106 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
A. Civilno pravo.
a) Določba v notarielni pogodbi o življenski renti, da ima odločevati župan o vprašanju, ali je uživalec rente upravičen oditi od dajalca rente radi slabega ravnanja, je  dokazna  pogodba in kakor
taka nedopustna.
Tožnica Jožefa T. je dala tožencema Šimnu in Roži S. 2400 K, ta dva pa sta se ji zavezala, dajati ji vse žive dni življensko rento, obstoječo iz stanovanja, kurjave, svečave, prehrane itd. Ob slabem ravnanju ali slabi hrani smela bi tožnica hišo zakoncev Š. zapustiti; v tem slučaju bi ji morala Š. vrniti ostanek rente glavnice, v kolikor nc bi bila — po določenem ključu — porabljena. O tem, ali je upravičena Jožefa T. radi slabe hrane in slabega ravnanja od zakoncev S. proč iti, odloča po § 3. not. pogodbe končno in neizpodbojno župan domačega kraja. Tožnica zahteva s tožbo 1640 K s prip., ni pa popreje vprašala župana po odločitvi o tem, ali je upravičena hišo zakoncev Š. zapustiti.
Okrajno sodišče je tožbeni zahtevek dilatorično zavrnilo in v razlogih izreklo mnenje, da rešitev vprašanja, ali je tožnica toženca zapustila upravičeno, tožnica sama za-se ne more prepustiti sodišču, ker je na pogodbo baš tako vezana, kakor njena nasprotnika. Tožba je torej predčasno vložena.
Deželno kakor prizivno sodišče v (1. pa je na priziv tožnice prvosodno sodbo razveljavilo in stvar prvemu sodišču vrnilo, vendar odredilo, da naj se postopanje povzame v prvi instanci še le po pravnomočnosti sklepa prizivnega sodišča.
Razlogi.
§ 3. predmetne notarske pogodbe pravi, da smeta toženca Šimen in Roža S., ako bi Jožefa T. radi slabega ravnanja ali slabe hrane odšla od tožencev, — o čemer naj sodi vsakočasni pristojni župan končno in neizpodbojno — za prehrano Jožefe T. vsak dan 50 h od rentne glavnice odbiti, ostanek pa morata po treh mesecih od dne odhoda Jožefe T. plačati. Odločitev glede višine Jožefi T. pristoječega zahtevka do povračila dela rentne
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 107
.glavnice ni odmenjena županu, marveč sodišču. Stvar županova je po vsebini pogodbenih določb le odločitev, ali Jožefa T. mora in spie oditi radi slabega ravnanja ali slabe prehrane od dajalcev živ-Ijenske rente, torej ustanoviti dejstva, ki so bistvene važnosti za odločitev o zahtevku Jožefe T. na povračilo navedene glavnice, ne pa odločitev glede tega zahtevka samega. Predmetna določba torej ne ustanavlja nikake posebne podsodnosti, ne normira nikakega razsodišča, ki bi odločalo o zahtevkih pogodnikov z razsodilom, ampak imela bi le za posledico delitev judikature, ki pa je civilnopradnemu redu tuja. V resnici ni nikaka pogodba na razsodišče, ampak dokazna pogodba, ki odjemlje del pravdnega gradiva sodnikovi kogniciji. Take dokazne pogodbe pa se morajo z ozirom na določbo § 272. C pr. r., ki je javnopravne narave in radi tega ni spremenljiva po dispoziciji strank, označiti za nedopustno. Kadar nastopi pristojnost rednih sodišč glede odločbe o zahtevku, razširja se tista na celo postopanje in ni prostora za zedinjenje strank glede načina izvedbe posameznih delov postopanja in oseb, ki naj imajo ž njim posla.
Dopustnost takega dogovora se niti iz §§ 835. 841, 842, 1056 o. d. z. ne more sklepati, ker v prvih dveh slučajih odloča razsodnik o celem sporu, v slučaju § 1056. pa postane z razsodnikovim izrekom še le bistveni pogoj za nastanje veljavne kupne pogodbe. Iz teh določb obč. drž. zakona se torej ne more sklepati na splošno dopustnost postavitve razsodnika za rešitev posameznih dejanskih vprašanj, ki so merodajna za odločbo o bodočih zahtevkih, pridržano rednemu sodniku. Po § 3. not. pogodbe torej pravdni sodnik ni bil oviran, da izvede od tožnice same predlagane dokaze in ni smel predidoči sklep županov smatrati za bistveni predpogoj sodnikove odločbe glede tožničinega zahtevka.
