, družica, nevestina tovaršica; šrajati koga,   s kom govoriti;   vancati, dobiček imeti;
------12   ------
prežele t i, prekleti koga, mu hudo voščiti; ptici kolnejo, se pravi, ko so ptiči prav glasni med seboj; moliti koga, lepo rečeno namesti kleti koga. Lastno je tej strani, da se govori: reuem, namesti ženem; vre, namesti vže, že. Tudi se pravi: ob eni uri, ob dve uri, namesti ob eni, ob dveh; iz ene numere, iz dve numere, namesti iz perve, iz druge numere. Rekel bi, da to cika na italijanski jezik. Tudi se rabi v imenih ženskega spola za omehčano ali sičavno tihnico končna glasnica e namesti a. kakor v Ceskem: Božje Mati, naše Marije, namesti Božja Mati, naša Marija.
V bukvah „Recimo koju" visokoučeni gosp. Kurelac pač dobre nasvete daje, kako naj bi tudi Horvatje v svojem slovstvu se bolj bližali drugim Slovanom in zlasti Slovencom. Besede bolj pisati po korenikah kakor po navadnem izreku, da bi jih drugi Slovani ložje razumeli; pri glagolih in drugod na koncu staviti 1 in ne o, kakor pišejo vsi Slovani; opustiti mnogobrojni rodivnik z končnico ah in rabiti drugim bratom navadnega. To so pač nasveti, ki ne tirjajo prevelicega, pa so pripravni, večjo edinost v občeslovauskem slovstvu pospeševati.
FI koncu naj še omenim nektere zemljopisne in zgodovinske drobtinice. Zveza notranjskih rek in potokov pod zemljo je večidel znana, namreč Reke s Timavom, Pivke in Cerknišice z Uncom, Unca z Ljubljanico. Pa tudi za ponikavne vode na Dolenskem je med prostim ljudstvom več znano kakor med učenimi, kako da so med seboj združene. Kolpa, ki se zbira krog Turjaka, in se potem spreminja v Rašico, gre pri Ponikvah v zemljo, in prihaja na Kerki na svetlo kot Ker k a. Ravno s to reko se šteje, da je v zvezi Dobrava ali Slivnica, ki se pod Boštanjem, v stran od Višnje gore ponikne v zemljo. Bistrica in Sajevec, ki se gubita pod Ribnico v jame, se pokažeta sopet v Kočevji kot Rinša; pa tudi Rinša gre kmali pod zemljo, izteka pa tik Kolpe kot močen potok pri Vilpnu pod dolejnim Logom. Za Temenico je znano, kako se dvakrat skrije pod zemljo, pod Trebnim in pod Merno pečjo, in pod Prečno se izteka  v Kerko.
O starih rimskih šancah naj to povem: Razun trojnih zidov pri Verhniki, Logatcu in Hrušici, ki imajo dalje svoje dostavke noter do Reke, po dolgem sledijo kosi četerte hrambe, ki je iz nasipa in rova, in se sledi najpred med Ternovim in Snežnikom, potem med Kne-žakom in Premom, pri Planini na Vipavskem, pri Vojskem nad Idrijo, in nad Cerkno pr^ti Poljanam. Kakor Vcrh-nika in Ajdovščina kaže (udi kraj starega Ter p ona nad Ložem ozidje v čveterovoglini. Iščite, dragi rodoljubi tudi drugod tacih sledov. V ozidji med Zatičino in Šentvidom (stari A c e r v o), pri Trebnem (staro Praetorium Lato-vicorumj, pod Skocjanom pri Dobravi (staro Crucium), pri Dernovem pod Kerskim (^staro No vi od u nu m) , pri Trojanah  (stari A d ran s) so gtovo čveterovoglati zidovi.
Hicinger.