V SUBOTICI 
STR. 5 


ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM 

Monošter, 20. oktobra 2005 • Leto XV, št. 29, cena: 50 Ft 

Budimpešta: 15. obletnica ustanovitve Slovenskega društva 

PROGRAM, RAZPET OD KULTURNEGA PRAZNIKA 
Koliko Slovencev živi v Budim­pešti, tega natančno ne bomo vedeli nikoli, in nemara tudi po­membno ni. Uradno naj bi jih bilo 360, neuradno dvakrat to­liko, in nekaj manj kot polovica se jih udeležuje prireditev, ki jih organizira Slovensko društvo, je na slovesnosti v hotelu Erzsébet 
– Elizabeta povedala predsedni­ca Irena Pavlič. S sveto mašo, ki jo je v cerkvi na Trgu Szervi­ta daroval prekmurski župnik Lojze Kozar, se je jubilejna in zelo dobro obiskana prireditev začela, v hotelu Elizabeta pa končala. Pri maši je svete pesmi pel Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika, v hote­lu pa je s pevskim in glasbenim nastopom sodeloval moški zbor Maj iz Kranja, ki ga vodi Janez Čadež. Nekaj pesmi so zapeli 


DO BOŽIČNEGA KONCERTA 
za učenje slovenskega jezika. V petnajstih letih se je zvrstilo mnogo več dogodkov, kot sem jih tukaj zapisal. Zato je želja predsednice Irene Pavlič, da bi delali poslej enako uspešno kot doslej, pri čemer poudar­ja, da dobi društvo ustrezno pomoč iz Slovenije in tudi iz Porabja. Predsednica se zaveda »tradicionalnega« in bolečega dejstva: slovenskih prireditev na Madžarskem se udeležuje predvsem starejša in srednja generacija, medtem ko vidimo mladih obiskovalcev zelo malo. Tako je na srečanjih Porabskih Slovencev (letos v Monoštru), podobno je bilo na nedavnem 
2. Narodnostnem dnevu v Sombotelu in zdaj v Budimpe­šti. To je resen, nemara mnogo bolj pereč problem, kot se za-


gornjeseniški pevke in pevci, tudi tokrat pod vodstvom Marije Trifus. Slovesnosti se je udeležil tudi Marko Pogačnik s sloven­skega veleposlaništva, in seveda predsednika Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in Zveze Slovencev Jože Hirnök. Slovensko društvo v Budim­pešti so ustanovili 20. oktobra 1990, ko so se pogovarjali o delegatih, ki se bodo udeležili ustanovnega zbora Zveze Slo­vencev, ki je bil 27. oktobra na Gornjem Seniku. Za predsed­nika so izbrali Ferija Kranjca, sekretarka pa je postala Irena Pavlič. Začetki so bili skromni tudi zaradi pomanjkanja de­narja. Z leti je bilo več izkušenj 


in denarja ter s tem bogatejši kulturnega praznika in sklene 
program, ki se začne s sloves-z božičnim koncertom. Prve 
nostjo v počastitev slovenskega stike s Slovenijo je društvo na­
vezalo leta 1993, in sicer je te­daj prvič gostovala gledališka skupina iz Povirja. Potlej so imeli v gosteh številne skupine in posamezne umetnike, tako pevske zbore iz Divače, Misli­nje, Murske Sobote, Kranja in še nekaterih krajev; v prostorih Državne slovenske samoupra­ve, ki so tudi njihovi, so imeli likovne razstave iz Murske So­bote, v gosteh so imeli gledali­škega igralca Evgena Cara, ki je navdušil s svojo, v prekmur­ščini napisano monodramo Poredušov Janoš. Letno pri­pravijo 4 do 5 večjih prireditev, enkrat se napotijo na romanje v Slovenijo, že leta 1992 so za­čeli z organiziranjem tečajev 
vedamo ali smo ga pripravljeni priznati. »Nemara pa se bodo mladi čez čas začeli spraše­vati o svojih koreninah,« pra­vi župnik Lojze Kozar. Zanimivo je razmišljanje Jane­za Čadeža, zborovodje moškega pevskega zbora Maj iz Kranja, ki na vprašanje, kaj gorenj­skim pevcem pomeni nastop v Budimpešti, odgovarja: »Če bi naš zbor pel vsem Slovencem v Sloveniji, bi rekli, pač eden pevskih zborov med številni­mi, v dvomilijonskem mestu pa pojemo Slovencem in nji­hovim prijateljem – in vsi nas zavzeto poslušajo, vsrka­vajo naše pesmi. To je nekaj čudovitega, enkratnega.« 
Ernest Ružič 

2 



Lendava: pogovor o gospodarskem sodelovanju ob meji 


EVROPSKA UNIJA PRIDE NA DOM 
Gospodarska zbornica Zal­ske županije je v sodelovanju s Pomursko gospodarsko zbornico pripravila v Lenda­vi pogovor o čezmejnem so­delovanju malih in srednjih podjetij. Pogovor je potekal pod naslovom Evropska uni­ja pride na dom. Čeprav udeležba z obeh strani meje ni bila ravno številna, je bilo slišati več zanimivih razprav s skup­no točko, kako vzpodbuditi razvoj malih in srednjih podjetij, in kaj storiti, da bi bilo čimveč regionalnega, čezmejnega povezovanja in sodelovanja. Rečeno je bilo, da bi kazalo ustanoviti dvo­stranski poslovni svet, ki bi usklajeval in vzpodbujal so­delovanje, in nameniti večjo pozornost obmejnemu regi­onalnemu svetu, ustanovlje­nemu leta 1994. Gábor Gérnyi z Ministrstva za gospodarstvo in promet je prepričan, da je Madžar­ska zanimiva za tuje nalož­be tudi zato, ker doseže cena dela zgolj eno petino pov­prečja v Evropski uniji. Na Madžarskem je bilo še do ne­davna okoli 870 tisoč malih podjetij in podjetnikov, ven­dar je aktivnih le blizu 400 tisoč, kar niti ni malo, kajti v Avstriji, s približno enakim 


