Michelle Frances: FANT

	Naslov izvirnika: The Boyfriend

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2022

	Elektronska izdaja.

	©Michelle Frances, 2022

	© za Slovenijo: Lynx, 2022



	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorice in založbe je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.

	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134667

	Cena: 17,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 120037891

ISBN 978-961-7134-66-7 (ePUB)





	Za Trisho Jackson.

	Hvala ti za vse.





	I.

	19. februar

	»Živijo. Živijo? Me slišite?«

	Glas, globok in gospodovalen, je prodiral skozi praznino, v kateri je bila Amy.

	»Živijo? No, zdaj pa le odprite oči.«

	Glas, komurkoli je že pripadal, je bil vztrajen. Amy se je zdelo, da jo ima na piki.

	»V bolnišnici ste. Jaz sem doktor Kunda. Imeli ste nesrečo in poškodovali ste si glavo.«

	Amy je čutila bolečino, globoko in vseprežemajočo bolečino, ki je izbrisala vse ostale čute, vključno z njeno voljo.

	»Želim, da se potrudite in poskusite odpreti oči. Boste zmogli?«

	Razpoka. Uspelo ji je. Droben, zamegljen žarek svetlobe, presvetal. Amy se je zavedala, da leži; bila je v postelji. Potem je razločila oblike. Okoli nje so se premikali ogromni beli in modri balončki, kot bi bili bitja z drugega sveta. Plašili so jo.

	Eden od njih je spregovoril, kateri, ni mogla razločiti.

	»Tako je prav, odlično. In zdaj, mi lahko poveste svoje ime?«

	Bilo je preveč. Oči je spet zaprla.





II.

	19. februar

	»Aha! Torej me moja pacientka ne ignorira več.«

	Amy je zagledala velikanskega moškega v modri halji, približeval se je postelji, sledilo pa mu je še drugo medicinsko osebje. Sestra, ki ji je pomagala, ko se je prvič zbudila, se ji je pomirjujoče nasmihala.

	»Ignorirala sem vas?«

	»Imeli ste dober razlog,« je povedal možakar. »Sem doktor Kunda in veseli me, da sva se spoznala, Amy.« Kot stolp se je dvigal nadnjo, Amy pa je pritegnil lesk njegovih izjemno rjavih oči. »Sestra Morgan mi je povedala, da ne veste, kako ste prišli v bolnišnico.«

	Amy je pogledala proti sestri z rdečimi lasmi in pegami, preverjala je aparate, na katere je bila Amy priključena. »Tako je.«

	»Slikali smo vas in z veseljem vas obveščam, da znakov notranjih krvavitev v možganih nismo našli,« je nadaljeval doktor Kunda. »Naslednjih nekaj dni vas bomo budno opazovali, zgolj toliko, da bomo prepričani, da ni ničesar, kar bi nas moralo skrbeti.«

	»Na primer?« je vznemirjeno vprašala Amy.

	»Običajna praksa je, da po poškodbi glave bolnike nekaj časa opazujemo,« je odvrnil doktor Kunda. »Povečini se izkaže, da je vse v redu, a preden bi vas lahko odpustili, se moramo prepričati. Imate glavobol?«

	»Ja. Grozen.«

	Nasmehnil se je. »To je normalno. Kako pa kaj vaš spomin?«

	»Še vedno se ne spomnim ničesar.«

	»Veste, kateri dan je danes?«

	»Devetnajsti februar, a le zato, ker mi je sestra Morgan to povedala.«

	»Se spomnite česa v zvezi z nesrečo?«

	Odkimala je.

	»Danes zgodaj zvečer so vas našli na poledeneli ulici v Earlsfieldu. Bili ste nezavestni.«

	»To je blizu mojega stanovanja,« je rekla Amy. Sestra Morgan ji je povedala, da je neki mimoidoči poklical reševalno služno. Amy se o nesreči ni spomnila ničesar.

	»Torej, kako daleč nazaj sega vaš zadnji spomin?«

	»Približno šest mesecev. S konca lanskega poletja. Spomnim se praznika bank v avgustu. Bilo je vroče. Šla sem na plažo.«

	»In zdaj je minus ena in sneži!« Zdravnik se je gromko zasmejal, kot bi povedal izjemno šalo. Sestra Morgan je pogledala Amy in se spačila.

	»Vaši možgani so doživeli pretres,« je nadaljeval doktor Kunda. »Amnezija je najverjetneje začasna. Spomin se vam bo verjetno povrnil, počasi in po delčkih.«

	»Kdaj?« je zanimalo Amy.

	»Ne morem reči. Morda boste imeli srečo in se vam bo delno povrnil že v prihodnjih dneh. Morda pa bo trajalo več tednov …«

	»In v najslabšem primeru?« Amy je čutila globok strah.

	»Bojim se, da je nemogoče predvideti. Mesece? Morda še dlje. In ko se vam bo spomin začel vračati, morda ne bo celosten. Nekateri spomini bodo morda pomešani z drugimi dogodki, ki so se vam zgodili v različnih trenutkih življenja, nekateri bodo celo izkrivljeni. Ali pa bo,« je dodal, ko je zagledal potrt izraz na njenem obrazu, »kot bi prižgali televizor in zagledali čudovito barvno sliko.«

	Trpko se je nasmehnila.

	»Zdaj,« je rekel doktor Kunda, »pa se morava pogovoriti o stranskih učinkih.«

	Amy je prebledela.

	»Nič ne skrbite. Pojavljali se bodo glavoboli, seveda. Morda boste opazili, da ste bolj razdražljivi kot prej. Zelo verjetno je tudi, da boste paranoični, še tako vsakdanje situacije se vam bodo morda zdele preteče.« Nasmehnil se je. »Tako da se nekaj časa izogibajte grozljivkam, prav?«

	»Ja, seveda,« je zamrmrala Amy.

	Doktor Kunda je listal beležko, kot bi nekaj iskal, nato jo je zvedavo pogledal. »Imate koga bližnjega? Moža? Fanta?«

	Amy je oklevala. »Ne,« je rekla potem, a sramežljivo. Skoraj trideset jih je imela, pa nikogar, ki bi ga lahko obvestili o nujnem obisku bolnišnice. Spraševala se je, ali je presenečen, ali jo obsoja.

	Toda spravil jo je v še večjo zadrego. »Punco?«

	Amy je zavzdihnila. »Ne. Mamo.«

	»Super! Vas bo prišla obiskat? In nekaj časa ostala z vami, potem ko boste lahko zapustili bolnišnico?«

	Amy je zamrmrala nekaj nezavezujočega. Tega se ni nadejala. Njena mati je živela v Dorsetu. Živela je predaleč, Amy pa je bila prepričana, da lahko sama skrbi zase.

	»Tako, zdaj pa je čas za počitek.« Doktor Kunda se je vzravnal. »Ne skrbite,« je rekel, ko je odhajal in se ozrl, »morda pa se boste spomnili, da ste zadeli na lotu.«

	Amy je gledala za njim. Ja, seveda, je pomislila. Hvala, doktor Hudomušni. Joj, kako zelo jo je bolela glava. Znova je zaprla oči, bolečina je bila nevzdržna.

	III.

	20. februar

	V bolnišnici se človeku dnevi silno vlečejo. Amy se je zjutraj zbudila, od močnih bolnišničnih luči jo je bolela glava. Pojedla je nič kaj mikaven zajtrk. Z invalidskim vozičkom so jo odpeljali na še več preiskav. V dopoldanskem času obiskov je gledala televizijo in se trudila odmisliti vznemirljivo toplino, ki je izžarevala iz obiskovalcev na bolnišničnem oddelku. Dan ji je nepričakovano poživila ena od sester, ki ji je prinesla njeno torbico. Bila je umazana, med padcem je padla po tleh, ampak neki dobri samaritan jo je našel in jo prinesel v bolnišnico. Avtomatično je pogledala vanjo, da bi preverila, ali kaj manjka, ampak seveda se ni mogla spomniti, kaj je sploh bilo v njej. Telefon, denarnica in ključi so bili tam, to je bilo glavno. In potem je sledilo kosilo, po katerem je vsa izčrpana zaspala.

	Ko se je zbudila, so bile bolnišnične luči kot vedno slepeče. Skremžila se je in se po najboljših močeh potrudila pogledati naokrog, ne da bi premaknila glavo. Popoldanski obiskovalci so na oddelek prinesli nov val energije. Dvignila je glavo, radovednosti se ni mogla upreti, hrepenenje je bilo premočno. Nasproti nje je ležala prijetna ženska v štiridesetih, Amy je opazila, da jo je mož danes že drugič obiskal. Pravzaprav je vsaka od še petih žensk v sobi imela ob svoji postelji moškega. Šepetaje so se pogovarjali, prinašali hrano in revije, se poljubljali in prepletali svoje prste z ženinimi.

	Amy je poskusila sesti v postelji, toda v glavi ji je razbijalo. Z napol priprtimi očmi je ošinila uro, še dobro uro bo morala čakati na novi odmerek analgetikov. To je bilo predolgo, veliko predolgo. Proti zvoncu je iztegnila roko, ko je v sobo odločno stopila oseba, ki jo je prepoznala.

	»Ja kakšna pa si?« je rekla Lisa, a ne neprijazno, ko se je nagnila nad Amyjino posteljo in si jo ogledala z veščim očesom splošne zdravnice.

	Amy se je videla v ogledalu, vedela je, da ima levo oko in ličnico otečena in v barvi jajčevca, pa vendar je bila malce užaljena. »Kaj pa je narobe z mano?«

	»Zgolj praske so. Vau, oko imaš pa pošteno modro.«

	»Kaj počneš tukaj?« je vprašala Amy, potihem vesela, da vidi svojo prijateljico. Vse lepo in prav, če nekdo misli, da mu samemu nič ne manjka, toda v resnici se je Amy počutila zelo osamljeno.

	»Pustila si mi glasovno sporočilo, da si v bolnici. In čeprav si rekla, da si v redu, nisem hotela zamuditi priložnosti, da si te ogledam. Saj veš, kako rada imam poškodbe. Kako se počutiš?«

	»Veliko bolje, zdaj ko je ob meni moja ljubeča prijateljica, tako pozorna in skrbna.«

	»Točno zato me delo v bolnišnici ni nikoli zanimalo,« je odvrnila Lisa. »Svojim bolnikom veliko raje postavim diagnozo in jih napotim k specialistom.«

	»Ena sama prijaznost te je. A res zgledam tako slabo?« Amy se je zavedala, da išče potrditev, da je čustveno krhka. Z dolgimi temnimi lasmi si je poskusila prekriti obraz, a modric ni mogla zakriti nič bolj, kot bi lahko s kuhinjsko krpo zakrila razbito šipo na oknu, zato je odnehala.

	»Kot bi z obrazom udarila ob rob poledenelega pločnika.«

	Točno to so ji rekli, da se je zgodilo. Amy je občutila hlad, ki se je dvignil z Lisinega plašča, ko ga je v pretirano topli bolnišnici slekla. Očitno je bilo zunaj še vedno ledeno mrzlo. Tudi šal je snela in stresla s praktičnim čopom blond las, nekaj pramenov se je izmuznilo izpod elastike. Lisa je bliže postelji pristavila stol, čez naslonjalo odložila plašč in sedla, noge je prekrižala in okoli kolena sklenila roke.

	»Te boli glava?«

	»Grozno.«

	»Ne, ničesar ti ne bom dala,« se je Lisa strogo odzvala na Amyjin skrajno usmiljenja vreden pogled. »Že tako dobivaš največjo dozo.« Glas je omehčala. »Kako pa je s spominom?«

	»Za zadnjih šest mesecev se ne spomnim ničesar.« Amy je govorila zelo tiho. Da se je zbudila v bolnišnici, ne da bi vedela, zakaj je sploh prišla sem, jo je navdajalo z globoko zadrego, bila je zaskrbljena. Ko ji je sestra Morgan postavljala testna vprašanja, sicer zelo vsakdanja in nepomembna, povezana z običajnimi stvarmi, kot so starost, datumi in kdo je premier, je Amy opazila spremenjen sestrin pogled, ko je trdila, da je konec avgusta. V sestrinih očeh je opazila nadzorovano praznino, tih pomig, ki je ogromno sporočal. Bil je brez potrditve. In Amy je v trenutku vedela, da je nekaj narobe. Izzvala je sestro Morgan in izvedela, da je minila že polovica februarja. Amy je presunil nenaden in takojšen občutek vrtoglavega padca, ko jo je zadelo spoznanje, da se ne more spomniti več mesecev svojega življenja. Tam, kjer bi morali biti spomini, je zevala velikanska črna luknja.

	Zdaj, po preteku nekaj uric, med katerimi se je spoprijemala s svojim stanjem, je občutila čudno vrzel; delček nje je manjkal, zaradi pomanjkanja domačnosti, ki jo je sicer imela za samoumevno, je bila zaskrbljena in ranljiva. Toda zdaj je bila tukaj Lisa in Amy ji je bila za to brezmejno hvaležna.

	»Hej, ne joči,« je spregovorila Lisa in iz torbice potegnila robec ter ji ga podala. »Zgolj začasno je, saj to veš, kajne?«

	»Tako so mi povedali.«

	»Oni imajo prav. Imaš še kakšne druge poškodbe?«

	»Opazila jih nisem.« Zjutraj je Amy dvignila odejo in se pregledala, bala se je, da bo našla še kaj resnega, česar se ni spomnila od padca. Vse je bilo videti normalno, le na kolenu je imela brazgotino. Kako ali kdaj jo je dobila, se ni mogla spomniti, zato je domnevala, da v zadnjih šestih mesecih. V delu svojega življenja, ki se ga ni mogla spomniti. Zaradi izgube spomina je imela izjemno čuden občutek.

	Lisa jo je opazovala, kot bi nekaj tehtala. Odhrkala se je. »Torej … se zavedaš, da greš čez štiri dni na počitnice?«

	Amy jo je osuplo pogledala. »Kam grem?«

	»V Val d'Iserju si rezervirala enotedenski oddih. Zase, zame, za Jenno in svojo mamo. Bivale naj bi v gorski koči tvoje tete. Da bi praznovale tvoj trideseti rojstni dan. Vlak imamo rezerviran, od Pariza tudi spalni vagon. In to z zložljivimi pogradi!«

	Amy ni mogla verjeti, kaj sliši. »Moja mama bo spala na vlaku?« je vprašala čez nekaj sekund.

	»Eh, kje pa. Ona bo šla z letalom. Njej ni mar za podnebno krizo. Mislim, da je rekla nekaj v smislu kakšno razliko pa pomeni en potnik več, če letalo v vsakem primeru leti?«

	Amy je globoko vdihnila. Vznemirilo jo je, ker se ni mogla spomniti ničesar o teh velikih počitnicah. Ampak, tako je domnevala, njen um ni selektiven pri tem, česa se spomni in česa ne. Česa vsega še ne vem? je pomislila.

	Pogledala je Liso. »Sem res jaz organizirala to?«

	»Oktobra,« je odvrnila Lisa.

	»Ah, prav. No, ideja je super. Dekliški oddih.«

	Lisa je rahlo odkimala.

	»Tudi David in Lewis bi se nam pridružila,« je povedala. »Naslednji dan po našem prihodu. Ostala bi samo čez vikend. Saj se spomniš Davida in Lewisa?«

	»Seveda.« Bila sta moža njenih prijateljic, Amy je bila družica na obeh porokah. Prijateljice so bile, odkar so med študijem bivale v isti hiši, že skoraj deset let. Jenna je študirala umetnost, Lisa medicino in Amy pravo. Po diplomi so vse tri dobile službo v Londonu in sklenile so, da si bodo tudi na začetku kariere delile stanovanje, dokler se nista prijateljici ena za drugo odselili, da bi živeli s fantoma, Amy pa si je kupila manjše stanovanje. Jenna je zdaj živela z Lewisom, ki je v mestu zaslužil bajno vsoto denarja in zdaj vodil galerijo, v veliki in dragi hiši v dreves polnem Richmondu. Tudi Lisa je bila del predmestnih sanj v Epsomu v Surreyju, kjer je živela z Davidom, prav tako zdravnikom. Ob novici, da naj bi se na počitnicah pridružila tudi moška, je Amy spet zabodel dobro poznani občutek osamljenosti. Če odšteje nekaj neuspešnih poskusov na spletnih zmenkarijah, je minilo pet dolgih let, odkar je bila v resni zvezi. Teh misli se je otresla.

	»Super. David in Lewis. Še kdo?«

	»Jack je povabljen …« je dodala Lisa.

	»Jack?«

	Lisa si je z roko pokrila usta. »Ljubi bog … tudi tega se ne spomniš.«

	»Spomnim česa? Kdo je Jack?«

	Lisa se je nasmehnila. »Tvoj fant.«

	Amy je osuplo zazevala. »Moj kaj?«

	»Doktor Jack Stewart. Pediater v bolnišnici St. Thomas.«

	»Me vlečeš za nos?«

	Lisa je sedla na posteljo. »Spoznala si ga pred tremi meseci. Pred postajo Waterloo. Potem ko si pozno zvečer končno zaključila svoj delovni dan. Na prvi zmenek te je peljal na tapase v restavracijo v Wandsworthu in oba sta se takoj navdušila nad polnjenimi bučnimi cvetovi.« Zavzdihnila je. »Ničesar od tega se ne spomniš, kaj?«

	Amy je odkimala, ostala je brez besed. Kot bi ji Lisa pripovedovala o življenju nekoga drugega in ne o njenem. Fanta ima? Iznenada se je počutila veliko lažja.

	»Kakšen pa je?« je vprašala.

	»Kar kul. No, tako je vsaj zvenelo, ko si nam o njem pripovedovala.«

	»Ga ne poznaš?«

	»Ne še. To je bilo načrtovano za ta konec tedna.«

	Amy je stisnilo v želodcu. »Bilo?«

	Lisa se je spačila. »Ko si povedala nam, te ni motilo … Ni mogel priti.«

	»Oh.«

	»Te bolnišnične izmene so krive. Spremenile so se v zadnjem hipu.« Lisa se je zarežala in dregnila Amyjino roko. »Tam zunaj rešuje življenja.«

	»Seveda.«

	»In to ne katerakoli življenja, temveč otroška.«

	Amy se je nasmehnila in se trudila razumeti, ampak v trenutnem stanju ji je bilo težko razumeti karkoli.

	»Torej, če bodo preiskave izključile resno poškodbo možganov, te bodo iz bolnišnice hitro odpustili …« je nadaljevala Lisa. »In prepričana sem, da bo tako, ampak če se ne čutiš dovolj pri močeh in če bi rada počitnice odpovedala, te popolnoma razumem.«

	Amy je prikimala, kmalu zatem se je Lisa poslovila z obljubo, da jo bo vsak dan obiskala. Ko je odšla, je Amy ležala v postelji in poskušala doumeti, kar je pravkar slišala.

	Imela je fanta.

	Beseda ji je zvenela tuje. V vsakem pogledu čudna. Amy ima fanta. Ime mu je Jack. Doktor Jack Stewart. Kot bi ji bil podarjen, padel z neba. Hodila sva le tri mesece, se je spomnila Amy. Tako je rekla Lisa. Poskusila si ga je naslikati v mislih, a podobe ni bilo. Mama je najbrž zelo vesela, je pomislila Amy in se trpko nasmehnila. Joj, kako zelo si je želela, da bi se spomnila trenutka, ko ji je povedala zanj. Po vseh teh letih razočaranj.

	Amy je iz bolniške omarice vzela svojo torbico in iz nje telefon. Dvakrat ga je morala vključiti, zaslon je imel navado zmrzniti. Telefon je bil star in Amy je pomislila, da se verjetno že kar nekaj časa čudno obnaša, kajti tudi zjutraj, ko je poklicala mamo in Liso, se je obnašal enako. Takrat Amy ni preverila sporočil. Izguba spomina in utrujenost sta bili prenaporni, preprosto ni imela energije.

	Odprla je sporočila. Prvih nekaj so bile dobre želje od mame, Jenne in Lise. Brskala je naprej navzdol mimo različnih skupin sporočil šefa prestižne odvetniške firme, kjer je delala, strank. Potem pa ji je zastalo srce, ko je zagledala njegovo ime. Jack Stewart. Njen fant. Preplavljena z mešanico vznemirjenja in razburjenja je odprla njegovo zadnje sporočilo, poslano pred tremi dnevi.

	Le še nekaj dni do tvojih počitnic. Želim si, da bi lahko prišel, bova pa šla kdaj drugič. Sama.

	Amy so v trebuhu zaprhutali metuljčki. Njen fant je nenadoma oživel. Spet je pogledala na zaslon, se premikala naprej po verigi sporočil, jih prebrala še nekaj:

	Prosim, povej svoji mami, da mi je zelo žal, ker nocoj ne bom mogel priti. Resnično mi je žal, zelo sem se veselil in ona je prišla od tako daleč, ampak vem, da bosta imeli čudovit večer. Pri Bentlyju imajo najboljše rakove polpetke. Martha, moram pa reči, da mi je Amy povedala toliko čudovitih stvari o vas, da umiram od želje, da spoznam žensko, ki je na svet spravila tako fantastično hčer.

	Šment, ta pa zna. In potem:

	Amy, si najčudovitejše, najbolj bistro in krasno dekle, kar jih poznam. In zelena ti lepo pristaja.

	Nobeno sporočilo ni bilo preveč smiselno – Amy se ni spomnila, na kaj se navezujejo, toda bil je tam – obstajal je! Telefon si je pritisnila k prsim, na licu se ji je narisal nasmeh. Po telesu jo je zaščemelo. Imela je fanta. Le kdo bi si mislil?

	Potem pa jo je nekaj prešinilo. Verjetno sploh ne ve, da je imela nesrečo – nihče ni imel njegove telefonske številke, da bi mu povedal.

	Povezati sporočila z osebo, ki se je ni spominjala, je bilo čudno in potrebovala je kar nekaj časa, da je sestavila sporočilo, s katerim je bila zadovoljna. Dobila je pozitiven preblisk. Morda pa bo pogovor z njim sprožil njen spomin.

	Živijo, kako si? V bolnišnici sem, St. George. Ne skrbi, še sem cela. Razen, kar je čudno, izgubila sem nekaj spominov. Lepo bi te bilo slišati.

	Ni hotela takoj priznati, da se ne spominja njega, to bi bilo pretežko pojasniti. In potem ko bo odgovoril, se bosta lahko tudi slišala, zvok njegovega glasu pa bo morda vse pripeljal nazaj.

	Pritisnila je pošlji in čakala. Čez nekaj minut se ji je zazdelo bedasto, da telefon drži v roki, zato ga je odložila na omarico. Vsake toliko je pogledala nanj, a je vztrajno molčal.

	In molčal je tudi preostanek večera, naslednji dan in še naslednji.

	IV.

	24. februar

	Čudno se je bilo vrniti v stanovanje. Amy je odprla vrata, vse je bilo mirno in tiho kot v mrtvašnici. Vonj je bil zatohel, nič čudnega, stanovanje je bilo namreč pet dni prazno. Pobrala je kup pošte na predpražniku, hitro jo je pregledala, a nič ni bilo nujnega.

	V stanovanju je bil zrak slab delno tudi zaradi vonja po uvelih rdečih vrtnicah na hodniku. Amy je stopila bliže, rjavi odpadli cvetni listi na mizi in tleh so jo žalostili. Na vazo je bila pritrjena vizitka. Vzela jo je v roke.

	Za najlepšo žensko na svetu. Vem, da si čudaško cinična glede valentinovega, a nisem se mogel upreti. Rože boš dobila, pa če si to želiš ali ne. Ker te ljubim. Jack, X

	Držala je voščilnico in strmela v besede, njihovo močno sporočilo jo je presenetilo, ampak rože so bile poslane na valentinovo. Stisnilo jo je pri srcu. To je bilo pred komaj desetimi dnevi, a življenje teh cvetov je minilo in, tako se je zdelo, tudi njuna zveza. Odkar je iz bolnišnice Jacku poslala spo-ročilo, se ni oglasil. Pogosto je gledala na telefon, dokler se ji ni zdelo, da njeno upanje meji na obup, zato se je prisilila, da tega ni več počela.

	Amy je vzela rože iz vaze in pobrala cvetne liste, vse skupaj je odnesla v zunanji smetnjak. Nekajkrat je globoko vdihnila mrzel zrak in v žepu pobrskala po svojih skrivnih prijateljicah. Kadila je zelo redko – včasih je imela občutek povezanosti. Ona in njene cigarete, ironičen simbol kljubovanja osamljenosti. Koga slepiš? je pomislila. Osamljena morda, glede kljubovanja pa ne bodi tako prepričana, si je prigovarjala. Zguba je. Niti toliko ni, da bi se odzval, ko je izvedel, da si v bolnišnici.

	Vse, kar je mislila, je bilo res, a zato ni nič manj bolelo. Na neki način je bilo še huje, ker jo je ignoriral fant, ki se ga sploh ni spomnila. Mogoče pa obstaja razumno pojasnilo? Ji je povedal kaj, česar se ne spomni? Morda pa je izgubil telefon in je bil v procesu pridobivanja novega? Ali pa se mu je kaj zgodilo? Za hip jo je silno zaskrbelo, preden se je ovedela, da samo išče izgovore. Soočiti se mora z dejstvom, da je ostala sama. Iz razlogov, ki jih je poznal samo on, je izginil iz njenega življenja.

	Amy je do konca pokadila cigareto, ogorek pa vrgla v smetnjak. Morda pa ji bo izlet v Val d'Isere pomagal vse to odmisliti. Odločila se je, da bo šla, kot je načrtovala, četudi se je počutila rahlo krhko, ostati doma in se smiliti sami sebi bi bilo nesmiselno. Pa tudi teto Esme si je zelo želela videti.

	Amy je odšla v kuhinjo, da bi preverila, ali lahko najde kaj vsaj pogojno užitnega. Šele ko je prišla domov, jo je prešinilo, da vsebine svojega hladilnika ne pozna, se je ne spomni, toda bila je zelo organizirana oseba, ki je vse načrtovala. Bila je vesela, ker ta stari jaz ni pustil novega na cedilu, našla je zavojček juhe, ki ji še ni pretekel rok. Obrnila se je, da bi pristavila lonec, ko je zmedeno obstala. Na kuhinjskem pultu je bila napol izpita skodelica kave, na sredini se je naredil film sivkastega rahlo plesnivega mleka. Očitno jo je tukaj pustila na dan nesreče, preden je odšla v službo. Amy je vedela, da posode ni nikoli puščala neumite, puščala je ni niti, da bi se odcedila in posušila, vedno je vse pomila, obrisala in pospravila, šele potem je pohitela na vlak. Vzela je skodelico in ogabno vsebino vlila v pomivalno korito. Očitno jo je tisto jutro nekaj zmotilo.

	Po kosilu se je Amy lotila pakiranja. Z Liso in Jenno je bila zmenjena, da se popoldan dobijo na postaji St. Pancras. Oblačila je vrgla v kovček, potem pa odprla vrhnji predal na toaletni mizici in iz njega vzela nekaj kosov nakita, ki jih je prav tako spravila v kovček. V predalu je bila tudi šatulja, ki je ni prepoznala, kraljevsko modra in z zlatim robom. Vsa zbegana jo je odprla in debelo pogledala. Vanjo je zrl ogromen diamant na zlati verižici. Kako ga je dobila, se ni spominjala, potem pa se je skrivnostno nasmehnila, ko si jo je ogledovala in se trudila spomniti. Seveda ne more vedeti.

	Šatuljo je zaprla in jo dala v kovček k ostalim stvarem. Morda bo res edina od prijateljic na teh počitnicah brez partnerja, bo pa vsaj okoli vratu nosila diamant, je kljubovalno pomislila.

	V.

	24. februar

	Čep šampanjca je poletel v zrak in Lisa je napolnila tri kozarce, zadnjega le za četrtinko. Roka ji je migala sem in tja, ko je vlak brzel skozi francosko podeželje, svoj kozarec je odložila na majhno mizico.

	»Čigav je ta?« je vprašala Amy in sumničavo gledala skoraj prazen kozarec, čeprav je odgovor poznala.

	»Sploh ne bi smela piti,« se je oglasila Lisa. »Zdravnikovi ukazi.«

	»Se boš ves izlet obnašala kot moja mama?« je lahkotno vprašala Amy. Lisa se je ponudila, da bi Amy pospremila domov, ko so jo zjutraj odpustili iz bolnišnice, ampak Amy je vztrajala, da pomoči ne potrebuje. Živela je zelo blizu bolnišnice in zdelo se ji je blazno, da bi vlačila Liso v London samo zato, da bi jo med desetminutno vožnjo s taksijem držala za roko.

	Bile so v vagonu z barom na nočnem vlaku na poti v Alpe, čepele so na tako majhnih barskih stolčkih, kot bi ne bili namenjeni ljudem. Amy je vzela kozarec s skromnim odmer-kom šampanjca in pogledala proti Jenni, ki je strmela skozi okno, kot bi jo razgled posrkal vase. Popoldansko sonce se ji je ujelo v skuštrane svetle kodre in lešnikove, skoraj mačje oči. Vedno je bila najlepša med njimi.

	»Boš malo, Jenna?« je zanimalo Liso.

	Jenna se je obrnila. »Oh, ja, zakaj pa ne?« Sprejela je kozarec, ki ji ga je podala Lisa.

	»Je vse OK?« je zanimalo Amy. Njena prijateljica je bila molčeča, vse odkar so se sešle pri St. Pancrasu.

	»Seveda, vse je v redu,« je odvrnila Jenna, a zvenela je rahlo presenečeno. Pogledala je Amy, zrla je naravnost v porumenelo podplutbo na njenem licu, da je Amy takoj dvignila roko in jo zakrila. »Pa ti?« je vprašala Jenna. »Si prepričana, da si dovolj pri močeh za ta izlet?«

	»Zdaj je malce pozno za takšno vprašanje,« se je nasmehnila Amy. »Dvesto kilometrov na uro drvimo po Franciji.«

	»Ampak šele danes si prišla iz bolnišnice.«

	»Res je.«

	Jenna jo je gledala, kot bi čakala na nekakšno pojasnilo, in to je Amy rahlo dražilo. »Rojstni dan imam,« je rekla. Jenna še vedno ni bila videti zadovoljna. »Svoj trideseti rojstni dan,« je rekla Amy.

	Amyjini zdravniki niso imeli zdravstvenega razloga, da je ne bi izpustili iz bolnišnice, so ji pa svetovali zmernost, vsaj prvih nekaj dni, in jo opozorili na morebitne stranske učinke – na cel kup tegob, vključno z glavobolom in paranojo. Amy je ugibala, da vseh pa resnično ne bo utrpela. Še več, njene prijateljice so vzele dopust in plačale karte. In tukaj je bila še teta Esme. Čudovita, zgovorna teta Esme, ki jim je ponudila svoje prostore. Amy je našla mail izpred petih mesecev, ko je načrtovala izlet, v katerem jim je teta Esme prijazno ponudila svoj dom. Čeprav se Amy ni resnično veselila, da bo tretje kolo v družbi svojih prijateljic in njunih mož, skupaj s pretirano gospodovalno materjo, pa se je veselila časa, ki ga bo preživela s teto. Že skoraj leto dni je minilo, odkar jo je zadnjič videla. In kakšno izbiro je sploh imela? Naj bi svoj rojstni dan preživela sama v svojem stanovanju?

	Lisa je dvignila kozarec. »Na naš teden v Alpah. Na praznovanje Amyjinih treh desetletij.«

	»Škoda, ker Jack ne more priti,« je pripomnila Jenna.

	Amy jo je pogledala. Si je samo domišljala, ali je njena prijateljica res zvenela nekoliko … hladno? Zavzdihnila je. »Pravzaprav mislim, da me je dal na čevelj.«

	Lisa je prhnila. »Daj no, nič te ni dal na čevelj.«

	»Ne z besedami, z molkom pa.«

	»Le prezaposlen je, nič drugega.«

	»Poslala sem mu sporočilo, da sem v bolnišnici. Zdravnik je, za božjo voljo. Mislim, da bi se njegov radar odzval na to.«

	»Šele prejšnji vikend ti je poslal rože,« jo je opomnila Lisa. »Ducat vrtnic.«

	»Sem ti povedala zanje?«

	»Sliko si objavila na Facebooku.« Lisa je izvlekla telefon in po nekaj potegih s prstom zaslon obrnila proti Amy. In tam so bile. Ducat škrlatno rdečih vrtnic z njenim pripisom: 'Moje darilo za valentinovo od Jacka.'

	Amy se je odmaknila. »Sem res to objavila? Javno?«

	»Očitno si bila šipka zelo vesela.«

	Očitno res. Toda Amy je vedela tudi, da je bila ponavadi zelo zadržana in kaj si je skrivaj mislila o ljudeh, ki so utrinke svojih življenj objavljali na družbenih omrežjih. Po njenem mnenju so potrebovali preveč pozornosti. Ni mogla verjeti, da bi kaj takšnega naredila tudi sama.

	»In ta ni edina.« Lisa je še malce pobrskala po telefonu. »Poglej, tukaj je slika vajine prve skupne večerje. Saj se spomniš, v Wandsworthu, kot sem ti povedala. Spomnim se, da si se izneverila meni in Davidu, Jenni in Lewisu in šla z Jackom na tapase.«

	Amy je pogledala sliko na Lisinem telefonu. Trije krožniki oliv, sira in zavitih rezin šunke. »Joj,« je rekla, »le zakaj sem mislila, da bi to kogarkoli zanimalo?«

	»No, tako je bilo, kadar je šlo za Jacka,« je odvrnila Lisa. Proti Amy je obrnila telefon in ji pokazala sliko moškega, ki je sedel za mizo v restavraciji, sicer le od ramen navzdol. Pripisano je bilo: »Z Jackom na nedeljskem kosilu.«

	Amy se je zdrznila. To je torej on. Postavo je imel lepo, temni lasje so mu segali do ramen. »In zakaj nisem slikala njegovega obraza?« je potarnala.

	»Bistvo je bilo v nogavicah,« je rekla Lisa in prebrala preostanek pripisa: »Novo sonce v mojem življenju in njegove ujemajoče se nogavice.«

	Amy se je spačila. Kar slabo ji je postalo. Gledala je sliko Jackovih nogavic. Bile so sijoče rumene. Poživljajoče.

	»Kaj še?« je vprašala.

	»Jezera,« je odvrnila Lisa.

	»Italijanska?« je upajoče vprašala Amy.

	»Cumbrijska, z Jackom sta šla tja za božič.« Pokazala ji je sliko jezera Windermere. »Najbolj romantično jezero na svetu,« je glasno prebrala. »Popoln kraj za preživljanje božiča s popolnim fantom.«

	Amy se je trudila spomniti se. Njeni komentarji so zveneli srečno, zaljubljeno. A nič od tega ji ni bilo podobno.

	»Koliko je star?« je Jenna vprašala Amy.

	»Dvaintrideset,« je odgovorila Lisa. »In še posebej je nadarjen za ragbi.«

	»Kako veš?« je zanimalo Amy.

	»Tako si napisala,« je rekla Lisa in ji pokazala komentar na telefonu. Potrepljala je Amy po roki. »Karkoli te zanima o tvojem fantu, samo vprašaj. Prekrasen je. Želim si, da bi se nam lahko pridružil.«

	»Jaz si želim, da bi odgovoril na moje sporočilo,« je pripomnila Amy.

	Pogledala je Jenno, ki jo je opazovala, zdaj pa je takoj umaknila pogled.

	»Zakaj ga ne pokličeš?« je vprašala Lisa.

	»Kaj, a zdaj? Z vlaka?«

	»Zakaj pa ne?«

	Amy je odkimala. »Ne, hvala. Nisem pri volji za uraden razhod. Pravzaprav,« je zamišljeno dodala, »bi moj klic verjetno zavrnil.« Videla je Jenno, ki je spet odsotno strmela skozi okno, a Amy je nekaj pravilo, da prijateljica pozorno posluša vsako njeno besedo. Kaj se dogaja? Ali si samo domišlja? Spomnila se je zdravnikovega svarila v zvezi s preganjavico.

	In potem je Jenna naredila nekaj, kar je Amy prepoznala, bil je značilen tik, kadar jo je nekaj mučilo. Tleskala je s prsti. Roki je držala pod brado, tako da je bilo njeno početje komaj opazno, ampak Amy je slišala mehak, nemiren zvok. Nekaj je, je pomislila Amy, nekaj, o čemer Jenna noče govoriti.

	Amy je vstala in vzela svojo torbico. »Samo na stranišče skočim.«

	Ko je hodila po hodniku vagona, se je trudila odmisliti težak kamen v želodcu, a bil je tam in jo polnil z žalostjo, ki jo je še predobro poznala. Kakršnakoli je že bila ta zveza z Jackom, uspešna ni bila. Ni se ji oglasil, zato se je morala sprijazniti s spoznanjem, da je samska. Spet.

	Stranišče je bilo zasedeno, morala je čakati. Ozirala se je naokrog po vagonu, pogled ji je za trenutek zastal na drugih potnikih. Videla je družino, majhna otroka, zatopljena v pobarvanko, medtem ko sta njuna starša kramljala v francoščini. Skupino treh mladcev športne postave s predolgimi nogami za sedeže, na katerih so sloneli in pili pivo, očitno so bili namenjeni na smučarske počitnice. Bilo je tudi nekaj posameznih potnikov, ženska srednjih let je brala knjigo, starejša gospa je tapkala po telefonu. In potem je Amy zagledala še nekoga. Približno sedem vrst stran je sedel moški v dvajsetih, vitek in mišičast, imel je brado. Na glavi je nosil čepico, poveznjeno nizko na oči. Na njem je bilo nekaj nenavadnega, a Amy ni mogla ugotoviti, kaj. Sključeno je sedel na sedežu ob oknu. Na mizici pred njim je ležal črn nahrbtnik, eno roko je držal na njem. Zdel se je napet. Ni gledal skozi okno in ni bil zaposlen s knjigo ali telefonom ali čim podobnim. Videla je, ko je pogledal na uro in potem postal še rahlo bolj nervozen. S prosto roko je tapkal po naslonjalu sedeža, nemirno je bobnal s prsti. Druge roke ni niti za hip umaknil z nahrbtnika.

	Zdaj je tudi Amy postala nemirna. Ozirala se je naokrog in preverjala, ali je še kdo opazil tega moškega, ampak vsi so se posvečali sebi in svojemu življenju. Pomislila je na prijateljici v sosednjem vagonu. Bili sta preblizu. Če je bilo v tej torbi kaj nevarnega, ne bi nobena preživela. Čez ramo je pogledala v sosednji vagon, upala je, da bo videla koga od osebja. Pomoč potrebuje. Nekomu mora povedati, kaj se dogaja. V vagonu za njo ni bilo nikogar. Mora mimo moškega in skozi naslednji vagon do bara in tam nekoga obvestiti.

	Amy je odšla nazaj po hodniku. Da je ohranila ravnotežje, se je morala oprijemati sedežev. Ves čas je pogledovala k moškemu. Bolj ko se mu je približevala, bolj prestrašena je postajala. V glavi je že videla, kako bo poletela v zrak, ko bo prišla do njega. Aktiviral bo bombo, od nje pa bo ostal neprepoznaven kup krvi in delov telesa. Ne glej ga, si je rekla, ko je bila že čisto blizu. Ne opozori ga nase. Srce ji je divje razbijalo v prsih, potem pa je začutila, da vlak upočasnjuje. Najava je bila v francoščini in Amy je razumela dovolj, da je vedela, da se približujejo postaji. Ta novi podatek se ji je usedel v možgane, potem pa je vsa zgrožena pomislila, da moški namenoma čaka na naslednjo postajo, čaka na dodatne ljudi, da bi dosegel maksimalno škodo. Srce ji je razbijalo v grlu, ko je naglo hodila naprej, dokler ni prišla tik do njega. Ni si mogla pomagati, spet je pogledala proti njemu in videla nahrbtnik, ki je grozeče ležal na mizici. Pohitela je naprej, napol je stekla in prispela na konec vagona, ravno ko se je vlak ustavil na peronu. Pritisnila je gumb za odpiranje vrat in planila naprej v bar. Jenna in Lisa sta se obrnili. Ko sta jo zagledali, jima je upadel obraz.

	»Kaj je narobe?« je vprašala Lisa.

	Amy je s pogledom ošinila točaja. Mora mu povedati, časa ne sme izgubljati. Odšla je k njemu in bleknila: »Moški v sosednjem vagonu. Zelo sumljivo se vede. Torbo ima. Nahrbtnik, na mizici pred seboj.«

	Točaj jo je zaskrbljeno pogledal. »Mislite, da je nevaren?«

	Prikimala je. »V srednjih dvajsetih je, ima modro kapo, temne kavbojke in sivo jakno.« Točaj je že bil na internem telefonu za pultom in se pogovarjal z nekom od osebja.

	Joj, bog, prosim, naj bo z vsemi vse v redu, je pomislila Amy.

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Jenna. »O kom govoriš?«

	»Tam je,« je rekla Amy in pokazala proti sosednjemu vagonu. »Nekaj gotovo ni v redu. In nahrbtnik ima. Sploh ga ne spusti iz rok.«

	Med govorjenjem je gledala skozi okno, da bi videla, kdo vse bo vstopil na vlak. Srce ji je zastalo, ko je videla vrsto ljudi, ki se je vzpenjala po stopnicah. In potem je otrpnila. Zagledala je moškega z nahrbtnikom, hodil je po peronu.

	»To je on!« je vzkliknila in pokazala nanj. Ozrla se je k točaju in še enemu članu osebja, ki je pravkar vstopil v bar. Prihitela sta k oknu, ko so po peronu pritekli štirje žandarji. Ko so zagledali moškega, so potegnili pištole in začeli vpiti. Amy se je napelo telo, stopila je korak nazaj in čakala na eksplozijo, ko pa je spet pogledala moškega, je ta ležal na tleh, popolnoma osupel. Ob njegovih nogah je stal odprt nahrbtnik, štirje policisti so vanj uperjali pištole. Ob njih je stala ženska v zeleni puhovki, bila je zmedena in prestrašena, ko je moški iz nahrbtnika potegnil zavito darilo, namenjeno njej.



	»Nisi mogla vedeti,« jo je mirila Lisa. »Prav si storila, da si ga prijavila.«

	»Popolnoma napačno sem ga presodila,« je odvrnila Amy. Bila je povsem zgrožena in silno se je opravičevala. Policisti so bili redkobesedni in odrezavi, kmalu so odšli. Zaradi dogodka je bila Amy globoko pretresena, ne samo zato, ker je mislila, da je priča terorističnega napada, temveč zato, ker je bila o njem popolnoma prepričana. Moreč scenarij je spletla le iz pogleda na moškega, ki je komaj čakal, da se snide s svojo punco. Domišljija jo je odnesla. Ko je hodila po vagonu, jo je oblival pot, pod pazduhami je bila mokra. Vse je doživljala skrajno resnično.

	»Nekaj si morala reči,« je rekla Jenna. »Samo pomisli, da ne bi, pa bi imela prav?«

	»Kakorkoli, kriv je udarec v glavo. Rahlo si paranoična. Nič ne skrbi,« je pomirjujoče dejala Lisa. »Zgodi se lahko komurkoli. Enkrat sem bila na Heathrowu in nekdo je pustil nahrbtnik, naslonjen na steno. Si lahko predstavljaš? Na Heathrowu! Že sem hotela obvestiti osebje, ko se je lastnik nahrbtnika vrnil. Pred Pretom je čakal v vrsti. Idiot. Celo do njega sem šla in mu povedala, kaj sem si mislila, pa mi je rekel, naj odjebem.«

	Amy se je potrto nasmehnila. Vedela je, da jo prijateljica samo poskuša razvedriti. Osebje vlaka se je olajšano smejalo, potem pa se je vlak odpravil naprej. O njej bodo govorili še tedne. Angleško dekle in njena paranoja. Toda Amy se ni bala tega. Bala se je svojega načina razmišljanja, ki ji je bil povsem tuj.

	VI.

	25. februar

	Amy je ležala na pogradu v zatemnjenem spalnem vagonu, enakomerno zibanje vlaka ji je godilo. Skozi ozko odprtino ob robu zavese na majhnem oknu je videla svetlobo. Prijateljici sta spali, zato se je potiho privzdignila in dvignila rob debele mornarsko modre tkanine.

	Presenečeno je vdihnila. Okno je uokvirjalo razgled na čudovito pokrajino zasneženih gora, ki so se bleščale pod azurnim nebom. Amy je strmela v vrhove, osvetljene z žarki svita, veličastne in negibne, v speče bele velikane. Dvigali so se nad gozdovi, ki so rasli po njihovih pobočjih, prepoznavni po temnozelenih zaplatah, kjer je bil sneg pretežak za iglice in je padel na tla ter razkril zelene obrise pod seboj.

	»Tole morata videti,« je spregovorila, svojega navdušenja ni mogla zajeziti.

	Dvignila je roleto iz blaga, da sta se Jenna in Lisa predramili in mežikali v jutranjem soncu.

	»Vau,« je pripomnila Lisa in debelo gledala.

	Jenna si je z obraza popravila od spanja razmršene lase in se zazrla skozi okno. Amy je opazila, da ima pod očmi temne kolobarje.

	Vlak je brzel naprej, razgled skozi okno pa je postajal vse bolj poživljajoč, ko so vstale in v jedilniškem vagonu pozaj-trkovale rogljiček, kavo in pomarančni sok.

	»Le kje so jih dobili?« je zanimalo Liso, ki si je začudeno ogledovala sveže pečeno in hrustljavo slaščico, a brez vsakršnega celofana.

	»Ob štirih zjutraj se je vlak ustavil,« se je oglasila Jenna. Drugi dve sta jo pogledali.

	»Si bila budna?« je vprašala Amy.

	Jenna je skomignila. »Nisem mogla spati, pa sem se malo sprehodila. Osebje je prevzelo pošiljko. Očitno so sveže pečeni.«

	V Bourg-St-Mauriceu, na svoji postaji, so tri ženske stopile na peron, topla sapa jim je v mrzlem zraku risala oblačke. Našle so taksi, potem pa so med vožnjo skozi mestece z odprtimi usti strmele skozi okna. Ko so prečkali viadukt, so stegovale vratove, da bi videle brzečo in penečo se ledeniško reko, ki je tekla po skalnati strugi, obdani s snega polnimi obrežinami.

	Potem pa je taksi zavil na gorsko pot, ki se je vila navkreber, snežna odeja je bila debela dva ali tri metre, bila je višja od avta. Na drugi strani se je odpiral razgled na vrhove in planote, sonce se je odbijalo iz neštetih kilometrov beline, da jo je bilo s pogledom nemogoče zaobjeti v celoti. Amy je čutila moč gora, prisotnost, ki je bila hkrati molčeča in mrmrajoča. Njihova lepota je bila zapeljiva, toda Amy je vedela, da so lahko tudi nevarne. Njena družina je v njih doživela tragedijo.

	»Vreme je lepo, kaj?« se je oglasil voznik.

	Ženske so pritrjujoče zamrmrale, nad razgledom so bile očarane.

	»Jutri bo še več snega,« je še pripomnil.

	Tu in tam so v daljavi zagledale temno piko, občasno bivališče. Nekatera so bila bolj tradicionalna, lesena, druga moderna in čudaška, prav vsa pa so bila videti drobcena in kot bi čepela na pobočju gora in se kopala v soncu. Peljali so se skozi Val d'Isere in mimo vseh njegovih hotelov in restavracij, nato pa zavili nazaj v gore in na drugo stran, vasico so pustili za seboj.

	»Kje ima tvoja teta hiško?« je vprašala Lisa.

	»Še kak kilometer ali dva je do tja,« je odvrnila Amy. »Počakaj, da vidiš razgled.«

	Čez deset minut je taksist upočasnil in zavil na ozko potko, pnevmatike so malce podrsale po poledeneli podlagi. Medtem ko se je cesta vila navkreber, so počasi zagledali sodobno mojstrovino iz stekla in jekla, ugnezdeno na pobočju gore.

	»Je to?« je presenečeno vprašala Jenna.

	»Ja,« je potrdila Amy. Ob pogledu na hišo se ji je na obrazu narisal nasmešek. Eno leto je minilo, odkar je bila tukaj, ob misli, da bo spet videla teto Esme in z njo kramljala, je takoj postala boljše volje.

	»Ljubi bog,« je dahnila Lisa, oči je imela široko razprte. »Kako to, da naju nisi še nikoli prej povabila sem?«

	Amy je skomignila. Pred nekaj leti ju je povabila, a takrat sta obe že imeli rezervirane počitnice s svojima možema.

	Ko so zapeljali na privoz, je skozi vhodna vrata stopila Martha, Amyjina mati. Amy jo je pogledala – nazadnje jo je videla lansko poletje, tako se je vsaj spominjala, a zdaj je bila ob pogledu nanjo presenečena, kot bi se njena mama spremenila in se je sploh ne bi spominjala. Ampak bila je ista, poštirkana in z dragimi prameni, trenutno pokritimi z nebeško modro čepico iz kašmirja. Nosila je pulover enake barve, ki ga je objemala, ko jih je pozdravila.

	»Punce!« je veselo zažvrgolela, jamice na licih pa so se ji poglobile. Bila je čednega, dekliškega videza, čeprav jih je imela že krepko čez petdeset. »Kako lepo vas je videti.«

	Amy je hodila kot zadnja. Ko je opazila, kako si jo mama ogleduje, se je ustavila.

	»Malce bleda si, Amy,« je rekla Martha. »Kako se počutiš po nesreči?«

	»Ne slabo,« je odvrnila Amy. »Si brez težav našla ključe?«

	»Ja, bili so v sefu za ključe, kot si me napotila,« je povedala Martha. Nalahno sta se poljubili na lice, Amy pa se je rahlo zdrznila, ko je zavohala blag vonj po alkoholu. V hipu je zaznala dobro poznano srčno bolečino. Pa saj je šele enajst dopoldan.

	»Oprosti, ker te nisem obiskala v bolnišnici,« je rekla Martha.

	Amy je samo zamahnila z roko.

	»Kot sem rekla, ni bilo nobene potrebe. Tam sem bila le nekaj dni, London pa je zelo daleč od Dorseta.«

	»Pa tvoj spomin? Se je že vrnil?«

	»Ne.«

	Martha je svojo roko položila na Amyjino. »Ti ubožica, ti.« Amy je potegnila v hišo. »Pridi, zunaj je ledeno mrzlo.«

	»No, zima je in v Alpah smo, mama.«

	»Ne bodi sarkastična. Sleci plašč.« Iztegnila je roko in Amyjin plašč obesila v omaro na hodniku. Potem je z roko zamahnila po hiši. »Nič se ni spremenila,« je rekla, »že deset let je enaka.«

	»Si OK, zdaj ko si tukaj?« je vprašala Amy.

	Martha je pogumno vdihnila.

	»V redu sem,« je rekla.

	Amy je po lesenih tleh odšla v dnevno sobo, kjer sta se njeni prijateljici z velikimi očmi razgledovali naokrog. Nič čudnega. Teta Esme je bila posebna, unikatna. Ogromen kamin, v katerem je Martha zakurila, je zavzemal osrednji del prostora. Ena stena dnevne sobe je bila v celoti iz stekla in ponujala je razgled na približno pol ducata borov pred hišo in na zasnežene gorske vrhove, na prostrano pokrajino pobeljenih pobočjih, ki so se lesketala v soncu.

	»Vau,« je vzkliknila Lisa. Hodila je po sobi, se dotikala usnjenih sedežev in mehkih pregrinjal ter z odprtimi usti opazovala razgled. »Ta hiša je neverjetna. Samo poglejte ta razgled!«

	V daljavi, kar nekaj kilometrov proč, je bilo edino pobočje, na katerem so videle ljudi. Le peščico smučarjev. Jenna je strmela. »Kaj je tisto?«

	»La Face,« je povedala Amy. »Najbolj znana letoviška smukaška proga.«

	»Je težka?« je vprašala Jenna.

	»Ja,« je odvrnila Amy. »Nekaj zavojev je izjemno tesnih in proga teče po robu prepada. Smučati moraš zelo hitro, stegna pa hudičevo trpijo.«

	»Ti si jo presmučala?« je vprašala Lisa in jo debelo gledala.

	Amy ni bilo treba pogledati svoje matere, da bi vedela, da se ji je obraz pomračil.

	»Ko sem jih imela trinajst,« je rekla. »Esme me je peljala tja gor.«

	»Lahko bi se ubila,« je zamrmrala Martha.

	»Vendar se nisem,« je mirno odvrnila Amy.

	»Ne, samo nogo si si zlomila,« je ugovarjala Martha.

	»Ja ljubi bog,« je dahnila Jenna. »Resno?«

	»Ja. Pome so morali priti s helikopterjem. Več dni mi ni bilo treba v šolo.« Nesreča je povzročila strašen prepir, ko je Martha izvedela, kaj je storila njena svakinja, ko je nečakinjo peljala na to progo, za katero je Martha izrecno rekla, da zanjo ni primerna, ne glede na to, kako dobro smuča. Amy je dobro vedela, da je imela mama prav, pa vendar se ji je dozdevalo, da je samo iskala razlog, da se spre z Esme. Martha ni svoje svakinje nikoli marala. Ena proti drugi sta bili nastrojeni od prvega dne, več kot trideset let. Esme je menila, da se Martha preveč ukvarja s svojim videzom in tem, kaj si mislijo drugi. Martho je videla kot zategnjeno, medtem ko je bila sama večna upornica, ki je uživala v kršenju pravil. Martha je izvedela, da je njena svakinja pri devetnajstih zbežala od doma in se poročila z veliko starejšim, zelo premožnim moškim. Kakšen je bil vir njegovega zaslužka, niso izvedeli nikoli, Martha pa je od nekdaj sumila na umazane posle. Martha Françoisa ni nikoli spoznala, kajti zaradi možganskega tumorja je umrl leto pred tem, ko je začela hoditi s Petrom, Esminim bratom. Martha je videla zgolj razsipavanje Françoisevega premoženja – razkošno kočo, čudovit klasičen športni dvosed, izbran nakit. In seveda Esmino svobodo početi, kar jo je bila volja, čeprav je bila stara šele trideset let. Na začetku svojega zakona sta se Martha in Peter soočala s pomanjkanjem denarja, ampak Peter je vztrajal, da jima bo uspelo brez Esmine pomoči, Martha pa je še naprej potiho kuhala zamero do bogate svakinje.

	Ko je bila še deklica, je Amy nezadržno vleklo k Esme, a ne samo zato, ker je bila prijazna in darežljiva. Dobrodošlo jo je sprejela v svojem domu, vztrajala je, da se je počutila kot doma. Ja, lahko se je sredi zimske noči gola kopala v bazenu na terasi pod zvezdnatim nebom, zato jo je Amy skrivaj občudovala, še toliko bolj, ko je Esme rekla, da verjame, da je ena od zvezd François in da se tako počuti bliže njemu. Življenje je lahko okrutno kratko, je imela navado reči, in tudi svojih otrok ni imela. Amy je vedno imela občutek, da jo teta rada vzame pod svoje okrilje in ji predstavlja nove izkušnje, kot je bilo jahanje, bordanje in alkohol, ali pa jo je vodila na izlete, ki jim je Martha povečini nasprotovala. Peter je bil ujet med dvema ognjema, a se ni dal, svojo ženo je nežno prepričeval, da njegova sestra ne misli nič slabega.

	Toda nesreča na ekstremni progi je bila kapljica čez rob. Zatem Martha ni več hotela obiskati Esme. In potem, sedem let kasneje, se je zgodilo nepredstavljivo, ko je na teh pobočjih umrl Peter. Esme je obiskal sam, med njuno skupno smuko se je smrtno ponesrečil.

	Amy je vedela, da je njena mati Esme zadnjič videla na očetovem pogrebu. Med ženskama je zevala vrzel, Martha pa si ni niti malo želela tega spremeniti. Še huje, sploh se ni trudila skriti, da Esme krivi za Petrovo smrt.

	Amy je še naprej vsako leto obiskovala Esme in v tem trenutku je umirala od želje, da bi jo videla, a tokrat se je Esme obzirno umaknila in odšla k svojemu fantu Gabrielu, ki je imel kočo na drugi strani doline. Da dam Marthi prostor, je zapisala v mailu, tistem, ki ga je Amy našla in je bil poslan lanskega oktobra. Amy je načrtovala kmalu obiskati Esme, morda ko bosta prispela Lisin in Jennin mož in bo potrebna oddiha.

	»Boš poskusila znova?« je vprašala Jenna in pomignila proti La Facu.

	Amy je kar čutila, kako je njena mama postala napeta. »Ne. Od tod se morda ne zdi strma, a na tej progi lahko dosežeš tudi hitrost skoraj sto petdeset kilometrov na uro. In, en padec bo za zdaj povsem dovolj,« je še rekla in se previdno dotaknila dela glave, ki je bil na dotik še vedno boleč.

	»Me veseli, da to slišim,« je rekla Lisa, »sicer bi ti zabičala, da tega ne smeš storiti.« Obrnila se je in takoj jo je pritegnil razgled skozi okno na drugi strani. Odšla je tja in si nekaj ogledovala. »Ljubi bog, je to bazen?«

	»Seveda je,« je rekla Amy. Koča je stala na začetku ozke doline, z obeh strani so jo obdajale gore. Daleč spodaj v dolini je bil manjši gozd, ogromni borovci so bili prekriti s snegom. Za njimi je bila vidna majhna tradicionalna lesena hiška, edina še na spregled. V tem delu gora ni bilo vlečnic ali gondol. Turisti so se mu izogibali, bili so dovolj očarani nad tistim, kar jim je ponujal Val d'Isere.

	»Vama razkažem še preostalo hišo?« je vprašala Amy.

	»Pripravila bom nekaj za pod zob,« je rekla Martha in se odpravila v kuhinjo. »Svojo sobo sem že izbrala, upam, da vam je OK,« je še lahkotno dodala, toda Amy je opazila njen mrki pogled in takoj je vedela, da se je mama namestila v sobo v sprednjem delu koče, od koder ni mogla videti doline.

	»Si v redu?« jo je šepetaje vprašala.

	Martha je prikimala. »Morda bi lahko pri kosilu odprla steklenico vina.«

	Amy je gledala za materjo, ko je odhajala iz sobe. Od skrbi jo je stiskalo v želodcu.

	VII.

	25. februar

	Vsaka spalnica je imela balkon z osupljivim razgledom. Z nekaterih so se punce lahko dotaknile borov, polnih težkega snega. Lisa ga je zgrabila pest in ga vrgla v Amy, zadela jo je naravnost v obraz.

	»Premirje!« je skoraj takoj zavpila Lisa, Amy pa je pljuvala sneg in se smejala.

	»Vrnila ti bom,« ji je obljubila Amy.

	»Ti razgledi so izjemno navdihujoči,« je navdušeno dahnila Jenna.

	»Si prinesla fotoaparat?« je zanimalo Amy.

	»Seveda.«

	»Jenna je imela razstavo,« je povedala Lisa, »v januarju.«

	»A res?« je veselo vprašala Amy. »Oprosti, ne spomnim se. Sem prišla? Je bila krasna?«

	Minil je trenutek, preden je Jenna odvrnila: »Ja, prišla si. In uspela je. Povečini,« je še hladno dodala, potem pa se hitro vrnila v svojo spalnico.

	Amy je sicer prikimala, toda čutila je, da hodi po nevarnih tleh, ni pa razumela, zakaj. Sledila je Jenni. »No, ti je ta sobica všeč?«

	»Popolna je.«

	Amy se je ozrla naokrog. Ročno izdelane omarice, na tleh mehka preproga, na postelji razkošno pregrinjalo. Razgled se je ponujal skozi prav vsako okno – tudi iz kopalnice, ki jo je imela vsaka soba. Ampak ta soba je bila v primerjavi z drugimi malce zanemarjena. Amy je na več površinah opazila prah in pomislila, da postaja Esmina čistilka nekoliko malomarna.

	Zdaj so torej vse imele prostor za spanje. Med ogledom je Amy nedotaknjeno pustila samo eno sobo, Esmino. Amy je pokukala vanjo, ob pogledu na tetine stvari jo je samo še bolj pogrešala, ampak njuno snidenje bo moralo počakati. V tej sobi so bile zavese zagrnjene in Amy je pomislila, da bi jih razgrnila, potem pa si je premislila. Verjetno bi teta raje videla, da soba ostane takšna, kot jo je pustila.

	»Kje pa je tvoja teta?« je vprašala Jenna.

	Amy je skozi okno na hodniku pokazala na leseno hiško na drugi strani doline, iz dimnika se je vil dim. »Pri svojem fantu. Z Gabrielom sta se najbrž pravkar vrnila s smuke in zdaj pijeta sveže kuhano kavo in jesta rogljičke s čokolado.«

	»Ko smo že pri hrani,« je pripomnila Lisa, »sestradana sem.«

	Amy se je še nekaj trenutkov zadržala pri oknu, preden se je spustila po stopnicah. Za Gabrielovo hiško je videla začetek južnega pobočja, okrog tri kilometre dolge proge, ki se je končala v Val d'Iserju. Na njej je umrl njen oče, pred skoraj natanko desetimi leti. Zgodila se je strašna nesreča in ni važno, kaj je trdila njena mama, Esme ni bila kriva. Kljub temu pa njena teta od takrat ni več stopila na tisto smučišče. Amy je zavzdihnila in se znova ozrla h Gabrielovi koči. Del nje si je želel takoj obiskati Esme, a se je obrnila in sledila prijateljicama v kuhinjo.

	Martha je skuhala juho in jo postregla z vročimi bagetami.

	»V hladilniku ni ničesar,« je nejevoljno pripomnila. »Niti mleka! Morala sem poklicati taksi, da me je odpeljal nazaj v resort.«

	»Ni v bližini nobene trgovine?« je vprašala Jenna.

	»Da bi lahko šla peš, ne,« je odvrnila Amy. »Gabrielova koča nam je najbližja, pa še ta je oddaljena več kot kilometer. Do Val d'Iserja je dve uri hoda.«

	Po kosilu so se s taksijem odpeljale v mesto in si izposodile smučarsko opremo, potem pa so se odpravile na smučišče. Vse tri so bile precej zakrnele, Amy pa je imela stroga navodila, da mora biti zelo previdna, zato so se držale zelenih prog.

	Prejšnjo noč je zapadel nov sneg in danes je bilo nebo sinje modro. Amy se je spustila po pobočju, snežni kristali so se lesketali v soncu, njen mišični spomin se je hitro predramil. Zelo kmalu so njeni zavoji postali tekoči, sprostila se je in uživala v hrustljavem zvoku svojih smuči, ki so rezale v sneg. Po nekaj zaporednih spustih so bile ženske izčrpane, zato so se vrnile v kočo, kjer je Martha narezala čokoladni kolač, ki ga je zjutraj kupila v slaščičarni. In odprla je novo steklenico vina, kar se je Amy trudila ignorirati.

	»Ojoj,« je lažno zaskrbljeno izjavila Lisa in gledala prazno škatlo od kolača. »Nič ni ostalo za fanta, ki prideta jutri.«

	Martha je navdušeno sedla pokonci.

	»Saj res! Kdaj pa?«

	»Letalo bo pristalo ob šestih zvečer,« je povedala Jenna.

	»Torej bom končno spoznala …« Martha je s prsti svečano zabobnala po mizici in pogledala Amy, »doktorja Jacka Stewarta.«

	Amy so vilice s koščkom kolača zastale na pol poti do ust. Prijateljicama je povedala, da njen fant ne bo mogel priti, ni pa tega povedala svoji mami. Amy je nekako vedela, zakaj ne.

	»Pravzaprav, mama …« je začela, njeni prijateljici pa sta se nenadoma silno posvetili vsebini svojih kozarcev. »Jack ne bo mogel priti.«

	Mama jo je zmedeno gledala. »Kako to misliš, da ne bo mogel priti?«

	»Delo ima.«

	»Ampak saj imaš vendar rojstni dan. Svoj trideseti rojstni dan.«

	Vem, bi najraje rekla Amy, človek bi mislil, da se bo potrudil priti, a globoko v sebi je vedela, zakaj je bilo tako. »Dejstvo je, da že več kot teden dni nisva v stiku in dokaj prepričana sem, da me je pustil.«

	»Tega ne veš,« je tiho pripomnila Lisa.

	Marthin obraz je preplavila presunjenost. »Konec je že?« je potrto vprašala. »Pa saj sta hodila samo tri mesece!«

	Amy je skomignila.

	»Zakaj pa te je pustil?« je zanimalo Martho.

	»Nimam pojma, mama. Ne spomnim se.«

	»Prav gotovo se spomniš vsaj nečesa?«

	»Ne, ničesar.«

	»Pa saj to ni mogoče.«

	»Pa je. Izgubila sem spomin.« Amy se je potapkala po glavi. »Od avgusta ni tukaj notri ničesar. Z Jackom sva začela novembra.«

	»No, vidiš, da se spomniš!« je zmagoslavno rekla Martha.

	»Ne, mama, vem, ker piše v mojem rokovniku. 21. november, večerja z J.«

	»Bi še katera malo vina?« je vprašala Lisa, vstala in se odpravila k hladilniku.

	»Hvala, potrebna sem ga,« je odvrnila Martha in ji pridržala svoj kozarec. Nejeverno je gledala Liso in Jenno. »Lahko verjameta?«

	»Po poškodbi glave je izguba spomina zelo pogosta,« je rekla Lisa. »Mislim, da se bo čez nekaj tednov ali mesecev Amy spomnila vsega.«

	»Ampak takrat bo že prepozno,« je ugovarjala Martha.

	»Prepozno za kaj?« je vprašala Jenna, ampak Amy je že vedela, kam tečejo materine misli.

	»Da ugotovi, kaj je šlo narobe in to popravi,« je rekla Martha.

	»Hočeš reči, kaj sem jaz naredila narobe,« jo je izzvala Amy.

	»Tega nisem rekla.«

	»Si pa mislila, kajne?«

	»Le škoda se mi zdi. Vsa ta zapravljena leta. In škoda, da nisi mogla obdržati Richarda.«

	»Mama, to je bilo leta nazaj. In jaz nisem hotela njega. Jaz sem prekinila z njim, kot sem ti že večkrat povedala,« je še dodala, a zelo tiho.

	»Richard,« je zamišljeno spregovorila Jenna, »bil je urednik študentskega časopisa. A si ni želel postati slavni novinar?«

	»Bil je ambiciozne sorte,« je rekla Martha. »Vedno sem bila prepričana, da zvezo ohranjajo malenkosti. Drobne kretnje, ki kažejo, da je človeku mar. Ljubezensko sporočilo v škatli za malico. Zlikana srajca v omari.«

	»Misliš, da bi bila z Richardom še vedno skupaj, če bi mu likala srajce?«

	»Do drugih si zelo kritična,« je odvrnila Martha, »a včasih bi lahko poslušala še koga.«

	Amy je bila pošteno razdražena, a se je raje ugriznila v jezik.

	»Veš,« je nadaljevala Martha, »tvojega očeta sem spoznala med študijem, vendar nama je uspelo, čeprav sva bila mlada.«

	»Nisem se bila pripravljena ustaliti. To veš.«

	Martha je zamahnila z roko. »No, kakorkoli, zdaj je prepozno.«

	»Aja?« je bleknila Jenna, za Amyjino opozorilno mrščenje se ni zmenila.

	»Richard je poročen s prijateljičino hčerko,« je povedala Martha, »Harriet. In pred kratkim sta dobila prvega otroka. Rodil se je zadnjega novembra.«

	Pogledala je Amy.

	»Ne spomniš se, povedala sem ti na enem od najinih kosil, ampak imata nadvse očarljivo hčerko.«

	»Dobro zanju,« je pripomnila Amy.

	»Ali nisi niti malo …« je začela Martha.

	»Kaj?«

	»Ni važno.«

	Ampak Amy je vedela, kaj je mislila. Razočarana. Ali ne obžaluje. Se sprašuje, kako bi morda lahko bilo. Resnica je, da je bila Amy nešteto sobotnih večerov sama v svojem stanovanju, ko so bile vse njene prijateljice na zmenkih s svojimi fanti. Družbo je pogrešala. Pogrešala je dotike. Včasih je šla v petek iz službe in se zavedala, da do ponedeljka ne bo spregovorila z nikomer.

	»V vsakem primeru je bil Richard prenizek za Amy,« je pridodala Lisa, Amy pa jo je hvaležno pogledala.

	»Spomni me, kako visok je bil?« je vprašala Jenna.

	»Komaj do obrvi mi je segel,« je odvrnila Amy in pokazala.

	»Vedno sem ti zavidala postavo amazonke,« je pripomnila Lisa.

	»To ima po očetu,« je povedala Martha.

	»Med vsemi temi moškimi v tvojem poklicu ti to pride prav,« je rekla Lisa. »Kadar se vedejo še posebej neotesano, jih lahko gledaš naravnost v oči.«

	Amy je bila ena od edinih dveh žensk, ki sta delali v majhni pravni firmi, specializirani za sodne spore in v kateri so prevladovali alfa samci. Njeni moški kolegi so prevzemali primere strank, ki so se končali z več milijonov funtov vrednimi poravnavami, Amy pa se je raje borila za pravice malih ljudi. Tistih, ki so jih izkoriščale brezvestne korporacije. Imela je močan čut za pravičnost, tudi v svojem zasebnem življenju. Na njenem prvem celodnevnem sestanku je zamujala dostava kosila, odvetniki so postali godrnjavi in eden je glasno vprašal, kdaj bo kosilo.

	Neki mladenič, začetnik kot ona in ves poštirkan, je odvrnil: »Amy bo vedela. Amy, kdaj bodo dostavili sendviče?«

	Amy je zavrela kri. Čutila je, kako od ponižanja in besa zardeva. Očitno ni nihče drug opazil, kako seksistična je bila ta pripomba. Pravzaprav so nato, ker ni odgovorila, vsi dvignili glave od beležk in tablic ter jo radovedno gledali.

	»Ne vem,« je rekla, »bom pa vprašala svoje genitalije, ker ti očitno misliš, da so blagoslovljene s superiornim védenjem, kadar gre za catering.«

	Njihovi obrazi so bili prava slika. Povečini so bili najprej presenečeni, nato še humorni. Odvetnik, ki jo je izzval, je bil globoko užaljen, še toliko bolj, ker so se mu kolegi smejali. Ampak od takrat naprej je pazil, kaj je rekel.

	Neizogibno so sledili še drugi incidenti, ampak Amy je vsakomur vrnila milo za drago. Tako si je prislužila spoštovanje. Bila je ponosna, ker je znala prepoznati idiota, ko ga je zagledala. Morda je res bila večno samska, a vsaj bedaku ni nasedla nobenemu.

	»Čudi me, da nisi nikogar našla v službi,« je rekla Martha, »čeprav vedno nosiš visoke pete, zato si verjetno višja od večine.«

	»Mislim, da niso moje pete krive, da me ni nobeden povabil ven,« je odvrnila Amy.

	»Ne, najbrž res ne.«

	Amy se je zdrznila.

	»Kaj hočeš reči?«

	»Prosim?«

	»Slišalo se je, kot bi ti poznala še kak razlog, zakaj me noben sodelavec ne povabi ven.«

	Martha je molčala.

	»Kar povej, mama, rada bi vedela.«

	»No, težko ti je. Razumem.«

	»Kaj mi je težko?«

	»V tem poslu. Biti moraš močna in imeti trd oklep.«

	»Biti moram močna, ja. Ampak kaj ima to z mojo sposobnostjo, da bi bila zaželena?«

	Martha je razširila roke, ob tem pa po tleh razlila nekaj kapljic vina. Tega ni opazila. »Dragica, izjemno zaželena si. Poglej se. Lepa si. Tvoj videz sploh ni kriv, pač pa … No, včasih se mi zdi, da ljudi – moške – težko spustiš k sebi.«

	»Kaj si rekla?« je izbruhnila Amy.

	»Znaš biti malce hladna, malce nedosegljiva. Moški raje vidijo, da so njihove ženske tople in vabljive.«

	»Čakaj malo, a ti moški, s katerimi delam, pa niso hladni in zaprti vase?«

	»No ja, so, ampak takšni morajo biti. Odločni, močni.«

	»Moški so torej odločni in močni, jaz pa sem hladna in zaprta vase?« Amy se je še komaj zadrževala. »Mama, zveniš, kot bi pravkar stopila iz devetnajstega stoletja.«

	»Tega mi sploh ni treba,« je užaljeno odvrnila Martha.

	Amy je stisnila zobe. Bila je jezna, ampak materine besede so jo zadele v živo. Je, kakršna je. Pa je bila zato nesposobna? Ji je bilo usojeno, da ostane samska? Ampak zakaj bi se morala spremeniti? Zakaj bi se morala močna ženska, ki je vedela, kaj hoče, spremeniti zaradi moškega?

	V tišini, ki je sledila, sta Jenna in Lisa, ki sta med prepirom obsedeli kot prikovani, nenadoma vstali, potrebovali sta prostor. Prva se je dvignila Jenna.

	»Grem po fotoaparat. Naredila bom nekaj posnetkov, dokler je še svetlo.«

	»Jaz pa moram razpakirati,« se je oglasila še Lisa in sledila Jenni iz sobe.

	Ko sta odšli, je Martha vstala, rahlo je lovila ravnotežje. Sedla je k Amy, na drugi konec kavča.

	»Nisem hotela izzvati prepira. Želim si le, da bi bila srečna.«

	Amy je pogledala mater, v očeh se ji je risalo razočaranje – ali je bilo usmiljenje? Joj, zdaj se smili še svoji mami. Amy je samopomilovanje hitro odmislila. Po tej poti nikakor ne bo šla.

	»Saj sem srečna, mama.«

	»Ampak ta, o katerem si mi govorila, mi je bil všeč.« Martha je zvenela otožno.

	To je bilo to. Amy je spoznala, da je omemba Jacka očitno odprla most med njima z mamo, končno sta se lahko o nečem sproščeno pogovarjali. Verjetno sta imeli za seboj ducat optimističnih pogovorov, med katerimi Martha v svoji hčerki ni videla neuspeha. Amy se ni mogla spomniti nobenega od teh pogovorov, a žalosten izraz na materinem obrazu ji je povedal vse.

	Amy je zbodlo pri srcu, občutila je tudi globoko zakoreninjeno nejevoljo. Ker ni imela zeta in potencialnih vnukov, je bila Martha v svojem širokem krogu prijateljev večno prikrajšana. Še toliko bolj, ker je bila Amy po moževi smrti edina ožja članica njene družine.

	»Mama, vem, da ti je težko biti tukaj … v tej hiši, ampak … bi se lahko manj posvečala vinu?«

	»Prosim?«

	»Nočem te vznemirjati, vendar ti škodi.«

	»Ta kraj obuja slabe spomine in to dobro veš,« je ogorčeno odvrnila Martha. »In ta ženska je odgovorna za smrt tvojega očeta. Ona ga je odpeljala na tisto grozno progo.«

	»Mama, odločitev je bila očetova. Oba sta se odločila, da bosta tekmovala.«

	»Verjetno ga je Esme prepričala. Saj veš, kako nepremišljena je.«

	»Odrasel moški je bil. Odločal se je sam zase.«

	Mama jo je gledala, stiskala je ustnice. »Nas bo tvoja teta obiskala, medtem ko smo tukaj?«

	»Mislim, da nas ne bo motila, ampak jaz pa jo bom obiskala.«

	Martha je prikimala.

	»Oprosti,« je rekla Amy in se podrgnila po sencih. »Mislim, da bom malce legla. Saj nimaš nič proti? Le to je, da se me loteva glavobol.«

	»Seveda. Ti kaj prinesem? Paracetamol?«

	»Ne, hvala.«

	Amy se je povzpela po stopnicah in odšla po hodniku, ob tem pa slišala, da se Lisa v svoji sobi pogovarja po telefonu. Slišala je, kako se tiho smeji, njen glas je bil poln nežnosti. Amy je vedela, da najbrž govori z Davidom, svojim možem. Besed ni razločila, toda prijateljičin ton je bil poln povezanosti, ki je Amy ni poznala.

