Gabriela Zver UDK 821.163.6.09 Hieng A. 

Dvojezi~na srednja {ola Lendava 
gabriela.zver@guest.arnes.si 

TEMA LJUBEZNI SKOZI PRIZMO 
SIMBOLNEGA V PRIPOVEDNI PROZI 
ANDREJA HIENGA 

V Hiengovi pripovedni prozi ne najdemo prave ljubezni – le `eljo po ljubezni in veliko sovra{tva, ki ima 
korenine v ob~utkih krivde, v patolo{kih oblikah ljubezni, v preteklem poni`anju in sramoti. Temu 
primerno izbira Hieng simbole: poka`e nam svet narcisov, ki svoje `ivljenje vidijo kot skrbno negovan 
park in ki poleg tega obo`ujejo svet kart, saj se radi igrajo z usodami drugih ljudi, a hkrati vanje ne `elijo 
biti preve~ ~ustveno vpleteni, saj `ivijo v svetu ~ipk, kjer lepo po me{~ansko vladajo red, mir, lagodno 
`ivljenje, in v svetu ~arodejev, kjer jim je prav tako omogo~eno manipuliranje z drugimi ljudmi. Podobo 
Hiengovega me{~anskega sveta mo~no sooblikujejo izbrane barve in ustrezna glasbila. 

V prispevku `elim predstaviti Hiengove simbole, ki so tesno povezani s temo ljubezni. 
Ker je pisateljev simbolni svet zelo bogat, bom v analizi podrobneje predstavila le tiste, 
ki niso povezani le z ljubeznijo, temve~ tudi z me{~anskim svetom obravnavanih literarnih 
oseb. Hiegove osebe `elijo eksistirati, vendar ne same v sebi, ker jih je strah, da 
bi odkrile to praznoto, temve~ v o~eh drugih, v javnem `ivljenju (kar je zna~ilnost 
me{~anskega sveta), v posedovanju in v ljubezni. V tem svetu je krivda oseb namre~ 
prav samoljubnost, zagledanost vase, v svojo izjemnost, zato osebe niso sposobne 
prave ljubezni, kar povzro~a odtujenost. Predmet raziskave so vsa tista Hiengova dela, 
v katerih je ljubezen osrednja tema ali ena od osrednjih tem: to so romani Gozd in 
pe~ina, Orfeum, ^arodej, Obnebje metuljev, ^ude`ni Feliks, novele @ena na zvezdi, 
Grob, Usodni rob, Marisa, Samota, Mlin ter Dvodelna podoba. 

Simbol je najprej motiv, ki je po Janku Kosu (1994: 86) povezan s temo na poseben 
na~in: ne ~isto idejno-racionalno, temve~ prete`no afektivno-emocionalno, zato 
ostaja skrivnosten in le delno razumljiv. Torej {ele tema ustvari iz motiva simbol – 
tako tudi v Hiengovi pripovedni prozi. Simbole prepoznavamo na razli~ne na~ine. 
Dalj{e je besedilo, bolj mo~na postane narativna struktura in ve~ je mo`nosti, da se 
pojavijo simboli. Njihovo prisotnost lahko prepoznavamo s pomo~jo ponovitev in 
antitez, lahko pa na{o pozornost pritegne prav pojavitev nebistvenega v dramati~nih 
prizorih. Po G. Kurzu (1988: 80)1 poznamo tri osnovne tipe motivacije nastanka 

1»[M]etonimija in sinekdoha se nana{ata na dejanski kontekst, na sti~nost. Metonimija poudarja raje 
kontekst, sinekdoha pa raje specifi~no kakovost. Metonimija in sinekdoha zmanj{ata zapletenost. Upo-

Jezik in slovstvo, let. 50 (2005), {t. 1 


38 Gabriela Zver 

simbolov, in sicer tip, ki je bli`e sinekdohi, metonimi~ni in metafori~ni tip. 
Zna~ilnost simbola je tudi njegova neiz~rpnost. Tzvetan Todorov (1986: 17) razlaga, 
da ima neko besedilo ali nek diskurz svoj simboli~ni izvor v trenutku, ko med 
interpretacijo odkrivamo nek indirektni smisel. 

Ptica 

Ptica simbolizira duhovna stanja. Tako je Hieng izkoristil razli~ne vrste ptic. Npr. 
koko{, ki se pojavi v vlogi psihopompa v Milini sogovornici (Orfeum) in pri 
Kotnikovih `enskah (^arodej). Petelin v Orfeumu kot psihopomp za mo{ko osebo 
predstavlja Edija, pastorka Mile. Usodna `enska Ana iz romana Gozd in pe~ina ima 
na sebi vetrovko v barvi galeba (simbol ~istosti in erosa). Hieng je glede na leta v 
ljubezni izku{enega Prohasko povezal s smrdokavro, ki simbolizira intelektualno 
ostrino, zato lahko Lebana svari pred Ano (Gozd in pe~ina). Feliks (v ^ude`nem 
Feliksu) se ob Emi in [tefaniji spomni glasu kukavice (simbola ljubosumnosti), 
Ernin o~e pa ob poslu{anju Bramsove pesmi, v kateri slavec (pevec ljubezni) plete 
zaljubljene vi`e, do`ivi edini trenutek sre~e. Ko v romanu ^arodej Adalisa izve od 
Kotnikovih `ensk, da Emi pri~akuje otroka, Hieng ob tem predstavi Adaliso skozi 
Kotnikove o~i kot jastreba, ki v tem primeru ustreza vlogi klitja v maternici in predstavlja 
mo~ in oblast nebe{kih mater; v odnosu do bratranca Depupisa pa jo Hieng 
opi{e kot skobca (simbol para, v katerem prevladuje `enska). V Hiengovih delih 
sre~amo {e grlico (Grob), ki je simbol zakonske zvestobe, in pava, ki je simbol 
prevzetnosti (Orfeum). 

Gozd 

Na pomembnost tega simbola poka`e Hieng `e z naslovitvijo romana Gozd in 
pe~ina, kjer gozd predstavlja {irno, nepregledno ~love{ko bivanje, s svojo raznolikostjo 
je prispodoba nas samih, nasprotno pa je pe~ina simbol pregrade, vseh preprek 
v vsakdanjem `ivljenju. V romanu Gozd in pe~ina predstavlja gozd tudi skrivnost 
`ivljenja, strah pred njim povzro~a bojazen pred odkritjem nezavednega, zato 
potrebuje Ana potrpe`ljivega poslu{alca, saj ima veliko skrivnost – njen gozd je 
velik in v njem se lahko izgubimo, kot se je ona sama. Konec romana Ana pripoveduje, 
zakaj je splavila. Ni `elela, da bi otrok do`ivljal to, kar je sama, kajti njej se »zdi 
svet mra~en gozd, v katerem se izza vsakega debla in grma prikazujejo spake … Moj 
dragi, jaz sem hodila po gozdu in sem iskala o~eta in no~ se je bli`ala. /…/ Jaz sem 
o~eta na{la na drevesu. Bil je mrtev in zelo grd …« (Hieng 1966: 380.) O~eta je 
Haragonzo po tem, ko ga je ustrelil, obesil na hrast, ki simbolizira tako moralno kot 
fizi~no mo~, veli~astnost, u`iva naklonjenost najvi{jega bo`anstva na nebu. Od dreves 
Ana ves ~as omenja v povezavi z o~etom smreko – simbol neomajne mo~i, 
nesmrtnosti, hkrati zaradi vi{ine evocira podobo falusa in fizi~no mo~. Skozi tak{en 
gozd se sprehaja z o~etom – vendar le v svojih otro{kih letih, ko o~eta {e obo`uje. 

rabljata se, za dajanje prve orientacije. /…/ Simboli, ki so motivirani s strani sinekdohe in metonimije, 
tenden~no prehajajo v metafori~ni simbol. /…/ Iz specifi~ne povezave med indicem in metaforo izvira 
tudi kompozicijska vloga besedila. Simbol ka`e na bodo~e mo`nosti pomena, zdru`uje okolje in karakter, 
prostor in zgodovino, tvori raz{irjajo~e se tekstovne strukture.« (Kurz 1988: 81–82.) 


Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 39 

Simbol smreke sre~amo tudi v Grobu in ^ude`nem Feliksu. Lebanov gozd (Gozd in 
pe~ina) pa se izka`e kot bukov gozd – torej zra~en in veli~asten, kot je dejansko bilo 
`ivljenje narcisoidnega Lebana. ^eprav je hitro spoznal, da njegov gozd sploh ni 
gozd glede na to, da je vse `ivljenje igral neko vlogo, ki so jo od njega pri~akovali, 
in je skrbel predvsem zase. Zato vidi svoje `ivljenje v podobi parka, ki je umetna 
tvorba. Ko ga Ana popolnoma razkrinka, se zave, da ni imel niti parka, temve~ gol 
oder, do vrvi{~a razkrinkano sceno. Kotniku (^arodej) se `ivljenje razkrije kot 
nepregledna go{~ava, Alonso (Obnebje metuljev) pa za`ivi v pragozdu, ki pomeni 
zara{~anje in ubijanje ~love{kega, ki pa obenem poraja `ivljenje. 

Metulji 

Metulj simbolizira lahkotnost in nestanovitnost. Ko se prika`e, bo kmalu kdo pri{el 
na obisk ali pa bo umrl bli`nji sorodnik. Predstavlja pa tudi simboliko preobrazbe: 
metulj, ki zleze iz bube, je simbol vstajenja. 

V Gozdu in pe~ini Ana pripoveduje Lebanu o prvem obisku pri o~etu v javni hi{i. 
Tam jo sprejme in jo dobrotno {~iti ena od lahko`ivk, ki je imela haljo iz samih 
rumenih metuljev in se je Ana ni mogla nagledati. Metulj kot simbol lahkotnosti 
potemtakem zelo ustreza zna~aju lahko`ivke, tudi glede rumene barve (glej poglavje 
o barvah). Feliks se na prvem sprehodu v dvoje, z Erno, ki se mu `eli opravi~iti 
zaradi hladnosti, spomni kukavice. Ugotovi, da so ju metulji zapustili, torej med 
njima ni ve~ lahkotnosti, prehajata h konkretnej{emu izkazovanju ljubezni, ptic pa 
je vedno ve~, kar pomeni, da ljubezensko ~ustvo in du{a rasteta, zorita. V ^arodeju 
komedijantka Marija (Kotnikova ljubica) nastopi v to~ki starega komedijanta, ki jo 
za~ara, da lebdi nad tlemi. Pisatelj celo dvakrat zapi{e, da so njene trepalnice metale 
metuljno senco na lica (Hieng 1976: 365, 368). V noveli Mlin metulji usodno 
~arajo na Martino ko`o preblesk, nekaj privla~nega (Hieng 1957: 81). Gostilni~ar je 
neko~ {estnajstletno Marto (v Mlinu) imenoval ~rn metulj~ek. Marta kasneje gostilni~
arju pove: »Takrat je umrl moj najmlaj{i brat. Hlinil si so~utje. ^rn metulj~ek …« 
(Hieng 1957: 175.) 

^e smo za prej navedene primere ugotavljali, da je pri njih {lo za simbol lahkotnosti, 
nestanovitnosti, je treba pri tem dodati {e to, da so bili navedeni primeri skozi tek 
dogodkov kasneje povezani tudi z drugo platjo metuljevega simbola, torej s propadom, 
`rtvovanjem, ki je edina simbolna plat romana Obnebje metuljev. Razumemo 
ga lahko kot obnebje propada, in sicer gre za propad starega sveta in njegovih vrednot 
(spremenjene razmere v Ju`ni Ameriki, v Venezueli, {panski koloniji, kjer se je 
~as dobrega `ivljenja plemi~ev skorajda iztekel), propad Alonsovega donkihotskega 
dojemanja lepote in idealov ljubezni (Cuna) ter smrt Isabele, njenega o~eta, 
Alonsovih oprod – vedno ob prisotnosti metuljev.2 Hieng je o izbiri naslova povedal, 
da je dolgo ~asa mislil, da igrajo pomembno vlogo prizori s psi, vendar z njimi ni bil 
preve~ zadovoljen, bolj so se mu posre~ili metulji, zato se je zanje tudi odlo~il (Irman 
Polutnik 1985: 2). In kaj imata skupnega simbol psa in simbol metulja? Smrt, giban


2 Pri Aztekih so metulji mrtvi voj{~aki, ki se tako spu{~ajo na zemljo, pa tudi nasploh, pri drugih ljudstvih 
simbolizirajo bojevni{ke du{e. 


40 Gabriela Zver 

je, delovanje v posmrtnem `ivljenju. To dokazujejo opisi narave, na primer ko so 
metulji prileteli kot gosta meglena pahlja~a, povsem nepri~akovano, zrak pa je postal 
gost, pravcata ka{a (Hieng 1980: 143). Kmalu zatem je izgubilo `ivljenje nekaj 
Alonsovih spremljevalcev. Ko Isabelin o~e razkazuje Alonsu zbirko metuljev, Alonso 
ugotavlja: »Bilo je hladno, tiho, zelo ~isto. Domislil se je sprejemnice v nekem 
`enskem samostanu, kamor ga je peljala mama …« (Hieng 1980: 70.) Po strastno 
do`iveti ljubezni Alonsa s Cuno v pragozdu vemo, da je nadaljnjih skupnih u`itkov 
zaljubljenih konec, kajti »v {krlatnem in vijoli~astem mraku, ki je le`al nad lo~jem, 
so metulji vz`arevali in uga{ali« (Hieng 1980: 282). Edino, kar je ostalo za Cuno, je 
bil obesek, kot spomin na idealno ljubezensko do`ivetje. Isabela med svojim umiranjem 
pravi Alonsu, da vidi za okni zelene metulje in da so ti metulji strupeni. 
Alonsa spra{uje, ali ve kaj o tem, on bi namre~ moral vedeti (Hieng 1980: 442). 

V noveli Samota Marija Gorenjak sanja poleg metuljev naslednje: 

Bila je na pobo~ju piramidaste gore, v kólu oblakov, metuljev in orlov. Pred ov~jo ogrado 
jo je sre~al de`. Okra{en z glogovim vonjem ji je obljubil reko in streho. Ka~e so jo 
zapustile in tudi trmasto modrijanski martin~ki. Potlej je v rogovili jablane zagledala grebene 
bakrenih streh in zvonike mesta in strelice sonca v smaragdnem koritu reke, a njeno 
srce se je {e kar naprej pehalo z godbo vetra, ki ga je bila hudobno zapustila na gori. 
(Hieng 1995: 191.) 

Ko se prebudi iz sanj, jo obdaja megla, v kateri `ivi `e {est let (v nedolo~enosti, 
prazno `ivljenje). Sanje lahko glede na simbole (oblak, metulj, orel, de`, ograda, 
ovca, reka, ka~a, drevo, veter, gora) razumemo tako: v njenem `ivljenju v resnici ni 
bilo nikogar, bila je samozadostna (gora), toda nekaj/nekdo (de`/Bog) je poseglo v 
njeno notranjo suverenost ter jo postavilo na lo~nico (reka) med tem svetom in onostranstvom 
– ka`e, da jo bo pahnilo v smrt (metulji). Marija se v srcu {e zmeraj bori 
s svojo ni~evostjo (veter), nestalnostjo, ki je zna~ilnost njene veli~ine (gore), objestnosti. 
Sanje pomenijo svarilo (zvonovi). 

