79 9-2006 Mirko Fetih (1916–2006) 22. junija smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od še enega sta- roste slovenskih planincev, ki so po vojni začeli obnavljati planinsko organizacijo. Mirko Fetih ali Mka je bil pri tem akti- ven na več področjih. Zaoral je v ledino na področju planinske- ga gospodarstva, pozneje pa še popotništva in informiranja. Rodil se je 27. julija 1916, čez mesec dni bi dopolnil 90 let. Ljubljančan je ostal do konca, le del študija prava je opravil v Pragi; dokončanje študija na Češkem mu je preprečila vojna. Končal ga je potem leta 1940 v Ljubljani. Zaposlen je bil v raz- ličnih organizacijah, tudi v Tek- stilu in v Združenju za obrt in trgovino pri gospodarski zbor- nici Slovenije. Tam je bil med drugim odgovoren za izobraže- vanje in pridobitev zunanjetr- govinske licence. Poleg tega se je razdajal še na drugih podro- čjih, predvsem v planinstvu. Zanj ga je navdušil oče, ki ga je peljal na Golico, na Stol in pri desetih letih na Triglav. S prirojeno pedantnostjo je zbiral, popisal in uredil doku- mentacijo za planinske koče in zemljišča. Bil je organizacij- ski sekretar in član upravnega odbora in je s tem neposredno usmerjal slovensko planinstvo. Kot načelnik gospodarske ko- misije je posvečal posebno po- zornost visokogorskim posto- jankam ter odločal pri graditvi in obnovi nekaterih postojank, kot so bile Staničev dom, Koča na Črni prsti in Planika. V nje- govem drugem planinskem ob- dobju so se oblikovale njegove lastnosti: bil je estet, popotnik, turni smučar in dober organi- zator. Res je, da je dolga leta vo- dil Komisijo za stike s tujino, pozneje preimenovano v Ko- misijo za mednarodno sodelo- vanje, vendar je treba poudariti tudi njegovo vzgojno delova- nje, saj je vzgojil nekaj organi- zatorjev planinskih izletov in popotovanj; nekateri vztrajajo še danes. Začelo se je sredi šest- desetih let. Takrat je bilo veliko pomanjkanje vodniške literatu- re v tujih jezikih in večjezična brošura o Triglavu je bila zelo odmevna. Zanimanje za naše gore se je večalo in prav Mka je bil tisti, ki je neutrudno pi- sal in odgovarjal na vprašanja tujih planinskih društev, turi- stičnih organizacij in posamez- nikov. Slovenski planinci so navezovali stike s sosednjimi planinskimi organizacijami. Iz teh osebnih srečanj so se raz- vila tradicionalna planinska srečanja treh dežel. Spominjam se njegovega suverenega nasto- pa; zagotovo smo vedeli, da bo organizacija, čeprav s skrom- nimi sredstvi, brez napake. Po- globilo se je tudi sodelovanje z mednarodno planinsko orga- nizacijo UIAA, v okviru katere- ga je Mirko Fetih zastopal našo organizacijo v komisiji za turno smučanje. Širša planinska srenja ga po- zna kot neutrudnega organi- zatorja planinskih izletov in popotovanj. Začelo se je z za- mejskimi gorami, Tatrami in Dolomiti. Njegovi izleti na Kor- ziko so bili vzor dobre organi- ziranosti. Z njimi je omogočil mnogim Slovencem, da so za- čeli obiskovati in spoznavati ga. Lahko bi nam vsem pove- dal marsikaj zanimivega. Kako je bilo nekdaj v gorah, saj jih je obiskoval več desetletij; kdo ga je navdušil zanje; kako jih je do- življal kot mlad alpinist; kako je bilo ob prvi ponovitvi Lovske smeri v Loški steni, v kateri so dvakrat bivakirali; kakšni so nje- govi spomini na plezanje s Tine- tom Miheličem, pa še z mnogimi