	Amy je zaprla vrata svoje sobe in legla na posteljo. Pogledala je na drugo stran, prazno, in iztegnila roko. Bi lahko s čim preprečila propad zveze? Je Jacka odgnala? Je bila hladna in zaprta? Iznenada jo je preplavil val sramu in prezira do same sebe. Fanta ni mogla obdržati niti na začetku, ko je bilo še vse polno romantike. Amy se je prevalila na drugo stran, nekaj jo je prešinilo. Z Jackom sta hodila tri mesece, zatorej sta zagotovo seksala. Mučno je zavzdihnila. Niti seksa se ni mogla spomniti. Vse to je bilo prekleto krivično!

	S pogledom je ošinila nočno omarico in na njej svoj telefon. Vzela ga je, čeprav si je dopovedovala, da s pretiranim analiziranjem ne bo dosegla ničesar dobrega, prav tako ne bo našla, česar ni bilo, in začela prebirati vsa z Jackom izmenjana sporočila v upanju, da bo našla razlog za njegov molk. Namiga ni našla nobenega. Njegovo zadnje sporočilo je bilo tisto, v katerem se je opravičil, ker ne bo mogel priti v Francijo. Amy je bila presenečena, da se nista dogovorila za zmenek konec tedna pred potovanjem. Čudno je bilo, da se nista dogovorila niti za pijačo. Pogledala je seznam klicev, svojega obupanega početja se je zavedala, a ustaviti se ni mogla. Bi se morala dobiti, pa je doživela nesrečo?

	S petkovega večera, ko se je ponesrečila, ni imela nobenega Jackovega zgrešenega klica. Že je hotela telefon odložiti na posteljo, ko je nekaj opazila. Namrščeno je strmela v zaslon, bila je zmedena. Petek, 19. februar, 19:39. Čas nesreče. Njen klic je trajal trideset sekund. Bolj verjetno je bilo, da se sploh ni oglasil. Na klicateljevem telefonu bi se pokazal kot neodgovorjeni klic.

	Zakaj je prav v času nesreče klicala Jenno? In kar je bilo še pomembnejše, zakaj Jenna tega ni omenila?

	VIII.

	25. februar

	Ko se je Amy zbudila, je bilo v sobi mračno. Planila je pokonci, potrebovala je nekaj sekund, da se je ovedela, kje je. Spomnila se je glavobola, očitno je zaspala.

	Odšla je po stopnicah navzdol v kuhinjo, kjer sta Lisa in Martha pripravljali večerjo.

	»Si se spočila?« je vprašala Martha.

	»Sem,« je odvrnila Amy. »Glavobol je minil. Kje je Jenna?«

	»Še vedno zunaj, fotografira,« je povedala Lisa. Pomignila je proti oknu, zahajajoče sonce je škrlatno barvalo vrhove. »Ne pravijo temu zlata ura?«

	Amy je vključila radio, predvajal je neko pop uspešnico. »Vama lahko pomagam?« se je ponudila in si ogledovala priprave.

	»Krompir lahko narežeš,« je rekla Lisa. »In, kaj bomo počele jutri? Do večera, ko prideta fanta, bomo same.«

	»Je za jutri napovedano sneženje?« je zanimalo Martho.

	»Šele popoldan,« je odvrnila Amy. »Vesta, kaj sem si vedno želela izkusiti? Skok z jadralnim padalom v gorah.«

	Martha je pretresena zajela sapo.

	»Ja ljuba Marija. Zakaj moraš vedno imeti tako smrtonosne želje?«

	Lisa se je nasmehnila.

	»Zveni čudovito.« Dregnila je Martho v roko. »Daj no, pomisli na razgled! Stavim, da bo tudi Jenna za.«

	»Ko smo ravno pri Jenni,« je pripomnila Amy, ki je opazila, da se zunaj hitro temni, »se ne bi morala že vrniti?«

	Lisa je vzela svoj telefon.

	»Poklicala jo bom in preverila, ali je že na poti.« Namrščila se je. »Takoj se je oglasil odzivnik.«

	»Čudno,« je rekla Amy.

	»Mogoče pa se ji je izpraznila baterija,« je rekla Martha. »Saj vesta, da se na mrzlem hitreje praznijo.«

	»Če ima prazno baterijo, tudi svetilka na telefonu ne bo delovala.« Amy je skočila s pulta za zajtrkovanje. »Grem pogledat ven.«

	Na hodniku si je obula snežke in oblekla bundo, potem pa odprla vhodna vrata. Na dovozni poti ni bilo nikogar. Svetloba je hitro izginjala, zato je Amy prižgala zunanjo luč, osvetljevala je le nekaj metrov pred vhodom. Amy je pogledala v sneg. Videla je odtise čevljev in gum od njihovega prihoda. Malo naprej je razločila stopinje, ki so vodile od koče – Jennine. Amy je streslo od mraza. Zunaj je bilo vsaj pet stopinj pod ničlo.

	»Jenna?« je zaklicala. Nobenega odgovora. Njen glas je zvenel zamolklo, pridušil ga je sneg. Spet jo je poklicala, tokrat glasneje, a o prijateljici ni bilo ne duha ne sluha.

	Odšla je nazaj v hišo.

	»Si jo našla?« je vprašala Lisa.

	»Ne. Ko se stemni, se človek zlahka izgubi. Mislim, da bi morale slediti Jenninim stopinjam, jo poskusiti najti.«

	»Temno postaja,« je rekla Martha in zaskrbljeno pogledala skozi okno.

	»S tabo grem,« se je ponudila Lisa.

	»Že v redu,« je odvrnila Amy, »tukajšnji teren poznam.«

	»OK, s tabo grem.«

	»Res ni treba …«

	Lisa je dvignila roko. »Sama ne boš šla.«

	»Tudi jaz grem,« se je oglasila Martha.

	»Ne, mama, ena mora ostati tukaj, če se Jenna vrne.«

	Amy je odšla na hodnik, Lisa pa za njo.

	»Saj bosta previdni?« je vprašala Martha. »In pokličita me takoj, ko jo najdeta, sicer bom od skrbi samo sedela.«

	»Seveda,« ji je zagotovila Amy in pogledala Liso, ki si je zapirala bundo. »Pripravljena?«

	Tisti trenutek pa so se s treskom odprla vrata, da je mrzel zrak napolnil hodnik. Amy se je zasukala na petah in na pragu zagledala Jenno, z vratu ji je visel fotoaparat. Z njo je bil moški, držal jo je okoli pasu, ona pa se je naslanjala nanj. Videti je bila izčrpana in pretresena.

	»Hej,« je pozdravila. »Uganite, koga sem našla.« Jenna je pomignila proti moškemu, ki jo je držal. »Očitno je doktorju Jacku Stewartu vendarle uspelo priti.«

	IX.

	25. februar

	Za trenutek je vse obmirovalo. Amy je bila preveč osupla, da bi lahko spregovorila. Prišel je? Fant, ki ni mogel priti, fant, za katerega je mislila, da jo je dal na čevelj, je dejansko prišel? Njeni možgani vsega tega niso mogli dojeti.

	Martha je bila prva, ki se je nasmehnila. »Jack?« Nejeverno je čez ramo pogledala svojo hčer. »Amyjin Jack?«

	»Stisnil bi vam roko, a se bojim, da bolničin gleženj ne bo zdržal, če jo spustim,« je smeje povedal Jack.

	»Poškodovala si se,« je spregovorila Lisa. Odšla je k Jenni in jo podprla z druge strani, potem pa sta jo z Jackom skupaj odvedla v dnevno sobo in posedla na stol.

	»Mislim, da je zgolj zvin,« je rekel Jack.

	»Spotaknila sem se na skali,« je povedala Jenna. »Tičala je skrita pod snegom, ko sem se spuščala po hribu navzdol. Komajda sem lahko vstala, hoditi pa nisem mogla. Srečo sem imela, da je mimo prišel Jack. Hotela sem vas poklicati, pa se mi je izpraznila baterija.«

	»Me veseli, da sem te spoznala, Jack,« je rekla Lisa. »Grem iskat led za Jennin gleženj.« Na poti v kuhinjo je pomenljivo pomežiknila Amy, češ: Vidiš! Ni te pustil.

	»No, res si imela srečo,« je veselo pripomnila Martha. Obrnila se je k Jacku. »Mislila sem, da si v službi.«

	»V zadnjem trenutku mi je uspelo zamenjati izmene,« je odvrnil. »Nisem bil prepričan, da bom dobil let, potem pa …« Pogledal je Amy, čez obraz se mu je razlezel nasmešek. »Bilo je le nekaj uric, zato sem pomislil, da bi te presenetil.«

	Amy ga je pogledala v oči. Videla je nasmešek in poležane kodraste temne lase, ki si jih je kuštral. Prijazen, odkrit obraz, sijoče modre oči. Športna postava in sto osemdeset centimetrov višine.

	Tega moškega v vsem svojem življenju ni še nikoli videla.

	X.

	25. februar

	»Tako se ti samo zdi,« ji je prišepnila Lisa. Ženski sta na drugem koncu kuhinje, proč od Marthe in Jacka skupaj tiščali glave. »Izgubila si spomin,« je nadaljevala, »zato se ga ne spomniš.« Kradoma je pogledala proti Jacku. »Čeprav ne vem, kako si lahko pozabila nekoga tako čednega.«

	»Nisi mi v pomoč,« je odvrnila Amy.

	»Oprosti, oprosti. Hočem reči, kot zdravnica, da tvoja amnezija pomeni, da se ti bodo nekaj časa stvari zdele tuje. Sčasoma se bodo spomini vrnili. Morda se jih bo zdaj, ko je tukaj Jack, vsaj nekaj hitreje vrnilo.«

	Amy je pogledala Jacka, ki je po Marthinih navodilih pripravljal mizo. Jack. Njen fant. Lisa je imela prav, res je bil privlačen. Preplavil jo je ponos, takoj zatem pa je čutila zadrego. Ampak oči ni mogla umakniti z njega. S tem moškim je hodila zadnje tri mesece. Ko bi se spomnila vsaj nečesa. Ne zgolj zgodbic, ki sta ji jih povedali prijateljici, pač pa nečesa svojega, kakšnega osebnega spomina, poznanega le njej. Ravno takrat jo je pogledal in se nasmehnil, Amy pa je čutila, da zardeva. Joj, pa saj to je smešno! Dvignila je glavo in mu vrnila nasmešek.

	»Takole,« se je oglasila Martha, »večerja je pripravljena.« Pomignila je Lisi. »Mi pomagaš pripeljati poškodovanko?«

	Ko sta mama in prijateljica odšli iz kuhinje, da bi pomagali Jenni, se je Amy znašla sama z Jackom. Počutila se je čudno, celo sramežljivo, ker ni vedela, kaj naj mu reče.

	»Grozen nergač sem, obseden s higieno, in zbiram številke vlakov. Aja, in glasno smrčim,« je rekel Jack.

	Amy ga je zgroženo pogledala, potem pa je v njegovih očeh opazila hudomušen lesk in prasnila v smeh.

	»Oprosti …« je rekla, ne da bi vedela, kako naj pojasni čudno situacijo.

	»V redu je. Vem, da se me ne spomniš,« je rekel on.

	Amy je zardela, nocoj že drugič. »Poskušala sem,« je rekla in v predaji dvignila roke.

	Prišel je k njej in Amy je zavohala njegovo kolonjsko vodico. Ni dišala neprijetno.

	Prosim, je rotila v sebi, vsaj nekaj. Karkoli? Ampak njen trmasti um ji ni hotel razkriti ničesar.

	»Kako se počutiš?« je vprašal Jack in rahlo gubal čelo, ko si je ogledoval modrico na njeni ličnici.

	»Veliko bolje, hvala.«

	»Hudo mi je bilo, ko sem izvedel za nesrečo. Zdi se, da si grdo padla.«

	Amy je skomignila.

	»Ne spomnim se.«

	»Bi me še vedno povabila ven?« je vprašal Jack in se nasmehnil. »Zdaj, ko se ti zdi, da me prvič vidiš?«

	»Jaz sem tebe povabila ven?«

	»Bil sem silno vesel. In če me ne bi, ne bi prekinil tistega telefonskega klica, dokler ne bi jaz povabil tebe.«

	Amy ga je zmedeno gledala.

	»Katerega telefonskega klica?«

	»Na desnem kolenu imaš brazgotino,« je rekel Jack.

	Amy je pogledala dol, spomnila se je brazgotine, za katero ni vedela, kako jo je dobila. »Ja.«

	»Srečala sva se v ponedeljek, 16. novembra. Pred postajo Waterloo. Oba sva šla iz službe domov, bila je gneča, čas prometne špice. Hodila si korak ali dva pred menoj in potem si se spotaknila in padla. Ko sem te vprašal, ali je vse v redu, sem opazil, da si si presekala kožo na kolenu. Kljub mojemu zdravniškemu nasvetu, da bi ti prav prišlo nekaj šivov, si vztrajala, da je vse OK. Bojim se, da sem trenutek izkoristil sebi v prid, predlagala sem namreč, da te čez dan ali dva pokličem in preverim, ali si v redu. Dala si mi svojo telefonsko številko, jaz sem te poklical in med tistim telefonskim pogovorom si me povabila ven.«

	»A res? Vau.« Za hip je bilo to za Amy preveč. Čudno je bilo poslušati tujca pripovedovati o tvojem življenju.

	Prijel jo je za roko in ji jo rahlo stisnil. Gesta je bila prijazna, a Amy si ni mogla pomagati, da se ne bi počutila nelagodno, ker jo je ta neznanec držal za roko. Poznaš ga, se je opomnila.

	»Je že v redu. Spomin se ti bo vrnil,« je rekel Jack. »Dokler pa se ne bo, ti jaz lahko povem vse. Podoživel bom vse najine zmenke.«

	»So bili dobri?«

	»Najboljši. Ampak tole,« pokazal je nanju, »se lahko odvija tako počasi, kot želiš. Resnično sem srečen, ker sem lahko tukaj za tvoj rojstni dan. Vem, da si rekla, da nič hudega, če moram delati, ampak …«

	»Sem lagala?«

	»Bila si zelo prijazna.«

	Amy je skrivaj občutila izjemno olajšanje. Navsezadnje le ni bila tako zahtevna karieristka, kot je mislila njena mama. No, vsaj ne ves čas.

	»Nekaj mi povej …« je začela in negotovo umolknila.

	»Ja?«

	»Nič, nič.«

	»Prosim? Ne oklevaj.«

	No, pa ne bom. Amy si je pozorno ogledovala njegov obraz, ko je vprašala: »Sem ti kdaj zlikala kakšno srajco?«

	Zasmejal se je – smejal se je prijetno, glasno in spontano. »Zakaj pa bi mi likala srajce?«

	Skomignila je.

	»Ne vem.«

	»Ne, si povsem neodvisna ženska, in to je eden od razlogov, zakaj me tako silno privlačiš.«

	V sebi je kar zasijala. To je bil eden najlepših komplimentov, kar jih je bila kdaj deležna.

	»Naredite prostor za invalidko,« se je zaslišal Marthin glas, ko je Jenna ob podpori z obeh strani prikrevsala skozi vrata.

	Amy je opazila, da je Jack kar poskočil in pomagal Jenni sesti na stol na čelu mize. Pristavil ji je še stol za nogo. Lepo, je pomislila Amy, pozoren je.

	Medtem ko je Martha postregla govejo enolončnico in pretlačen krompir, je Jacku za mizo odredila prostor nasproti sebe, kar je pomenilo, da bo sedel zraven Amy.

	»Odlična enolončnica, gospa Kennedy,« je pripomnil Jack.

	»Prosim, kar Martha mi reci.«

	Jack se je nasmehnil.

	»Super, da sem vas končno vse spoznal. Amy mi je o vas veliko povedala.«

	Martha je takoj našpičila ušesa, pa Amy tudi. Le kaj mu je povedala?

	»Aja?« se je oglasila Martha.

	»In vse, kar mi je povedala, je sporočalo, kako odlična mati ste.«

	Martha je bila presenečena, Jackove besede so jo ganile. »To je pa lepo slišati.« Pogledala je Amy, iz njenih ust je redko slišala pohvalo.

	»Pravzaprav vam zdaj, ko sem vas vse spoznal,« je nadaljeval Jack, »dolgujem opravičilo.«

	Obrvi vseh so se privzdignile, še najbolj Amyjine.

	»Vem, da je bilo to srečanje dolgo načrtovano, se pa bojim, da sem bil zraven natrpanega urnika tudi malce sebičen in sem vsak prosti konec tedna hotel imeti Amy samo zase.«

	»No, vesele smo, da smo te končno spoznale,« je rekla Martha.

	»In ker smo morale tako dolgo čakati, smo hotele o tebi izvedeti prav vse,« je pripomnila Lisa.

	Zasmejal se je. »Tako zanimiv pa tudi nisem. Veste, da sem zdravnik … tri leta delam v St. Thomasu. Živim v Batterseaju … na robu parka imam majhno stanovanje. Hišnih ljubljenčkov nimam, žal zanje nimam časa, si pa želim, da bi nekoč imel psa. Ob koncih tedna rad igram ragbi, če se le prikaže možnost …« Skromno je dvignil roke, kot bi prišel na konec seznama.

	»Pa družina?« je zanimalo Liso.

	Amy je že hotela okarati prijateljico, češ da to ni španska inkvizicija, ko jo je prešinilo, da odgovora ne pozna in da ga želi slišati.

	»Oba starša sta mi umrla,« je povedal Jack.

	»Žal mi je,« je rekla Martha. »Pred kratkim?«

	»Ne, pred nekaj leti.«

	»Imaš brata ali sestro?« se je oglasila Jenna. »Počakaj malo, Amy nam je povedala. Ja, tako je, sestro imaš.«

	Nasmehnil se je. »Imam, Claro. Tri leta je mlajša od mene.«

	»A tako,« je odvrnila Jenna. »Mislila sem, da je starejša.« Pogledala je Amy. »A nisi rekla, da je starejša?«

	»A sem?« Amy se ni niti sanjalo.

	»Včasih si domišlja, da je,« je pripomnil Jack. Vzel je steklenico vina. »Kateri še dolijem?«

	Po večerji so igrali karte, Amy pa je skrivaj večkrat pogledala k svojemu fantu. Prav odleglo ji je, ker ji je bil na videz všeč. Bil je prijeten in trudil se je postati del njihove druščine. Mešal in delil je karte, dražil Martho, kadar je imel boljše kot ona, in jo spravljal v smeh. Tudi Lisa se je z njim dobro razumela, toda občasno je Amy opazila Jenno, kako opazuje njo in Jacka. A Jenna je vsakič takoj pogledala stran in se izogibala Amyjinim očem.

	Amy je vstala, da bi na ogenj naložila poleno, Jack pa se ji je nasmehnil. Nenadoma ni bilo več pomembno, da se njunih prejšnjih zmenkov ni spomnila. On je poznal njo, četudi ona njega ni – ne še – in v njegovi družbi je uživala.

	Partija je bila končana in zmagala je Jenna, že tretjič zapored. Lisa je vstala in zazehala, roki je iztegnila pod strop. »No, jaz se poslavljam,« je rekla. »Spat grem.«

	Amy se je zdrznila. Kje bo spal Jack?

	Lisa se je še malce zadržala, očitno je njo prešinila ista misel.

	»Em …« je začel Jack. »Kavč bo povsem v redu. Ne pričakujem …«

	»Ena soba je še prosta,« je odločno rekla Amy. In res je bila. Sicer nekoliko manjša, a premogla je vse. Bila je nasproti njene.

	»Krasno!«

	»Pokazala ti jo bom,« je Amy nagovorila Jacka.

	Odšla je po stopnicah navzgor, Jack pa s torbo, ki jo je skoraj pozabil na gorski poti, ko je pomagal Jenni, za njo.

	Amy je na stežaj odprla vrata Jackove spalnice. Postelja ni bila postlana, a je stopila k omari in vzela iz nje posteljnino. Odšla je k postelji, toda Jack ji je posteljnino vzel iz rok. »Bom sam.« Nekaj časa sta samo stala, ne vedoč, kako reči lahko noč.

	»Hvala, ker me nisi vrgla ven na sneg,« je rekel, Amy pa se je zasmejala. »Se vidiva zjutraj,« je dodal. Amy je bila rahlo razočarana, potem pa se je nagnil k njej in jo nalahno poljubil na lice.

	»Se vidiva jutri,« je rekla in za seboj zaprla vrata.

	Ležala je v svoji postelji in se pretegovala, še vedno je bila vsa omotična od večernih dogodkov. Očitno se le zdi, da ima fanta. Ne, nič se ne zdi, res ga ima. In to pravi ulov. Na obraz se ji je prikradel nasmešek. Za njeno mišljenje je bilo to nekaj novega, ta optimizem. Tako prijetno se ni počutila že zelo dolgo, in občutek je bil čudovit.

	XI.

	26. februar

	»Amy naj gre prva,« je rekla Lisa. »To je njen rojstnodnevni izlet.«

	Oči vseh so pogledale Amy: Lisine, Jackove, materine in Christophove, bil je inštruktor jadralnega letenja.

	»Si pripravljen?« mu je zaklicala Amy.

	»Počakaj malo,« je odvrnil Christophe, »to bi moral jaz vprašati tebe.«

	Amy se je zarežala in popustila zavoro, da sta zdrvela navzdol po pobočju Solaise, dokler se ni v jadro ujel vzgonski veter in ju ponesel v zrak. Amy se je znašla visoko v zraku, pod seboj je videla obrise gora, želodec ji je skoraj obrnilo. Pogledala je dol in videla, kako proti njej vsi stegujejo vratove, njihovi obrazi so postajali vse manjši in manjši. Razločila je lahko samo še Liso, ki se je pripravljala na polet z drugim inštruktorjem. Amy je pogledala navzgor. Nebo je bilo čudovito modro, zdelo se ji je, da bi se ga lahko dotaknila. Jadrala je nad gorskimi vrhovi, slišala je lahko le veter in tiho ječanje napetih vrvi.

	»Vse OK?« je vprašal Christophe.

	Amy je dvignila palec. Gledala je kilometre in kilometre neomadeževane beline, ki se je končala v Val d'Iserju in njegovih hiškah v kotanji doline. Celoten učinek je bil tako krasen, svetloba tako kristalno čista, da je pomislila, da se je bo vsak hip dotaknil božji prst. Vzgornjik je popustil in začela sta padati kot ptič, Christophe pa je pod belim platnom vešče manevriral vrvi.

	Potem pa se je zgodilo nekaj resnično edinstvenega. Izza njiju je priletela ujeda, sicer ne čisto blizu, a Amy je razločila zlato perje in jantarne oči, ko je lebdela v toplejšem valu zraka in med prežanjem na plen spodaj skovikala.

	»To je zlati orel,« ji je v uho šepnil Christophe, »simbol inteligence, poguma, moči in nesmrtnosti. Plen lahko opazi tri kilometre daleč.«

	Amy je bila vzhičena. Jadrala je ob orlu, zdelo se ji je, da letita skupaj.

	»Je ogrožena vrsta,« je nadaljeval Christophe, »kot mnoge gorske ptice. Zaradi divjih lovcev,« je še žalostno dodal.

	Amy je opazovala orla, ki je krožil pred njima, prihajal je vse bliže. Bil je veličasten. Razpon kril je imel skoraj dva metra in zdelo se je, da jadra brez vsakršnega napora, kot bi pripadal zraku. Čez nekaj sekund se je obrnil in odletel, spremenil se je v pikico v daljavi.

	»Močno se primi,« je rekel Christophe, Amy pa se je ovedela, da se spuščata. Počasi sta se približala tlom, Christophe jo je opomnil, naj smuči zravna, in še preden se je tega dobro zavedala, je že drsela po snegu. Počasi sta se ustavila.

	»Ti je bilo všeč?« je vprašal Christophe.

	Amy je bila brez besed. »Bilo je neverjetno,« je izjavila čez nekaj trenutkov, čeprav je vedela, da so besede povsem neustrezne za to, kar je pravkar izkusila.

	»Pravšnje jutro si izbrala,« je pripomnil Christophe. »Kasneje bo snežilo.«

	Amy se je ozrla in zagledala Liso, ki je pristala nedaleč proč, potem pa sta se inštruktorja z vlečnico vrnila nazaj na vrh, da bi se spustila z Martho in Jackom.

	»Kakšna škoda, da bo Jenna to zamudila,« je rekla Lisa, oči so ji sijale.

	»Ja. Hudo mi je zanjo,« je odvrnila Amy.

	»Vztrajala je. Ne pričakuje, da se bomo temu odpovedali, ker si je zvila gleženj. In za nekaj uric ima razkošno kočo samo zase.«

	Amy je prikimala. Opomnila se je, da mora skrbno izbirati besede. »Se ti ne zdi, da je nekoliko zamišljena, odkar smo se odpravile sem?«

	»Zakaj tako misliš?«

	»Ne vem. Na vlaku in včasih tudi tukaj se mi je zdela z mislimi drugje.«

	»Nič nisem opazila. Misliš, da je kaj narobe?«

	Amy je hitro zamenjala temo. »Ne, verjetno si samo domišljam. Si vedela, da je Jack najel snemalca, da si bo Jenna lahko ogledala posnetek?«

	Lisa jo je pogledala. »Kako prijazno. Všeč mi je. Amy, resnično mi je všeč. In kar je naredil zjutraj …«

	»Kaj pa je naredil?«

	»Zgodaj je vstal in počistil kuhinjo. Pomil je posodo,« je poudarjeno rekla. »In to ne da bi ga kdo prosil!«

	»Je to kaj posebnega?« je vprašala Amy, zvenela je precej suhoparno.

	Lisa jo je pobožala po roki. »Joj, ljubo moje dekle. Niti sanja se ti ne. Ne gre za to, da tega nočejo početi, no, včasih res nočejo, pač pa za to, da tega sploh ne vidijo. Kar verjemi ženski, ki s svojim možem živi že šest let.«

	Amy se je sočutno spačila. Včasih se je počutila kot vesoljka, ko sta njeni prijateljici govorili o svojih vsakodnevnih zakonskih mahinacijah. O preprostih, enoličnih stvareh, ki si jih sama niti predstavljati ni mogla. Še nikoli ni živela z moškim, zato ni vedela, kako je. Z nobenim ni bila niti na dopustu, no, vse do teh počitnic. In bolj kot so leta minevala, ne da bi te stvari poznala, bolj odtujena je postajala od prijateljic in 'normalne' populacije, dokler se ni počutila tako drugačno, da se je bala, da se ne bo nikoli več vključila.

	»In potem,« je še dodala Lisa in debelo pogledala, »nam je vsem pripravil zajtrk!« Pogledala je v zrak. »Poglej ga, pravi Superman je!« je občudujoče pripomnila.

	Amy se je nasmehnila in opazovala svojega Supermana, ko je pristal, kmalu za njim še njena mama. Ko se je zjutraj zbudila, jo je v zvezi z Jackom prešinilo nekaj, kar se ni najbolj ujemalo. Nekaj, česar ni mogla razumeti, se je pa zaradi tega počutila nelagodno. O tem se je hotela z njim pogovoriti, vendar ni našla pravih besed.

	»To je bila najstrašnejša stvar, ki sem jo kdajkoli storila,« je izjavila Martha, ko je prismučala k njima.

	Amy se je njena mama zdela resnično živa – v obraz je žarela, oči so ji sijale.

	»Pa si uživala, mama?«

	»Letela sem,« je navdušeno odvrnila, »dejansko sem letela.«

	Amy je zaigralo srce. Preplavilo jo je olajšanje, ker te počitnice morda le ne bodo preveč hude za njeno mamo.

	Ko so se vrnili v kočo, so nadaljevali z dopustniškim vzdušjem. Kopali so se v zunanjem bazenu – temperatura zraka je bila minus devet, voda pa ogreta na štirideset stopinj, da se je z gladine dvigala para.

	Amy je odplavala do roba in zrla čez v dolino, z obeh strani so jo obdajale gore. Vsenaokrog je bila bela divjina, prazna in pusta, prekinjale so jo valovite zasnežene strmine. Tu in tam, kjer so bili vrhovi prestrmi in se sneg ni mogel upreti težnosti, so iz njega molele sive skale. V daljavi so modro nebo prebadali zastrašujoči vršaci.

	»To je prečudovito,« je z druge strani bazena zaklicala Lisa. »Smo kot v gorskem sendviču. Hej, saj tukaj ni snežnih plazov, kaj? Resnično si ne želim biti v bazenu, medtem ko se proti meni vali na tone snega.«

	Amy se je nasmehnila.

	»Nekaj jih je bilo, a nobeden ni bil tako dramatičen. Pa tudi vreme ni pravo za plazove.«

	»A ne? Kakšno pa je pravo vreme za plazove?«

	»Velike spremembe. Zmrzal, ki ji sledi odjuga.«

	»No, potem pa naj raje ostane mrzlo,« je rekla Lisa. »Mrzlo in čudovito, dokler sem v tem krasnem bazenu.«

	»Tvoja teta ima izjemen okus za gorske koče,« je pripomnil Jack, ko je priplaval k Amy. Opazila je njegova široka in mišičasta ramena, ko se je potegnil k robu bazena, pravzaprav je buljila vanj. Bližine moške gole kože ni bila vajena. Joj, kako je privlačen. Ujel je njen pogled, ona pa se je sramežljivo nasmehnila. Zardela je kot šolarka, ko je pri sebi pomislila: Vse to si že videla, četudi se ne moreš spomniti.

	»Ko jo vidim, ji bom povedala,« je odvrnila.

	»A res?«

	»Pri svojem fantu biva.« Amy je pokazala čez dolino proti Gabrielovi koči v daljavi. »Ves teden bo tam. Čez dan ali dva jo nameravam obiskati.«

	»Rad bi jo spoznal,« je rekel Jack. »Če ti je to OK? Me boš vzela s sabo?«

	Amy je njegova prošnja presenetila, nanjo ni bila pripravljena, potem pa je pomislila: Zakaj pa ne? »Seveda.«

	»Hvala. Imaš ta teden v načrtu še kaj?«

	Zbegano ga je pogledala. »Na primer?«

	»Ne vem. Obiskati še kakšnega prijatelja ali sorodnika.«

	»Imam le teto Esme in Gabriela. Nikogar drugega ne poznam.« Amy je zavzdihnila. »No, vsaj mislim, da je tako. Niti sanja se mi ne, kaj se je dogajalo zadnjih šest mesecev.«

	»Še vedno nobenega znaka, da se ti vrača spomin?«

	Amy je potrto odkimala. Pogled ji je zastal na robu bazena, kjer se je držal Jack. Spet je zaznala nekaj, kar je opazila že včeraj med večerjo. »Tvoj prst,« je rekla. »Kaj se je zgodilo?«

	Jack je dvignil roko in pogledal prstanec, na katerem je manjkala konica.

	»A tole? Ozeblina. Še veliko pred začetkom študija medicine sem si vzel nekaj mesecev oddiha, med smučarsko sezono sem bil strežaj v koči v Klostersu in na gori sem se znašel v težavah.«

	»A res?«

	»Eden od mojih varovancev je bil pogrešan. Njegova punca je pritekla k meni, vsa histerična, zato sem ga šel iskat. Več ur sem bil zunaj in v temi sem po neumnosti izgubil rokavico. Na koncu je gorska reševalna služba prišla po mene, ne po stranko.«

	»Kaj … kaj pa se je zgodilo z gostom?«

	Za hip se je Jackov pogled pomračil. »Z njim? Ves čas je bil v baru. Mene so odpeljali v bolnišnico, on pa je praznil že drugo steklenico šampanjca. Izkazalo se je, da je bilo vse skupaj pomota. Svoji punci je pozabil povedati, da se bo sestal s starimi sošolci.«

	»Ljubi bog. Upam, da je bil vsaj hvaležen.«

	»Nikoli več ga nisem videl. Naslednji dan je odšel.«

	»Hudiča. Niti hvala ni rekel?«

	»Ne.« Jack je skomignil. »A če pogledam s svetle plati, sem imel izjemno srečo, da sem jo odnesel samo z ozeblino.«

	Amy si je spet ogledala prst, zdaj ko ga je gledala od blizu, je postala malce nervozna.

	Zasmejal se je. »Se ti zdi neprijeten? Prej te ni motil.«

	»Ne, ne,« je hitro odvrnila in se nasmehnila. »OK, no, malce me je splašil. Sicer pa se mi tvoj prst zdi … ljubek.«

	»Jaz mu nikakor ne bi rekel ljubek,« je pripomnil. »Je pa koristen.« Pomigal je z njim. »Spoznaj Dimka. V bolnišnici pogosto zamoti otroke. Sploh ne veš, koliko solz ustavi, ko pomigam z njim.«

	»Dimka?«

	»Kot dimna zavesa.« Začudeno ga je gledala, zato je v predaji dvignil roke. »Bil sem pod pritiskom. Na prst sem narisal obraz in neko deklico je zanimalo, kako mu je ime. Spomnil se nisem ničesar boljšega.«

	Amy se je nasmehnila.

	»Poslušaj, nič ne skrbi zaradi izgube spomina. Minilo je šele nekaj dni. Kaj pa tvoj telefon? Bi ti lahko pomagalo katero sporočilo?«

	»Vse sem prečesala. Veliko je sporočil prijateljic o vsakodnevnih rečeh ali pa me vabijo na pijačo ali večerjo, le da se jaz ne spomnim nobenega bara ali restavracije. Pregledala sem tudi službene maile, ampak sestankov se ne spomnim.« Pomolčala je. »In seveda sem prebrala tudi tvoja sporočila.«

	»Si v njih našla kaj vsaj malo koristnega za svoj spomin?«

	»Žal ne. Pravzaprav tvojih sporočil sploh ni veliko.«

	»Povečini sva se pogovarjala po telefonu.«

	»No, tudi zgodovina klicev ni zajetna.«

	Obžalujoče se je nasmehnil. »Žal mi je, ampak takšno je življenje zdravnika. Nadure sem že davno prenehal šteti.« Utihnil je, zdel se je rahlo nervozen. »Te to moti? Da hodiš z nekom, ki mora biti vsak trenutek na voljo zdravstvenemu sistemu?«

	Amy je v njegovih očeh opazila zaskrbljenost. »Sploh ne,« je rekla, on pa se ji je hvaležno nasmehnil. V nasmešku je bilo tudi olajšanje, v njegovem pogledu spoštovanje.

	»Hvala,« je rekel. »To mi veliko pomeni. In zame boš vedno na prvem mestu, le to je, da moje življenje včasih ni samo moje.«

	Amy je bila tik na tem, da bi ga povprašala o tistem, kar jo je mučilo, odkar se je zjutraj zbudila, a so jo zamotile mehke bele snežinke, ki so začele padati z neba. Pogledala je gor in videla oblake, ki so se z vzhoda valili po sinjem nebu.

	»O moj bog, pa saj sneži,« je vzkliknila Martha.

	Nenadoma bazen ni bil več tako zelo vabljiv. Tudi veter se je okrepil in jim v obraz metal vale snežink. Amy je pogledala na stran bazena, kjer je pustila brisačo. Ni je bilo tam.

	»Je kdo videl mojo brisačo?« je zmedeno vprašala.

	Vsi ostali so že zlezli iz bazena in se ovili v puhast bombaž.

	»Kje si jo pustila?« je vprašal Jack.

	»Točno tukaj,« je odvrnila Amy in pokazala. »Na tem stolu.«

	Stol je bilo sumljivo prazen.

	»Si prepričana?« se je oglasila Lisa.

	»Ja,« je zatrdila Amy. Bila je prepričana. Spomnila se je, da jo je odložila tja. »Jo je pomotoma vzel kdo od vas?«

	Očitno nihče ni imel njene brisače, prav tako okoli bazena ni bilo nobene viška.

	»Prinesel ti bom drugo,« se je ponudil Jack in se odpravil v hišo. Minutko kasneje se je vrnil z veliko brisačo v roki. »Na kavču si jo pustila.«

	Ampak je ni, Amy je to vedela zagotovo. Razločno se je spomnila, da jo je dala na stol. Drhtela je; zdaj ni bil pravi trenutek, da bi se obremenjevala s tem. Zlezla je iz bazena in odšla v hišo, da bi se osušila in preoblekla. Ko so se spet vsi vrnili v kuhinjo, je bil prizor zunaj neprepoznaven. Na gosto in hitro je snežilo, nebo je bilo turobno sivo. Vidljivost je bila le slaba dva metra, snežni metež pa je zabrisal razgled na gore.

	Pojedli so kosilo, vsake toliko je kdo pogledal skozi okno, niso mogli verjeti, da resnično tako močno sneži. Kmalu zatem je Lisa prejela klic in prav nihče ni bil presenečen, ko je odložila telefon in poročala:

	»Letališče je zaprto. Nobeno letalo nima dovoljenja za pristanek. Pravzaprav iz Gatwicka sploh niso vzleteli.«

	»Oh, kakšna škoda,« je potarnala Martha. Obrnila se je k Jenni. »Najbrž to pomeni, da tudi Lewis ne bo mogel priti?«

	»Verjetno.«

	»Se nista slišala?«

	Jenna ni takoj odgovorila. »Pravzaprav me je poklical dopoldan. Ko ste bili vsi zunaj. Iz Združenih držav je prišla neka stranka. V Londonu bo ostala le dan ali dva, zato je moral tudi Lewis ostati tam. Očitno tako ali tako ne bi mogel priti.«

	»Škoda,« je pripomnila Martha.

	Amy se je namrščila. Tole je zvenelo malce čudno, rahlo last minute.

	»Za pomembno stranko gre,« je dodala Jenna, ki je zaznala presenečenost. »Za velikega podpornika galerije.«

	»Držimo pesti, da bo do jutri prenehalo snežiti,« je rekla Martha.

	Po kosilu so se posedli na zofe pred kaminom in se v jantarnem soju igrali razne igre. Amy je sedela ob Jacku, lahko je občutila toploto njegovega telesa. Občutek je bil nov, nepoznan, a prijeten.

	Opazila je, da je kavni vrč prazen, zato se je odpravila v kuhinjo pripravit novega. V aparat je nalivala vodo, ko je zaslišala nekoga za seboj.

	»Ti pomagam?« je vprašal Jack.

	Podala mu je mleko, on pa ga je nalil v kozico, da bi ga pogrel.

	»Jack …?« je začela Amy.

	»Ja?«

	Zdaj je imela priložnost povprašati ga o tistem, kar jo je mučilo. »Ko sem bila v bolnišnici, sem ti poslala sms, da bi te obvestila, kaj se je zgodilo. Ampak nanj nisi odgovoril. Prav tako me nisi prišel obiskat. Sprašujem se, zakaj ne?«

	»Obiskal sem te.«

	Amy je bila presenečena. »A res?«

	»Ja, v soboto pozno popoldan. Zatem ko si mi poslala sporočilo. Prihitel sem, takoj ko sem lahko, a zadržalo me je delo in bilo je že pozno. Ena od sester …« pomislil je, »mislim, da sestra Morgan – rdeči lasje, pege – me ni spustila noter. Rekla je, naj se vrnem zvečer.« Nasmehnil se je.

	»Vendar se nisi?«

	Na obrazu se mu je risala slaba vest. »Oprosti. Dobil sem poziv iz bolnišnice. Eden od mojih pacientov, petletni deček, je dobil hudo infekcijo. Resno je zbolel in potreboval je pomoč. Naslednjih nekaj dni sem se predano posvečal njegovi oskrbi. Zelo mi je žal, da sem te pustil na cedilu.«

	Amy je sicer prikimala, še vedno pa je bila nekoliko užaloščena, ko se je spomnila, kako se je počutila, ker je mislila, da jo je dal na čevelj. »Me nisi mogel poklicati?«

	Jack je okleval.

	»Deček. Dobil je sepso. Umrl je.«

	Amy si je z dlanjo pokrila usta. Ona je zgolj seštela dve in dve in dobila pet, medtem ko je Jack ves čas skrbel za bolnega otroka. Niti pomisliti ni mogla na to. Občutila je globok, žgoč sram.

	»Hej,« je sočutno rekel Jack in stopil k njej, da bi jo potolažil. »Nisi vedela. In jaz bi te moral poklicati, ti poslati sporočilo, karkoli. Resnično mi je žal, ker nisem.« Nasmehnil se ji je. »Si prepričana, da se želiš videvati z nekom, ki je zvezan s svojo službo?«

	Prikimala je. »In prav je tako.«

	Svojo roko je položil na njeno. »Hvala bogu zate. Odkar sva se začela sestajati, si bila … ne vem, moja skala. Zaradi tebe je vse v življenju boljše, težki trenutki znosnejši. Zelo srečen sem, ker sem te našel, Amy Kennedy.« Nagnil se je k njej, izjemno počasi, zelo spoštljivo, in ker se ni umaknila, se je s svojimi ustnicami nežno dotaknil njenih.

	Bilo je prijetno. Bilo je več kot samo prijetno – veliko veliko več. Čez nekaj trenutkov se je Amy umaknila. »Pogrešali naju bodo,« je rekla z nasmeškom. Za to ji ni bilo mar, ne v resnici, ampak Jack je takoj razumel.

	»Prehiter sem … že v redu. Popolnoma razumem. Uuu …« Kozico z mlekom je s štedilnika dvignil zadnji trenutek, sicer bi se prelilo čez rob, in ga nalil v vrč.

	»Čez minutko se vam pridružim,« je rekla Amy. »Kava še ni pripravljena.«

	Ko je odšel, je Amy prešinilo, da je srečnejša, kot je bila zadnjih nekaj let. Prav tako je čutila, da ima srečo. Vsa ta leta se je bala, da ne bo našla nikogar. Vredno je bilo počakati.

	XII.

	26. februar

	Snežilo je ves popoldan. Skozi velikanska okna so opazovali tih napad snežink. Vojsko milijonov padajočih delcev, samih po sebi smrtonosno lepih, ki so pristajali eden na drugem, se kopičili više in više, dokler jih niso obkolili z vseh strani kot bel sovražnik, ki mu niso mogli ubežati; zdelo se je celo, da preži nanje. Dolgotrajna runda monopolija se je bližala koncu. Jenna je prva ostala brez denarja, zdaj je sedela na stolu ob slikovitem oknu in si ogledovala metež. Tudi Martha in Lisa sta 'bankrotirali' in sta zdaj kartali na drugem koncu sobe.

	»Mislim, da sem imel srečo,« je rekel Jack in vrgel kocki.

	»Pravkar si pristal na polju 'pojdi v zapor',« je odvrnila Amy.

	»Glede vremena mislim. Če bi odlašal samo še en dan, tudi meni ne bi uspelo priti.«

	»Se moraš hitro vrniti?« je prešinilo Amy. »Hočem reči … te kliče služba?«

	»Pravzaprav sem ves teden prost,« je povedal Jack.

	»A res?« Amy je debelo pogledala. Bila je vesela.

	»Nameravala sva malce raziskati okolico. Grozila si mi, da bom moral plezati po ledeniku.« Ob pogledu na njen osupel obraz se je nasmehnil. »Ne spomniš se.«

	Amy je odkimala. Čudno se je počutila, ker ni vedela, kaj vse mu je povedala, kaj vse se je med njima zgodilo.

	Jack je prestavil svojo figurico v 'ječo'. »Šla sva na pijačo, v pub blizu tvojega stanovanja – mislim, da se imenuje Jurij in zmaj. Povabila si me sem v Val d'Isere in jaz sem takoj privolil. Rekla si, da bova preizkusila še druge športe, na primer ledeniško plezanje, kjer se opremljen s cepinom očitno lahko povzpneš po dvesto metrov visokem zamrznjenem slapu.«

	Amy se je nasmehnila.

	»Lepo od mene.«

	»Hm. Bi se dalo debatirati.«

	Zasmejala se je.

	»Kaj še?«

	»Kako to misliš?«

	»No, pripoveduj mi še o drugih stvareh. O izletu.«

	»Izletu?«

	»V Lake District. Za božič sva šla tja, kajne?«

	»Bilo je enkratno,« je odvrnil Jack.

	»Kaj sva počela?«

	»Veliko sva hodila. Podeželje je povsem drugačna pesem.«

	Amy je stišala glas in kradoma pogledala proti Marthi. »Kako sem se odkrižala božiča z mamo?«

	»Bila je zelo razumevajoča,« je povedal Jack.

	»Aja?«

	»Te to preseneča?«

	»Vedno je vztrajala, da ga morava preživeti skupaj. Vse, odkar je umrl oče.«

	Jack je skomignil. »Očitno si uporabila svojo magijo.«

	Ali pa ti, je pomislila Amy. Ali vsaj ideja, da obstajaš. Morda me je izpustila iz rok samo zato, ker sem končno imela fanta. Nasmehnila se je.

	»Mimogrede, hvala za rože.«

	»Misliš za valentinovo? Zanje si se mi že zahvalila.«

	»Ampak se ne spomnim. Zato se ti hočem znova zahvaliti.«

	Jack se je zasmejal. »Super, deležen sem dvojne zahvale.«

	»Sta končala?« je zaklicala Martha.

	»Amy me bo vsak čas obrala do suhega,« je odvrnil Jack in vrgel dve trojki, ki sta ga pripeljali na Bow Street, kjer je stal hotel. Amy je prijel za roko in ji jo dvignil v zrak. »In to je uradna zmagovalka.«

	Amy je na materinem obrazu opazila odobravajoč izraz.

	»Za spremembo te je lepo videti srečno, Amy,« je rekla Martha. »Lepo pašeta skupaj.«

	»Seveda,« se je oglasila Lisa, »saj sta vendar par.«

	»To vem,« je odvrnila Martha, »ampak … zdita se mi ustrezna. Saj me razumeš?«

	»Mama, resno?« Amy je opravičljivo pogledala Jacka.

	»Ljubka sta,« je nadaljevala Martha, kot bi njena hči sploh ne spregovorila. »Kaj ti misliš, Jenna?«

	Jenna se je obrnila od okna.

	»Zelo ljubka,« je rekla, ampak Amy je v njenem glasu zaznala kanček zajedljivosti.

	»Amy je celo večnost čakala na takšnega, kot si ti, Jack,« je izjavila Martha. »Leta. Počasi sem že izgubljala upanje.«

	»Mama!« je zavpila Amy.

	Jack je svojo roko pomirjujoče položil na njeno. »Ni edina. Tudi jaz sem včasih pomislil, da popolnega dekleta ne bom nikoli srečal.«

	»Vau,« je bleknila Lisa in se široko nasmehnila. »Ste slišali? Popolno dekle.«

	»Če pa je res,« je rekel Jack.

	»Kdaj si vedel?« je zanimalo Liso.

	»Vedel kaj?«

	»Da je popolno dekle?«

	 Jack je pogledal Amy. »Na drugem zmenku.«

	»Ne na prvem?« ga je podražila Lisa.

	»Na prvem sem bil prezaposlen z mislijo, kakšno srečo imam, in se trudil, da ne bi storil česa neumnega ali se spravil v zadrego.«

	»No, nadaljuj,« ga je spodbudila Lisa.

	»Šla sva drsat.«

	»Ja, vem,« je pripomnila Lisa.

	»A res?«

	»Amy je objavila na Facebooku.«

	Amy je opravičljivo dvignila roko. »Oprosti, nimam pojma, zakaj sem to storila. To mi sploh ni podobno.«

	»Bila si navdušena,« je pripomnila Lisa.

	Amy je videla, da Jack kar žari, srce ji je preplavila nepričakovana sreča.

	»No …« je povedal Jack, »drsa odlično, ampak to najbrž že veste.«

	»V zahvalo vsem učnim uram, ki sva ji jih z očetom plačevala leta, ko je bila še otrok,« je ponosno izjavila Martha.

	»Jaz pa sem vsakih pet minut padel, potem pa nisem mogel vstati. Vsakič ko sem poskusil, sem spet pristal na tleh. Amy pa se mi je na ves glas smejala.«

	»Očarljivo,« je pripomnila Martha.

	»Prav histerično se je smejala in drsala okoli mene, potem pa se je sunkovito zaustavila in me zasula z ledom. Ponudila mi je roko, ampak njen pogled …« pomolčal je, a se je hkrati smehljal, »… bil je nagajiv in topel. In takrat sem vedel. Takrat sem se zaljubil vanjo.«

	Zavladala je tišina, Lisa in Martha sta bili nad romantično zgodbico čisto prevzeti. Amy je ljubeče pogledala Jacka, v želodcu jo je stisnilo. Bil je pomemben trenutek v njuni zvezi, njuno skupno doživetje, ki pa se ga ni mogla spomniti, in to jo je globoko žalostilo.

	Iznenada je Jenna vstala. »Dovolj dolgo sem že ujeta v hiši. Ven grem.«

	»V takšnem vremenu?« je osuplo vprašala Martha.

	»Ne bom šla daleč, le okrog hiše.«

	»Kaj pa tvoj gleženj?«

	»Snežke lahko obujem, pa tudi smučarske palice bom vzela s sabo. Počasi bom hodila.«

	»To se mi resnično ne zdi dobra zamisel …« je začela Martha in se ozirala k drugim, da bi jo podprli, ampak Jenna je že odšepala iz sobe.

	Amy je zaskrbljeno gledala za Jenno, čutila je, da nekaj ni v redu. Odšla je za njo.

	Na hodnik je stopila ravno, ko je Jenna odprla vhodna vrata in je notri bušnil mrzel zrak. Jenna se je obrnila in pogledala Amy, a tako sovražno, da je Amy kar obstala. Jenna je za seboj zaprla vrata, v bistvu jih je zaloputnil nenaden piš vetra, tresk pa je v Amy povsem nenadoma prebudil prizor, tako jasen, da se je zdrznila.

	Ampak pred seboj ni videla vrat koče, ki so bila dejansko pred njo. V prizoru je bila v Angliji, pred hišo v Richmondu. Pred hišo, ki jo je poznala, hišo, ki jo je pogosto obiskovala. Vrata, ki so ji zaloputnila pred nosom, so bila vrata Jennine hiše.

	XIII.

	2. januar

	Harry je roke potisnil v žepe. Mraz ga je grizel do kosti. Gledal je za še enim ogrevanim avtobusom s sijočimi lučmi v temačnem popoldnevu, gledal je za tistimi na njem, zašči-tenimi pred ostrim vetrom. Ni še bilo dolgo, odkar je povsod potoval s črnim taksijem – spodobno razkošno – a doletela ga je smola in zdaj je ljudem zavidal osnovno sredstvo javnega prevoza.

	Harry si je volneno kapo potegnil še niže čez ušesa. Do ramen segajoče kodraste lase je spel v čop, glede na priložnost se mu je to zdelo primerneje, toda veter je tako bril, da so mu uhlji otrpnili.

	Nosil je neustrezen plašč, pod njim zgolj majico s kratkimi rokavi, pri teh temperaturah neumna izbira, je pa imel lepo poudarjene mišice, kajti veliko je treniral na hišni veslaški napravi, eni redkih stvari, ki mu jih sodnik ni mogel odvzeti, ko je izgubil skoraj vse svoje imetje. Dvignil je pogled in naprej po ulici zagledal luči Maxove vinoteke – prišel ni niti minuto prezgodaj, pravzaprav je zamujal. Hoja od zanikrnega najemniškega stanovanja na Haydon's Roadu do premožnega Putneyja je trajala skoraj uro, a zaradi mraza nog skoraj ni čutil.

	Odprl je vrata zloščenega lesenega zavetja. Njegovi koraki so glasno odmevali, ko se je odpravil proti točilnemu pultu, za njim je mladenič približno njegovih let predano poliral kozarce, preden je enega za drugim odložil na police za seboj. Svetloba majhnih luči na stropu mu je osvetljevala peščene lase in svetlo polt. Nosil je belo srajco, rokave je imel zavihane do komolcev, in metuljčka z rožnatim vzorcem, ki je bil Harryju še posebej zanimiv. Možakar je pogledal naokrog.

	»Harry Clarke?« je vprašal, Harry pa se je nasmehnil in mu ponudil roko.

	»Me veseli.«

	»Pozni ste,« je rekel moški.

	Harry je najprej pomislil, da bi ga nekam poslal, se obrnil in odkorakal iz bara, a tega ni mogel narediti. To službo je potreboval.

	»Se opravičujem,« je rekel, »avtobus se je pokvaril in preostanek poti sem moral pešačiti.«

	»Oh, no, jaz sem Max. Bi sedli?« Pokazal je na velike lesene mize, Harry je odšel k eni in sedel. Njegova prihodnost je ležala v rokah tega moškega.

	Max je sedel na stol nasproti njega in v gležnjih prekrižal noge. Nosil je nizke športne usnjene čevlje. Harry je drage čevlje takoj prepoznal. Max je v roki držal list papirja. Harryjev življenjepis, ki mu ga je pred nekaj dnevi poslal po mailu.

	»Vaša zadnja zaposlitev,« je začel Max. »Bili ste vodja prodaje v Dolce & Gabbani?«

	»Ja, na New Bond Streetu.«

	»Kako dolgo?«

	»Leto dni.«

	»Zakaj ste odšli?«

	»Odslovili so me. Prodaja je utrpela hud udarec,« je povedal Harry. To seveda ni bilo res, a če bi Maxu povedal resnico, bi pogled v njegovih očeh postal trd in neomajen, ta razgovor pa bi se hitro, hladno in izjemno vljudno zaključil. Harry je brezskrbno skomignil. »Težava je globalna.«

	Max je prikimal, Harry pa je takoj vedel, da je tudi sam izkusil posledice gospodarske krize, zato bo deležen merice sočutja, na kar je Harry tudi računal, ko je iskal lažen razlog, zakaj je izgubil službo v prodajalni oblačil znanega dizajnerja.

	»Delo ste zaključili v začetku oktobra? Zakaj je minilo toliko časa, preden ste začeli iskati novo zaposlitev?«

	»Moja mati je zbolela. Nekaj mesecev sem skrbel zanjo.«

	Max je okleval, presenečeno, na kar je Harry tudi računal. »Ji je bolje?« je vprašal Max, malce godrnjavo.

	Dva metra pod rušo je, že osem let, je pomislil Harry, a se je nasmehnil in odvrnil: »Veliko bolje, hvala.«

	»Torej, Dolce & Gabbana. In kaj ste počeli prej?«

	»Bil sem prodajalec ali pa točaj,« je povedal Harry. »Rad delam z ljudmi, s strankami. Všeč mi je, kadar imam na nekoga pozitiven vpliv, rad poskrbim, da se imajo dobro.«

	Max je prikimal, Harry pa je takoj vedel, da je bil odgovor ravno pravšnji.

	»Koliko veste o vinu?« je vprašal Max.

	Harry je pogledal police za točilnim pultom, kjer so poravnane stale steklenice, polne temne in sijoče rubinaste tekočine, nalepke so bile lepe in vabljive. Poiskal je vino, ki si ga je zjutraj ogledal na spletni strani. »Imate vrhunski čilski Pinot Noir. Iz doline Limari. Nadvse eleganten. Rahel okus po brusnicah in črnih češnjah.«

	Tokrat je bil Max vidno presenečen. »Naredili ste domačo nalogo.« Spet je pogledal življenjepis. »Koliko ste stari? Osemindvajset?«

	»Tako je.«

	»Vas večerni delovnik ne moti?«

	Harry je odkimal. »Vedno sem bil bolj nočni čuk kot jutranja ptica.«

	»OK. Plačilo je 9,20 funta na uro, napitnine se ob koncu večera enakomerno razdelijo med vse.«

	Plačilo je bilo tik nad minimalnim, ampak Harry si ni mogel privoščiti, da bi ga zavrnil.

	»Kdaj lahko začnete?«

	Harry je dvignil roke. »Kadarkoli.«

	»Odlično. Ker so vaše reference zadovoljive, boste prišli prihodnji četrtek na preizkušnjo. Od šestih zvečer do polnoči.«

	Harry se je nasmehnil. »Najlepša hvala,« je rekel in Maxu stresel iztegnjeno roko, ko je njegov novi šef vstal. Seveda so bila priporočila zadovoljiva, elektronski naslov zadnjega delodajalca je bil namreč lažen, Harry jih je napisal sam.

	»Torej se vidiva prihodnji teden,« je rekel Max, ko se je Harry odpravil proti vratom.

	»Super,« je odvrnil Harry.

	»In ne zamudite.«

	»Ne bom,« mu je zagotovil Harry. Za seboj je zaprl vrata in pomislil: Drekač.

	Harry se je odpravil na dolgo pot proti domu, preplavljala ga je mešanica obupa in olajšanja. Končno bo lahko delno poplačal najemnino. Prejšnji teden je na njegova vrata potrkal lastnikov lakaj Nick, Harry pa je bil zamišljen in se je bedasto odzval. Nick ni bil niti malo navdušen, ker se Harry ni zmenil za opozorila in opomine, zagrozil mu je z izselitvijo. Harry ga je prosil za še nekaj dni časa, Nick pa mu je ustregel in mu dal dva tedna, da poravna dolg. In zdaj ko je Harry imel službo, bo lahko obdržal streho nad glavo, dokler ne natuhta, kaj bo storil. Zagotovo ne bo vse življenje delal za kretena, ki nosi rumenega metuljčka z rožicami in gleda zviška na vse okoli sebe.

	Tukaj pa se je oglasil obup. Tole je samo začasno, se je opomnil. Dokler ne dobim nove priložnosti.

	In nove priložnosti so vedno.

	XIV.

	26. februar

	Amy se je le medlo zavedala, da je iz hiše odšel tudi Jack, skorajda ga ni slišala, ko je rekel, da bo popazil na njeno prijateljico. Videla je samo skrajno strupen Jennin pogled, potem pa so ji pred nosom zaloputnila vrata. Vhodna vrata Jennine hiše.

	V dnevno sobo se ni mogla vrniti. Potrebovala je čas za razmislek, da bi doumela, česa se je spomnila. Spomnila. Silno pretresena se je karseda tiho povzpela v svojo sobo, molila je, da ne bi nihče prišel za njo.

	Njena prijateljica jo je sovražila. In ves ta čas se je pretvarjala, bila vljudna. Ljubi bog, je pomislila Amy, le kaj sem ji storila?

	Za seboj je potiho zaprla vrata svoje spalnice. Vleklo jo je k oknu, oklevajoče se mu je približala. Zunaj je videla Jenno, ki je skozi metež hodila hitro, kolikor ji je poškodovani gleženj to dopuščal. Bilo je precej mračno, Jenna je bila zgolj senčna podoba, zamaskirana s padajočim snegom. Amy je ujela trenutek, ko je Jack Jenni položil roko na ramo, in se v hipu odmaknila. Počutila se je kot vohunka. Gledala je Jacka, ki je poskušal Jenno prepričati, naj se vrne v hišo, toda Jenna je odkimala, Jack pa je skomignil z rameni, ko je spoznal, da ji bo pač moral slediti. Potem pa je pogledal gor in opazil Amy. Amy je hitro stopila korak nazaj, ampak Jack se je nasmehnil in ji nakazal, da bo ostal z Jenno. Amy mu je prikimala, potem pa je odšla od okna.

	Legla je na posteljo in se z dlanmi podrgnila po sencih. Prizor, ki ji je zamajal tla pod nogami, se ji je nenehno vrtel v glavi. Imela je občutek, da stoji nižje od Jenne, ki je stala na vrhu treh stopnic, ki so vodile k vhodnim vratom. Bilo je mrzlo, v zraku je visela gosta megla. Jenna je bila v hiši, a je stala na pragu. V rokah je držala sijočo leseno klado, kot bi hotela njo, Amy, zadržati proč. Amy je nagonsko vedela, da ni dobrodošla. Če bi stopila na prvo stopnico, bi Jenna odšla v hišo. Spomin ji je spet zavrtel izraz na Jenninem obrazu – leden bes. Celo sovraštvo. Potem pa so se vrata s treskom zaprla, Amy pa se je spomnila, kako brezupno se je počutila v tistem trenutku.

	Močno je zamižala in se poskušala spomniti več. Kaj je rekla Jenni, da je izzvala takšen odziv? Zakaj je bila tam? Ampak prizor se trmasto ni hotel vrteti naprej – ali nazaj. Obtičala je v delčku, ki se je vrtel v krogu. Prekleto! Zagotovo obstaja še kak namig, nekaj, kar bo njen spomin spremenilo v podobo, če bo le dovolj napenjala možgane. Bolj ko si je prizadevala videti več, bolj zabrisan je postajal prizor. S pestjo je jezno udarila po postelji. Amy ni bila vajena takšne nemoči svojega sicer eksplozivnega in odzivnega pravniškega uma. To je sovražila. Izčrpavalo jo je in jo polnilo s strahom, da je izgubila del sebe, da ne ve več, kdo je. Dol se še ni bila pripravljena vrniti, zato je prižgala nočno svetilko in vzela v roke knjigo. Brala je, poskusila se je zamotiti, ampak njene misli so se nenehno vračale k podobi Jennine jeze.

	Čez nekaj časa je zaslišala mehko trkanje po vratih. Ječe so se odprla, bil je Jack.

	»Hej, kaj pa počneš tukaj zgoraj?«

	Amy se je privzdignila na komolec. »Prišla sem gor, da malo zamenjam okolje.« Pogledala je na uro. Skoraj pet. V sobi je bila šele okrog štirideset minut.

	»Lahko vstopim?« je vprašal Jack.

	»Seveda.« Amy je po turško sedla v postelji. »Kje je Jenna?«

	»Spodaj, z Martho in Liso gleda film.«

	»Je OK?«

	»Ja. Bila je odločena, da bo naredila nekaj posnetkov snežnega meteža, za moje besede se sploh ni zmenila.«

	Amy je prikimala. »Je kaj rekla?«

	»Na primer?«

	»Ne vem … o tem, da je tukaj. O meni?«

	Jack je prišel k postelji in sedel poleg Amy. »Ni te omenila. Zakaj te to zanima?«

	Naj mu pove? Pogledala ga je v prijazne, neobsojajoče oči in zavzdihnila.

	»Nečesa sem se spomnila, le delčka.«

	Oči so mu v hipu zasijale. »A res?«

	»Toda spomin ni prijeten.«

	»OK …?«

	»Bila sem v Jennini hiši. Pred njeno hišo,« se je hitro popravila. Povedala mu je, česa se je spomnila.

	Jack jo je poslušal. »Še česa?«

	»Ne. Kaj ti misliš?«

	»O čem točno?« jo je nežno vprašal.

	»Bi ji morala povedati?«

	Za hip se je zamislil, na čelu so se mu pojavile gubice. »Si prepričana, da je še vedno jezna nate?«

	»Odkar smo na teh počitnicah, je precej hladna do mene.«

	»Na kakšen način?«

	»Resnično težko pojasnim, vendar pa mislim, da si tega ne domišljam. Včeraj sem se hotela pogovoriti o razstavi, ki jo je imela prejšnji mesec, a sva hitro zaključili. Očitno sem se je udeležila, toda ne spomnim se ničesar.« Amy ga je pogledala, obupano si je želela karkoli izvedeti. »Si mogoče šel z mano?«

	Jack je žalostno zmajal z glavo.

	»Povabila si me, vendar sem moral delati.«

	Amy je bila iskreno potrta. Jack ji je na koleno položil roko. »Če misliš, da bo pomagalo, se pogovori z njo,« je rekel.

	»Je bila zunaj jezna? Ko si šel za njo?«

	»Meni se ni zdelo.«

	Amy se je namrščila. Bila je prepričana, da je imela njena prijateljica na obrazu zagrenjen izraz. Mogoče je to pred Jackom skrila.

	Jack se ji je opogumljajoče nasmehnil.

	»Ali pa počakaj. Zdaj ko se ti je delček spomina vrnil, se bodo zelo verjetno vrnili še drugi. Ko se enkrat začnejo vračati, se vračajo vse hitreje. Torej, če bi rada bolje razumela, kaj se je zgodilo, preden se z njo pogovoriš, zakaj ne bi počakala še dan ali dva?«

	»Mogoče bom res.«

	»Če se boš spomnila še česa, se pogovori z mano. Če ti to pomaga,« je še hitro dodal.

	Nasmehnila se je. »Hvala.« Potem jo je nekaj prešinilo. »Lahko tole ohraniva zase, vsaj nekaj časa? Če bo mama izve-dela, da se mi vrača spomin, mi ne bo pustila dihati. Mislim, da se bo spomin vrnil prej, če ne bom pod pritiskom.«

	»Seveda.«

	»Je občutek vedno takšen?« je zanimalo Amy. »Kot bi v tvojem življenju zevala črna luknja, kot bi hodil po njenem robu, ne da bi se ti sploh sanjalo, kaj si rekel ali storil zadnjih šest mesecev, medtem ko vsi drugi vedo vse, ti pa se moraš zanesti nanje, da bodo zapolnili praznino?«

	»Misliš, kot noč s preveč tekile, potem pa drugi dan ne veš, ali si plesal gol po mizah?«

	»Nekaj podobnega.« Zasmejala se je. »Ampak to ni vse. Tukaj je še zaskrbljenost in strah. Vedno pričakuj najslabše.«

	»To bo najbrž paranoja. Pri hudih poškodbah glave je zelo pogosta.«

	Za hip se je nagnila k njemu, z glavo se je dotaknila njegove rame. On jo je nalahno objel. Občutek je bil topel, tolažeč.

	»Zdi se, da sva se zadnjih nekaj mesecev imela precej lepo,« je rekla Amy.

	»Prav gotovo,« je odvrnil Jack.

	»Ne morem verjeti, da sva prišla le do Lake Districta. Nisem vztrajala, da bi šla nekam, kjer je topleje?«

	»V bistvu res nisi. Bila si izjemno zadovoljna.«

	Nasmehnila se je. »Hmm. Ne zveni meni podobno, raje imam toplejše kraje. Ali veš, kam si resnično želim iti?«

	»V Tongo?«

	Osuplo ga je pogledala. »Kako si vedel?«

	Svojo glavo je ljubeče naslonil na njeno. »Ker si mi povedala.«

	»Oh. Tam lahko opazuješ kite. Plaže so čudovite. In pa kokoši in prašiči veljajo za pešce.«

	Zasmejal se je.

	»In prav je tako. Zakaj še nisi šla tja?«

	»Nikoli si nisem mogla privoščiti toliko dopusta. Ponavadi sem globoko vpeta v primer, kjer med nekim nesrečnikom, čigar življenje visi na nitki, in kolosalno brezobzirno korporacijo stojim samo jaz.«

	Molčal je. »To je lepo,« je rekel nato.

	»Kaj?«

	»Da se zavzemaš za šibkejše.«

	»Potrebujejo nekoga, ki se postavi zanje.« Umolknila je. »Ampak ni krivo samo delo. Nikogar ni bilo, ki bi šel z mano. Tonga ni kraj, ki bi si ga želela obiskati sama. In tako so to samo sanje. Morda nekoč.«

	»S sanjami ni nič narobe.«

	Obrnila se je k njemu, da bi se nasmehnila, ob tem pa sta se oba ovedela, da sta si njuna obraza zelo blizu. Da sta se poljubila, je bila najbolj naravna stvar na svetu.

	Potem se je Amy umaknila in se mu preiskujoče zazrla v oči. Hotela je vedeti, ali hodi po znanem teritoriju. Da je OK. Četudi se ni spominjala, se je želela prepričati, da je to počela tudi stara Amy.

	»Sva seksala?« je vprašala.

	Zaradi neposrednega vprašanja je osupnil. »Ja,« je rekel smeje, »sva. In ne mislim stresati neslanih šal o tem, kako ranjen je moj ponos, ker se ne spomniš, kako neverjetno je bilo.«

	»A res?« je oprezno vprašala.

	»Če še nisi pripravljena …«

	»Ne gre za to. Le to je, da se ne morem spomniti. In to je čuden občutek.«

	Resno jo je pogledal. »Prisežem, da sva bila skupaj krasna.«

	Nasmehnila se mu je, on pa jo je spet poljubil. Amy je pomislila, da se ji zdi, da ga je srečala šele včeraj, v resnici pa sta hodila že tri mesece. Pomislila je, ali se bo spomnila njegovega golega telesa.



	Potem sta objeta ležala. Amy se še vedno ni spomnila prejšnjih dogodkov, a kar se je pravkar zgodilo, je bilo odlično. Vse razen ene malenkosti. Po ljubljenju jo je močno stisnil k sebi, njeno telo pa se je za hip svareče napelo. Počutila se je ogroženo, neprijetno. Njemu je to prikrila, toda občutek jo je vznemiril. Na površje so se dvignili globoko zakopani strahovi, ki so se poigravali z njenim umom, medtem ko je on mirno spal ob njej. Kaj, če je imela njena mati prav? Kaj, če je bila res hladna in nedostopna in ni bila zmožna spustiti ljudi k sebi?

	Pogledala ga je, zdel se ji je tako zelo spokojen. Sproščen. On je s tabo sproščen, se je opomnila in ta misel jo je malce potolažila. Resničen je, tukaj je, točno ob tebi. Prenehaj biti paranoična, sicer bo izginil. Zlezla mu je pod roko in občutila, kako jo je objel okoli ramen.

	XV.

	7. januar

	Harry se je pogledal v ogledalo. Bela srajca, črne hlače, črn telovnik. Nobenega rožnatega metuljčka. Max je vztrajal pri oblačilih, čeprav se je osebje glede obleke moralo znajti samo, kar se je Harryju gabilo. Črne lase si je spel v čop, potem pa je zadovoljen s svojim videzom odšel iz kopalnice in se odpravil v bar. Max mu je pomignil, naj pride k njemu, in dvignil leseno loputo na točilnem pultu.

	»Naj ti pojasnim delo z blagajno,« je rekel Max. Harry ga je poslušal, medtem pa mu je pogled ves čas taval po prostoru. Bilo je še zgodaj in v baru je bila le peščica gostov, pretežno žensk. Uspešnih žensk, če je sodil po oblačilih, torbicah in samozavesti. Bile so karieristke. Povečini že v tridesetih. Harry si je ogledoval njihove roke, iskal je prstane, a prve tri na tretjem prstu niso imele ničesar.

	»Je vse jasno?« je vprašal Max.

	»Kristalno,« je odvrnil Harry.





»In ne pozabite, ne trudite se pretvarjati, da veste veliko o vinih samo zato, da bi naredili vtis. Če bo kdo hotel priporočilo, pa ne boste prepričani, vprašajte.«

	»Razumem,« je rekel Harry in potem je Max končno odšel. Za pultom je bil še en član osebja, Alex, ki ga je Max že prej predstavil Harryju. Bil je čeden, na rahlo piflarski način, suhcen, lase je imel puhaste in nosil je očala. Ko sta v bar prišli še dve ženski v tridesetih, se je Harryju posvetilo, zakaj strežejo izključno moški.

	Ženski sta prišli k pultu, Harry pa je stopil korak naprej in se karseda sijoče nasmehnil.

	»Dober večer. S čim vama lahko postrežem?«

	Ženski sta se prenehali pogovarjati med seboj, bolje sta si ga ogledali. Iz njunih pogledov je poskušal razbrati, ali jima je všeč. Sedli sta vsaka na svoj barski stol in sneli šal. Iz kašmirja, kar Harryju ni ušlo. V soju stropnih luči je opazil, da sta debelo naličeni – lično, ampak na obrazu ene so se kljub temu videle gube. Druga je nosila diamantne uhane – s pravim kamnom, ki je žarel kot ogenj. Nobena ni nosila poročnega ali zaročnega prstana, a prešinilo ga je, da sta vsaj deset let starejši od njega – morda sedemintrideset, osemintrideset?

	»Ste novi?« je vprašala tista z diamantnimi uhani in si ga ogledovala od glave do nog. Harry se je zavedal, da uniforma lepo poudarja njegovo postavo.

	»Nocoj sem prvič,« je krotko odvrnil. »Zato bodite nežni z mano.«

	Takoj se je odzvala, zapeljivo se mu je nasmehnila. Harry se ni spogledljivo odzval. Ne še. Svoj tip ženske je poznal. Svojo vlogo je moral igrati brezbrižno, ji dovoliti, da si ga ogleduje. Naj misli, da ima vajeti v rokah.

	Ženska se je obrnila in pokazala na svojo prijateljico. »Z Rosie praznujeva. Kaj nama priporočate?«

	»Imamo vrhunski rose prosecco. Od nagrajenega vinarja iz severne Italije.«

	»Zveni odlično,« je rekla ženska s sijočimi uhani. »Kaj meniš, Rosie?«

	»Perfektno.«

	Harry je vzel steklenico prosecca iz hladilnika, čutil je, da ga ženska opazuje.

	»Kako vam je ime?«

	Vzel je še dva kozarca za šampanjec in posodo za led.

	»Harry.«

	»Jaz sem Ellen in to je Rosie.«

	»Me veseli. Kaj proslavljata?«

	»Napredovanje,« je rekel Ellen, oči so ji zasijale.

	»Čestitam,« je rekel Harry in odprl steklenico, ženski pa sta ob poku vzkliknili.

	»Premagala sem tri konkurentke,« je nadaljevala Ellen. »In zdaj bom veliko potovala, še posebej na daljni Vzhod. Zračne milje se bodo kar kopičile!«

	Harry se je nasmehnil. »Zveni glamurozno. Res izjemna priložnost.«

	Ženski sta nazdravili, potem pa je prišel v bar še nekdo. Harry ga je moral postreči, zato je odšel, ampak Ellen in Rosie sta na istem mestu ostali ves večer in se pogovarjali s Harryjem, ko je za točilnim pultom hodil sem in tja.

	Prinesel jima je krožnik suhomesnih rezin.

	»Zakaj pa tole?« je vprašala Ellen.

	»Hiša časti.«

	Bili sta tako veseli, kot bi jima podaril izlet na Karibe. Da je bila ideja Maxova, ker sta bili redni stranki in sta veliko potrošili, ni omenil.

	Ob koncu večera sta bili ženski še vedno tam, spominjali sta na inventar. Nobena se ni hotela premakniti. Lenobno sta ga opazovali, ko je stregel druge stranke, brisal barski pult in s steklenicami vina polnil hladilnik, medtem pa sta nenehno kramljali. Harry je ujel nekaj besed o načrtovanem vikendu joge na Sardiniji, ali se še splača v zadnjem hipu kupiti nepremičnine za oddajanje v najem, kakšen bo njun letni bonus. Potem se je približal Max, začel je zaključevati blagajno, Harryju pa je dajal napotke o nalogah ob koncu izmene. Harry je poslušal Maxov izumetničeni ton, dražil ga je še toliko bolj, ker je vedel, da ga slišita tudi Ellen in Rosie.

	»Kdaj spet delate?« je vprašala Ellen, ko je izpraznila kozarec.

	»Ne vem,« je odvrnil Harry, »nocoj sem na preizkušnji.«

	Ellen je odložila kozarec, se spačila in pogledala Maxa. »Morate ga obdržati,« je bila odločna. »Božanski je.«

	»Je poskrbel za vaju, dami?« je vprašal Max, Harryju pa so šle kocine pokonci. Ni bil naprodaj, o njem pa so se pogovarjali, kot bi ne bil tam, kot bi bil zgolj sredstvo, ki streže in zabava. Seveda je bilo to točno tisto, kar je Max od njega pričakoval.

	Ellen in Rosie sta obiskali stranišče, kmalu zatem pa sta se poslovili. Ko sta prišli ven in se odpravili proti vratom, je bil Harry prepričan, da se bosta obrnili in ga še enkrat pogledali, a ga nista. Ko so se za njima zaprla vrata, je dobil metaforično zaušnico.

	»Dobro ste se odrezali,« je pripomnil Max in spet prišel k njemu.

	Harry se je osredotočil na svojega šefa. »Hvala.«

	»Služba je vaša, če jo želite.«

	Izbire ni imel. Uspel se je spoštljivo nasmehniti. Pokazati hvaležnost. »Ja, prosim.«

	»Krasno. Jaz bom zaključil, vi pa se kar odpravite domov in se vidiva jutri ob isti uri.«

	Harry je šel v garderobni prostor po jakno, potem pa se je odpravil v ledeno mrzlo noč. Obrnil se je in začel hoditi po ulici, potem pa obstal. Malo naprej je bila Ellen, ogledovala si je zamreženo okno draguljarne. Pogledala ga je.

