ŽIVLJENJE
IN SVET
Tedenska priloga „Jutra"
Štev. 16.	V Ljubljani, dne 30. aprila 1927.	Leto I.
lbis:
Slovenski pesnik
Dne 30. aprila se berejo v mnogih hrvatskih cerkvah črne maše za pokoj duše kneza Frana Krsta Frankopana in grofa Petra Zrinskega, ki sta padla pod sekiro avstrijskega rablja v Dunajskem Novem mestu dne 30. aprila 1671. Njune kosti so ležale stoletja v tuji grudi, stoprav jugoslovensko ujedinjenje jim je odprlo pot v domačo zemljo, kjer leže zdaj v srcu hrvatske dežele, v ponosnem Zagrebu. Kdo ne pozna žalo-igre teh dveh hrvatskih plemičev, ki sta svojo opornost zoper nasilne Habsburge plačala z lastnima glavama in z bodočnostjo svojih potomcev? Ne bomo danes pisali o njuni politiki. Hoteli bi le, da bi se koncem aprila spomnil tudi Slovenec krvave žaloigre v Dunajskem Novem mestu pred 256 leti. Samo strokovnjak pri nas ve, da je tega dne padel pod rabljevo sekiro eden izmed redkih slovenskih književnikov tiste dobe, prvi in edini slovenski pesnik knežjega rodu. Bil je to knez Fran Krsto Frankopan iz slovite plemenitaške rodbine, ki je imela rodbinske vezi s celjskimi grofi in kateri bi šla brez dvoma velika vloga, če bi se bile uresničile zasnčve celjskih grofov in načrti hrvatskih zarotnikov, usmerjeni za pomenljivim smotrom, da se ustanovi na prehodu Balkana in srednje Evrope nova država. Grad knezov Frankopanov še dandanašn.i zre z visoke skale vrh Sušaka daleč čez sinje morje tja na tuznc istrske obale, kamor »duva vjetar od Levanta«, ki je »odpuhnil nesrečni Mari krono...
Pravimo: Fran Krstd Frankopan je bil slovenski književnik. Kajpada, oboje moramo vzeti relativno, ali bolje: v duhu takratnega časa. Slovenstvo je bilo tiste čase prav tako kot hrvatstvo nerazvita oblika narodne zavesti, zakaj nacionalna doba je prišla veliko pozneje. Knez Fran Krsto Frankopan je imel svoja posestva med Hrvati in Slovenci; videl je v slovenščini in hrvaščini le dve narečji, izmed katerih mu je bilo bližje in jezikovno bolj izrazito hrvaško, kakor se je čutil Hrvata v političnem smislu. Kultura je bila takrat v jedru latinska; velik vpliv pa je imela prav v njegovih dneh italijanska kultura, ki je pognala v 16. stoletju prekrasne sadove (renesansa) in. vplivala tudi na slovin-sko ali hrvatsko pesništvo na nasprotni obali Jadrana (Dalmacija). V tem du-
knez Frankopan.
ševnem ozračju je živel knez Fran Krsto Frankopan, ki je bil mimo politike dovzeten tudi za lepo slovstvo, zlasti za poezijo.
Stoprav 200 let po njegovi žalostni smrti se je Razkrilo, da je bil pesnik. Frankopanove pesmi je pod imenom »Vrtić« izdal leta 1871. Ivan Kostrenčič v Zagrebu. Pozneje je Ivan Kukuljevič Sakcinski odkril tudi Frankopanovo elegijo, ki jo je spisal v latinščini in je izšla leta 1656. V zapuščini so našli še druge Frankopanove pesnitve in sestavke v hrvaščini, slovenščini, latinščini, nemščini in italijanščini.
Najboli nas zanima, kajpa, to, kar je spisal Frankopan v slovenščini. V »Gartlecu« ali vrtcu, ki ga je, kakor smo že omenili, izdal Ivan Kostrenčič, a le deloma, je ohranjen rokopis Frankopanove slovenske pesmi, ki je pri nas skorajda neznana. Pesem se glasi:
Dva fratra su zgudi stala, ter skupa potovala čez krajnsku cleželu; prišli su v goru strmu ilrevovat v jednu krčmu, majuč le tu želju.
Tam bila krčmarica jederna ko ena srnica bela ino rumena. Al pater takur joj pravi: Oh ljuba, ti me ozdravi, na tur si rojena ...
Ta pesem kaže Mpliv hrvaščine, kar je povsem umljivo, ker Frankopan po vsej verjetnosti ni poznal slovenskih slovstvenih izročil, v kolikor smo jih imeli izza reformacijske dobe, marveč se je učil slovenščine tako-le mimogrede. na svojem posestvu v Brežicah.
Zanimivejši od te Frankopanove slovenske pesmice, ki je bila spisana v duhu sodobne poezije, često opevajoče potepuške fratre, ki nadlegujejo ženske, je drug Frankopanov poizkus v slovenščini. Ohranil se ie" zgolj v konceptu. Frankopan je začel namreč prevajati v slovenščino komedijografa Moliera komedijo »George Dandin«. Kdaj je prevod nastal, ne vemo. Komedijo so vprizorili prvič v Versaillesu leta 1668, v tisku pa je izšla v Parizu leta 1669. Frankopan pa je bil že leta 1671 usmrčen, zato je jasno, da je nastal prevod med leti
1669.—1671. S. Ježić, iz čigar spy>a »Fr. Krsto Frankopan kao književnik« (»Sa-vremenik« 1915) posnemamo te podatke, sodi, da je začel prevajati v zaporu.
»V času, ko je nastal (slovenski) Frankopanov prevod, sta bili prevedeni na italijanski jezik samo še dve Molier-ovi komediji, nekako ob istem času sta nastala dva holandska prevoda, nato pa tudi neka nemška izdaja petih Mo-lierovih komedij.« (Ježić). Prevod kaže, da je Frankopan prevajal po francoskem izvirniku.
Vprašamo se, čemu je Frankopan prevajal Moliera baš v slovenščino?
Prevajalec je v duhu takratnih časov tuje dejanje ponašil. Prevarjen soprog je Slovenec Jarne bogati, stariši njegove žene se pišejo Hozenbosser, ljubim-čev sluga je Hrvat Budimoder, služkinja pa Katrica. Dejanje se odigrava na Slovenskem, bržčas na Štajerskem.
O samem prevodu sodi Ježić: »Frankopan je prevajal dokaj prosto, vendar se neprestano drži izvirnika in ga sledi natanko v vseh mislih. Prevod se gladko bere. Molierova duhovitost se ni niti malo izgubila; lokalizacija dejanja in nekateri drobni dodatki store stvar še bolj zanimivo. Žal da je prevod že na začetku četrtega prizora prekinjen.«
Ježić sodi, da je Frankopan videl v slovenščini zgolj nekako hrvatsko narečje, zato si je izbral slovenščino, ki naj bi povečala smešnost dejanja.
Dr. Fr. Wollman pa pravi v svoji knjigi »SIovinske drama«: »Začetek prevoda je zanimiv že zbog tega, ker je to prvi dramatski sad v slovenskem jeziku, ki se nam je ohranil in ker je začetek prevoda veseloigre največjega komediografa združen z najbolj tragičnim dogodkom hrvatske zgodovine naravnost po osebi in rokopisu prevajalca. Pomenljiv pa je tudi po svoji notranji vrednosti: predvsem kot eden izmed prvih prevodov Molierovega komada in slednjič po svoji duhoviti lokalizaciji, ki je umela s prekipevajočim humorjem združiti zakonske rogove s slovenskim Rogatcem.«
Malo je ostavil knez Fr. K. Frankopan v naši domači besedi, vendar pa dovolj, da se ga na dan 30. aprila spomnimo tudi mi in da si bodisi v Zagrebu na njegovem grobu bodisi na razvalinah gradu celjskih grofov ali pri Brežicah obudimo v duhu vezi, ki so jele v 17. stoletju vedno tesneje spajati slovensko in hrvatsko deželo. Pa tuje nasilje jih je pretrgalo za par stoletij; danes, ko so zopet zvezane boli kot kdaj poprej, ne pozabimo njih historičnega pomena.

P. K. Kozlov:
Naša raziskavanja v Mongoliji.
. Z naslovno sliko: Miao Pudso, bog zadovoljstva, ki so ga častili stari Mongoli. Kip je našel Kozlov.
Razklritja 'sovjetsko-ruskega zemljetpisca in antropologa P. K. Kotlova so vzbudila lani velik odmev po vsem svetu. Danes prinašamo poročilo, ki ga je podal Kozlov ruskim "listom in ki nam jasno in stvarno pove. kaj je delala njeiffova slovita znanstvena ekspedicija v daljni, malo znani 'Mongoliji.
Uredništvo.
Megla, v katero je bila skoro popolnoma zavita preteklost Mongolije, se je z našo ekspedicijo, ki jo je poslalo rusko geografsko društvo, razpršila. f Delo ekspedicije je bilo razdeljeno v dve perijodi in sicer: Raziskanje pogorja Kvin Ufa in jugozapadnega dela Kentaya, kjer smo odkrili celo vrsto prazgodovinskih grobišč v globelih Šučukte, Džurule in Gajurbe. Drugi del
je obsegal potovanje po Mongoliji, ki nas je vodilo v osrčje puščave Gobi in od tam v gorovje Hangaj, na vzhod štrleči podaljšek Altaja, med rekama Or-hon in Ongiin.
Na drugem potovanju smo naredili pot preko 3500 km in postavili vsakih 5 km mrežo trigonometrijskih točk.
Gorovje Hangaj se razprostira v smeri severovzhod-jugozapad in tvori razvodnico med rekama Ongiin Gol-om, ki se izgubi v puščavi Gobi in med Orhon-om, ki teče proti severu k Baj-kalskemu jezeru. Pobočji gorovja se močno razlikujeta. Zaradi vpliva suhega ozračja puščave Gobi je južna stran kamenita in razmeroma revna glede rastlinstva in živalstva; severno pobočje pa 'rje bogato z gozdovi, prenaseljeno z zverinami in ptiči; lepe doline,
polne zdravilnih vrelcev, privabljajo že od pamtiveka nomadske , narode v . te kraje.
Na južni strani gorovja Hangaj, v bližini gorskega grebena, smo našli med granitnimi skalami grobišča tridesetih
Kozlov, znameniti ruski raziskovalec.
rodov Sain Noin Kanov. Grobovi so pokriti s skalnimi ploščami, na katerih se dvigajo leseni spomeniki; obdani so z lesenimi zidovi, kjer so upizorjene slike JBude in Kon Chava, reformatorja budizma. Ker v Mongoliji mrličev sploh ne pokopavajo, (vsaj v našem smislu ne), zaslužijo ta grobišča v višini 3000 m nad morsko gladino, v soseščini sivih skalnih vrhov, izredno pozornost.
Gorovje Hangaj z rekama Orhon in Ongiin Gol so v starodavni preteklosti opevali njegovi prebivalci, tako bogato in lepo je bilo. Navduševali so se za nje kot današnji Mongoli za »božanstvene lepote« vrhov Ivrak-Kai, Arhan in Irgit Cairhan, kjer je izvir Orhona; opevali so lepoto in veličino reke, katere sinje vodovje brzi ponekod v naglem toku skozi ozke kanjone drugod, pa se zopet leno vali po širokih stepah.
V	gornjem toku reke Orhon se izliva v njen ozek kanjon pritok Ula-Ussu z romantičnim slapom, ki z omotične višine šumi navzdol in pada na temne, trde škriljaste skale. Ta slap se zdaj imenuje po voditelju ekspedicije »Kozlov«. '
V	bližini slapa je površje stotine milj naokoli pokrito z ogromnimi masami črnili skal vulkanskega izvora. Te skale prehajajo v pogostoma zamotane labirinte, kjer se izgube celo domačini. Ta vulkanska kamenina je daiala nekdanjim
sibirija
■„„..sli/, ".Al
prebivalcem • Mongolije prvovrsten stavbni materijal za grobišča in spomenike, ki jih najdemo povsod po dolinah. Spomeniki so poslikani z dobro ohranjenimi ornamenti.
V dolini Ongiin-Gol-a in Orhon-a ter v puščavi Gobi smo našli zelo pogosto bronaste in kamenite predmete iz prazgodovinske dobe. Tako smo odkrili v Orhonu zanimiv starodaven pečat; tudi v puščavi Gobi smo našli mnogo bronastih predmetov.
Posebno pozorno smo raziskavah gornji 'tek Orhona in izvir Ongiin Gol-a: teli krajev še ni preiskala nobena ekspedicija. To velja tudi za južni del gorovja liangaj. Dalje časa sem ostal na izviru in gornjem delu Orhona in sem zelo zadovoljen, da sem lahko videl in raziskal zibelko narodov, ki so bili v pradavnih časih naseljeni po tej zanimivi dolini. Gorovje Hangaj in dolino Ongiin Gol-a smo preiskali zelo natančno, posebno, ker smo si tam zgradili zimsko taborišče. Na enem številnih grobov v dolini Ongiin Gol-a sem našel med drugim tudi veliko granitno ploščo, okrašeno z ornamenti bizantinskega sloga. To je jasen dokaz o vplivu stare Grčije na Mongolijo.
Spomladi 1. 1926. je odšla ekspedicija iz prezimovališča proti zaželjenemu toplemu jugu, k jezeru Orok-Nor, ki leži ob vznožju dveh pomembnih vrhov mongolskega Altaja: Ihe Bogdo in Baga Bogdo.
Ponoči smo trpeli zbog hudega mraza, ki je dosegel — 20 stopinj C ali po-
dnevi nas je obilno odškodovala solnčna toplota. Bolj ko smo se pomikali proti jugu, tem toplejše je bilo. V mislih smo že bili ob jezeru Orok-Nor, na njegovem »spomladanskem trgu ptičev«, kar je naša lovska srca že prej vznemirjalo. Ko smo dosegli rob puščave Gobi, smo naleteli na znanega Mongola, ki'ima pri prebivalstvu velik ugled in je moj stari prijatelj. Njegovo pripovedovanje o nekih najdbah v puščavi me je napotilo, da sem razdelil ekspedicijo, ki je štela 20 kamel, v dva enaka dela. Ena skupina se je napotila po prvotnem načrtu k jezeru Orok-Nor, da opazuje ondi pomladno gibanje ptičev in izpopolni naše ornitološke zbirke. To skupino je vodila ornitologinja E. V. Kozlo-va. Sam sem ostal v puščavi in vodil izkopavanja v krajih, kamor še ni stopila noga Evropca. Ta izkopavanja se niso tikala človeka in njegove preteklosti, ampak ostankov ogromnih vretenčarjev. Našel sem okostja nosoroga brez roga, okostja ogromnega divjega preši-ča, velike ovce in še nekih drugih živali, ki se še morajo proučiti. Izkopnine so v najboljšem stanju, ker so ležale v vedno zmrzli rdeči ilovici.
Po triletni odsotnosti (1923—1926) je prišla ekspedicija s številno karavano kamel v Urgo. Iz Urge srno se peljali s šestimi velikimi avtomobili na Verh-nje-Udinask ob sibirski železnici, ki nas je prve dni oktora prepeljala v Lje-ningrad. Dolgo bo še trajalo, da bodo naši tovariši pregledali številne zbirke,
»
Kaj sem videl v Moskvi.«
Pod tem naslovom je izšla v Parizu koncem leta 1925. knjiga izpod peresa Henrija Beranda, v mednarodnih krogih dobro znanega svobodnjaka in revolucionarja.
Pobudo za potovanje v Rusijo so dala Berandu nasprotujoča si poročila različnih potovalcev po Rusiji. Nekateri so videli vse prečrno, drugi zopet so slikali sovjetsko Rusijo kot raj na zemlji, kakor so pač bili meščanskega ali soci-jalističnega naziranja.
Knjiga nam je prišla v roke sicer s precejšnjim zakasnenjem, vendar je v svojem glavnem delu, še vedno zelo aktualna. Ker se je v naši javnosti ponovno obudilo živo zanimanje za Ru-
sijo, podajamo v naslednjem nekaj dejstev. izpuščamo pa razne podrobnosti vsakdanjega življenja, ki so podvržene hitri izpremembi.
Pisec v uvodu izrecno naglaša svoje proletarsko pokolenje in svoje delovanje v socijalizmu. »Moj oče je bil pek, sam sem v svoji mladosti bil delavec, sem proletarec in nimam niti sorodnikov niti prijateljev niti zvez, razen med prole-tarci.« Tako se legitimira Berand v uvodu, da bi ne bilo dvoma v njegovo objektivnost, kajti njegovo poročilo o ruskih razmerah je neugodnejše, kakor bi bilo poročilo kakega kapitalističnega buržuja.	'
Berandu bi bilo všeč, ako bi v diktaturi proletarijata opazil vsaj eno dobro stran. Ta volja se opaža v vsej knjigi, vendar čitatelj razločno čuti, kako mineva pisca dobra volja in se mu izpre-minja v razočaranje, odpor, nevoljo in srd do boljševiških diktatorjev.
Pisec , ni ■ bil gost moskovske vlade, zato so mu korak za korakom sledili moški in ženski detektivi, kar je svobodoljubnega Francoza nemilo dirnilo že v Latviji, ko se mu je prilepil prvi detektiv in ga spremljal v Moskvo, kjer ga je oddal drugim ogleduhom v varstvo.
Tej okolnosti se ima zahvaliti naš pisatelj, da je videl več in proučil rusko življenje natančneje in pravilneje, kakor oficijelni gostje sovjetske države. Ti imajo vnaprej določen program, v luk-surijozmih drž. avtomobilih jih vozijo okoli in jim pokažejo samo take stvari, ki jim morajo imponirati. Potemkinstva je danes v Rusiji več nego kdajkoli poprej, sovjeti so dognali to črto ruske javne uprave do neverjetne popolnosti.
