RAZŠIRJENOST JAMSKIH HROŠČEV PODZEMLJARJEV RODU
PROSPELAEOBATES (COLEOPTERA; LEIODIDAE; LEPTODIRINI) 
IN NJIHOVO ŽIVLJENJSKO OKOLJE
Slavko Po l a k
Notranjski muzej Postojna, k olodvorska cesta 3, 6230 Postojna, 
e-mail: slavko.polak@notranjski-muzej.si
Izvleček – Rod hroščev podzemljarjev Prospelaeobates je bil odkrit in opisan šele
leta 1996, hkrati z opisom dveh vrst, P. vrezeci iz jame Medvedjak v Matarskem po-
dolju (Slovenija) in P. bognoloi iz Petričeve jame na Cresu (Hrvaška). l eta 2003 je
bila opisana še tretja vrsta, P. brelihi iz ledenih jam na Snežniku (Slovenija). V pri-
spevku so podani novi podatki o razširjenosti vrst in opredeljen ter diskutiran njihov
primarni habitat. Ugotovljeno je, da vrste tega rodu verjetno živijo pretežno v povr-
šinskem podzemeljskem okolju (MSS), v večje jamske prostore pa zaidejo le občasno
in naključno.
k l jUč Ne b e Se d e: l eptodirini, Prospelaeobates vrezeci, Prospelaeobates brelihi, Pro-
spelaeobates bognoloi, razširjenost, MSS, Slovenija, Hrvaška
Abstract – d ISTRIb UTIo N o F THe SUb Te RRa Ne a N b e e Tl e Ge NUS
PROSPELAEOBATES SPe CIe S (Co l e o PTe Ra ; l e Io d Id a e ; l e PTo d IRINI)
a Nd THe IR Ha b ITa T
The suberranean l eptodirini beetle genus Prospelaeobates was discovered and
described recently in 1996 at the same time as the two new species; P. vrezeci from
Medvedjak cave in Matarsko podolje (Slovenia) and P. bognoloi from Petričeva cave
on Island of Cres (Croatia). In 2003, a third species P. brelihi from ice caves on
Snežnik (Slovenia) was described. The paper presents new data on the distribution of
species and identifies and discusses their primary habitat. It has been found that the
species of this genus probably live predominantly in the shallow subterranean habitats
(MSS) and enter large cave spaces only occasionally and randomly.
k e y w o Rd S: l eptodirini beetles, Prospelaeobates vrezeci, Prospelaeobates brelihi,
Prospelaeobates bognoloi, distribution, MSS, Slovenia, Croatia
85
ACTA ENTOMOLOGICA SLOVENICA
LJUBLJANA, DECEMBER 2020        Vol. 28, øt. 2: 85–96

Uvod
Slovenija slovi po pestri favni jamskih hroščev in velja tudi za eno bolje pokritih
dežel v smislu raziskanosti podzemeljskega živalstva. k ljub temu pa se odkrivanja
novih vrst in celo novih rodov jamskih hroščev še vedno vrstijo. Svojevrstno prese-
nečenje je bilo odkritje primerkov drobnih hroščev podzemeljarjev leta 1994 v jami
Medvedjak v Matarskem podolju in podobnih primerkov hroščev istega leta v Petričevi
jami na severnem delu Cresa. l eta 1996 sta italijanska entomologa Pier Mauro Giac-
hino in Mirto e tonti zanju opredelila nov rod podzemljarjev Prospelaeobates in
opisala novi vrsti P. vrezeci (dolžine telesa 1,8–2,0 mm) iz jame Medvedjak ter P.
bognoloi (dolžine telesa 2,3–2,6 mm) iz Petričeve jame na otoku Cres. a vgusta leta
2001 smo v malem breznu oziroma ledenici blizu Mašuna v snežniškem pogorju
našli primerke jamskih hroščev, ki so ustrezali opisu rodu Prospelaeobates. jama še
ni bila speleološko raziskana in ni bila evidentirana v katastru jam Slovenije, zato
smo jo poimenovali z delovnim imenom jama v k ovačiji po bližnjem lokalnem
imenu območja. V naslednjih letih smo intenzivneje raziskovali jamske objekte po
Snežniku in primerke rodu Prospelaeobates našli še v l ekšanovi mrzli jami na ja-
vornikih. a vtor in Marco b ognolo sta primerke rodu Prospelaeobates našla še v
breznu imenovanem Felajeva luknja 1 v snežniškem pogorju. Na osnovi bistvenih
morfoloških razlik zbranih primerkov iz jam na Snežniku (dolžine telesa 2,4–2,7
mm), sta leta 2003 opisala novo vrsto P. brelihi. Vse tri vrste tega rodu veljajo za
redke in zelo lokalno razširjene. o b raziskavah jamskih hroščev v kasnejših letih
smo našli več novih lokalitet tega rodu, zlasti vrste P. brelihi. Namen prispevka je
podati trenutno poznavanje razširjenost in ekologije vseh treh znanih vrst tega rodu.