ZASEDAL JE KURATORIJ 
JAVNEGA SKLADA 

Na začetku oktobra je zase­dal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manj­šine, ki je na več področjih odločal o podporah. Sloven­ske prijave so se nanašale na založniško in gledališko dejavnost. Pri založniški de­javnosti je Zveza Slovencev na Madžarskem vložila dve prijavi. Za tiskanje letopisa z naslovom Slovenski koledar je dobila 500 tisoč forintov, številom prebivalcev, naj bi jih bilo 235 tisoč. Za ta pod­jetja je osnovni problem v pomanjkanju denarja. Zato pa je relativno dovolj kapi­tala v različnih skladih Ev­ropske unije, le poiskati ga je potrebno. Kot je poudaril predstavnik ministrstva za gospodarstvo, sodi obmejno sodelovanje med prednostne razvojne naloge na Madžarskem. Zato so tudi ustanovili inve­sticijski sklad Corvinus, ki je v pomoč pri premagovanju začetnih finančnih zadreg za vse dejavnosti, razen pri izdelovanju orožja, mamil ali pri prometu z »belim bla­gom«. Iz sklada je mogoče dobiti največ 50 milijonov forintov ali do 49 odstotkov vrednosti podjetij. Sklad je doslej sodeloval v več drža­vah, še najmanj v Sloveniji in največ v Romuniji oziro­ma Transilvaniji. Slovenija je premalo prisotna verjetno tudi zato, ker zainteresirani niso seznanjeni z možnost­mi, ki jih ponuja sklad. V Lendavi je bilo tudi reče­no, da ima Madžarska izde­lan program strokovne in finančne pomoči Madžarom v sosednjih državah in v takoimenovanem Karpat­skem bazenu. Največ sodelo­
za izdajo romana Franceka Mukiča z naslovom Črno­šolec, ki bo izšel v seriji Knji­ževnost med Muro in Rabo v sodelovanju z založbo Franc-Franc, 400 tisoč forintov. Obe izdaji bosta del božične­ga knjižnega daru. Pri gledališki in lutkovni de­javnosti je dve prijavi vložila Zveza Slovencev na Madžar­skem. Gledališka družina Nindrik-indrik je za pred­vanja je doslej bilo z Zvezo Madžarov v Romuniji, inte­resenti za naložbe so tudi v Moldaviji in Ukrajini. Sklad je, denimo, sodeloval pri razvoju kmečkega turizma v Zakarpatju. Zagotovo ne bi bilo narobe, če bi se na tem področju bolje organizirali v Sloveniji in nudili pomoč zamejstvu, konkretno Porabju. Lepa priložnost se ponuja zdaj, ko je v Monoštru velika, doslej največja naložba v turizmu. Ravno turizmu bi kazalo v čezmejnem sodelovanju na­meniti več pozornosti. Seve­da so mišljena gospodarsko upravičena vlaganja, tako v konkretnem primeru kot pri novih projektih, zlasti v monoštrskem industrijskem parku. Na tem področju se Slovenija doslej ni izkazala, čeprav je težko verjeti, da prav nobeno razvojno področ­je v Porabju ni zanimivo za naložbe iz Slovenije. Prema­lo je iz leta v leto ugotavljati, koliko je različnih možnosti za sodelovanje, vendar (še) niso izkoriščene. Posvetova­nje je res potekalo pod naslo­vom Evropska unija pride na dom, toda tudi zato, da ne­kdo pride na dom, moramo nekaj storiti. 
eR 
stavo „Male bojne”, prejela 400 tosič forintov. Lutkovna skupina OŠ Gornji Senik je za lutkovno predstavo Prin­cesa Garandesa dobila 250 tisoč forintov. Svojo vlogo je vložilo tudi društvo „Za lepšo ves” v Števanovcih, in sicer za delovanje gledali­ške družine Veseli pajdaši, ki je letos postavila na oder veseloigro z naslovom Šola nekoč in danes. 


Srednja strokovna šola Bela III. že več let uspešno konkurira na razpisih Phare CBC programa. Doslej so izvedli tri t. i. male pro­jekte na področju računalniškega usposabljanja (mednarodno računalniško tekmovanje, usposabljanje romskih mentorjev 

itd.). Letos so dobili za svoj projekt od sklada za razvijanje člo­veških virov kakih 70 milijonov forintov. Njihov projekt je na­menjen osebam, ki nimajo zaposlitve, so trajno presežni delavci. Projekt ima dva pomembna elementa, prvič, izobraževalni pro­gram NC-CNC za kovinsko industrijo, v okviru katerega izob­ražujejo 24 brezposelnih oseb. Izobraževanje traja 14 mesecev (240 ur splošnega izobraževanja in 660 ur treninga v podjetjih). Drugič, v okviru projekta bodo zgradili Center za izobraževanje odraslih za pridobivanje poklicnih kompetenc na različnih stro­kovnih področjih. 

Kuratorij je razpravljal tudi 
o mladinskih manjšinskih nagradah. Pooblastil je tri­člansko komisijo, da pre­gleda in oceni vloge za na­grade. Veljavne vloge bo kuratorij poslal državnim samoupravam, ki bodo po­stavile vrstni red, seveda vsaka za svojo manjšino. Državne samouprave mo­rajo seznam, sestavljen po prioritetnem vrstnem redu, vrniti na sklad do 4. novem­bra. Odločitev o manjšinskih mladinskih nagradah bo 24. novembra, nagrade bodo po­delili na Državnem srečanju manjšinskih gledališč. 

Ferenc Kranjec član kuratorija 

Porabje, 20. oktobra 2005 




3 



Cerkveni spomeniki v Prekmurji -Bogojina 


ŽUPNIJSKA CERKEV GOSPODOVEGA VNEBOVHODA 
Tam vrkar nad šörko prek-ri) nastala okoli 1370 nova, po delo na Hradčanih v Pragi za ternac, čelo nove cerkve pa ščansko simboliko poslikani mursko ravnico se zdiga bo-gotskomi mujštri napravlena češkoga republikanskega pre-visiko trikotno zaklüčo, pred eksemplari lončevine. gojanski brejg Vršič, šteroga cerkev, lejko razmimo podatek zidenta Tomáša Masaryka. okroglo okno pa na steber Ladijski prostor zaznamüvle diko daleč po svejti nosi edna iz 1371, šteri pravi, ka je bila No, s takšoga svetovlanskoga postavo iz ilovice napravle-nekše fele dvoladijska, v pro­najlepšij cerkvi sploj – Plečni-v čest Svete Trojice v Bogojini okoliša je té l. 1924 oprvin pri-noga Kristuša v drži orante. porcaj jako premišlena razčle­kova bogojanska »bela golobi-zazidana cerkev (»possessi-šo v Bogojino. Do toga pa pri-K levomi deli pročelja je po-nitev v štiri centralne prostor­ca«, kak joj v slavo popejvlejo onem Baganya vocatum, in šlo tak, ka je vélki prekmurski stavo okrogeo cerkveni tören ske ednote. Nad staro cerkvijo domači lidge. Čiglij je tou, qua ecclesia in honorem S. domoljub, bogojanski pleba-(stolp) z dvanajstimi stebrami je velki prostor za pevski in ka joj gnes davle velavo Pleč-Trinitas essest constructa«). noš Jožef Baša (1875-1930), (apoštoli) in z tempietom v orgelski kor; da si tam gor do­
sto že dugo vküper s svojimi vrhi (Kristuš). Leko pravimo, biš občüjtek, kak da bi stau v faranami gor postaviti nou-ka je tau genialna rešitev, šte-indašnjoj antični avli. Levo in vi tempel. Jeseni l. 1923 je v ra po formi in simbolni moči desno stran ladijskoga pros-Ljubljani pri Plečniki začno nindri nema para. tora krasita vrsti marmornih študerati Bašov mladi faran Pravli smo, ka je staro cer-stebrov. Iz istoga podpeškoga Ferko Bajlec (1902-1991; kas-kev Plečnik ohrano in jo po-kamna je vö napravleni pre­nej je doktoreral iz jusa) in on nüco kak nekše fele vhodni krasen Jožefov oltar, pred­je biu tisti, šteri je profesora predprostor (narteks), skoz ganca in krstilnik. nagučo, ka naj pride v Bogo-šteroga se pride v novo, jako Oltar pa je povejst za sebe. Je jino. O tom, kak je prvikrat pregledno, z belino in svetlo-kak kaši antični tempel, samo prišo v Prekmurje in kak je bo prežarjeno bogojansko ka iz hrastovine, njegov kinč začno z delom, pa ga po naj-novo cerkev. Kakša moj-pa so amfore, štere se mešajo bougšij močaj skončo, je jako strovina je tau! Na sredini samo z ednin ročajom na­puno napisanoga (dragomi stoji močen, iz podpeškoga pravlenim prekmurskim du­bralci Porabja zatok priporo-temnosivoga, skoro čarno-gim luncom. Plečnika je jako čam knigo Petra Krečiča: Bo-ga marmora sklesani steber zanimalo, kak se je skoz tisoče gojina. Plečnikova cerkev (leko ga simbolno razmimo let, povejmo od prazgodovine 
v antiko, pa vse v 20. stoletje, 
ravno tü tak dügo ohranila 
takša tradicija. 
In zatok je mogoče razmiti 


nikov hram, šteroga so gor Po misli velkoga, žau ravno 
njegovo stvaritev kak velki zazidali po meštrovom tret-v tej dnevaj preminouloga 
umetniški poklon ljudskomi jom plani med letami 1924 umetnostnoga zgodovinara 
prekmurskomi stavbarstvi in 1930, pa je na tom mesti Marijana Zadnikara vejmo, ka 
(népi építészet) in umetnoj stala vnogo starejša sakral-je ešče od romanike, znabiti 
obrti. Plečnik je znau združiti na stavba. Po tom, ka gnes pred letom 1200, ostala jako 
visiki lastni, skoro klasični ar­vejmo, je tü že od inda stau lepa, tak v polkrogi zazidana 
hitekturni mujšter z izkušnjo krščanski hram. Rejsan je, ka oltarna apsida. Te gda je Pleč­
prekmurskoga izročila in tak se že rano, leta 1208, ves »ad nik delo plane za novo cerkev, 
priti do toga, ka mi gnes den villam Bogma« imenüvle, pa je bole kak što koli drugi tau 
tak fejst občüdujemo. Njeg­bi zatok leko s pravon pomis-vido, pa tüdi tau, ka je v celo­
vo delo je nepreseženo naj­lili, ka je te že stala krščanska sti püsto gotske ostaline, kak 
prle zato, ka premore dosta cerkev. Pred lejti je vélki bo-so zahodni portal, opornik, 
genialnih arhitekturnih in gojanski rojak dr. Jožef Smej, pa skoro vse, ka je bilo po ba­
oblikovnih rešitev. Vedeti pa ovak mariborski püšpek, šteri ročnoj modi v notrini cerkve 
moremo, ka v časi, v šterom je trno dosta čednoga napiso prezidano. Kak fejst je poštü­
je delo, je to sploj pomenilo 

o prekmurskoj zgodovini in vo staro cerkveno zidanje,leko 
prvo delo slavskoga arhitekta slovstvi, pomislo, ka je v in-razmimo po njegvi legendarni Gospodovega vnebohoda, kak steber cerkve-Kristuša), svetske slave po več kak geze­dašnjom toponimi Bogma misli, ka »tau, ka so stari dobro Murska Sobota 1997). iz šteroga na štiri strani (tüdi ro letih pripadnosti te zemle (po Bezlajovom se leko raz-zazidali, nej trbej podirati«! Plečnik je za Bogojino na-tü je štiri vnogopomensko, Vogrskoj. Vnogo simbolike mej tüj kak Bogina) tü ešče Jožef Plečnik (1872-1957), pravo tri plane in po zadnjom ka prikrito kaže štiri strani zato ma napis nad taberna­pred prvo krščansko cerkvijo vélki slovenski in evropski so te tam do 1930. leta zidari sveta, na štiri evangeliste, klom: MOJ-MIR. Bogojanska stau nekšefele poganski tem-arhitekt, šteri je meu dobro sobočkoga meštra Mesariča, z na štiri kardinalne kreposti, cerkev je spomenik vélke mis­plum. Ta miseu se nam vidi šolanje pri Ottoni Wagneri v velkov pomočjov samij Bogo-itn.) dvigavlejo loki (ívek), li: na veke de nosila Plečniko­jako mična; znabiti, ka de Beči, je tam pred bogojansko jančarov pa drugij Bašovih šteri nosijo prelejpi leseni vo hvalo kakšo moč duha ma se gda svejta s kakšno pravo cerkvijo že puno napravo, po-faranov gor postavili cerkev. okinčani strop, šteroga po-ta dobra arhitektura, štera škerjo, štera nede zbantüvala leg drugoga Zacherlovo pala-Plečnik je novo cerkev tak sebno diko predstavlajo z slavi prekmurskoga človeka cerkve, to tüj dokazalo. čo, pa cerkev Svetoga Düha. napravo, ka je k južnoj steni rokami domačih lončarov od vekov na veke. Ka je iz romanske (románko-Tam od začetka 20. let pa je že stare cerkve prislono šörki pregneteni, z arhetipsko kr-Janez Balažic 


Porabje, 20. oktobra 2005 

4 

Pismo iz Sobote 



LENDAVA: SLAVISTIČNE 
NAGRADE 


OD SLOVENIJE…  Feri Lainšček TAKSIST »Pod zvejzde!« je pravo mladi moški taksisti, te gda sta se z mladov ženskov spravila v avto. »Pelaj najiva nekam ta, gde je nebou nisiko pa globoko,« ma je tumačo. »Pa ka ne pozabim,« se je te šče spoumno. »Telefoneraj nekam, gde leko tanapravijo, ka nede oblačno.« »Razmejm,« je skumo taksist. »Te pa idemo na Rimsko cesto,« je obrno volan. »Samo za tam, znate, se mora naprej plačati.« »Dobro, dobro,« je mladi moški vöpotegno pejneze. »Keuko tou pride?« je pogledno taksista, šteri je vövido ovak, kak je mislo. Njegvi obraz je bijo šče skuron mlešeči, meo je duge kodraste lasé pa plave oči, tak ka je vövido kak kakši angel. »Pa ka ste vi sploj taksist?« je začüdeni pito. »Včasik sam,« je šofer pritisno na gas. »Ka pa ovak?« ga je gratalo malo straj. »Ovak sam pa na dvouje,« je zašugtivo. »Ali pa tüdik na troje,« se je nasmejo. »Gda sam v formi, te sam obiskovalec diskojov. Gda sam v krizi, te sam pesmar. Poulek toga sam pa tüdik študent.« »Študent?« se je čüdivo. »Razmejm vas, ka mi ne vördjete,« je skumo šofer. »Tou je na­vsezadnje tüdik moj problem,« se je obrno nazaj. »Ka bi si do­povedo, ka je nej nika lagvoga, če malo voziš po varaši,« ma je pojasno. »Samo, od začetka je nej bilou tak. Sprva sam znau samo, ka neščem biti taksist. Prav obračalo se mi je, če sam si zmislo, ka bom gda delo po naročili. Strašno mi je bilou že samo, če sam si zmislo, ka de mi štoj zapovedavo, kama naj pelam. Te pa, gda sam nej napravo šoule, te sam se pa s tejm kaštigo. No, probo sam se kaštigati, samo ka ne vejm, če je tak vöspadnilo. Strašno rad vozim, prav vlečé me za volan. Gda sam za volanom, na ulici, na cesti, te ma moj žitek pa smiseu. Točno čütim, kak funkcionejram pa mi je lepou. Zatou pa vaji tüdik gnes pelam,« se je obrno nazaj pa je skumo. »Ka pa študejrate?« ga je te pitala mlada ženska, štera je cejli čas tiu bila. »Psihologijo,« je na tiuma pravo taksist. »Tou skouz prav pride. Tou je za mené rejsan prava kombinacija. »Kombinacija?« je mladi moški obrno oči. »Kakša kombinacija pa naj bi tou bila?« »S taksejranjom, gospoud,« je se zasmejo šofer. »Kak pa naj bi na­vaden taksist znau, ka tou pomejni, če si stranka želej med zvejzde?« Pa kak bi joj sploj leko šou na roko, če nej bi meu toga znanja?« »Aja?« je skumo mladi moški, pa je pogledno skouzi glažojno. Nebo je bilou brez oblaka, bilou je plavo kak len, vse kouli pa so sijale zvejzde.  
Slovenijo obiskala .nska predsednica Na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji je bila finska predsed­nica Tarja Halonen. V Ljubljani se je sestala z gostiteljem, predsed­nikom države Janezom Drnov­škom, ter s predsednikoma vlade in parlamenta Janezom Janšo in Francetom Cukjatijem. Poleg krepitve dvostranskih odnosov so bila osrednja tema sloven­sko-finskih pogovorov evropska vprašanja, zlasti pogajanja o novi finančni perspektivi Evropske unije za obdobje 2007-2013. Tako Slovenija kot Finska se zavzemata za čimprejšnji sklep pogajanj, še zlasti pa je to pomembno za Slo­venijo, saj ji grozi, da bo, če poga­janja ne bodo sklenjena do konca leta, izpadla iz kroga upravičenk za sredstva, ki jih Unija namenja manj razvitim regijam. Pogodbe slovenskih evrokovancev Finančni minister Andrej Bajuk in guverner Banke Slovenije Mit­ja Gaspari sta predstavila podobe novih slovenskih evrokovancev. Njihova posebnost bo, da bodo imeli ob zunanjem robu izpisan napis „Slovenija”, s čimer naj bi dosegli prepoznavnost ne le v do-mačem okolju temveč tudi dru­god po Evropi. V EU so v obtoku kovanci v osmih različnih vrednostih -od enega centa do dveh evrov. Vsaka država članica ima pravico, da sama dolo­či eno stran kovancev, tako imeno­vano nacionalno stran kovancev. Slovenija bo evrokovance začela uporabljati s 1. januarjem 2007. Na slovenskem kovancu za dva evra bo podoba Franceta Pre­šerna in dela njegovega rokopi­sa Zdravljice, na kovancu za en evro pa Primož Trubar ter stavek „Stati inu obstati”. Na kovancu za 50 centov bo upodobljen Triglav, nad njim pa ozvezdje Raka, zodi­akalnega znamenja, v katerem je Slovenija postala samostojna. Na kovancu za 20 centov bosta upodobljena lipicanca med igro, za 10 centov Plečnikova zamisel slovenskega parlamenta, za pet centov pa Groharjev Sejalec. Na kovancu za dva centa bo podoba knežjega kamna in na najmanj­šem kovancu, v vrednosti enega centa, štorklja.  
RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre.  
Porabje, 20. oktobra 2005 



Na nedavnem slovenskem sla­ njimi tudi študijo Francija  
vističnem kongresu v Lendavi  Justa Besede iz Porabja,  
so vročili tudi nagrade Slavi­ besede za Porabje. »Besede  
stičnega društva Slovenije. Pri­ iz Porabja so pričale in pri­ 
znanja so dobili Vladka Tucovič,  čajo o slovenski skupnosti na  
Blanka Bošnjak, Branka Vičar,  skrajnem severovzhodnem  
Boža Krakar – Vogel, Katja Pod­ robu slovenskega etničnega  
bevšek, Fabio Ivančič, Mojca  prostora. So dokazovale in do- 
Luštrek in tudi v Porabju znana  kazujejo bogato raznolikost  
Štefan Kardoš za pomembne  slovenstva. Rastejo s pesmi­ 
dosežke pri raziskovanju po­ mi, zgodbami in dramskimi  
dialogi, s časopisnimi članki;  
živijo s šolarji v porabskih  
narodnostnih šolah, z verniki  
v porabskih cerkvah, z ude­ 
leženci kulturnih in drugih  
prireditev; tlijo s starimi Po­ 
rabci, ki skrbijo za porabska  
ognjišča. Besede za Porabje  
so postavljale in postavljajo  
mostove do slovenske skup­ 
nosti, ki je spričo specifičnih  
zgodovinskih okoliščin še bolj  
kot druge slovenske manjšine  
Prof. Franci Just  ostajala in ostaja zunaj meja  
širšega slovenskega zaveda­ 
murske literature in Franci Just  nja samega sebe. Besede iz  
za pedagoško delo in za prizade- Porabja, besede za Porabje  
vanja v publicistiki.  so simbol duhovne moči in  
V spremljevalnem programu  vitalnosti slovenstva.«  
so predstavili več knjig, med  eR  

V prejšnji številki sam pisala v članki z naslovom Odkriti gonči pomagajo pobaugšati delo o tejm, kakšna mišlenja so meli člani Dröjštva Slovencov v Budimpešti, stere nam je taprajla predsednica Irena Pavlič. Med drügimi sam napisala, ka je „slo­vensko vino lagvo” bilau. S tejm sam rejsan grej naprajla, vej sam pa splošno (általánosságban) prajla eno negativno kriti­ko. V meni je samo tau bilau, gde, kakšno vino je davala restav­racija Lipa, kak sam že dola napisala. Opravičujem se, pravleno je bilau samo vino, nej pa kakšno, vogrsko ali slovensko. Drügo, Slovenska zveza poskrbi pri vsej svoji kulturni skupinaj zatau, naj pautne ceringe majo furt plačane. Leko dejo skupine v matično državo ali v tujino ali doma v sterikoli kraj. Zatau se ne računa posaba za podporo, finančno pomauč za peštarsko dröj­štvo tü nej, če je kakšna kulturna skupina pozvana iz Porabja. Tau sam pa prej vönjala, ka so nas prosili, tanačivali, naj na Državnoj srečanji Slovencov drügoga programa nede, kak letos Srečanje motoristov. Té den naj bau samo naš program. Vöjpam, ka mi grej odpisti vsakši, steri se je pauleg moje hibe leko užalo, predvsem Irena Pavlič. Ge Slovence sploj neškem užaliti, mislim, če se stoj za Slovenca drži in žive kak Slovenec, se leko štem med te dja tü. Vöjpam, ka s tejm člankom potrdim tau tü, če hibo napravim, me nej sram prositi odpüščenje prejk novin tü nej. 
Klara Fodor , sekretarka 

5 




PORABSKE PESMI V SUBOTICI (1) 

V Števanovskoj vesi so se že davnik nazaj, 1991. leta, najšle pridne ženske, stere so se vzele zatau, ka do vküper spejvale domanje pesmi, s tejm do gora držale kulturno erbijo Porabski Slovencov. Ženske so vse pošta­nje, hvale vrejdne, ka v daneš­njom modernom svejti, gda si ške dostakrat zasé ne privauš­
čimo časa, z velkim tröjdom pa volauv delajo, se včijo slovenske pesmi, naj vse bogatejši reper­toar, program leko majo. Pri nji fejs leko opazim, ka so srečne, rade, če je stoj kam pozove spej­vat, leko je tau v najmenšoj vesi, v Andovci ali v gauški, šumi, gda se nastala grabla. Té pa nej čüda, če so nisterne skur vö iz kauže skočile od ra­dosti z menov vred, gda smo njim dali na znanje, ka majo pozvanje v dalečni rosag, v Srbijo. Kak tak daleč? Tak, ka v varaši Subotica v pokrajini Vojvodini (Vajdaság) v rosagi Srbija žive Slovenec iz Porabja, steroga smo leko spoznali pred petimi lejti, gda smo oprvim do­mau pozvali na srečanje Porab­ske Slovence. Jože Šlemer, rojen v Ritkarovci, do gnes na srcej nosi slovenstvo pa tau vsebola. Tröjdi se, naj nika dobro leko včini za taum živeče pa ranč tak za Porabske Slovence. Etak so pred trejmi lejti ustvaurili drüj­štvo, nej dugo po tistim pa svoj mejšani pevski zbor, v sterom on sam tü popejva. Lanjsko leto so držali prvo Srečanje sloven-ski zborov, kam je bijo pozvani gorejnjisenički pevski zbor iz Porabja. Na drügo srečanje zbo­rov so pa pozvali števanovske ženske, s tejm, ka one spejvajo ljudske pesmi. Pozvali smo ške vcuj varaške pevke tü, od nji je leko prišlo pet žensk. 
Tak smo se napautili na dugo paut 30. septembra, vküper z mentorico Marijo Rituper pa so­delavcama Slovenski utrinkov, 
Ibolyo Dončec pa Gezo Doma. Pri Slovenskoj zvezi smo se pobrigali za dober avtobus na takšno dougo paut, šofer pa za tau, naj zagvüšno pridemo tá pa nazaj k svoji držini. Dougo paut smo vöponöjcali, ka bi vse več zanimivosti poglednili, bole spoznali lepote krajov, prejk steri smo se pelali prauti Srbiji. Zatau smo že v šestoj vöri za nami njali Monošter pa se vese­lo pelali. Kumar so se nam se­greli stauci, so glaži začnili odti kaulakvrat. Blajženo števanov­sko vrastvo! Pa tau v trej dnevaj nej moglo sfaliti. Prvin smo v bejg vdarile me, ženske. Ranč tak s pokaraji, cukrom, poga­
čami! Nej čüda, vej pa Marija Rituper je prišla s turbov, stera nej mejla dna. Njeni Kalman je skur cejlo bauto dola poküpo 
pa poslo ženam, nej ka bi nam prej tak fejs falijo. Ka vse smo si poglednili med potjauv na Vogrskom pa v Voj­vodini, kak smo se poznali, o tejm mo pisala v naslejdji no­vinaj. Najprvim želim pisati o tejm, kak so rejšile ženske svo­jo poslanstvo. 
Slovensko društvo Triglav je za koncert slovenski zborov zbra­lo trno lejpo dvorano v mestni hiši v Subotici. Že sam té zid nam ostane v nepozablenom spomini. Publiko je pozdravila predsednica dröjštva s svojim kolegom v traujom geziki, ranč tak sta notapokazala nastopa­joče skupine. Program so za­čnili domanji pevci mejšanoga zbora, steri so v dvej leti dosta tröjda mogli dati v delo k tomi, ka že tak dobro pipravlen pro­gram majo. Novi Sad je tü emo dva zbora, mejšanoga pa moški kvartet, oni so tü nika nauvo­ga, lejpoga prinesli v Subotico. V tejm čüdovito lejpom zidi so leko spejvale ženske z enoga maloga kraja v Porabji tü! Pa ške kak lepau! Števanovske­monoštrske ženske v svetešnji bluzaj, lepau sfrizerane, malo našminkane, s smeječimi obra­zi pred domanjimi lidami. Pu­bliko je s toplim rečami posaba pozdravila Marija Rituper, stera je s pesmimi kak „Lejpa si naša domovina” želejla prejk dati en falaček slovenske domovine pa kotiček srca Porabski Sloven­cov. Ženske so dobro poznale, ka s svojimi pesmimi, s svojim spejvanjom zvöjn svoje skupine predstavljajo Slovensko zvezo, svojo ves Števanovce pa vse nas, Slovence v Porabji. Ka pa, gda so končale program s pesmijo Srebrni brejg. Med publiko je malo lidi bilau, steri so se z menov vred nej skonzili. Pa tau od veseldje! Najbola veseliva, srečniva sva bila z gospaudom Šlemerom. Po programi so roke Marije Rituper od rauk do rauk šle, ka so ji lidge eden za drü­gim gratulejrali. Istina, ka dvo­rana nej bila nabita s publiko, ali steri so bili, so hvalo vrejdni, ka so skaus bili aktivni. Pevci, predstavniki zborov, so pri večerdji posaba čestitali drug drugomi. Radi bi meli porabske pesmi, tau smo njim že leko spunili s kasetov pa pesmaricov Füčkaj, füčkaj fan­tiček moj 2. Sama mentorica je pa obečala, ka njim pošle ške dosta-dosta lejpi porabski pa prekmurski pesmi. 

Klara Fodor 




Porabje, 20. oktobra 2005 

6 




ENAJST MANJŠIN IN VEČINA NA NARODNOSTNEM DNEVU 

Samouprava 18. okrožja v bene šole Dohnányi, ob deseti zvesti Slovenci, potem bosta tosti Budimpešte. Še enkrat Da sta dobra mojstra v kuha-Budimpešti je letos že sedmič uri so se ob tonih evropske ponosni na vas tako vaša drža-se jim zahvaljujemo, da so nju, kaže tudi to, da sta zased­priredila narodnostni dan, če-himne dvignile zastave vseh va kot tudi država matičnega sprejeli naše vabilo ter nam la tretje mesto. trtič v okviru Dnevov naselja manjšin in samouprave. Nav-naroda«. To misel je priporo-v Budimpešti pričarali razpo-Kljub slabemu vremenu smo Havana, ki trajajo en teden. Na zoče je pozdravil István Feitl, čal tudi drugim manjšinam. loženje domače pokrajine. se zelo lepo imeli, se veselili, ta dan se pripravljajo s progra-svetovalec za manjšinske in Ob narodnostnem dnevu so Celotedenska prireditev se je da smo v tem velemestu lah­mom vse manjšine, ki živijo v človekove pravice. predali del obnovljene pro-tudi letos končala s tekmova-ko skupaj z drugimi Slovenci 
menade v blokovskem naselju njem v kuhanju golaža, ka-in prijatelji. 
Havana ter položili venec pri 
kipu kubanskega pisatelja Ho­
séja Martija. 
Kulturni program se je začel 
ob 12.30 uri. Slovenska samo­
uprava je povabila mešani 
pevski zbor iz Sela v Prek­
murju, ki je ob spremljavi 
harmonike zapel žalostne in 
tudi vesele slovenske ljudske 
pesmi. Publiko so presenetili 
tudi z madžarsko pesmijo in 
poželi velik aplavz. Ferenc 
Kranjec se jim je zahvalil z 

manjšim darilom in rožami. tem okrožju, tako za člane last-Predsednik slovenske samou-Ker pa Slovenci, če gremo na ne skupnosti kakor tudi za pri-prave Ferenc Kranjec je v svo-obisk, ne gremo praznih rok, terega se udeležujejo civilne V imenu Slovenske samoupra­padnike drugih manjšin in več-jem nagovoru citiral bivšega je gostujoča skupina podarila organizacije in tudi manjšine. ve 18. okrožja se zahvaljujemo inskega madžarskega naroda. predsednika R Slovenije Mila-naši samoupravi uro s podo-Slovensko manjšino sta zasto-organizatorjem ter Skladu za 
24. septembra zgodaj zjutraj na Kučana, ki je ob svojem o-bo prekmurske pokrajine. pala kuharja Ferenc Hanžek narodne in etnične manjšine so se prebivalci okrožja zbu-bisku v Porabju dejal: »Bodite Goste iz Slovenije smo pogos-in Miklós Dorozsmai, ki sta za finančno podporo. dili ob budnici orkestra glas-dobri madžarski državljani in tili ter jim pokazali znameni-kuhala goveji in ovčji golaž. Jožef Karba , član samouprave 




Tau je bilo geslo pri nas tistega titi pa delati odvisno od toga, smo čakali, naj gnauk sociali-Somboteli ojdla pa sam prosti tri deteta mam. Dva redno v ipa, gda smo – leko povejmo – v kelko lejt si star bio. Največkrat zem tamine, naj mi tü leko v čas mejla. Srečala sam se z ed-slüžbo odita, liki ta? Nej se je divjom socializmi živeli. Sled-nej bilau cajta se včiti zatok, ka kapitalizmi živemo, vej je pa nov mojov spoznano ženskov. stejla včiti, nej delati, nikam go kar, gda se je začnilo vse preob-vodne smo mogli delati, večer tam vse ležejše, baukše. Pa te Ona me je vse vöspitavala pa ne vzemajo, etak pa vodne spi, račati, so tau v šlager dali pa so je pa nej bilau zavolé petroleu-je tau tü es prišlo. Že na začet-me je pozvala na svoj dom, naj ponoči pa odi, naše pejnaze ta taudugo-dugolejtpopejvali. ma,dabisisvejtili. ki so nauvi vötri pijali, pa tak netrpimtamvanej.Gdasvapri-nosi,domanikavrokenevze­Če malo nazaj skaučimo v cajti, Poparjeni smo samo te gratali, pomaleg smo napamet dja-šla k njim, sva njeno – tak 25-me. Ne vejm, gde smo zakacali. je buma tau nej šala bila. Tisto-če smo se povejmo tistoga ipa mali, ka je zatok tüj tü nej vse 26 lejt staro – čer najšla doma. Pa te svejt je tü takši.« ga ipa so si politiki, uradna po-mladi oženili, pa te nam je vse lejpo pa dobro. Pomaleg smo Ona se je nikam pripravlala, Nistarni mladi so se vcuj vze­litika tak mislili, ka do držine na pleča spadnilo. Če je pa mla-se navčili svojo delovno mesto ka je nej dugo te gor stanila. li k tomi žitki, pa buma gda tak živele, ka doma nede trbe-di par eške deco tü emo, te se je poštüvati, se bojati za njega. Bilau je pred podnevom, kauli nedo meli stariše, te de lagvo lo kaj opravlati, nej küjati, nej navčo, ka »osem vör dela...« Sploj nauvo je bilau – na za-pau dvanajsti. Tau sam tü vidla šlau. Vsi trpimo od toga pa vsi čistiti, tau vse obredijo drugi. Geslo je mrlo, buknilo, dugo, četki – tau, ka lüdje brez dela na obrazi moje padaškinje, ka velki kvar mamo za toga volo. Etak ženske leko traktor vozijo dugo lejt smo delali na de-ostanejo, pa če je stoj malo je tak mislila, ka čer več nej Nej samo finančnoga, liki mo­ali po fabrikaj najbole žmetno lovnoj mesti, prileteli smo več star kak 40 lejt, te se ranč doma, etak pa nej trbej »raču-ralnoga tü. Gestejo pa, šterim delo delajo, ka gda domau pri-domau, pa hajde na njivo do ne more vüpati, ka reden slüž na« dati od nje. Dekla je nej je tau dobro. Skauz nas odijo dejo, de vse obredjeno, one si večera, gda smo nut v postelo dobi. Nej guč eške od mladine. bila prijazna, lüčala je stvari tak, kak gda je bojna bila, pa je doj počinejo, večer se pa zaba-spadnili. Na drugi den pá te Dosta pa dosta mladi ne dobi es pa ta, med tejm pa ne vejm front skauz rosaga üšo. Tau so vat (szórakozni) idejo. Tistoga »mlin«, tau vse za toga volo, dela, kakoli se je šolarijo, pa te kelkokrat pitala mater, gda ba-multinacionalke, velke fabrike, ipa sam bila mlada pa se dobro naj nikak preživemo, naj si tak starišom za plečami »taš-ude obed. Na künjinom stoli se štere nas vöponücajo, pa te ta­spominjam, ka smo mi tau vör-nika sebi pa svojoj deci spravi-rajfajo« na teltja, ka na gnes je pa vidlo, ka je zajtrik gejla, dala stanejo. Ti pa ge sva malo vali tü. V internati smo živeli, mo. Pa je tak bilau. Vsakši, za so med njimi takši, steri ranč pa kak je zejla, tak je njala vse. za tau, ka bi tau leko obrnaula. tam nam nej trbelo nika nej de-tau človek, je naprej staupo, neškejo delat titi. Njino nauvo Sebe je fiksala pa popravlala, Tam vrkaj tisti, šteri rosag pe­lati, zvün športa pa včenje. Tüj hiše so se zidale, gesti, piti, geslo je nikak tak: »Dvanajset - pa znauvič pa znauvič pitala, lajo, bi mogli vküp prijati pa pa tam smo pa radi bili, ka smo gvantanje smo si sprajli, pa je ali pa eške več - vör počivanja, gda baude obed. Pa te je dvera rešüvati te velke probleme, nej od daumi odišli, vej pa doma je etak nikak ta šlau. dvanajset vör zabave, pa šlus.« nut hapnila, pa odišla. Moja ka se med seov njafkajo. trbelo krave pasti, v štali kaj de-Samo ka je tau nigdar nej tak, Pa vejte zakoj mi je tau vse na-padaškinja je malo v navauli lati, v künji pomagati, na njivo ka bi vse leko vreda šlau. Sploj pamet prišlo? Etognauk sam v bila pa mi etak pravla: »Glej, Irena Barber 
Porabje, 20. oktobra 2005 