Vrhovni sodni dvor rekurzu tožencev z odločbo z dne 30. septembra 1913, o. št. R VI 316/13-1, ni ugodil, kažoč na pravilne, po rekurznih izvajanjih neovržene razloge izpodbijanega sklepa in je še poudaril, da tu ne gre za zedinjenje na razsodišče za odločilo o pravicah in dolžnostih, ki pristoje ali slede obema strankama iz določbe § 3. pogodbe, ampak, da se je določil le način usta-¦ novitve d e j s t e v, ki naj opravičijo odhod tožničin iz hiše tožencev, ta ustanovitev pa se mora izvršiti v slučaju pravde po določilih pravdnega reda.
108 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Opomba p r i o b č e v a 1 c a. Na Srednjem Štajerskem je takih pogodeb, kakor gori opisana, na stotine. Ljudje se radi drže odločitve županov in marsikako pravdo je županov izrek preprečil. Vrhovnega sodišča razsodba ni baš socialna in za bodoče pravo se vsekakor preobrat že pripravlja. Tako se da pač sklepati iz vladne predloge k zakonu o zavarovalnih pogodbah; kajti v § 12. predloge stoji, da se smeta pogodnika dogovoriti, da naj določijo višino zavarovalčcvih dajatev od obeh strank postavljeni izvedenci. Dr. M. D.
b) Hrvatski jezik I kod kotarskih sudova u Trstu.
U opseg C. kr. višeg zemaljskog suda u Trstu spada: Trst, Gorica i Istra. Stoga je slovenski jezik prepusten u sve sudove u Trstu, kao i talijanski, i njemački, premda nema njemačkog življa. Hrvatski jezik je takodjer pripušten, osim kod kotarskih sudova u Trstu. Malo niže nanestiču zaključak c. kr. zemaljskog suda u Trstu, kojim se mora i hrvatski jezik pripustiti i kod C. kr. kotarskih sudova u Trstu. Pa ne samo. da je radi niže navedenih razloga to opravdano, ali tu je Istra, gdje živi hrvatski narod, koji je i u samom Trstu u tolikom broju, da imade prav to i zahtijevati.
Evo zaključka od 18. decembra 1913, br. R 429/13.
C. kr. zemaljski sud u Trstu kao utočni sud prihvatio je u par-nici Antuna Orlančič od Franja iz Tuliševice br. 61 kao tužitelja zastupanog od odvj. dr. K. Lukeža proti Jakovu Battestin iz Trsta kao tuženika radi plateža K 78 spp. uslijed utoka tožitelja proti zaključku C. kr. kotarskog suda za civ. stvari u Trstu od 5. prosinca 1913 poslovnog broja Cb II 1283/13-1 u nejavnoj sjednici ovaj zaključak:
Udovoljava se utoku, ukida se napadnuti zaključak. ter vračaju se spisi prvome sudu s nalogom, da uputi postupak na tožbu bez obzira na razlog, zbog kolega ju je odbio, te da u konačnom rije-§enju uzme u obzir i troškova ovoga utoka.
Razloži.
Oradjanski parbeni postupnik, koji je sada u kreposti, ne sadr-žava ustanove glede uporabe jezika na sudu. Toga radi moraju se
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 109
obzirom na propis čl. L, stavka 2. zakona, kojim se uvodi gradjanski parnični postupnik, u ovom pogledu uporaviti propisi, koji su dosele u kreposti i osobito pak ustanove sadržane u § 13 občeg. sudskog pravilnika. Po propisu ovog paragrafa občeg sudskog pravilnika imadu se .stranka i njihovi punomočnici u sudu podnesinim služiti jedinim od jezika pokrajina.
Tumačivši strogo ove propise, moralo bi se doči do zaključka, da kod kotarskog suda u Trstu nije dozvoljeno služiti se drugim jezikom, nego talijanskim ili slovenskim, jer je poznato i po zakonu priznato, da u području spomeiiutog suda morajo se smatrati kao jezici pokrajina samo jezik talijanski i slovenski.