Material in metode
o sebke jamskih hroščev podzemljarjev smo iskali z neposrednim pregledovanjem
sten in kamenja na dnu jamskih objektov. k er smo za vrsto P. brelihi predvidevali,
da živi v hladnejših jamah in jamah ledenicah s stalnim snegom in ledom, smo
načrtno pregledovali take objekte. Za obisk večine jam je bila potrebna uporaba sod-
obne jamarske plezalne vrvne tehnike. V nekaterih jamah smo nastavili pasti, lončke
z usmrajenim mesom in vodno raztopino kuhinjske soli kot konzervansom (pit-fall
traps), ali pa živolovne pasti z vabo brez konzervansa. V enem primeru in sicer v
jami v k ovačiji, kasneje poimenovani jama jugozahodno od Mašuna, smo v sodelo-
vanju z d avidom Culverjem (w ashingtonska Univerza) in Tanjo Pipan (Inštitut za
raziskovanje krasa ZRC Sa ZU) s pomočjo avtomatskih merilcev temperature (o nset
(Tidbit)
TM
temperature data loggers, ki beležijo temperaturo vsako uro) merili tem-
peraturo v različnih delih jame in okolice v obdobju enega leta od aprila 2008 do
junija 2009. Zbrani primerki hroščev so shranjeni v Zbirki hroščev Notranjskega mu-
zeja Postojna, del pa predan za primerjalne zbirke ostalim naravoslovnim muzejem v
regiji (Zbirka e gona Pretnerja v Prirodoslovnem muzeju Slovenije; Prirodoslovni
muzej v Trstu, Prirodoslovni muzej Zagreb). Za potrebe molekularnih filogenetskih
raziskav, ki so v teku, je bilo manjše število primerkov shranjenih v 96% etanolu.
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
86

o stale podatke o najdbah teh hroščev povzemamo po objavljeni dostopni literaturi.
k atastrske številke (kat. št.) jamskih objektov se nanašajo na zaporedne številke jam
v katastru jam Slovenije, ki ga vodita Inštitut za raziskovanje krasa ZRC Sa ZU in
jamarska zveza Slovenije. Raziskave jamskih hroščev so bile opravljene z dovoljenjem
a gencije RS za okolje (Št. 35714-75/2002, 35701-29/2004, 3561-30/2010-7, 35601-
39/2015-4).
Rezultati 
Razširjenost vrste Prospelaeobates vrezeci Giachino & e tonti 1996
Vrsta je bila doslej znana le iz tipske lokalitete jame Medvedjak (kat. št. 881) in je
opredeljena kot tipska vrsta za opis novega rodu (Giachino in e tonti 1996). Medvedjak
se nahaja v Matarskem podolju blizu naselja Skadanščina v bližini Materije na nad-
morski višini 522 metrov. To je jama s 45 metrskim vhodnim breznom, ki se nadaljuje
v dober kilometer dolg jamski rov in na najnižji točki sega 129 metrov pod površje.
d oslej so bili znani le primerki, zbrani v pasteh za hrošče, nastavljenimi med 7. 5.
1994 in 16. 3. 1996 ter so opredeljeni v tipski seriji osebkov za opis vrste (Giachino
in e tonti 1996). Med raziskavami jamske favne slovenskega in hrvaškega dela Istre
v okviru mednarodnega projekta »k UP – Karst Underground Protection« (o zimec s
sod. 2011, Polak s sod. 2012), se je v tri dni nastavljene živolovne pasti za proučevanje
jamske favne dne 12. 8. 2012 ujel le en živ osebek te vrste (slika 1). č eprav smo
imeli pasti za hrošče z usmrajenim mesom nastavljene po celotnem profilu jame, se
je primerek ujel le v past, nastavljeno v končnem delu jame pod velikim kaminom,
kjer s stropa izdatno kaplja prenikla voda. 
