DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
7		 ir		nr
XXVI. letnik. || V Ljubljani, februar 1909.	II. zvezek.
	Il			»1
Praznik darovanja Gospodovega.
(Svečnica.)
Jezus pa Marija — naša luč.
Luč v razsvetljenje narodov.
Luk. 2, 32.
Današnji praznik je zadnji v prelepi božični dobi. Še enkrat obrne sv. Cerkev naš pogled na milo Dete božje in njegovo blaženo Mater, in sicer danes ne več pri jaslicah, nego v jeruzalemskem tempeljnu. Ta dan se obhaja torej obenem praznik Gospodov in Marijin.
Gospodov praznik je, ker je spomin Jezusovega darovanja v tempeljnu, kar nam popisuje sv. Lukež v današnjem evangeliju. V spomin na čudovito rešitev izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnjosti, ko je morilni angel po noči pokončal vse egipčanske prvorojence, izraelskim pa prizanesel, je Bog po Mozesu (II. 13.) zapovedal, da se mu morajo posvetiti vsi prvorojenci. V ta namen so starši dečke prinesli v tempelj, postavili pred Gospoda ter jih odkupili z malim darom. To k” je danes zgodilo z Jezuščkom; zato se imenuje ta dan praznik njegovega darovanja.
Je pa tudi Marijin praznik v spomin njenega očiščevanja. Izraelskim materam je bilo zapovedano (3. Moz. 12.), po rojstvu dečka 40. dan, po rojstvu deklice pa 80. dan priti v tempelj ter prinesti duhovnu, ki je zanje opravil očiščevalno molitev, dar letnega jagnjeta ali pa par golobčkov. Čeravno Marija
5
Pastir 1909.
kot najčistejša Mati in Devica ni bila navezana na to postavo, vendar se ji je danes podvrgla iz ponižnosti in pokorščine.
Pri tej priložnosti slavi bogoljubni starček Simeon božje Dete kot luč v razsvetljenje nevernikom in čast Izraelovemu ljudstvu. Te besede so dale povod, da se že od starodavnih časov ob tem prazniku sveče ali luči blagoslavljajo, se prižigajo, se ž njimi obhaja procesija, da gorč med sv. mašo in se tudi sicer rabijo vsled krščanskih šeg. Odtod je dobil ta praznik ime „ Svečnica".
Predmet današnjega praznika nam torej kaže dve poglavitni luči, ki ste postavljeni v razsvetljenje narodom in v čast Izraelovemu ljudstvu. Ostanimo danes pri tej lepi tvarini ter premislimo :
a)	Jezus je luč sveta;
b)	Marija je luč sveta,
v njuno čast in slavo, pa v svojo dušno tolažbo.
1.	Sveče, ki se danes blagoslavljajo, prav pomenljivo kažejo na Jezusa, ki je luč sveta,
1. Znano vam je, da so preroki v stari zavezi Kristusa napovedovali kot čudežno luč. Tako govori o Mesiju prerok Izaija (42.6.): „Jaz, Gospod ... sem te dal v zavezo ljudstvu, luč narodom, da odpreš oči slepim, in iz zapora izpelješ jetnike, in iz ječe nje, ki sedijo v temi." Na drugem mestu pa (49. 6.): »Glej, tebe dam za luč narodom, da si moje zveličanje do pokrajine zemlje." Zato pa kliče: »Vstani, Jeruzalem, bodi razsvetljen, ker pride tvoja 1 u č in Gospodovo veličastvo nad teboj vzhaja. Ker glej, tema pokriva zemljo in mrak ljudstva, nad teboj pa se bo Gospod prikazal in njegova čast se bo v tebi videla. In narodi bodo pri tvoji luči hodili, in kralji v svetlobi, katera tebi vzhaja." (60. 1—3.)
Ko so bili časi dopolnjeni, je zasvetila ta luč, kakor potrjujejo sv. evangelisti. Sv. Janez piše koj v začetku: »Bil je človek od Boga poslan, kateremu je bilo ime Janez. Ta je prišel v pričevanje, da je pričeval o luči, da bi vsi verovali po njem. On ni bil luč, ampak da bi pričeval o luči. Bila je prava luč, katera razsvetli vsakega človeka, ki pride na ta svet." (Jan. 1.9.).
Ta luč je vzhajala nad Jeruzalemom v božjem Detetu; je koj s svojo svetlobo privabila preproste pastirce, s čudovito zvezdo tri modre iz Jutrovega izmed poganov in danes v tempeljnu
s svojo milostjo prešinila bogoljubna starčka Simeona in Ano. In ko je Kristus očitno učil, zatrdil je to sam, rekoč: Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne tava po temi, ampak bo imel luč življenja." (Jan. 8. 12.)
2 Zakaj pa se tako imenuje in kako je to postal človeštvu? Glejte, on je prava in edina luč, ki pelje v življenje, s svojim naukom, s svojim zgledom, s svojo milostjo.
a)	Kar je solnce s svojo svetlobo in gorkoto za vidno stvarstvo, to je Kristus za duhovno življenje vsega človeštva. On ga je razsvetlil s svojim naukom. V velike zmote so bili ljudje zablodili, mesto pravega Boga so si bili izmislili mnogo bogov in pred te malike so poklekovali. Šele Kristus je pregnal to temo in prinesel pravo spoznanje božje. On je učil Boga spoznati po njegovem bitju, po njegovih lastnostih in popolnostih; on je ljudi poučil o njih pravem namenu in o pomočkih ta cilj doseči; on je učil, da nismo na svetu, da bi si v časnih blagrih našli svojo srečo, ampak da so nebesa tista prava domovina, v kateri ne-umrjoča duša najde svojo blaženost. Sploh je učil vse, kar morajo ljudje verovati, upati, storiti, ako se hočejo zveličati.
Z njegovim odhodom iz sveta pa ni ugasnila ta luč, ampak je v njegovih apostolih ter njih naslednikih naprej svetila. Kajti Gospod ni zastonj rekel svojim učencem: „Vi ste luč sveta" (Mat. 5. 14.), ker jih je potem poslal po vsem svetu oznanjevat svoj evangelij. Sv. Cerkev nam neprenehoma oznanjuje neskaljeno resnico, katera se je takrat glasila iz Jezusovih ust.
b)	Pa ne samo z naukom, tudi s svojim zgledom nam sveti na potu proti nebeški domačiji. Ni mu bilo dosti samo lepe nauke dajati, ne samo o čednosti pripovedovati, ampak vse, kar je ljudem priporočeval, je sam izvrševal ter je v vsem svojem življenju najlepši zgled popolnosti. „To je storil — pravi sv. Avguštin — da bi nas spodbudil ne samo z naukom, ampak tudi s svojim obnašanjem k prizadevanju svetosti." Zato sam pravi: „Zgled sem vam zapustil, da tudi vi tako storite, kakor sem jaz storil" (Jan. 13. 15.) Ako hodiš za Kristusom, če si ponižen, pohleven, pokoren, miroljuben, čist, zadovoljen s svojim stanom, Bogu vdan, proti vsem ljudem ljubezniv, proti revnim in nasprotnikom potrpežljiv, kakor Jezus, gotovo nisi na napačnem potu. Za to lučjo Jezusovo so hodili svetniki in niso zgrešili svojega namena.
c)	Kakor solnce ne sveti samo, nego tudi ogreva, da zelišča lahko rastejo in prinašajo sad, tako ogreva tudi Jezus z lučjo in močjo svoje milosti človeška srca, da se morejo varovati greha in napredovati v čednosti. Nadnaravna luč njegove milosti razsvetli človeka, da resnico spozna in razume; nadnaravna moč milosti božje pa mu nagne voljo in ga žene to, kar razume, tudi izpolnjevati in nasledovati. K temu daje milost božja potrebno pogumnost. Kolikokrat bi človek omagal, kolikokrat bi ga oslepila skušnjava, ako bi ga Jezus s svojo milostjo ne podpiral! In ravno zato, da bi se v vsakem trenotku k njemu lahko zatekli, prebiva v sv. zakramentu na oltarjih, in večna luč, ki pred njim gori, kaže slehernemu, kje lahko dobi odpuščanje, tolažbo, mir, moč, stanovitnost in življenje.
Ko vidiš torej luč v cerkvi, spominjaj se na Jezusa, ki je prava luč sveta. Vprašaj se pa tudi: ali ti še hodiš v luči njegovi? Pri svetem krstu že si prejel gorečo svečo, ki naj ti raz-svitljuje pot proti nebeški domačiji. Ali še plapola v tvojem srcu luč sv. vere, ki jo je Kristus prižgal s svojim božjim naukom, ali je niso morda vešasti nauki spačenega sveta zatemnili, celo ugasnili ? Ali hodiš še v luči zgleda Jezusovega, kakor si bil obljubil; morda pa se plaziš po temnih potih pregrehe in smrtne sence? Morda ti velja beseda sv. evangelija (Jan. 3. 20.): „Kdor hudo dela, sovraži luč, in ne pride k luči, da niso svarjena njegova dela.“ Ali bi mogel, kakor modre device z gorečo svetilnico, t. j. z milostjo božjo in dobrimi deli iti Gospodu naproti, ko bi zdaj prišel ter te poklical k ženitovanju? Če ti vest reče, da si se odtegnil luči, o nikar se ne obotavljaj hiteti k Jezusu nazaj, ker ni ga blagra razen pri njem, kajti le on sam je pot, resnica in življenje.
II. Današnji praznik pa nas tudi spominja, da je svetu to luč prinesla Marija, prečista Devica, in da se po pravici imenuje svetlobonositeljica. Zato pravi sv. Atanazij, da Marija v nas in krog nas dela vse svitlo. Tudi ona je postala to, kar Simeon pravi v današnjem evangeliju: „Luč v razsvetljenje nevernikom in čast Izraelu svojemu ljudstvu."
a) Zgodovina sv. katoliške Cerkve nam spričuje, da Marij a posebno prižiga luč pri razširjanju sv. vere med malikovalci in krivoverci. Pri njih izpreobračanju se izpolnjuje beseda sv. Bernarda: Po Mariji k Jezusu. Kakor se bere v misijonskih sporočilih, misijonarji začenjajo svoje apostolsko
delovanje z Marijo. Najpred kažejo divjakom podobo Matere božje, jim jo razkladajo in pripovedujejo o njeni prečudni materini ljubezni. In polagoma se jame daniti v njih temnih srcih, noč zmot in vraž gine pred svetlobo krščanstva, najdejo pot do Kristusa in v njem svojo nepopisljivo srečo in blaženost.
Neštevilno Judov, zmotencev in krivovercev je bilo ravno po Mariji čudežno razsvetljenih, da so prišli k spoznanju resnice ter postali goreči katoličani. — Tako milo luč se je skazala blažena Devica Marija Alfonsu Ratisbonu.1 Bil je rojen Jud, in kot Judje sploh velik sovražnik krščanstva. Taka čutila so ga obdajala kakor nekdaj Savla na potu v Damask, ko je tudi Ratisbon na svojem potovanju obiskal večno mesto Rim. Njegovi prijatelji, katere je ondi obiskal, mu prigovarjajo, naj se odpove judovski veri ter naj prestopi v katoliško Cerkev, a dolgo brez uspeha. Eden mu da svetinjico Matere božje ter mu priporoči, naj moli znano molitev: „Spomni se . ..“ Ko gre 20. januarja 1842 proti cerkvi sv. Andreja s svojim prijateljem baronom Bussičreom, ki je imel ondi zavoljo nekega pogreba opravek, doleti ga, kakor nekdaj Savla, milost božja. Baron ga prosi, naj bi ga, dokler v samostanu potrebno naroči, nekaj minut v cerkvi počakal ter si jo ogledal. Pustil ga je bil na episteljski strani, a ko nazaj pride, ne najde ga, išče po kapelah in o čuda! — na levi strani zagleda Ratisbona, klečečega na tleh, oči obrnene na kviško, kakor zamaknenega! V kapeli sv. Mihaela je bilo, kjer je bil premagan poglavar teme. Pokliče Ratisbona — nič odgovora, prime ga za ramo, a ne zgane se, ponovi še enkrat — a nepremakljivo kleči, o — gotovo gleda prelepe, nebeške reči! Ko ga še tri-štirikrat poprime, se Alfonz slednjič obrne proti svojemu prijatelju, ki bere v njegovih solznih očeh, da se je zgodila z njim velika izprememba. — In pozneje vpričo duhovna, ki je izpreobrnenca pripravljal za sprejem v katoliško Cerkev, pripoveduje s svetim navdušenjem: „Videl sem jo, videl sem jo... Šele malo časa sem bil (takrat) v cerkvi, ko se me naenkrat polasti nepopisljiv nemir. Ozrem se ... vse poslopje mi nekako zgine pred očmi in le ena sama kapela zbere, takorekoč v sebi vso luč V sredi tega nebeškega žara pa se mi prikaže na oltarju Devica Marija, velika, bliščeča, polna veličastva in vendar polna milobe, ravnotako, kakor je vpodobljena na svetinjici, in neka nepremagljiva moč me vleče tjekaj k njej. Devica mi da znamenje z roko, naj pokleknem, zdelo se mi je, da reče: Tako je prav! govorila pa ni ničesar z menoj, dasi sem vse razumel."
Mati usmiljenja je bila tako Ratisbonu z nebes prinesla 1 u č sv. vere, razsvetlila mu um, prešinila srce, da se je dal krstiti, postal mašnik, veliko storil za razširjanje sv. vere in 1. 1884. v sluhu svetosti umrl v Jeruzalemu.
1 Cf. Mariengescliichten v. P. Perzager, n. 56.
b)	Enako pa Marija razsvetljuje tudi pravoverne kristjane, ker jim um razbistruje za vedno večje spoznanje, jih v veri potrjuje in poživlja, da se je neomahljivo drže v vseh viharjih zapeljivega sveta. Zato jo po pravici imenuje sv. Metodij; luč vernikov. Sv. očetje pripovedujejo, da je ravno Marija boječe apostole po smrti Jezusovi (veliko soboto) tolažila in potrjevala, da niso v veri omahovali in odpadli. In pri apostolskih potih in oznanjevanjih je nekatere spremljevala, podpirala jih z molitvami in jih vpeljevala v globokejše spoznanje presvetih resnic Sina božjega. Zato so se apostoli vanjo ozirali, kakor v svetlo luč ter jo spoznali svojo kraljico. — ln od tedaj se verniki s trdnim zaupanjem ozirajo vanjo, da jim kaže pravo pot k Jezusu. V svojih dušnih in telesnih bridkostih kličejo k njej, v dvomih prašajo za svet njo. ki je mati spoznanja in dobrega sveta, v žalosti zdihujejo k njej, in ona z žarkom tolažbe posije v njih srce. Tega se kristjani zavedajo, zato njo med svetniki najbolj časte, in kjer je njeno češčenje splošno in goreče, tam cvete sv. vera, ki je tudi v ljubezni delavna, ki sveti po čednostih in dobrih delih. Hvale vredna je navada, da kristjani pred Marijinimi podobami posebno ob njenih praznikih in sobotah prižigajo lučico, ker s tem spoznavajo Marijo za svojo luč, za katero hočejo hoditi, da ne bi zabredli v grešno senco.
c)	ln četudi kdo zaide po svetnih vešah zapeljan, vendar ga Marija še ne zapusti, tudi v grešno temo še posije njena materina skrb, da bi izgubljenega sina še pripeljala v hlev dobrega pastirja. Res tema vlada v srcu grešnikovem, mračne misli se podč po njem. Rad bi se veselil, pa mu ne gre od srca, rad bi se vedril v tovarišiji, pa zmiraj ga nekaj na duši teži.. . Spomni se Marije, katero je nekdaj rad častil. .. nekaj ga nagiblje, da šepeta, zdihuje: O Marija, pomagaj... o Marija, reši me iz te teme ... Zdihovanje ni zastonj... v duši grešnikovi sc jame daniti. Že to je milost božja, da nima miru, da spoznava svojo nesrečo, svoj globoki padec... Temne strasti, črne razvade se mu pristudujejo ... in kar posije mu misel, kakor nebeški žarek: „Vstal bom in se vrnil k svojemu Očetu!“ — Kdo, vprašam, kdo mu je pregnal morilni mrak in črno noč? To je storila Marija z žarki svoje dobrotljivosti in usmiljenja, zakaj njena molitev — pravi sv. Bernard — razsvetli noč, in njena moč prežene temo. Luč Marijine prošnje posveti grešniku na pot, da zopet najde svojega Očeta.
