SAŠA VEGRI, NAPLAVLJENI PLEN
Vegrijeva izpoveduje v svojih pesmih* predvsem subjektivna doživetja. Zunanjega sveta se dotika samo toliko, kolikor le-ta neposredno in bistveno vpliva na njen osebni razvoj. Če primerjamo njeno drugo zbirko Naplavljeni plen z Mesečnim konjem, (1958), opazimo pomembne vsebinske spremembe. Mesečni konj je še predvsem rezultat otroških in dekliških sanj, želja, nemirov, hrepenenja, vtisov in ljubezni; hkrati pa so že v prvi zbirki izpričani trdni obrisi svojevrstne ženske narave, pri kateri je močno poudarjena prirodnost, vitalnost in pravičnost do sebe; predvsem pa je opazna odločna volja po osamosvojitvi. Te pomembne značilnosti njene narave so prišle v drugi zbirki močno do izraza.
Pesmi Naplavi jenega plena so razvrščene v tri razdelke: Rumena luč, Zasmili mesec in Vas. V prvem delu prvega razdelka govori pesnica o svojem odnosu do družbe. Najvažnejša karakteristika tega odnosa je pesničina bolečina. Njen izvor je v številnih neskladnostih med pojavi v družbi in moralnimi normami, ki si jih je pesnica sama izoblikovala. Strastno išče svojo pravo, neokrnjeno človeško podobo; bori se zanjo s svetom, ki je poln njej nasprotujočih sil. Pesmi so ji uteha, ker v njih deloma uresničuje tisto, kar hoče doseči v življenju. Drugi del prvega ciklusa tvorijo vizije prejšnjih izpovedi; smisel je izražen s podobami.
Razdelek Zasnuli mesec vsebuje erotične pesmi. V prvem delu govori pesnica o doživljanju ljubezenskega čustva pri ženski. V drugem delu izpoveduje doživetje materinstva; veseli se svojega telesa, ker je plodno; vzhičena je od »resnične in nenavadne« sreče spričo rojstva otroka. Tretji del govori o oblikah njenega ljubezenskega čustva do moškega.
Ljubezen je najsvetlejše mesto v poeziji Vegrijeve. To je zanjo tako velik
pojav, da včasih živi v njej skoraj avtonomno. Ljubezen in materinstvo sta ji
rešitvi pred grobo vsakdanjostjo. Težkih trenutkov v njeni ljubezenski liriki ni. p*1 Prva dva razdelka sta po obsegu zajetnejša in v sklopu poezije Saše Vegri
vsebinsko pomembnejša kot zadnji — Vas; tudi po izpovedni izrazitosti večinoma presegata zadnjega. Tu so podobe s kmetov. Vegrijeva je zelo navezana na prirodo; v prvi zbirki je še vse njeno doživljanje prepleteno z naravo in s kmečkim svetom. Bližnje sorodstvo z zemljo se odraža tudi v njenem značaju; hoče biti čimbolj prirodna. Do zemlje čuti posebno ljubezen kot kmet, zato je prizadeta, ko to ljubezen izpodrivajo spremembe v oblikah življenja na podeželju.
Čeprav tematika te poezije ni obsežna in ima močno subjektivno problemsko obarvanost, je pomembna za našo literaturo. Vrednost te poezije je v tem, da njena avtorica iskreno izpoveduje svoja doživljanja. To se vidi iz obeh zbirk. Hkrati pa ima zelo zdrav občutek za vrednotenje pojavov v sebi. Njeni problemi so tudi problemi sodobnega človeka.
Vegrijeva veruje, da je možna prirodna skladnost v človeku. Neskladnosti prihajajo vanj od zunaj. To dokazuje ljubezenska lirika in pa izpovedi o doživljanju svobodnega in neokrnjenega človeka v prvem razdelku.
* Saša Vegri, Naplavljeni plen. Zbirka Tokovi časa. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1961.
845
Pesnica doživlja predvsem s čustvom. Od te specifičnosti njene narave je odvisna marsikatera karakteristika njene poezije. Izbor metafor in asociativni svet sta odvisna predvsem od tega; njeni opisi govore največ o čustvenih stanjih; pogostne so impresije (ciklus Vas); slike delujejo bolj na bravčeve čute kot na intelekt. Občutja so podana zelo konkretno, bolečino občuti kot rano, krvav pokol, ogenj, madeže, ki jedkajo. Zgradba njenih pesmi in verz sta včasih nekoliko neurejena, verjetno predvsem zaradi čustvene usmerjenosti njene narave.
S čustvom tudi sprejema ali odklanja pojave v sebi in okolici. Njena občutja so zelo določna. Tako je njen pesniški svet jasno začrtan; v njem ni večjih nedoslednosti. Če poudarjamo primarnost čustvenega doživljanja v njeni poeziji, s tem še ne negiramo intelekta; vendar ta za Vegrijevo ni tako značilen.
Jezikovni izraz v Naplauljenem plenu ni tako ustrezen, kot je bil jezikovni izraz v zbirki Mesečni konj; gostobesednosti se v glavnem izogiblje, šepa pa nekajkrat zaradi neizrazitosti in zamotanosti. Tudi kompozicija pesmi se zdi včasih ne dovolj urejena. Vendar je značilno nizanje podob utemeljeno že s specifičnostjo pesničinega doživljanja.
France  Novak
846