Slavko Polak: Razøirjenost jamskih hroøœev podzemljarjev rodu Prospelaeobates (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini)
87
Slika 1: Prospelaeo-
bates vrezeci, fotografi-
ran 22. 10. 2010 v jami
Medvedjak pri Markov-
ščini (Matarsko podo-
lje). 
Fig. 1: Prospelaeo-
bates vrezeci photograp-
hed 22.10.2010 in Med-
vedjak cave near
Markovščina (Matarsko
podolje). 

Vrsto P. vrezeci smo našli tudi na še eni novi lokaciji in sicer v Račiški pečini
(kat. št. 942), kar je drugo znano nahajališče te vrste (Polak s sod. 2012). Račiška
pečina se nahaja na nadmorski višini 600 metrov blizu naselja Račice v bližini
mejnega prehoda Starod z republiko Hrvaško. o bjekt je 304 metre dolga vodoravna
fosilna jama, ki pa je bila že med obema svetovnima vojnama v vojaški uporabi kot
skladišče goriva in je zato ostala biološko neraziskana. Račiška pečina je danes zava-
rovana kot paleontološko nahajališče pleistocenske favne in zaprta za nekontroliran
obisk. jamsko živalstvo te jame smo podrobneje raziskovali v letih 1995, 1996 in
1997, a vrste P. vrezeci v tej jami nismo potrdili, tudi z nastavljenimi pastmi z vabo
ne. o b podrobnejšem pregledu jame dne 20.10.2010, smo v pozabljenem kozarcu
polnem vode našli en osebek P. vrezeci in sicer v končnem in edinem bolj vlažnem
ter zasiganem delu jame. Najdba osamljenega primerka v edinem delu jame, kjer s
stropa izdatno kaplja prenikla voda kaže, da vrsta v jami ni pogosta, oziroma da
jamsko okolje Račiške pečine ni primarni habitat te vrste, pač pa vrsta verjetno živi v
sistemu razpok nad jamo. 
Razširjenost vrste Prospelaeobates bognoloi Giachino & e tonti 1996
Vrsta je bila opisana na osnovi primerkov, ki jih je nabral Marco b ognolo v Petri-
čevi jami blizu naselja b eli na severnem delu hrvaškega otoka Cres v k varnerju.
jama je stopnjasto brezno z 12 in 30 metrskima vhodnima breznoma na nadmorski
višini 300 metrov. o sebki vrste P. bognoloi so bili ulovljeni 21. 10. 1994, 5. 3. 1995
in 10. 3. 1996 v pasteh, postavljenih daljši čas na dnu brezen. o morebitnih novih na-
hajališčih vrste na otoku Cresu odtlej nimamo novejših podatkov (jalžić, b . ustno
poročanje). 
Razširjenost vrste Prospelaeobates brelihi Polak & b ognolo 2003
k ot tipska lokaliteta te vrste (slika 2) je bila opredeljena Felajeva luknja 1 (kat. št.
6654), saj prvo najdišče te vrste z delovnim imenom jama v k ovačiji ob času opisa
vrste ni bila speleološko registrirana in ni imela uradnega imena. Felajeva luknja 1 je
42 metrov globoko stopnjasto brezno v osrčju snežniških gozdov na nadmorski višini
990 m. o b prvi speleološki registraciji jame leta 1986 se je v breznu nahajal led, kar
je bil tudi razlog za ciljno iskanje primerkov rodu Prospelaeobates. V dneh 6. 7.
2002 in 2. 11. 2002 je bila med raziskovanjem jame zbrana serija v originalnem
opisu opredeljenih tipskih primerkov. V času raziskav so bili v breznu le še borni
ostanki ledu. b rezno je sicer občutno hladnejše od ostalih raziskanih bližnjih jam.
Tako imenovano jamo v k ovačiji so šele 21. 6. 2009 speleološko registrirali za-
mejski tržaški jamarji in ji dali ime jama jugozahodno od Mašuna (kat. št. 10032).
jama je 16 metrov globoka vrtača s strmimi brežinami in breznom, ki je zapolnjeno
z gruščem ter stalnim ledom na dnu. Nahaja se na višini 1010 metrov. V malem jam-
skem prostoru na dnu vrtače smo primerke vrste B. brelihi našli pod kamenjem,
pogosto tudi v bližini ledu, ob vsakem poznopomladanskem, poletnem in jesenskem
obisku (16. 6. 2002, 6. 7. 2002, 15. 7. 2002, 28. 7. 2002, 12. 9. 2002, 15. 9. 2002, 29.
