Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir 50.000
Letna inozemstvo, TJSA dol.	35
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
Leto XXXIX. - Štev. 28 (1957)
Gorica - četrtek, 9. julija 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Slovenska beseda danes
Slovenska beseda, in s tem je mišljen seveda slovenski jezik, ima dolgo zgodovino. To besedo, ta jezik so ohranjali, branili in ljubili naši predniki skozi vsa dolga stoletja od pradavnih časov do današnjega dne. Podedovali smo to besedo in sedaj je dolžnost naša, da jo branimo in ohranjamo ter jo izročamo zdravo in neokrnjeno našim znancem.
POGLED V ZGODOVINO
Tudi površen pregled slovenske zgodovine potrjuje, da je bila ta slovenska beseda skoro vedno pod pritiskom sovražnika. Številčno močnejši tujec ni nikoli bil naklonjen tej besedi, na različne načine jo je skušal uničiti. Zadal ji je hude udarce, ozemlje, na katerem živi slovenski narod, se je skozi stoletja skrčilo. A tuji sovražnik ni nikoli dokončno zmagal. Slovenski narod se je obdržal, obdržala se je tudi slovenska beseda. In zato je danes ta slovenska beseda priznana kot enakovredna z drugimi razvitimi jeziki sveta.
Priznati pa moramo, da se stvari v marsičem niso dosti spremenile. Tudi dandanes je slovenska beseda v krizi, zopet jo napada tujec, sovražnik. Dejstvo je, da je ta splošna kriza prizadela tudi matično Slovenijo.
Mislim, da se ta kriza stopnjuje, da postaja bolj aktualna. Zato je umestno, da se za to krizo zanimamo, da skušamo po svojih najboljših močeh slovensko besedo braniti in jo ohranjati pred sovražnikom. Razumeti moramo namreč, da gre tu za bodočnost slovenske besede, dejansko za njen nadaljnji obstoj. Še več! Gre za bodočnost, za usodo slovenskega naroda samega. Če bodo Slovenci boj za slovensko besedo izgubili, bodo s tem pripisali konec lastnemu narodu. Brez slovenskega jezika, tako sem prepričan, tudi slovenskega naroda ne more biti.
V SLOVENIJI VRE
Naj govorim najprvo o Sloveniji. Tam vre. V zadnjem letu, dve, tri se pojavljajo posamezniki, skupine, ki branijo slovenske interese, s temi seveda tudi besedo.
Tisti, ki o tem razpravljajo javno, se zavedajo, da so v kočljivem položaju, da s svojo drznostjo veliko tvegajo. Vedo, in kdo bolj kot oni, da se režim, pod katerim živijo, še ni bistveno spremenil, da vladajoči razred, partija, lahko vsak trenutek pritisne in napravi konec komaj začetemu procesu liberalizacije. Zato vedno glasneje zahtevajo, da se slovenski, z njim pa predvsem in ključno jugoslovanski politični sistem resnično demokratizira, da se demokracija uzakoni.
EDINO ZANESLJIVO JAMSTVO
Za bodočnost slovenskega naroda in tako tudi slovenske besede je odločilnega pomena to, da Slovenija dobi res demokratičen, v zahodnem pojmovanju tega koncepta, politični sistem. Če nastane tak sistem, ali v okviru nekakšne jugoslovanske federacije ali v obliki popolnoma neodvisne slovenske države, potem bodo rešena vsa druga vprašanja. Vsaj pot bo odprta do njih rešitev.
Edino zanesljivo jamstvo za slovenski narod in slovensko besedo je demokratična, svobodna Slovenija. Naša dolžnost je, da storimo vse, kar moremo, v podporo temu končnemu cilju. Naj imamo in zagovarjamo svoje posebne politične, kulturne in druge programe, naj poudarjamo to ali ono, skupno pa naj imamo vedno pred očmi željo za demokratično Slovenijo. Brez nje, končno povedano, ne bo nič.
NEVARNE SILE
Na pohodu v današnji Jugoslaviji so tudi stalinistične, centralistične in celo unitaristične sile.
Moč in vztrajnost tega pritiska na slovensko besedo in narod ne bi smeli podcenjevati. Zloglasna »skupna jedra« so morda trenutno v ozadju, njih pobudniki in zagovorniki pa jih niso pozabili ali opustili.
POSLANSTVO CERKVE
V slovenskem prostoru je prisoten še en dejavnik, ki igra že danes veliko vlogo v obrambi slovenske besede, kulture in samega naroda, in to je slovenska Cerkev, ki jo spretno vodi nadškof dr. Alojzij Šuštar. Čeprav režim v Sloveniji trdi, da podpira načelo dobrih odnosov s Cerkvijo in vernimi, vemo, da je Cerkev v mnogih ozirih brez pravic, ki bi ji v demokratični državi pripadale. Kljub temu ni dvoma, da vpliv in vloga Cerkve v širši slovenski družbi raste.
OSTANIMO OPTIMISTI
Po vsem tem, torej, nič ne dvomim, da bo slovenska beseda uspešno preživela vse nevarnosti, ki ji pretijo v današnji Sloveniji in Jugoslaviji. Če je preživela in celo premagala stoletja nemškega in drugega tujega pritiska, res ne bo propadla zaradi peščice partijcev in jugoslovansko pobarvanih ideologov. Ko bo sedanji diktatorski režim v Sloveniji že le kisel spomin, bo naša priljubljena slovenska beseda zopet v polnem razcvetu v deželi pod Triglavom.
Ostanimo zato optimisti in kot taki podvojimo naša prizadevanja, da bomo svoje poslanstvo še nadaljevali, da bi naš narod še živel in končno užival tisto svobodo, ki mu po pravici pripada, a mu v matični domovini še ni dana.
R. Susel, ZDA
Sračmie M slivenskih Mohorjevih M
Srečanje treh sester, tako lahko imenujemo sestanek zastopnikov treh Mohorjevih družb, je bilo v torek 30. junija v Gorici na sedežu Goriške Mohorjeve družbe. Na srečanje sta prišla dva zastopnika Celjske Mohorjeve in sicer predsednik p. Hieronim Žveglič ter njen urednik. Celovško sta zastopala ravnatelj Katt-nig ter urednik Vinko Ošlak; Goriška Ma-horjeva je bila navzoča s štirimi člani odbora in sicer s predsednikom prof. D. Butkovičem, tajnikom dr. J. Markužo ter odbornikoma prof. M. češčut in Markom Tavčarjem; prisoten je bil tudi urednik Primorskega slovenskega biografskega leksikona prof. Martin Jevnikar.
Po uvodnih pozdravih z vseh treh strani so sledila poročila posameznih Družb. Za goriško je spregovoril tajnik J. Mar-kuža, ki je najprej kratko osvetlil nastanek GMD, njen razmah pred drugo svetovno vojno, ko je dosegla rekordno število članov (18.000); omenil je njene težave po drugi svetovni vojni, ko je ostala odrezana od svojega naravnega zaledja, ki je Primorska do nekdanje jugoslovanske meje. Posebej je poudaril pomen Slovenskega primorskega biografskega leksikona, ki zadnja leta redno izhaja na 160 straneh in ki uživa ugled tudi v Sloveniji. Pri tem je čudno, so menili navzoči, da niti ta znanstvena knjiga še vedno ne sme legalno v Jugoslavijo, čeprav si na
ta ali na drug način omislijo zvezke leksikona skoro vse javne knjižnice in tudi mnogi privatniki, saj so prve zvezke morali ponatisniti.
Zastopnik Celovške Mohorjeve Kattnig je prikazal zelo bogato in mnogostransko knjižno dejavnost njihove Mohorjeve. Ta ne izdaja vsako leto le rednega knjižnega daru, temveč tiska med letom tudi razne druge knjige v slovenskem in nemškem jeziku. Tako mislijo izdati izbrana dela koroškega bukovnika Drabosnjaka, pa slovar slovenskega ekonomskega jezika in še drugo. Založili so tudi učbenike za slovenske šole na Koroškem.
Celjska Mohorjeva družba je imela svoj redni občni zbor, ki je znova potrdil p. Hieronima Žvegliča za predsednika. V odboru so po en zastopnik iz vsake dekanije v Sloveniji. Svoj sedež ima v Celju, kjer so sedaj prišli do lastne hiše. Med letom tiskajo knjige v redni izdaji, to je vsakoleten dar za člane; v izredni izdaji pa tiskajo razne knjige verske in vzgojne
vsebine ter tudi molitvenike.
Ob koncu srečanja je Vinko Ošlak sprožil zadevo Celovškega Zvona, ki se je že dobro uveljavil v slovenskem kulturnem prostoru in tudi pri rojakih v obeh Amerikah. Njegova prednost je, kot je dejal V. Ošlak, v tem, da dobiva vedno nove sodelavce poleg nekaterih stalnih. Tako so se v zadnji številki pojavili kar štirje novi sotrudniki. Omenil pa je težave s Slovenijo, kjer je revija predraga za tamkajšnje finančne razmere in kjer so še vedno problemi tudi zato, ker prihaja revija z zamudo. Postavil je predlog, naj bi se vse tri Mohorjeve družbe zavzele za revijo Celovški Zvon.
Pa še to in ono so si povedali navzoči zastopniki, ki so svoje srečanje nadaljevali tudi pri kosilu. Med razgovori se je utrdilo spoznanje, da vsaka Mohorjeva družba živi in deluje v svojih posebnih razmerah, da pa se bo kljub temu dala izpeljati tudi kaka specifična skupna pobuda vsaj v prihodnje.
Litua v sovjetskem objemu
Cerkev sv. Jožef a v Ljubljani v nevarnosti
Potres, ki je leta 1895 za Veliko noč močno prizadel Ljubljano, je bil med drugim povod, da so verniki ljubljanskih župnij naredili zaobljubo, da bodo zgradili cerkev v čast sv. Jožefu in vsako leto na velikonočni ponedeljek imeli spokorno procesijo. Res je bila v letih 1912-13 zgrajena cerkev po načrtih p. Anzelma Wer-nerja iz Linza. Je to trenutno največja cerkev v ljubljanski nadškofiji, zgrajena v romanskem slogu in dolga 68,5 metrov.
Do leta 1945 je bila v njej vsako leto na velikonočni ponedeljek zaobljubljena slovesnost. Zdaj je ta pobožnost na Veliko noč popoldne v ljubljanski stolnici, ker pač cerkev že vrsto let ne služi svojemu namenu. In kako je do tega prišlo?
V prvih povojnih letih so tudi slovenski jezuiti, ki so imeli svojo rezidenco na Zrinjskega cesti tik cerkve sv. Jožefa, doživeli krivičen proces. Nekaj patrov je bilo obsojenih, rezidenca razlaščena, z njo pa tudi zaplenjena cerkev sv. Jožefa. Režim je namreč mislil, da je cerkev last jezuitov — ti so jo res uporabljali — dejansko pa je bila last ljubljanske škofije.
