424
Vrtec lepoznanski.
Zaklad na Hudem polji.
Golak je vrh najviši kedanjih Belih gor, Pod njim na vzhodnji strani ravnina, polje skor;, Kmet ,,Hudo polje^* pravi jej še današnji dan, In ne stori stopinje na njo, če ni prignan.
če prašaš ga: Kaj plašiš ravnine krasne se? Pokaže grobljo s prstom, rekoč: Te strah me je^ Na njej v slednjem ščipu, če jasne so noči. Velika, bela žena zamišljena sloni.
Pred njo je prt razgrnjen, na njem srebra, zlatd,,
Da ž njima otovoril bi konja petkrat dva;
Pa veš, da dotakniti se ju le tisti sme,
Ki^ kaj pohlep, zavid je,  še čisto nič ne ve.
Gorj^ mu pa, ki ena teh strast mu v srci tli, In bliža se zakladu, ki ona ga suši, Pohlevna, krotka zdajci postane srden zmaj, Ki mahoma požre ga, če ne zbeži nazaj.
Glej! tam nad Mrzlo rupo, kjer pustih podrtin Več ko desetkrat sto let ovija se bršlm, Je grad bil, lep in trden, lastnik njegov bogat^ Da para bi mu hodil zastonj po svet' iskat.
Pod gradom pa je bila lesena kočica, V njej vdova zapuščena in otročiča dva; Pred njo vrtiček, da bi ti ga zakrila dlan, Za njo pa hlevec, kozi edini se tesan.
Pri tem imetji, vem, da si misli marsikdo, Je pač pogosto vsega družini manjkalo ; Al skrinja hrane polne, po koči  čedno vse, Pričuje,  da nobeden ne ve, kaj reva je.
Grajščak v zidovji svojem si belil je glavo, Kje jemlje  vdova hrano,  vse drugo tak lepo; Vrtiček iuo koza, če še po sreči gr^, Ne neseta jej  tega, mož modri dobro  vž.
En dan gredoč iz gozda pred vdovo postoji, Jej vošči srečo, ter jej  omeni, da želi Izvedeti, kje vendar zakladi jej  cveto, Da brani reve sebe in svoje vse lahko.
In ona, ki pohlepa, zavida ne pozna, Pove iz srca rada, kje je dobrotnica, Ki jih tak brhko hrani, in  to že mnogo let, Da hranjenim se čudi prav ves ondotni svet.
Na Hudem polji, pravi, vam groblja znana je, Sicer je druge strah je, al mene nikdar ne; Tje grem o slednjem ščipu, in to ob polnoči, Poprosit bele žene, ki tam na njej sloni.
Prijazna mi da vselej  al srebra al zlat4, Ker ve, da ga bo treba do ščipa druzega; Tam mi cveto zakladi^ in to že mnogo let, Da branim reve kočo, in čudi se mi svet.
Ko slepec bi spregledal, bi bolj vesel ne bil, Mim tega bogatina, da je iz nje izvil. Kar davno že in hlepno je želel vedeti, In mu ni dalo spati že toliko noČi.
Nemiren se sprehaja pred gradom drugi dan, Ko jame se mračiti,  strmi pa v ono stran, Kjer v^, da izzad hribov mu prisijalo bo Cez neke ure ščipa srebernega kolo.
Ko vse vse mu prisije, in svitle so steze, Nevtegoma napravi se h groblji, ino gr^ Tak urno, da bi menil, da nese ga vihar. Ker se boji muditi, in bo dvanajst lih kar.
Prispevši na ravnino zagleda kupa dva, Ki se ko dva plamena ponoči svetita. Da eden zgol srebro je, in eden pa zlato, Ko stopi malo bliže, razloči prav tanko.
Ko misli: dva koraka, in ves zaklad je moj, Zavpije bela žena: Predrzni grabež, stoj! In ko zapazi, da je postala srden zmaj, Ki žuga va-nj se speti, spusti se v tek nazaj.
Napne vse sile, teče, kar ga nog^ nes6, Za njim pa zmaj srditi, ko lovec za zverjo; Pa vem, da bi do grada pritekel živ ne bil, Ko ta blesk svita zmaja ne bil bi ukrotil.
Za mizo bega spehan in gi'oze zvit sedi; Vesel da vidi solnce , ki čisto prisveti, Zaklinja in roti se,  si vošči vse gorje, Če še kedaj po mraku spod svoje strehe gr^.
Kar vdova zadovoljna, hvaležna umrla je, Ga bilo ni, da bil bi tje k groblji upal se, Zato pa žena v miru, če jasne so noči, Pri njej o slednjem ščipu zaklad svoj še suši.
Fr. Svetličič.