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
88

9. 2002, 23. 4. 2008, 9. 6. 2009, 12. 8. 2012, 19. 4. 2020). o b pozno jesenskih obiskih
po koncu novembra pa v jami ni bilo moč najti nobenega jamskega hrošča več. Z
analizo podatkov avtomatske meritve temperature na treh mestih v različnih okoljih
v profilu vrtače in jame v obdobju od 23. 4. 2008 do 9. 6. 2009, smo ugotovili izrazito
temperaturno dinamiko, ki pojasni sezonske migracije jamske favne (slika 3). Tem-
perature v jamskem okolju na dnu jame v bližini ledenega čepa so bile od marca do
konca aprila le nekoliko nad lediščem. V maju se je temperatura začela dvigati in do
Slavko Polak: Razøirjenost jamskih hroøœev podzemljarjev rodu Prospelaeobates (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini)
89
Slika 2: Prospelaeo-
bates brelihi, fotografi-
ran 12. 8. 2012 v jami
jugozahodno od Mašuna
(Snežnik). 
Fig. 2: Prospelaeo-
bates brelihi photograp-
hed 12.8.2012 in jama
jugozahodno od Mašuna
(Snežnik).
Slika 3: Temperaturna nihanja v in pred ledenico jama jugozahodno od Mašuna
v obdobju od 23. 4. 2008 do 9. 6. 2009. 
Fig 3: Temperature fluctuations in, and in front of the ice cave jama jugozahodno
od Mašuna in the period from 23.4.2008 to 9.6.2009.

začetka novembra (13. 11. 2008) dosegla najvišjo izmerjeno temperaturo v jami
4,5
o
C. V novembru je začel v jamo vdirati hladen zrak iz okolice in temperatura je v
jami nenadno (26. 11. 2008) padla pod ledišče. Glede na zimske temperaturne razmere
na površini je temperatura v jami večkrat zdrsnila do -5
o
C. V tem zimskem obdobju
se v jami ledenici kopiči led. Temperature se v jami konec marca stabilizirajo pri le-
dišču ter v marcu začno spet rahlo naraščati. Istočasno merjenje temperature v bližnjem
okolju MSS, to je grušč in razpoke med kamni prekritimi s prstjo blizu površja (slika
5), je pokazalo podobno dinamiko, le da smo v MSS zaznali izrazitejša kratkotrajna
temperaturna nihanja z nekoliko višjimi temperaturami od tistih izmerjenih v jami v
obdobju od marca do novembra. Temperature izmerjene v zimskem delu leta pa so
bile občasno še nižje. Nihanja temperature v okolju MSS v območju razpok med ka-
menjem, kjer je bilo zaznati zračne tokove, so bila neposredno povezana z nihanji
temperature, merjenimi na površini pred jamo. Temperature merjene v globoki prsti
na meji med prstjo in MSS okoljem so se še izraziteje odzivale na nihanje površinske
temperature in so v poletnem času dosegale do 10
o
C. V zimski polovici leta, ko je
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
90
Slika 4: Znane loka-
cije treh vrst podzem-
ljarjev rodu Prospelaeo-
bates v Sloveniji in na
Hrvaškem ter z barvami
označeni njihovi verjetni
areali. k artografska
podlaga: Google e arth.
Fig. 4. k nown loca-
tions of three species of
the genus Prospelaeo-
bates in Slovenia and
Croatia and their proba-
ble distributions marked
in colors. Map: Google
e arth.

območje prekril sneg, se je nihanje temperatur v globoki prsti in MSS prekinilo in tu
temperature niso več padle pod zmrzišče (Pipan s sod. 2011, Polak 2012, 2016).
Vzporedno in kasnejše vzorčenje jamske favne je pokazalo, da so nekatere vrste pod-
zemeljskih živali povsem prilagojene okolju ledenih jam z nizkimi temperaturami
med 1
o
C in 5
o
C. V jami jugozahodno od Mašuna so to vrste Prospelaeobates brelihi,
Parpropus sericeus in Bathyscimorphus (Drovenikia) serkoi. k onec novembra, ko se
temperature v jami ledenici spustijo pod zmrzišče, se jamski hrošči umaknejo bodisi
globlje v podzemlje, kot to predvidevamo za vrsto Parapropus sericeus, bodisi se v
zimski polovici leta zatečejo prek razpok plitvega podzemeljskega okolja (MSS) v
globoko prst v okolici jame, kjer prezimijo (Polak 2012, 2016). Tako smo 30. 11.