Po razlastitvi je bila cerkev dodeljena podjetju Viba-filmu, ki je v njej uredilo svoje ateljeje. S steno so zakrili marmornati glavni oltar, posvečen sv. Jožefu, izredno lepo delo pok. arh. Jožeta Plečnika.
Kmalu se je izkazalo, da cerkveni prostori niso najbolj primerni za snemanje. Tako se je podjetje Viba-film sklenilo cerkve znebiti in jo ponudilo jezuitom v odkup. Iz tega pa ni bilo nič; prvič jezuiti načelno niso hoteli odkupiti nečesa, kar je bilo ljubljanski škofiji odvzeto s krivičnim procesom, poleg tega pa tudi ne razpolagajo s primerno vsoto denarja, ki bi jo odkup in prenova svetišča zahtevala.
In tako je prišlo do razpleta, vrednega lazmer, ki sedaj vladajo v državi samoupravljanja. Milan Ljubič (priimek seveda ni slovenski), vršilec direktorja podjetja Viba-film, je 20. maja letos naslovil na odbor občinske kulturne skupnosti v Ljubljani vlogo, v kateri predlaga, naj se cerkev poruši. Iz predloženih aktov je razvidno sledeče:
»Po doslej opravljenih analizah je smiselno cerkev podreti v celoti ali pa vsaj zgornji del... Zvonik je smiselno podreti, sedanjo upravno stavbo oz. bivši samostan pa z adaptacijo podstrešja in tretjega nadstropja ter delno dozidavo sanirati... Zvonovi iz zvonika se odstranijo, saj ni-
majo nobene funkcije, sam zvonik pa se glede na videz uredi... K cerkvi spada tudi zvonik, ki nima uporabne funkcije, predstavlja pa določeno nevarnost, ker ni vzdrževan in se v njem nahajajo še zvonovi, zelo veliki in težki...
Na te predloge uprave podjetja Viba-film je odbor občinske kulturne skupnosti Ljubljana-center reagiral tako, da je razne organe obvestil, da je 6. maja letos to zadevo sprejel. Tako bo po krivdi sedanjih oblastnikov Ljubljana ob značilno zgradbo in oropana enega pomembnih verskih objektov. Vse to v imenu delavskega samoupravljanja!
Upanje, da se bo pod Gorbačovom sovjetska verska politika v Litvi pozitivneje razvijala, se doslej ni izpolnilo. Vse kaže, da «liberalnost» generalnega sekretarja sovjetske partije velja samo za Moskvo, ne pa tudi Kaunas in Vilno.
V skoraj petih desetletjih sovjetske oblasti v Litvi je morala katoliška Cerkev v tej deželi pretrpeti hude izgube. 484 katoliških cerkva in kapel je bilo odtujenih verskemu namenu in profaniranih, od tega 23 v Vilni in 22 v Kaunasu. Stolnica v Vilni je danes slikarska galerija. Vrh tega pa oblasti Cerkvi nagajajo, kjer morejo: Za cerkvene zgradbe — te je Sovjetska zveza podržavila — je treba vsako leto plačati »najemnino«, in sicer v višini enega odstotka vrednosti zgradbe. Električni tok za cerkve je šestkrat dražji kakor za zasebne hiše, zavarovalna premija za vaške cerkve je v Litvi trikrat večja kakor za zgradbe v mestu. Katoliška Cerkev v Litvi na noben način ne sme nastopati v javnosti, cerkveni tisk
Iziava deželnega tajništva Slovenske skuonosti
Deželno tajništvo Slovenske skupnosti je na poglobljenih razpravah 24. junija in 2 julija analiziralo izide nedavnih parlamentarnih volitev. Pri tem je soglasno ugotovilo, da se je položaj slovenske narodne skupnosti v Italiji poslabšal, ker so bila protislovenska stališča mnogih političnih sil iz časa volilne kampanje, predvsem na Tržaškem, nagrajena na volitvah. V parlament je ob bistveni odgovornosti socialistične stranke in tudi njenih slovenskih volivcev prišel kandidat Liste za Trst, ki zavzema odločno negativno stališče do globalne zaščite.
Kot so to že ugotovili pokrajinski organi SSk v Trstu, zahteva politični trenutek razčiščenje stališč tudi v tržaški občinski koaliciji, katere najvidnejši predstavniki so sodelovali v gonji proti slovenskim interesom. V odnosih med Slovenci pa bo nastali položaj povzročil velike težave doslednemu skupnemu delovanju ob enotnih pobudah manjšine.
Slovenska skupnost izreka zahvalo vsem volivkam in volivcem, ki so podprli njeno izbiro, da se za parlamentarne volitve poveže v koalicijo manjšin. Zahvalo izreka seveda tudi kandidatom in aktivistom.
Volilna izbira SSk, do katere je prišlo v iskreni želji, da bi bila stranka učinkovito prisotna na volitvah in da bi z utrjeno solidarnostjo med sodelujočimi skupinami koristila boju vse narodne skupnosti za dosego globalnega zaščitnega zakona v novem parlamentu, ni bila lahka. Kratki čas volilne kampanje tudi
ni omogočil dovoljšnje obrazložitve politične izbire, do katere je moralo priti iz tehnično-pravnih razlogov pod tujim volilnim simbolom. Vsekakor jo je po tehtnem preudarku prevzel pristojni strankin organ — deželni svet Slovenske skupnosti. V duhu splošno izražene želje po razčiščenju nesporazumov, ki so nastali v zvezi s parlamentarnimi volitvami, deželno tajništvo soglasno potrjuje odločnost, da se v stranki spoštujejo pristojnosti ob čim širšem sodelovanju vseh strankinih organov. Z zadovoljstvom jemlje na znanje, da so se odprta vprašanja razčistila.
Za Slovensko skupnost volilni izidi med Slovenci ne morejo biti povsem zadovoljivi, čeprav je koalicija kot taka okrepila svoje parlamentarno zastopstvo. SSk bo z obnovljeno enotnostjo okrepila svoje politično in organizacijsko delo, da bo prihodnje leto potrdila svoja izvoljena zastopstva in delala v korist celotne narodnostne skupnosti, ki mora zdaj na vsedržavni in krajevni ravni znova poudariti naše temeljne življenjske zahteve.
je prepovedan, sakralni predmeti ali nabožni predmeti se ne smejo prodajati niti na cerkvenem prostoru.
V času litvanske neodvisnosti med 1918 in 1940 je bila katoliška Cerkev živa in močna skupnost. Temeljni kamen za litovsko cerkveno pokrajino je bil položen leta 1926. Takrat je litovska cerkvena pokrajina obsegala nadškofijo Kaunas, podrejene škofijo Vilkaviskis, Kaisidorys, Panevezys, Teilsiai in prelaturo Klaipeda. Od 3,3 milijona Litvancev jih je takrat bilo nad 85 odstotkov katoliške vere. Pred vojno je bilo v Litvi 1450 duhovnikov, 37 moških ali 85 ženskih redov.
Danes so vsi moški in ženski redovi prepovedani, za vernike je na voljo nekaj manj kakor 700 duhovnikov. Čeprav sta Cerkev in država med seboj ločeni, odloča država o študiju teologije: 50 odstotkov prošenj za edino duhovniško semenišče v Kaunasu država vsako leto zavrne. Danes deluje samo še to semenišče v Kaunasu; prvotno je Litva imela štiri semenišča.
Nobena cerkvena pokrajina danes nima rednega škofa. Nadškofijo Kaunas in škofijo Vilkaviskis vodi kot apostolski administrator škof Liudas Povilonis; pri vodstvu mu pomagata dva pomožna škofa. Škofiji Teilsiai in prelaturi Klaipeda načeluje škof Antanas Valcius, škofiji Kaisiadorys škof Vincentas Sladkevicius; oba sta apostolska administratorja. Škofijo Panevezys in področje nadškofije Vilna vodita kapitularna vikarja oz. — kakor se imenujeta v novem cerkvenem pravu — škofijska administratorja. Že 25 let škof Julius Steponavicius, apostolski administrator škofije Vilna svoje službe ne sme opravljati. Živi v pregnanstvu v vasi Zagare, ki pripada sosednji škofiji Kaunas.
Kljub stalnemu zatiranju nečesa ne smemo spregledati: katoliška Cerkev v Litvi je še vedno v boljšem položaju kakor katoliška Cerkev v drugih delih Sovjetske zveze: ima cerkveno hierarhijo, četudi z začasnim statutom.
■ V deželi Marke so zabeležili v petek 3. julija tri močne potresne sunke, ki so imeli jakost sedme stopnje po Mercallijevi lestvici. Najbolj prizadeto je bilo mesto Porto San Giorgio, kjer je zelo poškodovan vrhnji del zvonika župnijske cerkve in ortopedski oddelek mestne bolnišnice. Potres pa so zabeležili tudi na Siciliji in v Piemontu.
■ Sodišče v Lyonu (Francija) je po 37 zasedanjih obsodilo Klausa Barbieja, bivšega poveljnika Gestapa v Lyonu, na dosmrtno ječo. Med najbolj pomembne obsodbe sodi ugrabitev in deportacija 44 židovskih otrok in deportacija 84 Judov, ki jih je dal Barbie ugrabiti na sedežu glavnega židovskega združenja v Franciji.
■ V Španiji je na cesti med Zamoro in Santiagom v Galiciji zgrmel v prepad turistični avtobus, pri čemer je izgubilo žiljenje 38 oseb. V pokrajini Šaba v afriški državi Zaire pa je prišlo severno od kraja Lubumbaši (ex Elisabethville) do trčenja med potniškim vlakom in avtobusom, V nesreči je umrlo 143 oseb.
Biseromašnik Mirko Zorn Izstopanje iz Zveze komunistou Slovenije
Prvačina, vas v spodnji Vipavski dolini, je stara župnija, kot pričajo župnijske krstne knjige. O njeni preteklosti je v koledarju GMD pisal njen vaščan g. Mirko Zorn. Kot ptica ne pozabi na svoje gnezdo, tako Mirko Zorn ni pozabil na svojo rodno Prvačino. Tara se je namreč rodil 1. aprila 1903, v družim, ki je dala Cerkvi več duhovnikov, med njimi tudi goriške-ga nadškofa Alojzija Zorna (1883-1897).
G. jubilant Mirko Zorn je svoje šolanje začel v domači vasi, nato v Gorici, kjer je stopil v goriško bogoslovje in postal mašnik 12. julija 1927; posvetil ga je skupaj s štirimi prijatelji nadškof Sedej. Vidimo jih na fotografiji; sedijo od leve proti desni: Alojzi Gulič, sedaj upokojeni župnik v Portorožu; biseromašnik Mirko Zorn; stojijo: pokojni Albin Martinčič, ki je umrl v Gorici, Darko Goljevšček, prav-tako pokojni, Anton žagar, ki je po zadnji vojni odšel v Cile, kjer še vedno živi blizu mesta Concepcion.
