List 20.
Gospodarske stvari.
Kako priti mrčesom v okom?
Spisal Blaže PerniŠek.
Mnogo majhnih živalic je na svetu, ki pa so veliki sovražniki kmetijstvu. Vzlasti spomlad nam pridigova ta nauk. Vsako 4. leto nam končuje hrošč (keber) sprelepe dobrave ali hraste, njegovo nebrojno potomstvo podjeda pa nježne koreninice raznim rastlinam po njivah in travnikih. Kako žalosten je pač pogled po tako objedenih dobravah meseca maja in še pozneje; koliko poljskih pridelkov uniči in pokonča lepega sena hroščev zarod: črv! Temu pomaga pa še ostudni mramor.
ŽaJibog, da se res v vsakem oziru tako malo deluje med ljudstvom, da res premnogo ledine čaka bodočega učitelja — vzlasti glede napredka v kmetijstvu! Za Boga! naj bi se podučevala deca v naravoznanstvu — naravno! Naj bi vendar premislil malo ter poskrbel, kdor ima besedo med ljudstvom, da bi v temi še tavajoči narod razsvetljeval po naravoslovji ter se mu po tem tudi požlahnilo srce, da bi znal pot do blagra.
Tako bi prišel naš narod v zavest, da mu ptice, posebno pa pevke, mnogo več koristijo nego škoduj6. Tako bi se razen druzih sirovosti tudi neusmiljeno ravnanje s ptiči odpravilo izmed ljudstva, ako bi se otrokom razlagalo, po empirični poti pa tudi dokazalo, čemu da je, na primer, ptičica itd. Vže deček naj bi vedel, da ptičice niso samo zato, da nam mnoga veselja delajo, temveč da pokončujejo — mrčese. Za „ne-verne Tomaže" pa naj bi bila ona postava, koja brani ptice, ne le na papirji, nego tudi v dejanski rabi pri gosposki!
Če tudi je krt kmetijstvu mnogo veči dobrotnik nego škodljivec, a vendar naš kmet prav nasproti misli o njem. Po cele ure ga čaka nevednež z motiko, dokler se ne maščuje nad njim — nad svojim dobrotnikom! Kosec se zato jezi nad krtom, ker se mu krha kosa ob krtini in ker mora razgrabljevati krtine. A to mu je pa spanjska vas, da krt pokonča mnogo mrčesa škodljivega in v istini mnogo več koristi nego škoduje. To nam je jasno morebiti že iz tega, da Angleži, ki so prvi kmetovalci na svetu, kupčujejo po sejmih s krti, koje potem spuste v zemljišča. Slovenec, brate moj, ti ga pa kar zadaviti hočeš! Zagotavljam te pa, da ga vsaj potomci tvoji visoko čislali bodo po lastnem prepričanji.
Zagrizen sovražnik mrčesom je tudi neko, vsacemu otroku znano sadiinosno drevo. Ta hudi sovražnik je —
oreh. To drevo je edino med sadovnatim drevjem, ki ne hrani prav nobenega mrčesa. Njegovega puha (duha), kakor tudi padlega lista ali cveta se boje gliste, mra-morji in črvi, kakor zlodej križa. Kmetovalci, ali ne bi bilo dobro, da bi stal tu pa tam med drugim drevjem itd. kakošen oreh? Korist tega drevesa se da porabiti še drugače. Za navadno škropilnico za platno, na primer, vzemi obilno pest zelenega perja orehovega, zmečkaj ga prav dobro s kamenom ali pa s čem drugim, deni ga v škropilnico vode in prav dobro sklabudraj, da se vsa voda navzaine njegovega duha. Take vode vlij v vsako ti znano črvovo luknjo 2 ali 5 žlic iz kake pripravne posode, ali pa kar polij prst, v koji je tacih črvov, nekoliko palcev na globoko, in čez malo minut bodeš se prepričal, da vsi črvi, kolikor jih je bilo notri, pridejo na površje. Potem je pa lahko pokončaš. Kdor se hoče prepričati tega, ne bode skušal zastonj; vzlasti v obdelani zemlji, ki je rahla, ni težavno to.
Neutrudljivo pero našega gosp. dr. J. Bleiweisa je tudi o škodljivih mrčesih že pisalo mnogo, in lahko rečem, da besede njegove niso bile po vse glas vpijočega v puščavi. Marsikter učitelj je delal na to, da so otresali ljudje z drevja hrošče ter je pokončali, da je mladina začela loviti škodljive bele metulje, da so se pokončale gosenice itd. Al še več, še več je treba pri-digovati ljudem, da pridejo vsi do pravega spoznanja. Učitelji in duhovniki na deželi bodite tudi apostoli tem podukom, kajti „moli in delaj!" (ora et labora!) naj bode nam vsem geslo delovanja našega.