O življenju v Moskvi poroča Berand sledeče: Vsem Moskovičem se pozna, da so prestali strahovite čase boljševi-škega terorja. Od tedaj jim je prešel smeh in jih je minila veselost. Vse prebivalstvo, na cesti in v javnih lokalih, je resno in zastrašeno, glasne besede ne slišiš, celo v barih se vsi pogovori vrše samo šepetaje. Vse stene imajo ušesa, vsak javni funkcijonar je doušnik policije, vsaka hiša ima telefon v prvi vrsti zato, da upravitelj lahko takoj javi policiji, ako je doznal kaj sumljivega.
Opaža se, da se vsa Moskva oblači zelo malomarno, da se vsak trudi, da že z obleko in z gestami pokaže na zunaj svojo proletarščino. Ljudje, ki te doma sprejmejo z vsemi konvencijonalnimi buržujskimi formami, se v javnih prostorih vedejo kakor predmestni tipi. Inteligenca in bogastvo si privzema zunanje znake proletarstva, da ne pade nanje sum protirevoluciaonarnosti. V živalstvu se imenuje ta način skrivanja mimikri. Komisarji so sicer oblečeni po najnovejši pariški modi, na zborovanja pa redno prihajajo.v delavskih tužurkah.
Na cesti srečavaš tudi izrazite bur-žuje, ostanke starega režima: star general prodaja časopise, kneginja razna-ša cigarete in šibice, gardni oficir snaži čevlje. Tem nesrečnikom je boljše-viška ustava vzela poleg vseh drugih pravic še pravo dela in nameščenja. Ker je edin poslodavec država, se morajo
posvetiti zgoraj naštetim »prostim po-klicom«.
Po uvedbi nove ekonomske politike (po začetnicah kratko nep), se je pojavil v ruskem življenju nov tip nepma-nov, ki tvorijo bazo za novo buržuazijo, dokler država ne bo spet odpravila sicer močno cpnejene zasebne trgovine. To so nekaki verižniki v našem smislu in socijalist Berand pravi, da so med nji-.mi brez izjeme sami Židje.
Kakor buržuji pr.ej naštetih »prostih poklicev« tudi nepmani nimajo niti aktivne niti pasivne volilne pravice. Oni so potrebno zlo, ki se začasno tolerira, oni so zastopniki ekonomske eksploatacije proletarijata, ki jih novi ustroj stigmatizira z odtegnitvijo državljanskih pravic.
Delavci, vojaki, kmetje in predvsem ogromna vojska sovjetskih nameščencev imajo neokrnjeno volilno pravico, — ako jih lokalni sovjeti sprejmejo v volilne spiske. Zaradi tega so sovjetski funkcijonarji voljeni vedno soglasno, dasi z minimalnim številom glasov. Protikandidatov ni, ker se ' za posamezne funkcije že v naprej določi sodrue. ki jih bo vršil. Volilnih sleparij novi sistem ne pozna, vse to se opravi že pri sestavljanju spiskov.
Na javnih shodih se sliši samo šumno odobravanje in gromovito ploskanje. Govornik redno pozove zborovalce, da naj oponirajo izvajanjem oficijelnega govornika, toda oponentov ni nikdar. Samo en tak slučaj je znan. Na zborovanju v Kijevu je na poziv Trockega nastopil kot oponent delavec Jefimov. Prišel je na govorniški oder s palico in jo pokazal delavcem:
»Tovariši, v tej palici vidite vso zgodovino razvoja ruskega delavstva. Koščeni držaj predstavlja aristokracijo, ki nas je izmozgavala do belih kosti, okovani konec predstavlja one stotine, ki so v železju ginili v carskih ječah, sredina, leseni del palice pa smo mi, delavno ljudstvo. Razumete? Dobro. Prišla je revolucija,« Jefimov obrne palico narobe, »in glejte kaznjenci so na vrhu, aristokratje so na tleh, samo delovno ljudstvo je tam, kjer je bilo.«
Jefimov ni žel takega odobravanja, kakor njegov predgovornik Trocki, nihče se ni upal zaploskati, pač pa so delavca Jefimova še isti večer premestili v štab generala Duhonjina. (General Du-honjin je bil v začetku revolucije ubit na najbolj zverski način, zato znači ta
fraza, da je bil Jefimov še tisti večer ustreljen.)
Svoboda je v Rusiji neomejena. Ječe so odpravljene, na njih mesto so stopili »Zavodi za omejevanje osebne svobode.« Smrtna kazen je odpravljena že od prvih dni revolucije. Procedura, za las podobna tej buržujski instituciji, se imenuje sedaj po sovjetsko« najvišja izmera kazni«. »Words, words,« vzklika pri tem s Hamletom naš Francoz in ugiblje, da-li je to cinizem ali otročje početje. »Oboje je mogoče,« sklene svoje raz-mišljevanje.
Kruto resnost krotke besede »najvišja izmera kazni« je moralo v letih 1918 do 1925 spoznati precejšnje število ljudi. Berand navaja službene bpljševiške podatke: 28 škofov, 1219 svečenikov, 6000 učiteljev, 9000 zdravnikov, 54.000 častnikov, 260.000 vojakov, 70.000 policistov, 12.950 posestnikov, 355.250 intelektualcev, 193.200 delavcev, 815.000 kmetov ... Vse je odšlo v štab Duhonjina. Proletarec in marksist Berand pravi, da ta teror v historiji nima primere. Odtod je Rusom prešel smeh!
Pri obisku neke vojašnice, ki se vsem zapadnjakom kaže kot vzor vojašnice, navaja avtor, da služijo sovjetski vojaki po tri leta in to pod častniki, ki jim je Trocki kategorično zabičal največjo strogost in .nikake dobrote! Izrazil je svoj dvom nad sposobnostjo sovjetskih generalov, od katerih imajo nekateri komaj 23 let. Komisar se začudi:
»Kaj, to govorite vi kot Francoz? Kaj ne veste, da so bili Napoleonovi generali često še mlajši?«
»Vem, ali ti so si generalske čine prislužili na bojnem polju, ne pa na dvoriščih kasarn.«
Naš socijalist govori. tudi s takimi mladimi generali in ugotavlja, da ne znajo več ko naredniki v buržujskih vojskah. Tudi njih govor, ponašanje in izobrazba je enaka oni naših narednikov. Vojaki sami so taki, kakor vojaki vseh armad, nič ne kaže, da bi to bila vojska proletarijata, najbolj podobni so še starim carskim vojakom. Disciplina je tudi tej vojski temelj, samo strožja je ko pri buržujskih armadah ... Komunisti pozivajo k nepokorščini samo vojake drugih vojsk, svoje pa drže trdo, oj pretrdo za naše buržujske pojme!
Ker sovjeti nimajo dobrih generalov in višjih častnikov ugotavlja Berand, da imajo pač vojake, ali vojske nimajo. Demagoška zmota je, povišati subalterne
oficirje enostavno v generale. Absolvent realke ne more opravljati posla, ki mu (je komaj kos inženjer z dolgoletno prakso. Tako zaključuje francoski socijalist razglabljanje o sovjetski vojski.
Razgovori, ki jih je imel pisec z vodilnimi osebami, so tako zanimivi, da jih moramo podati neokrnjene.
Berand očita tovarišču Kamenjevu rovarjenje in hujskanje pariške sovjetske delegacije 'proti francoski armadi, nakar odgovarja Kamenje v:
»Vi zapadnjaki nočete razumeti, da je III. internacijonala in sovjetska vlada dvoje različnih stvari...«
»Nikakor ne, mi to dobro razumemo. Internacijonala ima nalogo širiti na zapadu antimilitarističhe ideje, sovjetska vlada pa ustreli vsakogar, ki poizkuša zanesti razvrat v vrste rdeče armade.«
»Spet tista maroška storija,« pravi Kamenjev. »Ni res, da smo imeli mi v , Maroku prste vmes.«
»Res? Niti vi, niti mednarodni komunizem?«
»O, to je treba razločevati! Pravim vam...«
»Vem, gospod Kamenjev: vaša desnica je vladna in odgovorna in ne ve za levico, ki je mednarodna in doktrinama. Obe pa sta vaši in vi ste šef sovjetske vlade in šef stranke. Moram vam staviti vprašanje drugače: Kaj bi vi dejali, ako bi francoski poslanik v Moskvi pozival Ruse naj vas postrele in se polaste vlade?«
G. Kamenjev molči, francoski marksist pa naidaljuje:
»Pri vašem poslaniku v Parizu sem se srečal s tovarišem časnikarjem, ki v svojem listu vsak dan poziva Francoze, naj se polaste vlade in postrele par milijonov buržujev. Ali si ti dve sliki nista podobni?«
»'Nista,« pravi Kamenjev. »V Parizu je časnikar, ki ga omenjate, član komunistične stranke, ki je zakonito priznana, pri nas pa sovjetom sovražne stranke niso priznane ...«
»Gospod Kamenjev, vi imate ravno tako obleko kot jaz. Zaradi obleke sem slišal na ulici psovko »umazani buržuj«. Ali ste tudi vi umazani buržuj?«
»Niti vi, niti jaz, g. Berand.«
»Kaj pa je prav za prav buržuj?« Resnici na ljubo ugotavlja Berand, da je spravil Kamenjeva v veliko zadrego. Predsednik sveta stoterih rdi in kašlja ter pravi doslovno:
»Pošljem vam ustavo.«
Ko ga Berand pregovori, da so v hotelu ob tem času prekinjeni vsi električni zvonci — bilo je ob belem dnevu — pravi Kamenjev:
»Buržuj je izkoriščevalec«.
»Izkoriščevalec?« se čudi Berand. »Kljub revoluciji ste jih obdržali?«
»Nismo mogli zatreti vsega izkoriščanja niti izenačiti plač.«
»Da, čujem, da dobivajo delavci v Baku mesečno 18 rabljev, inženjerji pa 180,« omenja Berand.
»Vsakomur vendar ne moremo dati po 180 rabljev,« se brani Kamenjev.
»Pač pa bi jih vsakomur lahko dali po 18. To zahteva revolucijska enakost.«
»Nikjer ni napisano, da ima ročno delo isto vrednost, ko duševno!«
»Inteligenca ima tedaj neko prednost?«
»Gotovo.«
»In izobrazba?«
»Brez dvoma.«
»Zadovoljen sem, da mi vi to potrjujete.«
Naš pisatelj v svoji znatiželjnosti prehodi vso Moskvo, hodi med množico, obiskuje tovarne in javne naprave, mora Pa obupano vzklikniti: »Kje, za božjo voljo, je vendar diktator? Kje je proletarijat, ki izvaja diktaturo?«
V	vojašnicah je sama stroga disciplina, v tovarnah slabo plačani delavci, ki ne smejo stopiti v stavko, ker se to kaznuje kot veleizdaja, po ulicah se gnete siva, tiha in resna množica; beračev, ki kažejo mimoidočim svoje gnusne rane, je več ko kdaj preje ...
«Kaj ste tedaj odpravili slabega, kaj ste uvedli dobrega? Vidim izkoriščevalce in izkoriščane, vidim siromake in bogataše, trd militarizem, slabo plačane delavce. Kaj ste izvršili od svojega krasnega programa,« vprašuje nekega narodnega komisarja.
»Nič,« se glasi obupan in teman odgovor.
V	sovjetskem časopisju je velika sličnost z italijanskimi razmerami, samo da je diktatura nacijonalista vsekakor daleko milejša nego diktatura proletarijata. Uredba v ruski sovjetski državi in osebe, ki jo vodijo so nedotakljive, najmanjša in najmilejša kritika javnih zadev in funkcionarjev iona za posledico premestitev v štab generala Duhonjina. V deželi svobode se ne sme oglasiti naj-dobrohotnejša kritika niti iziti najpriza-nesljivejša karikatura mogotcev. Bur-
žujske države so v tem skrajno liberalne in modre, ker vedo, da je kritika in karikatura ventil za pojavljajoče se nezadovoljstvo in pameten voditelj drži take varnostne ventile vedno odprte. »Mussolini ima več smisla za humor in satiro ko sovjetski diktatorji.-
Predno končamo, se moramo dotakniti tudi zelo važnega vprašanja, kako vlogo ima židovski element v sovjetski državi. Berand kot socijalist ne sme poudarjati pretežni vpliv Zidov v sedanji ' Rusiji, ker bi • ga židovski sodrugi in židovski kapitalisti dolžili .antisemitizma. Pomaga si s tem, da omenja Žide mimogrede. Med novimi dobičkarji ugotavlja pretežno večino Židov, v Lje-ninovem mavzoleju vidi prastaro židovsko arhitektonsko obliko, na vodilnih •mestih vidi nad polovico Židov. Iz vseh teh podrobnosti sklepa, da je komunizem židovsko delo. ne upa si pa tega povedati jasno in odločno.
Vesoljno Rusijo so tedaj do 1. 1925 upravljali Zidje, njeno ekonomično življenje pa vodili zopet Zidje.
Česa imamo pričakovati mi Jugoslo- . veni od Rusije, kakršna je sedaj? Internacionalni komunizem taji vsako krvno in jezikovno ter versko vez med narodi. Taki Rusiji je bila madžarska republika pod Belo Kunom bližja kot slovanska republika z Masarykom, da naše kraljevine niti ne omenjamo v tej zvezi.
Na srečo današnji položaj Rusije ni več tako brezupen. Pretiran internaci-jonalizem rodi odpor, ki se javlja v nacionalizmu in tujci, ki jašejo na ruskem človeku, bude ruski narodni ponos.
Najnovejše vesti iz Rusije vedo poročati o jačanju in porastu ruske narodne misli in slovanskega čustvovanja. V zvezi s tem pa raste sovraštvo do tujcev, zlasti antisemitizem pridobiva tal, da niti uradni demantiji Rvkova ne morejo utajiti tega dejstva. Temu pokretu obetajo poznavalci ruskih razmer in širokih mas izbruh v pogromih, kakršnih ruska zemlja še ni videla.
Po mnenju Beranda je doživel komunizem v Rusiji popoln neuspeh, vladajočim pa gre samo za to, da se še ob-drže. kakor osvojevalci v zavzeti deželi. Kako dolgo jim bo to še uspevalo in kako dolgo bo ruski kolos-mužik prenašal pasivno to breme, ne more nihče reči.
»S samo pametjo Rusije ne doumeš,«. pravi poet Tjutčev.	A. P.
Skrivnosti človeške duševnosti.
Ignotus:
Coue — moderen čudodelec.
Besede, ki ozclravljajo.
Letos bi imel dopolniti 70. leto lekarnar v Nancyju na Francoskem Emil Coue, a ga je smrt požela nekoliko prej. Ta francoski provincijalec je veljal v svoji domovini in izven nje za čudaka, skoraj bi jekli: za čudodelca. Ozdravljal je namreč ljudi s samo besedo. Ondi, kjer niso uspeli .zdravniki s svojo učenostjo, je imel uspeh nancyški lekarnar z —besedami. Strme se vprašujemo, kakšen čudovit obliž so bile njegove besede, da so celile rane; kaka neverjetna moč je bila v njih, da so ozdravljale bolezni?	,
Učili smo se v šolah o prirodnih silah in vemo približno, kaj je mogoče in kaj ni. Čudeži, ki smo o njih brali v knjigah, se nam zde neverjetni. V protislovju z neizpremenljivimi prirodnimi zakoni so. Z nezaupanjem gledamo na razne čudodelce in okultiste, smejemo se šarlatanom in pomilujemo one, ki jim nasedajo.
In vendar: je-li bil Coue šarlatan?
Vzeli smo v roke njegove knjige. Prebrali smo, kar so pisali o njem poznavalci medicine in dušeslovja. Celo resni strokovnjaki ga jemljejo resno. Kje je torej resnica?
V besedah velikega Shakespearja, ki pravi na usta svojega Hamleta: »Mnogo stvari je med nebom in zemljo, ki o njih ne ve tvoja šolska modrost, Hora-cij.«
Tekom zadnjih dvajsetih let se je v znanosti marsikaj izpremenilo, prav posebno pa v dušeslovju (psihologiji). Dognanja, ki so se zdela še pred tremi desetletji neresne, čenče prismojenih spiritistov in mistikov, so brez hrupa vstopila v službeno znanost. Hkrati pa so se izločile nekatere znanstvene »resnice«, ki niso mogle več živeti v soseščini novo vstopivših spoznanj. Tako so se zlasti silno razširili naši pojmi o človeški duševnosti. Freudova psihoanaliza, kakorkoli v celoti še ni obče-veljavno spoznanje, kakorkoli je nekam enostranska in se v nekaterih točkah izpodbija, je v znatni meri pripomogla, da se danes ne zre na človeško dušev-nost tako kot se je zrlo za časa, ko je bil na višku tako zvani materijalizeni. Iz njegovih vrst se je čulo, da je »du-
ševnost« prav tako izloček možganov kakor je želodčna kislina izloček želodca. Pokazalo se je, da je stvar daleko bolj zapletena nego menijo pristaši mehanskega pojmovanja človeka. Hipnoza, sugestija, avtosugestija, podzavestno in nezavestno življenje, — vse to in še marsikaj drugega je sprejela znanost iz sicer sumljivega in nezanesljivega področja »okultnih ved«. Skratka: pojem človeške duševnosti se je zapletel in močno razširil; dognalo se je, da deluje v človeku vrsta skrivnostnih sil, čijih bistvo poznamo prav tako .malo kakor n. pr. bistvo elektrike, ki jo sicer tolikanj uporabljamo.