2011 večje število primerkov vrste Prospelaeobates brelihi in Bathyscimorphus (Dro-
Slavko Polak: Razøirjenost jamskih hroøœev podzemljarjev rodu Prospelaeobates (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini)
91
Slika 5: Mesto merjenja temperature in vzorčenja jamskih hroščev v MSS pred
jamo jugozahodno od Mašuna, 9. 6. 2009. 
Figure 5: Site of temperature measurement and sampling of cave beetles in MSS
in front of the cave jama jugozahodno od Mašuna, 9.6.2009.

venikia) serkoi našli v pasteh, zakopanih približno 10 in 20 centimetrov globoko v
MSS – grušč, prekrit s prstjo izven jame (slika 5). Z meritvami in vzorčenjem v razli-
čnih okoljih tako pojasnjujemo izrazito sezonsko migracijo jamskih hroščev kot odziv
na temperaturna nihanja v okolju.
Tretje znano nahajališče vrste P. brelihi pred opisom vrste je bila še l ekšanova
mrzla jama (kat. št. 5237). jama je 28 metrov globoka udornica z bolj ali manj stalnim
ledom na dnu. Nahaja se na severnem pobočju javorniških gozdov, že blizu l oške
doline na nadmorski višini 1018 metrov. jamo smo raziskovali trikrat in sicer 18. 8.
2001, 27. 10. 2001 ter 5. 7. 2002. Primerke vrste P. brelihi smo našli tako ob ledu v
spodmolu na dnu jame, kot tudi pod kamni in v grušču v še osvetljenem delu podornega
stožca na dnu udornice (Polak in b ognolo 2003).
Med sistematskim pregledovanjem ledenic snežniškega pogorja je bila vrsta P.
brelihi najdena tudi v Prepadu pri b reznu pod Snežnikom (kat. št. 1001), imenovanem
tudi Spodnje ali Malo Snežniško brezno. Nahaja se le nekoliko nižje od zelo znanega
in 191 metrov globokega Snežniškega brezna (kat. št. 2420), imenovanega tudi Grda
jama in je z njim gotovo povezana s sistemom razpok. Prepad pri b reznu pod Snež-
nikom je bil leta 1953 registriran kot le 10 metrov globoko široko brezno z ledenim
čepom na dnu. jamo smo prvič raziskovali 23. 8. 2001, vendar v pasti nastavljene ob
robu ledeniškega čepa nismo ujeli jamskih hroščev. Šele po večkratnih poskusih in
znatnem znižanju ledenega čepa, se je bilo možno dne 28. 10. 2002 spustiti po nastali
približno meter široki cevi v ledeniku in prebiti do manjšega jamskega prostora na
dnu. Poleg primerkov P. brelihi so bile tu najdene še vrste Astagobius angustatus,
Aphaobus milleri in Bathyscimorphus (Drovenikia) serkoi.
Planincem in obiskovalcem Notranjskega Snežnika (1796 m) je dobro znana le-
deniška, 16 metrov globoka razpoka na ovršju Snežnika, imenovana Snežnica vrh
Snežnika (kat. št. 807). Ta je večinoma zapolnjena s snegom in ledom, ki zaradi višje
nadmorske višine (1785 m) vztraja čez celotno leto. Večji del leta je zato objekt ne-
dostopen, le proti koncu poletja in jeseni se led v razpoki dovolj stopi, kar omogoča,
da lahko dosežemo kamninsko podlago. V pasteh za jamske hrošče, nastavljenih 24.
11. 2003 in pobranih naslednjo pomlad 26. 3. 2004 ter 26. 9. 2004, smo ujeli več pri-
merkov vrste P. brelihi, Spelaeodromus sneznikensis, Parapropus sericeus, Astagobius
angustatus, Aphaobus milleri in Bathyscimorphus (Drovenikia) serkoi. Snežnica vrh
Snežnika je doslej edina znana jama z vrsto P. brelihi nad drevesno mejo.
V jami imenovani jama Suha reber (kat. št. 6589), ki se nahaja na robu snežniške
planote nad Pivško kotlino na nadmorski višini 920 metrov, smo dne 6. 6. 2004 na
dnu te sicer 53 metrov globoke in 85 metrov dolge jame, našli nekaj primerkov P.
brelihi. V nastavljene pasti, zakopane med grušč podornega stožca, pa smo v obdobju
od 14. 4. do 1. 6. 2019 ponovno ulovil večjo serijo primerkov te vrste. V jami so bile
ugotovljene še vrste Astagobius angustatus, Aphaobus milleri in Bathyscimorphus
(Drovenikia) serkoi. Velja omeniti, da v končnem in bolj zasiganem delu jame, pri-
merkov P. brelihi nismo potrdili. 
Zadnje odkrito nahajališče vrste P. brelihi je Mrzla jama na javornikih (kat. št.
3402), imenovana tudi Mrzla jama pod Hudičevim hribom. Nahaja se v javorniških
gozdovih na nadmorski višini 960 metrov. jama je dobro poznana, lahko dostopna in
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
92

so jo obiskali tudi entomologi. Razlog, da te vrste speleobiologi in zbiralci tu doslej
niso našli, je v tem, da smo primerke P. brelihi dobili le v pasteh zakopanih od 14. 4.
do 1. 6. 2019 v grušču in sicer v še osvetljenem delu pred jamo. V istih pasteh smo
dobili še vrsti Aphaobus milleri in Bathyscimorphus (Drovenikia) slavkoi. Mrzla
jama na javornikih je 53 metrov globoka udornica s temperaturnim obratom, kar je
vzrok, da v jami in pred njo sneg in led vztrajata še pozno v poletje. 
Vrsta P. brelihi pa je bila pričakovano najdena tudi na hrvaški strani snežniškega
masiva. Med sistematičnimi raziskavami jam območja Šverde, tik ob državni meji,
so hrvaški jamarji s pridruženimi mednarodnimi ekipami v trinajstih letih, od leta
2005 do leta 2018, raziskali kar 156 jamskih objektov. Pridružili so se jim tudi spe-
leobiologi in raziskovali jamsko živalstvo (Pavlek s sod. 2018). k ljub velikemu razi-
skovalnemu naporu so vrsto P. brelihi našli le v eni jami, imenovani Pupak (Pušak)
svijeta (Speleološka Udruga »e stavela«, kat. broj 140) in sicer le en osebek (o zimec
2005, Pavlek s sod. 2018). To je za sedaj tudi edino nahajališče te vrste na Hrvaškem.
Majhna, le 8 metrov globoka jama z ozkim vhodom, je sicer tudi ledenica in se
nahaja v območju imenovanem Šverda na nadmorski višini 1240 metrov. 
Diskusija
jamske, ali bolje rečeno podzemeljske vrste hroščev in seveda predstavnikov
druge podzemeljske favne ne zasledimo izključno v jamah oziroma v podzemlju, pač
pa jih najdemo tudi v gozdni stelji in gozdni prsti, torej v okolju, ki ga uvrščamo med
epigeična okolja. Pravo podzemeljsko – hipogeično okolje se nahaja globlje v pod-
zemlju, pod to površinsko plastjo. Meja med površinskimi in podzemeljskimi okolji
pa v naravi ni ostra. 
Pri pregledu okolij, v katerih smo doslej našli predstavnike podzemljarjev rodu
Prospelaeobates, smo prišli do ugotovitve, da njihov osnovni življenjski prostor niso
le kraške jame, pač pa tudi sistem razpok in preplet majhnih prostorov med gruščem
in globoko zakopanimi kamni. Takšno okolje opredeljujemo kot plitvo oziroma po-
vršinsko podzemeljsko okolje imenovano MSS. Površinsko podzemeljsko okolje, ali
s kratico MSS za »Milieu Souterrain Superficiel« je bilo podrobneje opredeljeno šele
nedavno prav na primeru jamskih hroščev (juberthie 1983, Giachino in Vailati 2010).
MSS velja le za eno od okolij tako imenovanih plitvih podzemeljskih okolij »Shallow
subterranean habitats«, kamor prištevamo tudi nekatera vodna okolja in epikras
(Giachino in Vailati 2010, Culver in Pipan 2014). Podanih je več definicij podobnega
okolja, zato je pri uporabi teh izrazov med biologi in geografi sicer nekaj nedoslednosti.
Med entomologi se je najbolj uveljavilo poimenovanje kar MSS, ki izvira iz original-
nega opisa (juberthie 1983). To je sistem razpok in preplet majhnih prostorov med
gruščem in skalami v globini 10 do 70 centimetrov pod debelo plastjo prsti. Tako
okolje je specifično in drugačno od podzemnih jam, saj kaže močnejša sezonska,
dnevna in letna temperaturna nihanja kot globoko jamsko okolje (Pipan s sod. 2011,
Culver in Pipan 2014).