	»Rosie je šla s taksijem.«

	»Si ga ne bi delili?« je vprašal Harry.

	»Živi v nasprotni smeri od mene.«

	»Ah.«

	»Bi se rad prepričal, da bom prišla varno domov?«

	Okleval je samo za hip. »Seveda.« Kot pravi gospod ji je ponudil roko, prijela ga je pod njo.

	Živela je v prvem nadstropju viktorijanskega stanovanja, le nekaj ulic naprej od Putney Roada. Vrhunska lokacija, je pomislil Harry, cena pa najbrž vrtoglava. Ko je odprla vhodna vrata večstanovanjske hiše, je vanju puhnil topel zrak centralno ogrevane stavbe. Ellen je zaprla vrata, potem pa sta se na ozkem hodniku nerodno izmikala drug drugemu, da je prišla mimo njega in odšla po stopnicah navzgor.

	Stanovanje je bilo okusno opremljeno, prevladovali so nežni beli in sivi odtenki. Lesena tla so se lesketala. Na oknih so bile moderne žaluzije, za Harryjev okus nekoliko preveč robustne. Zofa v barvi smetane je bila zelo minimalistična, Harry je podvomil, da je udobna.

	»Kozarček pred spanjem?« je vprašala Ellen. To so bile njene prve besede, odkar sta se skupaj odpravila proti njenemu domu.

	»Hvala,« je odvrnil.

	Odšla je iz sobe. Slišal jo je ropotati, najbrž v kuhinji, in zven kozarcev na marmornem pultu. Ozrl se je po dnevni sobi, na polici je uzrl knjige: nekaj so jih napisale izjemno uspešne ženske, Sheryl Sandberg, Michelle Obama, pa tudi roman, za katerega se mu je zdelo, da ga je nekoč videl na vrhu prestižnega seznama nagrajenih knjig. Videl je tudi nekaj fotografij – povečini Ellen v daljnih krajih. Na slonu v džungli; za volanom jahte na nekem sijočem morju, smejala se je v kamero. Očitno je bila zelo uspešna. To mu je bilo všeč, njena ambicioznost, očitno je bila osredotočena na svoje cilje. To ga je privlačilo. V teh lastnostih je prepoznal delček sebe. Zdaj je morda res bil točaj, a njegovi načrti za prihodnost so bili drugačni.

	Slišal je, da se je vrnila, obrnil se je. Steklenico je nosila pod roko, v rokah pa kozarca in odpirač. Pohitel je k njej, da bi ji pomagal. Vzel je steklenico in odpirač, ona pa je na kromirano kavno mizico odložila kozarca. Potem je steklenico odprl.

	»Bo šlo?« je vprašala Ellen in gledala steklenico v njegovih rokah.

	»Seveda.« Odpirač je bil srebrn, oblikovala ga je Elsa Peretti. Prodajali so ga v Tiffanyju, stal je 299 funtov. Videl ga je, ko se je v prostem času med mnogimi odmori za kosilo, ko je še delal pri Dolce & Gabbani, sprehajal mimo prodajaln na Bond Streetu. Sanjaril je o tem, da bi si lahko privoščil njihove zlate manšetne gumbe 1837 Makers, ki bi se lepo podali k srajci iz prodajalne, kjer je delal. Harry si je želel postati nekdo, ki lahko brezskrbno odkoraka v dizajnersko trgovino in si privošči lepe stvari. Čutil je, da ima do lepote in kakovosti enako pravico kot vsak drug. Ni bil mnenja, da so bogati nekako 'boljši', četudi je bilo njihovo prepričanje drugačno. In on je njihov občutek večvrednosti dobro poznal, kajti več kot samo enkrat je bil tisti, ki je sprejemal.

	Čeprav je imel zelo omejene možnosti, mu je uspelo – zdaj je imel občutek, da v prejšnjem življenju – s pomočjo šarma, sreče in bistrosti vpisati študij angleščine na oxfordski univerzi. Verjetno so ga skozi vrata spustili zgolj zato, da so izpolnili kakšno kvoto ali kaj podobnega. Ko se je enkrat znašel tam, je zelo hitro spoznal, da to ni zanj. Prihajal je iz napačne šole in nosil je napačna oblačila. Zvez ni imel, prav tako ne strica, ki bi bil direktor v okviru Goldman Sachsa, ali zvenečega družinskega imena. Bil je tudi brez prebite pare, njegova mati namreč ni imela denarja, da bi mu pomagala, pa tudi pozornosti mu je posvečala zelo malo, odkar je pomnil. Da bi nekako shajal, je drugim študentom pisal eseje, medtem ko so oni preživljali konce tednov v enem ali drugem razkošnem domovanju, jezdili, kockali in se zabavali. Prva dva semestra je vse potekalo v redu, potem pa so se pojavili sumi. Fant, ki mu je napisal zadnji esej, ga je rade volje žrtvoval. Harry je moral oditi. Fant je ostal. Njegov oče je bil pomemben politik.

	Harry je obema napolnil kozarec. »Lepo stanovanje imaš,« je pripomnil, ona pa je prikimala.

	»Kje pa ti živiš?«

	Iskreno ji nikakor ni smel odgovoriti. »V Wimbledonu,« je rekel, kar ni bilo več kot tri kilometre od resnice, pa vendar se mu je zdelo, da mu ne verjame.

	Potrepljala je del zofe ob sebi. Ubogal jo je. Ko je sedel, je zaduhal njen parfum. V baru ga ni zaznal, čeprav se je gotovo obilno odišavila.

	»Kdaj torej začneš?« je vprašal.

	»Začnem?«

	»Z novo službo.«

	»Ah.« Nasmehnila se je in spet ponosno zažarela. »Čez dva meseca.«

	»Se veseliš?«

	Pogledala ga je, kot bi jo vprašal nekaj skrajno nenavadnega. »Seveda.«

	Harry je srknil požirek vina. O vinih je še vedno vedel izredno malo, še manj jih je v življenju okusil, a celo njegove nepoznavalske brbončice so občutile, kako žametno je. In najbrž drago. Ko je kozarec odmaknil od ust, je na stegnu začutil dotik. Pogledal je dol in zagledal Ellenino roko. Harry je na mizico odložil kozarec in pogledal Ellen v oči.

	»Bova?« je vprašala.

	Bil je presenečen, ker ni izgubljala časa, a je v sebi samo skomignil. Nagnil se je k njej, da bi jo poljubil.

	Umaknila se je. »Ne tukaj,« je rekla, on pa je opazil, da je s pogledom ošinila brezmadežno čisto zofo. Vstala je in tako ji je sledil v spalnico. Še več sivine na stenah, na posteljnini. Na steni nad posteljo je visela velikanska abstraktna slika, polna rdečih in vijoličnih odtenkov, še najbolj je spominjala na mesnico, a verjetno je predstavljala dragoceno 'naložbo'. Bila mu je všeč. Želel si je, da bi poznal umetnika, ki jo je naslikal. V glavi si je naredil opomnik, da si jo mora natančneje ogledati, nato pa jo poguglati.

	Sedla je na posteljo, on jo je posnemal. Ko jo je poljubil, je čutil, da ga slači.



	Alarm ga je zbudil ob pol sedmih. Še vedno je bilo temno in nekaj trenutkov ni vedel, kje je, potem pa je zagledal vitek Ellenin hrbet, ko je vstala in si ogrnila haljo.

	»Pod tuš grem,« je rekla, »potem pa se bom prišla sem obleč.«

	Tudi v še napol sanjavem stanju je jasno dojel sporočilo: Hočem, da odideš iz moje spalnice.

	»Em … dobro jutro,« je rekel Harry, prešinilo ga je, ali je o prejšnjem večeru samo sanjal. Haljo si je tesno stiskala k prsim, on pa se je zmedeno namrščil. Včeraj sem jih sesal, je pomislil. Seksala sva. Zdaj pa te ne smem videti gole? Pomel si je oči. Ko jo je znova pogledal, je pomenljivo zrla vanj. Učinek je bil enak hladni prhi, v hipu se je predramil. Ona je odšla v kopalnico, on pa je vstal iz postelje in se oblekel. Odšel je v dnevno sobo, njegov kozarec z neizpitim vinom je bil še vedno na mizici. Pomislil je, da bi odšel, a se mu je to zdelo neprimerno, nesramno, kljub hladnemu Elleninemu jutranjemu pozdravu. Odšel je v kuhinjo in vklopil kotliček, poiskal je lončka in čajni vrečki. Morda pa bo skodelica čaja zgladila začetek dneva.

	Njenega glasu sprva ni slišal, v kotličku je glasno brbotala voda. Šele potem, ko je kotliček izklopil, ga je zaslišal. Z nekom se je pogovarjala po telefonu, s prijateljico.

	»Ja, dober je bil,« jo je slišal reči. »Lepa ritka.«

	Harry se je rahlo nasmehnil, čeprav ni bil prepričan, da je bilo mišljeno kot kompliment. Ellenin glas je zvenel posmehljivo. Potem je zaslišal njen smeh. Očitno je slišala nekaj zabavnega, a smeh je bil kratek.

	»Joj, ljubi bog, ne,« jo je slišal reči. »Zame je popolnoma neprimeren. Dela v baru.«

	Harryju je med polnjenem lončka zastala roka, kotliček je odložil na podstavek. Pogledal je lončka – eden je bil poln, drugi prazen. Nagnil se je bliže in pljunil v polnega, potem pa se je obrnil in hitro odšel v dnevno sobo. Na mizi je ležal odpirač Else Peretti. Pobral ga je in vtaknil v žep, potem pa odšel na hodnik. Prisluhnil je, ampak Ellen ni več govorila o njem. Bil je tako nepomemben, da mu ni namenila več kot tri minute pozornosti.

	Potiho je odšel iz stanovanja.

	XVI.

	26. februar

	Amy je planila pokonci, srce ji je divje razbijalo. Vsa je trepetala, čutila je, da jo nekdo stresa, potem se je ovedela, da je ta nekdo Jack. Bil je ob njej in jo zaskrbljeno gledal.

	»Sanjala si,« je rekel. »V spanju si vpila.«

	Pogledala je na uro – sedem je bila proč, spodaj iz kuhinje je vel vonj po večerji. Ob sebi je občutila toplo Jackovo telo, to jo je malce potolažilo.

	»Si OK?« je vprašal Jack.

	»Samo sanje so bile,« je odvrnila, kot bi šlo zgolj za nepomembno malenkost.

	»Grde?«

	Prikimala je.

	»Se želiš pogovoriti?«

	Amy je pomislila. To je bistvo zveze. Imeti nekoga ob sebi, se z njim pogovoriti.

	»Jenno sem sanjala. Tekla je, lovila me je. Nisem vedela, kje sem, toda bilo je temno. Nekje zunaj. Na ulici.«

	»Nadaljuj,« jo je spodbudil.

	»Bilo je mrzlo. Nisem bila dovolj hitra, čutila sem, da me bo vsak čas dohitela.« Zadrhtela je. »Obrnila sem se. Njen obraz … Bila je jezna. Ampak to me ni prestrašilo, temveč odločnost v njenem pogledu. Za vsako ceno me je hotela ujeti. Kot v tistih živalskih oddajah, ko se levinja loti plena. Plen lahko beži, a je ves trud zaman.«

	Jack jo je objel.

	»Zgolj sanje so bile,« je rekel. »Sprašujem se, od kod vse to izvira. Kaj se je zgodilo med vama?« Takoj je dvignil roko. »Oprosti. Neumno vprašanje. Si bolje?«

	Amy je zavzdihnila. »Ja.« Vdihnila je skozi nos. »Vohaš večerjo?«

	»Vsekakor. Tekmujeva, kdo bo prvi v kopalnici?«

	Amy ga je odrinila na posteljo in ga poljubila. »Dame imajo prednost.«

	Potem ko se je oprhala, si je za oblačenje vzela čas. Uživala je ob misli, da se istočasno ureja tudi njen fant. Par sta, skupaj počneta stvari. Prav smešno se ji je zdelo, kakšne malenkosti so pomembne, da se človek čuti del zveze.

	Oblekla je kavbojke in majico, potem pa odprla predal toaletne mizice. V njem je zagledala šatuljo, ki jo je vzela s seboj, niti sanjalo pa se ji ni, od koga jo je dobila.

	Odprla jo je in si ogledovala diamantni obesek, kamen se je lesketal.

	»Lep je,« je rekel Jack, ki je z brisačo okoli pasu pravkar prišel iz kopalnice.

	»Hvala,« je odvrnila Amy. »Nimam pojma, kdo mi ga je dal.«

	Nekaj trenutkov jo je opazoval, potem pa je prišel k njej in ji na rame položil roke. Gledal je njen odsev v ogledalu.

	»Jaz,« se je nasmehnil.

	Amy se je sunkovito obrnila.

	»Prosim?« Z odprtimi usti je strmela vanj. »Ampak … pa saj …« Besed ni našla. »To pa je bilo zelo velikodušno.«

	Skromno je skomignil.

	»Videl sem ga in takoj sem vedel, da ti bo pristajal.«

	»Kdaj?«

	»Za božič.«

	»O moj bog,« je rekla Amy, ki še kar ni mogla verjeti. Zaprla je šatuljo, se obrnila k njemu in ga poljubila. »Hvala ti,« je ganjeno izjavila. »Popoln je.«



	Spodaj so bile vse zbrane v kuhinji. Lisa in Jenna sta sedeli za jedilniško mizo in strmeli v zaslon Jenninega prenosnika, Martha pa je kuhala. Ko sta Amy in Jack vstopila, je sledilo nekaj poznavalskih pogledov, Amy pa si je oddahnila, ker ni njena mama ničesar pripomnila.

	»Hej, pridita pogledat,« je rekla Lisa.

	Amy je najprej pogledala Jenno, ampak prijateljica je zatopljeno gledala v zaslon. O nedavni napetosti ni bilo ne duha ne sluha. Oprezno je odšla k njima in pogledala na zaslon, na njem so bile slike gora. Bile so izjemne – posnete so bile včeraj, ko je zahajajoče sonce zlato obarvalo gore.

	»Čudovite so,« je rekla Amy.

	Lisa je prikimala. »Kajne?«

	Jenna je prikazovala sliko za sliko, prizor za prizorom. Tiste, ki jih je posnela med snežnim metežem, so imele pridih nadnaravnosti, bile so rahlo strašljive. Medtem ko je Amy gledala posnetke, se je v njenih možganih nekaj sprostilo. Iznenada se je spomnila Jenninih slik v galeriji. Nehote je osuplo zajela dih in si z dlanjo pokrila usta.

	»Kaj pa je?« je vprašala Lisa.

	Amy je samo zmajala z glavo, spregovoriti še ni mogla.

	»Si se česa spomnila?« je vprašal Jack.

	Martha se je obrnila od štedilnika, bila so je sama ušesa.

	Vsi so gledali Amy. »Spomnila sem se Jennine razstave,« je rekla. Se ji je samo zdelo, ali se je Jenna resnično rahlo zdrznila?

	»Joj,« je vzkliknila Lisa, »pa saj to je čudovito. Amy se je vrnil delček spomina. Martha!«

	»OK, OK,« jo je mirila Amy, čeprav je bila vesela. Ta spomin je bil prijeten, imela se je lepo. Spet si ga je zavrtela v glavi. Bila je v galeriji Jenninega moža. Lewis jo je odprl šele pred nekaj leti, a je že veljala za uveljavljeno. Lewis je našel umetnika, ki sta pristala na naslovnicah, njuna dela je pokazal najboljšim in najpremožnejšim in jima prislužil bajne vsote. Amy ga je v spominu videla hoditi slab meter za ženo, njegove kratko pristrižene rdeče lase in modre oči, zaradi česar je izstopal. Bil je človek, ki je imel rad izzive. Rad si je prizadeval dobiti, kar je veljalo za njemu nedosegljivo, in to je veljalo tako za njegovo osebno kot poklicno življenje. Pred šestimi leti se je zagledal v Jenno. Po več mesecih intenzivnega obleganja je kapitulirala in privolila v poroko.

	Amy se je sprehajala po galeriji in si ogledovala prijateljičino zbirko fotografij, serijo nadvse poduhovljenih krajin, posnetih v Northumbriji, ki so jih mediji nadvse dobro sprejeli. Veliko od njih je prodala. Amy je pogledala proti Jenni, bila je na drugem koncu galerije in se pogovarjala z novinarji. Uzrla je obris prijateljičinega obraza, oči so ji žarele. Amy je iskala priložnost, da bi prijateljici čestitala, a nenehno je bila obdana z novinarji in drugimi ljudmi.

	Amy je začutila materin objem.

	»Tako srečna sem zate, ljubica,« je rekla Martha.

	Amy se je nasmehnila. Potem se je s sijočim pogledom obrnila k Jenni. »Vau,« je navdušeno rekla, »in koliko ljudi je prišlo. In ti … ti pa si naravnost blestela.«

	Jenna jo je pogledala, a ni spregovorila.

	»To je super,« je rekel Jack. »Spomin se ti vrača.«

	Martha si je na prsi položila roke. »Končno se bo vse vrnilo v normalo.«

	Vsi so bili zelo veseli za Amy, eden za drugim so ji čestitali. Vsi razen Jenne. Amy jo je pogledala, a njena prijateljica je vztrajno molčala in še naprej pregledovala fotografije.

	»Se spomniš še česa, dragica?« je zanimalo Martho.

	Amy se je obrnila k njej, zmedena zaradi Jenninega molka. »Em … ne. Samo razstave.«

	»Daj no, zdaj ko se ti je spomin začel vračati, je zagotovo še kaj.«

	»Ne zgodi se na zahtevo, ne glede na to, kako močno si to želim.«

	Martha je vzdihnila. »Pa saj se sploh ne potrudiš.«

	»Kar verjemi, zelo se trudim.«

	Sledila je tišina, potem pa se je Martha užaljeno nasmehnila. »Mojih nasvetov tako ali tako nisi nikoli upoštevala.«

	Amy se je ugriznila v jezik. »Mama, seveda upoštevam tvoje mnenje,« je rekla, zvenela je prisiljeno potrpežljivo. »Ampak ta zadeva ne deluje tako.«

	»Vedno ti želim le najboljše,« je prizadeto rekla Martha.

	Amy je v sebi zavzdihnila. Teh besed ni slišala prvič. Odkar je njena mama prezgodaj in povsem nepričakovano ovdovela, ni imela ničesar, kar bi ji odvrnilo pozornost z Amyjinega življenja. Do hčerke je bila tako izjemno zaščitniška, da je zamalo že skoraj prestopila mejo in postala gospodovalna. Za tako svetlo polt potrebuješ faktor petdeset. Ko si na zmenku, ne puščaj pijače na pultu. V temi niti pod razno ne hodi sama domov. Skozi leta je bila Amy bombardirana z 'nasveti'.

	Vzdušje v prostoru je postalo napeto, grozilo je, da bo skvarilo večer.

	»Ja kaj pa je tole?« je presenečeno vprašala Lisa. Gledala je Jacka, ki je pregibal papirnato servieto. Vzela jo je v roke, Jack je iz nje naredil elegantno vrtnico. »Ali tvojim talentom res ni konca?«

	»To ni nič takega,« je skromno odvrnil Jack in ji vzel prtiček iz rok. »Za vas,« je rekel in vrtnico podal Marthi.

	Marthi je zasijal obraz. »A res?«

	Amy je olajšano pogledala proč. Očitno je bil njen fant tako čudovit, da je znal zgladiti celo neprijetno situacijo z njeno materjo.

	»Bi kdo kaj popil?« je vprašala in odšla od mize.

	Med hojo v kuhinjo jo je prešinil nov prizor. Ležala je na tleh, v kolenu je čutila ostro bolečino. Amy se je že hotela obrniti in spregovoriti o novem spominu, ko jo je spet premagal občutek skrajne osamljenosti. Vsa zmedena je obstala, roka ji je zastala na ročaju hladilnika. Spominu je pustila, da prevzame vajeti. Preplavila jo je zadrega, ki jo je čutila takrat na tistem pločniku, bila je jezna nase, hkrati pa se je počutila izjemno ranljivo. Po pločniku je hodilo veliko ljudi in opazila je na ducate parov nog, ki so šli mimo nje proti postaji Waterloo, a najbrž so bili zatopljeni v svoje mobilnike in se jim je mudilo, pozorni so bili le toliko, da je niso pohodili ali se spotaknili. Ustavil se ni nihče.

	Bil je trenutek, ko je padla, tik preden je spoznala Jacka. Amy je čakala, da se vrne še preostali spomin. Del, ko je k njej pristopil Jack, ji pomagal vstati. Spregovoril o poškodbi. V svojem spominu je vstala sama, iz torbice vzela robec in z njim obrisala kri, ki ji je mezela skozi strgane legice. V svojem spominu je bila sama. Odšla je po stopnicah postaje navzgor, tukaj pa se je njen spomin končal.

	Amy je globoko vdihnila. Ni se zgodilo tako. K njej je prišel Jack. Povedal ji je, da je zdravnik. Bil je skrben, vztrajal je, da želi preveriti, ali bo z njenim kolenom vse v redu, hotel je njeno telefonsko številko. Jezus, le kaj je narobe z mojo glavo? Nedavni padec je povzročil pravo zmedo. Iz hladilnika je vzela pomarančni sok, ga nalila v kozarce, ob tem pa se je trudila ponovno spomniti. Napenjala je možgane. Nekje v njih je bil spomin, moral je biti. Toda spomin je ostajal enak, in to jo je spravljalo v obup.

	XVII.

	26. februar

	Snežilo je ves večer. Zavese so zagrnili in zakurili v kaminu. Odprli še več steklenic vina. Amy je vstala z zofe in se odpravila v kuhinjo, v hipu je obstala. Pa ne že spet! Ni se mogla spomniti, zakaj je šla tja. Ozirala se je po kuhinji, iskala je kak namig. Nekaj ji ni dalo miru, nekaj, kar je poplesavalo v senčnem kotičku njenega uma in se skrilo vsakič, ko je tisto hotela izbezati na plano, in jo mučilo. Amy se je hotela obrniti in vrniti v dnevno sobo, a misel na sočutne poglede in kopico vprašanj, s katerimi bi poskušali spodbuditi njen um, se ji je upirala.

	Sedla je za zajtrkovalni pult in si z rokami podprla glavo. Bila je utrujena in zdaj je že vedela, da se v trenutkih utrujenosti njen um najtežje odziva. Pogosto je izgubljal stik, kot utripajoča žarnica, ki bo vsak čas pregorela.

	Dihaj, se je opomnila. Naj se tvoje misli umirijo. Prijetno se je bilo vsaj na kratko odklopiti, ne pa se ves čas priganjati. Med večerjo se je poskušala sprostiti, a to ji je šlo težko od rok. Prizor, ko je pred postajo Waterloo padla, se je nenehno vračal in jo opominjal, da je njena poškodba glave morda precej resnejša, kot so menili zdravniki. Kaj, če so se popačili tudi njeni drugi spomini? So stvari, ki jih je imela za dejstva, zgolj izkrivljena resnica? Vsak posameznik je zbirka spominov, ki tvorijo njegovo življenje, zaradi njih si to, kar si. Če se nečesa spominja drugače, kot se je zgodilo v resnici, si sploh še lahko zaupa? Ali sploh pozna samo sebe?

	Močno je zamižala, potem pa spet odprla oči. »OK,« je glasno rekla, »zakaj sem prišla v ta prostor? Po pijačo? Po hrano? Je kdo kaj polil?« Zagodrnjala je. »Zakaj sem prišla v kuhinjo?«

	»Pogovarjanje s samim seboj je prvi znak blaznosti,« je spregovoril glas za njo.

	Amy je prestrašeno poskočila.

	»Oprosti,« je rekla Jenna in vstopila v kuhinjo, »nisem te hotela prestrašiti.«

	»Je že v redu,« je rekla Amy. »Le … spomniti se poskušam.«

	Jenna se je obrnila in za seboj potiho zaprla vrata. Nekaj sekund je samo stala. Potem je prekrižala roke. »Lepo, da se ti spomin počasi vrača.«

	Amy je prikimala, čakala je, da bo nadaljevala.

	»Torej se spomniš, da si bila na razstavi?«

	Amy se je nasmehnila. »Ja. Bila je izjemno uspešna,« je dodala in bila presenečena, ker se Jenna ni takoj strinjala.

	»Česa točno se spomniš?« je zanimalo Jenno.

	»No, bila sem tam … sama. Bila je gneča, res veliko ljudi, ki so se sprehajali naokrog.«

	»Česa še?« je vztrajala Jenna.

	Amy je nagubala čelo. »Ne razumem. V roki sem držala kozarec vina … tvoje slike so se mi zdele čudovite … pojedla sem preveč kanapejev s popečeno govedino …«

	Jenna se ni nasmehnila. Naredila je nekaj korakov in sedla za zajtrkovalni pult, a malce proč od Amy.

	»Si mi vse povedala?« je vprašala.

	Amy jo je osuplo pogledala. »Kako to misliš?«

	Jenna ni odgovorila, pozorno si je ogledovala Amy.

	»Pravim ti, česa se spomnim,« je odvrnila Amy.

	»Tako praviš ti.«

	»Čakaj malo … ali namiguješ, da si izmišljujem?«

	Amy je preplavil strah. Je njen spomin na razstavo drugačen od Jenninega? Je njen pobrkljal vse, kar se je zgodilo v zadnjih šestih mesecih?

	»Jenna, prosim, povej mi, kaj točno te zanima, pa ti bom poskusila pomagati. Povedala ti bom vse, kar vem, iskreno,« je rekla Amy.

	Tokrat se je Jenna nasmehnila, a zagrenjeno.

	»Mi boš res?«

	»Seveda.«

	»Se spomniš, kaj si počela na moji razstavi?«

	»Počela?« Amy jo je zmedeno gledala.

	»Ja.«

	O čem govori? je pomislila Amy. Potem je odkimala. »Povedati mi boš morala.«

	Takrat pa so se odprla vrata in obe ženski sta se sunkovito obrnili. Na pragu je stal Jack.

	»Pardon … sem kaj zmotil?« je vprašal.

	Jenna je zdrsnila z barskega stola. »Sploh ne.«

	»Mislil sem, da se je Amy izgubila, ko je šla iskat papir in pisalo,« je povedal Jack.

	Točno! Amy je odleglo. V kuhinjo je prišla iskat nekaj za beleženje rezultatov pri kartanju. S pulta je vzela blok z listi, z enim očesom pa je spremljala Jenno, ki je odšla iz kuhinje.

	»Za kaj je šlo?« je vprašal Jack, ko je Jenna odšla.

	Amy je skomignila. »Iskreno ne vem.«

	»Se ti je povrnil še kak spomin?«

	Amy je pomislila na postajo, kako je sama ležala na tleh. O tem ni želela govoriti. Ne nocoj. Od vsega skupaj je bila preveč izčrpana. »Ne.«

	V dnevni sobi, igra je tekla naprej, je Amy vsake toliko pogledala Jenno. V prsih jo je tiščalo. Amy je očitno storila nekaj, kar je razburilo Jenno. Nekaj slabega. Nekaj je zakrivila. Kaj je storila? Amy je vse bolj razjedal obup, ker ni vedela, spremljal pa ga je občutek groze.

	XVIII.

	27. februar

	Enkrat ponoči je prenehalo snežiti. Amy se je zbudila v prazni postelji. Z roko je potipala drugo stran, kjer je spal Jack. Bila je hladna. Torej je minilo že kar nekaj časa, odkar je vstal. Zdelo se ji je fino, da je ni zbudil, hkrati pa je začutila tudi globoko razočaranje. Ti si še vedno vsa v rožicah, se je opomnila. V tistih prvih dneh, ko je človeku vse novo in prvič izkusi stvari. Jack te pozna že precej dobro – pravzaprav je zelo obziren.

	Sinoči sta se ljubila in Amy se je vrnila k spominom na minuli noči z Jackom. V nekem trenutku se ji je zdel poznan, domačnost ji je prijala, ko pa se je poskušala spomniti njune preteklosti, se ji je ta vedno znova izmuznila. Kot bi hotela zgrabiti meglo. Zaradi tega je bila nemirna. Zaspal je prvi, ona pa je ležala budna, poslušala njegovo poltiho smrčanje in se spraševala, kdaj se bo spomnila česa o njem, o njuni zvezi.

	Amy je vstala in pogledala skozi okno. Vsenaokrog je ležala debela snežna odeja. Globok sneg je že videla, a tokrat so bili posamezni zameti globoki več metrov.

	Potem ko se je stuširala, je odšla dol v kuhinjo, iz katere so prihajali glasovi. Ko je vstopila, sta jo mama in Jack pogledala. Takoj je opazila, da njena mama v Jackovi pozornosti uživa.

	»Pa si le vstala, zaspanka,« jo je pozdravila Martha.

	»Jutro, mama.«

	Jack je prišel k njej in jo poljubil na ustnice, Amy je videla, da njena mama kar žari od zadovoljstva.

	»Si videla, koliko je snega?« je vprašala Martha. »Kot bi bil božič. No, ko smo že pri božiču,« je še dodala in se obrnila k Jacku, »več mi moraš povedati o vajinem izletu na Lake District. Amy sem vprašala decembra, vendar je bila zelo redkobesedna.«

	Amy se za materino provokacijo ni zmenila, odšla je k pultu in si odrezala kos dan stare bagete. »Sta že jedla?« je vprašala.

	»Ja, hvala,« je nestrpno rekla Martha. »Torej, kje sta bivala?« je vprašala Jacka. »Amy je rekla, da nekje v Bowessu?«

	»Res je,« je pritrdil Jack, »v majhnem hotelu blizu jezera Windermere.«

	»Kako pa se imenuje?« je zanimalo Martho. »Z Amyjinim očetom sva enkrat šla tja na izlet, še preden se je rodila.«

	»Cedar Hall.«

	»Oh, torej nismo bili v istem. Je deževalo?«

	»Vreme je bilo mešano, a na srečo sva imela nekaj suhih trenutkov.«

	»Sta šla kaj ven in naokrog?« je vprašala Martha.

	»Povečini sva se sprehajala.«

	Amy je na drugem koncu kuhinje jedla zajtrk in ju radovedno poslušala, o redkem božiču brez matere si je želela slišati še več podrobnosti.

	»Mar ni tam veličastno?« je pripomnila Martha. »Jezero je prekrasno.«

	»Na božični dan sva si izposodila čoln in plula po jezeru.«

	Amy je dvignila glavo.

	»A res?« je bila presenečena Martha.

	»Ja,« je odvrnil Jack in pogledoval od Marthe do Amy.

	»Kakšen čoln pa?« se ni dala Martha.

	Jack je pomolčal. »Saj veste, standardni čoln na vesla. Ki ga lahko najameš.«

	»Ljuba Marija,« je vzkliknila Martha. »Amy, tega mi pa nisi povedala.«

	»Sem rekel kaj narobe?« je vprašal Jack.

	»Sploh ne,« je rekla Martha. »Le to je, da se je Amy vedno zelo bala globoke vode. To je edina stvar, ki se je boji. Vse odkar se je skoraj utopila, ko je bila stara sedem let. V Walesu smo bili na dopustu in morski tok jo je potegnil s seboj.« Zadrgetala je. »Hvala bogu za reševalce iz vode.«

	Jack je molčal. Potem je pogledal Amy in se nasmehnil. »Tega mi nisi nikoli povedala,« je rekel.

	»Ni bil eden izmed mojih najboljših trenutkov,« je odvrnila.

	»Ampak da si jo spravil na čoln … Saj ne morem verjeti,« je bila presenečena Martha. »Na veslaški čoln! Kako si jo prepričal?«

	Jack je svojo kavno skodelico odnesel v pomivalni stroj. »Dan je bil čudovit in na jezeru sva bila le kratek čas. Pol urice?«

	»Pol ure!« je izbruhnila Martha.

	»Morda še manj.« Jack se je nasmehnil. »Upam, da nisi privolila samo zato, da bi mi ustregla,« je rekel Amy.

	Martha je prhnila. »To pa ni niti malo podobno moji hčeri.«

	»Mama!« je bila ogorčena Amy.

	»Grem pod tuš,« je rekel Jack in poljubil Amy.

	»Kul. Kje pa sta ostali dve?«

	»Jenna je šla ven fotografirat, obljubila je, da bo ostala v bližini hiše. Lise pa še nisva videla.«

	Amy je prikimala. Torej je bila Jenna sama. Vedela je, kaj si želi. »Se vidiva,« je še rekla Jacku, ko je odšel iz kuhinje.

	»Joj, kako krasen je,« je zažvrgolela Martha. »Ne morem verjeti, da si stopila na čoln.«

	»Malo grem na svež zrak,« je rekla Amy in odšla na hodnik. Medtem ko si je obuvala snežke, je premlevala Jackov opis njunega izleta. Predstavljala si je samo sebe v čolničku sredi jezera. Že ob misli na majhno razdaljo med robom čolna in prostranim jezerom so njene dlani postale potne. Stresla je z glavo in hitro odmislila prizor. Ni ji bilo jasno, kako je privolila stopiti na tako majhno plovilo in se odpraviti na jezero; morda pa si je samo hotela dokazati, da zmore. Amy je odprla vhodna vrata. Pred hišo se je dvigal ogromen kup snega. Odgazila je do potke, tu in tam ji je sneg segal do kolen.

	Sledila je Jenninim stopinjam, a napredovala je izjemno počasi. Vodile so za hišo in nato po dolini proti borovemu gozdu. Snežna odeja se je lesketala v soncu, zrak je bil mrzel. Ko se je Amy približala drevesom, se je spomnila na narnijsko pokrajino: do neba segajoče borovce, polne težkega snega, ki so jo vabili k sebi. Za hip se je ustavila in vpijala lepoto okolice. Nedotaknjen sneg med drevesi, valovita in neokrnjena belina. Skozi veje so pronicali žarki sonca in mimoidočega mamili naprej. Prizor spominja na vhod v drugi svet, je pomislila Amy. Svet, v katerem se človek lahko hitro izgubi.

	Iz zamišljenosti jo je predramil glas. Bila je Jenna. Z nekom se je pogovarjala, jezno, je pomislila Amy, čeprav besed ni mogla razločiti. Amy je odšla naprej proti zvoku, šla je mimo močno zasneženega drevesa in kupa snega, ki je zgrmel na tla.

	Malo naprej je zagledala Jenno, ki se je ravno obrnila. Obraz se ji je pomračil. Pogovarjala se je po telefonu, toda klic je takoj zaključila.

	Amy je odšla k njej. »Nisem prisluškovala.«

	»Kaj si slišala?«

	»Ničesar.«

	»Zelo prikladno. Si se spomnila še česa?«

	»Govoriš o razstavi?« je vprašala Amy. »Morala mi boš povedati, kar veš. Karkoli sem že storila.«

	Na Jenninem obrazu se je narisala bolečina, vendar je odkimala. »Zebe me.«

	»Ne odidi,« je rekla Amy.

	Jenna se je ustavila in pogledala Amy naravnost v oči. »Ne morem ti povedati, ker vsega še sama ne vem. Ti se moraš spomniti resnice.«

	»Prosim …« je začela Amy, ampak Jenna je že odšla.

	XIX.

	27. februar

	Amy se je vrnila v hišo. V glavi ji je razbijalo, od napenjanja možganov, iskanja, vrtanja in rotenja je bila skrajno napeta. Iskala je odgovore. Trudila se je ugotoviti, kaj skriva njen um, kaj se je zgodilo. Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da preprosto ne more dostopati do nečesa tako normalnega in naravnega, kot je spomin. Pogledala je Jacka, ki je ravno prihajal po stopnicah navzdol.

	»Kje si bila?« je vprašal, ko je obesila bundo.

	Amy je zavzdihnila.

	»Zunaj. Jenno sem šla iskat.«

	»Sta se pogovorili?«

	»Noče mi povedati, s čim sem jo razburila. Občutek imam, da sem naredila nekaj groznega.«

	»Si se spomnila še česa?« je zanimalo Jacka.

	»Ne, toda nenehno razmišljam o tistih sanjah, v katerih me je lovila. Misliš, da gre za delček spomina na nekaj, kar se je resnično zgodilo?«

	Jack jo je objel in ji lice naslonil na glavo. »Ne vem.«

	Amy je zaduhala sveže oprhano kožo. Prijetno je dišala.

	»Zakaj bi me lovila?« je vprašala.

	»Vsega se boš spomnila,« je rekel Jack. »Si že kaj razmišljala, kdaj boš obiskala Esme?«

	»Ne, oprosti, povsem zatopljena sem bila v druge stvari.« Amy je stopila korak stran. »Kaj sem ti povedala o njej?«

	»Ne vem,« je odvrnil. »Veliko.«

	»Ne gre za preizkus, le to je, da te ne bi rada obremenjevala s stvarmi, ki jih že veš.«

	Jack se je nasmehnil. »Ne bi me motilo.«

	Amy se je podrgnila po sencih. »Grozno me boli glava.«

	»Spet? Pojdi gor in lezi. Spočij se.«

	»Pa saj sem komaj vstala.«

	»Okrevati moraš. Prav?« Preiskujoče se ji je zazrl v oči.

	»Saj vem, saj vem.«

	»Povedal bom ostalim, tako da te ne bo nihče motil. Tudi telefon mi daj, nobenih motenj. Pozabi na vse in poskusi zaspati.«

	Amy se je nasmehnila. Lepo je bilo, ker je za spremembo nekoga drugega skrbelo zanjo. Podala mu je telefon in se prepustila njegovemu toplemu objemu. »Hvala ti.«

	Odšla je gor v svojo sobo, da bi vzela protibolečinske ta-blete. Tableti je stresla na dlan, potem pa strmela v kopalniško ogledalo. Lastni pogled se ji je zdel odsoten, izgubljen. Mežiknila je in se zbrala. Pogoltnila je tableti. Vse se bo vrnilo, si je dopovedovala. Nekaj malenkosti se je že. Zgolj vprašanje časa je. Neprijetno misel, da se ji spomin ne vrača tako hitro, kot bi si želela, je potisnila na stran.

	Odšla je v spalnico in se nasmehnila, ko je opazila, da jo je Jack pospravil. Njega je resnično lahko bila vesela. Legla je, čutila je, da tableti že delujeta. Ob tem se je sprostila in lažje zadihala. Če bo samo ležala in ne bo naprezala možganov, se bo morda sama od sebe spet česa spomnila. Nečesa, kar ji bo povedalo, kaj se je zgodilo med njima z Jenno.

	Misli je prepustila toku in skozi okno opazovala gore. Monolitske skale, ki so tam stale že milijone let. Zdele so se tako trdne – negibne, večne, a tudi one so bile podvržene silam, ki jih niso mogle nadzorovati. Zaradi tektonskih premikov narave so se vsako leto minimalno prestavile. Gledala je gore, gromozanske, ob njih se je počutila majcena.

	V glavi se ji je začela risati slika. Amy je gledala svoje ro-ke, umazane od padca, z drgnjenjem jih je poskušala očistiti. Sprva je postala slabe volje, to ni bil spomin, ki bi bil povezan z Jennino razstavo. Poskusila se je osredotočiti nanjo, ampak spomin na padec po pločniku je vztrajal, zato se mu je prepustila.

	Noga jo je bolela, zato je pogledala dol in zagledala kri na pajkicah, tudi luknjo v tanki tkanini. Videla se je, kako je luknjo hitro skrila, čim prej si je želela proč, stran od dežja in ponižujočega umazanega pločnika, po katerem se je valila reka ljudi.

	Ostani mirna, ostani mirna. Ne išči, prepusti se, ji je tolažeče šepetal notranji glas, ki je nagonsko vedel, da bo potem sledilo še več podob in prizorov.

	Pred seboj je videla široko stopnišče. Povzpela se je po njem, počasi, zaradi bolečega kolena ni mogla hoditi hitro kot običajno. Spustila je pogled, še vedno je precej močno krvavela. Opazila je svoja neurejena in umazana oblačila. Odšepala je v suh kotiček postaje. Amy si je z robcem spet obrisala kri, a ni se mogla hkrati posvečati kolenu in hoditi. Če ne bo pohitela, bo zamudila vlak, zato je na rano še enkrat močno pritisnila robec, potem pa pospešila naprej. Koleno ji je prebadala sekajoča bolečina, ob vsakem koraku je še bolj krvavela. Postajo je poznala, na zaslonu z razporedi vlakov je našla svojega. Vozovnico je prislonila k rumenemu čitalniku, zapiskal je in vratca so se odprla. Amy je odkrevsala skoznje in se napotila k svojemu običajnemu vagonu. Vstopila je na vlak in se obrnila proti sedežu, na katerem je ponavadi sedela. Komaj je čakala, da se sesede nanj, bil ji je domačen, in se malce umiri.

	Ampak tam je sedel nekdo drug. Ni je pogledal, preveč je bil zatopljen v svoj mobilnik. To je moj sedež, je pomislila Amy, pa vendar je zdaj na njem sedel drug potnik.

	Amy je sedla drugam, ob tem pa občutila, da je krvava po celotni goleni. Iz torbice je vzela nov robec in ga pritisnila na rano. Ko je vlak speljal, je glavo naslonila na okno in globoko vdihnila. Preklete barabe, kar hodile so mimo nje, ne da bi ji katera pomagala. Niti eden se ni ustavil! Bila je besna – a tudi vznemirjena. Zdelo se ji je tako nečloveško, tako nezaslišano. Počutila se je nadvse drobceno, zanjo ni bilo mar nikomur. In zato se je počutila skrajno osamljeno. V grlu je začutila cmok, sililo jo je na jok, zato je debelo pogoltnila.

	Ko je vlak na postaji Earlsfield ustavil, je Amy izstopila, previdno je stopila na peron. Pot do doma je bila kratka, kljub temu pa jo je navdajala nezadržna želja, da bi bila čim prej doma. Dež je ponehal, ampak ulice so bile spolzke. Amy bi se morala ustaviti še v trgovini in kupiti nekaj za pod zob, toda s tem se ni mogla soočiti. Le domov je hotela priti. Nocoj bo pač večerjala popečen fižol in toast.

	Vstopila je v stanovanje, zdelo se ji je hladno. Prestavila je gumb na termostatu in prižgala luči. Tudi televizor je vklopila, potrebovala je družbo človeških glasov. Potem je sedla in si ogledala poškodovano koleno. Slekla je pajkice in zagledala razprto rano. Ko je odstranila okrvavljene legice, ki so se prilepile na kožo in rano, je iz nje spet zakrvavela, zato je hitro odšla pod tuš in gledala, kako ji voda izpira ureznino, nato pa jo je popivnala s toaletnim papirjem in jo prelepila z velikim obližem. Pomislila je, da bo najbolje, če ima nogo ves večer privzdignjeno, sicer bo še izkrvavela.

	Sedela je v dnevni sobi in jedla preprosto večerjo, ko ji je zapiskal telefon. Preko WhatsAppa sta jo Lisa in Jenna s sporočilom povabili, naj pride v petek k Jenni na večerjo. Tam bosta njeni najboljši prijateljici s svojima možema – in ona.

	Amy je takoj vedela, da se z njimi ne more soočiti. Sama je pripravila že veliko dogodkov – zabave, večerje, rojstne dneve – in prav vsakega je pripravila sama. Svoji prijateljici je imela iskreno rada in z Davidom se je dobro razumela – v veliki meri tudi z Lewisom, toda včasih, ko je preveč popil, je postal rahlo ošaben. Čeprav Amy tega ne bi Jenni nikoli omenila, je Lewis znal biti malce neotesan. Amy je zavzdihnila. Lažje bi bilo, če bi imela fanta, ki bi šel z njo. Živeti v paru je veliko preprostejše. Dva človeka, ki se skupaj šalita, se smejita in ko se vrneta iz službe, po večerji pokramljata. Če imaš nekoga, ki se postavi zate, kadar pogovor postane preveč oseben ali utrujajoč. Nekoga, ki je del tvojega življenja, te pozna, s komer preživljaš čas in deliš izkušnje, da ti ni treba biti ves konec tedna sam. Nekoga, ki ti skuha, kadar se pozno vrneš z dela, pusti prižgano luč, da vstopiš v prijetno osvetljeno stanovanje. Nekoga, s komer se lahko pogovoriš, ko padeš pred postajo in si poškoduješ koleno.

	Kdo je ta oseba? je razmišljala Amy. In kje za vraga je? Prišla bi mi prekleto prav; nanjo čakam že leta.

	Spet je pogledala povabilo na zaslonu mobilnika. Vedela je, da bi ga morala sprejeti, a si tega ni želela. Ne tokrat. Prst ji je zastal nad zaslonom. Ko si samski, si edina resnična priča svojemu življenju. Nikogar ni, ki bi ga dodal svojim zgodbam, ali sebe njegovim.

	Madona, je pomislila. Tudi jaz si nekoga zaslužim. Preprosto nočem iti na še eno večerno zabavo, kjer bom edina neuravnotežena oseba za mizo. Štirje stoli izgledajo lepo, peti samo poruši harmonijo.

	Napisala je odgovor.

	Hej, punci, sliši se super, a ne morem priti. Na zmenek grem.

	Takoj ko je pritisnila puščico za pošiljanje, ji je odleglo. Čutila je, kako sta popustila breme, ki ga je toliko časa nosila na ramenih, in grozen občutek praznine v prsih.

	Prijateljici sta ji takoj odpisali, hoteli sta izvedeti več. Amy se je nasmehnila. Bila je zgolj neškodljiva bela laž. Nekaj, kar ji bo zagotovilo prost petek. Naslednji teden jima bom povedala resnico, je pomislila. Morda pa jima je ne bo. Ne še. Morda pa bi ta 'novi zmenek' lahko nekaj časa še zadržala – tako bi se za nekaj tednov otresla tudi svoje matere. Le toliko, da se v miru nadiha.

	Čez nekaj časa bi se s tem 'fantom' seveda morala raziti, nikomur ga namreč ne bi mogla predstaviti, a to bi pomenilo, da bi jo mama prenehala gledati, kot da ji nekaj manjka. To so bile poredne misli. Njen fant bi lahko bil kdorkoli, plod njene domišljije. Do nje bi bil izjemno pozoren. Ji kupoval ekstravagantna darila. Morda bi kaj objavila na Facebooku, kot to počne toliko drugih ljudi, ki javno razkrivajo svoje zasebno življenje. No, bo še videla. Ampak ko je zdaj ležala na hrbtu na kavču, se je počutila izjemno zadovoljno.

	Spet je pogledala Jennino in Lisino sporočilo, obe sta hoteli vedeti, kdo je njen novi fant.

	Začela je tipkati: Ime mu je … Pogledala je okrog po sobi in s hrbtišč knjig na polici izbrala naključna ime in priimek. Jack Stewart, je odpisala. Zdravnik je, srečala pa sem ga pred postajo Waterloo. Pomagal mi je vstati, ko sem padla in si presekala koleno – kako junaško!

	Amy je ležala na postelji v koči, obdani s snegom. Od šoka je otrpnila.

	Izmislila si je fanta?

	Ker ni hotela iti sama na večerjo?

	Je to res? Pogoltnila je in se vrnila k spominu. Bil je jasen in resničen kot vsak drugi v njenem življenju, za katerega je vedela, da se je resnično zgodil.

	Potem pa jo je prešinila misel, ob kateri so ji stopile kocine pokonci.

	Če si je doktorja Jacka Stewarta izmislila, kdo je potem moški spodaj?

	XX.

	27. februar

	Amy se je trudila umiriti dihanje. Zagotovo se moti. Nič od tega ni bilo smiselno. Verjetno je spet kriva ta prekleta poškodba glave, ki ji povzroča toliko težav in takšno zmedo. Bila je zbegana. Z dlanmi se je podrgnila po licih. Zgolj preblisk je bil, druge razlage ni.

	Nato pa jo je preplavilo olajšanje. Vsi zmenki z Jackom, objave na Facebooku – to so dokazi! In božič! Bila sta na Lake Districtu. Jack ji je kupil čudovito darilo. Hitro je odšla k toaletni mizici in odprla predal. Na dlan si je položila šatuljico, zdela se ji je zelo dragocena. Fanta si ni izmislila. Bil je resničen.

	Mater, pa saj halucinira.

	Amy je vstala s pručke in odšla k oknu. Gledala je trdne gore, poskušala je vpiti njihovo moč. Zaradi lažnega spomina je bila še vedno nekoliko pretresena – morda pa je njen um samo pomešal doživetja pred Jackom in po njem. Seveda je velikokrat prišla domov v temačno in prazno stanovanje. In tudi zdravnik jo je opozoril na tovrstne stranske učinke.

	Za njo so se tiho odprla vrata in Amy se je sunkovito obrnila.

	»Oprosti, nisem te hotel motiti,« je rekel Jack. »Prišel sem pogledat, kako si. Ne bi morala počivati?« jo je podražil. »Kako je glava?«

	Amy se je nasmehnila.

	»Malce bolje.«

	Vstopil je v sobo in odšel k njej, objel jo je okoli ramen in pogledal skozi okno.

	»Osupljivo lepo je,« je zamaknjeno rekel.

	Amy je zamrmrala v potrditev.

	»Pomislil sem, da bi šli vsi skupaj na sprehod. Na kratek, seveda, da Jenna ne bi preobremenjevala gležnja. Kaj meniš?«

	Amy ga je pogledala in se nasmehnila. »Zveni dobro. Veš, nečesa sem se poskušala spomniti.«

	»Aja?«

	»V zvezi z božičem.«

	»Nadaljuj.«

	»Podaril si mi čudovito ogrlico …«

	»Ja.«

	»Kaj pa sem jaz dala tebi?«

	Se ji je samo zdelo, ali je res za hip okleval?

	»Uro,« je odvrnil.

	Amy mu je rokav puloverja potegnila navzgor, zapestje je imel golo.

	»Imam občutek, da sem se znašel v težavah,« je krotko pripomnil. »Ko sem ti pojasnil, si bila zelo razumevajoča,« je še dodal upajoče.

	»Kje imaš uro?«

	»Stekelce je počilo. Se ne spomniš?«

	Amy je odkimala.

	»Pri ragbiju, igra je zelo groba.« Pomolčal je. »V popravilu je.«

	»A tako.« Zamislila se je. »Kakšna pa je?«

	»G-Shock, športna. V bistvu bi morala vzdržati udarec.«

	Prikimala je. »Kaj še se je zgodilo?«

	»Kako to misliš?«

	»Za božič.«

	»Veliko sva se sprehajala …«

	»Hodila na izlete s čolnom?«

	Nasmehnil se je. »Samo na enega. Nisem te mogel prepričati, da bi šla ponovno na jezero.«

	»Kaj pa sva jedla? Za božično večerjo?«

	»Privoščila sva si povsem tradicionalno jed. Purana in vse, kar sodi zraven.«

	Amy je bila presenečena. »Oh. Prisegla sem si, da si bom za božič privoščila popolnoma drugačno jed, če ga bom kdaj praznovala brez mame.«

	»Vem, o čem govoriš. Sliši se precej pusto, a samo to je bilo na jedilniku. Razen če je človek vegetarijanec. Poslušaj, grem preverit, ali so vse tri proste … Najbolje, da gremo ven, dokler je vreme še lepo.«

	»Dobimo se spodaj.«

	Jack jo je poljubil in odšel. Amy je spet pogledala toaletno mizico, popadel jo je nenaden strah, da si je tudi ogrlico samo domišljala. Šla je k mizici in sedla na pručko. Odprla je predal. Šatulja je bila tam. Tokrat jo je vzela ven in odprla. Diamant se je zalesketal. Ogrlico je vzela ven in si jo zapela okoli vratu. Kretnja ji je bila poznana.

	Nenadoma je otrpnila. V glavi je zaslišala znan glas.

	»Čudovito vam pristoji.«

	Ampak glas ni bil Jackov ali od katere od prijateljic. Glas je pripadal starejši, elegantno oblečeni ženski. Nosila je lepo ukrojeno mornarsko modro obleko in oranžen svilen šal. Bila je prodajalka, lastnica draguljarne. Blizu Amyjine pisarne. Razen ženske in Amy tam ni bilo nikogar drugega.

	Amy je grabila panika, trudila se je umiriti svoje dihanje. Zagotovo je spomin napačen. Stresla je z glavo, da bi uredila svoje misli, ampak spomin je bil jasen. Lahko je videla lesene razstavne omarice in v njih sijoče luči, ki so osvetljevale satenaste podloge v barvi smetane. Ženska, lase je imela spete v figo na zatilju, se ji je nasmihala, zdaj se je Amy spomnila tudi njenega imena: Ruth Wood. Ko je Amy stopila v trgovino, se ji je predstavila, še prej pa pritisnila gumb za odpiranje vrat.

	Amy je videla svojo podobo v ogledalu, v jamici pod vratom ji je počival velik diamant.

	»Za kakšno priložnost gre?« je zanimalo Ruth.

	Amy ni takoj odgovorila. Za hip se je pojavil občutek krivde, ki ga je takoj odgnala.

	»Pomislila sem, da bi si nekaj privoščila.«

	Ruthina uglajenost je rahlo zbledela, ko ji je oči ogrelo iskreno občudovanje. »Za božič?«

	»Ja.« Amy se je dotaknila diamanta. »Zakaj bi morala ženska čakati, da ji nekaj takšnega podari moški? Darilce bo. Od mene zame.«

	Ruth se je nasmehnila. »Mislim, da bo tole imelo enak pomen,« je rekla, »kot karkoli, kar bi vam lahko podaril moški.«

	Amy je opazovala Ruth, ki je skrbno zavila ogrlico. Ko je odhajala iz prodajalne, se ji je zdelo, da je naredila nekaj izjemno skrajnega in porednega – zase ni še nikoli potrošila toliko denarja naenkrat – hkrati pa je imela občutek, da je zanjo nekomu mar. Meni! je pomislila in se zahihitala, še vedno vsa blažena zaradi nakupa.

	Ko se je približala restavraciji, v kateri je bila z materjo dogovorjena za kosilo, se je zresnila. Preživljanje časa z Martho je bilo ponavadi napeto, Amy pa je bila na robu z živci, ko je čakala na vprašanja o zasebnem življenju; teh vprašanj jo je bila groza. Martho je vedno zanimalo, ali je koga spoznala. Vsakič ko sta se sestali, je v zraku viselo napeto pričakovanje, dokler ni Martha naposled izrekla vprašanja, Amy pa je bila spet prisiljena priznati, da se ji je kot hči izneverila in da ni popolnoma funkcionalna članica družbe. Ni bila na mestu, dovolj privlačna ali zaželena, in tako je bilo že dolgih pet let. Ob soočenju s svojimi pomanjkljivostmi si je včasih želela zavpiti: Pa ti res ni jasno, da si želim nekoga spoznati? Da sem osamljena prav tako kot ti?

	Amy je vedela, da si njena mama želi večjo družino, polno zabavnih trenutkov, da si želi vnuke. Martha je v teh stvareh videla večje dosežke kot v hčerini karieri in finančni neodvisnosti. In bolj kot je Martha hotela izpolnitev svojih želja, torej da bi Amy imela fanta, bolj je Amy ta neuspeh čutila.

	To snidenje je bilo še toliko bolj čustveno nabito, ker naj bi se pogovorili o božičnih načrtih. Amy je božič vedno preživljala v materini hiši, vse odkar ji je umrl oče, in vedno je sledil niz tradicij, ki jima je bil že tako zelo poznan, da o njem sploh nista več razmišljali, vsekakor pa ob njem nista čutili navdušenja ali iskrivosti. Amy bo spala v svoji otroški postelji in se počutila, kot da še zelo zelo dolgo ne bo izkusila drugačnega božiča. Njena mama bo preveč popila in se utapljala v spominih, ko je bil njen mož še živ, spominih na svoj mali svet nekje v preteklosti, Amy pa se bo vsako uro počutila bolj osamljeno. Naslednji dan, na dan obdarovanja, bo Amy zgodaj vstala in se z vlakom vrnila v London, mačkasto mamo bo pustila spati. Z vsakim kilometrom poti bo Amy samo še bolj žalostna in potrta, navdajal jo bo občutek, da je zapravila življenje.

	Ko je vstopila v restavracijo, je njena mati že sedela za mizo. Komaj je Amy dobro sedla, že je Martha izvlekla telefon.

	»Tole ti moram pokazati,« je rekla in navdušeno tapkala po zaslonu. »Sally – saj se spomniš moje dolgoletne prijateljice iz Weybridgea? – no, pravkar je dobila že drugega vnuka. Deklico. Poglej, kako je lepa.« In Amy je bila prisiljena pogledati fotografijo drobcene dojenčice, ki je trdno spala zavita v rumeno bombažno odejico.

	»Ljubka je,« je pripomnila Amy.

	Martha je strmela v zaslon, na obrazu sta se ji mešala občudovanje in hrepenenje. »Vsekakor. In, joj, tudi tole moraš videti.« Martho je odneslo. »Caroline – saj veš, prijateljica s pilatesa – je tudi postala babica. Njena hčerka Harriet je prvič rodila.«

	Amy je postala napeta. Njena mama še ni omenila, da je Harriet poročena z Amyjinim nekdanjim fantom, Richardom. Martha ji je pogosto dala vedeti, da meni, da je Amy kriva, da ji je Richard spolzel iz rok, in to njeno prepričanje je še dodatno krepilo dejstvo, da Amy ni mogla najti resnega fanta.

	Martha je obrnila telefon proti Amy. »Poglej jo, v hojici je.«

	Amy si slike ni želela videti, a temu se nikakor ni mogla izogniti. Kar spreletelo jo je, ko je na otroškem obrazu prepoznala Richardove poteze. To bi lahko bila ti, ji je povedal notranji glas, in to bi lahko bil tvoj otrok. Amy je pogledala proč.

	»Krasno. Čestitke vsem,« je hitro pripomnila.

	Martha se je namrgodila. »Zveni, kot da ne misliš tako.«

	»Pa mislim, mama. Ne pozabi, da jaz te Harriet in njenega otroka ne poznam. Tudi Richarda ne poznam več.«

	Martha je prhnila. Amy je vedela, da bi to prhanje, če bi ga ubesedila, zvenelo: Pa bi ga lahko. Lahko bi bila tista, s katero se je poročil in je rodila tega otroka.

	»No, ne čakaj predolgo.« Martha je pomolčala. »V časopisu sem prebrala članek o plodnosti pri starejših ženskah. Ne starejših,« se je hitro popravila, ko je opazila izraz na Amyjinem obrazu, »ampak saj veš, pri tistih, ki niso več stare dvajset let. Pisalo je, da ženske do tridesetega leta izgubijo devetdeset odstotkov jajčec.« Martha je zaskrbljeno gledala hčer.

	Amy je stisnilo pri srcu, tudi sama je prebrala ta prispevek. Ampak saj ni šlo za to, da bi se namerno otepala moških samo zato, da bi kljubovala materi in preizkušala življenjsko dobo svojih jajčec. Ni šlo za znanstven poskus, s katerim bi preverjali trpežnost svojega reproduktivnega sistema.

	Medtem ko se je poskušala domisliti odgovora, ki bi njeno mamo odpeljal proč od te tematike, čeprav je vedela, da se bo Martha nezadržno vračala k njej, se ji je posvetilo, da pa vendarle obstaja 'novica', ki ji bo prinesla svobodo, po kateri je hrepenela kot ujeta ptica.

	»Mama, pravzaprav sem nekoga spoznala.«

	Martha je potrebovala nekaj trenutkov, da je dojela sporočilo. Najbrž zato, ker je tako dolgo čakala, je pomislila Amy. Potem pa se je čez Marthin obraz razlezel nasmešek. Končno je skozi oblake posijalo sonce.

	»Koga?« je vzkliknila. »Kdaj? Ljubi bog, vse mi moraš povedati.«

	»Ime mu je Jack Stewart. Zdravnik je in spoznala sva se prejšnji teden,« je povedala Amy, pri tem pa pazila, da se zgodba ujema s tisto, ki jo je povedala Lisi in Jenni. »Na postaji Waterloo.« Materi je postregla z vsemi podrobnostmi, ob tem pa jo je v želodcu vse bolj stiskala krivda, ker bo storila nekaj, na kar ne bi pomislila niti v sanjah. Verjetno je bila še malce omotična zaradi ogrlice, ki si jo je pravkar kupila, hkrati pa si je želela tudi malce miru in prostora zase; besede so ji kar vrele iz ust.

	»Povabil me je, da bi šla za božič skupaj na Lake District.«

	Amy je odvrgla bombo in v hipu se je odprlo nešteto možnosti. Šla bo nekam proč, kjer božič – ki ga je prezirala, ker se je vrtel okrog družin in otrok – sploh ne obstaja. Carigrad! Šla bo v Carigrad.

	»A res?« Na Marthinem obrazu so se risali mešani občutki – navdušenje, da bo njena hči preživela ta posebni čas v letu s fantom, s spoznanjem, da bo njen letošnji božič drugačen. »Ljubica, moraš iti. Zame nič ne skrbi. Prav smešno, pred nekaj dnevi sem bila na kavi z Beth, no, in saj veš, da je njen sin v Avstraliji, tako da bo za božič čisto sama. Pogovarjali sva se, da bi lahko nekoč božič preživeli skupaj.«

	»Si res popolnoma prepričana?« je vprašala Amy, ki jo je mučila slaba vest in je že razmišljala, da bi vse svoje besede vzela nazaj in rekla mami, da bosta božič vendarle preživeli skupaj.

	»Popolnoma. Obema bo dobro delo, če bo najin božič nekoliko drugačen.«

	In tako je bila zadeva urejena.

	»Kdaj ga bom spoznala?«

	Amy se je nasmehnila. »Vse ob svojem času, mama, saj sva se šele začela videvati.«

	V mislih je že računala, kdaj okvirno bi se lahko z Jackom razšla – mame ni hotela preveč prizadeti. Torej kmalu po božiču. A nikakor pred valentinovim – pomilovanje bi bilo nevzdržno. Tudi tik pred svojim rojstnim dnevom, imela ga je dva tedna kasneje, raje ne. Marca. Razšla se bosta marca. Amy se bo domislila nekega razloga, na osnovi katerega se bosta prijateljsko razšla.

	Martha bo čisto na tleh, je nervozno pomislila Amy. Po drugi strani pa bo materi morda naredila uslugo. Jack bo samo za ogrevanje, da bo svoji mami dala vedeti, da je njena hčerka sposobna spoznati moškega.



	Amy je kot prikovana sedela na pručki. Nobenega božiča na Lake Districtu ni bilo. Ogrlice ji ni kupil Jack, kupila si jo je sama.

	Ali se je samo njen um spet poigraval z njo? Ideja, da bi pred božičem z mamo pobegnila v Carigrad, se ji je zdela nepredstavljiva.

	Amy so misli švignile k mobilniku, Jack ga je odložil na posteljo. Pograbila ga je in preletela objave na Facebooku. Vsaka slika, povezana z njeno zvezo, je bila na pogled povsem neškodljiva – krožnik hrane, čudovit košček narave, primeren za sprehod. Na nobeni sliki ni bilo njegovega obraza – in zdaj je vedela, zakaj. Če si je fanta izmislila, kako za vraga jo je ta vsiljivec spodaj našel? Kdo sploh je? Ujemal se je z njeno izmišljotino – kako je mogoče, da vse ve? Kaj pravzaprav hoče?

	Razen … razen če postaja blazna. Kaj je resnično?

	XXI.

	27. februar

	Amy je nemirno korakala sem in tja po sobi, vedela je, da jo spodaj čaka Jack. Slišala je še ostale, ki so se oblačile in obuvale za sprehod.

	»Amy?« je zaklicala Martha. »Prideš?«

	Amy je odprla vrata in se previdno spustila po stopnicah. Na polovici poti se je ustavila, štirje obrazi so bili obrnjeni točno proti njej. Jenna je prva umaknila pogled, sklonila se je in si poravnala škornje.

	»Pohiti, pohiti,« jo je priganjala Martha.

	Amy je stiskalo v želodcu. Jack jo je gledal in čutila je, da mora, vsaj za zdaj, te svoje nove strahove obdržati zase.

	»Tokrat ne bom šla z vami,« je rekla.

	»Kaj je narobe?« je vprašal Jack, na obrazu se mu je risala zaskrbljenost. »Nisi rekla, da je glavobol popustil?«

	»Sem,« je hitro pritrdila Amy. Globoko je vdihnila. »Le utrujena sem. Raje bom sedela in brala knjigo.«

	»Svež zrak ti bo pomagal,« je vztrajal Jack.

	»Prav ima,« se mu je pridružila Lisa.

	»Takšen je tudi moj nasvet,« se je oglasila Martha.

	Jenna jih je opazovala molče.

	Zakaj me ne morejo pustiti pri miru? je prešinilo Amy. Nejevoljo je potlačila in se karseda mirno nasmehnila. »Kasneje bom šla ven,« je rekla. »Imejte se fino. Saj boste kmalu nazaj?« Hotela je vedeti, koliko časa bo sama.

	»Čez pol ure?« je odvrnila Lisa. »Ne bomo šli daleč, če bi Jenno začel boleti gleženj.«

	»No, potem pa tako ali tako ne bom veliko zamudila,« je rekla Amy. »Se kmalu vidimo.« Obrnila se je in se povzpela po stopnicah, da bi se izognila nadaljnjemu ugovarjanju.

	Odšla je v sobo in tam obstala, vrata je pustila priprta. Slišala je še, ko so vzeli in si nadeli še kape in rokavice, potem pa so se vhodna vrata odprla. Eden za drugim so glasovi izginili, sledil jim je tresk vrat. Takoj ko so glasovi zamrli, se je Amy izmuznila iz sobe. Prečkala je hodnik in prijela za kljuko vrat sobe, v kateri je Jack preživel prvo noč. Odprla je vrata in smuknila noter.

	Postelja je bila čedno pospravljena. Jackova torba je bila na tleh ob omari, zadrga je bila odprta, Amy je lahko videla oblačila v njej. Odšla je k torbi in jo razprla. Lepo zložena oblačila je previdno dvignila, da jih ne bi pomečkala. Pod kratkimi majicami, puloverji in kavbojkami je našla knjigo in dodaten vtikač za elektriko. Ničesar, kar bi potrdilo istovetnost Jacka Stewarta. Vstala je in pogledala naokrog po sobi. Ob postelji je bil polnilec za telefon. Odprla je nočno omarico, na kateri je bil polnilec, a bila je prazna. Prav tako so bili prazni predali in omara, v njej je visela le ena srajca.

	Morda pa bo našla kaj v kopalnici. Odprla je vrata in zagledala Jackovo zobno ščetko, britvico in dezodorant. Ob umivalniku je bila toaletna torbica – sicer je bilo malo verjetno, da bo v njej kaj našla, a je kljub temu pobrskala po njej. V njej so bili le kozmetični izdelki.

	Amy je obupano vzdihnila. Nekaj mora biti. Še enkrat bo vse pregledala. Tokrat je pogledala tudi pod posteljo, v žepe njegovih oblačil, v koš za smeti, pod žimnico. Bilo ni ničesar. Denarnico in telefon ima zelo verjetno pri sebi. Kaj pa potni list?

	Amy se je znova ozrla po sobi. Mora biti tukaj. Le kdo bi vzel potni list na sprehod v snegu? Že se je hotela ponovno lotiti iskanja, ko je nekaj zaslišala. Nekdo je prihajal po stopnicah navzgor.

	Otrpnila je. Vsa panična je pogledala na zapestno uro. Šele petnajst minut je minilo – zakaj se je nekdo že vrnil? Morda pa je Jenna, je pomislila, in si mora spočiti gleženj. Ampak koraki po hodniku so se vztrajno približevali, oddaljevali so se od Jennine sobe in se bližali Jackovi. Amy se je začela mrzlično ozirati naokrog, potem pa je pohitela v kopalnico. Slišala je, ko so se vrata sobe odprla, skozi odprtino priprtih vrat je zagledala Jacka. Na nočno omarico je odložil denarnico in pogledal naokrog, Amy pa je stopila iz kopalnice in se široko nasmehnila.

	»Hej,« je pozdravila, »ste pa hitro nazaj.«

	»Tvojo mamo zebe v roke,« je rekel Jack. »Mislim, da imam nekje tople podložke za v rokavice.« Radovedno jo je gledal. »Je vse v redu?«

	Amy je dvignila rolico toaletnega papirja. »Meni ga je zmanjkalo, vem pa, da jih je tukaj nekaj na zalogi. Upam, da te ne moti … ker sem prišla sem.«

	»Kje pa!« je takoj odvrnil Jack in pometel z njenimi dvomi.

	Potem sta si zrla v oči. Kdo si? je zanimalo Amy. Od kod si se vzel?

	»Pridi,« je rekel in se obrnil k vratom, »zakaj ne bi šla z mano ven? Brez tebe ni enako.«

	Amy je pogledala njegovo torbo. »Kaj pa podložke?«

	»Prosim?«

	»Za mamo.«

	Lopnil se je po čelu. »Saj res.« Šel je k torbi in pobrskal po njej. Amy ga je opazovala. Vedela je, da v njej ni ničesar takšnega, se je pa spraševala, ali to ve tudi Jack.

	»Lahko bi prisegel …« je začel, nato pa skomignil. »Mogoče pa jih nisem vzel s sabo.«

	Vstal je, spodaj pa so se odprla vrata.

	»Jack?« se je zaslišal Marthin glas. »Smo že nazaj. Nič se ne matraj, Lisa mi je za vrat vrgla kepo snega, tako da sem čisto premočena!«

	»Vrnila sem ti, ker si me potisnila v kup snega,« je Amy slišala reči Liso.

	»Lačen sem,« je rekel Jack. »Bi kaj pojedli?«

	Odprl je vrata in Amy je prva odšla iz sobe. Telo se ji je napelo, ko je za seboj zaslišala njegove korake. Nenadoma si je želela družbe ostalih žensk.

	XXII.

	27. februar

	Amy je otrpnila vsakič, ko se je je med kosilom dotaknila Jackova roka. Nameravala je sedeti stran od njega, na drugem konec mize. Potrebovala je čas za razmislek in prostor za opazovanje, ali se bo s čim izdal. Ampak Jack je prvi sedel za mizo in ko se je Amy približala s skledo pašte, je izvlekel stol ob sebi in ji ga ponudil. Amy je sicer za hip obstala, a pametnega izgovora, zakaj bi sedla drugam, se ni mogla domisliti.

	Spet so odprli steklenico vina in pili so vsi – vsi razen Amy. Hotela je ohraniti bistro glavo, poskusiti ugotoviti, kaj se je zgodilo. Hotela je razumeti, kako se je ta moški znašel v njenem življenju. Njena mama, podmazana z dvema kozarcema rdečega vina, je še vedno razpredala o tem, kako je na božičnem izletu Jacku uspelo spraviti Amy v čoln. Zgodbo je pripovedovala Lisi in Jenni, Jack pa je postal še večji junak kot zjutraj.

	»Pripravil jo je do tega, da je stopila v čoln,« je pripovedovala Martha. »Si lahko mislita? Kadar si Amy nekaj vtepe v glavo, jo je težko premakniti. Kaj težko, nemogoče.« Občudujoče je gledala Jacka.

	»Nosila je rešilni jopič,« je skromno pripomnil Jack, »morda ji je vlil samozavest.«

	Ne, pa ga nisem, je pomislila Amy, ki se je spomnila, kaj je nosila za božič. Nosila sem pulover in kavbojke in sprehajala sem se po velikem bazarju v Carigradu, iskala sem lončeno svetilko.

	Pa se je res? Se pravilno spominja? Nenadoma ni več vedela.

	»Morda pa si naredil medvedjo uslugo sebi,« se je oglasila Jenna, Amy pa se je zdelo, da je zaznala kanček sarkazma. »Morda si točno to, kar Amy potrebuje.«

	»No, odkar ima tebe, je vidno srečnejša,« je izjavila Martha.

	Amy so testenine kot kamen obležale v želodcu.

	»V kaj še si jo prepričal?« je zanimalo Liso. »Amy nam je o tem izletu povedala izredno malo.«

	»Dan po božiču sva se povzpela na Scafell Pike,« je povedal Jack.

	»Resno?« je bila presenečena Lisa. »Ni bil zaledenel?«

	»Imela sva dereze.«

	»Aja, kul,« je pripomnila Lisa. »In kako je bilo?«

	»Strmo! Ampak Amy je veliko spretnejša od mene. Večino časa je bila pred menoj.«

	»Bravo, dragica,« je rekla Martha in dregnila Amy v komolec.

	Amy se je prisiljeno nasmehnila. Tole je zvenelo podobno njej. Bilo bi mogoče.

	»Kakšen je bil razgled z vrha?« je vprašala Jenna.

	»Kamorkoli si pogledal, so bile vsenaokrog gore,« je odvrnil Jack. »Je pa precej pihalo. Pred spustom sva se okrepčala s kakavom.«

	Ne, pa se nisva, je obupano pomislila Amy. Spomnila se ni ničesar od tega.

	»Spust je vedno težji od vzpona,« je modrovala Martha. »Krive so narahljane skale in kamenje.«

	»Amy je kot gamsovka,« je smeje pripomnil Jack.

	»Kako pa ti to veš?« je izbruhnila Amy in spustila vilice, da so zaropotale po krožniku.

	Vsi so jo presenečeno pogledali.

	»Oprosti … sem rekel kaj napačnega?« je vprašal Jack, skrajno osuplo.

	»Amy to, Amy ono … O meni ne veš ničesar.«

	Jack se je v zadregi nasmehnil. »No, vem, da hodiva šele nekaj mesecev, ampak …«

	»Prenehaj,« je bila odločna Amy. »Prosim.«

	»Oprosti,« je potrto odvrnil Jack. »Nisem te hotel razburiti.« Hotel jo je objeti, toda Amy je hipoma vstala.

	»Tek me je minil,« je rekla in odšla iz kuhinje.

	XXIII.

	27. februar

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Lisa in pomolila glavo skozi vrata dnevne sobe.

	Vsa vznemirjena se je Amy obrnila, Lisa pa je zaprla vrata in se ji pridružila pred kaminom. Amy je na ogenj naložila poleno, da so plameni veselo zaprasketali. V želodcu jo je stiskalo. V delčkih spomina na Carigrad je bilo še nekaj. Bila je v čudovitem kraju, toda ves čas jo je spremljala težina bremena. Grozen občutek strašne izgube. Ni vedela, kakšne izgube ali zakaj, a navdajala jo je z grozo. Prav tako ni vedela, ali je kaj od tega sploh resnično. Strmela je v razbeljen les, vedoč, da se nekomu mora zaupati.

	»Še nečesa sem se spomnila,« je rekla. »V bistvu se mi je vrnilo več spominov.«

	Lisi je zažarel obraz. »Pa saj to je super. Kajne?« je še dodala, ker ji Amy nasmeška ni vrnila.

	»V zvezi z Jackom,« je nadaljevala, a precej tiše. Globoko je zajela sapo. »Skoraj prepričana sem, da sem si ga izmislila.«

	Lisa se je namrščila. »Prosim?«

	»Izmislila sem si ga, izumila sem ga. On pa sedi tam v kuhinji in meni nič, tebi nič kosi z nami.«

	Lisa je bila povsem zaprepaščena. »Kaj si si ga?«

	Amy tretjič ni ponovila.

	»Ampak saj je vendar tam,« je nadaljevala Lisa in bežno pokazala proti kuhinji.

	»Ja, le da to ni Jack Stewart. Jack Stewart ne obstaja. Resnični Jack Stewart, ki sploh ni resničen, je le plod moje domišljije. Moški, ki sem si ga izmislila, vsem vam pa sem rekla, da je moj fant.«

	Lisa se je na kratko zasmejala, potem je zaprla usta. »Torej … ni resničen?«

	»To ti poskušam dopovedati.«

	»Izmislila si si osebo, svojega fanta?«

	»Joj, Lisa, a res ne dojameš?«

	»Ampak … zakaj?«

	»Za šalo.«

	»Za šalo?« je bleknila Lisa.