Takvo tumačenje pak mora. da se promijeni. vidiv da ukazi ministrstva pravde od dana 15. ožujka 1862 praes. 865 i 20. listopada 1866 praes. 1661, koji ukazi, akoprem ne imadu zakonske krijeposti, moraju pa da služe kao pravilo u pitanju uporabe kod suda u Pri-morju, izričito naredjuju, da u mjestima u području prizivnog suda za Primorje, u kojima stanuje slavensko pučanstvo, imado sudovl ne samo primati podneske u slavenskom jeziku, nego ih takodjer u koliko je moguče i riješavati istom jeziku.
Pod opčim nazivom slavenskog jezika mora se ovdje razumi-jevati i jezik slovenski i jezik hrvatski, i to iz razloga, što je Primorje notorno napučeno stanovnicima koliko slovenske, toliko hrvatske narodnosti, i što i ono vrijeme, kada su bili izdati gore spo-menuti ministrski ukazi pučanstvo budi slovenske, budi hrvatske narodnosti u ovim krajevima nazivalo se opčenitim imenom slavensko, a jezik, kojega je govorilo pučanstvo, bilo je istotako nazvan opčenitim slavenski jezik.
S toga ne može biti nikakve dvojbe, da je sa spomenutim uka-zima ministarstva pravde bila uredjena uporaba toli slovenskog, kolikor hrvatskog jezika te da je s istima bilo naredjeno, da se pod-nesci prikazati u jednom od ovih dvaju jezika kod kojeg suda u Pri-morju nemadu odbiti poradi jezika, u kojem su pisani, nego da se imadu primati bez prigovora i po mogučnosti i u istom jeziku riješiti.
Ovo tumačenje potkrijepljuje takodjer i okolnost, da se slovenski i hrvatski jezik ne razlikuje skoro baš nista jedan od drugo g a, i da što jest notorična činjenica. onaj koji poznaj e slovenski  jezik,  bez   i k a k ve p o tešk oče ra zu m i je i
110 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
hrvatski jezik i obratno tako, da u linguističnoni pogledu nekoji smatraju ona dva bratska jezika kao jedan i isti.
Na svaki način smisao gore spomenutih ukaza ministarstva pravde jest očito taj, da se ulakša strankama uporaba svojega jezika na sudu te, da ih se oprosti eventualnog kinjenja. koje proizlazi bez temelja iz razloga, kojima može se usled obstoječih činjenica bez zaprijeke ukloniti.
To proizlazi tako iz naredbe ministarstva od dana 16. kolovoza 1893 L. M. M. br. 26, jer i u ovoj naredbi u broju 7 se izrečito priporučiva, da se ne smijuzahtjevati prevodi za hrvatske spise, koji dolaze od hrvatskih oblasti, kada obstoji mogučnost, da se može sa svojim činovnicima raztumačiti podneseni spis.
Vidiv napokon, da su činovnici dodjeljeni kotarskom sudu u Trstu, uzeti iz broja činovnika ovog pokrajinskog suda. u kojega se mora i hrvatski jezik smatrati kao pokrijinski jezik, da jedan od činovnika dodijeljenih kotarskom sudu, poznaje potpuno hrvatski jezik, i da nekoji drugi činovci mogu. da razumiju spise podnešene u hrvatskom jeziku, i da radi toga nije bilo ni prav, ni prilično, odbiti samo radi jezika, morao je utočni sud, da ukine napadnuti zaključak i naložiti sudu kao u dispozitivi.
U postupku pak mora I. s u d, d a s e s 1 u ž i j e d n i m jezikompokrajine.
Izrek o troškovima utemeljen je u § 52 gr. p. p.
Dr. N. Z. B.
c) Zaznamba tožbe na priznanje služnostne pravice ni dopustna (§ 20. zemljiškoknjižnega zakona z dne 25. julija 1871 št. 95 dež. zak.).
Prvo sodišče (Ljubljana, znak C II 419/13) je dovolilo zaznambo tožbe na priznanje služnosti pri služečem zemljišču, rekurzno.sodišče pa je odredilo izbris te zaznambe, ker zanjo niso podani pogoji §§ 61. do 69. zemlj. zak. z ozirom na to, da ne gre za spor o kaki vknjiženi pravici, niti pogoji § 70. navedenega zakona.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 111
d) Nedopustna je določba v dražbenih pogojih, da sme sodnik še pri dražbenem naroku preminjati posamezne skupine parcel.
Iz   razlogov   rekurznega   sodišča   in   vrhovnega   sodišča   na Dunaju. (R VI 346/13 z dne 29. oktobra 1913.)
Dražbeni pogoji so po vstroju, kakor ga jim ustvarja zakon, podlaga dražbenemu postopanju m so pogodbenega značaja; biti morajo trdno in nedvoumno ustanovljeni in je vsaka poznejša izprememba pogojev načelno izključiti. Zato je tudi nedopustno, da bi se skupine, kakor so ustanovljene, pozneje preminjale na katerikoli način. Vsled tega se taka nravica tudi sociuiku ne more podeliti; to pa tem manje, ker so vsled svojih interesov v prvi vrsti le udeleženci poklicani, da se medsebojno dogovore, kako bi se prodaja dala izvršiti najuspešnejše; sodnik je le v slučaju, da sporazuma med njimi ni doseči, poklican, da sklepa o dražbenih pogojih, pri čemer se mu je ravnati po določbah §§ 147 do 157 izvrš. reda.
Dr. A. M.
Tožnik se je skliceval v revizijskem rekurzu na to, da zemljiškoknjižni zakon (§ 20.) ne določa taksativno vseh možnih zaznamb, marveč navaja le nekatere primeroma, namen pri zaznambah te vrste pa je ta, da imej dotičnik, komur je vknjiženi lastnik obvezan glede svojega zemljišča na kak način, tudi sigurnost, da more to tožnikovo obvezo udejstviti. kar ne bi mogel brez zaznambe, če bi toženec mejčasno prodal svoje zemljišče.
Vrhovno sodišče (odločba z dne 21. oktobra 1913 o p r. št. R VI 272/13) ni ugodilo revizijskemu rekurzu, ker tudi določba § 20. zemlj. zak. ne daje tožnikovi zahtevi za zaznambo te tožbe zakonite podlage, kajti tožnikovega predloga ni moči uvrstiti pod noben, v § 20 zemlj. zak. navedeni slučaj. Tukaj ne gre namreč niti za poočitenje osebnih razmer niti za ustanovitev pravnih učinkov, združenih po predpisih civilnega pravdnega reda ter zemljiškoknjižnega zakona z zahtevano zaznambo.
B. B.
112 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
B. Kazensko pravo.
Sankcija § 160. k. pr. r. ni vporabna, če se priča brani izpovedati v gotovem jeziku. (Kasacijska odločba z dne 10. marca 1914 opr. štev.
Kr II 100/14.)
A je bil povabljen k okrajnemu sodišču v R. na dan 21. januarja 1914, da bi izpovedal kakor priča v kazenski stvari proti B zaradi goljufije in kride. Prišel je sicer na sodišče, toda branil se je izpovedati v nemškem jeziku, čeprav je pripoznal, da je nemščine vešč v govoru in pisavi. Zato se mu je s sklepom 21. januarja 1914 naložila po § 160. k. pr. r. globo 20 K, v slučaju neizterljivosti pa zapor na 48 ur.
Z odločbo od 27, januarja 1914 je svetovalska zbornica okrožnega sodišča v L. zavrnila pritožbo proti omenjenemu sklepu okrajnega sodišča. Odločba § 163. k. pr. r. namreč predpisuje, da je k zaslišanju priče, ki sodnega jezika ne zna, poklicati zapriseženega tolmača. Iz tega pa izhaja, da so priče, ki znajo sodni jezik, dolžne sc posluževati tega jezika pri zasliševanju. A. pa je sodnega jezika popolnoma zmožen, ker je bil dne 13. januarja 1914 že v tem jeziku zaslišan in je v istem jeziku tudi izpovedal. Ce se je branil dne 21. januarja izpovedati v sodnem jeziku, se je s tem branil pričati, to pa da ni v zakonu utemeljeno.
Proti tej odločbi je vložil A po § 15 k. pr. r. nadzorstveno pritožbo na višje deželno sodišče v P. To pa je izreklo, da ne more stvarno rešiti pritožbe nadzorstvenim potom, ker po § 114 k. pr. r. nadaljna pritožba proti odločbi svetovalske zbornice ni dovoljena. Akti so se odstopili višjemu državnemu pravdništvu v presojo po § 33 k. pr. reda.
Na ničnostno pritožbo, ki jo je vložila c. kr. generalna proku-ratura v obrambo zakona, je vrhovno kot kasacijsko sodišče po glavni razpravi dne 10. marca 1914 (Kr II 100/14) spoznalo za pravo, da se je s tozadevnim sklepom okrajnega sodišča v R. in s potrjujočo odločbo svetovalske zbornice okrožnega sodišča v L. kršil zakon v določbi § 160 k. pr. r.., ter je obe določbi razveljavilo.
Razlogi.
V tem slučaju gre le za rešitev vprašanja, ali se je priča A, ko se je branil izpovedati v nemškem jeziku in zahteval zaslišanje
iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. Il3
8
v češkem jeziku, s tem branil sploh pričati in ali velja za ta slučaj S 160 k. pr. r.
To vprašanje je zanikati, kajti sankcija navedene postavne določbe ni uporabna, če se priča brani izpovedati v gotovem jeziku. Ta določba ni znabiti sankcija za vsako kršenje pravice, katero zakrivi priča. To izhaja že iz okolnosti, da je poleg te določbe še cela vrsta drugih določb, ki prete s kaznijo za gotovo obnašanje priče (tako n. pr. §§ 108, 235 k. pr. r.). Določba § 160 preti s kaznijo le priči, ki »se brez zakonitega vzroka brani pričevati ali na svoje pričevanje priseči«. Ta določba preti s kaznijo za kršitev »dolžnosti pričevanja«, dolžnosti, da se more kdo dati porabiti za dokazilo, ravnotako kakor § 119 preti s kaznijo za kršitev dolžnosti, da treba v kazenskem postopanju sodelovati kakor izvedenec.
Določena je taka občna dolžnost pričevanja vsled interesa, ki ga ima država na ovedbi resnice v kazenski pravdi, ker se resnica prošlih dejstev v mnogih slučajih ne da drugače dokazati, kakor če jc potrdijo osebe, ki so jo svoj čas zaznale, zategadelj mora vsak, ki spada pod tuzemsko sodnost, »dajati sodišču odgovor« (§ 8 k.pr.r.) in »o tem, kar mu je znano o predmetu preiskovanja, pred sodiščem pričevati« (§ 160 k. pr. r.). S temi besedami opisuje zakon jasno in razločno materialno vsebino dolžnosti priče. § 160 K. pr. r. le ponavlja na kratko odločilne besede: »Če pride priča, pa se brez zakonitega vzroka brani pričati....«
Ce se krši dolžnost pričevanja, ki jo misli § 160 k. pr. r., to torej ni le gola nepokorščina napram sodišču, kakor n. pr. nepokorščina glede vabila (prim. § 159), nego je skrivanje resnice, zatajevanje morda važnih dejstev, je nevarno ovedbi resnice in je zategadelj slično dokaznim hudodelstvom. Med kršitvijo te dolžnosti in krivo izpovedjo je isto razmerje, kakor med uničenjem in po-kvaro listine. (Binding. Lehrbuch ll/l 1904 str. 295, smatra to kršitev za neko vrsto kaznivega skrivanja dokaznih sredstev in jo šteje med dokazna hudodelstva.)
Jasno je torej, da to, če se priča noče posluževati gotovega jezika, nikakor še ni zatajevanje tistega, kar ji je znano o dejanju obdolženca, da ni skrivanje dokazil, da ni nevarno za ovedbo resnice, nego da k večjemu otežuje postopanje in da se s tem le znabiti na nepravem mestu pojavlja narodno mišljenje. Take pojave   odbijati ali jih preprečevati, ni naloga
114 Izpred državnega sodišča.
§ 160. in sploh ne naloga kazenskega pravnega reda.
X.