Nadškof Sedej je po novi maši g. Zorna poslal za kaplana v Cerkno, kjer je ostal tri leta, nakar je odšel upravljat župnijo Gorenje polje pri Kanalu, od koder je bil imenovan za župnika v Breginju. Tu je ostal 13 let do novembra 1946, ko se je odločil, da ne bo čakal nove Jugoslavije.
Prešel je v videmsko škofijo, saj je v Breginju bil najbližji sosed Beneški Sloveniji in s tem videmski škofiji. Dobil je službo v župniji blizu Prato Carnico, zatem pa tisoč metrov visoko v vasi Givi-gliano di Rigolato v Karniji do poletja 1952.
Tedaj se je z odhodom g. Žorža v Mav-hinje izpraznilo mesto župnika v Mirniku in g. Zorn se je vrnil v svojo škofijo ter prevzel upravo Mirnika, ki je bil tista leta še slovenska župnija. Pod Mirnik je spadalo še Skriljevo in cerkev Matere božje na Golem Brdu. Toda ta cerkev in vas
Biseromašnik Mirko Zorn
sta po razmejitvi ostali v Jugoslaviji.
Okleščena mirniška župnija je vedno bolj izgubljala slovensko podobo. Ob odhodu g. Zorna v pokoj leta 1971 je bil Mirnik že v veliki večini furlanska oz. italijanska vas. Nekaj slovenskega se je ohranilo v Skriljevem, dokler je bila tam slovenska šola. Toda zaradi upadanja števila otrok so tudi šolo v Skriljevem zaprli. Tako je sedaj v Mirniku samo italijanska šola, župnijo pa upravlja župnik iz Dolenj.
G. Mirko Zorn se je po upokojitvi nastanil v Gorici, najprej v lastni hiši, potem pa se je preselil k sestram Čudodelne svetinje na Korzu. Tam živi, moli in mašuje in se še vedno živo zanima za vse, kar se pri nas dogaja.
Od petih novih mašnikov iz leta 1927 živijo še trije; vsem trem, posebno še g. Mirku Zornu naše čestitke za tako visok duhovniški jubilej in Bog, ki jih je tako dolgo ohranil še čile, naj jih čuva še nadalje, saj mašnikov tako zelo potrebujemo.
G. Mirko Zorn bo imel biserno mašo v nedeljo 12. julija ob 12. uri v cerkvi sv. Ivana v Gorici.
Slovenski novomašniki goriške nadškofije, posvečeni 12. julija 1927. Na desni sedi biseromašnik Mirko Zorn.
V času novih maš v Sloveniji, ob vsakoletni Cirilmetodovi nedelji v juliju in na začetku Marijinega leta vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu tudi letos na
DUHOVNIŠKO IN EKUMENSKO SLOVESNOST
ki bo v nedeljo 12. julija ob 17. uri v Marijinem svetišču na Vejni nad Trstom. Slovesno bogoslužje bo vodil novomašnik Jože Jakopič iz Deskel na Goriškem.
Odprto pismo Mihailu Gorbačovu
Devet znanih ruskih pravoslavnih osebnosti je pozvalo sovjetskega voditelja Mi-haila Gorbačova, naj proces demokratizacije razširi tudi na versko področje. Podpisniki opozarjajo, da notranjepolitične in družbene sprostitve ni mogoče deliti same na sebi, zato bi bilo prav, da bi vanjo vključili tudi spremembe na cerkvenem področju.
Med drugim zahtevajo izboljšanje pravnega položaja ruskih vernikov, izpustitev vseh, ki so zaprti zaradi ugovora vesti, pred 1000-letnico pokristjanjenja Rusije pa še vrnitev znanega kijevskega samostana v roke ruske pravoslavne Cerkve. Pisci odprtega pisma opozarjajo, da sedanjih zakonskih omejitev verskega življenja (prepoved dobrodelnosti) ne morejo sprejeti z razumevanjem.
Poljski škof obsoja cenzuro
Varšavski pomožni škof Kazimierz Ro-maniuk je v članku za komunistično glasilo Polityka ostro obsodil strogo cenzuro
tiska na Poljskem. Ta dokazuje po eni strani »šibkost oblasti«, po drugi pa »ponižuje ljudi«.
Oblasti je povabil, naj dokažejo svoj pogum in se odpovedo cenzuri, kajti »država, ki nadzoruje izjave svojih ljudi in jih omejuje, vlada slabo in nima prihodnosti«.
Katoliško-pravoslavni dokument
V italijanskem mestu Bari se je nedavno končalo peto zasedanje katoliško-pra-voslavne komisije za dialog med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Na zasedanju so sprejeli skupen dokument o »Veri, zakramentih in edinosti Cerkve«. Besedilo, ki bo predvidoma objavljeno avgusta, priznava različno tradicijo v zakramentalni praksi obeh Cerkva, hkrati pa priporoča nadaljnje teološko in liturgično poglabljanje tistega, kar je obema Cerkvama skupno. Naslednje srečanje komisije bo junija prihodnjega leta v samostanu Ne\v Valarno na Finskem.
Po pravilih je osnovna organizacija Zveze komunistov (ZK) dolžna oceniti vsak izstop, vendar se je to do sedaj izvajalo nedosledno. Pred kratkim pa je centralni komite ZK Slovenije na podlagi izstopnih izjav bivših članov ZKS iz 20 večjih občinskih organizacij (zajeli so jih 60 %) ugotovil naslednje vzroke za izstop:
24 % bivših komunistov je kot razlog izstopa navedlo osebne razloge, 22 % jih je navedlo previsoko članarino, 20 % občutek nemoči, da lahko kot komunisti prispevajo k izboljšanju razmer, pri 18 % je bil vzrok izstopa nejasen, 7% navaja nezadovoljstvo zaradi položaja v svojem delovnem kolektivu, oziroma družbi in enak odstotek je tistih, ki so bili nezadovoljni zaradi slabega dela osnovne organizacije ZK kot celote.
»fz zveze komunistov sem izstopil zlasti zato, ker veliko ljudi nima več zaupanja v to organizacijo in zaradi njenega delovanja s pozicij oblasti. Glede perečih vprašanj nadaljnjega razvoja družbe (zlasti gospodarskega) so bili že pred časom sprejeti dobri sklepi, ki pa se žal ne uresničujejo, ker je zveza komunistov preveč kompromisarska in oportunistična. Vrsto let sem v svoji osnovni organizaciji ZK opozarjal na napake pri delu in delovanju zveze komunistov, a zaman, in počutil sem se kot na stranskem tiru.«
To je delček izpovedi bivšega člana ZK, ki je — po dobrih štirih desetletjih članstva v KP in ZK — pred nekaj meseci vrnil rdečo izkaznico. Vendar poudarja, da je po srcu in prepričanju ostal komunist. Tistih, ki ob izstopu iz ZK pravijo, da bodo po prepričanju ostali komunisti, je še veliko, kar kaže, da niso zadovoljni s takšno zvezo komunistov, kakršna je zdaj.
Osebne razloge in članarino so bivši člani ZK pogosto navedli kot vzroka izstopa, a sta verjetno tudi maska, ki prikriva prave vzroke. To potrjuje izjava Janeza Starine iz Nove Gorice, ki je pred mesecem in pol zapustil vrste komunistov in takole utemeljuje svojo odločitev:
»Stvari, s katerimi se ne morem strinjati, so se kopičile že dalj časa. Potem pa so zvezni mladinski funkcionarji podvomili o primernosti Prešernove Zdravljice na začetku poti štafete mladosti. Nato, konec aprila, je predsednik mariborskih komunistov Rafael Razpet prekinil proslavo, ki so jo pripravili dijaki srednje ekonomske šole v Mariboru... Komunisti v Novi Gorici so to ocenili kot mariborski problem in moj izstop označili kot nezrelo in neresno dejanje. Zame pa to ni mariborski problem, tako kot Cankar ni le vrhniški, ne Prešeren le radovljiški. ZK je pokazala, da je omahljiva, neenergična. V majhnem slovenskem prostoru se sama potiska na rob, v marginalnost, namesto, da bi aktivno posegla v jedro dogajanj.«
Med člani, ki so letos zapustili novogoriške osnovne organizacije ZK, je največ starih od 27 do 35 let. Večina je iz neposredne proizvodnje in ni v partiji več kot pet let. Najpogostejši vzroki, ki jih navajajo v svojih izstopnih izjavah, so: previsoka članarina, premalo možnosti, da bi posegli v bistvo problemov, nemoč pri premagovanju težav in osebni razlogi.
V tolminskem občinskem komiteju Z KS — glede na število izstopov v prvih mesecih letos — menijo, da bo letos v njihovi občini izstopilo iz ZK trideset do štirideset članov. Večina tistih, ki zapuščajo vrste komunistov, je starih 27 do 40 let, od teh pa jih ima približno petina visoko ali višjo izobrazbo.
V eni od pomurskih organizacij ZK je komunist vrnil knjižico po dvaintridesetih letih aktivnega dela. Nikakor ni mogel preboleti, da zveza komunistov nima vpliva na spreminjanje razmer — da se skoraj noben sklep, pomemben za usodo naše družbe, ne uresniči v ZK in nato še v širši družbi.
Komunista, zaposlena v Pomurskem tisku, pa sta se za ta korak odločila po sedemnajstih oziroma devetnajstih letih članstva v ZK. Razočarana sta bila nad nemočjo ZK v družbi in tudi nad nemočjo njune osnoven organizacije. V zvezo komunistov sta ves čas verjela, predvsem kar zadeva uresničevanje njene vodilne vloge pri razvijanju družbe.
V ljubljanski občini Moste-Polje je članarina kot razlog izstopa v izstopnih izjavah najpogosteje omenjena, v občini Ljubljana Center pa je previsoko članarino kot vzrok izstopa iz vrst ZK letos navedla desetina bivših komunistov.
Način, na kakršnega so bivši člani ZK v svojih izstopnih izjavah in v pogovoru navajali ta vzrok, pa kaže, da je pogosto članarina povod izstopa iz ZK, vzroki pa
tičijo drugje. S tem ni rečeno, da ta — zlasti za nekatere — ni previsoka, ni rečeno, marveč, da je pogosto ista pika na i, zaradi katere se marsikateri član odloči, da ne bo več sofinanciral organizacije, kakršna je zdaj zveza komunistov.