Ali ne zaletimo se predaleč. Coue je bil eden izmed onih, ki je jel praktično uporabljati nova dušeslovna dognanja. Omejil se je v glavnem na sugestijo in avtosugestijo.
Raziskavama na področju dušeslovne znanosti so pokazala, da ni samo volja vzmet našega dejanja, ampak tudi in sicer v zelo važni meri domišljija. Moč domišljije je znana iže od pamtiveka,. vendar pa se ni nihče ž njo bavil, zakaj ljudje so se doslej v glavnem posvečali spoznavanju in obvladovanju prirode.
Kdor hoče spoznati sugestijo ali avtosugestijo —- je dejal Coue v nekem predavanju — mora najprej doumeti dejstvo, da je v nas dvoje različnih bitnosti. Prvo je tako zvani »jaz«, ki se ga zavedamo, drugo pa je »jaz«, ki je pod našo zavestjo in ga zbog tega tako malo poznamo. Da bo stvar jasnejša, vzemimo takoj primer: Snohodci (meseč-njaki) so vsakomur znan pojav. Vsakdo ve, da tak človek vstane sredi noči, se celo obleče, vsekakor pa zapusti posteljo in odide na prosto, opravlja ondi neka dela, morda zleze na streho in hodi po nji, česar ne bi v budnem stanju storil za nobeno ceno, nato pa se vrne v sobo in spi dalje. Ko se zjutraj vzdra-mi, se silno začudi, kako je mogel ponoči končati snoči prekinjeno delo. • O tem, kar se je godilo ž njim ponoči, nima niti pojma.
Evo: tu imate lep primer, kako deluje v človeku skrit »jaz« ali nezavesten »jaz«. Podobno vidimo pri alkoholikih, ki imajo znano pijansko bolezen »Deli-rium tremens«. V napadu te blaznosti lahko store kakršnokoli dejanje, ne da bi pozneje v normalnem stanju vedeli,
kaj so počenjali. Dvoje bitnosti je tedaj v človeku: pri nekaterih ljudeh se skrita češ če pokaže, zato jih imenujemo snohodci (somnabuli), mediji itd. V stanju sugestije in hipnoze je to dejstvo-vanje podzavestne bitnosti v človeku vsakomur očitno. Mislimo, da je čitatelj videl že toliko primerov, da je nadaljnja razlaga odveč.
To podzavestno silo je treba zdaj spraviti v zvezo z drugo, ki smo jo že imenovali: z domišljijo.
Coue odklanja voljo kot ravnarja vsega našega dejanja in nehanja. Da ne bo preveč modrovanja, postrežemo takoj z njegovim primerom:
Položimo na tla deset metrov dolgo, 25 cm široko desko. Vsak bo brez obotavljanja in strahu stopil na njo in šel od enega konca k drugemu. Ali denimo, da je ta deska položena v line dveh zvonikov. Kdo bo stopil na njo? Največji napor volje nič ne izda; vsakdo je preverjen, da mora pasti s te deske. Zakaj pa si upa čez desko v nižini? Tu vidiš silno moč domišljije. Oni, ki pokrivajo strehe in tesarji, so stokrat v takem položaju, ne da bi se bali nevarnosti. Preverjeni _so, da ne morejo pasti, dokler so zadosti oprezni.
Vzemimo za primer ljudi, ki trpe za nespečnostjo. Če se :ne bodo silili k spanju, če bodo prepričani, da morajo zaspati, ali sploh ne bodo mislili na to, utegnejo praviloma zaspati; boli ko pa se kdo sili, bolj se prebuja. Volja tedaj ne dela čudežev, pač pa domišljija. Coue navaja dalje za primer pijance: mar nimajo trdne volje, da prenehajo piti, mar ne spoznajo, kam jih vodi alkohol? Ali v njih je neka sila, ki jih z neugnano močjo pritiska v pijanstvo. Kaj je ta sila? Nič drugega kot njihova lastna domišljija, ki se je zajedla v nezavesten »jaz«. Izženimo jo odtod in človek je rešen ...
Ali kako ukrotiti svojo domišljijo, kako obvladati to čudno nezavestno silo? Ukrotiš razdivjanega konja tako, da ga krepko zgrabiš za vajeti, ali kje naj tu zgrabiš?
Obvladajmo samega sebe!
Zdaj smo prav za prav šele pri Coue-ju, možu, ki je zdravil z besedo.
Kakor se ukroti konj ali zajezi hudournik, tako lahko obvladaš samega sebe, dobiš oblast nad svojo podzavestno bitnostio in jo prisiliš, da te uboga.
To spoznanje je v duševnem svetu tako važno ali še bolj, kakor uporaba
vode za pogonsko moč, iznajdba parnega stroja v svetu tehnike.
Moč, ki ž njo obvladaš, »ukrotiš«« in si podjarmiš svojo nezavestno bitnost, se imenuje avtosugestija. Coue združuje pod ta pojem tudi hipnozo, ki obstoji — kakor znano — v umetnem uspavanju človekove zavesti — in postavlja sledečo opredelbo:
Vpliv moči domišljije na duševno in telesno plat človeka.
Če lahko komu v hipnozi sugeriraš, da ne pije vode, marveč najfinejši šampanjec in se mu zares zdi, da se naslaja z izvrstno kapljico; če mu lahko vsiliš Občutek bolečine, žeje, gladu itd., skratka, ako lahko ob trenutni odsotnosti zavestnega jaza narekuješ njegovi drugi, nezavestni bitnosti vse, kar se ti zlju-bi, tedaj je samo treba najti način, da uporabiš to silo tudi v budnem, zavestnem stanju.
Z voljo ne prideš nikamor, ker naletiš na odpor zavesti, prodreš pa lahko z močjo domišljije.
Da ne bomo preveč nadležni, izločimo za sedaj iz našega razmotrivanja vse, kar bi utegnilo čitatelja dolgočasiti in preidimo h Čouejevi praksi:
Sugestija ozdravlja.
Neka deklica je trpela za krvavenjem zoba. Coue, ki je poznal njeno veliko občutljivost, je šel ž njo, češ, da bo dosegel brezbolestno ruvanje zoba, ki ga je imel izvršiti zobozdravnik. Ko sta prišla k zobozdravniku, ji je Coue ostro pogledal v oči in jel govoriti: Nič ne čutite, nič ne čutite, nič ne čutite...», medtem pa je dal zobozdravniku migljaj in mož je bolni zob izdrl, ne da bi bila deklica samo ganila s trepalnicami. Na ta način ji je ustavil tudi kri, ki je curljala iz četjusti. Čez par minut sta oba z zdravnikom konstatirala, da se je rana zaprla.
Coue razlaga to kot docela naraven pojav: Pod vplivom misli »krvavenje mora prenehati«, je nezavestna bitnost velela žilam, da naj ne izlivajo več krvi; brž so se pokorno zaprle, kakor bi bile storile, če bi uporabili umetno sredstvo za ustavljanje krvi.
A. G. iz Troyes je bolehal delj časa za kroničnim vnetjem čreves; vse zdravljenje je bilo zaman. Bolezen ga je močno potrla, nič ni več zahajal v družbo in je mislil celo na samomor. Ze čez nekaj dni je pokazala Couejeva
sugestija uspeh in ni trajalo dolgo, pa je bolezen docela izginila. Coue je čez dvanajst let vprašal svojega pacijenta, ali se mu ni bolezen kdaj vrnila; mož je z veseljem vprašanje zanikal.
Dolga je vrsta po Couejevi metodi ozdravljenih živčnih bolezni vseh vrst, ženskih bolezni itd. Ne bomo navajali več primerov; kogar zadeva zanima, naj seže po kaki Couejevi knjigi. (Izmed nemških prevodov je posebno priporočljiva 17 strani obsegajoča knjiga Coue, »Die Selbstbemedsterung durch bewusste Autosuggestion.« Basel 1926.)
Vse, kar smo navedli, je vpliv sugestije, njo pa imaš kot avtosugestijo v samem sebi in lahko, sam ž njo postopaš.
Enega ne smeš pozabiti: Preden se uporablja avtosugestija za zdravljenje, je treba »ukrotiti« nezavestno bitnost in jo do dobra spoznati. To pa ne gre kar igraje. Človek se mora lotiti samo-vzgoje na podlagi avtosugestije. Vsak dan si mora kaj sugerirati, vsak dan odpraviti kako malenkostno razvado ali kaj podobnega, da si na ta način uvežba vpliv domišljije. To je podobno kot pri jačenju volje. Coue ima za to smotren sistem in le-ta se nam zdi važnejši od zdravljenja bolezni. Sistem za preobrazbo človeka k večji notranji disciplini, k popolnejšemu obvladanju lastnih nagonov nagibov in slabosti, sistem, ki nas nauči, kako bomo boljše, uspešnejše svirali na instrumentu samega sebe. Zakaj te notranje sile so nekake strune, ki naj jih v harmoniji z vesoljstvom ubira naš duh. Mar ni velik razloček, če potegne po violini nevešča roka ali roka umetnikova?!
Coue bi nas utegnil naučiti tehnike obvladovanja samega sebe, tehnike umetniškega, t. i. višjega, resnejšega sviranja na instrumentu nalše duše. Ostalo prepustimo drugim disciplinam: moralni in etični vzgoji.
Coue je ozdravljal z besedo. Pokazal je, da ima človeška beseda ogromen upliv. (Razodel pa nam je tudi, kako lahko preobrazimo svojo dušo in pomagamo telesu s silo 'plemenite domišljije. Veliko razkritje. Ali slabo je to, da lahko postane ta sila orodje slabega namena. Hipnoza se je že ponovno pokazala kot orožje zločincev, sugestija kot orodje za samouničevanje. Ali sugestija In avtosugestija sta inormalno edrav pojav in v izrabi teh dveh sil še čaka človeštvo velik napredek.
P. P.:
Freudovi pogledi v globino duše. (Psihoanaliza).
Zavestno in nezavestno doživljanje.
Širši krogi vedo kaj malo ali pa nič o Freudovi psihoanalizi, oziroma imajo o nji čudne predsodke. In vendar je minilo več kot četrt stoletja, odkar je dal dunajski zdravnik Sigmund Freud človeštvu prve izsledke o skrivnostnem snovanju našega nezavestnega doživljanja. Freudu gre zasluga, da je dosledno in brez ozkosrčnih ozirov prodrl do dna tako kočljivim zadevam, kakor je n. pr. spolnost.
Vsa duševnost se deli v zavestno in nezavestno polovico. Ze prej so mnogi dušeslovci priznavali poleg zavestnega tudi nezavestno doživljanje. Šele Freudova psihoanaliza nam je pojasnila delovanje dotlej temnega nezavestnega dela duševnosti, ki spremlja naše zavedno doživljanje in v katerem so osnovani naši nagoni in strasti, zlasti spolnost. Našemu zavednemu jazu (das Ich) postavlja Freud nasproti nezavestni das Es (slovensko bi rekii »ono«). Das Es se ne meni za umstvene, moralne in estetske zahteve našega jaza, je neodvisen od našega pojmovanja prostora, časa in vzročnosti; das Es usmerja nagone le po načelu ugodja— neugodja, t. j. tako, da skuša doseči vsakršno ugodje in odvrniti vsakršno neugodje, zavesten jaz pa upošteva tudi načelo stvarnosti, t. j. prilagaja se resničnosti z vsemi zahtevki in zakonitostmi.
Mnoštvo človeških nagonov deli Freud v dva velika dela:
1.	sebični nagoni,
2.	obseg spolnega nagona.
Sebični nagoni so tisti, ki služijo ohrani in ugodju lastnega jaza. — Spolnost pojmuje moderna znanost mnogo širše kot javno mnenje. Ni ga skoro doživljaja, ki ne bi bil v tej ali oni zvezi s spolnim nagonom. Freud sodi, da začne človek spolno doživljati že ob rojstvu. Ta prva doba spolnega doživljanja, doba otroške »nemoralnosti«, se neha nekako v 3. letu. Skoraj vsaka nevroza je posledica motenj, ki so ovirale spolni razvoj v teh letih.
Podobno kakor o fizikalnih energijah, govorimo lahko o duševnih energijah. In kakor se n. pr. toplotna energija lahko pretvori v mehansko, tako se tudi
spolna energija lahko izpremeni v drugačno višje udejstvovanje. To pretvorbo in uporabo spolne energije v kulturno višje udejstvovanje, n. pr. v verstvu ali v umetnosti imenuje Freud sublimacijo. Najvažnejša dolžnost vzgoje in samovzgoje je, da pospešuje sublimacijo.
S problemom sublimacije je v zvezi narcizem. (Narcissus je bil po grški pravljici lep mladenič. Ta se je nekoč kopal, uzrl samega sebe v vodi in se zaljubil sam vase. Veliko časa je izko-prneval od te ljubezni, dokler ga niso bogovi spremenili v cvetlico. Narcizem je želja, uveljaviti samega sebe. Nižji, infantilni narcizem je želja, da bi nas drugi ljubili in spoštovali. Višji narcizem pa stremi po tem, da bi mogli sami pred seboj obstati; da bi mogli samega sebe priznati. (Od tega narcizma je razlikovati drugi narcizem, ki je bolezenski pojav in obstoji v tem, da kdo spolno ljubi samega sebe.)
Usodni zaostanki v naši duševnosti.
iKakor rečeno, se da spolnost sublimirati, toda ne popolnoma. Ta del spolnega nagona, ki "se ne da docela sublimirati, se mora torej neposredno,v spolnem ugodju izživeti, ali ga pa »jaz« iz moralnih ali drugih razlogov izloči iz zavesti. IPri tem pa utegnejo nastati za-pletki, ki so lahko usodni za posameznikovo življenje. Freud govori o zatoru (Verdrangung). Zator je izgon iz zavesti, izločitev neprijetnih predstav in drugih mučnih doživljajev.
Taki doživljaji le včasi popolnoma izginejo, večinoma pa snujejo podzavestno dalje in nas motijo pri zavestnem doživljanju.
Doživljaji, ki jih »jaz« zatre in prežene v podzavest, so ali taki, da se ne skladajo z našimi moralnimi nazori, ali pa taki, da ne ustrezajo našim težnjam po (izpremembi. Doživljaji, ki jih največkrat zatremo, so spolne navade. Ze v otroških letih moramo marsikaj zatreti.
Vse te, v nezavednem (nakopičene predstave in želje, pa prehajajo na površje po Freudu v treh oblikah:
a)	v sanjah,
b)	v pomotah vsakdanjega življenja,
c)	v nevrozah.
Razlaga sanj, pomot in živčnih obolenj.
Sanje so po Freudovem pojmovanju uspela ali neuspela izpolnitev želje. V sanjah, ko naša moralna in intelektual-
na zavest ne presoja več in ko se vrši vse le po principu ugodja — neugodja, se prebijejo predstave in želje, zatrte iz moralnih ali narcističnih razlogov, na površje, toda Tiopačene in odete v simbole. Zakaj se želje ob izpolnitvi v sanjah zastirajo v simboliko? Zato, ker je v vsakem snu buden še ostanek zavesti, ki ga Freud imenuje »Vorbewusst-sein«, predzavest. Ta predzavest je nekaka moralna cenzura. Zaradi nje se zbudimo na višku sanj, kakor je scene-rija teh sanj preveč drzna ali preveč zločinska in zaradi nje se želje ob izpolnitvi odevajo v simboliko. Naloga psihoanalize je, da te simbole, ki so deloma pri vseh ljudeh enaki, deloma pri vsakem drugačni, raztolmači. Stvari, ki jih v sanjah simboliziramo, so: človeško telo, stariši, domovina in domačija, otroci, bratje in sestre, rojstvo, smrt in spolnost. Simbolna nadomestila za prsi so n. pr. jabolka, breskve ali sadeži sploh; za spolno ugodje n. pr.: slaščice ali vožnja po železnici. To pojmovanje simbolike nam tudi razjasnjuje skrivnosti, ki tiče v pravljicah in bajkah, teh sanjah in spominih človeštva.
Pomote v vsakdanjem življenju, v katerih se javlja podzavest, so navidez slučajni in nevažni pojavi, kakor n. pr. ta, da se kdo zagovori ali obtiči v govoru, da napačno sliši ali bere itd. Le en vzgled. Ko je nekdo umrl, je poslal star znanec pokojnika, s katerim se je pa bil nedavno spri, vdovi kot izraz »sožalja« vizitko s črkama »p. f.« (pour feli'citer = voščim vse najboljše). Hotel je namreč napisati »p. c.« (pour con-doler = sožalje), a je nezavedno voščil samemu sebi, da se je znebil sovražni'"}.
Velika vloga spolnega nagona.
Odločilen pomen ima podzavestno zatrto doživljanje pri nevrozah (živčnih boleznih), zlasti pri psihonevrozah. Freud je odkril, da sloni vsaka psiho-nevroza na konfliktu med nagonom, izvirajočim iz podzavesti in med odporom, izvirajočim iz zavednega, mo-raličnega »jaza«. Tak konflikt kaj lahko doživi človek, ki ima po prirodi močan nagon in ki je obenem zaradi kulture zelo moralnih nazorov. Iz tega konflikta izvirajoči znaki bolezni (simptomi) so kompromis med nagonom in med odporom proti nagonu t. j. zato-rom. Nevrotik — za nevrozo oboleli — ni do konca doživel teh ali onih čustveno zelo močnih doživljajev, ki jih je
.»jaz« iz moralnih ali narcističnih razlogov zatrl. Ti zatrti doživljaji, ki posegajo neprijetno in moteče v zavedno doživljanje, so večinoma spolne narave. Nevrotik ne more obvladati preteklosti, ne več zavestni doživljaji vplivajo na zavestno vedenje in ravnanje, ki si ga bolnik sam ne more razložiti. Napon volje je zaman, ker z voljo se ne da nič opraviti zoper prišlece iz podzavestnega. Tu je naloga praktične psihoanalize, da spravi nevrotiku, ki »je obolel za reminiscencami« (Freud), v zavest tiste doživljaje, katerih zator je povzročil nevrozo. Pri vsaki nevrozi se pojavljata dve zelo moreči, čuvstvi: bolj ali manj zavedno čuvstvo krivde in bolj ali manj zavedno čuvstvo strahu.
Čuvstvo krivde je v tesni zvezi s spolnostjo. V prvih otroških letih (ali tudi pozneje v začetku pubertetne dobe) je spolno doživljanje usmerjeno na najbližje sorodnike (mater, očeta), a dozorevajoč um sčasoma spozna, da so izkušnje te vrste, doživljaji ugodja, ki ni dovoljeno. Tako doživi vsakdo Ojdipovo tragedijo. Posebno tenko ustrojenim ljudem pa je ta pojav tako zločinski, da jih teži strašna zavest krivde. In zato tudi zdrav človek čuti krivdo spričo ugodja. Doživetje in spoznanje incesta (krvoskrunstva) je torej vzrok krivdi, ki se druži čutnemu ugodju in krivdi, ki tlači nevrotika. Freud trdi celo, da je ves pojem krivde, ki kljuje v dušah človeštva izza tisočletij, v zvezi s seksualnostjo v tej stvari in da je vse verstvo vzniknilo iz potrebe, rešiti se krivde zaradi incesta. Ta domneva pa je le deloma upravičena.
To je ogrodje Freudove psihoanalize in obenem njegovega pansexualizma. Freud pa ni ostal pri golih podatkih svoje stroke, marveč je skušal z drugimi psihoanalitiki vred razložiti kulturne pojave kot religijo, umetnost in je nakazal važne etične (nravstvene) in pedagoške, zlasti seksualno pedagoške zahtevke. Iz njegovega pojmovanja nagonskega življenja izhaja klic po sublimaciji (glej zgoraj!) in zahteva po višjem narcismu. Prava vzgoja gre za tem, da premaga načelo ugodja — neugodja in ga prilagodi načelu resničnosti.
Zdravljenje s psihoanalizo.
Od te psihoanalize kot teorije pa je razlikovati psihoanalizo v zdravljenju
vseh vrst nevroze. Ta psihoanaliza spravi zatrte mučne doživljaje nevrotiku v zavest. Te doživljaje, katerih zator je povzročil nevrozo, pacijent najprej spozna, potem jih mora deloma znova doživeti, deloma se jim mora odreči. Znova jih mora doživeti, ker se po znanem psihološkem zakonu skrha čuvstvena ost doživljajev, ki jih večkrat doživljamo.
Psihoanalitiono zdravljenje je sodelovanje med zdravnikom (psihoanalitikom) in bolnikom in obstoji v glavnem iz razgovora med njima. V začetku je Freud uporabljal v ta namen hipnozo, a jo je pozneje z vsemi sugestivnimi sredstvi vred zavrgel. Zdravljenje traja lahko več mesecev. Pacijent mora povedati vsak domislek in sporočiti vsakokratne sanje. Pri vsakem uspešnem zdravljenju se mora sčasoma pojaviti bolnikov upor proti odkrivanju zatrtih vsebin. Iz tega upora spozna psihoanalitik, kje je bolnikova bolna stran.
Drug važen pogoj, da je zdravljenje uspešno, je prenos čuvstva. Doživljaje, ki so bili nekoč usmerjeni na najbližje sorodnike, pacijent sedaj doživlja znova s to razliko, da so usmerjeni na psihoanalitika, tako mora n. pr. bolnik psihoanalitika vzljubiti ali zasovražiti.
V splošnem razlikujemo pri psihoanalitičnem zdravljenju štiri stopnje:
a)	stopnjo pripoznanja,
b)	stopnjo spoznanja,
c)	stopnjo doživetja,
d)	stopnjo ločitve od psihoanalitika.
Zadnji inamen psihoanalitike pa je, da
dobi bolnik znova mir in da se njegova spolnost usmeri v pravo smer, to je tako rekoč usposobljenje bolnega človeka v pravilno spolno izživljanje in ločitve
od zatrtih doživljajev.
*
Psihoanaliza je dobila med svetom mnogo razumevanja, pa tudi nerazumevanja. Sedaj je že splošno priznana in vse novejše knjige o seksualnosti temeljijo vsaj v glavnem na Freudovih raz-
A
J. G.:
Po Sueškem prekopu v domovino.
Iz zapiskov jugoslovenskega prostovoljca.
Dne 4. septembra smo prispeli v Port Suez, kjer smo ostali le nekaj ur, zato nismo mogli zapustiti ladje. Mesto je videti neznatno, ima pa lične moderne stavbe, ki se dvigajo iz palm in drugega zelenja. Pred vhodom v sam Sueški prekop je otok ves posejan z lepimi vilami in uradnimi poslopji. Nato smo pri-
nenti, zato pa tudi srečuješ člane vseh ras in narodov. Zlasti cvete trgovina s tobakom in nojevimi peresi, ki so nam jih prišli ponujat na ladjo. Kot dober kadilec se ne moreš ubraniti pred skušnjavo, da si ne bi kupil za spomin škatlice luksuznih cigaret in finega, kakor las tankega tobaka, ki ga doma bahavo
Suez. Pogled na pristanišče.
šli v ta znameniti prekop, ki je skrajšal zvezo med Indijo in Evropo. Na levi strani leži Egipt z razkošnimi vrtovi, nasadi, polji, zelenjem, na desni Sinaj-ski polotok z nepregledno puščavo, brez najmanjšega znaka kakršnegakoli življenja. Na mnogih krajih so se videli še okopi in žične pregraje — ostanki svetovne vojne. (Nad vse lepa je vožnja po prekopu v mraku. Ladja plove mirno, komaj slišno po vodi, ki je čista kakor zrcalo. V nji odsevajo bregovi, sinje nebo z milijoni lučic, na krovu ladje pa svira godba in veselo petje se razlega daleč čez kanal.
'Drugo jutro ob sedmih smo prispeli v Port Said ob Sredozemskem morju. Še pred Suezom smo sporazumno s poveljstvom ladje kovali načrte, da se popeljemo iz Sueza z železnico v Kairo in Aleksandrijo, od tam pa z ladjo v Port Said; tako bi si mimogrede ogledali še te kraje z Nilom in Delto. Ostalo pa je le pri načrtih, ker se je pokazalo, da se dajo težko 'izpeljati. Zadovoljili smo se tedaj samo s Port Saidom, ki je dokaj lepo in veliko mesto s cvetočo trgovino. Tu se stikajo prav za prav trije konti-
ponudiš znancu, češ: Puši bre, pristna roba iz Egipta! Ko si se naveličal hoditi po mestu, se vsedeš na verando kake gostilne na najprometnejšem kraju, naročiš čašo piva ter opazuješ vrvenje pred seboj, hkrati pa mirno kadiš.
Popoldne smo šli na obalo Sredozemskega morja, ki smo ga imeli pred sabo. Dasi nam ni bilo nič hudega na ladji in smo videli vsak dan kaj novega in zanimivega, smo si zdajle vsi želeli, da bi se kmalu končala dolga vožnja. Bolj in bolj smo hrepeneli po domačnosti, pa tudi po novem življenju, ki se nam je obetalo v svobodni Jugoslaviji. Ko smo stali tako rekoč na pragu domovine, smo čutili, da nas čaka doma mnogo dela in skrbi. Tako je postajalo naše domovinsko hrepenenje od dne do dne bolj jasno; izprva zgolj občutje, je bilo zdaj resna volja do dela in udejstvo-vanja.
V Port Saidu smo našli tudi Jugoslo-vene. Zvečer so nas obiskali na ladji in smo se z njimi ob zvokih naše godbe pozno v noč presrčno pomenkovali.
Drugega dne opoldan smo zapustili Port Said. Ne daleč od vhoda v Sueški
prekop smo videli več potopljenih ladij, ki so jim moleli iz vode zgolj jambori. To so bili spomini na grozne, nedavno minule čase in dogodke, saj je bil ta kraj v svetovni vojni zelo važen. Od Sueškega prekopa do Gruža pri Dubrovniku, kamor smo bili namenjeni, je 1044 milj. Vedno bližje. Tekom dveh dni smo bili že pri otoku Kreti, čigar gozdnato pokrajino smo videli na desnici mimo raznih manjših zahodnogrških otokov. Zdaj smo se že pričeli pripravljati na slovo. Hoteli smo se primerno zahvaliti našemu dobremu »stričku« Bixbyu, zato smo priredili v veselični dvorani njemu na čast koncertni večer. Dvorano smo okrasili z raznimi zastavicami, da je dobila bolj svečan obraz. Vzljubili smo našega »strička«, 'ki nam je nesebično dajal bogatih darov, nas-razveseljeval z raznimi igrami in kino-predstavami na vsej dolgi poti v domovino. Izrazil je željo, da bi si ogledal tudi našo belo Ljubljano, Bled in slovenske planine, nakar se vrne v Ameriko, kjer bo pripovedoval o nas svojim sorojakom.
Dne 7. septembra ob štirih popoldne smo imeli za sabo Otrantski preliv. Tako smo prispeli v naše Jadransko morje. Na levi smo videli razločno obrežje »pete italijanskega čevlja« s silno utrjenim hribovjem, koder rasto slikovite pi-
nije s košatimi vrhovi. Na desnici pa so se belile skalnate Albanske gore. Še nekaj ur, ena sama noč še in pozdravili bomo našo novo osvobojeno domovino ter stopili na njena sveta tla! Ali smo 'bili utrujeni, da ni bilo čustev, ki bi morala vzkipeti v tem trenotku?! Predolgo je bilo hrepenenje, izživelo se je samo in zdaj prihajamo s hladno, prazno dušo kakor brezbožniki v Sveto deželo.
Čisto, zlato jutro 10. septembra na sinji Adriji nas je vzdramilo iz spanja, ko se je pričela ustavljati naša. ladja. Zdaj je „na samem vrhu zaplapolala —■ prav tako kot pri odhodu iz Vladivostoka — zopet naša jugoslovenska troboj-nica. V hipu smo bili vsi na krovu. Godba je svirala koračnico za koračnico. Pred nami je ležal Dubrovnik, ki so ga pravtkar bajno obsinili prvi solnčni žarki. Tisoč rok z robci se je dvigalo domovini v pozdrav, iz tisoč grl so zagr-meli vzkliki navdušenja sveti domači zemlji naproti. Ona pa je še spala; utrujena se ni zmenila za vračajoče se lastne sinove. Že smo mislili, da nismo prišli domov, temveč v kako italijansko mesto, kijer se nihče ne zmeni za tujce. Godba je utrujena prenehala, glasovi radosti so pojenjali, roke omahnile v negotovosti, kaj bo. Celo pilota ni bilo naproti, da bi bil popeljal našo ladjo v
Sueški prekop. Svetilnik.
pristanišče, kakor je navada in predpis. Zdelo se je, da se je ■zgodila neljuba pomota. Po dolgem čakanju pa se je vendar pripeljal v navadnem čolnu pilot ter spremil ladjo v pristanišče Gruž, tri km severno od Dubrovnika. Nihče se ni zmenil za nas, kakor mačeha nas je
cepi proga h Kotorskemu zalivu. Na postaji smo videli vlak vojaških novincev iz Bosne, ki so bili vsi jako slabo oblečeni.
Hiteli smo po skalnati Hercegovini mimo Mostarja dalje proti Bosni, Kraji so 'bili vedno lepši. Skale zginevajo,
Port Said. Vhod v Sueški prekop.
sprejela nova domovina, po kateri smo tolikanj hrepeneli. Ugasnila šo vsa čuvstva, ki so hotela vzplamteti ob prihodu, ker ni bilo netila. Prvo razočaranje je zagrenilo domovinsko navdušenje. Vsak si je želel samo eno, da pride prej ko mogoče v rodni kraj, kjer smo se nadejali več presronosti. Jeli smo se izkr-cavati, tako da je sicer popolnoma mrtvo pristanišče malce oživelo. Vojaštvo so odpremili v dubrovniške vojašnice, častnike pa so namestili v hotelih. Tudi v gmotnem oziru ni domovina prav nič poskrbela za nas. Ne vem, kaj bi se bilo zgodilo z nami, če nam ne bi v skrajnem pomanjkanju priskočile na pomoč dubrovniške usmiljene sestre ter nam dajale kosilo in večerjo.
Kjo smo dobili slednjič odpustnice, smo se odpravili v skupinah vsak na svoj dom, izbrali pa smo, ikajpa, najbližjo pot. Mi smo ubrali pot preko Bosne. Zapustili smo Gruž in vlak se je pomikal navkreber po velikih klancih. Pod nami je ležalo v večerni zarji baj-nolepo Jadransko morje, ki so se v njem odražale temne, vitke ciprese, oljke in mračne skale. Povzpenjali smo se vedno višje na skalnati gorski hrbet; že smo videli toliko Adrije kot bi bila jezero. Na vrhu pri postaji Uskoplje se
hribovje je poraščeno z gozdovi in travniki, med katerimi so lepe vasi z zidanimi hišami in dobrimi cestami. Vzporedno z ozkotirno železnico teče ves čas lepa bela cesta. Na postajah smo srečavali mnogo tovornih, pa tudi osebnih vlakov. Po vsej Bosni vidiš mnogo žag, ki so preobložene z delom, ker je tu zelo razvita lesna industrija in les se eksploatira v velikih množinah. Ni čuda, da se je nekoč Avstrija polakom-nila tega bogatega kosa slovanske zemlje.
Tako smo pustili za sabo Sarajevo, Brod, Sisak. V Zagrebu smo se poslovili is hrvatskimi brati. Tu smo dobili tudi čiste vozove drugega razreda. Vidi se, da smo prišli na progo Južne železnice. V Brežicah smo peli odhodnico našemu poveljniku vlaka R. in mu dodali še »Oj, rožman-rin, oj, rožman-rin, kako si ti boječ . . .« pod taktirko našega Neffata. V Sevnici smo se radi čakanja vlaka zatekli v gostilno, kjer smo prvič po šestih letih slišali iz ust slovenske deklice milo, domačo govorico. Začudeno nas je gledala — nenavadne romarje v popolnoma jugoslovenskih uniformah in s trdo, nerodno izgovarja-vo slovenskih besed, med katere smo pridno mešali ruske izraze. Končno pa
t
prav smo šele čutili, da smo doma. Nepopisen trenotek, ki ga nikdar ne pozabimo. V Lazali smo 16. septembra pozdravili v jutranji zarji naše planine, ki bi jih najraje poljubili tako kot svoje drage, ki so nam prihiteli v Ljubljani naproti. Čitatelj si lahko misli, kako veselo je bilo po tolikem času naše svidenje. Obsipali so nas z novicami; med njimi so bile take, ki so nas tudi raz-
Za nami je bila ogromna pot — nad 30.000 km dolga. Videli smo čiste noči na severu, občudovali bajne botanične vrtove ob ekvatorju, videli pisan svet in ljudi z raznih delov sveta. Ali srce nam ni bilo mirno in veselo, dokler nismo ugledali naših solnčnih planin, polj in logov, ki niso nikjer tako lepi kakor v
DOMOVIN!.
nas je le priznala za svoje brate Slovence, se ljubeznivo nasmehnila ter nam iskreno voščila: »Dober večer, gospodje. Kaj pa želite?« Zdaj prav za
očarale. Ali eno čustvo je za hip premagalo vsa druga. Doma smo bili, med svojimi!
*
Slina Bertoldova:
Verski obredi v indiji.
Pot čez žerjavico. — Krvave žrtve boginjam.
verskega fanatizma.
Strahote
Že od pamtiveka se gode v Indiji mnoge, nam Evropcem neumljive reči. O njih so popotniki, ki so se mudili v tej teželi, pripovedovali kakor o čudežih. Ljudi, ki so počenjali take neumljive reči,' so smatrali za čudodelce, obdarjene z neko nadnaravno močjo, ali pa so trdili, da so v zvezi z duhovi in nebeškimi silami.
Pozneje, ko je bilo vedno več popotnikov in trgovcev, ki so posetili Indijo
in ko je mnogo Angležev preživelo delj časa v tej zagonetni in čudežni deželi, je jel prevladovati kriticizem v promatranju teh in podobnih pojavov. Bolj ko je pronicala v Indijo zapadna kultura, bolj se je umikala iz njih nadnaravnost in zagonetnost.
Danes najdemo že malo »neumljivih« skrivnosti, zlasti v civiliziranih pokrajinah. Različni »čudeži« in čudaški običaji so se ohranili zgolj v manj civiliziranih
krajih. Najbolj so indijske čarovnije razširjene v južni Indiji. Ondi imaš še vedno ljudi, ki ti lahko naježijo lase: kopajo se v ognju ali izprehajajo po žerjavici.* Zanimivo je, da tega ne delajo zgolj fa-kirji, marveč 'tudi preprosti ljudje, ki se voljno podrejajo temu brez dvoma čudnemu obredu.
Mohamedanci 'hodijo v nekaterih krajih po žerjavici ob slavnosti muharrama, ko si izkopljejo negloboko jamo in se-žgejo v nji nekoliko lesa. Zvečer, ko je čas velikega žalovanja za dvema mu-čencema Hussainom in Hasanom, gredo v sprevodu k jami in obstanejo pred njo. Nato- stopijo iz procesije posamezniki, se postavijo na jamino vzhodno stran, nenadoma skočijo na žerjavico ter vržejo iz srede kvišku nekoliko žareeih ogljev. Vržejo jih tako, da padejo na njihova naga telesa. Ko je to opravljeno, stopijo na nasprotni strani iz jame. Zgodi se včasi, da kateri izmed njih pade in se opeče po životu, pa izbog tega celo umrje; vendar to ne odvrne njegovih rojakov, da ne bi prihodnje leto šli pogumno čez žerjavico.
Podoben običaj kakor mohamedanci imajo tudi Hindi, .a s to razliko, da izvrše ' pred vstopom v žerjavico razne dokaj zapletene obrede in žrtvovanja boginji. Med člani južnoindijskih nižjih ■kast je običaj, da se človek, ki je resno zbolel, zaobljubi boginji Draupali, da bo hodil po žerjavici, če ozdravi. To obljubi tudi tak, ki je zašel v velike stiske in neprilike. V nekaterih krajih pa hodijo kmetje samo zbog tega po žerjavici, ker verujejo, da bodo na ta način obvarovali živino in polja pred nesrečo, pa tudi samega sebe pred vsakršnimi nadlogami in nevarnostmi.
Premožni ljudje izvrše obred brž ko ozdravijo na lastne stroške, med tem ko reveži čakajo ugodne prilike: bodisi,da jim kak bogataš podari v ta namen drva, bodisi da čakajo skupnega obreda, ki se vrši v mnogih krajih na jesen, ko slave »dassar«. V ta namen navozijo v bližino templa 10 stotov drv in nekoliko oglja. Deset dni pred obredom se jamejo vsi, ki so se zaobljubili boginji, pripravljati na slavnost. Najprej se skopljejo, nato polože pred boginjin kip posebno žrtev, potlej pa pudžarini, neke vrste dijakoni, molijo z njimi v temp-lu sveto indijsko pesem Mahabharato.
* O podobnih' običajih .pri 'dirugih narodih' slej »Življenje in svet«, štev. 8, str. 304.
Pesem recitirajo in mimično predstavljajo tudi ostalim vernikom. Dan ali dva dni se »ognjeni izvoljenci« zopet skopljejo, oblečejo v obleko, ki je prebarvana s kurkumo in krenejo v tempelj, kjer jim brahman priveže na zapestje košček kurkume z nitko, ki jo je pobarval z žafranom. Moškim priveže nitko na desnico, ženskam na levico.
Po tem obredu ne gredo več domov. Ostanejo čez noč v tempelski veži. Ko napoči dan obreda, se zopet okopljejo in žrtvujejo boginji, mimo tega pa ne po-užijejo niti koščka hrane.
Med tem pripravljajo cerkveni služabniki tla, kjer bodo razgrnili žerjavico in nastavijo grmado. Opoldan pridejo spokorniki in jo zažgo. Kakor hitro drva zgore in ostane za njimi sama žerjavica, pristopijo cerkveni služabniki ter razmečejo žerjavico po prostoru, ki ni povsod enako velik. Zdaj je v obliki kvadrata 5 m, zdaj zopet meri površina 4 krat 6 m; ponekod narede več žarečih plasti, ki so ločene med sabo s stezico. 'Velikost zavisi od krajevnih običajev. Žerjavico nasujejo kakih 5 do 6 cm na debelo, v jamo, na kateri je bila naložena grmada, pa nalijejo vode.
Nato se pudžarin prepriča, ali se je obred izvršil tako, kakor velevajo običaji in verska pravila. V ta namen postavi meč kraj ognjišča in ga nagiblje sem in tja, potlej vzame nekoliko žarečih ogljev in jih vrže v prt, ki ga .ie bil poprej namočil v žafranovi vodi. Ko dožene, da se platno ni ožgalo, vzame z boginjinega kipa citrono in cvetlice, ki jih je bil pred nekaj dnevi tjakaj položil. Če cvetlice niso zvenele, je to dokaz, da se ni storila pri obredu napaka in da bo boginja milostno sprejela tudi nadaljnjo počastitev. Zdaj odide duhovnik v tempel, kjer ga verniki hrepeneče pričakujejo; brž vzamejo boginjin kip na nosilnico in krenejo v procesiji h grmadi. Po "navadi nosijo tudi kip boga Kršne in kip Ardžuna, voznika solnčne-ga boga. Ko je procesija trikrat obšla z žerjavico posut prostor, se postavijo kipi tik k ognjišču in duhovniki znova žrtvujejo. Nato spokornik ali zaobljub-ljenec z vencem komaj natrganih rož na glavi resnobno stopi na žerjavico in dostojno odkoraka na drugo stran. Pa ne da bi morda visoko dvigal noge; še brska po žerjavici, da je boginjino veselje tem večje. Za njim gredo tudi drugi, ki so se odločili za izvršitev obreda. V raznih krajih so ti ljudje različno oblečeni. Ponekod imajo vrženo čez te-
lo kako cunjo, drugod pa 'se pokrijejo z mokro rjuho. Pudžarin je povsod razkošno oblečen, na glavi pa ima dokaj čuden lišp. Ko so tedaj zaobljubljenci prešli žerjavico in dospeli na drugo stran, si ohlade noge v vodi ali pa pristopijo domači in jih polijejo ,z mlekom in ghim (razpuščenim maslom). Potem se oblečejo v novo obleko, napijejo in svojci jih zmagoslavno poneso domov.
V nekaterih krajih vzamejo Indijci na poti čez žerjavico otroke na hrbet, drugod pa, pregrnjeni z mokro rjuho, poneso posodo z žgočim pepelom in si ga — ko pridejo v sredino žerjavice vsip-Ijejo na teme. Ali povsod niso ljudje enako utrjeni za pot čez žerjavico. V nekaterih krajih narede zgolj štiri nagle korake in menijo, da je dovolj. Ponekod imajo navado, da poženejo tudi živino čez žerjavico, da bi bila varna pred kugo.
čudite se, kako je mogoče, da se ne bi noge na žerjavici opekle. Pomislite pred vsem, da Indijci, ki izvršujejo ta obred, nimajo tako občutljivih stopal kakor mi, ki hodimo vedno obuti. Njih koža je na stopalih zbog hoje po dobrih in slabih poteh, po džunglah, čez trnje in kamenje in po cestah, ki jih žge razbeljeno solnce, postala skorajda podplat. Spominjam se, da me je nekega dne prosil naš sluga, da naj mu dam kak pripomoček, da si izpuli trn, ki se mu je bil zapičil v nogo, češ, da s -šivanko ne gre. Pogledala sem tisto mesto in videla, da si je že za kakega pol centimetra izkopal kožo. Na vprašanje, ali ga boli, je odvrnil, da nič ne čuti. Treba je bilo precejšnjega napora, da smo spravili 2 cm dolg trn iz kože. In vendar še trn ni segel do mesa! To ni rekordna debelost kože, zakaj naš sluga je bil ponosen gospod, ki ni šel brez čevljev na ulico!
Kak razloček je med nogami, ki so vajene obuvala in nogami, ki so vajene od solnca razbeljenih tropičnih tal, sem spoznala v Barmi, kjer smo morali hoditi po belem marmornatem tlaku okoli dagobe, kjer je obilno žgalo solnce. On-dotni menihi ne dovolijo niti Evropcu, da bi hodil obut po svetem prostoru okoli svetišča. Kljub temu, da sem stala na marmorju komaj toliko časa, kolikor je bilo treba za fotografski posnetek, so mi stopala tako obolela, da sem si jih morala takoj zdraviti. Potem takem je jasno, da je koža domačih ljudi dokaj manj občutljiva. Vzlic temu si jo pred vstopom na žerjavico še zavarujejo z nekimi mazili. Tako se zlasti omenja
kot dobro zaščitno sredstvo mast iz aloje (Aloe indica), s katero si naraa-žejo stopala, noge, dlani, lase in brke. Trdi se, da to sredstvo v-.toliki meri varuje pred ognjem, da lahko vzamejo v roke razbeljeno verigo ali pa si češejo lase z razbeljenim česalom ne da bi se užgali.
V	drugih krajih hodijo zaobljubljenci pred vstopom na žerjavico po tleh, ki so namočena s kokosovim mlekom ali pa si u mi jejo noge v mleku, ki je pomešano z riževo vodo. Pa še ne cepetajo z nogami po žerjavici, marveč pazijo, da so jim koraki kar najdaljši in da so prej ko mogoče onstran razžarjene plasti. _
Tako, kakor sem pravkar opisala, delajo ljudje, ki zares verujejo v očiščenje z ognjem; njih žrtev poteka tedaj iz verskega nagiba. Zanimivo pa je, da se ta običaj trdovratno drži zgolj v pokrajinah, čije prebivalstvo ima v svojih žilah veliko krvi indijskih praprebivalcev. Verjetno je, da je ostal ta običaj izza davnih, davnih dob, kakor sploh večina krutih in krvavih običajev indijskega rituala. Tam, kjer prevladujejo Arijci, priseljenci svetlejše polti in bolj razvite kulture, sorodniki našega evropskega plemena, ne najdemo pri obredih tolikih okrutnosti.
*
V	Indiji pa so ljudje, ki pravijo, da so obdarjeni \z nadnaravno močjo. • Le-ti uganjajo čarovnije, ki se nam zde veliko bolj zapletene. Med nijimi so pred vsem fakirji, mohamedanski potepuški menihi in derviši, sadhuejci, hinduistiški menihi in slednjič jogini, ki trde o sebi, da lahko vse store s silo svoje volje. Tako so v Kizagapatamu živeli bojda ljudje, ki so se obiti z gorečim oljem in niso dobili opeklin. Eden izmed njih je imel baje tako trdo kožo, da so lahko streljali vanj in ga krogla ni ranila. Drugi fakiriji so se pretepali z gorečimi smol-nicami, skakali po ognju ali se valjali po plamteči grmadi, ne da bi se bili opekli.
Pravijo, da je bival v.okrožju Ganžam svet mož, ki je šel do prsi v plamenih skozi, ogenj in se potem udobno vsedel na kup-ostrega trnja, kakor da bi se hotel izpočiti v naslonjaču. Trdil je, da je vanj vstopil sam Bog; ogenj se ga ne dotakne in trnje se mu umakne, če se vsede nanj.
Ponekod si tak i-le čarovniki prebo-dejo roke s tankimi žreblji, takisto jezik, da, celo trepalnice, na žreblje pa obesijo
stenje in jili prižgejo. Podobnih čarovnij umejo dolgo vrsto. Potujejo od vasi do vasi in žive od milodarov, ki jih dajejo verniki v trdnem prepričanju, da so videli može z nadnaravno silo v sebi.
V	davnih dneh so živeli v Indiji fanatiki, ki so se hoteli prikupiti boginji z nezaslišnim trpinčenjem samega sebe. V severni Indiji se je posebno čislala boginja Kali, ki se že od pamtiveka naslaja v krvavih žrtvah, v južni Indiji pa so krvaveli zbog boginje Mariamma! Tema boginjama se še dandanašnji žrtvuje živalska kri, v zašlih časih se je prelilo obilo človeške krvi. Angleške oblasti so strogo zabranile človeške žrtve in kaznujejo neizprosno vsak primer, ko bruhne ta starodavni običaj zopet na dan. Prav posebno so žrtvovali obema boginjama nedolžno deco. Tu in tam se zgode še danes taki verski zločini. Komaj leto dni je minilo, ko so priobčile indijske (bombayske) novine poročilo o takem žrtvovanju človeške krvi. Dogodek opisujejo tako-le:
V	neki ■ vasi so živeli ■ stariši, ki so imeli bolehavega sina in zdravo hčer. Hčer pa pri pravovernih Indijcih nima posebne veljave, zato so prosili boginjo, da prenesi njeno zdravje na bolehavega sina. Najprej so nekajkrat žrtvovali in izvršili razne obrede; ko pa ni nič za-
leglo, so se odločili k dejanju, ki je po starodavnih izročilih nekoč začelo omehčalo boginjino srce: hčer so namenili žrtvovati za sina. Zvečer so prenesli bolehavega dečka pred kočo in ga zvezali, da bi vso noč vztrajal na prostem. Dekle so odpeljali zvečer v tem-pel krvave boginje, kjer ji je duhovnik potisnil nož tik pod brado in prerezal grlo. Ubogo dekle je izkrvavelo in stariši so bili prepričani, da bo boginja ponoči prenesla dekličino zdravje na dečka. Kako so se neki prijemali za glavo, ko so našli dečka zjutraj mrtvega pred kočo. Umrl je od mraza in strahu. Zdaj je bil kriv duhovnik, ki jim je strahotno dejanje svetoval; nastal je prepir, ki so zanj izvedeli policijski uradniki in obreden umor je bil kmalu razkrit.
Verski fanatiki pa ne žrtvujejo vedno človeškega življenja. Včasi se zadovolje s par kapljic lastne krvi. pa še ta obred izvrše na skrivaj in poredkoma. V nekdanjih časih pa so si pred temp-lom boginje Mariammi prebadali ustnice z dvema žebljema navkriž; ko jih je oškropila kri, so se zavrteli v blaznem plesu, hoteč pokazati, da so prenesli žrtev prostovoljno in veselega srca.
Zgodilo se je, da je kak vernik žrtvoval polovico jezika, ki ga je bil položil v kokosovo lupino in ga držeč na

i
t
M
Si

Port Said. Pogled na arabski del mesta.
kolenih podaril boginji, da si pridobi milost in všečnost.
Bolj v navadi je dandanašnji žrtev v obliki »guganja na kavi ju«, - ki je bila svoje dni vrlo razširjena v južni Indiji. Obred se vrši še zdaj vsako leto enkrat zelo slovesno, vendar pa ne več v prvotni okrutni obliki. »Guganje na kavlju« je veljalo boginji Mariammi. Brahmani v tem primeru niso navzoči, ker so nasprotniki take počastitve. Verniki pa ga vzlic temu izvršujejo, preverjeni, da se bodo prikupili mogočni boginji, ki jih bo za to laskavost odškodo-vala z varstvom pred boleznimi in ki ne bo pozabila na nje, če bi njih živini ali nasadom pretila nevarnost.
»Guganje na kavlju« ni povsod enako. Najbolj kruto je ondi, kjer zarijejo človeku, ki se je zaobljubil za ta obred, dva kavlja v kožo na hrbtu, potlej pa ga privežejo za kavlja z dolgo vrvjo in obesijo na drog, ki visi vodoravno visoko v zraku, podprt z 'orodjem, ki uravnava njegovo zibanje in ki nas spominja vislic. Pred obredom se mož skoplje, nato mu natrejo kožo z oljem in slednjič zarijejo kavlje v kožo. Ko je čvrsto privezan, dvignejo drog po koncu in 'žrtev niha v zraku. Kajpa, dajati mora videz, da ga nič ne boli; še več, ■ z veselo grimaso in s smešnimi kretnjami naj kratkočasi in razveseljuje gledalce. Včasi mu dado v roke meč in ščit. Igrati mora vlogo vojščaka, ki se brani pred nevidnimi napadalci. Ponekod je navada, da mu ozaljšajo život s cvetličnimi venci, ki jih zgoraj počasi trga in meče navzočim. Take cvetlice si ljudje skrbno shranijo, ker imajo baje veliko moč za človeško zdravje.
V nekaterih krajih se »guganje na kavljih« izvrši povsem drugače. Tam imajo v ta namen poseben voz, ki ima drogove, .na katere obesijo človeka . s kavlji v koži. Voz vlečejo navdušeni verniki in se avtomatično guga. Tu in tam namažejo žrtvi obličje z zeleno barvo in jo opremijo s perotmi in dolgim kljunom, da bi bil podobnejši svetemu Garodu, orlu boga Višnje. Nad žrtvijo obesijo majhen baldahin, da jo varuje pred solnčnico. Drugod ga ne preple-skajo, marveč mu naložijo • na roko otroka in podobno.
Nekaj •posebnega je baje, da s kavljem povzročena rana ne krvavi. Zadostuje navaden obliž in čez dva ali tri dni je zaceljena.
Podoben obred, čeprav manj okruten, je, da se.na železne kavlje ne obesi človek, marveč koš, ki se vanj vsede človek, nakar ga dvignejo kvišku ter gugajo sem in tje. Drugod mu ovijejo vrv okoli pasu in ga tako potegnejo kvišku. Zgodi se včasi, da človek pade z droga in si pošteno zlomi kosti, vendar pa se Indijci za to ne zmenijo, ker življenje v njihovih očeh nima tolikšne veljave kot v naših. Običaj »guganja na kavljih« se je slednjič tako izrodil, da ga poznajo v nekaterih krajih le kot otroško igro, v drugih pa gugajo z vrvjo privezane ovce.
To nam pričuje, da verska gorečnost tudi v Indiji jenjava in skušajo ohraniti stare obrede in izročila na način, ki se da spraviti v sklad s človekoljubjem in tako, da bi se storilo človeku kar najmanj žalega.
(Prevod iz češčine.)
Po Franciii in Belgiii.
v.
ix Verduna v Strasbourg. — Nemci v Alzaciii.
Iz Verduna je treba najprej po lokalni cesti do Lerouvillea, kjer se dospe zopet na veliko progo.
Na kolodvoru v Verdunu je malo živahno. Tudi v vlaku je malo ljudi — osebni vlak je to ali omnibus. ustavlja se na vsaki postaji; kupeji so skoro prazni, le dva do trije ljudje v vsakem.
Železnica gre ves čas po dolini ob reki Meuse, ki ie še dosti široka; na obeh straneh jo spremljajo griči v strnjeni vrsti, enako visoki, prav kakor
okrog Verduna samega. Po teh gričih se vleče pas fortov tja do Toula, to je velika obrambna trdnjava Francije. Iz doline se forti ne vidijo nikjer. Sledovi vojne se ponekod še opažajo, osobito okrog St. Mihiela, ki ie edino večje mestece na tej progi. St. Mihiel je ona točka, kjer se je Nemcem posrečilo udreti v francoski utrjeni pas. zavzeti celo St. Mihiel sam in se obdržati tudi na majhnem kosu levega Meuseinega brega. St. Mihielu se tako.i vidi. da je
ves pozidan na novo: tu. tam še oznanjajo razvaline grozo vojne, drevje še moli suha debla * ali okleščene veje v zrak, molčeč protest zoper strašne čase, tik nad mestecem razvaline cerkve. Tudi povojne lesene kolibe se še vidijo ponekod.
Na zadnjih postajah, kolikor bliže glavni progi, je postalo živahneje. Kupe ji so se napolnili; v našega je prišla množica žensk z enim otrokom, ki so ga oskrbovale vse skupaj. Jara gospoda z dežele; koliko iposla so imele z malim, zdaj so ga preoblačile in česale, zdaj umivale, da se ie drl kakor čred-nik; še napudrale so ga.
V Lerouville, kjer dosežemo glavno progo, pa naš omnibus še ne ostane, marveč vozi po njej še dalje do prvega večjega kraja, ki je Commercv. Tu počakamo par minut na brzovlak. ki vodi iz Pariza na Strasbourg.
Na njem je seveda drugačno življenje. Tako je poln, da ni nikjer mesta za novodošle; stati moramo ш hodnikih ter prežati, da se kai izprazni. Šele v Nancyju se to posreči.
Vožnja od Commercvia do Stras-bourga (ie izredno zanimiva. "Od utrdb okrog Toula in Nancyja ni opaziti ničesar. Opazi pa se brž. da se vozimo po glavni železnici Lorene, ene poglavitnih francoskih industrijskih pokrajin. 2e pred Toulom se prično množiti tvorniš-ki dimniki ob železnici, osobito mnogo pa jih je v Nancyju in okolici, ki je gotovo najbolj industrijsko mesto Francije, kar sem jih videl dotlej. Tudi rudarski kraji so tu, posebno med Nancyjem in Lunevilleom.
Ob progi se vidijo kanali. Pri Toulu je razvodje med rekama Meuse in Mos-selle; tu se vidiio na kanalu mnoge za-tvornice, ki so ozke. le za eno ladjo. Na kanalu je dosti prometa, vidi se obilo ladij, dobro naloženih, največ z drvmi.
Ljudi prihaja obilo na vlak. mnogo jih tudi izstopa. Obrazi postanejo že okrog Nancyja nekoliko drugačni, manj tipično francoski, pač več tujih značilnosti, očividno nemških. Narodna meja se sicer tu ni spremenila tekom stoletij in dognano je, da je potekala pred tisoč leti prav tam, kjer danes, tako da so bili Nemci kakor danes samo v severni tretjini dežele, južni dve tretiini Lorene pa sta bili vedno francoski. Po precejšnji množici nemških priimkov pa se vi-
di, da so se Nemci priselievali semkaj in se seveda asimilirali.
Prvi Nemci so pričeli prihajati v vlak v Sarrebourgu. Železničarji so in so ostali na hodniku; tako izrazit nemški tip so. kakor si je le mogoče misliti; izrazito podolgast obraz, modre oči, svetli lasje, — ne more se reči. da bi to ne bil lep tip. Med seboi govore samo nemško. Na sledečih postajah (Saverne i. t. d.) vstopa vedno več Nemcev vseh slojev. Zelo me ie zanimalo tu razmerje med nemščino in francoščino. Opazil sem, da ogovarjajo' Nemci neznane sopotnike vedno francoski; tudi s sprevodnikom so govorili samo francoski. Med seboi pa so govorili nemški, ne samo železničarji, marveč tudi gospoda. Po večinii so brali francoske časopise; deček, star komaj dvanajst let, je poprosil očeta po nemško, naj mu da Matin, ki ga je potem bral. kakor da je pisan v njegovem materinem jeziku. Vojak z izrazito nemškim jezikom bere Strassburger Neueste Nachrichten. Vojakov se sploh zelo mnogo vozi z našim vlakom, ali se vračajo na dopust ali je vzrok bližina državne meje. Kupe zraven nas so skoro popolnoma zasedli vojaki, ki so vstopili v Nancviu; Francozi so, vino imajo s seboj in zelo so veseli; vino pa se vendarle pozna samo enemu, ki kravalira na ves glas in močno pije ter se s pitjem postavlja. Ali to je prvi slučaj pijanega potnika na francoskih vožniah.
Po večini tu že po obrazu ločiš Francoza od Nemca-Alzačana. Ali vedno pa fizionomija vendarle ni zanesljiva; v vlaku sem naletel na vojaka z naočniki • in močno nemškim obrazom, pa me je na nemški odgovor debelo gledal in je govoril samo francoski.
Pokrajina ie ves čas enaka. Šele za Sarrebourgom postanejo hribi višji, kakor jih ni bilo videti na vsei vožnji od Pariza dalje; to so severni odrastki pogorja Vosges (Vogezi). Pred Saverne je prvi — in če se prav spominjam, edini — predor, celo precej dolg; hribi na obeh straneh se zvišajo in vozimo se celo po skaloviti soteski s temnordečim kamenjem. Ali kljub temu ie ob železnici tudi kanal, znani Canal de la Marne au Rhin.
*
Večeri se, ko se peljemo no alzaški ravnini proti Strasbourgu. Prehod se vendarle pozna zelo močno; vasi, ki
so videti zelo nagosto. dosti velike in strnjene, se na prvi 'pogled razlikujejo od vasi, kakor sem jih gledal do Francoskem. Hiše, zgrajene v visoko, z znanimi visokimi fasadami in zelo strmimi strehami. In tiščijo se tako na gosto, da je vas videti kot mesto. Po mestih ob progi obilo tvorniških dimnikov; Al-zacija za industrijo mnogo pomeni.
In naposled Strasbourg. Najprej preseneti1 ogromni kolodvor, ki nove takoj z bahato samozavestjo, da ie Strasbourg živahno in veliko srediče bogate pokrajine, ki ima kaj prodajati in kaj kupovati. Po statistiki iz 1. 1921 ima mesto 167.000 prebivalstva, ie tedaj v Franciji za Parizom na osmem mestu. Od Rhina in od nemške meie ie oddaljeno le nekaii kilometrov.
Da je Strasbourg živahno mesto, se vidi takoj po tem, kako so 'prenapolnjeni hoteli. Nikjer v Franciji niti v Belgiji se mi ni zgodilo, da bi brez usoeha povprašal za sobo v hotelu. V Strasbourgu pa sem io dobil šele v tretjem hotelu in niti nisem iskal v bližini kolodvora. Vrh tega je veljala soba 30 frankov, kolikor nisem plačal v nobenem drugem kraju na potu.
Slovenski.znanec v Parizu, ki si je bil že ogledal Strasbourg, je trdi', da se je tu počutil nekako doma, gotovo pa bliže domu nego po ostalih francoskih mestih. To bi pričalo, da se obema, našemu domu in Alzaciii, pozna nemški vpliv zelo močno.
Mene je v Strasbourgu zanimalo pred vsem. kako ie razmerie med Nemci in Francozi, ker si človek, ki pozna Nemce pred- vsem iz slovenskih dežel in iz slovenske zgodovine težko predstavlja. da se tu Nemci štejejo in čutijo za Francoze.
Najprej me je presenetilo, da so ulični napisi povsod dvojezični. To so seveda prevodi istega imena, nekaj pa je ulic, ki se po nemško imenujejo drugače nego po francosko. An der Aar se PTavi po francosko Rue Jean-Jaques Rousseau. I]lwallstrasse je francoski Rue du general Uhrich; sličnih primerov je še več.
Napisi na trgovinah, obrtniških delavnicah, na hotelih i. t. d., navedbe cen in reklama, to ie domala vse v francoščini. Prvi vtis, ki ga napravijo ulice v Strasbourgu glede narodnosti, je odločno francoski; nemščina ni skoro nič zastopana, prvi sprehod po mestu ti pokaže tako malo nemškega v tem po-
gledu. da ne bi mogel misliti, da ima Strasbourg po ogromni večini nemško prebivalstvo. Seveda pa te na to spominjajo vsak trenutek imena firm, ki so domala vsa nemška. Ako ie kie nemški napis, je le prevod francoskega, ali to komaj na morda 10% napisov. Nemški napis sem videl na pr. osobito na gostilnah, ki imajo še patrijarhalna stara imena, ampak v narečju, na pr. Zue de drey Haase Aux trois lievres in sredi med napisom so po starem naslikani trije prijazni zajčki. Ali pa Zuem Vo-jelg'sang. Tudi zdravniki in advokati imajo po večini samo francoske napise. Židovski element mora biti precej zastopan; videl sem ob vodi pri centralni tržnici veliko sinagogo in po mestu imena kakor Drevfus, Wehrung i. t. d.
V cerkvah so dvojezični napisi, a pri razlagi znamenite ure v katedrali je cerkveni strokovnjak kot cicerone pripovedoval občinstvu samo oo francoski. Če stopiš v prodaialnico. v gostilno, kamorkoli, pozdravljajo samo po francoski in postrežejo s francoskimi vprašanji. Ako pričneš po nemški, preide vsakdo takoj na nemško, ne da bi pokazal morda nejevoljo; vtis se ti utrjuje vedno bolj, da mu ie vseeno, v kakem jeziku ti postreže, toda da nikdar po govorici, ki jo vporabljaš. ne presoja morda tvojega nacijonalnopolitičnega prepričanja. V tem je morda poglavitna razlika med našimi nemškutarji na severni narodni meji in Alzačani: govorica, oziroma materni jezik ne igra vloge v zadevi nacijonalnopolitičnega prepričanja. Ko sem bil v redakciji lista »Zukunft«, ki je nafzagrizeneiši organ alzaških separatistov in gotovo v polnem obsegu nemško - naciionalen. sta me tamkaj uslužbeni gospodični pozdravili po francoski, preden sem se sploh oglasil in nista kazali prav nič volje, da bi razgovor nadaljevali po nemško.
Nalašč sem' veliko ogovarjal ljudi po mestu, pa sem ves čas našel samo dva človeka, ki nista razumela francosko; eden je bil star možiček predmestne vrste, ki je posedal po klopeh v Tivoli — obrobni del mesta v Strasbourgu, kjer je bilo plešišče, pa komedije in drevoredi, in kjer je bil na pr. vele-sejrn. se imenuje Tivoli — mi ni znal odgovoriti, ali bil ie videti budalo, ker je tudi nemško samo malo momljal. Ob kanalu v bližini etnografskega muzeja, sem vprašal predmestno žensko, ki je zelo osorno zarenčala. da ne zna
francosko, na tak način, da bi se iz odgovora dalo sklepati na politično nasprotje.
Ali zelo je značilen tudi tale primer: Večerjal sem dvakrat zaporedoma v isti restavraciji; drugič je zraven mene sedel gospod sicer ne najimenitnejše. a vendar ne veliko zanemarjene vnanljosti, ki me je strašno spominjal na osebe iz Cankarjevih Hlapcev. Ko je pojedel hrenovko za večerjo in popil pivo, je plačeval v nemškem jeziku — prav tako je tudi naročil —: natakarica se je radi računa pričela pregovarjati z njim in je prešla pri tem v francoščino, toda gospod je buljil vanjo, kakor da je ne razume in ie nadaljeval nemško. Ko je odhajal, je natakarica z oči-vidmim preziranjem godrnjala za njim, obračajoč se proti meni: »So ein Herr, ein Ditschmann, und kann nicht einmal franzosisch«. Nemci namreč tu niso Deutsch. marveč Ditsch in tako imenujejo sami svojo govorico. Na potu mi je neki Francoz razlagal, da Alzačani ne govorijo nemško, kakor v pravi Nemčiji, marveč svoje posebno narečje, podobno švicarskemu, to je patois ditsch.
Eden prvih potov mi je bila v Stras-bourgu tržnica, ki je lepo urejena in zelo prostorna; hotel sem videti, kak jezik se govori tu, kjer pride etnografski značaj dežele naiboli do veljave. Tržnica stoji ob enem izmed kanalov, v katere se deli reka 111 v toku skozi mesto. 2e ob vodi so postavili svoje stojnice; vmes se prodaja obilo starine, starih oblek, starih knjig, slik i. t. d. Knjige, ki se tu prodajajo, so zelo različne, gotovo Pa mnogo več nemških nego francoskih, celo holandskih več kot francoskih. Vmes tudi nemške knjige iz vojne, ki bi jih marsikie konfiscirali; tu so na prodai povsem svobodno, prav tako kot Goetheieva dela ali romani Thomasa Manna.
V tržnici, kjer se prodaja zelenjava, meso, ribe in vsakovrstna druga živila v zelo velikih množinah, ie nenavadno živahno. Vidi se takoj, da ie zelo mnogo ljudi iz okolice; tržni dan je. Na prvi mah pa se že začuti da tu prevladuje domači jezik prebivalstva. Vse govori nemško, bodisi kmetice, ki prodajajo. nekatere še v svoji znani narodni noši. v vseh delih temni obleki z značilnim črnim pokrivalom vrhu glave, tako da je videti, kakor dvoje velikih, širokih perutnic, kakor tudi meščanke, ki kupujejo od njih. Hodil sem
dosti dolgo po tržnici, prehodil sem jo v vseh smereh, pa nisem našel dosti več kot štiri — pet ljudi, ki so govorili francoski.
Ali ta alzaška nemščina ie čudna, človeku, ki pride iz Ljubljane, zveni tako nekako domače: tako nekako so stari ljubljanski domorodci govorili nemško. Na primer nein — izgovarjajo kot (= na-in), tako da .ie a zelo dolg in da se sliši vse nekako čudno zategnjeno. kar je gotovo v popolnem navskrižju s književno nemščino, osobito s to, kakor smo se je učili mi v alpskih deželah. Ritem govorice pa tudi ni francoski, niti mu sličen. Kadar sem iih poslušal, Alzačane v tem mehkem, počasnem ditsch, sem imel vtis. da morejo tako govoriti samo zelo dobrodušni, ne posebno energični, nekako okorni ljudje. Ne, to moraš konstatirati takoi: to niso oni Nemci, kakor jih poznamo mi iz svojega sosedstva.
Iz galenie sodobnih žen
Soproga ameriškega vreziilenta Coolidgea, ki slovi po skromnosti in ljubeznivosti.
Jaroslav Hašek:
Dobri vofak Šv
Sarajevski atentat je napolnil policijsko ravnateljstvo s številnimi žrtvami. Drugega za drugim so vodili in star inspektor v sprejemni pisarni je pripomnil na dobrodušen način, ki ga je zmerom dičil: »Ta-le Ferdinand pa vas bo drago stal!»
Ko so Švejka zaprli v eno izmed številnih celic v prvem nadstropju, je našel ondi šest možakov. Pet jih je sedelo okoli mize, a šesti, molž srednjih let, je tičal v kotu in se držal mrko, kakor da bi mu bila ta tovarišija ne-všečna.
Švejk je brž izpraševal drugega za drugim, čemu so zaprti.
Od vse petorice za mizo je dobil skorajda enak odgovor:
»Zaradi Sarajeva.« — »Zavoljo Ferdinanda.« — Zastran tistega-le umora nadvojvode.« — »Za Ferdinanda.« »Zato, ker so gospoda nadvojvodo v Sarajevu ubili!«
Šesti, ki je sedel ob strani, pa je rekel, da nima nič skupnega z družbo okoli mize in noče, da bi ga zadel kak sum zavoljo nadvojvode. Rekel je, da so ga vtaknili v zapor samo zbog poizkusa roparskega umora na nekem očancu iz Holic.
Švejk se je vsedel med zarotnike, ki so si že desetič pripovedovali, kako,so prispeli v zapor.
Vse razen enega je treščila usoda bodisi v krčmi bodisi v vinski kleti ali kavarni. Izjemo je delal zgolj dobro rejen gospod z očali in zajokanimi očmi, ki so ga aretirali doma v stanovanju, ker je dva dni pred sarajevskim atentatom dal pri »Brejšku« dvema srbskima dijakoma-tehnikoma za jedačo in pijačo. Tisti večer ga je videl detektiv Brixi v njuni družbi v »Mont-martru« v Rezetovi ulici, kjer so bili dodobra v rožcah, a plačal je — tako stoji v policijskem zapisniku — zopet on.
Na vsa vprašanja pri prvem zasliševanju pred policijo je dajal stereotipen odgovor:
»Imam trgovino s papirjem.«
»Odgovarjali so mu prav tako stereotipno:
»To vas nikakor ne opravičuje..«
Majhen gospodtč, ki so ga ujeli v vinarni, je bil profesor zgodovine. Razlagal je krčmarju zgodovino raznih
mtr tss&j
jk pred policijo.
atentatov. Aretirali so ga prav v trenutku, ko je zaključil psihološko pre-imotrivanje atentata z besedami:
»Misel atentata je preprosta kakor Kolumbovo jajce.«
»Nič manj preprosto pa ni to, da vas čaka ječa,« ga je izpopolnil policijski komisar.
Tretji zarotnik je bil predsednik dobrodelnega društva »Dobromil« v Hodkoviekah. Tistega dne, ko se je izvršil atentat, je priredil »Dobromil« vrtno veselico s koncertom. Prišel je orožniški desetnik in pozval navzoče, naj se razidejo, češ, Avstrija zdaj žaluje. Tedaj mu je rekel dobrohotni predsednik:
»Počakajte še trenutek, gospod, da odigrajo godci Hej Slovani.«
Zdaj je sedel s povešeno glavo in tarnal:
»V avgustu imamo nove predsedniške volitve. Če ne bom kmalu doma, se utegne zgoditi, da me ne izvolijo. Te sramote pa ne preživim.«
Čudno se je rajnki Ferdinand zapletel v usodo četrtega aretiranca, moža poštenjaka in kremenitega državljana. Dva dni se je skrbno izogibal vsakršne besede o Ferdinandu, šele tretjega dne zvečer ga je pri marijašu prijelo; pobil je kralja s sedmico in dejal:
»Sedem krogel kakor v Sarajevu.«
Peti mož, ki je sam rekel, da sedi zato. ker so gospoda nadvojvodo v Sarajevu ubili, ?e imel še danes od groze naježene lase in brke; glava mu je bila podobna pinču.
V restavraciji, kjer so ga aretirali, ni erhnil spodobni mož niti besedice, da, še listov ni čital, ki so poročali o umoru Ferdinanda. Sam samcat je sedel za mizo, ko je pristopil k njemu neki gospod, se vsedel nasproti in ga vprašal:
»Ali ste čitali?«
»Nisem.«
»Ne veste nič o tem?«
»Nič.«
»Veste li, za kaj gre?«
»Ne vem in mi ni nič mar.«
»Pa bi vas vendar moralo zanimati!«
»Ne vem, kaj bi me moralo zanimati? Popušim svoje smotke, izpraznim par vrčkov in se navečerjam — čemu naj bi bral novine? Novine lažejo. Zakaj bi se človek razburjal?«
»Torej vas nič ne zanima umor v Sarajevu?«
»Mene umor sploh ne zanima, najsi se zgodi kjerkoli na svetu: v Pragi ali na Dunaju, v Sarajevu ali v Londonu. Za to so uradi, sodnije, policija. Če kdo koga ubije, prav mu bodi, zakaj neki je tako babše in toli nepreviden, da se da ubiti.«
To so bile zadnje besede v njunem pomenku. Od tistega časa sem je ponavljal vsakih pet minut:
»Jaz sem nedolžen, jaz ,sem nedolžen.«
Ko je slišal, Švejk ' vse te strahotne zarotniške zgodbe, je spoznal, da mora razodeti tovarišem brezupnost njihove situacije:
»Potem takem nam vsem trda prede,« je začel govoriti tolažilno, »nikakor ne drži tista vaša, da se nam ne more nič pripetiti. Čemu neki imamo policijo, če ne za to, da nas kaznuje, ako smo se širokoustili. Če živimo v tako nevarni dobi, da celo nadvojvode streljajo, naj se nihče ne čudi, da ga poženejo pred policijo. Take reči se gode zavoljo lepšega, zato, da hi imel Ferdinand pred pogrebom reklamo. Več ko nas bo tukaj, boljše bo za nas, ker bo veselejše. Ko sem nekoč služil cesarja, so zaprli včasi kar pol stotnije. Pa koliko nedolžnih ljudi je Mo obsojenih? In nikar ne mislite, da je tako samo pri vojakih; tudi pred sodišči ni bolje. Spominjam se, da je bila nekoč obsojena neka ženska, ker je zadavila • svoja novorojena dvojčka. Čeprav je rotila sodnike in prisegala, da ni mogla zadaviti dvojčkov, ko je bila povila zgolj eno dekletce, ki se ji ga je posrečilo brez bolečin zadaviti, so jo vendar obsodili zaradi dvojnega detomora. Ali pa tisti-le nedolžni cigan v Zabulicah, ki je na sam božični večer vlomil v neko branjarijo. Prisegel je, da je bil v cerkvi, ali pomagalo ni nič. Kadar sod-nija vzame kako reč v roke, je vedno slabo. Ali temu zlu se ne izogneš. Res je, da vsi ljudje niso taki tepci, kakor človek o njih misli; ali povej mi, kako naj razločiš poštenjaka od tepca, zlasti še zdaj, ko so Ferdinanda oplazili s kroglami? Ko sem služil pri vojakih v Budejovicah, so ustrelili v logu za streliščem stotnikovega psa. Stotnik je, kajpa, izvedel, kaj se je zgodilo. Poklical je vse • vojake, nas postavil v vrsto in velel, naj stopi vsak deseti mož pred vrsto. Samo ob sebi se ume, da sem bil tudi jaz deseti. Postavili smo
se tedaj v pozor in nismo niti trenili z očesom. Stotnik je stopical okoli nas in slednjič zavpil: »Tepci, zločinci, postopači, hijene, tako rad bi vas zavoljo tega psa zašil v »ajncl«, ali pa vas raz-sekal na rezance in ■. postreljal kakor kužke. Pa nikar ne mislite, da se mi smilite, zato vam naložim vsakemu štirinajst (dni »kasarnaresta«. Tak vidite: takrat je šlo zgolj za psa, zdaj pa gre celo za gospoda nadvojvodo. Zato pravim, da mora biti: groza, saj drugače sploh ne bi kazalo žalovati.«
»Jaz sem nedolžen, jaz sem nedolžen,« je ponovil mož z naježenimi lasmi.
»Tudi gospod Jezus je bil nedolžen,« je pristavil Švejk. »pa so ga vendarle križali. Nikdar ni šlo nikomur za to, ali si kriv ali nedolžen. Maul halten und weiter dienen — so nam pravili pri vojakih. To je najlepše in najkrasnejše!«
Švejk se je zvalil na posteljo in mirno zaspal.
Med tem so privedli nadaljna dva. Eden izmed njiju je bil Bosanec. Hodil je sem in tja po sobi, škripal z zobmi in na vsakem drugem koraku izpustil kletev: »J____ti dušo.« Mučila ga je misel, da se utegne na policijskem ravnateljstvu izgubiti njegov krošnjarski jer-bas.
Drugi došlec je bil krčmar Palivec, ki je opazil znanca Švejka, ga brž predramil in mu rekel z glasom, ki je pričeval o tragičnosti položaja:
»Glejte, skupaj sva.«
Švejk mu je prijazno stisnil roko in dejal:
»Veseli me. Saj sem vedel, da je tisti gospod, ki je obljubil priti po vas. mož beseda. Veste, dobro je, če je človek natančen.«
Gospod Palivec pa je odvrnil, da je taka natančnost za dr., in je vprašal Švejka potihoma, ali niso morda ostali gospodje tatovi, češ, da bi mu taka to-varišija utegnila kot obrtniku škodovati.
Švejk pa je pojasnil, da so vsi razen enega, ki je poizkusil roparsko umoriti nekega očanca iz Horic, sami njiju vredni gospodje, ki so prišli v zapor zbog nadvojvode.
Gospod Palivec je postal užaljen in je rekel, da ni prišel v zapor zavoljo kakega prismojenega nadvojvode, marveč zavoljo samega cesarja. To so čuli ostali in jih je jela zadeva zanimati. Razložil jim je, kako so muhe onesnažile : gospoda cesarja.
»Vsega so mi zapacale, beštje,« je končal svoje pripovedovanje, »slednjič pa so me spravile v kriminal. Tega jim nikdar ne odpustim,« je 'dostavil preteče.
Švejk se je zopet vzleknil k spanju, a niso mu dali dolgo miru, zakaj prišel je poziv k zaslišanju.
In tako je Švejk, stopajoč po stopnicah v III. oddelek, ponesel svoj križ na vrh Golgote, ne da bi se bil sam zavedel svojega mučeništva.
Opazivši napis, da je zabranjeno pljuvati po tleh, je prosil stražnika dovoljenja, da sme pljuniti v pljuvalnik. Ves razvnet od svoje preprostosti je vstopil v pisarno z besedami:
»Želim vam, gospoda, vsem skupaj dober večer.«
Namesto odgovora ga je nekdo sunil pod rebra in šiloma porinil pred mizo, za katero je sedel gospod, čigar obličje je imelo hladen, čisto služben izraz s potezami živalske okrutnosti, kakor da bi bilo pravkar padlo iz Lorn-brosove knjige »O zločinskih tipih.«
Krvoločno je mož premeril Švejka in mu rekel:
»Ne držite se tako prismuknjeno.«
»Ne morem si pomoči,« mu je odgovoril Švejk resno, »pri vojakih so me zbog1 slaboumnosti superarbitrirali in službeno po posebni komisiji proglasili za bebca. Veljam tedaj kot službeni bebec.«
Gospod s tipom zločinca je siknil skozi zobe:
»To, česar vas dolže in kar ste storili, pričuje, da imate, vseh petero koles v glavi.«
Potlej je naštel Švejku celo vrsto različnih zločinov, začenši z veleizdajo in končavši pri razžaljenju Veličanstva in članov cesarske hiše. V sredini te skupine je bilo odobravanje umora nadvojvode Ferdinanda; iz njega se je razrasla veja novih Zločinov, med katerimi je najvidneje bleščal zločin podžiganja k uporu, ker se je vse to zgodilo v javnem lokalu.
»Kaj pravite k temu?« je vprašal zmagoslavno gospod s potezami zverinske okrutnosti.
»Veliko grehov ste mi našteli,« je odvrnil Švejk z nedolžno naivnostjo »in •vse mi je na moč v škodo.«
»Glejte no, torej priznavate!«
»Vse priznavam, izakaj strogost mora biti; brez nje ne pridemo nikamor. Kakor takrat, ko sem služil pri vojakih ...«
»Molčite!« je za vpil policijski svetnik nad Švejkom. »Govorite, če vas bom kaj vprašal. Razumete?«
»Kako ne bi razumel,« je rekel Švejk, »pokorno javljam, da razumem in da se znam orientirati v vsem, kar izvolijo oni reči.« »S kom ima te stike?« »S svojo strežnico, blagorodje.« »V tukajšnjih političnih krogih nimate znanca?«
»Imam, blagorodje. Kupujem si opoldansko izdajo »Narodne Politike«.
»Ven!« je zavpil gospod z zverinskim obličjem.
Ko so ga potiskali iz pisarne, je Švejk rekel:
»Lahko noč, blagorodje.« Vrnivši se v celico, je povedal vsem aretirancem, da je zaslišanje vrlo lahko. »Malo kriče nad tabo, potlej pa te na-ženejo.«
»V prejšnjih časih,« je. Švejk nadaljeval, »je bilo hujše. Nekoč sem bral v neki knjigi, da so morali obtoženci hoditi po razbeljenem železu in piti raztopljen svinec, če so hoteli dokazati nedolžnost. Ali pa so dali takemu-le človeku na noge španske črevlje in ga obesili na žrebelj, če ni hotel priznati; tudi so mu utegnili žgati boke z bakljo, kakor so to storili pri sv. Janezu Nepo-muškem. Le-ta je baje pri tem rjovel, kakor če bi ga bili klali'in ni nehal, dokler ga niso vrgli v nepremočljivi vreči z Eliščinega mostu. Takih slučajev je bilo več. In so človeka nadevet-najstili ali ga nataknili na kol kje v muzeju. Če so ga potem vrgli v ječo, se je čutil kakor da bi se bil na novo rodil.«
»Danes je kaj lahka reč, biti zaprt ,« je modroval Švejk. »Nič te ne pretepajo, nič ti ne nadevajo španskih črevljev; slamnico imaš. da se izpočiješ in še toliko prostora, da nismo drug na drugem. Dobivamo juho, dajejo nam kruh ttn prineso vrč vode; stranišče imamo kar pod nosom. V vsem se vidi napredek. Res je, k zasliševanju je malce daleč, čez tri hodnike moraš, pa nadstropje višje; ali zato je po hodnikih čisto in živahno. Tega vodijo tja, drugega drugam, drenja se mlado in staro, moški in ženske. Veseli vas, da vsaj sami niste. Vsakdo gre mirno po svoji poti in nikomur se ni treba bati, da mu v pisarni poreko: »Tako smo se torej pomenili, a jutri vam damo petindvajset ali pa vam posmodimo boke, kakor vam drago.« Za me bi bila težka izbira in
mislim, da bi bil vsak izmed nas v takem trenutku na moč v nepriliki. Da, uandanašnji so se razmere v naš prid popravile.«
Prav v trenutku, ko je končal zagovor modernega kaznovanja državljanov, je paznik odprl vrata in vzkliknil:
»Švejk, obleci se in pojdi k zasliševanju!«	•
»No, pa se oblečem,« je odvrnil Švejk, bodi, če hočete, ali bojim se, da bo pomota, saj so me enkrat že nagnali od zasliševanja. Bojim se tudi, da se bodo ostali gospodje, ki so z menoj, jezili name, če pojdem dvakrat zaporedoma k zasliševanju, med tem ko oni nocoj niti enkrat niso bili pred strogim gospodom. Nemara bodo ljubosumni na me.«
»Žlezi no ven in ne čvekaj,« se je glasil odgovor na Švejkove žentlmen-ske opazke.
Švejk je ' zopet stopil ■ pred gospoda zločinskega tipa, ki ga je vprašal s trdim in neizprosnim glasom kar brez ovinkov:
»Ali priznavate vše, kar . smo vam našteli?«
ŠvejK je uprl svoje dobre, modre oči na strogega človeka in rekel mehko:
»Ce želijo, blagorodje, da bi priznal,, pa priznam; meni to ne more škodovati. Ali če porečete: »Švejk, ničesar ne priznaj! — se bom izvijal, dokler mi ne raztrgate života.«
Gospod je nekaj čečkal po aktih in nato ponudil Švejku pero, češ, naj podpiše.
In Švejk je podpisal Bretschneider-jevo ovadbo' in ž njo vred dodatek:
Vse zgoraj označene obdolžitve proti meni so resnične.	Jožef Švejk.
Ko je podpisal, se je obrnil k strogemu gospodu, rekoč:
»Ali naj še kaj podpišem? Ali pa naj pridem jutri zjutraj?«
»Jutri vas prepeljejo h kazenskemu sodišču,« mu je odvrnil.
»Ob kateri uri, blagorodje? Za Kri-ščevo voljo, da ne bi zaspal.«
»Ven!« je zagrmelo nocoj že drugič nad Švejkom z nasprotne strani mize, pred katero je stal.
Ko se je vračal v svoje zamreženo stanovanje, je rekel Švejk stražniku, ki ga je spremljal:
»Vse gre gladko kakor namazana kolesa.«
Kadar so se zaprla vrata za njim, so ga tovariši obsipali z vprašanji, ki je nanje odvrnil dovolj jasno:
«Pravkar sem.priznal, da sem najbrže ubil nadvojvodo Ferdinanda.«
Šest mož se je prestrašeno skrilo t»od zakrpane odeje, edini Bosanec je dejal:
»Dobro došli.«
Ko se je vzleknil k počitku, je Švejk vzdihnil:
»Kako neumno, da ni v tej hiši ur budilk«. Zjutraj pa so ga predramili tudi brez budilke. Točno. ob šesti uri so prepeljali Švejka v vozu, ki so mu pravili poznavalci razmer »zeleni Anton«, v prostore kazenskega sodišča.
»Ptič, ki zgodaj vstane, daleč prileti,« je rekel Švejk svojim sopotnikom, ko je »zeleni Anton« odhajal skozi'vrata policijskega ravnateljstva.
Mimogrede . . .
V Londonu je izšla zanimiva knjiga Flore Sandes «Avtobiografija ženske: vojaka med svetovno vojno». Avtorica te knjige, ki ji menda ni enake v sve: tovni literaturi, je član jugoslovenske vojske. Med vojno je prišla z neko Ion* donsko ambulanco v Srbijo. Vloga bol* niške strežnice pa ji ni nič kaj prijala. Kmalu je zamenjala belo strežniško avbo z vojaško čepico. Postala je s vb: ski častnik in je šla z umikajočo se vojsko čez Albanijo.
Njeni spomini so pisani zelo živahno in mikajo čitatelja zlasti zbog tega, ker ženska vse drugače od moškega doživ*
Ija in presoja vojne dogodke. Miss Flora Sendes živi zdaj v Londonu in se ob slavnostnih prilikah rada obleče v uniformo jugoslovenskega kapetana ter se opaše z bridko sabljo. V londonskih salonih vzbuja zbog tega izredno po: zornost.
Sigurno bodo njeni spomini že kmalu prevedeni v srbohr\'aščino.
«L' Europe centrale» beleži, da se v Rumuniji zelo vznemirjajo zaradi de: lovanja babtističnih, adventističnih in drugih misijonarjev, ki prihajajo zalo-
ženi z ameriškim in angleškim denar* jem med ovce rumunske pravoslavne cerkve, da bi jih zvabili na svojo stran. Zdaj so baje odkrili, da uganjajo ti misijonarji tudi defetistično propagando; v neki molilnici so našli v Rusiji izdelan film, ki se v njem zasmehuje pravoslavna cerkev< V zadnjem času je več «izpreobrnjenih» vojakov odložilo orožje, češ, da se ne spodobi za kristjana, da bi nosil morilno orožje. List pristavlja, da je rumunski strah odveč: tuje verske zeli ne uspevajo več v domači zemlji. Zanimivo je, da je neka angleška cerkev izdelala l. 1870. obsežen načrt za izpreobrnitev ruskih Židov. Ni štedila ne z misijonarji in ne z denarjem. Čez 33 let je naredila bilanco: v tej dobi se je izpreobrnilo 361 Židov izmed 6 milijonov, ki jih
je štelo rusko carstvo.
*
Madžari so kaj ponosni na svojo kulturo; neradi pa povedo tujcem, ko* liko so sodelovali pri madžarski kub turi Slovani, Nemci in Žid je. Nekoliko podatkov: Največji madžarski slikar • je Nemec Munkacsy*Lieb. Eden naj* slavnejših madžarskih kiparjev je ne* davno umrli Strobl. po rodu Slovak. Slovanskega rodu sta nadalje pesnik Petofi in humorist Miksrath. medtem ko je materni jezik največjega ofici* jelnega pisatelja na Ogrskem Ferencza Herczegha — nemški. Minule dni je umrl v Budimpešti katoliški škof v Szekesfehervaru Mgr. Prohazska. ki slovi kot odličen pisatelj, zlasti na re* ligioznem področju; rodil se je v Nitri na Slovaškem. Oče mu je bil pristen Čeh. Ko so ondan slavili Madžari v Košicah najboljšega madžarskega pe* snika na Slovaškem Laszka Mecs, je redkokdo vedel, da je njegovo pravo ime Mlvnarčik in da poteka iz pristne slovaške rodbine.
★
V Londonu se bo v kratkem vprizo* tila drama, čije avtor je sam grof Mi* hael Karolyi, bivši prezident madžar* ske republike. Za dramo se kaže pre* cejšnje.zanimanje, ker Karolyi — sam večleten emigrant — opisuje usodo emigrantov in do neke mere usodo svoje domovine. Junak tega komada je neki državnik, ki ga njegovi pristaši obožujejo, dokler je v izgnanstvu; ka* kor hitro pa se vrne v domovino, ga ubijejo.
*
Sovjetska vlada v Moskvi je izdala pred kratkim peti in zadnji zvezek ko* respondence med pokojnim ruskim carjem Nikolajem II. in njegovo ženo, carico Aleksandro. Pisma, ki so priob* čena v tej knjigi, potrjujejo trditve raznih zgodovinarjev ruske revolucije, da je bil v zadnjih dveh letih dejanski vladar Rusije zloglasni menih Raspu* tin. S pismi je gladko ovržena sicer ka* valirska, vendar pa zgodovinsko ne*' vzdržpa obramba ruskega carja in ca* rice s strani reakcijonarnih politikov in političnih zgodovinarjev. Vidi se, da so se vsa imenovanja in demisije ministrov in visokih državnih funkci* jonarjev v letih 1916. in 1917. izvršila na intervencijo — Rasputina, ki je iz* rabljal carico kot orodje za svoje smo* tre. Pod Rasputinovim vplivom je ca* rica vse do zadnjega dne prigovarjala carju, da naj v ničemer ne ugodi za-htevam liberalnih in ustavnih strank. V nekem pismu z dne 6. decembra mu piše, da bodi pravi samodržec in da v vseh rečeh poslušaj Injene (caričine) nasvete in nasvete «našega!prijatelja» (Rasputina). Tri dni pred revolucijo mu je pisala, da naj prisili desničarske nezadovoljneže k molku, češ, pred carjem bi morali vsi trepetati, ne pa mu svetovati ali se upirati. «To, česar ram je treba,» piše carica, «je knut». Celo tistega dne, ko je moral car od* stopiti, mu je carica pisala: «Prisegam ti s svojim življenjem, da boš zopet 7asedel prestol. Sigurna sem, da bo vsa armada vstala pokoncu za te.» Kako dobro pa je bila ruska carica in-formirana o položaju, priča sledeč od* stavek v istem pismu: «Tam spodaj je revolucija. Viljem je mrtev, njegov sin ranjen. To je delo framazonov.» (L'Evrope nouvelle».)
Iz zgodovine sporta.
Športne tekme v Angliji, zibelki sporta, imajo za seboj več kot stoletno tradicijo. Početek nogometa sega celo 600 let nazaj; že h 1314. je Eduard! II. zabranil igranje nogometa v londonskih ulicah. V srednjem veku so' poznali tudi v Nemčiji nekako igro z žogami, ki so jo igrali posebno dijaki v mestu Halle. Igra je sličila današnjemu tenisu. Tudi v Italiji so začeli kmalu rabiti usnjato žogo. Tako nam poroča kronika, da se je vršila 17. februarja 1529 v Firenci . prva nogometna tekma, ki pa se je, kajpa, močno razločevala od današnjega nogo« meta.
Izmed modernih iger se je cricket v Ana gliji najprej uveljavil. Tako je bila 1. 1730. prva reprezentativna crickeMekma v Rich« mondu med moštvoma Surreya in Meddles sexa. Med klasičnimi konjskimi dirkami, ki se do današnjega dne redno vrše je naj« starejša angleški derby, ki se je vršil1 prvič 1. 1780. na klasičnem dirkališču v Epsomu. Prvi mednarodni boks t meeteh z rokavica* mi sta izvojevala 1. 1811. v Angliji Anglež Barcley in Francoz Molineux. Že eno leto pozneje so vpeljali atletika v vojaških šo» lah v Woolwichu. Početek današnjega koles sa sega v 1. 1817.. ko je iznašel Drais po njem imenovano draisino.
Prva veslaška tekma med univerzama Oxford in Cambridge se je vršila 1. 1829. in že dve leti kasneje se je izvojevala prva tekma za svetovno prvenstvo s skutlerji, ki si jo je priboril Camipbell. Senzacijonalen je bil bakssmatch mecf Kellyjem in Smi* thom v Melbourneu I. 1855., ki je trajal
celih 6 in 1 četrt ure. Takiat so trajali bokssmatchi toliko časa, da se nasprotnik ni mogel več dvigniti.
L. 1863. je prineslo ustanovitev angle* škega nogometnega saveza dne 26. ©kto* bra. Pomembno v zgodovini sporta je dalje 1. 1875. Angleški kapitan Ancfrew Webb je presenetil svet s preplavan jem rokavskega preliva dne 24. in 25. avgusta. Leto kasneje je bil registriran prvi kolesarski svetovni rekord na uro, ko je prevozil Anglež Dodds v Cambridgeu 25.508 km. Kot prvi je dosegel naslov svetovnega! prvaka v bos ksu 1. 1880. Američan Paddv Ryan. V prvi newyorški šestdnevni dirki, ki pa se je izvršila kot dirka posameznikov, je zma« g jI 1. 1893. Schock z 2575 km. Prvo ama* tersko svetovno prvenstvo na kratke proge si je priboril 1. 1893. Američan Zimrncrs mann. V istem letu so se izvršile prve vest laške tekme za evropsko prvenstvo v Orti (Italija). Švica je zmagala v šterici, Fran* cija v osmici, Belgija v enojki. Leto 1896. nam je prineslo novodobne olimpijske igre v Atenah. Okolu 1. 1900. se je začel mw gočno razvijati letalski sport; 1. 1897. je poletel Francoz Clement Ader 300 m da» leč, uspeh, ki je takrat izzval velikansko začudenje.
In če bi ti športniki, bodisi letalci, tekaš či, bokserji, plavači itd. danes *vstali, bi. videli, da so bili njihovi uspehi v primeri z današnjimi, otročarije. In tudi današnji rekordi ne bodo večni, kajti maksimum človeške meči še davno ni izčrpan.
William Harwey in njegovo odkritje.
, Dne 1. aprila prihodnje leto bo poteklo 350 let, ko se je v Folkstcmu na Angleškem rodil William Harwey, ki je odkril kroženje krvi. Bil je eden največjih raziskovalcev in zdravnikov vseh časov in je s svojim odkritjem popolnoma preobrazil nauk o razvoju. Sredi trušča tridesetletne vojne (1628) je izšla v Frankfurtu ob Meni Harweyeva >Anatomieno - eksperimentalna študija o gibanju srca in krvi pri živalih . Navidezno neznatna knjižica, obsegajoča 72 strani,, je povzročila popoln preobrat v dotedanjih nazorih anatomov in je otvorila novo epoho v zdravstvu. Spis je sad 26 letnega dela in nešteto poizkusov, katerih izvedba se je morala boriti z neverjetnimi težkočami vseh vrst, in je mahoma jasno obsvetlil doslej tako temne in sporne nauke o kroženju krvi. Kar se dan-' danes učimo že po osnovnih šolah in kar nam kažejo navadni modeli, je bilo za one čase nekaj nečuvenega. Seveda so Harweyevi so-
dobniki sprejeli njegovo odkritje z zavistjo, zlobo in negodovanjem. Imenovali so ga posmehljivo »cirkulatorja«, »mazača«, »razčle-njevalca mrčesa, žab m druge golaznic i. t. d. Javnost je menila o njem, da je prismuknjen, radi česar je izgubil mnogo prijateljev. Ko pa ga je kralj Karel I. 1.1632 imenoval za svojega dvornega zdravnika, je njegov ugled zrastel. Kralj je podpiral svojega varovanca pri njegovem znanstvenem delu, mu dajal na razpolago živali iz svojega parka, da je delal na njih poizkuse in je tem često tudi sam prisostvoval. L. 1633 je prišel Har\vey na Dunaj, kjer je nadaljeval s svojimi znanstvenimi deli. Veliko zadoščenje je doživel, ko je bilo po dvajsetletnem boju njegovo odkritje splošno priznano. Ilobbes ga je slavil kot edinega učenjaka, ki je še v svojem življenju premagal zavist in povsem uveljavil svojo izhajdbo.
P. V. B.
Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi.
Un
17.
bolide1 gigantesque2 pres4 de Rome5
tombe3
' (s-bolid)
2	(žigStcsk)
3	(tAb) tomber (twbe)
4	(prO
5	(ram)
II va etre transporte6 dans la ca-pitale7 et offert8 au pape»
Rome, 8. novembre. — A Magliana10
I	res de Rome, est tombe1' pendant12 la nuit13 un bolide gigantesque qui a creuse14 dans le sol15 un trou16 large17 de 45 metres.18
On travaille19 a rextraire20 en vue de21 le22 transporter a Rome. II sera23 offert en cadeau24 au pape.
(Le Matin, 9. 11. 1926.)
izpodnebnik, meteorolit gorostasan, -a, -o ogromen pade
pasti padati blizu
__,	Rim
6	(ilva-etr-trasparte) fon gre biti peljanj = prepeljali ga bodo
transporter (trasparte) prenesti, prepeljati
7	(la-kapital)	glavno mesto
8	(afer)	poklonjen offrir (ofrir) ponuditi; pokloniti
9	(pap)	papež
10	[laška vas]
II	(i-ttube)	je padel
12 (pada)	tekom \ ..
■3 (la-n"i)	noč / P°nocl
14	(a-kroze)	je izkopal creuser (kroze) izdolbsti, izkopat
15	(b-sal)	tla, zemlja
16	(u-tru)	luknja
17	(luž)	širok -a, -o
18	(mstr)	metri, -ov
19	(ф-traVf-j)	dela se, delajo travailler (travajer) delati
23 (hkstrsr) [mesto ie extraire] ga izvleči extraire (ekstrei) izvleči, izdreti
21	(avu-da)	z namenom
22	(1з)	ga
23	(il-sara)	on bo
24	(i-kado)	v dar
18.
La neige1 tombe2 abondamment3 en4 province.5
On signale6 de divers7 cotes8 des-chutes9 abondantes10 de neige en France.11 Sur12 les hauts13 plateaux14 du Centre,15 la couche16 depasse17 50 cen-timetres,18 et dans les regions19 elevees20
11
des Alpes21 et des Pyrenees,22 on en-registre23 des masses24 qui, a certains endroits,25 depassent 1 metre de hau-teur.26 A Bonneville27 (Savoie)28 la neige tombe sans repit29 depuis30 vingt-
(la-než) (ttpb)
tomber (tcpbe) (abadama)
(*)
(pravvjs) (ф-sinjai)
sneg pada
pasti, padati obilno v, na
pokrajina, dežela javlja [jo] se, javljajo
signaler (sinjale) javiti, javljati (divsr)	različni
m. divers (divsr) različen, razen ž. diverse (divers) različna, razna (kote)	strani
le cote (la-kote) stran
padanje padanje, padec obilne
(de-šiit)
la chute (la-štit) (abidSt)
m. abondant (abćpdi) obilen ž. abondante (abGidat) obilna (fr s)	Francija
(s"r)	na
(o)	visoki [množ.]
m. 'haut(o) visok ž. 'haute (ot) visoka (plato)	planote
ie piateau (la-plato) planota (sur-le-o-plato)
(satr) • francoska Centralna planota le centre (la-sitr) središče (la-kuš)	plast
(depas)	presega
depasser	(depase) presegati, preko-
račiti
(sžtimetr)	centrimetri, -ov
(le-režjw)	pokrajine
la region (la-režja) pokrajina
(z-elve)	vzvišene, visoke
(de-zalp)	[od] Alp
les Alpes (ie-zalp) Alpe
(pii ene)	Pi-eneji
(т-naražistr) vknjižujejo, javljajo
enregistrei (aražistre) vknjižiti
(de-mas)	mnižine
la masse (lamas) množina
(a-SErt^-zidrwa) na nekaterih mestih
(da-otoer)	[odi višine
(banvil)	[kraj]
(savwa)	francoska alpska pokrajina
(sš-repi)	brez piestanka, nepretrgoma
le renit (la-repi) o.ilog
(depUi)	[od]
Opomba. Ker je bilo na tej strani metode več -tiskovnih napak in je razen tega pri tisku precej črk, posebno majhnih, izpadlo, prinašamo zadnjo s tiran še enkrat, na kar učence metode posebei opozarjamo.
quatre heures, et le service31 des Ponts-et-Chaussees32 doit3? deblayer34 toutes35 les routes.36 On la37 signale egalement38 sur plusieurs311 points,40 dans le midi,41 en des regions42 oii43 son apparition44 est tres45 rare.4G Ce froid47 subit48 y4!) cause,50 d'ailleurs,51 de grandes in-quietudes52 pour les vergers,53 a cause du54 refoulement55 de seve56 qu'il pro-voque.57
		(Le Qaotidien 24. 1. 192/)
3i	(ls-s:rvis) (depto-ze-dešose;	služba, uprava
3!		) mostov in cest
33	(dwa)	mora
	devoir (devwar)	morati
31	(debhje)	t čistiti
35	(tut)	vse
	tout (tu) ves, toute (tut) vsa	
36	(le-rut)	ceste
37	(la)	jo [namreč la neigei; ga
38	(egalma)	ravno tako, tudi
39	(pliizjcer)	več
40	(DVVvj)	točke
	le point (l3-pwrj) točka	
41	(la-midi)	poldne; iug
4 '	(a-de-režjw)	no pokrajinah
43	(u)	kjer
44	(aparisjip)	p jjavljenje^prikazen
45	(tre)	zelo
46	(rar)	redek, redka
47	(frwa)	mraz
48	(siibi)	nenaden, nagel
49	(0	tam
50	(koz)	povzroča
	causcr (koze)	i ov/ročiti, povzročati
51	(dajoer)	razen tega '
5!	(da-grad-z5;kjetUd) velika	
		vznemirjenja, velike skrbi
53	(le-v;ržt)	sadovnjaki
54	•(a-koz-du)	zaradi
55	(rafulma)	potiskanje nazai
56	(SSV)	rastlinski sok [la seve
57	(kil-pravok)	ki ga izzove
provoquer (provoke) izzvati
Razlaga. 11.) Mere in uteži. Dolgostne mere.
le	millimetre	(b-militnstr)	milimeter
le	centimetre	(b-sžtimstr)	centimeter
le	decimetre	(b desimstr)	decimeter
le	metre	(b-mstr)	meter
le	kilometre	(b-kibmstr)	kilometer
Ploščinske mere.
le metre carre (b-m:tr-kare) kvadratnim, le kilometre carre (b-kibimtr-kare) kvadratni kilometer
Prostorninske mere.
le metre cube (b-m£tr-kub)
kubični meter, itd. le litre (le-litr) liter l'nactolitre (Uktalitr) hektoliter
Uteži.
le milligramme (b-miligram) miligram le gramme (b-gram) • gram le decagramme (b-dekagram)
dekagram la livre ) (la-livr) funt le demi-kilo j (b dmi-kilo) pol kile le kilogramme ) (le-kibgram) ) kilo-le kilo	j (b-kilo) j gram
le quintal (b-krtal) cent, stot la tonne (la-ton) tona (1000 kg)
19.
LA GR1PPE1
Tres2 nombreux3 malades4 a Epinal5
EPINAL, 16 janvier — Telegr.6 Matin. — L'epidemie7 de gripp«, qui a fait8 des r.vages'1 dans une grande10 partie11 de la France,12 sevit13 actuel-lement14 dans la region15 d'Epinal, o£iie plusieurs17 milliers18 de cas1:' sont signales.20
(Le Matin, 17. 1. 1927)
1	(la-grip)	hripa, influenca, šianska
[bole?.en]
2	(tr-)	zelo
3	(ntubro)	številni
m. nombreux (nmbro) šttvilen ž. nombreuse (n^ibro/.) številna
4 (malad)	bolniki
5 (epinal)	[irancjsko mesto]
6 okrajšava za	telćgramme ('elegram)
7 (lei'idemi)	epidemija
8 (a-fe)	je napravil -a
laire (f:r)	napraviti
9 (de-ravaž)	opustošenja
1 (grad)	velika
11 (parti)	del
12 (la-fras)	Francija
13 (sevi)	razsaja
sevir (sevit)	razsajati
u (aktinlma)	sodobno, sedaj
m. actuel (aktii:l) sodooen	
ž. actuelle (ak inl) sodobna-	
& (la-režjoi)	okrajina
16 (u)	kjer
17 (pliizjcer)	več
18 (milje)	lisoči
19 (da-ka)	slučajev
2o (s<j»-sinjale)	so javljeni, je javljenih
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra® Adolf Ribnikar. — Za «Na* rodno tiskarno d. d kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vs; v Ljubljani.