To spričuje naslednja dogodba. i V bolniščnico v B. na Badenskem so pripeljali moža, ki že več let ni prejel sv. zakramentov. Od začetka je bil oduren in neprijazen, a streglo se mu je zelo pazljivo. Tudi ni dal nobenega verskega znamenja. Včasih je bila slišati od njega tudi kaka zaničljiva beseda o duhovnih. Njegova bolezen je bila vedno hujši, strežniki so morali misliti na spravo z Bogom. Enkrat v bolečinah reče nevoljno: Pa bi bil vendar že konec z menoj! Strežnik ga vpraša: če res misli, da je s smrtjo vse pri kraju; nakar de: mrtev je mrtev, drugega nič ne verjamem. Skratka mu pove, da se moti, da je ondi še boljša večnost, in tudi še zanj so nebesa, če se resnično skesa. Vendar ga ni silil; šel je, ker mu je imela drugega usmiljenka streči. Proti večeru zopet pridem — je pripovedoval strežnik — da bi čul pri njem, K steni obrnjen vpraša, če sem jaz in če ni nikogar v sobi; ko se mu to potrdi, pravi: Dosti sem že premišljeval, jutri mi pojte po duhovna, da se izpovem. Po noči mi je hotel vse razodeti, kar je že storil; a rekel sem mu, naj molči. Zraven pa pravi, da je nekaj dobrega vendar še imel na sebi, ker je včasih kaj ubogim dal, in je vsak večer iz navade molil očenaš k časti ljubljene Matere božje, kar ga je rajna mati naučila, ter večkrat rekla: Marija ne pusti nikomur se pogubiti, če le očenaš vsak dan moli k njeni časti. Tega se je domislil, zato meni, da se ima Mariji zahvaliti za izpreoornjenje. Spravil se je z Bogom, ves pomirjen še nekaj dni živel in potem vdano zaspal v Gospodu.
Dragi v Kristusu! Ako se damo razsvetliti taki luči, ako hodimo v svetlobi Jezusa in Marije, potem ne bomo zgrešili steze proti nebesom, in ko nam ugasne luč življenja, zasvetila nam bo večna luč. Amen.	Ant. Žlogar.
Prva predpepelnična nedelja.
/. Naše življenje — je popotovanje.
Mi se vsega (napačnega) zdržimo, da prejmemo nestrohljivo krono.
1. Kor. 9, 25.
Kako hitro in čudno, dragi poslušavci, se vrste časi v človeškem življenju! Sedaj nas kliče vse k veselju, sedaj zopet nam stopi resna podoba pred oči. Za veseljem pride žalost. V svetu je še vse polno veselja in divjega vpitja, a Cerkev si je že nadela vijolično spokorno obleko. Pred nekaj časom so donele še
1 A. Stolz. Schreibende Hand ..., st 260.
vesele božične pesmi pri sv. maši, a zdaj so utihnile, oltarji so bili okrašeni, sedaj bodo kmalu oropani vsake krasote. Zdi se mi, kakor da bi hotel Jezus reči s svojega križa: Kristjani, spominjajte se v teh časih, ko svet žali zlasti mene, premislite, kaj sem jaz storil za vas, koliko pretrpel — bodite vi moji učenci! Saj le oni, ki so učenci Jezusovi, morejo upati, da postanejo večno srečni! Na svetu je pa vse spremenljivo. Danes nam cveto cvetice na potu našega življenja, in nekaj korakov naprej zadenemo v polno trnja. Tam se veseli prijatelj v družbi svojih tovarišev, medtem ko mu morda doma mati umira, gospodar se v daljavi baha s svojim premoženjem, medtem ko mu je morda že pogorel njegov dom. Zakaj je pa tako, dragi poslušavci? Ne smemo se čuditi, kajti ta zemlja ni naša prava domovina. Popotniki smo samo na tem svetu, in naše življenje je popotovanje. Srečna večnost je cilj našega popotovanja. Ta misel bodi predmet današnjega našega premišljevanja.
Sveto pismo se različno izraža o našem življenju. Salomon pravi: »Človeško življenje je nična sopara zemlje, ki se v trenotku prikaže in hitro zopet izgine." David pravi: »Človeško življenje je podobno travi na polju; če vihar pride, se trava posuši, cvetica ovene, niti prostora se ne pozna več, kjer je rastla." Toda gotovo ni nobena podoba tako primerna, kakor če rečem, da je človeško življenje popotovanje. Popotnik nima, kadar potuje, nikjer stalnega prostora. Vsi kraji, katere prehodi, to so samo prenočišča, da gre zopet naprej. Nikjer ne ostane delj, kakor je potreba, z novimi močmi grč potem naprej, dokler ne doseže svojega cilja. Povejte mi, dragi poslušavci, ali ni z našim življenjem ravnotako ? Vsi naši dnevi, in vsa naša leta, niso drugega kakor popotovanje. Vasi in mesta, koče in palače, v katerih prebivamo, so samo od danes do jutri, mi moramo vedno naprej, ako hočemo ali nočemo, mi moramo vedno proti večnosti. Vsak dan, vsaka ura nas pripelje bliže k grobu. Glejte tukaj je že podobno naše življenje popotovanju. — Mnogo popotnikov je na poti in vsak hiti k svojemu cilju; pota so različna, in na različne načine dosežejo svoj namen. Eden hodi po kratkem potu, drugi hodi dolgo časa. Tukaj je enemu pot lepa in ravna, tam je drugemu pot strma in zapuščena; marsikoga celo vjame temna noč in zapuščen tava semtertje po gozdih, po dolinah in planinah, dokler ne zagleda kake luči; marsikdo pride celo v roke hudobnim
ljudem. Če to nekoliko premislimo, ali ni zopet v tem naše življenje podobno popotovanju? Koliko izmed ljudi naredi samo kratko pot do večnosti. Kolikokrat dete komaj zagleda luč sveta in že ga zapusti; njegov rojstni dan je obenem tudi smrtni dan. Koliko jih šteje od rojstva pa do groba samo nekaj ur, nekaj dni. Mnogo pa jih je, ki hodijo dolgo to pot življenja, da oslabi že njihovo oko, da ogluši uho, in da se pripogiba že telo k zemlji, v katero želi iti počivat.
Eni preživč veseli in srečni dneve svojega življenja, cvetice brez trnja imajo nasute na svojem potu, in obseva jih solnce sreče. Drugi zopet hodijo le po trnju in vsi njihovi dnevi so dnevi bolečin, kruh, katerega použivajo, je območen z njihovimi solzami, in hudobni ljudje jim še tega odvzamejo. Glejte, dragi poslušavci, kakšno je naše življenje!
Toda premišljujmo naprej! Čimdalje potuje popotnik, tembolj je truden in slab. V začetku svojega pota — kako rad si to in ono ogleda in posluša.
Nazadnje pa, ko je truden, tedaj se mu pa že nič ne ljubi, tedaj že toži: O, da bi že vendar prišel na konec svojega potovanja, da bi že vendar odložil potno palico! In v življenju našem je ravnotako! Dokler še cvete pomlad, mladost našega življenja, dokler se še kri hitro pretaka po naših žilah, dokler nas svet razveseljuje s svojim veseljem, tedaj se še tresemo in bežimo pred vsem, kar nas spominja na grob in na smrt. Toda pomlad ne prihaja vedno, moči človeške pešajo in enkrat izginejo popolnoma. Če pa pride starost s svojimi slabostmi, tedaj pa č'oveka mine vse veselje, in marsikdo kliče s starčkom Simeonom: „0 Gospod, izpusti sedaj svojega hlapca v miru.“
Še eno podobnost med popotovanjem in med človeškim življenjem vam bom navel. Popotnika zelo veseli, če vidi, da je dospel do svojega cilja, daje prišel, kamor je mislil. In ko pride tja, tedaj potrka na vrata svojih znancev — in kako veseli ga sprejmejo —; v njih druščini pozabi vse težave, katere je moral med potjo prestati. Dragi poslušavci, če bomo mi srečno hodili po poti tega našega življenja, tedaj se bomo tudi mi z veseljem bližali koncu našega popotovanja. Končana je pot, hvala Bogu, dokončano je težavno popotovanje, posušile se mi bodo sedaj solze in pot na mojem čelu bo usahnil. Sedaj odložim svojo potno palico, svoje truplo izročim materi zemlji nazaj, moj duh pa naj splava v nebeške višave v svojo pravo domovino, tam
naj ga angeli sprejmo in ga peljejo pred milostljivega sodnika. Toda ali bo zamogel vsakdo tako reči? Ali se ne trese marsikdo, če se spomni, da bo moral zapustiti ta svet? O kako je mnogim težka ločitev od poti tega življenja! A vendar pride enkrat za vsakega konec tega popotovanja.
Ni torej dvoma, da je naše življenje popotovanje, in da smo mi popotniki. Važni pa so nauki, ki slede iz te resnice. Na ta svet svojega srca ne smemo navezati in brezmiselno za bogastvom ne smemo hiteti. Kdor je težko obložen, dragi poslušavci, tak popotnik težko potuje, kako lahka je pot, če ni treba ničesar nesti. — Tako breme, katero zlasti obteži pot tega življenja, je zlasti prevelika skrb za časno srečo. Kdor naveže srce popolnoma na ta svet, kdor ne pozna ničesar vzvišenejšega, kakor časno, zemeljsko srečo, tak je podoben človeku, ki se trudi in muči za stvari, ki preminejo kakor pene. Kajti kaj je drugega zemeljska sreča, naj se že kakorkoli imenuje, kakor pena, ki hitro zvodeni. Nič drugega ne, kakor posode, katere se razbijejo, ko jih je treba na pot vzeti, nič drugega, kakor igrače, ki se v vaših rokah zdrobe. Kaka zaslepljenost bi bila, če bi na take stvari navezali svoje srce, če bi zaradi teh stvari izgubili svojo večnost! „Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, če pa na svoji duši škodo trpi," pravi Jezus sam. O, da bi nam bile te besede vedno pred očmi, da ne bi pozabili svojih večnih, nevenljivih reči, da bi se spomnili svoje prave, nebeške domovine! Kaj ima tudi človek, če si ves čas svojega življenja prizadeva za čast, imetje, slavo, sploh za ta svet, drugega, kakor štiri deske in pa pest prsti ? Povejte mi, ali ni to največja neumnost, če kdo popolnoma pozabi svojo dušo in skrbi le za ta svet? Jezus sam nam pripoveduje o človeku, ki je imel tako veliko in bogato žetev, da ni mogel več spraviti pridelkov, — sklenil je stare shrambe podreti in nove narediti. Potem bom, si je mislil, mirno živel, jedel in pil. Toda naenkrat zasliši strašen glas: ..Neumnež, še danes boš moral umreti." Glejte, to je konec vsega posvetnega! Bogati so sicer v življenju, toda revni so po smrti, revni na dobrih delih pridejo pred Onega, ki ne gleda na ime in bogastvo, ampak samo na čednost. Zato skrbimo, da si takih zakladov naberemo, katerih rja ne sne in črv ne razgloje!
Pa tudi sami si ne smemo pota obtežiti. Popotnik je vesel, če ima spremljevavca. Če sta oba poštena, kako prijetna je taka skupna pot. Obrnitno to na nas! Nobeden ne grč sam po poti
svojega življenja, vsak ima spremljevavca. Mož grč poleg žene, otroci poleg staršev, bogatin poleg reveža, učenjak poleg neumneža, vsi hodimo po poti našega življenja kot bratje in sestre, sinovi enega in istega Očeta! O kako prijetna bi bila ta pot, če bi bili vsi enega duha, enih misli, edini v ljubezni med seboj! Skoro bi si človek mislil, da med kristjani ni drugače mogoče. Ali pa ni premnogo družin, kjer se nič ne sliši o molitvi, o ljubezni, ampak slednjo uro skoro le o prepiru in sovraštvu? Tesna vez med starši in otroci, kako je v premnogih družinah zrahljana! Mnogokrat se sliši očeta, kako toži: O, kako sem slabo poplačan za trud in skrb, katero sem imel do svojega sina! Koliko mater toži: O, kako težke so tiste bolečine, katere moram od tistih prenašati, katere sem pod svojim srcem nosila in v bolečinah rodila!
O res mnog popotnik je reven in potreben, pa mu drug njegov, ki ima vsega v izobilju, ničesar ne da, mnog nosi težko butaro, pa mu je bližnji noče nekoliko odvzeti. Glejte, dragi po-slušavci, tako si ljudje sami svojo zemeljsko pot v trnjevo izpre-mene. Ali je pa pametno, da bi mi teh par let do groba, teh par korakov, bi dejal, tako obtežili ? Saj ima brez tega človeško življenje že tako polno bridkosti, in nobeden dan skoro ne premine, da ne bi imel svojih skrbi.
Obljubimo torej, da bomo odslej to pot življenja vedno v ljubezni med seboj hodili. Vsi imamo isti namen, vsi istega sodnika, in vsi želimo, da bi nas milostno sodil. Zatorej sklenimo, da bo naše srce polno ljubezni do ljudi in do Jezusa. Vse njegovo življenje, kaj je bilo drugega, kakor ljubezen! V edinosti torej in ljubezni hočemo živeti na potu tega življenja, dokler ga srečno ne dokončamo. Amen.	Ivan Baloh.
2. Znamenja pogubljenja.
Veliko je poklicanih, malo pa izvoljenih.
Mat. 20, 16.
Hišni gospodar, ki je šel delavcev najemat za svoj vinograd, ni nihče drugi, kakor sam Oče nebeški. Od začetka sveta v vseh časih — namreč ob času Adama, Noeta, Abrahama, Mozesa, slednjič ob času Jezusa, božjega Zveličarja in njegovih svetih apostolov, je Bog ljudi k sebi klical ter jih najemal, da
bi delovali v njegovem vinogradu, t. j. v njegovem kraljestvu prave vere in prave Cerkve ter si tako zaslužili plačilo božje milosti in večnega zveličanja. In ali ne kliče Bog Še dandanašnji vseh ljudi od prve ure nežne mladosti do enajste ure sive starosti po notranjih nagibih, po pridigarjih, spovednikih, po duhovnih knjigah, po dobrotah, ki nam jih pošilja, in po nadlogah, s katerimi nas tepe, sploh po vseh prigodbah našega življenja, v svoj vinograd?
Pri vsem tem pa vendar Zveličar k sklepu današnjega evangelija tdžno vzdihne: „Veliko je poklicanih, ali malo izvoljenih." Veliko, veliko — vsi ljudje so za nebesa ustvarjeni, vsi so poklicani in povabljeni! Katero srce bi se pa ne stresnilo, ko čuje resnico, da jih bo tudi veliko pogubljenih! Komu se pri teh besedah evangeljskih ne vriva misel: Bom-li med izvoljenimi, ali medzavrženimi?Nato vprašanje pa si človek za gotovo odgovoriti ne more, ker si je stvarnik sam to znanje pridržal. Človeku ne ostane nič drugega, kakor po besedah apostolovih (Filip. 2, 12.) „s strahom in trepetom delati za svoje zveličanje."	,
Vendar so pa nekatera znamenja, iz katerih smemo pametno sklepati, ako jih nad seboj zapazimo, da-li smo otroci božji, ali pa otroci jeze božje in večne pogube? Ozrimo se danes na znamenja pogubljenja, da se bomo toliko bolj varovali greha.	_________
Ker govorim o znamenjih pogubljenja, moram koj z začetka omeniti, da jih ne bomo iskali pri poganih in pri krivovercih, ker ti niso v edinozveličavnem hlevu Kristusove čede. Mi hočemo iskati znamenj na tistih, ki so spoznovavci Kristusovi. Ali tudi med njimi se nahaja dosti brezvernežev, ki nimajo upati nebes; kajti zadosti razločne so besede sv. pisma: Kdor ne veruje, je že sojen. (Jan. 3, 18.) Kdor ne veruje Sinu, ne bo videl življenja, ampak jeza božja ostane nad njim. (Jan. 3, 36.) Ker je le sv. vera tisti temelj, na katero se mora postaviti poslopje zveličanja, zato brezverstvo pelje v očividno pogubljenje. Saj je ravno nevera mati veliko drugih pregreh. Za grehe je pa treba pravo pokoro delati, ako se hoče človek zveličati. So pa gotove vrste grešnikov, pri katerih se je bati, da se nočejo spokoriti in da bodo ravno zavoljo tega kdaj pogubljeni. In kateri so tisti med navadnimi kristjani? To so tisti, a) ki so leni v službi
božji, b) ki so pri vseh grehih mirni, in c) pri vsej razuzdanosti vedno srečni. O takih grešnikih pravijo sv. učeniki, ida nosijo nad seboj strašna znamenja pogubljenja.	_________
1. Prvo znamenje prihodnje pogube je lenoba v službi Gospodovi. — Pod to lenobo se ne razume tista mlačnost, vsled katere človek ne kaže pri navadnih pobožnih opravilih potrebne vneme in gorečnosti; ampak tista mlačnost, ki je globoko v dušo ukoreninjena, ki vzbuja nekak stud do božjih reči in človeka sploh odvračuje od prejeme sv. zakramentov, od poslušanja božje besede, od branja pobožnih bukev, od premišljevanja verskih resnic, od ustne molitve, od križanja upornega mesa in od drugih dobrih del. O tistih, ki imajo to lastnost, se lahko reče, da se morajo bati za svoje zveličanje. Res je, ako opazujemo obnašanje mnogih ljudi, vidimo,, da stanu mlačnosti nimajo za nevarnega. Večina misli, da če človek ni posebno velik grešnik, če nobene nečistosti, nobenega poškodovanja bližnjemu, nobene krivice v javnem in zasebnem življenju, nobenega vnebovpijo-čega greha ne stori, da je lahko miren glede prihodnjega zveličanja, da se mu ni bati zanj. Zato se takih grehov varuje; toda za dobra dela celo nič, ali le malo skrbi. K sodnjemu stolu v zakramentu sv. pokore, kjer bi morali grehe objokovati, k mizi Gospodovi, kjer bi morali Boga sprejemati v srce, se prej ne približajo, kakor o Veliki noči, ko jih prisili cerkvena zapoved. Krog prižnic, kjer bi morali poslušati potreben nauk, se le redkokdaj zbirajo, kvečjemu če jih ob posebni priložnosti prižene radovednost. Najmanjši vzrok, vsaka zložnost že zadostuje, da opuste sv. mašo. Branje svetih bukev, molitev se jim studi, če le slišijo govoriti o tem, že kažejo svojo nevoljo. Na zatajevanje samega sebe, na mrtvenje in zatiranje pregrešnih nagnjenj niti resno ne mislijo. Kakor so lahkotno tjevendan živeli, tako navadno gredo tudi v hišo večnosti.
