619
Andrej Kokot
Pesmi
UDARI    Udari zemljo,
da te bo ljubila.
Užali mater,
da te povzdigne v nebo.
Ubij prijatelja,
da te sovražnik počasti.
Uniči brata,
da padeš z njim v isti grob.
UJETOST    Deviško nebo je preklano z nožem lačnih hijen. Srce sonca je razdano med prste, kjer hrib je leden.
Duša zakleta pa upa
v zmagujoči sprejem pekla ali neba,
v merjenje strupa
ali konec sveta.
Andrej Kokot
ČAKANJE    Kolobar je znova zaključil svoj krog. Pogum je ustavil svoje nihalo. V temnici je samo še grmada nadlog, vztrajnost v tnalo tišči svojo glavo.
Roka povelja se zgublja v čredi strahu, mrtvaški sprevod pa vdano čaka na zagovor obsodbe, prokletstvo zidu, svečani obred smrti ali umik v besedo razdano.
PREPRIČANJE    Spil bom čašo skaljene vode,
veter prosil, da premeri svod neba, poroti rekel, naj gre med bele rože, da igra z mano sama se konča.
Ko bom nasičen tuje sreče, povabim vse sodnike in poroto, da pove, kdaj moj dan se izteče, • da razdam ves strup in vso dobroto.
In ko bo moj dan končan, zemlja odprta na stežaj, da sprejme trup poln mrtvih ran, boste besedo temno vzeli spet nazaj.
NASVET    Velike stvari se godijo brez nas ali z nami. Povelja ob rojstvu delijo, smrt te že pred rojstvom omami.
Zato je vseenost orožje smeri, večnost trenutek počitka pred steno krvavih čeri, vdanost dobljena je bitka.
620
Pesmi
ZVEZDA    Nekje je zvezda mrtva, brez sonca in brez noči in brez čudnih ljudi, je brez boja za črno in belo.
Tam ni belih cvetov,
ne smrti in temnih grobov.
Pa ta zvezda žari, kljub temu žari!
PREVARA    V čašah skrivnosti med se nabira. Beli cvetovi
zasipajo zgodnjo pomlad. Metulji nedolžnih noči lesk svoj v soncu topijo.
O, vse je tako svetlo, tako deviško, kot jok novorojenih, kot rosna poljana.
Ob robu teh dni
se bela žena sprehaja,
v njeno črno' sled
padajo listi rumeni,
listi nerazcvetelih  dreves.
SMRT PESNIKA
Človek je v zemljo zasadil nož svoje večne ostrine.
Zakrvavela je duša otroka in pesnik je božal kaplje krvi.
621
622
Andrej Ko kot
Nenadoma se je razklalo nebo, ugasnila beseda, sonce brez sija zašlo.
Po krvavih brazdah črna roža hodi in metulje pisane sadi.
ZASKRBLJENOST    Kričeči preroki gredo skozi nas. Gredo skozi rdeče semafore, gredo preko polj, skozi vas in se gnezdijo v naše zaupne prostore.
Njihov glas se razlega po temi strahu,
razdira zavetja zvestobe,
ubija zaledje miru,
sprehaja po polju naše tegobe.
.   Moja zemlja pa drhti, čedalje bolj drhti. Kjer klicarji so naših mest, sejalci njiv, staroste vasi, kje kažipot za našo vest?
V moje grlo se glas obupa ujeda, prek gozda črni ptič leti, trudna zemlja se useda, deroča reka vedno bolj kipi.