Konferenca v Parizu
Jasne besede je treba
Vprašanje nekega čitatelja, katerega prinašamo na drugem mestu, nam daje priliko, da še enkrat povemo nekaj o našem stališču glede vprašanja koroških Slovencev, in da odstranimo nekoliko nesporazumov. Sprašuje nas, kako je mogoče, da je natisnjen na prvi strani našega lista zemljevid Avstrije? Čeprav je postavil vprašanje nek gospod, ki želi ostati neimenovan, lahko zagotovimo, da je namen vprašanja iskren in ne izvira od enega onih, ki so prišli do prepričanja, da deluje naš list proti interesom avstrijske države. Ne! Do-tični stavlja vprašanje, na katerega bomo sedaj poizkusili odgovoriti, iz želje po pojasnilu in ne iz ironije.
Vsakdo bo pač priznal, da je bila prvotna izdaja našega lista v teku preteklega leta nekoliko prozaična in enolična. Za novo leto smo se potrudili, da to stanje spremenimo. Najpreje smo nameravali, da upodobimo Koroško. To zamisel smo vsled tega zavrgli, ker bi bil takšen zemljevid prelahko prispodoba za kratkoviden provin-cializem enega dela Avstrije. Hoteli smo pa našim čitateljem pokazati od sveta več. Najmanj torej Avstrijo — in sicer raje Avstrijo kakor pa katerokoli drugo državo, kajti obračamo se na Avstrijce. Upali smo, da bomo mogli iti v svojih poročilih preko meja te male zvezne dežele, da bi poročali svojim čitateljem tudi o zunanjem svetu.
Z našim zemljevidom smo hoteli pokazati tudi na zgodovino, ki nas uči, da ne pripada ta Avstrija, samo nemško govorečim prebivalcem, marveč tudi slovensko, hrvaško in češko govorečemu prebivalstvu. Za njih vse je domovina, čeprav imajo različni jeziki lastno besedo za ta, vsem ljudem skupen pojem.
Nihče ne bo tajil, da je človeštvo po tej strašni vojni izredno potrebno miru, in da bo šele z notranjim mirom zmožno popraviti razdejanja vojne na vseh področjih. Seveda imamo pri nas kršilce miru, kakor tudi ljudi, katerim gre za osebne koristi. Med Slovenci je pravzaprav le malo kršilcev miru. Odvisno je namreč od tega, boga hočemo kot kršilca označiti.
So ljudje, ki nikdar niso zadovoljni s tem, bar imajo. Nočejo priznati tega, kar so dobili. Vedno trdijo, da ni dovolj. Preproste ljudi hočejo privesti do mnenja, da ne bo nikdar dobro. To so kršilci miru.
Vendar pa so tudi nemško govoreči Ko-r°šci, ki odklanjajo upravičene zahteve s strani Slovencev z utemeljitvijo, da to ali °no sploh ni potrebno. Slovenec, pri katerem so v prvi vrsti nacisti poizkusili zatreti njegov narodnostni duh, bi se na primer v poslovnem življenju rad posluževal Materinščine. Tudi bolj ceni slovenski po-zdrav na ulici, predvsem če ve, da njegov znanec ta jezik razume.
Saj to vse sploh ni potrebno, če ne smrdi naravnost po veleizdaji — se potem odgovarja.. Da, tudi nacistična Nemčija ni Srnatrala za potrebno, da obdržijo evropski Narodi svojo neodvisnost in gojijo svoje Navade, običaje in jezike. Bilo je seveda Mnogo bolj enostavno, če so vsi go-VorÜi nemško, ali pa molčali. To, gospodje, )s druga vrsta miru in pri tem nočemo °značiti Slovencev kot kršilce. Ta vrsta Miru je pokopališki mir, v katerem so na-Msti s svojo visoko cenjeno kulturo spre-Menili polovico Evrope v pokopališče. Smatramo za svojo dolžnost, podpirati °vance v njihovih iskrenih in nedolžnih '®znjah. Nočemo slišati ugovora, da imajo ovenci že vse pravice, ki jim pripadajo, M nihče ne more točno navesti, kaj jim Pravzaprav še manjka. Zapostavljenja pod aterimi trpe Slovenci so ravno ona, ki se 1 umre odpraviti z zakonodajo, temveč ° bolj psihološkega značaja. Ne more se
Pri svojih razgovorih v Parizu so zunanji ministri štirih velesil proučili, vprašanje postopka pri splošni mirovni konferenci,vendar niso ničesar dokončno sklenili. Na splošno so razpravljali tudi o mirovnih pogodbah z balkanskimi državami in Finsko.
Zunanji ministri so sprejeli predlog Molotova, da prepuste vprašanje italjanskih reparacij svojim namestnikom.
Molotov je bil pripravljen popustiti sovjetske zahteve po zaupni upravi nad Tri-politanijo in je podprl predlog Francije za italjansko upravo pod zaščito Združenih narodov. Bevin je na to pristal, toda le pod pogojem, da izročijo Veliki Britaniji upravo nad Cirenaiko.
Britanska vlada, je izjavil Bevin, mora zaščititi svoje interese na vzhodu. Ona se ne more izpostaviti istim nevarnostim, ki so ji grozile med komaj končano vojno. Bevin je tudi vstrajal na sklepu, da bo držal obljubo ki jo je dala Velika Britanija plemenu Senusi med vojno ki mu obljublja dokončno osvoboditev izpod italjanske oblasti. O teh vprašanjih bodo nadalje razpravljali namestniki zunanjih ministrov.
Pri nadaljnih razpravah o tržaškem vprašanju sta se Velika Britanija in Združene države sporazumele s francoskim predlogom o razmejitvi med Jugoslavijo in Itali-
Pred par dnevi se je pri deželnem glavarju Piesch-u zglasila deputacija „Zveze avstrijskih Slovencev" in mu izročila v imenu „Zveze" poslanico predsedniku 'Zvezne republike in predsedniku Zvezne •vlade. Deputacijo so sestavljali:	voditelj
„Zveze", upravnik in dva organizacijska voditelja.
V sledečem objavlljeni brzojavki je posredoval tiskovni urad deželne vlade:
„Gospodu Zveznemu predsedniku dr. Karl R e n n e r - ju,
Dunaj, I., Urad Zveznega kanclerja, Ballhausplatz.
Ob prvi obletnici osvoboditve naše domovine pošiljajo koroški Slovenci,
n. pr. doseči potom zakona, da bi katerikoli državni uradnik dal Slovencu prijazen odgovor, če je vprašanje stavljeno v slovenskem jeziku. Mnogo od teh uradnikov naj-brže pozablja, da so bili njegovi očetje in pradedje sami pred nekoliko leti v južni Koroški ravno pripadniki narodne manjšine.
Eno najvažnejših vprašanj je danes pač vprašanje, kako naj prevzgojimo ljudi, da se naučijo spoštovati drug drugega in lastnosti svojih soljudi. Žalibog so mnogi še navdušeni od nemške kulture, ki je baje prevladujoča, tako da smatrajo za zelo razdiralno in protidržavno, če nekdo noče priznati te nadmoči. Vendar ne obstoja merilo, po katerem bi mogli meriti relativno višino neke kulture in katero bi človeštvo splošno odobravalo. Velika zmota je, če hočemo meriti različne kulture po njihovi relativni vrednosti med seboj. Mnogo bolje je, da priznamo nezmožnost in jalovost poizkusa in mesto tega uživamo čudovito mnogoličnost kultur različnih narodov. Ali kako naj vtisnemo to idejo ljudem, ki mislijo, da to sploh ni potrebno, oziroma krade preje čas, učiti se slovenščino, pozdravljati slovensko, slovensko moliti in slovensko pri-digovati?
Ravno v trenutku, v katerem smo končali
jo dočim je Sovjetska zveza odločno nastopila v korist Jugoslavije. Po francoskem predlogu naj bi pripadel Trst Italiji, ozemlje vzhodno od njega pa Jugoslaviji. Molotov je naglasil, da je treba upoštevati doprinos Jugoslavije v vojni in ji pustiti Trst. Vprašanje ni bilo rešeno in ga bodo verjetno reševali še le po razgovorih o mirovnih pogodbah z drugimi balkanskimi državami.
Kakor je objavil beograjski radio, je maršal Tito v Zagrebu izjavil, da bo Jugoslavija vstrajala pri svojih zahtevah po Trstu in njegovem zaledju. Ob otvoritvi jugoslovanskega mladinskega kongresa je maršal Tito izjavil: „Izročili smo konferenci zunanjih ministrov svoje zahteve po priključitvi Trsta in Julijske Benečije k Jugoslaviji iz etnoloških, gospodarskih in narodnih vzrokov. Velesile so odločile da se morejo upoštevati samo etnološki razlogi. V primeru Julijske Benečije pa ne verjamem, da gre za etnološke razloge, temveč za strateške, ki so nam v škodo. Ne moremo sprejeti predlogov, ki so nam jih stavili gotovi krogi. Ne moremo popustiti V naših zahtevah, ker imamo v vsakem pogledu prav. Po vseh svojih žrtvah zahteva Jugoslavija od zapadnih velesil samo to, kar ji pripada, namreč: Istro, Trst in slovensko obalo."
zbrani v glavnem mestu dežele, Vam, velecenjeni gospod Zvezni predsednik, zagotovilo neomajne zvestobe Avstriji in enotnosti Koroške."
„Gospodu Zveznemu kanclerju ing. Leopoldu Figlu,
Dunaj, L, Urad Zveznega kanclerja, Ballhausplatz.
Ob prvi obletnici osvoboditve naše domovine pošiljajo koroški Slovenci, zbrani v glavnem mestu dežele, zagotovilo neomajne zvestobe Avstriji in enotnosti Koroške."
Predsednik dr. Karl Renner je poslal ob tej priliki koroškemu deželnemu glavarju
ta članek, smo zvedeli o nekem tipičnem slučaju Slovenca, proti kateremu uprizarjajo najbrž nekakšno kampanjo. Mislimo nadučitelja Jenka iz Kotmare vasi. Jenko je splošno priznan kot eden najzmožnejših učiteljev na novih dvojezičnih šolah in pod-učuje izvanredno dobro v obeh jezikih.
Kraj, kjer deluje ta učitelj, je Kotmara vas. Na žalost ne uživa Kotmara vas danes nobenega dobrega imena, kar se tiče postopanja s Slovenci, kajti pred nekaj tedni so tam kamenjali avto Britanske obveščevalne službe, ko je peljal slovenski pevski zbor iz Bilčovsa v celovško radijsko oddajno postajo. Iz okolnosti je bilo razvidno, da kamenje ni bilo namenjeno angleškemu vozaču, marveč Slovencem. Kotmara vas je mešan kraj. Danes imajo Nemci večino, ali še vedno je tam veliko število Slovencev. Nemci so šele 20 let v večini. Leta 1890. je bilo samo 113 Nemcev proti 1169 Slovencem.
Upajmo, da se prebivalstvo Kotmare vasi ne bo spustilo v zbiranje podpisov, ki je namenjeno odstavitvi tega odličnega učitelja. Bilo bi bolje, če bi prebivalstvo preje preiskalo, kdo je oni, ki zbira te podpise in ne samo preteklost učitelja, marveč tudi preteklost onih, ki stremijo po njegovi odstranitvi.	Mr. Gerald Sharp.
Pieschu kot odgovor sledečo brzojavko: „Ob obletnici osvoboditve Avstrije so mi izrazili v Celovcu zbrani koroški Slovenci svojo zvestobo k Avstriji in enotnosti Koroške. Prosim1 Vas, da izrečete slovensko govorečemu narodu Koroške za to mojo zahvalo in mu zagotovite, da bo istotako kakor jaz, vsa Avstrija vedno mislila na interese tega tako dragocenega in nam tako ljubega dela prebivastva."
Tudi zvezni kancler inž. Figi je odgovoril na to manifestacijo zvestobe s sledečo brzojavko: „Zahvaljujem se za manifestacije zvestobe iz Celovca ob proslavi osvoboditve Avstrije in Vam zagotavljam, da se bo zvezna vlada držala glede koroškega vprašanja svoje vladne izjave."
Ing. Figi ob 8. maju
9. t. m. je imel zvezni kancler ing. Figi pred narodnim in zveznim svetom govor, v katerem je med drugim rekel:
„Upravičeno slavimo obletnico kapitulacije hitlerfašizma, kapitulacijo imperijaliz-ma, terorizma, barbarstva in avarstva. Danes slavimo zmago mučeništva nad krv-ništvom, duha nad silo, volje do mira nad terorjem, svobode nad suženjstvom, demokracije nad diktaturo.
Samo po sebi se razume, da se na ta dan v prvi vrsti spominjamo onih sil, ki so nam omogočile, da doživimo ta dan. Na današnji dan bi bilo napačno, da naštejemo imena generalov in politikov, na današnji dan, mislim, smemo dejansko imenovati samo pet imen, ki bodo všla v zgodovino kot junaki svobode Evrope in vsega sveta v letu 1945. To so: Roosevelt in njegov naslednik Truman, Churchill in njegov naslednik Att-lee in generalisim Stalin. V imenu Avstrije se zahvaljujem tem možem, kakor tudi zmagovitim maršalom, generalom, častnikom in njihovim junaškim vojakom.
Kljub temu pa bi hotel ravno danes po zahvali postaviti vprašanje: kdo je koga in kdo je kaj osvobodil? Res je, da so štiri velesile Avstrijo vojaško osvobodile. Ali kdo nas je osvobodil duhovno? To so bili naši borci, naši lastni Avstrijci, ki so se že od leta 1933. borili in trpeli za Avstrijo, pa bilo v katerem taboru.