Zvon, zvonjenje 

Zvon je sakralni predmet, ki ka`e na povezanost neba in zemlje ter manifestira bo`ji 
zakon. Zvon in njegov jezik simbolizirata harmonijo med `ensko in mo{kim. 
Zvonjenje slu`i kot opozorilo pred slabim, pomeni pa tudi o~i{~enje. Zaradi praznine 
v zvonu predstavlja v prvi vrsti `ensko na~elo. Pri mnogih narodih in verstvih se po 
smrti ~loveka zvoni. Ana (Gozd in pe~ina) razlaga Lebanu, da se je po~utila kot med 
zvonovi, ko jo je finan~ni uradnik nagovoril, da je {la drugi~ iskat o~eta. Z vseh strani 
so zvonili, mali, veliki, svarilni, potuhnjeni, rote~i. Posmehovanje zaradi o~eta, ki 
je osramotil dru`ino, je ~utila povsod – vsaj po~utila se je tako, ker se je sramovala. V 
njej so spregovorili o praznini, o ni~u, pehali so jo v brezup, pove~evali so strahove. 
Zvonjenje se oglasi nad zlatimi polji, ko le`i Feliks (^ude`ni Feliks) v Erninem 
naro~ju, da bi ga potola`ila (Hieng 1993: 212). Ko v zvoniku odbije devet (novica), se 
prika`e Leonid Jurjevi~ s Feliksovo teto [tefanijo (Hieng 1993: 237). Zaradi 
Rusovega ~udnega obna{anja sta bila pri zdravniku, ki je postavil diagnozo 
Wahnvorstellungen. V ^arodeju pride Pucicharjeva `ena h Kotniku v slu`bo in mu 
pove, da je pravkar izvedela novico o `enini ozdravitvi. Ob tem se Kotniku zdi, 


Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 41 

kot bi ga od vseh strani zadevalo zvonkljanje; zvonec pri vhodu v trgovino, sklede, kozarci, 
steklenice, zrcala, okna, `enin zvon~ek, medenina na komatih konj, ki so hodili mimo 
hi{e, okovje predalnikov, veri`ice, `enski uhani, obeski, pasja veriga – vse to mu je cincin! 
(Hieng 1976: 104.) 

Kotnika izigrata `ena in Irma, nato pride {e do nesoglasij z ljubico komedijantko 
Marijo. Takrat pa: »Dve uri bijeta iz dveh zvonikov, kot bi narahlo stresali dolino, 
kot bi opominjali tudi njega, z odmevom drobe~ minulost.« (Hieng 1976: 328.) 
Zvonjenje majhnega zvona iz okoli{ke vasi opozarja tudi Vojvodi~a, ko vstopi v 
^italnico, kjer ga bodo ubili. Alonsu (Obnebje metuljev) zvonjenje oznanja v pragozdu 
vrhunec idealne ljubezni s Cuno. Bralec naleti na zvonjenje tudi ob koncu 
novele Marisa, ko bo [tefan moral zapustiti Mariso in Maria ter oditi v »nikamor« 
(Hieng 1995: 189). Marijo Gorenjak je doletel mo~an napad bole~ine, poldan je 
zvonilo in zavedla se je, da gre za resno telesno bolezen (Hieng 1995: 208). V noveli 
Mlin `enske s svojimi telesi naredijo pred cerkvijo zid, izgnale bodo namre~ 
Marto in Kri`a »in v cerkvenem stolpu so {kripala bruna, ki dr`e zvonove« (Hieng 
1957: 167). Grozljivost je stopnjevana z molkom zvona, ki je svoje `e odzvonil, ko 
je opozarjal na krivico in na te`njo po njeni odpravi. 

^ipke 

^ipke so simbol, ki je v tesni zvezi z me{~anstvom in njegovim bogastvom, kajti 
posedovati obla~ilo, okra{eno s ~ipkami, ali imeti doma prt iz umetelno izdelanih 
~ipk, pomeni biti bogat. Tako je Ana (Gozd in pe~ina) imela ogrinjalo iz znanih bruseljskih 
~ipk. Marija v Samoti (Hieng 1995) vstopi v cirku{ki voz in zagleda naslednje: 
»Prostor ka`e na nekdanjo gospo{~ino: slepo bene~ansko zrcalo, empirska 
ura, na oknih volonsjenske ~ipke, ki zaradi ~asa izgledajo `e kot cunja, a {e pri~ajo 

o nekdanjih dobrih ~asih …« Tudi obraz Emi Kotnik (^arodej) je bil omotan s 
~ipkami v ~asu njenega bolehanja. Starka, ki ure~e Alonsa, nosi pokrivalo iz ~ipk. 
^ipke so okras in nosijo v sebi seksualno konotacijo, ki jo opazimo predvsem v primeru 
Aninega ogrinjala. Neko~ so ~ipke izdelovale device in starke. Obe skupini 
`ensk sta ne glede na starost simbolizirali ~istost. Tako v Obnebju metuljev starka 
nastopi kot parka in ure~e Alonsa, narcisa, ki ne ve, kaj bi po~el s svojim `ivljenjem, 
saj se ni nikoli nau~il ljubiti. Usojeno mu je bilo, da bo leta in leta blodil, taval kot 
po labirintu, kajti ~ipke s svojimi nitnimi povezavami v resnici predstavljajo labirint 
in s tem Alonsovo dolgotrajno donhuanstvo. Marta (Mlin) ima bluzo iz belih ~ipk 
(Hieng 1957: 101), medtem ko Idina mati (Dvodelna podoba) pove {ivilji, naj ji ne 
po{lje plastrona iz ~rnih ~ipk (Hieng 1961: 55). Izdelovanje ~ipk pomeni ~loveku 
tudi meditacijo. Tako je Edi Micek (Orfeum) »nizal ~ipke svojih sanj« (Hieng 1972: 
320). 
^arodej, streljarna 

^arodej je simbol neukro~ene, nedisciplinirane nagonske ustvarjalne energije, ki se 
lahko razvija zoper interese jaza, dru`ine in klana. ^arodej, ki je obdarjen z 
mra~nimi silami nezavednega, ve, kako uporabljati te sile in si tako zagotoviti oblast 
nad drugimi. Roman z naslovom ^arodej s svojim koncem v ^italnici, ko coprnik 


42 Gabriela Zver 

sme{i pod vplivom hipnoze ljudi in ka`e njihove {ibke to~ke, spominja na najbolj{o 
novelo Thomasa Manna Mario und der Zauberer3 (Mario in ~arodej). Tako tudi pri 
Hiengu beremo: »^arodej je segel v mesto. Navzlic osamljenosti: vsak posebej se je 
zbal sramote, nagote, izgube zavesti.« (Hieng 1976: 379.) Adalisa v ^italnici na ves 
glas pove: »Za~etek ~arodejstva je nemorala! V mojih krajih so take prireditve na 
`ivinskih sejmih. — Kako strog in kako pravi~en o~itek! je vzdihnil hipnotizer.« 
(Hieng 1976: 379.) Adalisa dobi lekcijo – {e sama mora pod hipnozo zaplesati kot 
osemnajstletnica in se osramotiti. Coprnik ljudem o~ita, da smrdijo po gnoju: 
namre~ ljubezen in smrt smrdita pri vseh enako (Hieng 1976: 380)! Edina, ki upa 
komedijo prav po mo{ko prekiniti, je Irma, Kotnikova ne~akinja, ki zahteva, da 
~arodej pri pri~i preneha s komedijo: 

[alite se z ljudmi va{e ba`e! V temle mestu ne bo nikoli tako, da bi se me{~ani bratili s 
cigani in brusa~i in komedijanti in cirkusanti in kar njej podobnega ljudstva! — Bil sem 
profesor! Je mukoma iztisnil. — Bil sem me{~an. Ni~ naju ne lo~i, razen moje izobrazbe. 
(Hieng 1976: 384.) 