drugimi, s katerimi je plezal; kje je najraje plezal – v skali, snegu, ledu …; ali se spominja kakšnih zabavnih hribovskih doživetij; kako je bilo na prvi odpravi na Makalu leta 1972 in kako na eni njegovih zadnjih odprav v Novi Zelandiji; kako je bilo delati z mladimi – bil je namreč aktiven alpinistični inštruktor –; kako je zašel med gorske vodnike; kako je doživljal vodniške ture; kaj meni o razvoju vodništva danes; kako je odkrival najbolj skrite kotičke gora nad Kranjsko Goro in sčasoma postal eden najbolj- ših poznavalcev tega območja; kako je potekalo snemanje na poti Planica–Pokljuka za sloven- sko televizijo, pri katerem je ak- tivno sodeloval; kako so obis- kovalci zadovoljni z bivakom na Kotovem sedlu, katerega pobud- nik je bil; in ne nazadnje, kako je bilo toliko časa voditi postajo Gorske reševalne službe, kako je bilo na najzahtevnejših in od- mevnih akcijah v zadnjih časih, npr. pri reševanju treh Slovakov na Prisojniku – ali se je težko odločil, da bo prvi dan zaradi izredne nevarnosti za reševalce same prekinil akcijo; kaj kot iz- kušen gornik predlaga za izbolj- šanje varnosti v gorah in kaj pra- vi o reorganizaciji GRS – vemo, da je zagovarjal povezovanje s planinskim društvom –, kaj mu pomenijo gore in od kod vraga je jemal toliko energije … To in to in še veliko drugega bi nam lahko povedal Janez Kunstelj. Vprašanja, ki sem mu jih poslal že zdavnaj, so žal ostala neod- govorjena. Ostal pa bo spomin na Velikega človeka. Vladimir Habjan 9-2006 80 Kateri zeleni vrh je spredaj na levi strani slike? Tokrat bo za nagrado nahrbtnik Carma 25, ki ga ponuja spletna trgovina z gorniško opremo www.kibuba.com. Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. Odgovo- re sprejemamo do 25. 9. 2006. Rešitev iz prejšnje številke: V julijski številki smo objavili sliko Stenarja, posneto izpod Križa. Prejeli smo 14 pravilnih odgovorov. Tisti, ki ste se zmotili, ste na sliki prepoznali Bovški Gamsovec, Begunj- ski vrh in Pihavec. Izžrebana je bila Mojca Balant iz Ljub- ljane, ki ji bo spletna trgovina www.kibuba.com podarila knjigo Karnijska potepanja. Andrej Stritar Kako poznamo naše gore? Irena Mušič Poziv Nove avtorje pozivamo, da nam hkrati s prvim poslanim prispevkom sporočijo še vse podatke, potrebne za nakazi- lo honorarja (ime in priimek, naslov, izpostavo davčnega urada, davčno številko, šte- vilko osebnega bančnega ra- čuna; na zadnji strani bančne kartice). Tudi obstoječi avto- rji, ki teh podatkov še niso sporočili, naj to store, da jim bomo lahko nakazali pripa- dajoči honorar. tuje gore. Že sam podatek, da je v desetih letih pripravil 85 izletov v tujino in jih po veči- ni tudi vodil, je zgovoren. Do- polnitev teh aktivnosti je bila organizacija prvega trekinga pod Makalu leta 1975. Tudi na področju turne smuke je bilo podobno. Za svoje uspešno delo pri razvoju slovenskega planinstva je dobil najvišja pla- ninska priznanja, leta 1973 pa tudi Bloudkovo plaketo za za- sluge pri razvoju slovenskega planinstva. S Stankom Bloud- kom je bil kot aktiven plavalec neposredno povezan. Mka, od tebe smo se poslovili, vendar tvoje delo ne bo poza- bljeno. Dal si nam znanje, da smo podirali meje in spozna- vali evropske ideale že davno prej, preden so postali resnič- nost. Na naših poteh po doma- čih in tujih gorah nas boš še vedno spremljal. Janez Pretnar