	Amy je izdihnila.

	»Delno. Poln kufer sem imela objav na Facebooku, fotografij o popolnih koncih tedna, držanja za roke v parku, jesenskega listja, igranja namiznih iger v pubih …«

	Lisa se je zamislila. »Midva z Davidom igrava igre v pubih. Si bila jezna zaradi najinih nedelj?«

	»Mišljeno je bilo sarkastično.«

	Lisa je molčala, zmajevala je z glavo. »Vsega skupaj še vedno ne razumem. Kako je lahko Jack izmišljen? Vse si nam pokazala. Večerje … šopek za valentinovo!«

	»Večerje so bile približek tistemu, kar sem jedla doma. Rože sem po vsej verjetnosti kupila sama. Poslušaj, mišljeno je bilo le začasno. Kmalu po mojem rojstnem dnevu sem ga hotela 'pustiti'. Tukaj sploh ne bi smel biti – pretvarjala sem se, da mora delati, se spomniš?«

	»Ja, tako si rekla.« Lisa si je z dlanmi drgnila lica in pozorno opazovala Amy.

	»Ne verjameš mi,« je pripomnila Amy.

	»Ni to … Poslušaj, poškodba glave lahko ima vse sorte stranskih učinkov.«

	»Ne domišljam si,« je ugovarjala Amy.

	»Ne pravim, da si. Ampak če Jack Stewart ne obstaja, kdo je potem moški v kuhinji?«

	»Točno tako. Ne vem.«

	»Zdi se tako prijeten …«

	»Ne,« jo je prekinila Amy. »Prevarant je.« Pomolčala je. »Vsaj zdi se mi tako.«

	Lisa je za hip pomislila. »Kako zelo si prepričana? Kako jasen je tvoj spomin na to, da … da si si fanta izmislila?«

	»Zelo jasen.«

	»Se zavedaš, da vse to zveni …« je vztrajala Lisa.

	»Malce noro? Ja.« Amy je svojo roko položila na prijateljičino. »Poslušaj, skrbi me. Skoraj prepričana sem, da imam prav. Torej, kdorkoli že je, je lažnivec. In to me plaši. Tujec je, pa vendar je našel način, da je prišel sem, v to kočo, da je z nami.«

	»Morda pa je samo potreboval oddih,« je odvrnila Lisa.

	»Ni smešno,« je pikro pripomnila Amy.

	»Vem, oprosti, le težko verjamem vse skupaj.« Pomolčala je. »Nekaj pa lahko narediš, to veš, kajne?«

	Amy je prikimala.

	»Soočiti se moram z njim.«

	XXIV.

	15. januar

	Harry se je skrajno dolgočasil. V novi službi je bil šele dober teden, a loščenje kozarcev, nalivanje vina, pospravljanje miz in spet čiščenje kozarcev so se vrteli v neumornem začaranem krogu, imel je občutek, da iz njega ne bo mogel nikoli pobegniti. Najtežji je bil občutek hlapčevstva, zavedanje, da mora ubogljivo streči ljudi. Delo v lokalu se ni moglo primerjati z delom v prodajalni Dolce & Gabbana, kjer se je ustrežljivo klanjal, da bi ožel nekaj najpremožnejših mestnih posameznikov, moških, ki so imeli več denarja, kot ga bo Harry kdajkoli videl, in ki niso niti trenili, ko jim je podal suknjič za tisoč funtov, katerega so nato zavrgli, ker jim je bil všeč neki drugi; zanje je bil le konj v človeški podobi, ki je prinašal oblačila. To službo je sovražil in zavedal se je, da si ne bi smel spet najti takšne, kjer mora streči premožnejšim od sebe, toda je sploh imel izbiro? Nobene, se je opomnil, ko je s pogledom preletel zgodnje petkove goste.

	Videl je Maxa, ki se je gibal med mizami, se ponujal, da bi prazne steklenice nadomestil s polnimi, se dobrikal stalnim strankam in kramljal z novimi v upanju, da bodo postale redne. O Ellen in Rosie ni bilo ne duha ne sluha, od njihovega srečanja pred enim tednom ju ni videl.

	Max se je premaknil k naslednji mizi. Harry ga je opazoval. Čakal je na primeren trenutek, da svojega šefa pokliče na stran. Nekaj ga je hotel prositi in zaradi tega je bil malce nervozen. Potem pa je Max prišel k pultu in se odobravajoče razgledal po prostoru. Harry je občutil šefovo zadovoljstvo in varnost, ker se je obetal še en donosen večer.

	Zdaj je bil pravšnji trenutek. Alex, drugi točaj v večerni izmeni, je bil v kleti, da bi dopolnil zalogo. Harry je poskrbel, da je imel nekaj v rokah, kot da je z nečim zaposlen.

	Nagovoril je šefov hrbet. »Max, se lahko na hitro pogovoriva?«

	Max se je naglo obrnil. »Kaj pa je?«

	Harry je opazil, da se je Max že rahlo namrščil, a za umik je bilo prepozno. »Zanima me … Znašel sem se v zagati. Bi bilo mogoče, da bi dobil plačilo vnaprej?«

	»Žal ne poslujemo tako.«

	V Harryju je zavrelo. Kaj, a si Max domišlja, da je to multinacionalka z ničelno fleksibilnostjo? Zgolj vinoteka je, madona, z manj kot štirimi zaposlenimi. Ni v njem nobene človeškosti?

	»Razumem, le to je, da je od zadnje plače minilo kar precej časa in sem na tesnem z denarjem. Za nujne stvari,« je še dodal in upal, da bo Max razumel, da ne prosi denarja za popivanje, temveč za gotovino, da mu bo najemodajalec pustil zadihati.

	V sredo zgodaj zjutraj, ko je Harry po večerni izmeni spal, ga je zbudilo vztrajno in glasno trkanje. Po najboljših močeh se ga je trudil ignorirati, potem pa je skozi pisemsko odprtino zadonel znan glas, ob katerem ga je v želodcu zgrabil krč.

	»Odpri vrata, kreten leni! Deset sekund ti dam.«

	To je bilo dovolj, da je Harry zlezel iz postelje. Nick je imel ključ in Harry je vedel, da ne bo okleval uporabiti ga. Harry si ni želel, da bi meter osemdeset visok in sto kilogramov težak silak planil k njegovi postelji, v kateri je ležal samo v spodnjicah. Oblekel je majico in trenirko ter pohitel k vhodnim vratom.

	»Ti si pa vzameš čas,« je pripomnil Nick.

	»Tudi tebe je lepo videti,« je odvrnil Harry, ki vrat ni odprl do konca. Nick je to opazil – med vrata in podboj je dal nogo in močno potisnil, da je Harryjeva roka kar poletela v zrak, vrata pa so butnila v steno.

	Harry je roke molče potisnil v žepe in si potiho želel, da bi Nick čim prej zaključil in odšel. Zakaj je Nick prišel, je vedel, ni pa vedel, kaj namerava ukreniti.

	»Najemnino dolguješ,« je povedal Nick.

	Harry je prikimal.

	»Šef ti je dal dva tedna.«

	Harry svojega najemodajalca ni še nikoli srečal, je pa o njem bral na spletu. Iskal je najemniške prostore s pomanjkljivo izpolnjenimi protipožarnimi zahtevami, a kljub vsem dokazom se mu je uspelo izmazati. Najemnikom, ki so se pritožili, je zvišal najemnine.

	»Službo imam,« je rekel Harry. »Dobil bo svoj denar.«

	»Hoče ga zdaj.«

	»Začel sem šele pred nekaj dnevi. Plačilo bom dobil komaj naslednji mesec.«

	»Takole ti povem, štiristo funtov napraskaj do sobote, jaz pa bom poskrbel, da bo do naslednjega meseca srečen.«

	»Pa saj to je že čez tri dni!«

	»Petsto.«

	»Ne morem …«

	»Šeststo,« je nepopustljivo nadaljeval Nick.

	Harry se je ugriznil v jezik, bil je besen, a vedel je, da mora molčati. V treh dneh mora najti šeststo funtov! To je nemogoče.

	»Le glej, da boš v soboto zjutraj buden in lepo urejen, prišel bom približno ob istem času. In ne bom trkal, kot sem danes. Če te ne bo tukaj, če vrata ne bodo odklenjena in me ne bo čakala rdeča preproga, če v tvojih krasnih nepolomljenih rokah ne bom videl denarja, te bom kot osebna budilka poiskal v spalnici. Si me razumel?«

	Harry je buljil vanj. Prikimal je.

	»Odlično. Torej sva dogovorjena.«

	Harry je gledal za Nickom, ki je odhajal po potki, potem pa izginil naprej po cesti.

	Sranje.

	*

	»Samo zaradi ene osebe ne morem spremeniti pravil,« je rekel Max, »sicer mi bo zadeva kmalu ušla iz rok.«

	Harry je čutil, kako mu v prsih narašča panika. V manj kot dvanajstih urah bo k njemu prišel Nick. Če ne bo imel denarja, se bodo stvari še krepko poslabšale. To je vedel iz izkušenj. Težave s plačevanjem najemnine je imel, odkar je izgubil službo pri Dolce & Gabbani in se je s svojim šarmom hotel izogniti plačilu ter dobil udarec v obraz. Nick ni maral prilizovanja in če si želi Harry 'z najemodajalcem skleniti dogovor', mora to povedati, ne pa se do njega obnašati kot kreten.

	»Max, prosim,« je rekel Harry. V tem trenutku je zasovražil svojega šefa, sovražil je sebe, ker je moledoval. Zagledal je Alexa, drugega točaja, ki se je s polnim zabojem vina vračal iz kleti. Zmanjkovalo mu je časa. »Za nujen primer gre.«

	Max ga je pogledal, Harry pa se je trudil, da ne bi jezno strmel vanj.

	»Koliko?«

	»Osemsto funtov.«

	»To je več kot dvotedenska plača. Tukaj delaš šele teden dni.«

	Harry je zatrl obup, ki ga je začel preplavljati. Nasmehnil se je. »Nikamor ne grem, tu mi je všeč.«

	»OK. Ampak samo tokrat. In resno mislim.«

	»Hvala, Max, cenim to.« Harryjev nasmešek je izginil takoj, ko se je Max obrnil stran. Mater, prava zategnjena baraba je. S takšnimi, ki imajo denar, je vedno ista pesem. Harry je videl izkupiček ob koncu izmene. Ta lokal je imel več kot deset tisoč funtov tedenskega prometa. Harryjev šef je imel kupe denarja, z ženo in otrokoma je živel v edvardijanski hiši, vredni tri milijone funtov. Neko popoldne je njegova žena prišla v lokal, sledila sta ji otroka v uniformi zasebne šole. Harry je moral otrokoma postreči pomarančni sok, ki ga je žena plačala, najbrž zato, da ne bi bilo videti, da ima privilegije, četudi je tam sedela v opravi za jogo, ker ji očitno ni bilo treba delati. Ko je izvlekla plačilno kartico, je na tla padlo vozniško dovoljenje. Harry ga je pobral in pogledal naslov. Kasneje ga je poguglal in srce mu je zatrepetalo, ko je zagledal elitno ulico, oči pa so mu skoraj skočile iz jamic, ko je preveril vrednost hiše.

	Potem je v lokal prišla ženska in Harry se je otresel zamere, ki se mu je slikala na obrazu. Ženska je sedla in z ramen stresla plašč, drago usnjeno torbico je odložila na medeninast pult in zavzdihnila.

	»Naporen dan?« je vprašal Harry.

	»Jezus, kako ste vedeli?« je odvrnila ženska. »Kozarec malbeca, prosim. Velik.«

	Šel je iskat steklenico malbeca in čist kozarec. Vino je skrbno nalil in kozarec potisnil proti njej, ob tem pa jo pogledal.

	Gledala ga je. »Ja, res je.«

	»Kaj je res?«

	»Da pijem sama.«

	Harry je opravičljivo dvignil roke. »Rekel nisem niti besede.«

	»V očeh vam je pisalo. Po stresnem tednu je ta kozarec več kot samo zaslužen.« Pokazala je na veliko torbo ob nogah. »Ampak tedna še ni konec, zato nikar ne obsojajte.«

	»Ne bi niti v sanjah,« ji je zatrdil Harry. Obrisal je pult in jo skrivaj opazoval. Pozna trideseta, lepo ukrojena obleka, draga ura. Brez prstana.

	Srknila je velik požirek vina in kozarec odložila. Nasmehnila se je. »Se že bolje počutim.«

	»Kaj je tako pomembno, da potrebuje zaključek v petek zvečer?«

	»Davki. Le še dva tedna časa imam. Stranke zamujajo, pozno mi pošiljajo podatke. Rade volje bi jim rekla, naj se nekam pišejo, a kot direktorica si tega ne smem privoščiti. Ne, dokler ne bom podjetja prodala in se zgodaj upokojila.«

	»Aja? Je to mogoče?«

	»Ja, seveda, sicer tega ne bi počela.«

	»Lepo,« je pripomnil Harry. »Pri meni bo trajalo precej dlje, a vas popolnoma razumem.«

	Ženska se mu je ustrežljivo nasmehnila. »Bi se radi upokojili?«

	Harry ni imela pojma, zakaj je rekel, kar je rekel. Besedam so najbrž botrovale hrepeneče sanje ali pa zavist. Želja, da se ne bi počutil manjvrednega v primerjavi s to očitno zelo ciljno naravnano žensko. Je bilo sploh važno? Ideja se mu je zdela dobra. In je z njo nadaljeval.

	»Kupujem bar. Dobil sem odpravnino za korporativno službo in potrebujem popolno spremembo okolja. Dal sem ponudbo za lokal v Putney Bridgeu in mislim, da bo zadeva izpeljana spomladi.«

	»A tako. Mislila sem, da samo delate tukaj.«

	»Zato ker sem v tej opravi za pultom?«

	Skomignila je.

	Nagnil se je naprej in šepetaje pripomnil. »Ne bi smeli soditi.«

	Nasmehnila se je. »Touché.«

	»Nisem eden tistih, ki samo govorijo, da bodo nekaj naredili. Izzivov se ne bojim. In Max je moj prijatelj. On skrbi za osebje, jaz pa za vse ostalo.« Široko se je nasmehnil. »Svoje napake pa naprtim nekomu drugemu.«

	Zasmejala se je in privzdignila obrvi, očitno je nanjo naredil vtis. Harry je namenoma odšel proč in postregel drugo stranko. Naj malce razmišlja, je pomislil pri sebi, preden se vrne in še malo poklepeta z njo. Še naprej je igral vlogo enakovrednega somišljenika, ki samozavestno podaja svoje mnenje. Prvič po več mesecih se ni na smrt dolgočasil. Napenjal je možgane. Harry je bil za to službo prebister, vendar pa ni imel možnosti, kakršne so imeli drugi, sprejel pa je tudi nekaj slabih odločitev, ki so ga pripeljale na pot, na kateri ni mogel niti približno uresničiti svojega potenciala. Občasno ga je med iskanjem izhoda preplavil obup. Drobni trenutki, kakršen je bil tale, so ga opomnili, da je pameten. Harryja je prevelo vznemirjenje, kakršnega ni čutil, vse odkar so pred nekaj meseci šle stvari po zlu do mere, da je izgubil službo pri Dolce & Gabbani in končal na sodišču. Te pomisleke je odmislil – njegovo zdajšnje početje je bilo povsem neškodljivo. In to ga ohranjalo pri zdravi pameti, medtem ko je opravljal to za um otopelo delo. Izvedel je, da ji je ime Nina in da je direktorica in lastnica manjšega računovodskega podjetja. Med odmorom, šel je na stranišče, jo je poiskal v poslovnem imeniku – vrednost podjetja je bila ocenjena s sedemmestno številko. Nina je popila še en kozarec vina, potem pa nerada vstala.

	»Prijetno je bilo pokramljati.«

	»Enako,« je odvrnil Harry.

	Za trenutek je postala, potem pa odprla denarnico in na pult položila vizitko. »Če boste kdaj potrebovali računovodkinjo, me pokličite.«

	»Jo že imam,« je rekel Harry.

	»Oh.« Vizitko je hotela vzeti, on pa je svojo roko položil na njeno. »Dobro je poznati še kakšno,« je rekel in se nasmehnil.

	Vrnila mu je nasmešek.

	»Domov moram in dokončati delo.«

	Prikimal je.

	»Veliko?«

	»Za dve urici.«

	Pogledal je na uro.

	»Torej bova istočasno zaključila.«

	Opazil je njeno oklevanje.

	»Kozarček pred spanjem?« je predlagala.

	»Nocoj ne morem, žal.«

	Skrila je razočaranje in si ogrnila plašč.

	»Pa kdaj drugič.«

	»Upam.«

	Gledal je za njo, ko je odhajala, imel je občutek, da ima vse pod nadzorom. Tokrat se ne bo pustil zavreči kot smet.

	Po končani izmeni je Harry v žep vtaknil ovojnico, polno dvajsetakov, še poprej je iz nje vzel dvesto funtov. Odšel je iz bara in se odpravil proti Wimbledonu in premožnim ulicam obrobja Villagea, ki se je dotikal vsakdanjega jezera Rushmere pond. Zavil je na širok dovoz in šel mimo fontane na sredini – na kamniti osnovi je stal Kupido. Harry je odkorakal k vhodnim vratom, prižgala se je senzorska lučka. Bilo je pozno, že čez polnoč, vse luči v hiši so bile ugasnjene. Iz žepa je potegnil ovojnico in jo potisnil v skozi odprtino za pošto, slišal je, kako je mehko pristala na tleh. Najemodajalcu ta neposredni pristop morda ne bo všeč, a tako se bo Harry naslednje jutro vsaj izognil ponižujočemu srečanju z Nickom. In zdaj bo imel vsaj nekaj tednov mir. Ko se je vračal po dovozu, je spet šel mimo vodnjaka. Odpel je zadrgo in si olajšal mehur. Potem se je še zadnjič ozrl proti hiši in se odpravil v najeto sobico.

	Med hojo je iz žepa potegnil Ninino vizitko, ogledoval si je njeno mobilno telefonsko številko. Poslal ji je sporočilo. Čez nekaj minutk je dobil odgovor. Nasmehnil se je. Tokrat bo igral veliko previdneje.

	XXV.

	27. februar

	Amy je stopila na hodnik in globoko vdihnila, Lisa je bila tik za njo.

	»Vsi so tam,« je rekla in prijela Amy za roko.

	»In?« je odvrnila Amy. »Tako je še bolje. Vsi boste priče, ko se bo ujel na limanice.« Opazila je prijateljičin dvomeč pogled. »Zaupaj mi, Lisa, odvetnica sem. S soočenji imam izkušnje. Izvežbana sem, da zavoham natolcevanje.«

	Lisa je oklevala. »Kaj pa, če se motiš?«

	»Kaj pa, če imam prav? Hočem vedeti. Kako naj dovolim, da bi se nekaj takšnega vleklo še naprej?«

	Amy je odšla naprej po hodniku, lahko je slišala ostale, ki so se pridušeno pogovarjali. Nedvomno so govorili o njej. Kako se je zdela malce neuravnovešena, ko je vstala in odvihrala iz kuhinje. No, tudi oni bodo razburjeni, ko bodo slišali, kaj ima za povedati. Besni bodo, njena mama pa bo od groze prebledela. Ne bo mu dovolila, da bi jim še naprej lagal. Samozavestno je vstopila v kuhinjo in vsi so v hipu utihnili. Nepremično je motrila Jacka, ki jo je zlagano zaskrbljeno gledal. Amy je za sekundico obstala in pometla z nervozo. Zavedala se je, da jo vsi pričakujoče gledajo in se sprašujejo, le kaj bo povedala.

	»Ta moški,« je spregovorila Amy, »ni, kdor mislite, da je.«

	Opazila je Jackov zbegan izraz na obrazu, njene besede so ga medle. Kar naj ga, je pomislila Amy. Igra lahko, kolikor hoče. »Ni doktor Jack Stewart. Prevarant je.«

	Jack je odprl usta, napol nejeverno, napol hudomušno. »Oprosti, je to kakšna šala? Na moj račun?«

	»Kdo si?« je vprašala Amy in ga pozorno gledala.

	»Prosim?«

	»Vem, da nisi Jack Stewart. Nisi zdravnik in nisi moj fant.«

	»Amy, si v redu?« je vprašala Martha in stopila proti njej.

	Amy je dvignila roko in jo zadržala. »Mama, ne hodi mu preblizu. Ne vemo, kdo je.«

	Jack je molčal, zamišljeno je gubal čelo. »OK, ničesar ne razumem. Kaj se dogaja, Amy?«

	Potapkala se je po glavi in se bežno, a zmagoslavno nasmehnila.

	»Spomin se mi vrača,« je rekla. »Vse pogosteje in v vse večjem obsegu. In vem točno, kaj se je dogajalo za božič. Bila nisem niti blizu Lake Districta, temveč v Carigradu.«

	»Z Jackom si šla v Carigrad?« je vsa zmedena vprašala Martha.

	»Ne, mama, z Jackom nisem šla nikamor. Ta moški,« s prstom je pokazala nanj, »ni Jack. Sploh ne vem, kdo je. Svojega fanta sem si izmislila.« Grdo ga je gledala. »Kar zelo dobro veš. Nekako ti je uspelo izvedeti, postal si Jack Stewart in z lažmi prišel vse do sem. In izvedeti hočem, zakaj.«

	»Amy …?« Martha je svojo roko položila na Amyjino, zaskrbljeno jo je gledala.

	»Mama, prosim,« je odvrnila Amy, ne da bi umaknila pogled z moškega pred seboj. »Hočem, da mi pove, kdo je.«

	»Ljubi bog,« je dahnila Martha.

	Jack si je šel z roko skozi lase.

	»Ne vem, kaj naj rečem …«

	»Povej resnico,« je rekla Amy. »Potem obstaja možnost, da ne bom obvestila policije.«

	»Jack sem,« je prijazno, a tudi roteče izjavil. »Jack Stewart. Tvoj fant.«

	»Prenehaj lagati,« je bila odločna Amy. »Ne boš se izmazal.«

	Jack je nemočno iztegnil roke. »Ne lažem, prisežem.« Roteče je pogledal Martho in drugi punci.

	»Morda pa gre za nekak nesporazum,« se je oglasila Jenna.

	Amy se je zasukala na petah. »Nesporazum? V tej hiši je moški, ki ga ne pozna nobena od nas. Se ti ne zdi, da bi nas moralo vsaj malo skrbeti?«

	»OK, OK,« ji je pomirjujoče prigovarjala Martha, »vse nam povej. Tole nas je vse skupaj pošteno presenetilo. Zakaj si tako zelo prepričana, da Jack,« Amy je zgroženo pogledala, ker je njena mama opravičljivo gledala Jacka, »ni tvoj fant?«

	»Zato, mama,« je odvrnila Amy, »ker se spomnim.«

	Jacku se je zjasnilo obličje. »Je že v redu, mislim, da tole lahko razčistimo.«

	Amy je skoraj zavila z očmi.

	Jack je pokazal na vrata, iskal je dovoljenje. »Ali lahko grem …«

	Amy je pomislila. Če bo pobegnil, bo vsem naredil uslugo. Stopila je na stran. »Izvoli.«

	Jack je šel mimo nje in iz kuhinje.

	»Amy, kaj se dogaja?« je vprašala Martha, takoj ko je Jack odšel.

	»Poslušaj, mama, oprosti, ker sem ti lagala, ko sem se pretvarjala, da imam fanta. Mišljeno je bilo le začasno, nič slabega nisem hotela. Vsekakor pa nisem nikoli načrtovala ničesar od tega,« je še dodala in si grizla ustnico.

	Amy je slišala, da je Jack odšel po stopnicah navzgor, potem pa je vse potihnilo. Vanjo se je prikradel dvom, prešinilo jo je, da ga navsezadnje le ne bi smela pustiti samega. Kaj, če namerava kateri kaj storiti? Kaj, če je šel iskat orožje? Ozrla se je po kuhinji, zagledala je stojalo z noži. Približala se mu je.

	»Ne bi smeli priti sem,« je užaloščeno rekla Martha.

	»Kaj?« je odsotno vprašala Amy.

	Njena mati jo je potrto gledala.

	»Ta kraj. Nesrečo prinaša.«

	»To ni res, mama. Kraj ni kriv.«

	»Ne?«

	Amy se je trudila ostati preudarna.

	»Tudi oče je tukaj doživel veliko srečnih trenutkov.«

	»Tu je umrl! Te gore zahtevajo življenja.«

	Potem so zaslišale hitre korake na stopnicah. Amy se je napelo telo. Medtem ko so ostale polne pričakovanja strmele v vrata, je Amy tiho izvlekla nož in ga položila na pult ob sebi.

	»Imam ga,« je rekel Jack, ko je vstopil v kuhinjo. V roki je držal majhno plastično kartico.

	»Krasno,« je olajšano izjavila Martha. »Tule je Jackovo vozniško dovoljenje.«

	Jenna je stopila naprej in nastavila dlan. Jack je vanjo položil dovoljenje, Jenna pa si ga je ogledala. Skomignila je. »Ne zdi se ponarejeno.«

	»Si strokovnjakinja?« je zasikala Amy.

	»To ne, ampak … Sama poglej.«

	Amy je vzela vozniško dovoljenje, ki ji ga je molela Jenna. Videti je bilo pristno. Jackova slika, ime in naslov: Foxmore Crescent 2A , Battersea, London. Dovoljenje je odložila na pult.

	»Kje imaš potni list?« je vprašala.

	»Resno?« je vprašala Jenna.

	»Zakaj pa ne?« je odvrnila Amy. »Vozniško dovoljenje je mogoče zlahka ponarediti, potni list pa skoraj nemogoče. Da vidimo, kaj ima.«

	»Amy …« se je oglasila Lisa. »Razumem, da misliš, da je tvoj spomin v zvezi s tem, kdo naj bi bil Jack, jasen …«

	»Ne mislim, vem,« jo je prekinila Amy, a zvenela je manj prepričljivo.

	»Prosim, ne počni tega, ljubica,« je pripomnila Martha, bila je globoko pretresena.

	Amy se je ozrla po dvomečih in zaskrbljenih obrazih. Iznenada je morala oditi iz kuhinje. Odkorakala je mimo njih, s kavlja na hodniku vzela bundo, si obula snežke in odšla iz koče.

	XXVI.

	27. februar

	Amy je opotekajoče gazila debel sneg, globoko je dihala, da bi ji hladen zrak zbistril čute. Hodila je proti zadnjemu delu hiše, koraki so bili mučni, kajti sneg ji je segal vse do kolen, ponekod še više. Šla je mimo bazena in se odpravila naprej po dolini. Z vseh strani so jo obdajale gore, neskončna divjina, Amy je bila zgolj pikica sredi morja beline.

	Hotela si je zjasniti misli. Jack je pokazal vozniško dovoljenje. In? Kar je rekla, je bilo res – na spletu si ga zlahka dobil. Ni dokazovalo, da je tudi v resnici Jack Stewart. Jack Stewart sploh ne obstaja, se je opomnila.

	Toda kako je ta moški v hiši izvedel, da si je svojega fanta izmislila?

	Tega ni vedela. Šla je še malce naprej. Gazila je navkreber, napor jo je utrujal.

	In kako je ta moški v hiši poznal vse podrobnosti o njej, kako je vedel za njeno zvezo z izmišljenim Jackom Stewartom?

	Amy ni vedela.

	Kako je vedel, da bo ta teden s prijateljicama v Val d'Iserju?

	Ni vedela.

	Kaj hoče?

	Bila je izmučena, moč v nogah ji je pošla in sesedla se je v sneg. Zakaj se ne morem spomniti? Nemoč jo je spravljala ob pamet. Zgrabila je pest snega in si ga vrgla v obraz. Zakaj me je zapustila pamet? Pobrala je še več snega in si z njim zdrgnila lica in oči. Zakaj me je pustila na cedilu? Koža jo je pekla, zato je prenehala. Z obraza si je poskusila odstraniti sneg, toda rokavice so ga bile polne, zato je poskusila z laktjo, a je bilo samo še huje. Lica so jo bolela.

	Sonce se je spustilo za eno od gora, rožnato-zlati žarki so obsijali vrh nasproti stoječe gore. Prizor je bil prečudovit, hkrati pa je krasota narave v Amy zganila občutek globoke osamljenosti. Že čez nekaj trenutkov se bo svetloba spet spremenila. Že zdaj, med opazovanjem, so odtenki bledeli, postajali temnejši.

	Če je Amy imela prav glede goljufa v hiši, potem je morala sprejeti še eno dejstvo. Da nima fanta. Da ga sploh ni imela. Bila je samska in nezaželena, in tako je bilo zadnjih pet let. Amy je prizadel občutek neuspeha in nezaželenosti, bil je okrutno silen. V grlu jo je začelo stiskati, sililo jo je na jok. Ne, se je strogo oštela, nobenega samopomilovanja. Tega moškega poznaš komaj dva dni, pa se poglej, kako ti je omrežil srce. In bilo je še toliko huje, je razmišljala, ker je bila ona, Amy Kennedy, tako zelo ponosna nase, da je znala prepoznati lažnivce in prevarante. Če je bil moški v hiši eden od njih, kot je verjela, ji je spodletelo na celi črti. Opazila ni ničesar. Obraz je zakopala v dlani. Celo spala je z njim. Sprejela je njegovo zgodbico o enkratnem seksu in ga spustila v svojo posteljo. Kar slabo ji je postalo.

	Nad seboj je zaslišala zvok, uho prebadajoč krik, da je morala pogledati navzgor. Zagledala je ptico, ki je jadrala v pasu toplega zraka, srce ji je začelo biti hitreje, ko je prepoznala orla. V pojemajoči svetlobi je napenjala oči, hotela se je prepričati, ali je zlati, potem pa je uzrla široko razprta krila, eden poslednjih sončnih žarkov se je ujel vanje in perje je zlato zasijalo. Preplavila jo je nova energija, vstala je in zrla v nebo. Morda pa je njen orel, tisti, ki ga je videla, ko je svobodno jadrala po zraku. Občutek je že imela takšen. In zato se je počutila manj osamljeno. Gledala je orla in uživala v njegovi prisotnosti, dokler se ni spremenil v zgolj temno senco na nebu. Potem pa je svetloba povsem izginila, stemnilo se je in ni ga mogla več videti.

	Čas je, da se vrne.

	Ne več, je pomislila. Zdaj, ko se ji je spomin začel vračati, je Jack ne bo mogel več vrteti okoli prsta.

	XXVII.

	27. februar

	Večerja je bila nadvse čudaška. Jack je bil tih, vsake toliko je pogledal Amy, kot bi meril, kaj čuti do njega. Zaradi tega je bila Amy jezna. Te šarade je imela vrh glave, pa tudi očitnega vpliva, ki ga je imela na ostale. Njeni prijateljici sta skrbeli za vzdušje, kar tako v tri dni sta klepetali, a bilo je jasno, da ne vesta, kaj bi bilo najbolje narediti. Njena mati jo je prizadeto opazovala, tu in tam je sočutno pogledala Jacka.

	Amy je čutila, da se Jack smili vsem po vrsti. In to jo je samo še bolj jezilo. Zdelo se je, da ji nobena ne verjame. Bilo je preveč neverjetno in prezapleteno. Zanje je bilo lažje držati se manj naporne poti. Njih ni bogve kam nosila luna. Amy je plašilo, ker so mu bile vse tri tako zlahka pripravljene verjeti, četudi samo, dokler ne bi bile prepričane. Medtem pa se lahko zgodi karkoli. Med njimi je bil tujec, kukavica v gnezdu. Zdaj ga je pogledala. Sedel je na drugem koncu mize, Amy pa je spet presenetilo, kako zelo čeden je. Gledala ga je, kako uglajeno vrti vilice s špageti, preden jih ponese v usta. V usta, ki so se dotikala njenih, z roko, ki se je dotikala njenega telesa.

	Pogledal je gor in ujel njen jezen pogled. Skrušeno ji je zrl naravnost v oči.

	»Oprostite za trenutek,« je rekel in vstal. Vidno razburjen je odšel od mize in iz kuhinje.

	Amy je opazila, da vse tri gledajo za njim in ko je za seboj zaprl vrata, so hkrati slišno zavzdihnile. Vljudnega pretvarjanja je bilo konec, napetost je končno popustila.

	»Skrbelo ga je zate,« je spregovorila Martha.

	Amy je pogledala mater. »Prosim?«

	»Prej ko si šla ven in se je začelo temniti. Hotel je iti za tabo.«

	»No, vesela sem, da ni.«

	»Kaj ti je? Ali ni lepo imeti nekoga, ki je skrben?«

	»Mama, samo pretvarja se.«

	»Le zakaj bi se nekdo pretvarjal, da je tvoj fant,« – Amy ni bil všeč materin poudarek na 'tvoj', kot da bi bilo to, da si njen fant, izjemno naporno – »in že več dni igral, da mu je zate iskreno mar?«

	»Poslušaj, razumem, da težko verjameš. Vem, da je težko dojeti. Vendar je lažnivec.«

	Martha je odložila vilice, žalost ji je pomračila obraz. »Izgubila ga boš,« je rekla. »Kot si izgubila Richarda.«

	Amy je silovito vdihnila. »Si me sploh poslušala?« Obrnila se je k prijateljicama. »Lisa, Jenna, vidve mi verjameta, kajne?«

	Nobena ni takoj odgovorila.

	»Super,« je dahnila Amy. »Naravnost super.«

	»Včasih ti je težko verjeti,« je tiho pripomnila Jenna.

	»In kaj naj bi to pomenilo?«

	Lisa, ki je sedela ob njej, jo je pomirjujoče prijela za roko.

	»Amy, ne gre za to, da ti ne verjamemo, le to je, da je potrebno … upoštevati veliko dejavnikov. Vem, da tega nočeš slišati, toda povsem mogoče je, da so se zaradi padca tvoji spomini popačili.«

	Amy ji je odtegnila roko. Potrto jih je gledala. »Lepo je vedeti, da ste na moji strani.«

	»Ne gre za to, na kateri strani smo, pač pa …«

	Vse oči so se obrnile k vratom. Jack se je vrnil.

	»Družba,« je spregovoril, »mislim, da bo najbolje, da grem.«

	»Kaj?« je vzkliknila Martha.

	»Nočem povzročati nemira, še najmanj Amy, zato bo najbolje, da sedem na letalo in se vrnem v Veliko Britanijo. Da dam Amy malce prostora. Zadevo lahko uredimo kasneje doma. Nič se ne mudi, stal ji bom ob strani, dokler bo potrebno.«

	Sledila je tišina. Vsi so gledali Amy.

	»Zelo domiselno od tebe,« je pripomnila. »Še posebej ker veš, da so vsa letališča zaprta.«

	»Amy!« je bila ogorčena Martha. »On se vsaj trudi narediti pravo stvar.«

	»Mama, pravo stvar bi naredil, če bi nam povedal resnico. Ali še bolje, če si ne bi nikoli izmislil tega svojega lika.«

	»Mislila sem, da si si ga ti izmislila …« je zamrmrala Martha.

	Amy je razburjeno odrinila stol in vstala. »V sobo grem.«

	Odvihrala je iz kuhinje, za njihove poglede se ni zmenila. Odšla je v svojo spalnico in zaprla vrata. Potem se je s hrbtom naslonila nanje, napol je pričakovala, da bo na drugi strani slišala trkanje, da ji bo Jack sledil.

	Srce ji je silno razbijalo.

	Prijela je ključ in ga obrnila, da je glasno škrtnilo.

	XXVIII.

	28. februar

	Amy se je predramila, zaslišala je tapkajoč zvok. Odprla je oči. Spet ga je zaslišala, nežno trkanje. Telo se ji je napelo, bila je strašno utrujena. Zvečer je še dolge ure bedela, v mislih je znova in znova premlevala, kar je vedela in česar ni vedela. Trkanje se je spet ponovilo. Amy je sedla v postelji in pogledala na uro na mobilniku. Vsa osupla je strmela v zaslon, bilo je že čez deveto.

	Spet je zaslišala trkanje, tokrat ga je pospremil nežen glas. Lisin.

	Amy je vstala, odšla k vratom in jih odprla.

	Na Lisinem obrazu se je narisalo presenečenje, Amy pa si je z roko poravnala lase.

	»Pravkar sem se zbudila,« je rekla.

	»Naporna noč?«

	»Slabo sem spala.« Amy je oprezno pogledala čez Lisino ramo. »Kje je Jack?«

	Lisa je skomignila.

	»Ne vem.«

	»Je ostal tukaj?«

	»No, ven ga nismo mogle vreči. Zvečer je spet začelo snežiti. Bila je tema, nobenih taksijev, nobenih letov.«

	Amy je togo obstala. Joj, kako je utrujena. Zadržala je zeh. »Si mi prišla povedat, da sem zmešana?« je kljubovalno vprašala.

	»Sploh ne. Mislila sem, da bi malce raziskovali. Opravili nekaj telefonskih klicev. Če praviš, da si si Jacka izmislila, potem mora obstajati kak dokaz.« Lisa jo je potisnila proti kopalnici. »Pojdi se oprhat, potem pa se bova lotili dela.«



	»Poglej,« je rekla Lisa in Amy pokazala sliko na njenem telefonu. Bil je posnetek šopka za valentinovo, ki ga je Amy naložila na Facebook – vrtnice, za katere je ponosno izjavila, da ji jih je poslal Jack.

	Lisa je fotografijo povečala.

	»Poglej, sama se prepričaj.«

	Amy je vzela telefon in pogledala fotografijo, megleno podobo vizitke na sredini šopka. Sporočilo, ki ga je dodala cvetličarka. Na vizitki je bilo ime cvetličarne.

	»Kaj naj pogledam?«

	»Ime cvetličarne, morda imajo podatek, kdo je kupil šopek.«

	Amy je upajoče pogledala prijateljico. S tresočimi rokami je poguglala cvetličarno, potem pa je zaslon na njenem mobilniku zmrznil. Nepotrpežljivo je vzdihnila.

	»Kaj pa je?«

	»Telefon me spet jezi.«

	Lisa ji je ponudila svojega.

	»Mojega vzemi.«

	Amy ga je hvaležno vzela in poiskala telefonsko številko cvetličarne. Telefon si je prislonila k ušesu in čakala. Srce ji je kar poskočilo, ko se je nekdo oglasil.

	»Živijo … sem Amy Kennedy. Zanima me, ali bi mi lahko pomagali … 14. februarja ste mi poslali šopek. Ja, tako je, na Cedar Street v Earlsfieldu.« Pomolčala je. »Mi lahko poveste, kdo je plačal šopek?« Nervozno je pogledala Liso. »Plačano je bilo z gotovino?« Obraz ji je upadel. »Se spomnite, kdo ga je kupil? Moški ali ženska?« Pokrila je sprejemnik in Lisi prišepnila: »Tisti dan ni delala, vprašala bo sodelavko. Ja, tukaj sem. Oh. Ste prepričani? No, vseeno hvala.«

	»Torej?« je vprašala Lisa.

	»Njena sodelavka se ne spomni. Za valentinovo so imeli veliko naročil.«

	»Potem pa poskusiva s čim drugim,« je predlagala Lisa. »Kaj pa hotel na Laku? Tam zagotovo hranijo podatke. Kako se je že imenoval?«

	Amy ji je povedala in poiskali sta telefonsko številko. Poklicala je in receptorko vprašala, ali je bila za božič na njeno ime najeta soba. »Pravi, da ne,« je Amy poročala Lisi.

	»Kaj pa na Jackovo?«

	Amy je vprašala. Poslušala je odgovor, se zahvalila in prekinila zvezo.

	»No?« jo je priganjala Lisa.

	»Sobo je najel neki gospod Stuart in ne Stewart,« je povedala in s privzdignjenimi obrvmi gledala prijateljico. »Zveni enako, a se različno črkuje. Torej ni bil on. Kar pomeni, da nisva bila tam.«

	»To še ni neizpodbiten dokaz,« je ugovarjala Lisa. »Kaj pa, če so oni napačno zapisali priimek?«

	»Nisva bila tam,« je ponovila Amy.

	»Ti je povedala naslov?«

	»Ne sme,« je odvrnila Amy, »zaradi varovanja osebnih podatkov.«

	Telefon je jezno vrgla na posteljo in odkorakala k oknu, Lisinega pomilovalnega pogleda ne bi prenesla. Kar občutila je lahko prijateljičine valove sočutja, ki so se širili po sobi, ker si je Amy na vse kriplje prizadevala dokazati nekaj, česar ni bilo mogoče dokazati.

	Ampak Amy je bila prepričana, da se ne moti. Počutila se je ujeto v lastni pasti. Ena majhna laž, ki jo je izrekla, ena majhna potegavščina, da bi si olajšala življenje, pa poglej, kako je ušla izpod nadzora. Bila je napeta, ovedela se je, da se krčevito oklepa okenske police. Roke je umaknila z nje. Zagotovo obstaja nekaj, kar lahko dokaže, da nekdo laže. Strmela je skozi okno, vse bolj jo je premagoval občutek nemoči. Postala je zamorjena, spet je pomislila na globoko zakopan grozni občutek, ki jo je plašil.

	»Še nekaj je,« je rekla Lisi.

	»Nadaljuj.«

	»Moji spomini … ti, ki so se vrnili. Glede enega imam grozen občutek …«

	»V zvezi s čim?«

	»Ne vem, v tem je težava. Vem le to, da se je zgodilo nekaj grozljivega.«

	»OK …« Lisa je skomignila. »Čez čas se boš najbrž spomnila.«

	Amy je prikimala. Ni ji bilo všeč, kako je ta reč kot slabo znamenje visela nad njo. Bala se je je.

	»Ljubi bog,« je vzkliknila Lisa. »Tvoj telefon. Seveda! Le kako sva pozabili? Sporočila. Jackova.«

	 Amy se je obrnila in pogledala svoj telefon. Sporočila. Kdo za vraga jih je poslal, če jih ni Jack?

	»Poklicati moraš to številko,« je rekla Lisa.

	Res mora? Amy se je obotavljala, iskala je izgovor. Kako je lahko pošiljala sporočila osebi, ki ne obstaja, in jih od nje prejemala? Za hip se je povrnil osamljen delček spomina, a je takoj spet izginil. Kaj je bilo tole? Poskusila ga je spet najti, a se ni prikazal. Lisa je pričakujoče čakala, Amy ni preostalo drugega, kot da pokliče.

	Poklicala je Jackovo mobilno številko. Poslušala je zvonjenje. In potem se ji je počasi posvetilo. V koči je zvonil telefon. Lisa je vstala in odprla vrata sobe, zvonjenje je takoj postalo glasnejše. Prihajalo je iz Jackove sobe.

	Amy je hitro prekinila zvezo.

	»To je bil Jackov telefon,« je rekla Lisa. »V sobi ga ima.«

	»To ni mogoče,« je ugovarjala Amy. »Jack ne obstaja.«

	Delček spomina se je spet pojavil, kot bi se hotel prebiti skozi zaprto okno, potem pa je znova izginil. Amy je postajala obupana.

	»Amy …« Lisa je proti njej iztegnila roko.

	»Pravim ti, Lisa, da je res. Izmislila sem si ga. Spomnim se, da sem si ga.«

	Lisa jo je zaskrbljeno gledala.

	Amy jo je jezno motrila. »Niti ne omeni je.«

	»Česa?«

	»Besede na p,« je zagodrnjala Amy.

	»Žal mi je, Amy,« je nežno dejala Lisa. »Glej, to je zelo pogosto. Veliko žrtev udarcev v glavo trpi zaradi izpadov nezaupanja.«

	»Nisem paranoična,« je ugovarjala Amy. »In nisem žrtev.«

	Potem je Lisa odšla, rekla je, da bo vsem pripravila zajtrk.

	Amy se je počila na posteljo. Tako osamljeno se ni še nikoli počutila. Bilo je očitno, da ji nihče ne verjame. Zavedala se je, da je njeni zgodbi težko verjeti, ampak nekje mora obstajati kakšen dokaz. Globoko je vdihnila in zaprla oči. Misli, se je priganjala. In potem se je spomnila.

	Sestre v bolnišnici. Jack je rekel, da jo je obiskal. Rekel je, da je govoril s sestro Morgan. Amy se je je živo spominjala, njenih rdečih las, energičnosti. Če je ta moški spodaj resnično prišel v bolnišnico, potem bi ji lahko sestra Morgan o njem povedala nekaj, kar bi osvetlilo celotno zadevo.

	Amy je poklicala v bolnišnico St. George, opomnila se je, da ne sme biti razočarana, če sestre Morgan ne bo v službi. Vendar je bila. Amy je navdušeno pokončno sedla in pojasnila, kdo je.

	»Ja, spomnim se vas,« je rekla sestra Morgan. »Dobro okrevate?«

	»Spomin se počasi vrača, po delčkih,« je povedala Amy. »Vendar pa sem vas hotela vprašati nekaj v zvezi s časom, ko sem bila v bolnišnici.«

	»Poskusila vam bom pomagati,« je odvrnila sestra Morgan.

	»Obiskal me je moj fant,« je nadaljevala Amy. »Jack Stewart. Naslednji dan po sprejemu, v soboto. Rekel mi je, da je prišel, ker pa je bil čas obiskov mimo, ga niste spustili k meni.«

	»Naj pomislim. Ja, spomnim se ga. Zamudil je le za nekaj minutk, vendar imamo stroga pravila. Prišel je dopoldan, zato sem mu predlagala, naj se vrne kasneje.«

	Amy se je namrščila. »Dopoldan? Mislila sem, da je prišel popoldan.«

	»Ne, prišel je dopoldan.«

	»Ste prepričani?«

	»Popolnoma. Moja izmena se je končala po kosilu, če bi prišel popoldan, ga sploh ne bi videla.«

	Amy je nekaj zamrmrala, češ da se je zmotila, potem se je sestri zahvalila in odložila telefon.

	Legla je nazaj na posteljo in poskusila dojeti, kaj je prav-kar slišala. Jack je rekel, da je prišel v bolnišnico v soboto popoldan. Kaj točno je rekel? Spomnila se je njunega pogovora izpred dveh dni, potem ko sta prišla iz bazena. Pogovarjala sta se v kuhinji. Povedal ji je, da je prišel v bolnišnico St. George. V soboto pozno popoldan. Zatem ko si mi poslala sporočilo. Tja sem pohitel takoj, ko sem izvedel …

	Ampak sestra Morgan je bila odločna, da je Jack prišel dopoldan. Zvenela je povsem prepričano.

	Ampak takrat sploh še ni vedel, da se je ponesrečila.

	In Amy je vedela, da mu je sporočilo poslala šele v soboto popoldan.

	Kako je potem že dopoldan vedel, da sem v bolnišnici?

	Takrat so le tri osebe vedele, kje je. Njena mati, Lisa in Jenna.

	XXIX.

	1. februar

	Harry je začutil poljub. Zganil se je in se predramil, občutek gladkih rjuh je bil prijeten. Odprl je oči in zagledal Nino, ki se je sklanjala nadenj. Nosila je poslovno obleko, lase je imela urejene, bila je naličena.

	»Jutro, zaspanček,« je dejala.

	Iztegnil je roko, da bi jo potegnil k sebi v posteljo, a se je izmuznila.

	»Niti pod razno. Iti moram. Dogovorjena sem s stranko.«

	Harry si je pomel oči. »Zakaj me nisi zbudila?«

	»Ves teden si delal pozno v noč, pa sem te pustila malce poležati.«

	Harry je pomislil. To je pomenilo, da nima nič proti, če ostane sam v njenem stanovanju. Tokrat bo prvič. Počasi sta se prebijala skozi litanije vsega, kar je bilo 'prvič' v njuni zvezi. Prvi zmenek, prvi poljub, prvi seks. Od večera v baru sta se sestala petkrat – Harry je vsakič pazil, da ni pokazal preveč zanimanja. Dobro se je zavedal, da ni dobro, če si preveč dosegljiv, ampak uspešne karieristke svoje življenje povečini posvečajo služenju denarja in jim je bilo v uteho, če se jim vsaj za nekaj ni bilo treba preveč boriti.

	Pretegnil se je.

	»Si prepričana?«

	»Seveda.«

	Toda Harry je v njenem glasu zaznal rahlo negotovost. In natančno je vedel, kako se mora odzvati.

	»Hvala.« Pogledal je na uro. »Ampak tudi jaz imam ob desetih sestanek s potencialnim dobaviteljem.« Odgrnil je odejo. »Samo pod tuš skočim.«

	Nasmehnila se je, pomirjeno, vedel je, da se bo. Ko je šel mimo nje proti kopalnici, ga je lopnila po hrbtu.

	»Ko boš odšel, samo zapri vrata za seboj,« je rekla, potem pa vzela jakno in torbo.

	Poljubil jo je. »Čudovit dan ti želim.«

	»Hvala enako.« In je odšla.

	Harry je poslušal, dokler ni slišal, da so se vhodna vrata zaprla. Potem je malce odstrl zaveso in gledal za Nino, ki je v jutranjem hladu hodila navzdol po ulici.

	Spet se je ozrl k postelji. Mikala ga je … a čakala ga je veliko pomembnejša naloga.

	Stuširal se je in šel v kuhinjo. Na pultu je zagledal prestižen kavni avtomat in pomislil, da bi si bilo lepo pripraviti skodelico kave. V posodi za kruh je bila rustikalna štruca. Odrezal je dve rezini, ju popekel v toasterju ter namazal z maslom in marmelado iz hladilnika.

	Zajtrk je odnesel v dnevno sobo. V Nininem stanovanju je prespal šele drugič in zdelo se mu je zelo zaupljivo od nje, da ga je v njem pustila samega. S prsti je drsel po policah, ogledoval si je fotografije, knjige in okrasje. Tam je bil tudi namizni koledar, prelistal ga je. Na njem so bili označeni rojstni dnevi: Kirsty, Amelia, mama in tudi 'JAZ'. Čez dva meseca bo eno leto starejša. Ozrl se je po sobi. V niši ob kaminu je stala lesena komoda. Sklonil se je in odprl vratca. V njej so bile mape, zložene ena na drugo. Izvlekel je eno, v njej so bili dokumenti, podrobnosti o naložbah. Listal je papirje in debelo gledal zneske. In koliko jih je bilo. Na grobo je ocenil, da skupaj predstavljajo šestmestno številko. Potem je našel potrdilo o bančnih obveznicah – Nina je vanje naložila maksimalni znesek, petdeset tisoč funtov. Njeno premoženje je znašalo približno pol milijona funtov. Povrhu vsega je imela še podjetje in stanovanje, v katerem je pravkar bil. Harry je pomislil, koliko še znaša hipoteka zanj. Odprl je naslednjo mapo, če bi morda v njej našel podatek. Ko ga je našel, se je nasmehnil. Skoraj jo je že odplačala – dolg je znašal le še trideset tisoč funtov, stanovanje pa je bilo vredno dvajsetkrat toliko.

	Mape je skrbno pospravil, potem je vstal in se pretegnil. Morda pa si bo navsezadnje le privoščil počitek.



	Zbudilo ga je obračanje ključa v ključavnici. Potreboval je trenutek, da se je ovedel, kje je, potem pa je skočil iz postelje, kot bi gorela. Fak! Fak! Zakaj hudiča je tako kmalu nazaj? Ves dan je naj ne bi bilo. Poravnal si je lase in postlal posteljo. Vzel je svoj telefon in odšel v kopalnico. Dve minuti kasneje je potegnil vodo. Ko je prišel ven, je v spalnici stala Nina, bila je vidno vznemirjena.

	»Hej,« je nežno rekel. »Kako je potekal sestanek?«

	»Dobro,« je odvrnila. »A nisi rekel, da se ob desetih dobiš z dobaviteljem?«

	»Klical me je in odpovedal. Menda je nekaj pomešal, hkrati se je dogovoril za dva sestanka. On je na izgubi, ker pa v doglednem času nima prostega termina za novi sestanek, se bom najbrž odločil za konkurenta.« Zavedal se je svojega blebetanja, podal ji je čisto preveč podrobnosti.

	Sumničavo ga je gledala. Jakno je vrgla na posteljo, on pa je pogledal v tisto smer, upal je, da je ne bo takoj pobrala in občutila toplote postelje, v kateri je še pred petimi minutami spal.

	»Ura je skoraj ena,« je rekla.

	»Ja, vem. Ob dveh imam še en sestanek, tokrat v mestu, zato sem ostal kar tukaj. Upam, da te ne moti. Saj veš, kako je po koncu tedna.«

	Molčala je.

	Harry je opravičljivo dvignil roke. »Oprosti, nisem hotel preseči tvojega gostoljubja. Oziroma moral bi vsaj preveriti, ali ti je OK. Ti poslati vsaj sporočilo. Oprosti.«

	Njene poteze so se rahlo omehčale. »Ni to, pač pa … Le to je, da nisem pričakovala, da boš tukaj.«

	Tudi jaz nisem pričakoval, da bom videl tebe, je pomislil Harry. »Kot sem rekel, če bi ti poslal sms, presenečenja ne bi bilo.« Izkoristil je trenutek in stopil k njej. Pobožal jo je po licu in jo poljubil. Ni se umaknila. »Ko sva že pri presenečenjih,« je rekel, »uspelo mi je dobiti vstopnici za gledališče Globe za 10. april. Vesel bom, če boš šla z mano.«

	»Desetega?« Nasmehnila se je. »Takrat imam rojstni dan.«

	Hlinil je presenečenost. »Resno? Vau.« Spet jo je poljubil. »Torej, bova šla?«

	»Prav. Hvala.« Nagnila se je k njemu in ga cmoknila na lice. »Boš ostal na kosilu?«

	»Rade volje bi, a me čaka sestanek.«

	Ko so se vrata Nininega stanovanja za njim zaprla, je začutil val zmagoslavja. Globoko je vdihnil mrzel zrak in počasi izdihnil. Nasmehnil se je. Malce naprej po ulici je na klopi sedel moški v obleki, kodraste lase je imel čedno počesane. Zaznal je Harryjev pogled in ga pogledal. Harry mu je prikimal, občutek zadovoljstva je bil pripravljen deliti z vsemi. Moški je pogledal proč, Harry pa se je odpravil v nasprotno smer, počutil se je kot prerojen. Zamalo ga je ujela, vendar ga ni! Bil je nepremagljiv, bil je nedotakljiv. In po tem občutku je hrepenel, tako se je počutil nekoč. Pogrešal je navdušenje, ob katerem je bil enoličen vsakdan znosnejši. Zazrl se je navzgor v jasno sinje nebo in prvič po več mesecih se je počutil resnično živega.

	XXX.

	28. februar

	Amy se je spuščala po stopnicah in napenjala ušesa. Iz kuhinje so prihajali glasovi, zavohala je popečeno slanino in prešinilo jo je, da je izjemno lačna.

	Ko je odprla vrata, sta Lisa in Jenna takoj utihnili. Amy ju je ošinila s pogledom, vedela je, da sta jo ogovarjali. Zanimalo jo je, ali ji kaj prikrivata, kaj sploh vesta. Je bila katera od njiju po nesreči v stiku z Jackom? Kako? Kdaj? Je Lisa vedela, da med jutranjim poizvedovanjem ne bosta prišli do nobenega zaključka?

	»Imata kaj viška slanine?« je vprašala Amy.

	Jenna, stala je pri štedilniku, je pogledala ponev. »Seveda. Boš zraven kečap?«

	»Ja, prosim. Kje sta mama in Jack?«

	»Ne vem,« je odvrnila Lisa.

	»Danes ju še nisva videli,« je rekla Jenna.

	»Sta v svojih sobah?« je zanimalo Amy.

	»Mislim, da ne. Ko sem prišla iz svoje sobe, so bila vrata spalnice tvoje mame odprta.«

	»Torej … sta šla kam skupaj?« Amy ni mogla skriti zaskrbljenosti.

	Lisa jo je pogledala. »Je kaj narobe, če sta šla?« je previdno vprašala.

	»Ja!« je izbruhnila Amy. »O njem ne vemo ničesar.«

	Amy je opazila, da sta se Jenna in Lisa bežno spogledali.

	»Prepričana sem, da je vse v redu,« je rekla Lisa.

	»Sendvič je pripravljen,« je izjavila Jenna, v rokah je držala krožnik z bageto s slanino.

	Do nje sta se obnašali, kot bi bila nepredvidljiva, neuravnovešena. Okoli nje sta hodili kot po jajcih. Amy je vzela krožnik in sedla za zajtrkovalni pult, molče je jedla. Mame ni bilo v hiši. Jacka tudi ne. Če zaradi tega Lise in Jenne ni skrbelo, je to pomenilo, da ji ne verjameta. Spet je pomislila na to, da je Jack vedel za njeno nesrečo, še preden mu je v bolnišnici poslala sporočilo. Mu je povedala katera od njiju? Zakaj? Kako je dobila njegovo telefonsko številko?

	Amy je sklenila, da bo takoj po zajtrku poklicala mamo. Šla bo gor v svojo sobo in jo poklicala od tam. S kotičkom očesa je opazila, da sta se Lisa in Jenna znova spogledali. Bili sta vidno v skrbeh, a skrbelo ju je za napačno osebo. Razmišljati bi morali o Jacku, vse skupaj bi se morale paziti njega. Jack naj vaju skrbi, bi najraje zavpila, z mojim razumom ni nič narobe!

	Spet je zagrizla v sendvič, slan okus je prekinil tok njenih misli. Bil je intenziven. Okus ji je nekaj sporočal. Kaj? V mislih je zagledala prizor. Bila je v svojem stanovanju. Nikamor se ji ni mudilo, bila je sproščena. Bil je vikend. Pripravljala si je zajtrk, popekla je slanino in jo dala med dve rezini z maslom namazanega kruha. Sendvič je odnesla v dnevno sobo in sedla na kavč, še vedno je bila v pižami. Bil je že pozen dopoldan. Po napornem tednu, delala je do desetih, enajstih zvečer, si je privoščila daljši spanec.

	Medtem ko je jedla, je razmišljala, kaj bo počela čez dan. Bil je jasen in mrzel januarski dopoldan, a načrtov za konec tedna še ni imela, ves teden sploh ni imela časa za razmišljanje. V galeriji Tate Modern je bila sodobna razstava in Amy je pomislila, da bi poklicala Liso in Jenno ter preverila, ali bi se ji katera hotela pridružiti. Oklevala je. Včasih je imela občutek, da se vsiljuje v njuno družinsko življenje, kot še vedno samsko dekle, ki se zanaša na družbo prijateljic, medtem ko imata onidve polno življenje in prosti čas preživljata z možema. Bila je edina od trojice, ki je bila večno brez načrtov, ni pa hotela, da bi bilo videti, kot da brez njiju ne more. Kakorkoli, je pomislila, tako ali tako bi zdaj morala hoditi na zmenke z Jackom in uživati v prvih trenutkih romance. Če bi poklicala Liso ali Jenno, bi morala pojasniti, zakaj je prosta.

	Amy je zavzdihnila. Imeti namišljenega fanta je imelo svoje prednosti in slabosti. Verjetno je bilo nekoliko podobno resnični zvezi, je razmišljala, ironije se je zavedala. Morda pa bo šla sama na razstavo. Ampak to pomeni, da mora spet potovati v London, po celotedenski vožnji sem in tja se tega ni veselila. Sama bo sedela najprej na vlaku, potem še na podzemni. Med ogledom razstave se ne bo mogla z nikomer pogovarjati. Z nikomer ne bo mogla razpravljati o slikah. In kakšno izbiro je imela? Naj gre sama v kino? Ostane doma in gleda televizijo, dokler ne bo kratkotrajno zimsko sonce zašlo, ne da bi sploh šla iz stanovanja? Amy je sprevidela, da je po garaškem tednu utrujena, imela je občutek, da se razen službe v njenem življenju dogaja zelo malo, da večino prostega časa molče preživi v stanovanju, kjer se je počutila skrajno osamljeno. Naj gre ven ali naj ne gre ven? Prešinilo jo je, da je ujeta v krogu neodločnosti, in v njem se je znašla pogosto, ker je sama sebi dajala vzpodbudo, da se je prepričala iti ven in nekaj početi.

	Zazvonil ji je telefon. Z zanimanjem je sedla pokonci. Morda pa je to odgovor na njeno oklevanje. Pogledala je na zaslon, bila je mama. Amy si ni mogla pomagati, da ne bi bila rahlo razočarana.

	»Živijo, mama,« se je veselo oglasila.

	»Jutro,« je rekla Martha, »ali je že popoldan?«

	Materin glas zveni malce obtožujoče, je zmedeno pomislila Amy. Za hip jo je prešinilo, da njena mati vidi, da je dolgo spala, ampak to je bilo nemogoče. Je bilo sploh važno? Odločila se je, da se za provokacijo ne bo zmenila.

	»Kakšen je tvoj konec tedna?« je vprašala Amy. Zdelo se ji je, da njena mama omahuje z odgovorom.

	»V redu,« je rekla Martha. »Domnevam, da si z Jackom?«

	Amy je pomislila. Če reče ja, potem bo dobila razlog, da telefonski klic skrajša. Toda zaradi laganja je v bistvu imela slabo vest.

	»Trenutno ne,« je odvrnila.

	»Oh.« Tišina, ki je sledila, je bila polna pričakovanja. »Kdaj ga bom spoznala?«

	»Kmalu.«

	»Kmalu kdaj?«

	»Ne vem, mama.«





»Več kot mesec je že, odkar se dobivata.«

	Se je Amy samo zdelo, ali je njena mama res nekoliko vlekla besede? Stisnilo jo je pri srcu. »Saj to še ni dolgo, mama.«

	»Saj vem, da je nov in da je vse polno navdušenja, a življenje kljub temu teče dalje, veš.«

	O čem govori? »Ja … seveda teče dalje,« je odvrnila Amy. »Kaj se dogaja?«

	Martha je pomolčala. »Deveti je.«

	»Ja,« je nadvse vsakdanje izjavila Amy, potem pa se je svojega kiksa ovedela. Po hrbtu jo je zmrazilo. Sranje. Pozabila je. Ne, to ni bilo povsem res. Pozabila ni nikoli, ne tam, kjer je bilo pomembno, v svojem srcu, v svoji duši, je pa pozabila na datum – dela polni dnevi so zasenčili vse drugo, datum se ji je izmuznil.

	»Amy, danes je deset let.«

	Amy se je prijela za glavo. Deset let. V materinih očeh bo zato še toliko huje, ker je pozabila. Velika obletnica. Zato je bila bolečina še toliko večja.

	»Pred desetimi leti je umrl tvoj oče.«

	»Vem, mama,« je nežno rekla Amy.

	»Poklicala pa nisi.«

	»Žal mi je, mama, resnično mi je žal.« Amy je vedela, da ne bo nič bolje, ne glede na to, kaj poreče, storjenega ne bo mogla spremeniti. Slaba hči je. »Si v redu? Kaj počneš?«

	»Doma sem. Sama.«

	»Si želiš družbe?«

	»Ne, ne, nič ne spreminjaj načrtov. V redu sem. Bi pa bilo lepo, če bi te kmalu videla.«

	»Seveda. Prihodnji vikend?«

	»To bi bilo čudovito.«

	»Super, torej sva zmenjeni. V petek zvečer te povabim na večerjo, v Bentleyja. Jaz častim.«

	»Pripelji Jacka.«

	»Prosim?«

	»Rada bi ga spoznala.«

	Za božjo voljo, je pomislila Amy. Le kako se bo zdaj izmotala iz tega?

	»Tudi tvoj oče bi ga hotel spoznati.«

	»Vem, mama, ampak …«

	»Ne reci ne, prosim, Amy,« je rekla Martha, a zvenela je tako žalostno, da je Amy zabolelo srce. Zavedala se je, da bo morala ta dogovor na neki točki razdreti, kajti zdaj je bila ujeta.

	Martha si je zapisala uro in datum, nato se je veliko vedrejša hčerki zahvalila za popestritev dneva.



	Sranje, je razmišljala Amy, medtem ko je hodila po ulicah Mayfaira, sranje, sranje, SRANJE! Le kako je pozabila mami povedati, da Jack ne bo mogel priti in da bi večerjo prestavili? Kako, hudiča, je lahko pozabila na nekaj tako izjemnega? Spomnila se je šele danes zjutraj, ko ji je mama poslala sms in sporočila, da komaj čaka, Amy pa je zadrhtelo srce. Njena mati bo prišla v London za ves konec tedna, samo da bi spoznala Jacka. Ampak Amy ni mogla storiti ničesar, že tako je zamujala na sestanek s stranko. In sestanek se je zavlekel skozi ves popoldan, sedaj pa je bila na poti na večerjo z navdušeno materjo in svojim neobstoječim fantom.

	Amy je zabrnel telefon. Martha ji je poslala sporočilo, da bo imel vlak zamudo, nepričakovano so ga ustavili. Amy je za hip pomislila, da materi sploh ne bo uspelo priti na glavno londonsko postajo, da bo za več ur obtičala na medkrajevnem vlaku, dokler ne bo prepozno in se bo morala vrniti. Telefon je znova zavibriral. »Se že peljemo!«

	Amy je izdihnila. Imela je še pol urice časa, preden bo njena mama prišla v restavracijo. Pred seboj je zagledala luči prodajalne s telefoni – lahko bi rešila vsaj en problem, mobilnik ji je večno nagajal. Morda pa se bo vmes domislila nečesa, da ne bo preveč razočarala matere.

	Amy si je ogledovala pametne telefone in razmišljala, kakšen izgovor naj si izmisli, da bo opravičila Jackov izostanek pri večerji. Pomislila je na nesrečo, a to bi pomenilo preveč pasti. Biti mora nekaj povezanega z delom. Zadržal se je v bolnišnici. Zaradi nekega nujnega primera. Glede tega ni mogla storiti ničesar, je pa vedela, da bo Martha izjemno razočarana. In Amy je vedela, da bo krivila njo in da bo zato njun večer uničen. Veliko bolje bi bilo, če bi se Jack lahko Marthi opravičil osebno. Potem bo veliko bolj razumevajoča.

	Amy je odšla k blagajni, mrzlično si je želela, da bi nekako omilila udarec. Ko je plačala telefon, jo je prešinila zamisel. Blazna, obupana, toda lahko bi ji pomagala. Samo nocoj. In morda še mesec ali dva, dokler se ne bi z Jackom razšla.

	Amy je pogledala prodajalca. »Tudi telefonsko številko potrebujem,« je rekla. »Predplačniško.«



	Miza v restavraciji je bila pogrnjena za tri. Martha je že bila tam. Amy je opazila, da nosi novo svileno bluzo. Mamo je poljubila na obe lici, ob žarečem izrazu na njenem obrazu jo je zapekla vest.

	»Lepa si, mama.«

	»Hvala, ljubica.« Martha se je dotaknila svoje bluze. »Kupila sem jo posebej za to priložnost.« Potem si je ogledala Amy. »Je to nova obleka? Neobičajno zelena je.«

	Izbira je bila res pogumna, Amy si jo je privoščila nedavno, da bi si malce zvišala moralo, a zdaj je pomislila, da se je morda napačno odločila.

	»Ti je všeč?«

	Martha se je nasmehnila, malce otožno. »Ni zame. Primernejša je za mlajše.«

	Je mislila, da mednje sodi tudi Amy, ali da je vsako leto starejša in da bi obleka bolje pristajala mlajši ženski? Amy ni vedela. Pa tudi energije ni imela, da bi vprašala. Namesto tega se je opravičila in odšla na stranišče.

	Ko se je vrnila, se ji je na obrazu risalo globoko razočaranje.

	»Kaj je narobe?« je vprašala Martha.

	Amy ji je pod nos pomolila telefon. Star, že precej zdelan. »Sporočilo sem dobila. Od Jacka. Zadržal se je v bolnišnici.«

	Marthi je upadel obraz.

	»Prosim, zdaj?«

	»Na žalost.«

	»Ampak kasneje pa se nama bo pridružil?«

	Amy je odkimala.

	»Pa tako sem se veselila, da ga bom spoznala. Ne more kar odpovedati!«

	»Mama, takšno službo ima. Zdravnik je, življenja rešuje.«

	»To zveni lepo in prav, ampak rezervirali smo mizo in jaz sem prišla vse iz Dorseta, pri Beth sem najela sobo in vse to.«

	V sebi je Amy spet preklinjala dejstvo, da ni zadeve uredila že prej.

	»Kaj bova zdaj?« je namrgodeno vprašala Martha.

	»Saj jeva še vedno lahko.«

	»Mika me, da bi ga poklicala.«

	»Ne bo se mogel oglasiti. Ti je pa poslal sporočilo.«

	Martha je sedla pokonci. »Kakšno sporočilo?«

	Amy je odprla sms, ki si ga je z novega telefona poslala sama, telefona, ki je bil začasno Jackov. Glasno je prebrala:

	»Prosim, povej svoji mami, da mi je zelo žal, ker nocoj ne bom mogel priti. Resnično mi je žal, zelo sem se veselil in prišla je od tako daleč, ampak vem, da bosta imeli čudovit večer. Pri Bentleyju imajo najboljše rakove polpetke. Martha, moram pa reči, da mi je Amy povedala toliko čudovitih stvari o vas, da umiram od želje, da spoznam žensko, ki je na svet spravila tako fantastično hčer.«

	Marthi so pordela lica. »Vse to je napisal?«

	Amy ji je pokazala zaslon. »Jap.«

	»Lepo od njega.«

	»Preveč priliznjeno, če vprašaš mene,« je pripomnila Amy.

	»Zelo plemenito. OK, odpuščeno mu je.«

	Hvala bogu, je pomislila Amy.

	Kasneje, ko je prišla domov, se je vsa izčrpana sesedla na kavč. Njena mama se je med večerjo hotela bolj ali manj pogovarjati samo o Jacku. Čeprav je Amy ne samo enkrat zamenjala temo, se je vedno znova znašla pri strinjanju z mamo, kako nesebično in častno delo opravlja Jack, in odgovarjanju na vprašanje, ali bi bil Jack vesel njene odlične piščančje musake. Prikimala je, ko je Martha omenila, da bi se Peter, Amyjin oče, z njim zagotovo dobro razumel; mami je pripovedovala, da Jack obožuje šport in da sta skupaj igrala tenis (zmagala je). Martha je bila presrečna, končno je Amy uspelo uresničiti materine sanje o moškem, ki bo skrbel za njeno hčerko, medtem pa je Amy postajala vse bolj osamljena.

	Ozrla se je po praznem stanovanju, razumela je, zakaj si ljudje omislijo družbo hišnih ljubljenčkov. Poklicala je Liso, toda prijateljica je bila zasedena. »Oprosti, David je pravkar prišel domov. Te lahko pokličem nazaj?«

	Rekla ji je, da seveda, in prekinila zvezo, telefon je odložila na kavno mizico pred seboj.

	Nato je iz torbice vzela novi Jackov telefon in ga položila poleg svojega. Zaradi svojega početja se je morala nasmehniti. Imela je občutek, da sama sebi koplje jamo. Samo še nekaj tednov, se je opomnila, potem bo temu naredila konec. Prešinilo jo je, da bo najbolje, če novi mobilnik ves ta čas ostane Jackov, če bi izbruhnila še kakšna kriza in bo potrebovala izhod.

	Odprla je novi telefon. Začela je tipkati. Pritisnila je pošlji, potem pa je vstala in aparat pospravila v namizni predal.

	Njen stari telefon je oznanil, da je dobila sporočilo. Pogledala ga je in se žalostno nasmehnila. Ja, vedela je, kaj bo pisalo, seveda je vedela, a ga je kljub temu prebrala.

	Amy, si najčudovitejše, najbolj bistro in krasno dekle, kar jih poznam. In zelena ti lepo pristaja.

	Če bi le bilo resnično.



	Sede za zajtrkovalnim pultom v koči je Amy odložila sendvič, s široko razprtimi očmi je pogledala prijateljici.

	»Telefon je moj,« je planilo iz nje.

	»Kaj?« je vprašala Lisa.

	»Zjutraj. Rekla si mi, naj pokličem Jackovo telefonsko številko. Slišali sva zvonjenje. Sama sem ga kupila. Ker mi je moj nagajal.« Amy je pojasnila, kako je kupila nov telefon in tudi začasno SIM-kartico, da je lahko z njega poslala Jackovo sporočilo, da bi se njena mama bolje počutila, ker ni prišel na večerjo. »Bil je zgolj preblisk,« je rekla, »in ideja ni bila najboljša, če sem iskrena, vendar se mi je mudilo in nisem razsodno razmišljala. Potrebovala sem hitro rešitev.«

	»Zveni res malce skrajno,« je pripomnila Lisa.

	»Pač imam skrajno mater. Telefon je moj,« je ponovila Amy. »Imela sem ga v stanovanju, v namiznem predalu.«

	»OK, ampak kako za vraga je tukajšnji Jack prišel do telefona, ki si ga hranila v svojem stanovanju?« je zanimalo Jenno.

	»Jezus … ne vem, kako se je dokopal do njega.« Amy je pomislila. »Mogoče ko sem bila v bolnišnici …«

	»Si opazila kakšne znake vloma?« je vprašala Lisa.

	»Ne.« Amy se je vzravnala. »Čakaj! Nekaj čudnega pa je res bilo.«

	»Nadaljuj.«

	»Ko sem prišla iz bolnišnice, je bil na pultu lonček. V njem so bili ostanki kave. Že rahlo plesnivi.«

	»Torej … si ga pozabila umiti?«

	Amy jo je postrani pogledala. »Dobro veš, da mi to ni podobno.«

	»OK,« je rekla Lisa. »Ampak to še vedno ne pojasni, kako je nekdo prišel v stanovanje. In zakaj bi si nekdo postregel s kavo, ukradel pa ne bi ničesar? Si preverila, ali je telefon še vedno v predalu, preden smo se odpravile v Francijo?«

	»Nisem,« je priznala Amy.

	Jenna jo je gledala, čakala je, da bo povedala še kaj, kar bo podprlo njeno zgodbo, ampak Amy se ni mogla domisliti ničesar.

	Vhodna vrata so se odprla in zaslišale so Martho in Jacka, ki sta vstopila v kočo, zvenela sta dobrovoljno. Amy je skočila s stola, odšla je na hodnik, Lisa in Jenna sta ji sledili. Martha je imela od mraza pordela lica, a oči, prav tako pordele, so ji sijale.

	»Kje si bila?« je vprašala Amy.

	Martha jo je presenečeno pogledala. »Zunaj. Z Jackom.«

	»Pa nisi pomislila, da bi komu povedala?« V Amy je naraščala jeza – od njene mame je bilo neodgovorno, da je kar meni nič, tebi nič izginila z moškim, za katerega ji je jasno povedala, da je prevarant.

	»Pustila sem sporočilo,« je povedala Martha.

	»Kakšno sporočilo?«

	»Tukaj na mizici na hodniku.«

	Na mizici ni bilo nobenega sporočila. Amy je opazovala Martho, ki je stikala naokrog in gledala po tleh. »Tule je!« je vzkliknila in listič zmagoslavno dvignila v zrak. »Verjetno ga je odpihnil piš, ko sva šla ven.«

	Kljub temu je bilo nespametno, je pomislila Amy, da si kar tako odšla s tujcem. Prekrižala je roke.

	»Ne vem, zakaj si tako jezna,« je rekla Martha. »Pravzaprav je Jack storil nekaj čudovitega.«

	Amy ga je pogledala, prvič, odkar sta se z Martho vrnila.

	»Nič takšnega ni bilo,« je skromno pripomnil.

	»Ni res,« je vztrajala Martha. »Odpeljal me je na južno progo.«

	V Amy je zavrelo. To je bil njen kraj, njen družinski kraj, samo njihov.

	»Skupaj sva jo prehodila. Tudi cvetje sem položila,« je pojasnila Martha. »Roza vrtnice. Saj veš, da jih je tvoj oče imel najraje. Spominjale so ga na najino poroko. Seveda nisem položila pravih vrtnic, temveč papirnate. Jack jih je naredil,« je še dodala.

	Seveda jih je, je besno pomislila Amy.