Hočemo biti tečaj miru v Evropi. Leta 1938. je bila Avstrija prva zemlja, katero je tiranija hitlerfašizma pregazila. Avstrija se je do zadnje ure borila, čeprav je bila borba brezizgledna. Ne nameravam se prenagliti pred zgodovinsko razsodbo, ali eno je gotovo: gotov del krivice moramo pripisati Evropi, da je bila borba Avstrije zaman. Vedeli smo, da se ne borimo samo za našo domovino, vedeli smo, da bo z malo trdnjavo Avstrijo padla Evropa. 13. marec Avstrijci so ljudje s svetovnim čutom. 1938 je bil začetek propada Evrope! Hočemo tvoriti mirovni tečaj Evrope."
Potem ko je podal kratek pregled o izvršenih delih po osvoboditvi, je kancler nakazal za bodočnost tri točke:
Mi Avstrijci pričakujemo od inozemstva priznanje naše zvestobe in naših del. Priznanje solidarne pomoči tudi za nas v naši današnji vsakdanji skrbi za našo prehrano potom UNRRA-e. Popravo najtežje terito-rijalne krivice, ki so nam jo prizadeli z razkosanjem prastare tirolske zemlje in priznanje naše popolne državne suverenitete s sprejemom k Združenim narodom.
A naš delovni program se sestoji v eni sami besedi: Avstrija.
Avstrijsko prebivalstvo pa naprošam,-Bodimo Avstrijci vredni te osvoboditve s tem, da postanemo sami svobodni, notranje svobodni vseh malih predsodkov, ki še tu in tam ločijo človeka od človeka. Obljubimo, da si bomo ostali ne glede na stranko v enem edini, da bomo vsi in v vseh časih požrtvovalni in delavni Avstrijci.
„Zveza avstrijshili Slovencev“ zagotavlja zvestobo koroških Slovencev /Vvslriji
Zanimivosti preteklega tedna
ZDRUŽENE DRŽAVE
Kakor je izjavil namestnik zunanjega ministra Združenih držav, je vzrok za odklonitev kredita Združenih držav Poljski ta, 'da poljska vlada ni pustila sporočiti govora Stanislava Bancika v inozemstvo. To odklonitev smatrajo v Združenih državah za kršitev poljske obljube, ki zagotavlja svobodne volitve v Poljski.
Pordhamska univerza je podelila častni naslov doktorja prava predsedniku Združenih držav Trumanu.
Pred kratkim se je vrnil v Združene države bivši predsednik Hoover, ki je potoval po Evropi in drugih celinah, da bi proučil prehranjevalno stanje sveta. Poročilo o svojem potovanju je predal predsedniku Trumanu. ^
V Washingtonu so objavili, da nameravajo Združene države umakniti svoje čete iz držav Južne Amerike, kakor to odgovarja dogovorom, ki so jih sklenili s temi državami.
AMERIŠKI SENAT ODOBRIL POSOJILO VELIKI BRITANIJI
Ameriški senat je odobril posojilo 3 milijard 748 milijonov dolarjev Veliki Britaniji.
Posojilo so odobrili s 46 proti 34 glasovom.
Posojilo bodo predložili v pregled poslanski zbornici. Britanski parlament je že odobril zakon o posojilu.
KAJ PRAVI CHURCHILL
Petdeset nizozemskih novinarjev je vprašalo Winstona Churchilla, ki je bil na petdnevnem obisku na Nizozemskem, kaj meni o združitvi Evrope in o bodočem položaju Nemčije.
Churchill je odgovoril: „Če nam ne bo uspelo ustvariti Združenih držav Evrope, ki bi zajemale vso celino, moramo začeti s tistim, kar je možno in upati, da bomo ostalo ^dosegli pozneje."
Skliceval se je na to, kar je o Združenih državah Evrope rekel v četrtek ter dodal, da ga v tej zvezi zelo skrbi položaj Nemčije.
„Živeti moramo s 70 do 80 milijoni Nemcev ter si zagotoviti ne le, da se ne bi ponovno oborožili, marveč tudi, da bo njihova vojna industrija trajno in popolnoma nadzorovana. Želeli bi, da bi si Nemci lahko sami toliko zaslužili, kolikor potrebujejo za življenje."
Na vprašanje, če misli, da mora zahodna Evropa čakati na odobritev Sovjetske zveze, preden bi se organizirala, je Churchill odgovoril: „Važnejše je vedeti, koliko časa bi morali čakati. To je nedoločena točka."
HovUe te
Prvi agitvoz slovenskega tiska je nastopil svoje prvo krožno potovanje kot potujoča razstava slovenskega tiska in kot potujoča vzorna knjižnica. V posebno zgrajenem kamionu je prostora za 4000 knjig in drugega propagandnega materiala. Na tej potujoči knjižni razstavi tolmačijo predavatelji ter jo spremljajo tudi književniki, ki recitirajo iz svojih del.
Delavci mariborske kurilnice so izročili prometu dve lokomotivi, ki so ju obnovili in popravili predvsem s prostovoljnim delom. Za to delo so porabili 1965 delovnih ur.. Pri vsem delu so štedili tudi z gradivom ter so uporabili v glavnem stari material.
Umrli so: Nace Cunder, uslužbenec drž. bolnice; Dušan Simonič, sprevodnik flrž. žel.; dr. Aleksander Fatur, direktor drž. železnic v pok.; Jože Ravnikar, uradnik, vsi iz Ljubljane; Mihael Kraševic, posestnik in usnjar v Škofji Loki; Marjana Ćeren-Klemen iz Savelj.
LJUBLJANA
Prebivalci terena Prule smo počastili spomin naših padlih talcev, pokopanih v Begunjah in bližnji Dragi na Gorenjskem. Že dopoldne smo zbrali šopke cvetja, popoldne pa smo se odpeljali s kamionom v te kraje, katerih se vsak Slovenec s spoštovanjem in grozo spominja. Tik za begunjsko kaznilnico, v cvetočem sadovnjaku, ki ga je zločinski okupator porabil za masovno grobišče najboljših Slovencev, smo se precej časa zadržali, položili cvetje na grobove znanih in neznanih žrtev, sekretar Kranjc pa, čigar brat tudi leži tu med žrtvami, nas je z nekaj besedami spomnil na pokojne tovariše, na njih delo, ki so ga oni začeli in ki ga moramo mi nadaljevati. Obiskali smo nato še bližnjo Drago, kjer je pokopanih še več žrtev fašističnega nasilja. Presunil nas je pogled na dolgi seznam ustreljenih talcev in tiho smo si obljubili: „Ne bomo vas pozabili, tovariši, niste padli zaman!"
LAPORJE
V prvomajskem tekmovanju je mladina Laporja dosegla lepe uspehe. V načrtu si
JUGOSLAVIJA
V Beogradu so podpisali pogodbo o medsebojnemu prijateljstvu in medsebojni pomoči in o sodelovanju v miru med Jugoslavijo in Češkoslovaško. Pogodba je veljavna dvajset let. Pogodbo sta podpisala minister-ski predsednik jugoslovanske vlade maršal Tito ter češkoslovaški ministerski predsednik Zdenek Fierlinger.
Jugoslavija in Češkoslovaška sta s to pogodbo obvezani, da bosta v korist svojih narodov izvajali politiko trajnega prijateljstva.
Pogodba bo ratificirana kakor hitro bo mogoče. „Ratifikacijske listine bodo izmenjali v Pragi.
Pogodba se bo automatično obnovila za dobo pet let, če pismeno ne bo odpovedana
Deželni glavar Piesch je imel 8. maja na seji deželnega zbora govor, v katerem je rekel med drugim:
„8. maja preteklega leta je bilo naše gospodarstvo uničeno, naša prehrana negotova in uprava dezorganizirana. Samo s pomočjo zasedbenih čet in vojaške vlade smo lahko premostili vse težkoče. Korakoma smo uredili v deželi demokratično upravo. Izid volitev 1945. leta in razširitev veljavnosti avstrijske zakonodaje na Koroško tvorita danes temelje uprave. Doseči moramo še cilj, da napravimo iz Avstrije svobodno, neodvisno državo, ki bo izpolnila svoje mesto pri Združenih narodih in tako prevzela svoj skromni delež na obveznosti, ki je postavljena vsem miroljubnim in kultiviranim narodom.
Pred enim letom so bila naša prometna sredstva razrušena, niti pošta, niti železnica nista obratovali. S pomočjo britanske vojaške vlade nam je do danes uspelo večino teh zopet obnoviti.
Zgradili smo novo avstrijsko upravo in odstranili zadnje ostanke nacionalsocialističnega vpliva.
Šole so odprte in izpolnjujejo lahko svojo pravo nalogo. V jezikovno mešanem ozemlju smo uvedli nov tip šole, ki popolnoma odgovarja tam vladajočim narodnostnim prilikam. Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je ocena dvojezičnih šol s strani britanskih strokovnih mest deželi v čast.
Slovensko govorečim Korošcem smo vrnili zadruge, pokrenili njih kulturno življe-
5&HWMfe
je postavila za prvo nalogo ustanovitev ljudske knjižnice, ki naj bi mladini in ostalim prebivalcem nudila pouk in razvedrilo. Mladina je nabrala 96 knjig in 4500 dinarjev.
V	126 urah je mladina postavila oder, zbrala opremo in uredila dvorano, v kateri so manjkale šipe. S tem, da je okna obila z lepenko, jo omogočila prirejanje proslav in prireditev. (
Za Dom ljudske prosvete je bilo ob priliki izvedbe agrarne reforme dodeljeno stav-bišče. Mladina je za graditev doma ugasila 5000 kg apna; skupno z množičnimi organi-cajami je izvedla akcijo za gradbeni les in tako dobila 30 smrek in 6 hrastov.
V	vasi je ustanovljena „Zadruga za elektrifikacijo", ki je takoj po ustanovitvi pristopila k delu. V prostovoljnem delu so prebivalci podrli in pripravili 120 drogov za glavni vod. Za izvršitev tega dela je mladina prispevala 154 delovnih ur. Pri popravilu cest pa je mladina naredila 224 ur.
Mladina in pionirji so skupno z AFŽ izvedli nabiralne akcije in so zbrali dpslej 150 kg železa, 320 kg tekstilnih odpadkov, 3300 kg stekla in 30 kg papirja. V 920 urah so uredili šolsko dvorišče, vrt, sadonosnik in cvetlične gredice. Predvsem pa vsi pionirji in mladina tekmujejo v tem, da bodo zaključni šolski uspehi kar najlepši.
KAMNIK
Pozivu za udarniško delo delavcev tvrdke „Gradis" v Kamniku se je odzvalo samo 9 zidarjev. Ti zidarji so odšli v nedeljo 5. t. m. v porušeno vas Pirševo v Tuhinjski dolini. To naselje je v narodnoosvobodilni borbi precej trpelo. Nekaj stavb je bilo požganih, nekaj tudi tako porušenih, da jih je bilo treba podreti do temeljev.
Tovariši so se z vzgledno marljivostjo lotili težkega dela. V celodnevnem delu so betonirali temelje za dvoje gospodarskih poslopij, kljub pomanjkanju primernega materiala. Tovariši so s svojim delom dokazali, da znajo ceniti žrtve prebivalcev Pirševe vasi, ki pa prav tako razumejo požrtvovalno delo teh tovarišev zidarjev.
eno leto pred potekom dvajsetletne dobe. Za nadaljnih pet let bo obnovljena, če ne bo odpovedana eno leto pred potekom vsake petletke.
Dne 8. maja je iz Jugoslavije odpotovala v Moskvo jugoslovanska trgovinska delegacija, ki bo pripravila vse potrebno za blagovno izmenjavo med SSSR in FLRJ. Delegacijo vodi minister za zunanjo trgovino Nikola Petrovič.
V Beograd je prispel vicemaršal britanskega letalstva sir William Elliot, šef britanske vojaške delegacije, ki je prisostvovala proslavi dneva zmage. Na zemunskem letališču so ga sprejeli v imenu Jugoslovanske armade komandant letalstva general Pirc, načelnik štaba komande letalstva general Ulepic ter drugi vidni predstavniki vojske.
nje in izpolnili njih upravičene zahteve. Posebno skrb smo posvetili izseljencem in deželni vladi se je kljub finančnim težko-čam posrečilo dobiti potrebna sredstva, da zadovolji upravičene želje.
Britanska vojaška vlada je bila prevzela za prehrano dežele do 1. aprila vso skrb. Čeprav je trenutno položaj prehrane postal zelo težaven, upamo, da bomo s pomočjo UNRJtAe premostili dobo do nove žetve. Poljedelstvo, pred vsem mali in srednji obrati in večina veleobratov, izpolnjuje svojo dolžnost oddaje.
Industrija in obrt sta vidno okrevali.
Obnova naših mest napreduje. Seveda zahtevamo od zvezne vlade širokopotezen program obnove, ki nam bo dal možnost, da stavimo potrebna stanovanja v dovolj-nern številu na razpolago.
Odstranitev nacističnega režima je omogočila ustanovitev demokratičnih strank. Sindikati so zopet nastali, lahko zopet zborujemo, a ustanovitvi društev ne stoji nič več na poti. Svoboden tisk skrbi za obvešče-vanje prebivalstva in je omejen samo s smernicami zasedbenih sil.
Vsi imenovani napredki so dokaz za to, kako daleč smo se odstranili od stanja v deželi 8. maja 1945. leta. Mnogo moramo še storiti, ali za izpolnitev vseh naših želja mora v prvi vrsti doprinašati naše lastno, neumorno delo. Popolno neodvisnost lahko dosežemo samo potom nas samih, podarili nam je ne bodo. Vsaka slavnost je danes samo trenutek premisleka, pogleda nazaj in odločitev za bodočnost.
Ob koncu svojih izvajanj hočem še enkrat izreči zahvalo četam sil, ki so nas osvobodile. Pri nas na Koroškem velja ta zahvala predvsem 8. britanski armadi, ki je zmagoslavno prodrla od El Alameina do Alp in zasedla našo deželo. Mi Korošci in s tem tudi Avstrijci ne moremo te zahvale učinkoviteje izraziti, kakor samo z zaobljubo, da bomo delovali in se borili za demokracijo, za svobodo in za mir ter za to, ako bi bilo potrebno, prevzeti tudi vse žrtve.
8. maja 1945
Prinašamo besedilo, ki ga je 8. maja govoril v radiu dr. Vinko Zwitter;
Mi Koroški Slovenci smo imeli pred letom dni dovolj vzroka, da smo se razveselili konca strašne vojne. Težko preizkušen skozi petletno trpljenje, se je mogel slovenski narod moralno čutiti kot zmagovalec. Pozdravil je jugoslovanske partizane kakor tudi slavno angleško osmo armado, prisrčno kot osvoboditelje in zaveznike. Njihov zmagoslavni pohod je pomenil za koroške Slovence konec najtežjega narodnega in osebnega zatiranja. Zopet so se odprla vrata deželnega sodišča, koncentracijskih in izseljeniških taborišč. Tisočerim koroškim Slovencem je bila zopet odprta pot v ljubljeno domovino.
Zvonovi v spodnjem delu dežele, so povsod oznanjali mir. Narod je veselo vzklikal osvobodilcem. Radovanje je bilo tem lepše, ker so se nahajali v vrstah zmagoslavnih osvobodilcev tudi sinovi in očetje našega naroda. Kjerkoli so se bežeče SS-čete in druge sovražne edinice spustile v klanje, povsod so jih angleške čete vrgle in razorožile. Tako je bilo v Železni Kapli, Borovljah, Vrbi in drugod.
Deželno glavno mesto je podajalo zvesto sliko dežele v manjši obliki. Marsikdo pa seveda ni razumel ali hotel razumeti, da je nastal drugi čas, katerega je prinesel konec vojne.
Zmagoslavno zvonenje ob obletnici naj oznanja duševni preobrat v sožitju dveh ljudstev v deželi. Koncu strašnega klanja, naj sledi mir srca. Mir naj bo zgrajen na obojestranskem spoštovanju in nesebični pravičnosti pri narodih Koroške.
Ob prvi obletnici upora v Pragi, je priredilo kulturno društvo Jugoslavija-Ceško-slovaška v Beogradu svečano matinejo v poslopju narodnega gledališča.
Svečanosti so se udeležili podpredsednik skupščine Moša Pijade in Josip Rus, predsednik kulturnega društva Jugoslavija-Ceškoslovaška, minister za kmetijstvo ter mnogo predstavnikov političnega in kulturnega življenja.
Pretekli teden je češkoslovaški veleposlanik v Beogradu dr. Jože Korbel izročil poverilne listine predsedniku Prezidija Ljudske skupščine Jugoslavije. Ob tej priliki je imel tudi nagovor, v katerem je povdaril, da je prijateljstvo med Jugoslavijo in Češkoslovaško temelj miru na Balkanu in v srednji Evropi.
Papež o demokraciji
ii
Vprašanje demokracije je za mirni razvoj družine narodov izredno pomembno. Demokratično vladanje zahteva od narodov umsko zrelost, ki se ne bo dosegla, ako nam luč iz Betlehema ne razsvetli temne poti, po kateri stopajo narodi iz razburkane sedanjosti v srečnejšo bodočnost.
Kako daleč pa so zastopniki demokracije prešinjeni od prepričanja, da se bo družina narodov zedinila le, če se pripozna brezpogojno veljavni red bitja in delovanja, o katerem smo tolikokrat govorili kot o nrav-nostni zahtevi in dovršitvi družabnega razvoja. Usoda miru je odvisna od priznanja teh načeh. Autoriteta „Zveze narodov" mora biti napram svojim članicam resna in učinkovita, a tako, da si vsaka država obdrži enako pravico do relativne suverenitete. Samo tako bo zdrava demokracija prešinila obširno polje zunanje politike. Vsi so dolžni, brez odlašanja storiti vse mogoče, da se za vselej zabrani vsaka napadalna vojna kot rešitev mednarodne napetosti in pripomoček za dosego narodnega cilja. Marsikaj se je v preteklosti poizkusilo a noben poizkus se ni posrečil. In vsi poizkusi se bodo izjalovili, dokler boljši del ljudstva ne pride do svete in trdovratne volje, ki jo je v vesti dolžno izvajati, kar se je v minulih časih poskušalo, a ne z zadostno resnobo in ne s potrebno odločnostjo. Ce kdaj kak rod, mora naš rod biti dovzeten za poziv: „Vojska vojski!" ker je šel skozi morje krvi in solz, kakršnega poprej nihče ni videl. Doživeli smo nepopisne krutosti, da nam vtis v najgloblji duši ostane neizbrisen. Podoba pekla je to, katerega vrata mora vsakdo zalopniti, ki ima še kaj človeškega čustvovanja.
Kar se izve o sklepih mednarodnih komisij, je bistvena točka bodočega svetovnega reda nek ustroj (organ) za vzdržava-nje miru, ki bi imel polnomočno oblast, zadušiti v prvem pričetku vsako vojno pretnjo, bodisi posameznika, bodisi zveze držav. Nihče bi takšne ureditve ne pozdravil * večjim veseljem, kakor tisti (Sv. Oče), ki že izdavno zastopa načelo, da vojna ni nikak primeren pripomoček, reševati spore med državami. Nihče bi načrtu ne želel bolj iskreno uspeha, kakor tisti, ki se je trudil pripraviti krščansko versko mišljenje do tega, da sploh zavrže moderno vojno in njen gorostasni vojni ustroj.
Napredek človeških iznajdb, ki naj nam pomeni blagostanje za vse ljudi, se je prevrnil in podira se, kar so stoletja zgradila-Nenravnost vsake napadalne vojne se j® očito pokazala. Ce ljudje priznajo, da je napadalna vojna nedopustna, če se zavedajo-da bodo v slučaju takšne vojne narodi p°) segli vmes če vedo, da se bo od skupnosti držav napadalcu naložila kazen, bo človeški rod iz teme mogel na dan in bo pozdravil jutranjo zoro boljše dobe svoje zgodovine-Ali mirovna zveza ne sme vzdržavati krivice in ne sme kršiti pravice v kvar katerem0' koli narodu, ne sme nalagati trajnih ali večnih bremen, ki se smejo nalagati sa®° tako dolgo, da se popravi po vojski Pri' zadeta škoda. Neizogibno pa bodo morali nekateri narodi vzeti nase za nekaj časa stroške zavarovanja, dokler strgane vezi medsebojnega zaupanja ne zacelijo. Pn.' zadetim pa se mora dati upanja, da se ji*1 bo, če pošteno in učinkovito sodelujejo, z enakim spoštovanjem in enakimi pravica®1 sprejelo v skupnost narodov. Odrekati j101 to pravico, bi bila skrajna neprevidnost-ker bi se zaprla pot do splošne osvoboditve od pogubnih gospodarskih in političnih P® sledic gorostasnega poloma, ki je dfi' narodov pretresel do temeljev, pa,..,!0' obenem pokazal pot v nov družabni reo-Ne moremo se odpovedati nadi, da si boo narodi, ki so šli skozi šolo trpljenja, z® pomnili trdi nauk. V tem upanju nas vzpo0 bujajo besede mož, ki so v vojni več Pre
Iz govora deželnega glavarja na slavnostni seji deželnega zbora
trpeli, pa so našli velikodušne besede, da povdarjajo lastno pravico zavarovati svoje pravice proti vsakemu napadu, a obenem priznajo življenske pravice drugih. Seveda, zastonj pričakujemo splošnega priznanja tiste razsodbe, ki jo narekuje zgodovinska izkušnja in visoko politično uvidevanje, dokler so duhovi razgreti. Sovraštvo in nezmožnost sporazuma sta med narodi, ki so se borili, razvnela temen dim, in ni upati, da je že prišla ura, ki bi razsvetlila obe strani temnega zida. Tisto pa vemo: pride dan, morebiti prej nego mislimo, ko bodo eni in drugi spoznali: iz zagate, v katero sta svet zapletla boj in sovraštvo, je le en izhod: vrnimo se k pozabljeni solidariteti, ki se ne omejuje na to ali ono ljudstvo, marveč obsega vse, na solidariteto, ki temelji na skupni usodi in na enaki pravici. Nihče ne namerava ustavljati pravičnega postopanja proti zločinom, ki so se godili proti pravici, katerih se ne more zagovarjati s pretvezo, da je bilo tisto v vojni potrebno. Če bi pa kdo hotel kaznovati, ne posamne osebe, marveč cele skupine ljudi, bi se s tem kršila pravila, ki veljajo za vsa človeška sodišča. V dobi, ko vidijo narodi pred seboj naloge, kakršnih zgodovina še nikoli ni stavila, čutijo v sebi nestrpno naravno stremljeje, vzeti v roke vajeti svoje usode z večjo samostojnostjo, kakor kdaj poprej. Tako upajo, da se bodo lažje branili od časa do časa nanovo napadajočih zlih duhov, ki kakor ognjena reka lave nikomur ne prizanašajo in uničujejo, kar nam je sveto in drago.
Bogu bodi hvala, da je minil čas, ko se je sklicavanje na nauke etike in evangelija odklanjalo kot neporabno. Dogodki vojnih let so zastopnike teh nazorov zavrnili tako trdo, kakor nihče ni pričakoval. Zaničevanje načel, ki baje v življenju niso porabna, je dozorelo v surovost, v zlobnost, v razdiranje in uničevanje.
Ako naj bo demokracija ljudem v blagor, se mora bistven del njenih nalog prepustiti Kristusovi veri in Cerkvi, ki oznanjuje Zve-ličarjeve nauke in nadaljuje poslaništvo Zveličarjevo. Cerkev oznanjuje in zagovarja resnico, ona deli nadnaravne milostne moči, da se vrši od Boga vzpostavljeni red bitja, delovanja in namenov reda, ki je temelj vsaki demokraciji.
Cerkev že z svojim nastopom nadkriljuje svet, ona je veličasten svetilnik, ki neprestano spominja na božji red. V svetovni zgodovini se kaže namen, ki ga ji je dala božja previdnost. Borbe, ki jih je morala prestati zoper zlorabo svetne oblasti, da brani od Boga ji izročeno svobodo, so bile borbe za pravo svobodo človeka.
Cerkev ima nalogo, svetu, ki si želi boljše in popolnejše svobode, oznanjevati naj-vzvišenejše in najpotrebnejše nauke o človeškem dostojanstvu, ker je poklican, da postane otrok božji. To je mogočni klic, ki zvoni od jaslic v Betlehemu do skrajnih mej sveta v vseh ušesih v dobi, ko se to dostojanstvo tako grdo skruni.
Skrivnost svetega božičnega praznika naznanja slovesno dostojanstvo človeka z močjo in ugledom, proti kateremu ni ugovora, ki neskončno presega vsako autori-ieto, do katere bi se mogle vzpeti razne deklaracije človeških pravic. Božič je veliki Praznik učlovečenja Sinu božjega, praznik, ko se nebo skloni k zemlji v nepopisni milobi in dobroti, to je tudi dan, ko se krščanstvo in človeštvo pred jaslicami pre-•bišljevaje dobroto in ljudomilost Boga Od-»ešenika zaveda tesne zveze, ki jo je Bog sklenil med narodi. Pri zibelki Zv.eličarjevi, ki je nanovo vzpostavil v polni meri človeško dostojanstvo, se najdejo vsi ljudje, ki so dobre volje. Tukaj naj svetu, strgane-'bn p0 neslogi, polnemu sebičnih sporov, 2astrupljenemu od sovraštva, zasije luč in vfne ljubezen ter podeli možnost, v pri-Srčni slogi podati se na pot k skupnemu cilju, da končno zacelijo vse rane v miru Kristusovem.
št. Vid v Podjuni
Kdo se nas sploh spomni, pač misli, da sPimo; temu pa ni tako. Našo prosvetno društvo je vprizorilo razen manjših priredi-'bv že preje štiri igre in peto v nedeljo, dne aprila t. 1. in sicer „Divjega lovca". Z ozi-roih na težkoče te velike igre in na mlade, v®činoma prvoklasne igralce, z zadoščenjem ugotavljamo, da so vsi igralci in sodelavci, kakor tudi pevski ter godbeni zbori nes vredni te velikanske in sijajne udeležbe. °leg starega moškega pevskega zbora sta Nastopila prvič dekliški podvojeni tercet in antovski zbor pod vodstvom mladega ekša, g. Janeza Kežarja, kar pravi posebno Pozdravljamo in želimo mlademu pevovodji : ^nego nadalnega uspeha. Vso prireditev je 'njeval godbeni zbor, ki je nas med p -, m presenetil z godalnimi novostmi, bisrčna zahvala gre vsem igralcem, pev-®bi, godcem in sotrudnikom ter želimo ^ btpreje zopet kaj novega! Nikakor ne jb^emo pozabiti na našega prijatelja Lekša, afovodjo Janeza Kežarja (očeta), ki se ne-biorno trudi in žrtvuje, zato njemu velika *ahvala!
Uvod
Vsako živo bitje stremi za tem, da se ohrani pri življenju; zato tekmuje z drugimi živimi bitji. Toda življenjska meja poedinca ni pomaknjena v neskončnost; poedini tekmovalci prej ali slej izginejo s pozornice sveta, ki je tekmovališče. Da pa v skupnosti ne nastanejo vrzeli in da končno tudi skupnost ne izgine, je položil Stvarnik v poedinca stremljenje, ki ima za cilj zapustiti naslednike, ki naj stopijo na njegovo mesto, ko pride čas, da se on umakne. V živih bitjih je stremljenje roditi potomce. Poedinec namreč s tem, da je ohranil sebi življenje, še ni rešil svoje naloge; šele z razplodom zagotovi obstoj vrste in rodu. Razplod torej ne služi poedincu, temveč skupnosti, ne toliko sedanjosti, kot prihodnjosti. Je torej udejstvovanje preko sedaj živečega poedinca v prihodnjost in veča prednika s potomci.
Splošno znano pa je in že zdavnaj so ljudje ugotovili, da vlada v naravi, tudi med potomci iste vrste, iste družine neka različnost in sicer kljub sorodnosti. Toda kljub tej raznolikosti je med njimi vendar neka podobnost. Človek je skušal prodreti v vzroke tega pojava, toda dolga stoletja zaman.
Pa še drugo vprašanje ga je zanimalo; odgovora nanj sicer ni mogel dati, vendar je dejansko izvedel velikansko delo, čigar blagoslov uživamo še danes. In katero je to vprašanje?
Kdo ne zna ceniti pomena naših kulturnih rastlin? Kdo ne občuduje velikanskega dela prednikov, ki so z vztrajnostjo oblikovali dandanes živeče pasme domačih živali vseh vrst, goveda, ovac, kuncev, konj, psov, mačk, kokoši itd.? Vse te so izšle iz nekih divje živečih praoblik, vse to je „ustvaril" človek z doslednim in vztrajnim gojenjem. In na kaj se je opiral, katerih sil v naravi se je pri tem delu posluževal?
Še več! Tudi pri človeku opazujemo v delovanju, to je v prehajanju telesnih znakov in lastnosti, in vsaj v neki meri, tudi duševnih, od prednikov na potomce. Tudi v človeku delujejo iste sile, kot v rastlinah in živalih, te iste vplivajo na podobnost in raznolikost. Tudi pri človeku moramo računati z nekimi notranjimi silami, če hočemo razumeti marsikaj na videz nam nerazumljivega tako v telesnem, kot v duševnem življenju poedinca in plemena, h kateremu pripada. Zlasti je ta „nekaj" važen vzgojni činitelj, s katerim mora vzgojitelj, pa naj bo oče, mati .duhovnik, učitelj ali kateri koli drugi vzgojnik, računati. Je ta „nekaj" ena tistih tajen, ki jih dodobra pozna in v vsem obsegu dojame le Tisti, o katerem govori sv. pismo, da „preiskuje obisti človeka in srce."
Ker je vprašanje važno tako za vzgojitelja kot za kmetovalca, se hočemo nekoliko delj pomuditi pri njem.. Skušali bomo odgrniti zastor, ki zakriva sile, ki delujejo pri dedovanju, kolikor nam namreč narava to dovoli.
O razplodu živih bitij
Vsako živo bitje ima v svoji naravi nagon, in sposobnost zarajati potomce. Ta nagon in to sposobnost je položil vanj Stvarnik. Namen razploda pa ni le zarod ohraniti, temveč ga tudi pomnožiti.
Načina razploda sta dva; eden je nespolni, orastni, ,s tujko povedano vegetativni, kar pomeni isto, drugi pa spolni ali generativni. Ta dva načina najdemo pri raznih skupinah živih bitij pa naj bodo rastline ali živali in Sicer ločeno ali pa skupaj, hkrati.
Najenostavnejši in najpreprostejši način razploda in hkrati razmnoževanja opazujemo pri enostaničnih bitjih (rastlinah in živalih), ki se enostavno preščipnejo ali razpolovijo. Iz ene materinske slanice nastaneta dve slanici hčeri, včasih pa tudi več. Tako deljenje poteka zelo naglo, zato se ta bitja silno naglo množe. Pri glivah cepljivkah n. pr. dobija v ugodnih okoliščinah v 15—20 minutah iz ene dve, in v enem dnevu več tisoč.
Vendar pri vseh enostaničnih bitjih razplod ne poteka tako naglo, kot smo povedali o razplodu po preščipu ;pri večini nižjih in pri vseh višjih bitjih se slanice dele 'po razletu, ki je silno zanimiv pojav in si ga bomo radi tega, pa tudi radi njega važnosti za razumevanje dedovanja, pogledali natančneje. Preje pa se pogovorimo o slanici.
Slonica
Vsako živo bitje je najmanj iz ene slanice, ki je kepica sluzi podobne snovi, različne oblike in velikosti. Snov iz katere Je stani-1 čno telo je zdrizasta živ ali protoplazma '(včasih smo temu dejali pratvorivo ali prasnov). Zgrajena je iz različnih beljakovinskih spojin.
Če si ogledamo tako kepico zdrizaste snovi pod drobnogledom, opazimo v njej mrežasto, mehurčasto, penasto ali satjasto, pa tudi zrnasto ogredje (slika 1).
Najvažnejša sestavina vsake slanice je jedro, ki je okroglo, jajčasto, pa tudi nepravilno oblikovano. Obdaja ga tenka mre-nica, v njem pa je ogredje mrežasto prepletenih vlaken, v katero so vložena zrna ali paličice, ki vsrkavajo barvila, s katerimi učenjaki barvajo drobna telesca, vase poželjivo. Te paličice ali zrna, pravimo jim
SL 1. Staniča ▼ obrisa.
o =* osrednje telesce; j = jedto; sm = stanična mrenica; jt = jedrno telesce; ž = živ (ogredje); p = pentlje (hromatin); jm = jedrna mrenica.
pentlje ali hromozomi, so za dedovanje izredno važni In si jih moramo dobro zapomniti. V vsaki živalski slanici najdemo poleg jedra drobno telesce, osrednje telesce ali centrosoma, ki je važno pri delitvi. Pri rastlinskih slanicah tega telesca ni.
Tako oblika, kot velikost staniic sta močno različni; vsako rastlinsko slanico obdaja trša mrenica iz celuloze, živalska pa je gola, le živ je na površini ali obodu nekoliko gostejša. Seveda so tudi pri živalskih slanicah izjeme; najdemo namreč tudi take, ki imajo tršo prevleko. Oblika slanic menja po okoliščinah in opravilih, kar velja zlasti za slanice, ki so povezane v staničja in organe. Staniče enostaničnih bitij navadno nimajo stalno določene oblike, temveč so različne, kakor so različne vrste teh bitij (slika 2).
Sl. 2. Kožne oblike enostaničnih bitij.
a «= menjačica {ameba); b ■ englena; c = paramecij; c stentor (trobentica).
Končno pa je tudi velikost slanic zelo različna mavadno so slanice zelo majhne, drobnogledno velike (če jih hočemo videti, jih moramo gledati skozi močno povečavo drobnodleda), čeprav najdemo tudi po več decimetrov dolge slanice v mišicah in živcih.
Staniča se deli
Toda o slanicah naj bo dovolj; oglejmo si nad vse važno opravilo slanic, to je delitev, ki je osnova razploda in dedovanja. Delitev poteka pri rastlinskih in živalskih slanicah v bistvu na isti način; majhne, nebistvene razlike med obema, bomo omenili na koncu odstavka.
Sl. 3. Delitev živalske stenice, a) mirujoče jedro; b) iz ogrodja jedra nastanejo pentlje, osrednje telesce se razdeli; c) pentlje postajajo vedno bolj gladke in debelejše; začno se vzdolž razpokoljati, osrednji telesci se razmikata; č) pentlje se ra^polove in usmerjajo k tečajema (osrednji telesci postaneta tečajni telesci); jedrna mrenica izginja; d) tečajni telesci pošiljata živaste niti k poedinim nentljam, ki so se razporedile v ravniku; e) pentlje se podkvasto upognejo, vrh je obrnjen k tečajnima telescema; f) pentlje se razmikajo k tečajnima telescema, kot bi jih vlekle živaste niti; g) okrog pentelj se nepravi mrenica, ustvarjata se novi jedri; od zunaj na znotraj nastaja nova mrenica, ki razdeli materinsko stanico v dve stanici hčeri (h).
Na sliki 3 vidimo pri a mirujoče jedro in ob njem majhno telesek, ki smo ga zora) imenovali osrednje telesek. Staniča se začne deliti tako, da se v jedru pojavijo izpremembe in sicer najprej nastanejo (sl. 3b) iz njegovega ogrodja tenke, zamotane niti, ki so v začetku po površini hrapave,- to so zgoraj opisane pentlje ali hro-mozoml. Število teh je za vsako rastlinsko in živalsko vrsto stalno a pri vsaki vrsti ra-
zlično. Zvonček jih ima n. pr. 12, grah 14, koruza 20, krompir 48, čebela 32, govedo 60, pes 78 in človek 48.
Pri 3 c na isti sliki opravimo, da je površina pentelj gladka, pentlje same pa so se zdebelili, ter se začno vzdolž deliti. Osrednje telesce se je razdelilo v dve, ki se razmakneta drugo od drugega; živ okoli njiju se žarkasto razporedi. Obe polovici osrednjega telesca potujeta proti tečajema, in se dospevši tja, imenujeta tečajni telesci. Nekateri živasti žarki gredo naravnost k pentljam, ki se razpolove; med tečajnima telescema se napravi vreteno živastih niti,- medtem je jedrna mrenica izginila (3 č).
Ko sta tečajni telesci prišli do tečaja, se razporede razpolovljene pentlje v sredini (v ravniku) in sicer v krogu. Vlakna pa vlečejo pentlje, ki se podkvasto upognejo (vrh podkve je obrnjen k tečaju, odprtina pa k ravniku)) dokler se ne zbero ob tečajih (3 f) (nakar se napravi krog njih nova jedrna mrenica) in se od zunaj na znotraj vboči stenična mrenica. Nova stena gre od zunaj navznoter in razpolovi stanico mater v dve stanici hčeri (3 h).
Tako poteka torej delitev slanice pri živalih; delitev rastlinskih slanic je bistveno enaka ,le da slanica nima osrednjega telesca, ampak se živ žarkasto razporedi od tečajev; nova stena pa začne nastajati v sredini slanice in se širi proti robu.
Pomen delitve stanic
Že zgoraj smo omenili, da je delitev stanic za vsako živo bitje izredne važnosti, omogoča postanek novih bitij, rastlin ali živali in je osnova spolnega in rastnega razploda.
Na osnovi delitve stanic se razvije iz oplojenega jajčeca drevo, žival, človek; na osnovi delitve stanic telo raste in nadomešča odmrle slanice, pa naj gre za nadomeščanje kože, krvnih stanic ali katerega koli dela telesa.
Za rast in nadomeščanje odmrlih stanic ni treba drugega kot hrane, ki nudi stanici ne le za novo tvorbo potrebno snov, temveč tudi zanjo potrebno silo ali energijo in ugodne okoliščine. Drugačeč pa je pri razplodu; resnično, za rastni ali vegetativni razplod, ki je ena oblika nespolnega razploda, kakor tudi za ves nespolni razplod zadostuje hrana in ugodne zunanje okoliščine. Ko slanica dorasle, se v ugodnih razmerah deli. Za spolni razplod, kakor ga poznamo pri ogromni večini rastlin in živali, pa tudi pri človeku pa je treba, da se, če naj nastane Iz ene slanice, ki ji pravimo jajčece, novo bitje, združi z drugo, ki ji pravimo Semeniča (semenjak).
Da bomo bolje razumeli bistvo spolnega razploda, si oglejmo najprvo nespolni, nato pa še spolni razplod.
Nespolni razplod
Mnogi enostaničarji se plode nespolno, in se enostavno razdelijo v dve stanici. Tako deljenje imenujemo deljenje po preščipu (sl. 4). Pri višjih rastlinah poznamo tudi nespolni razplod ki ga imenujejo rastni ali vegetativne. Iz nekega dela rastline n. pr. iz lista, stebla ali korenine, se razvijejo ostali deli. Tako se pojavijo na koreninah posekanih dreves brsti, mladike, ki se polagoma osamosvojijo. Staničje, iz katerega bi se morala pravzaprav razviti korenina, se preusmeri, regulira v mladiko. Temu pojavu pravimo preusmeritev ali regulacija staničja.
S). 4. Staniča (menjačica) se deli po preščipu. Sl. 5, česnovi čebulčkj v cvetu.
Ni človeka, ki bi ne vedel, da ohranjajo vrtnarji vrtne tulipane le s čebulami in ne s semeni. Prav tako ve vsakdo, da ne sejemo semen česna, čebule in krompirja, temveč, posadimo njihova podzemna stebla, korenike, gomolje in čebule. V teh delih namreč nakopičijo naštete rastline veliko množino hrane, ki so jo nabrale prejšnje leto s pomočjo in sodelovanjem zelenih listov.
(Dalje prihodnjič.)
Jlorošlu gozd
V listu „Volkszeitung" je napisal 11. maja ravnatelj koroškega gozdarskega urada, inž. Fran Erlich, članek o pomenu gozdov, ki je vreden, da ga prevedemo in o njem premislimo, da bomo v bodoče poznali pomen in vrednost naših gozdov bolje, kakor doslej. Posebno v naših dneh je treba poučitve v tej stvari ,ko se toliko govori, da je potrebno gozdove razdeliti.
Inz. Erlich piše: "44 odstotkov koroške zemlje je obraščeno z gozdom. Ta gozd je tako razdeljen, da imamo 60 odstotkov gozda, kjer noben posestnik nima več kakor f100 hektarjev lesa." To so že boljše in večje kmetije, katerih pa ni dosti v slovenskem delu dežele. „10 odstotkov gozdov meri 100 do 500 hektarjev. Ti gospodarji niso graščaki, temveč veleposestniki. Gosposka last, kjer meri vsak oddelek več ko 500 hektarjev, znaša 30 odstotkov gozdne posesti." Pod nacistično vlado so gozdove brezobzirno podirali. Vlada je za les določila prav nizko ceno in je na slepo kupovala, če je bilo potrebno ali ne.
„Koroška bi morala imeti še vnaprej 335.5 kub. m lesne zaloge, a v teh letih se je toliko sekalo, da je zaloge samo še 28 milijonov kub. m. Vzelo se je 7 milijonov kub. met. gozda, to je množina, ki dorasle v sedmih letih." Na prvi pogled to še ne bi 'bilo prehudo. Vendar pa moramo pomisliti, da so sekali le tam, kjer je bil les pri rokah, kar nam je ostalo, so nedostopni gozdovi in odležni kraji kjer je les morda vreden le četrti del tega, kar velja v bližini železnice in cest. Mnogo je takih gozdov, kjer lastniku po izplačilu delavcev in voznikov zelo malo ali sploh nič izkupička ne ostane. Ker se je v dobi nacistične vlade gozdove preveč izkoriščalo, se mora sedaj omejiti in to ima za posledico, da se mora omejiti tudi industrija, ki obdelava lesovino.
Te dni so obiskali Celovec zastopniki lesne industrije Vorarlberga, ki iščejo primerne lesovine za zgradbo lesenih hišic, katere naročujejo Francozi. Ko bi bilo dovolj lesovine, bi prišle tuje valute v deželo in naš denar bi dobil primerno vrednost.
Drug slučaj: Koroška nima vina, ki ga potrebuje vsaj za daritev pri maši. Potrebno vino so za enkrat dajali v zameno za les: kub. met. lesa za hektoliter vina. In ko bi bilo dovolj razpoložljivega lesa, bi lahko 'dobili kakor za zlat denar, kar potrebujemo za živež. Prebivalstvu ne bi bilo treba stradati. Če bi bilo dovolj lesa, bi mogla domača industrija zaposliti več delavcev, mogla bi delati s polno silo in svoje izdelke bi zamenjali za druge potrebščine, ki nam jih ponuja inozemstvo. Lesna industrija se bo morala skrčiti in ne širiti. „Koroška ima 206 velikih žag (Vollgatter), in 655 malih benečanskih žag. Vse te žage so zmožne sežagati na leto 1,271.700 metrov lesa. Gozdovi so pa tako izčrpani, da se bo moglo žagam dati v letu samo 400.000 kub. m plohov v predelavo, torej komaj tretjino tega, kar bi se lahko obdelalo, če bi žage bile popolnoma zaposlene."	,
„Koroška je imela 1931. leta 418.000 hektarjev gozda, v katerem je na leto priraslo 1,195.000 kub. m." V mokrih letih seveda več, kakor v suhih. Nemci pa so gozdove
Bistrica na Žili
tako opustošili, da se sme računati samo še s prirastkom 930.000 metrov. Tega pa ne moremo prepustiti industriji, ker se moramo ozirati na potrebe okroglo 34.000 kmetij, ki potrebujejo les za kurjavo, popravila itd. Za domačo uporabo se računa pol milijona metrov, za splošni konzum ostane še 600.000 metrov. Od te množine je 65 odstotkov plohov, to je 400.000 metrov in to pride na žage. Lesovina, ki jo potrebujejo naše papirnice ter tovarne za lesene plošče in heraklit, prihaja sedaj deloma iz drugih dežel."
V teh okoliščinah mora tudi kmet varčevati z lesovino. Zdi se nam potrebno, opozoriti ljudi na sledeče neprilike:
1.	Gospodar, ki drv ne napravi pravočasno, kuri z zelenemini drvmi. Te ne dajejo toliko toplote in potrebuje se mnogo več drv, kakor, če so polena suha.
2.	Za svinjske kuhinje porabimo zelo veliko drv. Ali se ne more prašičev krmiti s surovo pičo? Mnogi gospodarji ne kuhajo več.
3.	Mnogi kraji razpolagajo s prvovrstno
šoto. Zakaj se je ne reže in uporabi kot nadomestilo za drva?
4.	Poglavitni greh kmečkega gospodarstva je, da gozda sploh ne nasajajo, ali vsaj ne pravočasno.
5.	I^Iaš kmet je često še mnenja, da se mladega gozda, goščave, ne sme izseka-vati. Gozd se sam čisti, — a v rasti bo za petdeset let zaostal. Gospodarja moramo o teh stvareh poučiti in on mora tudi sam premisliti, kje se mu godi škoda.
6.	Koliko je gozdov, v katerih ni nobene rasti. Navadno radi tega, ker se tam vedno kosi nastilja. Drevesu se jemlje hrana, tla se izsušijo, — kako naj potem raste?
7.	Poglej si gozd: Tukaj kmečki gozd ves mršav in mahovit, brez rasti in koristi in tzraven poglej gosposki les, kako kipi kvišku brez postranskih vej, ki jemljeju deblu moč in vrednost!
Gospodarjem je treba pouka tudi v lesni stroki in treba jim je organizacij. Sicer bomo ostali pri starem. Cene bodo določali drugi ljudje, kmet bo sekal in ko bo vse plačano, bo videl, da mu ostane morebiti za kub. m še kupnina enega šilinga in nič več. — Toliko je posestniku ostajalo v naših dneh. Slaba je tolažba, da kmet sam seka in vozi, —• koliko zasluži pri tem?
Matija Ahacelj
1779
Če smo v našem listu pisali o življenju in delovanju velikih Koroških Slovencev, n pr. o Janežiču, Einspielerju, o škofu Slomšku, i. dr., je bralec v vsakem članku lahko našel tudi ime Matije Ahaclja. To je zgovoren dokaz, kako tesno je povezan Matija Ahacelj z razvojem prosvete med Koroškimi Slovenci. Bil je učitelj in prijatelj vseh naših velikih mož, delal je neumorno za narod, ki ga je ljubil nad vse in zasluži, da ga ohranimo v častnem spominu.
Rodil se je v župniji sv. Jakoba v Rožni dolini na sv. Matije dan leta 1779. kot sin .ubogih, pa poštenih kmečkih staršev. Sam se je najprej naučil slovensko brati, pozneje je hodil uro daleč v šolo v Rožek, kjer se je posebno kaplan Franc Hudelist zavzel zanj. Mladi Matija je bil najboljši učenec, zato ga je dal njegov oče vkljub gmotnim težavam na pobudo kaplana Hudelista v Celovec na gimnazijo. Tu je stanoval pri neki stari ženici v predmestju, na kosilo je hodil k frančiškanom ter je živel skromno dijaško življenje. Ko je leta 1801. končal osmi razred, je najprej sklenil stopiti v duhovski staji. Istega leta pa je zbolel profesor za sedmi razred Giuliani, ki je hotel imeti Ahaclja za svojega namestnika. Ahacelj je službo sprejel in je po Giulianijevi smrti postal sam profesor ter je ostal zavodu zvest skozi 40 let, do svoje smrti.
Kot kmečki sin je imel veliko veselje do kmetovanja, ter je skozi dve leti obiskoval posebno šolo za kmete v Celovcu, kjer se je tako dobro izšolal, da je leta 1820. šolo prevzel in sam učil kmetovati „da ga je bilo veselje poslušati", kakor pravi Slomšek.
Matija Ahacelj je bil iskren Slovenec, ki je ljubil svoj materni jezik in ki je po svoji moči skrbel za svoj narod. Sodeloval je v bralnem društvu, ki ga je ustanovil poznejši škof Slomšek v semenišču, v njegovem stanovanju so se vršili tečaji slovenščine za uradnike. V njegovem stanovanju se je shajalo tudi „Slovstveno društvo", ki ga je
1845
tudi ustanovil Slomšek. Sem so prihajali Einspieler, Janežič, Jarnik in mnogi drugi rodoljubi ter so tukaj prebirali in skupno popravljali lastne in tuje spise in se posvetovali, kako bi dvignili prosvetno življenje med narodom.
Že kot deček je bil Matija izboren pevec in je ostal vse življenje ljubitelj prekrasnih narodnih pesmi. Popisal in zbra^ je mnoge izmed njih ter jih dal v Celovcu natisniti pod naslovom „Koroške in štajerske pesmi". Pesmi so bile po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem ljudem toliko všeč, da so jih morali v kratkem zopet natisniti.
Pomagal je pri ustanovitvi „Hranilnice za družino in delavce" v Celovcu, z denarjem in delom. Karkoli se je na Koroškem začelo dobrega in lepega, povsod je bil Matija Ahacelj zraven. Učil je na novo usfanovljeni „obrtniški šoli", kjer je vzgojil veliko število slovenskih obrtnikov. Pisal je mnogo stvari predvsem poučne vsebine za „družbo kmetovanja" ter še je trudil povsod pomagati svojim «slovenskim kmetom.
Znal je grško, latinsko, nemško, francosko in italijansko, vendar mu je bil materni slovenski jezik najbolj pri srcu. Ni bilo slovenske knjige, ki bi je Ahacelj ne imel v posesti. Kupoval je slovenske knjige ter jih razdeljeval med narod. Koroški Slovenci so ga ljubili in spoštovali, spoštovali so ga pa tudi drugod kot učenega in poštenega moža.
Dolgotrajno neumorno delo ga je zgodaj postaralo in Matija Ahacelj je zadnje leta svojega življenja bolehal. Vkljub temu je njegova smrt leta 1845. prišla nepričakovano za vse znance in prijatelje, ker je tri dni pred smrtjo še poučeval v šoli. K njegovemu pogrebu so prišli Slovenci od blizu in daleč ter so mu tako izkazali poslednjo čast.
Svoje premoženje je zapustil „Kmetijski družbi" ter tako pokazal, da mu je tudi v smrti bil drag njegov narod, za katerega je vse svoje življenje delal.	A. B.
Koncem marca je umrl pri nas posestnik Jože Hebein, p. d. Čičej. Bil je trdna zilska grča, v svoj zadnji dan zvest svojemu narodu in Bogu. Vsi smo ga globoko spoštovali. Občina ga je po prvi svetovni vojni volila za svojega župana, dolgo vrsto let pa je bil v občinskem odboru in zastavljal svoje solidno gospodarsko in upravno znanje v prilog svojim rojakom. Njegova kmetija je med najtrdnejšimi v naši veliki vasi. Rajni Cičej je bil rodom iz občine Franceja Grafenauerja, našega bivšega državnega poslanca z Brda pri Šmohorju. Leta 1904. se je priženil na Bistrico. Pred petimi leti mu je umrla njegova žena ter mu zapustila sina in hčerko-vdovo z dvema otrokoma. Vse 'udarce usode je možato prenašal, nikdar se ni niti za ped odmaknil svojim svetim vzorom. Tudi v časih najhujšega nacističnega nasilja jim je ostajal zvest. Dosegel je visoko starost 74 let. Na njegovi zadnji poti ga je spremljala domala vsa vas in številni znanci bližnje in daljne okolice. Preč. g. župnik Kuchling ,so mu na grobu govorili ganljive besede v slovo. Naj bo Cičejevemu očetu lahka naša slovenska zemljica, zaostalim pa izrekamo toplo sožalje.
Borovlje
Izredno lepo vreme je privabilo v nedeljo, dne 12. majnika precej ljudi v naše mesto, kjer smo imeli redko slovesnost sv. birmo. — Sv. maša katero je celebriral kne-zoškof Köstner je bila na prostem pred cerkvijo. Birmanih je bilo 21 deklic in 19 fantov. — Popoldne se je vršila v kinodvorani proslava obletnice osvoboditve, pri kateri je bil zastopan ves Rož. Proslava je bila deljena v dva dela in sicer je bil namenjen glavni del spominu padlim borcem ter manifestaciji osvoboditve, drugi del so izpolnili kulturni nastopi rožanskih Slovenskih kulturnih organizacij. Nastopil je združeni rožanski pevski zbor, recitacije mladine ter koloples fantov in deklet iz Slov. «Plajberka. V zelo ljubkem prizoru so nastopili otroci. Viharno odobravanje občinstva ja nagradil prireditelje ki so izvajali vse točke v splošno zadovoljstvo. — Naj še omenimo, da je prišlo ravno na ta dan lanskega leta v Borovljah do strašnega spopada med SS vojaštvom, ki se je vračalo preko Ljubelja in med koroškimi in jugoslovanskimi partiza-
ni, ki so hoteli razorožiti nemško vojaštvo, ker je bilo to že po oficijelni kapitulaciji. Preko 80 partizanov je padlo tedaj v boroveljskem obraju in več hiš je popolnoma pogorelo.
št. Vid v Podjuni
„Eno pes’m hoč’mo pet od svet’ha Flor’ja-na". Marsikomu se je zasolzilo oko, ko so naši fantje po večletnem molku ponovno priklicali k življenju našo staro navado ob prazniku sv. Florjana. To petje naših številnih zborov je bilo prav letos kot še nikoli poprej ganljivo in v srca segajoče. Dan sv. Florjana slavimo kakor druge praznične dni. Popoldne se zberejo pevci še v kaki gostilni, kjer se proslavljanje nadaljuje pri cvrtju.
Ravnateljstvo za javno varnost objavlja:
Zadnje dni je prispelo v Rož zopet 60 avstrijskih in 45 čeških državljanov, katere so izgnali iz Jugoslavije. Poslali so jih dalje v taborišče v Brnici.
Obsodbe britanskega vojaškega sodišča
Britansko vojaško sodišče je obsodilo 7. t. m. na smrt dva od treh soudeležnih morilcev poljske narodnosti, ki so umorili v noči od 12. na 13. novembra pr. leta kmeta Karla Mostegla, po domače Spitzer, težko ranili rudarja Karla Schranza, Johanno Schuetz in deklo Marijo Reif ter ž noži ranili celo dva mladoletna otroka. Eden od morilcev je 24 letni Mihajlo Verhun.
Aleksander Wamsler iz Celovca, 56 let star je bil obsojen na 5000 šilingov globe, ker je bil neupravičeno v posesti dobrin, ki so last zavezniških vojaških sil.
Helmut Hartmann je bil obsojen na 6 mesecev zapora (od tega zadnje štiri pogojno) in na denarno kazen 15.000 šilingov, ker je bil neupravičeno v posesti 2000 litrov po gonskih sredstev, ki so last zavezniških čet.
Theodor Miklautz iz Celovca, 23 let star, je bil radi tatvine zavezniške lastnine obsojen na dve leti ječe.
Walter Tribelnig iz Celovca, star 22 let, je bil radi soudeležbe pri tatvini pisalnega stroja obsojen na dva meseca zapora.
Ivana Blaskovica so obsodili na dva meseca zapora, ker je ukradel lastnino zavezniških vojaških sil.
Radi istega prestopka je dobila 19 letna Eva Hammer 6 tednov zapora.
Jožefa Peckwitza, 36 let starega, ki je bil neupravičeno v posesti vojaških dobrin in lastnine zavezniških čet, so obsodili na štiri mesece zapora.
Radi istega prestopka so obsodili Nemca Rudolfa Krestela na 12 mesecev zapo/a.
Tolmača Jožefa Mrascna z Dunaja je vojaško sodišče v Beljaku obsodilo na denarno globo 2000 šilingov ali šest mesecev zapora, ker je zavezniško dovoljenje za potovanje z brisanjem ponaredil. Neupravičeno si je pridobil tudi različna potrdila, ki so mu odprla pot na črno borzo.
Delavec Norbert K. in mehanik Franz G., oba iz Beljaka, sta se 9. aprila 1946 nespoštljivo obnašala proti neki vojaški straži, s tem da sta žalila vojaka. Ker sta bila vinjena, sta dobila samo 7 dni zapora.
Mladoletnika, ključavničarski vajenec Wilhelm W. in elektrotehnični vajenec Hermann M., sta bila v posesti nemške Mauser-puške z 90 komadov municije, ene avstrijske Manlicher-puške, ene pištole z 28 streli municije in osem italijanskih bomb. Obsodili so jih na eno leto zapora, pogojno na dve leti.
Zet* fnututef Čh^UsU:
Rešitev nalog iz prejšnje lekcije
When did your grandfather die?
He died a week ago
My brother is two years younger than I.
I have very much to do This glass is not clean That is cheap
The baker bakes the bread You have a good tailor Will you post this letter?
Have you a telephone?
Poznate gospoda Greena?
Ne, ne poznam ga
Jaz sem štiri leta starejši od vas
Večer je
Čas je iti spat
Prosim za kozarec sveže vode Prinesite nam steklenico namiznega vina Je dovoljeno kaditi tukaj?
Ali Vam smem ponuditi cigareto?
Kupiti moramo različne stvari To je drago
Trpna oblika
Trpno obliko glagolov tvorimo v angleščini z deležnikom preteklega časa in s P0" možnim glagolom -t„to be". you are loved — ti si ljubljen (si ljubljena^ ste ljubljeni)
you were loved — ti si bil ljubljen you have been loved — ti si bil bil ljublje11 you had been loved — ti si bil bil ljublje11
Examples — Primeri:
You are called by your mother — Klican' ste od Vaše matere (Vaša mati Vas kliče) Those books are sold by ali booksellers Te knjige se prodajajo od vseh knjigarnarjev (Te knjige prodajajo vsi knjigarnarji)
The letter will be signed by the Chief Clerk
—	Pismo bo podpisano od prokurista The boys will be called by their teachers
—	Dečki bodo poklicani od učiteljev Finally we were taken back to the Tovver
—	Končno smo bili prepeljani k Toweru This letter was not written by Mr. Wood. ^
To pismo ni bilo pisano od g. Wooda She was born on Sunday — Ona je bila 0 jena na nedeljo
By whom was the glass broken? — Od koga je bil razbit kozarec?
Have you been sent here by the Major?
Ali ste bili poslani semkaj od majorja?
It will be translated by my friend — To bo prevedeno od mojega prijatelja
Pridelovanje krmilne pese
Pesa najbolje uspeva na humoznih, pešče-*o-ilovnatih tleh, ki dobro zadržujejo vodo 't* so bogata na hranilnih snoveh. Lega pro-M jugu je veliko bolj ugodna kot proti se-yeru, kar je odločilno posebno v višjih krajih. V deževnih letih, ko je malo sonca, Pridelamo veliko pese toda malo suhe s&ovi, ker je pesa zelo vodena. Za tvorbo suhe snovi je odločilno sonce v avgustu in septembru. Na kisli zemlji pesa slabo uspeva in na presuhi zemlji je pridelek tudi *ezanesljiv.
Zaradi dolge rastne dobe in velike listne Površine izkorišča pesa zelo dobro hlevski 9noj in ostanke strnišča v zemlji. Najbolje uspeva po detelji ali lucerni, največkrat Pa pride za žitaricami. Ob ugodnih vremenskih razmerah lahko sadimo peso tudi kot 'Irugi sadež po ozimnem ječmenu. Sadike dobimo, če preredčimo peso tam, kjer jo Sojimo kot glavno kulturo. Ker zapušča Pesa jeseni njivo zelo pozno, ji v plodoredu sledijo navadno jara žita. Pesa po pesi ne ^speva sicer dobro, vendar je ta plodored ‘sjemen in ga najdemo samo v hribovskih Predelih in na majhnih kmetijah. Po večkratnem ponavljanju na isti njivi kmalu °Pazimo nazadovanje pridelkov.
Pesa zahteva zimsko brazdo in zanjo Namerno najbolj globoko brazdo v plodo-redu. Toda če naenkrat orjemo bolj globoke kot smo bili vajeni, spravimo preveč ^rtve zemlje na površje, kar znatno po-slabša pogoje za rast. Ce hočemo začeti na PHvi orati bolj globoko, moramo to izvajati Počasi, vsako leto le malo globlje. Najboljšo Sernjo plast zemlje ne smemo pregloboko Pedorati.
Spomladi bomo grobe brazde poravnali, nUvo na površini prerahljali, pbtolki kepe ter zatrli prvi plevel. Sejemo ali s sejalnim strojem ali z roko v gnezda. Poslužujemo se jshko tudi stroja za pridelovanje krompir-ia- Setvi dajemo zaradi večjega pridelka Prednost pred saditvijo oziroma presajar Pjem. Razdalja med vrstami naj znaša 40
do 50 cm, med posameznimi rastlinami v vrsti pa 20 do 30 cm. Normalno je potrebno 25 kg semena za en hektar. Globina setve se ravna po zemlji, v katero sejemo; čim lažje je, tem bolj plitko sejemo. Danes sejemo peso približno 3 do 4 cm globoko, tako da moremo njivo še pred vzkalitvijo pese branati. Zgodnja setev nam zagotovi največji pridelek. V vrstnem redu sledi setev pese spomladi navadno jarim žitom, ko je zemlja že nekoliko segreta; pesa potrebuje namreč za kalitev že precej toplo zemljo. V hladni zemlji je bolje malo počakati s setvijo, da se zemlja dovolj ogreje. Vedno pa pride pesa na vrsto pred krompirjem. Vzkalitev in razvoj mladih rastlin mora biti zagotovljen predno nastopi spomladanska suša.
Zemlja mora biti spodaj uležana, na površini pa rahla. Pesi bomo gnojili z domačimi in umetnimi gnojili. Hlevski gnoj in gnojnica kot osnovni gnojili dovajata zemlji poleg rudninskih snovi tudi prstenino (humus), ki zboljšuje tudi strukturo in vodno stanje zemlje. Če le mogoče, bomo hlevski gnoj podorali že jeseni. Gnojnica je za krmilno peso odlično gnojilo, ker vsebuje veliko dušika in kalija v rastlinam lahko dostopni obliki. Na njivo jo razvažamo neposredno pred setvijo ter jo zabranamo.
Domača gnojila morajo najti dopolnilo v umetnih gnojilih. Bolj kot kje drugje moremo pri pesi povišati pridelke z dodatkom dušičnih umetnih gnojil. Tudi procent beljakovin se poveča. Z dodatkom 160 kg dušičnih gnojil na 1 ha se poveča odstotek beljakovin od 6,7% na 9,2% suhe snovi v pesi ter od 18,5% na 19,8% v listju. Solitri so se najboljše obnesli; z njimi lahko gnojimo na zeleno, ko pesa že raste. Žveplenokisli amo-nijak in apneni dušik moramo vedno dodajati pred setvijo. Za 1 ha je potrebno 60 do 80 kg čistega dušika. — Povečan dodatek dušika poveča tudi potrebo po fosforni kislini in kaliju. Dober pridelek odnese z enega hektara 60 do 80 kg fosforne kisline, ki se nahaja večinoma v pesi in le prav malo
v listih. Superfosfatu dajemo prednost pred Tomaževo žlindro, ker je zaradi lahke raz-topljivosti mladim rastlinam takoj na razpolago. Za 1 ha je potrebno 80 do 100 kg čiste fosforne kisline. Izredno veliko porabi pesa kalija. Čim lažja je zemlja tem bolj ji manjka kalija. Kalijeva gnojila potresamo najmanj 3 do 4 tedne pred setvijo. Na 1 ha potrebuje pesa 120 do 160 kg čistega kalija, to se pravi 300 do 400 kg 40% kalijeve soli.
Nega krmilne pese obstoja v okopavanju. S tem skrbimo za rahlost zemlje, vzdržujemo povoljno vodno stanje in uničujemo plevel. Prvi plevel bomo zatrli še predno pesa ozeleni, po možnosti z mrežasto brano, ki jo obrnemo narobe. Ko prodro prvi klični listi pese na površino, ne smemo več branati, da jih ne poškodujemo. Ko pesa ozeleni ,jo je treba čimprej okopati, da obdržimo zemljo, ki jo spomladansko sonce močno izsuši, v čim boljšem stanju. Samo v rahli zemlji se rastline hitro razvijejo in potem zemljo same čuvajo, ker jo dobro zasenčijo, Čim bolje morejo rastline izkoristiti sončne predpoletne dneve za hiter razvoj, tem večji bo pridelek. Z okopavanjem ponavljamo, dokler ni pesa toliko razvita, da bi ji mogli s tem škodovati. Medtem moramo rastline tudi redčiti, da se medsebojno ne ovirajo v razvoju. Pravočasno prered-čenje mnogo doprinese h končnemu uspehu. Jeseni pustimo peso čim dalj časa na njivi, da dobro dozori; vsekakor jo pa pospravimo pred nastopom mraza.
V nekaterih krajih, posebno na malih in srednih kmetijah, imajo navado, da pesi skozi vse poletje obtrgavajo liste. K temu jih sili deloma stiska za krmo, deloma pa mnenje, da je pridelek zaradi tega boljši. Če obtrgavamo spodnje liste, ki že itak postajajo rumeni, to nič ne škoduje, ker je delovanje takih listov prenehalo. Drugače so pa ravno zeleni listi tisti organi, ki s pomočjo sončne toplote pretvarjajo ogljikovo kislino, skupaj z rudninskimi snovami v hranilne, oziroma krmilne snovi. Če nas že po-
manjkanje krme poleti sili k temu, potem vsaj prezgodaj ne smemo pričeti z obtrga-vanjem in preveč listov obtrgati, sicer vpliva to izredno slabo na razvoj in količino suhe snovi v pesi.	-c.
Ovčje mleko in sir
Ovce redimo večinoma za proizvodnjo volne in mesa, le redkeje tudi za mleko oziroma sir. Mali hribovski kmet ima tukaj uvaževanja vredno možnost, da si z izdelovanjem visokomastnega sira znatno izboljša prehrano. — Molža ovac je predvsem vprašanje delovnih moči, ki pa ne predstavlja nobenih težav na onih malih kmečkih gospodarstvih, ki imajo dovolj lastnih delovnih sil na razpolago.
V prvi vrsti moramo seveda prepustiti ovčje mleko jagnjetom, vendar po šestih do osmih tednih jim mleko prav lahko nadomestimo z dodatkom nekaj žitnega zdroba. Največ mleka dobimo od onih ovac, ki so jih jagnjeta prvih šest tednov sesala. Odstaviti jih moramo polagoma ob istočasnem nadomestilu mleka s krepko krmo, sicer preveč zaostanejo v svojem razvoju. Ovce molzemo navadno odzgoraj s stiskanjem vimena ali pa odzadaj med zadnjima nogama. Mlečna doba ovac traja od maja do septembra. Pri dvakratni molži dnevno, zjutraj in zvečer, nam dajejo v tej dobi do 120 litrov mleka. Po tridesetdnevnem odmoru lahko ovce znova prepustimo k ovnu. Na žalost še vse premalo cenimo visoko hranilno vrednost ovčjega mleka, ki bi bilo brez dvoma lahko velikega pomena zlasti za male kmečke obrate.
Izdelava ovčjega sira je povsem preprosta. Z ovčjim mlekom napolnimo majhne pločevinaste posode, ki držijo kakih 650 kubičnih centimetrov, to je malo manj kot tri četrt litra. Pri tem zmešamo še toplo jutranje mleko z ohlajenim mlekom prejšnjega večera. Dodamo za noževo konico sirišča v prahu 'in postavimo mleko v bližino štedilnika. Že po nekaj urah se sesiri in zgosti. Drugi dan napolnimo s tem sesirjenim mlekom majhne drobno naluknjane posode poljubne oblike, da sirotka odteče. Po večkratnem obračanju je sir v 48 urah gotov in kot mehki sir brez nadalnjega dozorevanja dober za takojšnjo uporabo; je prijetnega in milega okusa. Pri uporabi posode, ki je kakih 8 cm visoka in kakih 5 cm široka, dobimo sire, ki tehtajo približno 250 g. Del sira porabimo navadno sproti kot sveži mehki sir, drugi del pa konzerviramo z nadalnjim sušenjem. V kmečkem gospodinjstvu se ta posušeni sir uporablja kot sir za ribanje pri juhah ali drugih jedilih.
f)a(ia cjos/ioclari,
tani volit mesari.
-.Pri Čotarjevih pa ona hlače nosi", sei 'šala čestokrat praviti, ko še niti razumel isem, kaj se to pravi „hlače nositi". Pozni sem se pričela zanimati in prišla do spi hanja, da je bil gospodar sam kriv, če m 6 žena „pokazala roge".
Moški Se kaj radi pritožujejo nad „žet kim tiranstvom", ki jim baje ne 'dopušč 'fi svobodno dihati, kam šele iti, kamor 1 ce^° ..obračati oči čez plot akšni „trpini” slikajo svoje žene kot rc živali, ki iščejo vsake prilike, da svoj a°šo polovico pobodejo.
Učna po mlada obleka
Nekoč je Golarjev gospodar prišel, pb mnenju svoje boljše polovice prepozno domov. Bilo je spomladi; delo v vinogradih je utrujalo in vzbujalo žejo; kako bi torej mogel priti „zarana domov", kot je vzdihovala Colariča že od sončnega zahoda. Ali je to kaj slabega, če je morda po končanem delu, pregloboko pogledal v kozarec in se predaleč spustil v „debatiranje" s svojimi sosedil? Sej vendar pijače ni moral šele plačati, temveč si jo je lansko leto pridelal z lastnimi žulji. In če je prišel prepozno domov, tudi s tem še ni konec sveta, saj je vkljub temu vstal ob petih zjutraj in odšel na polje. Zakaj pa bi moški ne smel tudi včasih pogrešiti, saj ženske neštetokrat, čeprav rade tajijo .. .
Prišel je lepo mirno, si sezul že na pragu čevlje, da ne bi zbudil družine, zaklenil vežna vrata in stopil v kuhinjo. Nato je skromno pogledal v pečico, če je kaj večerje zanj. Nič ni godrnjal, da je že vse preslano, temveč je sedel k mizi in tiho pričel jesti.
Naenkrat je zaslišal ihtenje v zakonski postelji. Kaj neki se je zgodilo v njegovi odsotnosti, pa vendar žena ni zbolela, ga je že pričelo obhajati sočutje. Stopil je k postelji in jo pobožal po laseh. Skrila se mu je pod odejo in krčevito ihtela. Zaman je bilo vse prigovarjanje in izpraševanje; odgovora ni dobil.
Vkljub temu, da je bil vinjen, je vseeno spoznal, kaj njegovo trmoglavko boli. Toda namesto, da bi bil pokazal svojega „moža" in ženi povedal, kar bi bila morala zvedeti, je ponižno kakor polit kužek legel v posteljo in molčal. Colariča je nato tri dni „kuhala mulo" v veliko pomilovanje svojih sosed, ki so baje res verjele, da je njen mož pijanec, zapravaljivec in babjek. Jaz pa sem si mislila, da če bi bila namesto njenega moža, bi jo prav kmalu ozdravila na način, kot je dr. Koch, slavni zdravnik, ki je prvi odkril bacila jetike, zdravil namišljene ženske bolnike in sicer z ledeno mrzlo vodo ali s klofuto. „Mula" bi Colariči morda zrasla še večja, nato pa bi izginila in to za vselej.
Morda bi vam tudi ta pristojala
Krivično bi bilo zagovarjati samo ženski spol, kakor bi bilo napačno se laskati moškemu, ker oba napravita nebroj napak v življenju. Ženska si včasih domišljuje, da ona vse boljše ve, čemur pa ni tako. Včasih jo prime želja, da bi neomejeno kraljevala, čeprav morda napačno in krivično. Zopet drugič se sama sebi strašno smili, kakor bi res le na njenih ramenih slonelo vse breme in noče videti tudi moževih težav in skrbi. V takšnih trenutkih je na možu vrsta, da je on modrejši in spravi zopet vse na pravo pot, pa čeprav je morda trenutno v očeh svoje žene krut in neizprosen. Moški mora znati uveljaviti svojo avtoriteto. Kateri tega ne zmore, naj sam sebi pripiše vse spore in nedostatke v zakonu.
Kdor bi stavljal postave naravi, bi prej podlegel kakor pa dosegel uspeh. — Narava je ustvarila žensko in moškega, dva različna pola, ki se stalno odbijata a tudi stalno zbližujeta, ker šele oba tvorita celoto.
Moški išče v ženski vedno nekaj milega, nežnega, otroškega a obenem materinskega. Nekaj kar je odvisno od njega, kar mora ščititi v življenju. Ženska pa si skoraj vedno želi moža, ki bi jo nadkriljeval in to po zmožnosti, nadarjenosti in značaju. Ženski se hoče trdne opore, ker je po naravi šibkejša; imeti hoče nekoga, ki bi jo vodil. Kjer pa žena nima te opore, tedaj morda v njej zamre vse ono dobro in lepo, kar bi se ob pravem možu še razživelo. Moški stoji sam v življenju, njemu ni treba vodnika, nasprotno vsa njegova nrav je usmerjena k cilju, da bi vodil žensko, pa čeprav si jo mora šele „ukrotiti" ali vzgojiti po svoje. Saj moški se rad bori, ker je to njegov element in če svoj „boj" pravilno vodi, je ob koncu ponavadi vedno zmagovalec.
Kjer pa je nasprotno, tam nastanejo nesoglasja, kajti nihče si ne more misliti srečne ljubezni in zakona, kjer bi moški bil „pod copato". Vendar pa ženska, če je dovolj razumna in navihana tudi lahko „vodi na vrvici"; seveda ne sme mož ne opaziti, ne čutiti tega.
Žal je danes premnogo zakonov, kjer mora gospodariti „ona", ker je mož nezmožen in to vsled posledic vojne. Tu seveda ni za pomagati in takih zakonov se moje besede ne tičejo. Kjer je tako, da mora ženska na-domestovati še moža, tam mora tudi dokazati, da zasluži ime „boljša polovica" in da nikakor ni „manjvredno bitje", kakor se izražajo puhloglave! o njej, ki ne poznajo življenja. Saj že itak podpira ženska „tri ogle hiše", kakor pravijo če pa mora prevzeti še moževega, tedaj mora biti vsekakor močna duševno in telesno, da je tej nalogi kos.
Vsaka pa tega ne zmore. Poznam mlado gospo, ki je izgubila moža v vojni. Dokler je bil njen mož doma, so bili otroci lepo oblečeni in znali pozdravljati; sedaj pa je vse drugače. Tudi cvetice na vrtu ne cveto več tako, ker jih ne zaliva pridno, kot takrat, ko ji je še soprog dajal veselja do življenja in dela. Večkrat pa jo vidiš ob ograji govoriti s tem ali onim, a čas beži. Toda kdo bi jo obsojal? Morda so temu krive le žalostne razmere ,a njena nrav je preslaba, da bi se prilagodila in kljubovala vsemu.
Mnogo je žena v zgodovini, ki so šle same po strmi poti življenja a so vendar prispele do visokih ciljev. Toda še več jih je, ki ne morejo stati same sredi življenja, ki morajo imeti oporo. In če jim to usoda odvzame ,tedaj se zgodi taltor kakor pravi geraji naslov.
Maier-Kaibitsdia so predali Ijndskemn sodišču
OTVORITEV
MIEIHA^IICI^IE DELAVNICE
Svojim cen), strankam kakor tudi ostalemu prebivalstvu Koroške naznanjam, da sem ponovno odprl svojo mehanično delavnico za popravilo avtomobilov, motornih koles in dvokoles (bicikljev), kakor tudi bencinsko črpalko in izdajo motornega olja.
HANS PETRIČ, Celovec (Klagenfuri),
St. Ruprechter Sirage 2
Kakor poročajo iz Gradca, je predal^ britanska vojaška vlada ljudskemu sodišču v Gradcu Maier-Kaibitscha, bivšega „Reichs-kommissar-ja za utrditev nemške narodnosti na Koroškem, ki je glavni krivec za množične izselitve. Maier-Kaibitsch je bil razen tega vodja glavnega dež. urada za narodnostna vprašanja pri pokrajinski upravi na Koroškem in vodja pokrajinskega obmejnega urada bivšega državnega namestništva na Koroškem. S svojim delovanjem je zakrivil nečloveško izselitev koroških Slovencev leta 1942. Razen tega je bil tudi pri razlastitvi številnih nemško govorečih Korošcev pomembno udeležen. Vrhovni državni tožilec dr. Amschl je imel s tem v zvezi z merodajnimi osebnostmi razgovor pri ravnateljstvu za javno varnost v Celovcu, da dobi
Mokrije
Naša pisateljska žilica nam kar ne da miru dokler zopet kaj ne napišemo za „Kroniko". Kakor mi vsak teden z veseljem pre-'biramo poročila in novice iz drugih krajev, tako gotovo tudi drugje želite, da od nas kaj novega zveste. Na „Kroniko" smo se že tako navadili da nam proti koncu tedna kar nekaj manjka, če jo ne dobimo redno v roke. Sedaj v majniku lepo opravljamo v svoji cerkvici šmarnice. Vsak večer se pridno zbiramo in molimo in pojemo v čast Mariji. Sedaj, ko zopet lahko opravljamo šmarnično pobožnost v svojem domačem jeziku, česar prej par let nismo smeli, se nam zdi majnik še posebno lep. V začetku meseca smo bili še tako srečni da smo imeli tudi vsak dan blagoslov. Zakaj imeli smo v svoji sredi domačega gospoda, Šturm-ovega Tineja. Za god sv. Jožefa se je vrnil iz vojnega ujetništva in je bil sedaj nekaj časa pri svoji dobri mamici, da se je nekoliko dušno in telesno okrepil. Kar veseli smo bili, ko smo mislili da nam bo ves majnik gospod Tinej vodil šmarnice. A naše veselje je trajalo le nekaj dni; kmalu smo zvedeli da mora Tinej na svoje službeno mesto. In zares, v ponedeljek 6. maja se je gospod Tinej poslovil od nas sovaščanov in se odpeljal na svoje prvo kaplansko mesto v Pliberk. Veseli smo, da ni odšel daleč od nas in upamo, da se še večkrat vidimo. Želimo pa našemu Tineju ob njegovem nastopu v dušnem pastirstvu veliko uspeha in mnogo božjega blagoslova.
Belovče
Gotovo je, da vsak bralec „Kronike" ne bo vedel, kje smo mi doma. Zato vam moramo nekoliko opisati, da nas boste znali najti, kadar boste želeli priti k nam na „pran-ganje". To upamo, da že vsak Korošec ve, kje je podjunska dolina. In, ko ste enkrat tu, potem nas kmalu najdete. Saj leži naša vas ob glavni cesti, ki pelje iz Doberle vesi proti Pliberku; zato se do nas lahko tudi z avtobusom pripeljete. Saj vas pripelje do naše gostilne pri „Furjanu", ki vas takoj po vabi na mrzlo pivo, če ga slučajno ima, sicer pa vam radi postrežejo z mrzlo vodo, dokler nam še te ne zmanjka. Če boste pa zares prišli na pranganje, potem boste seveda najprej poiskali našo cerkvico. Da se boste malo ohladili, se boste lahko ustavili
pregled o razpoložljivem dokazilnem materialu.
Razpravo proti Maier-Kaibitschu nemare-vajo izvesti čim preje pred senatom graškega ljudskega sodišča v Celovcu. Vsled tega se poziva vse osebe ,ki lahko pričajo o delovanju Maier-Kaibitscha na podlagi pismenega dokazilnega materijala ali izjav prič, da to čim preje sporočijo na naslov: Oberstaatsanwaltschaft in Graz, Paulustorgasse Nr. IS, z dodatkom „Kriegsverbrecherprozeß Maier-Kaibitsch".
Če ima kdo kak dokazilni materijal o krivdi Maier-Kaibitscha, ga lahko pošlje, v slovenščini na naslov uredništva „Koroške Kronike", ki bo preskrbelo za prevod in ga poslalo na pristojno mesto.
v senci mogočne lipe, ki stoji poleg cerkve in tedaj nam boste kaj lepega povedali iz kraja odkoder vas bo prineslo. Nato vas bo kmalu naša vrla mežnarica Lena — mežnar-ja pri nas namreč nimamo — povabila v cerkev. Nima sicer naša cerkvica kaj posebno zanimivega na sebi, a je kar ljubka, posebno kadar jo naša pridna dekleta z venci in rožami lepo okinčajo. Sedaj v majniku, ko pridno opravljamo šmarnice, jo pridete lahko kar pogledat. Mogoče še kakšen aparat seboj prinesete in nas slikate, da se bomo lahko potem še s sliko v „Kroniki" predstavili. Slišali boste lahko tudi naše lepo petje. Seveda bi še veliko lepše zapeli, če bi imeli koga, ki bi nas učil. Potem se še na radijo ne bi bali zapeti. — Z nekom se pa pri nas še posebno lahko pohvalimo, s čimer se marsikje ne morejo, posebno druge dobrovske podružnice ne. Pri nas v zvoniku še zvon visi in nas pridno vabi k molitvi. Ta zvon nam je še med vojsko ostal, le zvoniti ni smel več, odkar so druge pobrali, da se ne bi izdal. Gotovo bi radi vedeli, kako se nam je posrečilo, da smo ga ohranili. To je bilo pa tako: Pred vojno smo imeli dva zvona. A ker smo le preradi zvonili, nam je eden počil. Takoj smo ga sneli iz zvonika in ga hranili pod korom. Ko so prišli pobirat zvonove, smo jim pokazali tega spodaj in od samega veselja, da smo jim prikrajšali delo, so nas celo pohvalili in se zadovoljili z njim. Za drugega niso nič vprašali in tako nam je lepo tiho ostal v zvoniku in ko je bilo konec vojske, se je veselo zopet oglasil in sedaj nas pridno vabi v cerkev in vsak dan trikrat k molitvi angeljskega češčenja.
Sicer pa pri nas kar lepo v miru živimo in pridno delamo. A ena skrb nas tare, namreč suša. Daši se je šele pomlad pričela, pri nas vlada že velika suša in po polju se dela že občutna škoda. Tudi v studencih začenja primanjkovati vode. Če kmalu ne bo dežja, bomo morali eno uro daleč po vodo; kakšna pa bo potem letina — to si pa lahko mislite.
Sele
Tiho in pokojno leži naša vasica med gorami kakor pravi planinski biser, najlepši kotiček naše slovenske zemlje. Vsa praznična je bila naša vasica tudi te veliko-
nočne praznike. Tudi stari ljudje ne pomnijo tako lepih praznikov.
Ker na šajdi tudi že dolgo več nimajo snega, so naši vrli smučarji iz Šajde uprizorili na velikonočni ponedeljek ljudsko igro „Domen". Igralcem se je poznalo, da so se za ta nastop dobro pripravili. Pred igro in med odmori so nam domači pevci prepevali slovenske narodne pesmi. Zelo smo bili žalostni, ko smo opazili, da pri prireditvi ni bilo tistih, ki smo jih včasih prej le še videli na odrih. Ti se sedaj raje zabavajo na plesiščih, kar pa verjetno ni tako dobro in koristno delo za narod, kot dobra igra.
Dne 29. aprila smo imeli žalno sveto mašo za žrtve na Dunaju ubitih slovenskih žrtev. Velika udeležba je pokazala kako znajo Selani ceniti žrtve nacističnega režima. Po maši se je vsa fara zbrala ob simboličnem grobu žrtev. Moški zbor je zapel žalostinko „Vigred se povrne". In ko je med lesovi odjeknila zadnja kritica, so matere in očetje pokojnih na glas zajokali. Globoka žalost nas je prevzela in nihče ni mogel spregovoriti besede. Vigred se je povrnila, a oni, ki so v cvetu svoje mladosti morali dati za svoj narod življenje, niso prišli nazaj.
iiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiii
Naša pošta
Cenjeno uredništvo „Koroške Kronike"!
Dovolite, prosim, da stavim o naslovu „Koroško Kronike" osebno vprašanje.
Marsikdo me je že vprašal, kako to, da nosi naš list na naslovni strani sliko A v-s t r i j e. Nisem vedel in ne vem drugega odgovoriti, kakor: „Uredništvo ima za to gotovo pametne razloge." Tudi meni se vedno znova stavlja vprašanje: „Zakaj stoji na čelu slovenskega lista slika nemške Avstrije?" Pri nobenem nemškem avstrijskem listu še nisem opazil kaj podobnega. Zato moram smatrati, da ima uredništvo prav posebne razloge za to. Poleg tega sem bil že od več strani opozorjen, da je slika Avstrije nepravilna, ker je preveč podolgovataj1
Nikakor ne mislim kritizirati, temveč prosim samo osebno za odgovor. Mogoče bi bilo celo dobro, da bi to list sam objavil v pojasnilo svojim čitateljem.
Z odličnim spoštovanjem L. J.
Odgovor: berite uvodnik.
„Zveza za vzdrževanje kulturnih in gospodarskih odnošajev v SSSR“
V sejni dvorani mestne hiše v Celovcu j6 bila v soboto, 11. maja, ustanovljena p°' družnica „Zveze za vzdrževanje kulturni in gospodarskih odnošajev s Sovjetsk8 zvezo", ki deluje v območju vsega zve?' nega ozemlja. Koroška deželna podružnic8 bo pričela sedaj z uresničevanjem svojeg8 'načrta (filmi, koncerti, predavanja, tednik*' časopisi, razstave itd.) in razširitvijo svojeg8 delovanja tudi v drugih mestih dežele p° vzorcu drugih zveznih dežel.
MAMLI OGlLASlI
—
■	I
Iščem pridno dekle za gospodinjstvo n8 deželi (v bližnji okolici Celovca) v pr'** vrsti kot pomoč v kuhinji in na vrtu. P°' nudb© poslati na upravo „Kor. Kronike’
Organist in cerkovnik, ki je dovršil orgla*j sko šolo, želi službo; opravlja jo že ^ let. Službo želi najrajši kje na Koroškei*1, pa tudi drugod. Nastop takoj. Hajnž*8 Mirko, org., UNRRA D. P. Camp Lichtei*' stein, p. Judenburg.
Prodam lepega psa volčjaka (Wolfshund)' 2 leti starega, policijsko izurjenega (dre' siranega). Cena po dogovoru. Ogleda *f preizkusi se lahko vsako nedeljo v R®' sach-u st. 29 v Žili pri Kral Francu. Istotam je na prodaj radioaparat, takoZ**1 „Volksempfänger".
Poizvedbe:
Žagar Ivana, ki je bil koncem leta 1945 š8 v bližini Beljaka (Villach), prosim, da sp°J roči svoj naslov na: Žagar Marija, Spüta ob Dravi, UNRRA D. P. Camp. bar. l8a' — Ako kdo drugi kaj ve o njem, naj 15 sporoči, prosim, na isti naslov.
Ako je kje kdo tu v Avstriji iz okolice miča, Vinjega vrha ali iz sosednih vasl' naj sporoči svoj naslov upravi „Koroš^ Kronike".
— KRIŽ NA GORI
Ljubezenska zgodba
24. nadaljevanje
„Nisem torej prvi in ne zadnji! Amerika-nec, ne vdajte se vinu in ne pečajte se preveč s tole gospodično! Storila bi Vas prej čemernega nego devetero Afrodit, dasi ima po navadi bose noge in je duhovitosti v njej komaj za lek . . . Drugače, Hanca, so pa stvari zelo slabe . . . no, kaj me briga!"
„Res, nič Vas ne briga!" je odgovoril Tone zanjo.
Zadrdralo je zunaj, vzdignil se je prah in voz je šinil mimo.
Hanca je prebledela, sklonila se je ob oknu in je strmela na cesto; voz je izginil; kakor beli rep ladje na morju se je vlekel po cesti dolg oblak prahu.
Vstal je bil tudi učitelj.
„Vraga, če se ni nekdo peljal tod mimo!"
Spoznale so ga njene oči. Kakor lep spomin je šinilo mimo — le trenotek in izginilo je. Videla mu ni ne obraza, ne života, ali njeno srce je hrepenelo po njem in ga je spoznalo takoj.
Učitelj se je vzdignil.
„Zdaj že prihaja gospoda in čas bo, da odrinemo. Do svidenja zvečer!"
Odpravila se je vsa družba. Mrak je bil že zunaj, pooblačilo se je bilo že vse nebo in nočilo se je hitro. Pihal je močan veter in Hanci je bilo hladno. Poleg Toneta, ki je stopal ob njeni strani, je bila kakor dva-
najstleten otrok in hodila je z urnimi, drobnimi koraki, da ga je dohajala.
Okna čitalnice so bila žarko razsvetljena; odprta so še bila in veter je poigraval z zastori. Napotili so se po široki svetli veži in po stopnicah navzgor; Tone je prijel Hanco za roko in jo je vodil.
Med durmi jih je sprejel suh, nemirno capljajoč in ves poten gospod v črni suknji, z belim šopkom na prsih ter jim je od-kazal prostor čisto zadaj v dvorani. Sprednji prostori so bili odmenjeni za gospodo. Polagoma so prihajale ženske v kričečih oblekah, s perjem in rožami nakičen klobuk na glavi, pahljačo v roki. Črni, capljajoči gospod je capljal še bolj, priklanjal se je in in se nasmihal uslužno.
„Tistega škrica tam bi zelo rad malo prijel zadaj za ovratnik, privzdignil ga nekoliko in stresel!" si je zaželel Tone in se je smehljal zadovoljno. „Kako bi pač pogledal?"
Hanca se je ozirala po dvorani; njene oči so iskale.
Prišlo je gosposko oblečeno dekle, dolgo in suho, glavo nekoliko upognjeno, obraz pust in jokav.
„Tista ni!" je mislila Hanca.
Kmalu nato je prišla debela, težko sopeča dama, dvoje gospodičen za njo. Obe sta bili oblečeni enako, tudi v obraz sta si bili po-
dobni. Hanca je videla, da so jima oči mirne in brez zla in da se veselo smehljajo lepe ustnice.
„In tudi nobena izmed teh!"
Dvorana se je polnila. V ozadje so prihajale kmečke ženske, smehljajoče se sramežljivo in šumeče urno mimo gosposkih sedežev, prevlečenih z rdečim žametom. Spredaj so bili zasedeni že vsi prostori; vršalo in šumelo je po dvorani; gospodje v črnih oblekah so švigali kakor muhe, dolgi škrici so povihravali. Naposled se je zasvetil med durmi tudi rejeni župnikov obraz in na odru za zagrinjalom je zazvonil trikrat po vrsti tenak zvonec.
-Počasi se je vzdignilo rdeče zagrinjalo in pokazali so se najprej čevlji učiteljevi, nato polagoma vsa tanka oseba v preohlapni, povaljani obleki. Držal je v roki list papirja in celo Hanca je opazila, da se mu je roka tresla. Kakor je stal na odru, je bil samo od daleč podoben učitelju, ki ga je poznala Hanca. Vsa prešernost je izginila z obraza, ustnice so bile otroške in plaho, proseče so se ozirale oči po dvorani. Ko je izprego-voril, je bil njegov glas hripav in trepetajoč. Govoril je dolgo, zmerom glasneje in zmerom hitreje, Hanca pa ni razumela ničesar. Glasilo se je kakor pesem, ali pesem ni bila. Naposled se je priklonil, obrnil se je, opotekel se je nekoliko in odšel. Po dvorani so ploskali burno in ker je mislila Hanca, da je potreba, je ploskala tudi sama.
„O čem pa je govoril?" je vprašala Toneta.
„Vrag vedi o čem, ali toliko je gotovo, da je govoril same budalosti. Na nas je meril, Hanca! Na prosti narod, ki stoji tu zadaj! Ali bi ga prijel za ušesa, da bi vedel, kdo je
preprosti narod!... Zdaj poslušaj, zdaj Pr:. de muzika!. .. Ej, vraga, kakšna klaVrI1 muzika!"
V kotu poleg odra je stal klavir, starik3^ gospodična z zelo visoko frizuro je se“* predenj in zazveneli so ubiti žalostni 3^ sovi. V ozadju so se razgovarjali napi3:’ spredaj se je nekdo okrenil in je sik*** „Pst!"
„Glej, oglasila se je tista muha, ki bi 1 rad malo privzdignil in stresel. Do tili***j, si je napravil prečo in pomastil si je la3®' Nenadoma je muzika utihnila, debel 9. spod ob durih je ploskal s težkimi rok3*1^ da je donelo samotno po dvorani, nat“ 1 zaploskala s tankimi ročicami tudi ki je imela prečo do tilnika.	,e
Pozvonil je zvonec, zagrinjalo se * vzdignilo in nastopili so pevci. Hanca s® spela z vsem životom in je strepetala- ^ Preko vsega odra je stala vrsta PevC ^ in med njimi nekoliko zadaj, je stal v kratki žametni suknjiči; dolgi svetli ^ dri so mu padali na senca. Hanca je PriL0, Toneta za roko in jo je stisnila krep Amerikanec se je ugriznil v ustnice it* strnil obrvi.
Močni moški glasovi so zadoneli P° d rani; obrazi so se zjasnili in prsi so ^ oddehnile. Glasila se je lepa stara P®SgIj), — kakor da je zasijalo solnce nad p°*l zašumel zamolklo gozd iz daljave. ^ Naravnost v njegove oči je upirala	|
pogled, a njegove oči so bile tuje in o-niso čutile njene prošnje in ji niso o vorile.
„Usliši me, ozri se name!"
(Dalje prihodnjič).	^
Koroška Kronika* izhaja tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej. — List Izdaja Britansk» obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001. Rokopisi se ne vračajo.