Vsaj za vrsti P. brelihi in Bathyscimorphus (Drovenikia) serkoi, ki živita na višjih
nadmorskih višinah, smo ugotovili, da živita oziroma prezimujeta celo v globoki
Slavko Polak: Razøirjenost jamskih hroøœev podzemljarjev rodu Prospelaeobates (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini)
93

gozdni prsti prav blizu površja. To dejstvo sicer ni bilo tuje našim starejšim entomo-
logom, ki so vedeli, da se jamske krešiče rodu brezokcev Anophthalmus, zlasti iz
skupine »scopolii«, najlažje najde zgodaj spomladi ob talečem snegu na dnu kraških
vrtač v gozdnatem okolju. Najdbe osebkov vrst P. vrezeci in P. bognoloi v večjih
jamskih prostorih so redke in sporadične. Predvidevamo, da osebke v kraške jame
zanese prenikla voda, ki pronica skozi MSS in sistem razpok v pretrti kamnini kraških
vrtač nad jamami. Na ta način lahko pojasnimo izključno točkovno nahajanje primer-
kov P. vrezeci v jami Medvedjak in Račiški pečini. Petričevo jamo in okoliške jame
na Cresu so med obema vojnama obiskali nekateri entomologi in tam nabirali jamske
hrošče (Pretner 1973), ki pa rodu Prospelaeobates niso našli. Šele nastavljene pasti
čez zimsko obdobje, ko je v Sredozemlju padavinski maksimum, so prispevale najdbo
primerkov vrste P. bognoloi.
Za vrsto P. brelihi je bilo že ob opisu ugotovljeno, da daje prednost hladnejšim ja-
mam in celo jamam ledenicam s stalnim ledom. Z intenzivnejšimi terenskimi razi-
skavami smo za vrsto P. brelihi našli več novih lokalitet in s tem občutno povečali
znan areal razširjenosti. Vse jame se nahajajo na nadmorski višini od 920 metrov do
ovršja Snežnika s skoraj 1800 metri nadmorske višine. Vsem jamam s prisotnostjo
vrste P. brelihi je skupna nižja temperatura med 1
o
C in 5
o
C in vsaj del leta v jami pri-
soten sneg in led. Tu velja omeniti, da smo raziskovali še številne druge jamske
objekte, med njimi tudi ledenice v istem območju, pa predstavnikov rodu Prospe-
laeobates v njih nismo našli. o bmočje razširjenosti vrste P. brelihi obsega Snežniško
planoto in Vzhodne javornike. Na voljo imamo podatke (d rame 1986), da je bilo do
leta 1986 v tem območju v obsegu približno 260 km
2 
znanih 279 jam, kar je 1,1 jama
na kvadratni kilometer. o d teh jam je bilo 42 ledenih in 46 snežnih jam, kar je tretjina
vseh (d rame 1986). l edene jame so opredeljene kot jame, kjer se sneg in led zadržujeta
čez celo leto, medtem ko v snežnih jamah sneg ostaja okoli 8 mesecev v letu in se iz
njega ne dela led. Podatki iz leta 1986 pa so že nekoliko zastareli, saj so jamarji
medtem v tem območju evidentirali še veliko novih jamskih objektov, obenem pa je
iz številnih ledenic led v zadnjih desetletjih izginil. Na osnovi naših raziskav lahko
sklepamo, da vrsta P. brelihi ni vezana le na ledene jame in snežnice, ampak je njen
osnovni habitat MSS okolje ob ledenicah in da ima vrsta tudi izrazito sezonsko verti-
kalno migracijo.
Vse tri doslej znane vrste rodu Prospelaeobates živijo alopatrično. Njihova območja
razširjenosti so geografsko dobro omejena. Najdbe novih lokacij vrste P. bognoloi
lahko pričakujemo z raziskavami habitata MSS tudi v širšem območju severnega
dela Cresa, edinega dela hrvaških otokov s submediteransko klimo v tako imenovanem
območju Tramontane. južneje od tod vrste ni pričakovati, saj je klima izrazito suha
in vegetacija mediteranska. Prav tako ima vrsta P. vrezeci gotovo večji areal. a real
vrste bi lahko, glede na geomorfologijo in sklenjenost apnenčastih plasti, segal čez
celotno območje Matarskega podolja od k ozine do Rupe in mogoče še dalje na Hrva-
ško do Učke (slika 4). jame v tem območju so relativno dobro biološko raziskane,
zato se je potrebno za najdbe novih lokalitet te vrste posvetiti slabo poznanemu
okolju MSS. Glede na število hladnih jam, snežnic in ledenic na Snežniško-javorniški
planoti je tudi areal vrste P. brelihi gotovo nekoliko širši od sedaj znanih lokacij. V
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
94

tem območju je biološko raziskan le skromen delež jamskih objektov. Vrsto lahko
pričakujemo še v številnih novih hladnih jamah in MSS okolju od 900 metrov nad-
morske višine pa vse do ovršja Snežnika in drugih gora v območju. Prav mogoče je,
da sega areal vrste še nekoliko bolj proti severu javornikov, nedvomno pa je vrsta
prisotna tudi južneje, daleč v hrvaški del Snežniško - Snježniške planote, oziroma do
zahodnega Gorskega kotara (slika 4).