To trditev podkrepi, npr., izjava bivšega člana ZK iz moščanske občine, ki je ob svojem izstopu med drugim zapisal: »V zvezo komunistov sem vstopil kot aktiven mladinec, z velikimi ideali do boljšega jutri. Takrat sem bil star sedemnajst let. Danes, deset let pozneje, imam še ideale, zapisane v rdeči knjižici, ki sem jo dobil ob sprejemu v ZK. Tudi zaradi teh, le napisanih idealov, sem se odločil, da izstopim iz organizacije, v kateri so nekateri za svoje delo, oziroma uresničevanje sklepov in členov iz rdeče knjižice (s članarino članov) predobro plačani glede na opravljeno delo.«
Pomembne so tudi ugotovitve, da največ izstopajo iz ZK ženske, delavci in strokovnjaki, kar še dodatno slabi strukturo članstva, saj tudi med črtanimi in izključenimi prevladujejo delavci. Mogoče je zanimiv podatek, da so med tistimi, ki
zapuščajo vrste ZK, v večini člani, ki so bili sprejeti med letoma 1976 in 1980; se pravi v času umirjenih družbenopolitičnih razmer in relativne blaginje ter množičnih sprejemov v ZK. Veča pa se tudi odhajanje članov, ki so bili v partiji od 11 do 16 let in so še do nedavnega veljali za najbolj stabilno skupino.
V ZKS so do leta 1981 pri prenehanju članstva prevladovala črtanja, na drugem mestu so bili izstopi, najmanj pa je bilo izključitev. Po letu 1984 pa prevladujejo izstopi, medtem ko je izključitev še vedno najmanj. Drugačne so razmere v ZKJ, kjer je črtanje najpogostejša oblika prenehanja članstva, sledijo izstopi, najmanj pa je izključitev.
V ZKS se je število članov v letih 1984, 1985 in 1986 zmanjšalo za približno 4700, v petih mesecih letos pa še za nadaljnih 1858. Pri tem je vsaj tako resen problem kot so izstopi ter drugi dve obliki prenehanja članstva tudi sprejem v ZK, če vemo podatek, da se iz leta v leto veča število osnovnih organizacij, ki sprejemajo malo članov, ali pa sploh nobenega in da je takšnih že skoraj polovica.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Boljši časi za Cerkev na Malti
Novi krščanskodemokratski malteški ministrski predsednik Edward Fenech Adami, ki je zmagal na nedavnih parlamentarnih volitvah, je napovedal korenite spremembe v odnosih malteške vlade do Cerkve. Pri tem se je popolnoma odrekel politiki svojega prednika Mifsuda Bonni-cija, ki je hotel omejiti delovanje katoliške Cerkve, kar je povzročilo številna negodovanja doma in v tujini, otežilo pa tudi diplomatske stike z Apostolskim sedežem.
Fenech Adami želi popraviti napake socialistične vlade, ki je bila na oblasti 16 let. Tako je načrtovala razlastitev vseh cerkvenih posestev, spravila pa se je tudi na zasebne šole, ki so bile v veliki večini katoliške. Te je hotela prizadeti tako, da je izdala odlok, da zasebne šole ne smejo pobirati od učencev šolnine. Zaradi tega je prišlo leta 1984 celo do stavk in javnega ogorčenja nasprotujočih staršev. Spor se je pomiril šele leta 1985, ko so po posredovanju Apostolskega sedeža poiskali prehodno rešitev.
Novi mašni obrazci v čast božji Materi
Vatikanska kongregacija za bogoslužje je izdala 46 različnih mašnih obrazcev v čast Mariji. Te molitve, pretežni del povsem nove, imajo zelo bogato teološko in duhovno vsebino. Mašni obrazci so izdani v latinščini in jih je treba seveda prevesti v razne jezike. V pripravi je tudi slovenski prevod.
Spomenik kardinalu Wyszynskemu
V glavnem mestu Poljske so postavili spomenik kardinalu in varšavskemu nadškofu Štefanu Wyszynskemu, ki je umrl leta 1981. Slovesno odkritje spomenika je bilo v sredo 27. maja; opravil ga je naslednik Wyszynskega, kardinal Jožef Glemp.
Pri slovesnosti je Glemp poudaril zasluge svojega predhodnika, ki se je 33 let trudil za katoliško Cerkev na Poljskem in je bil med 1953 in 1956 deloma v ječi, deloma v hišnem zaporu. V srcih vernikov Wyszynski kot »primas tisočletja« nenehno živi. Že sedaj na tisoče ljudi moli k pokojnemu.
tem no im
■ Papež Janez Pavel II. je končno sprejel odstop genovskega nadškofa in kardinala Giuseppeja Sirija, ki ima že 81 let. Nasledil ga bo škof msgr. Giovanni Ca-nestri. Nadškof Siri je bil zelo močna osebnost, v Genovi zelo priljubljen tudi pri delavskih množicah, a ponovno kritiziran od laičnih krogov, češ da zavzema preveč konservativna stališča. Pogosto je z izjavami posegel v vsakdanje življenje ter se ni bal tudi političnih smernic za svoje vernike. Dvakrat je bil na papeškem konklavu kandidat za papeža in tudi prejel precej glasov.
■ Potem ko sta si obe zbornici novoizvoljenega italijanskega parlamenta izvolili novi predsedstvi — na čelu poslanske zbornice bo še naprej Nilde Jotti (PCI), na čelu senata pa dosedanji tajnik re-
publikanske stranke Giovanni Spadolini—, je sedaj na predsedniku države Cossigi, da začne s posvetovanji za sestavo nove vlade. Ta bodo brez dvoma težka, saj so socialisti polni zahtev, krščanski demokrati pa so tokrat trdno odločeni, da predsedstvo vlade spet pride v njih roke.
■ Deželna vlada na Sardiniji, ki jo sestavljajo sardinska akcijska stranka, socialisti, socialdemokrati, komunisti in republikanci, je odstopila. Vzrok: nesoglasje glede razdelitve odborniških mest. Sedanja vlada vodi Sardinijo že 23 mesecev, stranka relativne večine na otoku DC pa je obsojena na opozicijo. Zdi se, da bo tako še naprej, kajti mnogi jo dolžijo, da je s svojim tridesetletnim vladanjem privedla Sardinijo v položaj brez pravega izhoda.
■ Luca Aquarone iz Genove, star 32 let, je bil že dalj časa predan mamilom
in si je že ponovno hotel vzeti življenje. Sedaj mu je to uspelo. Sklenil se je zastrupiti s plinom. Ta je začel uhajati tudi na ulico. Iz nepojasnjenih vzrokov je nato plin eksplodiral, razdejal njegovo stanovanje in še sosednja. Posledica je bila, da so poleg njega še tri osebe izgubile življenje.
H V Madridu je prišlo do atentata, katerega žrtev je postal drugi tajnik iranskega veleposlaništva. Ko se je vsedel v svoj avtomobil, je eksplozija raznesla sprednji del vozila, mu huje. poškodovala oko, laže pa ranila mimo idočega pešca, ffl V Moskvi se mudi na šestdnevnem obisku predsednik ZR Nemčije Richard von Weizsacker. Spremlja ga zunanji minister Genscher. Zadnjič je obiskal Sovjetsko zvezo kak zahodnonemški državni poglavar pred 12 leti. Predmet pogovorov je bil to pot med drugim zadnji razoro-žitveni načrt Gorbačova, ki predlaga odstranitev vseh jedrskih raket iz Evrope. Pogovor je tekel tudi o usodi dveh milijonov sovjetskih Nemcev, od katerih bi se jih rado vsaj 60.000 izselilo. Na moskovskem letališču je uglednega gosta sprejel predsednik SZ Gromiko. Temu je Weizsacker jasno povedal: »Nemci, ki danes živijo ločeno na Vzhodu in Zahodu, se niso nehali in se tudi ne bodo nehali čutiti kot pripadniki enega samega naroda.«
■ Po uspešnem obisku, ki ga je avstrijski državni poglavar VValdheim opravil v Vatikanu, je doživel zelo topel sprejem tudi v Jordaniji, kamor ga je kmalu po izvolitvi povabil kralj Husein. Seveda to Judom ni bilo všeč in izraelski ministrski predsednik Jitzak Samir je ta Waldhei-mov obisk obsodil z opozorilom: »Arabske države, ki dejansko želijo miru z Izraelom, bi se morale oddaljiti od vsakega ravnanja, ki spominja na nacizem in biti občutljive za odmeve, ki jih vse to. povzroča med judovskim ljudstvom.«
Izstopi iz Cerkve v Zahodni Nemčiji
Katoliška Cerkev v Zvezni republiki Nemčiji beleži iz leta v leto višje število izstopov iz Cerkve. Leta 1985 se je izpisalo 75.000 ljudi, prvi podatki za lansko leto pa naznanjajo nadaljnjo pot navzdol. Prav tako močno upada obisk nedeljske maše in cerkvenih porok ter krstov. Eden od vzrokov za izstope iz Cerkve je obvezno plačevanje cerkvenega davka.
Letošnje tržaško skupno romanje Pa še ena beseda o zadniih volitvah
Ko smo se odločali za letošnje skupno romanje, še nismo vedeli, da bo sv. oče razglasil Marijino leto. Nehote je bilo romanje popolnoma v skladu z Marijinim letom, saj smo obiskali tri znamenita Marijina svetišča: Loreto, Pompeje in Marijo Angelsko v Assisiju. Da je bila izbira posrečena, je pokazala tudi udeležba. Kar pet let zapovrstjo sta odpeljala romarje samo dva avtobusa, letos pa so bili trije.
Za srečno potovanje in za uspeh romanja smo se priporočili prvo jutro v cerkvi na Opčinah in v cerkvi v Rojanu. Vožnja je potekala po predvidevanju. Ob ■trinajsti uri smo že dospeli v San Marino in sedli h kosilu. Časa je bilo dovolj in smo lahko obiskali tudi sam kraj, kjer kar mrgoli turistov.
LORETO
V Loreto smo se pripeljali precej zgodaj zvečer. Tam smo stanovali vsi v istem hotelu in pri delitvi sob za 150 ljudi pride skoraj vedno do težav, ker pač ni vedno vse tako, kot je bilo napovedano in obljubljeno. Končno smo le dobili vsak svojo sobo.
V torek 30. junija zjutraj po zajtrku smo vsi hiteli v veličastno Marijino baziliko. Skupna maša je bila šele ob devetih in pol, zato smo imeli priložnost za ogled, zlasti za obisk Marijine hišice, ki naj bi jo angeli prinesli iz Nazareta. Ni važno, ali je to res ali ne, dejstvo je, da verni ljudje v tej hišici, ki je spremenjena v kapelo, zaupno častijo Marijo in se ji priporočajo.
Kapela je premajhna za večjo romarsko skupino, zato smo imeli sv. mašo pred glavnim oltarjem. Somaševanje je vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl, govoril pa nam je predstojnik romarskega svetišča na Ptujski gori minorit p. Maks Klanjšek. On nam je govoril tudi naslednje dni. Somaševalo je še pet drugih duhovnikov: Jože Kunčič, župnik iz Sv. Križa, dekan Ivan Kretič iz Devina, Milan Nemac od Sv. Ivana, Žarko Škerlj iz Mačkolj in Stanko Zorko iz Rojana.
