Časopis s podobami za slovensko mladino. Uredil ìd zalitxil I-vari T o eq. š i ć , učitelj an c. Irr. vadiiiri v Ljubljani. ni 34 OvnnajNti tečaj. I8KS. V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač (Eger). - w ipl^f K Ä Z A L O. Pesni. Stm- Strm fi. Povodnji moi......... !W 1 Zlata ruda.......... 103 Sinek očetn v novega let» dan . . . 12 Vesela drniba......... . 106 17 Strah noge celi........ . 107 Si 0 sinu, roditelji in strijci..... . 107 Zvez di Danici......... :13 Starček in dvanajst ovac..... . 114 Živa cvetlica.......... 40 Objédki............ . 118 4» DB . 120 Medicei cvetlici........ Iii Žid in cigan na straži...... . 121 '/1 Zviti Kalmlk ........ . 122 Mačka, miš in miška....... va Zlatolasa deklica....... Svetemu Alojziju ...... 81 Poučna basen......... . 133 Si Obljub dolg d èia....... . 135 10o Rimska cesta (Otročja igra) .... UJtì Božja šiba ......... . 140 liti 0 začetku ......... . 140 12!) Smrdokavrino gnezdo..... . 141 146 Usnjeni vojak in njegova oporoka . . 145 Grob, na TÖnih duš dan samoten . . IUI Pri podrtem mlinu...... . 118 ita Angel........... . 15; Kakó na Krki zvoni....... 1VÒ Netopir ........... Na sveti večer......... im . 161 Stava........... Povesti, pripovedke, prilike in basni. Slepar........... Čuden ovratnik......... i Brat in sestra........ . 177 Mlad tal iß........... 6 Magij liardij»........ . 184 Na prosto........... 1 12 Zemljepisni, zgodovinski in drugi Plemenito delo uboge sužnje .... 18 poučni sestavki. Strali je v sredi votel a okoli kraja ga Prijatelju.......... 20 Dunav........... 21 Nadvojvodinja Marija Valerija . . . 22 Blazuik v cerkvi........ 24 Nauki za življenje....... . 23 Cerkev- Jezusovega Srca v Ljubljani . 25 37 Vzpomliid.......... . 38 Trije metuljci......... 42 Poslušaj glas vesti....... 49 Tegetthof.......... Ošabno dekletce........ 57 Zlate resnice......... . 46 Grožnja............ 58 Samota........... Pomazana suknjica....... 58 Setov za nebesa ........ 77 Franjo Pizzaro. osvojitelj Peruvanski . 87 Obogateli trgovec........ 70 71 Ponk........... 72 74 Avstralski otočani....... 82 Pouki in opomini pobožnega Tobije . 117 Naš lìomul.......... 83 General llcbatius....... . 121 86 Mongolei...........134 Velita kneževina Erdeljska . . . Romarska cerkev v Marijnem Cèlji . Cesar Jožef II......... 15)7 163 167 Cirkniško jezero........169 Eakimojec in njega pes......173 Napoleon L..........183 I Temešvar...........186 Kako se jazbecu kuri......188 Dnevni red za pridne otroke .... 189 Zgodovinsko-mestopisni obrazci. I. K imenik..........26 II. Kranj...... .... 48 , UL Ld»........... IV. Radovljica.........<4 V. Idrija...........92 VI. Lož ...........K« VII. Višnjagora.........123 Vili. Novome*tu......155, 170 Prirodo pisno-natoroznansko polje. Pogled v vroče dežele našega svetA . 13 Divji kostanj..............15 Lov na gazele.........• 30 Skorjanec...........47 Bober............62 Kuhinjska sol.........78 Gorila............126 k daljnih pasov sveta......142 Zabavne in kratkoèasne stvari. Drobtine.....15, 31, 112. 127. 143 Kratkočasnice 32,48,64,112.128,160,175,182 Uganke .... 32, 48. 64, 128, 143. 160 Rebusi............176 Čudno število.........16 Računska naloga........160 Paiuetnice in prigovori . 127. 160, 175. 192 Zahvala............144 Slovstvene novice. Ljubljanski ivou........16 Pedagogični letnik........16 Mir.............16 Učiteljski Tovariä........32 1) Eno leto med Indijanci, 2) Crni bratje, 3) Pod turškim jarmom . . 48 Delo sv, Cirila in Motoda.....48 Truplo sv. Agapita.......64 Gregorčičeve „Poessije"......80 Savka i Stanko.........80 Peamaričica po Številkah.....80 Stran. Nazdravičar..........96 Jurčičev „deseti brat"......112 Roka Kotorska.........128 Führer durch Triest und Umgebung . 144 Sreča v nesreči.........144 Fizika za niije gimnazije, realke in učiteljišča.........144 Knjižice s podobami.......176 Domovinoslovje.........176 Pripoviedke za mladež......176 Pripovedke za mladino......192 Spomeniki umrlim. J arij Križaj, dekan in župnik v Kimeniku 31 .HtAoti JtigufVc. trerpnik -i BoraraM Jernej Brence. duhoven v Dutovljah . 96 Jurij Grabrijau. dekan in častni kanonik v Vipavi..........112 Podobe. Mlad tatič.......... Cejiba-drevo......... Kakaov bob ......... Kokosova palma....... Nadvojvodinja Marija Valerija . . Cerkev Jezusovega Srca v Ljubljani Lov na gazele........ Vzpoinläd.......... Živ» cvetlica . ,....... Tegetthof .......... Vigred se budi........ Ošabuo dekletce....... Bober ........... Popotnik.......... Snmòta........... Franjo Pizzaro. osvojitelj Peruvanski Henrik L. ptičar....... Angel........... Vesela družba........ Avstralski otočani....... Pouki in opomini pobožnega Tobije General Ucbatiue....... Gorila ........... Bitka pri Legnici 1341. leta . . . Erdeljski Saši........ Leopard.......... Ranjeni vojak........ liomarska cerkev v Marijnem Celji Cesar Jožef II......... UÌ Brniško jezero....... Eskimojec in njega pe6..... Napoleona I. rojstna biga .... Temeävar.......... ti IS 14 14 22 35 30 38 40 41 56 57 62 71 73 87 90 104 106 108 117 131 1*26 134 187 143 147 153 167 IB!) 173 183 186 ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADIM Štev. 1. V Ljubljani 1. januarja 1332. Leto XII- Y novo léto. woló je drevje, zemlja v spanji, Zató na prvo jutro léta Molče vsi pevci pomladànji, V kraijéstvo ónega le svéta Objéla solnce je megli ; Naj vzniiSajo se vam oči, A spet sreé se radovalo, Ker le iz néba sreča prava Ter solnce bode spét sijàlo, Nam k upanja se pridruživa Ko vesna bode k nam prišla. In božji blagoslov rosi. Srcé vam gréj ljubezen svéta, Do vseli ljudij ua zemlji vneta, In k délu dvigajte roke, Ter novega vam leta zarja Prinesi dneve brez viharja, izpolui dobre vam zeljé ! „ Vrtec Čuden ovratnik. ? (Otročja pripovedka.) red muogo^muogo leti je živela deklica, ki se je lagala, kakor "bi iz bukev brala. Karkoli je zinila, bilo iri druzega nego laž, ter ni marala J prav nič -zato, če se je tudi očetu in materi nalagala. Bila je ? tej za-I devi, kakor so sploh vsi lažnjivi otroci, misleč si : majhena laž — v sili tudi kaka bolj debela — to ne dé nič, da si le človek pomaga iz zadrége, ali pa, da se ž njo okoristi. Takó si mislijo mnogi otroci, ki so podobni lažnjivej Jerici, o katerej Tam hočem danes povedati. Jerica se je laž; že takó privadila, da sama ni več znala, ali je to resnica, kar govori, ali se laže. Dolgo so jej stariši vse verovali, kar jim je rekla, ter so jo imel! za dobro, pošteno in sramežljivo deklico ; a naposled so se tudi njim oči odprle in kmalu so spoznali, da se jim hčerka prav pogostoma laže. Od sih dob jej niso nikoli več verjeli, da-si je resnico govorila. Takó se godi vsem laž-nikom in lažnicara. da se jim naposled ne verjame, bodi si da govoré tudi resnico. In kako so bili pač Jeričini starisi žalostni, da imajo tako lažnjivega otroka v hisi; otroka, ki nima pri svojih stariäih nobenega zaupanja več. Kaj čuda, ako so stariši vse poskušali, da bi Jerico laži odvadili ter jo zopet na pravi pot odkritosrčnosti privedli, ker so dobro znali, da lažnjivega otroka Bog čez vse sovraži in da lažnjiv otrok kmalu zaide tudi v druge pregrehe, iz katerih se nikoli več ne more izkopati. Ali zamàn so si stariši toliko prizadejali, da bi mlado lažnico poboljšali ; zatorej so sklenili, da jo peljejo po vsem svetu znanemu čarovniku Merlimi, ki je bil na glasu kot velik prijatelj resnici a kot največji sovražnik vsacemu lažnjivcu. Zato so stariši od vseh strani peljali svoje male lažnike in lažnice k temu čarodejnemu človeku, da bi jih ozdravil od grde in ostudne laži. — Čarovnik Merlin je prebival v velikej steklenej palači, ter mu ni nikoli niti na um priälo, da bi bil kdaj pred ljudmi kaj zatajil ali jim pa kaj tacega povedal, kar bi ne bila resnica. Yse, kar je Merlin delal, delal je očito pred vsem svetom, in kar je iz njegovih ust prišlo, bila je sama čista resnica. On jo poznal vsacega lažnika že od daleč in to po velikem smradu, katerega njegov nos prenaäati ni mogel. Ko se je lažnjiva Jerica njegovej eteklenej palači približevala in je bila še dosti daleč, zavohal jo je že čarovnik Merilu. Skoraj bi bil padel v omotico od prevelikega smradu ; zatorej si je prinesel hitro razbeljeno železno plOčo, na katero je vlil nekoliko kisa (jesiha), da je izčistil zrak v svojej palači. V palačo stopivši, zacnó mati z žalostnim srcem čarovniku pripovedovati na kakej bolezni trpi njihova hčerka Jerica. Ali ne morejo dalje, glas jim zastane na jeziku od velike sramote, da imajo tako hčerko. Čarovnik Merlin to videč, hitro pomaga ubogej materi iz zadrege, ter jim reče: „Dobra mati, utolažite se! Jaz prav dobro vem, zakaj ste prišli do mene. Že dobri dve uri duham grdo bolezen vaše hčerke, in ko se je mojemu stanovanju približala, skoraj bi bil padel v oinötieo od prevelikega smradu njene grde bolezni. Verujte mi, niati, vaša hčerka je iažuica prve vrste, toliko vam povem na Bvojo pošteno besedo !" Jeričini stariši so takój spoznali, da Merlinovo imó ne slove zastonj po vsem svetu, in Jerica sama je zarudčia po vsem lieu. Ustrašila se je takč, da ni znala, kam bi se skrila pred grozovitim človekom, ki jo tak<5 natančno pozna in jej vidi v dno njenega srcil. Skrila se jo naposled za materin hrbet, a tudi materi je bilo nekak o tesno pri srci, ko je videla kako remo jn gleda čarovnik. Še celi očeta je bilo nekoliko strah in postavil se'je pred Jerico, češ, da bi jo branil, ako bi bilo treba. Stariši so namreč Jerico samo zavoljo tega pripeljali k čarovniku, da bi jo ozdravil njene grdo laži, nikakor pa ne zato, da bi jej kaj žalega storil, ker Jerica je bila njih jedini otrok. „ìfe bojte se," reže čarovnik Merilo, videč, di se stariji bojé za svoje det?, „jaz nimam nobenih prehudih zdravil za ozdravljanje takih bolezni; dal bom le vašej hčerki prelepo darilo, katerega bode gotovo vesela." To rekSì, odprè čarovnik veliko omaro, ki je stala v njegovej prečudnej sobi, vzame is nje prekrasen ovratnik od zlatä in dragih k&menov z zapöno od diamantov, ki so se čarobno blesteli po sobi. Ta dragoceni ovratnik dene Jerici okolu vratu ter migne starišem v znamenje, da smejo oditi, rekoč: „Bodite brez vseh skrbi ; vaša hčerka ima okolu vratu dobrega in zanesljivega čuvaja resnice, ki jo gotovo vselej izdà, kadarkoli bi se predranila še lagati." Jerica, vsa osupela od veselja, da je takó prekrasen ovratnik na takó čuden način dobila, hoče ravno iz sobe iti, ko jo čarovnik nazaj pokliče in jej reče : „Ouj me, dekletce ! Cez leto in dan bodem zahteval ovratnik nazaj !" Te besede je izgovoril čarovnik s tako resnobnim glasom, da je bilo videti, da tu ni nobene šale. „Do istega časa," pristavil je, „povem ti, da mi ovratnika niti za trenotek ne odložiš z vratfi ; ako bi to storila, bila bi to tvoja smrt, — ali me umeješ ? " „O umejem, umejern," reče Jerica radostna in vosela; ovratnika ne odložim, hotela bi, da bi ga vedno imela in nosila, ker je prekrasen 1" „Dobro!" reče Merlin še z resnejšim glasom nego li poprej, „ali védi, da imaš 6ni prečudni ovratnik okolu vrati, o katerem nam stare knjige pripovedujejo, da ima 6no čudovito moč v sebi, s katero vsako laž takój odkrije ter niti poskušati ni mogoče, da bi se človek mogel zlegati!" Eo je Jerica s stariši domóv prišla, ni imela nujnejšega dela nego to, da bi dala občudovati svoj prelepi ovratnik. V to se jej koj druzega dne ponudi lepa priložnost, ko pride v šolo. Jerice namreč že dljé časa ni bilo v šolo in že to se je zdelo čudno njenim součenkam. „Kje si bila toliko časa, Jerica, da te ni bilo v šolo," vprašale so jo njene vrstnice. „Ali si bila bolna? — Ali so bili tudi tvoji stariši s teboj? Ali se ste že povrnili?" — Takih in Se drugih vprašanj ni bilo konca ne kraja. Zdaj ugledajo njene sončenke prekrasen ovratnik, ki ga je imela okolu vratii. „Jejmina, Jerica, kje si dobila ta prekrasen ovratnik, ki se tako lepo blesti? Kdo ti ga je dal, Jerica? — Ali si ga dobila od starišev, tete, kume?" — Jerica je bila v velikej zadregi, kaj naj bi odgovorila na vsa ta vprašanja. Da ga je dobila od čarovnika Merlina, tega se ni upala povedati, ker je takrat že malo ne vsak otrok znal, da je čarodejnik Merlin zdravnik lažnjivih otrok. Jerica, to se zna, nikakor ni mogla povedati resnice. „Sila sem bolna," rekla je, „in stariši so me peljali v toplice; a zdaj sem zopet zdrava, in mati so me obdarovali s tem dragim ovratnikom ; kaj ne, da je lep ?" Jeričine součenke zavpijejo od začudenja, a kmalu potem se zasmejejo iz vsega grla. Diamanti na ovratniku, ki so se malo prej še blesteli kakor solnce, ugasnili so in so se izpremenili v priproste steklene krogljice. Jerica, ni o tem nič znala, zato je čudeč pogledala svoje tovarišice in jim rekla : „Nu di, bolna sem bila; čimu se mi smejete?" Zopet se zakrohotajo iz vsega grla njene součenke. Zdaj zapazi ■ Jerica, da zrč v njen ovratnik. Tudi ona se nanj ozre, ali kako se ustraši, videč, da so dragi kameni na njem otamueli in postali rumenkasti kremeuoi. Takčj je Jerica spoznala, od kod ta nagla izprememba, in da jej laž nič več ne po- 1* maga. Od sramote vsa rudeča, reče svojim tovarišicam: „Bila sem pri čarovniku Merlimi." Komaj je te besede izgovorila, zablestélj so dragi kameni na ovratniku v čnem sjaji, v kakeršnem so bili poprej. Ali na to njeno priznanje smijale so se jej njene prijateljice še bolj in jo zasramovale kot grdo lažnico. Jerica ne vé, kako bi se izkopala iz te velike sramote, zatorej se opravičuje, rekoč: „Ali ste čudne, da se mi smejete. Posloäajt-e naj vam povem dalje. Čarovnik Merlin je mene in moje stariäe prav prijazno sprejeL Poslal nam je zalo kočijo naproti, in kakšno kosijo! Šest lepo belili konjev je bilo upre-ženih in v kočiji svilene blazinice s pozlačenimi čopi! Spredaj pri konjih sta sedela dva strežaja v škrlatasto rudečej opravi. In ko smo se pripeljali do Merlinove palače, ki je od samih dragih kamenov sezidana, prišel nam je čarovnik sam naproti in nas je peljal v veliko dvorano, kjer je bilo vsakovrstnih jedil na izbiro. O ko hi vi videle, koliko sladkarij je tu ležalo po lepo pregrnjenih mizah ! Najpred . . Jeričine tovarišice niso se mogle dalje smehu zdriati; na res glas so se jele smijati in Jerica, pogledavši na svoj ovratnik, zarudéla je kakor kuhan rak. Začarani ovratnik jo je zopet izdal. Pri njenih prvih besedah se je začel raztezovati ter je postajal daljši in daljši, in ko je pripovedovala o dvorani z jestvinami, segel jej je ovratnik že skoraj do nog. „Ti nam ne pripoveduješ resnice!" rekla je jedna izmed tovarišic. — „Konji, kočija in strežaji, vsi so te vlekli za ovratnik," rekla jej je druga tovarišiea zaničljivo. „Nu, bodite tiho, povedati vam hočem resnico," reče Jerica in nadaljuje: „Peš smo šli k čarovniku in smo bili pri njem le kakih pet minut." V tem hipu se ovratnik skrči in se pokaže zopet v svojej prejšnjej podobi. „In kdo ti je dal ovratnik?" vprašajo deklice radovedno. „Ovratnik mi je dal, mi — je — dal čarovnik Merlin prav za gotovo; podaril mi ga je, ker mu sem na vsa njegova vprašanja tako lepó odgovarjala in — in — in - mu — mu —" Dalje ni mogla govoriti, ker jo je začarani ovratnik vedno bolj in bolj stiskal okolu vratù ter bi jo bil skoraj zadušil. „Že zopet se nam lažeš!" zavpijejo njene prijateljice in se jej smejejo v pest. Jerica poskuša dalje govoriti in pravi : „Rekel — rekel mi je — da sem — lažnica — prve vrste." Te poslednje besede so se jej hitro in lehko izmuznile iz ust, in tudi ovratnik je ni nič več stiskal. Jokajoč od sramote in obžalovanja nadaljuje Jerica: „Bavno zato mi je tudi da) ta dragoceni ovratnik, ki je zanesljiv čuvar resnice; in jaz sem se ga v svojej neumnej prevzetnosti zelò veselila, a zdaj ne bodem vež tega storila in tudi lagala ne bodem nikoli več. Tak6, poglejte, zdaj je moj ovratuik zopet lep!'1 Koučenke se niso več smijale Jerici, in marsikatera izmed njih se je na tihem veselila, da nima začaranega ovratnika na svojem vratu, kajti to ni nobena šala, imeti takega izdajalca pri sebi, ki tako ostro pazi na vsako še tako majheno laž; in laž, o kako hitro uide človeku iz ust! „Bodi si temu kakor hoče, vender se ti moram smijati, ker si tako pohlevna ueuuinica," reče najstarejša njena prijateljica. „Jaz mesto tebe bi & takčj odložila ta hentani ovratnik, naj bi bil še tako lep, ker človeka vender pripravi v nekako zadrego, da-si tudi nima nobenih hndobnih naménov. Zakaj ga ne vržeš proč?" Jerica je bila vsa zmedena pri tem vprašanji, rada bi bila odgovorila, pa ni mogla, — molčala je. Ali v tem hipu se je začel ovratnik okoln Jeri-činega vratu sukati in to še takó hitro, da so se dragi kameni drog ob druzega zadévali ter so jeli žvenkljati kakor kreguijci po zimi pri konjih, kadar vlečejo sam*. „Ti nam gotovo Se nisi vsega povedala!" zavpijejo novič njene prijateljice ter se od veselja po kolenih bij<5, videč, kako veselo se ovratnik vrti in pleSe okolu vrattì uboge Jerice. „I nu, kdo pravi, da vam nisem äe vsega povedala?" reče Jerica tresoč se po vsem telesu. — Ali diamanti in dragi kameni ne prenehajo plesati in žvenkljati okolu njenega vrattì. „Ti si nam nekaj zamolčala!" rekó njene prijateljice. „Nu, ker tudi zamolčali ne smem ničesar, kar se je zgodilo, naj vam tudi to povem, da mi je čarovnik Merlin pod smrtno kaznijo prepovedal ovratnik odložiti." Komaj je Jerica to izgovorila že se je nehal ovratnik sukati okolu njenega vrattì ter je bil zopet v svojej prvotnej lepoti. Lehko zdaj umejete, otroci, da se s takim vàruhom, ki se takój izpre-meni, Se se ne pové resnica, ki se podaljša, če se pristavi kaj neresničnega, skrajša se, če se kaj izpusti od resnice, ter še celò plesati začne, če se resnica zamolči — lehko umejete, da se s takim vàruhom nI dobro šaliti, in to že posebno takrat ne, ako se človek takega vàruha brez velike nevarnosti še ceM iaaebiti ne more! IfajMjšs je r takem položaji, da se čhrei laži skrbno raraje ter vselej in povsod govori le resnico. To je tudi Jerica spoznala, in ko se je privadila resnico govoriti, bila je vsa drugačna deklica, mirna, pohlevna in vedno dobre volje, kar poprej ni nikoli bila, ker ni imela dobre in mirne vesti, ter se je vedno bala, da jo bodo starisi ali pa drugi ljudje zasačili na kakej laži, ali pa, da bo s svojo lažjo komu kaj škodovala. A zdaj je imela takd mirno vest, da se je že zavoljo tega bala najmanjše laži ter tudi začaranega ovratnika ni več potrebovala. Še predno je minulo leto, prišel je čarovnik Merlin, in si je vzel začarani ovratnik, ker je bil prepričan, da ga Jerica nič več ne potrebuje, a on ga je potreboval za druzega otroka. * * * Kaj se je s prečudnim ovratnikom Se dalje godilo, tega vam povedati ne vem, ker tudi meni do zdaj tega še nihče ni povedal. Mogoče, da so ga Merlinovi dčdiči dobili ter ga potlej v zemljo kam zakopali. Bodi si temu kakor mu drago, toliko vam pa vender povém, da, ako bi bil jaz Iažnjiv otrok, ne Iii preveč zaupal tej stviri, kajti kako lehko bi se zopet našel začarani ovratnik in — potlej ! ? Dà, dà ; dobro je dobro, a to, kar je boljše je boljše; zatorej je tudi gotovo boljše, da laž opustite in govorite vselej resnico, potem naj ostane začarani Merlinov ovratnik ondn, kjer je. Mlad tatič. J\ o sem bil še mlad in majhen, slišal sem večkrat od modrih in pametnih (jSjjndi, da ni dobro biti likom, kajti Ijudjé pravijo : kdor je läkom in si S išče dobrih stvari za usta, tak navadno tudi rad krade in svojo prste j rad vtika v stvari, ki niso njegove, ampak drugih ljudi. A to, kakor znate, ni pripuščeno delati, ker tatvina je jako velik greh. Zatorej tudi Bog v sedmej zapovedi pravi : „Ne kradi !" Tako l&komo dete je bil Brvarjev Lukec. Pred njegovimi prsti ni moglo nič varno ostati. Ysako stvar je on moral pokusiti, vsako stvar oblizniti. Strd (med), sladkor, vkuhano ovočje, češnje, višnje in druge tako stvari je pustil pri miru samo takrat, ako so bile dovolj pred njim skrite. Mati ga so večkrat zasačili s črnimi brki in mastnimi prsti, pa so ga tudi vselej dobro natepli za to. Kadar koli se je tržni dan začel in so prišle braujevke z ovočjem (sadjem) na trg, nikoli ni bilo brez Brvarjevega Lukca, ki se je okolu klatil in gledal, kje bi kaj izmàknil. Oasi je tudi dom'tv prinesel pogače, hrušek, jabolk in druzih tacih stvari, a stariši mu niso dali nikoli denarja. Ako ga so stariši vprašali: „Od kod imaš te stvari P" rekel jim je: „Dobil sem jih od kuma (botra), tete, ali pa od soseda Marka. Necega dn& pa je Lukou zelò izpodletelo. Bilo je popčludne, kmalu po kosilu, in Lukec je tekel po oesti, da se mu je prah visoko vzdigal za petami, a otroci so vpili za njim: „Tatic ! tatlč! kradel je jabolka in hruške." Lukec pribežl domčv. Lici ste mu bili rudeči kakor kri a prsti modri in oteččni. „Kaj ti je, Lukec, za božjo voljo, kaj ti j» ?" zavpijeta jednoglasno oče in mati. Ali Lukec nI mogel od ihtenja niti besediee izpregovoriti. Otresal in mencàl je z rokama, ki ste ga, kakor je bilo videti, zelò boleli. Zdajci stopi sosedova hči Anica v hišo ter pripoveduje vse, kaj se je godilo z Lukcem. „Stal je," pravi, „pri nekej branjevki in ko je ta nekam na stran pogledala, brž je planil Lukec po jabolkih in hruškah ter jih je metal v žep. Branjevka to videč, zgrabi Lukea za vrat, vzame mu ukradeno ovočje ter ga potlej prav dobro s palico po prstih naklesti. Branjevka bi ga ne bila tako hudo natepla, ako bi jej ne bil Lukec už0 večkrat ovočja in drugih stvari ukradel." In tako je prišla tatvina na dan. Zdaj se je znalo, od kod so vse (ine stvari, ki jih je Lukec tolikokrat doinóv prinesel in je dejal, da so od kuma, tete ali pa od soseda Marka. Vse te stvari je Lukec ukradel in domi se je svojim starišem lagal. A ni ostalo samo pri tem. Oče vzamejo šibo in udrihajo po Lukcu kakor še nikoli poprej. Potem ga primejo za roko ter ga peljejo do branjevke, pri katerej je ovočje kradel. Tu je moral Lukec branjevko odpuščenja prositi in trdno obljubiti, da nikdar več kaj tacega ne stori. Tudi očetu in materi je moral to obljubiti. Lukee se je lakomosti odvadil in tudi kradel ni več, ter je zdaj, kakor sem slišal, dober in pameten deček. (Po ,Goiu6u.'j Na prosto. Tam na klancu je vie ìivo, Vkup ao la vaai otroci Vsak ,an i v prerorlej roci Voal i drii «e krivo S. Jenko. Tam na visi zamrznil je potok. Debela, ledena skorja zakriva njegovo vodo človeškemu očesu ; njegovo žuborenje se ne sliši več, tiho se podi val za valom pod zimsko odejo. Cvetice, ki so se zrcalile v njegovej zelenej vodi je pokosila ostra zima; — drevesa, ki so bila vedno priča vsem njegovim skrivnostim, žalostno mole svoje suhe veje stokajoč pod težo snegà; — nič več se ne ogleduje v njem drobna lastovica; vsa njegova okolica je oropana svoje krasote — a vender je kraj veselja človeku, mlademu človeku! Tam na vasi, tam je življenje! Tam je raj vaške mladine!-- Zjutraj zgodaj, ko se je začelo daniti, bil je vžo Županov Ivanko na nogah. Skrbno hodi okolu hleva, — pristavi lestvico in zleze pod streho, kjer najde svoje ljube sani. Lansko zimo so mu je bili naredili stari oče, ker je bil vse leto priden in poslušen. Brzo je spravi iz zatišja, kjer so prav puščav-niško živele, kjer je le kak pajok ali kak drug mrčes bil milostiv obiskati je. A zdaj je prišel čas, ko bodo v tolikej časti, kakor sosedova hruška po leti. — Ivanko je skrbno ogleduje, še bolj pazno, kakor voznik svoj voz. „Tri sto medvedov! — nekaj je polomljenega. Vže vem, hudomušni pastir, večna mi prčglavica, ta mi je to storil iz hudobije, ker sem ga po pravici zatožil očetu, da v nemar pušča živino na paši. Le čakaj tiček!" — Takó beseduje Ivanko. A kmalu ga mine jeza, steče v hišo in pride s klAdivom v roci, da zaceli rane svojemu bolniku. — Kako mojstersko se obnaša! Vsaj se je nančil od očeta! — Zdaj tolče in razbija, da leti skozi ušesa, zdaj zopet obrača, da bi kmalu vse polomil. Kljubu hudemu mrazu mu lije pot po licu in rudeč je kakor kuhan rak. Pa vsaj se bode tudi poplačal trud stotero in kdo ima take sam? — V vsej fari nobeden. — V tem pa mati stoje na hišnem pragu in smijoč se gledajo sinčka, ki kaže, da bode v poznejših letih vreden naslednik očetu. A vse drugače misli pastir, porednež, ki zanimljivo gleda pridnega Ivanka pri njegovem delu in se v pest smijaje veseli svoje zmage. A nagajilec mu še zdaj ae dd mirti ; naredi kepo in jo zažene Ivanku v hrbet. A Ivanko, da-si gorko dati sovražni napad, se niti ne zmeni za to, kar nam kaže potrpežljivega in vztrajnega dečka. Vže je skoraj popravil sani, kar ga materin klic vabi na kosilo. A tudi to ga ne zmoti, končano mora biti ! — Čez malo časa je vse v redu! Ivanko pospravi orodje in gre zajutrekovat. Nikoli se mu še ni tako mudilo; kmalu zadovolji želodec. In po jedi kučmo na glavo, hlače za črevlje--hajdi na delo! Hipoma stoji pri svojih sanéh.-- Cez nekaj trenotkov ga vže vidimo dirjati proti kraju veselja. Niti sneg, niti buija, niti kaj druzega gane ovira v teku. Vse se mora njemu umikati; še celò Bonačev snjtan, ki mu je vže jedenkrat pomeril hlače, še celò ta gre danes s poti zmagovalnemu Ivanku. In ko ugleda tam na koncu vasi zaželjeni kraj — zdaj, zdaj leti kakor blisk! Kakor da bi ga veter nesel, bliža se kraju veselja! Kmalu je na koncu svojega pota. Hi ! — koliko jih je vže tii ! Skoraj da je Ivanko zadnji. — Kakor roj čebel, tako mnogobrojno je zbrana tu vaška mladina. Vsem se bere na licn, da jim je kri razgreta; da jim je srce polno veselja, nedolžnega veselja. In ko Ivanko stopi v njihovo sredo, zdajci se le se prične pravo rajanje, prava radost. Ivanko jim je poveljnik; vse se njemu klanja, — še celò Komarjev Francè, ki je po leti nekoč nekako predrzno lezel preko plota na bogati Županov vrt in se zategadelj nekaj s prijel z Ivankom, — še celli ta posluša njegova povelja. — Kmalu so vsi razvrsteni : jedni drsajo, drugi se vozijo po sneženem hribu, še drugi mečejo kepe itd. — Zdaj se prične novo življenje! — Možato pelje Ivanko svojo krdelo na hrib; marsikateri se še le zdaj uči hoditi in z bridkim padcem mora večkrat prepričati se o svojej slabosti. Počasi prilezejo tudi novinci. Ko so vsi na vrhu, razpostavi je Ivanko in poduči, da se kaka nevarnost ue pripeti. Zdaj ! — pčzor ! — Ivanko naprej, drugi za njim: hurrà! — Zdajci lete, to jo režejo! — Hahaha! Bonačev Jožek se je zadel ob grm in prekucnil se preko njega ! Hahaha ! — zagrmi iz mladih grl, ko so Jožek skobaci izpod snega. Jedini on je osramotil vso družbo, a ne zamerimo mu, neskušen je še in danes se je prvič podal na-tó. — Zdajci pa je bila zmešnjava, kakor v Babilonu. Vse Ivankovo opominjevanje ne pomaga nič. Nerednost je največja nastala. Tak6 je v vojni, ako vojaci ne slušajo vodjev in se ne dadč brzdati več. Po vsem hribu so raztreseni; nekateri so vže zopet na vrhu, drugi v sredi, a nekateri še prav daleč zadej! — Zdaj drsi navzdol ta, zdaj ta. — Vsi so se vže peljali po dvakrat, nekateri celò po trikrat, le Bonačev Jožek, ta se še upira s svojimi sanmi navkreber. Kolir je malo preveč pomeril. — A on še ni najnerodnejši. Nekateri se še celò po hrbtu peljejo navzdol in sani jih porivajo — ravno narobe! To je smeh ! Komarjev France pa Še ni mogel pozabiti poletnih bridkosti. Te mu zdaj v spomin pokliče okolnost, da imajo vsi Ivanka tako radi in za naiboljšega. Za v/st si osvoji polagoma njegovo srce, li kuha v sebi srd in črt. „Aid! kdo bo poprej na vrhn ? Jaz ali ti, Ivanko ?" — zakriči, meneä, da bode on sam, kot zmagovalec., vso častlvankovo treščil ob tlà. „Dobro! dobro! skusita se!" — kliče jima vsa dražba. — Zdajci se prične tekmovanje. Francè jo piha proti vrhu kakor „Inkamatija:" niti nazaj se ne ozrè. A ravno t« je umnemu Iran ta jako po goda. Ne bodi len.' čez nekaj časa, ko je bilo vie vse bolj v hrib, pripnè svoje sani na Francetove in se, tebi meni nič, vsede prav ugodno na nje. Vsa družba se zdaj spusti v smeh. Ivanko pa jim z očmi namigne, naj bodo tiho. Ali ne morejo se ubraniti smelili, glasneje in glasneje se krohotajo. Francè pa vleče kot tovorni osel in svest si svoje zmage, niti ne zapazi prevelike teže ter jo pogumno piha naprej. Zdaj je na vrhu ! Da bi ga vse videlo zmagovalca in ne njegovega spehanega lica, obotavlja se še malo in si pot s čela briše, rneuèG, da je tekmec njegov še daleč za njim. Kakor da bi Ivanko znal njegove misli, odpuè v tem trenotku za njegovim hrbtom sani. Zdaj se Francè obrne, da bi se pokazal zmagovalca in kriči: „Hóhó! jaz sem vže tukaj!" „Hà-hà kdaj sem vže jaz!" — oglasi se Ivanko na Franeetovej strani ter se na ves glas smeje. Zdaj zadoni smeh in krohot iz mladih grl, da glasen odmev daleč po dolini oznanuje Ivankovo zmago. — Osramoten jo zdaj pobriše iz nesrečnega kraja Francè preteč v svojej jezi maščevalnost prej kakor mogoče. — Ko Francè otide, zbere se vsa mladina okolu Ivanka in ga zvédavo popraSuje, kako si je izumil tako šaljivko. Ivanko, ki je zmirom pazil pri šolskem poduku, rad jim pové, da mu je prišla aa um basen o lisici in polžu in se je te basni poslužil. Lisica namreč se je košatila in zaničevala polža, da tako leno leze. A polž jej oporeka, da on dosti poprej pride na vrh hriba nego H lisica. Dogovorita se, da hočeta poskusiti to. Lisica je tekla proti vrhu a na repu — s polžem. In polž je opeharil lisico takisto kakor Ivanko Francéta Otroci začnč zopet prejšnje svoje rajanje, ki je zdaj tem veselejše, ko so vsi jednega srca in jednih misli pod nadzorstvom Ivankovim. Jedni plezajo kakor poprej po hribu, da kažejo svojo umeteljnost in urnost navzdol; a dragi se pa pod klancem vrté in motovilijo po snegu in ledu, kar se dà. Tako imajo nedolžen ples ! Mraz jim gode takó, da bi marsikaterega odraščenega bolelo okolu ušes, a mladina razumé to godbo. Lica so jim pobarvana ru-deče, kakor velikonočni piruhi. In tam, bolj na prostem se dva dečka prav pridno obračata okolu — sneženega mof.i. Kakó umetno ga znata gladiti in odstraniti vse nepotrebnosti! Kako lepo mu otešeta nogi! — Bog vé, kaj bode še iz njiju v letih poznejših ? — A zdaj pride na vrsto glava — ta glava ! Koliko truda jima prizadene ! Oči, nos, usta — to jima ne gre prav izpod rok ! Ali umni Mirko, ta jo vže zna izvésti I Brzo poišče dva črna kamenčka, vtakne ju in to so oči. Potem kos lesi — to je nos. A zdaj Se usta ! No, usta bode predstavljal rndečkast klinček pod nosom. Se malo poprave in mož je gotov. Hähähä ! — smeje se vsa dražba in leti k novemu dražniku. Vse občuduje delo mladih, umeteljnih rok. Smeh se iz-premeni v neznano veselost, ko pristopi županov Ivanko k možu in ga ogrne s svojo suknjo in mu svojo kučmo na gjavo dene. Otroško veselje je s tem preveliko: smehó in krohota ni konca ne kraja! A porednež ta Jurijče: skočiti je hotel predrzno preko moža in odlomil mu je glavo. „N4!" — začne se hudovati vsa družba in mladima umeteljnikoma zavrè v srci — kaj bi tudi ne? S tolikim trudom izdelani mož je zdaj ob tli! Vže dela Mirko kepo za nagajivega Jurijčeta, ko ga miroljubni Ivauko posvari in potem kliče: „A16! na vojsko! — V dve stranki! Kepali se bodemo! Ked6 bode zmagal?" •— „Dobro! Vže velji! Dajmo se!" — zakriči vse. Zdaj se zberó vsi mladi vojaci okolu svojega vodje, Ivanka. Taje razdeli v dva dela; a vsaka stranka hoče imeti njega pri sebi. Takó se prične mej piglavci važno besedovanje, dokler jih ne umiri modri Ivanko z določilom, da hoče on le od strani gledati in nikomur pomagati. Vse je zadovoljno. — „Narazen! jedna — dve!" — veli Ivanko. Ko so bili zadosti oddaljeni drug od drnzega se na povelje vodjevo ustavijo in obe stranki se začnete pripravljati na sovražni napad. Ko ima vsak svoje orožje v rokah, reče Ivanko: r Jedna, dve — tri!" — zdaj se udarijo. Krik, veselost, smeh — — ko zadene kepa nasprotnika! Hahaha! — Mirko je ravno zbil klobuk Jurčetu in inu s tem poplačal prejšnjo nagajivost. Kako se pa tudi krohoti Mirko! To se mu dobro zdi. Glej, kaj se vali tam v snegu? Hibi! — sosedovega Tončka je kepa podrla na tla! Siromak je od strahü padel — Kepe švigajo po zraku, kakor v pravej vojski krogle — a tu brez nevarnosti ! Hazjarjenost in slavoželjnost je tako velika mej obema strankama, da bi še celò Turek pred njimi kopita pobril ! Dà ! — to bodo trdni stebri svojej domovini ! Lepo prihodnost oznanujejo. Bog daj! — A zdaj je prestopila leva stranka mejo. Huri! na nje! To je zoper postave! In vname se bad boj — — prav blizn so si--— zdaj omahuje jedna stranka, zdaj druga--vže hoče leva stranka obrniti hrbet — čnj glas zvoni! Ta reši levo stranko — največje sramote! — Poidanski zvon jim naznanja, da se južina vže kadi na mizi. Ves dopčludne jim je radost došila zahtevanje nadležnega Želode a — a zdaj je čas! Hajdi! — in čeda se v miru razkropi Vsak hiti proti dómu, a Starec zré iz gorke hiše, I spomin se mu posili, Dni premišlja, ki so bili, In na tihem solze briše. (3. Jenko.) Dà, plavajo mu v spomin 6ni zlati dnevi, ko je bil tudi on v takej družbi, ko mu je sijalo solnce življenja, ko mu je vladal v srci rajski mir in blaga zadovoljuost. A zdaj je skusil grenkosti življenja, zdaj so mu skrbi in bridkosti tega sveti zgrbančile čelo. Zdaj, ko vidi nedolžno, od igre se vračajočo mladino, rad bi se preselil v sveto deželo otročjih let, rad bi se še jedenkrat poigral — a zdaj ne more, zdaj vže stoji z jedno nogo v grobu. In notranji čuti se razlijč v bridke solzé, ki mu kapljajo po velein licu. — O sveti čas mladosti! — Srečna mladina! Tebi je poletje, jesen, zima, vse, vse ti je vesela VZpOmlid! — D. Major»». -h- Prijatelju. Kadar dobro se ti bo godilo, Mnogo bos prijateljev i trj čl, Kadar se okó ti bo solzilo, Zapuščen na pragu boš sedèl. — k. Dunav. Jy/ragi moj ! znano ti je, da sem med vodami avstrijsko-ogerske monarhije •^najimenitnejša in največja reka. Nekateri me zovó tudi „Donavo", kar fpa ui, da bi posnemal: kajti moje jedino in pravo imé je le Dnnav in tega se drži tudi ti, bodi-si da govoriš ali pišeš o meni. Moj izvirek najdeš v temnem Ornem lesu na Nemškem, ter se takdj v početku obrnem s silnim hrepenenjem proti vzhodu, to je proti onem kraji sveta, od koder je vsemu človeštvu zasijala luč resnice in odrešenja. Gorovje zapustivši, vijem se do Ininega izliva v razteglem loku preko švabsko-bavarske planote. Takój pri I n i n em izlivu, ki mi obilo vode iz planin prinese, prestopim pri bavarskem mestu Pasovu bavarsko mejo ter postanem reka avstrijska. Pri G rein u Btojé v mojej strugi velikanske Bkale, ob katerih se narejata tomun in vrtinec; obi sta bila nekdaj ladijam zelò opasna (nevarna), a zdaj jim je vožnja zelò olajšana, ker so glavno skalovje izstrelili in iztrčbili ter se ni nobene opasnosti več bati. Pozabil sem ti povedati, da tečem po gorenjeAvstrijskem mimo prijaznega mesta Li ne a, kl leži ob mojem desnem bregu in je glavno mesto deželi. Spodaj pod mestom Lincem se izliva v mojo strugo reka Travna, ki priteče iz „Salz-kammergnta", planinskega kraja, v katerem lehko vidiš mnogo prekrasnih jezer in slapov. Od Linea dalje dospejem kmalu do izliva reke A n i ž e, ki ob mojem desnem bregu dela mejo med Gorenje in Dolenje-Avstrijskim. Od mestica Greina dalje tečem nekoliko mirneje proti Dunaji, glavnem mestu našega cesarstva. Pri K rem su, ki leži ob mojem levem bregu, stopim v bolj razširjeno kotlino, tulnsko polj o imenovano, kije zelò rodovitno in od koder kmalu ugledam prelepo opatijo Klosterneuburško, sezidano od Leopolda svetega 1108. 1. Od Dunaja naprej tečem polagoma in brez ovir preko moravskoga polja: blizu Moravinega izliva, ki od leve v mojo strugo prihaja, proderem male Karpate in stopim v malo ogersko nižino, kder se delim v več pänog, ki dva velika otoka obdajejo. Morava ob mojem levem bregu loči Avstrijo od Ogerske. Na Ogersko prestopivži takój si pridobim novih prijateljic in novih moči z dotoci, ki se v mojo strugo izlivajo ter tako mojo dosedanjo moč še mnogo bolj pomnožujejo. Ti moji dotoci ob mojem desnem bregu so: Litava, Raba, Drava in Sava; ob levem pa so: Vag, Nitra, Gron, I p o 1 j in Tisa. Pri mestu Vacovn, ki stoji ob mojem levem bregu, obrnem se proti jugu in stopin v dolenjo ogersko nižino. Ne dolgo in ponosno se vijem mimo Buda-Pešte, ki je stolno mesto ogerskega kraljestva. Zapustivši Pešto hitim še vedno proti jugu, dokler ne dospejem do meje slavonske ; tu sprejmem sestro Dravo v svoje naročje ter se obrnem ž njo naravnost proti vzhodu. Tak6 hitim nekaj časa naprej ter sprejmem še Tiso z njenimi rumenimi valovi v svojo strugo in se ž njo vred obrnem zopet proti jugu. Pri Zemunu me pozdravi sestra Sava, združi se z menoj in skupaj hitiva, delajoč mejo Srbiji, do stare Ršave, kjer zapustim prelepo avstrijsko cesarstvo ter derem skozi dolgo kamenito preseko med erdeljskimi planinami in srbskim hribovjem ter delam tukaj ladijam več neugodnih tomunov. Na tem oddelku svojega potovanja se, poprej 1000 metrov širok, stisnem zdaj na 200 metrov äirjave ter tečem dalje proti vzhodu preko globoke valaäke nižave, kjer narejam mnogo barjev (močarin) in jezer, a zna se, da tudi obilo otokov. Na zahodu valaške nižine, pobraväi še poprej reko 01 to v svoje naročje, sem užč precej blizn črnemu morju, ali neka malo višja plaujava, ki se Dobrudäa imenuje, zagraja mi pot, da ne morem naravnost v morje, zato se obrnem proti severu. Na tem potu do Galaca tekoč se pred jugovzhodnimi končinami erdeljsko-mol-davskih Karpatov obrnem zopet proti vzhodu, poberem še poprej reki Sere t in Prut, ter se naposled utrujen dolzega popotovanja in na pet pinog razcepljen izgubim v svoj globoko mi izkopani solnati grob — črno morje. han T. --X-- à K è s. ndrejček gre necega dnè iz nčilnice. Mimo ubožne hiše idoč, ugleda pred vrati dečka, ki je sedel na kàmenu, lice si 2akrival z robcem, in je milo, milo jokal. „Kaj ti je, da se jokaš? — Ali te morda zobjé bolé?" vpraša Andrej-ček dečka. „O ne," odgovori deček. „Ali si gladen (lačen)?" „Nisem," odgovori zopet deček. „Cimn potlej tako milo jokaš?" „Oh, mati mi je umrla," odgovori deček in se še bolj ihti. „To je pač žalostno in britko za tebe. Zdaj xiìè vera, zakaj se tako milo jokaš," — reče Andrejček. „Nu jaz se §e ?,a nekaj dvuzega jokam. Zdaj se še le namreč spominjam, kolikokrat svoje dobre matere nisem slušal in kolikokrat se jB ona nad menoj jezila. To mi je zdaj žal, to me zelò boll. Ali kaj si hočem — popraviti zdaj teg4 več ne morem, ker mi je mati mrtva in nJé Štiri dni leži v grobu. O ko bi mi moja dobra mati še živela, kako rad hi jo ubogal in kako prisrčno bi jo ljubil! Ali zamän je zdaj vse!" Andrejček je šel nato globoko ganen in počasi domóv, ter si je mislil: „Nikoli nečem žaliti ne očeta ne matere svoje." T. B. Sinek očetn v ^če ! zdaj Vam obettìjem : Priden bočem vedno biti, Vrlo hočem se učiti ; O daréh Be zahvaljujem, Kar ste méai jih podali. S tem ljubezen mi kazali. novega leta đan. Molil bodem pregorččc, V zdravji da Vas Bog ohrani, Vsega hudega obrani, Vsuje Vam obilo sreče ; Vafie vsako mi povèlje Bodo vselej oa veselje. Prirodopisno - natoroznansko polje. Pogled v vroče dežele našega sveta. énano vam je, da rastline pokrivajo malo ne vso soho zemeljsko po-> vršje, a razven tega tudi nekatere kraje morja. Ker pa rastline navadno v velikej množini skupaj rastó, zato ima vsak kraj svojo posebno podobo po rastlinah, ki ga pokrivajo. Kako različen je užč pri nas pogled prijazne zelene ravuine od pogleda resne, mračne tmine v doraslem gozdu ? Kolika razlika je med poljem, pokritim z rumeno päenieo. med zeleno grivo (trato) in med skalnato steno, olepäauo s pisanim cvetjem! Ali še bolj očiten je ta vpliv rastlin na podobo kakega kraja, ako ga primerjamo z drugim, ki ima vse drugačno podnebje. Ako gremo od ledenega morja, «kjer so tla pokrita z večnim snegom, dalje proti jugu, pridemo najpred v 6ni pas naše zemlje, v katerem pokrivajo tla le borni lišaji in nizki mahovi, a tu ne raste nobeno drevo, noben grm. Dalje proti jugu se uŽ0 začenja nizko grmovje in pritlično drevje, katerega se na južnej strani držž široki gozdi. Tudi tukaj še ni videti ovočnega drevja in Cejiba-drero- tudi se malo žita seje po teh krajih, ker mu podnebje še ni toliko ugodno, da bi vspeäno obrodilo. In če gremo še dalje proti jugu, pokažejo se nam v tem hipu vse drugačne rastline. Živo zeleni travniki so izginili in mesto njih nahajamo vedno zeleno listnato drevje z usnijatim svetlim listjem. Po teh krajih raste uajplemeuitejäe ovočje (sadje), ki nam je znano pod imenom južnega ovočja. In če pridemo naposled v vroči pas naše zemlje, vidimo, da se razvija pred nami najčvrstajše, najbolj velikansko in najvidnejše rastlinsko iivljenje, ki mora prebivalca srednje-gorkih krajev, ki ni vajen kaj tacega videti v svojih krajih, navdati z občudovanjem in strmenjem. Izmed raznih dreves ogromne velikosti, naj vam danes le v podobi pokažemo drevo, katero raste po otocib zahodne Indije in v nižavah južne Amerike ter je znano pod imenom Če j ihn (Bombaš Ceiba). To drevo doseže visokost do 40 metrov, a njegovo deblo ima v povprečniku (preméru) blizu do 5 metrov. S to orjaško debelostjo se popolnem ujemajo tudi veje tega drevesa. Najspod- nejša veja se lahko primerja z najdebelejšim hrastom, ki raste po naših gozdih, s tako močjo se steza od svojega orjaškega debla t temni pragozd velikauskih dreves. Z ravno tako močjo uapojeno je tudi listje Cejibovega drevesa, katerih stoji po 5 skupaj. Kako velikansko je to drevo, najbolje se vidi, ako se primeri z jezdecem ca konji, kadar stoji pod drevesom. Konj bi imel pač dosti dirjati, da bi obhodil to orjaško drevo. Cejiba je posebno zaradi tega znano, ker iuta lepe, bagreno-rudeče cvetove, iz katerih se naredi kakor pést debeli plod, ki je zelò podoben jajčastemu plodu zelnatega bombaževca, ter ima, kakor ta, volni podob ne kocine (bombaž), katere drevo pozneje po veem prigozdu raztrosi ter se rabi ne samo za nadevanje blazinic, nego tudi kot primeček k pravemu bombažu, iz katerega se tkó mnogovrstne tkanine, kakor so: katuu, mušliu itd. Ne samo za prebivalce vročih dežel, nego tudi za nas je zelò koristno tako imenovano kakaovčevo drevo (Theobrdma Cacào), ki je 6—13 metrov visoko in raste v vróéih amerikanskih deželah. Deblo tega drevesa ima gladek lub a listi so podolgasto-okrogli, debeli, svitli in veduo zeleni. Kakaovec vplete ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ polnjeni dove, ki so na- — — zaradi tega to drevo sadé tudi po druzih vročih krajih. Za čokolado se izprži seme tega drevesa, potem se zmelje in pomeša s sladkorjem (cukrom) ter se dodà tej zmési še drugih različnih dišav, čokolada se prodaje v pločicah. Pije se koladosoiziimili J» jju čihdežel, obče so Mehikanci, od 'jgüb ^^^^^^^^^^^ znane palme. naučili delati v vesa, ki imajo čokolada. Se le ^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^ ali mahalasto^ koristi, katero KokoTovapalma. velicih listov, ki ne odpadejo, ampak se na debla polagoma suše in odgojivajo. Cvetovi so drobni, mnogoštevilni in betičasto nakopičeni ; iz cvetov postane pozneje plod. Jedna najznamenitejših in najkoristnejših je kokosova palma (Cocos nu-cifera). To najkoristnejšo izmed vseh palm sadé ljudje po vročih krajih naše zemlje, posebno pa po otocih in bregovih indijskega oceana (v Aziji). Njena prava domovina je Azija, a od tod je prenesena v vse gorke dežele. V Aziji se dobé celi gozdi kokosovih palm, pa jih tudi sadé. Kokosova palma ima 20 - 50 metrov visoko deblo, ki je šibko, a pri tleh precej debelo. (Denašuja slika vam kaže mlado kokosovo palmo). Ta palma zelò hitro raste in od šestega leta počemši rodi sad. Listi so péruati in 4—5 metrov dolgi. Izpod listov izrasta veliki cvetni betiči s svojimi cvetnimi tulci. Sad ali plod tega drevesa imenujemo kokosove orehe, ki so jajčasto špičasti in veliki kakor otročja glava ; v sredi imajo koščico z vlaknato lupino. Ta koščica ima, dokler še ni popolnoma zrela, v sebi neko hladilno, mleku podobno tekočino, ki se pozneje strdi v mandeijnasto, trdo, v sredi votlo jedro. Kokosova palma cvetè skozi vse leto in nosi vsak mesec 15-25 orehov. Iz sadov se pridobiva kokosovo olje*, deblo daje les za stavbe; iz vlakeu, ki se dobé iz listov in cvetnih tulcev, spleta se različno pletivo. Iz trdih lupin se delajo čaše in druge posode ; iz deblovega soka se prideluje palmovo vino, palmov slador, arak (jako dobro in močno žganje) i. t. d. — t. Divji kostanj. ^ i v j i kostanj (Rossknstanie) je doma iz Azije in so ga pred kacimi tristo leti v Evropo presadili. To drevó ima zelč gost vrh, velike, dolgopeceljnate liste, in velike v kitah stoječe cvetove, ki so belo-rožni rumeni. Zares prav zalo drevo, ki nam služi v olepšavo drevoredov, gosposkih vrtov in pokopališč. Plod leži v bodečej glavici, ki ima v sebi svitlo rujavo seme (kostanj) z okrogiastim. mrko sivim popkom. Divjega kostanja ljudje ne uživajo, ima grenak okus in ga pokladajo le živini. Posušen in zmlet divji kostanj in potlej s krmo pomešan, pravijo, da je dobro zdravilo tacim konjem, ki kašljajo in težko sópejo. Tudi krave dajejo dosti in dobrega mleka, ako se jim poklada sad divjega kostanja. To drevo je v najlepšem cvetji meseca maja. Lés porabijo mizarji in strugarji. i. T. Eazne stvari Drobtine. (Najznamenitejše reke) v (N a j v e č j a morska globo- našem cesarstvu so : D u u a v, ki pride čina) iznaša 8500 metrov v velikem iz Nemčije ter teče mimo Dunaja po morji (oceanu). Druga največja morska Ogrskem na Turško, — A n i ž a po go-globočina je v atlanskem oceanu, ki | renjem Avstrijskem, — Laha po Ceš-ima 7100 metrov globokosti. | kem, — Mura po gorenjem Štirskem, — Drava po Koroškem in Štirskem, — Sava po Kranjskem in Hrvatskem, — Kolpa po kranjsko-hrvatskej meji in po Hrvatskem. (Največja mesta) na svetu bo: v Evropi L ond on; v Afriki Ka-hira ali Kairo, v Ameriki K io de Janeiro; v Aziji Peking. (Kdo je največji posestnik na svetu?) Največji posestnik na svetu je smrt, ker ona ima v vsakej, tudi najmanjšej fari svojo njivo. (Čudna peresa.) Učeni jezuit Sachini je imel samo dve peresi, s katerima jo pisal celih sedem let. — Leon Al latij je imel jedno samo però, s katerim je pisal celih 40 let. O njem se pripoveduje, da se je bridko razjokal, ko se mu je izgubilo to però. — A koliko peres porabite dandanes vi, otroci? Čudno število. Jaz poznam irištevilčiio število, ki ima naslednje lastnosti : o. Ako soste ješ vse štiri številke, dobiš ravno toliko, kakor da bi prvi dve Številki množil (multiplicirul) jedno z drugo, in ravno toliko, kolikor obe zadnji številki značite, t. j. prvi dve številki pomnoženi dado ravno toliko, kolikor zadnji dve značite. b. Vsota (suma) prve, tretje in četrte Številko je ravno tolika, kolikor nam kaže druga številka, a ta druga številka nam kaže polovico dveh zadnjih številk. c. Ako množiš prvo in zadnjo številko jedno z drugo, dobiš ravno toliko, kakor da bi obé srednji številki so št e val. d. Ako odšteješ prvo številko od druge, dobiš ravno toliko, kakor da bi tretjo številko 80števal k četrtej. Zdaj mi pa povedi to čudno štirištevilčno število. Slovstvene novice. * „Ljubljanski Zvon," list za leposlovje in znanstvo stopi z bodočim letom v svoje drugo leto. Ako pogledamo prvi I le to i k.Ljubljanskega Zvona14, priinati boramo, da je to izveätno najlepša knjiga v našem domačem slovstvu. Na 790 «trapéli i ima bogat in mnogoličen zaklad leposlovne ib znanstvene tvarine, a vrhu tega mu je & v nan ja oblika takó krasna in prikupljiva. da smemo ponosni biti Slovenci s tako izvrstnim delom, ki dela veliko čast našemu domačemu slovstvu pri vsakem, bodi si katerem Voli izobraženem in v slovstvu dovršeuem naródu. — „Ljubljanski Z von* izhaja v mesečnih, štiri pole obsežnih zvezkih in stoji za vse leto na krasnem papirju tiskan 4 gld. 60 kr.; za pol leta 2 gld. LO kr. Mi ga živo pripo-; ročimo vsem domoljubom in prijateljem n&še I lepe slovenske domovine. * „Pedagogičn i letnik." Tako se bode zvala knjiga slovenskim učiteljem v pouk in rabo, ki bode z novim letom jela izhajali s sodelovanjem nekaterih slovenskih učiteljev. Naročnina stoji 1 gld. in se pošilja gospodu Bo ž. Valenti, nadučitelju v Krškem. Želimo najboljšega uspeha! * „Mir." To je ime novemu časniku, ki bode z novim letom začel izhajati po dvakrat na mesec v Celovci. Izdavatelj in urednik mu je po vseh slovenskih pokrajinah obče znani in znnogocenjeni domoljub slovenski gosp. And. Ein Spieler. Cena listu je za vso leto 1 gld. Želimo mu naročnikov fiaiior iVstj'a m travo i Popravek. V zadnjem „Vrtčevem" listu 1881. L naj si blagovoli vsak popraviti naslednje pogreške: Na 182. strani naj se 15. vrsta bere: Zdaj se vstavi k alt or z a m a k n é n o, namesto : Zdaj se vstavi kakor bi se zamaknilo. •— Na istej strani v 6. vrsti od spodaj uaj se popravi beseda „raatel" y „raslo," ker se poteza na listje v naslediijej vrsti, a listje je srednjega spola. Šesta vrata naj se toraj čita: Res je, da bo raslo, kakor raste itd. K* Kdor se "a „Vrtec" noče ali ne more naročiti, prosimo ga uljudno, da nam prvi list vrne pod istim ovitkom, pod katerim ga je prejel. Druzega ni treba, nego da zapiše na ovitek ..Xuzaj !" Ured. „Frfdeto'«, „Vrtec" Uhaja L dnó vaacega meseca, In Napta: Urednlitvo „Vrtèevo," mestni trg, Ste stoji sa vse leto 8 gl. 60 kr. . 9 T LJubljani (Laibaeh). ta pol leu 1 gl. 30 kr. Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.