	»Bilo je krasno. In pomeni mi veliko.«

	V Amy je besnelo. Kdo je ta moški, ki ne laže samo njej, temveč tudi njeni materi? Ki si utira pot v njuni življenji in igra na strune čustev? »Tega ne bi smel,« je rekla.

	»Oh, daj no, Amy,« je ugovarjala Martha, ki je zaradi hčerinega pomanjkanja navdušenja postajala slabe volje. »Ne bodi tako zategnjena. Storil je nekaj lepega, to dobro veš.«

	Ne, pa ni! bi najraje zakričala Amy. Zgolj manipulira in laže. Želi se ti prikupiti. Hoče ti zamegliti um.

	»Nikogar nisem hotel razburiti,« je v zadregi pripomnil Jack.

	Martha ga je pobožala po roki.

	»Neumnost. Pridi, po vsem tem snegu se nama bo prilegla kavica,« je rekla in ga odvlekla proti kuhinji.

	Lisa je prišla k Amy. »Nogavice nosi,« je zamrmrala.

	»Prosim?« Lisa je pokazala proti tlom in na Jackova stopala, ko je hodil proti kuhinji. »Rumene nogavice. Tiste, ki so te spravile v smeh, se spomniš?«

	Amy je pogledala. Jack je nosil rumene nogavice. »Novo sonce v mojem življenju in njegove ujemajoče se nogavice.« Točno takšne, kot jih je objavila na Facebooku. Amy je zožila pogled, sovražila jih je, sovražila je vse, zmedo in izčrpavajoč napor, da bi ostale prepričala v resnico.

	»Izmišljen je,« je rekla. »Že ves čas ponavljam, da Jack ne obstaja.«

	Odšla je v svojo sobo. Ležala je na postelji in poslušala ostale, ki so se spodaj v kuhinji smejali in kramljali. Iznenada je vedela, kaj točno mora narediti. Kar verjeti ni mogla, da ni na to pomislila že prej.

	Šla bo k Esme. Esme ji bo verjela.

	XXXI.

	28. februar

	Amy je karseda tiho obula snežke, do Gabrielove hiše bo morala pešačiti. S smučmi bi bila hitrejša, toda bile so v shrambi, vanjo pa se je prišlo le skozi kuhinjo, ampak Amy ni hotela, da bi kdo vedel, kam gre. Zapela si je bundo, zadrga se ji je zdela najglasnejša na svetu. Ampak glasovi v kuhinji niso potihnili. Ozrla se je naokrog, iskala je svoj telefon – v sobi ga ni bilo, tudi na hodniški mizici ne. Z iskanjem ni hotela še dodatno izgubljati časa, bo pač šla brez njega. Nadvse previdno je odprla vhodna vrata, smuknila ven in vrata neslišno zaprla.

	Takoj jo je preplavil občutek svobode. Na soncu, obdani s kilometri sijočega snega se ji je razpoloženje takoj izboljšalo. Odpravila se je okrog hiše, mimo kuhinjskega okna je šla sklonjena. Ko je prišla za hišo, je vedela, da je nihče več ne more videti. Napotila se je čez dolino proti Gabrielovi hiši v daljavi. Hodila je hitro, kolikor je lahko, čim prej si je želela priti k Esme, potem pa jo je prešinilo, da je mogoče sploh ne bo tam. Korak ji je zastal, potem pa je zagledala dim, ki se je dvigal iz dimnika, in srce ji je zopet poskočilo.

	Preplavila jo je nova energija, spet bo videla teto. Gazila je debelo snežno odejo, v stegnih jo je kmalu začelo peči. Sneg je bil še vedno zelo globok – pretežno ji je segal do kolen, tu in tam ji je noga zdrsnila še globlje. Izgubila je ravnotežje in se znašla do pasu v snegu. Nato je potrebovala trenutek ali dva, da se je spet postavila na noge in si ogledovala snežno odejo, iskala je manj zasuto pot. Komaj je čakala, da vidi Esme in oštela se je, ker je tako dolgo ni obiskala. Potrebovala je tetin pomirjujoč in razsoden glas, hotela ji je povedati, kaj se je zgodilo. Nagonsko je čutila, da ji bo teta verjela.

	Kljub odločnosti je napredovala zelo počasi. Celo večnost je potrebovala, da je prišla do borovega gozda. Sklenila je, da bo raje šla skozenj kot naokrog, kajti med drevesi je bilo manj snega, zato bo lahko hitrejša. Ko je vstopila v gozd, je v nogah občutila olajšanje, napor je bil precej manjši. Naprej je hodila hitreje, umikala se je borovim vejam, ves čas pa pazila, da je ohranjala smer, da bi iz gozda prišla v bližini Gabrielove hiše.

	Nekaj je zaslišala. Obstala je. Obrnila se je, srce ji je divje razbijalo. Bilo ni ničesar. Morda pa je s kakšnega drevesa padel sneg, je pomislila, a zvenelo ni tako. Zvenelo je, kot bi še nekdo hodil skozi gozd. Spet se je ozrla in napenjala oči, toda v gozdu razen nje ni bilo nikogar. Nad njo so se dvigali pošastno visoki borovci, njihove veje so zakrivale jasno nebo. Nenadoma si je Amy želela, da bi bila spet zunaj na soncu. Hodila je dalje, korak je še pospešila, ves čas pa je imela občutek, da ji nekdo sledi. Napol je tekla, napol se je opotekala skozi sneg, padala je in se pobirala, dokler ni planila iz gozda in je pred seboj zagledala Gabrielovo kočo. Globoko je dihala in skoraj se je zasmejala sama sebi, ker se je tako preplašila. Tepka, se je strogo oštela. Zberi se že enkrat.

	Odpravila se je proti hiši, a si ni mogla kaj, da se ne bi še enkrat ozrla. Pogledala je na svojo desno proti vznožju južne proge, ki je tekla kakšnih petsto metrov za Gabrielovo kočo. Amy je vedela, da Esme ne smuča več po njej, ne od nesreče pred desetimi leti. Njeni teti je bila ljubša druga proga, manj obtežena s spomini.

	Amy je hodila naprej in ko je prišla do koče, je zatopotala z nogami, da je z njih stresla sneg, in potrkala. Srce ji je poskočilo, ko je v hiši zaslišala korake. Vrata so se odprla in zagledala je Gabrielove rjave oči, ki so ob pogledu nanjo zasijale.

	»Amy!« je vzkliknil in jo poljubil na obe lici. »Kako čudovito te je videti. Entrez.«

	Hvaležno je vstopila. Gabriel je zaprl vrata in si jo ogledal. »Krasno izgledaš,« je pripomnil.

	»Ti tudi,« je odvrnila Amy, čeprav to ni bilo povsem res. Tetin fant se ji je zdel utrujen in v obraz, sicer zagorel, ker je bil veliko zunaj, je bil precej bolj bled, kot se je spominjala. Tudi manjši se ji je zdel, v zelenem volnenem puloverju in mornarsko modrih hlačah ni dajal športnega videza.

	»Upal sem, da me boš prišla obiskat,« je nadaljeval Gabriel. »Boš kavico?«

	»Ja, prosim,« je rekla Amy. Nekaj ji ni dalo miru, nekaj, kar je rekel, a se ji ni posvetilo, kaj. Pogledala je naokoli, pričakovala je, da bo zagledala teto. »Kje je Esme?« je vprašala.

	Gabriel se je namrščil, v njegovih očeh se je narisala zmedenost.

	»Esme?« je ponovil.

	»Ja …« In zdaj se ji je posvetilo. Gabriel je rekel: 'Upal sem, da me boš obiskala.' Ne naju.

	»Esme ni tukaj,« je počasi povedal Gabriel.

	Amy se je nasmehnila. »Saj nisem česa pomešala ali pozabila, ali pač? No … seveda … ti ne veš. Ponesrečila sem se. Udarila sem se v glavo in utrpela amnezijo. Zadnjih šestih mesecev se sploh ne spomnim. Je šla na nakupovalni izlet v Milano ali kaj podobnega?«

	Gabriel ji nasmeška ni vrnil. Njegov obraz je bil poln bolečine in zaskrbljenosti. »Ne,« je rekel. Pomolčal je. »Žal mi je, Amy, ampak Esme je mrtva.«

	XXXII.

	28. februar

	Amy se je počutila, kot bi jo hkrati prebodlo na tisoče iglic. Iz telesa ji je v hipu izpuhtela vsa toplota, začela je nenadzorovano trepetati. Prostor se je začel vrteti, občutila je Gabrielovo roko, ki jo je vodila proti kuhinji.

	»Sedi,« ji je velel in ji pomagal sesti na lesen kuhinjski stol. Amy se je zavedala toplote, sedela je blizu peči na drva. Pogled je imela prikovan na tla, videla je Gabrielovo nogo in copat na njej. Rjavo usnje z belimi šivi, spominjala se je, da mu jih je Esme pred dvema letoma kupila za božič. Esme se je smejala, ko je rekel, da si želi copate, potem pa je poiskala najbolj stilske, kar jih je lahko našla. Gabriel je odprl vratca na peči in naložil dodatno poleno. Amy ga je opazovala, bila je brez besed, potem je vključil kavni aparat na pultu. Iz omarice je vzel skodelici in krožnička, en set modrozelen, drugi rdeč, in s kavo napolnil skodelici. Amy je videla, da je v eno dal dve žlički sladkorja, v njeno, a ni premogla moči, da bi ugovarjala. Napitkov ni sladkala, sladkorja ni marala.

	Skodelici je odložil na mizo in sedel nasproti nje.

	»Malce moraš popiti,« je rekel in pokazal na skodelico.

	Amy je gledala sijoče rdečo skodelico, prisilila se je v požirek sladke tekočine. Potem je skodelico odložila.

	Gabriel je svojo roko položil na njeno. »Vem,« je nežno rekel. »Razumem, da si pretresena.«

	Še vedno ni povsem dojela. Esme, čudovita, živahna, uporniška teta Esme je bila mrtva.

	»Še pij,« jo je nežno priganjal Gabriel in skodelico potisnil bliže k njej. Iz omarice za seboj je vzel steklenico brendija, jo odčepil in vlil malce žganja v kavo, nato pa je gledal Amy, dokler si ni skodelice ponesla k ustom. Alkohol jo je žgal po grlu in v želodcu, predramil jo je iz šoka.

	»Kdaj?« je vprašala Amy.

	»Pred štirimi meseci.«

	Amy je bila presunjena.

	»Pred štirimi meseci?«

	»Tako je.«

	»Kaj se je zgodilo?«

	»Avtomobilska nesreča. Za nekaj dni sva šla v Ženevo. Esme je stopila na cesto, voznik jo je spregledal …« Gabriel je skomignil. »Nihče ni mogel storiti ničesar. Se spomniš …« je previdno začel.

	»Česa?«

	»Pogreba?«

	»Sem prišla?«

	»Seveda si prišla. Svojo teto si imela srčno rada.«

	Amy so po licih polzele solze. Gabriel je prišel k njej in jo objel, Amy pa se je zjokala.

	»Žal mi je,« je rekel. »Če bi vedel za tvojo nesrečo, bi te poklical.«

	Amy si je obrisala nos, poskušala se je zbrati, ko jo je nenadoma preplavilo spoznanje. To je bil tisti grozljivi občutek, ki je kot oblak visel nad njo. To je bil tisti potlačeni spomin, ki jo je tako silno žalostil.

	»Ampak spomin se ti bo povrnil, kajne?« je vprašal Gabriel.

	»Upam. Tu in tam se že spomnim kakšnega čudnega delčka.«

	Nasmehnil se je. »To je dobro. Zdaj pa, ostala boš na kosilu. In odgovora ne ne bom sprejel,« je še hitro dodal, ko je videl, da že hoče ugovarjati. Vstal je in odšel k hladilniku, iz njega je vzel dve ali tri majhne posodice in nekaj zavojčkov povoskanega papirja.

	»Imam najboljši sir,« je rekel in ga dvignil. »Abbaye de Tamie? Menihi ga izdelujejo. Mislim, da ti bo všeč. In ementalca. Pa tudi kruh imam. In tukaj je še jambon.«

	Lotil se je priprave hrane, Amy pa ga je med pripravljanjem mize opazovala. Še vedno ni mogla verjeti, da njene tete ni več; kot bi se prebudila sredi nočne more, le-ta pa bi ji sledila v resnično življenje. Napol je pričakovala, da bo njena teta vsak čas vstopila skozi zadnja vrata, obraz ji bo žarel od hladu, oči pa sijale, kot že tolikokrat prej. Gabriela bo podražila, da pretirava s sirom, ker vsega nikakor ne bodo mogli pojesti. On bo njeno opazko sprejel dobronamerno, a zanjo se sploh ne bo zmenil, kot Francoz se je v poznavanju sirov počutil izjemno samozavestnega. Potem bodo skupaj sedeli za mizo, Esme jo bo povprašala o življenju v Londonu, z zanimanjem poslušala stvari o Amyjini službi ter bila zbegana in ogorčena, ker je še vedno vztrajno samska. Amy bo poskušala pregovoriti, naj ostane v Franciji in si najde Francoza, kakršen je Gabriel. Kar pa je najpomembnejše, Amy bo dala občutek, da to sploh ni važno, da je le začasno, ker se Amy posveča toliko drugim pomembnim zadevam. Potem bo govorila o vaških čenčah, Amy pa se bo smejala njenim zgodbicam o ekscentrični Angležinji, ki so jo nekoč komaj trpeli, danes pa jo obožujejo.

	»Poskusi,« je rekel Gabriel in potisnil krožnik rezin suhega mesa proti njej.

	Amy je pogledala mizo. Nekaj mora vzeti, resnično se je potrudil. Vzela je košček kruha in ga dala na svoj krožnik.

	»No, upam, da je razen nesreče v tvojem življenju vse v redu,« je pripomnil Gabriel.

	Pogledala ga je. Tehtala je, ali bi se mu zaupala. Ampak zdel se ji je starejši, bolj siv in užaloščen, še dodatno ga ni hotela obremenjevati. »Ja, vse je v redu,« je rekla.

	Pozorno si je ogledoval njen obraz.

	»Nekaj mi prikrivaš.«

	Umaknila je pogled. »Nič takšnega ni, česar ne bi mogla urediti sama.«

	»Si prepričana?«

	»Ja. Saj veš, težave z moškimi.« Pomolčala. »Ni ravno tak, ko sem mislila, da je.« Utihnila je, iznenada se ji je nekaj posvetilo. »Dimko …« je izjavila. »Vse skupaj je prekleta šarada.«

	»O čem govoriš?«

	Le odkimala je in se bridko nasmehnila. »Nič, nič, le zgodbice o njegovem prstu, ki mi jo je povedal, sem se spomnila. Na njem nima konice … stara poškodba. Če samo pomislim, da je z njim zavedel tudi mene.«

	Gabriel je nagubal čelo. »Bi me moralo zaradi njega skrbeti?«

	»Ne … res ne.«

	Ampak ni ga prepričala. Gledal jo je naravnost v oči. »Se ga bojiš?«

	Amy je osuplo vdihnila. Se ga je bala? Zavedala se je, da jo Gabriel pozorno motri, zato se je nasmehnila. »Ne, nič takšnega ni,« je rekla. »Le to je … no, ne vem. Želela sem se pogovoriti z Esme.«

	Zdelo se je, da Gabriel ve, da mu nekaj prikriva, a še naprej ni drezal vanjo.

	»No, če si premisliš …«

	»Vem, kje te najdem,« je Amy dokončala stavek.

	Prikimal je. Pogledal je njen krožnik, napol pojeden sendvič s kuhano šunko. Sira se ni niti dotaknila. »Nisi lačna.«

	»Oprosti …« Na obrazu se ji je narisala krivda.

	Gabriel se je nasmehnil. »Nič ne skrbi, prosim.« Vstal je in z mize pospravil krožnike, dolil jima je kavo. »Kakšna je koča?«

	»Lepa. Super je, kot vedno.« Amy je v grlu začutila cmok, ko jo je prešinilo, da se Esme ne bo nikoli več vrnila vanjo.

	»In tvoja mama?«

	»OK. Glede na okoliščine.«

	»Ne ve za Esmino nesrečo,« je dodal Gabriel.

	Amy ga je sunkovito pogledala. »Prosim? Ampak … a ni prišla na pogreb?« Že ko je govorila, je poznala odgovor. Če bi Martha vedela za svakinjino smrt, z Amy ne bi govorila o njej, kot da je še živa.

	Gabriel je odkimal, bil je v rahli zadregi. »Ne. Veš … Nobena skrivnost ni, da se Esme in tvoja mama nista razumeli. Esme se je odločila, da Marthe noče na svojem pogrebu. Svojo odločitev je vključila tudi v oporoko, kmalu po smrti tvojega očeta.«

	»Oh.« Amy ga je zaprepadeno gledala.

	»Mislim, da se ne spominjaš še nečesa,« je počasi nadaljeval.

	Amy je spreletela groza.

	»Česa?«

	Ampak Gabriel se je smehljal.

	»Tvoja teta … No, kot sem rekel, njena oporoka bo uredila določene stvari, ki se zdaj, po toliko letih, morda zdijo malce … nepomembne. Ampak Esme je že takrat uredila zadeve in obstajal je poseben razlog, zakaj ni želela, da bi tvoja mama vedela, da je umrla. Ne, dokler ne bo vse urejeno.«

	»Urejeno?«

	»Esme je bila zelo premožna. Hotela je, da je njena oporoka v celoti izpolnjena, brez kakršnihkoli motenj.«

	»Še vedno ne razumem.«

	»Ti si glavna dedinja. Kočo je zapustila meni, a ves svoj denar … Želela je, da ga dobiš ti – in samo ti. Pogoj je bil, da njena smrt ostane skrivnost, dokler ne bo denar na tvojem bančnem računu. Vem, da zdaj zveni trapasto, ampak pogoj je bil del oporoke, zato smo ga spoštovali. Mislim, da njeno premoženje znaša čez tri milijone evrov,« je še dodal Gabriel.

	Amy je ostala brez besed.

	»Tri milijone? In zapustila jih je meni?« je jecljaje vprašala.

	»Zakaj pa ne? Si njena edina še živa sorodnica.« Potrepljal jo je po roki. »In oporoka je prestala zakonsko presojo.«

	»Res?« Amy še kar ni mogla verjeti.

	»Seveda. A nisi dobila mailov?«

	»Ne, ja, najbrž sem jih. Nekje jih zagotovo imam. Težko vsemu sledim. Ne vem najbolj, kaj bi morala početi. Saj veš, zaradi izgube spomina.«

	»Denar bo prenakazan zelo kmalu. Poklicati moraš odvetniško pisarno,« je povedal Gabriel. »Sedež imajo v Ženevi. Pravzaprav mislim, da imam tukaj nekje njihove podatke.« Vstal je, da bi jih šel iskat, toda Amy ga je povlekla nazaj.

	»Počakaj,« je rekla in ga držala za roko. Šele zdaj je videl, kako zelo je pretresena, kako zelo je krhka. Stisnil ji je dlan in se ji nasmehnil.

	»Esme je živela polno življenje,« je rekel, »in tebe je imela zelo zelo rada. Kdor je poznal Esme, se ni nikoli počutil osamljenega.«

	Le da sem jaz, je pomislila Amy, zdaj ko je Esme mrtva, ostala popolnoma sama.

	XXXIII.

	5. februar

	Teden je bil dober. Harry se je dvakrat dobil z Nino. Obakrat je prespal pri njej in o njej izvedel več. Bila je edinka, oče ji je umrl, mama je živela v oskrbovanem domu. (Nina nege ni plačevala, ker je materina pokojnina zadoščala.) Samska je bila že tri leta in bila je pripravljena na novo zvezo. Da je bil devet let mlajši od nje, je ni motilo. Neki večer ga je po večerji posedla na kavč in mu povedala, da si želi družino, ker pa je stara že sedemintrideset let, si jo želi kmalu, v dveh letih. Ni hotela zveneti zahtevna, a če si tega ne želi tudi on, nima smisla, da tratita čas. Harry jo je pomiril, rekel je, da otroke obožuje in da si je vedno želel imeti svoje. Nini je povedal, da jo iskreno občuduje. Tudi osebno ni imel nič proti otroku – Nina si ga je prav gotovo lahko privoščila.

	Skratka, stvari so lepo napredovale. Dobro sta se razumela in Harry jo je imel iskreno rad. Razmišljal je, da bi izmišljeno zgodbo o nakupu lokala lahko vlekel še kakšne tri mesece, potihem pa je gojil upanje, da si bosta takrat že tako blizu, da ji bo lahko povedal resnico. Ji pojasnil, kako so ga ljudje večno obsojali, ker je bil siromašen, medtem ko se je trudil shajati. Majhen delček njega se je nadejal, da bo razumevajoča. Morda bo do takrat že tako zelo navezana nanj, da bo predlagala, da bi zaživela skupaj. Karkoli se bo že zgo-dilo, našel bo način, da bosta ostala skupaj. Našel bo pot. Pot vedno obstaja.

	Harry je pogledal na uro. Še malo, pa bo lahko šel domov – le še enkrat naloži kozarce v pomivalni stroj in lahko bo odšel. Alex se je vrnil, v smetnjak je nesel prazne vinske steklenice, Harry pa je opazil Maxov namrgoden pogled, ko je pogledal od blagajne, ki jo je zaključeval. Harryja ni zanimalo, kaj se Maxu plete po glavi. Žičnato košaro s kozarci je potisnil v stroj, ga vklopil in se odpravil po plašč.

	»Sekundico počakaj,« je za njim zaklical Max.

	Harry se je ustavil. Obrnil se je.

	»S tabo in Alexom bi se rad na hitro pogovoril,« je nadaljeval Max.

	Harry je pomenljivo pogledal na uro.

	»Res na hitro,« je vztrajal Max.

	Izbire ni imel. Harry je dobro vedel, da Max pričakuje, da bo na njegovo željo poskočil, se vrnil za pult, ampak Harry je ostal, kjer je bil, in užival v pogledu na Maxov nejevoljni izraz na obrazu.

	»V blagajni je manko,« je povedal Max. »Vsota računov se ne ujema z denarjem v blagajni. Primanjkljaj znaša približno šestdeset funtov.«

	Harry je molčal. Njegovo obličje je ostalo brezizrazno.

	»Bodita pozorna, kaj obračunavata,« je nadaljeval Max, »da ne bo prihajalo do napak pri zneskih.«

	Max je gledal oba, toda Harry je zaznal, da se je šefov pogled na njem zadržal dlje. V Harryju je začela vreti jeza. Samo zato, ker je bil nov, je sumil njega. Najbrž se je Max zmotil sam, prekleto. Ali pa blagajna. Program bi prav tako lahko storil napako.

	Na steklenih vhodnih vratih je zazvenelo trkanje, vsi trije so pogledali v tisto smer.

	Harryju so zasijale oči. Nina! Pokazala je na uro in z roko nakazala vprašanje 'si končal?'.

	Prekleto res, da je. Harry je vzel plašč in odšel iz lokala, ne da bi se ozrl.

	Stopil je ven na hlad in pomislil, kako vesel je, ker jo vidi. Poljubil jo je, na njenih ustnicah je okusil alkohol.

	»Lepo si me presenetila,« je rekel.

	»Nisem vedela, ali boš še tukaj. Mislila sem te poklicati, ker pa sem bila namenjena tod mimo, sem pomislila, da bi pogledala, ali si že prost.«

	»Zate vedno,« je odvrnil in jo vso pot do stanovanja držal za roko.

	Zjutraj je vstal, Nino je pustil spati, in pripravil zajtrk. Prejšnji večer je s prijateljico popila kozarček preveč. Ta ista prijateljica bo kmalu prišla, da bosta skupaj šli na telovadbo, potem pa še na kosilo. Nina je sedla v postelji, gledala je sadno solato, toast s sirom in močno kavo na pladnju v Harryjevih rokah. Zavzdihnila je.

	»Točno to potrebujem. Kako si vedel?«

	»To je moja naloga,« je rekel. »Rad skrbim zate.«

	»Tega ni zame storil še nihče,« je pripomnila Nina.

	»Kar je samo še razlog več.«

	Roko je dvignila k njegovemu obrazu, dlan mu je položila na lice, in Harry je vedel, da se je dotaknil občutljive točke, da se bo zdaj še malce bolj zaljubila vanj. In kar je rekel, je držalo. Resnično je rad skrbel zanjo. Nina je bila dobra oseba, pomoč si je zaslužila, in tudi on si je v življenju zaslužil roko, ki mu bo pomagala. Harry je pomislil, da se dopolnjujeta.

	»Hvala ti,« je rekla Nina, ugriznila v toast in navdušeno zagodla, ko je pretrgala stopljeni sir. »Mocarelo si dal noter,« je dodala. »Takšnega toasta ne zna narediti nihče.«

	»Seveda. Brez mocarele ni pravega toplega sendviča.«

	Nina se je nasmehnila, on pa jo je poljubil.

	»Kaj boš počel danes?« je vprašala.

	»V Richmond Parku se dobim s prijateljem, na vožnjo s kolesom greva.« To ni bilo res, gledal bo televizijo in dal v pranje delovno uniformo, ampak kolesarjenje je zvenelo bolj športno in zagnano. Zazvonil je domofon.

	Nina je pogledala budilko. »Je to Kirsty?« Zastokala je in padla nazaj na blazino. »Joj, ura je že devet!«

	»Ti ni za telovadbo?«

	»Dan bi raje preživela s tabo. Zveni zelo slabo?«

	»Ne. Dobra družba sem.«

	Igrivo ga je lopnila po roki. »Dobro veš, da nisem mislila tega. Kirsty je super, ampak … no, zelo zaščitniška je do mene in to me včasih duši.«

	»Zaščitniška?« je zanimalo Harryja.

	Nina je molčala.

	»Lahko mi poveš.«

	Zavzdihnila je. »Moj bivši … no, do mene ni bil vedno dober.«

	Harry jo je zgroženo pogledal. »Je bil nasilen?«

	»Le enkrat,« je priznala Nina. »Potem sem ga pustila.«

	»Prasec,« je izjavil Harry, in mislil je resno. Preplavila ga je sveta jeza in za hip si je želel, da bi bil ta moški, kdorkoli je že bil, tukaj, da bi ga lahko mahnil po nosu. Harry je nasilneže sovražil, sovražil je ljudi, ki so se spravljali na manjše in šibkejše od sebe. Ker so vedeli, da se ne morejo upreti. Ko je imel Harry devet let, je z njima z mamo živel moški. Mamin fant. Nekaj tednov je bila mama srečna, več se je smejala, bolj se je zmenila za Harryja, tudi o tem, kaj so počeli v šoli, ga je spraševala. Potem pa so neke noči Harryja prebudili pridušeni kriki in udarci. Bos je pohitel po stopnicah navzdol v dnevno sobo, na tleh je zagledal mamo, z rokami si je ščitila obraz. Mamin fant je dvignil stisnjeno pest in pobesnelo pogledal Harryja. Harry je že hotel nekaj reči, moški pa mu je ukazal, naj se obrne k steni. Videl ni ničesar, toda zvoki, ki jih je slišal tisto noč, so imeli še danes takšno moč, da so ga zaradi njih tlačile more. Udarci in klofute, prestrašeni kriki. Enkrat se je v grozi obrnil in še preden je kaj videl, jih je dobil po glavi. Potem se ni več upal obrniti, nobeno noč. Še vedno se je spominjal vzorca tapete, v katero je sovražno strmel, otrpel od strahu. Tistih temno rdečih in sivih cvetnih popkov, ki so zavzemali vsak delček prostora. Malo pred njegovim desetim rojstnim dnevom je moški odšel in od takrat njegova mama ni več povabila nobenega moškega, da bi prišel živet k njima.

	»Poslušaj,« je rekel, »popoldan sem prost, pa se lahko dobiva, če želiš. Lahko greva v kino, če pa si preutrujena, sva lahko doma in gledava televizijo.«

	»To bi mi bilo všeč,« se je strinjala Nina. »Naj pridem k tebi?«

	»Pri meni je nekoliko hladno,« je skrušeno odvrnil Harry. »Včeraj se je pokvarila centralna peč, serviser pa pride šele v ponedeljek.«

	»Kaj?«

	»V redu je. Vodo si segrejem na štedilniku, saj bo trajalo le dan ali dva. Greš pod prho, jaz pa bom tvoji prijateljici odprl vrata?«

	»Boš?« Nina ga je poljubila in si preostanek sendviča stlačila v usta, potem pa odšla v kopalnico.

	Harry je užival v pogledu na Kirstyjin obraz, ko je odprl vhodna vrata. Bila je presenečena in osupla, ker ni zagledala Nine.

	»Ti si zagotovo Harry,« je rekla.

	»Boš vstopila?« je vprašal in na široko odprl vrata. V vlogi Nininega zasebnega vratarja se je dobro počutil.

	Kirsty je zakorakala v stanovanje, torbico in plašč je odložila na zofo. »Kje je Nina?«

	»Pod tušem,« je odvrnil Harry, Kirsty pa je prikimala. »Kavo?« je vprašal Harry.

	Kirsty je za trenutek oklevala. Gledala ga je, kot bi hotela reči: 'Kdo, za vraga, pa si ti, da mi v stanovanju najboljše prijateljice ponujaš kavo?', in Harry je zaznal kanček nejevolje v njenem glasu, ko je odgovorila: »Ne, hvala.«

	Kirsty je sedla, pogladila je tkanino na blazini kavča. »Po telovadbi greva z Nino na kosilo,« je najavila.

	»Vem.« Harryju je počasi začela iti na živce.

	»Nina pravi, da delaš v baru,« je rekla Kirsty.

	Harry je vedel, da se Nina ni tako izrazila. »Ja, in odpiram svojega.«

	»Sem slišala. Kje pa?«

	»V Putney Bridgeu.«

	»Kje točno?«

	Ni hotel odgovoriti. Ampak Kirsty ga je vztrajno gledala. K vragu. »Na Chelverton Roadu.« Bil je čas, da spremeni temo. »In ti?«

	»Jaz ne odpiram lokalov.«

	»Ne,« je odvrnil in potlačil nejevoljo. »Mislil sem, kaj počneš.«

	»Nepremičninska agentka sem. Lokalna.«

	Jebenti, saj res. Verjetno je vedela za vse razpoložljive nepremičnine v okolici. Sranje, zakaj ji je povedal ime ulice? Mogoče pa se ne zanima za najeme, je upajoče pomislil.

	»Zamajal si ji tla pod nogami,« je pripomnila Kirsty.

	»A res?«

	»In mislim, da se tega zavedaš.«

	Skromno se je nasmehnil. »Mislim, da je ravno obratno.« Prekrižal je roke, potem pa jih spet odkrižal. »O tebi mi je veliko povedala. Vesel sem, da sem te spoznal.«

	Bilo je, kot bi sploh ne spregovoril. »Rada pazim nanjo,« je nadaljevala Kirsty.

	»Jaz tudi.«

	Tudi za to pripombo se ni zmenila. »Ne maram moških, ki niso, kar trdijo.«

	Govorila je o Nininem bivšem, o tistem, ki jo je udaril, ampak Harry se je zdrznil. Počutil se je, kot bi Kirsty videla naravnost skozenj, brala njegove misli in poznala resnico. Pogleda ni umaknil.

	»Hej! Torej sta se spoznala,« je rekla Nina, ki je v telovadni opravi vstopila v sobo.

	»Spoznavava se,« je rekla Kirsty in se toplo nasmehnila. Tudi Harry se je nasmehnil.

	»Ne bom vaju motil,« je rekel. Vzel je plašč in poljubil Nino, ob tem pa na sebi čutil Kirstyjin pogled. Poskrbel je, da je bil poljub dolg in počasen.

	»Se vidiva kasneje,« je poltiho zašepetal, potem pa se je poslovil od Kirsty in odšel iz stanovanja.



	Ura je bila štiri popoldan in Harry je ravno tehtal, ali naj Nini pošlje sporočilo, da bi izvedel, ob kateri uri naj pride k njej, ko je njegov telefon zapiskal. Na zdelanem kavču je sedel pokonci in odprl sporočilo.

	Po včerajšnjem večeru in telovadbi sem kar precej utrujena. Bi lahko najino popoldansko druženje prestavila? Kmalu bova počela nekaj drugega. X

	Harry je strmel v zaslon, v hipu ga je preplavil nemir. To ni bilo dobro. Niti najmanj. Zaklel je – prasica Kirsty je kriva, Nini je z neumnostmi napolnila glavo. Bogve, kaj vse ji je natvezila med kosilom in posadila strupena semena, ki so porajala dvome. Prekleta naj bo! Zadevo mora vzeti v svoje roke. Spet je pogledal sporočilo. Druženja ali gledanja televizije ni niti omenila. Prav tako ni predlagala, kdaj bi se videla. Zgolj nejasno je namignila, da bosta kmalu počela nekaj drugega. Skrbno je razmislil, kaj ji bo odgovoril. Delaj se težko osvojljivega. Ne prepričuj je, ne prosi je, naj si premisli.

	Popolnoma razumem. Spočij se. Harry, X

	Potem je telefon odložil in se posvetil načrtu.



	Harry se je spraševal, kako dolgo bo moral čakati, da se bodo vrata odprla in ali se sploh bodo. Naposled je le zaslišal korake v stanovanju.

	»Harry!« je vzkliknila Nina, ko je odprla vrata.

	»Presenečenje!« je rekel on in privzdignil dve biorazgradljivi trgovinski vrečki.

	»Em … nisem te pričakovala.«

	»Si se kaj spočila?«

	»Niti ne, v bistvu sem delala, precej imam za nadoknaditi.« Ozrla se je čez ramo, kot bi hotela reči, da se mora vrniti k delu.

	»Potemtakem potrebuješ vrečko A,« je hitro nadaljeval Harry in dvignil vrečko v levi roki.

	Čeprav nerada se je Nina morala nasmehniti. »Kaj pa je v vrečki A?«

	»Spusti me naprej in ti bom pokazal.«

	Vidno je oklevala, potem pa iz vljudnosti, tako se mu je vsaj zdelo, stopila na stran.

	»Ne hodi v kuhinjo!« je zaklical Harry in se odpravil tja. Vrečko je odložil na pult in iz nje vzel sveža jabolka, ohrovt in ingver. Vse skupaj je narezal na koščke, dal v mešalnik in zmlel. Zmes je nalil v kozarec in ga odnesel v dnevno sobo, kjer je za mizo sedela Nina.

	Pogledala ga je. »Kaj pa je to?«

	»Energijski napitek,« je rekel in ji podal kozarec. »Pij,« ji je velel in stal ob njej, da bi se prepričal, da bo res pila.

	Naredila je požirek in oči so se ji zaiskrile. »Tole je pa zelo okusno.«

	»Zaradi moje skrivne sestavine.«

	»Ki je?«

	»Skrivnost.«

	Prhnila je. Malce je molčala, potem pa pokazala na pijačo. »Tole bi moral prodajati v svojem lokalu … ko ga boš odprl.«

	Harry je postal napet, vendar se je še naprej smehljal. »Mogoče ga bom res. Želim si pester nabor brezalkoholnih pijač.«

	Prikimala je. »Z veseljem bi si ogledala tvoj poslovni načrt.«

	Harry je navdušeno sedel k njej. »To bi bilo super. Pravzaprav si želim, da bi pri njem sodelovala.«

	V njenem pogledu je zaznal rahel dvom. »Resno?«

	»Ja. In zdaj, si želiš izvedeti, kaj je v vreči B?«

	»Seveda.«

	Harry je izvlekel zajetno mapo in jo odprl. V njej so bile barvne kopije dizajnov za spletno stran in računalniških osnutkov za pročelje lokala, na vseh različicah je bilo ime 'Harry's'.

	»Vau,« je izjavila in prijela mapo. Pogledala je Harryja, zdaj je v njenem pogledu prepoznal novo spoštovanje. Odleglo mu je. Kirsty ga je zjutraj precej razburila in Harry si je želel, da bi pametneje odigral že na začetku. Ko je Nini omenil, da namerava odpreti lokal, se je šalil, na idejo je gledal kot na izziv, zdaj pa si je želel, da bi si izmislil nekaj težje preverljivega.

	Nina si je ogledovala osnutke dizajnov, ki jih je izdelal kar na spletu. Naloga je bila precej nezahtevna, ni mu vzela veliko časa.

	»Ti je všeč?« je vprašal.

	»Ja.«

	»Super. Z dizajnerjem sva izbor zožila na tri predloge in zanima me, kateri se tebi zdi najboljši. Medtem pa bom jaz nadaljeval z vsebino vrečke A.«

	Zmedeno ga je pogledala. »Mislila sem, da sva z vrečo A že zaključila.«

	»Le delno,« je odvrnil. »Preostane nama še večerja. Domača lazanja. Bo v redu?«

	Široko se je nasmehnila. »Poln si presenečenj.«

	Medtem ko je v Ninini kuhinji rezal čebulo, je razmišljal o Kirsty. Predstavljala je težavo, pravi trn v peti. Nedvomno bo znova poskušala narediti razdor. Tuhtal je, kako bo njen vpliv zajezil v prihodnje. Nina je bila vse, kar je Harry iskal, zato si resnično ni želel, da bi mu kdorkoli pokvaril načrte.

	XXXIV.

	28. februar

	Pot nazaj je bila ena najtežjih v Amyjinem življenju. Gabriel se je ponudil, da jo pospremi, toda Amy je vedela, da bi to samo sprožilo vprašanja – zakaj je v kočo prišel Gabriel in ne Esme? Njegovo ponudbo je vljudno zavrnila in obljubila, da ga bo naslednji dan spet obiskala.

	Stopila je iz Gabrielove hiške. Ko so se za njo zaprla vrata, jo je objela tišina gora. Amy je pogledala proti gozdu, a misel, da bi se vrnila po isti poti, je ni mikala. Raje bo ostala zunaj na odprtem, četudi bo pot napornejša. Gazila je visok sneg, z vsakim korakom se je oddaljevala od zavetja Gabrielove koče.

	Mogoče pa je napaka, da se vrača sama; konec koncev je pravkar izvedela, da je njena teta mrtva. Pa vendar je od takrat minilo že dolgo. Meseci. Esmino truplo je ležalo v grobu. Je svojo teto še videla pred pogrebom? Jo je prijela za roko in ji povedala, kako zelo jo ima rada? Amy je preplavil tako silen občutek izgube, da je obstala. Zmanjkalo ji je energije, da bi hodila naprej. Samo stala je tam, zanimalo je ni prav nič, kaj jo čaka v koči, ji ni bilo mar. Nazaj si ni želela. Ni vedela, kako naj se vrne v kočo in se pretvarja, da je vse OK. Kako naj preživi preostanek dneva, ne da bi omenila Esme. Želela si je ostati zunaj na mrzlem, v tem surovem okolju, dokler ne bi bolečina otopela. Spustila se je na kolena in sedla na pete. Pomislila je, da bi legla. Sneg se je zdel tako iskriv in čaroben. Zeblo jo bo, a vedela je, da mraza ne bo čutila. Samo za trenutek, le toliko, da si spočije.

	Nedaleč proč je del snega zatemnila senca, čez belino je drsela siva podoba. Amy je pogledala navzgor in zagledala orla. Krožil je nad njeno glavo, okrog in okrog. Amy je ostrmela, ni mogla verjeti svojim očem. Potem je počasi vstala, ptice ni spustila z oči, bila je kot začarana. Simbol inteligence, poguma, moči in nesmrtnosti, se je spomnila. Koža na licih jo je skelela, bolečina jo je presenetila. Ovedela se je, da joče, čeprav se ji je razpoloženje izboljšalo. Obrisala si je solze in se daveče zasmejala. Esme. Zdelo se ji je, da bdi nad njo, ji pravi, naj vstane in se preneha utapljati v žalosti. Amy je zrla v nebo, dokler je ni začel boleti vrat, potem je sklonila glavo. Vedela je, da mora naprej.

	Dalje je hodila odločno, kot prerojena. Čez nekaj trenutkov je snela rokavico in pogledala na uro. Bila je presenečena, minilo je več ur, odkar je odšla iz koče. V daljavi pred seboj je videla kočo, pozno popoldansko sonce se je odbijalo od šip. Videla je balkone spalnic, vedela je, kateri je bil Esmin. Spomnila se je nekega popoldneva, ko se je vrnila s smučanja, Esme pa je oblečena kot medved sedela na balkonu in proti soncu nagibala obraz. Amy ji je zaklicala v pozdrav, Esme pa se ji je nasmehnila in ji rekla, naj pohiti, da si bosta skupaj privoščili kozarec vina in gledali sončni zahod.

	Iznenada je prizor izginil. Balkon je bil prazen.

	Vstopila je v kočo, slekla bundo in sezula snežke. Bundo je obesila, čevlje pa odložila na stojalo, ob tem je malce snega padlo na marmorna tla in se spremenilo v lužico. Čevlji ostalih so bili lepo poravnani v vrsto, čisto na koncu je bil par, pod katerim se je prav tako nabrala lužica.

	Čevlji so bili Jackovi. Amy je strmela vanje, misli so ji švigale sem in tja.

	Vrata kuhinje so se odprla, na hodnik je stopil Jack.

	»Kje si bil?« je vprašala Amy.

	Nepričakovano vprašanje ga je presenetilo.

	»To smo mi hoteli vprašati tebe,« se je oglasila Lisa, bila je tik za njim.

	»Si mi sledil?« je zanimalo Amy.

	Presenečenost, ki se je risala na Jackovem obrazu, je bila skoraj smešna.

	»Kaj? Ne,« je odvrnil.

	Amy ga je jezno motrila.

	»Tvoji čevlji so mokri,« je rekla. »Nekdo mi je sledil. Ti si bil, kajne?«

	Jack jo je gledal. Dvignil je roke, dlani je obračal proti Amy. »Šel sem v mesto, v trgovino. Po živila.«

	»Resnico govori, Amy,« je povedala Lisa. »Zmanjkovalo nam je hrane, ker pa taksiji še vedno ne vozijo, se je Jack ponudil, da bo šel peš.«

	»In skoraj me je zasul sneg,« je še povedal Jack in se nasmehnil, »a se mi je le uspelo vrniti.«

	Amy ga je gledala skozi priprte oči. »Lažeš,« je izjavila. Mimo njega je odšla v kuhinjo in naravnost k hladilniku. Na stežaj je odprla vrata in obstala.

	Police so bile polne. Zelenjave, sira, jogurtov. Na pultu je bila zaloga kruha. Za hip se je Amy zazdelo, da je vse to že videla, ampak bilo je nemogoče. Zjutraj je bil hladilnik prazen. Tega se je razločno spominjala.

	A kljub temu nekaj ni bilo v redu. Preganjavica te daje, ji je govoril glas v glavi.

	»Amy,« je nežno spregovorila Lisa. »Jack je šel v trgovino, to je vse. Kje si bila ti? Nismo vedeli, kje si. Nobenega sporočila nisi pustila,« je še pomenljivo dodala.

	Amy je pogledala prijateljico. »Zunaj,« je rekla, »na sprehodu.« Nato je odšla po stopnicah navzgor.

	Ko je prišla v nadstropje, je globoko vdihnila, poskušala se je zbrati. Pred njo so bila zaprta vrata: Esmina soba.

	Amy je mehko odprla vrata in vstopila. Ozirala se je naokrog po sobi, v grlu jo je stiskalo. Zdaj je vedela, zakaj se je v tej sobi nabiral prah.

	Zavese so bile še vedno zagrnjene in Amy je začutila nujo, da jih mora odgrniti, prelomiti dušeč občutek izgube in užaloščenosti, ki je visel v prostoru. Odkorakala je k oknu, z obema rokama odločno prijela razkošno tkanino in jo potegnila na stran. Nato je naglo, da ji je roka kar zdrsnila, segla h kljuki na balkonskih vratih, jih odprla in stopila ven. Ledeno mrzel zrak je neusmiljeno butnil vanjo, toda Amy je vzravnala ramena in vztrajala. Strmela je v belo pokrajino in pojemajočo svetlobo. Z rokami se je krčevito oklepala balkonske ograje, ledeno železo jo je žgalo v dlani, a je ni spustila. V oči so ji stopile solze. Pogledala je navzdol proti mestu, kjer je bila pred nekaj minutami in se spominjala svoje tete, ki je nekoč stala, kjer je zdaj stala Amy. Žalost je grozila, da bo premagala vse druge občutke, ko je Amy zagledala nekaj, ob čemer se je vse drugo v hipu ustavilo.

	V smeri proti gozdu in proti Gabrielovi koči je v snegu zagledala svoje stopinje.

	In točno za njenimi je bil še en niz stopinj.

	XXXV.

	28. februar

	Amy je strmela predse, bolečine v rokah ni več čutila. Stresla je z glavo in napela oči, da bi v naraščajočem somraku bolje videla, potem pa se je hitro vrnila v sobo in zapahnila vsa okna. Pohitela je v pritličje, še poprej je preverila, da ni nikogar tam, potem pa si je nadela snežke in bundo in šla iz koče.

	Poiskala je svojo gaz, ki je vodila do Gabrielovega domovanja, našla je tudi stopinje, ki so sledile njenim. Hodila je naprej čez dolino, sledila je obojim sledovom. Drugi niz stopinj se je kar naenkrat končal, medtem ko so njene vodile naprej. Amy se je namrščila, za hip se je zmedla, potem pa je zagledala sledove smuči. Kdorkoli ji je že sledil, si je nadel smučke. Pogledala je naprej. Njena gaz in sled smuči sta tekli vse do gozda. Amy je pogledala navzdol v sneg. Stopila je v svoj odtis, popolnoma se ji je prilegal. Potem je stopila v drugega. Bil je večji od njenega. Tod je hodil nekdo z večjimi stopali. Moški.

	Lagali so ji. Jack je morda res šel v trgovino, ampak Amy je bila zunaj več ur, še vedno bi lahko našel čas in ji sledil.

	Previdna mora biti. Izvedeti mora več. Še nekaj trenutkov je samo stala, dokler ni začutila, da jo mraz reže do kosti. Pogledala je navzgor v temneče se nebo in gore, ki so postajale črne. Čas je, da se vrne.

	XXXVI.

	28. februar

	Amy je stala pod vročo prho, čakala je, da ji voda pregreje telo. Po glavi so se ji podile zmedene misli: Jack, stopinje, kako ji je sledil, zakaj ji je sledil. V koči se ni počutila varno, Jack je z lažmi prišel vse do sem, počutil se je domačno. Užival je naklonjenost njene matere, prijateljici sta mu zaupali. Bil je povsod.

	Nad vodo je obupala, gola pod tušem se je počutila še ranljivejšo, zato je stopila izpod prhe in se osušila. Odšla je v svojo spalnico in se razgledala naokrog. Bila je nemirna, bila je potrta, potem pa je zagledala nekaj na postelji.

	Svoj telefon.

	Stopila je k postelji in ga vzela v roke. Čudno, da ga ni opazila prej, ko ga je iskala, preden je odšla h Gabrielu. Med oblačenjem se je spomnila, da ji ni dal podatkov o odvetniški pisarni. V mislih si je naredila opomnik, da mora jutri zjutraj, ko ga bo spet obiskala, vprašati zanje.

	Razmišljanje o Gabrielu jo je sililo v razmišljanje o Esme, Amy je stiskalo v prsih. Sedla je za toaletno mizico in se pogledala v ogledalo. Čas je za strog pogovor. Esme se ne bi predala, je pomislila Amy. Esme bi bila močna, z dvomi in strahovi bi pometla. Borila bi se, dokler ne bi vseh v hiši prepričala o Jackovi lažni identiteti. Amy je pokončno sedla. Malce se je naličila in to ji je vlilo nekaj poguma. Ne bo klonila. Spet se je pogledala v ogledalo in sklenila, da se bo še dodatno oborožila. Ogrlica, je pomislila, diamant, ki sem si ga kupila. Ravno je jemala ogrlico iz škatlice, ko je zaslišala nežno trkanje.

	Amy se je napelo telo.

	»Ja?«

	»Lahko vstopim?« je vprašal Jack in odprl vrata, a ne do konca.

	Si že, je pomislila Amy, ko se je sede na pručki obrnila in ga pogledala.

	»Oprosti, nisem te hotel motiti,« je nadaljeval Jack in vstopil v sobo. Ostal je pri vratih. »Lepa si,« je dodal.

	Amy ni odgovorila.

	»Em … poslušaj, si v redu? Razmišljal sem … če si mislila, da ti je nekdo sledil, te je to zagotovo zelo prestrašilo.«

	Čakal je, da se bo odzvala, ampak Amy je vztrajno molčala.

	»Si bila kam namenjena?«

	»Ne,« je končno odvrnila Amy. »Le na zrak sem šla.«

	»Da bi si zbistrila glavo?«

	Namrgodila se je.

	»Kaj misliš s tem?«

	»Glavobole. Te še vedno pestijo?«

	»Ja, me. Zakaj?«

	»Upal sem, da bodo do zdaj že pojenjali. Ni mi všeč, da so tako pogosti …« Izraz na obrazu je imel zaskrbljen, Amy je srce začelo biti nekoliko hitreje – je bilo z njo kaj narobe, nekaj veliko resnejšega, kot je menila? Potem se je Jack nasmehnil in prikril zaskrbljenost. »Le pazim nate, nič drugega. Zdravnik v meni nikoli ne počiva, še posebej kadar gre za mojo punco. Si ponoči spala?«

	Za hip je umaknila pogled. Ni spala, ne dobro, ampak tega mu ni hotela povedati. Ni mu hotela dati ničesar več, kar bi lahko uporabil proti njej. Toda odgovor je poznal, pisalo mu je v očeh.

	Jack je opazil ogrlico v Amyjini roki in obraz mu je zasijal. »Jo boš nosila?« je vprašal in odšel k njej. Da bi ga ustavila, je bilo prepozno in še preden je lahko karkoli storila, je že segel po ogrlici.

	»V redu je,« je hitro rekla, »lahko sama.« A bil je tako blizu nje, da je čutila toploto, ki je puhtela iz njegovega telesa, zavohala je njegovo kolonjsko. Postala je nervozna in ogrlice ni mogla zapeti.

	»Bom jaz,« je rekel, ji vzel ogrlico iz rok in ji jo zapel okoli vratu. Ob dotiku njegovih prstov se ji je naježila koža.

	»Čudovita je,« je nežno pripomnil. »Kot je bila čudovita prvič, ko sem ti jo nadel.«

	Amy je stisnilo v želodcu. Lažnivec, je pomislila. Sama sem si jo kupila.

	»Vem, da imaš … glede naju zadržke,« je nadaljeval Jack, »in da se tvoja verzija dogodkov razlikuje od tistega, kar se je zgodilo v resnici, a rad bi, da veš, da mi veliko pomeni, da še vedno želiš nositi to ogrlico. Kljub vsemu, kar se dogaja.« Glas je imel nabit s čustvi. Amy ga je gledala, pogled se ji ni omehčal.

	»In prisežem, da ti nisem sledil, ko si šla danes na sprehod.« Vdihnil je. »Vem, kako hudo ti je zaradi nesreče in vsega, in vem tudi, da bova to prebrodila.« Pomolčal je. »Pripravil sem večerjo. V trgovini sem kupil piščanca, spekel sem ga z malce česna. Se vidiva spodaj?« je upajoče vprašal.

	Amy je prikimala, potem pa gledala za njim, ko je odhajal iz sobe.

	Bil je prepričljiv, to mu je morala priznati. Spet se je pogledala v ogledalo in se dotaknila diamanta, ki je počival v jamici na vratu. Ostani močna, se je opomnila. Ne pozabi, kaj veš.

	XXXVII.

	10. februar

	Harry je Nini v dnevno sobo odnesel skodelico svežega čaja. Tiho jo je odložil na njeno mizo in pobral prazno, nadvse je pazil, da je ni zmotil, vedel je namreč, da se ubada s še posebej zahtevnim nizom številk. Ravno se je hotel po prstih odplaziti stran, ko je umaknila pogled z zaslona in ga prijela za roko. Dvignila se je s stola in se pretegnila.

	»Krasen si,« je rekla.

	»Kolebal sem med lončkom čaja in kozarcem rdečega vina,« je odvrnil Harry.

	Nina je zastokala. »Ubijala bi za kozarec rdečega. Mogoče pri večerji?«

	»Seveda. Čez petnajst minut bo pripravljena. Če ti ustreza?«

	Nina ga je objela okoli vratu in ga poljubila. »A veš, da resnično znaš skrbeti za dekle?« S pogledom je ošinila prenosnik. »Še malo, pa bom končala, hvala bogu, potem pa sem vsa tvoja.«

	»Obljubiš?«

	Spet ga je poljubila. »Kar poskusi mi preprečiti.« Pocukala ga je za rožnato-moder predpasnik, ki ga je našel v enem izmed kuhinjskih elementov, in ga pobožala po prsih. »Zelo šik,« je pripomnila. »Kaj bo za večerjo?«

	»Pečene klobasice s pirejem,« je odvrnil Harry in jo posedel nazaj na stol. »Dokončaj delo,« je še dodal zaigrano strogo, »potem pa bova jedla.«

	Odšel je nazaj v kuhinjo. Sprevidel je, da mu je kuhanje všeč, v pripravljanju obrokov za Nino je užival. Lahko postane, karkoli si Nina želi, samo da bi njuno življenje gladko teklo. Spoštoval je njeno delo, ni se jezil, kadar ga je zadnji hip odpikala zaradi zahtev kakšne stranke. Zavedal se je, da potrebuje svoj prostor in da mora živeti v skladu s svojimi željami. Njuno partnerstvo bi lahko bilo zelo uspešno, in kaj zato, če je bil on manj premožen? Če bi bilo obratno, se ne bi nihče obregnil v to, če bi bila ženska brez prebite pare, a pripravljena voditi gospodinjstvo in biti privlačen dodatek finančno uspešnemu moškemu. Harry je vedel, da lahko izpolni svojo plat kupčije.

	Na mizo je dal krožnika in pribor, ko ga je prešinila misel. Smuknil je iz oblačil, obdržal je samo roza-moder črtasti predpasnik. Pesem na radiu je izzvenela in Harry jo je ponovno predvajal. In takrat je nekaj zaslišal. Podobno je bilo pridušenemu kriku. Harry se je namrščil. Ves zmeden je odšel na hodnik. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Ob steni je stala Nina, moški ji je držal roko na usta, ona pa je s svojimi odrivala njegov obraz. Hotela je stresti z glavo, nekaj zanikati, v očeh se ji je risala skrajna groza.

	»Izpusti jo,« je z ledenim glasom spregovoril Harry.

	Moški se je obrnil, Harry pa se je namrščil. Bil mu je znan. Moški na klopi, je pomislil, možakar, ki se je zadrževal v bližini Nininega stanovanja. V trenutku se mu je posvetilo, kdo je.

	»Rekel sem, da jo izpusti,« je ponovil in si zaželel, da bi s seboj prinesel nož.

	Moški je pogledal golega Harryja, nosil je le predpasnik. Izpustil je Nino in se obrnil, ob tem se je zamajal.

	»Prekleta lažnivka,« je žlobudravo rekel Nini. »Tega čudaka natepavaš? Kretena v predpasniku?« Spet se je zasmejal, lastna šala ga je zabavala. Spet je pogledal Harryja, ki je samo stal tam, roke so mu visele ob telesu. »Prekleti kreten, jeben…«

	Še preden se je Harry sploh ovedel, kaj počne, je stopil proti njemu in Nininega bivšega silovito mahnil po nosu, da je zakrvavel. Harryjeva pest je kričala od bolečine, a dvignil jo je še enkrat, tokrat ga je udaril v čeljust.

	»Jebeni izmeček,« je zavpil bivši in se prijel za obraz. Hotel se mu je zoperstaviti, a se mu ni mogel.

	»Izgini,« mu je zapovedal Harry, »in ne vračaj se nikoli več – nikoli več.«

	Moški je za hip omahoval, potem pa pomislil, da bo bolje, če odide. »Dobil jih boš, kreten. Vrnil se bom in te ubil.« Opotekel se je skozi vrata in odšel po potki, Harry pa je zaprl vrata in jih zaklenil.

	Potem se je obrnil k Nini, s hrbtom naslonjena na steno in z obrazom v dlaneh je sedela na tleh.

	»Si v redu?« je vprašal in počepnil ob njej, roke ji je položil na rame.

	Pogledala ga je. »Hvala ti,« je tiho rekla.

	Nekaj časa sta bila tako, stikala sta glavi, potem pa je Harry zaslišal Nino jokati in nerazločno momljati. Malce se je odmaknil, da bi jo pomiril, ko je sprevidel, da ne joče, pač pa se smeji.

	»Gol si,« je smeje planilo iz nje. »Nalomil si ga gol, oblečen imaš samo predpasnik.«

	Harry se je nasmehnil.

	Nina si je obrisala obraz. »Boš ostal? Nocoj?«

	Obljubil je, da bo.

	Kasneje, med večerjo, mu je Nina povedala celotno zgodbo. O tem, kako je Roba, svojega bivšega, spoznala, seznanil ju je njegov delodajalec. Bil je očarljiv in uspešen, na začetku je bilo vse lepo. Potem pa so se prikradle malenkosti. Opazke glede oblačil, ki jih je nosila, ugovarjanje, da bi še hodila ven s prijateljicami in da naj raje z njim preživi romantičen večer. Nina je na vse to postala pozorna in je hotela njuno zvezo takoj prekiniti, Rob pa tega ni hotel sprejeti. Nekega večera je prišel v njeno stanovanje, opit, očitno je žalost utapljal v alkoholu. Sicer nerada ga je spustila v stanovanje, mislila je, da mu bo pogovor pomagal razumeti, da je konec. Toda postal je nasilen, Nini pa je uspelo poklicati policijo. Zdaj je imel prepoved približevanja.

	Harry se je umil, preden je Nina znova obvestila policijo. Slišal je njihov pogovor, da bodo Roba obiskali in da bodo naslednji dan preverili tudi, ali je z Nino vse v redu. Zagotovila jim je, da jih za nocoj ni treba skrbeti, da ima nekoga, ki bo ob njej in to je Harryju godilo. V mislih je že videl, kako o pripetljaju pripoveduje tudi Kirsty, vsaj svojo verzijo; in vedel je, da si mu tega ni treba domišljati, ker ji bo resnično povedala. Svoji prijateljici bo povedala, da jo je obvaroval, da jo je rešil. Harry se je nasmehnil.

	XXXVIII.

	28. februar

	Vsi ostali so že bili v kuhinji. Ko je Amy vstopila, so se vse oči obrnile k njej, previdno so jo pozdravili, potem pa so se nadvse trudili, da bi vse karseda normalno teklo naprej. Osredotočeni so bili na pripravljanje večerje. Jenna in Martha sta pomagali Jacku, Lisa pa se je s kozarcema vina izmuznila. Prišla je k Amy in ji enega ponudila.

	»Odlično diši, kajne?« je Lisa pokomentirala piščanca, pečenega v pečici.

	Res je dišalo in Amy je spoznala, da je sestradana. Vse od zajtrka ni pojedla ničesar konkretnega. Krožnik piščanca in zelenjave je bil točno to, kar je potrebovala. V ustih se ji je začela nabirati slina, potem pa jo je prešinila zaskrbljujoča misel – kuhal je Jack. Kaj, če ji bo dal kaj v hrano? Srce ji je začelo pospešeno biti, toda Amy se je hitro prizemljila. Ne bodi neumna, se je oštela. A bo zastrupil kar vse po vrsti? Res si paranoična.

	»Kako se počutiš?« je zanimalo Liso.

	Amy je postala napeta. Ta obsedenost z njenim počutjem ji je šla pošteno na živce.

	»Super!« je izjavila.

	»To je pa lepo slišati,« je previdno pripomnila Lisa. »In glavoboli?«

	»Glavoboli,« je zategnjeno odvrnila Amy, »mi še vedno povzročajo glavobole.« Opazila je, da jo Lisa zaskrbljeno gleda. »Vendar sem v redu,« je še sikajoče dodala.

	Lise ni prepričala. »Postajajo hujši? Pogostejši?«

	»Joj, za božjo voljo,« je zagodrnjala Amy, a pridušeno. »Kaj je tole? Sta z Jackom razpravljala o meni?«

	»Ne …«

	»Zdi se mi, da sta se zarotila proti meni.«

	Lisa jo je osuplo pogledala. »Zarotila? O čem pa govo…«

	»Večno razpredata o mojem zdravju, mojih glavobolih, drezata vame, da imam občutek, da je z mano nekaj resno narobe. Če sem paranoična, in očitno mislita, da sem, je tako samo zato, ker se vidva nadvse trudita, da bi bilo tako.«

	Amy je zajela sapo. Takšnega izbruha ni hotela. Lisa jo je gledala, na obrazu ji je pisalo, da je užaljena. Ne imej slabe vesti, si je prigovarjala Amy. Ostati moraš močna, ostati moraš osredotočena. Ne pozabi, da samo ti veš, da Jack ni to, za kar se izdaja.

	Lisa je odšla stran in se lotila pogrinjanja mize. Amy je pogledala naokrog – zdelo se je, da nihče ni slišal njunega prepira. Jack je rezal piščanca, Martha in Jenna pa sta stregli.

	Ko so vsi sedli za mizo, se je Amy trudila ignorirati dejstvo, da je Lisa malce poklapana. Hrana je bila odlična in Amy je lačno jedla. Potem pa je pogovor nanesel nanjo. Govoril je Jack, smehljal se je.

	»No, Amy, kako si želiš praznovati svoj rojstni dan?«

	Amy so vilice zastale v zraku, vprašanje jo je zadelo popolnoma nepričakovano. Povsem je pozabila, da ima jutri rojstni dan – na razlog, zakaj so vsi prišli sem. Pogledala ga je, po najboljših močeh se je trudil pokazati, da je vse v najlepšem redu. Vsi so se trudili. Vsem se meša. Nadaljujejo zabavo, medtem ko vse okoli njih gori. Kaj pa pričakujejo od nje? Da bo spoznanje in strahove potisnila na stran, si nadela zabavni klobuček in se mastila s torto?

	»Nikakor,« je odrezavo odvrnila.

	»Oh, daj no, malce pa se ja lahko pozabavamo,« se je oglasila Martha.

	»Mama, vem, da misliš dobro, ampak to je noro. Si pozabila, da sediš poleg moškega, ki se pretvarja, da je nekdo drug?«

	Val zadrege je zajel vse za mizo, zazvenelo je odlaganje nožev in vilic.

	»No, povedala vam bom, kaj si želim za rojstni dan,« je nadaljevala Amy. »Želim si, da nam Jack pove resnico.«

	»Amy, prenehaj …« Martho je minevalo potrpljenje.

	»Je že v redu,« je rekel Jack in pomirjujoče prijel Martho za ramo. Vstal je in odkorakal k Amy, ostale so zadržale dih.

	Amy se je togo vzravnala, ko se ji je Jack približal, potem pa je pokleknil ob njej. Prijel jo je za roke in se ji roteče zazrl v oči. »Amy, prosim, verjemi mi. Rotim te. Jack sem. Tvoj fant. Idiot, ki založi avtomobilske ključe vedno, ko se nekam odpraviva. Nobenih skritih namenov nimam, le rad te imam.«

	Govoril je goreče, Amy se je tega medlo zavedala, a najbolj jo je presenetila izjava o izgubljanju ključev. Jih je res pogosto založil? Ni imela pojma. Ne more se spomniti, prekleto! Vse skupaj se ji je zdelo že prav smešno in najraje bi prasnila v smeh. Vendar se je zadržala in umaknila roke.

	Vstala je od mize, na svojem hrbtu je čutila poglede vseh, potem pa je stopila iz kuhinje in za seboj zaprla vrata.

	Že je hotela oditi, ko je zaslišala svoje ime. Jack je govoril o njej. Amy je postala in prisluhnila.

	»… občutek, da sem ji pokvaril rojstni dan,« ga je slišala reči. »Žal mi je za vse to.« Pomolčal je, nato pa nadaljeval, a tako tiho, da je morala Amy pošteno napeti ušesa. »Rad bi, da veste, da govorim resnico …« je nadaljeval, glas je imel poln čustev, »… in zanjo me resnično skrbi.« Sledilo je odobravajoče mrmranje.

	Amy ni mogla več poslušati.

	XXXIX.

	28. februar

	Amy je jezno hodila sem in tja po dnevni sobi, na vse je bila besna. Zakaj ne sprevidijo, kot je sprevidela ona? Zakaj tako zlahka nasedajo Jackovim lažem? Kako, jebenti, jih naj primora, da bodo dojele, da je prevarant?

	Sesedla se je na kavč, da je zrak kar švistnil pod njo, pa tudi sama je izdihnila. Počutila se je povsem nemočno. Bila je odvetnica – zadevo bi morala biti sposobna videti z vseh zornih kotov, se domisliti strategije, kako se dokopati do resnice, ampak njeni možgani so spominjali na neurejeno zmes. Iz zadnjih nekaj mesecev se je spominjala premalo, da bi lahko izločila resnično in neovrgljivo. Ko bi bila vsaj Esme tukaj. Amy so se v očeh nabrale solze. Esme bi Jacku postavila kup vprašanj. Premetenih vprašanj, ki bi ga razkrinkala. Vprašanj, ki se jih Amy ni mogla domisliti, ker je bila preveč izmučena.

	Glavo je naslonila na zofo, počutila se je zapuščeno.

	Esme ni bilo več. Koča je bila zdaj Gabrielova, ali vsaj bo njegova, ko bo oporoka pravnomočna. In ona je podedovala denar. Zagotovo je v zvezi s tem v preteklih mesecih dobila elektronska sporočila, toda ko je Amy pregledovala telefon in elektronski poštni nabiralnik, da bi našla namige, ki bi pomagali njenemu spominu, ni videla nobenega sporočila. V mislih si je naredila opomnik, da mora znova preveriti.

	Kaj pa glede Jacka? Bi se ga morala bati? Zakaj ji je sledil? Pomislila je na njegov kratek govor pri mizi in se zdrznila. Nobenih skritih namenov nimam, le rad te imam. A fanti vedno govorijo tako? Če bi le vedela, je otožno pomislila. Tudi njej, ki je bila izjemno neizkušena, je zvenelo čudno. Je del agende, da imaš nekoga rad? To pa že ni romantično.

	Amy je sedla pokonci, iznenada jo je zmrazilo po hrbtu. Njegovi skriti nameni. Že dva dni jih skuša razvozlati, vse odkar se je spomnila, da si je Jacka izmislila.

	Njen denar hoče.

	Ve za dediščino. Ve, da bo dobila denar in nekako se hoče do njega dokopati.

	Amy je stresla z glavo, kar vrtelo se ji je.

	Ampak kako? Kako hudiča je Jack odkril nekaj takšnega? V Amy se je porodil dvom, zavedala se je, kako za lase privlečeno je njeno razmišljanje … pa vendar ni bilo povsem nemogoče. To bi pojasnilo, zakaj tako vztrajno trdi, da je njen fant. Zakaj jo ima domnevno tako zelo rad. Zakaj jo ima nenehno na očeh.

	Amy je poskočila, ko so se vrata za njo odprla. Bila je njena mama.

	Martha je za hip oklevala, preden je vstopila. »Je vse OK? Izgledaš, kot bi videla duha.«

	Mama, ko bi le vedela, je pomislila Amy, a reči ni mogla ničesar. Ničesar v zvezi z Esme. Ničesar o trenutku razjasnitve glede Jacka. Napeti je morala vse sile, da je ostala mirna, zbrana.

	»Ne duha,« je rekla, »temveč demona, ki je v tej hiši.«

	»Glede tega,« je začela Martha in sedla poleg nje na kavč, »imam občutek, da sem te pustila na cedilu.«

	Amy je zatrepetalo srce. Je to končno znak, da jo mama jemlje resno?

	»Nisem ti bila v oporo, kot bi ti morala biti – saj sem vendar tvoja mati. Zavedam se, da ti nisem dovolj prisluhnila. Tvojih obtožb o Jacku nisem vzela resno, kot bi jih morala.«

	Amy je občutila olajšanje, a bila je previdna. »Hvala, mama. Veš, trudim se pojasniti in vem, da je težko verjeti, da moja zgodba zveni izmišljeno, a ne morem ti povedati, kako vesela sem, da končno želiš slišati, kar ti poskušam že ves čas dopovedati.«

	Martha jo je presenečeno gledala. »Ne … joj … oprosti. Narobe si me razumela. Govorila sem o … o tvoji poškodbi … nisem vedela, da so lahko posledice tako resne, da zato tako razmišljaš, in kako vse to vpliva nate.«

	V Amy je začela naraščati panika. »Nobenih posledic nimam, mama,« je vztrajala, »razen glavobola tu in tam.«

	Martha je bila precej vznemirjena, svojo roko je položila na Amyjino. »To ni res, dragica. Poslušaj, težko mi je, moja edina hči si in pomeniš mi vse na svetu. Ne morem več samo stati in gledati, da se tako razburjaš.«

	Amy ji je odtegnila roko. »Potem pa mi verjemi, ko ti pravim, da je Jack lažnivec.«

	»Pa je res? Verjamem lahko le tisto, kar vidim. Kako dober je s tabo. Vsa tista njegova sporočila, cvetje. Ob tebi je bil, Amy. Več mesecev je bil del tvojega življenja.«

	»Vraga je bil,« je bleknila Amy.

	Marthi so se orosile oči. »Prosim. Utrpela si hudo poškodbo glave, jaz pa nisem hotela razumeti, kakšne posledice je to pustilo.« Globoko je vdihnila. »Nihče od nas ni.«

	Amy je postala pozorna. »Nihče od vas?«

	Martha je počasi vstala in odšla k vratom. Amy jo je zmedeno opazovala, ko je nekomu prikimala, potem pa je Amy debelo pogledala, ko so vstopili Lisa, Jenna in Jack. Sede na kavču se je vidno zdrznila.

	»Pogovarjali smo se …« je prijazno začela Martha. »Vsi te imamo zelo radi in skrbi nas zate. Vem, da je vreme trenutno slabo, a sem prepričana, da lahko najdemo zdravnika. Specialista. Pregledal te bo, morda ti bo ponovno slikal glavo. Konec koncev je minilo že nekaj dni, odkar si bila v bolnišnici, zato bi bilo dobro preveriti, ali je vse v redu.« Martha se je nasmehnila, pretirano.

	Amy je samo strmela, od presunjenosti je ostala brez besed. Kar nekaj trenutkov je minilo, preden je spet našla svoj glas, medtem pa je nenehno pogledovala od enega do drugega. »Je to kakšna šala?«

	»Glej na tole kot na pregled,« se je hitro oglasila Lisa. »Če bo vse v redu, potem ni nobenega razloga za skrb.«

	Amy je vstala, prehitro, in zavedala se je, da jo je rahlo zaneslo. »Kako si drznete?« je hripavo vprašala. »Da se vsi združno spravite name?« Prst je uperila v Jacka. »Raje verjamete njemu kot meni. Vsi ste se zarotili proti meni. Mislite, da se mi meša. Kako si drznete z mano ravnati kot s histerično žensko? Moja pamet je zdrava,« je robantila, a še predobro se je zavedala, da ne zveni tako.

	»Amy, vsaj razmisli, prosim,« je rekel Jack.

	»Ne bom,« je zasikala.

	»Utrujena si,« je vztrajala Lisa. »Ne spiš.«

	»O, to si ji ti povedal, kaj?« je izbruhnila Amy in jezno motrila Jacka.

	Po Marthinem licu je stekla solza. »Ne vem, kaj drugega lahko storim,« je zašepetala. »Zdi se mi, da te sploh več ne prepoznam. Ne prepoznam lastne hčerke.«

	»Odpri oči, mama. Snemi ta rožnata Jackova očala in spreglej.«

	XL.

	28. februar

	Bilo je pozno, ampak Martha še ni hotela v svojo sobo. Ni se ji zdelo prav, da bi se umaknila, kajti njena hči je bila v očitni stiski. Stala je na pragu prazne kuhinje, edina svetloba je prihajala s sijočega vinskega hladilnika, in razmišljala o še enem kozarcu vina. Za danes je najbrž že izpolnila kvoto, ampak koga pa briga, je jezno pomislila. Želela si je, da sploh ne bi pristala na počitnice v tej koči, v tem kraju, tako polnem groznih spominov. Zdelo se ji je, da hoče ta kraj uničiti njeno družino. Za veliko vsega je odgovorna njena svakinja, je zagrenjeno razmišljala, in kje sploh je Esme? Zelo priročno, da se je skrila in Martho pustila samo, da se spoprijema z morečo Amyjino preganjavico.

	Iz omarice je vzela kozarec in odprla hladilnik, iz njega je vzela najbližjo steklenico. Odčepila jo je in si natočila obilno merico, že ob klokotu se je počutila bolje. Medlo se ji je dozdevalo, da nima najbolj stabilnih nog, malce vina ji je kanilo na pult. Razlito tekočino je obrisala, potem pa si je kozarec stisnila k prsim in odšla iz kuhinje. Razmišljala je, kam naj gre. Brezciljno je odtavala v dnevno sobo, a pred kaminom ni hotela sedeti, ne sama. Preveč je bilo spominov na trenutke, ko sta tukaj sedela s Petrom, crkljala sta se na tej isti usnjeni zofi, medtem ko je Amy zgoraj spala. Spomnila se je, kako sta z možem nekoč napolnila Amyjino božično nogavico in jo obesila nad kamin, in kako je Amy naslednje jutro, ko je prišla dol, zasijal obraz. Če je zaprla oči, je lahko videla pogled, ki sta si ga izmenjala s Petrom, ko je njuna šestletna hčerka začudeno zevala; vzajemno zadovoljen starševski pogled. To so bili srečnejši časi. Svojega moža je še vedno pogrešala, prav vsak dan, v tej koči pa se je počutila samo še bolj osamljeno.

	Martha je naredila nov požirek vina. Odšla je proti zadnjemu delu sobe, kjer so bila drsna vrata, ki so vodila na teraso in naprej do bazena. Pokukala je ven in opazila prižgane luči, nekdo je v tej zmrzali sedel zunaj.

	Pograbila je pregrinjalo na kavču in si ga ogrnila. Odprla je vrata in zatrepetala v pišu ledenega vetra, potem je vrata za seboj zaprla. Gore v daljavi so bile senčne. Martha je občutila njihovo gospodovalno prisotnost, ko so se oblaki zgostili in zakrili mesec, da je na pokrajino padla tema. Na stolu je sedel Jack, ovratnik jakne je imel privihan navzgor in okoli ušes. Ozrl se je, Martha pa je opazila, da si je hitro obrisal solzo.

	»Kaj počnete tukaj?« jo je nežno oštevajoče vprašal. »In to brez bunde, še prehladili se boste.«

	Imel je prav, res je bilo mrzlo in bril je leden veter. Ampak Martha ga ni mogla pustiti kar tako samega. Še posebej, ker mu je bilo vidno hudo.

	»Vem, kako je,« je rekla, »izgubiti ljubljeno osebo.«

	Jack je nekaj trenutkov molčal, v očeh se mu je risala bolečina.

	»Tako dolgo sem iskal žensko, kakršna je Amy,« je rekel. »Dan, ko sva se srečala na postaji Waterloo, je bil najsrečnejši v mojem življenju. Polepšala mi je prav vsakega. Tudi ko nisem bil z njo, sem se ob misli nanjo smehljal.« Sam pri sebi se je zasmejal. »V službi so me neusmiljeno dražili – nenehno so me spraševali, kdaj bodo spoznali žensko, zaradi katere je bil moj korak poskočen tudi ob štirih zjutraj, sredi nočne izmene.«

	»Vem, da ti je hudo …« je pripomnila Martha.

	Jack jo je pogledal.

	»Tudi vam je. Žal mi je, ker razmišljam le o sebi, vem, da tudi vas skrbi zanjo.«

	»Ne morem je izgubiti,« je s tresočim se glasom rekla Martha. »Pomeni mi vse na svetu. Je vse, kar imam.«

	»Saj se bo vse uredilo, Martha.«

	Žalostno se je nasmehnila.

	»Na mojega moža me spominjaš. Bil je zelo ljubeč in skrben. Vem, da se trudiš biti prijazen, da bi me razvedril.« Utrujeno je zavzdihnila. »Želim si, da bi Amy obiskala zdravnika.«

	Jack si je grizel ustnico. »Jaz tudi.«

	»Misliš, da …« je v strahu začela Martha. »Misliš, da lahko poškodba možganov na človekovem značaju pusti trajne posledice?«

	S precejšnjim odporom je prikimal.

	»Pa se jih da popraviti?«

	»O tem raje ne razmišljajva,« je tiho rekel Jack. »Čez dva dni bomo tako ali tako doma. In če bo šlo vse po sreči, jo bomo takrat lažje prepričali, naj obišče nevrologa.«

	Martha je zrla v nebo. Da bi si zbistrila vid, je mežikala. »Razen da se v dveh dneh lahko veliko zgodi. In Amy tudi premalo spi.«

	»Ja, kar lahko stanje še poslabša. Niti malo mi ni všeč, da polovico noči prebedi. To ne pomaga ne njenemu umu ne okrevanju.«

	Martha se je zamislila. Zelo dobro je vedela, kako pomanjkanje spanja vpliva na človeka. Ko je umrl Peter, je napol blaznela. Kadarkoli je zaprla oči, je zagledala skalo, v katero je udaril. Prizor jo je mučil vse noči. Na koncu ji je zdravnik predpisal tablete. Sčasoma so more prenehale in tudi tablete je prenehala jemati, a zdaj ko se je vrnila v Val d'Isere, se je vrnila tudi k tabletam. Ni pretiravala, le polovičko pred spanjem, dokler bo tukaj. Brez njih bi spomini prevzeli vajeti, ko je ponoči sama ležala v postelji.

	»Nekaj tablet imam,« je rekla.

	»A res?« je vprašal Jack, obraz se mu je upajoče zjasnil. Potem je pobesil ramena. »Najbrž jih ne bo hotela vzeti.«

	»Ne,« se je strinjala Martha, »ne bo.« Nemočna in obupana je zadrhtela. »Edina je, ki jo še imam na tem svetu,« je nadaljevala. »Ne vem, kaj bom storila, če se ji kaj zgodi.« Martha se je svoje opitosti zavedala, srknila je še en požirek. Žalostno se je zasmejala. »Trmasta je po meni. Če bi bila bolj po očetu, bi vzela uspavalno tableto, karkoli za dober nočni počitek. On je bil bolj praktične sorte.« Zavzdihnila je, spomini so jo ponesli v preteklost. »Vedno je bila kljubovalna. Ko je bila majhna, je počela ravno nasprotno od tistega, kar sem ji rekla, da je zanjo dobro. Preprosto je kljubovala. Neštetokrat sem ji morala lagati, ji reči: 'Ne, v omaki za testenine ni nobene zelenjave.', pa četudi je imela na krožniku prerezan korenček …«

	Sredi stavka je utihnila, ujela je Jackov pogled in dojela, kaj je pravkar povedala.

	XLI.

	13. februar

	Sončni žarki so bili za spoznanje toplejši. Harry je občutil, kako so se za hip dotaknili njegovega obraza, medtem ko se je z Nino sprehajal po Green Parku. Drevesa so bila še vedno brez listja, a če si se ozrl kvišku, si lahko opazil drobne popke. Potujoča prodajalna sladoleda si je drznila stati na potki, čeprav je bilo zunaj samo dvanajst stopinj, ljudje pa so bili dovolj razposajeni, da so ga kupovali. Tudi Harry je kupil dva korneta s čokoladnim prelivom in v debeli bundi in kavbojkah sta prav z užitkom lizala sladoled.

	Odpravila sta se proti mestu, po tednu dežja je bil prvi suh dan. Park je predstavljal dobrodošlo osvežitev, zelene livade in od sonca iskreča se gladina jezera. Harry je bil zadovoljen, ker se je Nina navdušeno razveselila, ko ga je zagledala na postaji podzemne železnice, kjer jo je čakal. Sinoči je bila zunaj s prijateljicami, a Kirsty ni omenila in Harry se je nadejal, da se je njuno prijateljstvo ohladilo. Vse je dobro napredovalo. Nina mu je vsak dan pošiljala sporočila in ta teden sta se dobila vsaj trikrat in ponavadi je prespal pri njej. Rekla mu je, da lahko zobno ščetko pusti v kopalnici, če želi. Dodelila mu je tudi brisače. Omenila je, da bi prišla k njemu, Harry pa ji je zagotovil, da je več kot dobrodošla, vendar pa je dobil novega soseda, ki vse do zgodnjih jutranjih ur nabija glasbo, Nina pa se je strinjala, da to ne bi bilo najbolje, glede na to, da mora biti za zgodnje sestanke s strankami spočita in naspana. Potem tega ni več omenjala in nekako sta se potiho sporazumela, da jima je bolje pri njej. Pogovarjala sta se, da bi si spomladi privoščila kratek skupni oddih. Šla bi v Rim, morda v Barcelono. Harry je nameraval Maxa prositi za dodatne izmene, da bi lahko pokril svoje stroške.

	Ko sta pojedla sladoled, sta odšla iz parka, napotila sta se proti Piccadillyju. Pred Royal Academy of Arts sta prečkala cesto in si ogledala postavitev pred veličastnim vhodom, velikansko drevesno hiško, v celoti zgrajeno iz lesa. Imela je več prostorov in stopnišče, ki se je vilo okoli ogromnega debla. Zagotovo je bila štiri metre visoka in vsaj dvakrat toliko široka. Skrivni vhodi in balkončki so imeli mističen pridih, spominjali so na živo skrivališče, zelo primerno za Gospodarja prstanov.

	»Kot otroku bi mi bila izjemno všeč,« je pripomnila Nina.

	Harry je bil prav tako navdušen nad njo. »Tudi meni.« Hiša, v kateri je odraščal, ni imela vrta in medtem ko je njegova mama delala v pisarni v mestu, je bil pogosto sam. Ko je prišel iz šole, je čas preživljal pred televizorjem in tako je odkril filme. Izgubljal se je v različnih svetovih in si domišljal, da v njegovi hiši živijo še drugi liki, pogosto so se zdeli resničnejši od njegove odsotne matere.

	Hodila sta okrog hiške in se ozirala k vejam, ki so ju vabile v svoje skrite kotičke, da bi si delili čudežnost eskapizma. Potem sta še zadnjič zavzdihnila, se odtrgala od hišice in se odpravila naprej po Piccadillyju. Harry je prijel Nino za roko.

	»Danes jaz častim kosilo,« je rekel.

	Nasmehnila se je.

	»Vau, hvala. Kam greva?«

	»Poiščeva kakšen manj obljuden lokal?«

	»Sliši se dobro.«

	Nina je zavila v naslednjo ulico, a Harry je prepozno opazil, v katero – Old Bond Street.

	»Pridi,« je rekel in pokazal. »Greva še malo naprej, potem pa bova zavila v eno od stranskih ulic.«

	»To lahko storiva tudi po tej poti, poglej,« je odvrnila Nina in ga povlekla za seboj.

	Harry je pred seboj zagledal okrašeno belo kamnito pročelje prodajalne Dolce & Gabbana. Telo mu je otrpnilo, a si je prigovarjal, da mora ostati miren. Samo nekaj sekund in že bosta mimo. Najbrž prej, kot ju bo kdo v prodajalni opazil.

	Nina se je ustavila prav pred izložbenim oknom. »Joj, pa saj ne morem verjeti, to je točno tista obleka.«

	»Katera?«

	»Saj veš, tista, za katero sem ti rekla, da sem jo videla po televiziji. Joj, kako mi je všeč.«

	»Lepa je.« Obračal se je stran.

	»Pa saj je sploh nisi pogledal. Obrni se!«

	Jezus! Hitro se je obrnil. Videl je obleko. Pogledal v trgovino. Tam je bil Elliot, njegov nekdanji šef. Posvečal se je premožni stranki. Harryju je za hip obstalo srce. Obrnil se je, še preden bi ga Elliot lahko zagledal. Nato je prijel Nino za roko.

	»Greva, sestradan sem.«

	Osvobodila se je njegovega prijema. »Pravkar si pojedel sladoled. Pridi, rada bi jo pomerila.«

	V prodajalno ni smel vstopiti. Elliot bi poklical policijo. Resnica bi prišla na dan. Vse bi se sesulo. Tudi stranko je poznal, bil je Freddie Canning. Visok, nabit. Zahteven. Harry je Freddieja prvič srečal po tednu dni dela v prodajalni. Prišel je s svojo punco, zelo vitko in nadvse čedno, ki je sedla in se zamotila s telefonom. Harry je takoj sprevidel, da je Freddie resen kupec, prepoznal je priložnost, da si prisluži dodatek. Harry je pristopil in mu ponudil svojo pomoč, potem pa je Freddieja popeljal skozi dizajnerske elemente več kavbojk, ves čas pa je zaznaval ostuden vonj. Potem ga je zavohal tudi Freddie.

	»Kaj tako smrdi?« je vprašal. Naprej je pogledal Harryja, potem se je ozrl po prodajalni. Naposled se mu je le posvetilo in pogledal je svoje čevlje. Preveril podplate. »V pičko materino,« je zaklel. Spet je pogledal Harryja. »Greš po neko cunjo?«

	Harry je še vedno premleval Freddiejev začetni odziv, češ da je smrad prihajal od njega. »Prosim?«

	»Nekaj, s čimer čistiš drek.« Strmel je v svoje črne čevlje iz kačje kože. »K vragu,« je zagodrnjal, »to je Prada.«

	Jaz z ničimer ne čistim dreka, je kljubovalno pomislil Harry. Očitno ta kreten misli, da je on, Harry, strokovnjak za sranje, medtem ko se sam previsoko nosi, da bi očistil nesnago. Kdo ti pa rit briše? je zanimalo Harryja.

	Do zdaj je Elliot že opazil, da nekaj ni v redu. V trenutku je bil pri njima in se ustrežljivo nasmihal.

	»Harry, prosim, skoči v shrambo po rolo papirnatih brisač.«

	Harry ga je z odporom ubogal. Ko se je vrnil, je prizadeti čevelj sameval na tleh, Freddie pa je bil v garderobi. Prišel je ven in si ogledoval kavbojke na sebi.

	»Kakšne se ti zdijo, punči?« je vprašal svoje dekle, ki je dvignilo pogled s telefona.

	»Lepo se ti podajo,« je rekla.

	Potem pa je Freddie v Harryjevih rokah opazil papirnato rolo. »Tam je,« je pripomnil in pokazal na čevelj na tleh.

	Harry je obstal kot prikovan; pa saj tale ne misli resno, mu bo on, Harry, očistil čevelj?

	Harry je opazil, da se je Elliot zdrznil, mrzlično je razmišljal, kako bi najbolje rešil situacijo.

	»Še jakno hočem pomeriti,« je rekel Freddie in pokazal na črno usnjeno jakno s krznenim ovratnikom na drugem koncu trgovine.

	Elliot je za hip okleval, obzirno je pogledal od Freddieja k Harryju. »Ponjo grem,« je rekel in skoraj neopazno nagnil glavo proti čevlju, bil je tihi napotek. Ker ga pa Elliot ni tudi izrekel, se je Harry obotavljal.

	Harry ni mogel verjeti, čemu je priča. Je jezen? Kolikor je razbral s šefovega obraza, ni bil. Ves presunjen se je lotil čevlja. Namrgodeno ga je pobral s tal, še enkrat pogledal svojega šefa, potem še Freddieja, bilo je očitno, da se zanj sploh ne zmenita, nato pa odšel v shrambo. Šele med čiščenjem čevlja se mu je posvetilo. Z bogataševega čevlja je svinjarijo čistil on, ker je bil revnejši izmed dvojice. Bilo je ponižujoče. V Harryju je besnelo, a bil je nemočen, da bi storil karkoli. Uporabljene papirnate brisače je vrgel v koš za smeti, kjer bodo preostanek dneva zaudarjale, na kar Freddie ne bo niti pomislil. Potem je čevelj odnesel nazaj v prodajalno in ga odložil na tla.

	Freddie se je spet preoblačil, Elliot pa je v rokah držal več kavbojk, ki jih je Freddie pomerjal skupaj z jakno. Elliot je kavbojke podal Harryju, kar je pomenilo, naj pripravi račun in da bo dobil dodatek, četudi je bil Elliot tisti, ki ga je stregel. Harry je domneval, da se mu želi Elliot na ta način oddolžiti.

	Harry je odšel k blagajni in pripravil račun. Tisoč osemsto petinsedemdeset funtov za troje kavbojke in pet tisočakov za jakno. Nakup je spravil v luksuzno vrečo z logotipom.

	»Hej, saj si si umil roke, kaj?«

	Harry je pogledal Freddieja, smehljal se je.

	Harry se je namrščil. »Prosim?«

	»Si si umil roke? Mojih kavbojk se dotikaš. Eh, ni važno,« je nestrpno dodal Freddie. »Mišljeno je bilo kot šala.«

	Harry je pogledal v pult, na njem je ležala odprta Freddiejeva denarnica. Na črnem usnju je bilo odtisnjeno Freddiejevo ime, Harry ga ne bo nikoli pozabil. Vrečo z nakupom je potisnil čez pult, ob tem pa zbil denarnico na tla.

	»Se opravičujem,« je rekel.

	Freddiejevo dekle se je oklepalo njegove roke in javkalo, da je žejno. Harry je stopil izza pulta, se sklonil in pobral denarnico. Notranjost je bila polna lepo razporejenih plačilnih kartic. Bilo jih je vsaj ducat. Potem je vstal in denarnico podal Freddieju. Potrpežljivo je čakal, da je Freddie eno od kartic izvlekel, da bi z njo poravnal kupljena oblačila. Da je en razdelek prazen, ni opazil. Harry je kradoma opazoval, ko je Freddie odtipkal PIN, potem je hitro pogledal proč. Freddieju je dal račun in gledal za njim, ko je odhajal iz trgovine. Prvič v zadnjih tridesetih minutah se mu je zdelo, da je dobil delček sebe nazaj.



	Sprva je bil zelo skromen. Le nekaj piv in vrečk čipsa je kupil v trgovini na vogalu blizu doma. S Freddiejevo kartico se je samo dotaknil zaslona, nakup je bil odobren, Harry pa je odkorakal iz trgovine, bil je vzhičen. Potem je bil na vrsti večji preizkus. Šel je v supermarket in v košaro naložil živila, še vedno pa je pazil, da znesek ni presegel limita za brezstično plačilo, za vsak slučaj.

	Tokrat je pri plačilu kartico vstavil v režo čitalnika in odtipkal PIN, ki ga je Freddie uporabil v prodajalni. Harry je domneval, da si nekdo s toliko karticami zagotovo ne bi zapomnil za vsako drugega gesla. Razmišljal je, da ima Freddie zelo verjetno en PIN za vse. Na zaslonu je pisalo 'v obdelavi'. Harry je zadrževal dih, potem pa je sledil napis 'odobreno'. Vzel je račun in vse stvari so bile njegove. Nihče ni niti trenil z očesom. Harry je odšel iz trgovine, prevevalo ga je navdušeno vznemirjenje. Nato je presedlal na oblačila – potreboval je nove majice in jakno. Po nakupovalnem izletu je bil lačen, zato se je ustavil na kosilu. Samozavestno je izbral drago restavracijo. Izbral je mizo blizu vhoda, za vsak primer, če bi moral bežati. Ampak kartica je spet delovala, račun je poravnal, pustil zajetno napitnino in se srčno zahvalil natakarju. Na poti do podzemne železnice je šel mimo trgovine z imenitnimi sončnimi očali. Kupil je dizajnerske aviatorke, si jih takoj nadel in odkorakal naprej po s soncem obsijani ulici. Novo jakno si je zavihtel čez ramo, prešinilo ga je, da se počuti drugače. Kot bi mu uspelo. Postal je Freddie Canning. Njegova drža se je spremenila, izžareval je samozavest, ljudje so nanj gledali drugače. V lokalih so ga hitreje postregli, prodajalci v prestižnih butikih so bili izjemno uslužni. Neko noč je prespal v londonskem hotelu s pokritim bazenom, zgolj da bi izkusil, kako je. Prijavil se je kot Freddie Canning. Vsakič, ko ga je kdo nagovoril s Freddiejevim imenom, je začutil mravljince. Zdelo se je, kot bi stari Harry, siromašni in izkoriščani Harry, izginil. Ampak bil je previden – pazil je, da v enem dnevu ni potrošil preveč in za dostavo ni nikoli nikomur dal svojega domačega naslova.

	Minila sta dva meseca in kartica je še vedno delovala. Harry je domneval, da Freddie sploh ne preverja svojih bančnih izpiskov. Kartic je imel veliko in najbrž je imel za vse mesečni trajnik, s posameznimi zneski se sploh ni ukvarjal. Zgolj iz radovednosti je Harry nekega dne na svojem novem pametnem telefonu, ki si ga je nepremišljeno kupil, poguglal Freddieja Canninga. V nekem londonskem časopisu je našel kratek lanski prispevek. Fotografijo s premiere neke petične televizijske serije. Pred kinodvorano je stal Freddie z nekaj dekleti in glavnim igralcem, vsi so se smejali v kamero. V prispevku so bila navedena njihova imena, ob Freddiejevem je pisalo, da je dedič premoženja podjetja smutijev.

	Razvajeni otročaj bogatašev, je pomislil Harry. Zapravlja očetov denar, ne da bi sam mignil z mezincem. Preplavila ga je zavist, potem pa se je opomnil, da je zdaj tudi sam podoben njemu.

	Še malce je pobrskal med aktualnimi prispevki in opazil, da se tisti večer na Mayfairu odpira nov koktajl bar. Freddie ni edini, ki se lahko udeležuje prestižnih dogodkov, je prešinilo Harryja.

	Kasneje se je Harry sprehajal med pomanjkljivo oblečenimi telesi in vdihoval mirijado parfumov. Prvič v svojem življenju se je med razposajenimi mladimi ljudmi počutil kot doma, glavo je nosil pokonci, dekletom je gledal v oči.

	Odšel je k točilnemu pultu, naročil koktajl mojito in izvlekel plačilno kartico, da bi plačal. Kartico je prislonil k čitalniku, a namesto običajnega razveseljujočega piska je zaslišal povsem drugačen zvok.

	Točaj je namrgodeno gledal aparat, kot bi bila krivda njegova. Stegnil je roko, da bi vzel kartico v Harryjevi roki, s čimer ga je tako presenetil, da mu jo je ta pustil vzeti. Natakar je kartico obrisal in jo vrnil Harryju.

	»Čitalec nas včasih jezi,« je zavpil, da je preglasil glasbo. »Poskusite ponovno, gospod Canning.«

	Harry je zaznal, da se je ob točajevem vpitju nekdo malo naprej ob pultu zdrznil. Že je hotel znova približati kartico, ko je ujel možakarjev pogled.

	Bil je Freddie Canning. Harryju je začelo razbijati srce, hitro se je obrnil in se odpravil proti izhodu, prerival se je skozi gnečo, ki je bila sedaj še večja, ženske pa so negodovale, ker se je obregal vanje. Za seboj je slišal nekoga vpiti – verjetno Freddieja – zato je še pospešil korak. Bil je že tik pred vrati, ko je predenj stopil varnostnik. Harry ga je pogledal v oči in takoj se mu je posvetilo, da se je njegov novi svet sesul.

	Aretirali so ga, obtožili in določili varščino. Freddiejev računovodja je čisto slučajno opazil, da je Freddie v istem dnevu uporabil dve različni kartici v dveh različnih državah (Freddie je bil na počitnicah v Italiji) – banka je zablokirala račun.

	Harry je moral priti na sodišče, dobil je denarno kazen in dve leti pogojne. Ti dve leti ni smel storiti nobenega prekrška, sicer ga je čakal zapor. Seveda je izgubil tudi službo in Elliot je zagnal takšen vik in krik zaradi omadeževane znamke, kršenja zaupnosti strank, bla bla bla, da je Harry dobil tudi prepoved vstopa v prodajalno Dolce & Gabbana.

	Harry je spet pogledal skozi izložbeno okno, Elliot je pravkar kasiral. Zdaj ko se ni več povsem posvečal stranki, je bilo zelo verjetno, da bo kmalu opazil Harryja, ki je postopal pred trgovino. Ampak Nina ga je vlekla za roko in ga prepričevala.

	»Daj no,« je vztrajala. »Rada bi jo pomerila. Zanima me, kakšna se ti bo zdela.«

	Harry se je upiral. »Zdi se mi …« Okleval je, spet je pogledal obleko.

	»Kakšna?« jo je zanimalo.

	»Lajdrasta?« Jezus, zavedal se je, da hodi po nevarnih tleh, a izbire ni imel.

	Nina je obstala, navdušenje je izpuhtelo.

	»Lajdrasta?« je ponovila.

	»Hočem reči, da si ti elegantna dama. Takšen je tvoj naravni izgled, na tej obleki pa je nekaj … cenenega.« To ni bilo res, obleka je bila osupljivo lepa, a Harry tega ni bil pripravljen priznati.

	Nina je umaknila roko, prekrižala jih je na prsih. Bila je vidno užaljena.

	»No, krasno,« je izjavila.

	»Oprosti.«

	»Vse si uničil. Četudi jo pomerim in mi bo všeč, kako naj jo nosim, če mi tvoje besede odmevajo v ušesih? Lajdrasta? Hočeš reči, da sem prestara zanjo?«

	»Ne! Joj, ne, kje pa,« je ugovarjal Harry. Roko ji je dal okrog ramen, da bi jo odvedel proč, a se je je otresla. »Saj vendar izgledaš, kot bi jih imela petindvajset. Ti boš še pri sedemdesetih lahko nosila bikinke. Težava ni v tebi, temveč v obleki.«

	Gledala ga je skozi priprte oči, tehtala je, ali misli iskreno, potem se je vdala. »Minilo me je. Greva, dolguješ mi kosilo. In to prekleto dobro.«

	Odpravila se je dalje, Harry pa je globoko, a tiho izdihnil od olajšanja.

	XLII.

	28. februar

	Amy je sedela na stolu v svoji spalnici, v rokah je držala telefon in metodično pregledovala vse maile, ki jih je dobila od 28. oktobra – dneva Esmine nesreče – iskala je kakršnokoli sporočilo odvetniške pisarne, ki ji je bila zaupana izpolnitev Esminih oporočnih želja. Našla ni nobenega. Pregledala je tudi poslana sporočila, a tudi med njimi ni bilo nobenega. Se je Gabriel motil? Ne, je razmišljala, govoril je povsem prepričano, bil je jasen. Esme ji je zapustila denar. Amy je domnevala, da je najprej najbrž dobila staromodno pismo, v katerem so bili navedeni pogoji oporoke, morda je bila zraven tudi kopija, skoraj zagotovo pa je bila vsa nadaljnja korespondenca elektronska? In v tem trenutku jo je prešinilo, da prej ni mogla najti svojega telefona. Ga je kdo vzel? Je kdo prebiral njene maile in jih izbrisal? Jack, je mrko pomislila. V tej sobi je prespal samo eno noč. Morda pa ji je telefon vzel kdaj drugič, priložnosti je bilo ogromno. Pravzaprav me je pregovoril, da sem mu telefon sama izročila, se je spomnila. Rekel je, da moram počivati brez vsakršnih motenj! O tem, kako je odklenil zaslon, Amy ni veliko razmišljala. Tak goljuf se vedno domisli načina.

	Pogledala je na uro. Bilo je pozno, ampak morda je Gabriel še vedno pokonci. V bistvu je lahko videla, da pred hiško na drugi strani doline sveti luč. Potrebovala je podatke o odvetniški pisarni in takoj zjutraj ga je nameravala obiskati. Toda časa ni smela več izgubljati, ne zdaj, ko je dojela, kaj se dogaja v resnici, da ji hoče Jack ukrasti dediščino. Poklicala je Gabrielovo mobilno številko, ampak zvonilo je v prazno. Poskusila je ponovno, a še drugič se je oglasil odzivnik. Vsa razburjena je odložila telefon. Zakaj se ne oglasiš? je tuhtala, medtem ko je gledala svetal soj sredi kot v rogu črne pokrajine.

	Preostalo ji ni nič drugega. Še nocoj mora tja. Gabriel ji mora na štiri oči dati podatke o izvrševalcu oporoke.



	Zamisel ni najbistrejša, je razmišljala Amy, ko se je oddaljila od koče in jo je pogoltnila tema. Veter je bril, izpostavljena koža jo je žgala, lica so ji gorela. Komajda je razločila svojo roko pred seboj. Gazila je navkreber, nebo je bilo oblačno, nobenih zvezd, nobenega meseca. Svetilke na telefonu ni upala vklopiti, ne še. Še vedno je bila preblizu koče. Lahko bi jo kdo opazil, a ni bila pri volji poslušati, naj opusti svojo trapasto zamisel; vprašanj, kaj počne.

	Korakala je naprej, ne da bi se zavedala, da jo je nekdo že opazil. Nekdo jo je opazoval, ko je izginjala v temo.

	XLIII.

	28. februar

	Amy je sledila gazi, ki jo je naredila popoldan, a kljub temu je bila hoja brez svetlobe naporna, tudi veter je silno pihal in ji v obraz metal sneg, ki ga je dvigal s tal. Čez nekaj časa se ji je posvetilo, da hodi po še nedotaknjenem snegu. Nemogoče je bilo oceniti, kako globok je sneg, spotaknila se je in izgubila ravnotežje. Pogledala je naokrog, da bi ugotovila, kje je. Pogledala je gor, toda Gabrielove hiške ni več videla. Skremžila se je – tako vztrajno je gledala v tla, da je pozabila na cilj. Obrnila se je in se ozrla naokrog. Vznemirilo jo je, ker tudi Esmine koče ni več videla. Nekaj trenutkov je samo stala in se v mrazu oklepala telesa, ni ji bilo jasno, kje je skrenila s poti. Slišala je lahko le veter, ki je vel po dolini.

	Sranje. Amy je vklopila svetilko na telefonu in ga dvignila. Svetloba je osvetlila sneg tik ob njej, kristalčki so se zaiskrili, a razsvetljeno je bilo le nekaj metrov naprej, potem je soj svetilke izginil v temi. Amy je preplavil grozljiv strah, pojma ni imela, kje je.

	S pogledom je ošinila uro na mobilniku – bilo je že čez deseto. Je mogoče, da je hodila celo uro? Je Gabriel že v postelji? jo je prešinilo. Je ugasnil luči in zato ne more videti njegove hiške?

	V želodcu jo je stiskalo, grabila jo je panika. Poskušala se je je otresti, se spodbuditi, ker pa ni vedela, v katero smer naj gre, jo je začel premagovati strah. Tukaj ne moreš ostati, si je strogo zapovedala. Zmrznila boš. Prav tako boš zmrznila, če boš vso noč tavala med temi gorami, jo je opozarjal notranji glas.

	Amy je globoko vdihnila. Strmela je v temo. Je pred njo res bila še temnejša zaplata? Je bil tam gozd? Odšla je v tisto smer, slab načrt je bil boljši od nobenega. Svetilko je hotela obdržati vklopljeno, potem pa je opazila, da ima samo še petnajst odstotkov baterije. Mrzlo jo je spreletelo. Obnašala se je kot popolna amaterka. Ven se je odpravila v mrazu, bilo je pošteno pod ničlo, in to brez zanesljivega sredstva sporočanja. Svetilko je izklopila, opomnila se je, da ima dober nočni vid. Če bo hodila naprej in če je res hodila proti gozdu, potem Gabrielova hiška ne bo daleč.

	Oklenila se je tega upanja in se podala naprej. Poleg zavijanja vetra je slišala tudi hreščanje in škripanje snega pod nogami. Osredotočila se je na te zvoke in se trudila ohranjati enakomeren ritem, da bi z njim umirila razbijanje srca. Škrip, škrip, leva, desna, leva, desna. Zagotovo je na pravi poti. Samo do Gabrielove koče si je želela priti. V njej bo toplo, v njej bo svetlo. Na varnem bo. Lahko bi celo prenočila. Gabriel ji bo dal telefonsko številko odvetniške pisarne in poklicala jo bo iz njegove koče. Ustavila bo Jacka. Bil je lažnivec, nevaren; zmožen je česarkoli.



	Zaslišala jih je šele, ko so bili že tik ob njej. Korake. Zmotili so njen ritem, bili so hitrejši, težji. Obrnila se je in zagledala svetlobo, ki se ji je vse bolj približevala. Amy je prestrašeno obstala, soj jo je osvetlil. Hotela je zavpiti, a suho grlo jo je pustilo na cedilu. In potem je zagledala senco. Nagonsko je predse dvignila roke, da bi se zaščitila pred tistim, kar jo bo doletelo. Slišala se je zgroženo krikniti, ravno v trenutku, ko jo je nekdo, moški, zgrabil za roke. Začela je otepati z rokami, vpila je in poskušala pobegniti.

	»Prenehaj, prenehaj, prosim! Nič ti ne bom naredil.«

	Amy je prepoznala glas. Jack. Otrpnila je. Bila je zmedena in vsa na trnih, čeprav je zvenel pomirjujoče.

	Jack jo je spustil, Amy pa je stopila korak nazaj. Ni vedela, kaj namerava naslednje.

	»Oprosti, nisem te hotel prestrašiti.« Jack je skesano dvignil roke. »Kaj za božjo voljo počneš zunaj?«

	Amy ni mogla govoriti. Strah jo je oropal glasu.

	»Pridi, pojdiva nazaj.«

	Amy je čutila, da jo nežno vleče za roko. Za sekundo mu je pustila, da jo vodi stran, potem se je uprla. Kam me pelje?

	Jack jo je zbegano pogledal. »Kaj počneš? Vrniti se moraš in se ogreti. Se ti sploh sanja, kako zaskrbljeni smo bili? Tvoja mama je že hotela poklicati gorsko reševalno službo.«

	»Izgubila sem se,« je rekla Amy. In to je bilo vse, kar mu je povedala. Kam je bila namenjena in zakaj, mu ni bilo treba vedeti.

	»Česa ne poveš,« je odvrnil Jack, ki ni mogel skriti nejevolje. »Naslednjič vzemi s sabo svetilko – ali pa psa. Ali še bolje, počakaj do jutra. Kam si bila sploh namenjena?«

	Amy ni odgovorila, Jack je zavzdihnil. »Koča je v tisti smeri, čaka naju približno dvajset minut hoje.«

	Samo? Zagotovo je hodila v krogu.

	»Boš zmogla?«

	Seveda bo zmogla. In da bi mu to tudi dokazala, je naprej hodila pred njim.

	XLIV.

	28. februar

	»In kaj si počela zunaj, sama v temi?« je vprašala Martha. »Ljubi bog, pa saj je petnajst pod ničlo. Kaj, za božjo voljo, si razmišljala?«

	»Mama, prosim, utrujena sem. Lahko tole počaka do jutra?« Amy ni bila samo utrujena, tudi zeblo jo je. Bolj, kot je bila pripravljena priznati. Njene besede so zvenele malce zateglo in tudi tresavice ni mogla premagati. Upala je, da ji bo uspelo preprosto leči v posteljo, a čeprav jo je Jack pustil pri miru in sta se Jenna in Lisa obzirno vrnili v svoji sobi, je njena mati zahtevala pojasnilo. Amy si je pripravila čaj in sedla za zajtrkovalni pult, z rokama je objemala lonček. Srknila je še en požirek. Zavedala se je, da jo mama pozorno opazuje.

	»Ustnice so ti pomodrele,« je rekla Martha.

	Amy je zaprla oči.

	»Še kaj?«

	»Ne gre za šalo in to dobro veš. Tam zunaj bi lahko umrla.«

	»Joj, mama,« je zasikala Amy, potem pa je presenečeno utihnila. Njena mama je jokala.

	»Sploh kdaj pomisliš, kako vse to vpliva name?« je zanimalo Martho. »Na smrt me je bilo strah, da se bo zgodilo najhujše. A ni dovolj, da sem pred enim tednom dobila klic in izvedela, da si se udarila v glavo in da si v bolnišnici? In zdaj smo v tem od boga pozabljenem kraju, ki je že terjal življenje člana naše družine, a se kljub temu zdi, da kar iščeš nevarnost!«

	Amy je bilo sram, molčala je. Mame ni hotela vznemiriti. A na kocki je bilo nekaj pomembnejšega, zato tega ni mogla preprosto zanemariti.

	»Oprosti, mama. Nisem ti hotela povzročati skrbi.«

	»Le kako me ne bi skrbelo?« je Martho minilo potrpljenje. »Ni normalno, da sredi ledeno mrzle noči odideš ven. In zdaj mi nočeš niti povedati, kaj si počela zunaj!« Martha je zavzdihnila. »Saj se zavedaš, da je tvoje ravnanje … nerazumno?«

	V Amy je zavrelo. Ona edina je razumna, edina, ki se ni pustila zavesti. »Moja presoja je popolnoma trezna,« je izjavila.

	Martha se je togo vzravnala.

	»Obljubi mi,« je rekla, »nobenih nočnih izletov v snegu več.«

	»Odrasla sem, mama, počela bom, kar hočem.«

	»Pa saj vendar ne misliš v takem spet iti ven?« je bila zgrožena Martha.

	»Mama, prosim, prenehaj.«

	»Svoje življenje ogrožaš. Hočem, da obljubiš,« je ponovila Martha.

	Amy se je podrgnila po sencih. Želela si je cigarete. Če materi ne bo ustregla, je ne bo pustila pri miru. Lažje je bilo reči, kar si je Martha želela slišati.

	»OK,« je izjavila Amy, »obljubim.«

	Pogledala je Martho, ta jo je namrščena pozorno opazovala. Njena mati ji ni verjela. Amy je zmanjkalo energije. Vstala je.

	»V posteljo grem,« je rekla. »Nočko, mama.«

	Zgoraj v svoji sobi je Amy skozi okno čez dolino gledala proti Gabrielovi hiški. Luči so še vedno sijale, torej še ni šel spat. Amy je pogledala na uro – bila je skoraj polnoč. Čudno, da je tako pozno še pokonci. Sklenila je, da bo zgodaj zjutraj vstala in ga obiskala, da pridobi podatke o izvršitelju oporoke.

	Slekla se je in si ogrnila haljo, ko je nekdo potrkal. Amy je odprla vrata, pred njimi je stala Martha z lončkom vroče čokolade v rokah.

	»Oprosti, ker sem bila prej tako stroga,« je rekla. »Nekega dne boš razumela, saj veš, če boš …« V zadregi je utihnila.

	Če boš kdaj imela otroke, je Amy v sebi molče dokončala stavek. Martha ji je ponudila lonček.

	»Pomislila sem, da se boš z vročo čokolado hitreje pogrela,« je dodala. »Jo boš popila, prosim?«

	Martha se je držala tako užaloščeno, da je Amy sprejela napitek. Vsaj to je lahko naredila.

	Srknila je požirek. Bil je slasten. Potem je pomenljivo zrla v mater, češ, zdaj pa pojdi.

	»Prav. Zagotovo si izmučena,« je rekla Martha, ko je dojela.

	»Ja, malce pa res,« je priznala Amy.

	»Jo boš popila?« Martha je pokazala na vročo čokolado.

	»Ja, mama. Zdaj pa ne skrbi več in se tudi sama naspi. Tudi ti si videti utrujena.«



	Ko je Martha ležala v postelji, odejo si je potegnila do vratu, se je vanjo prikradel občutek krivde. O tem, da bi svoji hčerki dala v vročo čokolado uspavalno tableto, ni resno razmišljala, ne dokler je ni Jack našel sredi noči zunaj, izgubljene v snegu. To je Martho na smrt prestrašilo. Ne sme dopustiti, da bi v teh gorah, ki so ji vzele moža, izgubila še hčerko. Kaj, če bi Amy padla? Kaj, če bi se podhladila in umrla? Na to ni mogla niti pomisliti. To je naredila, ker ji je želela samo najboljše.

	XLV.

	19. februar

	Harry je bil siten. Zamudil je avtobus, naslednji pa bo pripeljal šele čez osemindvajset minut. Večer je bil ledeno mrzel in čakala ga je večerna izmena. Odločil se je, da bo šel peš, tako bo prišel hitreje, a zamudil bo v vsakem primeru. Hitro je korakal po Garrett Lanu in si v živo predstavljal Maxov očitajoč pogled, vizija ga je z vsakim korakom samo še bolj jezila. Če mu le ne bi bilo treba opravljati te ponižujoče službe, v kateri je moral za miloščino sklanjati glavo in klečeplaziti. Želel si je drugačno življenje, takšno, kot ga je živel z Nino v njenem sodobnem stanovanju blizu mestnega središča. Skrbel bi zanj, skrbel bi zanjo. Kuhal bi ji, ko bi se vrnila iz službe, bi jo vedno čakal pripravljen obrok. Blažil bi njen stres in lajšal napetost njene silno zahtevne službe. In potem, ko bi prišel otrok, bi morda skrbel tudi zanj, se z njim sprehajal po parku.

	Harry je zavil v ulico, kjer je bil Maxov lokal. Gneča je bila običajna, kljub vremenu. Zagledal je skupinico, ki je stala pred vhodom in čakala, da najprej izstopi neka ženska. Harry se je prebil do vrat. Preden je vstopil, je vdihnil, da bi se pomiril.

	Max je bil v trenutku pri njem.

	»Se opravičujem,« je povedal Harry, »avtobusi so zamujali, peš sem prišel.«

	»Seveda,« je odvrnil Max, a njegov ton je namigoval, da mu ne verjame. Harry je čutil, kako v njem narašča bojevitost, ker je vsaj enkrat povedal resnico. Ampak to zdaj ni bilo pomembno, hitro je šel obesit plašč.

	Ko se je vrnil za pult in začel streči, je skoraj takoj opazil, da se Max nekoliko čudno vede. Kadarkoli sta Harry ali Alex stregla stranko, ju je Max z drugega konca lokala budno opazoval in se prefrigano motovil okoli njiju, kadar sta kasirala. Ampak njegovo početje je bilo vpadljivo. Očitno še vedno ni pozabil na primanjkljaj v blagajni in ju je hotel zasačiti. Harry se je v sebi zasmejal – šef pri njem nikoli ne bo našel nobenega umazanega denarja. Pomislil je, ali je denar vendarle vzel Alex, in mu potiho čestital, če ga je res. Njuno plačilo je zadoščalo zgolj za preživetje in Harry svojega sodelavca ne bi krivil, če si ga je malce povišal.

	Lokal je bil poln. Petki so vedno na plano zbezali iskalce zabave, tiste, ki so se veselili konca tedna. Vse mize so bile zasedene, gostje pa so postajali vse bolj prešerne volje. Harry je ravno postregel dvema paroma, ko je začutil val ledenega zraka, ki je naznanil prihod novih gostov. Vstopila je Nina, tik za petami ji je sledila Kirsty.

	Harryja je stisnilo pri srcu, a se je vedro nasmehnil. V resnici je bilo njegovo delo precej napornejše, ko je bila tam Nina, moral je paziti na svoje besede, še posebej kadar ga je lahko slišal tudi Max. Pogled na Kirsty pa ga je odkrito rečeno samo še podžgal.

	Ženski sta sedli za točilni pult, Harry pa se je nagnil k Nini in jo cmoknil na lice. Kirsty je pokimal v pozdrav, potem pa jima je postregel s kozarcem vina. Prednju je postavil tudi krožniček narezanih mini klobasic in česnovega kruha.

	»Na račun hiše,« je rekel in upal, da bo gesta omehčala Kirstyjino razpoloženje. »Si imela dober dan?« je vprašal.

	»Ni bil slab,« je odvrnila Kirsty. Bilo je nekaj v njenem tonu, kar mu ni dalo miru. Zvenel je hladno, poznavalsko.

	»Jaz sem izmozgana,« je izjavila Nina. »Hvala bogu, da je petek.«

	»Nocoj vaju nisem pričakoval,« je nadaljeval Harry.

	»Zamisel je bila Ninina,« je ledeno pripomnila Kirsty. »Kupili bova hrano za zraven in šli k njej, a najprej je hotela priti sem na kozarec vina.«

	»In pogledati mene?« jo je podražil Harry.

	»Seveda,« je pritrdila Nina in se nasmehnila.

	Kirsty ni rekla ničesar, le grdo ga je gledala.

	V čem je tvoj problem? je pomislil Harry. Še vedno ga je motrila, kot bi vedela nekaj, česar on ni vedel. Lahko se nekam piše, je razmišljal. Bila je najbolj obsojajoča ozkogledna oseba, kar jih je imel nesrečo kdajkoli srečati. Na roki je začutil dotik, bil je Max.

	»Kaj je?« je zagodrnjal Harry, še vedno nejevoljen, potem pa je zagledal izraz na Maxovem obrazu. Čeprav je Harry sovražil klanjanje, se je zavedal, da se mora obrzdati. Nesmiselno bi si bilo življenje še oteževati.

	»Tista skupina,« je rekel Max in pokazal na mizo, ki jo je Harry stregel, ko je vstopila Nina. »So naročili steklenico novozelandskega sauvignona in čilskega pinota noirja?«

	»Tako je,« je potrdil Harry.

	»Se mi je zdelo.« Malce je pomolčal. »Si jih vprašal, kako želijo plačati?«

	»Em … ja, z gotovino. Trideset flik za vsako.«

	Max je prikimal.

	»Blagajna se polni. Pravkar sem jo izpraznil in izkupiček primerjal z računi.«

	Harry se je namrščil.

	»In?«

	»Ne ujemajo se.«

	Harry je buljil vanj. Ozrl se je čez ramo, odleglo mu je, ker sta bili Nina in Kirsty zatopljeni v pogovor. »Na kaj namiguješ?«

	»Manjka točno trideset funtov,« je rekel Max.

	Harryju se je orosilo čelo. Denarja ni vzel, a tega pogovora si ni želel, ne zdaj, ko je bila Nina le nekaj metrov stran.

	Stišal je glas, trudil se je ostati miren. »Kaj, a sem jaz kriv? Morda pa si se zmotil. Če želiš, lahko še jaz preštejem denar. Dvakrat.«

	Harry se je že odpravil proti blagajni, a ga je Max prijel za roko in ga zadržal.

	»Ne.«

	Harry je slišal, da je pogovor med Nino in Kirsty za njegovim hrbtom zamrl, vedel je, da poslušata.

	»Bojim se, da so takšne … napake nedopustne,« je rekel Max.

	Nenadoma se je Harry ovedel tudi Alexa, ki je brisal bližnjo mizo. Opazoval ju je in poslušal, potem pa hitro odšel proč, skrušeno je sklanjal glavo. Prasec mali … Ampak Harry ni nikoli špecal, ni hotel kazati s prstom. Spet je pogledal Maxa in zaškrtal z zobmi. »Krivičen si, ničesar nisem storil narobe.«

	»Zneski se ne ujemajo,« je pomenljivo ponovil Max. »In to ni prvič. Osebja, ki mu ne zaupam, ne morem imeti.«

	Prosim? V Harryju je naraščala panika – to službo je nujno potreboval. Še huje, ta pogovor je poslušalo njegovo dekle. Globoko je vdihnil.

	»Bi se raje kasneje pogovorila o tem? Po koncu izmene?« je roteče vprašal. Maxova odločnost je malce splahnela.

	»Smem nekaj pripomniti?«

	Harry se je obrnil in zagledal Kirsty, ki je prišla bliže k njima. Harryja je spreletela groza. Nina jih je zmedeno opazovala, na obrazu se ji je risala zaskrbljenost.

	»Zdaj ni najboljši trenutek,« jo je Harry hotel ustaviti.

	»Mislim, da je pomembno. Veš, nehote sem slišala vajin pogovor in mislim, da se glede tebe ne motim. Navaden goljuf si.« Kirsty je prst uperila v Maxa. »To je tvoj najboljši prijatelj? Zdi se že ne tako, glede na to, kako govori s tabo. Ampak tako si rekel Nini, kajne? In to ni vse, kar si ji rekel.«

	»Zase se brigaj,« je odvrnil Harry.

	»Stavim, da bi ti bilo to všeč,« ni odnehala Kirsty. »Ampak ne bom gledala svoje prijateljice, kako se znova predaja zvezi z ničvredno barabo. Ta lokal, ki ga nameravaš odpreti, je zgolj kup laži, kaj?«

	Max se je vzravnal in prekrižal roke, pogovor je postajal zanimiv.

	»Poklicala sem prav vsakega nepremičninskega agenta v Putneyju in na Chelverton Roadu in nihče ne oddaja nobenega lokala. Kaj hočeš od moje prijateljice? Njen denar? Lahko se kar pod nosom obrišeš, ne boš ga dobil.« Obrnila se je in opravičujoče pogledala Nino. »Oprosti, nisem ti hotela takole povedati. Pogovoriti sem se nameravala pri tebi doma.«

	»Vzemi svoje stvari,« je rekel Max. »Mislim, da bo najbolje, da tvojo zaposlitev tukaj prekineva.«

	»Pa saj to je noro,« je ugovarjal Harry. Pogledal je svojo punco. »Nina?«

	Na obrazu sta se ji risala dvom in zaskrbljenost. »Ne razumem,« je rekla, »videla sem tvoje načrte …«

	»Ponarejene, verjetno,« se je oglasila Kirsty.

	»Nina, prosim,« je moledoval Harry, zvenel je skrajno obupano. »OK, torej, če je res …«

	»Njen denar hočeš,« ga je prekinila Kirsty.

	»Nameraval sem ti povedati …«

	»Ja, seveda,« je pripomnila Kirsty.

	Harry se jo je trudil ignorirati, se osredotočiti na Nino. »Res bi ti povedal. Lepo se imava, kajne? A če bi ti takoj na začetku povedal, da sem samo točaj z minimalno plačo, bi te sploh zanimal?«

	V Nininih očeh je opazil zmedenost, pa tudi krivdo.

	»Bila je bedasta igrica, ki je ušla iz nadzora,« je nadaljeval Harry. »Bila je drobcena laž in takrat sploh še nisva bila par, se spomniš? Takrat sem samo hotel parirati lepi in uspešni ženski v lokalu.« Bežno se je nasmehnil. »Počutil sem se ogroženega.« Nina se je vidno zdrznila. »In romance niso samo vrtnice in sončni zahodi. Vsak od nas v zvezo prinese nekaj drugačnega.«

	»Ne poslušaj ga,« se je spet oglasila Kirsty. »Prevarant je, karkoli izusti, je laž.«

	Harry se ni mogel več zadržati. Nagnil se je čez pult in zgrabil Kirsty za bluzo, oči so mu besno žarele. »Strupena kača si, veš to?«

	»Izpusti me,« je mirno spregovorila.

	»Takoj jo spusti,« je bil odločen Max, »in odidi. Imaš pet sekund, potem bom poklical policijo.«

	Harry je razprl pest, Kirsty je omahnila na pult. Potem je zgrabil svoj plašč in odvihral iz lokala, za strmeče poglede se ni zmenil, zmenil se ni za nikogar. Bil je besen kot ris. Bes mu je zameglil presojo, posrkal ga je vase. Bil je kot izstreljena krogla, ki je s svetlobno hitrostjo hitela po ulici.

	Kako si drzne ta prasica tako spraviti se nanj, kako si drzne, v pičko materino. Od vsega začetka si je zapičila v glavo, da ga ne mara. In pripravljena je bila storiti karkoli, da bi ga ponižala. Hodil je naprej po Garrett Lanu proti Earlsfieldu, njegovo jezo je napajala krivičnost vsega nakopičenega.

	XLVI.

	1. marec

	Amy se je zbudila popolnoma zmedena. Vsa vznemirjena je segla po svojem mobilniku na nočni omarici, da bi pogledala na uro, ob tem pa je na tla vrgla še knjigo in svetilko. Nejevoljna je sedla pokonci, a mukoma, tako slabotna je bila. V sobi je bilo svetlo, svetleje, kot je pričakovala. Budilko si je nastavila na sedem, vedela je, da Gabriel zgodaj vstaja. Pogledala je čez rob postelje in s preproge pobrala telefon. Pritisnila je stranski gumb, zaslon je oživel.

	Ura je bila osem in štirideset minut.

	Amy je osuplo obsedela v postelji. Prespala je alarm. Odgrnila je odejo in zavihtela noge na tla, ob tem pa skoraj padla. Telo je ni ubogalo, kot si je želela. Z dlanjo se je potapkala po glavi, zbudi se, zbudi se, potem pa je poklicala Gabrielovo telefonsko številko in odšla k oknu.

	Stala je in motrila njegovo hiško, poslušala je zvonjenje. Toda spet se je oglasil odzivnik. Znova je poklicala, Gabriel se znova ni oglasil. Telefon je nejevoljno odložila na stol. Ne preostane ji nič drugega – mora ga obiskati. Ravno se je hotela obrniti od okna, ko je opazila nekaj čudnega. Luči pred Gabrielovo hiško so še vedno svetile. Jasno jih je razločila. To je bilo nenavadno, nepotrebno. Vreme sicer ni bilo najlepše, a prižganih luči ni zahtevalo. Morda pa je tudi on zaspal.

	Amy je bila jezna nase, hitro se je oprhala. Kako je mogoče, da je ravno danes preslišala budilko? Vroča voda ji ni zbistrila misli, Amy je že pomislila, da se je loteva gripa, ker je bila sinoči tako dolgo zunaj na mrzlem. Nejasno se je spominjala, da je bila včeraj zvečer, ko je legla, silno utrujena. Sploh se ni mogla spomniti, da je zaspala. Morda pa se je res nekaj loteva.

	Oblekla se je, pohitela dol v kuhinjo in si pripravila hiter zajtrk. Predstavljal je gorivo, čim prej se je hotela odpraviti. Zdelo se ji je, da za vse potrebuje več časa kot ponavadi, bila je nerodna, nož za mazanje masla ji je padel iz rok in zaropotal po tleh. Poltiho je zaklela, pričakovala je, da bo vsak hip nekdo vstopil v kuhinjo, a bilo ni nikogar. Oditi je hotela prej, še preden bi jo kdo opazil, zdaj pa jim je z vsakim gibom sporočala, kje je. Potrebovala je svežo kavo, da jo predrami, a tveganje je bilo preveliko. Pa tudi trajalo bi predolgo, mamljiv vonj pa bi kmalu privabil lačne ljudi, zato je raje izbrala kozarec vode.

	Amy je še vedno žvečila grižljaj bagete, ko je pohitela na hodnik in ravno je s kavlja vzela bundo, ko –

	»Amy?«

	Otrpnila je. In se obrnila.

	Lisa je bila na pol poti po stopnicah navzdol, zgroženo jo je gledala.

	»Se odpravljaš ven?«

	Amy je hitela naprej. »Le na kratko.«

	»Ampak spet sneži.«

	Jezna, ker jo je Lisa zadržala, je Amy pogledala skozi okno. Zagledala je drobne snežinke, ki so se spuščale z neba. Nebo je bilo posebne rumeno-sive barve, ki je napovedovala obilico novega snega.

	»Ne bom dolgo!« Amy se je naglo obula, obupano si je želela priti iz koče, ampak Lisa je pohitela po stopnicah k vhodnim vratom in ji zaprla pot.

	»Resnično mislim, da to ni dobra zamisel,« je rekla. »Snežna nevihta se bliža.«

	Amy je čutila, kako se ji skozi zmedene misli prebija bes. Ostati mora mirna, ne sme se razburjati. Potem pa jo je nekaj prešinilo. Hitro je odpirala žepe na bundi in nekaj iskala.

	»Kaj iščeš?«

	»Nekaj sem pozabila,« je izjavila Amy in zavila z očmi. Telefon je pustila na stolu v svoji sobi. Nonšalantno se je nasmehnila. »Telefon.«

	»V takem si nameravala ven brez telefona?« je vprašala Lisa.

	»Ne,« je skozi stisnjene zobe zasikala Amy. Kaj je narobe z njeno glavo? Zakaj se ne more spomniti najpreprostejših stvari?

	Lise ni prepričala. »Amy, resno mislim, raje ostani v koči. Zdaj že pošteno sneži.«

	Amy je s pogledom ošinila okno. Majhne snežinke izpred nekaj trenutkov so se spremenile v precej večje kosme snega. Nebo je bilo svinčeno, vidljivost pa le meter ali dva.

	»Zakaj ne bi vsem pripravila kave?« je predlagala Lisa. »Morda bo kmalu prenehalo snežiti.«

	Amy je zaslišala še korake drugih v nadstropju, slišala je mamo in Jenno, ki sta se pogovarjali. Vsak trenutek bosta prišli dol in soočiti se bo morala z vsemi tremi. Bolje, da situacijo omili, jim da vedeti, da ta jutranji sprehod sploh ni pomemben. In tudi kava ji bo dobro dela. Preprosto se ji je zdelo, da se to jutro nikakor ne more predramiti.

	Prisiljeno se je nasmehnila. »Sliši se odlično.« Slekla je bundo in sezula čevlje.

	Jenna in Martha sta prišli dol; ko sta na hodniku zagledali Liso in Amy, sta obmolknili.

	»Kavo bom pripravila,« je takoj spregovorila Lisa. »Martha, pomagaj mi, Amy in Jenna pa bosta zakurili.«

	Amy se je namrščila. Se ji je samo dozdevalo, ali so se vse tri pomenljivo spogledale?

	Jenni je sledila v dnevno sobo.

	»Jaz bom počistila, ti pa boš naložila, prav?« je rekla Jenna in se lotila čiščenja pepela.

	Amy je prikimala. Potem ko je Jenna očistila ognjišče, je Amy zmečkala nekaj starega časopisnega papirja in nanj nalo-žila drobna polena. S kaminske police je vzela škatlico vžigalic, eno je zanetila, nekaj trenutkov je počakala, da je vžigalica dobro zagorela. Potem jo je podržala pod papir, da je zagorel. V nekaj sekundah se je ogenj razplamtel, plameni so zajeli suh les, ki je zaprasketal. Amy je dodala poleno in gledala, kako je počasi zagorelo.

	V sobo sta prišli Martha in Lisa, ki je nosila pladenj s kavo. Lisa je polnila skodelice, medtem ko so vse tri kramljale o vremenu.

	»Upam, da ne bo predolgo snežilo.«

	»Čez dva dni gremo domov.«

	»Če nas zasiplje sneg, nam ne bo hudega.«

	Amy je sprejela ponujeno skodelico kave in naredila požirek. Zdela se ji je tako grenka, da se je skremžila. Vstala je. Vse so jo pogledale.

	»Samo po sladkor grem,« je rekla, ob tem pa jo je prešinilo, zakaj jim sploh pojasnjuje vsak svoj korak.

	Prikimale so ji, Amy pa je odšla iz sobe. Ko je prečkala hodnik, je znova pogledala skozi okno, v srcu jo je težilo. V takšnem vremenu resnično ni bilo pametno hoditi po dolini, ni važno, kako zelo si je želela govoriti z Gabrielom. Obrnila se je proč in odšla v kuhinjo. Obstala je. Po kaj, za božjo voljo, je prišla? Amy je pogledala naokrog, čakala je, da se bo spomnila, zakaj je prišla sem, toda njen um je trmasto ostajal zamegljen. Kaj potrebujem? Zakaj sem tukaj?

	Nekdo je prišel za njo. »Je vse OK?« je vprašala Lisa.

	Amy je skomignila.

	»Ne vem, po kaj sem prišla.«

	Lisa se je nasmehnila. »Po sladkor.« Iz omarice je vzela vrečko in jo podala Amy. »Vesela sem, da nisi šla ven. Previdna moraš biti.«

	Amy je molčala. Tokratna zmedenost ni bila enaka prejšnjim, ko je izgubila nit. Bila je drugačna. Bolj … opisati je ni znala. Počutila se je silno utrujeno in težko, kot bi brodila po nečem zelo gostem.

	»Nazaj moraš,« je rekla Lisa in pokazala proti dnevni sobi, oči so se ji skrivnostno iskrile.

	»Zakaj?«

	Lisa jo je potisnila proti vratom.

	»Samo pojdi.«

	Amy jo je ubogala. Dve minutki kasneje je v dnevno sobo vstopila Lisa, v rokah je nosila pladenj s torto s svečkami. Vse tri so začele peti.

	Amy jih je presenečeno poslušala. Čisto je pozabila, da ima rojstni dan. Bila je osupla, ampak misliti je morala na toliko drugih, veliko pomembnejših stvari.

	Primorala se je k nasmešku. Gesta je bila prijazna, ampak Amy ni bila razpoložena za praznovanje.

	»Nekaj si zaželi,« je rekla Martha, ko je Amy upihnila svečke.

	Amy je zaprla oči in pomislila, kaj si želi. Želim si, da bi prenehalo snežiti, da bom lahko obiskala Gabriela.

	Odprla je oči.

	»Kaj si si zaželela?« je vprašala Lisa.

	»Ne smem povedati, sicer se želja ne bo uresničila.«

	Torta je bila čokoladna. Lisa in Jenna sta jo spekli včeraj, ko je bila Amy zunaj. Amy je vsaki odrezala rezino, pojedle so jo ob kavici. Na mizici je bil kupček daril.

	»Najprej odpri moje,« se je oglasila Martha in proti njej potisnila razkošno zavito škatlo. Amy jo je pogledala, potem pa je razvezala rožnato rdeč trak. Ko je zagledala reč v škatli, ji je roka zastala. Ročno narejena ura s kukavico. Drobceni, izjemno realistično izrezljani ljudje so sekali drva in med miniaturnimi borovci igrali na različna glasbila. Amy je bila očarana. Ko je bila še deklica, si jo je vedno želela. »Prečudovita je. Hvala, mama.«

	Potem sta še drugi dve proti njej potisnili svoje darilo. Jenna ji je podarila uokvirjeno sliko londonskega obzorja, Lisa dizajnerski svilen šal.

	Na mizici je bilo še eno darilce. Majhna škatlica.

	»Jack ga je pustil. Ni hotel biti vsiljiv,« je rekla Martha. »Odpri ga.«

	Amy darilca ni hotela odpreti.

	»Daj no,« jo je priganjala Lisa.

	Pod pritiskom ga je odprla. Ko je odvila darilni papir, je zagledala škatlico, velikost in oblika sta namigovali, da je v njej nakit. In potem je Amy opazila znamko. Pripadala je isti draguljarni, v kateri si je kupila ogrlico. Namrščila se je in dvignila pokrov škatlice. V njej so bili uhani. Zlati, z drobnim diamantom.

	Zaslišala je neki zvok in pogledala gor. V sobo je stopil Jack, stal je pri vratih.

	»Hotel sem ti podarite še uhane,« je spregovoril, »ki bi se ujemali z ogrlico.«

	Amy je postala napeta. Ogrlico si je kupila sama.

	»So ti všeč?«

	Pogledala ga je, trudila se je prebrati njegov obraz, iskala je znamenja, da laže. Iskrico v očeh, trzljaj na licu.

	»Kdo te je postregel?« je vprašala.

	»V prodajalni?« Jacka je njeno vprašanje vidno presenetilo.

	»Je bila ženska? V petdesetih? Elegantna? S figo na zatilju?«

	»Ne … bila je mlajša. Stara okrog trideset let.«

	To ni držalo. Lagal je.

	Amy je mrzlično razmišljala, potem se je spomnila. »Ampak lastnica prodajalne,« je zmagoslavno rekla, »je Ruth, je tako? Ruth Wood.«

	»Ne vem, kdo je to,« je nežno odvrnil Jack.

	»Ženska s figo!« je besno izbruhnila Amy.

	Jack je bil v zadregi. »Lastnik je moški,« je povedal. »Spomnim se, da je bil navzoč.«

	Ne … je pomislila Amy. Ženska, ki jo je stregla, ji je povedala, da je lastnica. Nje si ni domišljala. Živo se je je spomnila, spominjala se je njunega pogovora. Amy je škatlico odložila na mizo, za Jackov užaljeni pogled se ni zmenila. Rekla ni ničesar, ne 'hvala', nobenega komentarja, ali so ji uhani všeč. Jack je odšel, Amy pa se je togo držala. Na sebi je čutila ogorčene poglede prijateljic in matere, a vse tri so usmiljeno molčale.

	S hrbtom se je naslonila na kavč. Joj, kako zelo je utrujena. Spet si je poskusila priklicati Ruthino podobo. Zagledala jo je. Videla je njeno figo, lepo mornarsko modro obleko, oranžen šal. Pa je bil to resnično spomin? Ali samo izmišljotina? Amy se je trudila ostati budna. Ampak blazine na kavču so bile tako vabljivo mehke in želodec je imela poln torte. Tako se je predala utrujenosti, ki jo je ujeto držala že vse jutro, in zaspala.

	XLVII.

	1. marec

	Amy se je zavedala, da sanja, a prebuditi se ni mogla. Spet je sanjala iste sanje. Bežala je po temni ulici. V prsih jo je grabil strah, ker ni bilo nikogar na spregled. Bilo je mrzlo, na ledu ji je zdrsnilo. Skoraj je padla, znova in znova. Zdelo se ji je, da teče že več minut skupaj, ves čas pa se je zavedala, da se ji Jenna vse bolj približuje. Vsak hip jo bo dohitela …

	Iznenada je odprla oči. Srce ji je divje razbijalo. Amy je nekajkrat globoko vdihnila. Le sanjala si, se je opomnila. Spet iste sanje.

	Počasi se je ovedela zvokov tipkovnice. Na drugem koncu sobe je zagledala Jenno, delala je na prenosniku.

	Amy je sedla. »Sem dolgo spala?«

	»Dve uri.«

	»Dve uri?« Amy je zajela panika. Skoraj je že čas za kosilo. Vstati mora, iti mora h Gabrielu.

	Jenna jo je gledala. »Ali kaj potrebuješ?«

	Amy je odkimala. Spraševala se je, zakaj je Jenna v dnevni sobi, zakaj slik ne ureja za kuhinjsko mizo, kot ponavadi. Še vedno je bila malce utrujena.

	»Si OK?« je zanimalo Jenno.

	»Mislim, da se me nekaj loteva,« je odvrnila Amy. »Glavo imam težko.«

	Jenna je pogledala proč. Minilo je nekaj trenutkov.

	»Si se spomnila še česa?« je nato vprašala.

	»Ne,« je odgovorila Amy.

	Jenna je pomislila. »Ti prinesem kaj za piti?«

	»Ne, hvala.« V bistvu bi se ji kozarec vode še kako prilegel, a vrh glave je imela tega, da so z njo ravnali kot z invalidko. Če bo kaj potrebovala, si bo šla sama iskat. In, to lahko počaka. Zdaj mora h Gabrielu.

	»Kje so vsi?« je vprašala Amy.

	Jenna je skomignila.

	»Nekje v hiši.«

	Amy se je odpravila k vratom, zavedala se je, da jo Jenna opazuje.

	»Kaj pa je?« je vprašala Amy.

	Jenna je hitro pogledala proč. »Nič.« Amy je spet pogledala prijateljico, ki je zdaj strmela v zaslon in se pretvarjala, da je zatopljena v fotografijo, a je prehitro klikala. Spreneveda se, je pomislila Amy. Le kaj jo muči?

	Amy je prešinil prizor. Spomin. Z Jennine razstave. To že vem, je pomislila Amy. Vem, da sem bila tam. A imela je občutek, da se ji bo tokrat razkrilo nekaj večjega, nekaj zloveščega.

	Amy je v želodcu grabil krč. Stresla je z glavo, ampak prizora se ni mogla otresti. Del nje se je upiral, ni hotel poznati celote tistega, kar je pretilo, da se bo razkrilo, pa vendar se je zgodilo prav to. Amy se je že dobro uro sprehajala po galeriji, ne da bi dobila priložnost čestitati svoji prijateljici, ki je bila prezaposlena z novinarji in potencialnimi kupci. Bilo je že pozno in Amy je bila po dolgem dnevu v službi utrujena. Spet je pogledala proti Jenni, še vedno je bila obdana z občudovalci, zato je Amy sklenila iti ven na stopnišče pred vhodom. Na kratko. Skrivaj bo pokadila cigareto, preden bo še zadnjič poskusila govoriti z Jenno. Če ji ne bo mogla priti blizu, bo šla domov in ji poslala sporočilo.

	Zunaj je bilo mrzlo, zato si je tesno ovila plašč. Iz torbice je potegnila škatlico cigaret, si eno prižgala in močno potegnila iz nje. Dim je izpihnila v mrzel večerni zrak, ko je za seboj zaslišala zvok. Obrnila se je in zagledala Lewisa.

	»Dobil sem te,« jo je podražil.

	»Nihče ne ve,« je rekla Amy. »Niti moja mama. Pravzaprav še posebej ne moja mama.«

	»Nikomur ne bom povedal,« je zarotniško odvrnil Lewis. »Si morala zaradi gneče oboževalcev malce na zrak?«

	Amy je zaznala, da se mu jezik nekoliko zapleta. Bil je pijan, stopila je korak nazaj. »Pozornost si zasluži,« je rekla.

	»Seveda si jo,« je rekel Lewis. »Bil je že čas.«

	Amy se je zdelo, da je zvenel rahlo nepotrpežljivo. Jenna se je v fotografiranju kovala več let, tu in tam je že hotela odnehati. Ampak to je veljalo za vse umetnike, kajne? Hudičevo veliko dela in kanček sreče, preden so dosegli kak uspeh? Amy je vedela, da se je Jenna trudila uspeti brez Lewisove pomoči, na koncu jo je milo rečeno prisilil v razstavo v svoji galeriji. Jenna te podpore deloma ni hotela; če bi uspela, ne bi mogla biti prepričana, ali je zasluga njena ali moževa.

	»Si sama?« je zanimalo Lewisa.

	Spet bo morala odgovoriti na vprašanje, na katero je odgovarjala že toliko let in pod različnimi pretvezami, na vprašanje, ki jo je vedno zamorilo. Ampak zdaj je z Jackom – no, tako je vsaj vsem rekla. Dejstvo, da v resnici sploh ne obstaja, je nekako postalo znosnejše od dejstva, da je samska. Zaradi slednjega se je počutila kot zguba. Vsakič ko ga je kdo omenil, jo je opomnil, da takšnega moškega ni nikoli pritegnila. Zabavno veselje, ki ga je čutila na začetku, se je prevesilo v žalost. Vlila si je poguma. Samo še dva tedna, da se prebije skozi valentinovo in svoj rojstni dan, potem ga bo pustila.

	»Jack ni mogel priti,« je rekla.

	»Nikoli ga ne vidimo,« je pripomnil Lewis. »Šele pred kratkim sta začela, a ne? Vse je še frišno, zato me čudi, da ni prav vsak trenutek s tabo.«

	»Službo ima,« je odrezavo odvrnila Amy, »in to zelo zahtevno.«

	Za Lewisov nasmešek, vedel je, da jo je razjezil, se ni zmenila.

	»Daš dim?« je vprašal in pokazal na cigareto.

	Cigarete si ni želela deliti, raje bi mu eno dala, ampak Lewis je bil vajen dobiti, kar si je želel. Skomignila je. Tako ali tako je svojo dozo dobila, Lewis jo lahko pokadi do konca.

	Vzel je cigareto, ob tem se je s svojimi prsti dotaknil njenih.

	»Grem nazaj noter,« je rekla Amy. »Preden se poslovim, bom še enkrat poskusila govoriti z Jenno, doslej mi še ni uspelo.«

	Že je hotela oditi, ko je odločno spregovoril. »Še vedno je obkrožena z ljudmi. Oblegajo jo.«

	Amy je oklevala. »No … potem pa grem domov. Jutri jo bom poklicala.«

	Nasmehnila se je in se obrnila, da bi odšla, toda Lewis jo je prijel za roko. Potegnil jo je k sebi in jo silno poljubil.

	Amy je potrebovala nekaj sekund, da je dojela, kaj se dogaja. Potem je samo strmela vanj, čakala je na pojasnilo. »Kaj za vraga …?« je začela, potem pa ji je pogled odtaval proti vhodu, kjer je stala Jenna. Zevala je, roke so ji visele ob telesu, ritmično je premikala prste. Vsi trije so bili ujeti v tihem trenutku groze.





»Jenna …« je spregovorila Amy, ampak prijateljica se je obrnila in se vrnila v galerijo. Amy je spet pogledala Lewisa, pričakovala je obžalovanje, zadrego, on pa jo je samo čudaško odsotno pogledal, vrgel cigareto na tla in sledil Jenni v galerijo.



	V koči je Jenna z drugega konca sobe opazovala Amy. »Si v redu?« je vprašala in se namrščila.

	Amy jo je pogledala, v očeh se ji je risal strah.

	»Ne,« je rekla. »Vem, zakaj si tako jezna name.«

	Jenna se je togo vzravnala.

	»Zaradi Lewisa. Ker me je Lewis poljubil.«

	XLVIII.

	1. marec

	Amy se je približala Jenni. »Saj veš, da s tem nisem imela ničesar, kajne?«

	Napačno se je izrazila. Jennin obraz je otrdel.

	Amy je preplavil nov val groze. »Je Lewis trdil drugače?«

	»Rekel je, da ni bilo prvič. Da si se že prej spogledovala z njim,« je povedala Jenna.

	»To ni res,« je ugovarjala Amy in naglo odkimavala. »Prisežem. In tisti večer, ko si imela razstavo … samo na zrak sem šla. Nenehno si bila zaposlena in nikakor nisem mogla govoriti s tabo – on je prišel za mano ven, zunaj sva bila le nekaj minutk, ko me je povlekel k sebi. On je poljubil mene.«

	Jenna je izustila skeptičen zvok. »In takrat si se že dobivala z Jackom,« je obtožujoče rekla.

	»Jack je izmišljen,« je ponovila Amy. »Samo pretvarjala sem se, da hodim z Jackom.«

	»Torej si bila tako naveličana, da si samska, da si mislila, da lahko meni ukradeš moža?«

	Te besede so bile okrutne. »Ne!« je vzkliknila Amy. »Jenna, prisežem, da sploh ni bilo tako. Žal mi je, da te je Lewis … razočaral, ampak tvoja prijateljica sem. Resnico govorim.« Na Jenninem obrazu se je pokazal hipen dvom. »Sva se o tem pogovorili?« je vprašala. »Kasneje? Le to je, da se ne spomnim.«

	»Hotela si se pogovoriti. Prišla si k meni. Nisem vedela, kaj naj verjamem, zato te nisem spustila v hišo.«

	Zaloputnjena vrata, je pomislila Amy.

	»Potem pa sem privolila, da se dobiva. Zmenjeni sva bili za pijačo,« je nadaljevala Jenna. »Tisti večer, ko si se ponesrečila.«

	Amy je bila presenečena. »A res?«

	»Vendar se ni zgodilo. Zadržala si se v službi.«

	»Oprosti,« je rekla Amy. Vse se je poklopilo. »Klicala sem te,« je še dodala. »Klic je bil na seznamu in klicala sem te približno takrat, ko sem udarila z glavo.«

	»Govorili nisva,« je odvrnila Jenna in skomignila. »Tvoj klic sem zgrešila.«

	»Prisežem,« je ponovila Amy, »Lewisa nisem zapeljevala, nikoli. Ne vem, zakaj me je poljubil, a prav gotovo ga k temu nisem spodbudila.«

	Jenna jo je gledala. Njen pogled je bil še vedno poln sovraštva, a tudi dvoma in izčrpanosti. Amy se je obrnila, da bi odšla. »Res mi je žal, Jenna, ampak storiti moram nekaj nujnega.« Za nejeverni prijateljičin pogled se ni zmenila, odšla je iz sobe in po stopnicah navzgor. Telefon potrebuje, spet bo poskusila priklicati Gabriela, da mu pove, da pride k njemu. Amy ni mogla verjeti, da tako dolgo spi. Karkoli bi se lahko zgodilo. Bil je ponedeljek in bilo je že skoraj poldne, ves dopoldan je že izgubila. Imela je grozljiv občutek, da čas nezadržno beži. Ko je po hodniku hodila proti svoji sobi, je pogledala skozi okno. Še vedno je gosto snežilo.

	Odprla je vrata svoje spalnice in odšla naravnost k stolu, kamor je zjutraj odložila telefon. Ni ga bilo tam.

	Pogledala je naokrog. Mogoče pa je padel na tla? Ampak tudi na tleh ga ni bilo. Amy se je namrščila – ga je dala kam drugam? In na to pozabila? Preiskala je sobo, toda telefona ni bilo nikjer. Ne na postelji ne na nočni omarici, prav tako ga ni bilo v nobenem predalu. Madona! Poklicati mora. Obšla jo je zona. Samo poklicati je hotela. Vse se je zarotilo proti njej. Glavo je naslonila na dlani in razmišljala. Kopalnica! Pohitela je vanjo in začela mrzlično iskati, pogledala je na polico z brisačami, na okensko polico, v omarico, ampak telefona ni bilo. Ne … ne, prosim. Telefon potrebujem … Kje je, prekleto?

	Nemirno se je prestopila, postala je sumničava. Odšla je na hodnik, misli so ji hitele sem in tja.

	»Si OK?« je vprašala Martha, ki je pravkar prišla iz svoje sobe.

	»Si videla moj telefon?« je vprašala Amy.

	Martha jo je presenečeno pogledala. »Ne. Kje si ga pustila?«

	Amy je pokazala proti svoji sobi. »Na stolu, a tam ga ni.«

	Zdaj je po stopnicah prišla še Jenna, tudi Lisa in Jack sta prišla vsak iz svoje sobe, pritegnili so jih glasovi.

	»Amy je izgubila telefon,« je oznanila Martha.

	Amy je popadla jeza. Ni ga izgubila. Nekdo ga je vzel. In prepričana je bila, da ve, kdo.

	»Pustila sem ga na stolu v svoji sobi,« je rekla in jezno stresla z rokami. »Ga je kdo prestavil?«

	»Nihče ni bil v tvoji sobi,« je rekla Martha.

	»Kako pa ti to veš?«

	Martha je bila osupla. »Soba je tvoja. Nihče ne bi stopil vanjo.«

	Amy se je ozrla proti osebi, ki je stala najdlje proč. »Pa ti, Jack? Veš ti, kje je moj telefon?«

	Jack je sočutno skomignil. »Žal mi je, nisem ga videl.«

	»Si prepričan? Jaz pa mislim, da si ga.«

	»Amy,« jo je okarala Martha. »Najbrž je še vedno v sobi.« Mimo Amy je odkorakala v njeno sobo in pogledala stol.

	»No, vidiš? Ni ga tam,« je rekla Amy. »In mislim, da Jack ve, zakaj ga ni tam.«

	»Prisežem, da ga nisem vzel. Tvoji sobi se nisem niti približal.«

	»In jaz vem, da lažeš.«

	»Amy …« se je v zadregi oglasila Lisa.

	»Ne bi bilo prvič,« je vztrajala Amy. »Tudi včeraj ga je vzel. Nisem ga mogla najti, potem pa …«

	»Tukaj je,« je iz sobe zaklicala Martha, telefon je dvigala v zrak. »Za blazino je zdrsnil,« je pojasnila.

	Amy je strmela v telefon.

	»Se ne bi Jacku opravičila?« je previdno vprašala Lisa.

	»Prej ga zagotovo ni bilo tam,« je kljubovala Amy. Motrila je Jacka. Si se izmuznil v sobo in ga vrnil? Si, kajne? Medtem ko sem ga iskala v kopalnici.

	»Amy, ves čas je bil tukaj,« se je oglasila Jenna. »Spregledala si ga.«

	Amy se je ozrla naokrog. Mama, Jenna in Lisa so jo gledale rahlo nepotrpežljivo, čutile so zadrego.

	Motite se, bi najraje zavpila Amy. Vsem nam laže.

	A dosegla ne bi ničesar. Ne zdaj, ko ni imela nobenega dokaza.

	XLVIX.

	1. marec

	Lisa je Amy povabila, da bi skupaj pripravili kosilo. Amy je imela občutek, da je to storila iz usmiljenja, ker je z nečim hotela prelomiti napetost. Ampak vedela je, da ji je Jack vzel telefon, bila je popolnoma prepričana. Takoj ko je spet imela telefon, je poklicala Gabriela, a se spet ni oglasil. Zunaj je še vedno snežilo, a je počasi jenjavalo. Amy se je nameravala po kosilu izmuzniti iz koče. Čim prej si je želela priti do Gabriela, a vedela je, da je po kosilu ne bo nihče silno pogrešal. Samo še urico. Časa je še več kot dovolj, se je zaskrbljeno mirila.

	Razmišljala je o vsem tem in mrko rezala čebulo za juho. Kako naj Jacka ujame na laži? Potrebuje nekaj, kar bo sesulo njegovo navidezno, a trdno zakoreninjeno nedolžnost. Morda bi mu morala nastaviti past in z njo prisiliti druge, da bi se končno ovedeli in sprevideli. Toda kakšno? V glavi ji je vršalo od idej, a nobena se ni izkristalizirala.

	»Kaj bomo počeli popoldan?« je zanimalo Liso.

	Amy jo je pogledala. Lisa je delala na drugem koncu pulta, mešala je maslo in česen za kruh.

	»V dnevni sobi je nekaj namiznih iger. Bi igrali monopoli?«

	Amy se je trudila zveneti brezskrbno. »Mislim, da bom šla malce na zrak. Sneženje je že skoraj ponehalo.«

	Lisa je pogledala proti oknu. »OK. Vsi bi lahko šli ven in se kepali.«

	»Mhm,« je nezavezujoče odvrnila Amy. Ona je imela svoj načrt.

	Ko se je čebula zmehčala, je Amy dodala dve pločevinki paradižnika. Prisilila se je, da se je posvečala kuhi, čeprav bi ponev najraje nekam zagnala in stekla iz koče. Pogledala je na kuhinjsko uro. Sekunde so minevale in prav vsaka je šla v nič, bila potrošena za to šarado, s katero jih je zavajala. Tako močno jo je vleklo h Gabrielu, da jo je od želje skoraj bolelo telo.

	Na obrobju njenega uma se je začel kazati prizor. Amy je obmirovala, da bi mu dala priložnost, da se pokaže v celoti. Bila je na vlaku, sicer podzemnem, a vozila se je po površju. Zamujala je, tega se je zavedala, in nekoga je klicala, da bi ga obvestila. Jenno. Amy je takoj vedela, da se spominja dogovora z Jenno, ki ji ga je prijateljica danes omenila, in da je morala dlje ostati v službi. Spomnila se je tudi krča v želodcu, ker se Jenna ni oglasila in da si je želela čim prej priti v bar. Skrbelo jo je, ker prijateljici ni mogla sporočiti, da bo zamudila. Zdelo se ji je nadvse pomembno, da to stori, ker je Jenna naposled le privolila v pogovor o tisti usodni noči, ko je imela razstavo.

	Amy je na Putney Bridgeu prva izstopila iz vlaka, stekla mimo avtomatskih vratc za vozovnice in ven na ulico. Telefon je držala v roki, na zaslonu je bil zemljevid, da je vedela, kod mora iti. Ves čas je tekla. Na mobilniku je videla tudi, koliko je že ura, in tiho zaklela. Že pred pol ure bi morala biti tam. Tekla je naprej in odrivala druge pešce, v mrazu ovite s šali, ki so hiteli domov. Zavila je v ulico in pred seboj zagledala sijoče luči in napis nad vhodom: Max's. Tekla je vse do vrat in jih silovito odprla, da je vanjo puhnil topel zrak.

	Ozirala se je naokrog, iskala je Jenno, a je ni videla. Amy je vstopila in odšla proti točilnemu pultu. Opazila je žensko, ki je sedela za njim in jokala. Da joče, je hotela prikriti, brisala si je nos in stresala z rameni. Druga ženska jo je tolažila, Amy je slišala nekaj besed. »Očitno ima neko težavo, psihotično potrebo, da bi bil nekaj več, kot je v resnici …«

	Za pultom je stregel moški z rumenim metuljčkom z rožicami. Ženskama je vsaki podal kozarec vina. »Hiša časti,« je opravičljivo rekel, potem je pogledal Amy. »Vam lahko pomagam?«

	»Prijateljico iščem,« je rekla Amy. »Pred pol ure bi se morali dobiti tukaj.«

	»Rjavi kodrasti lasje? Čedna?«

	»Ja, to je ona.«

	»Bojim se, da je odšla.«

	»Sranje. Se opravičujem,« je hitro dodala Amy in pogledala moškega z metuljčkom.

	Sočutno se ji je nasmehnil. »Je že v redu.«

	Amy se je obrnila in odšla iz lokala. Za hip je postala zunaj, mučilo jo je, le kaj si je mislila Jenna. Da je morala izmed vseh dni zamuditi ravno danes … Amy je zatrepetala, večer je bil resnično premrzel, da bi tako stala zunaj. Z avtobusom bo šla domov, potem pa bo poklicala Jenno in ji pojasnila. Hodila je proti avtobusni postaji in –

	»Boš juho zmiksala ali jo boš samo gledala?« je slišala reči Liso.

	Amy se je zdrznila, spomin je izginil. Ozrla se je po kuhinji, iskala je palični mešalnik, potem je z njim sesekljala paradižnike.

	»Mmm, čudovito diši,« je rekla Martha, ki je pravkar prikorakala v kuhinjo. »Jaz bom postregla.«

	Amy se je umaknila, juho je z veseljem prepustila mami. Na mizo je dala žlice, potem pa je hotela s pulta vzeti skodelo z juho.

	»Ta je tvoja,« je rekla Martha in ji podala drugo.

	»Je važno?« je vprašala Amy. Bežno je opazila, da je Lisa pogledala proč, obraz je imela napet.

	»V bistvu ni,« je odvrnila Martha. »Manjšo sem načrtovala zase. Nisem zelo lačna.«

	Amy je pogledala skozi okno in takoj postala boljše volje. Prenehalo je snežiti. Hvala bogu! Le še skozi kosilo se mora prebiti, potem pa bo lahko pobegnila iz koče.

	Vzela je skodelo, ki ji jo je ponudila mama, in sedla za mizo. Jedla je hitro, da bi se lahko čim prej odpravila h Gabrielu.

	Po kosilu se Amy ni počutila dobro. Očitno je res staknila neki virus, ki ji ne prizanaša. Vzela je tablico paracetamola in odšla v dnevno sobo. Vzela bo tableti in najhujše bo kmalu mimo. Vsaj vročine nima, je razmišljala.

	Na dlan si je dala dve tableti in ju pogoltnila z vodo. Vrtelo se ji je. Glavo je naslonila na blazino in čakala, da vrtoglavica mine. Vendar je trmasto vztrajala. Amy je jezno vstala. Resnično ne more več odlašati. Odšla je na hodnik in ravno si je hotela obleči bundo, ko je zaslišala glasove, ki so prihajali iz kuhinje. Pridušeni, razgreti glasovi. Vrata so bila priprta, Amy je postala in napela ušesa. Pogovarjali sta se Lisa in Martha.

	»Razumem, da te skrbi, a zagotovo obstaja drugačen način,« je rekla Lisa.

	»Na primer?« je vprašala Martha.

	»Odrasla oseba je. Brez njenega privoljenja tega ne smeš početi.«

	»Če pa se nerazumno vede. Že več dni. Paranoja jo daje. Skrbi me, kako daleč jo bo primorala. Nevrologa noče obiskati, jaz pa si želim samo to, da bi bila na varnem. Samo še dva dni, in odmerek ni velik. Vsaj čez dan ne.«

	»Kljub temu mi to ni všeč.«

	Amy je odrinila vrata, da sta ženski v kuhinji kar poskočili.

	»Sveta Marija, Amy, saj me je skoraj kap,« je zajecljala Martha.

	»Kaj se dogaja?« je vprašala Amy.

	Njena mama se je poskusila nasmehniti. »O čem govoriš?«

	»Se pogovarjata o meni? Kaj 'samo še dva dni'?«

	Martha je oklevala. »Dokler ne gremo domov.«

	»To ni vse.«

	Martha je popustila. »Dokler ne obiščeš zdravnika.« Pomirjujoče je dvignila roko. »Vem, da misliš, da s tabo ni nič narobe, toda ko se vrnemo domov, želim, da obiščeš specialista. Šele potem ti bom verjela, da je vse v redu, ti pa nam boš lahko rekla, da smo se motili. Prav?«

	Amy se je namrščila. Materino pojasnilo se ni ujemalo, a do prepira ji ni bilo. Bila je preveč utrujena. Nenadoma je sprehod po dolini ni več mikal. Morda pa bi le dala paracetamolu še nekaj minutk, da učinkuje. Odšla je iz kuhinje in po stopnicah navzgor v svojo sobo. Legla je.

	L.

	1. marec

	Tekla je, tekla je na vso moč. Na poledenelih tleh ji je spodrsnilo. Osuplo je zajela sapo, razdalja je bila vse manjša, vsak čas jo bodo zgrabile –

	Klik.

	Amy je sunkovito odprla oči, sopla je.

	Kaj je bil ta hrup?

	Divje je gledala po sobi, še vedno napol ujeta med sanjami in resničnostjo. Je kdo vstopil?

	V sobi ni bilo nikogar. Amy je sedla pokonci – je nekdo pravkar odšel? Pogledala je proti vratom, povedala ji niso ničesar. Bila so le kos lesa, ki ni odgovarjal. In tudi zaklenila jih je. Ali pač?

	Odgrnila je odejo, takoj je hotela preveriti. Prijela je za kljuko, vrata so bila zaklenjena. Zavrtelo se ji je. Še močneje je prijela za kljuko, da bi ohranila ravnotežje. Prekleto, je pomislila in zamižala, nekaj pomembnega moram storiti. H Gabrielu moram, takoj moram obiskati Gabriela.

	Kljuka v njeni roki se je premaknila. Z druge strani je nekdo poskušal vstopiti.

	»Kdo je?« je ostro vprašala.

	»Jaz sem,« je zaslišala Marthin glas.

	Amy je odprla vrata.

	»Zbudila si se,« je rekla Martha in prižgala luč. »Prinesla sem ti sendvič s sirom.«

	Amy si je pred močno svetlobo zakrila oči. Ob misli na hrano ji je postalo slabo. »Ne bi, mama, hvala.«

	»Ampak moraš jesti.«

	Joj, kako zelo jo je vse utrujalo. Za prerekanje resnično ni premogla energije. »Si malo prej poskušala vstopiti?« je vprašala.

	Martha se je obrnila.

	»Ne, zakaj?«

	»Mislila sem, da sem slišala odpiranje vrat. To me je zbudilo.«

	Martha jo je pogledala.

	»Zakaj pa si jih zaklenila?«

	»Saj veš, zakaj.«

	»Nihče od nas jih ne zaklepa.«

	Amy se je napelo telo. Res ni potrebovala, da bi ji mama spet povedala, da jo daje preganjavica.

	»Torej? Si poskušala vstopiti?«

	»Jaz ne,« je odvrnila Martha »Morda se ti je sanjalo.«

	Amy je molčala. Nekdo je poskušal priti v njeno sobo. Globoko v sebi je bila o tem prepričana. Jack, je pomislila. Začutila je nenadno nujo, da mora spet leči. »Joj, kako sem utrujena. Najbrž bom res zbolela.«

	Njena mama sprva ni odgovorila, Amy pa jo je pogledala, če jo je sploh slišala.

	»Ja,« je rekla Martha, »verjetno res.«

	Martha je ni pogledala v oči.

	»Morda bo najbolje, da še malce počivaš,« je še dodala in odšla iz sobe. Vrata je tiho zaprla.

	Ko je mama odšla, je Amy vstala in spet zaklenila vrata, potem pa je kar padla v posteljo. Ležala je in se spraševala, ali sploh premore dovolj energije za pot do Gabrielove hiške. Zdaj je bilo zunaj že temno. Pogledala je na uro – pet proč. Ko bo prišla do Gabriela in dobila telefonsko številko, bo odvetniška pisarna že zaprta. Grabila jo je panika, zamujene priložnosti se je dobro zavedala. Občutila pa je še nekaj, čemur se ni mogla upreti.

	Glavo je položila na blazino in zaprla oči.

	LI.

	2. marec

	Amy je skozi razporek v zavesi videla žarek svetlobe. Sončne svetlobe. Bil je nov dan. Snežna nevihta je minila. Amy je sedla pokonci. Tudi sicer se je počutila drugače. Pomežiknila je, glavo obrnila levo in desno. Čakala je na utrujenost, občutek teže v udih. Občutila ni ne enega ne drugega, bila je kot prerojena. Počutila se je bolje. Karkoli jo je že mučilo zadnjih štiriindvajset ur, je izginilo. In bila je sestradana. Na nočni omarici je zagledala krožnik, sendvič s sirom, ki je imel teman in posušen rob. Že je iztegnila roko, lačna je bila dovolj, da jo je sendvič mikal, potem pa si je premislila in sklenila, da si bo raje pripravila nekaj svežega.

	Polna nove energije je skočila iz postelje. Sedela je na straniščni školjki in se poskušala spomniti prejšnjega večera. Po kosilu je prišla v svojo sobo na počitek in potem se je medlo spomnila svoje mame, ki ji je prinesla sendvič s sirom. Nato je je najbrž spet zmanjkalo. Amy si je umila roke in se pogledala v ogledalo. Motnost ji je izginila iz oči. Še nikoli se ni počutila tako odlično. Tako je po vsaki bolezni – dokler človek ne izkusi alternative, sploh ne ve, kako poživljajoče je, če se počuti dobro.

	Se ji je pa zdelo čudno, da ni imela nobenih drugih simptomov. Vročine, izcedka iz nosu. Bila je zgolj grozno grozno utrujena.

	Amy se je vrnila v sobo in odgrnila težke zavese, da jo je v hipu preplavila toplota sončnih žarkov. Bil je neverjetno lep dan. Ogledovala si je prostrano belo pokrajino, kilometre in kilometre snega. Prizor je bil čudovit. V gladki belini je bilo nekaj izjemno nedolžnega in nedotaknjenega, hkrati pa je izžarevala svarečo nevarnost.

	Nekaj je opazila in se namrščila. Prepričana ni bila … sonce je premočno sijalo. Spet je pogledala, tokrat skozi priprte oči. Dokaj gotova je bila, da so Gabrielove zunanje luči še vedno prižgane. Torej so gorele že dva dni. Nekaj ni bilo v redu.

	Ob zvoku trkanja se je pošteno zdrznila.

	»Si spodobna?« je zaklicala Martha.

	Amy je odšla k vratom, obrnila ključ in spustila mamo v sobo.

	»Prinesla sem ti lonček čaja,« je rekla Martha in iztegnila roko, iz lončka se je kadilo.

	»Hvala, mama.« Amy je vzela lonček in ga odložila na komodo, Martha pa je vstopila.

	»Se bolje počutiš?« je vprašala.

	»Veliko bolje.«

	»Vedrejša si videti.«

	Amy se je nasmehnila.

	»Samo še danes bomo tukaj, jutri pa gremo domov. Pomislila sem, da bi šli vsi skupaj na sprehod. Ne predaleč od koče.«

	Amy se je spet počutila kot otrok, ki potrebuje varuško. Mama je ni spustila z oči vse od tistega večera, ko se je izgubila v snegu. To jo je silno motilo, a tokrat se je ugriznila v jezik. S prepiranjem ni hotela tratiti časa, želela se je oprhati in obiskati Gabriela. Martha je čakala na odgovor.

	»Z Jackom ne grem nikamor.«

	Martha se je trudila ostati razumevajoča. »Razumem. Potem pa gremo punce same.«

	»Seveda,« se je zlagala Amy. Bo že našla način in se izmuznila.

	Martha se je nasmehnila. »Boš popila čaj?«

	»Ne zdaj.« Amy se je zdelo, da je materin obraz za hip trznil. »Kasneje,« je dodala, »zdaj sem potrebna prhe.«

	»Jaz sem ti ga pripravila. Popij ga, dokler je še vroč.«

	Amy je pogledala mater. »Zakaj si tako silno želiš, da popijem čaj?«

	Martha se je hitro nasmehnila. »Saj si ne.«

	»Ja, pa si. Paničariš.«

	»Ni res,« je ugovarjala Martha.

	»Vedno paničariš, vse od takrat, ko sem si na La Facu zlomila nogo.« Amy je obmolknila. To je neumno. Vedela je, da samo doliva olje na ogenj. Zakaj preprosto ne molči in gre pod tuš? Zdaj je čakala na izbruh.

	Martha je molčala. »Oprosti,« je rekla potem. »Nisem hotela.«

	Amy je zazevala.

	»Čaj popij, ko ti bo prijalo. Se vidiva spodaj,« je rekla Martha in odšla, za seboj je zaprla vrata.

	Amy je zmajala z glavo, ni mogla verjeti, da se je njena mama umaknila. To ji sploh ni bilo podobno. Pomislila je, da se morda dogaja še nekaj, ampak čas je mineval in res si je želela obiskati Gabriela.

	Potem ko se je oprhala in se oblekla, je zagledala lonček čaja, ki jo je še vedno čakal na komodi. Vzela ga je v roke, toda bil je hladen. Odnesla ga je v kopalnico in ga zlila v umivalnik. Ko so stekle še zadnje kapljice, je na dnu lončka zagledala usedlino iz granul. Čudno, je pomislila. Mama ve, da ne maram sladkorja. Toda usedlina ni bila podobna sladkorju. Povohala je zmes, bila je brez vonja. Vanjo je pomočila prst in ga polizala. Na konici jezika je občutila kemični okus.

	Amy se je namrščila. Ni mogla razločiti, kaj bi lahko bilo. A okus ji je bil znan – od še pred kratkim. Okusila ga je v nečem drugem. Ampak jedla ni ničesar neobičajnega. Pravzaprav je jedla zelo preproste stvari: prepečenec s sirom, paradižnikovo juho … Počasi se ji je začelo svitati. Mama ji je rekla, katero skodelo z juho naj vzame, bila je zelo odločna. Amy je iznenada prešinilo, da so ji zadnja dva dneva drugi pripravljali hrano. Ona pa se je počutila tako strašno utrujeno. Tako prekleto utrujeno … Dahnila je. So jo omamljali?

	Vsa presunjena se je sesedla na rob kadi. Zakaj? Vedela je, seveda je vedela. Niso ji zaupali, menili so, da se nerazumno vede, da ogroža svoje življenje. Nočni izlet po snegu je njeno mamo na smrt prestrašil. Amy je kar stisnilo v želodcu, ko se ji je posvetilo še nekaj. Mama in Lisa sta se pogovarjali o tem! Včeraj, ko je prišla v kuhinjo. Samo še dva dni. Je mama nameravala še tako dolgo nadaljevati s tem svojim početjem?

	Amy je nekaj hipov samo negibno sedela, čakala je, da bo izdajo povsem dojela. Torej so resnično menili, da je izgubljena. Nihče ji ni verjel. Vsi so bili mnenja, da je paranoična in da jo je treba omejiti.

	Amy se je počutila čisto sama na svetu.

	Pogledala je lonček, še vedno ga je držala v roki. Odločno je vstala. Preprosto ni mogla verjeti, da je izgubila ves dan. Nujno mora obiskati Gabriela.

	Pohitela je nazaj v spalnico, iskala je telefon, in zaklela, ker ga ni mogla najti. S pogledom je ošinila vrata; Marthin obisk jo je zamotil, pozabila je zakleniti. Jack, je mrko pomislila. S svojimi lažmi je hipnotiziral vse po vrsti.

	Odšla je v kuhinjo, kjer je bila Martha.

	»Čaj je bil odličen, mama,« je rekla in se trudila ohraniti miren glas.

	Mama jo je pogledala z opaznim olajšanjem v očeh. »Malenkost.«

	Amy je odšla iz sobe in pazljivo prisluhnila. Mama ji ni sledila. Ostali so bili najbrž zgoraj. Slišala vsekakor ni nikogar.

	Oblekla si je bundo in se obula, nato pa smuknila iz hiše.

	LII.

	2. marec

	Amy je karseda naglo gazila sneg, segal ji je do stegen. Pravzaprav je bilo nemogoče hoditi hitro, Amy pa se je hotela čim prej oddaljiti od koče. Nenehno se je ozirala in preverjala, ali jo kdo opazuje, toda nihče ni vpil, naj se vrne, nihče ji ni sledil. Njene stopinje izpred dveh dni so povsem izginile, prekril jih je sveže zapadli sneg, ki je zakril vsakršen namig, da so kdaj bile tam. Amy je kmalu postalo vroče, vsaj enkrat so bili sončni žarki resnično topli. Vsa zasopihana je pogledala v nebo, iskala je orla, čakala na znane krike in pričakovala, da bo vsak čas zagledala široko razprta krila. Ampak nebo nad njo je ostajalo prazno in brez oblačka. Bila je razočarana. Orla se je privadila, občudovala je njegovo sposobnost preživetja v tem surovem okolju. Danes bi bila še posebej vesela njegove družbe.

	Ko je prispela do gozda, so jo mišice na nogah pekle. Zdaj je bila snežna odeja debela tudi v gozdu, a ne tako zelo kot na odprtem. Amy se je prebijala naprej mimo dreves, hitro po najboljših močeh, nato je le spet prišla na plano in nedaleč proč uzrla Gabrielovo hiško. Ko se ji je približala, je opazila zunanje luči – prav je imela, res so bile prižgane. Amy je spreletel neprijeten občutek. To ni bila edina čudna reč v zvezi s kočo. Dim se ni vil iz dimnika. Gabriel je sicer imel centralno ogrevanje, a Amy je vedela, kako zelo rad ima ogenj.

	Potrkala je na vhodna vrata, velikanski medeninasti obroč je zaropotal po lesu. Nobenega odgovora. Amy je spet potolkla, tokrat zelo glasno. Zvok je odmeval po dolini, preden je zamrl v daljavi. Še vedno nobenega odgovora. Amy si je rekla, da že dovolj dolgo čaka. Do zdaj bi že moral priti do vrat. Morda pa je zunaj. Obhodila je hiško, toda v snegu ni bilo nobenih sledov ali odtisov smuči. Minute so minevale, Amy pa je postajala nervozna. Spet je šla okoli hiše in pokukala skozi vsako okno v pritličju. Gabriela ni bilo v dnevni sobi in kamin je bil prazen. Tudi v jedilnici ni bilo nobenega življenja, prav tako ne v kabinetu. Naposled je pogledala še skozi okno kuhinje in olajšano vzdihnila, ko je na mizi zagledala dve skodelici. Vsaj doma je bil. Vrnila se je k vhodnim vratom in še enkrat potrkala, preden je previdno prijela za kljuko. Vdala se je in vrata so se s klikom odprla. Amy je nagubala čelo. No, res je živel na odročnem kraju, zato najbrž ni zaklenil.

	Vstopila je v hiško. »Gabriel?« je zaklicala. »Živijo?«

	Vse je bilo tiho. V hiši je bilo toplo, ogrevanje je bilo vklopljeno. Spet je zaklicala njegovo ime, pomislila je, da morda spi. Da bi odšla v nadstropje, se ji je zdelo preveč vsiljivo, pa vendar je sklenila storiti ravno to, če je slučajno obležal bolan. Vrata obeh spalnic so bila na stežaj odprta. Amy je najprej pokukala v prvo, dodatno, a je takoj videla, da v njej nihče ne biva. Druga soba je bila tista, ki si jo je Gabriel delil z njeno teto. Postelja je bila postlana in prekrita s pregrinjalom.

	Amy je zastal korak. Le kje je, za božjo voljo? Ven ni šel in tudi v hiši ga ni. Počasi se je vrnila v pritličje, razmišljala je, kaj naj naredi zdaj.

	Namenjena je bila v kuhinjo in prišla je do zaključka, da ji ne preostane drugega, kot da se vrne v kočo, ko je pod kavnim avtomatom na delovnem pultu zagledala listič. Stopila je bliže in ga izvlekla. Na njem je bilo napisano njeno ime. Razganila ga je in zagledala ime in telefonsko številko odvetniške pisarne v Ženevi. Esmin odvetnik, je zadovoljno pomislila.

	Amy se je ozrla naokrog in zagledala hišni telefon. Kar od tod bo poklicala. Tule je ne bo nihče motil, pa tudi mobilnika ni imela s seboj. Dvignila je slušalko in odtipkala številko. Slušalko si je prislonila k ušesu. Toda signala ni bilo. Amy se je namrgodila. Nekajkrat je pritisnila tipko za vzpostavitev zveze, ampak telefon je vztrajno molčal. Linija ni delovala. Je kriva nevihta? Ali kaj drugega?

	Amy se je obrnila, ob tem pa s pogledom ošinila skodelici na mizi. Eno zeleno-modro, drugo rdečo. Spominjala se ju je. Spomnila se je, da sta z Gabrielom sedela tukaj in pila kavo, ona iz rdeče skodelice, on pa iz zeleno-modre.

	To je bilo pred dvema dnevoma.

	LIII.

	2. marec

	Amy se je naježila koža. Mrzlično je razmišljala. Mogoče pa Gabriel ni imel časa počistiti, potem ko sta se v soboto popoldan poslovila. Morda pa je odšel in se odločil nekaj dni ostati pri prijatelju.

	Ne, je bila prepričana. Saj sta se vendar dogovorila, da ga naslednji dan obišče.

	Kje je torej bil?

	Mora ga najti. Dokler ga ne najde, se ne more vrniti v kočo. Samo sedela bi, vsa zaskrbljena in vznemirjena, nesposobna početi karkoli.

	Bolj se mora potruditi.

	Pregledala je vsak prostor v hiši. Potem je šla skozi kuhinjo v shrambo, kjer je našla njegove čevlje in smuči. Torej zagotovo ni šel ven. Odprla je zunanja vrata shrambe, bleščeče sonce jo je zaslepilo. Na drugi strani potke je bila garaža in ko je Amy skozi okno pokukala vanjo, je zagledala Gabrielov avto.

	Čisto izgubljena se je ozirala naokrog. Gabrielov vrt je prekrivala nedotaknjena snežna odeja. Nobenega namiga ni bilo, kaj je na njem raslo poleti – sivka blizu potke pred hišo, vrtnice ob kamnitem zidu. Medtem ko so rastline spale, so o njihovi prisotnosti pričale izbokline.

	In takrat je opazila nenavaden kup snega pred hišo. Bil je precej dolg, približno dva metra, in nekoliko višji od snega, ki ga je obdajal. Ko je Amy pred pol ure tolkla po vratih, ga ni opazila. En konec snežne gomile je bil obrnjen točno proti soncu, topli žarki so ga delno stalili. Iz snega je molel delček rjavega usnja z belimi šivi. Copat.

	LIV.

	2. marec

	Amy je obstala kot prikovana, spreletela jo je groza. Joj, bog, prosim, ne, je rotila in se približala gomili. Z golimi rokami je odstranjevala sneg, sprva počasi, preveč se je bala, kaj bo morda našla. Copat se je v celoti razkril, držal se je noge. Amy je grozovito kriknila in se prisilila, da je odšla k drugemu koncu snežnega kupa. S skrajno muko je začela kopati po snegu in kopala je, dokler se ni na lastne oči prepričala o tistem, kar je že vedela, da bo našla.

	Gabriela. Mrtvega. Zmrznil je.

	LV.

	2. marec

	Amy se je dobro zavedala, da ni več nobenega upanja, pa vendar je preverila utrip. Prste je imela otrple, čutila ni skoraj ničesar. Gabrielova koča je bila mrzla in brez življenja.

	Amy je počasi vstala. Očitno je bil Gabriel že kar nekaj časa zunaj na mrazu – še pred novozapadlim snegom, ki ga je na debelo prekrival. Amy se je poskušala spomniti, kdaj je začelo snežiti. Zadnje čase ji spomin ni najbolje služil, a jasno se je spominjala, da je začelo snežiti včeraj zjutraj. Torej je bil zunaj vsaj štiriindvajset ur – morda še dlje.

	Ampak zakaj? Zakaj bi šel ven v sneg v copatih? Amy se je spraševala, ali je nosil bundo. Da bi si odgovorila, bo morala odkopati še več snega. Sklonila se je in ga nekaj odstranila. Gabriel je nosil isti zeleni volneni pulover, kot ga je nosil, ko se je od njega poslovila. Nobene bunde.

	In potem je zagledala še nekaj drugega. Delček plastike, vogal vrečke. Odkopala je še več snega in na Gabrielovih prsih zagledala vrečico ptičjih semen. Amy je ostrmela. Je hranil ptice? Je zato šel ven? Bilo bi mogoče, toda v copatih? Spet je pogledala vhodna vrata. Ko je prispela, so bila zaprta. Zakaj bi Gabriel za seboj zaprl vrata? Če je stopil ven samo toliko, da bi ptičem nastavil hrano, bi pustil odprta?

	Spet je pogledala njegov negibni obraz, okoli njega je odkopala še več snega. Zdaj je vsaj skupaj z Esme, je žalostno pomislila in mu s čela odstranila sneg. In takrat je opazila znamenje. Rdečo podplutbo tik pod robom lasišča. Roka ji je zastala. Je Gabrielu spodrsnilo in se je udaril v glavo? Je izgubil zavest, potem pa ga je pod seboj pokopal sneg? Ampak potem bi vrečka semen zagotovo poletela v zrak in proč in ne bi tako lepo poravnana počivala na njegovih prsih. In tukaj je bil še njegov telefon … zakaj linija ni delovala?

	Potem pa se je nečesa spomnila. Kako je bila takrat, ko je hodila na obisk h Gabrielu, prepričana, da ji nekdo sledi. Je prišel sem še kdo? Nekdo, ki pri Gabrielu ni bil zaželen, ga je kdo ogrožal? Je ta oseba Gabriela udarila in ga v mrazu pustila umreti? Jack, se je spomnila Amy, Jacka je obtožila, da ji je pred dvema dnevoma, ko je bila zadnjič tukaj, sledil. Je bil Jack odgovoren za Gabrielovo smrt?

	Poklicati bi morala policijo, a to ni bilo mogoče. Vsa panična se je spomnila, da zjutraj ni mogla najti svojega mobilnika. Amy je vstala, pomislila je, da bi odšla v mesto. Toda do tja je bilo vsaj dve uri hoda – trajalo bi veliko dlje, kot če se vrne v Esmino kočo in pokliče od tam.

	In v koči je bil Jack. Živel je z njimi. V tem trenutku je bil sam z njeno materjo in prijateljicama. Morilec. Saj sploh ne veš, ali je morilec, ji je pravil notranji glas. Gabrielova smrt bi lahko bila nesreča. Se mi meša? Me preganjavica sili čez rob?

	V obupani želji, da bi se čim prej dokopala do telefona, je pohitela nazaj po poti, po svoji gazi, skozi gozd in čez dolino. Ko je zagledala Esmino kočo, je umirila korak. Sprevidela je, da jo je strah.

	Hodila je naprej proti koči in odprla vhodna vrata. S sebe je stresla sneg, odložila čevlje na stojalo in obesila bundo.

	Slišala je glasove, prihajali so iz dnevne sobe. Vsi so bili tam: Lisa, Jenna, Jack in njena mama.

	Amy je prečkala hodnik in odprla vrata. Vsi so se obrnili in jo pogledali.

	»Tukaj si,« je veselo rekla Lisa. »Videli smo tvoje stopinje v snegu in ravno smo se pogovarjali, da se ti bomo pridružili.«

	Zakaj niso jezni nanjo? Amy je bila prepričana, da jo bodo zadnji dan še posebej budno pazili in jo poskušali zadržati v hiši. Še vedno so jo vsi gledali, previdno, celo preiskujoče. Verjetno so pričakovali, da bo po čaju z dodatkom utrujena.

	»Dan je čudovit,« se je oglasil Jack, »morali bi ga kar najbolje izkoristiti. Kasneje bo spet snežilo, jutri pa gremo domov.«

	Amy si ga je pozorno ogledovala, iskala je znake, da ve, kje je bila. V soboto zvečer jo je ustavil, jo primoral, da se je obrnila in vrnila v kočo. Je uganil, kam je bila namenjena? Ga je skrbelo, kaj bi lahko tam našla?

	»Gabriela sem šla obiskat,« je povedala Amy.

	»Fanta tvoje tete?« je bila presenečena Jenna. »Kako se imata?«

	»Mrtva sta,« je odvrnila Amy, »oba sta mrtva.«

	V sobi je zavladala svinčena tišina.

	Martha je prva spregovorila. »Kaj si rekla?« je zajecljala.

	»Esme je umrla pred nekaj meseci. V avtomobilski nesreči. Ampak Gabriel, no, on pa je umrl zelo nedavno. Pred kakšnim dnevom.«

	Lisa je vstala in prišla k njej, objela jo je okrog ramen.

	»Pridi, sedi,« ji je prigovarjala, Amy pa je ujela zmedeno spogledovanje. Lisa jo je odpeljala do stola in jo posedla nanj.

	»Si prepričana?« je vprašala Lisa in počepnila ob njej.

	»Popolnoma prepričana,« je povedala Amy. »Pravkar sem našla Gabrielovo truplo. Pravzaprav,« je dodala in vstala, »moram poklicati policijo.«

	Lisa jo je odločno prijela za ramo. »Tukaj ostani, v šoku si. Nekdo od nas bo poklical.«

	»Kaj se je zgodilo?« je prijazno vprašal Jack.

	Amy je zadržala njegov pogled, čakala je na odziv.

	»Zunaj je bil,« je rekla. »Kak dan ali še dlje. Pokopan je v snegu.«

	Martha si je z dlanjo pokrila usta.

	Jack je vstal.

	»Grem preverit, če mu lahko kako pomagam.«

	»Ne hodi mu blizu,« je zasikala Amy.

	»Zdravnik je,« je rekla Jenna. »Morda mu lahko pomaga.«

	»Povedala sem vam, da je prepozno.«

	Nihče ni vedel, kaj naj reče. Amy je opazila še več začudenega spogledovanja.

	»Vse nam povej,« jo je spodbudila Jenna.

	Amy jim je opisala prazno hišo, kako je iskala Gabriela. Da je že hotela oditi, ko je v kopici snega slučajno opazila delček njegovega copata. Podplutbe na čelu ni omenila.

	»Ljubi bog, pa saj to je strašno,« je rekla Martha.

	»Poklicati moramo policijo,« je ponovila Amy.

	»Jaz jo bom poklical,« je rekel Jack. Vstal je in odšel iz sobe. Amy je počakala, dokler ni za seboj zaprl vrat, potem je pogledala prijateljici in mamo.

	»Mislim, da je Jack vpleten v tole,« je zašepetala.

	Vse tri so jo pogledale, osuplo in potrto.

	»Gabriel ima na čelu poškodbo. Izgleda, da je nekam udaril in padel. V mrazu je obležal zunaj in umrl.« Amy je gledala svoje občinstvo, nobena se ni strinjala z njo.

	»Zagotovo je bila nesreča,« se je oglasila Jenna, zvenela je malce čudno. »Ubogemu Gabrielu je spodrsnilo, padel je in udaril z glavo.«

	Amy je odkimala.

	»V nedeljo sem ga obiskala. Pred dvema dnevoma.«

	»Nič nisi povedala,« je bila presenečena Martha.

	»Nekdo mi je sledil,« je nadaljevala Amy. »Prepričana sem, da Jack.«

	»Pa saj ni bil še nikoli tam,« ga je branila Martha.

	»Kako veš, mama?« je nestrpno vprašala Amy. »Ker on trdi tako? Mislim, da mi je sledil, ko sem odšla, pa ga je obiskal. On je poškodoval Gabriela.«

	»Je bilo to tisti dan, ko je šel v trgovino?« je vprašala Lisa.

	»Točno!« je olajšano vzkliknila Martha. »Potemtakem ni mogel biti on.«

	Seveda bo njena mama trdila tako, vsi bodo. Ni jih krivila, res je bilo težko verjeti. Ampak kaj hudiča bo morala narediti, da jih bo prisilila, da jo bodo začeli jemati resno?

	»Zakaj ste vse tri tako pripravljene verjeti nekomu, pravzaprav tujcu, in ne meni? Svoji hčeri in najboljši prijateljici? Jacka ste spoznale šele pred nekaj dnevi in kar zadeva vas, je popoln moški, popoln fant, ki se ne more motiti. Zakaj, za božjo voljo, ste tako prepričane?«

	Spogledale so se, spregovorila je Martha.

	»No, ti si nam pripovedovala, kdo in kakšen je,« je rekla. »Štiri mesece. Videle smo tvoje objave na Facebooku, pošiljala si nam sporočila. Ti si nam povedala, kako izjemen je.«

	LVI.

	2. marec

	»Obvestil sem policijo,« je rekel Jack, ko se je vrnil v sobo. »Tudi reševalno vozilo bodo poslali.«

	Amy je pogledala moškega, ki naj bi ga domnevno povabila v njihova življenja. Moškega, ki je očaral njeni prijateljici in mater.

	Bil je praktičen, skrben, v stiski je ohranil trezno glavo. Znal je kuhati, skrbel je za red in čistočo. Bil je, kot se je spominjala, dober v postelji.

	Sem histerična? se je vprašala. Me je pamet dokončno zapustila? Je nedavna poškodba glave moje življenje resnično spremenila v nočno moro in v vseh vidim samo slabo?

	Iznenada je postala silno utrujena.

	»Hvala,« je rekla Jacku, »ker si obvestil policijo.«

	Čutila je, kako so si vsi v sobi občutno oddahnili.

	LVII.

	2. marec

	Amy ni prenesla, da so jo vsi pozorno opazovali, njihovih usmiljenih in zaskrbljenih pogledov, zato se je izmuznila. Potrebovala je nekaj trenutkov samote. A tudi to ni šlo zlahka – niso je hoteli izpustiti izpred oči, ker pa je vztrajala, da potrebuje čas zase, so ji vendarle dovolili oditi, Amy pa je brezmejno odleglo.

	Ni šla daleč, niti pomisliti ni mogla, da bi kdo prišel za njo, zato se je držala blizu hiše, kajti sumila je, da jo opazujejo skozi okno. Odpravila se je na kratek sprehod po dolini, a bilo je dovolj, da se je počutila kot del gora. Potem se je ustavila in se vznak spustila v nasuti sneg. Zazrla se je v nebo. Prosim? Vsaj za hip? Ampak orel se ni prikazal. Amy je spet občutila tisti zbadajoči strah, da se mu je nekaj zgodilo, a ta misel je bila nevzdržna.

	Čutila je, da hodi po robu blaznosti.

	Tako ne morem več naprej.

	Nekaj trenutkov je bila čisto pri miru, prepustila se je dihanju. Prvič po zelo dolgem času si je zastavila nekaj težkih vprašanj. Prevetrila je svoja prepričanja. Vedno je bila izje-mno ponosna na svoj oster um, na svojo zmožnost ločevanja dejstev in resnice. A vedela je tudi, da so tega prav tako sposobne njena mati in prijateljici. In prepričane so bile, da z Amy ni vse v redu.

	Nekdo se moti. Njeni prijateljici in mama? Ali Amy?

	Amy je morala priznati, da od nesreče ni bila prava, pozabljala je, kje je pustila stvari, ali pa je prišla v neki prostor, ne da bi vedela, zakaj.

	Kaj, če se že ves ta čas moti? Kaj, če je Jack resničen in je težava njen spomin? Ni bilo povsem nemogoče. Amy je dobro vedela, da so posledice poškodb na možganih zelo raznovrstne. Obstajali so dobro dokumentirani primeri, ko so se ljudje zbudili iz kome in tekoče govorili nov tuj jezik ali vrhunsko obvladali igranje klavirja, četudi se poprej niso nikoli dotaknili tipk. Ko bi vsaj sama imela takšne stranske učinke. Bila glasbeni genij. Žalostno se je nasmehnila, toda nasmeh ji je zamrl na ustih. Noben genij ni. Zgolj Amy, prepuščena sama sebi.

	Osamljenost je res smešna stvar, je razmišljala. Človeku je sledila povsod, a kljub temu se je počutil skrajno osamljenega. Poigravala se je s podzavestjo, porajala vprašanja, zaradi katerih podvomiš vase, da nisi dovolj dober, da nisi dovolj privlačen, da bi si nekdo želel s teboj deliti življenje. Morda pa se je zgodilo prav to. Morda pa si je njen um iz obupa izmislil obupan scenarij. Morda pa je njena podzavest mislila, da si je izmislila fanta, ker je tako zelo hrepenela po njem.

	Amy je strmela v sneg. Si je izmislila, da si ga je izmislila?

	Ta teorija jo je začela silno bremeniti, bila je težka in trdna. Našla je pojasnilo. Kristalno jasno kot beli dan. To se je zgodilo. Ves ta čas se je njen lastni um poigraval z njo.

	Debelo je pogoltnila, vstala in se vrnila v kočo.

	LVIII.

	2. marec

	Amy je za seboj zaprla vhodna vrata. Obesila je bundo in prisluhnila. Vse je bilo tiho – kot bi tudi tišina poslušala. Poslušali so tudi vsi ostali, nedvomno, dvomeče šepetali med seboj in čakali, da se prikaže. Amy so zaradi njihovega pričakovanja kocine stopile pokonci.

	Vstopila je v kuhinjo. Vsi so bili tam in vsi so jo gledali, prav tako nervozni, kot je bila sama, in čakali, da nekaj reče.

	Tišina je bila svinčena.

	Amy je vdihnila. S tem mora opraviti. Odprla je usta, a iz njih ni prišla nobena beseda. Od zaskrbljenosti jo je v želodcu grabil krč.

	Kaj na reče? Žal mi je, motila sem se. Ne, to bi bilo preveč. Preveč pretresljivo. S tem bi priznala, da je povsem izgubljena. Njeno dojemanje resničnosti je bilo neobhodno povezano z njenim razumom. Izgubila bi oboje. Ne bi si mogla več zaupati.

	Spet je poskusila. »Hotela sem …« Besed ji je zmanjkalo in po licih so ji spolzele solze, ki jih ni mogla več zadrževati. Samo stala je, roke pa so ji mlahavo visele ob telesu.

	Jack je sočutno skremžil obraz in se ji previdno približal. Počasi je proti njej iztegnil roke in ker se ni umaknila, jo je objel.

	Amy se je prepustila objemu, upreti se ni imela moči. Ničesar več ni bilo, proti čemur bi se morala boriti.

	»Vse je v redu,« ji je pomirjujoče šepnil v uho, Amy pa je jokala.

	Preplavil jo je občutek varnosti, občutek olajšanja. Povsem drugačen od strahu, je pomislila, zdaj se ji ni treba bati ničesar več. Vse tri so bile prepričane: Lisa, Jenna in mama. Ne samo prepričane, nikoli niso sploh podvomile vanj, pač pa so bile vesele, da je normalen, da je prijazen, da je tako dober človek. Pravi ulov.

	Odmislila je še zadnja svarila svoje večne dvomljivosti. Odnehaj, si je zapovedala. Prenehaj se mučiti.

	LIX.

	2. marec

	S kotičkom očesa je Amy videla Liso pomigniti ostalima dvema, potem so se izmuznile iz kuhinje.

	Jack je Amy nežno odrinil in se ji zazrl v oči. »Si OK?«

	Prikimala je, ker je bilo tako prav. V resnici ni vedela, ali bo še sploh kdaj OK.

	»Razumem,« je nadaljeval Jack. »Izguba spomina je … strahotna reč, ki človeka potisne na rob pameti. Posledice so veliko globlje, ne gre zgolj za pozabo dejstev o svojem življenju.«

	Amy je molčala.

	»Šla bova nekam, samo midva. Nekam, kjer ne boš počela ničesar, samo na plaži boš ležala. Pravzaprav …« nasmehnil se je, zamisel ga je navduševala, »bova šla nekam v resnično poseben kraj. Nekam, kamor si si vedno želela iti.« Pomenljivo jo je gledal, Amy pa je nagubala čelo in se spraševala, ali ima v mislih njeno sanjsko deželo.

	»Ja, v Tongo bova šla,« je veselo izjavil. »Počastil te bom. To si želim,« je še dodal, ko je videl, da že hoče ugovarjati. »Rad bi bil tisti, ki bo šel s tabo na tako poseben kraj. Če smem?« Nasmehnil se je, toplo. »Takoj zdaj bom v bolnišnico poklical svojo šefico in preveril, kdaj lahko koristim letni dopust.«

	»Zdaj?« je vprašala Amy, zmedena zaradi nuje.

	»Zakaj pa ne? Zakaj bi čakala? Želim si, da bi se bolje počutila, želim ti biti ob strani. V Tongi bova lahko pozabila na vse. Čas bo tekel počasi, nobenih preprek ne bo, le ti in jaz. Kaj meniš? Si boš lahko v službi vzela še nekaj prostih dni?«

	Amy je skomignila. »Za nedoločen čas se še ne bom vrnila v službo. Dokler …« pokazala je na svojo glavo, »… saj veš.«

	»Spomin se ti bo povrnil. Če boš nekje sproščena poležavala na soncu, še prej.« Roke ji je položil na rame in jo pogledal naravnost v oči. »Saj mi zaupaš? Obljubim, da se bo vse uredilo. Nobenega bežanja več, nobenih dvomov več, prav?«

	Amy je izdihnila. Prikimala je.

	»Zakaj si si premislila?« je z nežnim glasom vprašal Jack.

	Ni takoj odgovorila. Težko bi pojasnila.

	»Ni važno, le vesel sem, da si si,« je pripomnil. »Ti lepo sedi pred kamin in se sprosti, jaz pa se ti pridružim takoj, ko se pogovorim s svojo šefico.«

	Amy je pustila, da jo je odpeljal iz kuhinje.

	LX.

	2. marec

	Amy je ležala na kavču in gledala plamene, zapeljevalo jo je njihovo neenakomerno plapolanje, tu in tam je nepričakovano zagorel kak še posebej suh delček lesa. Opazovala je različne odtenke oranžne in rumene, občasno tudi modre. Zraven nje je bila v sobi samo še Jenna, spet je sedela za prenosnikom. Amy si je sposodila Jennin telefon in potiho poklicala telefonsko številko, zapisano na lističu, ki ga je imela v žepu. Toda odvetnica, ki je urejala zapuščino njene tete, je bila na sestanku. Njena tajnica je rekla, da ji bo predala sporočilo.

	Amy je vstala in odšla k oknu. Zunaj se je talil sneg. Prvič po več dneh je bilo nad ničlo. Pogledala je čez dolino proti Gabrielovi hiški. O policiji in reševalcih ni bilo ne duha ne sluha, kot ga ni bilo prej dvakrat, ko je pogledala skozi okno. Zdelo se ji je, da vse skupaj predolgo traja. A po drugi strani jih je morda oviral globok sneg.

	»So že tam?« je vprašala Jenna in pogledala od prenosnika.

	Amy je odkimala. Gabriel je bil še vedno sam, sam je ležal v snegu.

	»Ceste so neprevozne,« je rekla Jenna, »zato se najbrž težko prebijajo sem gor.«

	Amy se je obrnila.

	»Kaj počneš?«

	»Pregledujem posnetke, ki sem jih naredila pretekle dni.«

	»So ti všeč?«

	Jenna je pomislila.

	»V bistvu sem jih res le nekaj izbrisala. Te gore … neverjetne so.«

	»Razmišljaš o novi razstavi?«

	Jenna jo je ostro pogledala. »Morda. Vendar ne v Lewisovi galeriji,« je še tiho dodala.

	Amy je začelo srce pospešeno biti.

	»Ne?«

	»Z Lewisom … sva se pogovorila. Izselil se bo.«

	Amy je pogoltnila.

	»Žal mi je.«

	»Nisi ti kriva.«

	»Si OK?«

	»Sčasoma bom.« Jenna je pomolčala. »Žal mi je, da te je spravil v tako kočljiv položaj. V bistvu … nisi bila samo ti. Zgodilo se je pred kakšnim letom. Zatrdil mi je, da je bilo samo enkrat. Da je bil pijan in je storil neumno napako. S svojo pomočnico v galeriji.«

	»Žal mi je,« je rekla Amy.

	Jenna je prikimala, potem pa se je spet obrnila k zaslonu. Amy je razumela, da o tem ne želi več govoriti. Poslušala je pozvanjanje tipk, medtem ko je Jenna pregledovala fotografije. Klik, nova slika. Klik, klik, klik. Jenna je bila globoko zatopljena v fotografije, Amy pa je spet pogledala skozi okno. Gore so bile mogočne. Celo preteče. Klik, klik. Tukaj je umrl njen oče. Amy se je spraševala, o čem je razmišljal med padcem, ko je s sestro tekmoval po strmini navzdol. Tega se ni še nikoli vprašala. Zadrhtela je. Klik, klik. Upala je, da v delčku sekunde, ko je izgubil nadzor, ni pomislil na smrt. Nenadoma se je ovedela, da se je nekaj spremenilo. Klikanje je prenehalo. Obrnila se je k Jenni, z izbuljenimi očmi je strmela v zaslon.

	»Kaj pa je?«

	»Oh, moj bog,« je tiho izustila Jenna in hitro pogledala Amy. Na obrazu se ji je risala groza.

	Amy je odšla k njej in čez Amyjino ramo pogledala na zaslon. Na posnetku je bila dolina. Fotografija je zajela nedotaknjeno naravo, na obeh straneh so se dvigale gore. V skrajnem desnem kotu je bila hiša, Amy je zabolelo srce, ko jo je prepoznala.

	»Vidiš?« je potiho vprašala Jenna.

	»Ja, to je Gabrielova hiška,« je pojasnila Amy.

	»Pst,« jo je posvarila Jenna in dvignila roko. »Počakaj.« Jenna je povečala posnetek, zagledali sta droben obris. Podobo. Postajala je vse večja in večja. Oseba pred Gabrielovo hiško. Vendar ni bil Gabriel.

	Bil je Jack.

	Amy je ostrmela, znova in znova se je hotela prepričati, ali je res on. Ampak posnetek je bil v visoki ločljivosti, identiteta človeka na sliki je bila jasna. Vrata sobe so se odprla, Amy je kar poskočila.

	Bila je Lisa.

	»Kdaj si posnela to fotografijo?« je s hripavim glasom vprašala Amy. »Jack je na njej,« je prišepnila Lisi, ki se jima je pridružila. »Jenna ga je posnela pred Gabrielovo hiško.«

	»Kaj?« je vprašala Lisa.

	Jenna je preverila datum na dnu fotografije.

	»V nedeljo.«

	V nedeljo je prvič obiskala Gabriela. Amy se je na rokah naježila koža.

	»Rekel je, da mi ni sledil.«

	»Vem,« je odvrnila Jenna.

	»To je nedvomno on …« je rekla Lisa in buljila v zaslon.

	Amy je preplavila panika.

	»Prav sem imela,« je izjavila. »Jack je zagotovo povezan z Gabrielovo smrtjo.«

	»Ne delajmo prenaglih zaključkov,« je rekla Jenna. »Ker vidimo Jacka pred Gabrielovo hišo, to še ne pomeni, da ga je umoril.«

	»Ampak lagal nam je,« je ugovarjala Amy. »Zakaj bi lagal, če nam ne bi nečesa prikrival?«

	»Ne vem,« je odvrnila Jenna.

	Amy je spreletel srh, kot bi jo v hrbtenico bodlo na tisoče iglic. »O moj bog …« je dahnila. »Hrana …«

	»Kaj je z njo?« Lisa jo je zbegano gledala.

	Amy se je zasukala na petah.

	»Hrana. Jack je rekel, da mi pred dvema dnevoma ni sledil, ker je šel v Val d'Isere po hrano.«

	»Ja …?«

	»Hrane ni kupil v trgovini.«

	»Kaj hočeš povedati?«

	»Dobil jo je v Gabrielovi hiši. Spomnim se sira. Vedela sem, da mi je od nekod znan,« je bojevito rekla Amy. »Bil je enak tistemu, ki mi ga je postregel Gabriel. Tudi druge reči. Jack je šel k njemu, vrnil pa se je s hrano, kot pretvezo. Zagotovo je vsa hrana iz Gabrielove koče.«

	Amy je še enkrat pogledala skozi okno, zdaj se je vse poklopilo.

	»In policija še vedno ni prišla, ker je Jack sploh ni obvestil.«

	LXI.

	2. marec

	Amy je opazovala obraza prijateljic, pripravila se je, da bo slišala, da je blazna, da je paranoična. A bila ni ne eno ne drugo, ves ta čas je imela prav.

	»Torej?« je vprašala, srce ji je tako močno razbijalo, da ga je čutila v grlu.

	»Mislim, da ti dolgujem opravičilo,« je spregovorila Lisa. »Jack očitno ni bil iskren z nami.«

	»Tudi jaz se opravičujem,« je rekla Jenna. »Amy, oprosti.«

	Amy je skoraj zabolelo telo, tako silno ji je odleglo. Preplavila so jo čustva.

	»Hvala bogu,« je dahnila in proti prijateljicama iztegnila roke, oči pa so ji napolnile solze. »Hvala … niti sanja se vama ne …« je daveče spravila iz sebe, ko so se vse tri objele. »Prav sem imela,« je rekla, a bolj sama sebi. »Prav sem imela.«

	Nemoč, ki jo je spremljala zadnjih nekaj dni, je izpuhtela. Zdelo se ji je, da končno lahko svobodno zadiha.

	»Pri vsem skupaj se nekaj zagotovo ne ujema,« je pripomnila Lisa.

	»Ni moj fant,« je vztrajala Amy. »Ta lažnivi prasec ni moj fant.«

	»No, no,« jo je mirila Lisa.

	»Povedati moramo Marthi,« je rekla Jenna. »Ponjo grem.«

	Odšla je iz sobe.

	Amy si je obrisala solze in globoko vdihnila. »Ljubi bog, na koncu me je celo prepričal. Zdaj je konec. Nevaren je, Lisa. Vem, da je.« Spet je pogledala skozi okno. »Nekaj je storil,« je rekla.

	Lisa je bila zaskrbljena.

	»Misliš?«

	»Prepričana sem. Poklicati moramo policijo.«

	»OK,« se je strinjala Lisa. »Moj telefon je v kuhinji.«

	»Pojdi ponj. Prej kot jo obvestimo …«

	Amy je utihnila in obstala kot prikovana, ko so se odprla vrata.

	»Hej,« je rekel Jack in ves nasmejan stopil k Amy. »Govoril sem s šefico. Glede dopusta je zelo prilagodljiva, če le ne bo sovpadal z velikonočnimi prazniki.«

	Amy je strmela vanj. Zdaj je občutila moč. Končno je vedela, kaj je res in kaj ne.

	»Skozi okno gledava,« je rekla. »Policija še vedno ni prišla h Gabrielu.«

	»Morda je kriv sneg,« je odvrnil Jack. »Še enkrat bom poklical in vprašal, ali je kaj novega.«

	Ne, ne boš, je pomislila Amy. Še več laži. Čutila je, kako v njej vzplamteva ogenj, komaj se je zadrževala.

	Jack jo je gledal, rahlo zaskrbljeno.

	»Kako se počutiš?«

	Te tri besedice. Žgale so jo. Amy se je trudila, da se ne bi zmenila zanje, ampak v njej so nekaj premaknile, kot val. Njena jeza je samo še naraščala in naraščala, dokler se ni v njej dvignil cunami, ki je pretil, da jo bo pogoltnil, potem pa je udaril na plano.

	»Vem, da si bil pri Gabrielu,« je rekla, ne da bi se zmenila za Lisin vznemirjen pogled. Ni ji bilo več mar, temu človeku, ki je izigraval njen um in njen razum, bo povedala svoje.

	»To ne drži,« je odvrnil Jack.

	»Amy …« je poskušala zadržati Lisa.

	»O ja, pa drži. Imam dokaz,« je vztrajala Amy.

	Jack jo je postrani gledal, oči mu je preletel obup. »Dokaz?« Nežno jo je prijel za roko. »Daj no, Amy, mislil sem, da je to za nama.«

	Otresla se je njegovega prijema. »Imam dokaz. Fotografijo. Na njej si točno pred Gabrielovo hiško.«

	V sobi je zavladala tišina.

	»Nemogoče,« je mirno spregovoril Jack. »Tam nisem bil.«

	Amy se je obrnila k Lisi. »Povej mu. Povej mu, kaj smo videle.«

	Lisa jo je nekaj trenutkov gledala v oči, potem se je obrnila k Jacku. »Nobene fotografije ni,« je rekla. »Amy se moti.«

	Amy se je počutila, kot bi jo nekdo udaril v trebuh. »Kaj?« je zgroženo kriknila. »Pa saj si jo vendar videla.«

	Lisa je odkimala. »Ne, nisem.«

	Amy je zgrabila panika. »Ne, ne, ne počni tega. Rekla si, da mi verjameš. Rekla si, da mi verjameš!«

	»Res mi je hudo,« je nadaljevala Lisa in pogledala v tla. »Ta preganjavica ti povzroča strašne težave.«

	»Obstaja fotografija!« je zavpila Amy. »Prekleto!«

	Jack je pogledal Liso, potem spet Amy.

	»Nobene fotografije ni,« je vztrajala Lisa in proti Jacku komaj zaznavno zmajala z glavo. Amy je opazila njen gib.

	»Ne …« je dahnila. »Ne počni tega …«

	»Bolje, da greš,« je Lisa rekla Jacku. »Mislim, da je Amy zaradi tvoje prisotnosti samo še bolj razburjena. Jenna je šla iskat Martho,« je še pomenljivo dodala. »Mislim, da bi Amy dobro delo, če bi nekaj popila.«

	Jack je pogledal Liso in poznavalsko prikimal, potem je odšel.

	Amy ni mogla verjeti.

	»Kaj, jebenti, je bilo to?«

	Lisa je nestrpno zakrilila z rokami.

	»Vem, da je to težko sprejeti,« je pripomnila z istim pomirjujočim tonom in z očmi pokazala na vrata. »A sčasoma se bo vse uredilo. Obljubim.«

	Amy je strmela vanjo, počasi se ji je posvetilo.

	»Oprosti,« ji je prišepnila Lisa. »Toda resnično mislim, da Jacku ne smemo dati vedeti, da smo ga spregledale.« Pomolčala je. »Skrbi me, kaj bi lahko storil.«



	LXII.

	19. februar

	Naletavale so drobne snežinke, ko je Harry vihravo hitel po ulici. Mimo njega je peljal avtobus in malo naprej ustavil na postaji. Za hip je Harry pomislil, da bi vstopil nanj, toda bil je preveč besen. Mora se sprehoditi in se otresti jeze. Vsi so teptali po njem. Freddie Canning, Max, Kirsty. Ni važno, kaj je počel, v njem so videli človeka, po katerem lahko hodijo, preveč so bili zatopljeni v svoje življenje, da bi nanj sploh pomislili. Bil je samo nekdo, ki je čistil drek s čevljev, za minimalno plačo šarmiral stranke, medtem ko so drugi želi velikanske dobičke; nekdo, ki je postal žrtev ljubosumne prijateljice. Kar je zadevalo njih, je bil manjvredno bitje.

	Od silnega besa mraza sploh ni čutil, prispel je že na obrobje Wandswortha in zavil proti Earlfieldu, a niti malo ni bil utrujen. Vrh glave je imel teptanja in odrivanja. V službi se je resnično trudil dobro opravljati svoje delo, ampak Max je bil drakonski drekač, zaslepljen od lastne moči, dopuščal ni niti dvoma. Harry ni vzel tistih tridesetih funtov, takšna je bila resnica, ampak Max je bil pripravljen verjeti – hotel je verjeti – da jih je, ker je to podkrepilo njegovo pristranskost. In Harry bi Maxa morda prepričal, da se moti, če se ne bi vmešala tista krava. Harry je zavil v stransko ulico, ko ga je prešinila misel – Kirsty je to storila namerno in točno v izbranem trenutku, da bi ga resnično dokončno uničila. Slišala je Maxa in človeku na tleh priskrbela še dodatno brco. Prasica!

	Spotaknil se je in skoraj padel. Jezus! Kaj, jebenti? Zagledal je majhno želvovinasto mačko, skočila je proti steni in se začela oprezno umikati. Spotaknil se je čez prekleto mačko! Vsi ga imajo na piki! Celo jebena mačka! V silni jezi je mačko brcnil. Ta je vreščeče zamijavkala in poletela v zrak, potem je topo pristala na pločniku.

	Harry se je ustavil. Pogledal je proti mački, negibno je ležala v temi. Približal se ji je in jo dregnil s konico čevlja. Živalca se ni premaknila, njene odprte oči so prazno strmele vanj.

	Harryjeva jeza je v hipu izpuhtela. Stegnil je roko in se dotaknil mačkine glave. Spominjala ga je nanj, ljudje so brcali njega, on pa je brcnil mačko. Harry je dobro vedel, kaj pomeni biti na dnu, in žival se mu je iskreno zasmilila. Tega ne bi smel storiti. Mačko je pobral s tal. »Žal mi je,« je rekel in si jo stisnil k licu, da je dlaka pridušila njegove besede. Pogledal je naokrog in pred nekim vhodom zagledal smetnjak. Dvignil je pokrov, ko je nekaj opazil.

	Obrnil se je, na drugi strani ceste je stala ženska s telefonom v roki in strmela vanj. Telefon je obrnila proti njemu, zaslepila ga je bliskavica. Potreboval je sekundo, da je dojel. Slikala ga je. Z mačko, ki jo je pravkar ubil, v rokah. Na ženskinem obrazu sta se mešali razburjenost in osuplost. Harry je dal mačko v smetnjak in spet pogledal žensko. Začela se je zadenjsko umikati. »Hej!« je zaklical. Pogovoriti se mora z njo, ji pojasniti, da tega ni storil namerno, toda ženska je začela teči.

	LXIII.

	2. marec

	Amy se je po prstih odkradla na hodnik, Lisa ji je sledila. Amy je prisluhnila. Slišala je glasove, prihajali so iz kuhinje. Previdno je odprla vrata in si pošteno oddahnila, ko je zagledala mamo in Jenno.

	»Amy …« je spregovorila Martha. »Jenna mi je povedala … za fotografijo … Nič mi ni jasno …« Nejeverno jo je gledala. »Pripravila sem nam kavo,« je nadaljevala. »Tudi zate.« Ponudila ji je skodelico, ki je aromatično dišala, na vrhu je imela mamljivo mlečno peno.

	Amy je oklevala. Pogledala je napitek. »Ne, hvala.«

	Martha jo je presenečeno pogledala. »Posebej zate sem jo pripravila.«

	Amy se ji je preiskujoče zazrla v oči, dokler ni Marthi postalo nelagodno in je umaknila pogled.

	»Vem, mama.«

	»Kaj veš?« je vprašala Martha, a glas ji je zatrepetal.

	Amy je pogledala Jenno. »Kje je Jack?«

	»Mislim, da sem ga slišala iti gor v njegovo sobo.«

	»Si res prepričana o vsem tem?« je vprašala Martha.

	Amy je nestrpno prhnila.

	»Vse je res, Martha,« se je vmešala Lisa. »Očitno smo ga napačno ocenile.«

	Amy je opazila Marthino poklapanost.

	»Ampak o tebi ve vse,« je ugovarjala Martha, zvenela je otopelo. »Ve vse tisto, kar trdiš, da si si izmislila.«

	»Seveda ve, mama, ker sem bila toliko neumna, da sem vse objavila na družbenem omrežju. Dandanes prava zasebnost sploh več ne obstaja.«

	»Če Jack resnično je prevarant,« je tiho spregovorila Martha, »potem nam dolguje pojasnilo, in če je res imel kaj opraviti z Gabrielovo smrtjo, kaj to pomeni za nas?« Martha je pogledala vrata, kot bi pričakovala, da bo Jack vsak trenutek vstopil. »Počutim se kot miš, ki jo lovi zelo lačna mačka.«

	Amy je otrpnila. »Kaj si rekla, mama?«

	»Počutim se nelagodno …« je začela Martha, toda Amy se je že obrnila proč. Spomnila se je novih delčkov tistega večera v Londonu. Večera, ko je bila zmenjena z Jenno. Ujela je avtobus, zdaj se je bližal njeni izstopni postaji. Naznanila je svoj izstop, avtobus je zapeljal na postajo, Amy pa je stala pred vrati in čakala, da se odprejo. Zunaj je začelo snežiti. Z glavne ulice je zavila v manjšo stransko. Še vedno jo je mučila slaba vest, ker je v baru zgrešila Jenno. Znova jo je poklicala, telefon si je pridržala k ušesu, v konice prstov jo je zeblo. Zvonilo je in zvonilo, dokler se ni oglasila Jennina avtomatska tajnica. Amy se je spačila, čutila je, da se ji prijateljica izogiba. S stranske ulice je zavila proti stanovanjskemu naselju, telefon je držala v roki in razmišljala, da bi Jenni poslala sporočilo.

	Nekaj jo je primoralo, da je pogledala proč. Nenavaden zvok, vreščav mačji krik. V senci čez cesto je zagledala mo-škega. Stal je tam. Gledal je nekaj na tleh. Amy se je negotovo ustavila. Potem je opazovala moškega, kako se je sklonil in nekaj pobral s pločnika. Kaj? Tisto je držal v rokah in se oziral naokrog, pogled mu je zastal na smetnjaku. Spet je pogledala moškega, ne da bi najbolj razumela, kaj gleda. In potem se ji je posvetilo. Mačka je. V rokah drži mačko. Ker je bila živalca povsem negibna in ker se je moški nemirno oziral naokrog, je Amy pomislila, da je najbrž mrtva in da je možakar kriv za njeno smrt. Dvignila je telefon in ga obrnila proti njemu. Enkrat je tapnila in soj bliskavice je razsvetlil temačno tančico.

	Sranje. Gledal je točno vanjo.

	Amy se je začela umikati, hotela je proč, čim prej priti domov. Moški je zaklical za njo, sledil ji je. Amy je začela teči. Joj, prosim, je pomislila, naj bo še kdo kje v bližini. Toda večer je bil tako zelo mrzel, da so bili ljudje raje doma na toplem. Amy je pod nogami čutila, da je pločnik spolzek in hotela je upočasniti tempo, hkrati pa se je zavedala, da jo bo moški potem ujel. Njegovi koraki so postajali vse glasnejši. Samo še nekaj sekund mora vzdržati in prispela bo na domačo ulico, mogoče pa bo tam kdo, zavpila bo, moški pa jo bo prenehal loviti.

	Slišala je, da jo dohiteva, glasno je sopel. Za droben hip se je obrnila in jasno uzrla njegov obraz.



	Amy se je ovedela, da je v koči, osuplo je vdihnila in se opotekla naprej. Srce ji je tako močno razbijalo, da se ji je zdelo, da ji bo skočilo iz prsi.

	»Kaj je? Kaj je narobe?« je preplašeno vzkliknila Martha.

	Bilo je kot v sanjah, v tistih, ko je bežala po temačni poledeneli ulici, le da je v resnici ni lovila Jenna, temveč moški. Moški, ki ni hotel priče temu, kar je storil.

	»Vem,« je zajecljala Amy, »vem, kdo je.«

	»Kdo?« je nervozno vprašala Jenna.

	Amy jo je gledala, oči so se ji iskrile od strahu. Ja, zdaj je bil nekoliko drugačen, lase je imel krajše in nosil je lepša oblačila, a dvoma ni bilo nobenega.

	»Jack,« je rekla, »vem, kdo je Jack.«

	LXIV.

	2. marec

	Vse tri so osuplo strmele vanjo, kot bi ne mogle dojeti, kaj slišijo.

	»Ampak kako je neki povsem naključni tip z mrtvo mačko prišel z ulice v Earlsfieldu vse do … sem?« je vprašala Jenna.

	Amy se je zamislila.

	»Ne vem …«

	»Povej nam,« je spregovorila Lisa in prijela Amy za roke. »Kaj se je zgodilo potem, ko si videla njegov obraz?«

	Amy je zaprla oči, hvaležna je bila za stol, na katerem je sedela. V nogah ni imela moči, da bi lahko stala. Zmajala je z glavo.

	»Ne vem. Hočem reči, spomnim se, da sem tekla, spomnim se groznega občutka, da bom padla in da tega ne morem preprečiti. Spomnim se padanja in … to je vse. Najbrž sem takrat udarila z glavo. Naslednje, česar se spominjam, je bolniška soba, v kateri sem se zbudila.«

	»Torej si ležala na pločniku, v temi, ob tebi pa ni bilo nikogar razen Jacka …« je povzela Lisa.

	Amy je postalo slabo.

	»O moj bog,« je dahnila Martha.

	»Je vse OK?« se je zaslišalo s praga sobe.

	Martha je prestrašeno kriknila.

	Amy je negibno obstala. Jack je stal v sobi. Kako dolgo že?

	Lisa si je prva opomogla od šoka. »Ja,« je rekla. »Amy smo pripravile kavo.« Nedotaknjeno skodelico, ki jo je Martha pripravila posebej za Amy, je potisnila proti njej.

	Amy je strmela vanjo in v mikavno mlečno peno na vrhu.

	Jack je počasi zakorakal v sobo, Amy se je napelo telo. Jack jo je gledal.

	»Dobro ti bo dela,« je rekel in pokazal na kavo.

	Amy je prijela skodelico. Trudila se je sprostiti obrazne mišice, bala se je, da jo bo napet izraz izdal. Pogledala je svojo mater, tudi ona je bila vidno preplašena. Jack jih je vse opazoval. V nekaj sekundah se mu bo posvetilo. Vedel bo, da so ga spregledale.

	Skodelico si je ponesla k ustom.

	»Počakaj,« se je hitro oglasila Martha. »Mislim, da imamo piškote.«

	Amy se je zdrznila.

	»Kaj?«

	»Piškote. Če se ne motim, sem v omarici videla maslene piškote,« je ponovila Martha.

	»Tudi jaz bi enega,« se je oglasila Lisa.

	»Jaz tudi,« je dodala še Jenna.

	Martha je odšla k omarici s suho hrano. Odprla jo je, na polici je bila napol odprta vrečka piškotov.

	Martha je dala vrečko na pult in jo odprla do konca.

	»Hvala, mama,« je rekla Amy in enega vzela. Jenna in Lisa sta jo posnemali.

	Martha je pogledala Jacka, okleval je.

	»Pa ti, Jack, boš enega?«

	»Ne bi se ga branil,« je odvrnil in prišel k pultu.

	Ne trzni, ne trzni, si je tiho ponavljala Amy. Ko je prišel bliže, si ga je dobro ogledala.

	Bila je prepričana, popolnoma. Jack je bil moški, ki jo je tisti večer lovil.

	Želela si je, da bi odšel iz kuhinje. Hotela je, da odide, da bi lahko jasno razmislila in se skupaj z ostalimi odločila, kaj storiti.

	Jack je ugriznil v masleni piškot, pod brado si je podržal dlan, da bi vanjo ujel drobtinice. Mehko se je zasmejal. »Pi-škotov ni mogoče jesti kulturno,« je pripomnil in se nasmehnil Amy.

	Komaj zaznavno je prikimala. Obnašaj se, kot da se ni nič spremenilo. Spomni se, kako prepričana si, da je prevarant.

	»Najbrž boš rekel, da so moji najljubši,« je rekla.

	Pogledal jo je.

	»Ne, niso,« je odvrnil. »Najraje imaš domače krhko pecivo.«

	Amy se je zdrznila. Bilo je res. Resnično ga je imela najraje.

	»Pardon, sem kaj zmotil?« je vprašal Jack in pogledoval od ene do druge.

	»Sploh ne,« mu je zagotovila Lisa.

	Ni bil videti prepričan in Amy se je zdelo, da bo vsak hip to tudi povedal, ko se je oglasila Jenna.

	»Pravzaprav,« je rekla, »sem puncam pravkar povedala, da … da sva se z Lewisom razšla.«

	»Žal mi je,« je rekel Jack, vidno presunjen.

	Amy je opazila, da je novica presenetila tudi njeno mamo in Liso, in oddahnila si je, ker sta presenečenje prikrili.

	LXV.

	2. marec

	Jack je odšel iz kuhinje. Pred vrati je postal in štel do deset. Slišal ni ničesar, v kuhinji je vladala tišina. Nobena ni spregovorila.

	Vedo, je pomislil.

	In četudi ne vedo vsega, vedo dovolj. Sranje. Za hip je pomislil, kako, ampak to sploh ni bilo važno. Ali se je Amy spomnila večera, ko ga je fotografirala, ali jih je končno uspela prepričati, da Jack Stewart ne obstaja; vedel je, da časa nima več veliko. Igre ne bo mogel več dolgo nadaljevati. Do zdaj je imel srečo. Srečo je imel, odkar je pred več kot tednom dni Amy padla na poledenelem pločniku in izgubila zavest. Lovil jo je, ker se mu je druga možnost, in sicer da bi ji pustil uiti, zdela nedopustna. Če bi sliko objavila, če bi se do nje dokopale oblasti, bi mu naprtili vsaj kazenski prekršek, ki bi pomenil prekinitev pogojne kazni. Pristal bi v zaporu.

	Ko jo je videl pasti, je obstal. Potem se ji je oprezno približal. Sklonil se je k njej, bila je nezavestna. V daljavi je slišal glasove, vsak čas bo nekdo prišel mimo. Njena torbica in telefon sta ležala na tleh, kjer ji je spodrsnilo. Hitro, še preden bi ga kdo opazil, je oboje zgrabil in zbežal.

	LXVI.

	19. februar

	Harry je sedel v kavarni na Garrett Lanu, oklepal se je skodelice kave in si grel dlani. Pod jakno je imel skrito ženskino torbico. Nekaj reči je vzel ven: notesnik, denarnico z vozniškim dovoljenjem.

	V torbici je bilo tudi pismo odvetniške pisarne v Švici, ženski – ime ji je bilo Amy Kennedy – je sporočalo, da je podedovala premoženje preminule Esme Kennedy. Ko je zagledal znesek, ki ga bo prejela, mu je zastalo srce.

	Harry je zaslišal sireno reševalnega vozila in dvignil glavo, nato je skozi okno zagledal še modre luči policijskega avta, ki je peljal mimo. Vedel je, da je v rešilcu ženska – Amy – in da je na poti v dober kilometer oddaljeno bolnišnico St. George. Zelo verjetno jo bodo zadržali čez noč. Pri takšnem pretresu možganov se zdravniki morajo prepričati, da je vse v redu, preden bolnika odpustijo.

	Spet je pogledal pismo odvetnice.

	Na vrhu je bil naslov Amy Kennedy. Stanovala je le nekaj ulic proč. K sreči je v torbici našel tudi ključe od stanovanja.





	LXVII.

	2. marec

	Harry je korakal sem in tja po sobi. Zmanjkuje mu časa. Kaj bodo Amy in ostale storile, ko bodo ugotovile še zadnji delček resnice? Ukrepati mora hitro.

	V žepu mu je zabrnel mobilnik, vznemiril se je. Naporno mu je bilo nenehno skrivaj hoditi v Amyjino sobo, ji izmikati telefon in upati, da tega ne bo opazila.

	Pogledal je na zaslon. Končno je prišlo sporočilo odvetnice, ki je urejala Amyjino dediščino, prošnja, naj sporoči podatke o bančnem računu, da ji bodo lahko nakazali denar. Harry je skrbno sestavil sporočilo. Pritisnil je pošlji. Samo še malo, potem bo lahko izginil od tod, se večno oziral in se spraševal, ali ga bodo dobili. Enako je bilo, ko je vstopil v Amyjino stanovanje v Londonu.

	LXVIII.

	19. februar

	Harry je zavil na ulico, ki je bila zapisana na Amyjinem pismu. Na obeh straneh so bili parkirani avtomobili, drevesa pa so bila gola kot ulične svetilke, ki so izmenično stale ob vsej dolžini pločnika. Po kratki hoji je Harry našel številko 22, kjer je živela Amy. Pritlično stanovanje na vogalu, pod nadstreškom so bila vhodna vrata dveh sosednjih stanovanj. Ne sme zbujati pozornosti. Harry je pogledal čez ramo, potem pa počasi odprl kovinska ograjna vratca, čakal je, da bodo zaškripala. Odpirala so se tiho. Po potki je odšel do vhodnih vrat. Zdaj ga je zakrivala visoka živa meja, ki je tekla po robu posesti, a je kljub temu pohitel. Izpod jakne je izvlekel Amyjino torbico, iz nje pa ključe in odklenil vhodna vrata. Zadržal je sapo. Nobenega alarma ni bilo. Tiho je smuknil v stanovanje in za seboj zaprl vrata.

	Najprej je zavohal močan cvetlični vonj – na hodniški mizici je zagledal šopek vrtnic, osvetljen s snopom ulične svetilke. Ob vazi je ležala voščilnica: Za najlepšo žensko na svetu. Vem, da si čudaško cinična glede valentinovega, a nisem se mogel upreti. Rože boš dobila, pa če si to želiš ali ne. Ker te ljubim. Jack, X

	Harry je odložil vizitko in odšel v dnevno sobo, v njej so prevladovali sijoči modri in beli odtenki. Na turkizni zofi so bile čedno razporejene rumene blazine. Nad kaminom je zagledal sliko ženske, Amy Kennedy, prepoznal jo je s fotografije na vozniškem dovoljenju, v družbi starejšega moškega in ženske – najbrž staršev.

	V kotu sobe je stala pisalna miza in na njej prenosnik. Harry je sedel in predse položil Amyjino torbico. Iz nje je vzel njen telefon. Znebiti se je hotel fotografije, ki jo je posnela. S svetilko na telefonu je posvetil naokrog, iskal je nekaj, kar bi mu pomagalo. Na mizi so bili lučka, nekaj pisal in pokončno stojalo v obliki palme. Na njem je bilo nekaj papirjev, tudi popotniški vodič po južnopacifiškem otoku Tonga, nekaj listnih vogalov je bilo zavihanih. Izvlekel je predal v mizi, odprl vratca omarice. Tam je našel beležko in še en mobilnik, nov, speta sta bila z elastiko.

	Harry je izvlekel beležko in jo odprl. Bila je nekakšen dnevnik. Jack, tip, ki ji je poslal rože, je bil pogosto omenjen, skupaj s podrobnimi podatki, kje sta bila z Amy v zadnjih nekaj mesecih. Harry je prelistal beležko, polna je bila praktičnih podatkov – imena restavracij, datumi, kaj sta naročila. To ni bilo podobno romantičnim sanjarijam. Zapisala je celo njegovo polno ime – dr. Jack Stewart – in ime bolnišnice, v kateri je bil zaposlen: St. Thomas. Pisalo je, da je star dvaintrideset let. Harryju se je rahlo naježila koža, ker je ta Amy vodila tako podrobno evidenco osebnih podatkov o svojem fantu. Spominjala ga je na zalezovalko. Beležko je odložil in iskal dalje, lotil se je knjižne omare za svojim hrbtom. Zagledal je še eno sliko moškega, ki je bil na sliki nad kaminom. Ta ni imela okvirja. Slika je Harryja pritegnila. Zdelo se mu je, da je fotografu resnično uspelo ujeti možakarjev značaj. Slika ga je vlekla k sebi kot magnet, iz nje je izžarevalo veselje do življenja. Harry jo je obrnil. Na hrbtni strani je pisalo: Peter, 26.07.60 – 09.01.11.

	Harry je prvih šest števk vnesel v Amyjin telefon, a na zaslonu se je izpisalo 'napačen PIN'. Namrščil se je. Drugi datum prav gotovo ne bo pravi, to bi bilo preveč morbidno, pa vendar je poskusil. Zaslon se je odklenil. Najprej je odprl galerijo slik, poiskal zadnjo in jo izbrisal. Za vsak primer je še preveril, da je ni nikomur poslala. Malo verjetno, časa ni ravno imela, a za vsak slučaj je preveril nekaj zadnjih sporočil. Lisi, Jenni ali Jacku ni poslala nobenega. Tega dokaza torej ni bilo več, a še vedno je obstajala nevarnost, da ga prijavi policiji. Videla je njegov obraz, vedela je, kaj je imel oblečeno.

	Harry se je na stolu naslonil nazaj, glavo je položil na prepletene prste. Globoko se je zamislil. Amy je bila v bolnišnici. Videla je njegov obraz. Najverjetneje bo obvestila oblasti – konec koncev, če je bila tiste sorte, ki posname tujca z mrtvo mačko v rokah, tega ni storila za svoj album, temveč za policijo. Obstajalo je tudi tveganje, da je Amy zahajala v vinoteko. Morda je bila ena od ducatov strank, ki jih je postregel. Morda ve, kdo je, in policija ga bo našla takoj, ko bo izvedela za pripetljaj.

	Harry je spet vzel v roke Amyjin telefon, podrsal je po zaslonu. Svojo stran na Facebooku je imela odprto, Harry je drsel po njej. Veliko je objavljala o Jacku, o njunih zmenkih. Zdelo se je, da je po dolgem času spet imela fanta. Imeni dveh prijateljic sta se pojavljali pogosteje od ostalih: Lisa in Jenna – opazil ju je tudi v sporočilih. Obe sta se odzvali na objavljene fotografije Amy in njenega fanta, Lisa je bila še posebej navdušena nad njim. Ampak na fotografijah pravzaprav nista bila Amy in Jack, pač pa hrana, ki sta jo jedla, in pijača, ki sta jo pila. Jack je bil na nekaj posnetkih, a na nobenem ni bilo njegovega obraza. Harry je bral naprej. Lisa se je veselila, da bo 24. februarja šel z njimi v Val d'Isere, kjer bodo skupaj praznovali Amyjin trideseti rojstni dan. Harry je pogledal na koledar – to je prihodnjo sredo. Amy je bila razočarana, ker ne bo mogel priti. Očitno je bil prezaposlen z reševanjem življenj. K sreči je imel prasec punco, ki ni hodila po njem – ga pustila, ker njegova služba zanjo ne bi bila dovolj dobra. Imel je še večjo srečo, saj bo v kratkem podedovala velikanski kup denarja. Očitno nobenemu od njiju ne bo primanjkovalo ničesar. Stanovanje, v katerem je bil, je bilo vredno vsaj pol milijona. Jack je živel v še dražjem delu Londona, v Butterseaju. Vedno je bilo enako, bogati so postajali še bogatejši, medtem ko so revne vrgli z lestve takoj, ko so se s konicami prstov dotaknili naslednje prečke. To je Harryja opomnilo, da je brez službe in da ne more plačati najemnine. Spet ga bo obiskal Nick, lastnikov izterjevalec dolgov. Kako naj se izvleče? Tokrat ga bo Nick zagotovo premlatil.

	Harry je pomislil, da bi se razgledal po stanovanju, če bi lahko našel kaj dragocenega – morda pa je imela v spalnici kaj nakita. Lahko bi vzel tudi oba Amyjina mobilnika. Odprl je predal in izbral tistega z elastiko. Bolj iz radovednosti je vnesel isti PIN, ki je odklepal drugi telefon. Deloval je. Harry je sedel pokonci, zmajal je z glavo, ker so ljudje tako zelo neprevidni. Odprl je poštni nabiralnik. Sprva ni najbolje razumel – vse maile je poslala Amy. Zakaj bi Amy sama sebi pošiljala maile? Zakaj je imela v stanovanju telefon svojega fanta? Spet je pogledal elektronska sporočila – prav vsa so bila Amyjina. Zdelo se mu je čudno, da ni nobenih drugih mailov. Odprl je poslana sporočila. In spet, vsa so bila poslana eni in isti osebi – tokrat Amy. Bila so malce čudaška, pretirano so poudarjala, kako čudovita je. Najboljša ljubimka, najduhovitejša oseba, kar jih je Jack kdaj srečal. Harryju so se sporočila zdela neresnična, zvenela so rahlo satirično. Enako je bilo s sms-ji, edina prejemnica je bila Amy. In prav vsi so bili opravičila – Jack je v zadnjem hipu odpovedal večerjo z Amy in njeno mamo ali katero od prijateljic. Harryja je vse skupaj pritegnilo. Kadar je prevaro uzrl, jo je prepoznal – v vsem skupaj je prepoznal lastne vzgibe.

	Sklenil je, da si bo natančneje ogledal stanovanje. Odšel je v spalnico – na postelji je bila le ena blazina. Tudi nakit je našel, kot je pričakoval. Odpiral je šatuljo za šatuljo, še posebej ga je pritegnil kos, ki je bil videti drag: ogrlica z diamantom. A za zdaj jo je pustil na svojem mestu. Skrbno je pregledal vsebino predalov, našel je le Amyjino perilo – moškega oblačila ni našel nobenega, tudi v omari ne. V kopalnici je bila samo ena zobna ščetka. Prhnil je in se nasmehnil. Kaj je Amy storila? Je svojega fanta umorila, njegovo truplo pa skrila v zamrzovalnik?

	Vrnil se je v dnevno sobo, vzel v roke telefon, ga obračal med prsti in razmišljal.

	Prešinila ga je ideja. Vklopil je telefon in odprl podatke o lokaciji. Presenetilo ga je, da je bil telefon pretežni del zadnjih treh mesecev v stanovanju. Bilo ni nobenega podatka, da bi mobilnik kdaj prestopil prag bolnišnice St. Thomas, kar ni imelo nobenega smisla. Telefon je bil izven tega stanovanja le dvakrat, obakrat je bil v restavraciji Bentley na Mayfairu. Harryju se je posvetilo. Spet je naglo preletel sms-je. Na enega od tistih večerov, 15. januarja, je Jack poslal sms, da ne more priti na večerjo z njeno materjo. Omenil je Bentleyjeve rakove polpetke. Telefonska lokacija je navajala, da je bil telefon točno takrat točno tam. Če Jacka ni bilo v restavraciji, zakaj je bil tam njegov telefon? Kdo ga je odnesel tja? In potem je končno dojel – to bi lahko storila edino Amy.

	V Harryjevi glavi se je začela oblikovati zamisel. Izvlekel je svoj mobilnik in poklical bolnišnico St. Thomas. Po hitrem pogovoru je dobil potrditev – dr. Jack Stewart ni delal tam. Harry se je na stolu naslonil nazaj. Vse kaže, da si je Amy Kennedy Jacka Stewarta izmislila, a iz razlogov, ki jih pozna le sama.

	Harry se je vrnil v pritličje, razgledal se je po kuhinji. Ne bo vzel veliko, nič opaznega, a prigrizek bi se mu prilegel – jedel ni vse od kosila. Našel je piškote – krhko domače pecivo, tri polne zavojčke. Zaprl je omarico in se obrnil k hladilniku. Od razmišljanja je postal lačen. In resnično je veliko razmišljal. Če dr. Jack Stewart ne obstaja, potem ne obstaja niti srečni fant, s katerim bi Amy delila podedovani denar. Na neki način se je Harryju smilil – četudi ni obstajal. Zadela ga je smola, kot bi izgubil zlato vstopnico. Še bolj pa je na Harryja pritiskal pereč problem, da bo Amy policiji povedala, kdo je, ta pa ga bo izsledila. Max bo nedvomno rade volje sodeloval in mu še globlje zarinil nož v hrbet – ga obtožil kraje denarja. Harry se je že videl v zaporu, kjer prestaja dolgo kazen.

	Nekako mora Amy preprečiti, da bi karkoli povedala. Pripravil si je skodelico kave in zmazal nekaj mini škotskih jajc. Potem je vzel v roke svoj telefon.

	Poiskal je številko bolnišnice St. George. Povprašal je o počutju Amy Kennedy. Ko ga je medicinska sestra vprašala, kdo je, je imel odgovor pripravljen – Jack Stewart, Amyjin fant. Njej najbližja oseba.

	Zadrževal je dih, pričakoval je, da ga bo sestra vsak hip nekam poslala, toda glas se ji je omehčal in povedala je, da je Amy 'udobno nameščena'. Šele pred kratkim se ji je povrnila zavest, še nekaj časa pa jo bodo opazovali.

	Harry je rekel, da razume – navsezadnje je bil zdravnik. Vprašal je, ali jo lahko pride obiskat. Sestra mu je pojasnila, kdaj je čas obiskov, potem pa dodala še nekaj, ob čemer je Harry kar poskočil.

	»Morda bo malce zmedena, ko boste prišli.«

	»Zmedena?«

	»Ja. Prav je, da vas posvarim. Utrpela je amnezijo.«

	Harry je mrzlično razmišljal. »Hočete reči, da je izgubila spomin?«

	»Bojim se, da ga je res,« je odvrnila sestra. »Trenutno se ne spominja več zadnjih mesecev.«

	Harry je molčal.

	»Halo?« je preverila sestra. »Ste še tam?«

	»Oprostite … ja, tukaj sem. Le pretresen sem.« Harry se je sestri zahvalil in prekinil zvezo.

	Prepoznal je od boga poslano priložnost in vedel je, da takšne ne bo dobil nikoli več.

	LXIX.

	19. februar

	Harry se je lotil dela. V roke je vzel Amyjin telefon in prebral njena elektronska sporočila. Našel ga je. Mail odvetniške pisarne, ki je Amy poslala pismo. To sporočilo je dobila pred komaj enim tednom in sporočalo je, da je oporoka zakonita in da bodo sredstva nakazana 2. marca. Ponovno se bodo oglasili drugega zjutraj in prosili za podatke o bančnem računu.

	Harry je pogledal datum. Samo deset dni. In potem bo za vse večne čase svoboden. Njegova ideja je bila drzna, predrzna, a počutil se je, kot bi vnaprej poznal dobitno loto kombinacijo. Vedel je, da mora poskusiti. Sporočilo odvetniške pisarne je izbrisal, prav tako vsa druga, ki so bila z njim kakorkoli povezana. Nato je vrnil Amyjin telefon v njeno torbico, 'Jackovega' pa vtaknil v svoj žep. Naredil je nekaj fotografij po stanovanju, da bi si jih kasneje ogledal. Potem je odšel nazaj v Amyjino spalnico in si zapomnil ime draguljarne, v kateri je bila kupljena ogrlica. V svoje početje je bil tako zatopljen, da je pozabil do konca popiti kavo. Pravzaprav je bila kasneje, ko je odšel iz stanovanja, napol prazna skodelica še vedno na kuhinjskem pultu.

	LXX.

	2. marec

	Harry je stal zunaj na balkonu, za snežinke, ki so mu naletavale v obraz, se ni zmenil. Mraz mu ni pomagal zbistriti misli. Potreboval je potrditev odvetniške pisarne, da je bil denar nakazan na bančni račun.

	Njegov bančni račun, poslal je namreč številko svojega. Na kaj drugega se je težko osredotočil – svoboda je bila na dosegu roke, pa vendar so bile v tej koči štiri ženske, ki so imele moč uničiti vse, za kar je garal.

	Amyjin telefon je spet zabrnel. Harryju je poskočilo srce. Odprl je elektronsko sporočilo, ga prebral in čakal, da ga zadene evforija, ker je novopečeni lastnik treh milijonov evrov.

	Sranje! Prekleta odvetnica se je Amy zahvalila za poslane podatke, vendar pa protokol zahteva, da jih pokliče in podatke potrdi.

	Čeprav je Harry doslej odlično izigral celo vrsto ljudi, pa nikakor ni mogel zveneti kot ženska v tridesetih.

	Kako, hudiča, naj to izpelje?

	Brcnil je balkonsko ograjo. Frustracija je bila nevzdržna. Pa tako prekleto blizu je! Zdaj ne smeš izgubiti glave, se je opomnil. Zagotovo obstaja način – način vedno obstaja. Če odvetnica želi govoriti z Amy, potem bo Harry pač moral najti način. Amy mora odvetnici potrditi, da so podatki o Harryjevem bančnem računu njeni. Odvetnici je poslal mail, da se bosta slišala čez eno uro.

	Nato se je odpravil dol v kuhinjo.

	LXXI.

	2. marec

	Namenil se je nazaj v kuhinjo, kjer je pred desetimi minutami pustil štiri ženske. Odprl je vrata.

	Kuhinja je bila prazna.

	Harry je presenečeno obstal. Nekaj trenutkov je potreboval, da je dojel tišino in prazne stole. Potem je začel naglo razmišljati, bil je na koncu z živci. Odšel je do kuhinjskega predalnika in iz njega vzel majhen zložljiv nož. Vtaknil ga je v žep, potem pa se je obrnil nazaj k vratom.

	Če jih ni v kuhinji, kje potem so?

	Odšel je v dnevno sobo, a tudi ta je bila prazna. Odpravil se je nazaj gor, hodil je vse hitreje, vse hitreje jih je iskal, s trkanjem ni tratil časa, kar planil je v posamezno sobo.

	Bilo jih ni nikjer.

	Harryjevo razpoloženje se je pomračilo. Za tole nima časa. Kje so? Če je prej samo domneval, da so nekaj posumile, je bil zdaj o tem prepričan.

	Odšel je na hodnik in na stežaj odprl hodniško omaro.

	V njej so bili le njegovi jakna in čevlji.

	Odprl je vhodna vrata in takoj zagledal obilico odtisov. Cesta je bila še vedno neprevozna, primorane so bile pešačiti.

	In Harry je točno vedel, kam so šle.

	LXXII.

	2. marec

	»Hitro, hitro,« jih je priganjala Amy, ko se je ozirala proti ostalim. Hitele so skozi gozd blizu Gabrielove hiške. Bila je edini varen kraj, ki se ga je lahko domislila – vsaj dokler ne pride pomoč. Jenna je obvestila policijo, a z gotovostjo ji ni mogla zatrditi, koliko časa bo potrebovala. Nobena ni hotela ostati v koči.

	Amy je opazila, ko je njeni mami zdrsnilo, hitro jo je ujela za roko, da ni padla. Da bi vzele smučke in pancerje, ni bilo časa, čisto potiho, da jih Jack ne bi slišal, so se izmuznile iz koče. Samo še nekaj korakov in bile so na odprtem, visoke borovce so pustile za seboj. Pred njimi je bila Gabrielova hiška.

	Amy se je za sekundo ustavila. Zavedala se je, kaj jo tam čaka, a za nervozo ni bilo časa. Priti morajo na varno v hiško, še preden bo Jack opazil, da jih ni in bo prišel za njimi. Amy je bila prepričana, da jim bo sledil. Prisilila se je hoditi naprej do potke pred hiško, leden dež ji je bičal obraz. Med hojo se je obrnila k ostalim.

	»Ne glejte,« je rekla s tresočim se glasom, »le za mano hodite.«

	Šla je mimo Gabrielovega trupla, a lastnega nasveta se ni mogla držati. Obraz je imel odkrit, kot ga je zjutraj pustila. Iznenada njegove negibnosti ni mogla prenesti, udarilo jo je presunljivo spoznanje o smrti, zato je še pospešila korak, prijela za kljuko vhodnih vrat in se opotekla v hišo. Za seboj je zaslišala materin krik, potem pa so vse tri pretresene stopile v hiško.

	Amy je zaklenila vrata. »Še zadnja vrata,« je hitro pomislila, pohitela skozi kuhinjo in jih zaklenila. Šele takrat ji je rahlo odleglo.

	»Saj nima ključev, kajne?« je nervozno vprašala Martha.

	»Ne vem, kako bi jih lahko imel,« je rekla Amy, a zaradi Marthinega vprašanja so bile vse na trnih, zato so pred vrata potisnile še masivno hrastovo mizo, kljuko zadnjih vrat pa podprle s stolom.

	Sklenile so, da bodo čakale v dnevni sobi; skozi okno so imele pogled na Esmino kočo v daljavi. Skozi snežinke so videle le meglen obris.

	»Vedel bo, smo tukaj,« je spregovorila Lisa. »To je edina vsaj nekoliko dostopna hiša.«

	Amy je prikimala, bilo je res. »Tudi policija ve, da smo tukaj,« je rekla. »In prav daleč ne more biti.«

	»Je povedala vsaj okvirno, kdaj bo tukaj?« je vprašala Martha in zaskrbljeno zrla skozi okno.

	»Ne hodi preblizu, mama,« jo je posvarila Amy. »Za vsak slučaj.«

	»Kak slučaj?«

	Amy ni vedela. Še nikoli ni bila v takšni situaciji. Ni resnično vedela, da morajo bežati pred njim, mogoče ji le njen um ni hotel razkriti temačnih globin spomina, da bi razumela, kaj hoče od njih in kako daleč je pripravljen iti.

	»Policija glede časa ni povedala ničesar konkretnega,« je Jenna odgovorila Marthi. »Prišla bo takoj, ko bo to mogoče.« Pomolčala je. »In vreme ji ni v pomoč.«

	»Misliš, da nas bo pustila ujete tukaj?« je bila panična Martha.

	Tišina.

	Lisa je plosknila. »Torej, z nečim se moramo zaposliti, da se otresemo živčnosti.«

	»Na primer?« je vprašala Jenna.

	»Bi igrale igro?« je predlagala Martha, ki je ob kaminu opazila kup obrabljenih škatel.

	»Mama, ne zameri, če se vam ne bom pridružila pri lovu na zaklad,« je pikro pripomnila Amy.

	»OK! Hotela sem le … Joj, ne vem. Kaj človek počne v takšnem položaju?« Martha je nenehno prestrašeno pogledovala k oknu.

	Lisa je odšla bliže k Amy, ki je stala tik ob zavesah in skrivaj gledala skozi okno.

	»Oprosti,« je rekla Lisa. »Če bi ti bolj prisluhnila, zdaj morda ne bi bile tukaj.«

	Amy se je trpko nasmehnila.

	»Je že v redu.«

	»Jaz prav gotovo ne bom ničesar več objavila na družbenih omrežjih.«

	»Še vedno mi ni jasno, kako je dobil dostop do vsega,« je rekla Martha. »Na primer, do Jackovega telefona. Vem, da misliš, da je bil v tvojem stanovanju, vendar kako? Imaš kje rezervne ključe?«

	»Ne,« je odvrnila Amy. »No, imam rezervne, vendar v stanovanju, če bi slučajno izgubila tiste, ki jih imam v torbici …« Utihnila je, končno se ji je posvetilo. »Mojo torbico je nekdo prinesel v bolnišnico. Ko sem padla, je ostala tam. Mislila sem, da jo je vrnil neki poštenjak, oseba, ki je poklicala reševalno službo, vendar …«

	»Jack je bil,« je povedala Jenna. »Bil je tam, ko si padla. Vzel jo je in pregledal njeno vsebino.«

	»V njej imam vozniško dovoljenje,« je nadaljevala Amy, »na njem pa je moj naslov.« Koža se ji je naježila, ko je spoznala, da je imel Jack priložnost brskati po njenem stanovanju, po njenem zasebnem življenju.

	»Prekleto potrebna sem pijače,« je rekla Martha in se poklapano sesedla na stol.

	»Nam skuham kavo?« je Lisa tiho vprašala Amy. »Če se strinjate?« je še hitro dodala. A kave ni želela nobena.

	»Vabe smo,« je obupano izjavila Martha.

	»Vstopiti ne more,« jo je opomnila Amy.

	»To je samo hudičeva igra čakanja, da vidimo, kdo nas bo našel prvi, policija ali morilski manijak.«

	»Mama, prenehaj.«

	»Vendar imam prav, kajne?«

	»Že kakšen znak?« je Lisa vprašala Amy.

	Amy je spet pokukala skozi okno. Sneženje se je spremenilo v dež, pravzaprav naliv, vidljivost je bila zelo slaba. Amy je napenjala oči, trudila se je razločiti kočo, a videla je nekaj luči v mraku. Po snegu se ni nihče približeval, nikjer ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem živem bitju. Bilo je strašljivo tiho. Do zdaj je Jack že zagotovo opazil, da jih ni. Posvetilo se mu je, da so obvestile policijo in da so odšle v Gabrielovo hiško. Zakaj potem ne pride za njimi? In policija? Amy je prisluhnila, če bi morda slišala hrup helikopterskih elis, toda vse je bilo tiho.

	»Nobenega,« je rekla Lisi.

	Potem pa se je zaslišal glasen zvok lomečega se stekla nekje drugje v hiši. Martha je zakričala, Amy se je obrnila in zagledala Jacka. Zgrabil je Martho in jo povlekel s stola, na vrat ji je prislonil nož.

	LXXIII.

	2. marec

	»Nič ji ne bom naredil,« je rekel Harry, »ker boste vse ostale mirne in ne boste storile nobene neumnosti.«

	Gledal jih je, presunjeno so strmele vanj, v očeh se jim je risal strah. Martha je stala negibno kot kip. Rezilo noža se ji je le rahlo dotikalo vratu; Harryju njegov modus operandi ni bil povšeči, a izbire ni imel. Noža resnično ni želel uporabiti. Bilo bi preveč krvi, poškodbe so povsem nepotrebne – tako zanje kot zanj. Amy ga je motrila, pogled ji je begal k materi. Harry je v Amyjinih očeh zaznal, da počasi dojema, kaj se dogaja, drobna iskrica v njenih očeh pa ga je posvarila, da se v sobi dogaja še nekaj – Jenna je prijela ročaj kaminske grebljice.

	»Izpusti jo,« je svareče rekel Harry, Martha pa je zastokala, ker jo je močneje prijel.

	Jenna je spustila ročaj. Grebljica je glasno zaropotala.

	»Nobenih junaštev več,« je rekel Harry, »sicer boste ve odgovorne za to, kar bo sledilo.« Nobena se ni premaknila. »Na mizo odložite telefone,« je velel in pomignil proti kavni mizici na sredini sobe. Stale so kot prikovane, nobena se ni premaknila. »Takoj!« je revsknil.

	Lisa in Jenna sta ubogljivo dali telefon na mizico.

	»Jaz svojega nimam,« je rekla Amy, »kar zelo dobro veš.«

	Harry se ni zmenil zanjo. »Lisa, zveži Jenno in Amy.«

	»Prosim?«

	»Zveži ju,« je ponovil Harry. »In vozle bom preveril, zato ničesar ne poskušaj.« Z eno roko je spustil Martho, po nekaj segel v žep in tisto vrgel po tleh, ves čas pa je z drugo roko Marthi na vratu držal nož.

	Lisa je pobrala klobko vrvice.

	»Pohiti,« jo je priganjal Harry.

	Gledal je Liso, ki je najprej Jenni zvezala roke za hrbet, nato še Amy. Potem ji je ukazal, naj roke zveže še Marthi, zatem je še sam zvezal roke Lisi. Z mize je vzel njuna telefona, vzel je tudi Marthinega. »Domnevam, da ste poklicale policijo?«

	Spregovorila ni nobena.

	»Zlahka lahko preverim,« je nadaljeval in pomahal s telefoni.

	»Smo,« je spregovorila Jenna.

	»Ampak zaradi snega še ni prišla?«

	Odgovorila mu je njihova tišina.

	»Prav,« je rekel Harry. »Bomo pač počakali.« Opazil je, da se je Amy namrščila, ni ji bilo jasno, zakaj bi se želel zadrževati tukaj.

	»Kdo si?« ga je vprašala. »Poznam te. Potem ko sem te fotografirala, si me lovil.«

	Torej se resnično spominja. Škoda, da se ji je spomin začel vračati tako hitro. Kdaj se ji bo povrnil spomin? Tega vprašanja sestram žal ni zastavil.

	»Harry,« je odvrnil. »Harry sem.«

	»Si bil v mojem stanovanju?« je vprašala Amy.

	Pogledal jo je. Pogruntala je. Najbrž se je spomnila veliko delčkov tistega večera.

	»In v bolnišnici,« je odvrnil. »O tem nisem lagal. Le da nisem prišel do tebe, glede tega sem govoril resnico.«

	Bilo je dan po Amyjini nesreči, dan po tistem, ko mu je medicinska sestra povedala, da je Amy utrpela amnezijo, ko je prikorakal do vhoda v bolnišnico St. George. Odšel je naravnost proti dvigalom in v tretje nadstropje vzhodnega krila, sledil je znakom, ki so vodili na Amyjin oddelek. Šel je mimo mnogih drugih oddelkov in prišel do glavnega pulta, tam ni bilo nikogar – najbližja sestra se je več metrov stran pogovarjala z drugim članom osebja. Amyjino torbico je tiho in neopazno odložil na pult, potem pa odšel naprej, ne da bi se sploh ustavil. Pogledal je na uro. Čas obiskov se je končal pred petnajstimi minutami. Vse je šlo po načrtu.

	Ko je prispel do Amyjinega oddelka, se je približal sestri, ki je sedela za mizo. Pogledala ga je, Harry pa je takoj opazil, kako je vzravnala ramena, pripravila se je na zavrnitev njegove prošnje.

	Harry se je nasmehnil in s pogledom ošinil tablico z njenim imenom, sestra Morgan. »Vem, da sem pozen, a rad bi obiskal Amy Kennedy.«

	»Obiskov je konec,« je odločno odvrnila sestra Morgan.

	»Vem,« je poklapano odvrnil Harry. Za hip je okleval, kot bi tehtal svoje možnosti, potem je zavzdihnil. »Ne skrbite, ne bom vas poskušal pregovoriti.« Privzdignila je obrv, češ, kar poskusi. »Sinoči sem imel nočno izmeno, zdravnik sem, in šele zdaj sem uspel priti. Kako se počuti?«

	»In vi ste?«

	»Njen fant, Jack Stewart.«

	»Pravkar poteka vizita, lahko se vrnete kasneje.«

	Harry je prikimal, čeprav se ni imel nobenega namena vrniti. »Prav. Se ji spomin že vrača?«

	»To boste pa morali vprašati njenega zdravnika.«

	Harry je bil videti potrt. »OK. Kasneje se bom vrnil.« Ampak sestra Morgan se je že oddaljila, dela je imela ogromno. Harry je gledal za njo in videl drugo sestro, ki se ji je pridružila.

	»Pozni obiskovalec?« jo je slišal vprašati.

	»Ja, ja, tale modrookec misli, da mora samo pomahati s trepalnicami, pa bom kapitulirala.«

	Druga sestra se je zasmejala. »Očitno te ne pozna.«

	Harry je opazil, ko ga je pogledala čez ramo, na njenem obrazu je zagledal sočuten izraz. Še obstaja upanje.

	Še nekaj minutk se je zadržal na hodniku, pod pretvezo si je natočil lonček vode in čakal, da bo druga sestra sama. Potem je poskusil znova.

	»Se opravičujem, ker vas nadlegujem …«

	Pogledala ga je. »Oh, a vi ste. Pravila glede obiskov moramo spoštovati …«

	»Ne, ne, to razumem. Le nekaj bi vas vprašal … morda mi lahko pomagate. Vem, da je Amy izgubila spomin, ampak … no, zasnubil sem jo.« Sestri so se veselo zaiskrile oči. »Pred šestimi meseci.« Malce je pomolčal, čakal je, da vznemirljiva novica naredi svoje. »Se bo spomnila?«

	Sestra se je nasmehnila. »Lahko rečem le,« je tiho odvrnila, »da boste morali znova poklekniti.«

	»Torej se zadnjih šestih mesecev ne spominja? Ničesar?«

	»Žal, ničesar od lanskega avgusta.«

	V Harryjevem umu je vzplamenela iskrica, ki ga je popolnoma vznemirila. Navdušenje je previdno prikril, potem se je obrnil in se nasmehnil do ušes. Joj, kako srečen je bil! Njegov načrt je bil popoln, vse je teklo kot po maslu. Občutek je bil neizmerno izpolnjujoč, počutil se je kot prerojen.

	Ko bo Nick ugotovil, da spet zamuja s plačilom najemnine, Harryja ne bo več tukaj. Šel bo v Francijo. Smučal bo, vsa tista leta strežbe v smučarskih letoviščih se bodo končno obrestovala. Bil je v Amyjinem stanovanju. O njej je vedel kar nekaj. Vedel je, kje je delala, vedel je, kdo sta njeni prijateljici in kako izgledata. Vedel je za njeno zvezo z Jackom, kakšen poklic je opravljal in kako se je oblačil. Vedel je, kje sta Amy in Jack bila, poznal je Jackova sporočila. Potipal je izboklino na žepu, 'Jackov' telefon in beležko, ki jo je našel v Amyjinem stanovanju.

	In kar je bilo še najpomembnejše, vedel je, kdaj je Amy začela hoditi z izmišljenim Jackom – pred manj kot šestimi meseci. In Amy se ne spomni prav ničesar.

	LXXIV.

	21. februar

	Harry je postopal na koncu ulice, glavo je sklanjal, a ves čas je imel na očeh Maxovo vinoteko. Rolete so bile še vedno spuščene. Jutro je bilo sivo in oblačno, nizki oblaki so mrzlo meglo tiščali k tlom. Trgovine še niso bile odprte, poledeneli pločniki so samevali. Potem pa je v daljavi zagledal moškega, ki se je približeval. Harry je zakorakal naravnost k Alexu, še preden ga je ta sploh opazil.

	»In, Alex, je vse OK?« je prijazno vprašal Harry.

	Alex se je zdrznil, a si je hitro opomogel.

	»Harry. Ja. Kaj počneš tukaj?«

	»K tebi sem prišel.«

	Alex je nervozno pokazal na vinoteko malo naprej po ulici.

	»Nimam časa za klepet. V službo moram.«

	»Prav gotovo je lepo imeti službo.«

	Alex je nekaj trenutkov molčal, kot bi nekaj premleval.

	»Nisem jaz kriv, da te je Max odpustil, ker si kradel iz blagajne.«

	Harryju se je stemnilo pred očmi. Alexa je potisnil ob steno in ga zgrabil za obleko. Bil je večji, močnejši.

	»Z mano se ne zajebavaj, prekleti drekač. Oba veva, da si ti vzel keš. Dolguješ mi. Spustil te bom in skupaj se bova lepo mirno sprehodila do najbližjega bankomata, ti pa boš dvignil najvišji dovoljeni znesek. Ko bom imel denar v žepu, bo vse to pozabljeno. Se razumeva?«

	»In če tega ne storim?« je kujavo vprašal Alex.

	Harry ga je spet potisnil ob steno. »Potem bo Max dobil anonimen mail stranke, ki te je videla vzeti denar iz blagajne.«

	Harry je začutil, kako je Alexovo telo v predaji postalo mlahavo.



	Harry je sedel na stolu in v ogledalu opazoval frizerko. V roki je držala njegove dolge kodre, otožno jih je gledala.

	»Ste prepričani?« je vprašala.

	Harry se je nasmehnil – 'Jackove' slike na Facebooku sicer niso prikazovale glave, se je pa videlo, da nikakor nima tako dolgih las.

	»Čas je za spremembo,« je odvrnil. »Za novo podobo.«

	Ob nogah je imel nakupovalne vrečke. Razmislil je o oblačilih, ki bi jih nosil Jack, in si kupil dve srajci, modre kavbojke in mehak volnen pulover, ki bi se pred kaminom lepo podal zdravniku na oddihu. In kupil je tudi nogavice – rumene, seveda. V najmanjši vrečici je bila najdražja stvar, ki jo je kupil danes. Zlati viseči uhani z diamantom, kupil jih je v draguljarni Ruth Wood.

	Bil je že skoraj povsem nared. Na spletu je našel osebo, ki mu bo priskrbela lažno vozniško dovoljenje – bilo je smešno preprosto. Čez dva dni se mora zgolj prikazati v garažni hiši v Južnem Londonu. Tudi let do Ženeve je že rezerviral. Toda imel je še nekaj dni časa – preživel ga bo med iskanjem zdravniških nasvetov, tako da se bo lahko mirne duše pogovarjal o pediatriji. Prav tako bo še nekajkrat ponovil svojo zgodbo. Kdo je. Kdo sta on in Amy. Ko bo prispel v kočo v Val d'Iserju, kar bo veliko 'presenečenje', bo popolnoma pripravljen.

	»Poznam ženske, ki bi ubijale za takšne lase,« je rekla frizerka. »Imate punco?«

	Harry je prikimal.

	»Kaj pa ona meni?«

	»Zamisel ji je všeč,« je odvrnil Harry. »Pravzaprav bi lahko rekel, da je bila ideja njena.«

	LXXV.

	2. marec

	Harry je pogledal Amy. »Ne moreš kriviti mene, ker sem postal Jack. Vrata si mi pustila na široko odprta.«

	»Vrat stanovanja nisem pustila odprtih,« je ugovarjala Amy, »in nihče te ni povabil, da brskaš po mojih stvareh in mi ukradeš telefon.«

	»Misliš Jackov telefon?«

	Amy je tiho zaklela. »Kaj še čakaš? Kaj bi rad?«

	Harry je gledal njihove prestrašene obraze. Strah pred neznanim je najhujši. Tudi sam ga je poznal vsakič, ko ni mogel plačati najemnine in je v tišini čakal, kdaj bo prišel Nick in ga premlatil.

	»Nam boš kaj naredil?« je preplašeno vprašala Martha.

	Pogledal jo je. Bil je zadovoljen, ker so bile vse tri tako mirne. Že jo je hotel pomiriti, da jim ne bo storil nič hudega, zato je bolje da ne povzročajo težav, ko –

	»Zakaj si ubil Gabriela?« je vprašala Amy. »Ničesar ti ni storil.«

	Harryja je stisnilo v želodcu. Njegov obisk pri Gabrielu se ni odvil po načrtu.

	»V bistvu se motiš. On je napadel mene.«

	»Ne verjamem.«

	»Vendar je res.«

	»Ker si prišel v njegovo hišo? Ker si mu grozil?«

	Harry se je spačil. Sploh ni bilo tako. Tisto nedeljsko dopoldne je videl, ko se je Amy izmuznila iz koče, vedel je, da se počuti osamljeno. Njenih navedb ni nihče jemal resno, prijateljici in mama so mislile, da je kriva preganjavica, kot posledica poškodbe glave. Ko je videl, da se oddaljuje od koče, mu je začelo srce pospešeno biti. Imel je silno močan občutek, da gre iskat zaveznika. Sledil ji je do koče tetinega fanta, stiskalo ga je v grlu, ker bo Amy izvedela za tetino smrt, kajti spominjala se je seveda ni. Izvedela bo, da je podedovala bajno vsoto denarja. In potem bo zelo verjetno pokvarila njegov popolni načrt.

	Več kot eno uro je čakal zunaj na mrazu, medtem ko se je Amy v hiški pogovarjala z Gabrielom. Skrival se je na obrobju gozda in se nenehno premikal, da se ne bi podhladil. Ko je Amy prišla iz hiške, je poskušal razbrati izraz na njenem obrazu, a bila je predaleč, da bi ga lahko razločno videl. Ve, da naj bi podedovala več milijonov evrov? Je tetinemu fantu povedala za 'Jacka'? Je vedela, kaj se dejansko dogaja tik pred njenim nosom? Mora izvedeti.

	Harry je počakal, da mu je Amy izginila izpred oči, potem si je snel smuči in se peš odpravil h Gabrielovi hiški. Z orokavičeno roko je dvignil železno tolkalo in ga spustil.

	Vrata so se odprla, na pragu se je prikazal tetin fant, presenečen nad novim obiskovalcem.

	Harry se je nasmehnil. »Prosim, oprostite, ker vas motim, ampak vez na smučki se je zrahljala.« Pokazal je na smučko v roki. »Padel sem. Nameravam se spustiti po južni progi, a najprej moram popraviti vez. Bi si lahko sposodil izvijač? Da bi se lahko spustil vsaj v dolino, kjer bom dal smučko v popravilo?«

	»Seveda,« je rekel Gabriel in na široko odprl vrata.

	Harry je stopil na hodnik. »Se opravičujem,« je rekel, ko se je okrog pancerjev naredila lužica.

	Gabriel je samo zamahnil z roko. »Nič ne skrbite.« Pokazal je na stopnice. »Kovček z orodjem imam zgoraj v dodatni sobi. Ponj grem.«

	Harry je gledal za Gabrielom, ko je hodil po stopnicah navzgor, potem se je ozrl naokrog. Hiška je bila čista in pospravljena. Na majhni polici ob steni so bili lepo zloženi čevlji. Na kovinskih kavljih so visele jakne, športne zimske in suknjiči.

	»Ni tam, kjer bi moral biti,« je zaklical Gabriel. »Takoj ga bom našel.«

	Harry je odšel k stopnicam. »Oprostite …« je zaklical v odgovor. »Vaš čas tratim.«

	»Ah, ni problema,« je odgovoril Gabriel. Izza vrat je pomolil glavo. »Tukaj nekje mora biti.«

	Gabriel je spet izginil, Harry pa se je začel vzpenjati po stopnicah. Prišel je v nadstropje in slišal, kako Gabriel v eni od sob prestavlja stvari. Šel je naprej in zagledal odprta vrata. Vstopil je.

	»Kaj sreče?« je vprašal.

	Gabriel ga je presenečeno pogledal. Da bo prišel gor, ni niti najmanj pričakoval.

	»Pardon,« je rekel Harry, »nočem biti vsiljiv. Hotel sem le reči, da nič hudega, če orodja ne najdete, bom pa v Val d'Iserju poiskal servis.« Ozrl se je po sobi. Imela je francosko okno, odpiralo se je na balkon. Na predalniku so bile uokvirjene slike. Fotografije ženske, stare približno šestdeset let, potem pa je zagledal sliko, na kateri je starejša ženska objemala mlajšo, ki jo je v hipu prepoznal.

	»Družina?« je vprašal Harry, upal je, da dovolj prijazno, in odšel k slikam.

	Gabriel je pogledal proti njemu. »To je moja nečakinja. No, na neki način. S svojo teto. Pravzaprav je pravkar bila tukaj.«

	»Aja?«

	»Ja, obisk jo je precej vznemiril. Ni vedela, da je njena teta mrtva.«

	»Žal mi je.«

	Gabriel je izvlekel izvijač in ga dvignil v zrak. »Našel sem ga,« je veselo oznanil.

	»Krasno,« je rekel Harry. Snel je rokavice, da bi iz iztegnjene Gabrielove roke vzel orodje. Ob tem se mu je zdelo, da si Gabriel ogleduje njegov prst, tistega brez konice.

	Harry je vzel izvijač. »Takoj grem popravit vez,« je rekel in se obrnil, da bi odšel po stopnicah navzdol.

	»Ti si on, kajne?« je rekel Gabriel, Harry pa se je v hipu zasukal. Gabriel ga je motril, Harryju je postalo nelagodno.

	»Prosim?« je vprašal Harry.

	»Ti si fant. Problematični fant.«

	Harryju je srce začelo divje biti. Nervozno se je zasmejal. »Nimam pojma, o čem govorite.«

	»Tvoj prst … meni ne laži. Vem. Kaj hočeš, v resnici? Zakaj si tukaj?«

	»Povedal sem vam, smuč…«

	»Ne trosi oslarij.« Gabriel je Harryja prijel za roko. »Hočem vedeti, zakaj je moja Amy tako razburjena.«

	Harry se je poskusil otresti starčevega oprijema, a bil je presenetljivo močan. »Ne vem, o čem govorite.«

	»Ne bom dovolil, da trpi.«

	»Spustite me,« je rekel Harry.

	Hladno je gledal starca v oči, a ga ta ni izpustil.

	»Amy ve, da si tukaj?« je vprašal Gabriel.

	Harry je molčal.

	Gabriel je spustil Harryjevo roko in vzel svoj mobilnik.

	»Kaj počnete?« je zaskrbljeno vprašal Harry. Grabila ga je panika. Če bo poklical Amy in ji povedal, da je tukaj, potem je vsega konec. »Odložite telefon,« je rekel.

	Gabriel se ni zmenil zanj. Tapnil je po zaslonu.

	Harry ni imel izbire. Gabrielu je hotel vzeti telefon iz rok, zgrabil ga je za vrat in začela sta se ruvati. Telefon je padel po tleh. Harry je dobil udarec v čeljust, opotekel se je in med padcem butnil v balkonska vrata. Gabriel se je zapodil proti njemu, Harry pa je zgrabil za kljuko okna in ga odprl. V sobo je planil leden zrak. Gabriel se mu je še vedno približeval, Harry pa se je umikal. Napeti je moral vse sile, da bi se ga otresel. Končno je začutil, da je pridobil nekaj nadzora in starca je silno odrinil. Slišal je, da se je možakar spotaknil in udaril v ograjo balkona, potem pa padel v sneg pod njim. Sledil je še en zvok. In tega ne bo Harry nikoli pozabil – oster zvok, ob katerem mu je postalo slabo. Zvok počene kosti.

	Harry je sopel. Vstal je in pogledal čez balkon, čakal je, da bo Gabriel vstal. Toda sekunde so minevale, Gabriel, ležal je z obrazom navzdol, se ni zganil. Harry je stekel po stopnicah navzdol in iz hiške. Odšel je h Gabrielu. Bil je napet, čutil je, da je v pasti. Še naprej je čakal, a Gabriel se ni premaknil. Harry se je previdno sklonil in prijel starca za ramo. Obrnil ga je. Zagledal je odprte možakarjeve oči, bile so brez leska. Pod lasiščem je imel na sencih rdečo podplutbo, ampak ta ni bila usodna. Mlahavo premikanje glave je pričalo, da si je zlomil vrat. Harryju se je posvetilo, kaj je bil tisti zvok. Vretence, ki je bilo še minutko nazaj celo, je bilo zdaj zlomljeno. Človeško bitje je postalo truplo. Sranje, je pomislil Harry. Kaj hudiča sem storil?



	V hiški se je Harry soočal z Amyjinim obtožujočim pogledom. »Resnica je, da je Gabriel grozil meni,« je rekel. »Stepla sva se in zgodila se je nesreča. Padel je.«

	»Zato si poskrbel, da bi bilo videti, kot da mu je spodrsnilo v snegu?«

	Harry ni odgovoril. Iz žepa je potegnil Amyjin telefon in ga postavil prednjo na tla.

	»Čez sedem minut bo zazvonil,« je rekel. »Poklicala bo odvetnica, ki je izvršiteljica oporoke tvoje tete. Želela bo, da potrdiš podatke o bančnem računu, ki si ji jih poslala danes zjutraj.«

	»Ampak jaz ji nisem poslala …« je začel Amy.

	»Ponoviti moraš te podatke,« je nadaljeval Harry in proti njej pomolil listič papirja, na katerem so bili zapisani. »Če boš samo pisnila še kaj drugega, ga bom uporabil.«

	Pomahal je z nožem.

	LXXVI.

	2. marec

	Amy je strmela v telefon na tleh. Potem je spet pogledala Jacka – ne, kako mu je že bilo ime v resnici? Harry. Popoln tujec. In ne zdravnik, ne moški, ki je živel v Butterseaju in ob koncih tedna igral ragbi. Ne njen fant, s katerim je v Lake Districtu preživela božič. Bil je neznanec, prevarant, in imela je smolo, da je tistega mrzlega februarskega večera naletela nanj. Potlej pa se je vrinil v njeno življenje kot virus, počasi prevzemal vajeti, jo poskušal – kratek čas mu je to tudi uspevalo – prepričati, da mu lahko zaupa, da sta fant in punca. In zdaj tole. Resničen razlog, zakaj je lagal in skoval zaroto. Vsak čas bo dobil vse, kar ji je zapustila Esme. Čez nekaj minutk ji bo zazvonil telefon in ponoviti bo morala niz številk, ta goljuf pa se bo polastil njenega imetja.

	Harry jo je pozorno motril. Čakal je na klic. Amy prav-zaprav sploh ni imela časa za razmislek – zgolj nekaj minut. Malo verjetno, da bo policija prišla pravočasno. Prav tako se ni mogla domisliti, kako bi ga lahko pregovorila – čeprav se je zavedala, da bi bilo to nemogoče.

	In ni imela dovolj časa, da bi zadostno zrahljala vrv na zapestjih. Čeprav je Harry zagrozil, da bo vozle preveril, tega ni storil, Lisa pa ji rok ni zvezala pretesno. Zdaj se je Amy zelo počasi osvobajala. Bila je boleča, napeta naloga, spominjala jo je na igro operacija, ki se jo je igrala kot deklica in pri kateri si moral iz kartonastega bolnika nadvse previdno odstraniti srce. Samo en nepreviden gib s škarjicami in alarm je zatulil. Harry jo je opazoval. Če bo opazil še tako droben gib, bo vsega konec.

	Pogledala je nož. Bil je eden tistih žepnih nožev s pregibnim rezilom. Amy je imela občutek, da ga noče uporabiti. Če bi bil resnično blazen, Marthe ne bi pustil mirno stati, pač pa bi ji rezilo še vedno držal na vratu.

	Vrv na njenih zapestjih je rahlo popustila. Morda … mogoče pa le obstaja možnost. Domisliti se mora, kaj bo naredila, če se ji uspe osvoboditi. Dokopati se mora do noža. To je edini način. In potem bo morala nekako premagati …

	Telefon je zazvonil. Zaslon je utripal, medtem ko je telefon brnel na tleh.

	»Takole,« je rekel Harry in dvignil nož. »Sprejel bom klic in vključil zvočnik, ti pa boš storila natanko tako, kot sem ti naročil.«

	Amy ga je gledala, ko je spet stopil k Marthi in ji na vrat pritisnil rezilo. Martha je zaprla oči.

	»Ostale molčite,« je velel Harry.

	Potem je pritisnil zeleni gumbek.

	Amy se je napelo telo. Prosim, zmrzni, je tiho rotila telefon. Tolikokrat si me pustil na cedilu, daj me še zdaj. Na nogi je začutila brco. Bil je Harry.

	»Halo?« se je oglasila, presenečena sama nad sabo, ker je zvenela nadvse normalno.

	»Amy Kennedy?« je vprašala ženska.

	»Ja.«

	»Kim Moreau sem, kličem iz odvetniške pisarne Vibert in Keller. Kako ste?«

	»V redu,« se je zlagala Amy. »Vi?«

	»Zelo dobro, hvala. Kot sem omenila v mailu, ki sem vam ga poslala, potrebujemo potrditev podatkov, ki ste nam jih posredovali.«

	Le da vam jih nisem, je pomislila Amy. »OK,« se je slišala reči.

	»Prosila bi, da jih glasno preberete.«

	Amy je pogledala Harryja, pomignil je proti lističu na tleh ob njej. Izbire ni imela. Glasno je prebrala številke, odvetnica pa jih je ponovila. Kim je zvenela zelo vedro, nedvomno je bila vesela za Amy, da je dolgotrajen zakonski postopek končno zaključen, da bo vsak čas prejela zajetno vsoto, ki ji jo je zapustila ljubljena teta.

	»OK, to je torej urejeno,« je rekla Kim. »Sredstva bodo nakazana v eni uri.«

	»Hvala,« je rekla Amy, a počutila se je oropano.

	Poslovili sta se, Harry pa je prekinil zvezo.

	»Odlično,« je rekel. Vzel je Amyjin telefon in tudi tiste na mizi in se napotil iz sobe.

	»Kam pa greš?« je vprašala Jenna.

	Harry se je samo nasmehnil in odšel.

	Nekaj sekund kasneje so slišale zaloputniti vhodna vrata.

	LXXVII.

	2. marec

	Amy je bila besna kot ris. Z rokama je močno napela vrv in vlekla, dokler se ni pretrgala. Skočila je pokonci in zgrabila nož, ki ga je Harry v naglici pustil na tleh. Najprej je pohitela k materi.

	»Si OK?« je vprašala.

	»Ja, ja,« je odvrnila Martha, ki se je tresla po vsem telesu.

	Amy je prerezala vrv, s katero je imela zvezane roke. »Mama, močna moraš biti. Odveži Liso in Jenno,« ji je naročila.

	Martha jo je zmedeno pogledala.

	»Kaj?«

	Amy je nož potisnila v žep in stekla k vratom.

	»Za njim grem.«

	»Kaj?«

	»To je moja dediščina. Takšna je bila Esmina želja. Vzel je njen denar. Slišale ste odvetnico. Manj kot uro časa imam, da ustavim nakazilo denarja. Moram jo poklicati. Takoj.«

	»Se ti je zmešalo?«

	»V mesto je odšel, v Val d'Isere,« je rekla Jenna. »Potreboval bo prevoz.«

	»Bolje smučam kot on. Ujela ga bom.«

	»To je vendar južna proga,« je ugovarjala Martha.

	»Vem.«

	»Tvoj oče je umrl na njej. Amy, prosim, ne hodi.«

	Amy ni odgovorila. Odšla je iz sobe in na hodniku naglo iskala smučarske čevlje. Našla je par in si ga obula. Čevlji so ji bili za dve številki preveliki, a izbire ni imela. Vedela je, da je Gabriel smuči hranil v shrambi, ki se je držala kuhinje. Stekla je tja, pod čevlji ji je hreščalo polomljeno steklo okna, skozi katerega je vlomil Jack. Zgrabila je par smuči in palici ter pohitela nazaj. Na stežaj je odprla vhodna vrata, stopila v smuči in jih zapela, ves čas pa je pazila, da ni pogledala Gabriela. Videla je Harryjeve sledi, tekle so proti južnemu pobočju. Šla je po isti poti, smučala je ob robu nizkega grebena, počasi, smučki je držala vzporedno. Levo od nje se je v neskončni belini strmo spuščala gora. Čez nekaj minutk se je ustavila in globoko vdihnila.

	Čuvaj me, očka, je tiho poprosila.

	Potem je smučke počasi obračala, dokler niso pogledale čez rob. Spustila se je.

	LXXVIII.

	2. marec

	Amy se je zavedala, da mora pohiteti, če želi dohiteti Harryja. Smuka je bila velik izziv, veliko napornejša od prog, ki jih je presmučala po nesreči. Pravzaprav deset let ni bila na tej progi. Ne, odkar je točno na tej gori umrl njen oče.

	Ne razmišljaj o tem, si je dopovedovala. O ničemer ne razmišljaj. Ostani osredotočena, glej predse. Če bi vsaj dobro videla, je pomislila. Smučarskih očal ni imela, v oči so ji padale dežne kaplje. Zožila je pogled in pomislila, da dela strašno napako, potem pa je opazila, da vreme ni več tako slabo, kot je bilo, ko je odšla iz Gabrielove hiške. Oblaki so se počasi razmikali, jasnilo se je. Še vedno je deževalo, a precej manj.

	Amy je čutila, da se ji med vijuganjem noge premikajo v čevljih. Zmogla bo, si je zatrjevala, le osredotočena mora ostati. Pred seboj je zagledala sledove smuči, zagotovo Harryjeve. Bila je hitra in smuči je imela pod kontrolo. Preplavil jo je adrenalin. Ostani osredotočena, se je pogosto opominjala, kadar je na stopljenem snegu težje ohranjala smer. Vijugala je naprej, počutila se je močno. Iznenada je pred seboj uzrla drobceno podobo. Srce ji je začelo hitreje biti. Harry. Ga že dohitevam, jo je prešinilo. Če bo ohranila hitrost, ga bo kmalu ujela. Spet se je osredotočila na pokrajino. Pred seboj je zagledala oster zavoj, oblila jo je zona. Če ga bo napačno ocenila, bo zgrmela čez rob v več sto metrov globok prepad. Čez nekaj sekund se je znašla v zavoju, v stegnih jo je peklo, za hip je pomislila, da jo bo gora vsak čas pogoltnila, potem pa so njene smuči spremenile smer, spet je bila na varnejšem delu smučine, prepad je pustila za seboj. Bila je vzhičena. Nepremagljiva je! Razdalja med njo in Harryjem je postajala vse manjša, pobočje pa vse bolj strmo. Smučala bo lahko še hitreje. Za hip je podvomila v svoje sposobnosti, a z dvomi je hitro pometla. Deževati je prenehalo, nebo je postajalo modro. Lahko je videla gromozanske sive skale, ki so molele kvišku na tej strani gore. Dvigale so se skoraj tik ob progi, nekaj jih je bilo nevarno blizu.

	Ne, je pomislila Amy, ne boš mi prekrižala načrtov. Ne boš me premagala, kot si premagala mojega očeta. Smučala je prehitro, globoko v sebi se je tega dobro zavedala, a trma jo je gnala dalje – ne bo poražena – in smučala je naprej. Robovi smučk so rezali v sneg, ko je drvela navzdol po petinosemdeset stopinjskem klancu. Vedela je, da mora zaviti na točno določenem mestu, sicer bo zgrmela v skale. Vedela je, da mora ohraniti ravnotežje, a noge v čevljih je imela nestabilne, zato je težje smučala. Če bo padla zdaj, bo z devetdesetimi kilometri na uro drsela po pobočju navzdol brez vsakršnega nadzora, dokler ne bo z glavo ali telesom – ali obojim – udarila v skale. Usta je imela popolnoma suha. Noge so jo pekle. Strahoma je pogoltnila, zavila, tik preden bi se preveč približala oviri, znova in znova, potem pa je skoraj kriknila od olajšanja, ko je skale pustila za seboj.

	In takrat se je Harry ozrl. Amy je videla, da jo je opazil, poganjala se je še hitreje, bila je odločena, da ga bo dohitela. Kako si drzneš, je razmišljala, kako si drzneš sploh pomisliti, da lahko prideš sem in mi lažeš, da mi vzameš, kar pripada meni? Esme bi ji ploskala. Približala se mu je, zdaj je vedela, da ga bo ujela. Preprosto je vedela, da ga bo ustavila.

	Samo še malo. Le še nekaj sekund. Potem pa je Harry upočasnil in zavil s proge. Amy se je namrščila, njegovega početja ni razumela. Potem pa je zagledala razpoko. Z vrtoglavo hitrostjo je zdrvela čeznjo, nato še čez eno in še eno, potem pa se je podlaga začela premikati. Amy je padla, pogoltnil jo je sneg, nebo nad njo je izginilo. Prsi ji je stiskala težka gmota snega, vse okoli nje je bila tema. Izgubila je orientacijo. Sneg je imela v ustih, ušesih, dušil jo je. Potem pa se je bežno ovedela, da je obmirovala.

	Bilo je temno. Njena pljuča so hlastala za zrakom. Teža snega je bila prevelika, da bi lahko vdihnila. Prikovana je bila na hrbet. Rok ni mogla premakniti.

	Amy je razmišljala samo o dihanju, kako bi prišla do zraka. Ne paničari, ne paničari, si je zapovedala, čeprav je vedela, da je panična in da obupno potrebuje zrak.

	Ko je kot deklica smučala z Esme, ji je teta vedno znova hotela vtepsti v glavo eno stvar. Če boš smučala s prijatelji in jih bo zasul snežni plaz, imaš enajst minut časa, da jih najdeš. Enajst minut, preden bo vsega konec.

	LXXIX.

	2. marec

	Občutek je bil izjemno prijeten, bila je mirna, spokojna. Kot bi tonila v sen. Amy se je medlo zavedala, da izgublja zavest. Vedela je tudi, da se ne sme predati, a težko se je bilo upreti, izjemno težko. Bilo je tako zelo prijetno. Poskušala se je spomniti stvari, ki bi ji povrnile zavest. Mora se ovesti. Pomislila je na svojo mater, kako je sedela na tleh Gabrielove hiške. Pomislila je na Marthine zadnje besede, naj se ne spusti po tej progi. Pomislila je, kako jezna bo njena mama, na njen 'sem ti rekla'. V Amy se je predramila dolgoletna razburjenost, a naslednji hip se je že smejala v sebi. Kako smešno, da je človek še vedno jezen na svojo mamo, četudi umira. Umira. Amy je prešinil preblisk. Ostati moram pri zavesti, ostati moram osredotočena. Sicer bo njeni mami počilo srce. Poj, si je rekla, poj! V hipu se je spomnila pesmice iz otroških dni: MMMBop. Verzi so se ji ponavljali v mislih, zveneli so sladko, iskreno in otroško vreščeče, melodija je bila tako globoko zakoreninjena v njej, da je ne bi mogla nikoli pozabiti.

	Ne, ne, jo je grabila panika. Ob Hansonovi pesmi pa že ne bom umrla. Ne morem. Pomislila je na očeta, ali ve. Je tukaj? Jo čaka? Preplavil jo je mikaven občutek, da bi se prepustila in izvedela. Vsaj trideset jih je učakala. Škoda, da ne bo dočakala poletja. Amy se je prepustila. Občutek je bil silno spokojen. In potem je iznenada začutila, da leti nad gorami. Jadrala je. Ko je lebdela pod čudovito modrim nebom, jo je napolnil občutek svobode.

	LXXX.

	2. marec

	Na nogi je nekaj občutila. Nekdo jo je dregal vanjo. Potem še v trup. Amy je postala nejevoljna. Karkoli je že bilo, jo je motilo, jo vleklo z neba. Imela je grozen občutek, da bo padla, da se bodo vrvi strgale in bo zgrmela na tla in umrla. Potem ji je v oči udarila močna svetloba. Hlastno je vdihnila. Nebo je bilo sinje modro. Oči je morala pripreti. Nadnjo se je sklanjala podoba. Nekdo je zakrival sonce. Jack, se ji je posvetilo. Ne, Jack ne obstaja, se spomniš?

	Bil je Harry.

	Amy je zaprla oči.

	»Amy, odpri oči,« je rekel Harry.

	Ni se zmenila zanj. Mogoče pa bo odšel.

	»Amy, odpri oči,« je ponovil, tokrat strožje.

	Amy je odprla oči. Pomežiknila je. Harry jo je gledal. Izraza na njegovem obrazu ni najbolje videla. Sonce jo je preveč slepilo. Ubil me bo, jo je prešinilo. Pomislil je, da plaz ni opravil z mano, hotel se je prepričati. Amy je čakala, zaradi teže snega se ni mogla premakniti. V njej je začel naraščati strah.

	Potem pa je za njim opazila še nekaj. Rjavo-zlato piko, ki je v krogih jadrala po nebu, in zaslišala predirljiv krik. Orel. Torej vendarle še živi, niso ga ubili divji lovci. Amy je preplavil val radosti. Gledala je mimo Harryja, bila je povsem osredotočena na ptico, spremljala je njeno veličastno letenje, občudovala njeno svobodnost. Vedela je, da je prišla prav zdaj zato, da bi bila z njo. Esme je bila z njo. Amy je gledala, kako se visoko dviga, Esme se ne bi bala.

	Potem je nekaj občutila na roki.

	Sprva se za to zmenila, bila je zmedena.

	Harry ji je z roke odstranjeval sneg, da bi ji jo osvobodil. Prijel jo je za zapestje in potegnil. Amy je zgrabila nujna želja, da se mora osvoboditi snega. S prosto roko je začela odrivati sneg, Harry pa ji je pomagal, dokler ni spet stala na nogah.

	»Si si kaj zlomila?« je vprašal.

	Amy ga je gledala, ni povsem razumela, kaj se dogaja.

	»No?«

	»Ne,« je odvrnila. »Mislim, da ne.«

	Pokazal je na tla. »Tukaj je samo ena smučka. Druga je najbrž nekje pod snegom. Kar nekaj časa jo boš iskala.«

	Potem si je zapel smuči in s snega pobral palici.

	Amy je osupnila. Posvetilo se ji je.

	»Ne boš se izmazal,« je rekla.

	»Ne boš me našla,« je odvrnil. »Ne boš vedela, kdo sem.«

	Na ustnicah mu je zaigral nasmešek, potem pa se je spustil po pobočju navzdol. Amy je gledala za njim, postajal je vse manjši in manjši, dokler ni dokončno izginil.

	LXXXI.

	5. september

	Harry je točno pod kotom petinštirideset stopinj sedel na nadvse udobnem razkošnem stolu. Približala se mu je ženska v uniformi, bila je kičasto lepa, loka obrvi je imela popolna. Prinesla je majhen srebrn pladenj s kozarcem šampanjca, ponudila mu ga je.

	»Čez tri ure bomo pristali, gospod Lombard.«

	Harry je vzel kozarec in opazil, da si ga ženska nadvse diskretno ogleduje. Ampak v njenih očeh je opazil zgovoren lesk, zanimanje, povabilo. Tega ni potreboval, ne tokrat. Zdaj je bil bogatejši, kot je kdajkoli sanjal. Nasmehnil se je in se spet posvetil reviji, ženska pa je odšla.

	Šampanjec je bil prijetno hladen, mehurčki so ga ščemeli v ustih. Za seboj je imel šest mesecev izpolnjevanja vsakršnih želja, ki se jih je domislil. Nosil je izjemna oblačila, na zapestju novo uro, na rokavu pa Tiffanyjeve manšetne gumbe, po katerih je tako dolgo hrepenel in si jih je zdaj končno lahko privoščil. Po poletju v Italiji je bil močno zagorel, na obali jezera Como je najel vilo. Vsako jutro je plaval, se sončil in užival. V trških kavarnicah je pil kavo in vino. Tudi nove prijatelje je dobil – no, ne ravno prijatelje, bolj znance. Plitke bogataše, s katerimi se je družil teden ali dva, dokler se jih ni naveličal ali pa oni njega. Harry je pozabil na vse pretekle skrbi, ko je trpel zaradi pomanjkanja denarja, kljub temu pa je bil večno nemiren. V družbi vina je do poznih jutranjih ur sedel na terasi in gledal mirno jezero, s temne gladine je odseval mesec, in nenehno razmišljal o eni in isti osebi. Amy.

	Harry že dolgo ni več štel, kolikokrat je pomislil nanjo, odkar jo je pustil na tisti zasneženi strmini. Še vedno se je spominjal njenega prestrašenega in zgroženega pogleda, ko se je sklanjal nadnjo, potem ko ji je z obraza odstranil sneg. Ob tem spominu ga je še vedno stisnilo v želodcu. Ni bil slab človek. Ni hotel, da bi se ga Amy bala. Pravzaprav ga je presenečalo, kakšen strah je občutil, ko je videl, da je snežni plaz pod seboj pokopaval živo Amy. Spraševal se je, kje je zdaj, kaj počne. Je bila še vedno odvetnica in se zavzemala za male ljudi? Tu in tam je pomislil, ali se s kom dobiva, a o tem ni rad razmišljal. Nekajkrat jo je celo poguglal, vendar je izginila z vseh družbenih omrežij. In zato je bil v veliki meri odgovoren on, je mrko pomislil.

	Dvignil je kozarec, ji potiho nazdravil in občutil nekaj, kar ga je spremljalo že dalj časa. Bolečina ob izgubi.





	Epilog

	18. september

	Amy ni bila prepričana, da se želi vrniti v svoje stanovanje, a na koncu je popustila. Ideja, da bi ga prodala, jo je jezila. To je bil njen dom in naj bo prekleta, če bo Harryju dovolila, da ji vzame tudi to. Ključavnice je seveda zamenjala, plačala je tudi pleskarja, da je prebarval prav vsako steno. Dobila je priložnost za nov začetek. In potem, pred kakšnim mesecem, je nekoga povabila k sebi.

	Amy in Nathan sta se spoznala v bližnjem športnem centru. Amy se je vpisala na tečaj joge v upanju, da bo duševno ravnovesje ublažilo bes, ki jo je žgal globoko v želodcu in zagorel vsakič, ko je pomislila, da Harry uživa njeno dediščino. Tudi Nathan je hodil na tečaj in zdel se je tako sproščen, tako zadovoljen s svojim življenjem, ne na šibak ali vsiljiv način, bil je človek, ki je na vse gledal optimistično. Veliko mu je pomenilo biti zunaj, zato je še toliko bolj užival v svojem delu – dizajniral je okrasne vrtove. In bil je tudi zelo uspešen – na cvetlični razstavi v Chelseaju je osvojil kar dve medalji, ki sta mu prinašali vedno nove stranke.

	Zdaj ga je pogledala, pripravljal je sadno-zelenjavni smuti, ona pa umešana jajca. Amy je še vedno odkrivala pasti zveze. Da sta stvari počela skupaj – skupaj sta šla v supermarket in se potem skupaj vrnila domov.

	Celo živila sta nakupovala skupaj, tako da je tudi to početje dobilo čisto nov pomen. Človek začne načrtovati obroke, obstaja tihi dogovor, da večere preživljata skupaj. Nepričakovano odkriješ, da ima tvoja druga polovica rada stepeno smetano iz pločevinke in sardine iz konzerve, ti pa oboje preziraš. Kar naenkrat kupiš osvežilec zraka za kopalnico, ker se oveš neprijetnih vonjav, ki jih takrat, ko si živel sam, ni bilo. Konci tedna so popolnoma drugačni. Ni se ti več treba mučiti, da se spraviš iz postelje in iskati kakršnekoli aktivnosti, da ne bi imel slabe vesti, ker si preždel še en dan. Pravzaprav ji zdaj pogosto sploh ni bilo treba vstati, je smeje pomislila, ko ga je opazovala, kako reže jabolka, in občudovala njegovo lepo zagorelo polt in od sonca posvetljene lase.

	Ker je bila tako dolgo samska, se je del nje spraševal, ali je vse to sploh resnično, potem pa se je spomnila trenutkov, ko se je ob njem počutila lahkotno in naravno in čutila, da on čuti enako. Martho je že spoznal in jo šarmiral s poznavanjem rož in načinov, kako se znebiti škodljivcev vrtnic. Tudi na večerjo z Liso, Davidom in Jenno je šel. Amy se je na začetku obremenjevala, ker je bila Jenna samska, še predobro je vedela, kako se počuti, ampak tam in takrat je bilo, kot bi se vsi skupaj poznali že vrsto let. Harryja ni omenjal nihče, takšna je bila Amyjina želja. Denar je bil za večno izgubljen, s tem se je morala sprijazniti.

	Amy je z maslom namazala toasta in po vrhu dala še žlico umešanih jajc, potem je krožnika odnesla na mizo v kuhinji. Ravno je sedla, ko je zaslišala ropot lopute na pisemskem nabiralniku, sledil je še top zvok, ko je nekaj padlo na tla.

	»Grem jaz iskat?« je vprašal Nathan in na mizo odložil kozarca smutija.

	»Hvala,« je rekla.

	Vrnil se je s kupčkom pošte in ji ga podal.

	»Razmišljal sem,« je rekel, »da bi lahko šla v Kew. Morda dobiva kakšno idejo za tvoj vrt.«

	Amy je dvignila pogled od pošte, ki jo je bežno pregledovala, in se nasmehnila. V razmerju je bilo to nekaj najboljšega, spontane zabavne zamisli. Stvari, ki niso zahtevale tednov načrtovanja, ker sta dve osebi preprosto radi skupaj preživljali čas.

	»Tudi tropski rastlinjak imajo, kajne?« je veselo odvrnila. Nathan se je ponudil, da naredi načrt za njen majhen vrt – kot darilo, je še rekel.

	»Si še vedno navdušena nad tovrstnim izgledom?« je vprašal.

	»Misliš, da bova lahko umestila tudi palmo?«

	»Pa seveda. Morda ne kokosove, a nekakšno zagotovo.«

	Amy ga je zvedavo gledala, potem pa je opazila, da Nathan kaže na tisto, kar je držala v roki. Pogledala je. Bila je razglednica s sliko tropske plaže. Podobna je bila južnopacifiškim.

	»Lepa plaža,« je pripomnil Nathan.

	»Ja,« je tiho potrdila Amy, ki se ji je kar zavrtelo. Obrnila je razglednico. Razen njenega imena in naslova, napisanih z izjemno lepo pisavo, ni bilo ničesar. Prebrala je droben napis na dnu razglednice, kjer je pisalo, kje je bila fotografija posneta. Srce ji je začelo divje razbijati.

	»Je kdo na počitnicah?« je vprašal Nathan.

	»Mislim, da je zgolj marketinška reč.«

	Vstala je, z nogo pritisnila na stopalko smetnjaka in razglednico vrgla vanj. Spet si je nadela nasmešek, sedla za mizo in nadaljevala z zajtrkom ter se trudila uživati v pogovoru o vrtu.

	Ko je Nathan vstal in odšel pod prho, je Amy pospravila krožnike. Odprla je koš za smeti, da bi vanj stresla drobtine – razglednica je strmela vanjo. Popolna plaža na otoku Tonga. Malce je oklevala, potem pa jo je vendarle vzela iz koša.

	Prasec, je pomislila, kradljivi, smrdljivi prasec. Torej je res šel tja. In zdaj se ji je posmehoval. To je bila njena plaža, to so bile njene sanje, to je bil njen denar, prekleto. Kako si drzne. Kako si Harry drzne trošiti denar njene tete, njen denar, in ji potem iz raja poslati še razglednico.

	Pomislila je na čas, ki se je zdel že daljna preteklost, na tisto popoldne v koči sredi gora, na pogovor o skupnih počitnicah. Počastil te bom, je rekel. Lažnivec.

	Amy je zožila pogled, bila je globoko zamišljena. Rekli so ji, da denarja ne more dobiti nazaj. Kaj pa, če se motijo? Obstajajo podatki o hotelskih rezervacijah, morda telefonske številke, naslovi. Ni nujno, da jih je mogoče dobiti po zakoniti poti, ampak če bo dovolj vztrajno iskala, bo nekaj zagotovo našla.

	Spet je pogledala razglednico, vendar je ni vrgla nazaj v koš za smeti, temveč jo je spravila na hladilnik. Še enkrat si je ogledala fotografijo plaže. V mislih je lahko na njej videla Harryja, kako leži v viseči mreži med dvema palmama. Lahko je videla njegov posmehljiv obraz, medtem ko je pisal njene podatke na razglednico. Amy se je porodila zamisel. Odločna, trajna zamisel. In ta odločnost ne bo nikoli usahnila.

	Začela ga bo iskati in ne bo se ustavila, dokler ga ne bo našla.





ZAHVALE

	Ko sem spoznala svojega moža, sem jih imela že krepko čez trideset, pred tistim usodnim dnem pa sem jih odslovila kar nekaj: zakaj je tako težko spoznati človeka, ki ni zguba? In kje najti takega posameznika? Ali sploh obstaja? Kaj je narobe z mano? Zakaj je osamljenost tako neskončna divjina? In pomislila sem še na vrsto drugih vprašanj, ki človeka primorajo, da se zazre v svojo dušo. In tako bi se lahko reklo, da je zamisel za Fanta nastala delno iz lastnih izkušenj. Čas čakanja je bil dolg in naporen, potem pa je brez vsakršne najave v moje življenje prikorakal on in vse spremenil. Najino razmerje je bilo zelo drugačno od razmerij v romanu (k sreči), a delila sva si enako osupljivo in naglo spremembo življenja, ko nekdo drug plane v tvoje življenje in se zaveš, da ne bo nikoli več takšno kot prej. Kot je vedno pravila moja babica: pričakuj nepričakovano.

	Velikanska zahvala gre Trishi Jackson in Jayne Osborne, mojima čudovitima urednicama, ki sta se mi pridružili na tem potovanju. Prav tako se zahvaljujem fantastični ekipi pri Pan Macmillanu, ki mi je pomagala to knjigo pripraviti za tisk in jo opremiti s prekrasno naslovnico. Hvala tudi vam, bralci, ki me spremljate na vsakem koraku poti – vaša podpora mi pomeni vse na svetu.

	Gaia, Lucy in Alba – ve ste osupljiv tim agentk. Vedno mi stojite ob strani in imate na zalogi brezmejno obilico modrosti, nasvetov in šal.

	Ruth Wood, zahvaljujem se ti za podroben vpogled in znanje o možganskih pretresih. Kim Thomas, si najboljša odvetnica, kar sem jih kdaj srečala, hvala ti za nasvete v zvezi z oporokami in oprosti, ker si se zaradi mojih načrtov glede prenakazovanja denarja potila.

	Nazadnje gre veliko ljubezni in zahval moji prečudoviti družini – še posebej mojemu z-neba-padlemu možu.





Michelle Frances, filmska scenaristka in angleška pisateljica psiholoških trilerjev, je s svojim prvencem Sinova punca in kasneje z romani Novinka, Hčerka in Sestri dosegla mednarodni uspeh in osvojila bralno občinstvo po vsem svetu. Tudi v novi napeti kriminalki se odlikuje z jasnim slogom pisanja, slikovitim prikazom značajev in dinamičnostjo dogajanja, ki bralca vse do konca držijo v napetosti. »Ta žanr mi je še posebej ljub, saj rada raziskujem temačno stran človeške zavesti. Vedno z zanimanjem odkrivam, kako daleč smo pripravljeni iti, ko smo stisnjeni v kot. Prav očarana sem nad rezultati svojih raziskovanj.«

	Preberite še:



	Michelle Frances



	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA