Grofov f SLCf-aur. Povest iz domačih hribov. — 32 »Sam zlodej te je nosil. Menda vendar ne boš tajil, da nisi kradel!« je zapretila Špela. »Svoje priče bom predlagal pa bo ... Toda zdaj ti hočem nekaj drugega povedati,« je dejal z grozno resnobo; »še ta teden zanesem ukradene reči v Kaplo na tak kraj, da iih bodo našli. Zavezane so v tvojo ruto; to poznajo vsi, ki so kdaj koli na Fužini pili. Dolarjeva Maridlja bo prisegla, da je to tista ruta, ki si ji jo utajila. Potem ti ne pomaga nič, pa taji, kolikor hočeš, in vali krivdo, na kogar hočeš; nihče ti ne bo verjel. Sama v svoji zanki se boš ujela. Pa te ne bodo le na sramoto, na vislice te bodo in prav ti je tako.« Bleda ko stena je stala Špela pred njim in je šklepetala z zobmi. »Kar sem rekel, to bom storil. Ti rae poznaš,« je nadaljeval neusmiljeno. »Mir hočem pred tabo enkrat za vselej. Zdaj pa: amen! — Sultan, pojdiva!« Hotel je mimo nje. Tedaj se ga je oprijela z obema rokama in zaihtela v smrtnem strahu: »Anza, Anza, usmiljen bodi, ne pehaj me v negrečo! — Saj ne bom ničesar povedala, ne besede ne nikomur. Ne bora ti več napoti — tudi pri Veroniki ne — prisegam ti, da ne.<; Obstal je in gledal temno in mrko pred se. Nekoliko časa je okleval, potem je rekel zamolklo: »Naj bo, zadnjič še se te usmilim! ... Prihodnj8 dni bom skrivaj vrnil ukradene reči, pa tako, da ne bodo mogli nikogar osumiti. Jaz bom vesel, da se vendar že rešim krivičnega blaga, ti pa si tudi lahko vesela, ko bo temu kraj. Toliko ti pa povem, da si bom tvojo ruto in to ali ono drobnarijo hranil, da te vedno še držim, če bi ti bilo še kdaj treba na jezik stopiti.« »Si lahko brez skrbi. Še čuti ne maram več za to prekleto kupčijo.« »Zdaj pa pojdi in glej, da te ne srečam več!« je velel. Zažvižgal je psu in krenil v hrib. Špela je bežala, ne da bi se še kdaj ozrla. V Šmarju je vse že davno spalo. Pravkar je odbila ura v zvoniku dvanajst. Dež je lil enakomerao in brez prestanka, po vaških uličicah je bilo temno kakor v rogu in dva, ki bi se bila srečala, bi se ne bila videla, dokler se drug v drugega ne bi bila zaletela. Le na Tratnikovera domu, ki je bil deset korakcv od mežnarije, je bilo okence na kraju hiše svetlo. Tu je čula mati pri bolnem otroku in lučca, kl je brlela na mizi, je odsevala na mežnarijo. Vse je bilo tiho in mirno, edino dež je vztrajno škrabljal in po žlebu curljal, vsake četrt ure pa je udarilo v zvoniku. Bilo je kakih deset minut po polnoči, ko so se začuli koraki proti cerkvi sem gor. Ali je bil moški ali ženska, tega ni bilo mogoče ločiti. Videti ni bilo kaj. Iz korakov bi sklepal, da je moški. Šele ko je prišel mimo Tratnika, ga je motni svit iz okenca za trenutek rahlo objel. Velika, črna postava v košati obleki je obstala pred mežnarijo, stopila k hiši in se motala po hodniku okoli nje, čez nekaj časa pa se je vrnila in spet obstala pred njo, potem pa naglo zavila po isti poti nazaj. Dež je škrabljal, enakomerno je curljal po žlebih, korak čudnega ponočnjaka pa se je izgubil v daljavi. Minulo je četrt ure, pol ure — tedaj se je v ziflovju nasproti mežnariji nekaj zganilo. Pojavila se je druga postava, ki je bila raanjša in urnejša od jprve. Po bliskovito je švignila čez ulico k mežnariji, Bplazila se na leseni hodnik in tu v kotu nekaj brskala, da se je začulo rožljanje. Minuli sta morda dve minuti, ko je spet prilezla K> stopnicah naz^j in kakor mačka tiho zdrknila čez llico. Kdor bi bil tenko videl, bi bil spoznal, da je ienska, ki pod pazduho nekaj nosi. Menda je še >reudarjala, kod naj se zasuče, potem pa jo je udrla r nasprotno emer, kakor ona prva ponočna prikazen, b je odhitela. Ko eta »9 drugi dau DODol&ue vračaii dve ktnetici iz Kaple, sta tam nad Šmarskimi pečmi našli konec zlate verižice s starim cekinom. Malo prej sta srečali mežnarjevo Veroniko, ki je bila na poti dol v Kaplo. Ko sta kmetici prinesli, kar sta našli, župniku, je ta takoj spoznal, da so to koščki onih dragocenosti, ki so iih neznani hudobneži ukradli Mariji. Videl je tudi, da so zlatniki iz verižice na več krajih že izkrhani in pobrani. Dva dni nato je našel neki pastir zunaj na Klemenovem vrhu, kjer je Veronika rada posedala, če je pletla ali kaj vezla, kos svile, ki je bila z zlatimi nitmi pretkana, na nji pa je bilo nekoliko prišivanih biserov, nekaj pa jih je bilo očitno že potrganih. Tudi ta košček so spoznali, da je ukraden iz šmarske cerkve. Obe ti najdbi sta napravili mnogo marnjev in Ijudje so si jeli to in ono misliti. Kar čez noč pa je odnekod prišel glas, ki je bil tak, da si je moral vsak, ki je po paraeti preudaril, reči, da ga je mogel le kak hudobnež spraviti v svet. Raznesel se je najprej v Kapli, potem pa naglo po vsem Šmarju — sprva potihoma, le od ust do ust, potem pa že čez cesto, z okna k oknu, od hiše k hiši: da so mežnarjevi vso faro za nos potegnili, ko so ji natvezli tisto zgodbo o božjem ropu, v resnici so oni sami pobrali Marijine dragocenosti. Prihodnje dni je v Cvitrnikovi krčmi v Kapli že dopoldne nekoS eedelo kakih deset mladih moških. ki so ga nekateri že imeli takole za dobro voljo in še čez; med njimi sta bila tudi krojač Murko in sodnikov Lavrinc. Hrupni razgovor, ki so ga imeli, se je sukal edino okoli onih čudnih marnjev zaradi šmarske tatvine. »Da bi imela Veronika svoje prste zraven, tega pa ne verjamem,« se je zadrl Kolarjev Albin; »taka ta ni.« »Ti si tudi tak zaljubljen teleban, ki te kar premoti, katera zna oči zavijati,« ga je usekal krojač Murko. Sodnikov Lavrinc se je porogijivo zasmejal in je menil potem zviška dol: »Kdor si ni še ničesar izkusil, ta naj kar molči! Saj je stara stvar, da je treba lumpe vedno med tistimi iskati, ki okoli cerkve letajo. Ta Veronika mi je bila že od kraj kraja zoprna.« »Ce po resnici rečemo: zoprna ti je ®d tedaj, ko tl je pokazala, koliko te mara,« se je Kolar ponorčeval. »Ali misliš, da sem tak osel kakor ti, da se bom v vsako kozo zatelebal?« »Tiho bodita!« ju je opomnil eden od starejših^ »Saj vidita, da drugi poslušajo.« Skozl okno so se začuU veseli klici otrok in kaj kmalu je prišvedral mojster* Gašpar pred krčmo in je zahreščal in zapel: »Sveti Medard in sveti Šentvid prišla sta že koj spet nas škropit; rada škropita deževn'co iz nebes, včasih za šalo, še večkrat zares. Lijeta, lijeta iz škafa jo dol, pod streho bežita že krava in vol; kaj, človek, še čakaš, denarje tiščiš, brez strehe boš moker ko zmočena miš! Če pamet poslušate kaJ( brž streho si kupite zdaj, je danes Medard, čez teden bo Vid. brez strehe ni varno nikamor it'!« Ko je odpel, je z vrečo na hrbtu odkrevsal v gostilno. Malo je pogledal, ko je našel tako zgodaj že tako veselo bratovščino pri vinu, potem pa je pozdravil dobre volje: >Bog daj dobro jutro, prijatelji! Ali je praznik danes v Kapli?« »Da, da, tatermanom in povodnim možem na čast, ki po svetu okoli strašijo,« so jeli Gašparja zbadati. »Zdaj nam je vode dovolj. Le doma ostani s svojimi škropilnicami!« »Zapreti bi jih bilo treba te preklicane dežev- nike, ki se nam vsakokrat v seno pomočijo!« (Dalje sledi]