Literatura
Culver, D.C., Pipan, T. 2014: Shallow Subterranean Habitats. e cology, e volution,
and Conservation. o xford University Press. 258 str.
Drame, L. 1986: Snežne in ledene jame v Notranjskem Snežniku in vzhodnih javor-
nikih in njihova izraba. Naš krš, 12(20): 9–21.
Giachino P.M., Etonti, M. 1996: Prospelaeobates Gen. nov. e due sp. n. di l epto-
dirinae delle isole del Quarnero e d ell'Istria (Coleoptera: Cholevidae). Acta en-
tomologica slovenica 4(2): 63–71.
Giachino, P.M., Vailati, D. 2010: The Subterranean e nvironment. Hypogean life,
concepts and collecting techniques. w b a Handbooks, Verona, 3, 132 str.
Juberthie, C. 1983: l e milieu souterrain: e tenude et composition. Mémoires de Bio-
spéologie 10: 17–65.
Ozimec, R. 2005: Preliminarna biospeleološka analiza područja Šverde, Zapadni
Gorski k otar, Primorsko-goranska županija. Subterranea croatica 5: 15–20. 
Ozimec, R., Polak, S., Bedek, J., Zakšek, V. 2011: Importance of biospeleological
research for protection of cave fauna and their habitats – e xample based on the
projects k arst Underground Protection on the Istrian Peninsula. Pressures and
protection of the underground karst: cases from Slovenia and Croatia. (Ured: M.
Prelovšek in N. Zupan Hajna), Inštitut za raziskovanje krasa ZRC Sa ZU, Po-
stojna, str. 160–181. 
Pavlek, M., Bregović, P., Delić, T., Bedek, J. 2018: b iospeleologija Šverde (8).
Subterranea croatica 16 (Suppl. 2): 42–50.
Pipan, T., López, H., Oromí, P., Polak, S., Culver, D.C. 2011: Temperature variation
and the presence of troglobionts in terrestrial shallow subterranean habitats.
Journal of Natural History 45(3–4): 253–273. 
Polak, S. 2012: Vertical migration of the subterranean beetles as a respond to annual
temperature fluctuations.  21
st
International Conference on Subterranean b iology
(ICSb ). 02.– 07. September 2012, k ošice, Slovakia, b ook of a bstracts, str. 90. 
Polak, S. 2016: Cave beetle migration as a respond to the ice cave temperature fluc-
tuations – Migracije jamskih hroščev kot odgovor na temperaturna nihanja v
jami ledenici. 7
th 
International w orkshop on Ice Caves, k arst research institute
ZRC Sa ZU & International Speleological Union – UIS, Postojna, 16 – 21 May
2016. Program guide and a bstracts str. 69-70.
Polak, S., Bognolo, M. 2003: Prospelaeobates brelihi sp. nov., a new l eptodirine
beetle from Slovenia (Coloptera: Cholevidae). Acta entomologica slovenica
11(1): 17–30.
Slavko Polak: Razøirjenost jamskih hroøœev podzemljarjev rodu Prospelaeobates (Coleoptera; Leiodidae; Leptodirini)
95

Polak, S., Bedek, J., Ozimec, R., Zakšek, V. 2012: Subterranean fauna of twelve
Istrian caves. Annales, Series Historia Naturalis, 22(1): 7–24.
Pretner, E. 1973: k oleopterološka fauna pećina i jama Hrvatske s historijskim pre-
gledom istraživanja. k rš jugoslavie, jugoslovanska akademija znanosti i umi-
jetnosti, 8(6): 101–239.
Prejeto / Received: 14. 9. 2020
Acta entomologica slovenica, 28 (2), 2020
96