Za to lenobo se večina ljudi le malo zmeni; — in vendar je sv. pismo polno grozitev, ki lenemu naznanjujejo večno pogubo. Tako govori Gospod po Jeremiju (48, 10): »Preklet bodi, kdor Gospodovo delo nezvesto opravlja!" Pazite, dragi v Kristusu, Bog ne pravi samo, preklet naj bo, kdor mnogo in velikih grehov stori, ali kdor Bogu celo ne služi, ampak preklet naj bo, kdor svojemu Bogu zanikamo služi. — Zakaj je Bog velel naznaniti kazen pogubljenja? Zato ker je od prve gorečnosti odjenjal, in
mlačen postal. „Ker nisi ne gorak, ne mrzel, ampak mlačen, te bom pljunil iz svojih ust." (Apoc. 3. 16.) Kaj pomeni to izplju-njenje drugega, kakor pogubljenje, v katero ga bo pahnila njegova zanikarnost ?
Človeku, ki se je drznil brez svatovske obleke priti na ženitnino, je kralj zapovedal zvezati roke in noge in ga brez usmiljenja vreči v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. (Maf. 22. 11. 13.) Kaj pomeni kraj vnanje teme, ki je temu brezskrbnežu odločen drugega, kakor ječo trpljenja, v katero bodo pahnjeni leni kristjani, ki nimajo obleke krščanskih čednosti?
— Nespametnim devicam, ki so se prepozno z oljem oskrbovale, je ženin zaprl vrata; in ko ga milo prosijo: Gospod, gospod, odpri nam! jim odgovori: Resnično, vam povem, vas ne poznam. (Mat. 25. 12.) Kaj pomenijo zaprta vrata in besede: vas ne poznam, drugega, kakor da se bodo tisti, katerim manjka olja dobrih del, zapodili izpred nebeških vrat? — Zanikarnemu hlapcu, ki prejetega talenta ni dobro obračal, temuč ga v zemljo zakopal, je ukazal Gospodar talent odvzeti ter ga onemu dati, ki je imel deset talentov. Po vrhu pa še zapove nepridnega hlapca vreči v zunanjo temo (Mat. 25. 30.). Kaj pomeni leni, nesrečni hlapec druzega kakor tiste brezskrbne vernike, katere zato, ker nočejo nič delovati za svojega stvarnika, v večnosti vsa nesreča čaka? — Figovo drevo, ki je imelo dosti peres, pa nič sadu, je Zveličar preklel, da je za vselej usahnilo. (Mat. 21.19., Mark. 11.13.) Ta dogodek kaj drugega pomeni, kakor prekletstvo Gospodovo, ki čaka v prihodnosti človeka, ki ne obrodi sadu dobrih del?
Razvidno je torej, da je lenoba, zanikarnost v pobožnosti, službi božji in drugih bogoljubnih dejanjih strašivno znamenje prihodnjega pogubljenja.
2.	Drugo znamenje pogubljenja je to, a ko človek pri vseh storjenih grehih ostane miren. — O tem miru, kristjani, se lahko reče, da je nesrečen mir, neki pokoj k večni smrti, in da skoraj vse tiste, ki ga uživajo, trešči v večno pogubo. Bog je namreč pridejal razuzdanostim, katerim se človek vda, neprestane muke. Grešnik s sladkostjo, katero misli najti v pregrehi, obenem tudi zaužije skriven strup, ki ga potem trpinči. Mehke cvetlice, s katerimi se hoče venčati, imajo vedno tudi ostro trnje, ki ga neprenehoma zbada, in mu ne da brez trpinčenja občutiti pričakovanega veselja. Grizenje vesti, notranja zamrza, stud nad ničemurnostjo, groza pred smrtjo in strašno večnostjo
spremljajo grešnika po vseh njegovih potih in se mu vrivajo pri vsakem, tudi najprijetnejšem uživanju. To je zanj sicer neznosljiva muka, kateri ne more oditi; obenem je pa tudi vpliv božje milosti, ki mu hoče odpreti, da bi spoznal svoj nevarni stan. Bog trka s takim mučenjem na vrata grešnikove duše, da bi občutila, kako grenko je, ako ona zapusti Gospoda svojega Boga; hoče jo tako-rekoč prisiliti, da naj obžaluje svoje hudobije ter se spokorno poda nazaj k studencu prave tolažbe in pokoja.
Če je pa grešnik z dolgim zoperstavljanjem in z nakopičenjem hudobij zamoril vse občutke v sebi, če noben trn, s katerim ga dobrotljivi Bog zbada, ne gane njegovega srca, ali če se je Gospod, kateremu se vedno zoperstavlja, slednjič naveličal trkanja in če neha s svojo milostjo ga nagibati k pokori: kaj se more pri takem človeku pričakovati glede zveličanja r Zgodilo se bo, kar je nekdaj Zveličar Judom zažugal: da bodo v svojih grehih umrli ter se tako pogubili (d. Jan. 8. 24.) Dokler še bolnik pri svojih ranah občuti bolečine, je še upati, da bo ozdravel; če je pa vse občutke izgubil, se sklepa, da ga bo kmalu smrt pograbila. Glejte, kristjani, tak mir grešnikov je silno sumljiv in nevaren. Marsikateri hudobnež se celo veseli tega napačnega pokoja, se srečnega šteje, ker je tako trd in neobčutljiv, da velike razuzdanosti doprinaša brez strahu in notranjega očitanja. Morda se še očitno ponaša, kako junaško je to, da se iskajoči milosti božji zoperstavlja in utrjuje svoje srce v hudobiji. — Ali ravno taki grešniki so v najbolj žalostnem stanu ter imajo največ vzroka trepetati in žalovati, kajti mir in pokoj, katerega uživajo v svojih razuzdanostih, ne prihaja od nebes, ampak od pekla. Ta mir je tista tihota, ki nastane pred silnim viharjem; in nevihta se hipoma vzdigne ter pokonča celo stare hraste. Tako pokoj grešnikov nosi nad seboj znamenje prihodnjega pokončanja, katero utegne kakor vihar prehiteti hudobneže.
3.	Tretje znamenje prihodnjega pogubljenja je to, ako grešnik pri vsej razuzdanosti zmiraj časno srečen ostane. — Mnogokrat vidimo, da so ljudje, ki šene menijo ni za vero ni za Boga in očitno pohujšljivo živč, pri vsem tem vendarle srečni. Njih polje in vrtovi najbolj obrode; njih kupčije in obrtnije čudovito napredujejo. Poiščejo razna pota, da bi se pri visokih pohlinili, bolj zaslužne potlačili, in se tako res pospejo na višje stopinje. Sploh imajo vse, česar požele, in njihovi dnevi so polni blagostanja, počitka in uživanja.
Ako človek to le površno opazuje, se mu vriva misel, da Bog bolj gleda na predrzne grešnike, kakor na svoje zveste služabnike. Skoro bi zavidal grešnike ter njihovo življenje posnemal, meneč, da bo ravnotako, kakor oni, obsipan s časnim blagom.
Toda, če se ozremo v svetišče Gospodovo, če pri takih dogodkih pretehtamo njegove večne in pravične sodbe, spoznamo, da imamo več vzroka iz srca obžalovati srečo grešnikov, kakor pa jih zavidati. In zakaj? Zato, ker je kratka sreča, katero grešniki tukaj uživajo, vse plačilo in vsa dedščina, ki jo imajo od Boga pričakovati. Razserjeni stvarnik jih je zavoljo njihovih hudobij odločil za večni ogenj, in ker bodo morali ne-prenehano trpeti in žalovati, jim dovoli, da se nekaj časa smejo veseliti in smejati. Ako bi jih Gospod obiskoval z zoprnostmi, nesrečami, nadlogami, boleznijo ... bi se jim oči odprle, bi spoznali svojo hudobijo, in bi s spokornimi solzami odvrnili od sebe zasluženo šibo. — Toda število grehov je že polno; Gospod, čigar milost so tako dolgo zaničevali, se jih je naveličal, prepustil jih je po besedah apostolovih njihovemu slabemu nagnjenju in jih kaznuje ravno s tistimi darovi, o katerih se nam zdi, da jih (z njimi) ljubi. Nekaj časa pijejo iz keliha minl|ivih sladkosti in potem sledi žareč kelih peklenskih muk, katerega ne bodo izpraznili vekomaj.
Tako je Bog dopustil, da se je prebivavcem Sodome in Gomore pri vseh vnebovpijočih ostudnostih vse po volji godilo. Imeli so dovolj posvetnega blaga ter so se ga posluževali v na-sitenje svojih sladnosti. Ali dnevi so potekli — in žveplo in ogenj se je vsul na prebivavce ter maščeval nečistost, kakor je že davno zaslužila. (Genes. 19.) — Dolgo časa je Bog vojskovodjo Holo-ferna pri vseh njegovih bogokletjih pustil mirnega in srečnega. Od zmage do zmage hiti in kamor pride, povsod pokončuje in mori. Pa mera njegovih hudobij je polna; zadene ga roka pogumne Judite in iz razkošnega šotora se preseli v večnost. (Jud. 2. 13.) — Dolgo let pusti Bog ošabno Jezabelo vso visokost in veličastvo po njenem poželjenju uživati. Malo se da hudobij izmisliti, katerih bi Jezabela ne bila brez strahu storila. Ali ko je dosti dolgo že nebo zasmehovala, jo je zadela kazen, katero ji je prerok v imenu Gospodovem zažugal. Njeno poželjivo meso se vrže psom, in duša satanu v rop. — Sv. pismo tudi pripoveduje (Luk. 16. 19 ...), da je bil bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico, in se je vsak dan imenitno gostil. Ko je svoje meh-
kužno telo dosti dolgo hranil, ga zasači smrt in je bil po svojih zaslugah pokopan v pekel. (Cf. etiam Luk. 12. 16.—21.) Strašno je torej, ako Bog grešniku tako prizanaša ter mu v tem življenju podeli toliko sreče. Zato po pravici piše sv. Gregor Veliki: Kakor so pri pravičnih mnoge bridkosti gotovo znamenje izvoljenja, tako je pri grešnikih neprenehana časna sreča najbolj gotovo znamenje pogubljenja. __________________
Slišali smo znamenja pogubljenja. Kaj naj torej store tisti grešniki, ki imajo vzrokov dovolj bati se, da nosijo ta znamenja nad seboj? Ali se naj prepustč obupni misli, da za nje ni več rešitve, ni zveličanja? — Ne, dragi v Kr., daleč naj bo od njih taka misel; ker Bog noče smrti grešnikove, ampak da se izpre-obrne in živi. (Eceh. 33. 11.) Ni jim treba obupati, temuč izkušajo naj, da bodo na sebi izbrisali znamenja pogubljenja. — Odpovedati se morajo lenobi in mlačnosti v službi Gospodovi, in radi moliti, zvesto poslušati besedo božjo ter resno premišljevati in si k srcu vzeti verske resnice. — Svoje srce morajo s svetim strahom pretresti in z žalostjo in kesanjem zavoljo storjenih grehov napolniti, in se očistiti in pokrepčati z vredno prejemo zakramentov sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa. — Nikari naj ne hrepenč v tem življenju po časni sreči in radosti, marveč naj svoje telo kaznujejo, in če so brez bridkosti, naj s sv. Avguštinom kličejo: Gospod, tukaj tepi in žgi, le tamkaj prizanesi. — Ako bodo izpolnovali te sklepe, potem bodo izbrisali strašivna znamenja pogubljenja ter se bodo enkrat prikazali med številom izvoljenih pred božjim sodnikom. Amen.	Ant. Žlogar.
Druga predpepelnična nedelja.
O spoštovanju in zaničevanju duhovskega stanu.
Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje.
Luk. 10, 16.
V listih sv. apostola Pavla se mi zdi najbolj genljivo in pretresljivo ono mesto iz drugega lista do Korinčanov, ki se bere drugo i.i^ietjo predpepelnično nedeljo, torej danes, in danes teden. Danes teden se bo bral list, kako potrebna je človeku ljubezen, da je človek brez nje kakor bučeč bron; ko bi imel vso učenost
6
Pastir 1909.
in vero, ko bi znal prerokovati, ko bi sežgal svoje telo, pa bi ljubezni ne imel, nič ni. — Danes pa popisuje, kako je on sam to ljubezen v dejanju izpolnoval. Našteva nam vse muke, vse trpljenje in preganjanje, katero je že pretrpel iz ljubezni do Boga in do zveličanja duš. Ponosno pravi: „V čemur si kdo kaj upa, upam si tudi jaz.“ Nadalje našteva, kaj je že vse storil za judovske svoje rojake, da je bil zanje v velikih nadlogah, v ječah in celo v smrtnih nevarnostih. Od Judov samih je dobil petkrat po štirideset udarcev, trikrat je bil s šibami tepen, enkrat kamenjan, trikrat se je ž njim barka razbila, noč in dan je bil v globočini morja. Bil je v nevarnostih na potih, na vodah, med razbojniki, med rojaki, med neverniki, v nevarnostih v mestu in v samoti, v nevarnosti povsod, v nevarnosti celo med lažnjivimi brati. Nadalje pravi: „imam toliko skrbi za vse cerkve." In potem zakliče skoro užaljen: „Kdo oslabi, in bi jaz ne oslabel? Kdo se po-hujša in bi mene ne peklo?" Nato pa dostavi: nikar ne mislite, da se hvalim s tem; hvala se spodobi edinole Bogu, in Bog ve, da ne lažem. Govorim vam le, da bi vas za Kristusa pridobil.
Te mile, ljubeznive tožbe velikega apostola Pavla nam morajo presuniti in ganiti naša srca. Še bolj pa nam mora v srce seči, ako pomislimo, v kako lepi, a žalostni zvezi stojita današnji list in evangelij.
Današnji evangelij nam pripoveduje o sejavcu, ki seje, a večina semena pade poleg pota, med trnje ali na skalo, da ostane brez sadu. Le malo pa ga pade na rodovitno zemljo, ki obrodi stoteren sad. Glejte, sv. apostol Pavel pripoveduje v listu, kako neizmerno veliko je že trpel, da bi vse za Kristusa pridobil, evangelij pa govori, da vse to obrodi le malo, malo dobrega sadu. Ali ni res to žalostno?
Kristjani moji, to se ponavlja še sedaj na zemlji. Kakor je trpel sv. Pavel, kakor so trpeli vsi drugi apostoli preganjanje, zaničevanje, celo smrt zato, ker so ljudem hoteli prinesti in dati časno in večno srečo, ker so jim hoteli pomagati, ravnotako še dandanašnji nasledniki apostolov, katoliški škofje in duhovniki, trpč za vse dobrote, katere ljudem skazujejo največkrat le zaničevanje in preganjanje.
Danes, ko sv. Pavel tako živo popisuje svojo usodo v dušnem pastirovanju, govoriti hočem tudi jaz o dušnem pastirstvu. Ljubi moji, marsikaj bi se dalo o tem reči, marsikaka trda beseda bi se smela izgovoriti, toda to je stvar, o kateri se s prižnice jako
težko govori, o kateri pa se od časa do časa mora kaj izprego-voriti, ker je potrebno. Predvsem pa moram reči s sv. Pavlom, naj nikdo ne misli, da se iz nečimurnosti hvalim. — „Ako bi se hotel hvaliti, hvalil se bom svoje slabosti. Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kateri je hvaljen vekomaj, ve, da ne lažem." Tako torej bom govoril o spoštovanju in zaničevanju duhovskega stanu.
I. Vsakemu katoliškemu kristjanu mora biti jasno, da se duhovniki kot namestniki božji, kot oznanovavci božje besede, kot delivci sv. zakramentov, morajo spoštovati. Jezus Kristus sam si voli duhovnike, ker rekel je pri neki priložnosti: „Niste vi mene izvolili, temveč jaz sem vas izvolil," in drugje je zopet rekel: „Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem." On jim je dal oblast učiti: »Pojdite in učite vse narode in krščujte jih;" on jim je dal oblast, da opravljajo daritev sv. maše, da dele presv. Telo vernikom: »To storite v moj spomin!" On jim je slednjič tudi dal moč grehe odpuščati, ki je edino Bogu lastna, rekoč: »Katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni." Da bi pa nikdo ne dvomil, da res Bog sam po duhovnikih krščuje, grehe odpušča in opravlja najsvetejšo daritev, potrdil je to z besedami: »Glejte, jaz ostanem z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28. 30.) Da bi potolažil svoje apostole in učence, je povedal, da vsa čast, ki se njim skazuje, velja tudi njemu, in tudi vse zaničevanje, katero pretrpe, enako velja njemu. Dejal je: »Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje." In da bi še bolj pomiril svoje učence, je dostavil: »Kdor pa mene zaničuje, zaničuje tistega, ki me je poslal."