7 


Miki Roš 
IZ MOJOGA DNEVNIK 
Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam za­
čala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka 
se v njem piše od moji dnevaj. 



TAKŠNA TRNO ZALÜBLENA 


Moj dragi dnevnik! Ne moreš si broditi, kakšne nevole so prišle v naš ram, v našo drži­no. Moja Zana se je zalübila! Ne vejm, če se je zalübila ranč na gnešnji den. Dapa, gnes se je najbole vidlo, kak je zalüb­lena. Zalüblena je gor do vüj pa eške više nji. Tou se nam je pokazalo že včasin po tistom, gda smo gore stanili. Naša Zana ma šegou biti trno dugo v kopalnici. Tam se gle­da v glendalo, se ravna, gle­da, češe, gleda, vcejlak ovak vönaravna, se palik gleda pa tak tadale, dokeč njoj moj ata, moja mama, brat Andi pa eške ge vsi vküper ne ružimo po dveraj. Gnes je bilou vcej­lak ovak. Gnes se je nej nut v kopalnico zaprla. Gnes je ojdla nut pa vö pa nut pa vö, kcuj k tomi pa veselo spejvala kak kakšen mladi ftiček. Kak če bi bila nikšna načišna Zana, nej pa tista Zana, ka njoj zazran­koma vse na žile de, dokejč ne mine bar pou vöre pred glen­dalom v kopalnici. Na, kak sam ti že vöovadila, gnes je tou nej bila njena šega. Zvün toga mi je bar trikrat želejla 
dobro gojno, ti želejm, moja mala sestra. Brati Andiji je na sto prinesla zajtrik. Mami pa ati je nej dopistila, ka bi steri od njija küjo kafej. Po vsem tejm se je v künji vse­dla za sto. Škela je vgrizniti v falat krüja namazanim z leg­varom. Z oprejtimi lampami 


SOBOTA 

stoj zgrabo na fotografijo: s falatom krüja pred oprejtimi lampami pa z nikšno trno čüdno sveklino v očaj. Tak je sedela edno deset minutov. Po tistom se je samo nagnouk naraji strousila pa dun vgriz­nila v krüj. Mi drugi domanji pa smo se samo gledali, ka se tou godi z našo Zano. Po zajtriki je trbelo iti v bau­to. Eške prva, kak je sto kaj pravo, je Zana s cejkarom že plesala ta proti bauti. Mama se je zdrla za njo, ka naj pri­nese dvej kili krüja, dva litra mlejka, edno čokolado, deset djajec, edno konzervo gestija za mačko pa eške wc papejr. Nazaj je prišla tam nin za dvej vöri. Dapa, v cejkeri je nej bilou nika tistoga, ka njoj je mama zapovejdala küpiti. Do­mou je prinesla tri kile lüka, edno kilo cukra, šest kiflinov, praj za prati gvant pa štiri pla­stične talejre. Tou je več nej bila nikšna šala! Tou je biu že skur trno velki beteg. Mama jo je samo gledala spod čela pa si svoje brodila. Zagnouk je eške nej nika prajla. Na, v bauto sva šla brat Andi pa ge. Mama je za obed sküjala trno dobro grbanjovo župo. Tak je bila dobra, ka si je naš ata nej nika kcuj soliu ali pa kaj dru­goga kcuj mejšo, kak je vsig­dar šegou emo. Naša Zana pa vcejlak ovak kak je šegou mejla. Začala si je soliti župo. Tak nagnouk je gratala vcejla pri meri. Na oči se njoj je po­

gledala skouzi okno. Nej se 
pa s krüjom pred njimi je 

Samo tak je župo. Za dvej minuti je bila sedela, kak cejla sou v župi. Zana je tadale če bi jo gledala nikam daleč, kama je 
tegnila tista čüdna sveklina, 


je genila. sou pa si je tadale sipavala v