Tisti ve~er v ^italnici s sekiro ubijejo slikarja Vojvodi~a, ~eprav je bila smrt namenjena 
Kotniku. 

Marija Gorenjak (Samota) spozna, kaj je ljubezen {ele pri dru`ini cirku{kega artista. 
^eprav je do cirkusa in Ciganov vedno ~utila odpor: »Na robu livade je stalo 
nekaj zabavi{~nih lop, vrtiljak in troje cirku{kih voz. Marija Gorenjak, kakr{no so 
neko~ poznali, bi se za nobeno ceno ne pribli`ala tak{nemu kraju.« (Hieng 1995: 
207.) Simbol streljarne je v Hiengovih delih mo~no povezan s simbolom coprnikov 
in komedijantov. Edi se v Orfeumu spomni livade, na kateri se sleherno leto, vsaj 
spomladi, ustavijo cirkusi in streljarne (Hieng 1972: 79). Alonsovi ljudje (Obnebje 
metuljev) so videti med pohodi po nevarnih hacienderah (kjer vedno kak{en od mo` 
umre) kot mo`ici iz streljarne (Hieng 1980: 150), saj jih je smrt vedno na{la, bali so 
se urokov, vedeli so, da nimajo svoje volje, nobenega nadzora nad usodo. Pravi 
coprnik oziroma ~arodej je namre~ bil Amadeo s svojimi uroki in popolnim nadzorom 
podrejenih. Tudi v noveli Smrt in ra~ka so pripovedovalcu v{e~ cirkusi in 
vrtiljaki. Neznanec, ki ga mladi (Zinka, Azra, Peter, Ludvik, Du{an) sprejmejo v 
dru`bo, se poto`i, da je imel streljarno, toda pri njem ljudje niso streljali v kovinske 
tar~e. On je vse vrgel pro~ in je imel raje vrte~a se sonca, pa ro`e, pa zaj~ke (Hieng 
1976: 269). Simbol streljarne je povezan s simbolom strelca in pu{~ice oziroma 
naboja. Prvi simbol opravlja dinami~no sintezo ~loveka, ki leti proti transformaciji 
iz animalnega v duhovno bitje, dosegljivi s spoznanjem, drugi simbol pa prestavlja 
son~ni `arek, ki je prav tako plodilni element in lo~evalec podob. Starec s streljano 
je (v ^arodeju) vneto iskal svojo `eno, kajti ljubil je njo in njene sinove, ki jih je 
vzgojil kot svoje – njegova pu{~ica torej ni smela zgre{iti cilja. Cirkus je povezan 
tudi z orkestrom, med njima je zanimiv diskurz. Tako je tudi Leban kot skladatelj s 
svojimi glasbeniki glavni ~arodej, ki lahko poslu{alcem pri~ara ali od~ara ljubezen. 

3 Novela predstavlja protest proti fa{izmu in napoved grozljivega konca. Cipola, ~arodej Mannove novele, 
ljudi ne oropa le lastne volje, temve~ tudi njihovega dostojanstva. S tem Thomas Mann simboli~no 
prika`e obraz fa{izma. 


Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 43 

Karte 

Kvartopirstvo ali vsaj ob~asno kartanje je Hiengova priljubljena prvina predvsem v 
romanih. Kartanje je igra, igra pa je simbol boja in je `e sama po sebi univerzum. 
Igrati se s ~im, pomeni dajati se predmetu, s katerim se igra; igralec po svoje nalo`i 
svoj libido v stvar, s katero se igra. Posledica tega je, da igra postane ~arobna akcija, 
ki zbuja `ivljenje. Ana (Gozd in pe~ina) po koncertu, ko se spozna z Lebanom, 
pravi, da je videti kot karov kralj. Ljubosumni flavtist ji {e isti ve~er pred drugimi 
gosti gostilne oznani, da je »iz karovega kralja bil pre~aran v sr~evega kralja. 
Neoskrunjena mladost v vejah ~astitljivega hrasta … Slava!« (Hieng 1966: 13.) 
Karov kralj pomeni pri kartah nezvestega ljubimca – takega je Ana tudi potrebovala, 
ker sama ni mogla biti le z enim. Flavtist je takoj za~util, da se je ~astitljivi hrast 
(Leban) zaljubil v Ano in ga je preimenovala v sr~evega kralja. Ta predstavlja ne`no, 
iskreno ljubezen, ki pa je v resnici ni sposoben dajati. Sicer pa Anino `ivljenje zaznamuje 
o~etovo kvartopirstvo, saj zakarta celo lastno h~er, Ano. Konec romana 
Ana Lebanu razlo`i, kaj je mislila s tem, ko ga je imenovala po kartah. On jo je 
namre~ vpra{al, zakaj ga je ozna~ila kot karovega kralja. 

Igra, moj dragi, vsaj do neke mere. Koketnost. /…/ Kralj ozna~uje avtoriteto: zdel se ji je 
kar se da veljaven, ko se je naslanjal na klavir, sukaje levjo grivo proti vratom, malce rde~ 
od navdu{enja nad lastno glasbo. — In zakaj ravno 'karov'? — Bi bilo bolj{e 'sr~ev'? — 
Slutnje dragi … Srce pomeni sr~nost ali vsaj prisr~nost … je potlej pristavila. (Hieng 
1966: 358.) 

Tega pa Leban ni bil sposoben. Po tem pogovoru je Ano doletelo novo presene~enje. 
V gostilni v Logarski dolini je sre~ala prvi~ kar jo je o~e zakartal, ~loveka, ki si jo 
je tisto no~ prikartal. Ta povabi Lebana, naj si Ano prikarta, sicer bo ostala njegova. 
Ker Leban ne zna kartati, mu predlaga igranje tako imenovane {vedske kocke. 
»Karte in kocka poka`ejo ljudi, kakr{ni so. Tudi tale gospod ni usmiljen.« (Hieng 
1966: 372.) 

Kuharica Minka v romanu ^arodej privede v kuhinjo starko, da bi ji le-ta 
vede`evala. Napove ji dogodek, ki se bo zgodil v ^italnici: 

Vidim no`. No` v zraku. Karov as (novica, navadno pismo) in kri`ev kralj (redek prijatelj), 
ja! Mo{ka roka dr`i no` /…/ No` {trli iz hrbta, ~rn suknji~, neka slovesnost … Pikov 
fant (neumen ~lovek) na kri`evi sedmici (odsoten prijatelj ali prijateljica). Ojoj! Ojoj! 
@enske odhajajo. Vi ste na varnem. Veriga sr~evih kart (ljubezen), zelo dobro. Pre`iveli 
boste mirna leta … (Hieng 1976: 198.) 

Alonso v Obnebju metuljev svojim spremljevalcem prepove kartanje. Mlinar 
(Mlin), »morilec« Martinih, med kartanjem pomoli Marti pikov as, ki simbolizira 
veliko `alost (Hieng 1957: 115). Tudi stari Kalmus, [tefanijin tast, v ^ude`nem 
Feliksu zapije in zakarta premo`enje. 

Simbolika barv 

Barve imajo izredno afektivno vrednost, vplivajo predvsem na subjektivne emocije 
in pasivno sprejemanje dra`ljajev. Ljubezen do barv je o~itna tudi v Hiengovi prozi, 
kjer prevladujejo: vijoli~asta, zelena, rumena in srebrna ter imajo simboli~ni pomen. 


44 Gabriela Zver 

Rumena 

Hieng pogosto omenja rumeno barvo v zvezi s poltjo `enske. Sicer rumena barva 
simbolizira sonce, je medij komunikacije, prav tako simbolizira svetlobo, vedrino in 
optimizem, vendar nosi v sebi tudi negativne konotacije: 

S starostjo porumeni papir, prav tako pa tudi zobje, polt in belo~nica o~i. Porumenelost 
je tako znak postaranosti ali pokvarjenosti. Toda polt lahko porumeni tudi zaradi jeze, 
bolezni ali nezdravega na~ina `ivljenja. Zato je npr. Henri Toulouse–Lautrec pogosto upodabljal 
lahko`ivke in lahko`ivce z bledorumeno poltjo. (Kova~ev 1997: 58–59.) 

Lahko`iva Ana ima v romanu Gozd in pe~ina rumeno polt, enako velja za druge 
`enske literarne osebe v Hiengovih romanih. Ana v otro{kih letih, ko i{~e svojega 
o~eta, sre~a v o~etovem bordelu lahko`ivko, ki za Ano takoj poskrbi. Dekletce si jo 
zapomni po halji iz samih rumenih metuljev. Magdina sestra v noveli Samota, ki jo 
Magda ozna~i kot nevrednico, nosi rumeno bluzo. Tudi v Slovarju simbolov zasledimo 
razlago, ki pravi, da je 

rumeno povezano s pre{u{tvom, ko se potrgajo svete zakonske vezi, tako kot je Lucifer 
potrgal svete vezi bo`je ljubezni /…/ in da je rumeno intenzivno, nasilno, neznosno ostro 
ali pa {iroko in slepe~e kot razbeljena kovina, ki je najtoplej{a, najbolj ekspanzivna barva, 
ki jo je te`ko ugasiti, ki sili ~ez okvire, v katere bi jo radi stisnili. (Chevalier in Gheerbrant 
1993: 520–521.) 

Rumena je povezana tudi z zeleno, torej z `ol~em, ki je rumeno zelen. @ol~ je tudi 
zna~ilnost koleri~nega temperamenta – poleg jeze, spadajo v to skupino {e skopost, 
zavist (dva od smrtnih grehov), ljubosumje in la` ter egoizem (Kova~ev 1997: 64). 
Hirsch med obiskom pri Kalmusovih razlaga, da je najbolj{a natakarska postre`ba v 
rumeni Romuniji. Rumeno barvo Romunije tudi pojasni: rumena so po`eta polja in 
polt ve~ine mikavnih `ensk (Hieng 1993: 407). Hieng rumene kot barve pre{u{tva in 
poltenosti v novelah ne uporablja, zato pa ima toliko ve~jo vlogo v romanih, v katerih 
pisatelj z uporabo rumene na ustreznih mestih pomaga oblikovati temo ljubezni. 

Zelena 

Zelena je najbolj nevtralna barva med kromatskimi barvami, zato je njen vpliv na posameznika 
odvisen od drugih barv, ki se pojavljajo skupaj z njo. V kombinaciji z rumeno 
in vijoli~asto pridejo do izraza njene negativne lastnosti (Kova~ev 1997: 71). Ta barvna 
kombinacija je pri Hiengu najpogostej{a in jasno ka`e na negativne konotacije do 
dolo~enih ~ustev, o katerih je bilo govora. V Orfeumu se Lidija prepira z materjo in o~ita 
bratu Ediju, da je ovca: »Sredi kretnje je obti~ala. O~i, ki so bile tak{ne, kot bi skoz njih 
brez prenehanja tekla ~ista zelena voda, so se ustavile v bratovih.« (Hieng 1972: 172.) 
Lidija ni edina literarna oseba, ki ima zelene o~i – pri Hiengu se sre~amo z zelenimi 
o~mi pri ve~ini `enskih literarnih oseb, ki jih podrobneje opi{e, npr. vse `enske rodbine 
Kalmus Missia v romanu ^ude`ni Feliks imajo zelene o~i, enako Kotnikove `enske. 
Izjema pri mo{kih je ravnatelj, ki ima prav tako zelene, »steklovinaste« o~i. 

^e primerjamo vlogo teh `ensk v romanih, opazimo, da barva o~i ustreza zna~aju opisanih 
`ensk, saj zelena simbolizira tudi pripravljenost za pomo~, upanje, trajanje in 
toleranco (Kova~ev 1997: 71) – {e posebej zato, ker vemo, da so bile zelo mo~ne oseb



Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 45 

nosti in da so s svojo premetenostjo in vztrajnostjo pre`ivele, ohranile bogastvo dru`ine 
ali premagale mo{ke moralno ali kako druga~e. Tudi Ernine o~i, ko i{~e Rusa pri bratih 
Modic, in njen de`nik so zeleni, obraz pa je »kakor maska, vr`ena v tolmun (zeleno), 
na katerega rahlo sne`i« (Hieng 1993: 259). Hkrati pa zelena izra`a sovra{tvo. V 
enem od prepirov sester Kalmus Hieng pi{e: »Bilo je, kot bi od sestre do sestre frfotal 
`veplen plamen /…/ Heda je brez odnehanja pasla zeleni pogled po njej: potem je pristavila, 
kako ji vo{~i, da bi imela veliko uspeha.« (Hieng 1993: 67.) Obe `enski, komedijantka 
Marija, Kotnikova ljubica, in ne~akinja Irma nosita v ^arodeju na dan coprnikovega 
nastopa zeleno obleko iz svile. Ko se Marija med nastopom skloni, ji na obrazu 
zaple{ejo barve: »… nastal je po~asen vrtinec zelene, vijoli~aste in oran`ne svetlobe, 
senca pod njenimi trepalnicami je bila podobna senci pod metuljem.« (Hieng 1993: 
365.) V Obnebju metuljev je tudi dona Mercedes (Cuna) na ve~erji v zeleni obleki z 
metulji in mora sodelovati v Amadeovi predstavi, namenjeni Alonsu. Pogostost zelene 
pri `enskih literarnih osebah je dokaz ve~, da je zelena res `enska barva. Martina soba 
(Mlin), v katero povabi pripovedovalca zgodbe, ki je prav tako vanjo zaljubljen, je 
zelena (Hieng 1957: 153). Pred cerkvijo, ko so `eleli Marto in Kri`a va{~ani kaznovati 
in izgnati, je imela Marta oble~eno »{iroko, travnato zeleno krilo, {krobljeno bluzo 
iz belih ~ipk« (Hieng 1957: 166). 

Hieng nam v svoji prozi predstavlja me{~anski svet, ki ga prej na tako odprt na~in 
nismo mogli spoznavati, temu primerno je izbiral veliko zelene barve. »Zeleno je v 
dru`bi barv tisto, kar je me{~anstvo v ~love{ki dru`bi: negiben in zadovoljen svet, 
ki prera~unljivo meri svoj trud in ki {teje denar.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 
697.) Pisatelj ima rad posebno nianso zelene – smaragdno, ki jo sre~amo v ve~ delih, 
bodisi pri opisu o~i ljudi bodisi kot »smaragdno tihoto« (Hieng 1957: 79) ali kot 
smaragdni obstret okrog Marte (Hieng 1957: 86). V ^arodeju je tuj~eva polt zelena, 
kot sta zelena strah, zavist, jeza, sovra{tvo, torej ~ustva, povezana z odporom do 
tujstva. Za Hudnika (Usodni rob) je zelena svetloba simbol njegove nemo~i in 
{ibkosti in je torej klju~, ki odpira in spro`a spomine. 

Vijoli~asta 

Skupaj z zlato ponazarja vijoli~asta »pogubno« stran ugodnega `ivljenja. Zlata (rumena) 
namre~ simbolizira zadovoljstvo, razko{je in ponos, vijoli~asta pa predvsem nezmernost 
in napuh. Toda povezujejo jo tudi s {armom, senzibilnostjo in hermafroditizmom 
(Kova~ev 1997: 78–79). Zna~aj vijoli~aste je oto`en, vzvi{en, oddaljen in aristokratski, 
tako ima Rus Skobenski v svoji sobi vijoli~aste zavese. Slovar simbolov predstavlja vijoli~
asto4 kot barvo, ki spodbuja `enske spolne `leze, medtem ko rde~a stimulira mo{ke 
`leze. ^e vijoli~asta spodbuja `enske spolne `leze, ne presene~a, da so `ile na Cuninih 
prsih vijoli~aste, iste barve so tudi cvetovi, med katerimi se z Alonsom ljubita. 

4 Povezanost navedenih barv razlaga Slovar simbolov tako: »Vijoli~asto je na `ivljenjskem obzorju nasproti 
zelenega: torej ne pomeni pomladnega prehoda iz smrti v `ivljenje, se pravi evolucije, temve~ jesenski pre-
hod iz `ivljenja v smrt, involucijo. Torej je po svoje drugi obraz zelenega in skupaj z njim povezano simboliko 
gobca, pri ~emer je vijoli~asto gobec (ali `relo), ki je pogoltnil in ugasil lu~, medtem ko je zeleno gobec, 
ki zavra~a (bljuva) in znova pri`iga lu~. Tako je mogo~e razumeti, zakaj je vijoli~asto barva skrivnosti: za 
njim se izpolni nevidni misterij reinkarnacije ali vsaj transformacije.« (Chevalier in Gheerbrant 1993: 656.) 


46 Gabriela Zver 

Gospa Mila Micek v Orfeumu razmi{lja o svojem pastorku in se spra{uje, ~e ga je 
sploh poznala, kajti dr. Kobal ji ga je prikazal kot narcisti~nega sina, ki ~aka, da mu 
bo mama pri{la kadarkoli k postelji: »Fantov obraz se ji je spreminjal, kakor bi ji iz 
vijoli~astega ve~era prihajal urok. Mar se je vseskoz varala?« (Hieng 1972: 154.) 
Edi si ogleduje zaveso, na kateri rajajo dekleta: »Vijoli~asta jasa, ~utne barve, jeti~ni 
pesnik pa ni~!« (Hieng 1972: 240.) Avantgardisti v istem romanu na odru osvetljujejo 
vijoli~asto cele scene. Miki se re`i, ko vidi zapeljivo dekle v vijoli~astem in 
nagce v zelenem (Hieng 1972: 348). 

V ^arodeju, ko Pucichar zamrmra, da je tujka, ki je pri{la v kraj, hudi~evo lepa, 
beremo: »Ko je to rekel, je skoz zdaj `e tri dni vzdra`eno domi{ljijo prijateljev stekel 
vijoli~asti paj~olan.« (Hieng 1976: 6.) [e en primer usodne `enske je, ko coprnik 
ustvari iluzijo: Marija lebdi v zraku in »njeni lasje so postali vijoli~asti, prav 
tako vijoli~asti kot oblaki« (Hieng 1976: 369). 

Pravkar navedeni primer ka`e na eroti~ne konotacije, naslednji pa nas konfrontira z 
novo konotacijo vijoli~aste barve. V romanu ^arodej namre~ Kotnik po kuhari~ini 
pro{nji kon~no po treh dneh obi{~e svojo `eno. Ta ga pri~aka nadi{avljena s parfumom, 
ki di{i po vijolicah. Zanimiva in morda na videz celo nekoliko nenavadna je 
jezikovna sorodnost med izrazom vijoli~ast ter med izrazoma nasilje in mo~. Viol je 
namre~ latinski izraz za vijolico, violetia pomeni silo, nasilje, mo~ in oblast, glagol 
vidare pa oskruniti (Kova~ev 1997: 72). In prav gospa Kotnik bo tista, ki se bo iz na 
smrt bolne prelevila v sodnico svojemu narcisti~nemu mo`u. Ko do`ivi Kotnik {e 
svoje zadnje veliko poni`anje kot poslovne` v eni od kr~em, kjer naj bi s svojim 
nastopom posku{al obdr`ati stare stranke in odvzeti @idu njegove nove stranke, 
vzame domov grede na svoj voz komedijantko, ~esar neko~ ne bi nikoli storil. 
Takole beremo: »V nobeni hi{i ni gorela lu~, Kotnik pa je na ko`i ~util, da ga skoz 
mrak, ki je rasel kakor vijoli~asta voda, spremlja vse polno pogledov.« (Hieng 1976: 
186.) Ta navedba ka`e na oskrunjenost njegove identitete. V naslednjem primeru 
Kotnik v jezi razbija po stanovanju in medtem zadene gorilnik ter povzro~i kratek 
po`ar: »Plamen je osvetlil posteljo, okno, zastore, ~epe~o `eno, pre`gal je njeno 
senco, izlu{~il njen obraz, izena~il zenice s poltjo, vse je postalo vijoli~asto.« (Hieng 
1976: 338.) Tudi Kotnikovemu vnuku, Petru, se po prekrokanih dneh ka`e svet vijoli~
ast, zato se mu prej{nja no~ zdi kot »vijoli~ast klob~i~ ulic in lokalov« (Hieng 
1976: 18). 

V Dvodelni podobi ima Idina mati grdo vijoli~asto obleko, v kateri ima vedno velik 
trebuh in na pogrebu vr`ejo oblaki vijoli~asto senco na babi~in grob (Hieng 1961: 
64). V tem primeru pomeni vijoli~asta jesenski prehod iz `ivljenja v smrt. Gostilni~
ar v Mlinu je imel pod o~esom ogromen vijoli~ast tvor (Hieng 1957: 70), pripovedovalec 
iste novele trdi, da je krivica vijoli~aste barve (Hieng 1957: 72). 

Srebrna/bela 

Po izro~ilu in zaradi nasprotovanja zlatu, ki je dejavno, mo{ko, son~no, dnevno, ognjeno 
na~elo, je srebrno pasivno, `ensko, lunarno, vodno in mrzlo na~elo (Chevalier 
in Gherbrant 1993: 570). Srebrna je v Hiengovem proznem ustvarjanju ena od izstopajo~
ih barv. Sre~ujemo jo v veliki meri pri zgodnjih novelah in tudi kasneje v obeh 


Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 47 

proznih oblikah: v novelah in romanih. Sre~amo jo celo v naslovu ene od novel: Glas 
srebrne ure. V Hiengovem opusu pomeni srebrna prete~o nevarnost, strah sploh, 
grozo, tesnobo – predstavlja splo{no znane prvine iz eksistencializma. 

Glasbila 

Hiengov izbor glasbil ni naklju~en. Oglejmo si npr. novele: v Grobu igra o~e na 
harmonij, v Usodnem robu godec igra na klarinet, prav tako v Dvodelni podobi, v 
Marisi se oglasi klavir. [e lep{e in bolj jasno pridejo do svoje vloge glasbila v 
romanih. Ob natan~nem branju romanov ugotovimo, da od vseh glasbil najve~krat 
sre~amo klavir, ki je tipi~ni me{~anski rekvizit in nanj igrajo osebe, kot so gospod 
Micek (Edijev o~e, Orfeum), u~iteljica klavirja Marija Gorenjak (Samota), [tefanija 
Missia (^ude`ni Feliks) in Irma (^arodej). Do klavirja stopijo polni jeze, a jih 
igranje nato pomiri. Skladbe, ki jih igrajo, so ljubezenske (sploh pri `enskah). 

Pomembno vlogo zasedajo v Hiengovih delih pihala in godala, ki so najbolj{i medij 
za ljubezensko ~ustvo. Kot je mlademu flavtistu (Gozd in pe~ina) pisano na ko`o 
njegovo glasbilo zaradi strastne zaljubljenosti v Ano, tako je zrelej{emu in v ljubezni 
bolj izku{enemu Prohaski pisana na ko`o oboa. Flavta velja kot vznemirljiv in 
zapeljiv5 in{trument, ima vesel, mehak, ~uten, ~ist zvok. Tudi bojazljivi pater 
Vicente je igral na flavto in se med tem skrival Alonsu (Hieng 1980: 292). Prohaska, 
ki je bil zaljubljen v Anino mater, je bil ljubimec starej{ega kova, znal je potrpe`ljivo 
po~akati, zato mu je Hieng dodelil oboo, ki predstavlja upanje, altovsko oboo imenujejo 
tudi hautbois d’amour ali oboe d’amore – torej oboa ljubezni. Zvok oboe je 
ne`en, prose~, tenak, a jasen in prediren (Waugh 2000: 41, 29). Preden da Emilija 
Lebanu Anino pismo, vznemirjeni Leban ~uti slede~e: »Sproti se mu je posvetilo: – 
lamento dolce, {krlatni oblak oboe v kro{nji godal, rapsodi~no, {iroko … kajti umetnik 
i{~e bole~ini ime, {e preden jo v celoti ob~uti.« (Hieng 1966: 230.) 

Od godal sre~amo v Hiengovi prozi predvsem violino. Feliksov o~e, Hirsch 
(^ude`ni Feliks), je violinist. Njegovo glasbilo je najbli`e ~love{kemu glasu, zvok 
je oto`en, liri~en, odlo~en – drugi pridevniki ne bi mogli bolj{e ozna~iti Hirscha, ki 
je obo`eval Mendelssohna. Skladatelju je bilo ime Feliks, kot Hirschovemu sinu, in 
je bil prav tako ~ude`ni otrok ter je presegal celo Mozarta. Svoje najve~je delo 
Godalni oktet je napisal star {estnajst let, a se kasneje ni tako razvil kot Mozart. 
Mendelssohnova glasba je opazno `enstvena, kot je bil `enstvene narave Hirsch. 
Tudi violina je povezana z zapeljevanjem, saj v Obnebju metuljev izvemo, da je 
neko dekle »u{lo z muzikantom«, ki je igral violino (str. 414). Ano si Leban (Gozd 
in pe~ina) na koncu romana z vso strastjo vzame, ~eprav se mu upira, ob~utek izrazi 
takole: »bil je slepe~ trenutek, ki mu je z zlatorjavim vonjem prinesel tudi 
nekak{no ihtenje klarineta6 v spomin, ta glas pa mu je zmerom pomenil zarotitev 
zoper samoto.« (Hieng 1966: 316–317.) Njegov zvok je mehak, topel, bogat in 

5 Ernest Hemingway v romanu Zbogom oro`je pi{e: »Ko so mladeni~i igrali podoknice, je bila prepovedana 
samo flavta. Vpra{al sem, zakaj. Zato, ker je za dekleta slabo, ~e pono~i sli{ijo flavto.« (Waugh 2000: 28.) 
6 Ustrezno izbiro avtorja za izra`anje samote s klarinetom potrdi tudi mnenje Andreja Gretryja v 
Spominih, ko pravi: »Klarinet je ustvarjen za izra`anje `alosti celo takrat, kadar igra veselo melodijo. ^e 
bi plesali v zaporu, bi `elel, da bi to po~eli ob spremljavi klarineta.« (Waugh 2000: 29.) 


48 Gabriela Zver 

zaspan. Idino (Dvodelna podoba) samoto in razo~aranje nad dru`ino spremlja v 
sanjah glas klarineta: »V zakotku, bolj dale~, igra suh ~lovek na klarinet. /…/ Iz 
ozadja se je odtrgal suhec s klarinetom in prihaja proti meni. Svetloba raste, glas 
pihala tudi, neznan~ev obraz tudi /…/ ^ula je tudi glas klarineta.« (Hieng 1961: 48, 
51.) Suh ~lovek s klarinetom je v pravem `ivljenju Idin mo` Edo, ki je igral violino 
in se ji je povsem odtujil, ko je postajal vsak dan bolj in bolj podoben njenim materialisti~
nim star{em. Isabela, zaljubljena v Alonsa (Obnebje metuljev), igra harfo. 
O~e jo predstavi tako: »Moja h~erka igra na harfo. Pokazala vam bo album z risbami 
in stihi. Pobo`na je. Stroga, obenem mila.« (Hieng 1980: 66.) To glasbilo je 
Isabeli v obdobju, ko spoznava Alonsa, {e pisano na ko`o (kasneje se bo Isabela 
mo~no spremenila), saj je ton »harfe zelo mehak in nikoli ne more zveneti napadalno 
ali vulgarno; to je verjetno razlog, da je tolikokrat povezana z nebesi, bogovi, 
angeli in liki iz duhovnega sveta« (Waugh 2000: 38). 

Feliks (^ude`ni Feliks) celo opi{e glasbila, ki so mu pri srcu: 

Oboe so iz sve`ega zlata, brez patine, flavte so seveda srebrne ali celo `ivosrebrne, klarineti 
so krvavo meseni, sled ranjene ptice, tromboni so steklena burja, rogovi pa imajo 
barvo son~nih zahodov. Kako se razvr{~ajo po prostranstvu, ki so ga ustvarili godalci! 
Vstajajo ena za drugo, barve, in sestavijo prelepi mnogokotnik, kakr{nega bojo v zimskem 
~asu napravile zvezde Oriona. (Hieng 1993: 245.) 

Ko Emi spra{uje Lebana in Prohaska, ki sta pri{la na osvajalni pohod `ensk, ~e 
vesta, kaj pomeni staranje v samoti, se je Lebanu »vsiljevala v sanjah nekak{na 
komedija, polna kontrapunkti~nih coprnij, opona{anj, onomatopoetskih trikov, sli{al 
je blejanje fagota, ki je Mefisto ali vsaj Konkordat med in{trumenti; v tem trenutku 
bi bil tudi sam rad Mefisto, pa ni zmogel« (Hieng 1966: 221). Z Mefistom in z opisom 
ozra~ja smo ponovno pri simbolu ~arodeja. Pa tudi sicer je glasbeno izrazje 
idealni medij za sporo~anje emocij v besedni umetnosti: Emilija, Anina mati, se 
ozna~i s pomo~jo glasbe in izpove `eljo po ljubezni: »Res je moja narava vsa v molu 
in v pridu{enih barvah, a v~asih si vendarle za`eli ~esa `arkega.« (Hieng 1966: 244.) 

Zaklju~ek 

Ne le pravkar analizirana glasbila, temve~ vsi v prispevku analizirani simboli ka`ejo 
na svojo pomembno vlogo v Hiengovi pripovedni prozi. Pisatelj z njimi lahko 
ve~plastno predstavi zna~aj oseb (glej simboliko kart, ptic), njihove usode (karte), 
ki jih v bistvu oblikuje sam zna~aj (ptica), ~eprav se osebe velikokrat obna{ajo kot 
lutke v streljarni (~arodej, streljarna). Usoda Hiengovih oseb je namre~ mo~no odvisna 
od zna~aja. Njegove osebe so zelo ob~utljive in zaradi napa~ne vzgoje, pomanjkanja 
ob~utka varnosti ter odra{~anja v sovra{tvu in poni`anju odrastejo z ob~utki 
krivde. Tako so kasneje posledi~no narcisti~ne ali polne sramu in za~nejo sovra`iti 
bolj kot njihovi star{i. 

Simboli izrazijo tudi, kako gledajo osebe na svet (gozd), kako se soo~ijo s te`avami, 
`ivljenjskimi situacijami (metulji), kak{ne so njihove reakcije v te`kih `ivljenjskih 
trenutkih (zvon, zvonjenje) in kak{en je njihov `ivljenjski slog (~ipke, glasbila, 
barve). Hiengove me{~anske osebe igrajo na razli~na glasbila, ki so odraz njihovega 
odnosa do sveta, predvsem pa odraz temperamenta in zna~aja. 


Tema ljubezni skozi prizmo simbolnega v pripovedni prozi Andreja Hienga 49 

Pisatelj je premi{ljeno uporabljal barve. Tako je z rumeno predstavljal predvsem 
lahko`ivke, ki imajo rumeno polt, pa tudi druge `enske osebe, ki postanejo osrednje 
osebe teme ljubezni. Toda rumena je povezana tudi z zeleno, barvo `ol~a. Zelena 
je v dru`bi barv tisto, kar je me{~anstvo v ~love{ki dru`bi: negiben in zadovoljen 
svet, ki prera~unljivo meri svoj trud in ki {teje denar. Vse Hiengove usodne `enske 
imajo zelene o~i in nosijo zelene obleke. Pripovedovalca novele Mlin bo Marta 
povabila v svojo zeleno sobo, Hudniku (Usodni rob) bo zelena svetloba klju~ do 
vznemirjenja in odpiranja bole~ih spominov na o~etovo nasilje. In vse osebe, ki so 
povezane z zeleno barvo, bodo povezane s sovra{tvom. Zelena se tako poka`e kot 
Hiengova barva sovra{tva, vijoli~asta pa kot barva ljubezni, saj predstavlja kot simbol 
druga~no, misti~no erotiko, lahko pa nastopi tudi kot barva nasilja (zelo opazno 
v ^arodeju) in kot krivica (gostilni~arjev ogromen vijoli~ast tvor pod o~esom v 
noveli Mlin). Predstavljene barve so postavljene v ozra~je, ki je prikazano z belo in 
srebrno, ki predstavljata splo{no znane prvine eksistencializma (prete~o nevarnost, 
strah, grozo, tesnobo). 

^e na kratko povzamemo, v Hiengovi prozi najbolj pogosto rabljene barve pomenijo 
naslednje: rumena lahko`ivost, zelena sovra{tvo, vijoli~asta ljubezen in bela 
tesnobo. Simboli so seveda med seboj vsebinsko zelo povezani. Navajam prvine, v 
katerih se vsebinsko ujemajo: 

• bogastvo, me{~anstvo – ~ipke, zelena, glasbila (klavir); 
• nagon, neukro~ena energija, urok – ~arodejstvo, glasbila (fagot), vijoli~asta; 
• lahkotnost, nestanovitnost, preobrazba – rumena, metulj; 
• nemoralnost – rumena, ~arodejstvo, streljarna; 
• igra (usod), manipulacija – streljarna, karte, ~arodej; 
• skrivnost – gozd, vijoli~na; 
• sovra{tvo, strupenost, smrt – metulj, zelena; 
• svarilo – zvonovi, metulji, srebrna, bela; 
• zna~aj oseb – ptica (vse navedene vrste), glasbila, karte. 
Hiengov simbolni svet je zelo bogat, zato sem za analizo izbrala le najbolj izstopajo~
e simbole. Ti so povezani z ljubeznijo in me{~anstvom, se med seboj ves ~as 
dopolnjujejo in tako potrjujejo ustreznost izbora, za katerega najdemo utemeljitve 
predvsem v primerih, ki se ka`ejo skozi avtorjevo pripovedno perspektivo (sanje, 
spomini, »nezavedni« komentarji oseb), ter ko spoznavamo usode in ob~utke literarnih 
oseb, ki so jungovsko zaznamovane (vpliv star{ev, ki s svojo vzgojo zaznamujejo 
svoje otroke in prenesejo nanje svoje grehe, komplekse, odnos do drugega 
spola). Leban (Gozd in pe~ina) ugotovi, da so osebe same, ker so same tako hotele 

– na pregovarjanje samov{e~nosti in samoljubja. Narcisoidni star{i imajo narcisoidne 
otroke, saj jih nih~e ni nau~il, da je pomembneje biti kot imeti. Da bi premagali 
narcizem, se ga najprej moramo zavedati in ga imeti voljo prese~i z `eljo po biti. 
Simboli nam pomagajo pokazati, da v Hiengovi pripovedni prozi literarne osebe ne 
najdejo ljubezni – najdejo le `eljo po ljubezni in veliko sovra{tva. 

50 Gabriela Zver 

Viri in literatura 

Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, 1993: Slovar simbolov: miti sanje, liki, obi~aji, barve,
{tevila. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Happál, Mihály, 1994: Jelképtár. [Zbirka simbolov.] Gyula: Helikon Kiadó.
Hieng, Andrej, 1957: Usodni rob. Maribor: Obzorja. [Novela Mlin.
]
Hieng, Andrej, 1961: Planota. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba. [Novela Dvodelna podoba.
]
Hieng, Andrej, 1966: Gozd in pe~ina. Ljubljana: Slovenska matica.
Hieng, Andrej, 1972: Orfeum. Maribor: Obzorja.
Hieng, Andrej, 1976: ^arodej. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba.
Hieng, Andrej, 1980: Obnebje metuljev. Ljubljana: Mladinska knjiga.


Hieng, Andrej, 1993: ^ude`ni Feliks. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hieng, Andrej, 1995: Sanja o razbitem avtobusu: zgodnje novele. Ljubljana: Slovenska mati-
ca. [Novele Grob, Marisa, Samota, Usodni rob, @ena na zvezdi.
]


Irman Polutnik, Blanka, 1985: Povezava med epskim in lirskim v Hiengovem romanu Obnebje
metuljev. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.


Jung, Carl Gustav, 1994: Sodobni ~lovek i{~e du{o. Ljubljana: J. Pergar.
Jung, Carl Gustav, 1995a: Gondolatok az apáról, az anyáról és a gyermekríl. [Von Vater,
Mutter und Kind.] Budapest: Kossuth Kiadó.


Jung, Carl Gustav, 1995b: Gondolatok a szexualitásról és a szerelemríl. [Von Sexualität und 

Liebe.] Budapest: Kossuth Kiadó.
Jung, Carl Gustav, 1995c: Arhetipi, kolektivno nezavedno, sinhroniciteta: izbrani spisi.
Maribor: Akademska zalo`ba Katedra.


Jung, Carl Gustav, 2002: ^lovek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga.


Kiti~i}, Bo`ica, 1980: Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. Ljubljana: Slovenska matica
(Razprave in eseji, 23)
.
Kos, Janko, 1994: O~rt literarne teorije. Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije.
Kova~ev, Asja Nina, 1997: Govorica barv. Ljubljana: Pre{ernova dru`ba, Vrba.
Kurz, Gerhard, 1988: Metapher, Allegorie, Symbol. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Todorov, Tzvetan, 1986: Simbolizam i tuma~enje. Novi Sad: Bratstvo–Jedinstvo.
Trstenjak, Anton, 1994: ^lovek simboli~no bitje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Vygotskij, Lav Semënovi~, 1975: Psihologija umetnosti. Beograd: Nolit.
Waugh, Alexander, 2000: Klasi~na glasba: Vodnik za poslu{anje in spoznavanje. Ljubljana:


Mladinska knjiga.