Čisto naravno in jasno je, da tisti, ki duhovnika časti ali zaničuje, s tem tudi Boga časti ali zaničuje, ker je duhovnik namestnik božji na zemlji. Saj tudi starši ono čast, ki se skazuje njih otrokom, smatrajo kot svojo čast; kralj ono čast, ki se skazuje njegovim uradnikom, sprejme kot sebi izkazano čast; mojster ima hvalo, katero dobi kateri njegovih učencev, kot svojo hvalo. Zato so celo poganski narodi častili in spoštovali svoje duhovnike. Pri starih Egipčanih, Grkih, Rimljanih, Perzih in pri drugih narodih so bili duhovniki učitelji in sodniki, večkrat celo vzgojitelji in svetovavci kraljevi. Še večje spoštovanje pa so uživali judovski duhovniki, katere je Bog sam po Mozesu postavil.
Toda, kristjani, ti judovski duhovniki so bili le predpodoba katoliških duhovnikov. Njih dar, njih moč in posvečenje je bila le senca vsega onega, kar prejme katoliški duhovnik v zakramentu mašnikovega posvečevanja. Njemu veljajo besede psalmistove: „Tu es sacerdos in aeternum secundum ordinem Melchisedech." Zato se spodobi duhovnikom spoštovanje. Kristus je rekel: „Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem." Bog Oče je poslal svojega Sina na svet iz ljubezni do ljudi, da bi se vsi po njem zveličali, da bi nobeden ne bil pogubljen. Svojo ljubezen in usmiljenje ni le pokazal v tem, da je svojo kri za nas prelil, temveč tudi s tem, da je postavil duhovsko službo. Po duhovnikih namreč se odrešenje nadaljuje in se bo nadaljevalo do konca. Če tudi svet ves svoj srd, vse svoje sovraštvo skaže do duhov-skega stanu, vendar duhovnikov zatrli ne bodo nikdar, duhovniki bodo učili v Jezusovem imenu nebeške resnice in božje zapovedi do konca sveta in po svetih zakramentih ljudem odpirali nebeška vrata.
Sveto mora biti torej duhovstvo vsakemu, ker ga je postavil naš večni vrhovni duhovnik Jezus Kristus sam; sveto nam mora biti zaradi duhovske oblasti, katero ime, sveto zaradi nas samih in zaradi bližnjega, ker je vsem v pomoč. In v resnici, komur Kristus v duhovnikih ni svet in jih ne spoštuje, ta gotovo tudi krščanske vere in božjih zapovedi ne spoštuje, katere oznanjujejo in uče, ta se ne zmeni za sv. zakramente, katere dele, takemu tudi daritev svete maše ni več sveta, katero Bog sam opravlja po duhovnikih. Tu veljajo besede Kristusove: „Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje." Naj bo duhovnik pred oltarjem ali na prižnici, v spovednici ali pri obhajilni mizi, naj otroke krščuje in poučuje, naj bolnikom deli tolažila sv. vere ali naj spremlja mrtve k večnemu pokoju, povsod je namestnik božji, povsod deluje v imenu Zveličarjevem. Ko pride človek na svet, da mu duhovnik največji zaklad, ko ga sprejme v sv. krstu v sv. Cerkev in mu odpre nebeška vrata. V poznejšem življenju se zgodi vsak važnejši dogodek po duhovnikovem posredovanju, in duhovnik umirajočemu daje zadnjo tolažbo, ko ga vse zapusti, on mu stoji kot najboljši prijatelj ob strani, in on mu tudi zatisne trudne oči. Ako nobeden drugi, gotovo mu vsaj duhovnik skaže poslednjo čast, da spremlje njegovo truplo k počitku v črni zemlji.
Zato, kristjani, kdor res ljubi Jezusa in Marijo, ta mora gotovo tudi spoštovati katoliškega duhovnika. Za vse, kar je ta ali
oni duhovnik nam ali našim staršem ali prijateljem storil dobrega, za vse, kar so tisoči in tisoči od duhovnikov prejeli dobrega, treba jim je skazovati hvaležno srce in spoštovanje, katero skazuje najlepše tisti, ki zanje moli. Ne z žalostjo, kakor piše apostol, temveč z veseljem naj bi vsi dušni pastirji sodni dan pokazali pred večnim Sodnikom svojo čredo, rekoč: „Gospod, tukaj so verniki, katere si mi zaupljivo izročil; glej, nobeden se ni izgubil!"
11. Rekel sem že, da nerad govorim o tej stvari, a dejal sem tudi, da moram o tem izpregovoriti, ker je potrebno. Toda, ali je pa res potrebno, da o tem govorim? Ljubi moji, tega mi pač ni treba dokazovati: saj sami dobro veste, sami skušate, morda še bolj nego jaz, kako zelo je to potrebno. Nič preveč ne rečem, ako pravim, da ni še bilo stanu, kateri bi prestal že toliko napadov nego duhovski in da ga tudi sedaj ni stanu, zoper katerega bi se toliko govorilo in delalo nego je duhovski.
Duhovski stan je, ki se sramoti z besedo in dejanjem. V delavnicah, v krčmah, na trgih in ulicah, v shajališčih in pri veselicah — povsod je duhovsko ime zaničevano. Nesramni časniki, kakršnih se žalibog tudi med nami več ne manjka, in pohujšljive knjige čutijo se menda le v to poklicani, da duhovnikom kradejo dobro ime in veljavo med ljudstvom. Laž, obrekovanje: nič jim ni prehudo, le da svoj namen dosežejo.
Vprašati se moramo: zakaj in odkod neki ta mržnja do duhovstva ? Slep bi bil, kdor bi ne opazil odkod in zakaj vse to prihaja. Kralj Salomon nam v modrostni knjigi (2. 14.—16.) dobro pove, odkod vse to. Kakor bi jim z jezika vzel piše: „Naše misli odkriva (namreč duhovnik); že vidimo ga težko, zakaj njegovo življenje je različno od drugih in njegova pota so vsa drugačna. Nas ima za lahkomiselne in se ogiblje naših potov kakor nesnažnih reči in konec pravičnih višje ceni in se hvali, da ima Boga kot Očeta."
Da, ljubi moji, to je pravi in, reči smem, tudi edini vzrok vsega zabavljanja zoper duhovski stan. Duhovniška oseba sama na sebi je že vsakemu, ki je izgubil vero, ki se za vero več ne zmeni, nekaka živa pridiga, ki mu očita neprestano, češ, tvoje življenje ni pravo, drugače moraš živeti, živeti tako, kakor te le-ta uči. Zato tak človek zaničuje duhovski stan.
Vse to pa je žalostno znamenje, da prave, žive vere je med ljudmi kaj malo. Kdor se naveliča živeti po veri, hitro začne zaničevati tiste, ki jo oznanjujejo. Vrgel bi se nad vero samo, ko
bi imel le količkaj upanja, da jo potare in uniči; a ker vidi, da je tak trud zastonj, zato se bojuje z vsemi močmi zoper tiste, ki jo oznanjujejo. Vzeti jim hoče dobro ime in veljavo še med drugimi še dobrimi ljudmi le zato, da bi sam sebi nekoliko vest pomiril, kajti, kakor hitro ne bi bilo nobenega duhovnika več, potem tudi vere ne bi bilo več, ker ne bi bil nikdo, ki bi jo oznanjeval. Zato smem reči, da je zaničevanje duhovskega stanu najgotovejše znamenje, kako je v kakem kraju z vero. Čimbolj se kje zabavlja čez duhovnike, tem manj vere je tam med ljudmi.
Žalostno je to, silno žalostno, a čudnega to ni nič, saj je Kristus sam že napovedal, da se bo tako godilo njegovim učencem. »Nikar se ne čudite, da vas svet sovraži," rekel je apostolom, »saj je mene že pred vami sovražil," »učenec pa ni čez učenika," „ako so mene preganjali, preganjali bodo tudi vas." Da se je to do pičice uresničilo, ni mi skoro treba omenjati. Kaj je Kristus sam pretrpel, kako je umrl, to vam je znano. Sv. Janez Krstnik je dal glavo pod sekiro, sv. Štefan je bil s kamni pobit, vsi apostoli so bili mučeni, in za njimi neštevilna množica mučencev, med njimi 29 papežev po vrsti.
Tako je tudi še dandanašnji. Tudi sedaj eni zmajujejo z ramami, drugi se posmehujejo, tretji pa se jeze in preKlinjajo, čeprav marsikdaj sami ne vedo pravega vzroka vsemu temu. Ljubi moji, nikar ne mislite, da se duhovnik zato kaj zmeni! Seveda mu je hudo, ako se vera zaničuje, ako pa se zaničuje on sam, to mu ni mar. Duhovnik je vajen že od mladih nog nositi tak jarem zaničevanja in preganjanja; tekom časa skusi vse, tako da ga slednjič kaj novega hudega že ne more več doleteti. Kot mlad dijak obleče črno suknjo, katero hoče nositi junaško vse svoje žive dni, s to suknjo pa si nakoplje obenem vse sovraštvo in preganjanje sveta, katero mu ne da prej pokoja, da se vleže v črno zemljo. Kdor ne zna trpeti, junaško trpeti, ta sploh ni za duhovski stan.
Pa poreče kdo, da so tudi duhovniki slabi. Da, žalibog, da je resnica, da včasih tudi kak duhovnik pozabi na svoj poklic, na svojo duhovsko čast. A pri vsem tem ostane vendar le duhovnik. Ljubi moji, brez izjem ni nikjer, tudi ne v duhovskem stanu Glejte, že prvi človek je imel v svoji družini ubijavca Kajna, Noetove družine je bilo le 8 oseb, pa med temi je bil Kam preklet, ker je zaničeval svojega očeta. Jezus je imel dvanajst apostolov in eden izmed teh je bil nevreden, da ga je izdal. Ako pa je celo
med neposrednimi učenci Jezusovimi bil tak človek, ni čuda ako je tudi sedaj semtertje kateri, ki ne dela časti svojemu stanu. Toda to vam povem, zaradi enega pa se ne sme obsojati cel stan, kakor se tudi zaradi Judeža drugi apostoli niso pohujšali. Krivoverci Arij, Nestor, Evtih, Luter, Kalvin, Zvvingli i. dr. so bili duhovniki, celo menihi pa so začeli krivo vero, a cerkev jih je preklela. Ljubi moji, samo to rečemo: V zakramentu mašniškega posvečenja duhovnik še ne postane svetnik, temveč dobi le milost, da more težavna opravila svojega stanu in sploh svoje stanovske dolžnosti prav izpolnovati, da tako postane sam svetnik in ž njim vred tisti, ki so mu izročeni. Kdor meni, da kaj ni prav, moli naj za takega reveža, zaničevati pa ga ne sme, ker maziljenec Gospodov je vendarle in tudi zanj veljajo besede Jezusove: „Kdor vas zaničuje, mene zaničuje."
Sploh pa se ravno v tem kaže, da je katoliška Cerkev res božje delo, ki ni odvisno od tega ali onega, temveč od Boga samega, ki je rekel: Jaz ostanem pri vas vse dni do konca sveta." Sv. Pavel pravi v današnjem listu: »Kdo oslabi in bi jaz ne oslabel? Kdo se pohujša in bi mene ne peklo?" Tako, kristjani, duhovniku je malo mar, kako svet o njem sodi, a to mu je mar, to ga boli in peče, ako se zaničuje njegov stan, ker s tem se neizmerno škoduje sv. veri sami. Sploh pa rečem, ljudje naj Boga zahvalijo, da imajo duhovnike, kaj bi bilo, ako bi jih ne imeli? Kako milo drugod zdihujejo po njih! Nauk današnjega govora naj vam bo, da je duhovski stan svet stan, za katerega je treba moliti, ne pa ga zaničevati. Amen.	f J. Benkovič.
Tretja predpepelnična nedelja.
Človek — prah.
Oni pa tega niso razumeli.
Luk. 18, 34.
Splošno veselje navdaja svet v teh dneh. V mestih in trgih ne poznajo nobenih meja tega veselja, ceste, hiše in drugi prostori so polni veselja. Toda kakšna tihota je v premnogih cerkvah, kakšen molk v hiši božji. Medtem, ko se svet raduje in greši, kliče Jezus žalosten svojim učencem. »Glejte, mi gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, kar je pisano po prerokih o Sinu človekovem; izdan bo namreč nevernikom, zasramovan,
bičan in opljuvan, in potem, ko ga bodo bičali, ga bodo umorili/ Medtem torej, ko se svet veseli, nam predstavlja naša mati sveta katoliška Cerkev pred oči bridko trpljenje in smrt Jezusa Kristusa. Ona hoče reči: „Ljubi moji otroci, pazite, da v teh dnevih ne prestopite meje dostojnosti, meje greha, kajti poglejte, da bi vas rešil iz prepada greha, moral je dati edinorojeni sin Boga Očeta svoje življenje na križu! Kmalu praznujemo njegovo odrešenje, ali ga hočete vnovič križati?" Toda ljudje ne slišijo opominjajočega glasu svoje matere sv. Cerkve. Premnogi so gluhi v teh dnevih in si ne pustč ozdraviti te bolezni. Kakor učenci, tako tudi oni ne razumejo teh stvari, oni so slepi, toda ne kličejo: Jezus, sin Davidov, usmili se nas!“ Dragi poslušavci, ali hočemo tudi mi prestopiti k onim, ki iz poštenega veselja narede pregrešno? Zato premišljujmo danes, da pride za pustom pepelnični dan. Premišljujmo torej, kaj smo in kaj bomo. Namreč 1. mi smo vsi prah-, in 2. mi vsi se v prah izpremenimo.
1. Kaj je človek? Prah in pepel; ni treba veliko, da to dokažem. Človek ni prišel iz neba, ali iz zraka. On je samo pest zemlje, kakor leži na polju, ali v gozdu. Če gledamo zemljo na polju, tedaj mislimo, iz tega je naše telo, kajti Bog je Adama iz zemlje ustvaril. Prah so torej kosti, ki drže telo skupaj, prah so mišice, katere jih pokrivajo, prah so žile, po katerih se pretaka gorka kri, prah je vse, kar se na človeku vidi, prah vse, kar služi grehu kot sredstvo. — ln kaj je narava tega prahu, ki ima obliko človeškega telesa? Sv. pismo ga imenuje pajčevino, suh list v vetru, cvetico, ki v solnčnem žarku ovene. Ker je torej človek prah in pepel, tedaj sledi, da vse, kar vanj pride, postane tudi prah in pepel. Zaradi tega imenuje sv. Avguštin človeško telo posodo trohnobe, sv. Bernard mu pravi: potujoči grob. sv. Bazilij ga zove ubogega črva, sv. Ciril živo, okoli se plazečo bolezen, in sv. Damijan polnost vseh nesreč. O ubogi človek! Svetniki ne najdejo dovolj besedi, da bi narisali tvojo nizkost in revščino! Ali pa mislite, dragi poslušavci, da je ta prah v nekaterih boljši, v drugih ljudeh pa slabši? Ne, on je v vseh enak, enak v kralju, kakor v njegovem podložniku, enak v učenjaku, kakor v norcu, enak v bogatinu, kakor v revežu. Vsi pridemo iz zemlje. Kar nas pa mora še bolj poniževati, je pa to, da imamo isti prah v sebi, kakor živali in rastline. Čez nekaj let postane košati hrast, ali pa čili konj ravnotako prah, kakor človek po svoji smrti. O
žalostna skrivnost našega umrljivega prahu, da glede prahu ni med ljudmi, med živalmi in rastlinami nobene razlike!
Premišljujmo pa še, kaj je človek kot prah. Človek je eden prašek proti celi zemlji, ki ima 3000 milijonov kubičnih milj in 1000 milijonov ljudi bi moralo biti, če bi hoteli samo eno kubično miljo zemlje izpolniti. Cela zemlja proti solncu je pa kakor ena proti enemu milijonu. In kaj je šele človek v primeri s celim stvarstvom; če rečem en solnčni prašek, ki se ne vidi s prostim očesom, je že preveč rečemo. To je torej človek in vendar tako ponosen in tako ošaben! Res je, da ima človek neumrjočo dušo, ki je neskončne vrednosti, toda kako je ta duša odvisna od telesa, koliko greha mora ona sprejeti od tega telesa. Zamogel bi torej reči: „Pojdi, o človek, in bodi prevzeten! Toda na kaj? Ali na lepoto? O to je cvetica, ki hitro zvene in strohni. Ali na bogastvo? O tvoje telo ni nič drugačno, kot telo najrevnejšega sužnja. Ali naj bo ponosen na svojo učenost?
Res, to je prednost, toda ta ti je še bolj nevarna kot ne-vednežu, in po smrti sta si oba enaka. Cesarju Nabuhodono-zorju se je sanjalo, da je bil kar nenadoma izpremenjen v grdo žival. Kaj mi je pomagala moja kraljevska čast — tako je tožil. Vladar, čigar kraljestvo je obsegalo velik del sveta, naj postane žival! „0, vi temni gozdovi sprejmite me, ker od mene beže ljudje preplašeni!" In šel je v gozd, premišljeval svoj nič in se ponižal pred Bogom. Tako si misli tudi ti o človek, in premišljuj, kaj da si. Tvoja učenost je nevednost in zmota, tvoje bogastvo je revščina, še celo tvoja čednost kaže o tvoji slabosti. In vendar si tako ponosen, in vendar sovražiš svojega bližnjega misleč, da si več kakor on. O kratkovidnost, ki je vredna solza! Manjši si kot solnčni prašek in hočeš biti več kakor solnce! Spoznaj torej svojo ničnost in premišljuj večkrat resnicepolni stavek: Prah si! Bodi torej ponižen!
11. Če je pa človek prah in pepel, tedaj pa sledi iz tega, da enkrat prah in pepel postane! Vse, kar je sestavljeno, mora zopet razpasti v svoje dele. Človek je sestavljen iz prahu, torej mora razpasti v prah in pepel. Ako misliš, da si neminljiv, nespremenljiv, premagaj smrt; če jo moreš! Vprašaj vse največje učenjake: Če ti zamorejo po smrti še življenje podaljšati. O kako drago bi bogatini takega zdravnika plačali, če bi bil na svetu! Poganski modrijan Seneka je dejal: „Mi neprenehoma umiramo, ker neprenehoma en del svojega življenja za drugim izgubljamo."
Kakor je kolo, čimdalje se rabi, vedno slabše, ker se vedno bolj obrabi, tako je tudi s človeškim življenjem. Čimdaljše je, tem slabše je in končno v starosti tako omaga, da življenje kar ugasne. Človeško telo je kakor sito, ki obstoji iz nebrojnih luknjic. Iz teh luknjic nam vhaja vedno življenska moč in mi potrebujemo vedno hrane in pijače, da nadomestimo to izgubo. Če bi človek nič ne jedel, bi ostalo samo koščeno ogrodje. Naše življenje torej ni nič drugega kakor sapa, podobno je potoku, ki vedno naprej beži, če gledamo v njega, vidimo, da en val drugega podi, vidimo samo enega, pa je vendar vedno drugi. Kadar pa kdo ovira te valove v našem življenju, nastane bolezen. Kdo bi zamogel vse bolezni našteti! Koliko jih je na očeh, na ušesih, na živcih, na krvi. na srcu itd. in vendar je vsaka tako močna, da more prinesti smrt Naše telo je podobno velikanskemu stroju, ki je sestavljen iz neštevilno mnogo peres in koles. In čimbolj umetno je to sestavljeno, tim lažje se kaj pokvari. In kolikokrat zadostuje najmanjša stvar, da naredi konec našemu življenju! Samo ena kapljica zastrupljene krvi, samo kratko prehlajenje, samo rahel udarec po glavi zadostuje; samo drobtinica v zračniku, samo pik strupene živali; samo dotaknjenje nalezljive bolezni zadostuje, in po človeku je. Samo če poči kaka mala žilica v možganih ali v srcu, vse to je dovolj, da nastopi precej smrt! In poleg tega se je takorekoč vsa narava zarotila proti človeku, da bi ga uničila. Zemlja nas hoče požreti sedaj s prepadi, sedaj s skalami, sedaj s potresom; voda nas hoče uničiti sedaj s povodnji, sedaj s kužnimi soparami, sedaj s zastrupljenjem. Zrak nas umori sedaj z viharjem, sedaj s strupeno meglo. Ogenj nas uniči sedaj s požarom, sedaj z bliskom. Vse nas preganja: gore, drevesa, hrana in pijača. Kam moremo bežati, da bi bili varni? Na gore? Tam lahko padem v prepad, ali me skala ubije; v gozd? tam me drevo lahko pobije; na morje? tam se lahko utopim. O res žalostna podoba našega življenja. Kakor Job, tako vidimo, kako hodi smrt po zemlji. Ona hodi po mestih in vaseh, po palačah in po kočah. Njena kosa kosi na desni in na levi, spredaj in zadaj. Ona zadene vladarja in ga pahne s prestola, ona zadene reveža in ga reši trpljenja. Česar se ona dotakne, to uniči. Kamorkoli pogledamo, povsodi kraljuje smrt; zemlja pa je njeno bojno polje. Pet milijonov ljudi pobere ona vsako leto, 60 oseb pa vsako minuto. Če premišljujemo zgodovino človeštva se moramo vprašati, kam je izginilo toliko narodov, toliko ljudstev. Oni so izginili,
niti prahu ni več od njih, odteklo je njihovo življenje kakor potok. Če se ploha vsuje, potok naraste in preplavi polje, in ko ploha poneha, potok vpade in voda izgine. Tako je tudi z življenjem ljudi. Tako izgine leto za letom na tisoče ljudi in čez par let nikdo niti ne ve, da so sploh živeli.
Da, tako je, dragi poslušavci! Iz zemlje smo in v zemljo moramo iti. Celo površje zemlje je podobno torej velikanskemu pokopališču. Nad grobovi ljudi zrastejo travniki, gozdi, vasi in mesta. Nad človeškimi trupli cveto naši vrtovi, rodi naše polje, nad njimi so speljane ceste, teko vozovi. Nad človeškimi trupli se bahajo prevzetr.eži, žive nečistniki, kolnejo brezbožneži. Prah smo torej in pepel in to zopet moramo postati. To resnico nas uči p e p e 1 e n j e na pepelnico. »Pomisli človek," pravi duhovnik, »da si prah in v prah se boš izpremenil." Duhovniki molijo v svetišču: „Usmiljenje, o Gospod, odpuščenje svojemu ljudstvu!" Mi pa povzdignimo svoj glas k Gospodu ter recimo: »Ti, o Gospod, ti Bog milosti in usmiljenja! Ti veš, iz česa smo narejeni; ti veš, kako slaboten je ta prah, iz katerega obstojimo. O daj nam, da spoznamo to svojo revščino in da se dvignemo iz te doline k tebi v nebesa, potem ko razpade naš ubogi zemeljski prah." Amen.	Iv. Baloh.
Prva postna nedelja.
/. Križev pot (I).
Pilat jim je Barabo izpustil, ker je hotel njih voljo izpolniti, in je izdal Jezusa bičanega, da bi bil križan.
Marka, 15, 15.
Vi ste torej tisti, ki hočete iti z menoj v teh dnevih pokore, na pot trpljenja Kristusovega, našega Odrešenika? Vi ste torej tisti ljubitelji križa, ki hočete z menoj iti v šolo trpljenja, da se naučite, kako moramo Kristusu slediti, da si njegovo plačilo zaslužimo. — Prepričan sem, da ste prišli sem z iskreno ljubeznijo do Kristusa, da vas vse žene nagon priboriti si nebesa. V tem prepričanju mi bodite vsi prisrčno pozdravljeni pri križu Jezusovem. On naj se milostno ozre iz nebes na to svojo čedo. Naj on pošlje svoj blagoslov takoj danes, da bo dober začetek, da bo to naše premišljevanje obilno sadu rodilo. Bog daj, da bi se veliko duš povrnilo k Gospodu, in če se bi tudi ena sama z
Bogom spravila, bodi zanjo Bog zahvaljen. Še danes teden je svet napolnjevalo veselje, gostilne, plesišča in gledišča so bila polna, medtem ko je pred tabernakeljnom gorela edinole večna luč — oj, tako sama! Sedaj pa naj bodo vse naše misli obrnjene na trpljenje Kristusovo. Kakor lep krasen venec iz lilij mu spletimo, in ovijmo njegov tabernakelj! Ti bodoči dnevi naj bodo posvečeni edinole njemu! Ta tabernakelj bodi naša ljubezen! Naše oči naj bodo obrnjene na njega v tem času, ki je posvečen njegovemu trpljenju, njegovi smrti. Zato nam te dni stavi sv. Cerkev pred oči njegovo podobo, kako sprejme radovoljno križ na svoje rame ter ga nese na goro. Zato nas ona poživlja, da ne smemo v tem času ničesar drugega premišljevati, kakor križanega Jezusa, ki si je izvolil mesto veselja bridkost, ki je bil pokoren bolečinam do smrti na križu. Kdo izmed nas, dragi poslušavci, bi ne sledil rad temu opominu sv Cerkve? On je trpel za nas, ali ne zahteva torej že hvaležnost, da se spominjamo njegovega trpljenja? Bili so časi, ko je romalo na tisoče ljudi v one kraje, kjer je trpel Jezus. Iz čiste ljubezni so romali v Jeruzalem, žrtvovali denar in zdravje, da so sledili križevemu potu, po katerem je hodil Gospod. Še dandanes se kaže prostor, kjer ga je Pilat po krivem obsodil; vidi se kraj, kjer je padel pod križem, kjer je srečal svojo mater, kjer mu je Veronika podala prt, in kraj, kjer je izdihnil svojo dušo. Koliko romarjev je dobilo tam tolažbo, koliko duš se je spravilo z Bogom! Nam pa, dragi poslušavci, ni dana prilika, da bi mogli iti tja daleč v tiste kraje, kjer je trpel on; spremljajmo ga torej v duhu na njegovem potu bolečin, vtisnimo si globoko vsako podobo njegovega trpljenja, katero vam bom narisal, potem se bo naša ljubezen do njega pomnožila. Premišljujmo danes dve stvari: 1. Kristus k smrti obsojen, 2. Kristus vzame križ na svoje rame. — Ti pa trpeči Jezus, ki si se dal obsoditi od krivičnega sodnika, da si odvrnil pravično sodbo božjo od tega pregrešnega sveta, ti, ki si izbrisal na križu trpljenja naše grehe, ti blagoslovi te ure, v katerih bomo premišljevali tvojo bridko pot na goro Kalvarijo, ti blagoslovi nas, ki smo se zbrali okoli tvojega križa!
I. Zgodaj zjutraj je že zbrano polno ljudi pred palačo rimskega namestnika Pilata. Druhal — med njimi veliki duhovni in starešine ljudstva — je privlekla Jezusa zvezanega pred sodišče. Oni ga držč kakor dragocen plen, nad katerim se hočejo ma-
ščevati. Njim ni na tem ležeče, da bi Pilat stvar natanko preiskal in pravično sodil; oni ga hočejo na vsak način umoriti, saj so mu že davno prisegli smrt. Odkod pa je izviralo to sovraštvo do Gospoda? Koga je on razžalil? Kaj je zakrivil? Ponižen in od srca pohleven je hodil okoli, delal čudeže in jih blagoslavljal. Zakaj so ga torej hoteli s poti spraviti ? On sam nam da na to odgovori: „Prišel sem na svet, da pričam za resnico." Toda resnice ravno ljudje nočejo slišati. On je bičal greh in nevero pri visokih in nizkih, krivico je naravnost imenoval in hinavskim farizejem je potegnil krinko raz obraz. Zato jih je bilo toliko, ki so ga smrtno sovražili. Ali pa ni še dandanes ravnotako? Pridigarju, ki biča greh, se ne veruje, ali se ga pa sploh ne posluša. Človek, ki resnico govori in je pošten, je navadno zaničevan in zapuščen. Visokostoječi ljudje, kot farizeji in starešine, so bili največji sovražniki Kristusovi! Ali ni dandanes ravnotako? Tisti, ki mislijo, da so najbolj učeni, tisti se najmanj menijo za Kristusa in ga zaničujejo. Oni mislijo, kakor farizeji, da bi se preveč ponižali, če bi poslušali besedo božjo, ali pa prejemali sv. zakramente! O, kam je zapeljala strast in ošabnost sovražnike Kristusove! Svojo domovino bi radi rešili, kralja bi radi imeli, in zapodili in umorili so ravno tistega, ki jih je prišel rešit! O, da bi si mi ta nauk globoko v srce vtisnili, kam zapelje strast! Iz majhnega zrna zraste strast v mogočno drevo, ki se ne da več izruti. Ozri se pred sodišče Pilatovo v Jeruzalem in poslušaj tam druhal, ki upije v svoji strasti. Morilca ljudi Barabo hočejo rešiti, Kristusa-rešitelja pa umoriti! Tam se uči, kam pripelje strast človeka!
Pilat noče takoj Jezusa obsoditi. Toda kaj stori, da bi rešil nedolžnega Jezusa? Lahko bi ga oprostil, toda on se boji ljudstva. Pošlje ga torej k Herodu, naj ga ta sodi! Da, on ga da celo bičati, da bi tako vzbudil pri ljudstvu usmiljenje. Toda ravno s tem pokaže Pilat svojo slabost, ki naredi množico še bolj predrzno. Kdo ne spozna, da je tako ravnanje, tak strah sodnika popolnoma nevreden? In vendar, kako smo mi temu Pilatu podobni! V našem srcu sedi en tak sodnik, namreč vest. K temu sodniku se bliža cela vrsta izkušnjav, strasti in poželjivost, ki terjajo od sodnika čistost in nedolžnost srca. Takrat je naša dolžnost, da se tem sovražnikom zoperstavimo. Ali pa ni bridka resnica, da nas ti sovražniki premagajo? Ali niso podobni tisti starši bojazljivemu Pilatu, ki ne krote svojeglavnosti otrokove ob pravem času, starši, ki morajo večkrat potem pokorni biti svojim otrokom? Ali ni
marsikatera mati, ki dosti ne varuje svoje hčere, kriva greha svoje hčere? Ali ne zamore marsikateri oče očitati razuzdanosti svojega sina samemu sebi? Ali niso vsi ti podobni bojazljivemu Pilatu? Vsi njegovi poizkusi, da bi rešil Jezusa, so bili zastonj, ker je bil premalo odločen. In, ko mu prete, da ga bodo zatožili cesarju, tedaj se trese za svojo službo. Ne, da bi to mogel prenesti, raje da Jezusa križati. In dal ga je umoriti, četudi je rekel, da je nedolžen nad krvjo Jezusovo; zato so ga zaničevala vsa pretekla in ga bodo vsa bodoča stoletja. Zemeljska sreča, čast, mu je bila vse na svetu — kak opomin za nas, dragi poslušavci! Marsikdo izmed nas bi dejal: Ne, kaj takega bi jaz ne storil. Toda ali pa pomisliš, kaj delaš s svojimi izkušnjavami in s svojim hudim po-željenjem ? Ali ni res, da se mnogokrat proda poštenost, čistost za kako čast, za denar, za kako cvetico, za ničvredno stvar? O, vsak človek ima svojo slabo stran! Enega zapelje kletvina, drugega jeza, tretjega oderuštvo, četrtega nečistost, petega pijanost, šestega prevzetnost itd. Ali smo pa dovolj močni, da se ustavljamo tisti strasti, v kateri smo ravno mi najslabši? O, koliko jih pade, ki niti tega priznati nočejo! Oni so podobni Pilatu, ki se po grehu celo izgovarjajo in opravičujejo. Če človek ogoljufa svojega bližnjega, ne reče: Ogoljufal sem, ampak pravi, če sem tukaj dobil, sem pa drugod izgubil. Če mladenič zapelje deklico, ne reče: Žal mi je zanjo, ampak: Saj ni bila ne prva ne zadnja zapeljana. Če greši mladina v svojih grehih, tedaj se izgovarja: Saj greše drugi ravnotako! In tako je pri vseh grehih. Toda enkrat bo vsakega izgovarjanja konec, ko bo prišla tista resna ura sodbe božje, ki bo vsakega pravično sodila.
Smrtna obsodba je bila izrečena in sedaj jo bodo nad Jezusom izvršili. Prinesejo mu križ, katerega bo moral sam nesti, da bo na njem umrl!
11. Ko je Pilat Jezusa Judom izročil, tedaj so ga oblekli zopet v njegovo oblačilo. Drugi somu prinesli križ in so mu ga položili na rame z veliko neusmiljenostjo. O, kaka teža! Kako težak je moral biti ta križ že sam na sebi za slabotno telo Kristusovo, ki je že pri bičanju izgubilo polovico svoje presvete krvi! Toda, kako neskončno težak je moral biti ta križ, ker so bili nanj naloženi vsi grehi vsega sveta; vsi grehi od Adamovega pa do poslednjega človeka na koncu sveta so se naložili na ta križ! Kako neskončna teža! In vendar kako potrpežljiv je oni, ki sprejme ta križ na svoje svete rame! Če je kak hudodelec domače občine
zaprt, kako teži to njegove sorodnike; če je kdo po nedolžnem k smrti obsojen, kako ga to teži in boli; če je nedolžni napaden in ubit, kaka bridkost za vse njegove! Toda kaj je vse to proti pogledu, ki se nam ponuja v Jeruzalemu! Tukaj se izreka sodba nad onim, katerega so milijoni stoletja pričakovali; izreče se sodba nad Odrešenikom sveta, nad Sinom večnega Boga, ki se je usmilil ubogega človeštva, nad Kristusom maziljencem se izreče ta sodba. Najčistejšega in najnedolžnejšega obsodijo največji grešniki. Gospodarja neba, stvarnika, mučijo njegove stvari! Medtem, ko jim nosi on neskončne milosti, izbero oni zanj neskončne bolečine, tako da stoji tukaj on, edini sin živega Boga, odsvit njegovega veličastva, da stoji ta pred njimi kakor črv, katerega tepta, kdor more, v zasmeh in zaničevanje vsega ljudstva. In vendar — kakšna potrpežljivost! Kakšne so roke, v katere pride on! Surovim vojakom ga izroče, ki nimajo prav nič človeškega na sebi, izroče ga poganom. O, žal, da je še dandanes toliko brezsrčnosti med nami! Koliko ljudi niti ne gane, če bližnjega nesreča zadene, ki se celo vesele in mu privoščijo nesrečo! Ne pozabi torej bolečin, trpljenja svojega bližnjega, da ne boš enak tistim brezsrčnim vojakom, ki so Kristusa trpinčili. — In peljali so ga na morišče! O kakšna pot! Po tistih cestah nosi svoj križ, kjer je tolikokrat delil milosti, delal čudeže, po tistih potih, kjer so mu klicali pred par dnevi; „Hosana Sinu Davidovemu!* Mimo tistega tempelna, kjer je razlagal sv. nauk, da so se vsi čudili! Kakšna pot! Pred kratkim so ga pozdravljali kot svojega kralja, nasliljali mu palmove veje, in danes nosi s trnjevo krono ovenčan težko svoje breme na Golgato. Ves Jeruzalem je ostal, da bi gledal hudodelca Toda to ni hudodelec! To je tisti Jezus, ki je dal slepcem luč, gluhim posluh, gobovim zdravje, mrtvim življenje. O zakaj so oči teh sovražnikov zaslepljene, da peljejo na morišče svojega največjega dobrotnika ? V resnici — nehvaležen človek stoji na vrhuncu svoje zlobnosti. On ne sovraži samo svojih nasprotnikov in ne poplača slabega s slabim, ampak on poplača celo dobro s slabim, on poplača ljubezen s sovraštvom. Vsak človek, ki ima kaj srca, se obrača od nehvaležnega človeka; kajti, kdor je nehvaležen, ta ima tudi druge pregrehe. Kdo bi imel zaupanje do sina, ki zapusti svojega očeta, kateri je v skrbi zanj osivel, kdo bi se zanašal na zvestobo prijatelja, kateri izdaja druge! Vsak se gotovo boji kake druščine in se veseli, da sam ni tak. Toda vprašaj se, če res nisi bil nikoli nehvaležen! Mogoče, da se še nisi nikoli spomnil, koliko
dobrot si prejel od svojih, morda že mrtvih staršev, dobrotnikov, učiteljev! Koliko nehvaležnosti ima v sebi svet! Poglej človeka, kateri je ozdravel, kako je hvaležen svojemu zdravniku! A kristjan? Čez nekaj časa pade zopet nazaj v tiste pregrehe, iz katerih ga je komaj rešil spovednik. Poglej na tiste, katerim je Gospod bogastvo podaril! Kakšna je njihova hvaležnost? Tako, da pravijo, kakor se bere v svetem pismu: „Sedaj imaš dosti, sedaj le pij, jej in bodi vesel!" Poglej človeka, ki se je iz nizkega, revnega stanu povzpel do visokih časti! Kakšna je njegova hvaležnost? Taka, da se ošabno in prezirljivo obrača na one, ki so sedaj to, kar je bil on prej, taka, da se odtegne molitvi, da sovraži Cerkev, taka, da se sramuje svoje vere. Iri kako kaže kristjan svojo hvaležnost nasproti Zveličarju ? Kako se mu mi zahvaljujemo za njegovo neskončno ljubezen? Kaj mi pretrpimo iz ljubezni do njega? O raje molčim, kakor da bi na to odgovoril!
Pomagaj nam raje ti, ki si se oklenil z ljubeznijo svojega križa, ki si vzel na križ tudi naše grehe! Stoj nam na strani, kadar nam nevarnost preti. Daj nam moč in milost, da bomo tudi mi iz ljubezni do tebe ssoj križ prenašali, tebi sledili v tvoje kraljestvo. Amen.	h. Baloh.
2. Postiti se moramo.
Izpreobrnite se k meni iz celega svojega srca s postom in jokom in žalovanjem.
Joel 2, 15.
Nastopili smo resnobni, sveti postni čas, čas pokore in zatajevanja. V postnem času pomnoži sv. Cerkev svoje molitve in opominja k temu tudi verne kristjane, v postnem času zapoveduje sv. Cerkev post, t. j. zdrževanje od mesnih jedi ali pa pri-trgovanje pri jedi. V tem času se morajo kristjani vestno pripraviti na svete velikonočne praznike s tem, da očistijo svojo vest v zakramentu sv. pokore in se duhovno prerode v zakramentu presv Rešnjega Telesa.
Kakor nas izkušnja uči, kristjani z večine store, kar jim sv. Cerkev veleva v tem času, le nekaj se marsikomu zdi pre-težavno in zato tega tudi ne stori, in to je post. V sedanjih časih post pri nekaterih ljudeh prav malo ali celo nič ne velja in nekateri niti več ne vedo, kaj je pravzaprav post in kako je potreben. Znano vam je, da se tretja cerkvena zapoved glasi: „Posti
se zapovedane postne dni,“ itd. Toda veliko jih je, ki se zato prav nič ne zmenijo. Ker smo zopet v postnem času, govoril vam bom danes o postu, in sicer: 1. Kako se moramo postiti in 2. zakaj se moramo postiti.
1. Post, kakor je znano, je pokora, s katero se tepe in kaznuje naša počutnost in zadostujemo za svoje grehe. Post je dvojen: pritrgovanje jedi ali pa zdrževanje jedi. Pritrgovanje je v tem, da si jedi takorekoč pri ustih pritrgamo, ali da se le enkrat na dan do sitega najemo; zdrževanje pa je v tem, da se kake posebne jedi, n. pr. mesa, v določenih dneh zdržimo. Ob nekaterih dnevih, n. pr. v kvaternem postu, ali v postnih dnevih pred velikimi prazniki, je zapovedano oboje obenem, pritrgovanje in zdrževanje; sicer pa je post tako polajšan, da je zapovedano ali le pritrgovanje jedi, kakor n. pr. v štiridesetdanskem postu v najnovejšem času, ali pa le zdrževanje mesnih jedi, kakor n. pr. vse petke v letu.
Včasih, zlasti v prvih časih krščanstva, so bili posti mnogo hujši in večji nego so sedaj. O postnih dnevih so smeli šele popoldne po peti uri kaj v usta vzeti; nekateri celo po par dni niso nič jedli. Sedaj pa so posti zelo olajšani. Dočim se je bilo treba včasih v sobotih in petkih zdržati mesa, je sedaj to omejeno le na petek. Dočim nekdaj cel štiridesetdanski post niso smeli jesti mesa in so si morali vse te dni pri jedi pritrgovati, sme se sedaj razen o petkih, kvaterne postne dni in zadnje tri dni velikega tedna, cel ta čas jesti meso, le da se vsak dan mora moliti po pet očenašev in češčenamarij. Seveda je zapoved, da se je treba o štiridesetdanskem postu vse dni razen o nedeljah pri jedi pritrgovati, še ostala.
Pomniti pa je treba, da se morajo mesa o petkih zdrževati vsi kristjani, tudi otroci in stari ljudje. Le kdor je bolan, sme v bolezni kaj mesnega uživati, in kdor je tako ubog, da pri ljudeh nič drugega ne dobi. — Pri jedi pritrgovati, t. j. le enkrat na dan se do sitega najesti pa si morajo vsi zdravi od izpolnjenega 21. leta do izpolnjenega 60. leta. Ta zapoved torej ne veže tistih, ki 21. leta niso še dosegli ali pa so 60. leto že prestopili; tudi ne veže bolnikov in tistih, ki imajo kaka težavna dela opraviti, katerih bi ne mogli lahko izvršiti, ako bi se do sitega ne najedli. Obeh teh postov, zdrževanja mesnih jedi in pritrgovanja pri jedi, so oproščeni popotniki, ako na tujem ne dobč postnih jedi ali pa ker bi jih pritrgovanje jedi telesno oslabilo. — Ko bi pa ta
Pastir U'09.	6
ali drugi hotel iz kakega posebnega vzroka za nekaj časa o postnih dneh uživati meso, mora za to ali sam ali pa po svojem spovedniku prositi škofa samega.
II. Ko sem vam povedal, kako se je treba postiti, povedati vam moram tudi, zakaj se moramo postiti.
Postiti se moramo, ker je Bog sam post zapovedal in ima nad postom svoje posebno veselje. Že Adam se je moral nekako postiti, ko mu je Bog zapovedal, da ne sme jesti od drevesa, ki je sredi raja. Pozneje je Bog zapovedal Izraelcem različne postne dneve. Sveto pismo nam spričuje, da so se Izraelci veliko postili tudi iz proste volje, ko so hoteli kako važno in težavno delo izvršiti. Preden je Mozes prejel od Boga deset božjih zapovedi na dveh kamenitih tablah, postil se je 40 dni in noči. Ko se je Elija postil 40 dni, prikazal se mu je Bog sam. Ko je Judita nameravala silovitemu Holofernu odsekati glavo in s tem rešiti Be-tulijo, pripravljala se je na to junaško delo s postom in molitvijo. Enako je molila in se postila pobožna Estera, preden je stopila pred kralja Ahasvera, katerega je prosila za svoje ljudstvo. Takih zgledov je še cela vrsta v starem zakonu. Veliko Izraelcev je celo rajše svoje življenje dalo nego pa postno postavo prelomilo. Znana vam je zgodba Makabejske matere in njenih sedem sinov. Kralj Antijoh jih je silil, da morajo jesti svinjsko meso, a ti so se branili, ker po judovski postavi ga niti okusiti niso smeli. Zato so bili vsi poredoma z materjo vred na grozovit način umorjeni. Enako je bil umorjen 90 letni starček E'eazar, ker ni hoteli jesti svinjskega mesa. Kaj si pač mislijo pri takih veličastnih zgledih tisti mlačni in le navidezni kristjani, ki se nočejo postiti? Oni so svoje življenje dali, ker niso hoteli posta prelomiti, ti pa se niti en dan v tednu nočejo mesnih jedil zdržati in si včasih pri jedi pritrgati.
Da se moramo postiti, priča nam tudi Jezus sam, ki se je postil 40 dni in noči, predenje začel učiti. Sv. Ambrož pravi: „Če hočeš biti kristjan, moraš tudi kakor Kristus živeti. On, ki ni storil nobenega greha, se je postil 40 dni, ti pa nočeš postov izpolnjevati, ki si vendar grešil ? Kristus, pravim, ni storil nobenega greha, on se je postil za naše grehe. Kako se moreš torej v svoji vesti kristjana imenovati, ako pri kosilu sediš, medtem ko Kristus lakoto trpi ?“
Postiti se moramo tudi zato, da laglje premagujemo grešno nagnjenje. Poganski borilci ali gladiatorji, ki so v
Q1
bojih kazali svojo moč, so se pripravljali po več tednov prej na boj s strogo dijeto ali pičlo hrano. Tako se moramo tudi mi pripraviti, ako hočemo zmagati zoper svojega sovražnika izkuš-njavca. Neki pobožen mož v Tebah, Dorotej, je užival vsak dan samo šest unc kruha in malo zelenjave. Vprašan, zakaj tako malo je, je odgovoril: Jaz zatiram to telo, ker telo hoče mene zatreti." Skoro o vsakem svetniku se bere, kako zelo se je postil in zatiral in mrtvičil svoje telo. Vedeli so dobro, kako resnične so besede Jezusove, da nekateri hudobni duhovi se drugače ne morejo pregnati, nego le z molitvijo in postom. O nekaterih svetnikih in svetnicah je dokazano, da po več let niso drugega uživali, nego samo Jezusa v presv. Rešnjem Telesu, in vendar so se preži vili.
Post je potreben, ker grešnika zopet z Bogom spravi. „Z jedjo je bil Bog (po prvem človeku) razžaljen, pravi sv. Ženo, s postom naj se zopet potolaži." Usta, orodje h grehu, naj postanejo tudi orodje k pokori. Zato govori Gospod Bog že po Joelu (2. 12.): „lzpreobrnite se k meni s postom..., Gospodje milostljiv in rad obrne kazen proč." Mozes se je postil, da je potolažil Boga, ki je hotel Izraelce kaznovati. Judita se je postila, da jih je rešila. David se je postil, da je milost in odpuščenje pri Bogu zadobil itd.
S postom se tudi laglje k Bogu povzdignemo in svete resnice bolj spoznamo. Sv. Vincencij Fererij piše: „Preden žerjavi jeseni v druge kraje odlete, dolgo poprej baje nič ne jedo, temveč izkušajo s peskom in vodo znebiti se svoje maščobe, da bi laglje leteli po zraku. Ali se ne pripravlja in polajša z zdržnostjo tudi duša na vzlet k Bogu in k nebeškim višavam?" Po pravici pravi sv. Atanazij: „Post prežene hudobne duhove, reši hudih misli in dela duha sprejemljivega za nebeško razsvetljenje; očiščuje srce in posvečuje celega človeka." Sv. Bazilij primerja človeka z barko: težko obložena se v morskih viharjih kmalu potopi, ker se ne more prosto gibati. Malo obložena barka pa prestane tudi najhujše viharje. Tako tudi človek, ki le malo je, laglje premaguje napade hudobnega duha nego tisti, ki veliko je.
Post pa vrhutega, da duši toliko koristi, pospešuje tudi telesno zdravje. Dandanašnji se marsikdaj sliši: Jaz se ne morem postiti, sem preslab, potem bi opešal. A ravno nasprotno je rejnica, kakor izkušnja priča. Samson je bil gotovo najmočnejši človek, kar jih je kdaj na svetu živelo; a on se je s postom
6*
v mladih letih tako utrdil. Znana je zgodba o izraelskih mladeničih v babilonski sužnjosti. Kralj Nabuhodonozor je ukazal, da jih mora oskrbnik skrbno gojiti in naj uživajo kraljeve jedi. Mladeniči pa so prosili le sočivja. Ker se je oskrbnik branil, češ, da bo kralj nevoljen, ako bodo shujšali, so mu rekli, naj vsaj 10 dni poizkusi. Poizkusil je s sočivjem in res so bili ti lepo čvetoči, bolj nego oni, ki so jedli pri kraljevi mizi. V nekaterih samostanih imajo menihi in nune silno hude poste, a navadno vsi ti dolgo žive, ako jih kaka huda bolezen ne pobere. Puščavniki, ki so se najdalje in najhuje postili, so živeli najdalje. Sv. Romuald 120 let, sv. Pahomij 110 let, sv. Anton 105 let, sv. Hieronim 100 let itd. In še dandanašnji 'tisti ljudje, ki prav dolgo žive, spričujejo, da so že od mladosti prav malo uživali in pili. Cesar Karol Veliki se je vselej postil, ko se je slabega počutil, in ponašal se je, da mu post najbolj koristi. Lujiza, hči kralja Ludovika XV., je vstopila v oster karmelski red, kjer se nikoli ne jč 'meso. In ona, poprej tako razvajena, je rekla neki prijateljici: Jaz sem res srečna, dušno in telesno sem veliko pridobila. Prav ima sv. Atanazij, ki pravi: »Post je angelska jed, in kdor to hrano uživa, se mora
angelom prištevati."	---------
Pokazal sem vam, kaj je post, kako se moramo in zakaj se moramo posjiti: »Nekateri se iz posta norčujejo in pravijo: »Vse jedi je Bog ustvaril, zakaj bi vseh ne jedel?" Ravno to je rekla kača Adamu: Zakaj ne jesta od vseh dreves v raju? Postiti seje treba ne zato, ker je morda jed napačna, temveč ker Bog to terja po sv. Cerkvi. Kdor post prelomi, se pokažefnepokornega Bogu in sv. Cerkvi, in to je greh! Amen.	f J. Benkovič.
Druga postna nedelja.
/. Križev pot (H.).
In je svoj križ noseč šel vun na mesto, ki se imenuje mesto mrtvaških ?lav, po hebrejsko pa Golgata. Jan. 19, 17.
Hudobija je torej dosegla svoj vrhunec. Izrečena je smrtna obsodba nad najpravičnejšim, najsvetejšim človekom. Dosegli so torej zlobni namen sovražniki Kristusovi pri boječem Pilatu, ki se je tresel za svojo visoko službo. Izsilili so smrt sovražnega Galilejca — Kristusa, izsilili s pomočjo vpitja divje druhali, katero
so naščuvali, da je zahtevala raje morivca Barabo kakor pa nedolžnega Jezusa. Morivca ljudi Barabo so rešili, nedolžno jagnje Jezusa so pa obsodili. Zmagoslavno torej gledajo, kako krvo-ločneži vlečejo svoj plen na morišče. O, kako drugačna je ta pot od one, ko so ga pozdravljali kot kralja jahajočega v Jeruzalem! Takrat je bil kralj, danes je največji hudodelec. Na tisoče glasov mu je prepevalo ob njegovem slovesnem prihodu, sedaj mu kliče z divjim klicem: »Proč ž njim, na križ ž njim!" Cvetice in palme so mu trosili, danes so ga pa s trnjem ovenčali. O, kako te gledamo žalostnega s težko, tujo butaro na rami, na dolgi poti bolečin proti Golgati! Da ne moreš naprej vsled silne teže križa, in vendar moraš izpiti kelih trpljenja do dna — temu so krivi ljudje, temu krivi smo mi.
Dvojno bolečino njegovo bomo danes premišljevali: 1. J ezu s pade prvič pod križem in 2. Jezus sreča svojo žalostno mater! Na to, dragi poslušavci, obrnite svoj pogled! — Ti pa, Sin božji, vtisni svoje bolečine globoko nam v srce, da bomo spoznali, koliko si storil za nas, kako bridko si za nas trpel in kako rad si se za nas daroval!
I. Bila je grozovita navada, da je moral tisti, ki je bil križan, sam nesti svoj križ. O kakem prizanašanju ali usmiljenju ni bilo pri Jezusu nobenega sledu. Brez usmiljenja so njemu, kateremu je iz preobilnih ran še tekla sveta kri, naložili sveti križ. Da, tako se je moralo zgoditi, da so se izpolnile besede: »Glejte, jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!" Koliko je pa on trpel še preden so mu naložili križ! Na Oljiski gori, kjer so mu vse bolečine s svojimi grozovitostmi stopile pred oči, je bil žalosten do smrti in je krvavi pot potil. Ko ga je njegov apostol Juda izdal, ga je to napolnilo z bridko žalostjo. Sv. Peter, njegov prvi učenec, ga je trikrat zatajil, češ, da ga niti ne pozna. Ostal je sam, vso njegovo čedo so razpodili, celo njegovi lastni učenci so zbežali. Nobenega ni bilo, ki bi se ga usmilil; obdajali so ga surovi vojaki in hlapci, kateri so ga zaničevali. Toda njegova ljubezen je neizrekljivo velika, on prenaša vse nam v zgled in srečo. Njegove bolečine so tako velike, da omahne njegova telesna moč, da se zgrudi pod svojo težo na svoje sveto obličje! Kakšen zgled potrpežljivosti, ponižnosti in pokorščine! On ne odprč svojih ust, da bi tožil. Nobena beseda očitanja ne pride čez njegove ustnice! Kakor je nekdaj Izak, katerega je Abrahamu ukazal Bog darovati,
sam nesel drva, da bi ga na njih oče njegov daroval, tako in neskončno bolj se je vdal Jezus volji svojega nebeškega Očeta ter nesel križ, na katerem bo pribit. Preštej korake, koliko jih je naredil med neznosnimi bolečinami na svojem križevem potu, preštej udarce, katere je med potom prejel, preštej kapljice potu in krvi, koliko jih je na tem potu pretočil! Vse to je on prenašal s potrpežljivostjo in vdanostjo v voljo božjo, da bi trpel za našo ošabnost. O, poglej na ta sijajen zgled in potem se vprašaj: Kje pa je moja ponižnost, moja vdanost v voljo božjo ? Kje je naša pokorščina, naša potrpežljivost, če nas zadene kaka nesreča, ko bi se morali pokoriti roki Gospodovi? Ali ni ravno ponižnost ona čednost, katere vsem primanjkuje bodisi že visokim ali pa nizkim, revnim ljudem ? Ali se ne boji vsakdo pripoznati svoje slabosti, svoje revščine? Ali ne vidimo, da se ves svet baha, koliko zna in koliko ima? Koliko jih je, ki mislijo, da so več kakor drugi, ker več imajo, koliko se jih našopiri, da jih gleda in občuduje svet, pri kolikih vzkipi jeza, če se jih ne počasti tako, kakor se jim zdi. In kako je z našo ponižnostjo, kadar se zmrači, stemni nebo našega življenja, če nas zadene kaka nesreča? Seveda se človek rad vda volji božji, če ga Bog poviša, če mu pošlje premoženje, če mu podeli zdravje. Toda, če vidi modri Bog, da to ni dobro za večnost njegovo, in mu veli: Stopi dol z viso-čine svoje časti med revne, nizke ljudi; če zapove: izgubi svoje premoženje in uči se, kako grenka je revščina; če ukaže: rože na tvojih licih naj izginejo, — naj se prikaže smrtna polt; Če pravi: položi svoje truplo na smrtno posteljo v najboljših, najlepših letih, da spoznaš, da imam jaz vso moč — o, kakšna je tvoja ponižnost! Le malo jih je, ki se vdajo. Z očenašem, kjer pravijo: »Zgodi se tvoja volja!" jih na tisoče neresnico govori, in mnogi celo mrmrajo zoper voljo božjo, kakor da bi hoteli Boga ustaviti pri njegovem ravmnju. O neumneži, ki ne vidijo, da jih ravno v tem Bog izkuša v njihovi ljubezni! Zaraditega prenašajmo v ponižnosti vse nadloge, priznajmo svoje slabosti iz ljubezni do tistega, ki je pokoren do smrti na križu. Njemu, kateri pade zaradi naših grehov pod križ, obljubimo, da nikdar več ne pademo v svoje prejšnje strasti, njemu obljubimo, da bomo s solzami kesanja očistili svojo dušo, obljubimo, da se bomo odslej naprej tesneje oklenili njegovega križa.
II. Sedaj pa obrnimo svoj pogled na oni žalostni prizor, ko sreča Jezus svojo mater!
Na razvalinah nekdaj cvetočega mesta Jeruzalema in prekrasnega tempeljna je sedel žalostno tožeč prerok Jeremija. Tempelj, ki je veljal za čudež sveta, mesto, katerega kras in veličastvo je bilo nczrekljivo, je ležalo v prahu. Zato je tožil Jeremija: „Komu, naj te primerjam, hči Sijonska, kajti velika je tvoja bolečina kakor morje!“ Prišel je pa čas, ko se je slišal še žalostnejši glas. Ni bil glas, ki bi objokoval krasoto mesta in tempeljna, ampak objokoval je najpravičnejšega, najsvetejšega človeka, ki je bil tempelj živega Boga, namreč Kristusa. Kakšna bolečina je presunila srce preblažene Device, ko je videla, da so hudobneži položili roko na njenega Sina. Komu je bila enaka ta bolečina? Ali ne neskončnemu morju, v katerem se vse reke in potoki spremenč v grenko vodo? Ko je prišla odločilna ura, da je imel Jezus trpeti, je prišla njegova mati v Betanijo. Tukaj je prebivala zadnje dni. Tjekaj je pa prišel učenec sv. Janez, da bi ji sporočil, kaj se je z Jezusom zgodilo. Česar se je že dolgo bala, kar je že delj časa v srcu nosila, to se je danes izpolnilo. Meč bolečin se ji je sedaj globoko vsadil v srce. Toda ona ni obupala, ampak hitro se je napotila v Jeruzalem; prišla je tje; in tukaj se prerije skozi množico, kjer ugleda svojega Sina pod težo svetega križa. Kakšno snidenje! Kako je moralo to presuniti srce Jezusovo, ki je edini poznal velikost ljubezni, s katero je njega ljubila, občutil je torej on vse bolečine svoje matere. Predstavi si ti, da bi tvoja mati zaradi nesreče, ki je pa tebe zadela, bila polna žalosti, da bi ona pretakala solze zaradi tebe, in bi jo ti videl v tej globoki žalosti, ali ne bi ta pogled tudi tebe presunil ? Ali te ne bi to bolj bolelo, kakor če bi sam trpel? Tako in neskončno bolj je trpel Jezus pri pogledu na svojo žalostno mater. In kdo bi mogel popisati bolečino, katera je presunila srce Marijino? S kako ljubeznijo ga je ljubila! Kako se je že takrat za njegovo življenje tresla, ko mu je pretil Herodov meč! S kako skrbjo ga je vzgojila! Kako srečna je bila poleg njega celih 30 let! Kako je z njim prenašala vse veselje in bolesti! Kakšno zaupanje in kakšna ljubezen je vladala v družini v Nazaretu! In poleg tega je bila njena ljubezen do Jezusa čeznaturna, nebeška. Saj je vedela, da je njen Sin dar božji, da ga je spočela od sv. Duha, da je Odrešenik vseh ljudi! Kako lep je bil čas, ko je slednji dan slišala toliko zlatih naukov iz njegovih ust, čas, ko je šla slava o Jezusovem imenu in njegovih čudežih po vseh krajih. Čim večja je torej bila njena ljubezen do Jezusa, tem globočja je bila njena žalost, ko je videla,
da so ga izročili največjim sovražnikom, da ga peljejo po cesti kot največjega hudodelca. Prišel je tisti čas, o katerem je prerokoval Simeon: „Tvojo dušo bo presunil meč bolečin!" Da, te besede je videla izpolnjene bolj grozovito kakor si je mislila. Materina ljubezen ji pa pomaga, da ne beži stran od njegovih bolečin, ampak ostane pri njem, ki je njeno največje veselje. Veselila se je ž njim, ko ga je ljudstvo slavilo, kako ga naj zapusti, ko trpil Ona ne ume, kako ti, človek, bežiš od kraja, kjer bi lahko trpečemu človeku pomagal, ona ne pozna tvojega strahu, ko bežiš od človeka, ki je pomoči potreben. In kako je prenašala Marija to bolečino, katera je napolnila njeno srce pri pogledu na Sina? Njene ustnice so sicer blede, njene oči so mokre, njeno koleno se šibi; toda ona trpi tiho in molčeče. Neomahljiva vera v voljo božjo in trdno zaupanje v božjo pomoč jo je držalo kvišku. Tukaj vidiš moč materinske ljubezni, tukaj spoznaš, kaj more mati storiti, tukaj vidiš, kaj naredi trdna vera, neomahljivo zaupanje! Nobene ožje vezi ni na svetu, kakor ona, ki veže srca otrok s svojimi starši. Četudi izgine morda marsikaka čednost tekom časa, četudi sin ali hči še tako globoko pade, ljubezen do staršev, zlasti do matere, vedno ostane. In kakor nekdaj v starih časih, tako pravi še dandanes pregovor: „Oko, katero očeta zaničuje, katero mater prezira, tako oko naj krokarji izkljujejo in orli požro!" — In vendar jih je veliko, kateri svojim osivelim staršem odreko podporo in pomoč. Mi vidimo otroke, ki so brez srca, če njihova mati zastonj pretaka radi njih solze žalosti. Mi vidimo podivjane ljudi, ki padajo v vse pregrehe, katerim ni nič na tem, da postaja glava njihovega očeta vedno bolj siva. O, s kakšnim čuvstvom morejo taki otroci moliti k svojemu nebeškemu Očetu, in s kakšnim pogledom se morejo ozirati k strogemu sodniku, ko bodo vendar njihovi lastni starši prvi tožniki, medtem ko bi morali biti njihovi zagovorniki! Hvala Bogu, da takih ljudi ni veliko na svetu! Kajti v vsakem človeškem srcu biva čuvstvo, ki mu vedno očita kakor pekoča vest njegove grehe. To je spomin na dobro krščansko mater. V njenem naročju smo preživeli prve svoje ure, v njenem očesu smo našli prvo tolažbo, in ob njeni roki smo naredili prve korake; ona je čula pri naši postelji, njen duh je šel za nami v daljne kraje, njena molitev nas je spremljevala. O, kdo bi mogel zmeriti materino ljubezen? Kdo pa tudi hvaležnost, katero smo mi njej dolžni?
In, glejte, tej materi se imamo zahvaliti samo za to življenje, 'ki je polno težav in bridkosti. Toda vsi imamo še eno skupno mater neizmerne vrednosti, ki nas ljubi in varuje. Tudi bolečin le matere ne smemo pozabiti, katera je morala toliko prestati, da nas je rešila. Še sedaj je ona tolažnica žalostnih, pomoč kristjanov. Ona je mati vseh kristjanov, ker je mati Odrešenikova!
Zato kličemo k tebi, zapuščeni otroci Eve, ti naša nebeška priprošnjica! Obrni k nam svoje oči, varuj nas s svojo ljubeznijo, stoj nam na strani v bridkosti in izkušnjavi, da bomo izkušani po bridkostih tega sveta, vredni večnega plačila v nebesih. Amen.
Ivan Baloh.
Priložnostni govori.
Mladeničem — Marijinim družabnikom.
<Govor mladeničem ribniške doline pri Novi Štifti dne 9. oktobra 1904.)
Kdo je ona, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izvoljena kakor solnce, strašna kakor urejena vojsk na truma?	Vis. pes. 6, 9.
Pozdravljeni, mladeniči, v taboru Marijinem! Nova vojska se *bira: slovenski mladeniči gredo pod zastavo Marijino na vojsko •zoper svet in satana. Mladeniči pri Mariji, vojaki okoli svoje Vojvodinje, sinovi okoli svoje Matere, pozdravljeni! — Tako nekako vas je pozdravil pred par meseci na slavnih Brezjah slavnostni govornik. In z istimi besedami vas tudi jaz danes pozdravljam in vam kličem: Mladeniči iz ribniške doline, kot vojaki Marijini in sinovi v taboru Marijinem, pozdravljeni!
Živo nam je še v spominu dan 4. julija tega leta! Živo nam je še v spominu, kako navdušeno smo pohiteli tisti dan daleč gor na Brezje k Materi svoji, k svoji Kraljici, k svoji Vojvodinji m k Pomočnici svoji; in videli smo jo, ž njo smo govorili, njo smo prosili pomoči! Živo nam je še v spominu, kako slovesno smo se takrat posvetili Mariji! Živo nam je še v spominu, kako Prijeten dan je bil, ko nas je bilo toliko število pri Mariji, toliko mladeničev, toliko vojakov, toliko junakov, da kaj takega Marija, naša Vojvodinja, še ni videla na slovenski zemlji! Živo nam je še v spominu, kako se nam je širilo srce ljubezni in navdušenja za Mater Marijo! — D&, ta prekrasni dan, dan, ko so se slovenski mladeniči slovesno, javno, pred vsem svetom posvetili in poklonili
svoji Kraljici Mariji, ta dan je bil vesel dan za našo nebeško* Mater, ta dan je bil dan ponosa in časti za našo slovensko domovino, ta dan je bil zveličaven dan za naše mladeniče! Saj smo za te mladeniče vsi skupaj tako goreče klicali proti nebu:
„Mati na Brezjah, usliši zveste sine:
Bodi Kraljica naše domovine, naše mladine!'
Kaj pa je bil za nas ta dan, 4. julij 1.1904.? Kaj pa je bil ta dan za nas Ribničane, Sodražane, Dolenjce, za Laščane tam za hribom, za Robce, Poljče in Stružane z Gregorci, kaj je bil za naše Potočane ? Za nas, mladeniči, ta dan ni bil samo dan milosti, dan Marijinega posvečenja, dan navdušenja, dan veselja, ne; ampak za nas je bil ta dan tudi dan časti, dan slave! Pri Mariji in po Mariji smo našli čast! Kako nas je vse z veseljem pozdravljalo, kako prijazno sprejemalo! Saj se nas je nad 600 iz naše dekanije oni dan posvetilo na Brezjah Mariji! Še enkrat poudarjam: mladeniči, pri Mariji in po Mariji ste našli svojo čast!
Trije meseci so minili od tistega slavnega dne! In danes f Danes smo zopet pri Mariji, zopet vojaki pri svoji Vojvodinji, zopet sinovi pri svoji Materi. Pred tremi meseci smo bili na Brezjah pri Mariji Pomočnici, danes pa pri Novi Štifti pri Mariji Vnebovzeti! Da, po Mariji Pomočnici hočemo tudi mi biti v nebo vzeti! — Slovenski očetje in matere, ribniški očetje in matere, naši očetje in naše matere, mi vam povemo, da smo kot vaši sinovi pri Mariji, in kot vaši sinovi tudi nekdaj hočemo priti do Marije! Prosite za nas Marijo, da ta sklep nikdar ne omahne v našem srcu; prosite, saj smo vaši sinovi! — Ti, o Marija pri Novi Štifti, čuj danes pri svojih nogah naše posvečenje, čuj našo obljubo, čuj prisego naše zvestobe! Dokazati ti hočemo danes, da smo vredni časti, ki smo jo uživali pri tebi na Brezjah. Kot tvoji vojaki smo prišli danes zopet k tebi in prišli kot tvoji sinovi!
Kaj pa moramo mi, mladeniči, storiti, da bomo res pravi Marijini vojaki in pravi njeni sinovi, to hočemo danes razmotriti ob vznožju svoje Vojvodinje in Matere, obenem pa jo prositi, naj ta ogenj navdušenja vedno neti v naših srcih. Pa ne samo mi, ampak tudi naši očetje in matere, naši bratje in sestre bodo z nami danes klicali:
.Mati pri Novi Štifti, usliši zveste sine:
Bodi Kraljica naše domovine, naše mladine!'
I. Kdo je ona, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja, lepa kakor luna, izvoljena kakor solnce, strašna kakor urejena vojskina' truma? Tako povprašuje svetopisemski pisatelj v visoki pesmi. Kdo je ona Vojvodinja? Mi jo poznamo, — Marija je! Da, ona prihaja kakor urejena vojskina truma. Pa rečem še več! Marija danes ne prihaja več sama, ampak ona s sabo tudi vodi dobro urejeno vojskino trumo! Zato se je vse boji: hudobni duh pred njo trepeta; zalezoval je sicer njeno peto, peto Vojvodinje, a pičil je ni, zmagala ga je. Letos pa slovesno slavimo slavno njeno zmago. Tudi hudobni svet se skriva pred njo, sram ga je te zmagovite Vojvodinje! Svet vidi, da Marija danes prihaja z dobro urejeno in vedno številnejšo vojsko! Mladeniči moji, ali imam prav, če rečem: „Vojaki v tej dobro urejeni Marijini vojski — ste pa vi?“ Nihče mi ne odgovori na tem svetem kraju, a jaz si vendar upam reči: „Da, Marijini vojaki ste vi!“ Vprašal bi vas samo: Ali boste dobri, hrabri vojaki? Ali boste vojaki, ki se nikdar ne boste bali pred vsem širnim svetom priznati: Jaz sem vojak v vojski Marijini, ki se ne plašim, če se mi tudi ves svet posmehuje, če me ves svet zaraditega prezira, če me ves svet, sprideni svet, zaničuje ? Ali boš povsod pokazal, da si pod Marijino zastavo krščanski vojak, ki se nikdar in nikjer svoje vere ne sramuje? Da, takih vojakov potrebuje Marija v svoji vojski; Uskokov, poturic, strahopetnežev ne potrebuje.
Mi pa hočemo vedno javno pred svetom pokazati, da smo vojaki Marijini; in sramotno bi bilo za nas, ako bi se sveta, hudobnega sveta, spridenega sveta, ničvrednega sveta, grešnega sveta, zavrženega sveta zbali in bi ne hoteli pokazati, kateri je naš stan! Sramotno bi bilo, ako bi mi kot mladeniči vojaki, kot Marijini vojaki v vojski zoper hudičevo trumo, ki se vlači po tem svetu, ki dere semtertje in pustoši tudi po naši dolini, sramotno bi bilo, pravim, ko bi mi v tem boju vrgli orožje od sebe in bi postali uskoki v vojski sovragovi! Ne, to se zgoditi ne sme, to se tudi zgodilo ne bo!
Toda, žalibog, le preveč je takih žalostnih uskokov tudi med našimi mladeniči. Marsikak mladenič bi morda rad živel krščansko, pa se boji, češ, „kaj bodo pa drugi rekli?" Marsikak mladenič bi rad večkrat prišel k sv. zakramentom, vest sama ga sili k temu, pa zopet strepeta, češ, „drugi se mi bodo smejali"; marsikak mladenič bi rad stopil pod Marijino zastavo, rad bi bil Marijin vojak in sin, mati ga prosi, oče tega želi, sestre ga vzpodbujajo,
pa se zopet boji, češ. „potem me nihče več ne bo pogledal/ Ha, mladenič, ti se bojiš? ti se sramuješ? Vedi, da se sramuješ svojega dostojanstva, svoje častil Sramuješ se svojega vzvišenega stanu!
Nobenemu človeku se ni treba sramovati svojega stanu! —Če vprašam dninarja: »Kakšen je tvoj stan?“ mi takoj odkrito odgovori: »Jaz sem dninar/ — Če vprašam vojaka po njegovem stanu, mi takoj odvrne: »Jaz sem vojak/ — Če vprašam čevljarja po njegovemu stanu, mi gotovo ne bo zatajil svojega stanu. — Noben pogan se ne sramuje svoje vere; on priznava, da pripada tej ali oni vrsti poganstva, in je nato ponosen; noben Jud ne zataji svoje vere. Turki in krivoverci vam bodo takoj povedali, kaj da so. — Ko sem služboval na Notranjskem nekje, so bile poleti v dotični župniji vojaške vaje. Za časa vojaških vaj je pred cerkvijo pod starodavno častitljivo lipo neki Turčin kuhal vojakom črno kavo. Nekega dne grem mimo njega obhajat, in ženske so pele za Najsvetejšim. Nekaj časa se je mirno držal, ko pa nekoliko odidem, je jel vpričo vseh pričujočih trditi, da naša vera ni prava, ampak prava je edino njegova turška vera. On se torej ni sramoval svoje vere, in to sredi med kristjani!
Kje pa nahajam one, ki se sramujejo svoje vere, ki se sramujejo vsaj javno pokazati svoje versko prepričanje ? Med katoliškimi kristjani, predvsem med katoliškimi mladeniči jih nahajamo v obilnem številu. Da je tako, je, žalibog, žalostno. Toliko se dandanes govori o prostosti in neodvisnosti; vsakdo se otresa vezi, ki se jih pa otresti ne more. Prostost, mladenič moj, prostost zahtevaj tudi z ozirom na versko življenje, da ne boš trepetal pred vsakim zemskim črvičem, pred vsakim sprijenim tovarišeml
Kdo pa si ti, dragi mladenič? Mož hočeš biti in takoj se razjariš, če ti kdo le nekoliko pozabavlja. Pokaži tudi moža, kadar velja pokazati svoje versko prepričanje! »Ojunači se in bodi mož,“ ti pravi sv. pismo. — Kdo si? Katoliški kristjan si, služabnik najvišjega, ki nosiš ime po svojem Bogu Kristusu. Ojunači se in bodi mož, bodi res kristjan! — Kdo si? Otrok božji si, ki v resnici moreš moliti: »Oče naš, kateri si v nebesih"! Večni Bog na nebeškem prestolu je tvoj Oče, Jezus Kristus, božji Sin, tvoj brat; ti sin nebeškega Kralja. Nezaslišano je, da bi se kraljev sin sramoval svojega rodu. Ne, ne, otroci nebeškega kralja se tudi .ne smejo sramovati svojega rodu pred celim svetom. Ojunači se
in bodi možl — Kdo si? Vojak Marijin, torej dostojanstvenikr Sram ga bilo, kdor se sramuje svojega krščanskega dostojanstva!
Pred kom pa se sramuješ? Sramuješ se pred ubogim,, ničevim človekom. Blaženi Klemen Dvorak je hotel nekoč imenitnemu gospodu pokazati, kaj je človek. Sklone se, pobere s ceste nekaj prahu in mu ga pokaže v obraz. „Poglejte," pravi, „to je človek: pest prahu!“ In pred tem prahom ti, vojak Marijin, trepetaš, češ, kaj bo rekel ? — Pred kom se sramuješ ? Pred nespametnim človekom, ki ne ve, čemu živi na svetu; pred grešnim človekom, ki bo skoraj gotovo hrana peklenskega ognja; ti trepetaš pred preklinjevavcem, pred nečistnikom, pred goljufom, pred ponočnjakom, pred pijancem, pred spridenim tovarišem! Ti trepetaš pred onim, ki mu je tvoje življenje ogledalo, katero mu. kaže, kakšen bi moral biti tudi on sam in kakšen ni! Ne trepetaj, mladenič moj, pred temi zavrženimi ljudmi, to ni zate kot vojaka Marijinega. Saj veš, da nate gleda ves pošteni krščanski svet in tvoje pošteno življenje odobrava. Torej, „ojunači se in bodi mož!“
Da, mladeniči, bodimo kot dobro urejena vojska Marijina, in rečem vam: Ne boste se vi bali sveta, ampak svet se bo bal pred vami. Saj je že sama vaša Vojvodinja Marija »strašna kakor urejena vojskina truma.“ Kadar vas vidi svet, ne trepetajte pred njim, ampak svet naj trepetaje vpraša: Kdo so ti„ ki prihajajo strašni kakor urejena vojskina truma?
II. Pa — predragi mladenič, vojak Marijin, v Marijini vojski ne smeš biti le vedno novinec, ki je vojak le po imenu in z dobro urejeno vojskino trumo nit korakati ne zna; ne, postati moraš višji, ki po pravici nosi zaslužno svetinjo,— biti moraš dober Marijin sin!
Neki mladenič iz dobre krščanske rodbine je živel v dijaškem zavodu v Rouenu na Francoskem. Bil je zelo nadarjen, priden in prvi v svojem razredu. Posebno pa se je odlikoval po angelski nedolžnosti, ki ga je delala posebno prikupljivega. Ni bil Še pri prvem sv. obhajilu. Nepopisno veselje je navdajalo njegovo srce, ko se je bližal presrečni dan prvega sv. obhajila. V tistem zavodu pa je bila navada, da so prvoobhajanci svoje dobre sklepe napisali na papir, ki so ga potem dali shraniti svojemu predstojniku. Naš dobri deček je napisal samo en sklep: »Jaz obljubim," tako se je glasil njegov sklep, „da svoje b?le ovratnice, ki jo nosim pri prvem sv. obhajilu, ne bom preje nikdar odložil, dokler ne padem v prvi smrtni greh." Predstojnik se je začudil nad tem sklepom, in mati dečkova ga je bila tudi vesela. Deček izvrstno konča svoje šole in še vedno nosi belo ovratnico, zakaj niti ene
nedelje še ni izpustil, da ne bi bil pristopil k sv. obhajilu, in to ga je varovalo smrtnega greha! — Tudi ti, mladenič moj, si to dobro zapomni, če hočeš biti dober Marijin sin! — L. 1870. je bil naš znanec v nemško-francoski vojski. Tudi tukaj je šel vsako nedeljo in vsak praznik k sv. obhajilu. V januarju 1. 1871. je bila silno huda bitka; 200 Francozov je bilo deloma ubitih, deloma ranjenih. Vojaški duhovnik obiskuje ranjence in pride tudi k našemu mladeniču, ki ga je krogla smrtno zadela. ,Prečastni gospod," pravi naš vojak s prijaznim nasmehom, „jaz se ne zavedam nobenega smrtnega greha; lahko mi podelite sv. popotnico. Potem pa imam še eno prošnjo do vas. Glejte, tu imam neko belo ovratnico. Ko bom umrl, prosim, pošljite jo moji materi in ji pišite, da sem jo nosil do smrti, zvest svoji obljubi. Povejte ji, da je nisem z ničemur drugim omadeževal, kot s svojo krvjo, ki sem jo prelil za svojo domovino!"
Mladeniči moji, vojaki Marijini, ali ste čuli? Tudi vi imate znamenje, vi imate svetinjo Marijino, ki priča, da ste Marijini sinovi. Glejte, da je ne izgubite; glejte, da vam nihče drugi ne vzame tega odlikovanja, kakor smrt! Glejte, da boste tudi vi morda umirajoč v tujini lahko rekli: „Pošljite to svetinjo po moji smrti moji materi in povejte ji, da mi je nič ni moglo vzeti, vzela mi jo je samo smrt!" — O blagor mladeniču, ki bo ležal na mrtvaškem odru, pa bo njegove junaške prsi krasila svetinja Marijina, odlikovanje Vojvodinje! Mi se mu bomo spoštljivo odkrili in dejali: „Padel je v vojski Marijini, čast mu! Duši njegovi pa večni mir pri njej, ki ga jev vojski vodila! — Blagor tudi zemski materi in očetu, če bosta kdaj videla mrtvega svojega sina okrašenega s svetinjo Marijino; s potolaženim srcem bosta lahko s svojega očesa obrisala bridko solzo, češ, sa' \e padel kot vojak Marijin in padel kot njen sin!
Ako pa se hočeš, mladenič predragi, pokazati zvestega sina Marijinega, ki zasluži, da ga krasi odlikovanje nebeške Kraljice, potem pa se boj treh grdobij, ki onečaščujejo vojaka in sina Marijinega! Prva je pač — pijanost. Po Mariji povprašuje svetopisemski pevec: „Kdo je ona, ki prihaja kakor vzhajajoča zarja?" Njej podoben, mladenič, moraš biti tudi, če hočeš biti vreden njen sin. Visoko na nebu se prikaže zarja ob jasnem jutru. Jasne glave, treznih misli povzdigni tudi ti svojega duha proti nebu, proti svoji Materi! Kako bo nji podoben oni, ki pogosto v pijanosti meri cesto od roba do roba, se valja po blatu, še nižje misleč nego žival? Kako bi se tak mogel imenovati sina Marijinega, ki s pijanostjo ponižuje sebe in dela nesrečne druge?
Mladeniči moji, pijan vojak ni vreden, da bi nosil vojaške škornje, nikari pa svetinje 1 Pijan mladenič ni vreden, da bi nosil Marijino vojaško odlikovanje!
Drugo, Česar naj se mladenič varuje kot strupenega gada, pa je ona grdobija, ki je zvesta tovarišica pijanosti, menim — nečisto grdobijo. Kjer se pri mizi nezmerno pije, tam se nečistost za pečjo greje. — „Kdo je ona, ki prihaja lepa kakor luna?“ O mladenič, to je tvoja Mati, — in ti hočeš biti njen sin! zato bodi tudi ti čist kakor luna, čist kakor tvoja Mati Vojvodinja, Od Boga samega je preklet nečisti greh, in dočim Gospod Bog zaradi nobenega drugega greha ni pokončal človeškega rodu, pokončal ga je z vesoljnim potopom zaradi nečistosti in zaradi nečistosti človekove se je „kesal, da je človeka ustvaril". Mladenič moj, vojak Marijin, Marijin sin, — kako nesrečen bil bil, ako bi tudi tebe kot sina Marijinega preklel sam tvoj — nebešk Oče! Kogar pa Bog prekolne, ta ne more biti sin Marijin!
In nazadnje? „Kdo je ona, ki prihaja izvoljena kakor solnce ?“ Da, izvoljena kakor solnce, ki sveti podnevi, ponoči pa se skrije. Mladenič, ali ne boš storil tako tudi ti? Delaj podnevi, a ponoči se skrij! Zakaj ponočevanje je grdo, nepošteno, sramotno, kar vse ne pristoja Marijinemu sinu! — Kranjski zgodovinar Valvazor pripoveduje v svojih knjigah staro kranjsko pripovedko, ki veli, da ponoči hudič polhe pase, jim žvižga ter jih s svojim bičem semintje goni. Naslikano ima tudi prav zanimivo in smešno podobo, ki kaže hudiča kot pastirja in gonjača polhov — v zelenih hlačkah menda in v rdečem jopiču. To mi hodi na misel, kadar slišim krokati ponočnjake, da jih sam satan goni okrog kot svoje sužnje in hlapce. — Mladenič, ki imaš podnevi Marijo za svojo vojvodinjo, kako boš mogel ponoči imeti za svojega vodnika samega satana? Tega menda storil ne boš, saj hočeš biti vojak Marijin, hočeš biti Marijin sin!
Končam! Delavnih, čistih, treznih mladeničev si želimo, s takimi si upamo občevati, s takimi govoriti. Takih vojakov nabira Marija, taki mladeniči naj gredo na nabor za vojsko Marijino, taki mladeniči naj se imenujejo sinovi Marijini. Nedolžnost, poštenost, dostojnost, treznost, čistost, značajnost, to bodi vaša vojaška obleka. Treznost posebno in čistost in dnevno delo pa naj bodo vaše tri zvezde. Za plemenitejše vzore se poganjajte kakor so pa ponočevanje, razgrajanje, nečistost, pijanost in tem
podobni. Potem boste sami zase krepki, krepostni in jaki, obenem pa tudi krepka obramba zoper sovražnike Cerkve in domovine naše. Taki mladeniči boste delali sebi čast, čast svoji domovini,, čast svoji Materi Mariji. Taki mladeniči boste otirali svoji materi bridke solze z njenega velega lica. Taki mladeniči boste nekdaj postali pravi možje, pravi generali v vojski Marijini! Taki vojaki boste nekdaj dobili tudi dobro pokojnino v večnosti! In v ta namen še enkrat prav goreče prosimo:
.Mati pri Novi Štifti, usliši zveste sine:
Bodi Kraljica naše domovine, naše mladine!*
Amen.	Anton Skubic.
Pogled na slovstvo.
„Nimm und lies!“ Ervvagungen liber den Geist des Christentums im zvvanzigsten Jahrhundert. Von Ansgar Albing, (Monsignore Dr. von Ma-thiesi. Fr. Pustet. 1908. 8°+368. — K 2 76, vez. 3’60. — Dvajseto stoletje ima nešteto socialnih programov in splošno koristnih podjetij, načrtov za bodočnost in struj, ki obsegajo svet, a ga deloma tudi razdirajo. Ali je pa dvajseto stoletje s tem izgubilo krščanske dobrine in vrednote? Mar vsled napredka in pridobitev novega časa ne moremo živeti kot katoliški kristjani? Morda je pa baš sedaj prišel za nas pravi in ugoden trenutek, da zavedno in energično nastopimo za svojo katoliško vero in s tem dokažemo svetu, da lahko prav dobro vplivamo v Kristusovem duhu na sedanje kulturno gibanje?
Na ta resna in važna vprašanja odgovarja znameniti in prosluli pisatelj— konvertit v imenovanem delu, kjer je zbranih 31 temeljitih, v krasnem slogu pisanih člankov najaktualnejše vsebine, kakor o .kulturnem boju*, o .napredku in krščanstvu*, .krščanskem verskem pouku*, o .pomenu religioznih idealov* i. dr.
Iz vseh člankov zveni neizpodbitno prepričanje, da so temeljna vprašanja vsakega družboslovja v najožji zvezi s fundamentalnimi krščanskimi resnicami in da je vsled tega tudi znanstvena rešitev socialnega vprašanja bistveno odvisna od tega, kako se uglobimo v .zveličavno vedo*.
Po celi knjigi veje tako pristni krščanski duh, da v resnici zasluži svoj prisrčni in vabljivi naslov; z ozirom na globokost in jedrnatost umetniško nanizanih misli bi pa mi rajši rekli: .Vzemi in — meditiraj!*	K.
Glasba.
Štirinajst božičnih pesmi za mešan zbor. Zložila P. Angelik Hribar in P. Hugolin Sattner. Drugi pomnoženi natis. Cena partituri 2 K, vsak glas 50 vin. Založila Katol. Bukvama v Ljubljani. To so pesmi, ki se ne bodo le hitro udomačile po naših korih, ampak se jih bode ljudstvo rado oprijelo; saj te melodije teko tako naravno in preprosto, veselo in ljubko, da ne morejo ostati brez vtisa. Večinoma pri vseh teh pesmih se menjavajo soli (s spremljavo orgelj) in zbori — nekaj karakterističnega za vse naše božičnice. Kompozicija je tako lahka, da tudi slabši zbori ne bodo imeli težav pri pouku, spremljava je silno preprosta, le zadnja, 14. pesem zahteva vsaj srednje spretnega organista. Naj bi ne bil noben kor brez te zbirke!	Z.
Založba .Katoliške Bukvarne*.	Tisk .Katoliške Tiskarne*.
Odgovorni urednik; Alojzij Stroj.