Po maši do kosila smo imeli še čas za ogled mesta, ki je na griču in nudi lep razgled daleč na okoli. Nekateri so obiskali pokopališče poljskih vojakov (1.100), ki so padli v bojih po srednji Italiji med zadnjo vojno. Takoj po kosilu smo se odpeljali proti jugu.
POMPEI
Vožnja do Pompejev ni bila posebno prijetna. Prek Apeninov proti Neaplju še ni izdelana avtocesta. Kraji so pa zares slikoviti. Pred Neapljem smo se znašli v hudi gneči. Bila je pač večerna ura, ko so se vsi vračali z dela.
Pompei so znameniti zaradi izkopanin starih Pompejev, ki jih je leta 79 po Kr. uničil oblak pepela iz bližnjega ognjenika Vezuva. Za romarje pa je važna izredno mogočna bazilika, ki je posvečena rožnovenski Materi božji. Novi Pompei so danes cvetoče mesto. In se zdi skoraj neverjetno, da so bili v prejšnjem stoletju tu samo zapuščeni močvirnati kraji. Glavno zaslugo za razvoj ima advokat blaženi Bartolo Longo, ki se je zavzel za zapuščene ljudi, jih navajal h krščanskemu življenju in pospeševal Marijino češčenje z molitvijo rožnega venca. On je tudi ustanovil zavetišče za zapuščene otroke in bil pobudnik za gradnjo sedanje mogočne cerkve.
Upravitelj bazilike nas je izredno prijazno sprejel. Somaševanje je vodil dekan Ivan Kretič, govoril pa nam je spet p. Maks. Po maši smo si želeli ogledati razvaline starih Pompejev. A, glej, smola! Zaradi stavke uslužbencev je bil vhod zaprt. Nič ni pomagalo, da smo prišli iz. daljnega Trsta. Pokazali so nam turiste iz Anglije, ki tudi niso mogli vstopiti.
ASSISI
Po kosilu nas je čakala dolga pot v Assisi, ki pa jo je prekinil obisk na Mon-tecassinu. Kot mogočna trdnjava je benediktinski samostan na 517 m visokem hribu. Tu je sv. Benedikt (1. 480-547) uresničil svoj redovniški ideal združevati delo in molitev: Ora et labora! — Moli in delaj! Redovniki benediktinci imajo glavno zaslugo za pokristjanjenje Evrope.
Samostan je bil večkrat porušen, zadnjikrat od bombardiranja 1. 1944, a vedno obnovljen. Tudi tu so dali poljski vojaki velik delež krvi za zavzetje hriba, ki so ga branili nemški vojaki. Padlo je 1111 poljskih vojakov, ki počivajo na skrbno urejenem pokopališču za samostanom.
Na Montecassino smo se pripeljali prezgodaj. Obiskov je veliko, zato menihi skrbijo za strog red. Ogled je popoldne .možen šele od treh in pol dalje. Vendar so se dali preprositi in nam dovolili vstopiti ob treh. Tu je bogata paša za oči. pa tudi priložnost za premišljevanje o preteklosti.
Zaradi obiska na Montecassinu smo prišli v Assisi šele ob devetih zvečer. Ne-volja predstojnika pri baziliki Angelske Marije se je kmalu umaknila razumevanju.
Naslednje jutro — v četrtek 2. julija — smo lahko bolj dolgo počivali. Po zajtrku smo se odpeljali v mesto na ogled glavnih znamenitosti. S taksiji smo obiskali znameniti puščavniški samostan, imenovan Carceri. Sem se je sv. Frančišek umikal v samoto. Nato smo si ogledali cerkev sv. Damijana, kjer je bil prvi samostan klaris.
Romarsko sv. mašo smo imeli šele popoldne ob štirih v kripti pri grobu sv. Frančiška. Somaševanje je vodil Stanko Zorko, p. Maks pa nam je s toplo besedo naslikal sv. Frančiška, saj je tudi sam član njegovega reda. Po maši nas je vodil p. Maks po srednji in zgornji baziliki, ki ju zelo dobro pozna.
V petek, zadnji dan romanja, smo imeli romarsko sv. mašo v kripti bazilike Marije Angelske, v bližini kraja, kjer je sv. Frančišek umrl. Somaševanje je vodil p. Maks, ki je v govoru povzel glavne namene romanja in predložil sklepe. Potem smo bili prosti do kosila. Pričakovali smo, da se bomo vrnili v Trst zelo pozno,
a je vožnja potekala tako ugodno, da smo se vrnili domov že pred deseto uro.
Pri pripravi in potekanju romanja je sodelovalo več ljudi, vendar je imel glavno skrb, delo in odgovornost g. Jože Kunčič, predsednik Duhovske zveze. Naj mu dobri Bog in Devica Marija vse poplačata.
Med vožnjo domov je prišlo do razgovora, kam bi šli prihodnje leto na skupno romanje. Mnogi so izrazili, da bi se po trinajstih letih vrnili v Oropo pri Turinu. Izogibali naj bi se dolgim in utrudljivim vožnjam.	SZ
40-letnica kolonije SLOKAD
V nedeljo 12. julija bo društvo SLOKAD (Slovensko karitativno društvo) proslavilo 40-letnico delovanja v prid slovenski mladini med počitnicami. Dolga je bila pot ne samo v času (40 let) temveč tudi po krajih, kjer je mladina uživala zdrave in vesele počitnice.
Začetek je bil v Žabnicah v prostorih vojaške kasarne. Nato eno leto v Nabor-jetu, potem še dve leti v Žabnicah v šoli. Videmska prefektura nas je izgnala iz teh krajev, ker »smo bili nevarni za Kanal-čane«. Leta 1951 smo šli v Rigolato, kjer smo ostali še dve leti. Tudi od tam smo morali proč. Našli smo zatočišče v daljni Enna di Torrebelvicino v hribovitih krajih pokrajine Vicenze. Leta 1956 smo dobili prostor v Paularu. Od tam smo se preselili v hribe nad Vittorio Ve-neto in sicer 1961 v Lamosano in potem tri leta v Tambrah. 1965 smo končno le prišli domov v Drago in tu se najbolje počutimo otroci in osebje, ki tam skrbi za mladino.
Veselo hočemo praznovati lepo in kar visoko obletnico. Zato smo povabili tudi odličen ansambel »Krt« iz Stranj pri Kamniku. Vodjo tega ansambla dobro poznajo naši otroci in starši: Dominik Krt. Nastopil je na 17. festivalu v Števerjanu in uspel priti v finale. Z ansamblom bodo nastopili tudi številni otroci: 60 jih je.
Vabimo vse starše, naše prijatelje in še posebno tiste osebe, ki so delovale v teh dolgih letih v naših kolonijah in tudi tiste, ki so bile v 40 letih deležne prijetnih počitnic. Začetek praznovanja ob 17. uri na travniku poleg kolonije.
PRAZNOVANJE 40-LETNICE KOLONIJE SLOKAD V DRAGI PRI BAZOVICI
v nedeljo 12. julija ob 17. uri
Nastopi ansambel »Krt« iz Stranj.
V zvezi s komentarjem urednika K. H. o nedavnih parlamentarnih volitvah, objav-j a vi j enim v Katoliškem glasu 2. julija letos, so nujno potrebna nekatera pojasnila, ki bodo gotovo zanimala tako bralce lista kot tudi druge, ki so v eni ali drugi obliki posegli v volilno kampanjo in katero je podpisani zelo pozorno spremljal... Pojdimo kar po vrsti:
1. Premisna trditev, da »so bili tradicionalni volivci SSk razdvojeni pred volitvami«, je samovšečna in pavšalna. Enako upravičeno bi lahko kdo drugi trdil, da so bili »raztrojeni« in morda celo »razčetverjeni«, in jih pozival, naj glasujejo razpršeno. Ce pristojni organ slovenske stranke sklepa o nastopu na volitvah v manjšinski koaliciji pod znakom Sardinske akcijske stranke ni sprejel soglasno (kar je v demokratičnem ustroju povsem normalno), ni to še za nikogar razlog, da demokratično sprejetemu sklepu javno nasprotuje v besedah in celo dejanjih, ali da to nebistveno okoliščino uporabi za javno napeljevanje k razprševanju glasov v korist stranke, ki ni pokazala pripravljenosti skleniti kak volilni dogovor, ampak se je celo v sami kampanji vse prej kot krščansko vedla do vprašanja pravične zaščite Slovencev. Zaradi tega se je SSk odločila za zavezništvo s sorodno Sardinsko akcijsko stranko kot »minus malum«, ker je vsako drugačno izbiro smatrala za »maius malum« (večje zlo).
2. SSk kot demokratična stranka ni nikdar svojih volivcev skušala posiljevati, ampak je njihovo osebno odločitev vedno spoštovala in jo upoštevala kot dejstvo. Na parlamentarnih volitvah leta 1983 je npr. kakih 85 % tradicionalnih volivcev sledilo njenemu pozivu, da prečrtajo znak lipove vejice. Ostalih 15 % je verjetno glasovalo za nekatere vsedržavne stranke po lastnem preudarku, in nihče jih ni zaradi tega obsojal. Podobno se je zgodilo ob parlamentarnih volitvah leta 1976 in 1979, da ne omenimo evropskih volitev leta 1979 in 1984. Svobodno so glasovali tudi drugače, kot je svetovala SSk, a zavoljo tega ni nikomur ničesar zamerila. Tudi razni krajevni krogi in tedniki niso ustvarjali nobenih pomislekov pri volivcih. Zakaj letos s strani nekaterih tolikšno pou-narjanje neke nujne vnaprejšnje »razdvojenosti« volivcev, mnogim ni jasno ali pa jim je še preveč jasno!
3. SSk je s svojim nastopom v koaliciji manjšin med drugim hotela nuditi alternativo tudi tistim Slovencem, ki volijo PCI predvsem zaradi slovenskih kandidatov na njegovih listah, in jih s tem usmeriti, da bi tudi na deželnih volitvah prihodnjega leta še bolj prepričano podprli izvolitev predstavnika SSk v deželni svet. Zato je vodstvo SSk polagalo veliko važnost tudi samemu številčnemu rezultatu zadnjih volitev. Poleg tega je v to splošno pripravo za prihodnje upravne volitve (za obnovitev občinskega in pokrajinskega sveta v Trstu, pokrajinskega sveta na Goriškem) in zlasti za deželne volitve, vložila veliko naporov in energij v obliki nastopov po radiu in televiziji, v tisku in mobilizirala aktiviste. Cim boljši volilni rezultat bi vplival vzpodbudno na vse tradicionalne volivce pa tudi na vse druge in na vse dejavnike manjšine.
Če imamo pred sabo vse te vidike manjšinske volilne povezave, je vsako drugačno početje ali ravnanje nekih krogov objektivno izpadlo kot zaviranje, da se tako prepreči morebiten »prevelik« uspeh omenjene povezave s Sardinsko akcijsko stranko in nekomu dokaže, da se je »krvodajalska« akcija v korist ne ravno šibke stranke relativne večine v državi izvedla, pa čeprav po načelu, da bi bil vok sit in koza cela. Posledica: zadovoljna nista ne volk ne koza!
Zelo težko bo ponovno vzpostaviti idejno in akcijsko enotnost. Zato bo moral
v primeru neuspešnih izidov upravnih in deželnih volitev prihodnjega leta za demokratične in katoliške Slovence vsakdo prevzeti svoj del odgovornosti.
Nikakor ne gre obsojati tistih Slovencev, ki so pri parlamentarnih volitvah po lastnem preudarku ali od drugih napeljani v dobri veri glasovali drugače kot jim je svetovala SSk. Ni pa mogoče razbremeniti vsake odgovornosti tiste kroge, ki so s cenenim prikazovanjem »razdvojenosti < volilcev in preživelih »strahov« dejansko povzročili zbeganost v volilnem zboru, kot se že dolgo ni zgodilo. Zato ob vseh teh dejstvih ostaja vprašanje: »Cui prodest?«, komu koristi vse to.	A.	Tul
S TRŽAŠKEGA
SSk ne more pozabiti protimanjšinske gonje
V sredo, 1. julija, je kot napovedano, zasedal pokrajinski svet SSk v Trstu in razpravljal o političnem položaju po parlamentarnih volitvah, ki so zlasti v Trstu potekale v ozračju ostre protislovenske gonje pod geslom nasprotovanja »bilin-gvizmu«.
V tej kampanji sta prednjačili Lista za Trst in PSI, ki sta prav na tej osnovi sklenila volilno zavezništvo, ki je nagradilo njuno protislovensko gonjo. S pomočjo tega zavezništva sta bila izvoljena na listi PSI senator prof. Agnelli in skrajno protislovensko usmerjen pristaš Liste za Trst odv. Camber. V volilno kampanjo proti priznavanju pravic Slovencem sta posegla tudi tržaški župan Staffieri in pokrajinski tajnik PSI Seghene. K uspešni izvolitvi omenjenih parlamentarcev in še zlasti odv. Camberja so na žalost prispevali tudi glasovi slovenskih socialistov, kot to izhaja iz volilnih izidov in povolilnih izjav samih slovenskih socialistov.
Po volitvah se je torej stanje slovenske narodne skupnosti v Italiji močno poslabšalo. Zato Slovenska skupnost kot politična predstavnica manjšine ne more sedaj po končanih volitvah pozabiti na sramotno volilno kampanjo proti Slovencem. Zato je odločno postavila zahtevo po preverjanju odnosov v koaliciji na tržaški občini. Njen pokrajinski svet je na omenjeni seji soglasno potrdil zahtevo po temeljitem razčiščenju, ki naj privede do odstopa sedanjega občinskega odbora z njegovimi najvišjimi predstavniki vred.
Slovenska skupnost ni nikdar iskala sovražnikov, obratno, z veliko mero strpnosti je skušala ustvariti konstruktiven dialog z večinskim narodom. Toda vsako potrpljenje ima svoje meje, zato določenih stvari ni mogoče pozabiti v imenu nekakšne pasivne »enotnosti«, ki jo nekateri prilično in neprilično zagovarjajo.
Po zadnjih novicah naj bi bila zahteva SSk po odstopu tržaškega občinskega odbora sprejeta in se formalizirala po glasovanju proračuna. Ker pa ne odstopi tudi župan Staffieri, bo SSk verjetno izstopila iz občinskega odbora.
Dokument o zaprtih kristjanih v Sovjetski zvezi
V SZ je v tem času 296 jetnikov, ki so zaprti zaradi svojega verskega prepričanja. 222 od tega je vernih kristjanov, 16 zapornikov pripada islamski verski skupnosti, trije pa judovski.
To izhaja iz dokumentacije britanskega vzhodnega instituta Keston College, ki je bila dne 17. junija 1987 predstavljena v Londonu. Knjiga ima naslov »Verski jetniki v Sovjetski zvezi«. Pri predstavitvi knjige so opozorili na to, da je med verskimi jetniki največ takih, ki pripadajo prepovedani ukrajinski katoliški Cerkvi, ali pa so baptisti.
llllIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilltllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllhllllllllUllllllIltlllltlllllllUllllllllIHlIlllllIttlll llllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllltllilllllllllllllllllllllltlllllf lllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllltlllllllllllllltllllllllllllllllllli llllllIltlllllHIIIIIIIUIIIIIIIHIIIIItlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMilllIHtlllllltlllllltllliMIItlltiniHllllllllIflllilllllflltllHUflllltlllllUUtlllllllllElllIllillllllHIIIIIlIlIMlIlllllIllIllllIUIIltllflllll
Doživetja v Medjugorju
(V Mostarju nad Neretvo sem slišal slavčka pet...)
NASTAJA NOV ROMARSKI KRAJ
Ali se Marija res prikazuje? Potrditve ne dobiš. Vse je tako preprosto, skoraj vsakdanje, vendar iskreno, da ni več važno, ali se Marija prikazuje ali ne. Medjugorje je postal romarski kraj Marije, Kraljice miru. V svojem srcu pa vendar začutiš neko veselo zadoščenje in mir, ki je božji in Marijin dar. Mislim pa, da kdor ima Boga za Očeta in Marijo za Mater, ima v vsaki domači cerkvi, v svoji lastni verni družini Medjugorje tudi brez čudežev in brez prikazovanj.
Molitev rožnega venca se v cerkvi nadaljuje, malo pred sedmo prenehajo mo-
liti in vsi se zberejo v cerkvi za večerno mašo. Cerkev je polna, veliko ljudi sledi maši tudi zunaj cerkve, somaševanje vodi neki frančiškan v hrvaščini, povabilo za odpuščanje pa je tudi v drugih jezikih. Somašuje okrog trideset duhovnikov. Berila so v hrvaščini, evangelij pa tudi v nemščini in angleščini, ker je največ romarjev Nemcev in Angležev. Med mašo je pridiga v hrvaščini, na vsak način predolga. Kanon, tj. posvetilni del maše, je v latinščini. Torej latinščina še vedno draži vse katoličane po svetu. Vsled velikega števila obhajancev so delili obhajilo po cerkvi do vrat in še zunaj. Še zadnji blagoslov in zadnja pesem: lurška himna. Ljudje prihajajo iz cerkve, mi pa se z avtomobilom odpeljemo zopet v Mostar, kjer nas čaka večerja in prenočišče.
Naš dan v Medjugorju se je iztekel. Kaj
smo torej tam doživeli? Doživeli smo v Medjugorju marsikaj iskreno lepega, pobožnega, vendar nič izrednega, nič takega, kar bi razjasnilo ali vsaj potrdilo vero v Marijina prikazovanja. Skoraj nasprotno. Na naših domačih romarskih poteh sem večkrat doživel isto ali pa še bolj globoko pobožnost do Boga in do Marije. Ob pobožnosti romarjev iz celega sveta se vsak romar nekako versko ogreje, vsaj nekoliko prebudi, se pridruži molivcem, se udeleži več svetih maš, ki se darujejo tudi v drugih jezikih, in se vrne domov nekoliko spremenjen, zlasti če je tam opravil tudi svete zakramente ter se tako znova vključil v bolj živo versko življenje. Trdnost, globočino in vrednost take spreobrnitve pa bo seveda pokazalo življenje, ki je vedno delo božje milosti ob človekovem sodelovanju.
V kratkih letih je postalo Medjugorje svetovno znan romarski kraj podobno kot Lurd ali Fatima. Moj vtis je bil, da je tu kraj verskega ekumenizma, saj živijo v Hercegovini skupno katoličani, pravoslavni, muslimani in tudi ateisti. Obiskali smo v Mostarju staro mošejo in vprašali varuha te mošeje, kako živijo med seboj muslimani in katoličani. Potrdil nam je, da so v mestu katoličani večina (okrog 60 %), muslimani pa manjšina (okrog 40 odst.), pa vendar živijo med seboj v miru in razumevanju. Le nad enim dejstvom se je potožil, da mladina, tako muslimanska kot katoliška zapušča vero in versko življenje, da se praznijo njihove mošeje pa tudi katoliške cerkve.
Morda si je Marija izbrala ta kraj zato, da nas znova pouči, da smo »ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi«. Glede prikazo-
vanj pa ni mogoče izreči nobene sodbe, ali so nadnaravna ali ne. Jugoslovanski škofje si še vedno niso edini, za to postavljene komisije tudi ne. Zato pustimo času čas po besedah učenega Gamaliela, ki je o apostolih dejal: »Če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta •propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti.«
Kardinal Ratzinger pa je na vprašanje, kaj misli o Medjugorju, dejal, da ni važno vedeti, ali so prikazovanja avtentična, temveč ali so duhovni sadovi dobri. Za sedaj so duhovni sadovi dobri. Ni pa dobro, da se nekateri romarji vračajo iz Medjugorja kot fanatični zagovorniki avtentičnosti medjugorskih dogodkov. To je stvar cerkvene avtoritete, ne pa medju-gorsikih obiskovalcev.
KONEC
S seje mestne konzulte za slovenska vprašanja
Konzulta za slovenska vprašanja pri občinskem svetu v Gorici je dne 30. junija imela svojo prvo redno sejo po umestitvi; predsedoval je Marko Marinčič, prisotni so pa bili skoro vsi člani. Na seji je bilo govora o tem, naj se v okviru konzulte osnujejo posebne podkomisije za specifična vprašanja slovenske narodne skupnosti v mestu; med temi gre gotovo prvo mesto šolskim vprašanjem, pa tudi socialnim in kulturnim.
Med temi slednjimi gre za uveljavljanje slovenske prisotnosti v goriškem mestu. Temu vprašanju naj bi služilo tudi študijsko srečanje, ki naj bi ga izpeljala občina ob sodelovanju konzulte in ki naj bi spregledalo položaj slovenske narodne skupnosti in njen doprinos h kulturnemu, gospodarskemu in socialnemu razvoju go-riškega mesta v preteklosti in danes. Instituta ISIG in SLORI imata zbranega že veliko neobjavljenega gradiva in bi pri takem študijskem srečanju lahko veliko doprinesla.
Iznesene so bile pritožbe glede funkcionalnosti nekaterih šolskih prostorov, zlasti še telovadnica v malem semenišču, za katero občina premalo skrbi. Konzulta je tudi zastavila vprašanje o primerni finančni dotaciji za njeno delo, saj imajo slične rajonske konzulte vse nakazano neko določeno vsoto iz občinskega proračuna za svoje delovanje. Zakaj bi mestna konzulta ne smela biti enakopravna z njimi? Slednjič je bil sprejet sklep, da bi konzulta povabila na prijateljsko srečanje zastopnike rajonskih konzult, da bi skupno pregledali številne potrebe in probleme s posebnim ozirom na slovensko prisotnost v mestu in okolici.
Sovodnje
Občinska seja. V ponedeljek 30. junija se je zbral občinski svet na seji, na kateri je obravnaval vrsto zadev. Odobril je nakup kosilnice, ki stane 3.345.000 lir, Beneškemu študijskemu centru Nediža pa je namenil prispevek dveh milijonov lir ob prireditvi natečaja »Moja vas«. Odobren je bil tudi novi načrt za ureditev in razporeditev grobov na sovodenjskem pokopališču ter odobritev dokončnih del na novem razširjenem prostoru vrhovskega pokopališča.
Geometer Miranda je bil poverjen, da izdela načrt za asfaltiranje cest v Rupi-Peči na območju greznične kanalizacije. Isti geometer naj bi na katastru uredil odvzem zemlje pri širjenju in asfaltiranju občanskih cest iz semdesetih let. Tako bodo lastniki končno po tolikih letih prejeli izplačilo svojih zemljišč. Istočasno bodo dograjeni pločniki na glavni cesti v Sovodnjah do kapelice, tu pa bodo poleg smerokaza v zaselek Skrije namestili tudi opozorilno luč. Predvideni strošek znaša 21 milijonov lir.
Načelnik svetovalske skupine SSk B. Cernic je pri točki, ki se je nanašala na formalno spremembo pri dopolnitvi Konzorcija industrijske cone kritiziral ravnanje občine, ki vztraja kljub nekoristnosti v tem konzorciju in predlagal izstop iz tega organizma že iz korektnosti do naših ljudi, ki odklanjajo upepeljevalnik na sedanjem mestu. Podžupan Klemše je odgovoril, da je treba deliti slabo in dobro, ko si v taki ustanovi. Glede korektnosti je dejal, da je v omenjenem Konzorciju tudi predstavnik SSk, katera prejema kot drugi v Konzorciju finančne prispevke. Če gre za korektnost, naj najprej predstavnik SSk izstopi iz te ustanove. Sicer pa je za občino tudi koristno, ker je prisotna v raznih mešanih podjetjih, ki zaposlujejo tudi naše ljudi.
Občinski svet je tudi odobril prevzem vozila v oskrbo, ki ga je nabavila dežela za skupino prostovoljnih gasilcev z Vrha. To vozilo bo po 13 letih občina morala vrniti deželi.
Osrednja točka seje je bil proračun za leto 1987. Predvideva dve milijardi 21 milijonov lir dohodkov kot izdatkov. Za javna dela je namenjenih 726.840.000 lir. Nove postavke v proračunu so nakup strojev za urade 10.763.000 lir ter za obnovitev mrliške veže v Sovodnjah 9 milijonov; na dalje za posodobitev vodovodnega omrežja 14.485.000 ter asfaltiranje cest in ureditev pločnikov 171 milijonov lir, za obrtniško cono v Rubijah 159 milijonov lir. Kulturnim društvom je bilo dodeljenih osem milijonov lir, športnim pa pet. Za spodbujanje stikov s pobratenimi obči-
nami bo šlo dva milijona lir, za izredne kulturne potrebe tri, prispevek odboru za postavitev spomenika padlim v Rupi
1,300.000	lir. Pri glasovanju proračuna sta se dva svetovalca SSk vzdržala, tretja pa je glasovala v njegov prid (upajmo, da je šlo zgolj za spodrsljaj, op. pisca).
župan je poročal o občinskem prazniku ter povedal, da so neznani pobalini poškodovali vse cestne znake od Rubij do Gabrij, že prej pa pomazali table na Vrhu ob vhodu v vas.
Klemše je poročal o novem načrtu vodovodnega omrežja, ki ga je izdelal Konzorcij C.A.F.O. Ta načrt predvideva črpanje vode pri Farri, ki bo za sovodenj-sko občinsko območje speljana v ceveh pod Sočo. Vse to naj bi stalo eno milijardo 580 milijonov lir. - R, D.
Tabor goriških volčičev in veveric
Goriški volčiči in veverice že vsako leto taborijo v bližini kake večje hiše, ker gre pač za majhne otroke, ki lahko potrebujejo bolj varno bivališče kot je šotor. Pri tem pa velja poudariti, da se je letos prvič zgodilo, da so vsi udeleženci tabora spali samo v šotorih. Samo kuharica (in na tem mestu se moramo javno zahvaliti naši Sabini) je spala v sobi.
Tabor smo postavili v slovenski Istri, tam kjer ta prehaja v hrvaški svet; vas se imenuje Pregara in ima to zanimivost, da je v njej preživel svoja mlada leta naš kaplan Marjan Markežič. Ob cerkvi in župnišču smo imeli dovolj prostora za šotore, za igrišče in še za druge taborske zgradbe.
Za 45 udeležencev tabora je teden res hitro minil: izlet,, šola v naravi, spoznavanje kraja, dan športa in še marsikaj so bogato napolnili vsakodnevni program. Vmes je bilo še veliko časa za igranje, pa nogomet in za pokušnjo češenj, ki jih je bilo v okolici res veliko. Zlasti je bilo zanimivo videti zadnje ostanke tipičnega življenja v stari istrski vasi, ker moderni razvoj sega tudi v Pregaro. Omenil bi še ustvarjalno srečanje z invalidom-slikar-jem.
Ob zaključku tabora čutimo dolžnost, da se še enkrat zahvalimo prijaznim domačinom iz Pregare, zlasti pa domačemu župniku za gostoljubnost. - B. Š.
Tako gledajo Italijani na papeža
Tednik »L'Epoca« je nedavno izvedel anketo o sedanjem papežu in jo objavil v predzadnji številki. Anketa je pokazala, da 74,7 % Italijanov smatra sedanjega papeža za simpatičnega, 45 % za progresista in 29,9 % za konservativca.
Glede splava je 62% vprašanih dejalo, da je papežev nastop upravičen, glede raz-poroke odobrava njegovo mnenje 57,4 %, glede uporabe protispočetnih sredstev (ki jih sv. oče ravrača), pa 44,4 %.
Na vprašanje, »ali vedo, da je bil avstrijski predsednik Waldheim, ki ga je nedavno sprejel sv. oče, obtožen sodelovanja z nacisti med zadnjo vojno«, jih je 53 % odgovorilo pritrdilno, 38,9 % pa odobrava, da ga je papež sprejel. 40 % vprašanih je tudi odgovorilo, da smatra delovanje Janeza Pavla II. za bolj uspešno kot njegovega predhodnika Pavla VI.
Rezultati tega poizvedovanja na vsej črti sprevračajo podobo, ki jo o papežu zlonamerno skušajo ustvariti sredstva javnega obveščanja. Po njih je papež nazadnjak, za ljudi pa napreden; zganjajo hrupno propagando za splav in razporo-ko, ljudje pa dajejo prav stališčem sv. očeta v tej zadevi; se pohujšujejo, ker je sprejel Waldheima, Italijani pa se s tem strinjajo.
Vse to priča, da italijanski tisk ne izpričuje dejanskega mnenja italijanske družbe, temveč skuša nanjo vršiti pritisk; In potem se čudi, da ga ljudje malo berejo. Sama revija »L’Epoca« je temu dokaz. V isti številki, v kateri objavlja za papeža povoljna mnenja, kot da bi hotela to izničiti, objavlja nastope peščice homoseksualcev, enostranskih borcev za mir, feministk in nekaterih neuravnovešenih duhovnikov, ki oporekajo bližnje potovanje Janeza Pavla II. v Severno Ameriko. Revija skuša tako dati poudarka ljudem, ki jih javno mnenje zavrača in obsoja.
Sestale so se stranke deželne večine
V torek 7. t. m. popoldne so se sestali v Trstu predstavniki deželne večine (DC, PSI, PRI, PSDI, PLI in Slovenska skupnost) ter nadaljevali razpravo o novem zakonu glede preureditve uradov in poslovanja deželnega aparata nasploh. Več ur so predstavniki strank usklajevali različna stališča z željo, da bi nudila deželna uprava ljudem vse tisto, za kar je bila ustanovljena.
Obnovljeni odbor in predsednik Biasut-ti imata namreč namen odobriti nekaj važnih zakonov (o decentralizaciji, o goratih predelih in zakon o preureditvi struktur) še pred iztekom mandatne dobe.
Na tem sestanku sta SSk zastopala Ivo Jevnikar in Marjan Terpin. SSk si namreč prizadeva, da bi tudi v tej preureditvi upoštevali svojskost naše dežele prav za radi prisotnosti slovenske manjšine.
Iz slovenske Koroške
Pisatelj A. Rebula v Celovcu
Slovensko kulturno društvo v Celovcu je v ponedeljek 22. junija vabilo v Ti-schlerjevo dvorano v Slomškovem domu. Povabljen je bil slovenski pisatelj, iz Tržaške Alojz Rebula, ki šteje v sam vrh slovenskega sodobnega slovstva.
Srečanje s pisateljem Alojzem Rebulo je bilo pod geslom OSEBA V ZLATEM REZU. Predvsem je hotel biti ta večer pogovor s pisateljem. Vinko Ošlak, Rebulov prijatelj, je vodil pogovor.
Kratko, a jedrnato je Rebula odgovarjal na vprašanja, ki zadevajo njegovo življenje, glede umetniškega ustvarjanja in njegovega krščanskega pogleda na svet. Rebulove izjave je podkrepilo njegovo literarno delo. Odlomke iz njegovih del je brala Evelin Sodja.
Poleg razgovora s pisateljem je bilo možno kupiti tudi nekatera pisateljeva dela. Posebna razstava knjižnih del je prikazala tudi Rebulov literarni opus.
Prijetni in vsebinsko bogat večer je sklenila zakuska in sproščen pogovor s pisateljem.
Posvetitev semeniške cerkve na Plešivcu
Z umetniškim oblikovanjem oltarnega prostora izpod rok nekdanjega plešivške-ga gojenca Valentina Omana so se končala sedemletna dopolnitvena dela v skoraj sto let stari semeniški cerkvi na Plešivcu v bližini Gospe Svete.
V petek 26. junija je celovški škof dr. Egon Kapellari ob navzočnosti številnih nekdanjih in sedanjih gojencev malega semenišča cerkev slovesno posvetil. Škof je v svojem nagovoru nazorno osvetlil delo «mojstra» Omana, ki je za slehernega obiskovalca cerkve razgrnil »odprto slikanico upanja in vere«.
Škof je opozoril, da se je umetnikova roka ustavila pri upodabljanju Kristusove in Marijine podobe. Kristusova podoba je upodobljena po znanem turinskem prtu, Marijino obličje, ki je kot edino v polnem božjem siju, pa je povzeto iz ikonske tradicije. Slike na stranskih oltarnih stenah imajo več plasti, tako da se pokažže vedno novo obličje. S tem je nazorno prikazana pot generacij skozi življenje. Vse skupaj pa je, tako škof, slikanica vere — polna pisanih barv in bin-koštnega duha; ravno prav za mlade ljudi, ki se bodo največkrat srečavali s tem umetniškim delom.
Ob takšnem znamenitem ozadju je imela skoraj dve uri trajajoča slovesnost posvetitve svoj posebni čar. Višek posvetitve je bila vgraditev relikvij sv. Janeza Boška, ki mu je kot zavetniku mladih cerkev posvečena.
Izidi mature v Trstu
Na klasičnem liceju »F. Prešeren« so
letos opravile zrelostne izpite:	Cinzia
Bandi (52/60), Alenka Bullo (56), Lara Jogan (42) in Vesna Zuppin (48).
Na učiteljišču »A. M. Slomšek« so izdelali: Mattia Betocchi (38), Antonella Dra-goni (36), Alessandra Filipovič Grcic (39), Alessandra Foraus (50), Alessandra Jazbec (40), Aleš Košuta (37), Elena Laurica (42), Erika Pischianz (37), Nicoletta Stanco (36), Monica Suili (36), Albina Tedesko (39), Srečka Tul (36), Metka Zeriali (42) in An-namaria Zeriali (priv.) (39).
Dve dijakinji bosta morali ponavljati. Vsekakor so ocene sorazmerno nizke, posebno še, ker gre za učitelje.
Pri usposobljenostnih izpitih na vzgojiteljski šoli so izdelale: Cristina Bandi, Ester Derganc, Sonja Milič, Paola Mozetič, Elizabeta Stopar in Nadja Švara. Tri dijakinje bodo morale v jeseni opraviti popravne izpite.
> Šolski uspehi o
Nižji tečajni izpit v Gorici so izdelali sledeči dijaki:
Sekcija A: Breganti Anita, Cernic Dolores, Ceselli Claudia, Codermaz Michela, Fajt Michela, Florenin Valentina, Gravner Mateja, Hlede Nancy, Klanjšček Daniela, Hvalic Laura, Marussi Sonja, Simcic Arian-na, Caudi Massimo, Cernic Paolo, Cernic Vanja, Durcik Samo, Ferfolia Mauro, Feri Adrian, Marussi Igor, Pintar Valentino, Ursic Denis.
Sekcija B: Buzzinelli Ksenija, Buzzinelli Sabina, Ferfoglia Suzi, Srednik Martina, Terpin Debora, Terpin Liliana, Bizaj Mitja, Cuel Fabio, Curzola Sandro, Iarz Marino, Komic Alexander, Načini Damjan, Nico-losi Dimitri, Piccolo Davide, Stanzani Adriano.
Sekcija C: Bassini Patrizia, Biancuzzi Marta, Braini Magda, Braini Maša, Corsi Marilena, Devetak Maura, Gaeta Tania, Kristančič Valentina, Makuc Maja, Prinčič Erna, Simiz Miriam, Cragnaz Mauro, Devetak Miran, Devetak Valter, Dorni Damjan, Gus Marco, Komjanc Daniele, Korsic Mitja, Simcic Andrej, Terpin Janez.
Sekcija D: Bazzani Natascia Marzia, Ger-golet Mara, Grillo Claudio, Humar Valentina, Koren Agata, Kuzmin Anka, Kuzmin Tania, Makuz Sonia, Pahor Martina, Pizzo Romina, Tomšič Vesna, Troncar Manuela, Devetta Alessandro, Frandolic Aljoša, Kle-de Aleš, Kenda Marco, Lakovič Danjed, Mi-locco Luca, Monti Maurizio, Pahor Paolo, Petejan Diego, Pisk Luca.
Sekcija E: Bensa Elena, Chinese Claudia, Cigoli Cristina, Gravnar Tosija, Hladnik Barbara, Marvin Deborah Eliza, Nanut Ivana, Tomsic Eriča, Zavadlav Tania, Baša David, Cussigh Samo Erik, Kršič Ivo, Marega Enrico, Paulin Peter, Pipan Ivan, Suligoi Paolo, Šuligoj Massimo, Gu-gliatti Maurizio.
Oddeljeni razred Doberdob:	Ferfoglia
Tania, Ferletti Elisa, Fertez Martina, Frandolic Nataša, Jarc Irena, Leghissa Adriana, Pahor Milka, Oretti Giuliana, Jarc Bogdan, Jarc Silvan, Špacal Martin, Zam-par Emanuela.
Prve razrede je obiskovalo 111 dijakov, 7 dijakov je padlo.
Druge razrede je obiskovalo 127 dijakov, 14 dijakov je padlo.
Tretje razrede je obiskovalo 112 dijakov, 3 dijaki niso bili pripuščeni k zaključnemu izpitu; en dijak je padel. Izdelalo je 108 dijakov.
★
Licej »Primož Trubar« v Gorici. Maturo je uspešno opravilo vseh osem kandidatov. Ocene so sledeče: Vojko Bratina (48), Marko Corsi (38), Fanika Klanjšček (40), Igor Pahor (52), Ferruccio Porta (36), Saša Ri-nelli (50), Ivana Roner (36) in Silvan Zavadlav (36).
Učiteljišče »Simon Gregorčič« v Gorici: Mirjam Bolčina 37 na 60; Roberta Bur-gnich (43); Mirjam Černič (38); Damjana Devetak (58); Tanja Devetak (39); Emanuel Ferfoglia (36); Kristina Gergolet (45); Mateja Klanjšček (43); Tanja Kocjančič
(39); Mvrta Podveršič (50); Ana Turus (42); Marina Ussai (48); Nataša Vogrič (37).
Trgovski zavod »Ivan Cankar« v Gorici: Michela Baldan (43); Katja Brajnik (45), Elena Cociancig (36); Janez Contin (45); Marina Ferfoglia (42), Carmen Frandolic
(40); Marina Leghissa (44); Daria Makuc (40); Bogdana Maraž (37), Diana Mulic (42); Guido Pahor (50); Rudi Pintar (38), Nevenka Pintar (39) in Maria Vicchii (36).
•
Bog se razodeva tistemu, ki se mu približuje z zaupanjem, odmika pa se od tistega, ki ga išče le iz koristoljubja ali radovednosti. (Carlo Carretto).
OBVESTILA
Misijonar Ivan Štanta se bo srečal s prijatelji misijonov v soboto 11. julija ob 16. uri v Katoliškem domu. Vabljene članice misijonske skupine pa tudi vsi drugi, ki se za misijone zanimajo.
Nabiranje rabljene obleke. Ker so letos na obisku v domovini številni misijonarji, jim želimo priti na pomoč tudi z zbiranjem rabljene obleke. Kdor ima doma obleke, ženske, moške ali otroške in so v dobrem stanju ter čiste, naj jih prinese v Katoliški dom, Gorica, Drevored XX. septembra 85 ter jih izroči družini Breganti. Možno je tudi telefonirati na št. 30536, da se domenimo za prevzem blaga na domu.
SLOKAD sporoča, da je za drugo izmeno počitniške kolonije v Dragi, ki se bo začela 27. julija in bo trajala do 21. avgusta, še nekaj prostih mest. Javite se po telefonu (040) 226117.
MBMH
Spored od 12. do 18. julija 1987
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Rdeči lev«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Poletni variete. 14.10 Na počitnice! 15.00 Na obisku. 16.00 »Glas harmonike«. 17.00 Klasični album.
Ponedeljek: 8.10 Izbor iz literarnih srečanj —• Drago Jančar. 9.00 Otroški kotiček: Ali jih poznaš? Okno v živalski svet.
10.10 Koncert RAI iz Milana. 12.00 Zapiski s poti. 13.20 Mešani zbor »Coro polifonico triestino«. 16.00 Poezija slovenskega zahoda. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Izbor iz naših razprav o slovenski kulturni stvarnosti. 10.10 Sopranistka Olga Gracelj, pianistka Neva Merlak. 12.00 Pojdite z nami! 15.00 Mladi mladim. 16.00 O ljubezni v književnosti. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Lord George Gordon Byron: »Pari-sina«.
Sreda: 8.10 Izbor iz srečanj z ljubitelji knjige. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 12.00 Oddaja o življenju z naravo. 13.20 Mešani zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. 16.00 S poti po Afriki. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Obrazi in utrinki iz slovenske proze.
Četrtek: 8.10 Izbor iz literarnih srečanj
— Drago Jančar. 9.00 Otroški kotiček: Josip Vandot: »Kekčeve zgodbe«. 10.10 Violinist Goran Končar, pianistka Mira Flis-Šimatovič. 12.00 Na obisku. 16.00 Poezija slovenskega zahoda. (Iz oddaj Tarasa Kermaunerja). 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 Zgodbe Lipeta Kosca.
Petek: 8.10 Izbor oddaj iz naše žive stvarnosti. 10.10 Orkester Havdn Philar-monia. 12.00 Na počitnice! 13.20 Komorni zbor iz Morona v Argentini. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Razmišljanja ob slovenskih ljudskih pravljicah. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 12.00 Oddaja iz Kanalske doline. 16.00 Pesmi za poletni čas. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 Poletni variete.
PRISPEVAJTE ZA NOVO TELOVADNICO V GORICI!
S TEM POMAGATE OHRANITI NAŠ ROD ZA PRIHODNJE TISOČLETJE.
DAROVI
Za Katoliški dom: N. N. 25.000; Br. 100.000; N. N. 65.000; N. N. 100.000; N. N. 100.000; N. N. 40.000 lir.
Za Katoliški glas:	Johana Horvatin
15.000; B. A. v spomin na Jurija Zupančiča 10.000; v spomin istega Marta Požar
15.000 lir.
Za popravilo ceste na Sv. goro: cerkveni pevki od Sv. Ane - Trst 60.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Francka Vremec 100.000; dr. Drago Gantar 100.000; Miljo Ferluga 5.000; ga. Signoracci 20.000; druž. Škerlavaj ob poroki hčerke Tanje 50.000; Maria Grazia Canciani 10.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
Draga Pahor 10.000; Mira Golob 20.000; Pini Kocijančič 10.000; N. N. 100.000; v spomin Ivanke Valič 80.000; B. A. v spomin na Jurija Zupančič 100.000; v spomin istega družina Bizjak 10.000; v spomin ina Štefanijo Dovgan: družina Bizjak 10.000, Ema Vatta 10.000, Marija Mijot 10.000, Mimi Kobal 10.000, Ema Adami 10.000, Gina in Darinka Cusina 10.000, sestri Posega 10.000, sestri Mljač 10.000, ga. Carini 5.000, Marčela Pahor 20.000, Hedvika Kan-dut 15.000, Marta Požžar 15.000 lir.
Za cerkev pri Vremskem Britofu: teta Zora v spomin Edvarda Piani-ja 50.000 lir.
Za misijone: Viktorija Maver 100.000; Marija Malnig 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa SJ: N. N., Opčine
100.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo