Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Letnik 39 Ljubljana 2016 št. 1 Mesto Kamnik (nem. Stein) z okolico. Vir: SI AS 176 Franciscejski kataster za Kranjsko (1823-1869), L/L269A02. Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije Zeitschrift des Archivvereins und der Archive Sloweniens Gazzetta dell’Associazione archivistica e degli archivi in Slovenia The Review of the Archival Association and Archives of Slovenia Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji. © 2016 Arhivsko društvo Slovenije Izdalo in založilo Arhivsko društvo Slovenije Uredništvo: Zvezdarska 1, p. p. 21, SI-1127 Ljubljanatelefon: (01) 241 42 45telefaks: (01) 241 42 76e-pošta: arhivi.urednistvo@gmail.comwww.arhivsko-drustvo.si/arhiviFB: https://www.facebook.com/pages/Arhivsko-dru%C5%A1tvo-Slovenije/499724203461763?ref=bookmarks Glavni in odgovorni urednik: dr. Gregor Jenuš (Ljubljana) Tehnična urednica: Dunja Mušič (Ljubljana) Uredniški odbor: Zdenka Bonin (PAK), dr. Boris Golec (Univerza v Ljubljani), dr. Bojan Himmelreich (ZAC), dr. Gregor Jenuš (ARS, odgovorni urednik), mag. Tone Krampač (škofijski arhivi), Jernej Križaj (ARS), Aleksander Lavrenčič (TV dokumentacija), Leopold Mikec Avberšek (PAM), Dunja Mušič (ZAL, tehnična urednica), dr. Elvis Orbanić (DAP), Ivanka Uršič (PANG), dr. Peter Wiesflecker (StLA Gradec), Katja Zupanič (ZAP) Redakcija te številke je bila zaključena: 20. maja 2016 Revija izhaja dvakrat letno. Cena posamezne številke je 12,50 EUR. Lektorica: Lucija Krznar Prevodi: Petra Markuš (angleščina)Fotografska dela: Anja Paulič UDK:Alenka Hren Izdajo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, ARRS in Arhivsko društvo Slovenije Poslovni račun: NLB d. d. Ljubljana, 02083-0019446150 Oblikovanje: Andreja Aljančič PovirkRačunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d. o. o., Notranje Gorice Tisk:Fotolito Dolenc d. o. o. Naklada:400 izvodov Revija Arhivi je vključena v naslednje podatkovne baze: COBISS (Slovenija); Historical Abstracts, America: History and Life, ABC–CLIO (Združene države Amerike); Centro de Información Documental de Archivos (Španija);Institut für Archivwissenschaft der Archivschule Marburg (Nemčija);EBSCO Publishing (Združene države Amerike); ProQuest (Združene države Amerike) KAZALO ČLANKI IN RAZPRAVE ANA LAVRIČ Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskamipri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni 9 ALEKSANDER LAVRENČIČ Razprava o športnem programu na TV Ljubljanav letih 1984 in 1985 27 MARIJA MAKAROVIČ Na poti do moške pražnje in delovne noše na Blokah BOŽIDAR STRMAN –MIŠO v prvi polovici 19. stoletja ali Kako bi bil lahko oblečenMartin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici 41 AKOŠ ANTON DONČEC Neverjetna usoda medžimurskega »jezika« 57 ALEŠ JAMBREK Okoliščine napada na grad Vurberk februarja 1945 81 IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRK IVANKA URŠIČ Osebni fond Engelberta Besednjaka –arhiv Tajnekrščansko-socialne organizacije in katoliškega taboraza obdobje med obema vojnama 97 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH Drago Trpin Novi prostori v Novi Gorici 111 O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE Lucija Planinc Delavnica, namenjena spoznavanju fotografijin njihovega okolja: odločanje za njihovo ohranjanje,Praga, od 13. do 24 julija 2015 115 OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAH Publikacije Aleksander Žižek Zdenka Semlič Rajh, Zapisniki sej mestnega svetaMestne občine Maribor 1853–1856. Kritična objavaarhivskih dokumentov 127 Jure Maček Alojzij Trstenjak. Spomini iz svetovne vojne1914–1918 128 Miha Šimac Jegličev dnevnik: znanstvenokritičnaizdaja (uredila Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar) 131 Razstave Andrej Nared, Marija Grabnar Zapisano ostane: 70 let Arhiva Republike Slovenije 136 Mirjana Kos, Natalija Glažar Fragmenti pretrganega časa –neizvedeni projekti turistične arhitekture 141 INDEX ARTICLES AND PAPERS ANA LAVRIČ Confraternities in Kamnik and their Connectionto the Frescoes in St Primus and in Šutna Parish Church 9 ALEKSANDER LAVRENČIČ Discussion on the Sports Programme on TV Ljubljanain 1984 and 1985 27 MARIJA MAKAROVIČ On the Way to Men's Festive Folk Costume and Work BOŽIDAR STRMAN –MIŠO Clothing in the First Half of the 19th Century or What Would Martin Krpan from Hilltop by the Holy Trinity Wear 41 AKOŠ ANTON DONČEC The Unlikely Fate of the Međimurje »Language« 57 ALEŠ JAMBREK The Circumstances of the Attack on Vurberk Castle in February 1945 81 FROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS IVANKA URŠIČ The Personal Fond of Engelbert Besednjak – The Archive of the Secret Christian Social Organizationand Catholic Camp in the Interwar Period 97 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Drago Trpin Novi prostori v Novi Gorici 111 ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA Lucija Planinc Delavnica, namenjena spoznavanju fotografijin njihovega okolja: odločanje za njihovo ohranjanje,Praga, od 13. do 24 julija 2015 115 REVIEWS AND REPORTS ON THE PUBLICATIONS AND EXHIBITIONS Publications Aleksander Žižek Zdenka Semlič Rajh, Records of the meetings of theCity Council of the Municipality of Maribor 1853–1856.The Critical Publication of Archival Documents 127 Jure Maček Alojzij Trstenjak. Memories from the World War1914–1918 128 Miha Šimac The Diary of Jeglič: Scientific Critique Publication(edited by Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar) 131 Exhibitions Andrej Nared, Marija Grabnar What Is Written Remains: 70 years of the Archivesof the Republic of Slovenia 136 Mirjana Kos, Natalija Glažar Fragments of Interrupted Time –Uncompleted Tourist Architecture Projects 141 Aleksandra Pavšič Milost A Long Way to a Shorter Road, exhibition andleaflet of Regional Archives Nova Gorica 142 NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOV ZA ARHIVE • Prispevki morajo biti oddani v elektronski obliki (razmik 1,5 vrstice). • Vsi članki gredo pred objavo v recenzijo. Pozitivna recenzija je pogoj za objavočlanka. • Prispevki za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk morajo obvezno vsebovati izvleček (maks. 10 vrstic), ključne besede,primerne za indeksiranje, in povzetek (maks. 30 vrstic). Pred povzetkom mora biti naveden spisek virov in literature. • Avtor naj navede svoj polni naslov, naziv oz. poklic, delovno mesto in naslov usta­nove, kjer je zaposlen, tel. številko in e-pošto. • Opombe morajo biti pisane enotno pod črto. V opombah uporabljamo krajše na­ vedbe, ki morajo biti skupaj s kraticami razložene v poglavju viri in literature.Primer: Merku: Slovenska plemiška pisava, str. 110. • V poglavju Viri in literatura morajo biti sistematično, po abecednem vrstnemredu, navedeni vsi viri in vsa literatura, navedena v opombah. Ločeno navedemoarhivske vire, internetne vire, časopisne vire, literaturo itd. • Citiranje arhivskih virov: oznaka države, arhiva, fonda ali zbirke in oznake nižjih popisnih enot. Primer: SI AS 1, šk. 1. • Citiranje literature (monografije): priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela. Kraj: založba, leto izida.Primer: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaške­ga tiska, 1980. • Citiranje literature (periodika): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov pe­ riodike letnik (leto izdaje), številka, strani članka.Primer: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. V: Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 221–226. • Citiranje literature (zborniki): priimek, ime avtorja: naslov članka. V: Naslov zbor­ nika (ime urednika). Kraj izdaje: založnik, leto izida, strani članka.Primer: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno od Tržiš­ke Bistrice. V: Ad fontes. Otorepčev zbornik (ur. Darja Mihelič). Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 225–269. • Slikovno gradivo (največ 5 kosov) sprejema uredništvo le v elektronski oblikiin v visoki resoluciji (najmanj 300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrsteTIFF. Slikovno gradivo (fotografije, grafikoni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebnopriložiti ločeno (v tekstu naj bo označena samo lokacija gradiva) v posebni mapi(datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovatiodgovarjajoče podnapise z navedbo vira. • Uredništvo ima pravico prispevke jezikovno lektorirati; lektorske popravke na­vadno vnesejo avtorji sami. Korekture načeloma opravi uredništvo. • Avtorji so dolžni upoštevati navodila, objavljena v vsaki tiskani številki Arhivov in na spletni strani ADS. • Članki in prispevki, objavljeni v tiskani reviji, so objavljeni tudi na spletni straniADS. Avtorji z objavo tiskane verzije soglašajo tudi z objavo spletne verzije članka. Uredništvo Arhivov ARHIVI,glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije so osrednja slovenskaarhivska revija, kispremlja širok spekterarhivskih vprašanj. V njejobjavljamo prispevkes področja arhivistike,(upravne) zgodovine,zgodovinskih pomožnihved, vede o virih, arhivsketeorije in prakse tervsakdana slovenskih arhivov in aktualna vprašanja s področjazaščite in hranjenja novihoblik zapisov informacijna računalniških medijih. Prispevke sprejemauredništvo na naslov: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI-1127Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245e-pošta:arhivi.urednistvo@gmail.com Rok za oddajo prispevkov za rubrike Članki in razprave, Iz prakse za prakso in Iz arhivskih fondov in zbirk za prvo številko je 1. maj,za drugo številko pa 1. oktober! Rok za oddajo prispevkovza ostale rubrike pa je zaprvo številko 20. maj,za drugo številko pa 20. oktober! ARHIVI, the Review of the Archival Association and Archives of Slovenia is the central Slovenian archival journal.It deals with a wide rangeof archival issues and includes articles in the fields of archival science,(administrative) history,auxiliary sciences ofhistory, study of primarysources, archival theoryand practice, and dailyactivities of the Slovenian archives and also presents problems in thefield of protection andpreservation of new formsof a written record on the computer media. Papers should be sent tothe editorial board: Uredništvo Arhivov Zvezdarska 1, SI–1000Ljubljana, Slovenija T: +386 (0)1 24 14 245e-pošta:arhivi.urednistvo@gmail.com Deadlines papers for the section Articles and Papers, From Practice to Practice and From Archival Files and Collections are to be submitted by May 1for the first number and by October 1 for the second number! Papers for other sectionsare to be submitted by May 20for the first number and by October 20 for the second number! INSTRUCTIONS FOR AUTHORS FOR ARHIVI • Papers should be submitted in electronic form (1.5 line spacing) • Before being published all papers are peer-reviewed. Papers are publishedonly if they receive a positive peer-review. • Papers for the sections Articles and Papers, From Practice to Practice, and From Archival Files and Collections must include a maximum 10-line abstract,key­words appropriate for indexing, and a maximum 30-line summary. List of sources and literature stands before the summary. • Authors should state their full address, title and/or profession, work place,and address of the institution where they work, phone number, and e-mail. • Footnotes are written uniformly under the line. Footnotes include short ref­erences that are fully explained together with abbreviations in the chapterSources and Literature. Example: Merku: Slovenska plemiška pisma, p. 110. • Chapter Sources and Literature includes a systematic recording of all sourcesand literature cited in footnotes, in alphabetical order. Archival sources, web sources, journals, literature etc. are stated separately. • Citation of archival sources: country reference code, name of archival institu­tion, reference code of archival fond or collection and references of the unitsof description. Example: SI AS 1, box 1. • Citation of literature (monographs): surname, name of the author: title (and subtitle) of the book. Publishing place: publisher, publishing year.Example: Merku, Pavle: Slovenska plemiška pisma. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980. • Citation of literature (articles in periodicals): surname, name of the author:title of the article. In: Title of periodical volume (publishing year), number, pages of the article. Example: Matijevič, Meta: Novomeški mestni arhiv in skrb zanj. In: Arhivi 26 (2003), no. 1, pp. 221–226. • Citation of literature (articles in miscellany): surname, name of the author:title of the article. In: Title of miscellany (name of the editor). Publishing place:publisher, publishing year, pages of the article. Example: Bizjak, Matjaž: Gutenberg in briksenska posest vzhodno odTržiške Bistrice. In: Ad fonts. Otorepčev zbornik (ed. Darja Mihelič). Lju­bljana: Založba ZRC, 2005, pp. 225-269. • Graphic materials (max. 5 pieces) should be submitted in electronic formand in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF file format.Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submit­ted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in aseparate folder (file) marked with author’s name and surname. Graphic mate­rials should always carry a caption explaining the image and its source. • Editorial board reserves the right to send the submitted papers for languageproofreading. Proofreading corrections are usually inserted in the papers bythe authors themselves. Other corrections of a technical nature are usually done by editorial board. • Authors should follow these instructions, published in each issue of Arhivi and on the website of Archival Association of Slovenia. • Articles and papers that are published in the printed version of Arhivi are also published on-line on the homepage of the Archival Association of Slovenia.By giving their consent to the publishing of the printed version, authors alsoagree to their papers being published on-line. Arhivi Editorial board 1.01Izvirni znanstveni članek ČLANKI IN RAZPRAVEARTICLES AND PAPERS UDK 27-78(497.4Kamnik):75.052Prejeto: 10. 5. 2016 Kamniške bratovščine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni ANA LAVRIČ dr., znanstvena svetnica Umetnostnozgodovinski inštitut Franca Steleta ZRC SAZU Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana e-pošta: lavric@zrc-sazu.si Izvleček Prispevek predstavlja bratovščine kamniške župnije in njihov letni cikel bo­goslužnih opravil. Z umetnostnozgodovinskega vidika opozarja na njihovonaročniško vlogo, izpostavlja pa dve najkvalitetnejši poslikavi, in sicer po­znogotske freske pri Sv. Primožu nad Kamnikom (Mojster Kranjskega oltarja,zač. 16. stol.) in baročne freske v kamniški župnijski cerkvi (Franc Jelovšek,1734–1735). Pri prvih je bilo na sodelovanje kamniške Marijine (t. i. velike)bratovščine že opozorjeno, pri drugih povezava še ni bila opažena, jih je pavsebinsko mogoče povezati z rožnovensko bratovščino. Dosedanja razlagaJelovškovih fresk je delno dopolnjena, precizirana in korigirana predvsemna podlagi ugotovitve, da so vse naslikane personifikacije teološko in etičnopojasnilo prizorov rožnovenskih skrivnosti. Abstract CONFRATERNITIES IN KAMNIK AND THEIR CONNECTION TO THE FRESCOES IN THE CHURCH OF ST PRIMUS AND IN ŠUTNA PARISH CHURCH The article focuses on the confraternities of the Kamnik Parish in and their annual cycle of worship services. From the art historical point of view, the ar­ticle draws attention to their role as commissioners, and also serves to high­light the two paintings of the highest quality, namely the late Gothic frescoesin the Church of St Primus above Kamnik (the Master of the Krainburg Altar,beginning of the 16th century) and the Baroque frescoes in the Kamnik Par­ish Church (Franc Jelovšek, 1734–1735). It has already been pointed out thatthe Confraternity of Mary in Kamnik (the so-called Great Confraternity) wasinvolved with the frescoes in St Primus Church, while their involvement withthe frescoes in the Parish Church has not yet been observed. However, due totheir contents they can undoubtedly be linked to the Rosary Confraternity.The previous interpretation of Jelovšek’s paintings is partially supplement­ed, specified, and corrected primarily on the basis of the ascertainment thatall the painted personifications are theological and ethical illustrations of theRosary Mysteries. Ključne besede: Sv. Primož nad Kamnikom,župnijska cerkevKamnik, sakralnaumetnost, freske,Franc Jelovšek,MaksimilijanLeopold Rasp,bratovščine, cehi,rožnovenska bratovščina,ikonografija,Cesare Ripa Key-words: St Primus above Kamnik, theParish Church Kamnik, sacredart, FrancJelovšek,MaksimilijanLeopold Rasp,confraternities,guilds, the RosaryConfraternity,iconography,Cesare Ripa Bratovščine v kamniški župniji Patrocinij Marijine cerkve v Kamniku, pri kateri je bil leta 1232 ustano­vljen vikariat za kamniški okoliš, v virih sprva ni specificiran.1 Konkretneje ga je opredelil šele Janez Vajkard Valvasor, ki leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske na­vaja ime Obiskovanja Naše ljube Gospe.2 Potem ko je dal umetnostno prizadevnikamniški župnik baron Maksimilijan Leopold Rasp srednjeveško cerkev podretiin leta 1734 zgraditi novo, baročno, je ta dobila naslov Marijinega oznanjenja,kakor je zapisano tudi na portalu (cerkev je leta 1735 posvetil ljubljanski škofFeliks Schrattenbach),3z novim oltarjem, ki so ga postavili ob koncu 19. stoletja,pa je prevladal patrocinij Marijinega brezmadežnega spočetja, ki je bil implicite navzoč že v prejšnjem. V poznem srednjem veku, ko je kamniško mesto doživljalo velik raz­cvet, je pri župnijski cerkvi delovalo več (večinoma cehovskih) bratovščin. Leta1526 so v popisu cerkvenih dragocenosti omenjene štiri, in sicer sv. Janeza, sv.Miklavža, sv. Mihaela in sv. Marije Magdalene.4 Valvasor jih v zvezi z oltarji,kjer so imele svoj sedež, našteje šest: pri velikem oltarju Marijinega obiskova­nja bratovščino sv. rožnega venca, ki so jo decembra 1672 ustanovili kamniški gospodje,5 pri oltarju sv. Andreja in sv. Miklavža bratovščino krojaškega ceha,pri oltarju Marijinega darovanja bratovščino ceha tesarjev, pri oltarju sv. Duha bratovščino ceha čevljarjev, pri oltarju sv. Ane bratovščino pekovskega ceha in pri oltarju sv. Križa bratovščino trgovcev.6 Tako imenovano veliko Marijinobratovščino pri oltarju, ki je stal ob vhodu v cerkev s špitalske strani, je JanezHöfler pogojno povezal z bratovščino tesarskega ceha in posledično z oltarjemMarijinega darovanja, t. i. malo Marijino bratovščino pa z oltarjem sv. Marjete.7 Zaradi nevarnosti turških vpadov so bratovščine skupaj z župnijo v 30. letih 16. stoletja svoje delovanje prenesle v izpraznjeni frančiškanski samostan,kjer so ostale do ponovne naselitve redovnikov leta 1627.8 Že v srednjem vekuje bila ustanovljena tudi bratovščina pri kamniški podružnici sv. Primoža in Felicijana (prvotno sv. Radegunde), kjer se omenja leta 1380,9 popis cerkvenihdragocenosti iz leta 1526 pa navaja še bratovščino pri cerkvi sv. Urha na VranjiPeči.10 Kje so imele sedeže bratovščine v novozgrajeni baročni župnijski cerkvi,nam sporoča zapisnik Attemsove vizitacije iz leta 1752. Z velikim oltarjem Mari­jinega oznanjenja sta bili povezani bratovščina Jezusa, Marije in Jožefa, ki je biladeležna privilegija za pokojne člane na peti dan v tednu, tj. na četrtek, in brato­vščina presvetega rožnega venca s sobotnim privilegijem. Slednja je v zakristijihranila srebrn Marijin kip, ki je bil v rabi za slovesnosti in procesije. Pri oltarjusv. Cecilije je delovala akademska bratovščina glasbenikov, ki je imela (po poro­čilu vizitatorja) privilegij za umrle člane določen na četrtek. Oltarju sv. Andrejain sv. Miklavža je bila pridružena t. i. velika bratovščina (confraternitas maior),kakor so jo nazivali, ker so se smeli vanjo z ozirom na položaj vpisovati le možjeiz velikega oziroma notranjega mestnega sveta. Dokumentov ni imela, ker so se 1 Höfler: Gradivo, str. 94, 95. 2 Valvasor: Die Ehre, VIII, str. 809. 3 Patrocinij je cerkev obhajala 25. marca. 4 Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 151; Lesar: Župnijska cerkev, str. 10. 5 Koblar: Drobtinice, str. 54, kot leto ustanovitve rožnovenske bratovščine navaja letnico 1677,čemur sledi tudi poznejša literatura, npr. Stiasny: Kamnik, str. 81. 6 Valvasor: Die Ehre, VIII, str. 809, 810; gl. tudi Stele: Politični okraj, str. 5–6; Lesar: Župnijska cerkev, str. 10–11. 7 Höfler: Gradivo, str. 94, 95. 8 Valvasor: Die Ehre, VIII, str. 809; Stele: Politični okraj, str. 7; Lesar: Župnijska cerkev, str. 10. Žu­ pnija je ostala pri nekdanji frančiškanski cerkvi do ponovne naselitve redovnikov leta 1627. 9 Höfler: Gradivo, str. 96. 10 Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti, str. 151. v teku časa izgubili oziroma propadli, so se pa zanjo opravljale redne letne maše(plačevala sta jih deloma cerkev in deloma mesto).11 Bogoslužna opravila in praznovanja posameznih bratovščin so zabele­žena v župnijski matrikuli.12 Iz nje je razvidno, da je imela rožnovenska bra­tovščina vsako prvo nedeljo v mesecu, imenovano tudi rožnovenska nedelja,jutranjo peto mašo za žive člane in po evangeliju zanje zmolila očenaš in zdrava­marijo, enako tudi pri dopoldanski maši po pridigi, popoldne pa se je udeležilakateheze, procesije po mestu, večernic in blagoslova z Najsvetejšim. Člani so pod običajnimi pogoji mogli prejeti popolni odpustek.13 Red opravil je bil spre­menjen, kadar je župnija romala k podružničnim cerkvam in kadar je prva nede­lja v mesecu sovpadla s praznikom, ki je imel liturgično prednost.14 Vsako drugonedeljo v mesecu so imeli peto mašo za pokojne člane in po pridigi zmolili zanjeočenaš in zdravamarijo; druga opravila so variirala glede na župnijske shode pripodružnicah. Titularni praznik bratovščine, na katerega je bilo mogoče dobitipopolni odpustek, je bila prva nedelja v oktobru. Na predvečer so leviti opravilivečernice, duhovniki pa so začeli s spovedovanjem. Zjutraj so imeli peto mašoza žive člane, dopoldne pa običajno slovesno bogoslužje, ki ga je vodil župnik.Popoldne je bila pridiga, po njej je starejši kaplan blagoslovil sveče, rožne vencein svetinjice Matere Božje. Sledila je procesija po špitalski ulici, mestu in glav­ni ulici, nato so imeli večernice, pete lavretanske litanije in blagoslov z Najsve­tejšim. Člani so bili povabljeni k čim večji udeležbi, vsi drugi pa k vpisu.15 Na ponedeljek po prvi oktobrski nedelji so imeli obletno peto mašo zadušnico scerkvenim darovanjem in dve tihi maši za umrle člane. Postavili so tumbo z be­limi in rumenimi svečami in molili Deus veniae largitor.V tednu po vseh svetih je bil veliki oltar vse dni privilegiran za umrle člane.16 Kot praznik z možnostjopridobitve popolnega odpustka je bratovščina obhajala tudi cerkveni patroci­nij, tj. Marijino oznanjenje. Na god sv. Katarine Sienske in na god sv. Dominika so se člani udeležili dopoldanske pete maše in cerkvenega darovanja ter moliliza ustanovnike in dobrotnike bratovščine. Na praznik Marijinega obiskanja soz rožnovenskim kipom (cum statua Rosariana) prišli naproti vernikom, ki soiz vseh treh kamniških vikariatov v procesiji priromali k matični cerkvi.17 Leta 1773 je bratovščina praznovala svoj stoletni jubilej.18V matrikuli se omenja tudibratovščina vednega rožnega venca, ki je obhajala titularni praznik na nedeljopo prazniku vseh svetnikov.19 11 Nadškofijski arhiv Gorica, Attemsove vizitacije 7, 1752, fol. 31. Za posredovanje prepisa At­temsove vizitacije kamniške župnijske cerkve se najlepše zahvaljujem kolegu dr. Juretu Vol­čjaku. 12 NŠAL, ŠAL/ŽA, Kamnik, Razne knjige, šk. 4: Matrikula 1749. Matrikulo sta kot vir v svojihprispevkih v največji meri uporabila Metoda Kemperl in Marko Lesar, gl. Kemperl: Romanja (1999); Kemperl: Božje poti Kamničanov, str. 71–86; Kemperl: Akademska bratovščina, str.34–40; Kemperl: Cerkev sv. Jožefa, str. 76–85; Kemperl: Romanja (2011); Lesar: Župnijska cer­kev. Bratovščinski albumi, ki bi nam lahko več povedali o vpisanih članih, se žal niso ohranili. 13 Za letni cikel bogoslužnih opravil rožnovenske bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 23, 24, 33, 51, 58, 66, 73, 76, 80, 94, 100, 101, 105, 113, 117, 119, 124, 145. 14 V primeru shodov pri podružnicah je bratovščina imela doma le jutranjo mašo, po njej pro­cesijo do mestnih vrat in blagoslov, tako npr. na tretjo postno nedeljo, ko je župnija romala k Sv. Primožu, ali na tretjo nedeljo po veliki noči, ko je romala v Zakal k Sv. Florijanu, če je ta dan godoval. Opravila t. i. rožnovenske nedelje so se prilagodila npr. za novo leto, veliko noč, kamniško zavetnico sv. Marjeto (ta dan so se člani udeležili cerkvenega darovanja), praznikvseh svetnikov ali vernih duš, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 23, 24, 25, 51, 54, 67, 73, 96, 117; prim. Kemperl: Božje poti Kamničanov, str. 71. 15 Ves teden po prvi oktobrski nedelji je bilo vernikom mogoče dobiti popolni odpustek, gl.NŠAL, Matrikula, p. 113. Za shod gl. tudi Kemperl: Paglovčeva matrikula, str. 94. 16 Veliki oltar je bil po določilu Klemena XIII. leta 1761 privilegiran na vse dni v letu, za dan ver­nih duš pa so bili privilegirani vsi oltarji, tudi v kapelah, gl. NŠAL, Matrikula, p. 119. 17 Prim. Kemperl: Paglovčeva matrikula, str. 92. 18 Za objavo praznovanja stote obletnice gl. NŠAL, Matrikula, p. 145. 19 NŠAL, Matrikula, p. 120. Akademska bratovščina sv. Cecilije, ki je bila ustanovljena leta 1731 naRaspovo pobudo in je skrbela za liturgično glasbo,20 je imela mesečna srečanjana primeren dan, ko se je zbrala pri maši; ta se je v januarju pela za žive, febru­arja pa za umrle člane (zadušnica je bila vedno na ponedeljek) in tako izmenjajese iz meseca v mesec skozi vse leto.21 Titularni praznik z možnostjo popolnegaodpustka je obhajala na nedeljo, ki je bila najbližja godu sv. Cecilije;22 na ta dan so očenaš in zdravamarijo zmolili za grofico Gallenberg, ki je bila cerkvi darova­la svetničine relikvije. Odpustke sedmih let in sedmih kvadragen so mogli dobitina sekundarne praznike, in sicer na drugo nedeljo po Gospodovem razglašenju,na tretjo nedeljo po veliki noči, na god sv. Mateja in na nedeljo v osmini prazni­ka sv. Rešnjega telesa. Ob teh dnevih so pri jutranji maši po evangeliju in pridopoldanski po pridigi zmolili očenaš in zdravamarijo za žive in pokojne člane,popoldne pa so se udeležili kateheze in večernic. Na nedeljo v osmini praznika sv. Rešnjega telesa so pred peto mašo z Najsvetejšim napravili obhod po po­kopališču in nato pred izpostavljenim imeli dopoldansko pobožnost.23 Po usta­novitvi bratovščine vednega češčenja sv. Rešnjega telesa leta 177324 je bilo do­poldansko bogoslužje akademikov od leta 1774 nekoliko spremenjeno, poznejetudi okrnjeno. Vsak kvatrni torek (ali na primeren dan v naslednjem tednu) soopravili oficij s peto mašo zadušnico za umrle člane, po njej pa ob tumbi zapelilibero. V tednu po vseh svetih je bil oltar sv. Cecilije vse dni privilegiran za po­kojne člane bratovščine;25 v sredo so imeli oficij za mrtve s peto mašo. Na ta danso nekaj let javno prebirali imena med letom umrlih članov ter zanje in za vsepokojne člane, ustanovnike in dobrotnike zmolili očenaš in zdravamarijo, kakorje bilo sklenjeno na akademskem shodu leta 1751, od leta 1760 pa so imenabrali na glavni bratovščinski praznik po pridigi. Bratovščina Jezusa, Marije in Jožefa (sv. Družine) je praznovala glavnipraznik z možnostjo popolnega odpustka na silvestrovo.26 Po peti maši so iz­postavili Najsvetejše v ciboriju, pred njim zmolili litanije sv. Jožefa in na koncu prejeli blagoslov. Ta dan so izpostavili tudi t. i. veselo srce (cor gaudiosum). Članiso bili opomnjeni, naj se med letom ob četrtkih in petkih marljiveje udeležujejomaš za žive in mrtve člane, če hočejo biti deležni sadov bratovščine. Sekundarnepraznike z odpustkom sedmih let in sedmih kvadragen so obhajali na prvo ne­deljo po prazniku Marijine zaroke, na velikonočni torek, na nedeljo po praznikuMarijinega obiskovanja in na tretjo nedeljo v oktobru. Ob teh dnevih so imelipeto mašo, po njej so pred Najsvetejšim v ciboriju po slovensko zmolili litanije,izpostavili pa so tudi bodisi t. i. veselo (cor gaudiosum) bodisi t. i. žalostno srce (cor dolorosum). Na prvo nedeljo po prazniku Marijine zaroke so imeli »vese­ 20 O bratovščini je najizčrpneje pisala Kemperl: Akademska bratovščina, str. 34–40; Kemperl: Bratovščine kot naročnice, str. 37–39. 21 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 24, 27, 28, 32, 50, 53,66, 69, 72, 76, 80, 83, 87, 93, 99, 105, 109, 110, 113 (z zapisom, da je zadušnica pri oltarju sv.Cecilije), 117, 120, 122, 124, 129. 22 Če je nedelja sovpadla s praznikom Matere Božje dobrega sveta, je bilo dopoldne bogoslužjepri njeni podobi, jutranjo peto mašo za žive in pokojne cecilijance pa so opravili pri velikemoltarju, gl. NŠAL, Matrikula, p. 122. 23 Če je nedelja sovpadla z obletnico posvetitve cerkve sv. Primoža in Felicijana, je akademskabratovščina opravila pobožnosti med jutranjo peto mašo, že pred mašo pa procesijo z Najsve­tejšim po pokopališču. Na to nedeljo so Nevljani z banderi romali k Devici Mariji na Homec. Vosmini praznika sv. Primoža se je s sredstvi akademske bratovščine v župnijski cerkvi bralamaša za pokojnega Primoža Čuberla, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 87, 89. 24 Ustanovitev bratovščine vednega češčenja sv. Rešnjega telesa so objavili 27. in 31. 12. 1772, gl.NŠAL, Matrikula, p. 146. 25 Oltar je bil pozneje za obdobje sedmih let privilegiran na vse ponedeljke v letu in v vsej oktavipraznika vseh svetih, gl. NŠAL, Matrikula, p. 119. 26 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 31, 32, 60, 61, 67, 68, 85, 95, 114, 118, 119, 135. lo srce« in litanije sv. Jožefa,27 na velikonočni torek »žalostno srce« in litanijesedmerih Marijinih žalosti, na nedeljo po prazniku Marijinega obiskovanja spet»veselo srce« in litanije vernih duš (opravilo je vodil bratovščinski voditelj, čeje bila nedelja hkrati tudi »rožnovenska«, je bila jutranja maša namenjena ro­žnovenski bratovščini, dopoldanska pa bratovščini Jezusa, Marije in Jožefa), natretjo nedeljo v oktobru pa »žalostno srce« in litanije sedmerih Marijinih žalosti(opravilo je vodil bratovščinski voditelj). V velikem tednu so se člani udeležilimaše v kapeli Žalostne Matere Božje na Malem gradu, na veliki četrtek jutranjemaše v župnijski cerkvi, prav tako tudi na praznik (četrtek) sv. Rešnjega telesa.28 Bratovščina je imela knjižico, iz katere so na praznik vseh svetnikov v župnijimolili litanije v slovenskem jeziku. Kadar je dan vernih duš padel na četrtek alipetek, je imela bratovščina črno mašo. V tednu po vseh svetih je bil veliki oltarvse dni privilegiran za umrle člane. Velika Marijina bratovščina pri oltarju sv. Andreja in sv. Miklavža post portam je slovesno obhajala godove obeh titularnih svetnikov.29 Na dan sv. An­dreja so se člani udeležili pete maše pri bratovščinskem oltarju, pri kateri so poevangeliju, pri dopoldanskem opravilu pa po pridigi zmolili očenaš in zdravama­rijo za žive in pokojne ustanovnike in dobrotnike oltarja in še posebej za članebratovščine. Na enak način so praznovali god sv. Miklavža, ustanovne pete mašepa se je ta dan udeležil tudi krojaški ceh, ki je bil v srednjem veku povezan z ol­tarjem. Na praznik Marije Snežne je bratovščina imela dopoldansko peto mašopri svojem oltarju in po evangeliju molila za ustanovnike in dobrotnike oltarja terza žive in pokojne člane, litanije pa je opravila pri velikem oltarju. Na ponedeljekpo prazniku Marijinega vnebovzetja je imela obletno peto mašo zadušnico privelikem oltarju in tiho mašo za ustanovnike in dobrotnike pri bratovščinskem,opravila je običajne molitve za pokojne člane in ustanovnike ter za dobrotnikeoltarja, postavila tumbo z belimi in rumenimi svečami ter siromašnim razdelilakruh in miloščino; stroške je plačalo mesto. Tudi na vse kvatrne ponedeljke jeimela jutranjo peto mašo za umrle člane z običajnim očenašem in zdravamarijoza žive in mrtve člane ter za dobrotnike in ustanovnike bratovščine in oltarja.30 V mestu so bile dejavne tudi cehovske bratovščine.31V kvatrnih tednih so se udeleževale svojih ustanovnih maš.32 Ob zaključku štirideseturne predpostnepobožnosti pred Najsvetejšim, ki jo je vpeljal župnik Rasp, so s svečami spre­mljale procesijo.33 Na veliki petek so sodelovale v pasijonski procesiji, ki je šlaiz župnijske cerkve po špitalski ulici čez trg in po glavni cesti. Kovači so slediliprizoru raja, lončarji Jezusu na Oljski gori, tesarji Jezusovemu bičanju, mesarji Je­zusovemu kronanju s trnjem, peki prizoru Ecce homo, kramarji oziroma trgovciJezusu, ki nosi križ, krojači Križanemu, čevljarji in usnjarji Žalostni Materi Bož­ji; za Božjim grobom so šli mestni svetniki, šolarji, duhovščina in drugi verniki.Na velikonočni ponedeljek je šel ceh mesarjev v procesiji na Žale.34 Na binkoštni 27 Če je praznik sovpadel z nedeljo, je bratovščina v župnijski cerkvi imela jutranjo mašo, drugobogoslužje pa se je odvijalo pri Sv. Jožefu na Žalah. Če je bila nedelja rožnovenska, je jutranjomašo imela rožnovenska bratovščina, dopoldansko bratovščina Jezusa, Marije in Jožefa, ki jeopravilo nadaljevala na Žalah, popoldne pa je po običajnem redu tekla spet rožnovenska po­božnost, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 31, 32. 28 Po maši so zmolili litanije ali jožefinski rožni venček, gl. NŠAL, Matrikula, p. 85. 29 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 53, 82, 83, 101, 103, 109, 123, 127, 129. 30 Člani mestnega sveta so se udeležili cerkvenega darovanja, zbrani denar je pripadal maševal­cu, tj. starejšemu kaplanu, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 53, 82, 109, 129. 31 Za letni cikel bogoslužnih opravil cehovskih bratovščin gl. NŠAL, Matrikula, pp. 46, 53, 62, 63, 67, 81, 92, 93, 96, 99, 101, 103, 108, 109, 116, 129, 133. 32 Maše v kvatrnem tednu so imele na svoje običajne dni, krznarji npr. na četrtek, gl. NŠAL, Ma­trikula, pp. 53, 81, 109, 129. 33 Prim. Kemperl: Paglovčeva matrikula, str. 88. 34 Prim. Kemperl: Cerkev sv. Jožefa, str. 79. Mojster Kranjskega oltarja (Mojster Vid iz Kamnika?), Prvi del Marijinega cikla s prizori Zavrnitev Joahimovega daru, Joahimov sen, Srečanje pri Zlatih vratih in Marijino rojstvo, ok. 1507 ali pozneje, podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana, Sv. Primož nad Kamnikom (foto: Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU) torek so se vse bratovščine z banderi udeležile župnijske procesije v spomin na ljudski misijon,ki so ga jezuiti priredili leta 1725 pri Sv. Jožefu naŽalah kot prvega na Kranjskem in ponovili leta1740.35 Na god sv. Ahacija so krojači z banderi ro­mali k Devici Mariji na Homec, kjer so imeli petomašo in kratko pridigo; del poti so jih pospremi­le tudi druge cehovske bratovščine, kakor je bilamed njimi navada.36 Na spominski dan prenosarelikvij sv. Eligija, zavetnika kovačev, je bila v nje­mu posvečeni srednji kapeli na Malem gradu petamaša s pridigo za kovaški ceh. Čevljarji in usnjar­ji so na god sv. Aleša imeli procesijo v Moste priKomendi, kjer so se udeležili maše s kratkim na­govorom.37 Na sv. Marjeto je bila jutranja maša v župnijski cerkvi pri oltarju sv. Križa namenjenatrgovcem. Na nedeljo po 25. juliju so imeli tesarjiprocesijo na Žale in tam pri oltarju sv. Ane peto mašo.38 Peki so šli na god sv. Lovrenca v procesijina Žale, jutranja maša v župnijski cerkvi pa je bilata dan za mizarje.39 Kovači so romali k Sv. Primo­žu na god sv. Roka.40 Na praznik povišanja sv. Kri­ža so se trgovci dopoldne udeležili procesije naKalvarijo, pete maše in nagovora. Na god sv. Uršu­le so imeli ustanovno mašo krojači in mesarji, naštefanovo pa jutranjo mašo lončarji. Pri kamniških frančiškanih so delovale bratovščine Karmelske Matere Božje, sv. Antona Padovanskega in pasu sv. Frančiška, obstajal paje tudi Frančiškov tretji red.41 Posebno priljublje­na je bila karmelska bratovščina, ki je titularnipraznik z možnostjo popolnega odpustka obha­jala na nedeljo pred godom sv. Marije Magdaleneoziroma na škapulirsko nedeljo. Po jutranji mašiv župnijski cerkvi so se opravila nadaljevala prifrančiškanih, kjer so imeli pridigo, popoldne pavečernice, škapulirsko procesijo po mestu in nakoncu pete litanije. Frančiškansko cerkev so fara­ni množično obiskovali tudi na porcijunkulo, kerso na ta dan lahko prejeli popolni odpustek.42 Bratovščinesoobstajaletudipripodružni­cah in vikariatih kamniške župnije. Vanje so sevpisovali tudi kamniški meščani in se udeleževali 35 Prim. Kemperl: Cerkev sv. Jožefa, str. 77, 78. 36 Prim. Kemperl: Božje poti Kamničanov, str. 71, 80. NaHomcu je delovala bratovščina Matere Božje, ki je bilapotrjena leta 1664, gl. Koblar: Drobtinice, str. 45. 37 Prim. Kemperl: Božje poti Kamničanov, str. 71, 80. 38 Prim. Kemperl: Cerkev sv. Jožefa, str. 79. 39 Prim. Kemperl: Cerkev sv. Jožefa, str. 79. 40 Prim. Kemperl: Božje poti Kamničanov, str. 71. 41 Škofljanec, Observanti province sv. Križa, str. 209; Lavrič,Zgodovinska in umetnostna dediščina, str. 102, 103,108, 114, 118. 42 Za frančiškanske bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 97,100; prim. Kemperl: Paglovčeva matrikula, str. 92. tamkajšnjih shodov. Na osmo nedeljo pred velikonočjo, tj. drugo pred postom (dominica sexage­simae), so odhajali h klarisam v Mekinje, kjer jebratovščina Marijinega Srca imela glavni praznikz možnostjo pridobitve popolnega odpustka;43 dopoldne so se udeležili maše, popoldne pa pri­dige, večernic, procesije in litanij.44 Sekundarne praznike z enakim razporedom opravil in nepo­polnim odpustkom so obhajali na tretjo nedeljov maju, na prvo nedeljo v juniju, na nedeljo poprazniku Marijinega vnebovzetja45 in na drugoadventno nedeljo (v oktavi Brezmadežnega spo­četja), ko so bila vsa opravila v Mekinjah: zjutrajpeta maša Rorate, dopoldne slovesna maša s pri­digo, popoldne pa večernice, pridiga, procesija inlitanije.46 Bratovščina sv. Barbare v cerkvi sv. Ane v Gozdu je imela glavno praznovanje, h katere­mu so bili člani še posebej povabljeni, na prazniknadangela Mihaela, ko je bilo mogoče dobiti tudipopolni odpustek. Tedaj je vpisovala nove člane,ki so si želeli zavetništva sv. Barbare, imela pa je tudi letni obračun.47 Shode z možnostjo nepopol­nega odpustka je imela tudi na četrtek četrtegapostnega tedna, na četrtek prošnjega tedna ozi­roma na vnebohod, na god sv. Andreja in na god sv. Barbare, maša zanjo pa se je opravila tudi nagod sv. Egidija. Bratovščina v cerkvi sv. Ahacijav Kališu je imela mašo in letni obračun na pra­znik sv. Mateja,48 bratovščina sv. Petra v cerkvi sv. Petra pri Sv. Primožu pa na tretjo nedeljo v oktobru.49 Bratovščina Gospodovega trpljenjain Žalostne Matere Božje v Nevljah, ustanovlje­na pod naslovom angelov varuhov in za pomočdušam v vicah, je imela titularni praznik s popol­nim odpustkom na nedeljo pred praznikom vsehsvetnikov;50 po jutranji maši v župnijski cerkviso se vsa opravila nadaljevala v Nevljah.51 Sekun­darne praznike z delnim odpustkom je obhajalana prvo postno nedeljo, na praznik Najdenja sv. 43 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 37, 38, 76, 81, 103, 125, 128, 129. 44 Če je praznik sovpadel s t. i. rožnovensko nedeljo, so doma opravljali običajne rožnovenske pobožnosti, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 37, 38. 45 Popoldne so imeli v Mekinjah pridigo, procesijo in pete lavretanske litanije, gl. NŠAL, Matrikula, p. 103. 46 Če je bila nedelja rožnovenska, je bilo dopoldansko opra­ vilo rožnovensko, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 125, 128, 129. 47 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 57, 75, 107, 112, 123, 126. 48 NŠAL, Matrikula, p. 110. 49 NŠAL, Matrikula, p. 114. 50 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 53, 77, 104, 115, 116, 133. 51 Če je bila nedelja tik pred praznikom vseh svetnikov, ve­ černic niso imeli, gl. NŠAL, Matrikula, pp. 115, 116; prim. Kemperl: Paglovčeva matrikula, str. 94. Mojster Kranjskega oltarja (Mojster Vid iz Kamnika?), Drugi del Marijinega cikla s prizori Marijina pot v tempelj, Marija tke tempeljski zastor, Marijino oznanjenje in Marijina poroka, ok. 1507 ali pozneje, podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana, Sv. Primož nad Kamnikom (foto: Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU) Mojster Kranjskega oltarja (Mojster Vid iz Kamnika?), Tretji del Marijinega cikla s prizori Obiskovanje, Jezusovo rojstvo, Jezusovo obrezovanje, Darovanje Jezusa v templju, ok. 1507 ali pozneje, podružnična cerkev sv. Primoža in Felicijana, Sv. Primož nad Kamnikom (foto: Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU) Križa, na nedeljo po godu sv. Jerneja in na god sv.Štefana. Leta 1765 jim je ordinarij dovolil izpo­stavljati Najsvetejše na vse bratovščinske pra­znike, za kar so še dodatno prejeli štirideset dniodpustka. Člani bratovščine sv. Izidorja pri cerkvi sv. Marjete v Radomljah so imeli shod s popol­nim odpustkom na god sv. Marjete,52 nepopolniodpustek pa so lahko dobili na god sv. Izidorja,na obletnico posvetitve cerkve, tj. na nedeljo poprazniku Marijinega vnebovzetja in na sv. Uršulo.Na pasijonsko nedeljo so se Kamničani pridruži­li glavnemu prazniku bratovščine Kristusovegasmrtnega boja pri jezuitih vLjubljani, kjer so po­poldne imeli slovensko pridigo ter večernice inpete litanije pred Najsvetejšim; poleg popolnegaodpustka so lahko prejeli odpustek štiridesetihdni, če so poljubili relikvijo sv. Križa, ki je bila iz­postavljena v javno češčenje, in zmolili tri očena­še in zdravamarije.53 Ponavljajoči se letni cikel bogoslužnihopravil in procesij številnih bratovščin, ki sovključevale vse sloje prebivalstva, je dajal me­stu živahen utrip, značilen za družbo poznegasrednjega veka in potridentinskega katolištva.Bratovščine so svojo religioznost in družbenovlogo manifestirale tudi z likovno umetnostjo,tako s sijajnimi prazničnimi inscenacijami kottudi z bogato opremo svojih oltarjev, kapel alicerkva. V kamniški župnijski cerkvi so sodelo­vale z župnikom Raspom in v skladu z njegovimnačrtom postavile svoje oltarje iz štukolustra,54 ki jih je najbrž izdelala skupina štukaterjev podvodstvom Jožefa Gebhardta,55 s slikami pa jih je opremil Valentin Metzinger.56 Veliki oltar, prikaterem sta imeli sedež rožnovenska bratovšči­na in bratovščina Jezusa, Marije in Jožefa, je nasteno naslikal Franc Jelovšek, ki je hkrati poslikaltudi obok prezbiterija. Šutenski obok, ki je veliča­stna upodobitev rožnega venca, in cikel Marijine­ga življenja pri Sv. Primožu sta najkakovostnejšiumetnini, ki ju je mogoče vsebinsko in zato z ve­liko verjetnostjo tudi naročniško povezati s ka­mniškimi marijanskimi bratovščinami. 52 Za letni cikel bogoslužnih opravil bratovščine gl. NŠAL, Matrikula, pp. 79, 96, 103, 116. 53 NŠAL, Matrikula, p. 59. V matrikuli je zabeleženo, da je isti dan imela praznik tudi bratovščina sv. Rešnjega tele­ sa v Mengšu. 54 Poleg oltarjev sv. Andreja in Miklavža ter sv. Cecilije vsaj še oltar sv. Križa, pri katerem so se zbirali trgovci. 55 Resman: Kiparstvo poznega baroka, str. 20, 21; prim. Lesar: Župnijska cerkev, str. 30. Pri predelavi oltarnih nastavkov v 19. stoletju so oltar sv. Cecilije priredili v rožnovenskega in v tron namestili oblečeni (procesijski) kip Rožnovenske Matere Božje. 56 Cevc: Valentin Metzinger, str. 23, 25, 160–163, 362–364. Cikel Marijinega življenja pri Sv. Primožu nad Kamnikom Naročilo fresk v kamniški podružnici sv.Primoža, ki so najpomembnejši spomenik sten­skega slikarstva na pragu renesanse na Sloven­skem, povezujejo s krogom tedanjih vodilnih hu­manistično usmerjenih duhovnikov gorenjskegaarhidiakonata (Lenart Seydl, Erazem Steyrer, Ju­rij Hertenfelser, Matija Operta), zaradi podobe sv.Erazma na severni steni ladje pa konkretneje zErazmom Steyrerjem.57 Poslikava je sicer nastalakot rezultat skupnih naporov kamniškega me-ščanstva, združenega v tamkajšnji bratovščini,kot je poudaril Janez Höfler,58 ki je s tem posre­dno nakazal tudi vlogo bratovščine. Jure Mikuž je bil glede njene vloge neposrednejši, saj je prifreskah domneval sodelovanje bratovščine sv. ro­žnega venca, in sicer z utemeljitvijo, da so v celotiposvečene Marijinemu življenju in da je nad pri­zorom Poklona sv. treh kraljev med iluzionistič­no upodobljenim krogovičjem naslikan dolg mo­lek (s stopetdesetimi jagodami).59 Bratovščino jekonkretneje opredelil Marko Lesar, ki je zapisal,da naj bi pri programu poslikave cerkve sodelo­vala kamniška t. i. velika bratovščina.60 V povezavo s kamniško Marijino bratovšči­no (verjetno s t. i. veliko bratovščino, morda patudi z malo) bi lahko postavili predvsem Marijincikel na južni steni ladje. Vsebinsko ga sicer do­polnjujeta tudi prizora Pohod in poklon svetihtreh kraljev ter Marija Zavetnica s plaščem (t. i. kužna slika) na severni steni, na kateri pa je z do­dano podobo sv. Erazma izpostavljena vloga indi­vidualnega naročnika. Poslikava severne stene jedatirana z letnico 1504, južna je nekoliko mlajšain naj bi nastala sočasno z gradnjo prezbiterijaleta 1507 ali celo nekaj let pozneje, po sami kako­vosti pa zaradi večjega deleža pomočniških roknekoliko zaostaja.61 Marijin cikel šteje dvanajstprizorov na treh polah južne stene; potekajo vdveh pasovih, razvrščeni pa so v kronološkemzaporedju od leve proti desni. Prva pola pred­stavlja legendo Marijinih staršev: Zavrnitev Jo­ahimovega daru zaradi ženine nerodovitnosti,Joahimov sen oziroma Angel napove Joahimu 57 Vignjević: Mojster Kranjskega oltarja, str. 62; Höfler: Sre­dnjeveške freske, str. 174; prim. Šerbelj: Sv. Primož, str. 86. 58 Höfler: Srednjeveške freske, str. 174. 59 Mikuž: Kri in mleko, str. 35, 85, z domnevo, da je bilo ne­ kaj prizorov Marijinega cikla naslikanih na nekdanjem velikem oltarju. 60 Lesar:Župnijska cerkev, str. 30. 61 Höfler: Srednjeveške freske, str. 176, 177. Marijino rojstvo, Srečanje Joahima in Ane pri Zla­tih vratih kot podoba brezmadežnega spočetjaMarije in Marijino rojstvo z redkim motivom Ani­nega dojenja. Druga pola sledi Marijinemu življe­nju od otroštva do poroke: Marijina pot v tempelj s slovesnim stopniščem, ki ima trinajst stopnicnamesto petnajstih (po Zlati legendi), Marija vobleki z naslikanim žitnim klasjem kot tempelj­ska devica tke tempeljski zastor, Marijina poroka,sklenjena z združitvijo desnic ženina in neveste,in Marijino oznanjenje, postavljeno v renesančnoarhitekturo (vrstni red zadnjih dveh prizorov jezamenjan). Tretja pola kaže Marijino materinskovlogo in Jezusovo otroštvo v prizorih: Marijinoobiskovanje z dodano žanrsko figuro služabni­ce, Jezusovo rojstvo, prikazano kot Marijino če­ščenja Deteta, Jezusovo obrezovanje z asistencožensk in skupino moških pevcev ter DarovanjeJezusa v templju z romanskimi formami.62 Cikle Marijinega življenja, ki so postali pri­ljubljeni v poznosrednjeveški umetnosti, so nav­dihovali ne le kanonični, ampak tudi apokrifni te­ksti, ki jih je popularizirala zlasti Legenda aurea Jacobusa de Voragine.63 Legendarna pripoved oMarijinih starših in njeni mladosti (kakor jo po­daja Jakobov protoevangelij)64 je v najpopolnej­ši vrsti prizorov v srednjeveškem slikarstvu na Slovenskem zastopana prav pri Sv. Primožu.65 Svetoprimoški slikar, ki ga identificirajo z Moj­strom Kranjskega oltarja in pogojno s kamniškimslikarjem Vidom,66 je pod vplivom Dürerjevega grafičnega cikla Marijino življenje, ki je sicer kotcelota izšel leta 1511, posamični listi pa so na­stali že prej (večina med letoma 1503 in 1505),67 ustvaril izjemno celoto. Čas nastanka poslikavekaže, da je bil seznanjen z novostmi iz Dürerjeve­ga kroga.68 Naslon na grafike ni direkten v smislukopiranja, ampak ga je mogoče zaznati v zasnovikompozicije in posameznih detajlih, zlasti arhi­ 62 Za razvrstitev prizorov gl. Stele: Gotsko stensko slikar­ stvo, str. CXXX–CXXXIII; za opis in razlago prizorov gl. Šerbelj: Sv. Primož, str. 72–85; Vignjević: Mojster Kranj­ skega oltarja, str. 36, 46–55; Höfler: Srednjeveške freske, str. 176, 177. 63 Za apokrife gl. npr. Apokryphen; za Zlato legendo gl. npr. De Voragine: Die Legenda aurea. 64 Za Jakobov protoevangelij gl. Apokryphen, str. 411– 436. 65 Stele: Gotsko stensko slikarstvo, str. XXVII; prim. Vignje­ vić:Mojster Kranjskega oltarja, str. 36. 66 Vignjević: Mojster Kranjskega oltarja, zlasti str. 56– 62; Höfler:Srednjeveške freske, str. 173, 174. 67 Prim. Vignjević: Mojster Kranjskega oltarja, str. 39, 55. Za Dürerjev cikel gl. Heidrich: Zur Chronologie, str. 227– 241; Scherbaum: Albrecht Dürers Marienleben. 68 Höfler: Srednjeveške freske, str. 177. tekturnih.69 Število figur je skrčeno, pripovedpoenostavljena, figure pa zrcalno obrnjene. Odprvih dvanajstih prizorov Dürerjevega cikla je tuizpuščen Poklon svetih treh kraljev, saj je posebejupodobljen na severni steni, namesto njega pa jepred Marijino poroko oziroma Oznanjenjem vri­njena Marija pri tkanju tempeljskega zastora, očemer govori Jakobov protoevangelij.70 Nastan­ku obsežnega svetoprimoškega Marijinega ciklaje zelo verjetno botrovala premožna in pobožnakamniška bratovščina.71 Jelovškova upodobitev rožnega venca v kamniški župnijski cerkvi Poslikava oboka v prezbiteriju kamniškežupnijske cerkve spada med Jelovškova najim­presivnejša dela.72 Pri tem je imel pomembnovlogo naročnik, kamniški župnik Rasp, ki je za­snoval slikarski program. Freska združuje večmarijanskih tipov: v osrednjem prizoru je Marijaprikazana kot Vnebovzeta in z vencem iz dvanaj­stih zvezd dodatno označena kot Brezmadežna,simboli njene brezmadežnosti iz lavretanskihlitanij, razmeščeni po oboku, jo uvrščajo v tip Tota pulchra, obdajajoči prizori vseh treh delovrožnega venca pa jo predstavljajo kot Rožnoven­sko Mater Božjo.73Prav zaradi upodobitve rožne­ga venca je poslikavo mogoče povezati ne samoz Raspom, ampak tudi z rožnovensko bratovšči­no, ki je imela sedež pri velikem oltarju (skupajz bratovščino Jezusa, Marije in Jožefa) in je bilamed najpomembnejšimi tovrstnimi združbami vmestu. Na vsebino je nedvomno vplivala, najbržpa je delo tudi finančno podprla (podatki o temniso znani). Rožnovenskeskrivnostisonanizanevzdolž severne in južne stene nad naslikanim venčnimzidcem in na temenu oboka: na južni strani vese­li del, na severni žalostni, v središčnem polju ča­stitljivi. Skrivnosti ob straneh niso naslikane po 69 Za očiten vpliv Dürerjevega upodabljanja prostora gl. Vignjević: Mojster Kranjskega oltarja, str. 51, 55. 70 Apokryphen, str. 421. 71 Na izbor teme bi morda lahko vplival tedanji kamniški župnik Jurij Hertenfelser, ki je kot študent univerze v Pa­ dovi gotovo poznal znameniti Giottov cikel Marijinega življenja v tamkajšnji Cappella dell’Arena z začetka 14. stoletja. 72 Mikuž: Ilovšek Franc, str. 21, 22; Menaše: Marija, str. 295, 296. 73 Poslikavo je doslej najnatančneje opisala in raziskala Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 83–101. Njeno razlago je povzel Lesar: Župnijska cerkev, str. 20–28. vrstnem redu, ampak po istem principu kot natemenu, tako da je na sredini (na izstopajočemsvodnem jeziku nad pilastrom) izpostavljen in li­kovno poudarjen zadnji prizor, ostali štirje pa sopo parih razvrščeni »okrog« njega: prvi in drugiprizor kot zunanja dvojica na začetku in koncu vrste, tretji in četrti kot notranji par levo in desnood centralnega. Motivi so konvencionalni, izvirnapa je njihova povezava s spremljajočimi personi­fikacijami, ki jih vsebinsko dopolnjujejo s teolo­ško razlago in moralnim podukom. Na vsebinskopovezavo je pri osrednjih dveh prizorih opozori­la že Metoda Kemperl, ki pa je celotni sklop per­sonifikacij razložila v pomenu zmagoslavja Božjemodrosti.74 Personifikacije nastopajo v dvojicah,in sicer na naslikanem ogredju nad središčnimasvodnima jezikoma ter v »sosvodnicah« poleg ši­rokoformatnih prizorov, ob vogalnih jih ni, pravtako tudi ne ob prizorih častitljivega dela rožne­ga venca na temenu, kjer opravljajo spremljeval­no nalogo angeli, ki hkrati okrog Marije spletajovrtnice, kar je spet namig na rožni venec. Perso­nifikacije se večinoma ujemajo z napotki CesaraRipe in ilustracijami njegovega znamenitega dela Iconologia v različnih izdajah, kakor je opozorilLev Menaše, ki jih je prvi poskušal razpoznati.75 Nekatere so nekoliko svobodno variirane, prire­jene, s prerazporejenimi elementi oziroma sesta­vljene iz več predlog. Jezusovo rojstvo spremljata Resnica (Veri­tas) in Božanskost (Divinitas). Prva je lepa mla­denka, ki nosi na glavi krono s soncem na vrhu. Zdesnico dviga zemeljsko oblo, v levici pa drži že­zlo, ki ga zaključuje razprta roka z očesom sre­di dlani. Večina atributov sledi Ripovemu opisuResnice,76 žezlo, ki nadomešča odprto knjigoin palmovo vejo, pa je vzeto iz opisa Pridnosti (Industria) in simbolizira razumno opravljanjerokodelstva (umeteljnosti).77 Jezus, večna Re­snica, je z učlovečenjem stopil na zemljo in kottesarjev sin povzdignil dostojanstvo dela (ta po­udarek bi najbrž lahko povezali s številnimi ro­kodelci in njihovimi cehi v mestu). Zemlja ni večle podnožje, ampak osrednji planet, na kateremse odvija odrešenje sveta. Božanskost pooseblja 74 Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 95, 96. 75 Menaše:Marija, str. 296. 76 Za opis Resnice (Verita) gl. Ripa, Iconologia (1611), str. 529–531. Za razlago gl. Menaše: Marija, str. 296: Pri­ dnost; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 96–97: Božja Modrost, tudi Pridnost, Nesmrtnost in Resnica; prim. Lesar: Župnijska cerkev, str. 22, ki izpostavlja Re­ snico. 77 Za opis Pridnosti (Industria) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 246; prim. Menaše: Marija, str. 296. žena, ki ima vrh glave ogenj, razdeljen v tri plamene, simbolična pa je tudi go­vorica njenih rok, saj izteza tri prste desne roke in en prst levice. S tem je nadvojen način izražena skrivnost Svete Trojice, v kateri so tri Božje osebe ene narave.78 Jezus, rojen na svet, je Bog, istega bistva z Očetom in Svetim Duhom.Je edinorojeni Očetov Sin, učlovečena Beseda, polna milosti in resnice (Lk 2, 7;Jn 1, 14). Darovanje v templju pojasnjujeta Pokornost (Oboedientia) in Postava (Lex). Po Mojzesovi postavi so starši prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga posta­vili pred Gospoda, in z njim tudi par grlic kot žgalni in spravni dar (Lk 2, 22–24).Jezus je bil pokoren postavi, saj je ni prišel razvezat, temveč dopolnit. Postavo predstavlja žena z Mojzesovima tablama in palico v rokah;79 motiv se ponovi vsamem prizoru, kjer tabli postave držita putta nad lokom tempeljske arhitektu­re. Pokornost z desnico pred prsmi objema križ, z levico pa drži v naročju jarem.Križ je znamenje vere, ki priporoča pokornost kot krepost, po kateri deluje Bož­ja dobrota, odloženi jarem (običajno z napisom suave) pa ponazarja, kako lahka je prostovoljna pokornost.80 Dvanajstletnega Jezusa v templju spremljata Božja Modrost (Sapientia Di­vina) in Spoznanje (Cognitio). Starši so dečka našli v templju, kjer je sedel medučitelji, jih poslušal in vpraševal, vsi, ki so ga slišali, pa so strmeli nad njegovorazumnostjo in odgovori (Lk 2, 46–47). Božjo Modrost pooseblja žena v prsnemoklepu in s šlemom na glavi. V levici drži Knjigo modrosti, opremljeno z BožjimJagnjetom, ki je edino vredno, da jo odpre in odtrga njene pečate (Raz 5, 1–14).Namesto ščita s podobo goloba, ki naj bi ga držala pred seboj, nad glavo pridr­žuje tančico, nad njo pa v svetlobi lebdi Sveti Duh.81 Družica Božje Modrosti jeSpoznanje, ki ga predstavlja žena z odprto knjigo in prižgano svečo.82 Spozna­vanje stvari omogočajo čuti, k modrosti Svetega Duha pa vodi Božja Modrost, kiSpoznanju odstira zagrinjalo. Medtem ko se v veselem delu rožnega venca personifikacije med sebojdopolnjujejo, pa pri žalostnem delu v širokoformatnih prizorih nastopajo v po­menu nasprotij med krepostjo in pregreho. Prizor, v katerem vojaki Jezusa za­smehujejo in kronajo s trnjem (Mt 27, 27–30; Mr 15, 16–19; Jn 19, 2–3), obdaja­ta Ponižnost (Humilitas) in Napuh (Superbia). Prva je upodobljena kot skromnooblečena žena v ponižni drži, roki ima prekrižani na prsih, v levici drži hlebčekkruha, ker se hrani preprosto, v naročju pa kot spomin na grehe težko vrečo,ki jo bremeni in ohranja v duhu ponižnosti.83 Nasprotje Ponižnosti je Napuh,ponazorjen z ženo v razkošni obleki, z bisernim okrasjem v laseh ter s krono inpavom pred seboj, s čimer sta poudarjena njena samovšečnost ter neurejeno 78 Za opis Božanskosti (Divinita) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 123, 124. Za razlago gl. Menaše: Marija, str. 296: domnevno Razumna in srečna duša; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 97: Razumna, srečna in čista duša, tudi Gorečnost in Božanskost; prim. Lesar: Župnijska cerkev, str. 22, ki izpostavlja Gorečnost. 79 Za opis Postave (Legge) gl. Ripa: Iconologia (1645), str. 369, 370. Za razlago gl. Menaše: Mari­ja, str. 296: Stara zaveza oziroma Židovska vera; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 96:Katoliška vera. 80 Za opis Pokornosti (Obedienza) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 387–389. Za razlago gl. Me­naše:Marija, str. 296: Nova zaveza oziroma Krščanska vera; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 97: Poslušnost (Pokornost) ali Pobožnost; prim. Lesar: Župnijska cerkev, str. 22, ki izpostavlja Pobožnost. 81 Za opis Božje Modrosti (Sapienza Divina) gl. Ripa: Iconologia (1669), str. 547–550. Za razla­go gl. Menaše: Marija, str. 296: Božansko znanje; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 95–96: Znanje ali Razum. 82 Za opis Spoznanja (Cognitione) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 80, 81. Za razlago gl. Menaše, Marija: str. 296: Spoznanje; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 95, 96: Spoznanje. 83 Za opis Ponižnosti (Humilta) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 231, 232. Za razlago gl. Menaše: Marija, str. 296: Molitev; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 97: Molitev. stremljenje po lastni odličnosti in oblasti.84 Jezus se je napuhu tega sveta zoper­stavil s svojo ponižnostjo. Jezusu, ki nosi težki križ, je pridružen motiv Veronike s potnim prtom (Mt27, 32; Mr 15, 21; Lk 23, 26–27; Jn 19, 17). Spremljata ga personifikaciji Potrpe­žljivosti (Patientia) in Nepomirljive besnosti (Furor implacabilis). Potrpežljivostpooseblja žena, ki mirno in vdano prenaša telesne in duševne muke, kar pona­zarjajo njene zvezane roke in jarem za vratom.85 Besnost kot njeno nasprotjepredstavlja gol mož divjega obraza in razmršenih las, na pol skrit v votlini, kidrži okrog rok ovito kačo in ima ob sebi krokodila. Strupena kača, ki ob dotikupobesni, je z iztegnjenim jezikom pripravljena, da prizadene drugega, medtemko se krokodil, kadar se mu izmuzne plen, v jezi znese nad seboj.86 Figura moža,zlasti njegova odprta usta in plamen, ki šviga iz njih, spominjajo tudi na personi­fikacijo Krivoverstva (Haeresis).87Jezus, nad katerim se je znesla besna množica, je križ potrpežljivo sprejel nase. Jezusovo smrt na križu (Mt 27, 45–56; Mr 15, 33–41; Lk 23, 44–49; Jn19, 28–37) spremljata Usmiljenje (Misericordia) in Božja Pravičnost (Iustititia Divina). Prva je prikazana kot žena z lovorjevim vencem na glavi in cedrovo vejov roki,88 raztrgana zadolžnica s podobo izvirnega greha, katerega dolg je od­plačal Jezus s svojo žrtvijo, pa je zanjo neobičajen atribut89 (ponavadi spremlja upodobitve Brezmadežne).90 Božjo Pravičnost pooseblja lepa žena z zlato kro­no, ki ponazarja njeno moč nad vsemi zemeljskimi močmi; tehtnica v njeni rokipomeni, da ureja vsa dejanja, meč pa, da prestopnike kaznuje.91 Kakor je križ(kot predmet) na njeni tehtnici odtehtal jabolko, tako je Jezusova smrt na križuodtehtala težo izvirnega greha in njegovih posledic za človeštvo. Medtem ko so bile naslikane skrivnosti rožnega venca vsem vernikom ra­zumljive, pa so za personifikacije potrebovali razlago. Izobraženi župnik Rasp,ki je zasnoval ikonografski program poslikave, pri čemer mu je s svojimi izku­šnjami nedvomno pomagal tudi slikar sam, je gotovo poskrbel tudi za to. Podobecerkvene umetnosti so namreč dosegle svoj namen le, če so jih ljudje tudi razu­meli. Člane rožnovenske bratovščine so spodbujale k molitvi in premišljevanjurožnovenskih skrivnosti, vabile k posnemanju kreposti in poučevale o temeljnihresnicah katoliške vere.92 84 Za opis Napuha (Superbia) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 507. Za razlago gl. Menaše: Marija, str. 296: Oholost; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 97: Oholost in Bogastvo; prim. Lesar:Župnijska cerkev, str. 22, ki izpostavlja Bogastvo. 85 Za opis Potrpežljivosti (Patienza) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 404, 405. Za razlago gl. Me­naše:Marija, str. 296: Potrpežljivost; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 99: Potrpežlji­vost. 86 Za opis Nepomirljive Besnosti (Furore implacabile) gl. Ripa: Iconologia (1669), str. 234, 235. Za razlago gl. Menaše: Marija, str. 296: Krivoverstvo; Kemperl: Maksimilijan Leopold Rasp, str. 98:Krivoverstvo. 87 Za opis Krivoverstva (Heresia) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 233, 234; prim. Menaše: Marija,str. 296. 88 Za opis Usmiljenja (Misericordia) gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 352, 353; Kemperl: Maksimi­lijan Leopold Rasp, str. 98: Usmiljenje. 89 Menaše: Marija, str. 296, je opozoril na motiv zadolžnice, personifikacije pa ni konkretno opredelil. 90 Za motiv Izbrisan je dolg na upodobitvah Brezmadežne gl. Menaše: Marija, str. 127–129. 91 Za opis Božje Pravičnosti (Giustitia Divina), gl. Ripa: Iconologia (1611), str. 202, 203. Za raz­lago gl. Menaše: Marija, str. 296: domnevno Božja Pravičnost; Kemperl: Maksimilijan LeopoldRasp, str. 98: Božja Pravičnost. 92 Za fotografske posnetke se zahvaljujem mag. Andreju Furlanu z Umetnostnozgodovinskegainštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in dr. Martinu Mádlu z Umetnostnozgodovinskega inšti­tuta Češke akademije znanosti. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI • NŠAL –Nadškofijski arhiv Ljubljana • ŠAL/ŽA, Kamnik, Razne knjige, šk. 4: Matrikula 1749 • Nadškofijski arhiv Gorica, Attemsove vizitacije, 7, 1752 LITERATURA Apokryphen zum Alten und Neuen Testament (ur. Alfred Schindler), Zürich: Ma­nesse Verlag, 2004 (Manesse Bibliothek der Weltliteratur). Cevc, Anica: Valentin Metzinger 1699–1759. Življenje in delo baročnega slikarja, Ljubljana: Narodna galerija, 2000. De Voragine, Jacobus: Die Legenda aurea des Jacobus de Voragine. Aus dem Latei­nischen übersetzt von Richard Benz, Heidelberg: Verlag Lambert Schneider, 1984 (Sam­mlung Weltliteratur). Heidrich, Ernst: Zur Chronologie des Dürerschen Marienlebens, Repertorium für Kunstwissenschaft 29 (1906), str. 227–241. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Sloven­skem. Pražupnija Mengeš. Acta Ecclesiastica Sloveniae 14 (1992), str. 80–119. Höfler, Janez: Srednjeveške freske v Sloveniji. 1: Gorenjska, Ljubljana: Družina, 1996. Kemperl, Metoda: Maksimilijan Leopold Rasp in vsebina poslikave v prezbiteri­ju župnijske cerkve na Šutni v Kamniku. Zbornik za umetnostno zgodovino n. v. 31–32, (1996), str. 83–101. Kemperl, Metoda: Božje poti Kamničanov v času baroka, Kamniški zbornik 14 (1998), str. 71–86. Kemperl, Metoda: Akademska bratovščina sv. Cecilije v župnijski cerkvi v Kamni­ku, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 46/1–2 (1998), str. 34–40. Kemperl, Metoda: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja v osrednji Slo­veniji. Topografske študije. Gorenjska z Ljubljano, Ljubljana 1999 (tipkopis magistrske naloge). Kemperl, Metoda: Cerkev sv. Jožefa na Žalah v Kamniku. Prototip baročne lokalnein romarske cerkve in Jelovškov glavni oltar, Kamniški zbornik 15, 2000, str. 76–85. Kemperl, Metoda: Paglovčeva matrikula iz leta 1752, Paglovčev zbornik (ur. Mar­jeta Humar), Kamnik: Občina, 2001, str. 86–95. Kemperl, Metoda: Bratovščine kot naročnice umetniških del. Primer Metzinger­jevih slik Sv. Marjeta in sv. Cecilija ter Marija pomočnica umirajočih. V: Pogovori o ba­ročni umetnosti 2001. Prispevki strokovnega srečanja v organizaciji Slovenskega umetno­stnozgodovinskega društva in Narodne galerije, Ljubljana, Narodna galerija, 21. marca 2001 (ur. Mojca Jenko), Ljubljana: Narodna galerija, 2002, str. 37–39. Kemperl, Metoda: Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje: Celjska Mohorjeva družba, Društvo Mohorjeva družba, 2011. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892), str. 30–92. Koblar, Anton: Kranjske cerkvene dragocenosti l. 1526, Izvestja Muzejskega dru­štva za Kranjsko 5/4 (1895), str. 143–151. Lavrič, Ana: Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškanskih bratovščin, Acta historiae artis Slovenica 19/2, 2014, str. 95–122. Lesar, Marko: Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku. Umetnostna in kulturnozgodo­vinska predstavitev, Kamnik: Kulturni center, 2001. Menaše, Lev: Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske ume­tnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje: Mohorjeva družba, 1994. SUMMARY Mikuž, Jure: Kri in mleko. Sugestivnost podobe I, Ljubljana: SH –Zavod za založni­ško dejavnost, 1999 (Studia humanitatis. Apes, 10). Mikuž, Stane: Ilovšek Franc, baročni slikar (1700–1764), Zbornik za umetnostno zgodovino 16 (1939/40), str. 1– 61. Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem, Ljubljana: Založba ZRC, 2006 (Opera Instituti Artis Historiae). Ripa, Cesare: Iconologia, overo Descrittione d’Imagini delle Virtu, Vitti, Affetti, Pas­sioni humane, Corpi celesti, Mondo e sue parti. Opera di Cesare Ripa Perugino, Caualliere de’ Santi Mauritio, et Lazaro /…/ Per figurare con i suoi proprii simboli tutto quello, che puo cadere in pensiero humano, Padoua: Pietro Paolo Tozzi, 1611 (reprint; New York­-London 1976, The Renaissance and the Gods). Ripa, Cesare: Iconologia di Cesare Ripa Perugino, Cavalier di SS. Mavritio et La­zaro. Divisa in tre libri /…/ Ampliata dal Sig. Cav. Gio. Zaratino Castellini Romano /…/, Venetia: Cristoforo Tomasini, 1645. Ripa, Cesare: Iconologia di Cesare Ripa Perugino, Caualier de' Santi Mauritio, et Lazaro. Divisa in tre libri /…/ Ampliata dal Sig. Cav: Gio: Zaratino Castellini, Venetia: Nicolo Pezzana, 1669. Scherbaum, Anna: Albrecht Dürers Marienleben, Wiesbaden: Harrassowitz Ver­lag, 2004. Stele, France: Politični okraj Kamnik. Topografski opis, Ljubljana: Umetnostnozgo­dovinsko društvo, 1929. Stele, France: Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972 (Ars Sloveniae). Stiasny, Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis, Ljubljana: Samozaložba, 1894. Šerbelj, Ferdinand: Sv. Primož nad Kamnikom, Kamnik: [Samozaložba] Milan Šu­štar, 1995. Škofljanec, Jože: Observanti province sv. Križa in slovenske pokrajine od konca 15. do srede 18. stoletja, Ljubljana 2008 (tipkopis doktorske disertacije). Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laibach-Nürnberg 1689. Vignjević, Tomislav: Mojster Kranjskega oltarja, Ljubljana: Narodna galerija, 1996. CONFRATERNITIES IN KAMNIK AND THEIR CONNECTION TO THE FRESCOES IN THE CHURCH OF ST PRIMUS AND IN ŠUTNA PARISH CHURCH Confraternities which had already been established in Kamnik in the Mid­dle Ages and multiplied significantly after the Council of Trent are presentedas a case study of religious vibrancy in the cities during the prosperous periodof the Catholicism. Among the artworks of the highest quality which were, ac­cording to their contents, most likely commissioned by confraternities the fres­coes in the nave of the Pilgrimage Church of St Primus above Kamnik and thefrescoes of the presbytery vault in the Parish Church in Šutna in Kamnik areworthy of special attention. It may be assumed that the so-called Great Confra­ternity of Mary was involved with the former, as pointed out by Marko Lesar.This can be substantiated notably due to the Virgin’s cycle on the south wallwhich was inspired by Dürer’s graphic cycle The Life of the Virgin (published in1511, most of the individual prints made between 1503 and 1505). The Cycleof St Primus, ascribed to The Master of the Krainburg Altar (Master Vid?) was completed around 1507 or later, which means that the painter was aware of thenovelties in Dürer’s circle. Confraternity’s connection to the frescoes painted onthe Parish Church vault by Franc Jelovšek between the years 1734 and 1735 hasnot been noticed so far. Because the Virgin with the surrounding scenes of allthree parts of the Rosary is presented as the Rosary Mother of God, this paintingcan be linked to the Rosary Confraternity which was one of the most importantconfraternities in the city. The previous interpretation of Jelovšek’s frescoes,particularly elaborated by Lev Menaše and Metoda Kemperl, is partially supple­mented, specified and corrected, primarily on the basis of ascertainment that allpainted personifications are theological and ethical illustrations of the RosaryMysteries. Personifications correspond with the directions of Cesare Ripa thatcan be found in his monograph Iconologia, and partially with Giovanni ZaratinoCastellini’s amendments in its later editions (1645, 1669). The painter paintedpersonifications in a slightly different way or, he rather supplemented them with different attributes: e.g., to the Truth (Veritas) he added the attributes of Diligence (Industria) and to Implacable Fury (Furor implacabilis) the attributes of Heresy (Haeresis). 1.01Izvirni znanstveni članek UDK 796:654.197(497.4)"1984/1985"Prejeto: 29. 4. 2016 Razprava o športnem programu na TV Ljubljana v letih 1984 in 1985 ALEKSANDER LAVRENČIČ arhivski svetovalec, dokumentalist raziskovalec Oddelek za arhiviranje in dokumentacijo Televizije Slovenija, Kolodvorska 2, SI-1550 Ljubljana e-pošta: aleksander.lavrencic@rtvslo.si Izvleček Okrog 120 delavcev Radiotelevizije Ljubljana je bilo pripravljenih, da bo ob50-letnici Planice in ob 25-letnici prvega evrovizijskega prenosa spet pone­slo slavo Planice in naš ponos v svet. Tekmovanje in prenose poletov z osme­ga svetovnega prvenstva v smučarskih poletih (13. 3. 1985–17. 3. 1985) jelahko ogrozilo samo še slabo vreme. Tiste marčevske dni leta 1985 je v Pla­nici res obilno snežilo, kar pa ni pokvarilo uspešnega tekmovanja in televizij­skega prenosa tekem. Abstract DISCUSSION ON THE SPORTS PROGRAMME ON TV LJUBLJANA IN 1984 AND 1985 Approximately 120 RTV Ljubljana employees were ready to bring again theglory of Planica and our pride into the world on the occasion of the 50th an­niversary of Planica and 25th anniversary of the first Eurovision broadcast.The Ski Flying Competition and broadcast of the 8th Ski Flying World Cham­pionship (13/3/1985 – 17/3/1985) could have been jeopardised only bythe weather. It was snowing very heavily in Planica on those days in March of1985, however, snow did not spoil the successful competition and the televi­sion broadcast of the games. Ključne besede: televizija,TelevizijaSlovenija,zgodovinatelevizije,avdiovizualni arhivi, televizijskiarhivi, Planica,smučarski poleti Key-words: television,TV Slovenia,television history,audio-visual archives,television archives,Planica,ski flying Uvod V prejšnji številki Arhivov smo lahko izvedeli, kako je RTV Ljubljana s pomočjo natančno izdelanega programsko-organizacijskega-tehnično-izved­benega načrta skupaj s planiškim organizacijskim komitejem odlično izpeljalaprenose prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih leta 1972.1 Leta 1974 je prenos slike in zvoka iz Planice v svet omogočila ekipa, ki je štela večkot 180 tehnikov, inženirjev ter izvedbenih in programskih delavcev. Režijo prenosa je prvič samostojno vodil Stane Škodlar. Štiri kamere so posredovalebarvno sliko v osem držav: Zvezno republiko Nemčijo, Avstrijo, Madžarsko, Če­škoslovaško, Nemško demokratično republiko, Norveško in ZDA. Znana ameri­ška televizijska družba ABC je popolnoma zaupala našim snemalcem, inženir­jem in tehnikom. RTV Ljubljana, ki je prenašala prenos z lastnimi tehničnimisredstvi, je v Planici uporabila tudi štiri črno-bele kamere. Tega leta je WalterSteiner, ki je pristal pri 169 metrih, vrnil svetovni rekord v Planico.2 Televizijciso lahko ob njegovem dosežku uporabili telop ‘Nov svetovni rekord’, ki je čakalna svoj trenutek že od svetovnega prvenstva leta 1972. Toda Planici sta rekordprevzela Oberstdorf in Toni Innauer, nato pa smo morali čakati 11 let, ko se jerekord ponovno vrnil v dolino pod Poncami. Že leta 1977 smo sicer dočakalipolet Bogdana Norčiča za novo desetletje, ki pa je pri 181 metrih podrsal z ro­kavicami po snegu in zato njegov polet ni bil priznan za svetovni rekord.3 Štel je samo kot najdaljši polet na smučeh z dotikom ali padcem. Dve leti pozneje sopod Poncami organizirali svetovno prvenstvo. Pričakovanja so bila velika, todaponagajalo je vreme, pa tudi žirija ni bila najbolj naklonjena dolgim poletom.4 Vse tekmovalce je preletel predletalec Klaus Ostwald, ki se sicer ni uvrstil medčetverico, ki je na prvenstvu zastopala tedanjo Vzhodno Nemčijo.5 Zato pa jepostal solastnik svetovnega rekorda. Toda Innauer je bil še vedno prvi, ki jepoletel 176 metrov, zato ta rekord ni bil čisto pravi. Slovenski in svetovni špor­tni navdušenci so nestrpno pričakovali svetovno prvenstvo v Planici. Bližalose je leto 1985, v smučarskih skokih so se zgodile velike spremembe. Gledalciso že šesto leto (od sezone 1979/80) lahko spremljali boje najboljših smučar­skih skakalcev tudi v svetovnem pokalu, leto pred tem so se končale zimskeolimpijske igre v Sarajevu, TV Ljubljana pa je pripravljala osnovna programskaizhodišča uredništva za telesno kulturo za leto 1985.6 Na pripravo izhodišč somočno vplivale izkušnje, ki so jih televizijski delavci pridobili v Sarajevu. Pri­spevek o pripravah delavcev RTV Ljubljana na prenose tekmovanj s svetovnegaprvenstva, o izvedbi prenosa leta 1985 in olimpijskih izkušnjah iz leta 1984smo popestrili s povezavami do portala Euscreen. S tem smo bralcem Arhivovv elektronski obliki omogočili ogled arhivskih posnetkov in fotografij iz Pla­nice. Iskreno upamo, čeprav so od takrat minila samo tri desetletja, da bomo 1 Lavrenčič: Programsko-organizacijski-tehnični-izvedbeni delovni načrt ‘Planica 72’ za reali­zacijo radijskih in televizijskih prenosov prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih,str. 299–324. 2 Mednarodni smučarski poleti, Planica 1974, rekordni polet Walterja Steinerja: http://euscre­ en.eu/item.html?id=EUS_4E25844DA8BE4D189028B5DED94B3F33. 3 Smučarski poleti 1977, polet Bogdana Norčiča: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_07C7D55F5F304704A94097ABB52EF224. 4 FotografijeinposnetkinastranehportalaEUscreenprikazujejotežaveshudimdeževjem,čaka­nje na lepše vreme in državni rekord Iva Zupana: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_A3D­ 3188BAEE04207A84607C465235258, http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_E7C280817D­ 25471DA6B964A794977E31, http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_1CB907AF1C6A4AFBBC9564C7CC1C90BB. 5 Svetovno prvenstvo v smučarskih poletih 1979, rekordni polet Klausa Ostwalda: http://eusc­ reen.eu/item.html?id=EUS_FC12721900A8417FAFBD7F5FE68B6076. 6 Oddelek za arhiviranje in dokumentacijo TV-Slovenija (odslej Tvdok), fond Vodstvo TV, škatlaI/48, Osnovna programska izhodišča TKU-Ljubljana –1985. starejšim bralcem ponovno zbudili nostalgične spomine, mlajše generacije papopeljali v čas poletov s paralelno držo smuči. Osnovna programska izhodišča TKU TV Ljubljana V skladu s ponujenimi osnovnimi izhodišči televizijskega programa TVLjubljana v letu 1985 je uredništvo poskušalo uresničiti nekatere osnovne cilje: 1. Gledalcem ponuditi sprejemljiv program neposrednih prenosov in repor­tažnih zapisov s področja domačih in tujih vrhunskih športnih prireditev. 2. Spremljati in spodbujati množično telesnokulturno dejavnost tako s po­sebnim programom kakor tudi prek redne akcije Brazde vzdržljivosti. 3. Gledalcem v dnevnoinformativnih oddajah posredovati čim bolj pestropaleto informacij iz ožje in širše domovine ter sveta in s problematikotelesne kulture sodelovati v drugih programskih delih. 4. Kadrovsko okrepiti uredništvo z dvema novima članoma novinarjema inše trdneje postaviti na noge organiziranost telesnokulturnega programana naši TV.7 K prvemu cilju so dodali pojasnilo, da bo televizija neposredno prenašalavse najpomembnejše mednarodne prireditve, ki bodo organizirane v Sloveni­ji, tekmovanja na zvezni ravni in posamične tekme rednih ligaških tekmovanj.Tako kot že v letu 1984 pa se televizija ni usmerila samo v prenose popularnihiger z žogo, ampak je gledalcem predstavila tudi športne zvrsti, ki so bile medgledalci sicer priljubljene, toda redkeje zastopane med športnimi prenosi.8 Gle­de zahtevnosti prenosov pa so še vedno ostali na prvem mestu prenosi zimskihšportov, v letu 1985 pa se je napovedovalo ponovno svetovno prvenstvo v smu­čarskih poletih v Planici. Na sestanku sosveta so predstavili podrobnejši preglednačrtovanih neposrednih prenosov. Tako je bilo v letu 1985 načrtovanih skupno52 prenosov. Pozneje so seznam dopolnili še s pregledom tehničnih zahtev incenami posameznih projektov. Za leto 1985 so načrtovali tudi 22 reportaž. Pri reportažnih zapisih so predstavili športne zvrsti, ki jih iz tehničnih razlogov (prevelika tehnična zahtevnost) ali pa zaradi časovne neopredeljenosti (nisonatančno znani zaključki tekmovanj) težko spremljamo v neposrednih preno­sih. To je (vsaj pred tremi desetletji) veljalo predvsem za kolesarstvo, avto-motošport, kajak-kanu na divjih vodah, akrobatsko smučanje, odbojko in tenis. Glede spremljanja in spodbujanja množičnih telesnokulturnih dejavnostiso k drugemu cilju zapisali, da bodo v letu 1985 sicer ukinili ponedeljkovo od­dajoPet minut za rekreacijo, vendar so se dogovorili za redni tedenski termin v oddaji Zrno do zrna. Tako so v uredništvu pridobili še bolj gledan programskitermin, v katerem so nadaljevali z vsebinsko naravnanostjo, ki so jo imeli v letu1984 v oddaji Pet minut za rekreacijo: gledalca informirati in s tem spodbujati,da vsaj malo stori za svoje zdravje in s tem tudi za povečano lastno storilnost.Tudi v oddaji Zrno do zrna so še vedno sodelovali z najbolj priznanimi domačimistrokovnjaki, ki so s svojim znanjem veliko pomagali avtorjem oddaj, in tako jetudi Televizija Ljubljana dodala svoj delček k utrjevanju vse množičnejšega re­kreativnega udejstvovanja. Na rekreativnem področju so tako še naprej pripra­vljali in izvajali akcijo Brazde vzdržljivosti za lovoriki Kaveljc in korenina.9 Ožja 7 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Osnovna programska izhodišča TKU TV Ljubljana –1985,str. 1. 8 Posebno mesto v zgodovini televizije je pomenil celodnevni prenos prostega plezanja, kiga pripravili leta 1986: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_CD9700DA26494140A­ B5844AFBD7CDF7D. 9 Naše akcije, Kaveljci in korenine na Bledu leta 1989: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_61124A03BD184084ACF9A033C508891C. strokovna skupina je analizirala akcijo leta 1984 in ugotovila, da na udeležbovplivajo takratne družbene razmere. Zato so do konca leta pripravili nov načrt.Leta 1984 je v akciji sodelovalo okrog 650 udeležencev vseh starosti, za leto1985 pa so načrtovali večje število udeležencev. Največ novosti je bilo pravzaprav pri dnevnoinformativnih oddajah (tre­tji cilj). Ob dnevih, ko je bilo izpeljanih več športnih tekmovanj (sreda, sobo­ta, nedelja) in so jih zato poimenovali ‘športni’, naj bi v oddaji TV-dnevnik imeli največ prostora –po deset minut. V športnem delu oddaje naj bi zajeli vse, karse je dogajalo v tistem dnevu. V letu 1985 naj bi tako nadaljevali prakso iz dru­ge polovice leta 1984, ko so z vsemi oblikami novinarskega dela ter s pomočjostrokovnjakov in kolegov iz drugih uredništev (Delo, Radio Ljubljana, Dnevnik)pripravljali čim bolj zanimiv blok aktualnih informacij. Zahteva članov uredništva, da v soboto zvečer ali v nedeljo popoldne nesmejo ostati brez informativne oddaje, je bila v poročilu podčrtana in opre­mljena z velikim klicajem v družbi vprašaja višine dveh in pol centimetrov. Pri načrtovanju programa za leto 1985 je urednik Ivo Milovanovič sicer pristal naukinitev Športnih poročil ob nedeljah popoldne, toda ta pristanek je pogojevalz zahtevo, da pridobi uredništvo programski termin za posebno informativnooddajo v soboto zvečer od 22.00 do 22.30, kjer bodo lahko gledalce seznanilis sobotnimi večernimi dogajanji (ob sobotah zvečer je bila športna aktivnostizredno bogata in hkrati tudi zelo zanimiva za slovenske ljubitelje športa). So­botna informativna oddaja naj bi bila televizijsko manj zahtevna, njen osnovninamen bi bil informiranje gledalcev o aktualnih izidih. Oddaja naj bi imela na­slednjo obliko: predvajanje posebnih video pregledov z dodajanjem novinarskezvočne informacije iz komentatorske kabine v tretjem nadstropju. Mini studiobi morali vsaj minimalno scensko urediti in pripraviti za uporabo statične ka­mere. V primeru tehničnih težav in če televizija tehnično ne bi bila sposobnapripraviti in izpeljati te informativne oddaje, je uredništvo nameravalo vztrajatipri nedeljskih Športnih poročilih, ki bi tako vsaj deloma potešila žejo gledalcevpo informiranju. Opozorili so tudi na pomanjkljivo tehnično usposobljenost ne­katerih dopisništev po Sloveniji, ki realno niso bila sposobna v popoldanskemčasu posredovati slikovne informacije iz kraja, ki je več kot sto kilometrov od­daljen od Ljubljane.10 V letu 1985 so ukinili oddajo Na sedmi stezi, ki se je ponašala z zelo dolgo tradicijo.11 V zadnjih letih so večkrat poskušali spremeniti vsebinsko naravna­nost in metode dela v oddaji, toda neuspešno. Zaradi ukinjanja edine oddaje, kije bila izključno namenjena telesni kulturi v najširšem pomenu, je člane kolek­tiva čakalo več dela s pokrivanjem tematike v drugih programskih projektih. Zaleto 1986 so pripravljali nov predlog za posebno telesnokulturno oddajo. Raz­mišljali so o ponedeljkovi analitični oddaji, kjer bi bila ob aktualnih dogodkihvsaj polovica prostora namenjena telesni kulturi v najširšem pomenu besede,ki zajema: množičnost, telesnokulturno politiko, ljubiteljske delavce in manjšelokalne prireditve. V uredništvu tudi niso bili navdušeni nad ukinitvijo rednegačetrtkovega prispevka Spremljajmo – sodelujmo v drugem TV-dnevniku. Izposta­vili so dva glavna razloga, zakaj so četrtkovi prispevki še vedno potrebni: • gledalce seznanijo s prireditvami v prihodnjem obdobju, • prirediteljem pomagajo z brezplačnimi povabili.12 10 Kot primer so navedeni kraji, ki ležijo ob mejah Slovenije: Murska Sobota z okolico, Bovec,Nova Gorica, Črnomelj, Metlika in Krško. Skorajda idealno tehnično rešitev s primerno elek­tronsko tehniko in povezavo so poznali samo v Mariboru in Kopru. 11 OddajoNa sedmi stezi, ki so jo leta 1966 ukinili, so ponovno uvedli leta 1990. 12 V dnevnoinformativnem uredništvu so športnikom sicer obljubili, da bodo lahko prispevke vprihodnosti še vedno pripravljali, če bo to potrebno. V uredništvu oddaj za telesno kulturo paso zagovarjali stališče, da bi morali prispevke samo vsebinsko in kakovostno nadgraditi. V uredništvu so se odločili, da se kadro­vsko okrepijo in osvežijo, saj so že nekaj let de­lali v nespremenjeni sestavi, programske nalogepa so postajale vedno bolj obsežne. Opravili soveč pogovorov s kandidati, toda vsi so se končalibrez uspeha. Nekateri kandidati so se prestrašiliprevelike odgovornosti, drugi pa so odstopili za­radi preslabih dohodkov na RTV-ju. Zanimivo je,da veliko mlajših kandidatov ni bilo pripravljenihna vložek v dodatno izobraževanje, s katerim bibili usposobljeni za delo v uredništvu. Urednik jesicer priznal, da je za potencialnega novega članapostavil zelo visoka merila, saj je menil, da v ure­dništvu iščejo dolgoročno rešitev in se ne bodozadovoljili z vsakim kandidatom. Zato so se od­ločili, da bodo opravili širše testiranje po fakul­tetah in iz večjega števila mladih izbrali manjšoskupino, po dodatnih preverjanjih pa sprejeli ti­ste, ki se bodo najbolje odrezali. Ocena spremljanja zimskih olimpijskih iger v Sarajevu Takšna pomoč bi seveda prav prišla prispremljanju svetovnega prvenstva v smučarskihpoletih v Planici, še bolj pa na zimskih olimpijskihigrah v Sarajevu. Kako so se delavci RTV Ljubljanaizkazali na zimskih olimpijskih igrah leta 1984,lahko preberemo v dokumentu Ocena spremljanja ZOI 84 programskega kolegija TV-Ljubljana, ki je pripet k Osnovnim programskim izhodiščem TKU TV-Ljubljana.13Uredniški svet EZD PIP TV Ljublja­na je na svoji seji 28. 2. 1984 na podlagi predlože­nega poročila Uredništva TKO in vodje JRT Poo­la Igorja Grudna celovito ocenil delo novinarskeekipe v Sarajevu, tako v okviru poola kot tudi vLjubljani. Uredniški svet je ocenil, da se je ekipazelo trudila tako v predpripravah kot tudi medsamim spremljanjem olimpijskih iger in dobroopravila svoje delo. To velja tako za delež, ki so gaposamezniki opravili v okviru poola, kot tudi pripripravi posameznih oddaj in izvedbi prenosovs posameznih tekmovališč. Posebno pohvalo jeuredniški svet izrekel vodji JRT Poola Igorju Gru­dnu za izraženo kooperativnost in vodenje poola.Hkrati je uredniški svet izrazil priznanje za odlič­no opravljeno delo v izjemno zahtevnih razmerahtehničnemu delu ljubljanske ekipe v Sarajevu.14 13 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Osnovna program­ ska izhodišča TKU TV-Ljubljana –1985. 14 NapenjanjekablovobprogizasmuknaBjelašnici:http:// euscreen.eu/item.html?id=EUS_DAF44440523F­ 46B2842E5F3EBF1CBA0E. Neposredni prenosi alpskih disciplin z Bjelašnice so bili izvrstno opravljeni in navisoki tehnično kakovostni ravni. Posebej so pohvalili neposredni prenos vele­slaloma. Zapisali so, da ga doslej kamere in režija še nikdar v zgodovini niso takoverno pričarale.15 Podobno oceno je zaradi tehnične in realizacijske zahtevnostiprejel tudi prenos smuka, medtem ko s prenosom slalomske tekme niso bili takozelo zadovoljni. RTV Ljubljana se je v pripravo zimskih olimpijskih iger v Sarajevu pravo­časno vključila tako po tehnični kot tudi vsebinski strani. V dnevnoinformativ­nih oddajah so postopoma dvigali predolimpijsko vzdušje z vrsto prispevkov, kiso jih pripravila posamezna uredništva. Med vidnejšimi in odmevnejšimi pri­spevki moramo omeniti serijo dokumentarnih oddaj Naši olimpijci in izobra­ževalno oddajo o znanstveno-tehnoloških pridobitvah pri gradnji olimpijskihobjektov.16 Te oddaje je v svoj program uvrstila tudi jugoslovanska JRT-mreža.Poleg tega so programsko shemo med olimpijskimi igrami prilagodili tako, daso lahko v najbolj gledani čas uvrstili tudi posebne oddaje, kot je bil neposredniprenos tiskovne konference in večer z Juretom Frankom ob osvojitvi srebrnekolajne. Posnetke prenosov olimpijskih disciplin, ki so najbolj zanimale gle­dalce, so lahko nemoteno ponavljali, dobro pa so izkoristili tudi čas, namenjenoglasom. Ponovno se je izkazalo, predvsem pri športnih prenosih, da je bila do­sežena visoka kakovostna raven v oddajah, kjer so k sodelovanju povabili stro­kovnjake, ki se dobro spoznajo na posamezne veščine in posebnosti določenešportne discipline. Programski kolegij je posebej pohvalil neposredne prenose umetnostnega drsanja. Manj so bili člani programskega kolegija zadovoljni s prenosi tekmovanj alpskih disciplin, saj so reporterjem očitali premalo občutkain mere za dramaturgijo prenosa. Mogoče so novinarje uspavali uspehi našihtekmovalcev pred olimpijskimi igrami, saj so bile prav alpske discipline tiste,pri katerih so vsi gledalci pričakovali kolajno. Pričakovanja so bila upravičena,saj je pred štirimi leti v Lake Placidu Bojan Križaj samo za dve stotinki zaostalza tretjim mestom. Reporterjem pa so očitali tudi preveliko gostobesednost, skatero so v psihološko najbolj dramatičnih trenutkih bolj motili kot pa nadgra­jevali slikovno sporočilo. Tudi pri olimpijskih prenosih naj bi se tako ponavljalenapake s tekem svetovnega pokala. Člani programskega kolegija tudi niso bilizadovoljni s prenosi smučarskih tekov, kjer naj bi bilo preveč nasilnega preki­njanja posameznih komentarjev sodelujočega strokovnjaka. Uredniški svet jetudi opozoril na to, da morajo reporterji v prihodnosti obogatiti besedni za­klad, uredništvo pa razmejiti, kdo lahko opravlja zahtevno reporterstvo in kdone. Ker je za to delo potrebna posebna specializirana strokovnost, ga ne moreopravljati nekdo brez šolanja in usposabljanja. Prav tako so pri prenosih oziro­ma komentiranju še vedno prevladovali faktografski in statistični podatki, pre­malo pa je bilo čutiti reporterski duh za opisovanje vsega, kar se je dogajalo vposameznih trenutkih ob posameznem prizorišču, in česar televizijsko oko nemore zaznati. Pri oceni poročanja z olimpijskih iger, ‘olimpijskih kronikah’, sobili zadovoljni samo s tistim delom, ki je podajal celovit pregled dogajanj s po­sameznih tekmovališč. Informacije so bile dovolj kakovostne in izčrpne. Ocenaje veljala predvsem za prvi olimpijski pregled in poročanje v okviru TV-dnevni­ 15 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena spremljanja ZOI 84 programskega kolegija, str. 1. Kakšen vpliv je imel na oceno športni uspeh, srebrna kolajna Jureta Franka, nikoli ne bo zna­no. Pri oceni opravljenega dela so upoštevali tudi nekatere objektivne okoliščine, ki so nave­dene v poročilu vodje JRT Poola in urednika Iva Milovanoviča in ki so gotovo ovirale uspešnej­še delo. Ocenili so, da je bil novinarski del ekipe v Sarajevu glede na obseg nalog premajhen,da bi lahko dovolj kakovostno opravil vse naloge. 16 Naši olimpijci, serija dokumentarnih oddaj, v katerih so predstavili alpske smučarje, skakalce,tekače in hokejiste ter je bila na sporedu od 28. 1. 1983 do 5. 2. 1984. V oddaji o smučarskihskakalcih so predstavili tudi proizvodnjo Elanovih smuči z dvojno krivino: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_9219213D34B5449E896DE492F0E14C81. ka, veliko slabši pa je bil drugi večerni pregled, kise je po vsebini ponavljal in ni dovolj vključevalvseh drugih zanimivosti in dogodkov izven tek­movalnih prizorišč. Po končanih olimpijskih igrah so v Lju­bljani menili, da so igre predstavili s prevelikimpoudarjanjem zahtev po vrhunskih rezultatih inpremalo kot srečanje mladih v korist in utrjeva­nje prijateljstva, sodelovanja in krepitve miru insožitja med različnimi narodi sveta. Ta nalogaje televiziji ušla iz rok, čeprav so v pripravah nadogodek to neprenehoma ponavljali in zato tudiokrepili ekipo z dodatnim novinarjem in snemal­no ENG-ekipo, ki naj bi prikazala glavnino zani­mivih dogajanj ob in v zakulisju iger. Premalo so se zavedali olimpijskega načela o pomembno­sti sodelovanja in preveč stremeli k vrhunskim dosežkom. Psihološki pritisk, ki so ga sprožilasredstva informiranja, je povzročil tudi navija­ško evforijo med navijači, pritisku pa je na žalostpodlegla tudi televizijska ekipa. Posebej slabo innegativno so ocenili posebno oddajo ob uspehuJureta Franka, ki je potekala brez dovolj premi­šljenega koncepta. Tri dnevne kronike torej gle­dalcem niso prinesle pravih razsežnosti dogajanjv Sarajevu, konceptualno pa niso bile dovolj do­mišljene in razdelane. Ko danes razmišljamo, zakaj so se televi­zijski ekipi pripetile omenjene pomanjkljivosti,lahko poiščemo odgovor v šesti točki poročila.V njej je zapisano, da so celotni načrt spremlja­nja olimpijskih iger z novinarske strani nekolikopodcenili, saj niso pripravili podrobnejšega načr­ta vsebine prenosov s posameznih tekmovališč.Ni bilo določeno, kaj bodo v prenosih izpostavili,čemu se bodo izognili oziroma česa ne bodo iz­postavljali v prvem planu. Sploh pa ni bilo dore­čeno, kako bodo z novinarskim poročanjem čim­bolj pričarali olimpijsko vzdušje. Tega ni uspelonarediti niti ekipi v Ljubljani, saj so skoraj obšlisprejem Jureta Franka v Novi Gorici. Tudi samovodenje kronike v Ljubljani je bilo povsem odveč,saj ni ničesar prispevalo k njeni vsebini. Ocena dela pri projektu Planica 1985 Zadnji del poročila pa je pomemben kotuvod v našo zgodbo o svetovnem prvenstvu vpoletih leta 1985. V poročilo so zapisali sklep, daso do ocene bolj kritični, ker so pred njimi po­dobne športne prireditve, na katere bi se moralipripraviti bolj temeljito. Programski kolegij jemenil, da takšne manifestacije ne morejo ostatisamo v domeni telesnokulturnega uredništva.Glede na zahtevnost in vsebinsko večdimenzi­onalnost takšnih dogodkov bi morali vključevati vanje tudi najbolj sposobnenovinarje iz drugih uredništev. Prav tako je uredniški svet menil, da je bila poštevilčni zastopanosti novinarska ekipa premajhna, predvsem ob upoštevanjujezikovnih zahtev. Na spodrsljaje so poskušali gledati s stališča dobrih izkušenjza prihodnost. Tudi pogled na dobre izkušnje iz preteklosti, ko so pomembnej­še notranjepolitične dogodke pokrivali z mnogo številčnejšo novinarsko ekipo,kar se je vselej izkazalo kot dobro, je potrdil, kako in kdaj se ne sme pretiravatiz varčevanjem. Žal pa pri takšnih prireditvah in končnih odločitvah prevečkratpodležemo finančnim vprašanjem. To so spoznali že v osemdesetih letih 20.stoletja, ki so bile v Jugoslaviji v znamenju tako imenovane stabilizacije in var­čevanja predvsem pri porabi deviznih sredstev. V drugem desetletju 21. stoletjapa izvajajo varčevanje pod okriljem bančno-finančne recesijske krize, ki vodi vobsedenost zmanjšanja stroškov. Pri tem bi nekateri napravili iz televizije karnekakšen podaljšek interneta, čeprav upamo, da jih bo pred dokončno kata­strofo pri izvajanju tega eksperimenta vseeno kdo zaustavil. Izkušnje iz prete­klosti naj bodo smerniki v sedanjosti, saj nam bo le ta lahko pripravila boljšoprihodnost. Predvsem pa ne smemo znižati že doseženih standardov. Naspro­tno, moramo jih povišati in stremeti k boljšim, višjim. Prav zato so že leta 1984razmišljali o tem, da bi morali pri pripravi večjih projektov vključiti v delo tudidruge strokovnjake, psihologe in jezikoslovce, ki lahko bistveno prispevajo kbogastvu podajanja dogodkov na zahtevnih prireditvah.17 S pomočjo olimpijskih izkušenj in analiz poročanja se je Radiotelevizi­ja Ljubljana že poleti leta 1984 pripravila na največji in najzahtevnejši pro­jekt v letu 1985, kot je za oddajo 625 za stik z gledalci povedal tehnolog Tone Bogataj.18 Polletne priprave na svetovno prvenstvo v smučarskih poletih sonarekovale disciplinirano in natančno delo vseh, ki jim je bila zaupana ta odgo­vorna naloga. Čeprav so prenosi iz Planice sovpadali z drugimi programskimidogodki (prenos večera koroških Slovencev v Cankarjevem domu), so se vsizavedali, da morajo sliko in zvok s planiških tekmovanj prenesti v svet stro­kovno in profesionalno dovršeno. Zato so načrtovali uporabo dveh reportažnihavtomobilov in desetih kamer, ki so bile postavljene ob letalnici tako, da solahko čim bolj verno in natančno posredovale prikaz poletov skupaj z analizoposameznih delov leta –odskoka, doskoka in leta. Poleg tega so morale kamere‘pričarati’ tudi čim lepšo sliko okolice letalnice in celotne planiške doline odRateč do Tamarja. Štirinajst dni pred dogodkom so pripravili komentatorske kabine. Članomnovinarskih in reporterskih ekip iz vsega sveta so omogočili optimalne delovnepogoje, kabine so bile opremljene z dvema monitorjema, računalniki Iskra Deltapa so bili pripravljeni na sprotno objavljanje tekočih informacij. Pripravljeni stabili tudi ekipi, ki sta bili zadolženi za pripravljanje pogovorov z gosti, tekmo­valci in drugimi udeleženci prvenstva v posebnem studiu. Ekipi sta pripravljalitudi posebno Planiško kroniko. Okrog 120 delavcev Radiotelevizije Ljubljana jebilo pripravljenih, da bo ob 50-letnici Planice in ob 25-letnici prvega evrovizij­skega prenosa spet poneslo slavo Planice in naš ponos v svet. Prenose je lahko 17 Uredniški odbor je v zaključku poročila utemeljil tudi nujno zaposlovanje sveže delovne sile:»Ne glede na oceno opravljenega dela v Sarajevu uredniški svet meni, da je potrebno v naj­krajšem času pripraviti skupen sestanek Programskega kolegija TV in Uredništva telesnokul­turnih oddaj, na katerem bi temeljito ocenili razmere v uredništvu tako s kadrovskega kottudi programskega vidika, saj ugotavljamo, da z doseženo kakovostno ravnjo ne moremo bitizadovoljni in da redakcija zahtevnim programskim nalogam ni kos. Pri tem je seveda potreb­no pošteno in jasno spregovoriti o vzrokih za tako stanje in seveda, kako jih v najkrajšemčasu tudi opraviti, bodisi z večjim odpiranjem uredništev do zunanjih sodelavcev iz drugihsredstev informiranja in z ustrezno kadrovsko okrepitvijo.«Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena spremljanja ZOI 84 programskega kolegija, str. 3. in 4. 18 Tvdok, 625 –oddaja za stik z gledalci, uredila Olga Rems, 3. 3. 1965, T: 40147. ogrozilo samo še slabo vreme. Galci bi rekli, dase bojijo samo tega, da bi jim nebo padlo na gla­vo. In tiste dni je v Planici res obilno snežilo, karpa ni pokvarilo uspešnega tekmovanja in preno­sa tekem.19 Urednik TKU TV Ivo Milovanovič jev oceni dela, ki jo je napisal 21. 3. 1985, zapisal: »Moja in ocena uredništva je, da smo seveda s po­močjo kolegov iz tehnike /o njej bom pisal posebej kasneje/ opravili enega svojih najboljših izdelkov v zadnjem času. Najprej o realizaciji: tudi tokrat je do izraza prišla izredna profesionalnost reži­serja Staneta Škodlarja, ki je z devetimi kamerami pokazal vse tisto, kar sodi k poletom, hkrati pa z domiselnimi počasnimi posnetki dodal še druge dimenzije te športne zvrsti. Škodlar je očitno našel skupen jezik z vsemi svojimi sodelavci /kamerma­ni, MGS …/ in brez dvoma je izdelek rezultat sku­pnih naporov.«20 Najvišjo oceno je urednik Ivo Milovanovičpripisal tudi programskemu delu, štirim repor­terjem in strokovnemu sodelavcu: »Brez dvoma je bil sobotni prenos tak, kot si ga lahko samo še želimo. Marko Rožman /v kabini/, Tomaž Laje­vec, Miha Žibrat in jaz (Ivo Milovanovič, op. a.) smo s svojimi vključevanji pripomogli, da je bila v prenosu vedno prisotna dobra, aktualna infor­macija ali pogovor. Težko dajem osebno mnenje o nedelji, vendar po redakcijski oceni tudi nedeljski prenos ni zaostajal za sobotnim, čeprav zasedba iz objektivnih razlogov ni bila takšna, kot smo jo načrtovali /jaz sem se moral ukvarjati z uredni­škim delom pri prenosu/. Tudi v nedeljo je bilo veliko pestrih vključevanj in tudi ta dan smo bilipravočasno informirani o vsem, čeprav je Žibrat na sodniškem stolpu imel veliko težav, ker je bilo reportersko mesto dislocirano /in tudi ne na zaže­lenem prostoru ob vodji tekmovanja/.«21 Urednik je posebej pohvalil tudi strokovnega sodelavcaBranka Dolharja, ki je z izrednim znanjem zelo 19 V iztek, poln snega, so v času petkovega uradnega tre­ninga priplesali celo Butalci, Mike Holland in Matti Ny­känen pa sta v močnem snežnem metežu popravljalasvetovne rekorde: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_75E2B6757CFC46EF882BEBC49405F5BE. Slove­sne otvoritve prvenstva se je udeležil tudi tanzanijskipredsednik Julius Nyerere: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_8A3732AFE55C4E9DBB9CC1A00FBCB178. Delavci RTV-Slovenija so imeli veliko dela s čiščenjemsnega: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_46EE758DD707467D83DB3787EE1E3EF6, http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_C6BD39CFE0F84F96ACD786E­ 6DE9A3851. 20 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri pro­jektu Planica 1985, str. 1. Očitno je, da je ena izmed de­setih napovedanih kamer izpadla iz plana. 21 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri pro­jektu Planica 1985, str. 1, 2. popestril prenosa in dodal prepogosto očitano dimenzijo strokovnosti. BrankoDolhar je bil, tudi s pomočjo RTV-ja, prvi, ki je preizkusil letalnico, in na RTV­-ju so se pohvalili, da takšnih sodelavcev v nekaterih radiotelevizijskih centrihne morejo dobiti niti z vsemi milijoni, ki jih imajo. »Tudi petkov posnetek sodi med izdelke za najvišjo oceno in ob petkovem dnevu moram biti tudi samokri­tičen in priznati, da mi tudi zdaj ni jasno, kako sem lahko ta dan odpravil samo s posnetkom in ne z neposrednim prenosom. Mislim, da bi le-ta bil programsko opravičljiv.«22 Ivo Milovanovič je prvi del poročila o neposrednih prenosih za­ključil z najvišjo oceno. Z neposredno organizacijo sta se po dogovoru ukvarjala Stine Vardjan inSaš Hrovatin, ki sta imela natančno razmejene naloge.23 Pri organizaciji dela z reporterji je bilo več težav. Še najmanjše težave so bile pri zagotavljanju pre­nočišč, več pa jih je bilo pri izvedbi brifinga, to je kratkega sestanka z navodiliza reporterje. Največje težave pri brifingu so imeli z zagotavljanjem ustreznegaprevoda. Urednik je na tem mestu obžaloval, da so izkušenega producenta Sti­neta Vardjana prelahko ‘izpustili’ iz uredništva. Vseeno so po koncu prenosovprejemali čestitke za organizacijo tudi od tujih reporterjev, saj med samimi pre­nosi ni bilo težav. S težavami so se morali spopasti samo nekateri tujci, ki kljubopozorilom o gostem prometu niso pravočasno odšli iz Kranjske Gore in so vsoboto zamudili začetek prenosa. Urednik je pohvalil tudi vodjo projekta To­neta Bogataja in njegove najožje sodelavce: »Pri organizaciji moram vsaj nekaj stavkov zapisati o vodji projekta in njegovih najožjih sodelavcih. Tone Bogataj in kolegi so z velikimi napori po moji redakcijski oceni zelo dobro zasnovali projekt, ki so ga morali zaradi prenosa iz Cankarjevega doma precej okrniti. Kljub velikim tehničnim težavam smo vsi skupaj opravili vse zastavljene naloge /seveda je bilo nekaj manjših pripomb/ in zato velja Bogataju in njegovim najožjim sodelavcem vsa pohvala. Ob prihodu v Ljubljano sem slišal, da je bilo vodenje projekta »ne­demokratično«, vendar osebno iz izkušenj menim, da je to edini možni način, da se projekt izpelje uspešno. Še enkrat smo vsi skupaj dokazali, da je sodelovanje z radijskimi kolegi nujno in potrebno in na koncu koncev tudi uspešno.«24 V poročilu so bili pohvaljeni tudi člani tehničnega dela ekipe. Sodelovanjes tehničnim delom ekipe je bilo v tistem času po besedah urednika telesnokul­turnega uredništva izredno dobro: »Že dalj časa ugotavljam, da je sodelovanje s tehničnim delom, ko gre za neposredne športne prenose, izredno dobro. Tudi to­krat sem prepričan, da je rezultat dela v odličnem sodelovanju, čeprav smo morali v pripravi projekt spremeniti. Kolegi iz tega dela ekipe so z velikimi napori in po­gostokrat reševali sam projekt. Nisem strokovnjak, da bi posebej natančno opiso­val težave in njihove rešitve, prepričan pa sem, da bomo morali pošteno spregovo­riti o sodelovanju z Iskra Delto, ki nam je že v sami pripravi in izvedbi povzročala veliko težav. Na srečo to ni bilo vidno navzven, vsekakor pa je bistveno vplivalo na dodatne napore vseh, ki so po tehnični plati skrbeli za prenose.«25 Delovna skupina v Ljubljani pod vodstvom Marjana Laha, ki je imela nalo­go pripravljanja vseh informacij za TV-obzornike, JRT in evrovizijsko izmenjavoin pošiljanja prispevkov za Športno soboto in Športni pregled, je opravila še večdela, kot je bilo najprej načrtovano. Prevzeti so morali tudi celotno opremljanje 22 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 2. 23 »O Vardjanu lahko še enkrat napišem, da je med vsemi producenti, s katerimi sem doslej so­deloval, edini sposoben uspešno opraviti tudi najzahtevnejše projekte, kar ni dokazal samo v Sarajevu in prej pri športnih prenosih iz Slovenije, temveč še posebej zdaj ob Planici. Skrbel je za številno ekipo tehničnega dela in že dalj časa pred samimi prenosi sodeloval z Organizacijskim komitejem Planica. Tudi pri sami realizaciji prenosov prav po njegovi zaslugi ni bilo težav oziro­ma jih je sproti odpravljal.« Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 2. 24 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 2–3. 25 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 3. planiških prispevkov za Športno soboto in Špor­tni pregled, saj je v Planici zmanjkalo časa za nji­hovo obdelavo.26 V uredništvu in na uredniškem svetu PIP so že dva meseca pred tekmovanjem načrtovalitako imenovani program pred prireditvijo. S pri­spevki v Zrnu, dnevnoinformativnih oddajah, od­dajiAlpe – Jadran in v dokumentarnem progra­mu so ves čas opozarjali na veliko prireditev intako počasi dvigali temperaturo pred začetkomprvenstva. Glavno breme so v tem obdobju nosiliposamezniki iz posameznih uredništev in drugihslužb, tudi službe za arhiviranje. Po splošnih oce­nah so zares profesionalno opravili ta del naloge.Na RTV-ju so se zavedali, da bodo morali ob samiprireditvi vse te posameznike zlitiv skupino.Zatoso se več kot mesec pred prireditvijo odločili, dabodo oblikovali širšo skupino, ki bo ob dnevno­informativnem programu pripravljala tudi po­sebne planiške kronike in na ta način predstavilagledalcem tudi zakulisje prireditve. V tej skupini so bili zbrani sodelavci iz drugih uredništev, ki so že delali na velikih projektih, poleg tega pa soizkazali zelo pozitiven odnos do športa. »Mislim, da je bila skupina uspešno izbrana, kar konec kon­cev dokazuje tudi njihovo delo. Prav tako smo bili uspešni pri izbiri ostalih sodelavcev pri tem delu naloge /organizatorka, ENG-skupine, realizator, montažerka, tajnica /…/ Če se malce poglobim v to delo, moram kritično napisati, da smo prvič uspeli pokazati in govoriti o vsem, kar se dogaja na tako veliki prireditvi. Nehote se vsiljuje primer­java s Sarajevom 1984 in lahko smo zadovoljni, da smo ob Planici 1985 pokazali več, predvsem pa novinarsko-reportersko obdelali skorajda vse, kar se je tam dogajalo. Čeprav brez posebnih dokazov, sem prepričan, da so nam gledalci zelo hvaležni. Aleks Štakul, Boris Bergant, Jože Jagodnik, Franjo Mavrič, Branko Maksimovič, Drago Bulc in repor­terska skupina so vse delo opravili kot skupina, ki že dalj časa dela skupaj in s pomočjo članov ENG­-ekip, Nike Lah, Darje Turnšek, Bogdana Treerja, Tatjane Kardelj in Vanje Valiča dodali novo dimen­zijo TV-spremljanja velike prireditve.«27 26 Tudi pri prenosih ni bilo nobenih težav, urednik pa se je zahvalil za uspešno sodelovanje vsem, ki so koordinirali delo pri prenosih, posebej v nedeljo /Gruden, Stojkovič, PGM/. Prav tako se je za pomoč zahvalil tudi drugim kolegom, ki so delali v Ljubljani in omogočili vsem, da so tudi ta del naloge uspešno opravili /Vindiš, Vodnik, Ivanušič, Terček, Pengov in mlajši sodelavci/. 27 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri pro­ jektu Planica 1985, str. 4, 5. Ob zlatem planiškem jubi­ leju in srebrnem jubileju slovenske televizije v Planici se je kot TV-snemalec od doline pod Poncami poslovil Franjo Meglič, ki je z osrednjo kamero sodeloval pri pre­ Na tem mestu lahko opazimo, da so se po končanih olimpijskih igrah vSarajevu in temeljiti analizi dela na daleč največji prireditvi, ki se je odvijala napodročju bivše Jugoslavije (z olimpijskimi igrami se po obsegu, ne pa tudi po od­mevu v svetovni javnosti, lahko primerjajo samo še sredozemske igre leta 1979v Splitu), zgodile velike spremembe v načinu dela, ta način pa se je razvijal innadgrajeval do današnjih dni. V uredništvu so vsak večer, pozno v noč, analiziralipreteklo delo in načrtovali novo. To se je izkazalo kot edina oblika uspešnegadela. Že po sprotnih analizah so ugotovili, da sta bili najboljši planiški kroniki nasporedu v petek in soboto, nekoliko slabši pa v četrtek in deloma tudi v nedeljo.Pri prispevkih v prvem televizijskem dnevniku je bila kakovost konstantna. Kotredaktorja Kronik sta se izmenjavala Branko Maksimovič in Boris Bergant. Oba sta s svojo novinarsko veščino in izkušnjami prispevala k temu, da so bile Kronike ob skupnem načrtovanju takšne, kot so bile –zelo dobre. Tudi o organizacijskemin izvedbenem delu so se v poročilu izrazili s pohvalami: »Kardeljeva je že precej časa prej opravila vso pripravo, prav tako kolegi iz Maribora, in vse to je omogočilo, da je ožja realizacijska skupina na čelu z Lahovo, Turnškovo in predvsem Valičem, svoje delo opravila zelo dobro. Težav zares ni manjkalo, vendar bi morali kolegi, ki so večji strokovnjaki, k temu dodati svoje mnenje. Tudi ob analizi dela naloge mo­ram zapisati veliko pripravljenost kolegov iz tehnike, ki so nam pomagali, da smo dobesedno v zadnjem trenutku vse programske načrte uspešno uresničili.«28 Sklep Tekmovanje je po športni plati izredno dobro uspelo. Slovenski letalci soizjemno daleč poleteli že med sredinim preizkusom spremenjene in povečanevelikanke. Prireditelji niso skrivali želja, da bi vrnili svetovni rekord v Planico.Prvo priložnost je na uradnem treningu izkoristil Američan Mike Holland, kije poletel 186 metrov daleč. Oberstdorf in Matti Nykänen sta izgubila svetovnirekord, toda Finec je bil pripravljen na odgovor.29 Najprej je za en meter preletelHollanda, nato pa zajadral do dolžine 191 metrov, ki se je pozneje pojavila kotnov mejnik kontroverznega tekmovalnega pravila.30Matti Nykänen je premočnozmagal v skupnem seštevku, izkazali pa so se tudi naši tekmovalci. Miran Tepešje osvojil končno 6. mesto, Primož Ulaga 11., Matjaž Žagar 13. mesto, Matjaž De­belak pa je kot predletalec pomaknil mejo državnega rekorda na 185 metrov.31 Morda nam bo kdo očital preveč pohval in prepogosto uporabo izrazov, kotso: zelo dobro, uspešno in tako naprej. Ponovili smo besede urednika tedanje­ga Uredništva telesnokulturnih oddaj (danes Športni program TV Slovenija), sajse je tudi on sam pred tremi desetletji v svoji oceni opravičeval zaradi uporabeenakih izrazov. Zanimive so tudi besede, ki jih je urednik Ivo Milovanovič zapisalv zaključku ocene: da je prepričan v vse, kar je zapisal. Zato bomo to trditev po­ nosih od leta 1960. Kamera na stolpu spremlja let od odskočne mize do doskoka. Delo na temmestu zahteva kar največjo koncentracijo, saj letalec leti z mize s hitrostjo 100–110 km/h.Kamerman letalca pred tem ne vidi, ampak prejme le opozorilo iz režije, da bo čez tri sekun­de na mizi. Ko letalec prileti v kader, se kamerman s kamero zasuka z njim in ga spremlja vbližnjem posnetku do doskoka, kjer ga prevzame druga kamera. Vsak trenutek nezbranostikamermana lahko pomeni katastrofo za prenos. Delo kamermana in kamermanov je najhujšev slabih vremenski pogojih, kot so megla, dež, sneženje in močan veter. 28 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 5. 29 Za povezavo do portala EUscreen glej opombo št. 19. 30 Posledica nesmiselnega pravila je bila tudi razvrstitev na svetovnem prvenstvu leta 1994.Norvežan Espen Bredesen je nato v duhu fair playa predal srebrno kolajno Italijanu Rober­tu Ceconu, ki je bil zaradi pravila FIS prikrajšan za osem metrov: http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_F4D6077EAFEA4777A43C06A1DC314828. 31 Planica, str. 128–131. http://euscreen.eu/item.html?id=EUS_6EF05867C745406E9103A744 9C3A69ED. novili tudi v našem prispevku. V poročilu je Ivo Milovanovič še dodal, da je vsepostopke z Evrovizijo in ameriško družbo ABC vodil Beno Hvala, da so priredi­telji na čelu z bratoma Gorišek in Nikom Belopavlovičem veliko pomagali Radi­oteleviziji Ljubljana, da prirediteljem, gledalcem, tekmovalcem in televiziji nisobile naklonjene vremenske razmere in da je RTV-Ljubljana imela težave s spo­štovanjem evrovizijskih pravil za oglaševanje. Dodatno so v Planici posneli tudipogovor s skakalnim asom Helmutom Recknaglom za oddajo Beseda da besedo (Evgen Bergant, režija Beno Hvala). Pomembno je tudi, da so se vsi razen FranjaMavriča, ki si je pri delu poškodoval nogo, zdravi vrnili v Ljubljano.32 Pred kon­cem je še dodal, da pohval in čestitk ne manjka in da so lahko radijci in televizijciponosni na svoje delo. Ob tej priložnosti se je tudi zahvalil vsem, ki so kakorkolipripomogli, da je tudi RTV Planica 1985 uspela: »Veseli me, to moram še enkrat napisati, moštvena prizadevnost, kar je še en dokaz, da tudi na naši TV ne manjka delavcev, ki se lahko uspešno lotijo dobesedno skorajda vsake naloge.«33 VIRI IN LITERATURA VIRI • Oddelek za arhiviranje in dokumentacijo TV-Slovenija, fond Vodstvo TV, škatlaI/48. • Oddelek za arhiviranje in dokumentacijo TV-Slovenija, T: 40147, 625 –oddaja za stik z gledalci, 3. 3. 1965, uredila Olga Rems. LITERATURA Guček, Svetozar (in drugi): Planica: 1934–1999. Ljubljana: Društvo Proplanica, 1999. Lavrenčič, Aleksander: Programsko-organizacijski-tehnični-izvedbeni delovninačrt »Planica 72« za realizacijo radijskih in televizijskih prenosov prvega svetovnegaprvenstva v smučarskih poletih. V: Arhivi 38 (2015), št. 2, str. 299–324. INTERNETNI VIRI EUscreen, Europe od screen: Discover a century of history, memories and cultu­re. http://www.euscreen.eu. SUMMARY DISCUSSION ON THE SPORTS PROGRAMME ON TV LJUBLJANA IN 1984 AND 1985 Sports enthusiasts were eagerly awaiting the Ski Flying World Champion­ship in Planica in 1985. The editorial office of the physical cultural shows at TVLjubljana adopted programme baselines to implement four primary objectives: 32 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 5. 33 Tvdok, fond Vodstvo TV, škatla I/48, Ocena dela pri projektu Planica 1985, str. 5. to raise the quality of live broadcasts and news coverages, provide viewers ofdaily news shows with rich variety of information, strengthen the editorial of­fice staff, and promote mass physical cultural activity. The additional human resources assistance would be of great help to RTV Ljubljana employees in as­sisting with the live broadcasting and coverage of Winter Olympic Games inSarajevo 1984. The team which participated in Olympic Games had invested aconsiderable effort in the preparation for the great competition and did a goodjob. Before Olympic Games, they had been gradually elevating the pre-olympicatmosphere by providing documentaries, such as the series titled ‘Naši ol­impijci’, and by preparing contributions for daily news shows and educationalshows. Nevertheless, the editorial board was critical toward individual errorsin broadcasting and reporting in daily news shows. Journalists were criticizedfor predominance of photographic and statistical data and their lack of journal­istic spirit in empathizing with the happenings and describing everything thatcannot be conveyed by the television. Following the conclusion of the OlympicGames, they learned of their slight understatement of the full plan for coveringthe Olympic Games, since they had failed to draw up a detailed plan focusing onlive broadcast from the individual contest sites. In their report, they expressedsevere criticism of the plan for they were aware of the forthcoming similarsporting events which would demand more thorough preparations. With thehelp of Olympic Games broadcasting experiences and reporting analysis, RTVSlovenia was preparing for the biggest and most challenging project of 1985 – the Ski Flying World Championship. They were aware that they were requiredto deliver perfect and technically advanced picture and sound transmission ofthe competition in Planica. Moreover, the surroundings of the ski-flying hill andthe whole Planica valley from Rateče to Tamar needed to be presented in thebest possible light. As early as two months before the sporting event, individualcontributions and documentary shows had served as a means of fueling the ex­citement of ski-flying enthusiasts, going as far as forming a special team whichtook the viewers behind-the-scenes of the event. Every day, the editorial officehad been working late into the night to analize their past work and plan newcourse of action which had proved to be the only effective work method. Thecompetition was a success both from competitive and broadcasting perspec­tive. Radio and television station personnel received several commendationsand congratulations for their successful work. Their editor who thought theyshould take pride in their work, also agreed. 1.01Izvirni znanstveni članek UDK 391-055.1(497.4Bloke)"18"Prejeto: 13. 10. 2015 Na poti do moške pražnje in delovne noše na Blokah v prvi polovici 19. stoletja ali Kako bi bil lahko oblečen Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici MARIJA MAKAROVIČ Upokojena dr. etnologije z etnografijo Adamičeva 15, SI-1000 Ljubljana BOŽIDAR STRMAN –MIŠO Ak. slikar, Gradiško 1, SI-1385 Nova vas Izvleček Podobno kot za večji del slovenskega etničnega ozemlja velja tudi za Bloke,da se iz prve polovice 19. stoletja niti v muzejskih zbirkah niti pri zasebnikihniso ohranila pražnja in delovna moška in tudi ne ženska oblačila, kaj šelekompletna noša iz kmečkega okolja. Zato je bilo v rekonstrukcijske namenepotrebno upoštevati dragoceno gradivo, ki ga hrani Arhiv Republike Sloveni­je. Prav tako bi bilo potrebno preučiti posplošene opise moške noše notranj­skih gospostev Snežnik, Planina in Postojna iz leta 1838 in pregledati nadvsedragocene popise moških oblačil v zapuščinah pokojnih gospodarjev z večjihin manjših bloških kmetij. Za podrobnejšo slikarsko predstavitev posame­znih moških pražnjih in delovnih oblačil in oblačilnih dodatkov ter rekon­strukcijskih slik pražnje ter delovno oblečenega Bločana alias LevstikovegaMartina Krpana v izvedbi ak. slikarja Božidarja Strmana -Miša pa je poleg pičlega slikovnega gradiva z ožjega Notranjskega kazalo pritegniti tudi iz­brano oblačilno in slikovno gradivo z ostalega alpskega oblačilnega območja. Abstract ON THE WAY TO MEN‘S FESTIVE FOLK COSTUME AND WORK CLOTHING IN THE FIRST HALF OF THE 19TH CENTURY OR WHAT WOULD MARTIN KRPAN FROM HILLTOP BY THE HOLY TRINITY WEAR As is the case for the greater part of Slovene ethnological region, it is alsotrue for Bloke, no museum collection nor private collectors preserved eithermen‘s or women‘s clothing, let alone the complete folk costume from a ruralarea. Therefore, the valuable material held by the Archive of the Republicof Slovenia should be consulted for the purposes of reconstructing the cos­tumes. We should also examine the generalised descriptions of men‘s folk Ključne besede: moška noša, opisi oblačil, Bloke, Martin Krpan, primerjalni viri, rekonstrukcijske risbe in slike Key-words: men’s folk costume,clothingdescriptions,Bloke,Martin Krpan,comparative sources,reconstruction drawing andpaintings Pražnje oblečeni Martin Krpan na Dunaju (slika T. Kralja v: Levstik, Martin Krpan, str. 18) costumes of nobilities of Snežnik, Planina, and Postojna of Inner Carniola fromthe year 1838 and incredibly valuable men‘s clothing inventory in late lords‘legacies from larger and smaller farms in Bloke. To provide a better and moredetailed presentation of individual men‘s folk costumes and work clothing weshould consider the reconstruction paintings created by an academy painterBožidar Strman -Mišo which depict Martin Krpan dressed in festive folk cos­tume and work clothes. However, as this pictorial material is barely sufficient,the selected clothing and image material from the broader Alpine clothing areashould also be examined. MARIJA MAKAROVIČ Za uvod Če parafraziram latinski pregovor »Habent sua fata libelli«1, velja, da ni­majo samo knjige svoje usode, marveč tudi bolj ali manj obširne raziskave. Začelo se je takole: V prvi polovici januarja 2015 mi je telefonirala vodja Sklada za kulturne dejavnosti v Cerknici, gospa Jožica Mlinar, ter mi povedala, da sodelavci internetnega portala StareSlike praznujejo petletnico svojega delova­nja. Gospod Miloš Toni, idejni oče in urednik portala StareSlike, me je povabil na njihovo praznično druženje, ki je bilo 23. januarja. Vabila sem bila vesela in sem ustregla tudi nakazani želji gospoda MilošaTonija, da bi udeležencem govorila o tem, kako se lotim raziskovanja oz. pisanjate ali one knjige: morda kar na primeru knjige Babno Polje in njegovi ljudje v metežu druge svetovne vojne. Po razgovoru v delovnem delu druženja, ki ga je vodil gospod Toni, je sle­dilo nekaj zanimivih vprašanj. Med drugim sta se oglasila tudi gospod FranceHiti in gospod Jože Obreza z Blok z željo, da bi na simpoziju o Martinu Krpanusodelovala s prispevkom o bloški noši. Ko je gospod Hiti na moje vprašanje, kdajbo simpozij, odgovoril, da že »marca letos«, se dobro spominjam, da sem rekla: »O, Marija, to pa je prekratek rok, žal!« Potem sem na vožnji proti Ljubljani z naraščajočim zanimanjem prisluh­nila gospe Jožici Mlinar, ko je zavzeto govorila o nadvse prizadevnem delova­njuDruštva prijateljev Martin Krpan Bloke. Med drugim tudi, kako so se trudili dokazati Krpanovo domovinsko pravico na Blokah v času in prostoru. Že med pripovedovanjem gospe Mlinarjeve sem sklenila: »Če je temu tako, bom kot etnologinja, ki se med drugim ukvarja tudi z oblačilno kulturo v kmečkem okolju, v tej smeri podprla ustvarjalni lokalni patriotizem Bločanov.« Rekla pa nisemnič. Tako kot minister Gregor v Levstikovi povesti o Martinu Krpanu z Vrha priSveti Trojici. Ko sem prišla domov, sem takoj vzela s knjižne police Levstikovo povestMartin Krpan in si med branjem tudi pozorno ogledala ilustracije Toneta Kralja. Že med branjem spevnega ruskega prevoda Levstikovega Martina Kr­pana in vrednotenjem slikovitih, z razumljivo umetniško svobodo naslikanihilustracij Toneta Kralja, sem se odločila, da bom skušala po ustreznih pisnih inslikovnih virih podrobneje ugotoviti, kakšna je bila pražnja in delovna oblekaBločanov v času mitičnega, in da ne bo zamere, po mnenju članov Društva pri­jateljev Martin Krpan Bloke, tudi resničnega junaka Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici. Naslednji dan sem svojo odločitev sporočila tudi gospe Mlinarjevi, ki jepredlagala, da bi akademski slikar Božidar Strman -Mišo na podlagi podrobnej­ 1 Knjige imajo svojo usodo, op. a. še raziskave upodobil pražnje in delovno obleče­nega Bločana oziroma Blokam pripisanega Mar­tina Krpana. Preden sem se lotila raziskave, sem obve­zno morala prebrati temeljne razprave o zname­niti Levstikovi povesti izpod peresa slovenskihliterarnih zgodovinarjev. V njihovih, z MartinomKrpanom povezanih razpravah, sicer nisem pri­čakovala kakršnihkoli podatkov, ki bi jih lahkouporabila za ugotavljanje oblačilne podobe Blo­čanov oz. za slikarsko rekonstruiranje Krpanovepražnje in delovne obleke. Predpostavka enegaod avtorjev pa mi je, vsaj posredno, pomagalapri končnem odločanju glede časovne in ne naza­dnje tudi prostorske opredelitve moje raziskave. Boris Paternu je namreč med drugim na­pisal, da je Levstikovo delo Martin Krpan »/…/ prvo pomembnejše delo slovenske proze, ki pov­zroča zelo različne razlage. Ob njej si nenehoma konkurirajo ‘zgodovinsko’ in ‘nezgodovinsko’ bra­nje ali pa obe recepciji sovpadata«. In dalje, da sorazlogi takšne večpomenskosti »/…/ v temeljni strukturi dela, ki združuje mitično in literarno pripoved v funkcionalno povezan organizem. Ob tej dvojnosti ima bralec možnost, da se enači z mitično domišljijo arhaične ljudske pripovedi ali pa preko simbolnih analogij zaznava pisateljevo aktualistično idejo.«2 Paternu je tudi ugotovil, da »/…/mitična zasnova Levstikove proze ni opazna samo v njenem glavnem junaku in dogajanju, am­pak še v celi vrsti drugih sestavin. Posamezni ele­menti zgodovinske stvarnosti sicer obstajajo, ven­dar so take vrste, da pokrivajo zelo velika obdobja in prehajajo iz zgodovinske v epsko označenost. Prepoved tovorjenja oz. uvažanja angleške soli bi na primer mogla kazati na Napoleonove čase, ko je bila razglašena trgovinska celinska zapora, pro­sta trgovina s soljo pa v Avstriji uvedena šele leta 1819. Vendar je bilo ljudsko izročilo o tihotaplje­nju soli, še posebej na Notranjskem, mnogo starej­še in je segalo nazaj v srednji vek, odkar sta pri trgovanju z jadransko soljo konkurirali Benečija in Avstrija in je slednja prepovedala uvažanje soli iz beneškega Kopra. Tako tudi Krpanova tihotap­ska zgodba potrjuje staro spoznanje mitologov, da mit ne vsebuje nobene ‘resnične zgodovine’, pač pa ‘zgodovinsko resničnost’, kot je že konec 18. stole­tja trdil eden prvih dialektikov na tem področju, Karl Moritz.«3 Tudi na podlagi povedanega sem se kotraziskovalka oblačilne kulture prebivalstva vkmečkem okolju dokončno todločila, da bom 2 Paternu: Levstikov Martin Krpan, str. 233. 3 Paternu: Levstikov Martin Krpan, str. 237. skušala predstaviti pražnjo in delovno obleko Bločanov v prvi polovici 19. sto­letja in tudi, da je legendarni silak Martin Krpan, naj je lik »resnične zgodovi­ne« ali lik »zgodovinske resničnosti«,4 ki je ali ni živel v ‘koči’ na Vrhu pri SvetiTrojici, lahko bil oblečen tako, kot je bila navada v prvi polovici 19. stoletja natako imenovanem alpskem oblačilnem območju, kamor so spadale tudi Bloke.Podrobnost s franciscejske In kamor je, kot je bilo že povedano, po prizadevnih ugotovitvah članov Dru­katastrske mape za k. štva prijateljev Martin Krpan Bloke, spadal tudi Martin Krpan z Vrha pri Sveti o. Hiteno: ime zemljiške Trojici.parcele Sa swetim Iz spoštovanja do njihovih prizadevanj naj uvodoma postrežem z bolj alivercham/Za svetim vrhom, manj znano informacijo o ledinskem in krajevnem imenu Vrh in morda s ka­leta 1823 (SI AS 176, k. o. kšnim dodatnim podatkom o tem, da je ledinsko ime Verh/Vrh na več mestih Hiteno št. 48) napisano v franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 in tudi v spremnem proto­kolu k. o. Hiteno, kamor je poleg Polšeč spadal tudi Zavrh.Ledinsko ime Vrh je kot Na werh/Na vrhu navedeno tudi v protokolu ze­mljiških parcel.5 V opisu mej k. o. Hiteno je navedena tudi pridevniška raba be­sede Vrh kot »sa verskij Korita«.6 Če je Levstik z navajanjem zemljepisno ne povsem točno opredeljenega Krpanovega domovanja povzročil Bločanom kar nekaj nevšečnosti, pa mu gledeKrpanovega oblačilnega videza tega ne kaže očitati. Levstikove omembe Krpanovih oblačil in oblačilnih dodatkov Omembe oblačil in oblačilnih dodatkov, s katerimi je Levstik opremil svo­jega literarnega silaka, so sicer pičle, a vseeno poučne. Tako že na začetku pove­sti izvemo, da se je Krpan na željo cesarjevega sla, preden se je z njim odpeljalna Dunaj, preoblekel v pražnjo obleko, prav tako tudi izvemo, da se je preobul. »Sel pa /…/ reče: ‹Le kobilico deni berž v hlev, pa se urno pražnje obleči, pojdeva na Dunaj k cesarju.‘«7 Krpan gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga sram ne bilo pred cesarjem. Ko se preobuje, ven priteče /…/.«8 Glede na zahtevo cesarjevega sla, naj se Krpan preobleče v pražnjo oble­ko, lahko sklepamo, da je bil pred tem vsakdanje, delovno opravljen in obut. Ko sta si Martin Krpan in Brdavs že stala nasproti na bojnem travniku, sepoučimo, da je bil Martin že malce staromodno opravljen. Pokrit je bil s široko­krajnim klobukom, oblečen pa v debelo suknjo iz grobega sukna. »Martina je bilo čudno gledati /…/ na glavi je pa nosil star klobuk širocih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne /…/.«9 Klobuk, ki je veljal za obvezno moško delovno in pražnje pokrivalo, jeomenjen tudi v drugih zvezah, češ: »Naj bom ves malopridnež, kolikor me je pod klobukom /…/«10 in »Še skorajda bi ne bil klobuka stisnil pod pazho.«11 Od dodatkov so dvakrat omenjene hlačne naramnice. Tako jih v enem pri­meru omenja kar sam Krpan v slikoviti prispodobi: »Raje bi bil imel, da bi se mi 4 Dr. Zmago Šmitek v delu Mitološko izročilo Slovencev. Ljubljana, 2004, ob opredeljevanju slo­venske ljudske pesmi o Pegamu in Lambergarju, glede Martina Krpana navaja le, da je »sre­ čanje domačega junaka in tujega velikana na bojnem polju leta 1858 literarno upodobil Fran Levstik v povesti Martin Krpan«. Prav tako navaja, da je zanimivo, »da je Martinovo orožje, dvojna sekira, tudi znamenje slovanskega boga gromovnika« (str. 165). 5 SI AS 176, k. o. Hiteno št. 48, Protokol zemljiških parcel k. o. Hiteno, leta 1823. 6 Prim. SI AS 176, Franciscehski kataster, k. o. Hiteno, št. 48. Novo mesto, 21. aprila 1824, ime zemljiške parcele »sa verskij Korita/za vrška Korita« v opisu mej k.o. Hiteno leta 1824. 7 Levstik, Martin Kerpan z Verha, str. 4. 8 Levstik, Martin Kerpan z Verha, str. 5. 9 Levstik: Martin Kerpan z Verha, str. 25, 26. 10 Levstik: Martin Kerpan z Verha, str. 30. 11 Levstik: Martin Kerpan z Verha, str. 37. V zapuščini z Otoka, kjer je 3. maja 1852 umrl Andrej Mulc, posestnik če­trt kmetije, je navedeno, da je zapustil »/…/ 1 črn klobuk iz klobučevine, 1 raztr­gan suknjič in 1 rdeč suknen telovnik«.26 V sicer obsežnejšem zapuščinskem popisu celotnega imetja ob smrti Jer­neja Žnideršiča, posestnika polovične kmetije na tako imenovanih Obločicah (danes Bločicah) z dne 13. junija 1854, je vpisan samo »/…/ 1 star, črn klobuk iz klobučevine«.27 Navedene, sicer pičle oblačilne zapuščine z Blok in drugih notranjskihkrajev, ki so premogle največ osem oblačilnih kosov (v zapuščini z Bočkovega inStudenega) ali pa samo en kos (Bločice), pa so prvenstveno pomembne, ker jepri nekaterih kosih navedena vrsta blaga ali celo njegova barva. Tudi primerjavaoblačilnih zapuščin s posplošenimi oblačilnimi opisi iz leta 1838 pokaže, da sov drugi polovici 19. stoletja Bločani in v drugih vaseh na ožjem Notranjskemnosili enaka oblačila in oblačilne dodatke kot drugod na alpskem oblačilnemobmočju. Glede na zastavljene raziskovalne cilje pa so doslej obravnavani arhivskiviri sicer temeljnega pomena, vseeno pa ne dovolj poučni, da bi lahko bila na­tančneje predstavljena pražnja in delovna noša Bločanov v prvi polovici 19.stoletja in da bi akademski slikar Božidar Strman -Mišo na podlagi podrobnihpredlogov lahko upodobil pražnje in tudi delovno opravljenega Bločana ali paBlokam pripisanega legendarnega silaka Martina Krpana. V ta namen je bilo potrebno za prvo polovico 19. Stoletja: 1. zbrati dodatne podatke, ki naj bi potrdili pridobivanje in uporabo oblačil­nih surovin, lanu in volne na ožjem Notranjskem s posebnim ozirom naBloke; 2. v skladu s pisnimi podatki o moški noši izbrati in predstaviti ustreznoslikovno gradivo o moški noši na Notranjskem; 3. upoštevati tudi primerjalne slikovne vire z ostalega alpskega oblačilnegaobmočja (v primerih umanjkanja podatkov o nekaterih oblačilnih kosih);predstaviti kroje posameznih oblačil z alpskega oblačilnega območja. 1.Oblačilne surovine in blago Podobno kot za ostalo ožje Notranjsko je tudi za Bloke –za primer nava­jam k. o. Hiteno –vsaj že za 18. stoletje posredno potrjeno pridelovanje oblačil­nih surovin, lanu in volne za tkanje domačega lanenega platna oziroma iz lanuin ovčje volne tkane raševine, raša ter iz ovčje volne tkanega sukna. O omembah (domačega) platna Naj povzamem po navedeni razpredelnici, da so moški v gospostvu Pla­nina še leta 1838 nosili srajce iz belega, grobega domačega platna, in tudi hlačeiz črno barvanega platna. Za območji gospostva Postojna in Snežnik zadevnipodatki manjkajo, kar pa ne ovira moje primerjave, da so kmetje ne samo vpostojnskem marveč tudi v snežniškem gospostvu nosili srajce iz belega (do­mačega) platna in (vsakdanje) hlače iz črno barvanega (grobega domačega)platna. Kajti, ne samo za k. o. Hiteno, tudi za druge, Blokam pripadajoče kata­strske občine, je izpričano, da so v 18. in tudi v 19. stoletju gojili lan, čeprav v 26 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1852. 27 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1854. majhnih količinah.28 Gojenje lanu je za drugo četrtino 19. stoletja potrjeno tudi za Bloke.29 Hkrati je vsaj že za 18. stoletje potrjeno, da so pridelani lan tudi obdelali.V urbarjih gospostva Snežnik ni potrjeno, da je v drugi polovici 18. stoletja spa­dalo laneno predivo med sicer redke dajatve nekaterih bloških podložnikov, kiso morali gospostvu oddajati po sedem in pol povesem prediva na leto.30 Iz drugih krajev na ožjem Notranjskem so na voljo tudi podatki o obdelo­vanju lanu. Za primer: V zapuščini Blaža Peruška iz Viševka je bil 24. 12. 1849vpisan tudi »/…/ 1 pušelj lanu«31 in v zapuščini kajžarja Tomaža Kočevarja s sv.Ane pri Podložu 6 funtov prediva.32 Mestoma naletimo tudi na kolovrate, ki pričajo o predenju lanu. V zapušči­ni Ignaca Avsca iz Vrhnike je bil 27. 11. 1847 vpisan »/…/ 1 star kolovrat«,33ena­ko tudi leta 1851 v navedeni kajžarjevi zapuščini.34 V zapuščini Andreja Mulca zOtoka, ki je umrl 11. 4. 1852, so bili 7. 5. 1852 vpisani celo »/…/ 3 kolovrati«.35 V izročilnih pogodbah iz druge četrtine 19. stoletja je posredno omenjenaproizvodnja oz. uporaba domačega platna. Navada je bila, da si je izročevalecposestva med drugim izgovoril pri prevzemniku, običajno je bil to njegov sin,tudi nekaj palic (domačega) platna.36,37 Za primer: V Ravnah je Jakob Hiti 2. maja 1839 izročil posestvo sinu An­dreju. V preužitku, ki si ga je dal zapisati pri prevzemniku posestva, so bile tudi»/…/3 palice platna«.38 V istem letu si je Jakobov sovaščan Nikolaj Jakopin za preužitek izgovoril »5 lakti platna«.39 V poročni pogodbi z dne 28. aprila 1826 je moral samski Johan Maček,sin Matije Mačka iz Radleka, med drugim podpisati, da bo vsako leto do koncaživljenja svoji materi dal po »/…/ 3 palice platna«.40 Ko je 25. julija 1867 na Škufčah št. 20 umrl devetinšestdesetletni pose­stnik Jožef Zakrajšek, so v njegovo zapuščino vpisali tudi »/…/ 70 vatlov hišnega platna«.41 Če povzamem, je v pisnih virih govor predvsem o grobem domačem pla­tnu ali samo o platnu. Po sočasnih primerjalnih pisnih virih je možno sklepati,da je bilo poleg grobega domačega platna znano tudi tanjše. 28 SI AS 778, Graščinski arhiv Snežnik, Michael Strakl s Hudega vrha je v drugi četrtini 18. stoletjaoddajal gospostvu Snežnik sedem in pol povesem prediva (1733); SI AS 176, Franciscejskikataster, k.o. Hiteno št. 48, Omemba gojenja lanu v k. o. Hiteno, okoli leta 1830; SI AS 176,Franciscejski kataster, k. o. Hiteno, št. 48, Katastrski donos lanu v k. o. Hiteno, okoli leta 1830. 29 Prim. SI AS 176, Franciscejski kataster, k.o. Hiteno št. 48, Omemba gojenja lanu v k. o. Hiteno, okoli leta 1830; SI AS 176, Franciscejski kataster, k. o. Hiteno, št. 48, Katastrski donos lanu v k. o.Hiteno, okoli leta 1830. 30 SI AS 778, Graščinski arhiv Snežnik, Michael Strakl s Hudega vrha je v drugi četrtini 18. stoletja oddajal gospostvu Snežnik sedem in pol povesem prediva (1733). 31 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, (608). 32 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1851. 33 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, (608). 34 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1851. 35 SI AS 325, D 1852. 36 Palica, vatel ali laket meri 0,77 m. 37 Jernej Intiher iz Zavrha na Blokah se je v izročilni pogodbi 10. maja 1827 obvezal, da bo svojimstaršem do konca življenja vsako leto med drugim dajal tudi po »3 palice grobega ali hišnega platna«. Prim. SI AS 339, Gospostvo Snežnik, 9.Podobno se je denimo prevzemnik kmetije Matija Tekavec iz Zahriba v izročilni pogodbi 10.maja 1827 med drugim obvezal, da bo staršem vsako leto do konca življenja dajal tudi »4 pa­lice/lahti lanenega platna«. SI AS 339, Gospostvo Snežnik, 15. 38 SI AS 339, Gospostvo Nadlišek, 18. 39 SI AS 339, Gospostvo Nadlišek, 18. 40 SI AS 339, Gospostvo Nadlišek, 9. 41 SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, IV. 1867. O omembah (domačega) sukna Iz opisov moške noše na območju planinskega, postojnskega in snežni­škega gospostva sledi, da so v drugi četrtini 19. stoletja tamkajšnji moški sicerpretežno nosili »kratke« (nekoliko čez koleno krojene) hlače iz črne irhovine,lahko pa tudi iz raševine in sukna črne, sive in bele barve. Medtem ko so na ob­močju gospostva Postojna tedaj še nosili »dolgo rjavo suknjo iz grobega sukna«,so jo na območju gospostva Snežnik že opustili. Levstikov Martin Krpan pa ješe hodil po svetu v »debeli suknji«.42 Torej v suknji, ki je bila sešita iz debelega,ročno tkanega rjavega sukna iz (domače) ovčje volne. Vsaj še v drugi četrtini 19. stoletja so ne samo v k. o. Hiteno, ampak tudidrugje na Blokah, redili ovce, predvidevam, da tudi v oblačilne namene za tkanjesukna in raševine. Za primer: ob statističnem popisu v k. o. Hiteno, okoli leta1830, so poleg vprežne živine in drugih domačih živali našteli tudi 66 ovc. Odtega so jih večja posestva redila po osem.43 Tkanje domačega platna, raševine in sukna je bilo znano v Loški doliniše v sedemdesetih letih 19. stoletja. Vsaj še leta 1877 je v Kozarščah tkal MatijaŠpeh. Poleg sukna je tkal tudi sekenč,44 raševino, raš in platno. Volneno in lanenoprejo so mu nosili v tkanje predvsem iz Loške doline. Vsaj dvakrat v letu 1877 jeprinesla tkat volno tudi »Šinčava z Bloške police«45. S Police je bila tudi Bajtarje­va, ki je prinesla »/../ Preje za rašono 4 1 funta vouna 4.40 funta«.46 2.Slikovni viri z ožjega Notranjskega o moški noši v prvi polovici 19.stoletja Kljub prizadevanjem nisem našla slikovnih virov o tem, kako so bili oble­čeni moški na Blokah v prvi polovici 19. stoletja. Zato sem za osnovno predstavo o moški noši, o moških oblačilih in oblačilnih dodatkih upoštevala slikovno gra­divo z območja Cerknice ter rekonstrukcijsko sliko staromodno opravljenegamoškega z Ulake. Moška na sliki –prvi z leve je verjetno domačin, drugi z desne pa krošnjar – sta oblečena po šegi alpskega oblačilnega območja, to je v oprijeto krojene,verjetno irhaste, do pod kolen segajoče hlače: medtem ko ima moški na desnistrani belo (platneno) srajco in telovnik, je moški na levi oblečen v kratek su­knjič. Razlike se kažejo v obutvi in pokrivalih. Medtem ko nosi stoječi moški čezgležnje segajoče čevlje in verjetno bele nogavice, je sedeči obut v do kolen sega­joče škornje, verjetno krojene z zavihki. Stoječi moški je pokrit s širokokrajnimklobukom, ki ima nizko okroglo oglavje, sedeči pa s klobukom, ki ima visokooglavje in ožje kraje. Moški s košem na rami je v glavnem oblečen tako, kot preberemo leta 1838 v navedenem opisu moške noše za območje gosposke Planina. Izjemaje le klobuk s širokimi kraji in predvidoma z nizkim okroglim oglavjem. Če bibilo oglavje visoko, kot je omenjeno v opisih moške noše za območje gosposkePlanina, Postojna in Snežnik, bi vsaj nekoliko štrlelo iznad širokokrajnega klo­buka. Leta 1904 na Ulaki rojeni Alojzij Kraševec je opisal obleko svojega očetana Ulaki, ki se je okoli leta 1920 deloma še oblačil tako, kot je bila navada vsajše po sredini 19. stoletja: »Oče je nosil še okrog leta 1920 dolge jerhove hlače in Podrobnost iz »Tkalčeve knjige« Matije Špeha z vpisi strank, količine prinesene lanene in volnene preje za tkanje platna, sukna in raševine. Kozaršče 1877 (SI ZAL, Okrajno sodišče Lož, CER 4, t. e. 154) Pražnje oblečena moška iz kmečkega okolja na Wagnerjevi litografiji Cerknica s Cerkniškim jezerom, leta 1845 (Grafični oddelek NUK, povzeto iz Makarovič: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, sl. 58) 42 Levstik, Martin Kerpan z Verha (faksimile), str. 37. 43 SI AS 176, Franciscejski kataster, k. o. Hiteno, št. 48, leta 1830, Število vprežne živine in drugih domačih živali, med njimi tudi ovc v k. o. Hiteno okoli leta 1830 44 Zaenkrat še neugotovljena vrsta sukna, morda gre za bolj fino sukno. 45 ZAL, CER 4. 46 SI AS 176, Franciscejski kataster, k. o. Hiteno, št. 48, leta 1830. čez hlačnice škornje s trdimi boti, zraven pa belo srajco brez ovratnika in telovnik. Lajbičje bil dvovrstno krojen iz gladkega zelenega žameta. Zapenjal se je z dvema vrstama belih školjk, kaurijev. Pokrit je bil s črnim klobukom. Okrog oglavja je imel dvojno sivo vrvico.« 3.Primerjalni slikovni viri o moški noši z ostalega alpskega oblačilnegaobmočja Po doslej obravnavanih slikovnih virih z ožjega Notranjskega sem lahkov glavnem povzela, kako so bili oblečeni moški na ožjem Notranjskem v prvipolovici 19. stoletja. Kar zadeva nekatera oblačila (npr. suknjič in suknjo) terposamezne podrobnosti, pa so poleg slikovnih tudi pisni viri z ožjega Notranj­skega premalo poučni. Zato je kazalo dopolniti nekatere pomanjkljive oblačil­ne podatke z ožjega Notranjskega z ustreznim slikovnim in deloma tudi pisnimgradivom z ostalega alpskega oblačilnega območja. Naj ponovim: o suknjičih preberemo v opisih moške noše iz leta 1838 za okraj: • gospostva Snežnik, da so moški že »zdavnaj zamenjali svojo posebno dolgo suknjo s kratkim modernim suknjičem«;47 • gospostva Planina, da so »sestavine moške obleke suknjič (kamizola, tudi fanela)iz temno modrega sukna ali manchestra«;48 • gospostva Postojna, da »čez telovnik nosi kmet suknen suknjič modre,sive ali temno rjave barve, z dvema vrstama gumbov«.49 V Kordeschevem opisu Goldensteinovega akvarela s pražnje oblečenim moškim iz Škofje Loke in okolice iz leta 1838 pa preberemo, da nosi »kratek suknen suknjič svetlomodre barve, ki prevladuje skoraj v vseh predelih na Kranj­skem, suknjič ima majhne, s srebrom prevlečene gumbe«.50 Primerjava enih indrugih opisov kaže, da gre v bistvenih potezah za podobne podatke tako gledekroja kot tudi blaga in deloma tudi barve blaga. Ne nazadnje je Kordesch opozo­ril, da so podobni suknjiči v navadi »skoraj v vseh predelih na Kranjskem«. Torej tudi na Notranjskem kot delu Kranjske. Na Wagnerjevi litografiji Cerknica s Cerkniškim jezerom iz leta 1845 jenaslikan moški, ki je oblečen v kratek, vendar precej nerazpoznaven suknjič.Sodeč po opisih moške noše v okrajih planinske, postojnske in snežniške gospo­ske, pa so podobne suknjiče nosili na celotnem alpskem oblačilnem območju, naprimer v Škofji Loki in okolici, ter v Zgornjesavski dolini, na primer v Ratečah.51 V oblačilnih opisih moške noše iz leta 1838 se poučimo o nošenju sukenjna območju gospostva Snežnik in Postojna – s to razliko, da jo je na območjugospostva Snežnik že pred letom 1838 zamenjal moderni kratki suknjič.52 Za območje gospostva Postojna pa je bilo leta 1838 sporočeno, da moški nosijo»/…/dolgo rjavo suknjo iz grobega sukna«.53 Naj spomnim: »v debelo suknjo« je bil na poti z Dunaja proti Vrhu pri SvetiTrojici oblečen tudi Levstikov Martin Krpan. Potemtakem v suknjo iz grobegasukna, temnejše rjave barve, ki je bila po tedanji preprostejši oblačilni modi lah­ko krajše in od pasu nekoliko navzven krojena ter podložena z rdečo flanelo. 47 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 111. 48 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 110. 49 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 111. 50 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 97. 51 Za primer moške noše v Škofji Loki in okolici okoli leta 1838 glej: Makarovič: Slovenska ljudska noša, sl. XXVII. Za primer Ratečana v pražnjem suknjiču iz 19. Stoletja glej: Makarovič: Narodna nošnja, sl. 7. 52 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 111. 53 Baš:Opisi kmečkega oblačilnega videza, str. 111. Lahko pa je segala čez kolena in je bila brez podloge ali pa je bila prav tako dolgokrojena in podložena z rdečim blagom.54 Navajam še primer moške suknje s skrajnega jugovzhodnega roba alpske­ga oblačilnega območja. Ker še najbolj ustreza sicer pičlim pisnim podatkom, senagibam k mnenju, da je poleg suknje z Malega Vrha, še najbližje dolgi suknji izrjavega grobega sukna. Torej suknji, ki je opisana za okraj gospostva Snežnik ingospostva Postojna ter »debeli suknji« iz rjavega sukna, kakršno je Levstik nadel Martinu Krpanu.55 4.Skice in kroji moških oblačil z alpskega oblačilnega območja Predhodna, tako na pisnih kot likovnih virih temelječa raziskava, je po­kazala, kot je bilo na ustreznih mestih že povedano, da so se moški v prvi po­lovici 19. stoletja na ožjem Notranjskem, potemtakem tudi na območju Blok,nosili podobno kot na ostalem alpskem oblačilnem območju. Ker pa se, ne samoz Blok, marveč tudi s celotnega ožjega Notranjskega, ni ohranil noben primertega ali onega moškega oblačilnega kosa, je kazalo –hočeš nočeš – upoštevati nekatera oblačila iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja.56 Za potrditev,da so bila oblačila na dokaj širnem alpskem oblačilnem območju podobno, čeže ne povsem enako krojena, pa so navedeni še podobni kroji moških oblačil izZgornjesavske doline.57 rekonstrukcijski risbi dveh moških iz Mežiške doline in nekaj podrobnosti. Povzetek 1.Moška noša na Blokah v prvi polovici 19. stoletja Z raziskavo je potrjeno, da so bili moški na Blokah v prvi polovici 19. sto­letja oblečeni po šegi alpskega oblačilnega območja. Njihova oblačila in oblačil­ni dodatki so bili iz enakega blaga in podobno krojeni kot na ostalem alpskemoblačilnem območju. Med njimi: • bela, iz grobega, hodničnega ali tankega, pražnjega platna krojena, po­drobnosti ovratnega dela; • črne,58 do pod kolen oprijeto krojene hlače iz irhovine, lahko pa tudi izčrnega platna ali rjavega, sivega in belega sukna; • telovnik iz rdečega sukna, lahko pa tudi iz rožastega cajga ali kambrika inmanchestra, z gosto našitimi kovinskimi polkrožnimi ali ploščatimi gum­bi; • suknjič iz modrega, temno modrega, temno rjavega ali sivega sukna, opri­jeto in do pasu ali le nekoliko čez pas krojen, z dvema vrstama gumbov ; • suknja iz rjavega, grobega sukna, dolgo krojena; • škornji (iz črnega usnja), segajoči do po kolen z zavihkom; lahko tudi vi­soki, nad gležnje segajoči čevlji iz črnega usnja ; 54 Za primer pražnje opravljenega moškega z votivne podobe z Blečjega Vrha pri Mokronogu zletnico 1802 glej: Makarovič: Slovenska ljudska noša, sl. XII. Za priemer pražnje opravljenega ženinina in priče iz Gorenjske v sredini 19. stoletja glej: Ma­karovič: Slovenska ljudska noša, sl. XVI. 55 Glej: Geramb: Steirisches Trachtenbuch 2, sl. 141. 56 Prim.:Makarovič: Slovenska ljudska noša, krojna pola 3. 57 Za rekonstrukcijski risbi opravb dveh moških iz Mežiške doline glej: Makarovič: Oblačilna kul­ tura v Mežiški dolini. 58 Kaže opozoriti, da so na vseh sočasnih upodobitvah z alpskega oblačilnega območja usnjeneoz. iz irhovine krojene hlače srednje in temnejše rjave barve (op. a.). Risba in kroj moške pražnje srajce. Rateče, druga polovica 19. stoletja (risala Lidija Frankovič, v Makarovič: Narodna nošnja, tabela I) Risba in kroj moških irhastih hlač in telovnika iz rdečega sukna, Rateče, druga polovica 19. stoletja (risala Lidija Frankovič, v Makarovič: Narodna nošnja, tabela I I) • klobuk iz črne polsti ali klobučevine s širokimi kraji in nizkim okroglimoglavjem • ali visokim oglavjem ter širokimi ali ozkimi kraji. 2.Kako bi bil lahko pražnje in delovno oblečen Martin Krpan z Vrha priSveti Trojici Pražnje oblečeni Bločani, kar bi lahko veljalo tudi za legendarnega Marti­na Krpana,59 so v prvi polovici 19. stoletja nosili:belo srajco iz tanjšega domačega platna; • Manjši srajčni, koničasto krojen ovratnik, je bil zavihan čez stoječi ovra­tnik telovnika; • podkolenske hlače iz črne irhovine s temno rjavim odtenkom(ob kolen­skem razporku zavezane s tanko, irhasto vrvico; • rdeč telovnik z gosto našitimi zgoraj okroglimi, spodaj pa ravno oblikova­nimi kovinskimi gumbi; • kratek oprijeto krojen suknjič iz temno modrega sukna s stoječim ovra­tnikom in z dvema vrstama srednje gosto našitih kovinskih gumbov, poeno vrsto na levi in desni strani. Suknjič je bil praviloma razpet tako, da seje videl škrlatni telovnik; • škornje, ki so bili krojeni z zavihkom in so segali do pod kolen, ob dežju insnegu so bili lahko zavihani nad kolena; • klobuk iz črne klobučevine z visokim oglavjem in ožjimi kraji, okoli spo­dnjega dela oglavja z okrasnim širokim trakom iz svetlikajoče se svile. Delovno opravljeni Bločani, kar lahko velja tudi za legendarnega MartinaKrpana, so bili v prvi polovici 19. stoletja oblečeni v: • belo srajco iz grobega domačega platna z ozko ovratno obrobo; • brez telovnika; • hlače iz grobega sivega sukna, ob straneh spete s kovinskimi gumbi; • bele (umazano bela ovčja volna) nogavice iz domače volne do podkolen; • visoke oprijete čevlje; • klobuk iz črne polsti z nizkim60 oglavjem in velikimi kraji; • suknjo iz grobega sukna temno rjave barve. 59 Glede na kakovost hrane, ki je bila v prvi polovici 19. stoletja ne le v k. o. Hiteno tudi v drugihbloških k. o. »iz močnatih in zelenjavnih jedi, kruh in meso pa sta bila redka« (SI AS 176, Franci­scejski kataster, k. o. Hiteno, št. 48), lahko domnevamo, da tamkajšnji domačini niso bili kdovekaj rejeni. To naj bi veljalo tudi za legendarnega bloškega rojaka Martina Krpana. Če že, potemje bil večje rasti in močne, nikakor pa ne zavaljene postave. Kostanjevi ali skoraj črni lasje paso mu, po šegi prve polovice 19. stoletja, segali nekako do sredine vratu ali celo do ramen. 60 V zvezi z Levstikovo omembo Krpanovega pokrivala: »Še skorajda bi ne bil klobuka stisnil pod pazho« (Levstik, faksimile 1981, str. 37), sem mnenja, da gre za klobuk z nizkim in ne z viso­kim oglavjem, ki ni bil primeren za nošenje pod pazduho. BOŽIDAR STRMAN -MIŠO Risbe oblačilnih sestavin moške noše na Blokah v prvi polovici 19. stoletja Pražnje in delovno oblečeni Bločan kot Martin Krpan z Vrha pri SvetiTrojici Preden sem se lotil upodobitve pražnje in delovne moške noše na Blokahkot pražnje in delovno oblečenega Martina Krpana, sem se posvetil študiju obla­čilnih podrobnosti. V ta namen sem narisal več risb moških pražnjih in delovnihoblačil ter oblačilnih dodatkov, ki so bili v navadi na Blokah v prvi polovici 19.stoletja. Ko je Makarovičeva risbe skrbno pregledala in dodala nekaj pripomb, kisem jih v celoti upošteval, sem naslikal pražnje in delovno oblečenega Bločanaoziroma Levstikovega Martina Krpana. Za konec Po predhodnih pisnih in likovnih izvajanjih o moški noši na Blokah v prvipolovici 19. stoletja stoji pred nami pražnje in vsakdanje oblečeni Bločan kotMartin Krpan. Če kje, potem je na tem mestu primerno dodati misel literarne­ga zgodovinarja Matjaža Kmecla, ki se navezuje na Vidmarjevo opredelitev, daje Levstikov Martin Krpan »naša najmonumentalnejša povest«. Kmecl v zve­zi s sporočilnostjo te »povesti« namreč opozarja »/…/ še na posebno igro med ljudskostjo in blagomilim ironiziranjem te ljudskosti«61.Več kot očitno je, da je akademski slikar Božidar Strman -Mišo upodobil bistvo te ljudskosti obenem z ‘dobrohotnim karikiranjem’62 pražnje in delovno opravljenega LevstikovegaMartina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko, leto 1838. ovoj 1512, spis 546. O G Snežnik, 15. 6. 1838. • SI AS 176, Franciscejski kataster za k. o. Hiteno, št. 48, leto 1824. • Franciscejski kataster za k. o. Hiteno, št. 48, cenilni operat, okoli leta 1830. • SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1851. • SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1852. • SI AS 325, Okrajno sodišče Lož (608), 1853. • SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, D 1854. • SI AS 325, Okrajno sodišče Lož, IV. 1867. • SI AS 339, Zemljiška knjiga za sodni okraj Lož, Gospostvo Nadlišek, št. 9, 1. pol. 19. stol. 61 Kmecl,Fran Levstik, str. 85, 86. 62 Resnici na ljubo: navedeno oceno pražnje in delovno oblečenega Martina Krpana sem povzelapo besedah moje štirinajstletne vnukinje Tine Černetič, ki je z velikim zanimanjem ogledovalain ocenjevala Strmanovi upodobitvi Martina Krpana. Risbe – različice moških vsakdanjih (a, b) in pražnjih klobukov (c) Risbe – različici moškega pražnjega suknjiča (a) in vsakdanja suknja (b) Martin Krpan z Vrha pri Sveti Trojici v pražnji obleki, kakršna je bila v navadi na Blokah v prvi polovici 19. stoletja (slikal ak. slikar Božidar Strman -Mišo). • SI AS 339, Zemljiška knjiga za sodni okraj Lož.Gospostvo Nadlišek, št. 18, 1. pol. 19.stol. • SI AS 339, Zemljiška knjiga za sodni okraj Lož, Gospostvo Snežnik, št. 9, 1. pol. 19. stol. • SI AS 778, Graščinski arhiv Snežnik. Knjige, št. 22: Urbar gospostva Snežnik 1733– 1738. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana • SI ZAL, CER 4, Okrajno sodišče Lož, t. e. 154, mapa 683: Weber Buch/Tkalčevaknjiga z vpisi strank, količine prinesene lanene in volnene preje ter stkanega pla­tna, sukna ali raševine, leta 1877. LITERATURA Baš, Angelos: Opisi kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja. Ljubljana, 1984. Geramb, Viktor: SteirischesTrachtenbuch 2. Graz, 1835. Kmecl, Matjaž: Fran Levstik. V Ljubljani,1981. Levstik, Fran: Martin Kerpan z Verha. V: Glasnik Slovenski. V Celovcu, 1. julja 1858. Martin Kerpan z Verha. Faksimile rokopisa Frana Levstika, Ljubljana, 1981. Martin Krpan. Moskva, 2001. Makarovič, Marija: Slovenska ljudska noša. Ljubljana, 1971. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, 8. Notranjska. Ljubljana, 1995. Viri za rekonstrukcijo štajerskih noš na primeru Lancove vasi in Dolene. V: Ptujski zbornik VI/2. Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996. Narodna nošnja, Gorenjsko – Rateče. Zagreb, 1988. Oblačilna kultura v Mežiški dolini, 2013 (v tisku). Paternu, Boris: Levstikov Martin Krpan med mitom in resničnostjo, Slavistična re­vija 26. Ljubljana, 1978. Vrtovec, Ljuba in Lidija Frankovič: Napotki za rekonstrukcijo noše in kroji oblačil, v delu: Marija Makarovič, Narodna nošnja, Gorenjsko –Rateče. Zagreb, 1988. SUMMARY ON THE WAY TO MEN’S FESTIVE FOLK COSTUME AND WORK CLOTHING IN THE FIRST HALF OF THE 19TH CENTURY OR WHAT WOULD MARTIN KRPAN FROM HILLTOP BY THE HOLY TRINITY WEAR Ethnologists who are actively engaged in researching material, social, andspiritual culture in the rural area and rural working environment are occasion­ally approached by a local amateur group or a local association with requests toprovide technical assistance. The most frequent is a request for information onmen‘s and women‘s folk costumes from the 1st half of the 19th century. Some museum collections include considerable number of clothing items and acces­sories, but only rarely the complete women‘s folk costume and even more rarelymen‘s folk costume. Similarly, members of the society in Bloke called Društvo prijateljev Martin Krpan Bloke expressed a desire to discuss the dressing styleof people in Bloke in the 1st half of the 19th century. One monograph on men‘sand women‘s folk costume of the central Inner Carniola, including Bloke, ap­proximately from the last quarter of the 18th century till the 1st quarter of the 20th century, is available. Because this monograph addresses more or less gen­eralised descriptions of men‘s and women‘s folk costume and individual cloth­ing items, the monograph research was needed to explore men‘s folk costume inBloke. In the already mentioned absence of preserved men‘s clothing and moredetailed descriptions of clothing, rather few essential sources, such as gener­alised description of men‘s folk costume in Snežnik in 1838 which representvaluable clothing legacy, remain available.Very limited information were nev­ertheless sufficient to determine that people in Bloke in the 1st half of the 19thcentury dressed similarly to those in the rest of the Alpine clothing area. It isworth adding that their clothing style was inspired by the then simpler CentralEuropean fashion. 1.01Izvirni znanstveni članek UDK 811.163.42‘282(497.5Međimurje)Prejeto: 24. 2. 2016 Neverjetna usoda medžimurskega »jezika« AKOŠ ANTON DONČEC kulturni delavec, sodelavec občine Verica-Ritkarovci Nemzeti Művelődési Intézet (Narodni Kulturni Inštitut) Budimpešta, Korvin tér 8. 1011-Madžarska e-pošta: doncsecz.akos@gmail.com Izvleček Članek želi predstaviti ‘medžimurščino’, ki je bila propagandni jezik med­žimurskih Madžaronov med letoma 1882 in 1918 ter nadalje od leta 1941do leta 1944. Medžimurščino so koristili Madžaroni izključno za svoj cilj inniso razvijali medžimurske lokalne kulture. Doslej noben raziskovalec niraziskoval, ali je nastala medžimurska teorija poleg vendske teorije. Nekajkonkretnosti nedvoumno kaže stike med prekmurskimi in medžimurskimiMadžaroni. Vendska teorija je služila tudi za raznarodovanje prekmurskih inporabskih Slovencev. Utemeljitelj pojma medžimurskega jezika je Jožef (Jo­sip) Margitaj, ki se je rodil v prekmurskih Črenšovcih in je ustanovil dvoje­zični madžaronski časopis Medjimurje. Prekmurščina je bila knjižni jezik od 18.stoletja, medtem ko Margitajeva medžimurščina nikoli ni bila podobnamedžimurskemu pogovornemu narečju in ni mogla doseči tako visoke kako­vosti, kot jo je dosegla knjižna prekmurščina s svojimi edinstvenimi literar­nimi vrednotami. Abstract THE UNLIKELY FATE OF THE MEĐIMURJE »LANGUAGE« This article presents the Međimurje language which was the propagandalanguage of Mađaron people from the Međimurje region between the years1882 and 1918 and then from 1941 to 1944. The Međimurje language wasused by Mađaron people solely for their objective and they did not developthe local culture of Međimurje. Until now, no researcher conducted a re­search on whether the Međimurje theory occured simultaneously with theWendish theory. Some specificities unambiguosly indicate the contacts be­tween Mađaron people of Prekmurje and Međimurje. The Wendish theoryfacilitated the assimilation of Slovenes in Prekmurje and Slovenes from Slo­venian Rába-country. The founder of the term Međimurje language is Jožef(Josip) Margitaj who was born in Črenšovci in Prekmurje and founded thebilingual Mađaron Medjimurje newspaper. The Prekmurje dialect was theliterary language since the 18th century, whereas Margitaj’s Međimurje lan­ Ključne besede: Jožef Margitaj,knjižni jezik,književnost,madžarizacija,Medjimurje,Medžimurje,medžimurščina,Prekmurje,prekmurščina,Porabje, vendskateorija Key-words: Jožef Margitaj,literary language,literature,Magyarization,Medjimurje,Međimurje,Međimurjelanguage,Prekmurje,Prekmurjedialect, Rába­country, theWendish theory guage did not bear any similarity to the colloquial dialect of Međimurje and assuch could not reach as high a quality as the literary dialect of Prekmurje withits unique literary values. Uvod Značilnosti medžimursko-kajkavskega narečja Da bi analizirali zgodovino Margitejevega medžimurskega »jezika«, seje treba seznaniti z realnim medžimursko-kajkavskim narečjem. Prof. dr. Đuro Blažeka (1968–), strokovnjak za dialektologijo, se intenzivno ukvarja s temkajkavskim narečjem že od 90. let prejšnjega stoletja.1 Medžimursko narečjekajkavščine je zelo podobno sosednji prekmurščini (pravzaprav južnemu do­linskemu narečju), prleškemu narečju ter knjižni slovenščini in se deli na dvepodnarečji: zgornje-medžimurski govor in spodnje-medžimurski govor. Zgor­nje-medžimurski govor tvori t. i. narečni kontinuum s prleškim in prekmursko­-dolinskim narečjem. Medžimurci, Prekmurci in Prleki dobro razumejo drugdrugega. Edina razlika v njihovem govoru je, da v medžimurskem narečju nenajdemo glasov ü, ö, ki sta značilna za prekmurska in prleška narečja. Mnoge besede so enake v teh treh govorih: V medžimurskem narečju lahko najdemo take besedne oblike, ki so bile Zgornje-medžimursko voski Prekmursko-dolinsko vouski Prleško voski Knjižno-slovensko ozek cug beteg debeli cug beteg kusti cug beteg debeli vlak bolezen debel štiri štiri štiri štiri cintor cintor cintor pokopališče tudi v starejšem slovenskem knjižnem jeziku, npr. v času Jurija Japlja (1744– 1807):vusta2, vupati se, vupanje.3 Spodnje-medžimurska sklanjatev je drugačna od ostalih kajkavskih nare­čij (pravzaprav pri moškem in srednjem spolu v dajalniku in mestniku) in je nimogoče primerjati s sklanjatvijo prleščine in prekmurščine, niti knjižne sloven-ščine. Npr. sklanjatev moškega spola v ednini: Pozoj (zmaj) Im. pozojRod. pozojaDaj.pozojoTož. pozojaMest. (na) pozojoOr. s pozojemV drugi martjanski pesmarici najdemo nekaj psalmov, prevedenih v pre­ kmurščino. Jezik omenjene pesmarice je kajkavski, oziroma v kajkavsko-prek­murski obliki.4 Ti psalmi tudi imajo medžimurske jezikovne vplive v sklanjatvimoškega spola, npr. v dajalniku: Radujte se Bougo z veselim glasom.5 1 Blažeka: Međimurski interdijalekt, str. 1. 2 Japelj:Svetu pismu stariga testamenta, str. 231. Go.pód je k’ njemu rękal: Kdó je zhlovę.hke vu.ta .turil ... (2Mojz 4, 11). 3 Mójses je .vój obras sakril, sakaj on .i ny vupal pruti Bógu poględati. (2Mojz 3, 6). Prav tam, str. 226. 4 Smej:Prevajanje Svetega pisma v stari slovenski jezik, str. 57. 5 Prav tam, str. 58. Tudi glagolske oblike medžimurskega prihodnjega časa so podobne obli­kam knjižne slovenščine. Ednina: bom, boš, bo; Množina: bomo, bote, bodo. Kajkavski izobraževalni vpliv v Prekmurju in Porabju Do 19. stoletja hrvaški knjižni jezik ni bil enoten, ampak je imelo (kakorpri Slovencih) vsako veliko narečje (kajkavščina, čakavščina, štokavščina) svojoknjižno normo. Kajkavščina je nadomestila pomanjkanje domačega knjižnegajezika ogrskih Slovencev med reko Muro in Rabo,6 ker se prva prekmurska knji­ga pojavi šele leta 1715 (Franc Temlin: Mali katechismus). Kajkavščina velikovplivov ima v prekmurščini. Slovenci med Muro in Rabo so imeli kajkavske knji­ge, dušni pastriji so se učili v zagrebških in varaždinskih šolah,7 hrvaški učiteljiin duhovniki so služili v cerkvah in ljudskih šolah. Največ jih je prihajalo iz so­sednjega Medžimurja.8 Kajkavska kultura je verjetno vplivala na Prekmurce in Porabce že od 11.stoletja naprej. Ta vpliv traja vse do 19. stoletja, do konca knjižne kajkavščine.OgrskokraljestvojeosvojilosrednjeveškoHrvaško,ogrskikraljLadislavI.(1046–1095) pa je ustanovil zagrebško škofijo (o. 1094). Cerkvena oblast škofije se jerazširila do Belmure (srednjeveška Murska Sobota). Vzbudila se je mogočnost,da bi zagrebška škofija upravljala tudi celotno današnje prekmursko in porabskoozemlje vse tja do Rabe zaradi tukajšnjega slovanskega (slovenskega) prebival­stva, a to se ni uresničilo zaradi odpora győrske škofije, zato so spadali samojužni, predvsem dolinski kraji Prekmurja pod zagrebško škofijo od leta 1176.9 Vendar kajkavski vpliv ni bil omejen le na južno Prekmurje, temveč je dosegeltudi Goričko in današnje Porabje. V 17. stoletju je v dolinskem Dokležovju služilkatoliški duhovnik Andraš Rogan, ki se je verjetno šolal na Hrvaškem in na prek­murskih tleh uporabljal kajkavsko Postilo (1586) Antuna Vramca (1538–1587).Roganu je prišel v roke primer Vramčeve Postile leta 1676, v kateri je manjkalonekaj strani. Te strani je Rogan nadomestil iz popolnega izvoda Postile.10 Priimek Rogan ne nastopa na Dolinskem, ta priimek najdemo na Gorič­kem, v Porabju, ali v okolici ravenske Tišine.11 Zanimivo v Roganovi Postili je ti­stih nekaj vnesenih jezikovnih razlik, ki so nastale ob prepisu. Roganov rokopiskaže grafična, fonološka in morfološka odstopanja od avtentičnega kajkavskegabesedila, npr. zapis diftonga ei (neimi, neimoga), ki je v kajkavskem tekstu ie (ni­emi, niemoga).12 Verjetno se je Rogan poskusil približati domačemu prekmur­skemu govoru. Jožef Čöpincy (1688–1757) se je rodil kot nižji plemič v Čepincih na Go-ričkem (svoj priimek je dobil po rojstnem kraju). Študiral je pri jezuitih v Za­grebu in v jezuitskem redu dobil drugo krstno ime Sebastijan aliSebeščan. Leta 1721 je postal župnik porabske župnije Trošča (Rábakethely, danes predmestjeMonoštra). V porabskem narečju je mogoče najti kajkavizme.13 Peter Berke (1733–1798) se je rodil pri medžimurski Štrigovi, njegovistarši so bili prekmurski nižji plemiči, morda iz Goričkega.14 Berke je študiral 6 Jesenšek:Prekmuriana, str. 26. 7 Novak: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, str. 95. 8 Smej:Življenje in pomen Jožefa Košiča, str. 54. 9 Hozjan: Ponovna utrditev krščanstva v srednjeveškem Prekmurju in čas do pojava luteranstva, str. 20. 10 Grah: Rokopisni vstavek Andreja Rogana v kajkavskem pridigarskem priročniku – Postilli Anto­na Vramca, str. 75. 11 Prav tam, str. 75. 12 Prav tam, str. 76. 13 Bajzek Lukač: Slovar Gornjega Senika A-L, str. 36. 14 Rodbina Berke izvira iz goričkega naselja Berkovcev. Družina je dobila plemniški naziv od v kolegiju Collegium Illyrico-Hungaricum v Bologni15 (na najstarejši univerziEvrope!), ki je imel hrvaške in madžarske dijake. Tam je napisal svoje delo oromarskem svetišču Marije Bistrice (Kinch oszebuini szlavnoga orszaga horvat­czkoga, 1775). Ta knjiga je dragocen vir tudi o življenju nekaterih naselij na se­vernem Hrvaškem.16 Ogromno jezikovnih vplivov najdemo tudi v prvih prekmurskih knjigah,čeprav so se prekmurski pisci trudili pisati v čisti prekmurščini. Knjige ne pre­vzemajo samo takih besed in izrazov, ki so manjkali v prekmurščini, temveč ševedno uporabijo nekatere kajkavske jezikovne oblike. Npr. v Nouvem ZákonuŠtevana Küzmiča (1723–1779) najdemo stare kajkavske jezikovne oblike: ime­novalnik množine ká (str. 302, 584), po kej (str. 541), kih (str. 464), kim (str. 698). Prevzete kajkavske besede so: Bogica (str. 402),dugovánj (str. 817),17 ne­právdenost (str. 23) itn.18 Kajkavski jezik je vplival tudi na štajerska narečja. Tako v prvih štajerskihrokopisih kot tudi v prekmurskih rokopisnih pesmaricah (prva in druga mar­tjanska pesmarica, markišavska pesmarica19) najdemo veliko kajkavskih tujk.20 Peter Dajnko (1787–1873) je bil prvi, ki se je trudil pisati v čistem, domačemjeziku in je kodificiral t. i. ‘vzhodno štajerščino.’21 Južno-slovenski kraji, ki mejijo na Hrvaško, so spoznali kajkavsko knji­ževnost in kulturo. Belokrajnska mladina se je šolala na Hrvaškem. Med njimije bil tudi Jurij Maljevec (1734–1812) oziroma Gregur Kapucin,22 eden najve­čjih pisateljev kajkavske književnosti in avtor mnogih kajkavskih knjig. Njegovonajvečje delo je sakralno-leposlovna pripoved Kristusovih muk Nebeszki pasztir pogublyenu ovczu ische (1795),23 ki so jo tiskali na Ptuju.24 Nazadovanje kajkavske književnosti Jezikovne reforme Ljudevita Gaja (1809–1872) so postavile temelje eno­tnega hrvaškega jezika na štokavščino. Cilj reform je bil jezikovna enotnost Sr­bov in Hrvatov (srbohrvaščina). Veliko drugih Hrvatov, kakor mnogi Kajkavci, kiso se bali za bogato kajkavsko literarno tradicijo,25 ni podpiralo Gajevih reform.Ignac Kristijanović (1796–1884) je bil glavni posredovalec kajkavskega knjižne­ga jezika. Pisal je v čisti kajkavščini26 in nasprotoval srbohrvaščini. Pa vendarleKristijanoviću ni uspelo ohraniti kajkavskega knjižnega jezika. V 50. letih 19.stoletja je prenehal s svojim jezikovnim programom o modernizaciji kajkavšči­ne. Kristijanović se ni ukvarjal s politiko, kajkavščino je uporabil zaradi social­nih in družbenih vzrokov.27Ne ideološko, temveč praktično ni podpiral Gajevega jezika,28saj so Kajkavci težko razumeli štokavski knjižni jezik. Kristijanović je bilmnenja, da je težko učiti ljudstvo s tem jezikom, potrebno je uporabiti kajkavšči- Matije I. Habsburškega v Požonu (danes Bratislava, Slovaška). Balogh–Szluha: Vas vármegye nemes családjai, str. 172. 15 Lőkös: Litteratura kajkaviana, str. 214. 16 Prav tam, str. 215. 17 Novak: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja, str. 98. 18 Prav tam, str. 99. 19 Novak: Martjanska pesmarica, str. 24. 20 Jesenšek:Prekmuriana, str. 49.–52. 21 Prav tam, str. 57, 58. 22 Jembrih:Gregur Kapucin (Juraj Maljevec) i njegovo delo, str. 77. 23 Prav tam, str. 92. 24 Prav tam, str. 90. 25 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 10. 26 Jesenšek:Prekmuriana, str. 62. 27 Percan: Ignac Kristijanović (1796-1884) i njegov pokušaj prevođenja Svetoga pisma, str. 90. 28 Jemrih:Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi, str. 292. no. Slovenski Jernej Kopitar (1780–1844) je precej vplival na Kristijanovića,29 saj ga je hrabril v načrtu, da bi Kajkavci dobili prevod Svetega pisma v svojemjeziku. Kot piše Kopitar, je ravno kajkavščina tista, ki je najbolj ohranila jezikCirila in Metoda.30 Prof. dr. Marko Jesenšek (1960–) postavi vprašanje, ali bi ostala fuzija pre­kmurščine proti kajkavščini, če bi se ohranil kajkavski knjižni jezik.31 V sosed­stvu današnjega Prekmurja in Hrvaške, v Prlekiji, je Peter Dajnko (1787–1873)poskusil standardizirati novo slovensko knjižno normo (vzhodno štajerščino)in uvesti novo pisavo (dajnčico). Ta jezik je bil zelo podoben prekmurskemujeziku. Dajnko je bil mnenja, da so Slovencem potrebni trije knjižni jeziki (kranj­ski, koroški, vzhodnoštajerski).32 Njegovo delovanje se je začelo v poznejšemperiodu, ko se je širila osrednja slovenščina v avstrijskem in srbohrvaščina vhrvaškem prostoru. Dajnkovo pisavo so zavrnili in jo je Anton Martin Slomšek(1800–1862) prepovedal uporabljati. Ogrski Slovenci so ohranili knjižno prekmurščino, ker jih je politično sta­nje ogrskega kraljestva ločilo od drugih habsburških provinc, kot so bile npr.Štajerska, Kranjska in Koroška. Jožef Košič (1788–1867) je bil zadnji avtor pre­kmurske književnosti, ki je prevzel elemente iz kajkavščine, iz velikega slovarja Gazophylaciuma (1740) Ivana Belostenca (1593/94–1675).33 Evangeličanskiavtorji se niso naslanjali na osrednjo slovenščino, ampak so črpali iz govornihnarečij34 in razvili novo pisavo.35 Začetki medžimurskega ‘jezika’ Dolgo časa so se obdržala negativna mnenja o prekmurščini in vzhodništajerščini, predvsem v smislu, da sta nerazumljiva, zaostala in separatističnaknjižna jezika, da se želi prekmurščina odcepiti od slovenskega jezika,36 da ima­ta le verske značilnosti in da sta povezana samo s šovinističnimi teorijami. Teobtožbe dobro veljajo za poskus standardiziranja medžimurščine. Madžarski-hrvaški prepir o Medžimurju V sredini 19. stoletja se je razvila dolga diskusija med Hrvati in Madžari o pripadnosti Medžimurja. Prebivalci Medžimurja so bili večinoma kajkavskiHrvati, v manjši meri so živeli tudi Slovenci, Madžari in Nemci. Pokrajina je po­litično spadala pod Ogrsko kraljestvo, cerkveno-upravno pa pod zagrebško ško­fijo. Hrvati so želeli pripadnost Medžimurja v svojem upravnem sistemu. Glavniargument Hrvatov je bilo hrvaško prebivalstvo, medtem ko so Madžari protiar­gument podali to, da Medžimurje nikoli ni bilo del srednjeveškega hrvaškegakraljestva. Argumentirali so še na »madžarsko dušo« Medžimurcev37 in na staro plemiško družino Zrinskijev, ki so imeli središče v Čakovcu od leta 1546.38Nikolo Zrinskija, »sigetskega heroja«39(1508–1566), Madžari prav tako spoštujejo. Nje­ 29 Percan: Ignac Kristijanović (1796-1884) i njegov pokušaj prevođenja Svetoga pisma, str. 92. 30 Prav tam, str. 97. 31 Jesenšek:Prekmuriana, str. 62. 32 Vugrinec: Versko-duhovno slovstvo v Pomurju, str. 198. 33 Novak: Življenje Slovencev med Muro in Rabo, str. 15. 34 Jesenšek:Prekmuriana, str. 173. 35 Npr.e inô grafeme so koristili za ej ter ou diftonge. Novak: Izbor prekmurskega slovstva, str. 69. 36 Jesenšek:Prekmuriana, str. 47. 37 Gönczi:Muraköz és népe, str. 59. 38 Bunjac–Jahn–Matotek–Puzak–Šestak: Pregled povijesti Međimurja, str. 57. 39 Nikola Zrinski je padel pri Sigetu (Szigetvár) leta 1566 v boju proti Turkom. gov potomec je pesnik Nikola Zrinski (1620–1664), ki je pisal v madžarščini.40 Zrinskiji so se borili za samostojnost ogrske države. Pesnik Zrinski je poskusilustvarjati t. i. srednjeevropsko konfederacijo (s sodelovanjem Ogrske, Poljske,Moravske, Moldavije, Bosne, Štajerske, Šlezije in Hrvaške), ki bi morala držatiravnotežje zoper oblasti osmanskega in habsburškega cesarja.41 Poleg tega so se medžimurski Hrvati borili proti banu Jelačiću (1801–1859)42 in Avstrijcem v revoluciji leta 1848. Kljub temu ta dejstva še ne izpričujejo »madžarske duše« Medžimurcev. Odgovor najdemo v zgodovini Ogrske od 18. stoletja: etničnivzgled stare ogrske države se je spremenil po turških vojnah (1526–1699). Kerje prebivalstvo utrpelo velika pustošenja, je bilo potrebno naseliti delovno močv opustošene kraje. Madžarski veleposestniki so podpirali naseljevanja tujskihnaseljencev na Ogrsko in omogočili gradnje cerkva in šol, kjer so delovali učiteljiin duhovniki, ki so govorili materni jezik novih prebivalcev.43 V tem času je bilapripadnost verski skupini pomembnejša kot narodna identiteta.44 V nerazvitih področjih kot npr. v Medžimurju in Slovenski krajini (Prekmurje in SlovenskoPorabje) se je ohranil ta zaostal nazor. Prekmurski Slovenci in medžimurski Hr­vati so se zato borili v madžarski vojski med letoma 1848 in 1849, ker je bilmadžarski gospodarski vpliv močnejši v teh krajih, seveda pa niso pozabili svojenarodne identitete. Leta 1873 je madžarski novinar in odvetnik Lajos Bátorfi (1835–1896)objavil razpravo o medžimurski diskusiji pod naslovom A muraközi kérdés (Me­džimursko vprašanje), v kateri je navedel enake razloge kot drugi madžarskiviri. Nič pa ne piše o tem, ali bi bilo Medžimurje etnično ali jezikovno različnood Hrvatov ali Kajkavcev. Koordinalna oseba: Jožef Margitaj Začetnik in utemeljitelj pojma medžimurskega jezika je bil učitelj JožefMargitaj (roj. Jožef Majhen). Rodil se je 9. 3. 1854 v prekmurskih Črenšovcihočetu Francu Majhnu in materi Ani Titler. Franc Majhen je bil medžimurski Hr­vat, v Črenšovcih je delal kot učitelj. Kmalu se je povrnil v Medžimurje s svojodružino. Franc je skoraj petdeset let učiteljeval v Svetem Martinu, pri današnjihrvaško-slovenski (medžimursko-prekmurski) meji.45Njegov sin Jožef je poma­džaril svoj priimek iz Majhna na Margitai/Margitaja, verjetno po kapelici Sv. Marjete na Kapelščaku.46 Margitejeva kariera se je začela v Selnici, potem je od leta 1879 delal vPedagoški šoli v Čakovcu in leta 1890 postal ravnatelj te šole.47 V šoli so učili v štokavskem knjižnem jeziku. Margitaj je imel v svojem načrtu širjenje madža­rizacije v Medžimurju in na celem področju južnega Prekodonavja. Tako je Ča­kovec postal središče izobrazbe madžaronskih izobražencev (med njimi so bilitudi Slovenci).48 40 Pesnik Zrinski je napisal zgodbo obleganja Sigeta v epu Szigeti veszedelem (Poguba pri Sigetu), ki ga je njegov brat Petar Zrinski (1621-1671) prevedel v hrvaščino. 41 Pach–Várkonyi: Magyarország története 1526–1686, str. 1150. 42 Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 351–354. 43 Prvi sombotelski škof János Szily (1735–1799) je precej pomagal katoliškemu pisatelju Miklo­šu Küzmiču (1737–1804), ob natisu njegovih prvih treh knjig. Smej: Pomen Szilyjevega Škofij­skega odloka iz leta 1780 za zgodovino Prekmurja, str. 48. 44 Csorba–Estók–Salamon: Magyarország képes története, str. 107. 45 Szinnyei: Magyar írók élete és munkái, str. 560. 46 Kapelica stoji nad Svetim Martinom. Naselje Kapelščak se imenuje v madžarščini Szentmargi­thegy. Zalai Közlöny, avgust, 1941. 47 Kalšan:Međimurski biografski leksikon, str. 118. 48 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 11. Dogodki leta 1848 in vendska teorija V času madžarske revolucije in vojne za neodvisnost (1848–1849) stabila v Slovenski krajini na Ogrskem dva politična tabora. Prva skupina je bila ta­bor evangeličanov, ki je podpirala madžarsko vlado in Lajosa Kossutha (1802–1894). Katoliški kler se je potegnil za Habsburžane. Spet je bila vera tista, ki jevodila te skupine, ker so se evangeličani bali za svojo vero zaradi pobožnjaškihkatoliških Habsburžanov.49 Prav tako so se bali za svojo vero katoliki, ki so vi-deli nevarnost v madžarskem liberalizmu in revolucionarnih idejah.50 Nekatere manjšine (Romuni, Srbi, Hrvati, transilvanski Sasi, nekaj Slovakov) so se uprleproti Ogrski in se borile v avstrijski vojski. Druge manjšine kot npr. Slovenci,medžimurski in gradiščanski Hrvati, Slovaki, Rusini, Nemci in Judje so se pri­družile v ‘honvedsko’(domorodsko) vojsko.51,52 Slovenski honvedi so se udele­žili osvoboditve Budima in Pešta (21. 5. 1849).53 Čeprav so manjšine najprej pozdravljale rezultate madžarske revolucije insklepe prve madžarske vlade, Madžari niso izvršili njihove želje, da jim priznajonarodne pravice. Habsburžani so izkoristili politične prepire med Madžari inmanjšinami ter tako podkurili sovraštvo in šovinizem, čeravno dunajski dvortudi ni in ni hotel zavarovati manjšinskih pravic.54 Slovaški narodni buditelj inknjiževnik Jozef Miloslav Hurban (1817–1886) je osebno obiskal uglednega slo­venskega evangeličanskega duhovnika Ivana Berkeja (1814–1908) v Križevcihna Goričkem, da bi ga nagovoril k protimadžarskemu uporu, toda Berke ni hoteloboroženega boja, ampak je izbral raje kompromis med Slovenci in Madžari terkatoliki in evangeličani.55 V Slovenski krajini in Medžimurju je sicer bilo nekajprepirov (v Prekmurju v Petanjcih in Beltincih), ker so bili slovenski in hrvaškitlačani nezadovoljni z osvoboditvijo podložnikov.56,57 Čeprav so Madžari že od začetka 19. stoletja Slovence med Muro in Raboimenovali Vendi, jih v prvi polovici stoletja še niso razlikovali od drugih Slo­vencev. Leta 1848 je prva madžarska vlada premerila stališče ljudskih šol naOgrskem. Formularji omenijo ‘vendski’ jezik med učnimi jeziki in označijo, da jeto slovenski jezik.58 Po nastanku avstro-ogrske monarhije (1867) se začne ‚motorizirana‘ma­džarizacija na področjih nemadžarskih etničnih skupin. Organizirajo madžarskaizobraževalna društva za širjenje madžarizacije in raznarodovanje nekaterihetničnih skupin. V Prekmurju so leta 1893 organizirali Madžarsko izobraževal­no društvo Slovenske krajine (Vendvidéki Magyar Közművelődési Egyesület).59 Slovenci med Muro in Rabo so uradno Vendi, država pa je z denarjem podpira­la Janoša Kardoša (1801–1873), hodoškega evangeličanskega duhovnika, da bipisal učbenike in druge knjige v vendskem (prekmurskem) jeziku. Kardoš je 49 Kozar: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, str. 170. 50 Štumpf:Jožef Klekl st., str. 74. 51 Csorba–Estók–Salamon: Magyarország képes története, str. 134. 52 Kozár–Gyurácz: Felsőszölnök, str. 40. 53 Cankovski Mihael Gomboc je bil ranjen v bitki pri Csorni (13. junija 1849); rogašovski Ivan Vi­donja je izgubil svojo desno nogo pod Budimom; Franc Cipot iz Polane je izgubil levo nogo podBudimom. Balogh: Vasvármegye honvédsége 1848–1849-ben (http://193.225.149.5/vdkweb/vm_honvedseg/cimlap.html in http://193.225.149.5/vdkweb/vm_honvedseg/honvedseg.html (12. 10. 2015). 54 Glej:oktroirana ustava, marec 1849. Csorba–Estók–Salamon: Magyarország képes története, str. 135. 55 II. Prekmurja szvetszki evang. znameniti mô’zje. Berketova família, str. 68. 56 Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 343–345. 57 Bunjac–Jahn–Matotek–Puzak–Šestak: Pregled povijesti Međimurja, str. 83. 58 V gornjeseniški šoli hrvaški Ivan Pinfčič uči v »vandalskem in slovenskem jeziku« (vandal, szloven). Népiskolák, tanítók, jövedelmeik összeírása, Felsőszölnök, 1848. augusztus 13. 59 Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 158–162. bil tako kot Berke pomembna oseba prekmurskih evangeličanov. Berke ni za­vrnil bližanja k drugim Slovencem v avstrijskem področju, dokler se je Kardošpotegnil za samostojen prekmurski jezik. Madžaroni so s Kardošem poskusilidokazati, da prekmursko-porabsko ljudstvo je ‘vendski’ narod,60,61 a kljub temune moremo trditi, da bi Kardoševe knjige res pospešile asimilacijo Slovencev, sajje Kardoš pisal samo v prekmurščini in nikoli ni pisal npr. dvojezičnih (madžar­sko-prekmurskih) knjig. Medžimurci so imeli neposredne stike s Prekmurci, poznali so prekmur­ske dogodke in brali prekmurske knjige, tudi prvi prekmurski časopis Prijátel Imreta Augustiča (1837–1879). Margitaj je zrasel v sosedstvu Prekmurja, nje­gov oče pa je bil učitelj v slovenski šoli. Mogoče, da je Margitaj poznal prekmur­ščino in vendsko teorijo, saj je leta 1896 izdal madžarski učbenik za hrvaške inslovenske šole ter učbenik za slovenske šole: Vezérkönyv a magyar írás és olva­sás tanításához a horvát és vendajkú iskolákban (Uvodni učbenik pouka pisanjain branja v madžarščini za hrvaške in vendske šole), Magyar ABC a vend népi iskolák számára (Madžarski abecedar za vendske ljudske šole). Kot bomo lahkopozneje opazili, večkrat piše o »Vendih«. Torej je medžimurska teorija nastalapod vplivom vendske teorije. Ti dogodki še niso bili v obzorju raziskovalcev inzgodovinarjev, ki so se ukvarjali z zgodovino Prekmurja ali Medžimurja. Béni Kállay (1839–1903) je bil madžarski guverner okupirane Bosne inHercegovine med letoma 1878 in 1903. Kállay je podpiral muslimansko manj­šino Bosne in naznanil, da ljudstvo dveh dežel pravzaprav niso posebni hrvaški,bosanski (muslimanski) in srbski narodi, temveč edini narod (ker vsi govorijoštokavščino), samo pripadajo različnim verskim skupinam. Kállay je to argu­mentiral s svojim narodom, češ da med Madžari lahko najdemo katolike in pro­testante, kljub temu pa vsi govorijo en jezik in imajo eno narodno vest. To je bilpravzaprav neuspešen poskus uvesti madžarizacijo na bosanskem področju.62 Časopis Medjimurje in drugi medžimurski tiski Margitaj je z objavo svojega dvojezičnega madžaronskega časopisa začelprogram madžarizacije v Medžimurju leta 1884. Ta časopis je bil Muraköz/Med­jimurje. Margitaj je ‘videl’ trdni dokaz različnosti medžimurskega in hrvaške­ga jezika v tem, ko je leta 1883 dr. Stjepan Vučetić (1836–1894) od zagrebškeškofije obiskal Medžimurje in premeril možnosti širjenja srbohrvaškega jezikav lokalnih ljudskih šolah. Menda je Vučetić sam predlagal uporabo čistega »me­džimurskega jezika« namesto »ilirskega jezika« (to je srbohrvaščina).63 V tem času je živel kajkavski knjižni jezik v periodičnih tiskih nekaterihavtorjev, npr. v molitvenikih. Leta 1907 so v Zagrebu izdali dva molitvenika v kajkavščini, Jezuš, navučitel naš in Pravi put vu nebo.64 Jezik molitvenikov imaveliko vplivov štokavščine. Še preden je izšel Margitajev časopis, je Margitaj leta1882 že napisal šolski učbenik z naslovom Muraközi horvát olvasókönyv (Med­žimursko-hrvaška čitanka). Leta 1901 pa je sestavil žepni slovar Magyar–horvát és horvát–magyar zsebszótár (Madžarsko-hrvaški in hrvaško-madžarski žepnislovar). Ti knjigi sta napisani v štokavščini. Kakor Margitaj piše v žepnem slovar­ju: »Knjižni jezik (to pomeni štokavski), ki se trenutno uporablja na Hrvaškem, ni bil ustrezen cilju moje knjige, ker naš narod (Medžimurci) ne razume besed tega jezika, ali ne pozna načina pisanja nekaterih besed. Zato mi je bilo potrebno izbrati 60 Jesenšek:Prekmuriana, str. 45. 61 Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 78. 62 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 11. 63 Muravölgyi: Muraköz és a horvátok, str. 17. 64 Kolarić: Hrvatski kajkavski molitvenici i njihov utjecaj na duhovnost, str. 131–132. drugo narečje, ki ga govorijo ljudje in ga poznajo. To narečje je stari hrvaški knjižni jezik (knjižna kajkavščina), ki ga govori narod predvsem v Medžimurju v njegovi stari obliki.«65Margitaj je trdil, da je hotel s svojim programom tudi oživeti razpa­dajoče tradicije kajkavske književnosti, vendar njegov jezik ni čisti kajkavski; kersta slovar in učbenik napisana v štokavščini, imata samo nekaj kajkavskih ele­mentov. V tem času ima Margitaj svoj jezik za medžimurski hrvaški, medtem koje pozneje spremenil svoje mišljenje o tem. Ferenc Gönczi (1861–1948), madžar­ski etnograf, v monografiji Muraköz és népe (Medžimurje in njegovo ljudstvo) izleta 1895 tudi meni, da so Medžimurci hrvaško-kajkavski narod, ki so bližnji so­rodniki Prekmurcev in štajerskih Slovencev, na njihov jezik pa so močno vplivalemadžarščina, nemščina,66 latinščina, vendščina (prekmurščina), slovenščina in štajerščina.67 Medžimurci dobro razumejo prekodravski kajkavski govor, ne ra­zumejo pa hrvaškega knjižnega jezika.68Gönczi zelo slavi Jožefa Margitaja, ki pišev domači medžimurščini, s čimer je premagal »ilirski« (to je srbohrvaški jezik) inokrepil madžarsko narodno zavest medžimurskih Hrvatov.69 Prva številka časopisa (tednika) Medjimurje je izšla 18. 5. 1884 v Čakovcu. Del pod naslovom Medjimurje je objavljen v medžimurščini, medtem ko je Mu­raköz v madžarščini. V prvem številu Margitaj razloži, zakaj potrebujejo Medži­murci dvojezični tednik. Medžimursko prebivalstvo ima mnenje o Medžimurjukot samostojni ‘deželi’ zaradi večkratnih pripojitev. Po Margitejevem mnenju toni dobro, saj je treba okrepiti madžarsko domoljublje v Medžimurcih, ker je toogrsko področje. Drugi vzrok je gospodarski in duševni razvoj, ker medžimurskipoljedelci niso izobraževalni in zelo malo berejo. Poudarja, da se ljudstvo moraizobraziti v hrvaškem (medžimurskem) jeziku in da se mora naučiti madžar­sko.70 Torej je madžarizacija ‘izobraževanje’ Medžimurja. Margitaj je dobil nekaj privržencev, npr. Gjura Gerenčera in Franca Glada(1846–1905), ki sta bila Madžarona. Glad je pisal kratko leposlovje v medži­murski tednik. Prenaredil je eno staro kajkavsko komedijo, delo Tituša Brezo­vačkega (1757–1805), Matijaš Grabancijaš Dijak in ‘medžimuriziral’ nekaj što­kavskih pripovedk.71 Razen Medjimurja je bil še en medžimurski tisk, koledar Medjimurski kolendar. Pol leta po prvi številki Medjimurja je izšel prekmurski dvojezični tednik Muraszombat és vidéke (Murska Sobota in njena okolica). Medprekmurskim in medžimurskim tednikom lahko potegnemo vzporednice. Vprvi številki Muraszombat és vidéke piše, da je glavni cilj objasniti slovenskimljudem važnost madžarizacije, saj samo madžarski jezik zagotavlja družbeni ra­zvoj in egzitencijo Slovencev na Ogrskem.72 Oba tednika sta objavila članke v prekmurskem, medžimurskem in ma­džarskem jeziku, a se v sorodnih temah in obliki Muraszombat és vidéke razli­kuje od Medjimurja. Čeprav je Medjimurje tudi dvojezični časopis, najdemo pa­ralelne članke samo v Muraszombat és vidéke. Ker madžarski članki največkratniso bili prevedeni v medžimurščino, je tednik postal jezikovno nesorazmeren(čeprav je hotel Margitaj s svojim časopisom Medžimurce naučiti madžarsko!).Prvič je Muraszombat és vidéke imel objavljene članke v dveh jezikih, po nekajletih pa samo v madžarščini. Kakovost člankov v Medjimurju ni na nivoju član­kov Muraszombat és vidéke ali drugih prekmurskih časopisov. V tedniku Medjimurje najdemo gospodarske in politične članke. Geren­čer v številki 15. oktobra 1884 pod naslovom Naši sadovnjaki piše o medžimur­ 65 Margitai: Magyar–horvát és horvát–magyar zsebszótár, str. III. 66 Gönczi:Muraköz és népe, str. 108. 67 Prav tam, str. 106. 68 Prav tam, str. 103. 69 Prav tam, str. 109, 110. 70 Medjimurje 18.V.1884, str. 5. 71 Kalšan:Međimurski biografski leksikon, str. 57. 72 Muraszombat és vidéke 25. XII. 1884, str. 1. skem sadjarstvu. Jezik članka je zelo preprost, opiše samo nekatere izraze, kerne najde ustrezne besede iz »medžimurščine«. Tednik 5. 1. 1913 objavi razpravo v madžarskem jeziku pod naslovom A téli gazdasági előadások hiányosságai, v slovenščini to pomeni Manjkanja zimskih gospodarskih izročenj.73 Medžimurska različica nosi naslov Zimski kvari. Niti naslov niti vsebina nista enaka madžar­ski različici, medžimursko besedilo je siromašno v jezikovnem pogledu in si­cer je krajše od madžarske različice, praktično ne bi pomagalo medžimurskimbralcem razumeti in obvladati madžarski jezik. Dvojezični članek Néhány szó az ipartaninczokról/Nistera rejcs od vucsecsi na mestrio je bil objavljen v Muras­zombat és vidéke 12. aprila 1885. Prekmurski prevod točno zrcali madžarski delin ima svojo strokovno leksiko. Margitajeva medžimurščina ni pravo medžimursko narečje, temveč jeenaka jeziku, v katerem je bil napisan npr. molitvenik Jezuš navučitel naš. Dva primera iz molitvenika in Medjimurskega kolendara: »Zmožna i čudotvorna Světa Desna, koja si 900 let pazila na tvoju Magjar­sku zemlju74 i občuvala od vnogih neprijateljah,75 molimo te, občuvaj i vez­da, vu velikih76 taborskih vremenah, da bumo nadvladati mogli naše ne­prijatelje! A onda pak daj tvojemu orsagu i vu njem stanujućem svakomu77 narodu mir, zadovoljstvo, dobroti, sreću i podeli tvoj blagoslov svakomu, koj se vu Tebe Sveta Desna zaufa!«78,79 Za kralja. Višnji Gospon neba i zemlje! Kralj vseh ladajućeh! prosimo te za sreću tvojega izvoljenoga, našega kralja i vse njegve domače. Nagni njegovo serdce na spunavanje tvojeh sveteh zapovědih i na branenje svete katoličan­ske Cirkve, da on pravu sreču svojeh podložnikov z-pravum věrum, z-stra­hom Božjem, z-mudremi i pravičnemi odredjenji pověkša, i za dugem, sreč­nem ladanjem světsku krunu změni z-korunum nebeskoga kraljestva.«80 Ta jezik je kajkavski knjižni jezik s štokavskimi vplivi. Lahko, da je Margi­taj molitvenike uporabil pri izoblikovanju svojega jezika, v verskih natisih pa jetežko oz. ni možno najti strokovne terminologije npr. o sadjarstvu, gospodarstvuali politiki. Čeprav je bil madžaronski jezik medžimurščina, je Margitaj upora­bil hrvaško gajico. V Medžimurju so že dolgo časa v Gajevi pisavi učili otroke všolah, tega stališča pa Margitaj ni mogel spremeniti.81 Namesto tega je postavilcerkveno knjižno kajkavščino za medžimurski jezik, še več, medžimurski Ma­džaroni so celo izjavili, da medžimurski jezik govorijo Hrvati vse tja do Zagreba!Gönczi je bil v svoji monografiji mnenja, da so knjige tiskali v medžimurščini žev 16.–17. stoletju, npr. Pergošićev Dekretum (1574), ki je tiskan v Nedelišću, v Hoffhalterjevi tiskarni.82 Prof. dr. Alojz Jembrih (1947–), strokovnjak kajkavšči­ne, mi je podal naslednjo pripombo o Gönczijevem mišljenju: »Ukoliko je Gönczi mislio da je izvor međimurske književnosti tiskara u Nedelišću, treba reći da je bio u krivu, budući da Ivan Pergošić (u. 1592) nije pisao međimurskim, već kajka­vskim jezikom s pravnom terminologijom, koji je tada bio razumljiv u Zagrebačkoj biskupiji, napose u Varaždinu.« 73 Prevod avtorja. 74 V pravi medžimurščini: na tvojo madjarsko zemlo. Lastno raziskovanje avtorja. 75 V pravi medžimurščini: neprijatel. Medžimursko narečje nima, ali redko ima glas lj. Lastno raziskovanje avtorja. 76 V pravi medžimurščini: velki. Lastno raziskovanje. 77 V pravi medžimurščini: saki, vsaki. Lastno raziskovanje. 78 V pravi medžimurščini: zavupati. Lastno raziskovanje. 79 Pověst Desne ruke svetoga Štefana kralja magjarskoga. Medjimurski kolendar (1916), str. 43 (v pravi medžimurščini: kral, op. a.). Lastno raziskovanje. 80 Molitve za razlučne osobe i potreboće (Jezuš navučitel naš, str. 338). 81 Lastno raziskovanje avtorja. 82 Gönczi:Muraköz és népe, str. 106. Muraszombat és vidéke inMedjimurje sta obveščala o dogodkih sosednjih krajev. Muraszombat és vidéke je obvestil o gradnji čakovske učiteljske šole in odkrivanju nafte pri Peklenici.83 9. 12. 1888 pa je Medjimurje objavilo kratekoglas o novem prekmurskem katekizmu gančanskega učitelja in Madžarona Mi­kloša Lutarja (1851–?). »V vendskem (prekmurskem) prevodu se je objavil eger­ski mali katekizem. Prevedel ga je Mikloš Lutar, gančanski učitelj. Katekizem je smiselno sestavljen, na prvi strani najdemo madžarsko besedilo, na drugi strani pa vendski prevod. Prevajalec je dosti služil zadevi madžarskega jezika, zaradi tega knjiga – zaradi dvojezičnega izdanja – more služiti tudi za vadbo v preva­janju. Razširjenosti in sprejemanje tega dela bo prispevala tudi njegova nizka cena.« Drugi katoliški duhovniki so prav tako kot Jožef Borovnjak (1826–1909)in Franc Ivanocy (1857–1913) delali za slovensko narodno zadevo na Ogrskem.Lutar je bil slovenski katolik madžaronske duše, ki je podpiral madžarizacijo.Zaradi oviranja Borovnjakovega in Ivanocyjevega delovanja je izdal svoj kateki­zemMáli katekizmus za katholicsánszke soule, ki je imel še tri ponatise.84 Kljubpretiranemu vrednotenju medžimurskega tednika Lutarjev katekizem ni bilpriljubljen v Slovenski krajini zaradi njegovih grobih slovničnih napak,85 ker je npr. posilil madžarsko konstrukcijo stavkov v prekmurščini. Margitajeva opozicija v Medžimurju in razen Medžimurja Prvič je zoper Margitajevo raznarodovanje pričel pisati hrvaški časopis Rodoljub, ki je poskusil dokazati, da so Margitajevi argumenti o širjenju kultu­re in kulturologije samo izgovori ter da želi z njimi dokazovati prednost ma­džarskega jezika in uničiti hrvaško ljudstvo v Medžimurju. Tiste duhovnike inintelektualce, ki so bili proti madžarizaciji, so podpirali iz Varaždina in so jimpošiljali več knjig, časopisov in drugih tiskov v hrvaškem jeziku.86 Prekmurski katoliški kler je vnesel slovenske verske knjige celovške Mohorjeve družbe innekaj hrvaških knjig, da bi držal nekakšno ravnotežje proti madžarizaciji v Slo­venski krajini.87 Margitaj je na vsak način poskušal te akcije podceniti in jih pri­kazati v črni luči, dokler je svoje rezultate in dela visoko precenil. Imelo je velikin pretiran odmev v madžaronskih časopisih brez realnosti, če je intelektualechrvaškega ali slovenskega rodu vstopil med Madžarone.88Osebe, ki so podpiralehrvaško ali slovensko narodno misel, je Margitaj označil za lenuhe, ki jim ni mar, da se je treba naučiti madžarsko. Varaždinski odvetnik Pero Magdić (1863–1922) je objavil svoj list Naše pravice, s katerim je hotel razkrinkati Margitaja in njegovo delovanje ter širi­ti hrvaško narodno misel med medžimurskimi Hrvati. Margitaj je spodbujalmadžarske oblasti, naj nastopijo zoper prekmurske in hrvaške duhovnike terizobražence, ker ovirajo madžarizacijo. Margitaj je pretirano ocenil rezultate njegovega časopisa, da je časopis uspešen ne le v Medžimurju, temveč da je žeopravil madžaronsko seme na slovenskem Štajerskem, v Slovenski krajini inSlavoniji, ter da se je tudi papež Leon XIII. (1810–1903) odločil za priključitevMedžimurja k madžarski Veszprémski škofiji.89 83 Muraszombat és vidéke 13.V.1883. 84 Smej:Spremna beseda faksimilam Mále biblie (1898), str. 83. 85 Prav tam, str. 84. 86 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 12. 87 Kuzmič: Borovnjakovi stiki s štajerskimi duhovniki in raziskovalci, str. 83. 88 To je bilo imenovanje madžaronskega duhovnika Mija Habuša za župnika v Prelogu. Medji­murje, 9. X. 1904. Drugi primer je Ignaca Majerja, martjanskega prebivalca, ki je leta 1883pomadžaril svoj priimek na Mezei.Muraszombat és vidéke še doda, da tako »dobro priliko« jetreba naslediti tudi drugem. Muraszombat és vidéke, 13. V. 1883. 89 Medjimurje, 1. V. 1896. Glavni nasprotnik Jožefa Margitaja je bil kotorbski župnik Juraj Lajtman(1883–1964). Lajtmanov pomočnik je bil prekmurski Slovenec, preloški župnikIvan Kuhar (1880–1941), ki se je rodil v Murski Soboti (pod imenom Kühar).Ivan Kuhar se je učil v Varaždinu in Zagrebu ter je bil (preden je prišel v Med­žimurje) kaplan v Moslavini. Lajtman, Kuhar in medžimurski župnik Ignac Li­pnjak (1880–1944) so leta 1912 sestavili medžimurski molitvenik Jezuš, ljubav moja.Molitvenik je napisan v štokavščini in ima nekaj značilnih kajkavizmov, npr. Jezuš Kristuš, kaj, otec, šakrament, ter uporabi grafeme kot npr. gj, namesto đ.90 Margitaj je obtožil Lajtmana zaradi molitvenika, češ da s svojim delom huj­ska protimadžarske in protidržavne akcije, ker ne piše in ne pridiga v madžar­ščini ali medžimurščini, temveč v hrvaščini. Margitaj je zahteval prepoved Lajt­manovega molitvenika, vendar je Lajtman dokazal svojo nedolžnost in njegovmolitvenik ni bil prepovedan.91 Margitaj je zaman trdil, da so Medžimurci Madžari in sovražijo vse, karprihaja od ilirskega gibanja, največ Hrvatom in Slovencem ni bila všeč madžari­zacija.Muraszombat és vidéke je ob koncu zime 1888 obvestil o dogodku, da jeJanoš Osvatič iz Tišine na Ravenskem, ki je po časopisu nori junak, blizu naseljaTropovci uničil tablo naselja, ker so ime naselja nedavno pomadžarili iz Tropóc v Murafüzes. Margitajev program ni bil priljubljen pred Medžimurci, zato je imela ma­džarizacija v Medžimurju samo slabe rezultate, čeprav je iz čakovske učiteljskešole odšlo veliko madžaronskih učiteljev v prekmurske, gradiščanske, medžimur­ske, zalske, šomodske in baranjske šole, kjer so se učili slovenski in hrvaški otroci. Treba je omeniti tudi prekmurskega pisatelja Jožefa Pustaja (1864–1934),Beltinčana (roj. Pozderec), ki je študiral v čakovski šoli in tam spoznal med­žimurski jezik. Trideset let je služil v Martjancih pri Murski Soboti kot šolskiupravitelj. Čeprav je bil Madžaron, je sodeloval z Borovnjakom. Madžarskemuizobraževalnemu društvu je predlagal, da bi razdelili madžarske molitvenike tudi katolikom ter da naj društvo pozove madžarske katoliške duhovnike, ki mesečno vsaj enkrat pridigajo v madžarščini.92 Otrokom je napisal dvojezični prekmursko-madžarski molitvenik Mála molitvena kniga (1900). Pustaj je ure­jal koledar Dober pajdás kalendarium in sestavil veliko katoliško pesmarico Kr­scsánszko katholicsánszke cerkvene peszmi (1893), ki je bila priljubljena medkatoliškimi verniki, a vseeno ni imela več ponatisov. Priključitev Prekmurja in Medžimurja Kraljevini SHS 1918–1919 Margitaj je v času svojega tridesetlenega delovanja napisal približno šestknjig v ‘medžimurščini.’Ta dela so predvsem učbeniki in veroučni učbeniki. Kerte knjige niso ravno kakovostne, jih ne moremo imeti za temelje kakšnega me­džimurskega standarda. Margitaj je s šovinizmom poskusil pokriti njegove ne­uspehe, zato je večkrat hrulil Hrvate. Predlagal je še naseljevanje Madžarov vMedžimurje, naj hitro asimilirajo Medžimurje in prekinejo hrvaško-slovenskoetnično področje iz Medžimurja skozi Slovensko krajino do gradiščansko-hrva­ških naselij.93 Prva svetovna vojna (1914–1918) je zaostrila konflikte med Hrvati inMadžari. Varaždinski frančiškan Viktor Hustus Šbül, rojen v Murskih Petrovcih,je 2. 8. 1914 imel novo mašo na Tišini. Šbül je doma94 in v tišinski Žökševi kr­ 90 Jembrih:Život horvatskoga jezika u 19. stoljeću, str. 449. 91 Prav tam, str. 450. 92 Štumpf:Jožef Klekl st., str. 81. 93 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 13, 14. 94 Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 266. čmi95 govoril o nekem narodnem gibanju, ki hoče vzpostaviti samostojno juž­noslovansko kraljevino na področju Hrvaške, Bosne, Srbije in Bolgarije. KárolyMaár, gederovski učitelj, in Ferenc Őri, sodišinski sodnik, sta ga prijavila primadžarskih oblasteh. Pri obravnavi zadeve je bil tudi hrvaški ban Ivan Škrlec(1873–1951).96 Avstro-Ogrska je izgubila vojno. Sestavila se je nova Kraljevina SHS (Sr­bov, Hrvatov in Slovencev, od l. 1929 Jugoslavija), ki si je lastila južnoslovanskepokrajine Avstro-Ogrske. Katoliški politiki ogrskih Slovencev, na čelu z JožefomKleklom st. (1874–1947), so zahtevali priključitev Slovenske krajine kraljevi­ni SHS. Evangeličani in Madžaroni so nasprotovali priključitvi, a ogrska državani več hotela nadaljevati madžarizacije Medžimurja in Slovenske krajine zaradiogromnih težav. Madžarsko gospodarstvo je propadlo, romunske, češke, srbskein francoske vojske pa so se lotile delitve Ogrske.97 Mihály Károlyi (1875–1955)je tako poskušal v teh razmerah rešiti svojo domovino in je obljubil avtonomijonekaterim manjšinam. Jožef Klekl st. ter njegovi duhovniški in politični tovari­ši Jožef Klekl ml. (1879–1936), Jožef Sakovič (1874–1930), Ivan Baša (1875–1931), Števan Kühar (1887–1922) in medžimurski Jožef Čarič (1866–1935) sosestavili načrt avtonomne Slovenske krajine.98 Madžarski politik Oszkár Jászi (1875–1957), ki je hotel t. i. »vzhodno Švico« na Madžarskem,99 je predlagalzdružitev Slovenske krajine in Medžimurja v tem avtonomnem področju. Načrta avtonomne Slovenske krajine in Medžimurja ni uspelo uresničiti.Novembra in decembra 1918 so hrvaške in srbske čete zavzele Medžimurje. Hr­vaška vojska je vkorakala tudi v Mursko Soboto, ampak slovensko stanovništvoni podpiralo Hrvatov. Januarja leta 1919 je madžarska vojska ponovno zavzelaMursko Soboto in ostala na področju do meseca avgusta, ko so se vrnile srbskein hrvaške čete ter okupirale celo Slovensko krajino, razen današnjega Sloven­skega Porabja.100 Po osvoboditvi Medžimurja je Jožef Margitaj pobegnil na Madžarsko in seni več vrnil v Medžimurje, tednik Medjimurje pa je prenehal izhajati. Prekmurje in Medžimurje med dvema vojnama Kljub priključitvi Prekmurja in Medžimurja pa še ni bilo konec različnimjezikovnim in političnim vprašanjem, ampak so se pripetile različne situacije: vPrekmurju je ostala lokalna književnost še do konca druge vojne (1939–1945),dokler v Medžimurju ni ostala Margitajeva medžimurščina, ker ni imela pravihkorenin na tem področju. Šovinistične teorije o prekmurščini in medžimurskem narečju V Veliki Kaniži (Nagykanizsa) so stari in mlajši Madžaroni ustanovili ire­dentistično organizacijo Muraközi szövetség (Medžimurska zveza), ki je leta1920 izdala t. i. ‘stari’ medžimurski koledar, ki je hotel podpihovati odpor zoperjužnoslovansko kraljevino, da bi Medžimurci zahtevali priključitev k Madžarski.Ker koledar ni imel velikega odmeva med medžimurskim prebivalstvom, je leta 95 Viri za zgodovino Prekmurja 2, str. 267. 96 Prav tam, str. 265. 97 Liptai:Magyarország hadtörténete 2., str. 197. 98 Göncz: Muravidék 1919 (http://www.vasiszemle.t-online.hu/2001/02/goncz.htm (10. 3. 2008)). 99 Viri za zgodovino Prekmurja 2., str. 281, 282. 100 Göncz: Muravidék 1919 (http://www.vasiszemle.t-online.hu/2001/02/goncz.htm (10. 3. 2008)). 1923 prenehal izhajati.101 V Medžimurju se nihče ni ukvarjal s pisanjem v med­žimurskem narečju, čeprav so brali druge (nemadžaronske) kajkavske tiske inpeli stare kajkavske pesmi v cerkvah. Med člani Medžimurske zveze je bil neki J. Muravölgyi, alias Jožef Mar­gitaj.102 Na prekmurski strani pa je nastopil fizik Sándor Mikola (1871–1945),glavni ideolog vendske teorije. Zanimive vzporednice je možno najti med Miko­linim in Margitajevim madžaronskim delovanjem med dvema vojnama. Mikolaje leta 1928 napisal brošuro o svoji teoriji o Vendih (Prekmurcih): A vendség múltja és jelene (Preteklost in sedanjost Vendstva). Margitaj pa je leta 1929 izdalpodobno brošuro Muraköz és a horvátok (Medžimurje in Hrvati). Obe brošurista polni šovinizma, hinavščine in zablod. Margitaj v svoji brošuri večkrat omeniSlovence (Vende) in torej ni bil brezbrižen do vendske teorije, saj o Vendih pišein podobno razmišlja kot Mikola. Omenjeni brošuri sta si enaki v mišljenju, da so Prekmurci in Medžimurcizelo »rodoljubni« Madžari in sovražijo vse, kar je slovansko.103,104 V Margitaje­vih očeh so Hrvati sramotni izdajalci, ki so prekršili sveto madžarsko-hrvaškodržavno zvezo. V tem času si je Hrvaška lastila Prekmurje,105 v hrvaško-sloven­skem prepiru o Prekmurju pa je Mikola videl dokaz, da Prekmurci niso Slovenci,ker se Jugoslovani niso mogli odločiti, kako ‘imenovati’ Prekmurce –Hrvati ali Slovenci.106 Mikola piše protislovne trditve, ker enkrat trdi, da so Prekmurci potomciKeltov in tako prastari narod Karpatskega bazena.107 Vendar pa na drugih stra­neh brošure zanika avtohtonost Vendov (Prekmurcev) in trdi, da so jih madžar­ski veleposestniki in kralji naselili v današnje Prekmurje in so tam asimilirali‘avtohtonsko’madžarsko ljudstvo (toda ne piše Mikola, odkod so prišli ti ‘ven­dski’ naseljenci). Po Mikoli so prekmurski priimki madžarskega rodu dokazi oasimilaciji teh ‘avtohtonskih’Madžarov (Žoldoš/Zsoldos, Takač/Takács, Madjar/ Magyar, Madjarič/Magyarics, Nemet/Németh).108 Margitaj trdi skoraj popolno­ma enako: Medžimurci so prvobitni Madžari, ki so prevzeli slovanski jezik inohranili ‘madžarsko’narodno zavest. Njegovi dokazi pa so tudi priimki medži­murskih plemičev iz 16. in 17. stoletja: Kanišaj (Kanisay), Horvat (Horváth), Vi­mičaj (Vimicsay).109 Zadeva pa ni tako preprosta, kot misli Margitaj. V Ogrskemkraljestvu je neka nemadžarska oseba s tem, ko je dobila plemiški status, dobilatudi madžarski priimek. To pa ni bila madžarizacija, to je bil razpoznavni znak,pridevnik za razlikovanje od neplemiških družin, ki so imele isti priimek. To seje zgodilo s prekmursko družino Lutar v Sebeborcih, ki je dobila priimek Sembi­borcy (stari madžarski naziv Sebeborcev je Szembiborcz).110 Margitaj ne piše več o medžimursko-hrvaškem jeziku, ampak samo omedžimurskem jeziku, ki ni enak hrvaščini, kakor navaja Margitaj. Mikola tvorinovi naziv za prekmurski jezik, to je vendszki jezik. Tega izraza Prekmurci nebodo uporabili. Uporabilo ga bo samo nekaj Madžaronov in tisti Porabci, ki senaučijo madžarsko.111 Ni mogoče, da Mikola in Margitaj ne bi poznala tistih po­datkov iz starih časov, pravzaprav madžarske vire, ki so ugotovili slovensko in 101 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 71. 102 Prav tam, str. 76. 103 Mikola: A vendség múltja és jelene, str. 19. 104 Muravölgyi: Muraköz és a horvátok, str. 2. 105 Jesenšek:Prekmuriana, str. 121. 106 Mikola: A vendség múltja és jelene, str. 27. 107 Prav tam, str. 6. 108 Prav tam, str. 14. 109 Muravölgyi: Muraköz és a horvátok, str. 15. 110 Balogh–Szluha: Vas vármegye nemes családjai, str. 222, 223. 111 V Slovenskem Porabju starejši ljudje, če govorijo v maternem jeziku, rečejo: Mij smo Slovenge. Če bi to rekli v madžarščini, bi bilo: Mi vendek vagyunk (Mi smo Vendi). Lastno raziskovanje avtorja. hrvaško etnično pripadnost prekmurskega in medžimurskega ljudstva. Margitajin Mikola se med svojimi argumenti ves čas naslanjata na madžarizme prek­murskih in medžimurskih narečij ter nikoli, ali le redko, omenita germanizme,čeprav imajo panonska narečja mnogo nemških tujk, še več od madžarskih.112 Kar je v zvezi z Mikolino teorijo o prekmurskih priimkih madžarskega rodu, vPrekmurju in Porabju lahko najdemo še več družin z nemškimi priimki, npr. Kornhauser, Merklin, Rajsar, Pintar, Deutsch, Frumen, Fuks, Knap, Trajber, Lang, Flisar, Šadl, Vindiš itn.113 Zakaj ne bi začeli trditi, da so Prekmurci t. i. ‘slova­nizirani’ Nemci? Prav tako na celem Madžarskem ogromno ljudi nosi priimektujskega (predvsem slovanskega in nemškega) rodu. Dokaz madžarskega rodu Prekmurcev po Mikoli je še, da so imeli pre­kmurski protestanti v 16. in 17. stoletju menda madžarske pridigarje. AmpakMikola spet veliko slovanskih oseb interpretira za Madžare, npr. Janoša Terbočain Martina Perlakyja, ki sta bila Hrvata iz Medžimurja, Tomaša Križana, ki jebil štajerski Slovenec, in dva prekmurska Slovenca, Gašpara Skariča ter JurijaTišinaja. A to je že za Mikolo dokaz, da so prekmurskim protestantom pridigalimadžarsko in da so Prekmurci govorili madžarsko.114 Ostaja vprašanje, na kate­ri podlagi so nastale martjanske in markišavske pesmarice s slovenskimi pesmi­mi ali drugi prekmurski rokopisi, kot je martjanska pogodba (1643), ki je ura­dni dokument v prekmurščini? Zakaj je prevedel Števan Küzmič Nouvi Zákon(1771), če so Prekmurci lahko koristili madžarsko Biblijo, ker so govorili ma­džarsko, kakor reče Mikola? Mikola verjetno ni poznal dejstva, da so uporabiliknjige Felicijana Trubarja (1555–1600), sina Primoža Trubarja (1508–1586), vGornjih Petrovcih na Goričkem, v njegovi rojstni vasi, v 17. stoletju.115 Margitajeve in Mikoline trditve so brez vsake logične osnove in nimajoznanstvenih vrednosti. Edini njihov cilj je prevarati javno mnenje. Oba Madža­rona tako mislita, da je bila madžarizacija absolutno legitimna (v času avstro­-ogrske monarhije), saj je bila t. i. ‘rehungarizacija’ enega ‘asimiliranega, slo­vaniziranega’madžarskega ljudstva v Slovenski krajini in Medžimurju. Mikolaje napisal nekaj knjig in časopisov (npr. mesečnikDomovina od l. 1922) v pre­kmurščini in pospešil samostojen vendski jezik.116 A v resnici Mikola ni hotel razvijati prekmurske kulture, temveč je koristiti svoj materni jezik za propagan­do.117 Mikola je hotel, da bi vsi Prekmurci govorili samo madžarsko in praktičnoni naredil ničesar za homogeni prekmurski jezik. Margitaj je postal urednik mesečnika Topola, ki je izhajal med letoma1926 in 1940 ter je bil pisan v enakem jeziku (medžimurščini) kot tednik Med­jimurje. Popularnost Topola v Medžimurju ni bila velika, saj je mesečnik bralo le malo ljudi.118 Prekmurski avtorji so še vedno pisali na visokem nivoju, čeprav jeknjižna prekmurščina v tem obdobju začela prihajati v ozadje. 112 Prekmurska in kajkavska pogovorna narečja imajo prevzeto nemško prepozicijo cuj k, kcoj (nemško zu). Lastno raziskovanje avtorja. 113 Lea Üllen Novak, rojena na prekmurski Veščici, danes pa živi v Reki na Hrvaškem, mi je pove­dala, da je njena družina, Üllen, skandinavskega rodu. Lastno raziskovanje avtorja. 114 Mikola: A vendség múltja és jelene, str. 11. 115 Viri za zgodovino Prekmurja 1., str. 134. 116 Jesenšek:Prekmuriana, str. 139. 117 To je moja konzekvenca, ker če gledamo delovanje Sándorja Mikole, je v celem svojem življe­nju težil za asimilacijo prekmurskih Slovencev in ne za to, da bi Prekmurci imeli svoj narodnijezik. Po mojem mnenju so krive tiste misli, ki trdijo, da je Mikola hotel samostojen ‘vendski’narod. Mikola je hotel izključno homogenost madžarskega naroda v celem Karpatskem baze­nu. 118 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 72. Druga svetovna vojna in novamadžarizacija Leta 1941 je nemški Wehrmacht okupiral Prekmurje in Medžimurje, natoso Nemci predali področji madžarski vojski. Margitaj ni doživel okupacije, saj je 6.6. 1934 umrl v Budimpešti. Vendszki in megyimurszki jezik Med letoma 1941 in 1945 je bila v okupiranem Prekmurju in Medžimur­ju agresivna madžarizacija. Ker je oblast uradno deklarirala o Medžimurcih inPrekmurcih, da jih nihče ne sme imeti za Hrvate ali Slovence, so preganjali vsetiste, ki so dvomili o uradnem stališču. Mikola je prišel domov v Prekmurje in or­ganiziral madžarizacijo. V Medžimurju je stopil na mesto Jožefa Margitaja drugiMadžaron, Jenő Haller Láposi (1876–1943).119 Haller je že leta 1938 položil te­melje svojega mišljenja o medžimurskem jeziku v delu Igazságot a Muraköznek (Pravo za Medžimurje). Razlika med Margitajevo in Hallerjevo ideologijo je, daima Haller medžimurščino za t. i. posebno slovansko jezikovno skupino, ki imasamo en jezik, to pa je medžimurski. Po Hallerju so razlike med medžimurskimin hrvaškim jezikom tako velike kot med nizozemskim in švedskim jezikom.120 Leta 1919 je Sándor Mikola imel podobno mišljenje o vendščini (prekmurščini): »Vendszki jezik moremo identificirati s slovenščino zares točno tako, kot nemščino z nizozemščino.«121 Ali je Haller bral Mikoline brošure? Ni izključno ... V Prekmurju so prepovedali nekaj nezaželenih časopisov in tiskov kot npr. Kleklove Novine, ki so se objavljale že od leta 1914. Nekatere druge tiske sospremenili po madžaronskem okusu npr. evangeličanski Düševni list, ki je dobil novi, madžarski naziv Lelki harmat (Duševna rosa), ki je objavljal dvojezične prekmursko-madžarske članke. Muraszombat és vidéke je ponovno začel obja­vljati dvojezične članke. Dovolili so samo izdajo tistih knjig, ki so bile ustreznemadžarskim političnim zahtevam. Materni jezik se je bilo možno v šolah učiti samo fakultativno, glavni učnijezik je bila madžarščina. Ljudstvo so ves čas poskušali spodbujati za madžari­zacijo, rekoč, da imajo samo na Madžarskem zagotovo prihodnost ter da je ma­džarski narod največji in je slavni narod celega Karpatskega bazena. Kakor je toutemeljeval Mikola, bi bilo treba uporabiti vendski (prekmurski) jezik v tolikšnimeri, da bi to pospešilo asimilacijo slovenske manjšine. Zato se ne sme pustitisvobodnega jezikovnega in kulturnega razvoja v prekmurščini.122 V Medžimurju so spet ustanovili Margitajev tednik pod naslovom Megyi­murje. Kljub nazivu članki še vedno niso bili pisani po madžarski ortografiji.Po eni strani v Medžimurju nihče ni poznal madžarske pisave, po drugi pa somedžimurski Madžaroni želeli hitro asimilacijo, zato so v Megyimurju pisalivečinoma demagoške, madžaronske članke. Vsebina ni bila drugačna od Mar­gitajevega stila: siromašna leksika, štokavsko-kajkavski mešani jezik, članki nanizkem nivoju itn. Objavili so še en časopis Megyimurszká brazdá, ki ni imela političnih ali demagoških člankov, ukvarjala se je samo z življenjem medžimur­skega ljudstva. 119 Haller ni bil Medžimurec, rodil se je v prekodravskem Legradu. 120 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 79, 80. 121 Mikola–Melich: Vend honfitársaink!, str. 23. 122 Göncz: Felszabadulás és/vagy megszállás (http://www.ms.sik.si/GonczLFelszab.htm (30. 9. 2009)). Slovnici medžimurskega jezika Leta 1941 je že obstajal načrt, da bi napisali slovnico medžimurščine, a nez resnim kodifikacijsko-znanstvenim namenom. Jenő Haller je leta 1942 izdalin predstavil slovnico Gyakorlati muraközi nyelvtan (Praktična medžimurskaslovnica). Čeprav je Hallerjeva slovnica že napisana v pravem medžimurskemnarečju, je jezik slovnice nadnarečni knjižni jezik, ker se ne naslanja na pogo­vor.123 Stil in struktura zrcalita idiome stare knjižne kajkavščine.124 Sklanjatev in besede so v pravi medžimurski obliki. Egyes szám (Ednina) Többes szám (Množina) Nom. jelen szarvas jelen-i szarvasok Gen. jelen-á szarvasé jelen-ov szarvasoké Dát. jelen-o szarvasnak jelen-om szarvasoknak Ákk. jelen-á szarvast jelen-e szarvasokat Lok. (pri) jelen-o szarvasnál (pri) jelen-aj szarvasoknál Insztr. (sz) jelen-om szarvassal (sz) jelen-ami szarvasokkal125 Kljub temu je bil prvotni cilj Hallerjeve slovnice dokazati razlike medmedžimurščino in hrvaščino. Kar Haller trdi o posebni medžimurski jezikovniskupini, so že potrdili znanstveniki, a Haller ne našteje njihovih imen. Dvomio obstoju hrvaškega naroda, kajti že Vuk Stefanović Karadžić (1787–1864) jepovedal, da so Hrvati samo tisti, ki živijo na primorski strani in govorijo ča­kavščino.126 Tisti, ki govorijo štokavsko, so Srbi, Kajkavci pa so Slovenci, pišeKaradžić. Haller trdi, da Medžimurci ne razumejo niti kajkavskih govorov, ki segovorijo na drugi strani Drave, zato je medžimurski jezik ‘samostojen jezik.’Ali ni verjetno, da Haller ne bi vedel nasprotja svoje trditve, saj je dobro govorilprekodravski dialekt. Haller še doda svojemu mišljenju: »njihov (medžimurski) jezik more biti stokrat slovanski, ali je njihova duša ostala madžarska. To do­kazuje tudi večkratni referendum.«127 Hallerjeva slovnica nima kodifikacijskegapomena. To dobro zrcalijo take medžimurske »narodne pesmi,« ki jih Hallerima v slovnici: Kossuth Lajos szloboditel, Megyimorszki odkupitel! Bog gá pozsivi! Kossuth posle vsze huszare, Dá ilérce vsze zmeszare. Éljen a magyar!128 Perczel, Perczel129 prvi vogya! Vu országu Mágyárszkomu. Éljen a magyar! Praktična slovnica ni bila v uporabi in nobene knjige ali časopisa niso na­ravnali po teh normah, ki jih je napisal Haller v svoji slovnici. Haller je s temdelom dopolnil tudi Margitajevo delo.130 Drugo medžimursko slovnico pod naslovom A muraközi nyelv nyelvtana 123 Stara knjižna prekmurščina tudi ne koristi glasolovne značilnosti pogovornih narečij, ampakignorira več diftongov in prepiše nekatere glasove. Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, str. 29. 124 Haller piše obliko farba (barva), v pogovoru je forba. 125 Haller: Gyakorlati muraközi nyelvtan, str. 11. 126 Prav tam, str. 3. 127 Prav tam, str. 6. 128 Prev.: Živijo Madžari! 129 Mór Perczel (1811–1899) je bil general revolucije 1848. Leta 1848 je operacija njegove vojskepotekala pri medžimurski Nedelici in štajerskem Ormožu. Novak: Slovar stare knjižne prek­murščine, str. 403. 130 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 79. (Slovnica medžimurskega jezika) je napisal prekmurski Slovenec Ivan Christ (1896–1971), čakovski učitelj. Christ se je rodil v Vučji Gomili in zaradi svojemedžimurske žene odšel v Medžimurje. Delal je kot predavatelj v čakovski uči­teljski šoli. Ko je pogledal Hallerjevo slovnico, ki mu ni bila všeč, je začel pisatisvojo. Haller je kmalu umrl in ni mogel povedati svojega mnenja o Christovislovnici. Christov jezik je podoben Hallerjevi jezikovni normi, ima nekaj malihprilagoditev,131 velika razlika med slovnicama pa je v tem, da Christ zavzemanevtralno stališče v zvezi z rodom medžimurščine. Argumentira na medžimur­sko ljudstvo, ki govori samo v tem jeziku in ta jezik je idealen za sporazumeva­nje in pouk naroda.132 Razlika med Christovo in Hallerjevo slovnico se kaže tudiv tem, da Christ ne uporabi ogromno madžarizmov samo tiste, ki jih res lahkonajdemo v medžimurskem narečju. Haller se trudi koristiti čim več madžarskihtujk, s tem pa še vedno poudarjati to krivo, šovinistično misel, da medžimuršči­na fuzionira madžarskemu jeziku.133 Christova slovnica kljub vsaki svoji objektivnosti ni mogla funkcioniratikot normativni knjižni jezik. Od leta 1943 je madžarska oblast hotela pospešitimadžarizaciji in so ponovno omejili uporabo maternega jezika z novimi ukaziin zakoni. Pavlova prekmurska slovnica Avgust Pavel (1886–1946) je bil ugleden in najavtentičnejši znanstve­nik tega področja, ki je podpiral kultivacijo prekmurskega jezika.134 Pavel je bildvojne (slovensko-madžarske) identite in je deloval na Madžarskem, v Sombo­telu (Szombathely). Leta 1906 je napisal knjigo o glasoslovju svojega domačegacankovskega govora (A vashidegkúti szlovén nyelvjárás hangtana), ki je položilatemelje prekmurske slovnice. Pavel je namreč zbral ogromno znanstvenih in je­zikovnih stvari o prekmurščini in njenih narečjih, zato je vztrajal pri napisanislovnici prekmurščine.135 V Sloveniji znanstveniki niso mogli dognati, zakaj Pa­vel podpira prekmurski jezik in književnost, ki je bil samo eno narečje v njihovihočeh? Pavel je omenil Vilku Novaku (1909–2003), da ne želi, da bi neki šarlatannapisal slovnico prekmurskega jezika.136 Pavel je verjetno poznal tiste poskusefiktivne madžaronske medžimurščine. Pavel je bil urednik časopisa Dunántúli Szemle (Prekodonavska revija). Ta časopis je izdal tudi knjigo arhivista JózsefaFáre (1884–1958) iz Zalaegerszega o zgodovinskih stikih Medžimurja in Ma­džarske: Muraköz történetének rövid foglalata (Kratka zgodovina Medžimurja).Morda je Pavel o takih šarlatanih, kot so Lutar, Margitaj in Haller, povedal VilkuNovaku. Morda je v različnih brošurah videti, da imajo medžimurski in prek­murski Madžaroni enaka mišljenja. Leta 1943 je bila Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan) gotova,vendar se ni objavila v tisku kot Hallerjeva in Christova medžimurska slovni­ca. Pavel v svoji slovnici namreč ni klonil pred Madžaroni. O vendščini (prek­murščini) piše, da je »osamosvojeno narečje« slovenskega jezika in samostojna 131 Haller piše vprašalnico in zaimek kaj (Haller:Gyakorlati muraközi nyelvtan, str. 11.), Christ ima obliko kej (Christ:A muraközi nyelv nyelvtana, str. 9). 132 Christ: A muraközi nyelv nyelvtana, str. 3. 133 Haller izjemoma omeni tudi germanizme medžimurščine, verjetno samo zaradi nemško-ma­džarske zveze. Fašistični Pavelićev režim ni nikoli pripomnil odcepitve Medžimurja ali razna­rodovanja medžimurskih Hrvatov, ker je neodvisna država Hrvaška bila prav tako zaveznikHitlerjeve Nemčije v drugi vojni. 134 Jesenšek:Prekmuriana, str. 130. 135 Prav tam, str. 141. 136 Prav tam, str. 141. slovenska knjižna norma.137 Slovniško terminologijo slovnice je tvoril Pavel sprevzetjem iz knjižne slovenščine.138 Pavel ni dobil dovoljenja za izdajo svoje slovnice. Sándor Mikola je videl,da Pavel ne bo opozoril na posebni, od slovenščine neodvisni vendski jezik, zatoje predlagal odklonitev Pavlove slovnice. Novak je zaradi domnevnega porazanasprotoval Pavlovemu načrtu, prej, ko bi Pavel začel pisati slovnico. Pavel jehkrati bridko ugotovil, da nima smisla sodelovati z Madžari, ker tudi ne bodopodpirali prekmurskega jezika.139 Kljub temu dejstvu nekateri slovenski zgo­dovinarji kot npr. Franc Šebjanič (1920–1984) menijo, da Pavlova prekmurskaslovnica tudi nosi pravi pečat okupacijske hierarhije v Prekmurju.140 Zlom prekmurščine in medžimurščine Madžarska je tudi drugo vojno izgubila (prav tako kakor prvo). Prekmurjein Medžimurje so ponovno priključili Jugoslaviji. Jugoslovani so »pokazali« nadoločene osebe, ki so bili aktivni sodelavci madžarskega okupacijskega sistema.Mikolo na primer so internirali v Kidričevo, kjer je dobil poškodbe, od katerih jeumrl takoj, ko se je vrnil domov. Ivana Christa so tudi poklicali na odgovornost, 14.9. 1945 pa so ga pomilostili.141 Življenjska pot udeležencev teh dogajanj jebila različna. Nekateri so brez težave živeli na Madžarskem ali v Jugoslaviji,medtem ko so bili drugi obsojeni in likvidirani. Slovenska jezikovna politika je v letih 1945–1990 kot edini ustrezni terlegitimni kulturni in narodotvorni jezikovni kod razumela osrednjeslovenskiknjižni jezik. V tem smislu je bila prekmurska književnost praktično prepove­dana ter ji je bila odrečena kulturna reprezentativnost. Dobo prekmurske knji­ževnosti so imeli enako s tistimi časi, ko so bili raznarodovanje in madžarizacije. Po letu 1990 se je odnos do t. i. neknjižnih zvrsti jezika demokratiziralin pečat kulturne manjvrednosti, ki so ga imele dotlej, je nekoliko zbledel.142 Splošno poznani so tisti avtorji iz Prekmurja, ki pišejo v prekmurščini: Feri La­inšček (1959–), Milan Vincetič (1957–), Branko Pintarič (1967–), Dušan Šarotar(1968–) itn. V Porabju pa Karel Holec (1969–), Karel Krajcar (1936–), FrancekMukič (1952–) itn. Na Hrvaškem so tudi konkretne težnje, da bi obudili kajkavsko književ­nost. Tamkajšnji poznani avtorji: Vladimir Korotaj (1933–2009), Tomislav Li­pljin (1937–2008), Božica Pažur (1957–), Joža Skok (1931–), Vid Balog (1972–)itn. Kulturna dediščina medžimurščine (?) Kaj lahko rečemo o medžimurščini, ki je bil praktično neuspešen in fik­tiven jezik po polstoletni borbi? Margitaj ni imel čuta za jezik, niti težnje, da bitvoril književnost v Medžimurju. Težko je odločiti, ali bi na tako malem področjuv drugi polovici 19. stoletja in ko so večji jeziki presegli male, regionalne jezike, 137 Prekmurski slovenski jezik (vend nyelv) spada v skupino južnoslovanskih jezikov (slovenski, hrva­ški, srbski, bolgarski). Pravzaprav je le osamosvojeno, večje slovensko narečje, od njega se razliku­je predvsem v naglasu, tonu, mehčanju soglasnikov in očitnem pomanjkanju sodobnega besedne­ga zaklada, ker jezik ni doživel resnejše obnove. Pavel: Prekmurska slovenska slovnica, str. 21. 138 Slovenskim izrazom je dal prekmursko obliko, npr. diftonge: pridejvnik, štejvnik. 139 Jesenšek:Prekmuriana, str. 141. 140 Šebjanič:Razvoj slovensko-madžarskih kulturnih stikov, str. 17. 141 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 84. 142 Razstave Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota: Novi prekmurski verzuši in prpo­ vejsti ali literarna revitalizacija prekmurščine. imela smisel kakšna nova knjižna norma. Vendar ne pozabimo, da je Margitaje­va medžimurščina raje smešen poskus brez pravega cilja. Margitaj je pisal samoverska besedila, kratke zgodbe in pesmi ter demagoške madžaronske članke,da bi žalil Hrvate in spodbujal asimilacijo Medžimurcev,143 nič drugega ni bilo vrepertoarju tega jezika. Margitajev jezik je bil komaj podoben pravemu medži­murskemu narečju, niti ga ljudstvo ni zahtevalo. Poznani hrvaški etnomuziko­log iz Medžimurja Vinko Žganec (1890–1976) je Margitajevo medžimurščinooznačil za ‘grozni’ jezik.144 Margitaju so že v 80. letih 19. stoletja očitali, da jeMedžimurcem kreiral nov jezik, ki ni enak z medžimurskim pogovornim nare­čjem.145 Prekmurska knjižna tradicija se je začela v 16. stoletju z rokopisnimi pe­smaricami, prekmurska književnost pa je nastajala v težkih okoliščinah, ko soizdali prvo prekmursko knjigo. Potrebnih je bilo še petdeset let, da se je razvilprekmurski knjižni jezik, ki je dosegel vsak funkcionalski tip jezika (bil je jezikučbenikov, liturgije, znanstvenosti in publicistike). Dajnkova vzhodna štajeršči­na je bila sicer kratkotrajen knjižni jezik, a je v tem času dosegla lepe uspehe,zato ima višjo kakovost od Margitajeve medžimurščine. Končna ugotovitev je torej, da knjižna medžimurščina ne obstaja. Če pri­merjamo Margitajeve poskuse z literarnimi vrednotami knjižne prekmurščinein vzhodne knjižne štajerščine, lahko ugotovimo, da Margitajev jezik ne izpol­njuje pogojev, da bi postavili fiktivno medžimurščino na postament knjižnegajezika. VIRI IN LITERATURA Bajzek Lukač, Marija: Slovar Gornjega Senika A-L. Zora 66. Bielsko-Biała: Buda­pest, Kansas, Maribor, Praha, 2009.Balogh, Gyula: Vasvármegye honvédei 1848–1849-ben, özv. Seiler Henrikné Könyvnyomdája, Szombathely, 1895.Balogh, Gyula–Szluha, Márton: Vas vármegye nemes családjai. Budapest 1999. Bátorfi, Lajos: A muraközi kérdés, külön lenyomat a Zala-somogyi közlönyvből, Na­ gykanizsa, 1873.Blažeka, Đuro: Međimurski interdijalekt. V: Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovje (2007), št. 33, str. 1–18. Bunjac, Branimir–Bunjac, Borka–Jahn, Julijana–Matotek, Višnja–Puzak, Ivana–Šestak, Mario: Pregled povijesti Međimurja. Čakovec: Povijesno društvo Međimurske županije, 2003. Bunjac, Branimir–Stevanović, Marijeta–Vegh, Ivona: Gramatike »međimurskoga«jezika iz 1942. Godine. Filologija (2013), št. 61, str. 67–164. Christ, János: A muraközi nyelv nyelvtana. Egyházmegyei Könyvnyomda, Vesz­prém, 1942.Csorba, Csaba: Árpád örökében. Budapest: Magyar könyvklub–Helikon kiadó, 1996. Csorba, Csaba–Salamon, Konrád–Estók, János: Magyarország képes története. Bu­dapest: Magyar Könyvklub, 1999.Fára, József: Muraköz történetének rövid foglalata, Különlenyomat a Dunántúli Szemle 1942. évi 3-4. számából, Szombathely, 1942.Göncz, László: Muravidéki 1919, Vasi Szemle, 2. sz. 2001. 143 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 16. 144 Bunjac–Stevanović–Vegh: Gramatike međimurskoga jezika iz 1942. godine, str. 72. 145 Gulyás: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben, str. 11. Göncz, László: Felszabadulás és/vagy megszállás, Magyar Nemzetiségi Műve­lődési Intézet, Lendava, 2006. Gönczi, Ferenc: Muraköz és népe, Boruth Nyomda, Budapest, 1895. Grah, Tatjana: Rokopisni vstavek Andreja Rogana v kajkavskem pridigarskempriročniku –Postilli Antona Vramca. Stopinje (2007). Gulyás, József: Adalék a dualizmuskori magyarosítás történetéhez a Muraközben. Osijek: Horvátországi Magyarság, , 2011. Hozjan, Andrej: Ponovna utrditev krščanstva v srednjeveškem Prekmurju in časdo pojava luteranstva.V: Škofija Murska Sobota –zgodovinski oris krščanstva v Pomurju(ur. Franc Kuzmič), Murska Sobota: Župnijski urad sv. Miklavža, 2006. II. Prekmurja szvetszki evang. znameniti mô‘zje. Berketova família,Düsevni liszt, 1926. május 20.Japelj, Jurij: Svetu pismu Stariga testamenta, id e.t: Biblia Sacra Veteris Testamen­ti, Labaci Typis Joan. Frid. Eger. 1791.Jembrih, Alojz: Gregur Kapucin (Juraj Maljevec) i njegovo delo, Nebeski pastir po­gubljenu ovcu išče, Zagreb–Donja Stubica, 2005.Jembrih, Alojz: Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi, Čakovec: Zrinski d.d., 1997. Jembrih, Alojz: Život horvatskoga jezika u 19. Stoljeću. V: Kajkavski u povijesnom i sadašnjem obzorju: II. zbornik radova sa znanstvenih skupova Krapina 2007. 2008. 2009. godine. Zabok: Hrvatska udruga Muži zagorskoga srca, 2011. Jesenšek, Marko: Prekmuriana – Fejezetek a szlovén nyelv történetéből, Opera Sla­vica Budapestinensia Lingua Slavica, Cathedra Philologia Slavica, Balassi Kiadó.Buda­pest: Balassi kiado, cop., 2010. Kalšan, Vladimir–Kalšan, Janko: Međimurski biografski leksikon, Čakovec, 2012. Kolarić, Juraj: Hrvatski kajkavski molitvenici i njihov utjecaj na duhovnost. Kajka­viana Croatica. Zagreb, 1996. Kozar, Marija: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem/A magyarországi szlo­vének néprajzi szótára. Monošter Szombathely, 1996. Kuzmič, Franc: Borovnjakovi stiki s štajerskimi duhovniki in raziskovalci, Življenje in delo Jožefa Borovnjaka.Zora 55, Maribor: Filozofska fakulteta Maribor, 2008. Láposi,Haller Jenő: Gyakorlati muraközi nyelvtan, Muraközi Katolikus Könyvnyomda, Csáktor­nya, 1942. Liptai, Ervin: Magyarország hadtörténete 2. Budapest: Zrínyi Katonai Kiadó, 1985. Lőkös, István: Litteratura kajkaviana – A kaj horvát irodalomtörténet magyar szemmel. Budapest: Kairosz Kiadó, 2014. Margitai, József: Magyar–horvát és horvát–magyar zsebszótár.Nagy-Kanizsa: Fi­schel Fülöp könyvkiadása, 1901. Medjimurski kolendar za prestupno ljeto 1916.Sastavil za medjimurskoga puka. M.J.Vu Čakovcu nakladom knjižare Filipa Fischela.Mikola, Sándor–Melich, János: Vend honfitársaink!, Budapest, 1919. Mikola, Sándor: A vendség múltja és jelene, a szerző kiadása. Budapest: Kókai La­ jos bizománya, 1928. Muraköz-Medjimurje 1884/1.-1944/26. / H: 1914-15; 1917-18; 1941, Deák Fe­renc Megyei és Városi Könyvtár, Zalaegerszeg. Muraszombat és vidéke: vegyes tartalmú hetilap, Let. 1, št. 1 (25. dec. 1884), Let. 35, št. 21 (10. avg. 1919), Let. 35, št. 1 (24. maj 1941), Let. 39, št. 12 (23. mar. 1945),Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Muravölgyi, J.: Muraköz és a horvátok,A »Muraközi Szövetség« kiadása, Eggenber­ger-féle könyvkereskedés. Rényi Károly, IV. Kossuth Lajos utca 2. szám, 1929. Népiskolák, tanítók, jövedelmeik összeírása, Felsőszölnök 1848. augusztus 13.Podpisali so: Ivan Pinfčič (Pinfsits János) šolmošter, Jožef Košič (Kossics József) župnik,Lipót Hász ravnatelj gospostva, Ignácz Kovátsics dekan, Franc Labrec (Labretz Ferenc)seniški sodnik, Juri Ropoš (Ropos György) cehovski mojster, Janoš Rogan (Rogán János) SUMMARY porotnik iz Trdkove, Balaž Janko (Jánko Balázs) cehovski mojster iz Martinja, Juri Kolo­mar (Kolomár György) porotnik iz Čepincev Novak, Vilko: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. Stoletja. V: Slavistična re­vija 20 (1972), št. 1., januar-marec. Novak, Vilko: Martjanska pesmarica, Ljubljana: Založba ZRC, 1997. Novak, Vilko: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Novak, Vilko: Življenje Slovencev med Muro in Rabo, Jožef Košič in njegovo delo,Izbor del Budimpešta. Budimpešta, 1992. Pach, Zsigmond–R. Várkonyi, Ágnes: Magyarország története 1526–1686. 2. kötet, Budapest: Akadémia Kiadó, 1985. Pavel, Avgust: Prekmurska slovenska slovnica/Vend nyelvtan, Zora 100. Bielsko­-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha, 2013. Percan, Josip: Ignac Kristijanović (1796-1884) i njegov pokušaj prevođenja Sve­toga pisma. V: Bogoslovska smotra 54 (1984), št. 1. Razstave Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota: Novi prekmurski ver­zuši in prpovejsti ali literarna revitalizacija prekmurščine, 2015. Smej, Jožef: Pomen Szilyjevega Škofijskega odloka iz leta 1780 za zgodovino Pre­kmurja. V: Stopinje 31 (2002). Smej, Jožef: Prevajanje Svetega pisma v »stari slovenski jezik«. V: Stopinje 37 (2008). Smej, Jožef: Spremna beseda faksimilam Mále biblie z-kejpami (1898). Murska So­bota, 2013. Smej, Jožef: Življenje in pomen Jožefa Košiča, Košič in njegov čas –Zbornik raz­prav o Jožefu Košiču. Budimpešta: Košičev sklad Budimpešta, 1994. Szinnyei, József: Magyar írók élete és munkái I-XIV. Budapest: Hornyászky, 1891– 1914. Šebjanič, Franc: Razvoj slovensko-madžarskih kulturnih stikov v luči znanstvenega sodelovanja Oszkárja Asbótha in Avgusta Pavla, Avgust dr. Pavel.Murska Sobota–Szom­bathely, 1967. Štumpf, Peter: Jožef Klekl st. kot publicist v prizadevanju za ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju). Ljubljana: Salve, 2002. Viri za zgodovino Prekmurja/Források a Muravidék történetéhez 1. Szombathely– Zalaegerszeg, 2008. Viri za zgodovino Prekmurja/Források a Muravidék történetéhez 2. Szombathely– Zalaegerszeg, 2008. Vugrinec, Jože: Versko-duhovno slovstvo v Pomurju, Škofija Murska Sobota – zgo­dovinski oris krščanstva v Pomurju, Murska Sobota, 2006. THE UNLIKELY FATE OF THE MEĐIMURJE »LANGUAGE« What can be said of the Međimurje language which was virtually unsuc­cessful and fictional language? Margitaj had no sense of language nor desire forcreating the literature in Međimurje. It is difficult to deem the useability of thedevelopment of the new literary norm in the second part of the 19th century,as the size of the region was small and the greater languages had surpassed thelesser languages. Still, we should not forget that Margitaj‘s Međimurje languagewas a rather ridiculous experiment with no real objective. Margitaj wrote onlyreligious texts, short stories, poems, and demagogic Mađaron articles in orderto insult Croats and facilitate the assimilation of the people of Međimurje, thusthe Međimurje language repertoire consisted only of Margitaj‘s work. Margi­taj‘s language bore only little resemblance to the Međimurje dialect nor did the people express a desire for it. The known Croatian musical ethnologist fromMeđimurje Vinko Žganec (1890–1976) considered Međimurje language as ahorrible language. Margitaj was criticized in the 1880s for creating a new lan­guage for people of Međimurje which was not equal to the colloquial dialect ofMeđimurje. The literary tradition of Prekmurje started in the 16th century withmanuscripted songbooks, while literature of Prekmurje evolved in difficult cir­cumstances when the 1st book in Prekmurje was published. It took 50 years todevelop the literary language of Prekmurje which reached a level where it canbe used in all functional categories of text. Dajnko‘s East Styrian dialect wasa short-lived literary language, but nonetheless successful at the time. This iswhy it is considered of better quality than Margitaj‘s Međimurje language. Thefinal conclusion on the existence of the literary Međimurje language is that itdoes not exist. If we compare Margitaj‘s attempts at establishing a literary lan­guage to the literary values of the literary dialect of Prekmurje and East literaryStyrian dialect, it can be observed that Margitaj‘s language does not meet theconditions for placing the fictional Međimurje language on a literary languagepedestal. 1.01Izvirni znanstveni članek UDK 94: 728.81(497.4Vurberk)”1945”Prejeto: 28. 4. 2016 Okoliščine napada na grad Vurberk februarja 1945 ALEŠ JAMBREK prof. zgodovine in sociologije, arhivistZgodovinski arhiv Ptuj, Vičava 5, SI-2250 Ptuje-pošta: ales.jambrek@arhiv-ptuj.si Izvleček Namen prispevka je enkrat za vselej pojasniti okoliščine, ki so povezane znapadom na grad Vurberk februarja 1945, in ovreči nekatera, do zdaj splo­šno sprejeta ter premalo raziskana dejstva o vzroku, poteku, načinu napadater dejanski škodi, ki so jo povzročili povzročitelji napada na objektu. Glavninamen prispevka je razkritje časa napada na grajski kompleks, saj ta do zdajše ni bil ugotovljen oziroma potrjen zaradi okupacijskih in po vojni nastalihvirov in literature, ki si nasprotujejo. Abstract THE CIRCUMSTANCES OF THE ATTACK ON VURBERK CASTLE IN FEBRUARY 1945 The purpose of this article is to clarify once and for all the circumstancessurrounding the attack on Vurberk Castle and refute the generally acceptedand insufficiently researched facts regarding the cause, process, method ofthe attack, and actual damage caused by the agressors. The primary aim isof course the revealing of the time of the attack on the castle complex, for ithas not yet been determined with certainty, since the occupying sources andthe domestic sources that have arisen after the war regarding the latter arecontradictory. Ključne besede: Grad Vurberk,vzrok napada,datum napada,okoliščine napada, stopnjauničenosti poslopja, februar1945 Key-words: Vurberk Castle,the cause of the attack, the date ofthe attack, thecircumstances of the attack,building damagedegree, February1945 Uvod Ostaline vurberškega gradu pričajo, da je na griču nekoč stalo večje po­slopje, ki je dominiralo na tem območju. Ohranjene fotografije, pričevanja in viripa nam razkrivajo veličino ter lepoto nekoč mogočnega grajskega kompleksa.Kljub temu, da je splošno sprejeto dejstvo, da so grad uničili zavezniki ob koncu II.svetovne vojne, pa ni znano kateri zavezniki so ga napadli, saj do sedaj še nibilo natančno pojasnjeno ali so napad izvedli Angleži, Američani oziroma letal­stvo Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije in kako je sam napad pravzapravpotekal. Prav tako ni bilo do sedaj zagotovo znano kdaj je bil grad napaden, sajviri in literatura v Sloveniji namreč navajajo kot datum napada 22. 2. 1945 ozi­roma 23. 2. 1945. Omenjeni viri in literatura pa ne podajo odgovora kakšen jebil vzrok za takšno destruktivno dejanje, zgolj domneve, od katerih je najboljzanimiva ta, da je napad sprožil dogodek povezan s smrtjo zavezniškega pilota,ki je bil ubit na gradu Vurberk. Zanemariti pa ne moremo še malo znanega dej­stva, da je grad bil poškodovan v takšni meri, da bi ga bilo mogoče brez težavobnoviti,1 saj številni viri in literatura pojasnjujejo, da je bil uničen prav zara­di omenjenega zračnega napada. Namen prispevka je torej razjasniti omenjeneokoliščine s pomočjo pred kratkim najdenimi viri. Vojaške razmere v začetku leta 1945 na naših tleh V začetku leta 1945, ko se je nemška vojska pospešeno umikala iz vsehevropskih bojišč pred zavezniškimi silami, je današnje območje Republike Slo­venije še vedno trdno držala pod svojim nadzorom, saj so se čez naše območjeproti severu umikale nemške in njim zveste zavezniške enote iz Balkana. Ome­njene umike so ob partizanskih enotah skušali ovirati zahodni zavezniki2, ki sobombardirali večja mesta. Ta mesta so bila pomembna prometna in industrijskavozlišča, ki jih je okupator uporabljal za premike in vzdrževanje svojih vojaškihenot oziroma okupacijskih sil. Maribor je na območju okupirane Spodnje Štajerske predstavljal takšnomesto, ker se uvršča med najbolj bombardirano urbano območje za Beogradomv nekdanji Kraljevini Jugoslaviji in najbolj uničeno mesto v slovenskem prosto­ru, saj je bil bombardiran kar 29 krat.3 Dva izmed največjih zračnih napadov na mesto sta se pripetila 13. in 14. 2.1945. Nad mesto je 13. 2. 1945 prihrumelo v osmih valovih 200 letal in gazasulo s 1.700 različnimi rušilnimi bombami, ki so bile usmerjene na vse trimariborske železniške postaje, veliko razdejanje pa so povzročile skoraj po ce­lem mestu.4 Ubitih je bilo štirinajst, medtem ko ranjenih devet ljudi. Popolnomaporušenih je bilo 28 stanovanjskih hiš, 385 pa poškodovanih. Od pomembnej­ših zgradb so bile porušene ali poškodovane Policijska postaja Tezno, meljskavojašnica, urad vojaške komande na Trgu revolucije, Topniška vojašnica, šolana Ruški cesti, Splošna stavbna družba, Tovarna brusov Swaty, Predilnica in tkal­nica pri studenški postaji, Mariborska tekstilna tovarna v Melju, Tovarna mila 1 Kar je razkril že Igor Sapač. Glej: Sapač: Grad Vurberk, str. 107. 2 V pretežni meri Anglo –Američani. 3 Junija 1944 so Anglo –Američani ustanovili zračne sile Balkan Air Force (dalje BAF), ki naj bi operirale nad Jugoslavijo. Najpogosteje so to bile trdnjave B –17 Superfortress in B –24 Libe­ratorji, ob koncu vojne pa tudi že letalstvo Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (Titovci), ki so delovali v okviru BAF. Žnidarič:Do pekla in nazaj, str. 291–297 in Žnidarič: Cilj Maribor, str. 8 in 20. 4 Takrat še vojaška tehnologija ni bila tako natančna, da bi lahko vojaške in industrijske ciljeuničevali brez nepotrebnih civilnih žrtev in uničenega civilnega premoženja. Lettner, Livarna Bühl, železniška delavnica na Studencih, glavna železniška po­staja in okoliške zgradbe ter tezenska in studenška postaja. Zaradi pretrganihželezniških tirov je bil za nekaj dni onemogočen železniški promet proti Celjuin Dravogradu. Veliko škode je bilo tudi na vodovodnih, električnih in telefon­skih napravah. Nemško protiletalsko topništvo je sestrelilo oziroma zadelo štiriameriške bombnike. 14. 2. 1945 pa je prihrumelo 106 letal, ki je odvrglo 950rušilnih bomb. Glavna napada sta bila studenška in tezenska železniška postaja.Ubitih je bilo 21 oseb, porušenih 27 in poškodovanih kar 407 hiš. Med števil­nimi poškodovanimi objekti so bili najbolj uničeni kadetnica, Tovarna letalskih motorjev, Splošna stavbna družba in železniške delavnice.5 V omenjenih dneh so okupacijske protiletalske topniške sile uspele zadetioziroma domnevno sestreliti 4 letala. V poročilu krajevne vodje za protiletalskoobrambo6 je bilo zabeleženo, da so 13. 2. 1945 ob 13.37 v posebnem obvestilujavili, da so opazili na vzhodnem delu Maribora v smeri proti Melju v zraku 7padalcev, medtem ko so ob 13.40 še javili, da so opazili v zraku v smeri protiPtuju 9 in v smeri proti studenški železniški postaji (poznana tudi kot koroškikolodvor) 7 padalcev.7 Umor ameriškega pilota na gradu Vurberk Obstoječi dokumenti ne pojasnjujejo dovolj natančno in celovito kaj se jedejansko zgodilo s padalci, ki so jih opazili v zraku v smeri proti Ptuju, čepravnekateri zgodovinski viri vsaj posredno pojasnjujejo njihovo usodo. V okolicigradu Vurberk so glede na pričevanje prič 13. 2. 1945 pristali trije padalci, ki soizskočili iz gorečega bombnika.8 Njihova usoda pa glede na dokumente ni zagotovo znana, saj se priče­ 5 Žnidarič:Cilj Maribor, str. 30–32. 6 Örtliche Luftschutzleiter Meldungen am 13. 2. 1945. Prim. AMNOM, Fond Zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze. 7 Iz drugih virov je razvidno tudi, da je protiletalska obramba 14. 2. 1945 na območju Prager­skega obstrelila zavezniško letalo, ki je odletelo proti Ptuju in domnevno strmoglavilo v Ptuj­skem okrožju vendar glede na pomanjkanje zanesljivih neposrednih ali posrednih virov, ki bidejansko pričali o tem, da je kakršnokoli letalo strmoglavilo v Ptujskem okrožju 14. 2. 1945oziroma da so ostanki takšnega letala bili kjerkoli najdeni na tem območju, lahko z večjo go­tovostjo zaključimo, da je 13. 2. 1945 najbolj verodostojen datum, ko je bil sestreljen ameriškibombnik iz katerega so izskočili padalci, ki so pristali v bližini gradu Vurberk oziroma njegoviširši okolici.AMNOM, Fond Zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze. 8 ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku 137 –Zaslišanje v zve­zi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo in PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spissod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odbora v Vurberku 18. 2. 1946. Obstajata tudidokumenta, ki postavljata dogodek prihoda zavezniških padalcev iz obstreljenega bombnikav okolico Vurberka v 12. 2. 1945 in 12. 3. 1945 (glej: ZAP/0339/001/001_00021 Krajevniodbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo o zasliševanju ujetih zavezniških padalcev nagradu Vurberk in ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk – Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem). Prvi dokumentse sklicuje na smrt ameriškega padalca, ki je bil umorjen na gradu Vurberk, medtem ko drugina bombardiranje mesta Maribor. Ugotovljeno je bilo, da se padalec 12. 2. 1945 na območjugradu sploh ni nahajal, saj je glede na zanesljivejše podatke bil sestreljen 13. 2. 1945, medtemko 12. 3. 1945 Maribor ni bil tarča bombniških napadov. Omenjene datacije lahko pripišemozgolj površnosti in nedoslednosti takratnih uradnikov, ki so se zanašali na napačne informaci­je oziroma dokumente. Vsem dokumentom pa je skupno to, da je pristanek padalcev v okoliciVurberka in usmrtitev ameriškega pilota na gradu Vurberk bil zgolj enkratni dogodek v vsehmedvojnihletih(glej: ZAP/0339/002/001_00081VidovičLeopold,KrčevinapriVurberku137 –Zaslišanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo; ZAP/0339/002/001/00006Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo (Ma­ribor)–Ameriški oziroma angleški padalci (dopisa) in ZAP/0339/002/001/00043 Okrajniljudski odbor Ptuj –Poizvedba po ameriškem padalcu iz časa okupacije (dopisa). vanja očividcev in udeležencev (partizanov) pri reševanju omenjenih padalcevrazlikujejo. Po mnenju očividcev naj bi en padalec pristal pri viničarju Lozinškuob Dravi, ki pa je bil prijet in odpeljan s strani nemške policije oziroma vojaškeenote iz Ptuja, drug je pristal na vrhu Krčevine in tretji v dolini Grajene, ki paje bil prav tako zajet s strani okupatorja.9 Po pričevanju partizanov, ki so se vtistem času nahajali v Rogoznici, pa so slednji uspeli rešiti enega ameriškegapadalca izmed treh, saj je partizanov bilo zgolj trideset in so morali preiskativeliko območje ter ves čas oprezati za okupatorjem, ki je prav tako iskal padalce.Tega padalca so partizani preko Pohorja pospremili na Dolenjsko in rešili predusodo drugih dveh padalcev.10 Ameriškega padalca,11 ki je pristal na vrhu Krčevine in ki ga vsi dokumentinavajajo kot pilota, je doletela najhujša usoda. Zaneslo ga je v bližino gradu Vur­berk, kjer je po ukinjenem sanatoriju Ruskega Rdečega križa,12 delovala vzgojno politična šola.13 Dva dni se je skrival pri lokalnem prebivalstvu vse dokler ga ni zaradi izdaje14odkrila takratna grajska vojaška posadka,15ki ga je dopoldan 15. 2.1945 pripeljala na grad na zaslišanje. Tam so sestavili hitro vojaško sodišče, ki gaje vodil nemški komandant hrvaških enot Schutzstaffla (dalje SS) Pg. N. Gutzeit,16 9 ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku 137 –Zaslišanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo. 10 PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spis sod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odborav Vurberku 18. 2. 1946. 11 Dokumentinepuščajodvoma,daješlozaameriškegapadalcainneangleškega(glej:ZAP/0339/001/001/00048 Okrožni odbor Osvobodilne fronte Maribor – Uničenje grobov okupatorjain domačih izdajalcev ter skrb za partizanske grobove (navodilo in dopis); ZAP/0339/001/003/00025 Okrožni odbor Osvobodilne fronte Maribor –Grobovi padlih ameriških in an­gleških letalcev, vojakov in ujetnikov (obvestilo in dopis) in ZAP/0339/001/002/00016 Ko­misija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo –Poimenski seznami smrtnih žrtev (navodila in dopis)). 12 Zadnja pogodba med lastnikom gradu Johann Joseph von Herberstein –Proskau in Ruskim Rdečim križem o predaji gradu je bila podpisana 2. 10. 1936 (glej: ZAP/009/001/003 Gospo­stvo Ptujski grad –Herbersteinov arhiv –historiat). 13 Grad je bil formalno predan s strani lastnika Štajerski domovinski zvezi (dalje ŠDZ) v najem 29.7. 1941 za 300 Reichsmark (dalje RM) mesečno. Najemno pogodbo je v imenu ŠDZ pod­pisal pokrajinski blagajnik Nacional socialistične nemške delavske stranke (dalje NSDAP)Gauschatzmeister Max Hruby v Gradcu, ki je prav tako postal ukinitveni komisar v namenrazpustitve slovenskih društev in organizacij, medtem ko v imenu družine Herberstein sinovalastnika gradu grofa Johann Hubertus in Johann Gundeger (glej: ZAP/0458/020/00021 Na­jemna (zakupna) pogodba za grad Vurberg med grofom Jožefom Herbersteinom in Ruskimrdečim križem (slov., nem.) z dne 2. 10. 1936 in s Štajersko domovinsko zvezo iz leta 1942.Grad Vurberg je bil namenjen šolski stavbi -Schulungsburg der NSDAP. Žnidarič:Do pekla in nazaj, str. 111. 14 Zaradi omenjene izdaje in nesrečne usode ameriškega padalca so nekaterim posredno odgo­vornim po vojni tudi sodili (glej: ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina priVurberku 137 –Zaslišanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo). 15 Na gradu so se domnevno v tistem času odvijali politični tečaji za hrvaške (ustaške) SS enote,ki so bile tam nameščene, medtem ko se je na njem vršilo izobraževanje uradniškega kadraSpodnje Štajerske od leta 1942 do konca leta 1944. Izobraževanja so potekala za naslednjepoklice v uradništvu: Blockführer (poveljnik bloka), Zellenführer (poveljnik celice), Ortsgru­ppenführer (poveljnik območja -občine), Amtsträger der Kreisführungen (odgovorni uradnikokrožja) in Betriebsbeaufträger des Arbeitspolitisches ali Agrarpolitisches Amt (dalje APA,uradnik na delovno –političnem ali agrarno političnem uradu). Prav tako so na gradu imelisvoje prostore člani vermanšafta (različica Sturmabteilunga (dalje SA) na zasedenih obmo­čjih), in sicer so vanj bili obvezno vključeni vsi moški od 18–45 leta, če so bili člani ŠDZ. Or­ganizacijsko so spadali pod Sturm II., ki je bil vključen v Sturmban I., ta pa v Standarto Ptuj –sever (glej: ZAP/0458/020/00003 Štajerska domovinska zveza: Bundesführung Marburg 1943–1944, Befehlsblatt September 1943, Folge 9; ZAP/0458/020/00007 Pravila Sterischer Heimatbunda Marburg –osnutek (organizacijska struktura, članstvo...). Glej tudi: Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 197 in 202. 16 Nekateri dokumenti ga označujejo kot poveljnika gradu ali komandanta šole (glej: ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim pilotom). sestavljali pa so ga še politični učitelj in vodja celice (Zellenleiter)17 slovenske­ga rodu dr. Verbitz Martin18 ter drugi funkcionarji oziroma učitelji.19 Po zasli­šanju je bilo med Verbitzem in njegovim bratrancem SS Oberstürmführerjem20 Hollar Willijem dogovorjeno, da se ameriški pilot likvidira še istega dne in dasam prevzame omenjeno nalogo. Točne ure usmrtitve ni mogoče razbrati, sajnekateri dokumenti pričajo, da je bil umorjen ob 10.30 drugi pa, da se je umorzgodil ob 15.00 uri istega dne. Dokumenti pa se ujemajo v dejstvu, da so pozaslišanju pilota odpeljali iz gradu pod pretvezo, da ga peljejo na nadaljnje za­slišanje na Ptuj in ga na poti do gospodarskega objekta, pod gradom, z dvemastreloma v tilnik umorili ter ga zasilno zakopali z listjem in snegom 50 metrovgloboko v gozdu.21 Kegl Viktor22 je incident prijavil partizanom, in sicer Slavku (Rosenfeld Alojzu)23 ter Mihi (Bračič Albertu).24 Kasneje so ga pokopali na vurberškem po­ 17 ŠDZ je bila edina formalna politična organizacija, ki je imela v rokah teritorialno upravo, naslovenskem območju. Bila je popolna kopija NSDAP, kjer je bil prav tako uveljavljen Führer­prinzip (sistem -princip vodje). Večja mesta z okolico (do 100.000 ljudi) so se teritorialnodelila na okrožja, te pa na krajevne skupine (občine), ki so jih vodili Ortsgruppenführerji,celice, ki so jih vodili Zellenführerji ali Zellenleiterji, in bloke, ki so jih vodili Blockführerji. Tarazdelitev je stopila v veljavo julija 1941. Celice so zajemale od 800 do 1200 ljudi in do 300gospodinjstev. Vurberk je spadal v krajevno skupino ŠDZ Ortsgruppe Wurmberg, ki je bila po­drejena ptujskemu okrožju ŠDZ. Krajevna skupina ŠDZ je poleg Vurberka zajemala še Grajeno,Grajenščak, Krčevino I, Krčevino pri Vurberku ter Mestni Vrh. Razdeljena je bila na štiri celicein štirinajst blokov. Območje Vurberk je teritorialno pokrivala četrta celica, razdeljena na tri bloke. Glej: Videčnik: Nacizem v Mariboru in njegov prikaz v luči časnika Marburger Zeitung, str. 36,37; Žnidarič: Do pekla in nazaj, str. 79, 80; Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 198. 18 Slovenski izseljenec iz Slovenskih Konjic med vojnama, politični učitelj na gradu Vurberk inZellenleiter po letu 1943 (glej: ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fron­te Vurberk –Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem.Mavrič Žižek, Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 198. 19 Dokument Krajevnega ljudskega odbora Vurberk (dalje KLO Vurberk) in literatura sem pri­števata še naslednje funkcionarje: Vodja šolskega gradu Hans Nicht, vzgojitelj Bruno Pflüger,Eleonore Ambrosch in upraviteljico gradu Amon Herto (glej: ZAP/0339/001/001_00021 Kra­jevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo o zasliševanju ujetih zavezniških padalcevna gradu Vurberk; Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 202. 20 Drugi najnižji častniški čin v paravojaški organizaciji SS (v obdobju 1939–1945). Ustrezal ječinu nadporočnika (Oberleutnant) v Wehrmachtu. SS-Obersturmführer je praviloma opravljaldolžnost poveljnika voda oziroma organizacije v isti moči. 21 ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku 137 –Zasliševanje v zve­zi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo; ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odborOsvobodilne fronte Vurberk –Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameri­škim padalcem in ZAP/0339/001/001_00021 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk – Poročilo o zasliševanju ujetih zavezniških padalcev na gradu Vurberk. 22 Voditelj šturma na Vurberku, od leta 1942 vodja urada za kmetijsko politiko (AgrarpolitischesAmt) in krajevni kmečki vodja. Po vojni pa sekretar KLO Vurberk, od maja do junija 1945, inljudski tožilec (glej: ZAP 0339/001/001_00075 Okrajni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo podpore sekretarju Kegl Viktorju s strani krajevnega odbora; PAM/0720 Vojaškosodišče Maribor, Spis sod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odbora v Vurberku 18. 2.1946; Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 197. 23 Vodja obveščevalne službe oziroma partizanskega obveščevalnega centra Vurberk, kasneje obveščevalni oficir v Mariboru. Bil je vodja obveščevalne točke Promet in je stopil v partizane septembra 1944.ZAP/0339/001/001_00021 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo o zasliše­vanju ujetih zavezniških padalcev na gradu Vurberk; PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spissod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odbora v Vurberku 18. 2. 1946; Ževart: Lackov odred II., str. 509 in 812. 24 Septembra 1944 je stopil v partizane in postal vodja partizanskega mobilizacijskega oddelkav Vurberku. Deloval je tudi kot komandir vojaške kurirske postaje (TV 17 S) pri Vurberkuimenovane Promet.Bil je član ustanovljenega odbora Osvobodilne fronte v Koreni februarja1945. Po vojni je postal Sekretar Osvobodilne fronte Vurberk za leto 1945–1946. V tem časuje delal tudi kot upravitelj veleposestva Herberstein in bil imenovan za Referenta prijav za kopališču, saj se je na mestu zasilnega pokopa začela zbirati divjačina.25 Po Ke­glovem pričevanju je zadevo prijavil Johann Hubertus Herberstein takratnemužupanu občine Grajena, pod katero je spadal Vurberk, Franc Petku.26 Ta se jeoglasil pri Keglu in ga vprašal za nasvet v zvezi z omenjeno zadevo. Dogovorjenoje bilo, da bo Petek kot predstavnik oblasti pozval Herbersteine in tri viničarje,da kot priče sodelujejo pri premestitvi posmrtnih ostankov ameriškega padalcana pokopališče Vurberk. Ker pa o premestitvi niso obvestili pristojnih na graduVurberk, so slednji Petka prijavili zaradi česar se je ta moral pred Landratom27 zagovarjati.28 Identiteto omenjenega vojaka ne bomo verjetno nikoli odkrili, kar je jugo­slovanska oblast po vojni skušala večkrat storiti,29 čeprav obstajajo dokumenti,ki posredno izkazujejo kdo bi slednji utegnil biti. Ministrstvo za narodno obram­bo Jugoslavije, personalni oddelek, je 28. 2. 1946 poročalo Krajevnemu ljudske­mu odboru Vurberk (dalje KLO Vurberk)30 o pismu, ki ga je prejelo iz Združe­ vojne zločine okupatorjev ter njihovih pomagačev. Med vojno pa je bil Zellenleiter in ekonomHerbersteinovega posestva od 1. 2. 1934–1. 10. 1944.Glej: ZAP/0339/001/001_00021 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo o za­sliševanju ujetih zavezniških padalcev na gradu Vurberk; ZAP/0339/001/001_00025 Krajev­ni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Imenovanje poveljnika krajevne narodne zaščite, kibo prevzel upraviteljstvo gradu Vurberk; ZAP/0339/001/003/00047 Okrajni ljudski odborPtuj–Statistika vojnih zločinov, seznam pogrešanih, seznam orožnikov in županov (okrožni­ca); SI_ZAP/0339/002/001/00064 Okrajni ljudski odbor Ptuj -Posredovanje karakteristikeza Bračič Alberta (navodila in dopis); ZAP/0339/003/002/00023 Krajevni ljudski odbor Vur­berk –Zapisnik za Bračič Alberta in njegovo oskrbniško delo pri veleposestniku grofu Herber­steinu; PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spis sod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnegaodbora v Vurberku 18. 2. 1946; Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str.198; Ževart: Lackov odred II., str. 457 in 508. 25 Pilota je oktobra leta 1946 izkopala in odpeljala vojaška misija.Glej: ZAP/0339/002/003/00022 Okrajni ljudski Odbor Ptuj – Grobovi padlih Angležev inAmeričanov (dopisa); ZAP/0339/003/001/00033 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Organizacija prekopa posmrtnih ostankov padlih borcev). 26 Posestnik iz Grajenščaka, ki so ga 14. 4. 1941 kot uradujočega župana imenovali Nemci, nekajčasa vodja urada za kmetijsko politiko (Agrarpolitisches Amt) in vodja urada za ljudsko izo­braževanje (Amt Volksbildung). Prav tako je bil zadolžen za protiletalsko zaščito.Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 194, 198. 27 Landrat (Deželni svet) Takoj po začetku okupacije je nova okupacijska oblast pričela s pri­pravami na preureditev politično upravnih enot na območjih, ki jih je zasedla. Nemška civilnauprava je odpravila okraje, ki jih je v začetku sicer obdržala, kasneje pa je oblikovala okrožjapo vzoru avstrijskih pokrajin in Nemčije. 4. 6. 1941 je bila izdana odredba o priključitvi okoli­ških občin v mestno okrožje Maribor, s 1. 7. 1941 pa je na podlagi odredbe o ozemeljski delitviSpodnje Štajerske na podeželska in mestna okrožja z dne 18. 6. 1941 prišlo do ustanovitvepetih podeželskih okrožij. S to razdelitvijo je prenehala funkcija političnih komisarjev na Ptu­ju in v Celju, saj sta bili obe do tedaj avtonomni mesti priključeni podeželskima okrožjemaPtuj in Celje. Vodenje podeželskih okrožij so tako prevzeli deželni svetniki, ki so za svoje deloneposredno odgovarjali šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko. Politični komisarji so takopostali 1. 2. 1942 deželni svetniki, ki so imeli enake pristojnosti kot šef civilne uprave za Spo­dnjo Štajersko ter so ob enem bili še nosilci policijske oblasti.PAM/0120 Deželni svetnik podeželskega okrožja Maribor, historiat fonda; Žnidarič: Do pekla in nazaj, str. 68. 28 ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem. 29 ZAP/0339/001/003/00025 Okrožni odbor Osvobodilne fronte Maribor – Grobovi padlihameriških in angleških letalcev, vojakov in ujetnikov (obvestilo in dopis) in ZAP/0339/002/001/00006 Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačevza Slovenijo (Maribor) –Ameriški oziroma angleški padalci (dopisa). 30 Krajevni ljudski odbor (KLO) Vurberk je nastal leta 1945, na podlagi odloka Slovenskega na­rodnoosvobodilnega sveta iz maja leta 1944. Od konca II. svetovne vojne 9. 5. 1945 do volitevnovih oblastnih organov so funkcijo oblastnih organov imeli odbori Osvobodilne fronte. V poletnih mesecih leta 1945 so povsod po Sloveniji izvolili nove organe oblasti, torej krajevnenarodne odbore, ki so se v začetku leta 1946 preimenovali v ljudske odbore. Obstoječe stanjeje uzakonil zakon o upravni razdelitvi federalne Slovenije 8. 9. 1945. Območje Krajevnegaljudskega odbora Vurberk je upravno teritorialno obsegalo vas Vumpah in Krčevino pri Vur­ nih držav Amerike (dalje ZDA). V njem se gospa Martina Callighan iz Memphisaobrača na maršala Tita, če morda ve kaj se je pripetilo njenemu sinu Martinu,pilotu-poročniku, ki je bil v času bombardiranja Maribora 14. 2. 1944 obstre­ljen in je bil prisiljen iz letala izskočiti.31 KLO Vurberk je z dopisom 8. 3. 1946odgovoril, da je 14. 2. 1944 v bližini gradu Vurberk pristal sestreljen ameriškipilot, ki ga je nemška garnizija umorila in je pokopan na bližnjem pokopališču.32 Med dokumentacijo KLO Vurberk in okupacijsko dokumentacijo, ki johrani Muzej narodne osvoboditve Maribor (dalje MNOM) in Zgodovinski arhivna Ptuju (dalje ZAP) nisem izsledil dokumenta, ki bi dokazoval, da je bilo v letu1944 na območju Vurberka, torej v Ptujskem okrožju, sestreljeno zavezniškoletalo, čigar posadka bi izskočila v bližini gradu Vurberk (razen omenjenega do­kumenta). Kot sem pojasnil že zgoraj33 je bil pristanek ameriškega pilota iz se­streljenega zavezniškega letala na območju gradu Vurberk in njegova usmrtitevzgolj enkratni dogodek v celotnem vojnem obdobju, ki se je glede na številne ve­rodostojne vire odvil 13. 2. 1945.34 Maribor februarja 1944 ni bil bombardiranniti enkrat, medtem ko je 13. in 14. 2. 1945 doživel dva izmed večjih napadov.Logičen zaključek bi lahko bil torej ta, da se je gospa Martina Callighan v datacijizmotila oziroma so pomoto zagrešili administrativni uradniki pri Ministrstvuza narodno obrambo Jugoslavije, saj so postavili dogodek leto dni in en dan pre­zgodaj. KLO Vurberk ni preveril informacije in se je v odgovoru zgolj nanašal naprispel dopis, kar se je v času po vojni zaradi premalo vestnega in izobraženegauradniškega kadra na podeželju dogajalo dokaj pogosto.35 Iz omenjenih doku­mentov bi torej lahko zaključili, da so oblasti sumile oziroma domnevale, da grev omenjeni zadevi za Martina Callighana iz Memphisa. berku. Leta 1946 pa je po razširitvi KLO Vurberk zajemal vasi Gornji Grajenščak, Gornjo Krče­vino, Vumpah, Gomile in del Rogoznice. Leta 1952 je bil KLO Vurberk ukinjen, njegov teritorijpa vključen v Občinski ljudski odbor (ObLO) Grajena.ZAP/0339/002/001/00023 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Načrt o združitvi krajevnih ljudskihodborov (obvestilo in dopis); Šenk: Upravni organi na lokalnem nivoju 1945 –1995, str. 121.. 31 Maribor je bil prvič napaden 7. 1. 1944, čemur je sledilo obdobje zatišja do 13. 10. 1944, ko sose napadi spet pričeli, se okrepili in niso prenehali vse do konca vojne.Žnidarič:Cilj Maribor, str. 20. 32 ZAP/0339/002/001/00043 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Poizvedba po ameriškem padalcu iz časa okupacije (dopisa). 33 ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku 137 –Zaslišanje v zve­zi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo in PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spissod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odbora v Vurberku 18. 2. 1946. Obstajata tudidokumenta, ki postavljata dogodek prihoda zavezniških padalcev iz obstreljenega bombnikav okolico Vurberka v 12. 2. 1945 in 12. 3. 1945 (glej: ZAP/0339/001/001_00021 Krajevniodbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poročilo o zasliševanju ujetih zavezniških padalcev nagradu Vurberk in ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk – Zapisnik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem). Prvi dokumentse sklicuje na smrt ameriškega padalca, ki je bil umorjen na gradu Vurberk, medtem ko drugina bombardiranje mesta Maribor. Ugotovljeno je bilo, da se padalec 12. 2. 1945 na območjugradu sploh ni nahajal, saj je glede na zanesljivejše podatke bil sestreljen 13. 2. 1945, medtemko 12. 3. 1945 Maribor ni bil tarča bombniških napadov. Omenjene datacije lahko pripišemozgolj površnosti in nedoslednosti takratnih uradnikov, ki so se zanašali na napačne informaci­je oziroma dokumente. Vsem dokumentom pa je skupno to, da je pristanek padalcev v okoliciVurberka in usmrtitev ameriškega pilota na gradu Vurberk bil zgolj enkratni dogodek v vsehmedvojnihletih(glej: ZAP/0339/002/001_00081VidovičLeopold,KrčevinapriVurberku137 –Zaslišanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo; ZAP/0339/002/001/00006Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo (Ma­ribor)–Ameriški oziroma angleški padalci (dopisa) in ZAP/0339/002/001/00043 Okrajniljudski odbor Ptuj –Poizvedba po ameriškem padalcu iz časa okupacije (dopisa)). 34 PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spis sod 267/45, Zapisnik druge seje Narodnega odborav Vurberku 18. 2. 1946 in ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku137–Zaslišanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo. 35 Oblast je po vojni imela velike težave s pridobivanjem kvalificiranih uradnikov in osebja nakrajevnem in okrajnem območju, kar je vidno skozi številne okrožnice, ki jih je možno zasle­diti v fondih krajevnih ljudskih odborov. Napad na grad iz zraka Osem dni po omenjenem incidentu je bil grad Vurberk porušen zaradinapada zavezniških letal. V zaključnem poročilu okupacijske uprave o škodi jerazvidno, da je osem zavezniških letal oziroma lovskih bombnikov 23. 2. 194536 med 12.45 in 13. uro popoldan na Ptuj in Vurberk odvrglo dvajset lažjih rušilnihbomb. Na Ptuju je bil cilj napada železniški most, ki pa ni bil zadet, pač pa je bilazadeta in porušena transformatorska postaja, tako da je Ptuj ostal štiri dni brezelektrične napeljave. Lažje poškodovanih je bilo dvanajst stanovanjskih hiš. Pobombardiranju Ptuja, kot je zapisano v poročilu, so se letala odpravila v smerigradu Vurberk. Odvrgla so osem eksplozivnih bomb polnjenih z zažigalno snov­jo, ki so direktno zadela grajski kompleks. Bombe so po podatkih uničile dvetretjini gradu.37 Zgorelo naj bi celotno ostrešje, medtem ko je bil porušen jugo­vzhodni del gradu. Uničenega je bilo tudi precej pohištva, medtem ko so večinoopreme spravili na varno.38 V napadu sta bili dve osebi lažje poškodovani, ena pa je izgubila življe­nje.39 Po pričevanju preživele priče Konstantina Vladimiroviča Gutnikova,40 ki je preživel velik del življenja na gradu Vurberk, je bil ubit tri leta star otrok, sinučitelja, ki ga je med igro na balkonu med napadom v vrat zadel drobec.41 Poraja se vprašanje zakaj je bil grad tarča napadov in kdo ga je napa­del. Anglo-Ameriške enote so ustaljeno bombardirale na območju Mariborain Ptuja zgolj večje relevantne industrijsko prometne in vojaške cilje. Gledena to, da ni neposrednih dokumentov, ki bi dokazovali, da je v času napada nagrad Vurberk bilo v njem nastanjeno večje število vojakov, da mimo ni poteka­la pomembna vojaška pot za umike ali premike čet oziroma slednji ni pred­stavljal večje koncentracije vojaškega materiala, se poraja vprašanje zakajje bil ta grajski kompleks sploh tarča napadov. Okoliško prebivalstvo, ki je pre­živelo tiste čase ve povedati, da je bil grad v času napada popolnoma prazenin da je uničevalno dejanje bilo storjeno kot povračilni ukrep za smrt ameri­škega pilota. Poraja se vprašanje, če bi lahko zavezniki v tem času, kljub mo­žnosti, da sta partizanska obveščevalca Bračič in Rosenfeld po vsej verjetnosti 36 Kljub zavedenem datumu s strani okupatorja je v številni literaturi kot tudi na zgodovinskihturističnih tablah v neposredni bližini vurberške grajske razvaline naveden 22. 2. 1945 kotdatum napada na grad. 37 Kar se je kasneje izkazalo kot neupravičena trditev, saj je že poročilo, ki nosi štampiljko Iz­vršnega odbora Okrajnega narodnega odbora Ptuj 20. 4. 1946, javilo, da je spodnji del gradudobro ohranjen in da bi ga bilo potrebno le ponovno prekriti in renovirati notranjost.SI AS 1827, F -6/VI., Ptuj, Kronika šolskega okoliša Vurberk. 38 Večji del pohištva je bilo shranjenega v okolici, in sicer v šoli ter pri zasebnikih, kot je bilougotovljeno po vojni (glej: ZAP/0339/001/001_00106 Krajevni odbor Osvobodilne fronteVurberk –Popis inventarja iz gradu Vurberk shranjen pri posestnikih in šolah (poročilo) inAMNOM, Fond zvezno vodstvo Štajerske domovinske zveze). 39 Mavrič Žižek: Občina Duplek med drugo svetovno vojno, str. 202. 40 Ruski imigrant Konstantin Vladimirovič Gutnikov oziroma Kostja Gutnikov je delal v Sanato­riju Ruskega Rdečega križa Vurberk. Čeprav se podatki v dokumentih malce razlikujejo pa jejasno, da je od 1921 do 1941 delal na električni centrali kot električni tehnik. Pod okupator­jem je delo nadaljeval. Od maja 1945 do septembra 1949 je delal kot delavec na Gozdni upraviPtuj–Vurberk in kasneje na Ekonomiji KLO Vurberk. Ves ta čas je živel na gradu Vurberk, kjerje bil priča medvojnih in povojnih dogodkov (glej: ZAP/0339/006/003/00025 Gutnikov Ko­stja, Vurberk 1 -Podatki o delovni dobi (zapisnik in potrdilo) in ZAP/0339/007/002_00003Krajevni ljudski odbor Vurberk -Potrdilo za Gutnikov Kostjo o delu v Sanatoriju Ruskega Rde­čega križa v gradu Vurberk). Da je pa dejansko opravljal delo električarja pa dokazujejo tudidrugi dokumenti KLO Vurberk (glej: ZAP/0339/005/001_00139 Krajevni ljudski odbor Vur­berk -Pooblastilo Gutnikov Kostje pri prodaji avtomatov za elektriko Električnemu podjetjuMaribor in ZAP/0339/005/001_00138 Krajevni ljudski odbor Vurberk -Pooblastilo Gutnikov Kostje pri zastopanju krajevnega ljudskega odbora pri popravilu dizel motorja). 41 Cundrič: Najstarejši prebivalec vurberškega gradu Okolokulakov mužik Kostja, str. 4, 5, 16. obvestila42 nadrejene o umoru, zmogli izvesti povračilno akcijo v tako kratkem času. V šolski kroniki Vurberka je objavljeno poročilo, ki obravnava omenjenedogodke in pojasnjuje, da so grad Vurberk, kot pred tem Ptuj, napadla letalaNarodnoosvobodilne vojske Jugoslavije –Titovci, v povračilni ukrep in ga v večji meri uničila,43 medtem ko so bombe poškodovale še stanovanjsko hišo iz Krče­vine pri Vurberku 58, nekaj bomb pa je neeksplodiranih še čakalo nekaj let, daso jih po vojni deaktivirali in odpeljali.44 Za kakšen povračilni ukrep je tukaj mi­šljeno poročilo neposredno ne omenja, čeprav predhodno opisuje nasilno smrtameriškega pilota. Partizansko letalstvo bi v osmih dneh, torej od dneva umora 15. 2. 1945pa do 23. 2. 1945, ko je bil napaden grad, imelo dovolj časa, da bi koordiniralonapad glede na to, da je bilo o incidentu, ki se je pripetil na gradu, domnevno sstrani partizanskih obveščevalcev tudi obveščeno.45 Pri preučevanju tujih virov pa je razvidno, da letalstvo Narodno osvobo­dilne vojske Jugoslavije, to sta bili 351. in 352. eskadrilja, v tem času ni operiralona področju sedanje Republike Slovenije, saj je aktivno podpiralo kopenske silena področju današnje Federacije Bosne in Hercegovine ter Republike Hrvaške,predvsem na obmorskih območjih Dalmacije, Kvarnerja in Istre. Po drugi stranipa so Titovci bili vključeni v bojno letalsko skupino Balcan Air Force (dalje BAF)in pod angleškim poveljstvom ter niso imeli direktne povezave s partizanskimiobveščevalci na tleh.46 Pri preučevanju odgovornosti Titovcev oziroma njihovi vlogi pri uničenjugradu Vurberk, pa sem izsledil dokumente, ki neposredno razkrivajo odgovor­nost za napad na grajsko poslopje in celoten potek napada.47 Britanski arhiv hrani dva šifrirana poročila oziroma telegrama o prošnji 42 Vojaške zveze so bile kurirske, signalne, telefonske in radijske. Štab Narodno osvobodilne voj­ske in Partizanskih odredov Slovenije je do januarja 1945 dnevno vzdrževal 34 rednih radij­skih zvez. Za zvezo na večjih razdaljah so se oblikovale začasne kurirske relejne postaje. Naobmočju 4. operativne cone (več o 4. operativni coni glej opombo 47) je bilo novembra 1944okrog 80 km stalnega omrežja in 5 telefonskih central s 15 priključki, medtem ko so v coni bileorganizirane tudi stalne vojaške relejne kurirske linije. Na Štajerskem je bilo 5 takšnih linij in38 postaj, ki so bile klasificirane s črko S. Stalne relejne kurirske postaje so imele več kurirjevin so bile druga od druge toliko oddaljene, da so se kurirji lahko v eni noči sestali s kurirjidruge postaje. V tesni povezavi z organizacijami osvobodilnega gibanja na terenu so kurirjiopravljali obveščevalne in politične naloge ter izvršili veliko manjših borbenih akcij.Klanjšček:Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, str. 826–829. 43 SI AS 1827, F -6/VI., Ptuj, Kronika šolskega okoliša Vurberk. 44 ZAP/0339/006/003/00007 Okrajni odbor Zveze borcev Narodnoosvobodilne vojne Ptuj – Obnova porušenih domov iz časa okupacije (obvestilo in dopis); ZAP/0339/001/001_00043Krajevni ljudski odbor Vurberk – Nerazstreljeni bombi okrog gradu Vurberk (obvestilo);ZAP/0339/002/002/00009 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Minska polja, čiščenje (obvestilo indopis) in ZAP/0339/006/003/00007 Okrajni odbor Zveze borcev Narodnoosvobodilne vojnePtuj–Obnova porušenih domov iz časa okupacije (obvestilo in dopis). 45 Kegl Viktor je o dogodku obvestil pristojna partizanska obveščevalca Alberta Bračiča (Miho)in Alojza Rosenfelda (Slavka), medtem ko sta slednja na gradu Vurberk imela tudi druge obve­ščevalne vire in sta bila zelo dobro obveščena o stvareh, ki so se tam dogajale. Med takšnimiobveščevalci je bil tudi Tihon Tebanov, ki je bil zaposlen v Sanatoriju Ruskega Rdečega križana Vurberku že od leta 1924, kjer je vršil delo bolničarja do leta 1941, ko je okupator sanatorijzaprl. V letu 1942, ko so Nemci odprli v gradu šolo, pa je dobil delo v skladišču. Tako je imelmožnost pomagati lokalnim partizanom, saj jim je iz skladišča dobavljal živež, obleko, odeje,orožje in strelivo.PAM /0170 Krajevni ljudski odbor Sveti Martin pri Vurbergu 1945–1952, škatla 6. 46 The National Archives: Squadron 351, referenca: Air 27/1747/9; Air 27/1747/10 in Squa­dron 352, referenca: Air 27/1748/11; Air 27/1748/12; Klanjšček: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, str. 812–814. 47 Zahvala pri iskanju virov gre tudi rodbini Herberstein, predvsem Gundeger Herbersteinu, kime je opozoril in priskrbel na vpogled omenjene dokumente, katere sem kasneje izsledil vnacionalnem arhivu Velike Britanije. za napad na grad Vurberk, ki sta datirana s 13. 2. 1945 ob 21.15 uri in 17. 2.1945 ob 17.07 uri po Grinviškem času. V njem poveljstvo partizanske 4. opera­tivne cone48 s kodnim imenom »Cuckold«49 prosijo BAF za posredovanje50 gledegradu Vurberk, saj naj bi v njem bile nameščene enote oziroma štab enaintride­sete SS divizije51 ter posredujejo njegove koordinate.52 Na podlagi poročila lah­ko zaključimo, da smrt ameriškega pilota ni bila razlog za napad na grad, saj jeslednji bil usmrčen šele 15. 2. 1945, torej dva dni po prejemu prvega telegrama. 48 Januarja 1943 so bili partizanski odredi na slovenskem prostoru razdeljeni v štiri ope­rativne cone. Štajersko, Zasavje in kamniški predel je obsegala 4. operativna cona, kiso jo sestavljali Kamniški, Moravški, Kozjanski, Savinjski in Pohorski bataljon. Povelj­stva operativnih con so na svojem ozemlju samostojno ukrepala in si določala cilje ak­cij. 28. 2. 1944 so 4. operativni coni podredili 14. divizijo z brigadami. Za Šlandrovo inZidanškovo brigado je bil 23. 7. 1944 ustanovljen skupni operativni štab, podrejen nepo­sredno štabu 4. operativne cone, kasneje pa sta bili obe brigadi vključeni v 14. divizijo. 4.operativni coni je bil podrejen še štab Koroške grupe odredov (formiran z odredbo 24. 4. 1944, razformiran 12. 9. 1944) in odredi: Kamniško-zasavski, Kozjanski, Lackov, Vzho­dnokoroški, Zahodnokoroški in Kokrški. 4. operativna cona je delovala do maja 1945.Cona je imela štab, personalni, operacijski, obveščevalni in sodni odsek ter intendanturo.Lackov odred je imel izredno veliko operativno območje, saj je deloval na Pohorju, Kozjaku,Slovenskih goricah, Dravskem polju in v Prekmurju. Na območju Slovenskih goric je opravljalzgolj mobilizacijske in druge naloge. Odred je imel obveščevalno službo in obveščevalne točketer kurirske postaje.Klanjšček:Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, str. 394, 395; SI AS 1869,Četrta operativna cona narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, histo­riat fonda, 1943-1945; Ževart: Lackov odred I., str. 8, 9. 49 Za obveščevalno dejavnost med zavezniškim letalstvom in partizanskimi enotami na tleh soskrbele vojne misije. Od septembra 1944 je bilo na slovenskem območju 69 članov angloa­meriške in 13 članov sovjetske misije. Britanska vojaška misija je imela v 4. operativni conifebruarja 1945 tri člansko skupino obveščevalcev. Ti so svojim nadrejenim poročali o položajuna zadolženem območju delovanja. Dostavljali so jim obveščevalne podatke o sovražniku naslovenskem ozemlju, prometu in premikih njegovih večjih enot čez Slovenijo, jim poročali ociljih, ki naj bi jih z letališč v Italiji, z Visa in letališča pri Zadru bombardirala zavezniška letala,medtem ko so organizirali tudi pošiljanje zavezniške pomoči v orožju, vojaškem materialu,zdravilih in druge opreme za Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije.Glej: Klanjšček: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, str. 930. 50 Domnevno v obliki zračnega napada. 51 Med SS enotami je obstajala samo ena 31. SS divizija, in sicer prostovoljna grenadirska divizi­ja. Na naših tleh so namreč od konca novembra 1944 bile navzoče naslednje SS enote: 1. bata­ljon 25. SS policijskega polka, 1. bataljon 17. SS policijskega polka, ki je na Štajersko prišel izHrvaške in SS lovski bataljon iz Ljubljane, medtem ko je 31. SS prostovoljna grenadirska divi­zija, ki je bila ustanovljena 24. 9. 1944 iz bosansko hrvaške SS divizije Kama in nekaterih enotiz SS divizije Handžar ter nemške manjšine, ki je prebivala v pokrajini Bačka (del današnjeVojvodine v Srbiji in del Madžarske), po srditih bojih na Madžarskem z Rdečo armado 19. 12.1944 umaknila na območje Spodnje Štajerske. Enote, ki so še 16. 12. 1944 štele 11.000 mož,so v decembru in do sredine januarja 1945 nameščali na območju Celja (mesto), SlovenskihKonjic, Slovenske Bistrice, Maribora (mesto), Pohorja, Polskave, Pragerskega in Ptuja (okoli­ca). Nastanile so se v improviziranih bivališčih, kot so šole, gradovi, itd. Omenjene enote so sena naših tleh reorganizirale in se z ukazom dne 17. 2. 1945 pričele umikati na območje Šlezijevse do 28. 2. 1945, ko je naše ozemlje zapustil zadnji vojak. Na območje Maribora in Dravske­ga polja pa je januarja 1945 prišla še 14. SS (rutenska) divizija Galizien, ki so jo uporabili protinarodnoosvobodilnim enotam 4. operativne cone in ki je zasedla namestitvene kapacitete 31.SS divizije. Če je v gradu zares bil nameščen štab 31. SS divizije bo potrebno šele ugotoviti,medtem ko obstaja dejstvo, da so se na gradu odvijali v začetku leta 1945 pomembni sestan­ki. Eden izmed takšnih je bil med vodjo štajerskega četniškega gibanja v Slovenskih goricahMelaher Jožetom – Zmagoslavom in zveznim vodjem ŠDZ Francom Steindlom, vodjem I. in II.vodstvenega urada zveznega vodstva Heinzem Braumüllerjem in Siegfriedom Tremmlomna noči iz 30. 1. 1945 na 31. 1. 1945 oziroma iz 31. 1. 1945 na 1. 2. 1945, kot je razvidno izrazpoložljive literature, kjer so sklenili dogovor o medsebojni pomoči v skupnem boju protipartizanom.Klanjšček:Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945, str. 872–876; Ževart: Lackov odred I. in II., str. 376, 467; Pencz: For the Homeland, The 31st Waffen – SS Volunteer Grenadier Division in WWII, str. 1, 3, 5, 8–11, 124–144; Zupanič: Četništvo na Štajerskem, str. 136, 137. 52 The National Archives, referenca: WO 202/458. Napad je izvedla Šestnajsta eskadrilja Južno afriških zračnih sil (SouthAfrican Air Force oziroma S.A.A.F., natančneje Wing Royal Force 283, ki je delo­vala v okvirju BAF).53 Ta je 23. 2. 1945 napadla z lovskimi letali Beaufighter54 in Mustang55 Vače in Vurberk, medtem ko dokument pojasnjuje, da so letala Mu­stang na enak dan prav tako napadla Ptujski železniški most in ga zgrešila.56 Iz dokumentov je razvidno, da napada na Ptuj in Vurberk nista bila povezanaoziroma, da bi ista zračna skupina letal napadla oba cilja, temveč sta bila obacilja napadena posamično. Iz letališča Biferno v Italiji je ob 11.00 uri vzletelo osem lovcev bomb­nikov Beaufighter Mk X pod poveljstvom Majorja Andersona,57 da bi napadlo sedež enaintridesete SS divizije,58 ki domnevno bil nameščen v gradu Vurberk.Nebo nad tarčo je bilo popolnoma jasno, saj je vidljivost segala celo do 16 kmdaleč. Ob 12.50 sta cilj napadli dve skupini štirih lovcev. Ena se je cilju približalaz juga, druga iz severa. Letala so bila oborožena z 27 kg visoko eksplozivnihraket zrak –zemlja, topovi, bombami in mitraljezi. Major Anderson, ki je vodilprvo skupino štirih lovcev, je prvi pričel z napadom z juga, medtem ko je po­ročnik Ashdown sprožil napad s svojo skupino iz severa. Kompleks je utrpel 34direktnih zadetkov raket, medtem ko so letala sprožila tudi topove, s katerimiso povzročila številne zadetke, in pognala v tek mitraljeze s katerimi so dodobra'napršila območje'.59 Dve po 225 kg težki bombi sta zgrešili cilj.60 Streha je bila vognju, ko so letala zapuščala prizorišče, saj kot sta spremljevalni letali Mustangsporočili, je streha nezadržno zagorela po napadu, medtem ko so druga letala, 53 Glede omenjenega napada na grad glej tudi: Martin in Orpena: Eagles Victorious, South African Forces World War II (Volume 6), The SAAF in Italy and the Mediterranean, 1943 – 45. 54 Britansko letalo Beaufighter Mk X je bilo konstruirano kot težki bombnik na dolge razdalje. Vvojni je bil uporabljen kot nočni lovec, torpedni bombnik, lovec na ladje in podmornice. Leta1939 so ga pričeli testirati, medtem ko se je aktivno vključil v boje septembra 1940 v bitki zaVeliko Britanijo. Upravljala ga je dvo članska posadka in je lahko doseglo 488 km/h ter seglo 4.570m visoko, medtem ko je doseglo radius 2.365 km. Standardno je lahko bilo opremljeno s štirimi 20 mm topovi, 6 strojnicami na dnu letala dimenzije 7,7 mm, eno 7,7 mm strojnico v zadnjem delu letala, enim 966 kg torpedom, 8 raketami zrak zemlja do 41 kg ali dvema 113 kg bombama. Lüdeke: Waffentechnik im Zweiten Weltkrieg, str. 240. V operacijah je deloval kot bombnik na nizkih višinah, ko zaradi slabih vremenskih razmer zavezniki niso mogli uporabiti bombnike, ki so lahko izvajali naloge na višji nadmorski višini. Glej: The National Archives, referenca: AIR 27/229). 55 Lovsko spremljevalno letalo skupne Britansko –Ameriške izdelave je bilo eno izmed najpo­membnejših letal v celotni vojni, ki je bilo v uporabi že leta 1940 in se je razvijalo vse do koncavojne. Njegova najpomembnejša vloga je bila spremljanje bombnikov, kar pomeni, da so ganajpogosteje uporabljali kot lovca, čeprav je bil uporabljen tudi kot bombnik. Dosegel je 703km/h in se lahko dvignil 12.500 m visoko, medtem ko je bil njegov radius delovanja okrog 2.092km. Oborožen je bil s šestimi 12,7 mm stojnicami in je lahko nosil 908 kg bomb oziroma deset 127 mm raket. Lüdeke: Waffentechnik im Zweiten Weltkrieg, str. 260, 261. 56 The National Archives, referenca: AIR 26/387 283 Wing. 57 Zraven Majorja Andersona in njegovega navigatorja Poročnika Bradforda so bili v zraku šePoročnik Kossen in njegov navigator Poročnik Youldon, Poročnik Preez in njegov navigatorPoročnik Taylor, Poročnik Harvey in njegov navigator pilot Jeffreys, Poročnik Ashdown in nje­gov navigator Poročnik Dixon, Poročnik de Villiers in njegov navigator pilot Brandon, Poroč­nik Burne in njegov navigator Poročnik Oakes, Poročnik Bailey in njegov navigator PoročnikDyason.Prim.: The National Archives, referenca: AIR 27/229. 58 V poročilu o napadu je zaveden kot razlog napada na grajski objekt sedež 30. SS divizije. Ome­njena divizija se v času vojne nikoli ni nahajala na slovenskem ozemlju. Iz omenjenega gresklepati, da je pri evalvaciji dogodkov prišlo do napake oziroma malomarnosti administrator­ja, ki je pripravljal poročilo in ni natančno preučil razmer oziroma šifriranih telegramov, ki sokot razlog za napad navajali prisotnost sedeža 31. SS divizije v gradu Vurberk.Prim.: The National Archives, referenca: AIR 27/229 in WO 202/458). 59 The National Archives, referenca: AIR 27/229. 60 The National Archives, referenca: AIR 26/387 283 Wing. ki so prav tako operirala na tem območju tekom celotnega dne javila, da se jestreha sesedla, medtem ko ne poročajo o tem, da bi bil grad porušen.61 Poročilo dodatno navaja, da je bilo zadovoljstvo po napadu še večje, ko so enote ugo­tovile, da so okupatorji v povračilo za likvidacijo njihovega poveljnika s stranipartizanov ubili 250 domačinov oziroma partizanov, kar je taktični vrednostisamega napada dodalo še dodatno zadovoljstvo v smislu povračilnega ukrepa.62 Poročilo ne navaja za katerega poveljnika je šlo in na katerem območju jebilo ubitih 250 partizanov.63 Letala so še poročala, da jih je na poti obstreljevalo topništvo iz dveh sme­ ri vendar slednje ni povzročilo nobene škode. Na letališče v Italiji so se spustila ob 15.05 uri, s čimer se je formalno zaključil tudi napad na grad Vurberk.64 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI • Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor (AMNOM), Fond Zvezno vodstvo Šta­jerske domovinske zveze, škatla 11. • AS 1827, F -6/VI., Ptuj, Kronika šolskega okoliša Vurberk. • PAM /0170 Krajevni ljudski odbor Sveti Martin pri Vurbergu 1945–1952, škatla 6. • PAM/0720 Vojaško sodišče Maribor, Spis sod 267/45, Zapisnik druge seje Naro­dnega odbora v Vurberku 18.02.1946. • The National Archives: Royal Air Force Operations record Book, permanent hi­storical record, Form 540, Reference: AIR 27/229, 16. Squadron S.A.A.F. War dia­ry for the period 1st January–31st January 1945. • The National Archives: Royal Air Force Operations record Book, permanent hi­storical record, Form 540, Reference: AIR 27/229, Squadron 16. S.A.A.F. War dia­ry for the period 1st February –28th February 1945). • The National Archives: Royal Air Force Operations record Book, Form 540 (COGroup Captain D MacDonald), Reference: AIR 26/387 283 Wing. • The National Archives: Squadron 351, kataloška referenca: Air 27/1747/9. • The National Archives: Squadron 351, kataloška referenca: Air 27/1747/10. • The National Archives: Squadron 352, kataloška referenca: Air 27/1748/11. • The National Archives: Squadron 352, kataloška referenca: Air 27/1748/12. • The National Archives, War Office: British Military Missions in Liaison with AlliedForces; Military Headquarters Papers, Second World War, »Cuckold«: in and outfrom field, February –May 1945, Reference: WO 202/458. • ZAP/009/001/003 Gospostvo Ptujski grad –Herbersteinov arhiv –Sekretariat (1651-1945), škatla 153-157. • ZAP/0339/001/001/00048 Okrožni odbor Osvobodilne fronte Maribor – Uni­čenje grobov okupatorja in domačih izdajalcev ter skrb za partizanske grobove(navodilo in dopis), škatla 1. 61 The National Archives, referenca: AIR 27/229. 62 Prav tam. 63 Morda je tukaj mišljena Kladnikova afera. Karl Kladnik (Uroš), okrožni sekretar Osvobodilnefronte v Mariboru, je deloval kot dvojni agent Gestapa (Geheime Staatspolizei –tajna policija)v škodo osvobodilnega gibanja. V drugi polovici leta 1944 je sovražniku pomagal skoraj v ce­loti uničiti partizansko mrežo v Mariboru in okolici ter povzročil aretacije 250 partizanov. Teso usmrtili ali poslali v koncentracijska taborišča –redkim se je uspelo vrniti. Aretacije nisoprenehale vse dokler ga niso partizani razkrinkali in usmrtili.Selin:Nič več strogo zaupno II., Nacistične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas, str. 528–549. 64 The National Archives, referenca: AIR 27/229. • ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Zapi­snik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem, škatla 1. • ZAP/0339/001/001_00021 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poro­čilo o zasliševanju ujetih zavezniških padalcev na gradu Vurberk, škatla 1. • ZAP/0339/001/001_00025 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Ime­novanje poveljnika krajevne narodne zaščite, ki bo prevzel upraviteljstvo graduVurberk, škatla 1. • ZAP/0339/001/001_00043 Krajevni ljudski odbor Vurberk – Nerazstreljeni bombi okrog gradu Vurberk (obvestilo), škatla 1. • ZAP/0339/001/001/00058 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Zapi­snik zaslišanja Kegl Viktorja v zvezi z umorjenim ameriškim padalcem, škatla 1. • ZAP 0339/001/001_00075 Okrajni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Poroči­lo podpore sekretarju Kegl Viktorju s strani krajevnega odbora, škatla 1. • ZAP/0339/001/001_00106 Krajevni odbor Osvobodilne fronte Vurberk –Popisinventarja iz gradu Vurberk shranjen pri posestnikih in šolah (poročilo), škatla 1. • ZAP/0339/001/002/00016 Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev innjihovih pomagačev za Slovenijo –Poimenski seznami smrtnih žrtev (navodila in dopis), škatla 2. • ZAP/0339/001/003/00025 Okrožni odbor Osvobodilne fronte Maribor – Gro­bovi padlih ameriških in angleških letalcev, vojakov in ujetnikov (obvestilo in do-pis), škatla 3. • ZAP/0339/001/003/00047 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Statistika vojnih zloči­nov, seznam pogrešanih, seznam orožnikov in županov (okrožnica), škatla 3. • ZAP/0339/002/001/00006 Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov okupator­jev in njihovih pomagačev za Slovenijo (Maribor) –Ameriški oziroma angleški padalci (dopisa), škatla 4. • ZAP/0339/002/001/00023 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Načrt o združitvi kra­jevnih ljudskih odborov (obvestilo in dopis), škatla 4. • ZAP/0339/002/001/00043 Okrajni ljudski odbor Ptuj – Poizvedba po ameri­škem padalcu iz časa okupacije (dopisa), škatla 4. • ZAP/0339/002/001/00064 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Posredovanje karakte­ristike za Bračič Alberta (navodila in dopis), škatla 5. • ZAP/0339/002/001_00081 Vidovič Leopold, Krčevina pri Vurberku 137 –Zasli­šanje v zvezi z ujetim ameriškim padalcem med okupacijo, škatla 4. • ZAP/0339/002/002/00009 Okrajni ljudski odbor Ptuj –Minska polja, čiščenje (obvestilo in dopis), škatla 5. • ZAP/0339/002/003/00022 Okrajni ljudski Odbor Ptuj –Grobovi padlih Angle­žev in Američanov (dopisa), škatla 7. • ZAP/0339/003/001/00033 Okrajni ljudski odbor Ptuj – Organizacija prekopa posmrtnih ostankov padlih borcev, škatla 7. • ZAP/0339/003/002/00023 Krajevni ljudski odbor Vurberk –Zapisnik za BračičAlberta in njegovo oskrbniško delo pri veleposestniku grofu Herbersteinu, škatla 9. • ZAP/0339/005/001_00139 Krajevni ljudski odbor Vurberk -Pooblastilo Gutni­kov Kostje pri prodaji avtomatov za elektriko Električnemu podjetju Maribor, škatla 14. • ZAP/0339/005/001_00138 Krajevni ljudski odbor Vurberk -Pooblastilo Gutni­kov Kostje pri zastopanju krajevnega ljudskega odbora pri popravilu dizel motor­ja, škatla 14. • ZAP/0339/006/003/00007 Okrajni odbor Zveze borcev Narodnoosvobodilnevojne Ptuj –Obnova porušenih domov iz časa okupacije (obvestilo in dopis), ška­tla 17. • ZAP/0339/006/003/00025 Gutnikov Kostja, Vurberk 1 -Podatki o delovni dobi (zapisnik in potrdilo), škatla 17. • ZAP/0339/007/002_00003 Krajevni ljudski odbor Vurberk -Potrdilo za Gutni­kov Kostjo o delu v Sanatoriju Ruskega Rdečega križa v gradu Vurberk, škatla 18. • ZAP/0458/020/00003 Štajerska domovinska zveza: Bundesführung Marburg1943–1944, Befehlsblatt September 1943, Folge 9, škatla 18. • ZAP/0458/020/00007 Pravila Sterischer Heimatbunda Marburg –osnutek (or­ganizacijska struktura, članstvo...), škatla 18. • ZAP/0458/020/00021 Najemna (zakupna) pogodba za grad Vurberg med gro­fom Jožefom Herbersteinom in Ruskim rdečim križem (slov., nem.) z dne 2. 10.1936 in s Štajersko domovinsko zvezo iz leta 1942. Grad Vurberg je bil namenjenšolski stavbi -Schulungsburg der NSDAP, škatla 18. ČASOPISNI VIRI Janez Cundrič: Najstarejši prebivalec vurberškega gradu Okolokulakov mužikKostja. 7 dni, leto 20, številka 32, 13. 8. 1970, str. 4, 5, 16. LITERATURA Lüdeke, Alexander: Waffentechnik im Zweiten Weltkrieg. Berlin: Verlagsservice Berlin –Saarbrücken. Klanjšček, Zdravko et al: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941 – 1945. Ljubljana: Vojaški zgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade in Inštitut za zgo­dovino delavskega gibanja v Ljubljani, 1978. Pencz, Rudolf: For the Homeland, The 31st Waffen – SS Volunteer Grenadier Divisi­on in WWII. ZDA: Helion, 2001. Sapač, Igor: Grad Vurberk. Maribor: Samozaložba, 2003. Selin, Marko: Nič več strogo zaupno II., Nacistične obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Šenk, Tatjana: Upravni organi na lokalnem nivoju 1945–1995. V: Arhivi, 20 (1997), št. 1–2, str. 121–127. Mavrič Žižek, Irena: Občina Duplek med drugo svetovno vojno. V: V ogledalu časa, Zbornik občine Duplek (ur. Marjan Toš). Občina Duplek: Samozaložba, 2006, 193–217. Videčnik, Igor: Nacizem v Mariboru in njegov prikaz v luči časnika Marburger Ze­itung [diplomsko delo]. Univerza v Mariboru –Filozofska fakulteta, Maribor, 2010. Zupanič, Katja: Četništvo na Štajerskem. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2008. Ževart, Milan: Lackov odred I.. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Ževart, Milan: Lackov odred II.. Maribor: Založba Obzorja, 1988. Žnidarič, Marjan: Do pekla in nazaj. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Mari­bor, 1997. Žnidarič, Marjan: Cilj Maribor. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Maribor, 2004. INTERNETNI VIRI http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=27460SI (AS 1869 Četrta operativnacona narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, 1943-1945, histo­riat fonda) [pridobljeno 17. 9. 2015]. http://www.siranet.si/detail.aspx?id=42189 (PAM/0120 Deželni svetnik pode­želskega okrožja Maribor, historiat fonda) [pridobljeno 17. 9. 2015]. SUMMARY THE CIRCUMSTANCES OF THE ATTACK ON VURBERK CASTLE IN FEBRUARY 1945 With the help of written and pictorial historical sources, the circumstanc­es relating the attack on Vurberk Castle have been fully clarified. It has beendetermined that the 16th Squadron of South African Air Force (SAAF) launchedan attack on 23rd February 1945, at 12.50 pm with eight airplanes in responseto the call of partisan units of the 4th Operative Zone. The attack took placebecause the SS headquarters was stationed in the castle. Owing to the rocket­ing, bombing, machine-gunning and aircraft missiles, the entire castle roof wasdestroyed and consequently the upper floor of the castle complex to which theroof was attached, and not two thirds of the castle according to the occupationdocuments. Based on the examined documents, the possibility that the castlehad been targeted for the murder of an American pilot and had been destroyedby the Air Force of Yugoslav National Liberation Army can be excluded. How­ever, the issues of whether the Vurberk Castle had served as headquarters of the31st SS Volunteer Grenadier Division which included the Ustasha units, the sizeof the latter, or how many military units were positioned in the castle complexremain open. Indirect sources show that the death of the American pilot wasperpetrated by the soldiers belonging to the Ustasha or Bosnian Croatian SSunits. It should be established whether the presence of those units strategicallytruly justified the attack on the castle complex. If the castle was not being usedas SS headquarters the question arises whether the attack did not really hap­pen merely due to communication problems, carelessness or private agenda.Namely because the partisan units of the 4th Operative Zone included Lackovačeta (the Lacko Battalion), and partisans Albert Bračič (Miha) and RosenfeldAlojz (Slavko) who were aware of the factual situation and the number of mili­tary units in the castle since they were responsible for intelligence collectionand had informants inside the castle. 1.01Izvirni znanstveni članek IZ ARHIVSKIH FONDOV IN ZBIRKFROM THE ARCHIVAL FILES AND COLLECTIONS UDK 930.253:929Besednjak E.Prejeto: 19. 5. 2016 Osebni fond Engelberta Besednjaka – arhiv Tajne krščansko-socialne organizacije in katoliškega tabora za obdobje med obema vojnama IVANKA URŠIČ prof. zgodovine in sociologije, arhivska svetovalka Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Trg Edvarda Kardelja 3, SI-5000 Nova Gorica e-pošta: ivanka.ursic@pa-ng.si Izvleček V prispevku je predstavljen fond dr. Engelberta Besednjaka –pravnika, poli­tika, časnikarja, publicista in krščanskega socialca. Skozi ohranjeno gradivospremljamo začetke Besednjakovega političnega dela v društvu Edinost v Gorici, njegovo udejstvovanje v rimskem parlamentu v obdobju med letoma1924 in 1928, delovanje na Dunaju v Kongresu evropskih narodnosti, nje­govo dejavnost med drugo svetovno vojno v Beogradu in ponovno vrnitevv Trst. Glavnina gradiva prikazuje vlogo Besednjaka v krščansko-socialnemgibanju. V zapuščini je namreč ohranjen velik del arhiva celotnega krščan­sko-socialnega gibanja v Julijski krajini med obema vojnama. Abstract THE PERSONAL FOND OF ENGELBERT BESEDNJAK –THE ARCHIVE OF THE SECRET CHRISTIAN SOCIAL ORGANIZATION AND CATHOLIC CAMP IN THE INTERWAR PERIOD The article discusses the fond of Dr. Engelbert Besednjak who was a jurist, politician, journalist, publicist, and Christian Socialist. Preserved material allows us to follow the beginnings of Besednjak’s political work within theEdinost (Unity) Society in Gorica, his participation in the Parliament in Romebetween the years 1924 and 1928, his activity in the European Nationali­ties Congress in Vienna and during the Second World War in Belgrade, andhis return to Trieste. The majority of the material shows Besednjak’s role inChristian Social movement. The legacy comprises a great part of preservedarchives of the overall Christian Social movement in Venezia Giulia in the interwar period. Ključne besede: osebni fond dr. EngelbertaBesednjaka, arhivTajne krščanskeorganizacije,krščansko­socialno gibanje,krščanski socialec, Julijskakrajina, obdobjemed obema Key-words: personal fond ofDr. EngelbertBesednjak, theArchive of the Secret Christian Social Organization,Christian Social movement,Christian Socialist, VeneziaGiulia, theinterwar period Uvod »Dva premika, ki sta se zgodila v zadnjih desetih letih, pa sta s stališča virov za zgodovino cerkve v Julijski krajini ključna: prvi je odprtje arhiva dr. Engelberta Besednjaka, ki se zdaj nahaja v Pokra­jinskem arhivu v Novi Gorici in je v resnici arhiv krščansko-socialnega giba­nja za celotno obdobje med obema vojnama, drugi pa je odprtje Vatikanskih arhivov1 za obdobje Pija XI.«2 Arhiv dr. Engelberta Besednjaka, pravnika, politika, časnikarja, publicistain krščanskega socialca,3 poleg dokumentov iz osebne zapuščine vsebuje gra­divo, ki je nastalo ob delovanju Tajne krščanske organizacije in so ga iz Julijskekrajine pošiljali na Dunaj oz. v Beograd na Besednjakov naslov. Skozi ohranjeno gradivo spoznamo začetke Besednjakovega političnegadela v društvu Edinost v Gorici, njegovo udejstvovanje v rimskem parlamentu vobdobju med letoma 1924 in 1928, delovanje na Dunaju v Kongresu evropskihnarodnosti, njegovo dejavnost med drugo svetovno vojno v Beogradu in ponov­no vrnitev v Trst. Pismo Engelberta Besednjaka Josipu Bitežniku, Dunaj, 19. 1. 1932 PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 8, a.e. 3/2, D 88. 1 Archivio Segreto Vaticano (00120 –Citta del Vaticano), za problematiko odnosov med sloven­sko in italijansko duhovščino v Julijski krajini so posebej zanimivi zlasti Affari ecclesiasticistraordinari. Italia (III. e IV. periodo)Pelikan: Cerkev in obmejni fašizem v luči vatikanskih arhivov. V: Acta Histriae 20 (2012), št. 4, str. 563–576. 2 Pelikan: Cerkev in obmejni fašizem, str. 563. 3 »Krščanski socialci« so se imenovali krščanski socialisti na Primorskem, ki so za razliko odkrščanskih socialistov v osrednji Sloveniji obdržali izraz, ki je bil na Primorskem v rabi predprvo svetovno vojno. Izraz se je obdržal, četudi so po letu 1923 občasno uporabljali tudi naziv »krščanski socialisti« (Pelikan: Tajno delovanje, str. 27). Glavnina gradiva prikazuje vlogo Bese­dnjaka v krščansko-socialnem gibanju. V zapu­ščini je namreč ohranjen velik del arhiva celotne­ga krščansko-socialnega gibanja v Julijski krajini med obema vojnama. V obsežni korespondencispoznamo Besednjakove sodelavce, najbolj de­javne in vplivne člane krščansko-socialne orga­nizacije na Goriškem: pravnike Josipa Bitežnika,Janka Kralja, Leopolda Kemperleta, VladimirjaGlaserja in Teodorja Simčiča, profesorja RadaBednarika in Antona Kacina, duhovnike AntonaRutarja, Jožeta Abrama, Stanka Staniča, MirkaBrumata, Ivana Rejca, agronoma ing. Josipa Ru­stjo in ing. Franca Pegana ter podjetnika AntonaVuka; na Tržaškem pa duhovnika Virgila Ščeka,Andreja Gabrovška in Boža Milanoviča.4 Prav tako je pomembna tudi dokumentaci­ja, ki se je ohranila iz zadnjega obdobja, ki sta gaz ženo Zalo, ki je bila iz narodno zavedne Vukovedružine iz Mirna, preživela v Trstu. Dokler mu jezdravje dopuščalo, je bil dejaven v družbenem inpolitičnem življenju. Življenjepis5 Engelbert Besednjak se je rodil 14. 3. 1894v Gorici, v revni družini. Oče Jožef je bil domaiz Rihemberka, iz zaselka Besednjaki na Brjah,mati Jožefa Jež pa je bila s Trnovega. Osnovnošolo in državno gimnazijo je obiskoval v Gorici.Po opravljeni maturi se je jeseni leta 1913 vpisalna pravno fakulteto na Dunaju. Med prvo svetov­no vojno je delal kot cenzor za pošto italijanskihvojnih ujetnikov. Po vojni je nadaljeval študij inleta 1920 doktoriral. Že kot dijak goriške gimnazije je postal taj­nik Slovenske krščansko-socialne zveze za Gori­ško. Na Dunaju se je v katoliškem študentskemdruštvuDanica spoprijateljil z Izidorjem Cankar­jem in prišel v stik s krogom slovenskih poslan­cev dr. Antona Korošca in dr. Janeza Evangelista Kreka. Po vojni ga je Izidor Cankar povabil v Lju­bljano in mu ponudil mesto urednika pri Sloven­cu, osrednjem slovenskem katoliškem dnevniku,leta 1920 pa je na povabilo Virgila Ščeka odšelna Primorsko za urednika takratnega osrednjegaslovenskega časopisa, tržaškega dnevnika Edi- 4 Cencič: Primorski krščanski socialci, str. 55. 5 Podatki o življenju in delu: Pelikan: Engelbert Besednjak v parlamentu, str. 13–17; Pelikan: Tajno delovanje, str. 27–43; PSBL, str. 69, 70. nost v Trstu, pozneje pa je postal tudi urednik Goriške straže. Bil je tudi sou­rednik revije Socialna misel6, v kateri je med letoma 1922 do 1924 objavil več člankov. Iz Trsta se je preselil v Gorico in bil z odlokom 19. 11. 1921 imenovan začlana deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko. Leta 1922, ko se je enotno politično društvo primorskih Slovencev Edi­nost razcepilo na tržaški narodnjaški in goriški krščansko-socialni del, je postalpredsednik in podpredsednik goriškega dela.7 Na volitvah 6. 4. 1924 je bil izvoljen v poslansko zbornico rimskega parla­menta skupaj z Josipom Wilfanom na Slovanski listi ter Jožefom Srebrničem nalisti Komunistične partije Italije. Besednjakovi nastopi v rimskem parlamentu so bili kljub njegovi mlado­sti odmevni. Že v svojih prvih govorih je obsodil fašizem in šolsko zakonodajo.Nekateri njegovi govori so izšli v posebnih brošurah (na primer govor z dne 3.aprila 1925 o ekonomskih vprašanjih Julijske krajine). Odmeven je bil tudi go­vor o položaju Slovencev v Italiji, maja 1926. V drugi polovici leta 1927 in leta1928 se ni več udeleževal sej zbornice, do februarja 1928 je poslal le še nekajinterpelacij na nekatera ministrstva. Besednjakove govore v parlamentu je v knjižni obliki objavil dr. Egon Pe­likan in v uvodu med drugim zapisal: »/…/ njegovi znameniti govori proti ra­znarodovanju slovenskih otrok in proti fašističnemu zatiranju, ki je ravno v času njegovega mandata (1924–29) sistematično uničevalo vse, kar je bilo slovenskega in hrvaškega v Italiji, naposled pa odpravilo še demokratični parlamentarni sis­tem in svobodne volitve.«8 Besednjak je s posredovanjem pri Mussoliniju dosegel, da so pod njego­vim uredništvom, sicer za kratek čas (od aprila 1929 do novembra 1930), iz­hajali v Gorici slovenski tednik Novi list, hrvaški tednik Istarski list in mesečnik Družina. Fašistična politika pa se je vse bolj zaostrovala in tako so tudi prej ome­njena glasila prenehala izhajati. Zaradi vedno večje nevarnosti pred aretacijo, ki je pretila Besednjaku,je po sklepu Vrhovnega sveta goriških katoliških prosvetnih organizacij odšelna Dunaj in tam nadaljeval politično delo. Pridružil se mu je tudi Josip (Jože)Bitežnik,9 njegov najožji sodelavec. Na Dunaju je bil Besednjak sprejet v vodstvo Kongresa evropskih narodnih 6 Revija je zastopala demokratična stališča in koncepte krščansko-socialističnih mislecev v Slo­veniji; Andreja Gosarja, Franceta Terseglava, Engelberta Besednjaka, Janka Kralja in drugih(Pelikan: Tajno delovanje, str. 31). 7 Marušič: Z zlatimi črkami, str. 201. 8 Pelikan: Engelbert Besednjak v parlamentu, str. 5. 9 Josip Bitežnik je bil eden najpomembnejših ideologov krščansko-socialnega gibanja. Rodil seje v Solkanu pri Gorici. Po poklicu je bil pravnik, sicer pa časnikar in politik. Že kot študent jesodeloval v študentskem društvu Zarja v Gradcu in Danica na Dunaju. Leta 1914 je bil vpo­klican in poslan na fronto v Galicijo. Avgusta 1916 je prišel v rusko jetništvo. Po vrnitvi je vZagrebu doktoriral (1920).Bitežnik je bil učenec Janeza E. Kreka, deloval je v okviru Prosvetne zveze, Mohorjeve družbe. V 20.letih je bil eden vodilnih laikov v krščansko-socialni organizaciji na Primorskem. V Goricije bil odbornik Katoliškega tiskovnega društva.Deloval je v odboru Zadružne zveze v Gorici, v vodstvu Prosvetne zveze v Gorici in bil hkrati tajnik Kmečko delavske zveze.V sodelovanju z Besednjakom in Ščekom se je po prvi vojni vključil v delovanje za pridobitevodškodnine v Julijski krajini. Skupaj z italijanskimi gospodarskimi in političnimi organizaci­jami v Julijski krajini je ustanovil Stalni odbor za zaščito vojnih oškodovancev. Bitežnik je ob­javil vrsto razprav in člankov v krščansko-socialnem duhu. Objavljal je v Goriški straži, Malem listu, Novem listu, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe. Leta 1929 je za slovensko prebivalstvo pripravil priročnik Nove postave.Skupaj z Besednjakom je napisal vrsto analiz o vprašanjuitalijanskega konkordata, o razmerju med Vatikanom in fašistično vlado v času med obemavojnama, sam pa je bil avtor mnogih razprav in člankov o položaju slovenske in hrvaške manj­šine v Italiji.Pelikan: Tajno delovanje, str. 37–39. manjšin in v njem kot tajnik deloval do leta 1938. Kongresu je predsedoval dr.Josip Wilfan. Besednjak je s svojim političnim delom v parlamentu in v okviru manj­šinskega kongresa seznanjal evropske demokratične sile o položaju slovenskemanjšine pod Italijo. Udeležil se je že prvega zborovanja, ki ga je priredil kongres v Ženevi leta1925. V govoru Za mir med narodi je zahteval kulturno avtonomijo in manj­šinsko zaščito za vse evropske narodne manjšine. Na zborovanju v Ženevi leta1930 je kritiziral Briandov predlog o federaciji evropskih držav, ker ni vsebovalgarancije za narodne manjšine. Na Dunaju je zbiral poročila o slovensko-hrvaški manjšini v Italiji, dosta­vljal vsem tujim državnim zastopnikom periodičen litografiran vestnik o polo­žaju Slovencev v Italiji in sodeloval pri izdajah kongresovih Sitzungsberichte in pri knjigi Die Nationalitäten in den staaten Europas leta 1931 in dodatku leta 1932. Do odhoda v Beograd leta 1938 je bil tudi predsednik Zveze manjšinskih novinarjev. Po besedah dr. Pelikana lahko razdelimo Besednjakovo dejavnost na tripodročja. V okviru Kraljevine Jugoslavije je igral pomembno vlogo posrednikamed Korošcem, kraljem Aleksandrom in političnimi skupinami, ki so pripravlja­le ustanovitev vsedržavne stranke, poznejše Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ). Kot ekspert za manjšinska vprašanja je sodeloval pri pogajanjih v zvezi ssklenitvijo konkordata, pri akcijah proti okrnitvi Univerze v Ljubljani in pri pri­pravah za organiziran nastop škofovske konference v obrambo manjšine. Na Dunaju in v Ženevi je bila pomembna njegova vloga ideologa in eks­perta za vprašanje odnosov med Cerkvijo in manjšinami, ki je bila sestavni delnjegove politike seznanjanja evropske in svetovne javnosti s položajem sloven­ske in hrvaške manjšine v Italiji. Tretje področje Besednjakovega delovanja v 30. letih pa je predstavljalaskrb za financiranje in delovanje Tajne krščansko-socialne organizacije v Julijski krajini, ki ji je načeloval ves čas med vojnama.10 Besednjak se je srečeval s pomembnimi evropskimi političnimi osebnost­mi: nemškim zunanjim ministrom Stressemannom, avstrijskim kanclerjem Sc­huschinggom, poznejšim prvim predsednikom izraelske države Chajima Weiz­mannom.11 Z nastopom nacizma v Avstriji je odšel v Beograd in tam vzpostavil stike zemigrantsko vlado v Londonu, prav tako tudi s krščansko-socialno organizacijov Julijski Krajini, in deloval v korist slovenske manjšine v Italiji. Besednjakovodelovanje je bilo prvenstveno usmerjeno v preprečitev širitve državljanske voj­ne na Primorskem.12 Po vojni se je povezal z Izidorjem Cankarjem, Edvardom Kocbekom in šedrugimi predstavniki krščanskih socialistov. Leta 1950 se je vrnil v Trst in vo­dil Slovensko krščansko-socialno zvezo. Leta 1954 je obnovil izhajanje Novega lista, ki je izhajal v Gorici v letih 1929–1930. V Novem listu je 7. 8. 1958 začel objavljati spomine na Virgila Ščeka.13 Na političnem področju se je ukvarjal z enakimi vprašanji kakor vse ži­vljenje. Zavzemal se je za manjšinsko politiko, ki naj temelji na narodni zavestiin dobrih odnosih z matično domovino.14 10 Pelikan: Tajno delovanje, str. 40–42. 11 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 1, a.e. 1/4, D 168; vabilo nemškega zunanjega ministraStressemanna na sprejem ob zasedanju Lige društva narodov. 12 Pelikan: Tajno delovanje, str. 42. 13 Glej:Novi list, leto 1958, »Voditelju in buditelju naroda, Virgilu Ščeku, v spomin« –prikaz po­litične zgodovine po prvi svetovni vojni. 14 Marušič: Z zlatimi črkami, str. 202. Umrl je 21. 12. 1968 v Trstu, pokopan je na mirenskem pokopališču.Nagrobni spomenik je delo Toneta Kralja. Leta 1984 so mu člani Kluba starihgoriških študentov, katerega član je bil tudi sam, v Novi Gorici postavili doprsnikip. Usoda Besednjakove zapuščine po njegovi smrti Rozalija Zala Vuk, Engelbertova žena, je v zapisu z naslovom Delovna soba mojega moža15 v Trstu, 9. 12. 1988, zapisala: »Kar je iz arhiva mojega pokojnega moža, prosim dr. Dragota Legiša,16 naj z mojim nečakom Markom Vukom17 skupno odločita, kaj s tem narediti. Iz knjig naj si onadva vzameta, kar želita.18 Drugo: naj bodo na razpolago knjige tudi drugim dedičem. Vse, kar ostane, naj uredita, kakor se jima najbolje zdi. Upravo iz knjižnice pa naj Marko vzame ali odloči drugače.« Zapuščina je iz stanovanja gospe Zale iz Trsta potovala najprej v Devin nastari dom Draga Legiše, nato k Marku Tavčarju19 in od tam v Vrtojbo k dr. EgonuPelikanu, ki je uporabil zapuščino za svojo doktorsko disertacijo in jo decembra2011 izročil Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici, ki je z gospo Natalijo Vuk innjenima sinovoma podpisal darilno pogodbo.20 Fond obsega 79 arhivskih škatel, gradivo je popisano in popis je dostopenv bazi slovenskih regionalnih arhivov SIRAnet.21 Osebni fond dr. Engelberta Besednjaka Osebni fond dr. Engelberta Besednjakaje razdeljen na sledeče serije: • I. Osebni dokumenti dr. Engelberta Besednjaka • II. Besednjakovi govori, predavanja, osnutki člankov • III. Korespondenca • IV. Dokumentacija o Besednjakovem političnem delovanju • V. Dr. Andrej Gosar • VI. Dokumentacija časopisa Novi list • VII. Fotografije, razglednice, negativi • VIII. Zemljevidi • IX. Tiski in publikacije • X. Revije, časopisi in časopisni članki V seriji osebnih dokumentov je poleg skromno ohranjenih dokumentovtudi gradivo s podatki za biografijo, ki jih je napisal Engelbert sam, časopisničlanki z njegovimi objavami, govor Albina Škerka v poslanski zbornici ob Bese­dnjakovi smrti, številne izkaznice, vabila in potrdila. Med vabili iz dunajskega 15 Zapis je Pokrajinskemu arhivu v Novi Gorici izročila Natalija Vuk iz Mirna. 16 Dr. Drago (Dragomir) Legiša (1925–2014), časnikar, politik in javni delavec. Po smrti Bese­dnjaka leta 1968 je postal glavni urednik Novega lista. PSBL, II. knjiga, Gorica 1982–1985, str.270, 271. 17 Marko Vuk, umetnostni zgodovinar in kulturni delavec (1947–2004). PSBL IV. knjiga, str. 295. 18 Knjižnica dr. Engelberta Besednjaka se nahaja v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gori­ ci.Obsega okoli 2500 enot gradiva: strokovnih, leposlovnih, serijskih publikacij. Prevladujejosledeče teme: politika, verstvo, leposlovje, zgodovina, jezikoslovje, manjšine. Zapuščina je del­no računalniško obdelana (Cobiss). 19 Marko Tavčar, časnikar, kulturni delavec. PSBL IV, str. 845. 20 Darilna pogodba št. 2/2 –31/2014, z dne 26. 11. 2014. Po smrti Marka Vuka so postali dedičinjegova mama Natalija Vuk in brata Matjaž in Janez Vuk. 21 Nekateri dokumenti oz. združeni dokumenti imajo še dodatno signature, ki jih je uporabil prisvojem delu dr. Egon Pelikan. obdobja je vabilo na poroko. 13. 8. 1935 sta seEngelbert in Zala poročila ob Vrbskem jezeru obprisotnosti dr. Antona Korošca, Stanka Vuka, Josi­pa Bitežnika, Filipa Terčelja …). Ohranil se je tudiseznam knjig, ki jih je imel Besednjak, seznammanjšinske literature ter razne beležke, vizitke in spominske podobice – med njimi je spomin­ska podobica, izdana ob prvi obletnici smrti dr.Stanka Vuka in žene Danice Vuk, rojene Tomažič(umorjena sta bila v Trstu, 10. 3. 1944). V fondu so tudi osebni dokumenti žene Zale iz njunega zadnjega obdobja v Trstu22 in dokumenti drugih oseb, ki so bili sorodstvenoali kako drugače povezani z Besednjakom; to so:Alfonz Besednjak, Peter Besednjak,23 Josip Bi­težnik, Alojz Klavčič, Nada Prinčič, dr. Giovanni Lasič, Stanislav Rebec, Anton Požar,24 Vladimir Sironič. Sledi serija Besednjakovih govorov, pre­davanj in osnutkov člankov, ki so nastajali vletih po prvi svetovni vojni, v času udejstvovanjav rimskem parlamentu, v dunajskem obdobju inv zadnjih letih v Trstu. Med gradivom je referatz naslovom Religion und Muttersprache (Vera inmaterin jezik), ki je nastal za IX. kongres evrop­skih narodnosti v švicarskem Bernu, od 16. do 18. 9. 1933, brošura z naslovom Der Vatikan und Nationalen Minderheiten in Italien izšla leta 1936.25 Na Dunaju sta skupaj z Bitežnikom pri­pravila izdajo propagandnih brošur, namenjenihevropski javnosti, in vrsto časopisnih člankov,ki so bili objavljeni v evropskem časopisju. Po­litiko Vatikana sta predstavila v posebni številkičasopisaKongres evropskih narodnosti Mitteilun­gen über die Lage der nationalen Minderheiten in Italien, z naslovom Mussolini, der Vatikan und die Minderheiten in v brošurah, ki so izhajale podpsevdonimom ‘Vigilans’,26 ter v množici člankov,ki so izhajali v mnogih pomembnejših časopisih.27 Govor na pogrebu Virgila Ščeka (15. 7.1948), Ideološki temelji krščansko-socialnega gibanja, Vera in narodnost (1956), Krek in mi (1957),Kolonizacija, Turn & Taxis in prodaja ze­mlje v Devinu pa je še nekaj naslovov govorov oz.člankov iz obdobja po drugi svetovni vojni. 22 SI PANG 1169 Vuk por. Besednjak Zala Rozalija. 23 Engelbertov brat Peter je bil jugoslovanski ataše v Grčiji. 24 Spis Antona Požarja z naslovom: Pod fašizmom, Življenje in delo duhovnika v Lokvi. 25 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 18, a.e. 4/3, D 903. 26 VIGILANS –skupen psevdonim Josipa Bitežnika in En­ gelberta Besednjaka. 27 Pelikan: Tajno delovanje, str. 247. V tem sklopu se nahajajo tudi članki drugihavtorjev: Josipa Bitežnika, Vlada Sironiča, dr. Ni­cola Moscatella, Rada Bednarika … Zaradi preglednosti je korespondencarazdeljena na več sklopov: v prvem so pisma, na­slovljena na Engelberta Besednjaka in so urejenapo abecednem redu korespondentov; v drugemsklopu pa so pisma, ki jih je pisal Besednjak in sourejena kronološko. Med korespondenti se najpogosteje ome­njajo: Rado Bednarik, Lojze Berce, Josip Bitežnik,Izidor Cankar, Lambert Ehrlich, Andrej Gosar,dr. Anton Korošec, Janko Kralj, Josip Ličen, BožoMilanović, Nikola Moscatello, Anton Rutar, VladoSironić, Virgil Šček, Anton Vuk, Stanko Vuk, JosipWilfan. Dr. Pelikan je opozoril, da je poštna službav okviru krščansko-socialne organizacije zah­tevala posebne oblike delovanja. Veliko pisem,namenjenih Besednjaku in Wilfanu, je potovalov tujino z diplomatsko pošto jugoslovanskegakonzulata v Trstu. Pri korespondenci je veljal zapleten sistemprenašanja pošte in prepisov pisem, zato sta seohranili dve enaki pismi. Prvo je napisal Bese­dnjak in ga poslal Bitežniku, ta pa naprej ni iz­ročil originala, ampak prepis pisma. Pri poročilihorganizacije gre večkrat za poročila, ki so priha­jala iz različnih delov Julijske krajine in je zatovečkrat kar nekaj delov različnih pisem v enem,ki pa je nato namenjeno istemu prejemniku, nadrugi strani pa tudi več delov pisem v istem pi­smu za različne prejemnike itd. Zapleten sistem povzroča težave pri ugota­vljanju avtorstva rokopisov, saj gre za dobesedneprepise s podpisi ali pa brez njih in se tako pisavapodpisnika večkrat ne ujema z njegovo siceršnjopisavo. Zato je težko povsem izključiti možnostnapake pri določanju avtorstva posameznega be­sedila.28 Poseben sklop gradiva sestavljajo čestitke,ki sta jih ob poroki prejela Zala in Engelbert. Tu najdemo tudi seznam svatov in poročni meni. Sčestitkami so se ju spomnili člani Direktorja Sa­veza jugoslovanskih emigrantskih združenj vLjubljani, škof dr. Josip Srebrnič, dr. Anton Bre­celj, Lojze Simoniti, Frida Šček, dr. Boris Furlan in drugi.29 Ohranjenih je tudi veliko novoletnih voščil,naslovljenih na Engelberta, ter pisem, ki jih jeprejela Zala.30 28 Pelikan: Tajno delovanje, str. 137. 29 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 9, a. e. 3/3. 30 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 9, a. e. 3/4, 3/5. Med družinsko korespondenco so pisma Antona Vuka hčerki Zali in En­gelbertu Besednjaku, pisma Rozalije Vuk, Stanka Vuka, sestre Jele in Rajka Do­brote ter pisma, naslovljena na Zalo Besednjak, roj. Vuk, iz obdobja med letoma1933 do 1983.31 V Besednjakovem fondu se nahaja tudi del zapuščine Josipa Bitežnika,predvsem njegova korespondenca,32 in pisma Ivana Trinka, dr. Henrika Tume, Vladimirja (Vlada) Turine in dr. Josipa Vilfana.33 Dokumentacija o Besednjakovem političnem delovanju sega od leta1920 do konca politične poti v Trstu. Tu so dokumenti Političnega društva Edi­nost Gorica: seznami članov, zapisniki sej društva, dokumentacija o dopisovanjumed društvom v Trstu in v Gorici, gradivo o dejavnosti v rimskem parlamen­tu, glavni del pa predstavljajo poročila Tajne krščansko-socialne organizacijeiz Julijske krajine, ki jih je ta pošiljala na Dunaj, in nekatera poročila, ki jih jeBesednjak pošiljal v Julijsko krajino. Veliko teh poročil se nahaja tudi med kore­spondenco. Za redno pošiljanje poročil in za zvezo so skrbeli v Mariboru Jože Bite­žnik, v Ljubljani dr. Lojze Berce, v Beogradu dr. Vlado Glaser, v Zagrebu dr. VladoSironić, v Rimu Nikola Moscatello in pozneje tudi škof Alojzij Fogar.34 Poročila organizacije govorijo o fašističnem nasilju v Julijski krajini: ovpadih fašistov v cerkve med bogoslužjem, o neprestanih policijskih kontrolah, o samovoljnih zasedbah cerkva, o prepovedi slovenskega jezika v tržaških cer­kvah …V arhivu se je ohranila dolga vrsta podrobnih poročil, pritožb, zapisov osestankih, na škofijskih in nadškofijskih ravneh, ki pričajo o težkem položaju, vkaterem se je znašla slovenska duhovščina in tudi hrvaška v reški škofiji. Redna tedenska poročila je Besednjak uporabljal pri utemeljevanju pro­računa organizacije v Beogradu, za informiranje jugoslovanske vlade, izdajanjepropagandnih glasil in časopisnih poročil, s katerimi je seznanjal evropsko jav­nost o položaju v Julijski krajini. V gradivu so ohranjena številna Besednjakova posredovanja zaradi od­puščanja slovenskih delavcev in uslužbencev, zapisi o gospodarskih in splošnihrazmerah, dokumentacija s področja šolstva in poročila o razmerah v Istri (pre­bivalstvo, šolstvo, tisk, gospodarstvo …) v letih 1927–1934.35 V fondu Engelberta Besednjaka je ohranjenih veliko spomenic, ki govo­rijo o cerkveno-političnem dogajanju v Julijski krajini med vojnama in so jihkrščansko-socialne organizacije in slovenska duhovščina naslavljale na civilneoblasti, na Mussolinija ali na pomembnejše politične osebnosti, na papeža Be­nedikta XV in Pija XI ter na mnoge druge cerkvene dostojanstvenike v Julijskikrajini, Rimu in Vatikanu.36 Slovenska manjšina v Italiji je decembra 1927 poslala spomenico Mus­soliniju, ki predstavlja vzorčni primer spomenic, ki so jih na fašistično vladonaslavljali krščanski socialci. Spomenica opisuje položaj, v katerem se je zna­šla manjšina, predstavlja probleme manjšine na posameznih področjih, od šol­skega vprašanja, do vprašanja rabe slovenščine v cerkvi, predstavlja položajaslovenščine v uradih in v javnem življenju, opiše vprašanje slovenskih krstnihimen, napravi splošni oris gospodarskega položaja itd. Spomenica prinaša tudiprošnje oz. zahteve manjšine.37 Ob razpustitvi vseh slovenskih kulturnih organizacij in društev je Bese­ 31 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 10, a. e. 3/6. 32 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 11, a. e. 3/7. 33 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 12, a. e. 3/8. 34 Pelikan: Tajno delovanje, str. 142. 35 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 353. 36 Pelikan: Tajno delovanje, str. 359. 37 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 201. dnjak 29. 2. 1928 naslovil spomenico na Francesca Giunto, državnega podsekre­tarja, in na predsedstvo sveta ministrov vlade.38 Nekatere spomenice so bile še posebej obsežne in natančne. Tržaški škofFogar je 31. 12. 1930 naslovil na papeža Pija XI obsežno spomenico, v kateri sobili opisani učinki preganjanja slovenščine v cerkvi na versko življenje, navedenje bil poimenski seznam preganjanih in konfiniranih duhovnikov, opisani različ­ni politični pritiski na nadškofa Sedeja, nastopi proti rabi slovenščine v cerkvahin proti slovenskemu petju v posameznih cerkvah.39 Spomenica papeškemu legatu, poljskemu kardinalu in gniezenskopo­znanjskemu nadškofu Avgustu Hloudtu, ki sta jo pripravila Besednjak in Bite­žnik, je imela knjižno obliko ter obsegala 82 tipkanih strani velikega formata.V njej so bile naštete krivice, ki so se v katoliški cerkvi v Julijski krajini zgodileSlovencem in Hrvatom vse od italijanske zasedbe.40 Spomenice so nosili v Rim Jakob Ukmar (kot ekspert je spomenice dosti­krat tudi prevajal), Virgil Šček, delegacije vse duhovščine Julijske krajine in Jan­ko Kralj, ki je imel znotraj organizacije tudi nalogo vzdrževati stike z Vatikanom.Spomenice so zaupali tudi zagrebškemu nadškofu Antunu Bauerju. Poleg že omenjenega Jakoba Ukmarja so sestavljali spomenice tudi VirgilŠček, posamezni škofje iz Julijske krajine ali goriški nadškof Sedej, člani jugoslo­vanske škofovske konference, pa tudi Besednjak in Bitežnik. Za izročanje spomenic in seznanjanje mednarodne javnosti je krščansko­-socialna organizacija uporabljala tudi kongrese in katoliške shode po Evropi.Na vsenemškem katoliškem shodu na Dunaju leta 1933 je bila prvič predstavlje­na in razdeljena novinarjem spomenica z naslovom Denkschrift über die Lage der deutschen und südslawischen Katholiken in Italien.41 Za mednarodno propagando s pomočjo spomenic je krščansko-socialnaorganizacija uporabljala tudi mednarodna zasedanja PEN-klubov. Pogosto so spomenice vsaj delno objavljali v evropskih in tudi v domačihčasopisih. Spomenico Pravna zaščita narodnih manjšin je odposlal Jože Bitežnik časopisu Slovenec, 3. 7. 1932. Krščansko-socialna organizacija je imela svoje delo razdeljeno po odse­kih: političnem, dijaškem, glasbenem, duhovniškem, preko knjižnic, zavodovsocialnega dela.42 Odsek za tisk in ljudske knjižnice je oskrboval slovensko in hrvaško prebi­valstvo Julijske krajine. Po Besednjakovi oceni v enem od pisem organizaciji najbi samo v začetku 30. let tajno ali legalno natisnili več kot 100.000 knjig. Organizacija je skrbela tudi za uveljavljanje slovenskih umetnikov domain po svetu. Besednjak je finančno pomagal slikarju Venu Pilonu.43 Organizacijaje skrbela tudi za slikarja Toneta Kralja, ki je v tridesetih letih poslikal velikoprimorskih cerkva.44 Odsek za socialno delo se je ukvarjal s posojili, namenjenimi ogroženimkmetijam, ki jim je pretila dražba. Organizacija je skušala deloma ustaviti načr­tovano prehajanje posesti v slovenski in hrvaški lasti v italijanske roke. Skrbela je za organizirano podeljevanje jugoslovanskega državljanstvaemigrantom iz Julijske krajine (dokumentacija v zvezi z dovoljenjem za izselitevin priporočilo za podelitev državljanstva dr. Lojzetu Simonitiju, 9. 4. 1932).45 V poročilu organizacije Besednjaku naročajo, naj pri Antonu Korošcu posreduje 38 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 173. 39 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 55. 40 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 16, a. e. 4/3, D 853, D 679. 41 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 16, a. e., D 548. 42 Cencič: Primorska sredina, str. 24. 43 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 6, a. e. 3/1, D 300. 44 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 5, a. e. 3/1, D 62. 45 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 16, a. e. 4/3, D 114. glede državljanstva, ki ga morajo dobiti vsi, ki soemigrirali in imajo spričevalo Izvršilnega odborakrščansko-socialne organizacije v Julijski krajini.46 Med dokumentacijo o Besednjakovem po­litičnem delovanju je tudi »/…/ statistika za slo­vensko in hrvaško etnično ozemlje Julijske krajine, ki sestoji iz podatkov, zbranih v župnijskih knjigah, in sega od posameznih vasi, župnij, prek dekanij do škofij.«47 Za leto 1933 so podatki o etničnem stanjuza vsako posamezno slovensko vas. Ohranjenihje pet zvezkov z narodnostno statistiko v župni­jah Julijske krajine s sklepnim poročilom, napisa­nim v cirilici.48 Poročilo je služilo za Besednjako­vo delo v okviru Kongresa evropskih narodnostiin tudi za informacijo vladi Kraljevine Jugoslavi­je. V Besednjakovem arhivu se nahaja tudi poro­čilo anonimnega avtorja,49 ki vsebuje statističnepodatke, iz katerih je razvidno, da je manjšina vdesetletju med letoma 1918 in 1928 izgubila la-ično inteligenco. Kot navaja poročilo, so oblastiodpustile vse slovenske uradnike iz občinskihuprav, vse slovenske sodnike, fašistična vlada panaj bi deloma premestila in deloma odpustila ževeč kot 600 do 820 slovenskih in hrvaških učite­ljev v Julijski krajini. Vsa slovenska laična inteli­genca naj bi se skrčila na okoli 50 odvetnikov, 15zdravnikov in še majhno peščico javnih delavcev.Po podatkih iz poročila je imela slovenska manj­šina »/…/še 272 slovenskih duhovnikov, katerih izobrazba je enakovredna akademski«.50 Za potrebe organizacije je nastala Stati­stika o slovenskem in hrvaškem dijaštvu v Italiji v šolskem letu 1930/31.51 Tudi dokument iz leta 1936 z naslovom Stanje naših dijakov je bil name­njen v Kraljevino Jugoslavijo. V pismu EngelbertaBesednjaka Božu Milanoviću izvemo, da je samov malem semenišču v Gorici organizacija finan­cirala 114 slovenskih dijakov.52 Za študente so v drugi polovici tridesetih let ustanovili t. i. dijaškedružine; za Gorico, Trst in Istro, potem pa so znjihovo pomočjo skrbeli za povezovanje visoko­šolcev v bolj oddaljenih univerzitetnih mestih vPadovi, Benetkah in v Milanu. Ohranjena so pi­ 46 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 18, a. e. 4/3, D 388. 47 Pelikan: Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. 48 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 17, a. e. 4/3, D 603. 49 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 604. 50 Pelikan: Tajno delovanje, str. 63. 51 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 15, a. e. 4/3, D 449. 52 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 8, a.e. 3/2, D 9. sma, ki jih je Virgil Šček oktobra 1936 naslovilna Andreja Gabrščka v zvezi s finančno pomočjonekaterim dijakom in navodila za delo v okvirudijaške organizacije.53 V fondu so tudi dokumenti o cerkvenih razmerah po Beneški Sloveniji,54 poročila o po­gajanjih za formiranje strank (JRZ),55 obsežna dokumentacija o odstopu nadškofa Sedeja56 ter poročila Besednjaka o pogovorih v zvezi s skleni­tvijo konkordata v letih 1933–1934,57 dokumen­tacija in korespondenca o sporu z Jankom Kra­ljem v 30. letih.58 Dokumenti omogočajo tudi vpogled v ne­katere Besednjakove aktivnosti v Kraljevini Jugo­slaviji in v delovanje Antona Korošca, s katerim jeprijateljeval še iz časa po prvi svetovni vojni. Iz poročil, pa tudi iz korespondence, spo­znamo razmere na Slovenskem med okupacijo,odnos krščansko-socialne organizacije do TIGR-ain do komunistov, stališča Besednjaka in krščan­skih socialcev do politike SLS v Ljubljani, do OF,kolaboracije, do ‘nove’ Jugoslavije itd.59 Nekateri dokumenti iz časa druge sv. vojne in iz obdobjapo njej osvetljujejo usodo primorske krščansko­-socialne sredine kot na primer pismo Besednja­ka Virgilu Ščeku in organizaciji, 19. 1. 1941.60 Krščansko-socialna organizacija je pri svo­jem delovanju uporabljala sistem tajnih imen.Vsak član je imel tako tajno ime, ki je bilo z njim vnekem smislu pomensko povezano, vsak duhov­nik, član, dijak ali študent pa je imel tudi matičnoštevilko.61 53 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 19, a.e. 4/3, D 197. 54 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 19, a.e. 4/3. 55 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 16, a.e. 4/3, D 572. 56 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 15, a.e. 4/3, D 544. 57 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 16, a.e. 4/3, D 120–131. 58 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 18, a.e. 4/3. 59 Del dokumentov, ki osvetljujejo Besednjakove stike s kr­ ščansko-socialno organizacijo v Julijski krajini med dru­ go svetovno vojno, je shranjenih v fondu Antona Vuka (PANG 1108 Vuk Anton). 60 PANG 1133 Besednjak Engelbert, t.e. 8, a.e. 3/2, D 24. 61 JEŽ, JEŽEK, STRIC BERTO –Engelbert Besednjak GILDO, ŽERJAL, AVBERČAN –Virgil ŠčekGRUZOVIN, KOKOŠAR, BRESKVAR, TONCA –Anton Vuk TREBNAR; LONGIN; REUTER –Stanko Vuk DOBROTNIK, KOKO –Anton Korošec (do smrti, po njej pa »pokojnik«ŽAGAR, ŠPEDITER –Janko Kralj JOP. –Josip WilfanSAX HINKO –skupen psevdonim Engelberta Besednjakain Josipa WilfanaHALIFAX –geslo tajne organizacije Dokumenti, nastali po drugi svetovni vojni, so odraz Besednjakovega delana področju javnega življenja v Trstu. Leta 1954 je obnovil Novi list; v fondu jedokumentacija časopisa Novi list od leta 1930 do 2004.62 V prvi številki novoiz­danega časopisa, 27. 5. 1954, je v svoj idejni načrt med drugim zapisal: »Hoče­mo, da se bo zopet dvignil slovenski narodni ponos in da se bomo neustrašno borili za našo enakopravnost na vseh področjih javnega življenja.«63 V Besednjakovi zapuščini se nahaja delo najpomembnejšega socialnegateoretika primorskih krščanskih socialcev, dr. Andreja Gosarja: Socialna etika, Sociološke in gospodarske osnove in nemški prevod celotnega Gosarjevega naj­pomembnejšega dela »Za nov družbeni red«, ki obsega več kot tisoč petsto tip­kanih strani. Fond vsebuje tudi fotografije, negative, med njimi so tudi negativi za na­črtovano izdajo albuma Primorske, posneti najverjetneje v letih 1922–1925,negativ ex-librisa Engelberta Besednjaka, delo Toneta Kralja, razglednice pri­morskih krajev iz obdobja prve svetovne vojne in do leta 1927, zemljevide, tiskein publikacije, časopise in revije ter bogato zbirko časopisnih člankov o politič­nih, cerkvenih, gospodarskih, socialnih, kulturnih razmerah v Julijski krajini inv sosednjih državah v letih med obema vojnama, o tajnem delovanju slovenskeprimorske duhovščine, krščansko-socialnem gibanju, katoliški sredini, odnosuKraljevine Jugoslavije do manjšine v Julijski krajini, odnosu Vatikana do sloven­ske in hrvaške manjšine v Julijski krajini ter o slovenski manjšini na Tržaškem,Goriškem in Koroškem po drugi svetovni vojni. VIRI IN LITERATURA VIRI Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG) • SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, 1907–2004, 7,9 tm, 79 arhivskih škatel • SI PANG 1108 Vuk Anton, 1908–1967, 0,4 tm, 4 arhivske škatle • SI PANG 1169 Vuk (Rozalija) Zala por. Besednjak, 1919–1993, 0,1 tm, 1 arhivskaškatla LITERATURA Cencič, Mira: Primorski krščanski socialci, edina prava sredina med NOB in revo­lucijo na Slovenskem. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 55 (2007), št. 2, str. 331–346. Cencič, Mira: Primorska sredina v primežu bratomorne vojne.Ljubljana: Sloven­ska matica, 2011. Marušič, Branko: Dr. Engelbert Besednjak. V: Kaplje 14 (1969), str. 45–56. Marušič, Branko: Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož. Trst: Založništvo tržaškega tiska Trst, 1987. Pelikan, Egon: Engelbert Besednjak v parlamentu. Trst: Krožek za družbena vpra­šanja Virgil Šček, 1996. FIOR, šifra za finančno organizacijo, ki je v okviru tajne organizacije skrbela za razdeljevanje finančnih sredstev na terenu in odločala o namenu porabe. Prim.: Pelikan: Tajno delovanje, str. 745–756. 62 SI PANG 1133 Besednjak Engelbert, t. e. 27–31, a.e. 6. 63 Zadnje slovo od dr. Engelberta Besednjaka, Novi list, 3. 1. 1969, str. 2. SUMMARY Pelikan, Egon: Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Primorski kr­ščanski socialci med Vatikanom, fašistično Italijo in slovensko katoliško desnico, zgodovin­sko ozadje romana Kaplan Martin Čedermac. Ljubljana: Nova revija 2000. Pelikan, Egon: Tajno štetje prebivalstva v Julijski krajini leta 1933. Zbirka Annales 28, Koper: Znanstveno-raziskovalno središče RS, 2002. Pelikan, Egon: Cerkev in obmejni fašizem v luči vatikanskih arhivov. V: Acta Hi-striae 20 (2012), št. 4, str. 563–576. Primorski slovenski biografski leksikon I–IV. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1974–1994. THE PERSONAL FOND OF ENGELBERT BESEDNJAK –THE ARCHIVE OF THE SECRET CHRISTIAN SOCIAL ORGANIZATION AND CATHOLIC CAMP IN THE INTERWAR PERIOD The article discusses the fond of Dr. Engelbert Besednjak (born on 14thMarch, 1894 in Gorica and passed on 21st December, 1968 in Trieste) who wasa jurist, politician, journalist, publicist, and Christian Socialist. Preserved mate­rial allows us to follow the beginnings of Besednjak‘s political work within the Edinost (Unity) Society in Gorica, his participation in the Parliament in Romebetween the years 1924 and 1928, where he advocated the ethnic and econom­ic minority rights, his activity in the European Nationalities Congress in Viennaand during the Second World War in Belgrade, and his return to Trieste. Themajority of the material shows Besednjak’s role in the Christian Social move­ment. The legacy comprises a great part of preserved archives of the overallChristian Social movement in Venezia Giulia in the interwar period. The docu­mentation preserved from his last years spent in Trieste with wife Zala (whosefamily from Mirna was highly conscious of their nationality) is also important.Comprehensive correspondence with domestic and foreign political, church,and cultural actors during the interim between the two world wars is pre­served. These actors include Besednjak’s colleagues who were the most activeand influential members of Christian Social organization in Gorica and Trieste:Josip Bitežnik, Janko Kralj, Leopold Kemperle, Vladimir Glaser, Rado Bednarik,Anton Kacin, Anton Rutar, Jože Abram, Stanko Stanič, Mirko Brumat, Ivan Rejc, engr. Josip Rustja, engr. Franc Pegan, Anton Vuk; Virgil Šček, Anton Ukmar in Božo Milanovič. The fond that encompasses 79 archive boxes is divided into series –per­sonal documents, Besednjak’s speeches, lectures, article drafts, correspon­dence, records on political activity, the work of Dr. Andrej Gosar, the Novi list newspaper documentation, postcards, negatives, maps, prints and publications,journals, newspapers and newspaper articles. The material is listed, and theinventory is available in the databases of six Slovene Regional Archives SIRAnet. O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIHON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES Novi prostori v Novi Gorici Stavba Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici je bila zgrajena sredi 80. let,dana v uporabo pa leta 1987. Najprej mišljena kot namenska stavba za arhiv jezaradi finančnih razlogov dobila soinvestitorja in s tem sostanovalca: od sku­pno 7 etaž so pritličje in prvi dve nadstropji pripadli takratni goriški podružniciLjubljanske banke, ki je bila pozneje z reorganizacijo pripojena Novi KBM. Prvonadstropje je pozneje z zamenjavo prešlo v last Gospodarske zbornice Slovenije(GZS), nadalje pa je banka del 2. nadstropja prodala zasebnemu podjetju. Arhi­vu so pripadli klet, 3. nadstropje z delovnimi prostori ter 4. in 5. za skladišče.Tam je postavljenih pribl. 3900 tm regalov, ki pa so bili že sredi prejšnjega de­setletja precej polni. Kot pomožna in prehodna rešitev do pridobitve potrebnihprostorov se je ponujala namestitev fiksnih regalov v arhivskem zaklonišču vkleti, zato je bilo leta 2008 nabavljenih in v začetku 2009 tam nameščenih zaokoli 470 tm dodatnih polic. Že sama mikroklima predvsem poleti ni primernazaradi povišane vlažnosti, poleg tega se je tudi v praksi prostor izkazal za po­plavno nevarnega, saj so vedno pogostejši ekstremni vremenski pojavi doslejže dvakrat ogrozili tamkajšnje gradivo. Do pridobitve novih prostorov je torejarhiv razpolagal s pribl. 4400 tm opreme, postavljene na 684 m2 površine. Ko je arhiv torej že vsaj 10 let opozarjal na prihajajoči prostorski problemin ko se je v letu 2013 že vedelo, da se novogoriška podružnica GZS nameravapreseliti v načrtovano novogradnjo, se je začelo dogovarjanje arhiva oz. Mini­strstva za kulturo (MK) za odkup 1. nadstropja. Zaradi nekaterih ovir na strani Postori v Gorici pred posegi jeseni 2014. GZS in posledičnega zavlačevanja do resnih po­gajanj nikoli ni prišlo. V začetku leta 2014 je kotprodajalec svojih prostorov v pritličju in 2. nad­stropju nastopila Nova KBM, hkrati sta tudi dvefizični osebi kot lastnika 60 m2 v 2. nadstropjuizkazali interes, da prodata svoje prostore. Ste­kle so formalnosti in tudi pogajanja, ki so poletipripeljala do sklenitve kupoprodajne pogodbe:MK je zagotovilo denar za odkup prostorov odbanke, arhiv pa je primaknil lastna investicijskasredstva za nakup preostalih 60 m2; s tem stadržava kot lastnik, arhiv pa kot upravljalec pri­dobila dodatnih pribl. 520 m2, prva ima tako v lasti veliko večino stavbe na tem naslovu (87,35%). Čeprav ima arhiv s tem zagotovljenega dovoljprostora za svoj razvoj vsaj za naslednjih 15 do20 let, ostaja strategija prostorskega razvoja ar­hiva tudi v prihodnje usmerjena v pridobitev šepribl. 270 m2 v 1. nadstropju, ki je od leta 2015v lasti Trgovinske zbornice Slovenije (TZS), in stem sklenitev lastništva nad celotno stavbo. Od pridobitve prostorov poleti 2014 so po­tekali zemljiškoknjižni postopki vpisa novega la­stnika in postopek prenosa upravljanja na arhiv.Februarja 2015 smo tako lahko pričeli z deli zaadaptacijo. Preko oglasa smo pridobili interesen­ta za demontažo in odvoz predelnih sten, spušče­nega stropa in notranjega stavbnega pohištva,ki je delo opravil do konca maja. Sledil je pozivizvajalcem obnove k oddaji ponudb za adaptaci­jo prostora. Hkrati smo pridobili najugodnejšegaponudnika zamenjave oken v delu nadstropja,ki leta 2007 ni bil obnovljeno tako kot preostalonadstropje v lasti banke. Adaptacija nadstropjav enovit skladiščni prostor je obsegala obnovostropa in sten, deloma obdelanih s knauf plošča­mi, njihovo pleskanje in namestitev nove stropnerazsvetljave ter požarnih javljalnikov, vezanih naže obstoječo skupno požarno centralo. Nadaljeje sledila obnova tlakov oz. polaganje negorljivihtalnih plošč preko obstoječega parketa in talnekeramike. Dela so bila končana poleti 2015. Sledilo je izbiranje dobavitelja arhivskeopreme; po izračunu velikosti prostora in raz­poreditve glede na nosilnost je šlo za 1890 tm navadnih arhivskih regalov. Ko se je izkazalo, daso tudi pocinkani regali enako ustrezni, hkratipa za okrog 20 % cenejši v primerjavi s prašnobarvanimi, smo se odločili za prve. Nadalje smos pogajanji dosegli tudi ugodno ceno. Po novemima arhiv na razpolago 5790 tm regalov, posta­vljenih na 880 m2 površine, poleg tega pa, sicerzelo pogojno, še vedno 470 tm zasilne rezerve vkletnem zaklonišču. Na koncu še o porabi javnih sredstev: od­kup prostorov Nove KBM je stal 440 tisoč, odkup od dveh fizičnih oseb 57 tisoč, skupno torej 497tisoč EUR; adaptacija prostora je znesla skupajz zamenjavo oken z vključenim DDV 21,5 tisočin oprema 24 tisoč, vse skupaj torej 542,5 tisočEUR. Novopridobljeno pritličje v izmeri pribl.210 m2 uporabne površine zaenkrat ostaja vfunkciji pisarniških poslovnih prostorov. Ker jiharhiv zaenkrat ne potrebuje, jih oddaja v najem,najemnino pa namenja izboljšanju svojega fi­nančnega poslovanja. Drago Trpin Postori v Gorici po selitvi konec 2015. O DELU ARHIVSKEGA DRUŠTVA SLOVENIJEON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVAL ASSOCIATION OF SLOVENIA Delavnica, namenjena spoznavanju fotografij in njihovega okolja: odločanje za njihovo ohranjanje Praga, od 13. do 24 julija 2015 Gettyjev konservatorski inštitut (Getty Conservation Institut) iz Los An­gelesa in Inštitut za umetnostno zgodovino Akademije znanosti Češke republike(Ústav dejin Umení Akademie ved Češké republiky) sta organizirala teoretično­-praktično delavnico z naslovom Fotografije in njihovo okolje: odločanje za nji­hovo ohranjanje (angl. Photographs and Their Environment: Decision-making for Sustainability). Delavnica se je odvijala od 13. do 24. 7. 2015 na znani Akademijiupodabljajočih umetnosti, Fakulteti za film in televizijo, FAMU v Pragi (Filmováa televizni fakulta akademie múzických umený v Praze). Glavni temi teh teoretično-praktičnih delavnic sta bili vlaga in tempera­tura kot najmočnejša dejavnika, ki kvarno vplivata na obstojnost predmetovkulturne dediščine, poleg njiju pa še svetloba in onesnažen zrak. Spoznali smorazlične prijeme za zagotavljanje ustreznih klimatskih pogojev v prostorih mo­gočnih in manj mogočnih zgradb, različne metode njihovega nadzora ter ustre­zne načine, kako te predmete varno in trajno zaščititi pred njihovimi vplivi. Tokrat smo bili udeleženci iz Argentine, Avstralije, Bolgarije, Češke, Hr­vaške, Italije, Irske, Japonske, Madžarske, Poljske, Slovaške, Slovenije in Srbije. Teoretično-praktično delavnico so vodili najboljši strokovnjaki, kon­servatorji in restavratorji za fotografije in doktor strojništva. Sylvie Pénichonje konservatorka in restavratorka za fotografije na Inštitutu za likovno ume­tnost v Chicagu (Art Institut of Chicago). Tram Vo je konservatorka in restavra­torka za fotografije in projektna menedžerka na Gettyjevem konservatorskeminštitutu. Bertrand Lavedrine je direktor Centra za raziskovanje in konservi­ranje zbirk Pariz (Centre des recherche sur la conservation des collectionsParis) in tudi profesor v Narodnem prirodoslovnem muzeju (Muséum natio­nal d‘histoire naturelle). Janka Križanova je trenutno raziskovalka na področ­ju konserviranja in restavriranja fotografij v Metropolitanskem muzeju ume­tnosti v New Yorku (Metropolitan Museum of Art). Opravila je raziskavo okarakterizaciji in materialni zaščiti za fotografsko zbirko Diane Arbus Archive v tem muzeju. Tomáš Vyhlídál je leta 2003 doktoriral z disertacijo z naslo­vom Nadzor in sistem inženiringa na češki strojni fakulteti v Pragi (Českévysoké učení tehnické v Praze, Fakulta strojní), od leta 2012 na tej univerzita predmet tudi poučuje. Od leta 2015 sodeluje še s češkim Inštitutom za in­formatiko, robotiko in kibernetiko (Český institut informatiky robotiky a ky­bernetiky, CIIRC, České vysoké učení tehnické v Praze). Poleg raziskovalnedejavnosti v zvezi z industrijskimi aplikacijami (zatiranje vibracij mehanske­ga sistema, nadzor podsistemov v jeklarski industriji) se je osredinil tudi naanalize in nadzorovanje klimatskih razmer v notranjosti historičnih stavb. So­deloval je v projektu EU FP7 Podnebje za kulturo, 2009–2014 (angl. Climatefor Culture), kjer je bil vodja pri delu s klimatskimi napravami v notranjostihhistoričnih stavb. Sodeloval je z Inštitutom za narodno dediščino in skupaj soveliko pripomogli k ustrezno urejeni in nadzorovani mikroklimi na znameni­tem češkem gradu Karlštejn (češko Hrad Karlštejn). To delo nam je na delav­nici tudi predstavil. Evropski projekt Podnebje za kulturo je bil namenjen vsem, ki se ukvarjajoz zgradbami kulturne dediščine. Projekt je nastal predvsem zaradi globalnegaspreminjanja podnebja in vprašanja, kako bo to vplivalo na mikroklimo v histo­ričnih zgradbah, pa tudi zaradi predragega vzdrževanja zgradb in porasta obi­skovalcev v njih. Hkrati so upoštevali načelo dobrega menedžmenta, ki dobrobalansira med ustreznim ohranjanjem teh zgradb in energetsko učinkovitostjo.V ta evropski projekt je bila vključena tudi Slovenija. Pri projektu sta sodelova­la Gradbeni inštitut ZRMK in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Cilj ome­njenega projekta je bil izboljšati pogoje vseh pomembnih funkcij, da so dosegliustrezno mikroklimo v historičnih zgradbah. Z dolgotrajnim spremljanjem in opazovanjem različnih mikroklim za raz­lične materiale v različnih historičnih zgradbah povsod po svetu so znanstveni­ki in konservatorji-restavratorji zabeležili in ovrednotili te različne pristope. Vto so vključili zgradbe, ki so imele ali urejeno pasivno mikroklimo, nadzorovanovlaženje ali vlažno ogrevanje. Prav tako so opazovalce zanimale tudi zgradbe, kiso mikroklimo urejale z nadzorovanjem stalne absorbcije vlage ali z nadzoro­vanjem naravnega nihanja klime itn. S temi pristopi so ugotovili, v katerih po­gojih so se ti različni predmeti kulturne dediščine najbolje ohranili. Na podlagiteh raziskav in opazovanj sta nastala standarda ASHREA in evropski standardEN15757 (2010), po katerih so se v omenjenem projektu ravnali. Znanost na področju dediščine in konservatorsko-restavratorska strokasta naredila dva osnovna pristopa, da so ugotovili, kdaj je nihanje temperaturein relativne vlage za predmete kulturne dediščine v notranjih prostorih histo­ričnih zgradb še neškodljivo. Prvi pristop je bil analiza preteklih mikroklim, kiso se jih predmeti dediščine privadili brez kvarnih posledic. Drugi pristop paje bil analiza mehanske vzdržljivosti najobčutljivejših predmetov dediščine obnihanju temperature in relativne vlage. Na podlagi pregleda obeh pristopov inizkušenj ljudi, ki so to delali, so z matematičnim modeliranjem zbranih podat­kov razvili glavne vidike pri odločanju za trajno ohranjanje kulturne dediščine.Vzporedno pa so naredili še simulacijo s programsko opremo exDSS, ki je bilarazvita v podporo projektu in je popolnoma funkcionalna odprtokodna pro­gramska oprema za podporo pri odločanju o ustrezni preventivni konservaci­ji za historične zgradbe. Ker je arhitektura exDSS odprta za vse ustvarjalce inuporabnike ter strokovnjake (ni komercialna), pričakujejo, da se bo platformaše razvijala s sukcesivnimi projekti. Dostopna je na spletnih straneh cfc.exdss.org/dss/riskcon. Tomaš je nato predstavil rešitve, kako so dosegli ustrezno mikroklimo sčim manjšo porabo energije, z ugodno mikroklimo za obiskovalce, z nizko inva­zivnostjo tehničnih rešitev v prostoru, z nadzorovanjem vlage, temperature inventilacije, z vlažnim ogrevanjem, s stenskim ogrevanjem in z lokalnim ogreva­njem. Na primer: opazili so, da je marsikatera historična zgradba, brez posegovv njej, še danes v odličnem stanju, ker ima pasivno mikroklimo. Nastala je zara­di strukture in geometrije same zgradbe, zaradi debeline zunanjih sten, zaradikroženja zraka, na primer skozi okna in dimnik ter ventilacijski kanal¸ vse pa jeodvisno od zunanjega podnebja. Nadzorovanje stalne relativne vlage v notranjih prostorih deluje tako, daso skozi vlažilnike spustili vodno paro v prostor takrat, ko se je ta znižala, inobratno, ko je vlaga narasla, so jo z razvlažilniki znižali. Ogrevanje je robustna in preprosta strategija, ko so z uporabo grelnih te­les prostor ogrevali predvsem pozimi in s tem vzdrževali dovoljeno višino rela­tivne vlage. Strategija dovoljuje, da temperatura in relativna vlaga skozi letnečase zmerno nihata. Najbolj uspešna, smiselna in energetsko varčna je pri manj­ših zgradbah, saj bi bila pri velikih predraga. Nadzorovanje nihanj naravne klime upošteva algoritem za nadziranje re­lativne vlage po standardu EN 15757 tako, da so upoštevali karakteristike prej­šnjih in trenutnih naravnih nihanj mikroklime v prostorih. Nastavljiva točka zavlažilnike in razvlažilnike ni bila stalna, saj se je ta vsak mesec prilagodila naspremembe zunanjega podnebja. Sistem nadzorovanja skrbi, da nihanja niso hitra in ne večja od 10 %, ko mikroklima še ne vpliva kvarno na predmete kul­turne dediščine itn. Prvi dobri primer urejene, ustrezne in nadzorovane mikroklime je got-ski grad Karlštejn, ki ga je leta 1348 zgradil Karl IV in v katerem je hranil svo­je dragocenosti. Grad stoji približno 30 km jugozahodno od Prage in je najboljmogočen, a hkrati tudi najbolj obiskan grad na Češkem. Veliki stolp smo si vprogramu delavnice pod Tomaševim vodstvom ogledali tudi mi. V drugem nad­stropju velikega stolpa je kapela Svetega križa, kjer hranijo 129 najdragocenej­ših srednjeveških slik na lesu v Evropi. Naslikal jih je dvorni slikar Theodoricusmed letoma 1360 in 1365. Ker so bile slike močno poškodovane zaradi previ­soke vlage, so jih leta 1999 restavrirane vrnili nazaj v grad. Od takrat naprejodgovorni zagotavljajo in vzdržujejo ustrezno mikroklimo v kapeli oz. stolputer jo vseskozi tudi nadzorujejo. Prvi ključni dejavnik, kakšna je preventivnakonservacija gradu, je bila vlaga in njeno nihanje skozi letne čase, saj je zunanjepodnebje okoli gradu precej problematično. Ker vlaga močno vpliva na higro­skopske materiale, posebej na les, so naredili prezračevalni sistem, ki deluje ževeč kot šestnajst let in je plod znanja čeških strokovnjakov. Prezračevalni sistemvzdržuje stalno relativno vlago in temperaturo s pomočjo toplotne pare ter jeodvisen od zunanje klime. Ta ročno upravljalna naprava za nadzorovano mikro­klimo se nahaja v majhni sobi zraven kapele. Prednost omenjenega sistema jeminimalna invazivnost –je tih, neopazen, kroženje zraka je minimalno, izpustpare je majhen. Drugi pomemben dejavnik pa je bila še debelina zunanjih stenstolpa, ki bistveno vpliva na inertnost temperature v notranjih prostorih, saj sozidovi spodaj debeli 6,3 metra in do 1,3 metra v zgornjem nadstropju in stolpdobro varujejo pred večjimi nihanji zunanjega podnebja. Novembra začnejo ka­pelo ogrevati, toliko da pozimi vzdržujejo temperaturo okrog 10 °C, sredi marcatemperatura začne počasi naraščati, junija pa gretje izklopijo. Po potrebi poletiprostor tudi hladijo. Zrak v kapeli stalno kroži skozi reže v oknu, saj se mešatazunanji in notranji zrak, pozimi pa zrak kroži skozi dimnik, ki ga takrat odprejo,s tem pa prihranijo veliko energije. Kadar je relativna vlaga nizka, jo povišajo zvlažilniki in previsoko znižajo z razvlažilniki. Letno povprečje temperature je16,55 °C, relativne vlage pa 52 %, kar je v skladu z ASHREA-standardom. Letnopovprečno temperaturo in relativno vlago v kapeli so izračunali po Henderso­novem modelu. Prednost tega sistema z nihanjem nastavljivih točk za temperaturo in re­lativno vlago (Tmin. =10 °C in Tmaks. =25 °C in RHmin. =40 % in RHmaks. =60 %) je, daso te spremembe zelo upočasnjene in zato manj stresne za predmete v prostoru.Prezračevalni sistem se je izkazal za dobrega, saj po temeljitem pregledu pred­metov v kapeli, ki so ga naredili leta 2010, na njih niso opazili poškodb. Drugi tak dober primer, ki smo si ga ogledali, je depo v Nacionalnem arhi­vu v Pragi, saj se je arhiv leta 2005 vselili v novo zgradbo. Depo se nahaja v petihetažah, v najvišji so glavne naprave za ogrevanje, ventilacijo in prezračevanje.Sistem, ki je voden računalniško, natančno določa in uravnava nivo tempera­ture in relativne vlage. Zrak pride v depo skozi PURA-filter, ki ga mehanskoočisti vseh prašnih delcev, nato gre zrak še skozi kemijske delce, ki zrak preči­stijo predvsem plinov dušikovega oksida in žvepla. Prostore hladijo s pomočjoamoniaka. V posebnem ledenem depoju s temperaturo pod 0 0C hranijo barvnefotografije, vse fotografije na acetatno celulozni podlagi in vse fotografije, ki sobile močno poškodovane. Pokazali so nam nekaj zanimivih primerov fotografijiz njihovih zbirk. Posamezne fotografije imajo vložene v ovoje in nato zloženev škatle. Ovoji in škatle so narejeni iz ustreznih materialov, ki jih izdeluje če­ški proizvajalec EMBA®. Tako urejene zbirke se hranijo na kovinskih policah, v predalčnikih in v omarah, ki so ravno tako izustreznih kovinskih materialov. Edina pomanj­kljivost tega res dobrega sistema je, da je njegovovzdrževanje in nadzorovanje izredno drago inenergetsko potratno. Ogledali smo si tudi dva depoja za fotogra­fije, ki nimata ustrezne mikroklime in drugih po­gojev za trajno hrambo fotografij. Najprej depo vČeški tiskovni agenciji, CTK (Česká tisková kan­celář). Agencija deluje od leta 1918 in hrani 7 mi­lijonov fotografij vseh vrst –od fotografij na ste­klu, poliestru in na papirju do digitalnih. Depo senahaja v šestem nadstropju zgradbe, na 1596 m2veliki površini. V depoju nimajo ustrezne tem­perature niti relativne vlage, za cel depo imajosamo en merilnik vlage in temperature, prostoriniso temni. Večina analognih fotografij je v različ­nih ovojih in so zložene v škatlah na številnih ko­vinskih predalčnikih in v omarah, nekatero pohi­štvo je tudi leseno. Ker imajo premalo prostora,so fotografije shranjene tudi na predalčnikih. Dozdaj so veliko analognih fotografij že digitalizira­li, stare neustrezne ovoje pa so zamenjali z ustre­znimi novimi. Danes analognih fotografij v fizičniobliki ne dobivajo več. Nazadnje pa smo si ogledali še depo za fo­tografije Inštituta za umetnostno zgodovino vcentru Prage, katerega prednost je bila, da so vzelo kratkem času materialno uredili skoraj ževse fotografske zbirke, prav tako so tudi restavri­rali poškodovane. Depo pa nima ne ustrezne tem­perature niti relativne vlage, tudi vsi prostori nisozatemnjeni, saj so hkrati tudi pisarne. Pokazali sonam kar nekaj vizualno izjemnih in raznovrstnihfotografij. Ker pa so bili z nami najboljši strokov­njaki in poznavalci fotografij – Sylvie, Tram inBertrand –, so nam pokazali nekaj še neidentifici­ranih fotografij, ki so jih nato identificirali. Smisel vseh ogledov je bil, da smo videli dva primera urejene mikroklime z ogrevanjem,prezračevanjem in klimatizacijo (OPK) in dvaprimera, kjer tega ni. Zato smo za Češko tiskovnoagencijo in za Inštitut za umetnostno zgodovi­no po skupinah na delavnici pripravili predloge,kako naj izboljšajo trajno hrambo njihovih foto­grafij v njihovih depojih. Pri teh smo upoštevalinizke finančne zmožnosti obeh ustanov in število oseb, ki so bile za to delo odgovorne. Predlagalismo restavratorske posege za nekatere prikaza­ne fotografije in jim izbrali kakovostne materia­le za ovoje in škatle. Predlagali smo tudi boljšorazporeditev prostorov ter jih opozorili, naj čimprej ločijo nitratne filmske trakove od drugih fo­tografij, naj pridobijo sredstva od različnih dona­cij, postavijo merilce vlage in temperature, zate­mnijo okna ter sprejmejo prostovoljce. Opozorili smo jih na neprimerno ravnanje zaposlenih v teh prostorih. Če je izvedljivo, najfotografije digitalizirajo ter odstranijo preproge in rože iz depojev itn. Delavnico, ki je potekala pod vodstvom Bertranda, Sylvie, Tram in Janke,smo nadaljevali s teoretično-praktičnimi vajami, ki jih potrebujemo pri našemdelu. Ocenjevali smo različna tveganja, ki so ključna za preventivno konserva­cijo za fotografske zbirke. Predvsem konservatorji-restavratorji moramo vede­ti, da na obstoj fotografij vplivajo kakovost materialov, iz katerih so narejene,kako natančno so bile narejene, kakšno mikroklimo potrebuje posamezna vrstafotografije v prostorih, kjer se hranijo, in ali je tam zrak onesnažen, kakšni somateriali v katerih se hranijo, kakšen je vir svetlobe in koliko je osvetljeno, alije možna biološka onesnaženost in ali obstaja možnost, da se zgodijo nesreče.Ker dolgoročna neustrezna hramba lahko privede do izgube fotografij, je naj­pomembneje, da poznamo raznovrstne fotografije, identificiramo njihove po­škodbe, določimo prioritete za reševanje težav in hitro tudi ukrepamo. Da vseto uresničimo, pa moramo najprej dobro poznati vse ključne značilnosti razno­vrstnih posameznih fotografij. Poglejmo primer dagerotipije, ki je sestavljenaiz bakrene plošče, plasti srebra, plasti zlata in živega srebra ter nima veziva.Zato je občutljiva na onesnažen zrak, vlago in fizične dotike na slikovni plasti.Izpostavljena takim slabim vplivom bi potemnela, pojavile bi se značilne pike,ob robu bi se naredil modrikast obstret, emulzija se lahko spraska in odstopi odbakrene podlage. Za trajno hrambo potrebuje čist zrak, nižjo temperaturo pod18 °C, relativno vlago med 30 in 40 %, temo in zaščitno škatlo iz nevtralnegakartona. Poleg tega je pomembno tudi poznavanje in razumevanje razmerja tem­perature in relativne vlage ter kako delujeta v prostoru. Temperatura vpliva navsebnost vodne pare v zraku, višja je, več vodne pare sprejme. Relativna vlaga jemeritev, ki nam pove, koliko vodne pare je lahko v zraku pri določeni tempera­turi, in jo izračunamo z odstotnim računom: Visoka relativna vlaga na organske materiale vpliva tako, da se na njihrazvije plesen, spremenita se teža in velikost, material postane krhek, kovinarjavi. Nadaljevali smo z vajo, pri kateri smo ocenili tveganja in stanje ohranje­nosti ter izvedli skrben nadzor za veliko zbirko srebrovo želatinskih negativovna steklu, ki je imela pol milijona negativov. Zbirka se je hranila v depoju s tem­peraturo 25 °C in z 59 % relativno vlago. Zložene so bile v 1000 škatel, v vsakipa je bilo 500 fotografij. To delo je moral opraviti en konservator-restavrator v 5dneh. V enem dnevu je lahko pregledal deset škatel in 50 fotografij iz ene škatle,tako je v petih dneh pregledal 2500 fotografij (izračun: 5 dni × 10 škatel × 50 fo­tografij =2500 fotografij). Od pregledanih 2500 fotografij je bilo poškodovanih 262.Koliko je zbirka ogrožena, ugotovimo z odstotnim računom: Ugotovili smo, da je v zbirki dobrih 10 % poškodovanih fotografij. Zbir­ke so ogrožene, če je poškodovanih več kot 30 % fotografij, zato obravnavanazbirka ni bila ogrožena. Za skrben pregled zbirke smo izbrali zaporedno, vsakodvajseto škatlo v vrsti. Pomembno je, da naslednjič pregledamo iste fotografije,saj tako najbolje opazimo spremembe na njih. Preglede se dela enkrat na leto,po potrebi lahko tudi redkeje ali pogosteje. Z laserskimi infrardečimi termometri Hack® GM 300 smo na različnih površinah v prostoru (npr. na stenah, omarah, policah, mizah) izmerili tempe­raturo. Ugotovili smo, da je pri oknu površina stene toplejša kot na senčni steniob oknu, lesena omara ob oknu je bila najtoplejša itn. Preproste meritve tem­ Med vajo o oceni tveganja za fotografsko zbirko negativov na steklu. Tomaš Vyhlidal med svojimi predavanji na FAMU. perature s to napravo na različnih površinah sobile namenjene temu, da smo hitro ugotovili, kjev prostoru je najbolj primerno hraniti zbirke inkje ne. Preden smo začeli uporabljati merilniketemperature in vlage, smo jih najprej kalibrira­li s solmi: natrijevim, magnezijevim in litijevimkloridom. To smo naredili tako, da smo vključe­ne merilnike, skupaj z nekaj grami izbrane soli,vložene v plastičen kozarček, ki smo ji dodali šenekaj vode, tesno zaprli v dvojni polietilenskiovoj in tako pustili čez noč. Naslednji dan smo s pomočjo Tabele za kalibracijo relativne vlagemerilnike kalibrirali. Tako smo jih pripravili zamerjenje temperature in relativne vlage pri na­šem praktičnem delu. Uporabljali smo digitalnemerilnike Testo® in tudi najnovejši PEM2® Da­talogger. Za obdelavo podatkov, dobljenih iz tehmerilnikov, smo uporabljali DigiChart program­sko opremo. Psihrometer je naprava za merjenje re­lativne vlažnosti, ki je zgrajen iz suhega (Ts) inmokrega termometra (Tm). Z njim smo izmeri­li relativno vlago v prostoru, kjer se je odvijaladelavnica. Mokri termometer je zaradi mokregaokolja (ovit v mokro krpo) pokazal nižjo tempe­raturo od suhega. Z njim smo izmerili temperatu­ro zraka tako, da smo z njim nekaj časa vrteli pozraku in tako izmerili temperaturo. Razlika medtemperaturama suhega in mokrega termometraje odvisna od relativne vlažnosti zraka, zato smovrednost relativne vlažnosti odčitali na Tabeli psihrometra. Na primer: suh termometer je po­kazal 26 °C, moker pa 22 °C, razlika med tempe­raturama je 4 °C (Ts-Tm =26 °C –22 °C =4 °C). Re­lativno vlago na tabeli smo odčitali tako, da smov prvem stolpcu poiskali izmerjeno temperaturosuhega termometra na številki 26 °C, v tej vrsticipa smo poiskali stolpec št. 4 (razlika med obematemperaturama), kjer smo odčitali višino relativ­ne vlage. Ugotovili smo, da smo takrat, sredi vro­čega julija, v prostoru imeli 71 % relativno vlagopri normalnem zračnem tlaku. Psihrometer jenaprava, ki je zelo zanesljiva za merjenje relativ­ne vlage, saj z njim umerjajo lasne in uporovnehigrometre. Spoznali smo tudi temperaturo rosišča, kinam pove, da je vlaga v zraku zamenjala plinastostanje v tekoče, saj se takrat na objektih kulturnedediščine in stenah zgradb pojavi rosa ali odveč­na vlaga v zraku. Pojav je odvisen od višine tem­perature, višja je, več vlage lahko zrak sprejme.Zato imamo poleti zaradi višjih temperatur večvlage, pozimi pa manj. Spoznali smo tudi Grafpsihrometra, na katerem odčitamo temperaturorosišča, če imamo podatke temperature suhega termometra in relativne vlage. Image PermanentInstitut ima na svojih spletnih straneh http:// www.dpcalc.org/ zelo uporabno računalo za iz­račun temperature rosišča (angl. Dew Point) zafotografije, ki je namenjen tistim, ki skrbimo zafotografske zbirke. Za ustrezno trajno hrambo raznovrstnihfotografij poznamo depoje s sobno temperaturo20 °C (angl. Room storage), hladno temperaturo12 °C (angl. Cool storage), mrzlo temperaturo 4°C (angl. Cold storage) in z ledeno temperaturopod –0 °C (angl. Frozen storage). Barvne fotografije in črno-bele na celulo­zno-nitratni in celulozno-acetatni podlagi sodijomed najbolj občutljive in najmanj obstojne fo­tografije, saj za svojo ohranitev potrebujejo po­sebne prostore z nizko temperaturo. Zato smopreizkusili energetsko varčno metodo za hrambofotografij v depojih, ki nimajo nadzorovane vlage.Razvili so jo na Harpers Ferry Center, National Archives and Record Administration in National Gallery of Art in je namenjena manjšim zbirkam.S to metodo smo najbolj občutljive fotografijeovili v posebne materiale za hrambo v ledenihpogojih, ker jim ti ustvarijo ugodno mikroklimoznotraj posameznega paketa. Tako so bile zašči­tene pred razpadanjem, pred visoko relativnovlago, pred hitrim nihanjem relativne vlage inpred pojavom kondenzacije na njih pri prenosupaketa iz mrzlega depoja v prostor s sobno tem­peraturo. Za ovoj smo uporabili posebne paronepropustne materiale, kot so: Marvelseal®,Dri-Shield® in Static-Shield®. Njihove lastnostiso, da so fleksibilne, odporne na vodo, vlago inne prepuščajo plinov. Marvelseal in Dri-Shield foliji sta sestavljeni iz več finih tankih plasti po­lipropilena ali polietilena in plasti fino razpršenekovine ali nanesene v obliki filma. Static-Shield je prosojna folija, ki omogoča, da vidimo skozi.Uporabljajo jo tudi za embalažo nekaterih se­stavnih delov računalnikov. Marvelseal folijo seuporablja za zaščitno folijo lesenih polic, saj neprepušča kislin iz naravnega lesa v prostor. Vsak posamezen paket, ki smo ga naredili,je imel dvojni ovoj. Za notranji ovoj smo upora­bili omenjene folije, za zunanjega pa tudi folijoiz polietilena in polipropilena. Na primer: barv­ne diapozitive na poliestrski podlagi v okvirčkihsmo položili v ustrezno škatlo za trajno hrambofotografij. Ker škatla ni bila polna, smo prazni delzapolnili s kakovostnim papirjem, da se diapozi­tivi niso premikali. Med posamezne diapozitivesmo vložili še ustrezne kakovostne papirje in ak­tiviran digitalni merilnik vlage. Na pokrov škatlesmo položili še standardni indikator (s kobalto­vimi solmi) za merjenje relativne vlage in zaprto škatlo dobro zavili v Static-Shield folijo in jo zalepili z lepilnim trakom Lineco®,Archival Frame sealing type. Na prvi ovoj smo položili drugi indikator relativnevlage in zavili v drug ovoj iz istega materiala, prav tako smo za lepljenje uporabi­li isti lepilni trak. Namen dodanih dveh indikatorjev v oba ovoja je bil, da modroobarvan indikator pokaže, da je skozenj prešla vlaga, ker ni bil dobro zaprt. Tako pripravljene pakete s fotografijami smo vložili v gospodinjsko zamr­zovalno skrinjo za en dan. S programom DigiChart smo na koncu vaje obdelalizbrane podatke iz merilnika in jih zabeležili v obliki grafa, ki nam je grafičnoprikazal višino temperature in relativne vlage v paketu. Ugotovili smo, da sose diapozitivi hranili v konstantni mikroklimi, in sicer pri temperaturi –10 °Cin pri 26 % relativni vlagi. Druge skupine so ovoje za pakete kombinirali z dru­gimi omenjenimi materiali, na koncu pa smo s pomočjo grafov vsakega paketaprimerjali njihovo mikroklimo med seboj in ugotovili, da je bila pri vseh enaka. Vodič za razstavljanje fotografij in likovnih del, ki ga je naredila Medna­rodna organizacija za standardizacijo, je določil sprejemljive različne pogoje zarazstavljanje, prav tako tudi določila za ustrezne materiale. Za okvirjanje fotografij smo uporabili okvir iz polietilena, za zasteklitevkakovostno pleksi steklo, za paspartu kakovostni muzejski karton, za regulira­nje vlage v okvirju pa smo dodali materiale: Art Sorb®, ‘silica gel’ in zeolit. Takookvirjenim likovnim delom in fotografijam smo hrbtno stran zavili v Marvelsealfolijo tako, da smo jo na različne načine pritrdili na pleksi steklo spredaj. Med­tem ko so nekateri folijo spojili na pleksi steklu s pomočjo gretja z grelno spa­tulo, so jo drugi speli z različnimi lepilnimi trakovi. Notri smo dali še merilnikevlage in temperature ter indikator relativne vlage (namesto prave fotografije).Vse okvirjene fotografije smo potopili v vodo. Ugotovili smo, da je zavoj, ki smo mu folijo spojili z zelo močnim in širokim prozornim komercialnim lepilnimtrakom, ščitil fotografijo pred vdorom vode kar 24 ur. Ostali okvirji fotografijniso zaščitili pred vdorom vode. Zeolit je porozen alumosilikat, mineral. Silicagel (v obliki kroglic) je kemijsko stabilen in ne toksičen material, sestavljen izporoznega amorfnega silicijevega dioksida. Ko je enkrat vlažen, ga v pečici na120 °C posušimo in ponovno uporabimo. Iz istega materiala je narejen tudi ArtSorb (v obliki kartona). Vsi trije materiali vase močno vsrkajo vlago iz okolja injo znižajo. Svetloba je vidni del elektromagnetnega spektra z določeno energijo, kijo vidi človeško oko, ne vidi pa UV-in IR-svetlobe, ki je nevidni del. Prav ta delsvetlobe najbolj kvarno vpliva na fotografije in druge predmete kulturne de­diščine. Osvetljenost površine na predmetih merimo z lux metri, lux/m2 ali 1 lumen na kvadratni meter. Prevelika količina prejete svetlobe povzroči, da foto­grafije in tudi drugi predmeti kulturne dediščine potemnijo, porumenijo, zble­dijo, postanejo bolj krhki ter nastanejo tudi druge kemične in fizične spremem­be. Na primer –na prvi črno-beli fotografiji na RC-papirju nastanejo rdeče pike.Pri vrednotenju stopnje osvetlitve, ki je še primerna za razstavljanje ter delo inbranje, hkrati pa ne škoduje fotografijam, je najbolj pomembno meriti količinosvetlobe in čas osvetlitve želenega predmeta. Izračunali smo, koliko svetlobe prejme fotografija na razstavi, če je bilaosvetljena s 50 lux-i, 10 ur na dan, razstava pa je trajala 6 dni. Izračun je: 10 ur× 6 dni × 50 lux/ur =3000 lux/ur. Fotografija je bila v času razstave osvetljena s3000 lux/ur-ami, kar pomeni, da nismo presegli količine svetlobe, ki bi kvarnovplivala na fotografijo. Na delavnici smo si izdelali tudi tabelo, ki kaže, katere fotografije lahkoizpostavljaš določeni količino prejete svetlobe. Tester »Blue Wool Standard®«, ki je sestavljen iz lestvice tekstilnih tra­kov, ki so pobarvani z različnimi modrimi tekstilnimi barvami, smo osvetljevaliz naravno svetlobo. Na okna, kjer se je odvijala delavnica, smo te vzorce name­stili tako, da smo polovico vzorca prekrili s kartonom, drugo polovico pa osve­tljevali pet dni. Ugotovili smo, da so nekatere barve močno zbledele, nekatere peraturi. Trak s koloidnim srebrom je sestavljen iz poliestrske podlage, na ka­tero je nanesena želatina, v njej pa je razpršeno občutljivo koloidno srebro. Tasnov je zelo občutljiva na oksidacijsko-redukcijske reakcije v zraku. ‘AD-strip’ je trak, ki je zelo občutljiv na kisline v okolju. Charcoal tkanina vsebuje aktiv­no oglje in ima lastnost, da ne prepušča plinov niti pare. Rezultata vaje našeskupine sta bila: v prvi škatli na omotu je bil ‘AD-strip’moder, ker je občutljivna kisline, saj je bil v škatli zrak onesnažen z ocetno kislino, trak s koloidnimsrebrom je ostal enak. Trakova znotraj ovojev sta ostala nespremenjena, karpomeni, da sta Charcoal tekstil in ovoj na štiri poklopce zavarovala fotografijepred škodljivimi vplivi onesnaženega zraka. V drugi škatli na omotu pa je bil‘AD-strip’ravno tako moder in zvit, ker je zeolit močno znižal relativno vlagov škatli, koloidno srebro pa je ostalo nespremenjeno. Znotraj ovoja na štiri po­klopce je bil trak s koloidnim srebrom nespremenjen, ‘AD-strip’pa rahlo mo­drikast, kar pomeni, da ovoj na štiri poklopce ni zadržal onesnaženega zraka inni primeren za trajno hrambo fotografij. Naredili smo več različnih poizkusovtako, da smo vanje vložili namesto ocene kisline kalijev polisulfid in uporabilidrugi indikator itn. Odgovornost konservatorja-restavratorja je, da za ustrezno trajno hram­bo fotografij zagotovi ovoje, ki so narejeni iz ustreznih materialov. Zato smo na­redili naslednje vaje, s katerimi smo identificirali ovoje iz različnih materialov,za katere nismo vedeli, iz česa so narejeni. Z Beilsteinovim testom smo identificirali polivinil klorid (PVC) tako, dasmo z ognjem zažgali košček tega materiala. Ker je bil pri gorenju ogenj zelen,to pomeni, da je bil prisoten klorid. Ta vrsta plastike je popolnoma neprimernaza trajno hrambo fotografij. Polietilen tereftalat (PET) plastiko smo identificirali tako, da smo kos teplastike položili med dva polarizacijska filtra. Če med obračanjem na svetlobividimo mavrico, potem gre za poliester, ki ga prepoznamo tudi tako, da ga zrokami ne moremo pretrgati. Ph-vrednost kakovostnega papirja za trajno hrambo fotografij smo iz­merili z napravo za merjenje pH, prej pa smo vzorec še namočili v destiliranovodo. Papir, ki ima vrednost pH 7, je nevtralen in tudi najbolj primeren za trajnohrambo fotografij. Celulozni nitrat smo identificirali tako, da smo košček tega materiala na­močili v blagi indikator difenilamina, mešanega z žveplovo kislino. Ker se je te­kočina obarvala modro, to pomeni, da je prisoten nitrat. Ta vrsta plastike je po­polnoma neprimerna za trajno hrambo fotografij in drugih predmetov kulturnedediščine. Majhen del vlažnega svinčevega acetata in papir za ovoje smo dali v zate­snjeno cev, ki smo jo na ognju segreli, da je papir porjavel. Papir smo nato vzeliiz cevi in nanj kapnili destilirano vodo. Ker je na mestu, kjer smo nanj kapnilidestilirano vodo, postal bel, to pomeni, da je bilo v onesnaženem zraku prisotnožveplo. Obiskali smo Narodni tehnični muzej (češko Národní technické muze­um) v Pragi, ki je največji češki muzej, namenjen shranjevanju in prikazovanjutehniške dediščine. Ustanovljen je bil leta 1908. V osrednjem razstavnem pro­storu je izjemno velika hala s transportnimi vozili, zgoraj so plovila, na tleh soavtomobili (Škoda), lokomotive in vagoni, v treh etažah ob stenah pa so motoci­kli (Java) in kolesa, na primer Favorit iz leta 1964, s katerim so Čehi zmagali naolimpijskih igrah, ter še mnogo drugih predmetov. V drugih nadstropjih pa soše oddelki astronomije, tiskarstva, metalurgije, najdemo tudi oddelek o urah, kimerijo čas, oddelek o izkopavanju rud ter oddelek z gospodinjskimi aparati. Mismo si podrobneje ogledali izjemno bogato in kronološko pregledno razstavo o razvoju fotografije na Češkem, ki obsega vse vrste fotografij: od dagerotipije,črno-bele fotografije 19. in 20. stoletja, barvne fotografije, filmskih trakov dodigitalnih fotografij, zraven pa še pripadajoči material in opremo. Najbolj dra­gocena in zelo redka fotografija v muzeju pa je barvna Lippmannova fotografija(angl. Lippmann plate). Gettyjev konservatorski inštitut je s teoretično-praktično delavnico vBratislavi leta 2008 začel, v Pragi leta 2015 pa zaključil niz izobraževanj na področju poznavanja ter konserviranja in restavriranja fotografij na območjuSrednje, Vzhodne in Južne Evrope. Sama sem se udeležila vseh in bi se ob koncuizobraževanja rada zahvalila vsem direktorjem Arhiva Republike Slovenije: dr.Matevžu Koširju, dr. Jožetu Dežmanu, dr. Draganu Matiču in dr. Bojanu Cvelfarjuter vodji oddelka dr. Jedert Vodopivec Tomažič, ker so mi omogočili udeležbo navseh teoretično-praktičnih delavnicah, na simpoziju o fotografiji in sodelovanjuna razstavi z naslovom Razumeti fotografijo v Bratislavi ter študiju na daljavo.Zahvaljujem se še Alenki Hren za prevode besedil, Darji Harauer in Blanki Av­guštin Florjanovič, ki sta po meri izdelali zaščitno škatlo za dagerotipijo, MatejiKotar za posnete fotografije ter Darji Plevel in Borutu Jurca za pomoč pri deluz računalniki ter prijavah na spletu. Hvala tudi Stanki Grkman in Tatjani Raho­vsky Šuligoj, ki sta mi posredovali različne podatke, predvsem v času, ko sembila na delavnicah. Lucija Planinc OCENE IN POROČILA O PUBLIKACIJAH IN RAZSTAVAHREVIEWS AND REPORTS ON THE PUBLICATION AND EXHIBITIONS Publikacije || Publications Zdenka Semlič Rajh: ZAPISNIKI SEJ MESTNEGA SVETA MESTNE OBČINE MARIBOR 1853–1856. Kritična objava arhivskih dokumentov. Gradivo za zgodovino Maribora, XL. zvezek. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2015, 108 strani. Pokrajinski arhiv Maribor s pričujočim 40. zvezkom Gradiva za zgodovino Maribora (GMZ) nadaljuje tradicijo publiciranja arhivskih virov za zgodovinoMaribora, ki jo je začel akademik prof. dr. Jože Mlinarič pred 40 leti s prvimzvezkom Gradiva, v katerem so bile objavljene listine, nastale pred letom 1259. Avtorica mag. Zdenka Semlič Rajh se je spopadla z ambiciozno zastavlje­no idejo znanstvenokritične objave zapisnikov organov mestne samouprave kotzgodovinskega vira in pri svojem delu ohranja v XXXVII. zvezku prvič predsta­vljeno posodobitev izdaje v skladu z modernimi principi objav zgodovinskihvirov in popisovanja arhivskega gradiva v skladu z mednarodnimi standardipopisovanja. Tokratna izdaja zapisnikov sej mestnega sveta Mestne občine Maribor zaobdobje 1853–1856 začenja serijo, v kateri bodo objavljeni zapisniki vse do leta1941. Objava zapisnikov je na nek način logično nadaljevanje do sedaj publici­ranih virov, saj predstavljajo izjemno bogat in pomemben zgodovinski vir zaproučevanje zgodovine in delovanja uprave v mestu Maribor v času od drugepolovice 19. st. pa vse do leta 1941. Dokumente, objavljene v XL. zvezku GZM,v izvirniku hrani Pokrajinski arhiv Maribor, in sicer v fondu Mestna občina Ma­ribor, v serijah Sejni zapisniki občinskega odbora/sveta: gradivo Mestne obči­ne Maribor od 1850 do 1918 in Sejni zapisniki predstavniškega telesa: gradivoMestne občine Maribor od 1919 do 1941. Gradivo obsega 41 arhivskih škatel,v PAM pa so ga za obdobje 1940–41 dopolnili s fotokopijami zapisnikov iz ar­hiva Banske uprave Dravske banotvine v Arhivu Republike Slovenije, saj so bilioriginali uničeni –vse to popisuje avtorica v preglednem historiatu fonda, ki je vključen v uvod. 40.zvezek Gradiva za zgodovino Maribora vsebuje še kratek oris zgodo­vine Mestne občine Maribor v času 1853–1856, v katerem se v uvodu poučimo o težavah s konstituiranjem občine (po 1850), ki so zaznamovale tudi obdobje,iz katerega izvirajo predstavljeni zapisniki. Zgodovinskemu pregledu sledijoopombe k ediciji, ki bralca in uporabnika seznanijo z načeli, ki jih je avtoricaupoštevala pri svojem posredovanju vsebine arhivskih dokumentov, v ločenempoglavju pa so razjasnjene tudi uporabljene krajšave. Osrednji del publikacije predstavlja objava 23 sejnih zapisnikov mestnegasveta Mestne občine Maribor za čas od 18. 2. 1853 do 7. 11. 1856. Zapisniki sosestavljeni po dveh glavnih vzorcih –včasih je v uvodu najprej naveden celotnidnevni red, ki mu s sklicem na vrstno številko točke sledijo sklepi, v drugemprimeru pa so točke dnevnega reda dopolnjene z odgovarjajočimi sklepi karsproti. Za izdelavo sejnih zapisnikov je bil odgovoren sekretar, ki ga je izvolilmestni svet, zapisnik pa so poleg predsednika podpisali vsi na seji prisotni članimestnega sveta in zapisnikar. Mariborski ‹mestni očetje› so se na sejah mestnega sveta v obravnavanemobdobju največ ukvarjali z obrtnimi zadevami (s prenosi obrtnih pravic, odpi­ranjem novih delavnic, trgovin, gostiln in točilnic), s kadrovskimi zadevami (za­sedbo delovnih mest v mestni upravi, plačami oziroma njihovim povišanjem),s službenimi oblekami in disciplino mestnih uslužbencev, s financami (finan­ciranjem občinske uprave in mestnim proračunom), s komunalno ureditvijo,dodeljevanjem občinskih podpor, poročnimi dovoljenji, s prošnjami za sprejemv špital, z napotitvami v prisilno delavnico, s šolstvom (plačevanjem učiteljev)ter z lopami in pristaniščem na Lentu (zakup, tarife uslug). Precej je mariborskemestne svetnike zaposlovala tudi prometna problematika. Navduševale so jihmalo utopične ideje o parniški plovbi po Dravi, uspešno pa so si prizadevali zanavezavo Maribora na železnico iz Velike Kaniže (preko Ptuja in Pragerskega).Velika pridobitev za Maribor je bila selitev sedeža lavantinske škofije, ki je bilaizvedena v letih 1854–1859, v obravnavanem času pa je mariborska mestna ob­last iskala primerne prostore za rezidenco. Med zanimivostmi iz zapisnikov biomenil še dodelitev podpore za odhod v toplice, ki je je bil v znesku 10 goldinar­jev deležen (pisar?) Franc Haus (40/9, str. 43), in reševanje prostorske stiskemariborske bolnišnice z nakupom Prosenjakove vile (40/13, str. 60). Publikacijo zaključujejo povzetki v nemškem in angleškem jeziku, seznamuporabljene literature in virov, kazalo objavljenih dokumentov, imensko kazaloin priloge. PAM s 40. zvezkom GZM uspešno nadgrajuje pomemben del svojega po­slanstva –posredovanje arhivskega gradiva uporabnikom. Avtorici mag. ZdenkiSemlič Rajh in vodstvu arhiva gresta zahvala in priznanje za dobro zastavljenin korektno izveden začetek projekta objave tega pomembnega zgodovinskegavira v celoti, pričakovana odmevnost in uporabnost te kritične izdaje pa naj jimabosta spodbuda pri vztrajanju na začrtani poti. Aleksander Žižek Alojzij Trstenjak: Spomini iz svetovne vojne 1914–1918 Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2015, 167 strani V Pokrajinskem arhivu Maribor smo v okviru obeleževanj stoletnice za­četka prve svetovne vojne izdali dnevnik pravnika, lokalnega zgodovinarja invisokega političnega uradnika dr. Alojzija Trstenjaka (1887–1964) z naslovom Spomini iz svetovne vojne 1914–1918.Pričujoči dnevnik je del osebnega fondaTrstenjak Alojzij, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu Maribor. Svoje osebnogradivo je Trstenjak podaril oziroma v manjši meri prodal mariborskemu ar­hivu malo pred svojo smrtjo, to je v letih 1962 in 1963. Fond obsega šest arhi­vskih škatel skrbno zbranih dokumentov. Del dokumentov prikazuje pestro ins političnimi obračunavanji zaznamovano Trstenjakovo službovanje v političniupravi Slovenije v letih 1920–1945, drugi del pa zavzemajo številni rokopisiTrstenjakovih krajevnozgodovinskih, gospodarskih, pravniških in etnografskihrazprav, nanašajočih se na Ormož in okolico. Največjo vrednost daje fondu Trstenjakov dnevnik Spomini iz svetovne vojne 1914–1918, ki ga sestavljajo trije deli: V avstro-ogrski vojski, V ruskemvojnem ujetništvu od 28. 3. 1915 do 2. 4. 1918 in V jugoslovanski legiji (Dobro­voljski korpus Srbov, Hrvatov in Slovencev) od 9. 4. 1918 do 31. 12. 1919. Prvidel je pisan deloma v rokopisu in deloma v tipkopisu, preostaa dva dela pa le vtipkopisu. Trstenjak je dnevnik, kot je razvidno na več mestih v ‘Spominih’, pisaldnevno, tako na bojišču na prvi bojni črti kot pozneje v času bivanja v Rusiji.Nanj je nadvse skrbno pazil in si prizadeval, da ne bi prišel v roke sovražniku.Kljub temu izvirnik ni ohranjen. Dnevnik je po prihodu domov, kot kaže, v večizvodih prepisal, ga uredil in dopolnil ter ga ponudil v odkup Banovinskemuarhivu v Mariboru in nekaterim drugim inštitucijam (Narodni muzej v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani). Nekaj krajših izsekov iz dnevni­ka, predvsem tistih o revoluciji in državljanski vojni v Rusiji leta 1917, je objavilv dnevnem časopisju (Jutro, 1926), vožnjo iz Samare na sever Rusije pa je opisal v knjigi Dobrovoljci –kladivarji Jugoslavije 1912–1938. Mariborski banovinskiarhivar Franjo Baš je novembra 1940 tako ocenil, da imajo ‘Spomini’ zgodovin­ski pomen kot izpoved, ki jo je avtor tekoče pisal v vojnem času. »So doprinos k zgodovini slovenskega človeka, častnika, v času svetovne vojne in kot taki podajajo iskreno izpoved o mišljenju časa in generacije in gledanja na razmere carske in revolucijske Rusije,« je zapisal. Priporočal je odkup in uvrstitev dnevnika v javnozbirko, do katerega pa zaradi pomanjkanja sredstev pred vojno ni prišlo.1 Kot uvod v Trstenjakove ‘Spomine’ smo dodali še obsežno študijo o poklic­ni poti Alojzija Trstenjaka od leta 1920, ko je dobil prvo zaposlitev pri Okrajnemglavarstvu na Ptuju, do aretacije 12. 5. 1945 in prisilne upokojitve novembraistega leta. Seznani nas z uradniško kariero Alojzija Trstenjaka, zaznamovano zvzponi in padci, ter ob tem dodobra razkrije politična in strankarska nasprotjav tridesetih letih dvajsetega stoletja v srezih Ljutomer in Dolnja Lendava. Vanjeje bil, sicer proti svoji volji, vpleten tudi Trstenjak kot najvišji politični uradnikv srezu. S pomočjo študije se lepo razkrijejo nekatere Trstenjakove osebnostnein značajske poteze ter njegova politična oziroma svetovnonazorska usmeri­tev. Uvodni del nedvomno potrjuje ugotovitev, da je bil Trstenjak kot političniuradnik vso svojo kariero zavezan spoštovanju prava in zakonov ter da je ostrozavračal politične pritiske te ali one politične opcije. Študijo bogatijo fotografi­je Alojzija Trstenjaka kot sreskega načelnika v Dolnji Lendavi (1932–1934) inpredstojnika mestne policije v Mariboru (1935–1939). Ob urejanju ‘Spominov’se je porajalo vprašanje, koliko in kako posegati vavtorjevo izvorno besedilo. Kot izobraženec in pravnik je Alojzij Trstenjak »Spo­mine« pisal v jasnem, razločnem in kljub nekaterim arhaizmom dobro razumlji­vem jeziku. Zato so posegi lektorja v ‘Spominih’bolj redki. Večinoma zaobsegajomanjše pravopisne napake, stavčna ločila in mestoma tudi besedni red stavčnihčlenov. Po današnjem pravopisu smo uskladili sklanjanje krajevnih imen. TeTrstenjak včasih zapiše v starejši, danes nedopustni obliki. Z ohranitvijo izvornestrukture teksta in nekaterih Trstenjakovih tvorjenk in prevodov smo poskuša­li kar najbolj plastično preslikati podobo takratnega časa, izpričano tudi skozibesedilne in skladenjske značilnosti dnevnika. Nekatere starejše, danes redkorabljene izraze oziroma hrvatizme, smo pustili nedotaknjene in jih napisali vkurzivi. Prav tako smo ohranili ustaljene, takrat splošno uporabljene strokovnevojaške izraze ali besede, povezane z vojaškim življenjem. Tudi te smo pisali vpoševnem tisku oziroma v narekovajih. V besedilu se na več mestih pojavljajoruski izrazi, ki jih je Trstenjak navadno poskušal sloveniti. Te smo praviloma za­pisali v narekovanjih, tiste, ki jih ni moč razumeti, smo raje prevedli in pojasni­ li.Trstenjakova izjemna natančnost in doslednost, ponekod za bralca že skorajpreveč pikolovska, se najbolj kažeta v zapisovanju krajevnih imen. Na premikihz bojišča na bojišče oziroma iz enega ujetniškega taborišča v drugega podrobnonavaja traso poti s prevoženimi razdaljami tako v kilometrih kot v ruskih vrstah.V letih 1914 do 1919 je tako prepotoval današnjo Hrvaško, severno Srbijo (Voj­vodino), Madžarsko, zahodni del Romunije, Avstrijo, Češko, Slovaško, Poljsko,Ukrajino, Rusijo, ob vračanju iz Rusije pa še Francijo in Jugoslavijo. Večino kra­jev, zapisanih v dnevniku, najdemo na zemljevidih še danes, z izjemo nekaterihmanjših zaselkov in železniških postaj. Zaradi tega je mogoče Trstenjakovi potipo brezmejnih ruskih prostranstvih skoraj do potankosti slediti in jo podoži­veti. Trstenjak je imena krajev večinoma slovenil, zlasti ruske, ponekod pa je vpojasnilo dodal v oklepaju še takratno poimenovanje naselja. Ker se je politična Univerzitetna knjižnica Maribor, Rokopisna zbirka –Ms 310. Pismo Franja Baša Alojziju Trste­njaku, november 1940. pripadnost krajev, skozi katere je potoval, do danes večkrat menjala, so se seve­da spreminjala tudi uradna poimenovanja krajevnih imen. Zapise Trstenjakovihkrajevnih imen smo načeloma pustili v prvotni obliki. Popravili smo le očitnečrkovne napake ali napačno postavljene akcente. Na mestih, kjer se nam je zde­lo potrebno in kjer bi bilo morda težje ugotoviti, kateri kraj je imel v mislih, smov uredniških opombah zapisali današnje poimenovanje. Pri daljših potovanjihso za večjo preglednost in lažje spremljanje premikov dodane še karte poti vrazličnih merilih. Tretji del spominov bogati tudi nekaj dragocenih fotografij izslužbovanja v ‘dobrovoljskem’korpusu na severu Rusije, v okraju Murmansk.Celotno besedilo pojasnjujejo sprotne opombe. Številne je dodal že Trstenjak,druge pa so opombe urednika, ki se nanašajo na razlago krajevnih imen, prevo­de iz nemščine in na nekatere dele v dnevniku, ki zaradi celovitejšega razume­vanja in poznavanja zgodovinskega okvira terjajo strokovna pojasnila. Trstenjakovi ‘Spomini’ so zaradi njegove izpričane objektivnosti in do­slednosti odličen vir za spoznavanje razmer v avstro-ogrski armadi v letih 1914in 1915 na bojiščih v ruski Poljski in na Karpatih v Galiciji ter za razumevanjepogosto ne najbolj prijateljskih odnosov med častniki različnih narodnosti av­stro-ogrske armade. Pretresljivi so Trstenjakovi opisi jurišev –tem je kot po­veljnik čete sam načeloval – na sovražnikove dobro utrjene in z bodečo žico zavarovane postojanke na enem izmed gorskih sedel v Karpatih. Kljub ugoto­vitvam častnikov na terenu, da napadi brez resne podpore topništva ne morejouspeti in da Rusov ni moč pregnati s sedla, so višji avstro-ogrski poveljniki breznajmanjše trohice usmiljenja in trezne presoje razmer pošiljali v gotovo smrtvedno nove in nove skupine vojakov. Iz Trstenjakovega ujetniškega življenja vRusiji najbolj pritegnejo opisi dogajanja ob februarski in oktobrski revolucijileta 1917 ter državljanske vojne, ki se je kmalu razplamtela. To je kot ujetnik vAstrahanu s tovariši sam neposredno doživel in se le za las izognil krogli nekegaKozaka. Ob tem se razkrijejo Trstenjakove simpatije do prve ruske revolucije indo odstopa carja, ne pa tudi do njenega nadaljevanja, to je boljševistične revo­lucije. Slednjo je zavračal, saj ni odobraval nereda ob odsotnosti vsakršnih ob­lasti, pojava nediscipline med ruskimi vojaki, nespoštovanja predpostavljenihin tudi ne ruskega izstopa iz vojne. Ob številnih popotovanjih iz enega vojnegataborišča v drugega Trstenjak že skoraj s simpatijo in naklonjenostjo opisujemogočno in brezmejno rusko pokrajino ter njeno preprosto, kmečko prebival­stvo. Slovanska Rusija mu je v resnici močno prirasla k srcu in sprejel jo je kotsvojo drugo domovino. Po pobegu iz vojnega ujetništva aprila 1918, ko se zavojne ujetnike po prevzemu oblasti s strani boljševikov v Astrahanu nihče večni zanimal in so le ti vedno bolj trpeli pomanjkanje hrane, lahko sledimo Trsten­jakovi priključitvi Dobrovoljskemu korpusu Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta jebil ustanovljen iz ujetnikov srbske, hrvaške in slovenke narodnosti za boj proticentralnim silam, po izstopu Rusije iz vojne in sklenitvi miru s centralnimi si­lami pa so ga antantne sile uporabile za boj proti boljševikom. Trstenjak je vsvojih opisih življenja v bataljonu, vsakodnevnih vojaških opravil in urjenj terdružabnega življenja zelo kritičen do prevladujočih velikosrbskih in monarhis­tično usmerjenih častnikov v poveljniškem kadru bataljona. Tem je bila osvo­bodilna jugoslovanska ideja namreč povsem tuja. Vse to je vzpodbujalo številnespore in nesporazume med Slovenci na eni in Srbi na drugi strani ter vodilo dokrvavega obračuna med častniki. Bivanje na severu Rusije se je za ‘dobrovoljce’končalo šele po uspešno opravljenih vojaških operacijah pod vodstvom Angle­žev zoper boljševike med Tivdijo in Ližmo v Kareliji septembra 1919. Trstenjakzaključi svojo več kot štiriletno rusko odisejado s srečno vrnitvijo v Ormož (29. 12.1919) in odpustom iz aktivne vojaške službe (31. 12. 1919). Jure Maček Blaž Otrin - Marija Čipić Rehar (ur.): Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, 1131 strani »Habemus papam! Ljubljana je novega knezoškofa sprejela z velikimi čast­mi in z redkim sijajem, a kar je še veliko večje vrednosti, sprejela ga je z odprtimi rokami in z resničnim, iz srca prihajajočim veseljem, prav kakor da sluti, da pri­naša knezoškof dr. Jeglič slovenski domovini to, česar pred vsem potrebuje: miru in ljubezni mej brati.« Tako so 27. 5. 1898 o prihodu novega, 28. ljubljanskega škofa dr. Antona Boneventure Jegliča (1850–1937), poročale Novice in dodale, da je »sin kranjske dežele«. Takrat še nihče ni slutil, da bo ta »neupogljivo odloč­ni« Gorenjec kar 32 let vodil ljubljansko škofijo in v tem času pomembno soobli­koval tako politično, kulturno kot tudi družbeno in versko življenje slovenskeganaroda. Vse njegovo delovanje je bilo tako ali drugače vpeto v življenjski utripCerkve in slovenskega naroda. Pri tem je bil včasih morda tudi precej samosvoj,vedno pa goreč dušni pastir, ki mu je bil blagor bližnjega pomembnejši kakornjegova lastna dobrobit. Slovenski narod je o tem 2. julija leta 1937 med drugim zapisal: »Objektivno je treba priznati, da je knezoškof vse svoje življenje skrom­no živel in da je skoro vse dohodke velikega cerkvenega premoženja nesebično žrtvoval za verske in cerkvene, pa tudi za splošne narodne in kulturne namene. Marsikak dijak se ga bo s hvaležnostjo spominjal, saj je mnoge vzdrževal in jim omogočil študij, a tudi mnogi naši umetniki so vedno našli v njem zaščitnika in radodarnega mecena.« Nič čudnega torej ni, da se je 2. 7. 1937, ko je prenehalobiti srce upokojenega nadškofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, novica o njegovismrti kakor blisk razširila po vsej državi. Kot so zapisali v Škofijskem listu, je bilnjegov pogreb takšen, kakršnega Ljubljana do takrat še ni videla. Na nek načinje tako tudi slovo spominjalo na njegov slovesni prihod in pomenljive so besedetakratnega ministra, dr. Antona Korošca, ki se je od pokojnika poslovil kot za­stopnik vlade, in so jih 10. julija t. l. objavili tudi v Delavski fronti: »Njegov lik je tako visok in svetal, njegov pomen tako sekularen, njegovo življenjsko delo tako veliko, da bo moral zajeti vso novejšo domačo zgodovino, kdor bo hotel zadostno očrtati in pravično oceniti delo tega poslanca božjega.« Da bo težko in zahtevno orisati delo in pomen škofa Jegliča za slovenskinarod, so se že takrat zavedali mnogi njegovi sodobniki. Malokdo pa je vedel,da je zgodovinarjem v določeni meri delo pri tem olajšal kar škof sam. Polegtako bogate in mogočne zapuščine narodu, ki se je kazala v različnih župnij­skih organizacijah, društvih, številnih razpravah, poslovanju škofijske pisarnein župnij, kot ne nazadnje v njemu tako ljubih škofovih zavodih, če izpostavimole nekatere; je za njim ostal tudi njegov osebni dnevnik. Z njim je delil svojeveselje, njemu je potožil svoje bolečine, skrbi in preizkušnje. Dnevnik je začelpisati leta 1899, pol leta po nastopu škofovske službe v Ljubljani. 19. januarjaje njegovo pero zapisalo prve vrstice: »Želim si zapisati glavne dogodke mojega življenja in pastirjevanja.« Tej želji je škof ostal zvest vseh dolgih 32 let, kar je bilna čelu ljubljanske škofije. Vanj je vpisoval svoja doživetja, razmišljanja, dnev­niku je zaupal svoje, za tiste čase včasih že kar (pre)drzne ideje in načrte, patudi dvome, strahove in skrbi, ki so ga obhajali v teh tako burnih časih človeškezgodovine. Škof Jeglič je v ljubljanski škofiji namreč deloval od zadnjih let 19. inv prvih desetletjih 20. stoletja; torej v času, ko je pot do političnih in državnihsprememb na Slovenskem vodila preko krvavih bojnih poljan, trpljenja in pre­izkušenj prve svetovne vojne, preko zloma habsburške monarhije vse do novihdržavnih okvirov, ko se je večji del slovenskega prostora znašel pod žezlom pra­voslavnega kralja. Zato ne preseneča, da so njegovi zapisi prava zakladnica po­datkov in informacij, ki na svoj način osvetljujejo različne pomembne dogodke,spore in pobude, predstavi pa nam tudi osebnosti, s katerimi se je Jeglič sreče­val; od papežev, cesarja in drugih visokih plemiških predstavnikov, pomembnih ministrov in uradnikov, kardinalov, škofov pa vse do kaplanov in sploh vsakogar,ki se je tako ali drugače v različnih vprašanjih obrnil nanj. Dnevnika ni pisal za objavo, pisal ga je, ker mu je predstavljal zaupnika,ki ga ni našel med sobrati duhovniki. Pomenil mu je sopotnika, ki mu je lahkopotožil svojo bol. Preko dnevnika je Jeglič raziskoval duhovno podobo samegasebe, zapisi so mu predstavljali možnost refleksije ob pogledu na opravljenodelo ter pomoč pri načrtovanju novih, nadaljnjih korakov v zastavljenih izzivih,ki si jih je zadal sam ali pa so se ti pokazali ob opravljanju škofovske službe.Pomembnosti zbranih dnevniških zapisov se je ob koncu svojega delovanja šekako zavedal tudi škof sam. Kakor je leta 1991 zapisal že prof. dr. Bogdan Ko­lar v razpravi za zbornik rimskega simpozija, posvečenega škofu Jegliču, je bilprav škof Jeglič prvi, ki je dnevnik koristil kot vir za razpravo, in sicer pri pisan­ju prispevka ob deseti obletnici prelomnih dogodkov leta 1918, ki ga je potemobjavil Slovenec.Za njim je škofove zapiske uporabil Jože Jagodic, ko je skušaluresničiti Koroščeve besede in slovenskemu življu v knjigi, ki je po burni zgodo­vini potem izšla leta 1952 v Celovcu, podati oris življenja škofa Jegliča. Njegovdnevnik pa so seveda prebirali tudi njegovi nasledniki na sedežu ljubljanskihškofov, saj se je le-ta nahajal v njihovi zasebni knjižnici. Prav v njem so lahkonašli marsikater moder nasvet pa tudi svarila, ki so utegnila (in še utegnejo!)biti v pomoč pri opravljanju tako odgovornega poslanstva. Bogastvo informacij in različnih podatkov, ki jih vsebuje Jegličev dnevnik,je leta 1945 zanimalo tudi oblast, ki je postopoma, po delih, pridobila dostopdo dnevnika in oskrbela prepis v več izvodih, ki pa seveda ni bil brez pomanj­kljivosti in napak. Prav iz teh prepisov so pozneje črpali zgodovinarji, ki so seukvarjali s tem obdobjem slovenske zgodovine. Zato ni nič presenetljivega, daje bila med njimi že dolgo prisotna želja o objavi znanstvenokritične izdaje takopomembnega in bogatega zgodovinskega vira. Zaradi pomislekov glede ob­čutljivih osebnih podatkov, ki jih je v dnevnik vpisoval škof Jeglič, se je izvedbatakšnega projekta odložila vse do leta 2015, ko je pri Celjski Mohorjevi družbi, vsodelovanju z Nadškofijskim arhivom Ljubljana, naposled izšel Jegličev dnevnik: znanstveno kritična izdaja, kakor piše v naslovu. Dnevnik sta uredila mag. BlažOtrin in mag. Marija Čipić Rehar. Topli spremni besedi ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Sta­nislava Zoreta sledijo uvodna pojasnila obeh urednikov, v katerih orišeta zgodo­vino Jegličevega dnevnika, opozorita na napake v doslej tolikokrat uporabljenihtipkopisih in opišeta prizadevanja za njegovo objavo. V redakcijskem poročilupa se bralec seznani z jezikovnimi značilnostmi Jegličevih zapisov in opravljeni­mi redakcijskimi posegi, do katerih je pri pripravi dnevnika prišlo, kakor tudi okraticah in drugih spremembah. Tu so podana še pojasnila o številnih opombah: »Dnevnik je opremljen z opombami, pri čemer smo bili skopi, saj smo strmeli k temu, da bralcu ponudimo le toliko opomb, da se lahko suvereno sprehodi skozi njega in dnevnika po nepotrebnem dodatno ne obremenjujemo, saj bi se v nasprot­nem primeru njegov obseg lahko bistveno povečal.« Tem pojasnilom je dodana šekrajša razprava o latinskih besedilih v dnevniku, ki jo je škof uporabljal. Pogostoje Jeglič tako v latinščini navajal strokovne izraze, povezane s svojo službo, ne­malokrat pa je bila latinščina tudi tisto izrazno sredstvo, s katerim je skril svoja – včasih ostra – opažanja, sodbe in karakterne ocene posameznikov, ki jih jeomenjal. Prevode in vse ustrezne popravke mestoma precej obsežnih Jegličevihlatinskih besedil je strokovno pripravila in uredila dr. Julijana Visočnik. Po teh uvodnih študijah in razlagah se nam na naslednjih straneh knji­ge končno predstavi Jeglič sam. Njegov prvi dnevniški zapis datira v leto 1899,zadnji dnevniški zapiski pa segajo v avgust leta 1930. Tik pred praznikom Marij­inega vnebovzetja je na koncu svojega vpisa Jeglič zapisal: »Od sedaj dnevnika ne bom več pisal. Obsega pa vsa leta mojega delovanja kot škof. Deo Gratias!« Kljub temu zagotovilu je leta 1932 dnevniku ‘na čast Božjo’dodal še nekaj zabeležk orazličnih dogodkih in tako še dodatno osvetlil svojo življenjsko pot. Sam Jegličev dnevnik bi bilo po kronološkem principu sicer mogoče raz­deliti na več delov; morda omenim le eno od možnosti: precej obsežen prvi delobsegajo njegovi zapisi do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Drugi del, kizajema opise iz vojnih let 1914–1918, predstavlja svojevrstno zaključeno celotoin je še posebej bogat in obsežen vir za razumevanje usodnih dogodkov zgodo­vine slovenskega naroda v prelomnih časih. Tretji del pa predstavljajo zapiski, kiopisujejo dogajanje in razmere v novih državnih okvirih. V tem delu, še posebejna mestu, kjer je govora o zadnjem desetletju njegovega delovanja, so zapisi ne­koliko bolj skopi s podatki in krajši, kakor smo jih vajeni iz prvih let njegovega de­lovanja. Vseeno pa v njih ne manjka zanimivih informacij o političnih, gospodar­skih in kulturnih razmerah med Slovenci v novih državnih okvirih; prav tako paje moč najti tudi zapise o Slovencih na tujem, zlasti v ZDA. Tudi tja je šel škof Jegličin na to popotovanje je s seboj vzel tudi najboljšega zaupnika –svoj dnevnik. V škofovih dnevniških zapisih je mogoče začutiti Jegličevo predanost kizpolnitvi zastavljenih ciljev, za katere je bil prepričan, da morejo koristiti ljud­stvu. Ob tem ni mogoče spregledati tudi njegove iskrene, globoke vere, in ne­omajnega zaupanja v Boga, h kateremu se je v preizkušnjah in radostih vednoznova zatekal. Zelo jasno se razgalijo tudi škofovi osebni dvomi, notranji boji inpreizkušnje, ki so ga vznemirjali. Prikaže se torej v čisto človeški luči, z vseminapakami in slabostmi vred. V zapisih zna biti Jeglič (tako kot drugim!) tudisebi strog sodnik, ki si vedno znova prizadeva k rasti in premagovanju lastnihnapak. V ta namen si –zlasti ob novem letu in duhovnih vajah, ki jih je pogosto opravljal –zadaja osebne cilje ter skozi zapiske pozneje tudi ocenjuje doseganjele-teh. V tej luči njegova skrb za delovanje »v večjo čast Božjo« torej ni pomenilale gradenj in obnov stavb, cerkva in prostorov, ki se jih je lotil z veliko drznostjo –če ob tem pomislimo le na zidavo škofovih zavodov –, pač pa je prvenstvenoprežemala predvsem skrb za primerno duhovno, versko življenje tako njega sa­mega, kakor njemu zaupanih duhovnikov in vernega ljudstva. Prav o življenju župnij, delovanju društev, različnih organizacij, o življenjuljudstva torej in o Cerkvi, kakor tudi o sposobnostih, bridkostih pa tudi stranpo­teh duhovniškega stanu v teh desetletjih je veliko informacij mogoče izvedeti izJegličevih dnevniških zapisov. Njegova neutrudna delavnost in omenjena želja vse pridobiti za Boga ga je namreč vodila na župnije, med ljudi, v spovednice inmed duhovnike. Videl je, kako živijo in delujejo in jih po eni strani opozarjal nanjihove napake in slabosti, po drugi strani pa jih je znal tudi pohvaliti za opra­vljeno delo in izpolnjevanje zaupanih jim nalog. Ni bil slep za težave, v katerihso se znašli posamezniki; nekateri po lastni krivdi, drugi včasih tudi na računneupravičenega obtoževanja. Za svoje duhovnike se ni obotavljal prositi tudi nanajvišjih mestih, pa četudi se osebno s katerim od njih morda ni najbolje razu­mel ali pa so mu ti celo prizadejali kakšno krivico. Ob tem ga je seveda bolelo, koje–poleg vsega lepega –imel možnost videti tudi temne, senčne plati življenjatako vernikov kot duhovnikov. Zlasti nekateri od teh slednjih, ki so s svojim, neravno zglednim življenjem (popivanje, slabo nravno življenje itd.), bili ljudstvu vpohujšanje, so mu prizadejali veliko skrbi. Zanje je iskreno molil in si prizadeval,da bi jih rešil. Kljub izrečenim ali zapisanim, včasih tudi (pre)ostrim besedamin svarilom, ter grožnjami z različnimi kaznimi (suspenz), se je pod temi trdimibesedami odkrival kot dobri pastir. Vedno znova je tako pri svojih duhovnikih,ki so zašli na različne stranpoti, iskal iskro želje po poboljšanju in če jo je opazil,je človeku po svojih močeh poskušal še dodatno pomagati. Velikokrat so to nje­govo dobro srce poskušali tudi izkoristiti, posebej, ko so ga prosili za različnofinančno pomoč, ki je praviloma ni odrekel, četudi je dobro vedel, za kaj gre. Vsete udarce in bolečine je potožil dnevniku in zaupal Bogu, pri katerem je vednoznova iskal pomoči. Življenje župnij, duhovna poživitev vernikov in skrb za izgubljene ovčiceso predstavljali pomembna vodila pri njegovem delu. Njegov neumorni duh jevedno znova iskal novih načinov, s katerimi bi ljudi pridobil za Boga, kar pa se ni ustavilo na cerkvenem pragu, saj je s svojim delovanjem posegel tudi vpolitično, izobraževalno in kulturno sfero. Tu je bil včasih neomajno trd inzaverovan v svoj prav, kar je pozneje velikokrat obžaloval. Pogosto ga je zatoskelelo, ko so njegove tako raznolične in včasih prenagljene aktivnosti bilenerazumljene ali pa je njegovo delovanje naletelo na odpor ne le med laičnojavnostjo pač pa tudi med duhovniki. Tudi o tovrstnih očitkih in doživetjih, orazličnih škofovih političnih aktivnostih ter njegovih pogledih in dejanjih jeprecej pojasnil in osvetlitev nekaterih ozadij mogoče razbrati prav iz škofovihdnevniških zapiskov. Ves dnevnik je nekako prežet z razvijajočo se in vedno živahno dejavnoosebnostjo škofa Jegliča, ki se bralcu razgalja prav do najbolj skritih misli. Neskriva svoje odločnosti in energičnosti, ki pa sta mu včasih povzročili tudi ne­malo težav. Zaradi tega je namreč včasih ravnal prenagljeno, se prehitro odločalin prehitro sodil –ne le v političnih zadevah, pač pa tudi pri vodenju škofije in šezlasti v gospodarskih, upravnih zadevah. Pri teh res ni imel vedno srečne roke zzaupanjem nalog pravim osebam. Toda bil je dovolj velik mož, da je vse te svojenapake prostodušno in iskreno zaupal dnevniku ter potem storil vse, da bi mo­rebitno škodo, ki jo je s svojimi naglimi odločitvami komu storil, tudi popravil.Zanimivo je prebirati, kako se je škof Jeglič ob različnih sporih na župnijah bilpripravljen samo osebno odpraviti med ljudi, se z njimi soočiti, jih informirati o sami stvari ter jim razložiti tudi svoje poglede. Pri tem jih ni pozabil pohvalititudi za izrečene upravičene očitke; na drugi strani pa jih opozoriti na stranpoti,ki so jih –po njegovem mnenju –zmotno zagovarjali. Slediti škofu Jegliču skozi vsa ta leta njegova delovanja, popisana na pre­ko 1040 straneh omenjene knjige, predstavlja svojevrstno doživetje, vživljan­je v tiste čase in v tedanje razmere, ki so jih klesali različni dogodki in osebe.Bogastvo podatkov se po svoje odraža prav v številu krajev in oseb, o katerihje v dnevniku pisal Jeglič. Prav razrešitev tovrstnih zapisov omenjenih krajevin oseb je urednika postavilo pred zahtevno nalogo, ki sta jo uspešno razrešilain bralcu skušala približati in pojasniti, za katero osebo ali kateri kraj v posa­meznem primeru gre. Prav tako bralcu iskanje zares izjemnega števila imen inkrajev, ki se pojavljajo v dnevniških zapiskih, olajšata tako krajevno kot imenskokazalo, ki jima je dodano še stvarno kazalo. Ob številnih opombah in razrešenih krajevnih ali osebnih imenih pa sevseeno zdi, da so mestoma kakšen komentar, napotek na nadaljnjo literaturoali kakšno pojasnilo celo umanjkali in bi jih veljalo dodati. V Jegličevem dnevni­ku (str. 466) beremo o obisku dr. Majarona: »/…/ v zadevi nagrobnega spomin­ka onih dveh, ki sta bila lani 20, septembra ustreljena ob priliki izgredov zoper Nemce, katere so uprizorili naši liberalci.« Jasno je, da gre tu za Ivana Adamičain Rudolfa Lundra, vendar tega pojasnila žal ni. Še bolj kot v tem primeru pa tovelja za nekatere pomembnejše dogodke, o katerih je pisal škof in so odmevaliv širšem državnem okviru ali pa pri dogodkih. Tako v zapiskih iz leta 1908 obomembi ptujskih in septembrskih dogodkov (str. 425) ni nobenega komentarjaali pojasnila, za kaj je pri teh dogodkih šlo in kakšen vpliv so imeli tako na slo­venski narod kot tudi širši družbeni prostor; če navedem le en primer. Podobnobi pričakovali spremne komentarje (pa tudi opozorila na relevantno literaturo)še pri nekaterih ključnih dogodkih na političnem parketu; na primer tistih, ki sose zgodili v letu 1917 in v katerih je prav škof Jeglič odigral najbolj pomembnovlogo. Sem zagotovo sodi njegova pobuda, da so vse slovenske politične sile septembra 1917 podpisale t. i. ljubljansko izjavo, s katero so se pridružili »/…/ državnopravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja t. l.«, kakor pišev njenem prvem odstavku. O pobudi, izjavi in njeni utemeljitvi je Jeglič pisal vsvojem dnevniku (str. 718–719). Sama izjava je sicer bila objavljena že 15. 9.1917 v Slovencu. Pri tem takšne dodatne opombe ne bi prav nič utrujale bralca,če uporabim besede iz uredniških pojasnil, pač pa bi mu osvetlile dogajanje inrazvoj dogodkov, ki so imeli velik odmev v takratni državi in širšem družbenem prostoru. Res pa je, da bi takšne opombe dodatno vplivale na debelino že takoobsežne knjige. V tej luči bi zato morda bilo celo bolje, če bi dnevnik izšel v dvehali več delih. Tako bi bilo potem mogoče v večji meri podati tudi ustrezne ko­mentarje, dodatna pojasnila in navesti relevantno literaturo, ki obravnava posa­mezna pomembna vprašanja. Znanstvenokritične edicije vsebujejo namreč pravvse našteto, če si za zgled seveda vzamemo izvrstne edicije sosednjih držav; npr.avstrijsko edicijo Die Protokolle des Österreichischen Ministerrates (1848–1867).Žal pa se v splošnem dobiva vtis, da takšnim uveljavljenim mednarodnim stan­dardom že samo slovensko zgodovinopisje le redkokdaj želi slediti (če sploh). Strokovno oko bralca bo mestoma lahko opazilo tudi nekatere drobnenepravilnosti. Če omenim le nekatere primere: dr. Anton Korošec je na primerpostal državnozborski poslanec že leta 1906, ko je nasledil umrlega Josipa Žlič­karja, in ne šele leta 1907 (str. 557). Prav tako je pravilno uradno ime papeškegaodlikovanja v resnici Pro Ecclesia et Pontifice [Za cerkev in papeža] (ne obratno!),kar bi veljalo zapisati tudi v pojasnilu (str. 471); nasploh pa bi takšna pojasnilapričakovali tudi pri omembi drugih papeških odlikovanj in redov (prim. red Pija IX. na str. 238). Prav tako je novi Zakonik cerkvenega prava (CIC) popolnoma»stopil v veljavo« leta 1918 in ne že leta 1917, ko je bil ‘le’ razglašen (str. 687). Zdi se, da so nekaj nevšečnosti povzročali tudi vojaški terminološki izraziin posamezna vprašanja, povezana z vojaštvom v habsburški monarhiji. Tako jeza nemški čin Feldmarschalleutnant zaslediti v zapisih dva možna prevoda (str.320; 715), kar bi veljalo poenotiti. Temu ob rob velja pripomniti, da slovenjenjenavedenega čina še danes buri duhove, čemur pa se niso mogli izogniti niti vJegličevem času, kakor gre razbrati iz knjižne ocene Viktorja Steske. Ta je o temže leta 1902 zapisal: »Prisiljeno se glasi ‹feldmaršal poročnik› (68), tuje ‹feldmar­šallajtenant› (71), ker se je že udomačila beseda ‹podmaršal›, ki se večkrat bere v tej zbirki.« (Dom in svet, l. 1902, številka 2, str. 116). Dejansko se za ta nemškičin še največkrat uporablja predlagano udomačeno slovensko besedo ‘podmar­šal’ (danes nekateri posamezniki zagovarjajo prevod ‘feldmaršalporočnik’). Vpojasnilih bi veljalo tudi popraviti navedbo za podmaršala Rudolfa viteza (sic!)Chavanne-ja, ki v Ljubljani ni bil poveljnik 28. pehotnega polka (tega so v resnicisestavljali večinoma Čehi; do leta 1912 pa je enota imela svoj polkovni štab vPragi nato pa v Innsbrucku), pač pa 28. pehotne divizije (str. 320). Pri vojaškemizrazu ‘kor’ (str. 616) gre v resnici za vojaški korpus, oziroma, kakor so takrat tudi navajali, vojni (armadni) zbor, kar bi morda tudi sodilo k pojasnilu. Zaradivelikega števila predstavljenih podatkov pa je seveda povsem razumljivo in pri­čakovano, da je prihajalo pri urejanju dela in pisanju opomb do takšnih drobnihpogreškov, ki so spremljevalci vsakega knjižnega dela. Kaj reči ob prebranem Jegličevem dnevniku, ki je prvič in v celoti objavl­jen prišel med Slovence? V prvi vrsti zagotovo velja vsem, ki so si prizadevaliin potem izpeljali uresničitev te dolgoletne želje, izreči iskreno zahvalo. Ned­vomno bodo zapiski –tako kot je škof Jeglič v svojem času vplival na sodobnikein soustvarjal versko, družbeno, politično in kulturno življenje slovenskeganaroda–zaznamovali slovensko zgodovinopisje in pri bralcih pustili svoj pečat.Dostopnost škofovega dnevnika in izjemno bogastvo podatkov, ki jih prinaša,bodo zagotovo še dodatno poglobili vedenje o obdobju Jegličevega aktivnegadelovanja, o življenju njegovih sodobnikov, utripu krajev, v katerih se je škofgibal, pa tudi o različnih viharnih in prelomnih dogodkih, ki so jim bili priča alipa so jih celo sami pomagali aktivno krojiti. Miha Šimac Razstave || Exhibitions Gruberjeva palača, sedež Arhiva Republike Slovenije. Logotip ob 70. obletnici Arhiva Republike Slovenije. Zapisano ostane: 70 let Arhiva Republike Slovenije Arhiv Republike Slovenije bi lahko praznoval več obletnic, a navadno sespominjamo predvsem tiste, ki je povezana z ustanovitvijo prve samostojne ar­hivske ustanove za vso Slovenijo. Spominjali bi se lahko tudi leta 1926, ko je bilformalno ustanovljen Državni arhiv, ki pa je še naprej deloval kot organizacijskaenota Narodnega muzeja; leta 1887/88, ko je bila dograjena stavba Kranjskegadeželnega muzeja Rudolfinuma z namenskimi prostori za (deželni) arhiv; leta1859, ko je Historično društvo za Kranjsko predlagalo, da bi se ustanovil deželniarhiv, medtem ko so arhivsko gradivo do tedaj že zbirale in popisovale različneustanove, društva in posamezniki; ali leta 1821, ko je bil ustanovljen Kranjskistanovski muzej (leta 1826 preimenovan v Kranjski deželni muzej). Tradiciji ar­hiviranja lahko seveda sledimo tudi globlje v zgodovino, v grajske, samostanskein mestne kamre …Ker pa je eden najstarejših in najpomembnejših fondov vArhivu Republike Slovenije in v državi nasploh kranjski stanovski arhiv, omeni­mo še, da je bil prvi kranjski stanovski registrator oz. arhivar Hans Haltenspillnastavljen že leta 1586. Z uredbo Narodne vlade Slovenije sta bila 31. 10. 1945 ustanovljenaOsrednji državni arhiv Slovenije in arhivski svet (Ur. l. SNOS in NVS 1944–1945,50/45); akt je stopil v veljavo z objavo v uradnem listu 7. novembra istega leta.Uredba, ki sta jo podpisala minister za prosveto dr. Ferdo Kozak in podpredsed­nik Narodne vlade Slovenije dr. Marijan Brecelj, je med drugim predvidevala, dase Osrednji državni arhiv Slovenije v Ljubljani ustanovi »za vse območje federal-ne Slovenije«. Novoustanovljeni arhiv je postal samostojna državna ustanovapod neposrednim nadzorstvom ministrstva za prosveto (1. člen). »Osrednji državni arhiv Slovenije ima namen, da zbira in hrani vse zgodo­vinske in kulturno pomembne arhivske predmete in zbirke, zlasti take, ki se tičejo slovenskega narodnostnega ozemlja in slovenskega naroda. O vseh predmetih in zbirkah vodi natančen pregled in ima v razvidu in pod svojim nadzorstvom vse druge arhive in zbirke arhivalij v Sloveniji.« (2. člen). »V Osrednji državni arhiv Slovenije se stekajo vse, za redno poslovanje že izločene ali pogrešljive zgodovinsko ali znanstveno pomembne arhivalije dr­žavnih oblastev in ustanov na območju Slovenije. Državni arhiv Narodnega mu­zeja v Ljubljani preide z vsemi svojimi sestavinami in vsem inventarjem v Osrednji državni arhiv Slovenije. V hrambo se mu izroče vse zbirke arhivalij in arhivi, ki so prešli v last ali upravo države /…/« (3. člen). »Uporaba zbirk Osrednjega državnega arhiva je vsakomur dostopna v me­jah arhivskega reda /…/« (4. člen). »Ravnatelj in arhivsko strokovno osebje (arhivarji) morajo imeti fakultetno izobrazbo ter poznati zgodovinske pomožne vede in upravno zgodovino, kakor določa pravilnik.« (5. člen). 70. obletnico osrednjega slovenskega arhiva smo praznovali predvsemzelo delovno. Kljub temu se nam je zdelo primerno pripraviti priložnostno raz­stavo, s katero smo se spomnili naših začetkov, prehojene poti, pionirjev arhi­vske službe in arhivistike, številnih strokovnjakov in zanimivih ljudi, ki so bilidel naše zgodbe, in naših selitev ‘z dežja pod kap’. Predstaviti smo želeli gradivo, ki ga hranimo, in poslanstvo, ki ga opravljamo … Na koncu tudi izzive, ki nas čakajo. Nastala je razstava Zapisano ostane, ki sta jo pripravila Marija Grabnarin Andrej Nared ter je bila na desetih panojih v parku pred stavbo arhiva naZvezdarski na ogled od začetka decembra 2015 do začetka junija 2016. Pionirsko obdobje arhiva kot dela Kranjskega deželnega muzeja in natoNarodnega muzeja je žal precej slabo poznano. Gotovo bo praznovanje dvesto­letnice ustanovitve Kranjskega stanovskega (deželnega) muzeja, najstarejšeslovenske kulturne ustanove in skupnega prednika glavnih kulturnovarstvenihustanov pri nas (Narodni muzej Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Narodnagalerija, Slovenski etnografski muzej, Prirodoslovni muzej Slovenije), primernapriložnost tudi za temeljito raziskavo zgodovine varstva arhivskega gradiva vobdobju do ustanovitve Osrednjega državnega arhiva Slovenije. Pozive po ustanovitvi javnega, osrednjega arhiva, ki bi združil gradivo slo­venskih pokrajin, je bilo mogoče slišati že v začetku 20. stoletja, posebno pa poletu 1918. Ravnatelj muzeja dr. Josip Mantuani je denimo novembra 1918 me-nil, da bi bila za (začasno) hrambo takega združenega arhiva primerna kateraizmed izpraznjenih vojašnic, ena izmed možnosti je bil tudi ljubljanski grad. Aostalo je le pri načrtih. Leta 1926 ustanovljeni Državni arhiv je bil zgolj črka napapirju in je ostal utesnjen v Narodnem muzeju, njegovo delovanje pa je bilo vglavnem omejeno na območje nekdanje Kranjske. Arhiv ni imel lastnega osebja,zato je arhivsko delo opravljal kar ravnatelj muzeja dr. Josip Mal. Leta 1939 je bilkot arhivar zaposlen dr. Stanko Jug, ki pa je bil med vojno interniran in je umrl vDachauu februarja 1945. Ko je jeseni 1945 nastala nova arhivska ustanova pod pristojnostjo repu­bliškega ministrstva za prosveto, so problemi skrbi za gradivo ostali podobni.Arhiv je zbiral in hranil zgodovinsko pomembno gradivo, ki je zadevalo sloven­sko narodnostno ozemlje in slovenski narod ter o njem vodil evidenco. Pode­doval je gradivo muzejskega Državnega arhiva, na terenu pa prevzemal gradivoukinjenih ustanov in državnih uradov. To je bila precejšnja novost. Uradniki so pod vtisom revolucionarnih družbenih sprememb gradivo nekdanjih uradovomalovaževali, ga trpali na podstrešja, v vlažne kleti, neredko so ga uporabljaliza ovojni papir, v kolikor ga niso preprosto oddali papirnicam v predelavo. Arhiv se je zaradi upravno-političnih sprememb večkrat preimenoval:leta 1953 v Državni arhiv Ljudske republike Slovenije, leta 1966 v Arhiv Slove­nije, leta 1979 pa v Arhiv Socialistične republike Slovenije. Današnje ime nosi odustanovitve samostojne države leta 1991. Za hrambo, strokovno obdelavo in uporabo arhivskega gradiva seveda niprimerna vsaka klet ali podstrešje. Odnos države je bil velikokrat mačehovskiin arhiv je bil navadno na koncu verige financiranja; vseskozi se je otepal s pro­storsko stisko. Počasno dodeljevanje skladiščih prostorov, mikroklimatsko pov­sem neustreznih, je bilo daleč od njegovega načrta –čimprej v novo arhivskostavbo. Prostorska stiska je bila huda zlasti do leta 1953, ko je bival v Narodnemmuzeju. Na voljo je imel 26 m2 veliko pisarno za administrativna in strokovnadela ter tri skladiščne prostore v skupni izmeri 217 m2. Poleg tega je hranil gra­divo še na podstrešju Narodne in univerzitetne knjižnice ter po kleteh javnihin zasebnih stavb. Gradivo je bilo v takem stanju, da so njegovo količino merilikar v kubičnih in ne tekočih metrih. Leta 1954 so npr. našteli 1047 m3 ali okrog 11.000tm. Pa vendar je bilo gradivo uporabnikom na voljo že maja 1946. Konec leta 1953 je arhiv dobil del prostorov v prvem nadstropju Gruber­jeve palače in Virantove hiše na Levstikovem trgu v izmeri 683 m2. Leta 1965 jekončno prevzel v upravljanje celoten kompleks med Levstikovim trgom, Zvez­darsko in Rožno ulico ter v pridobljene prostore preselil skoraj vse gradivo. Zadaptacijo je začel dobro desetletje pozneje, v letih 1977–1979, še prej, v letih1972–1976, pa je ob Rožni ulici sezidal prvo namensko arhivsko skladišče vSloveniji. Leta 1992 se je uresničila več kot sedem desetletij stara ideja Josipa Man­tuanija–osrednjemu slovenskemu arhivu so bili namenjeni prostori nekdanjevojašnice ob Roški in Poljanski cesti. Prvotni načrti so govorili, da se bo del ar­hiva tja preselil že do leta 1998, a dotlej ni uspel priti niti do gradbenega dovo­ljenja. Do leta 2006 je bil (vzhodni) trakt z depoji vendarle obnovljen in arhiv jetja preselil mlajše gradivo, ki ga je še pred dobrim desetletjem v Ljubljani hranilkar na sedmih lokacijah. Danes ima arhiv svoje prostore na Zvezdarski in na Kongresnem trgu (Kazina), arhivske depoje tudi na Roški oz. Poljanski cesti terza filmsko gradivo v Borovcu pri Kočevski Reki. Tudi število zaposlenih je naraščalo počasneje, kot bi si želeli. Leta 1955jih je bilo 16, od tega 10 strokovnih delavcev. Po letu 1974 je število delavcevpočasi spet naraščalo: leta 1975 jih je bilo 20, ob vključitvi restavratorske delav­nice nekdanjega Muzeja ljudske revolucije leta 1980 že 36. Zadnji večji priliv jenastal zaradi sprejetja delavcev arhivov političnih organizacij leta 1990 in Inšti­tuta za novejšo zgodovino leta 1992 –takrat jih je bilo že 65. Število zaposlenihje naraščalo še do leta 2000, ko jih je bilo največ v vsej zgodovini, 78, potem paje počasi upadalo. Zdaj ima Arhiv Republike Slovenije kot organ v sestavi mini­strstva za kulturo 67 uslužbencev. Arhiv je v 70 letih vodilo 8 direktorjev: Jože Maček (1945–1974), Mari­ja Oblak Čarni (1974–1984, 1988–1993), Ema Umek (1984–1988), VladimirŽumer (1993–2004), Dragan Matić (2004–2005, 2009–2012), Matevž Košir(2005–2009), Jože Dežman (2012–2013), Bojan Cvelfar (2013– ). Arhiv Republike Slovenije hrani skoraj 23.000 tekočih metrov arhivskegagradiva, večinoma na papirju, pa tudi na pergamentu, mikrofilmu, filmskem tra­ku in drugih nosilcih zapisov. Gradivo je bilo konec leta 2015 razvrščeno v 1968arhivskih fondov in zbirk. Arhivsko gradivo se danes uporablja v dveh čitalnicah, na Zvezdarski 1in na Kongresnem trgu 1. Vsakoletna statistika uporabe arhivskega gradiva, kizajema obiske v arhivskih čitalnicah pa tudi pisne vloge, nam pove, da je največzanimanja za gradivo nekdanje Službe državne varnosti in zveze komunistov,nato za mape franciscejskega katastra ter zbirke listin, urbarjev, rokopisov inzapuščinskih inventarjev. Sledi uporaba upravnih fondov (Deželni stanovi zaKranjsko, Vicedomski urad za Kranjsko, Deželna vlada za Kranjsko, Kraljevskabanska uprava Dravske banovine) in posameznih zasebnih fondov. V kontekstu prezentacije gradiva in stikov z javnostmi omenimo še pred­stavitve naše dejavnosti šolskim in drugim skupinam, organizacijo lastnih ingostujočih razstav ter raznovrstna predavanja in projekcije filmov. Raziskovalnadejavnost v obliki sodelovanj pri raziskovalnih projektih na področju arhivisti­ke, zgodovine in drugih ved ter objava monografij, znanstvenih razprav in član­kov je z delom arhiva neločljivo povezana. Arhiv Republike Slovenije ima 9 notranjih organizacijskih enot oz. sektor­jev: Služba za splošne naloge; Sektor za informacije in dokumentacijo; Sektor zavarstvo najstarejšega arhivskega gradiva; Sektor za varstvo arhivskega gradiva spodročja zdravstva, šolstva, gospodarstva, društev, dela uprave in sodstva; Sek­tor za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov; Sektor za varstvo arhivske­ga gradiva uprave po letu 1945; Slovenski filmski arhiv; Center za restavriranjein konserviranje arhivskega gradiva; Sektor za elektronske arhive in računalni­ško podporo. V prihodnjih letih nas čaka več pomembnih izzivov, od katerih jih omeni­mo le nekaj. Prvi je prenova severnega trakta vojašnice na Roški oz. Poljanskicesti, s katero želimo končati več kot dvajsetletno prenovo nekdanjih vojašni­ških stavb in tako večino prostorov arhiva združiti na enem mestu. Razmišljamotudi o novih depojih v območju omenjenega kompleksa, saj bo treba v nasle­dnjih letih prevzeti veliko arhivskega gradiva (zlasti upravnih organov), ki priča o nastanku samostojne države in je po valorizacijskih kriterijih označeno kotnajpomembnejše. Pomembna naloga je skrb za elektronsko arhivsko gradivo, zato bomo vnaslednjih letih nadgrajevali slovenski javni elektronski arhiv. V sodelovanjuz Ministrstvom za javno upravo in vsemi slovenskimi javnimi arhivi namrečvzpostavljamo kompleksno okolje, namenjeno elektronskemu arhiviranju. Le­-to vključuje postopke prevzemanja elektronskega gradiva v pristojne arhive innjegovo strokovno obdelavo, prav tako tudi učinkovito upravljanje in uporaboter dolgoročno hrambo. Omenjeno predstavlja pomembno dopolnilo doseda­nje skrbi za arhivsko kulturno dediščino, ki jo izvaja slovenska arhivska javnaslužba. Na začetku prispevka smo omenili, da je bilo jubilejno leto za Arhiv Re­publike Slovenije zelo delovno. Bilo pa je tudi zelo uspešno, zato povzemimo šenekaj pomembnejših dosežkov, ki jih je direktor dr. Bojan Cvelfar 18. 12. 2015predstavil na novinarski konferenci in slavnostni prireditvi ob 70. obletnici ar­hiva. Poleg rednega dela, tj. sodelovanja z ustvarjalci, vrednotenja, prevzema­nja in strokovne obdelave arhivskega gradiva, ki je bilo že samo po sebi dokajintenzivno, velja glede opravljenega dela v letu 2015 izpostaviti naslednje: 1. Delo z uporabniki poteka nemoteno, obisk čitalnic in uporaba gradiva stabila primerljiva z letom 2014 in tudi z zadnjim večletnim obdobjem. Opo­zoriti je treba na izjemno zahtevno delo pri pripravi za uporabo tistih ar­hivskih fondov in zbirk, ki vsebujejo po zakonu varovane osebne podatke;tako gradivo je treba prej pregledati in po potrebi pripraviti anonimizi­rane kopije. Slednje velja predvsem za arhivski fond SI AS 1931, Repu­bliški sekretariat za notranje zadeve SRS ter za primere, da uporabnikne pridobi dovoljenja arhivske komisije za neomejen vpogled v celovitoarhivsko gradivo. Na omenjenem fondu poteka tudi digitalizacija gradivav analogni obliki (papir, mikrofilm, mikrofiš) v smislu varnostnih in upo­rabniških kopij. Samo v letu 2015 nam je uspelo izdelati več kot 170.000posnetkov, skupna številka digitalizatov pa že presega 970.000. 2. Intenzivno smo se lotili podrobnega strokovnega pregleda vsega ar­hivskega gradiva v arhivu oz. ‘inventure’, ki bo končana do sredine leta2016. 3. Od prevzemov arhivskega gradiva bi izpostavili dopolnitev najbolj upo­rabljanega fonda SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeveSRS. Gre za izpis iz Centralne aktivne evidence na mikrofilmskih žepkih,ki ga je arhivu predal Dušan S. Lajovic iz Avstralije (izpis je bil pred letibolj znan kot udba.net). S tem smo pomembno dopolnili ta arhivski fond,katerega del, ki se nanaša na državno varnost, je bil v preteklosti v velikimeri uničen. 4. Izpostaviti velja tudi razglasitev dokumentarnega gradiva Dokumentacijein fotodokumentacije družbe Delo d. d. za zasebno arhivsko gradivo, s či­mer je to pomembno gradivo pridobilo status najvišje zaščite. 5. Izdali smo osem publikacij: • Davorin Jenko, 2015, uredila Gregor Jenuš in Franc Križnar • Zemljiški gospod Janez Vajkard Valvasor in njegov urbar, 2015, Boris Go­lec (soizdajatelj in sozaložnik Javni zavod Bogenšperk) • Filmsko gradivo Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slo­venije, zv. 8, 2015, Vladimir Sunčič • Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim, 2015, JelkaMelik, Mateja Jeraj • Evidentiranje arhivskega gradiva v tujini, letnik 2015, dve številki, uredilGašper Šmid • Listine jezuitskega kolegija v Ljubljani 1592–1751, 2014, Jure Volčjak • To smemo že tako dolgo: kmečke služnosti in njihova odprava, 2014,Alenka Kačičnik Gabrič (soizdajatelj in sozaložnik Inštitut za novejšo zgo­dovino). 6. Poleg rednih mesečnih predavanj smo v sodelovanju z Zgodovinskim in­štitutom Milka Kosa ZRC SAZU izvedli znanstveni posvet Dolga zgodovinaurbarjev in pripravili priložnostno razstavo. 7. Izjemno delo opravljajo naše sodelavke v Centru za konserviranje in re­stavriranje. Poleg rednega dela (konserviranja in restavriranja pečatov,listin na pergamentu in papirju, nevezanega in vezanega gradiva, načrtov,fotografij ipd.) so v sodelovanju s TV-Slovenija v gibljivih slikah zabeležile zahtevne postopke na primeru restavriranja Valvasorjeve Slave vojvodi­ne Kranjske. Ker bo center v letu 2016 praznoval 60. obletnico svojegadelovanja, ob tej priložnosti pripravljamo izdajo jubilejne publikacije s prispevki priznanih domačih in tujih strokovnjakov ter več drugih aktiv­nosti. 8. Glede na to, da Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije nima lastne projekcijske dvorane, smo v Slovenski kinoteki pripravili 27 dobro obi­skanih filmskih večerov. V Jugoslovanski kinoteki v Beogradu pa smo uspeli digitalizirati in restavrirati dve slovenski celovečerni filmski klasiki: Srečno, Kekec in Kekčeve ukane. 9. Leta 2015 smo zaključili prvi pomembnejši del projekta e-ARH.si, ki je bil fi­nanciran iz evropskih sredstev OPRR (Operativni program krepitve regional­nih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013). S tem smo uspeli vzposta­viti zametke slovenskega elektronskega arhiva. Med drugim smo zagotovili zakonsko zahtevane tri lokacije (primarna je v Arhivu Republike Slovenije, sekundarna v prostorih Ministrstva za javno upravo v Ljubljani in tretja v prostorih Ministrstva za javno upravo v Mariboru). Uspelo nam je izdelati programska orodja za prevzemanje nekaterih vrst arhivskega e-gradiva (SIP­-kreator) in programska orodja za potrebe uporabe arhivskega gradiva v ele­ktronski obliki (DIP-kreator). Poleg tega smo v času odvijanja projekta zbrali veliko znanj in izkušenj, ki bodo dobrodošli v prihodnje. 10. Za delovanje vsake ustanove so temeljnega pomena primerni prostori.Tudi na tem področju nam je v letu 2015 uspelo narediti kar nekaj uspe­šnih korakov: a. zamenjali smo dotrajane in zdravju škodljive javljalce požara v vseh depo­jih na sedežu arhiva, b. adaptirali smo depoje za hrambo filmskega arhivskega gradiva v prvemnadstropju vzhodnega trakta nekdanje vojašnice na Roški, tako da bomolahko zagotavljali še posebej zahtevne mikroklimatske pogoje, c. adaptirali smo depoje za hrambo arhivskega gradiva na papirju v nizkempritličju iste zgradbe ter tako pridobili prepotrebne prostore za nove pre­vzeme, d. za potrebe prenove severnega trakta vojašnice na Roški smo pripraviliarhitekturno idejno zasnovo in več drugih, s tem povezanih elaboratov. 11. Spomniti velja tudi na veliko razstavo Arhivi – zakladnice spomina, kismo jo spomladi 2015 v Narodnem muzeju Slovenije skupaj pripravili vsislovenski javni in cerkveni oz. (nad)škofijski arhivi. V podobi originalov (170)smo predstavili najdragocenejše, vsebinsko najpomembnejše in vi­zualno najlepše gradivo, ki ga premoremo slovenski arhivi. Pripravljena jetudi potujoča razstava, ki temelji na reprodukcijah gradiva in bo v nasle­dnjih letih prepotovala celotno Slovenijo, predvidevamo pa tudi gostova­nja v tujini. 12. Tudi na področju reševanja vprašanja nasledstva po nekdanji SFRJ je vletu 2015 prišlo do pomembnih premikov, predvsem na področju projek­ta digitalizacije skupne arhivske dediščine, katerega pobudnik smo bili.Na nekaj sestankih sta projektni svet in projektna skupina razrešila večstrokovnih dilem ter se odločila za izvedbo pilotne digitalizacije izbrane­ga arhivskega fonda v Arhivu Jugoslavije v letu 2016. Marija Grabnar in Andrej Nared Fragmenti pretrganega časa – neizvedeni projekti turistične arhitekture Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 15. april–18. maj 2016 15.4. 2016 je Arhiv Republike Slovenije v sodelovanju z Muzejem za ar­hitekturo in oblikovanje v Ljubljani odprl gostujočo razstavo Državnega arhivaiz Reke z naslovom Fragmenti pretrganega časa – neizvedeni projekti turistične arhitekture. Razstava je plod večletnega sodelovanja z Državnim arhivom iz Reke in je tudi nadaljevanje manjše razstave z reprodukcijami, ki smo jo v letu2015 odprli na Mednarodni arhivski dan v Arhivu RS z naslovom Kvarnerska kopališka dediščina –to razstavo je zabeležila tudi TV-Slovenija s prispevkom vOdmevih (Kultura, 9. 6. 2015). Razstava je zajela arhitekturne načrte, risbe inprojekte za turistične objekte v času avstrijske monarhije za območje Opatijein Kvarnerja. Zajela je arhitekturne načrte (originale in reprodukcije) različnihturističnih objektov v Kvarnerju, ki so delo več dunajskih arhitektov in njiho­vih arhitekturnih birojev. Ti projekti turistične arhitekture in infrastrukturekljub vsej svoji lepoti na žalost niso bili nikoli izvedeni zaradi različnih razlo­gov –bodisi finančnih bodisi zaradi zasuka zgodovinskih dogodkov in začetka I.svetovne vojne. Gre za precej obsežno razstavo, ki ima tudi približno polovi­co originalnega arhivskega gradiva med razstavljenimi eksponati, kar je tudiredkost za gostujoče razstave. Na pogled je bila zelo estetska in je privabilaširok krog ljudi (po podatkih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje si je razsta­vo ogledalo 1056 obiskovalcev). Razstava je bila postavljena do 18. 5. 2016, koje bilo tudi organizirano vodenje po razstavi g. Gorana Crnkovića, direktorjaArhiva DAR. Razstava Fragmenti pretrganega časa – neizvedeni projekti turistične ar­hitekture avtoric dr. Mirjane Kos (Hrvaški muzej turizma v Opatiji) in dr. Jasen­ke Kranjčević (Inštitut za turizem v Zagrebu) je bila postavljena v Muzeju zaarhitekturo in oblikovanje v Gradu Fužine v Ljubljani. Premierno so razstavopostavili na Reki leta 2013 in je v svoji prvotni postavitvi zajela tudi gradivo ne­katerih načrtovanih turističnih objektov v Dalmaciji, zato so pri tem sodelovalitudi arhivi iz Dalmacije. Razstava je zatem gostovala v Dubrovniku in Zadru.Razstava v Ljubljani je zajela samo gradivo iz Državnega arhiva Reke, ki tudi poobsegu hrani največ tovrstnega gradiva in je hkrati tudi najbolj reprezentativno. Na razstavi so bili predstavljeni načrti, skice in perspektive turističnihzgradb, ki so jih projektirali konec 19. in v začetku 20. stoletja oz. do 1. svetovnevojne, vendar jih zaradi vojne in njenih posledic niso nikoli zgradili. V Ljubljanije bilo razstavljenih okrog 35 eksponatov. Izmed teh je polovica izvirnikov(19 originalnih dokumentov) in jih hrani Državni arhiv iz Reke. V začetkihturističnega razvoja, ki se je se širil od severa proti jugu ob spremljajočemrazvoju prometne infrastrukture, so na Jadran prihajali gostje iz bogatihdružbenih plasti izbranega okusa. Njim se je prilagodila ponudba: namestitev,gostinske usluge, vsebine za počitek in okrevanje (zdravilni naravni dejavniki),prosti čas in zabavo. Posebno pozornost so posvečali izgradnji kopališkeinfrastrukture zaprtega (kopeli) in odprtega tipa (morje), saj so bili gostje izsrednjeevropskega prostora večinoma neplavalci, upoštevati pa je bilo trebatudi meščansko moralo in spoštovati norme, kar je pomenilo ločeno kopanjeza moške in ženske ter stroga pravila obnašanja na kopališču, ki jih je določal »kopališki red«. Ker so bili prvi turisti pripadniki visokih družbenih plasti in pred poja­vom masovnega, socialnega turizma, so najstarejši projekti praviloma najboljrazkošni, kar je razvidno iz razstavljenih načrtov. Gre za takratno sodobno ar­hitekturo visokih standardov in estetskih meril, ki je odsev daljnovidne vizijerazvoja turizma pionirjev turistične gospodarske dejavnosti, ki bi se lahko upo­rabljala tudi danes. Med projektanti, ki so avtorji razstavljenih načrtov, se na- Opatija, projekt morskega pročelja, Državni arhiv Rijeka. Obiskovalci otvoritve razstave Fragmenti pretrganega časa – neizvedeni projekti turistične arhitekture v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, 15. 4. 2016. Lovran, načrt sezonske vile, 1901, Marcel Kammerer, perspektiva in tloris, Der Architect, Dunaj, 1901. Govorniki na otvoritvi razstave Fragmenti pretrganega časa – neizvedeni projekti turistične arhitekture v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, 15. 4. 2016. Pogled na pobočje Sabotina z vrisanimi variantami trase sabotinske ceste leta 1978. PANG 583, Zbirka fotografij, a.e. 59/2. hajajo nekateri najpomembnejši arhitekti tistega časa, kot so Adolf Loos, JosefSchulz, Carel Seidl, Alfred Keller in drugi. Zgodovina kopališč, kopališke arhitekture in kulture ter videz hrvaškihobalnih mest bi bili povsem drugačni, če bi se kopališča ohranila in bi zgradilinačrtovane kopališke zgradbe na osnovi obstoječe projektne dokumentacije, kijo lahko občudujemo na tej razstavi in se hrani v gradbenih fondih hrvaških dr­žavnih arhivov ter drugih ustanovah. Odprtja razstave so se poleg Gorana Crnkovića, Bojana Cvelfarja in Mate­vža Čelika udeležili tudi direktorji treh ustanov, ki so sodelovale v tem skupnemrazstavnem projektu, člani diplomatskega zbora iz dežel, ki so bile udeležene vzačetkih turizma na Jadranu –med drugimi mag. Marie Therése Hermges, kul­turna svetnica avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani ter direktorica Avstrij­skega kulturnega foruma. Razstavo je spremljal vsebinsko bogat katalog s prispevki obeh avtoricrazstave v hrvaškem jeziku, ki daje tudi precejšen umetnostnozgodovinskiprispevek z opisom in opredelitvijo turističnih zgradb, kjer so mnoge avtorjenavdihovali mediteranski elementi. Hkrati pa je z bogatim slikovnim gradivomtudi povezava na mnoge časopisne vire takratnega Dunaja (predvsem strokovničasopis Der Architekt). Katalog zajema tudi veliko povsem tehničnih in grad­benih podatkov, kar nakazuje, da o teh objektih obstaja tudi spisovno arhivskogradivo in različne dosedanje objave, kar nakazuje tudi obsežen seznam virovin literature. Novico o razstavi je 15. 4. 2016 zabeležil reški časopis Novi list. Vseka­kor pa si podobnih oblik kulturnega sodelovanja bližnjih arhivskih in muzejskihustanov v regiji lahko samo želimo. Mirjana KosNatalija Glažar Dolga pot do krajše ceste Razstava in zgibanka Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici. Nova Gorica, 2015 Razstava s pomenljivim naslovom Dolga pot do krajše ceste je posvečena30-letnici odprtja sabotinske ceste, ki je zelo skrajšala in olajšala povezavo medGoriškimi Brdi in regijskim središčem v Novi Gorici. Cesta, ki povezuje ozemelj­ska roba na eni in drugi strani hriba Sabotin, velja za politično in gradbeno po­sebnost v svetovnem merilu. Speljana je namreč preko ozemlja dveh držav, za­misel o njeni gradnji pa se je rojevala v prepletenosti z nerešenimi vprašanji inpogajanji glede dokončne mejne črte med Italijo in Jugoslavijo. Zaradi zapletenein zares edinstvene situacije so od prvih predlogov do izgradnje ceste minilaskoraj štiri desetletja. Po mirovni pogodbi, sklenjeni v Parizu leta 1947 med takratnima drža­vama Italijo in Jugoslavijo, je osrednji del Goriških Brd prišel v sklop jugoslo­vanskega ozemlja, obrobni del pa v okvir italijanske države. Takrat še začasnadržavna meja je geografsko in etnično celoto presekala zelo nenaravno in ne­smiselno, dobesedno preko gospodarstev in domačij, in s tem jugoslovanskemudelu Brd zaprla skoraj vse naravne dohode in izhode in tudi skoraj vse cestev goriško ravnino. Namesto prejšnje udobne in kratke povezave preko Oslavjain Ločnika so imeli Brici v novih razmerah do upravnega središča le eno samocesto, in sicer preko prelaza Vrhovlje do oddaljenega in nepraktičnega mostiščav Plavah in od tam naprej do Nove Gorice. Prizadeti prebivalci so na te nevzdrž­ne razmere opozarjali že takoj po priključitvi k Jugoslaviji. Leta 1952 so minis­trstvu za zunanje zadeve v Beogradu poslali obširno spomenico z obrazložitvijostanja in zahtevo po korekturi začasne državne meje. Že takrat so opozarjalina nujnost krajše povezave do novozgrajenega središča v Novi Gorici, a pot dorealizacije tega predloga je bila še dolga. V petdesetih in šestdesetih letih stajugoslovanska in italijanska stran ponujali številne predloge za različne varian­te nove ceste. V reševanje problematike so se vključila tudi lokalna politična inupravna vodstva. Potekale so strokovne razprave, raziskave terena, začetna teh­nična projektiranja ter diplomatska pogajanja med obema državama za izvedbonajbolj sprejemljive trase preko pobočij Sabotina s prečkanjem dela italijanske­ga ozemlja. Gradnja neposredne povezave Brd in Solkana z delnim potekom ces­te preko italijanskega ozemlja je bila zapisana tudi v Osimskih sporazumih, ki sobili podpisani leta 1975. Mešana jugoslovansko-italijanska komisija naj bi do-ločila dokončno traso in pripravila pravilnik o uporabi ceste. Sledila so ponov­na večletna usklajevanja. Prva gradbena dela so stekla marca 1980, decembra1984 je bila dokončana gradnja ceste na celotni trasi, skupaj z mostom čez Sočo, 15.6. 1985 je bilo slovesno odprtje nove ceste, poimenovane sabotinska, včasihtudi osimska oziroma briška cesta ali tudi »cesta prijateljstva«. Zadovoljstvo inveselje vseh, ki so si prizadevali za ta zahteven objekt, zlasti pa veselje Bricev,je bilo nepopisno. Eden od ključnih mož pri vodenju zadev v zvezi s cesto je čezleta o slovesnem dogodku zapisal: »Odprtje je bilo lepe, sončne nedelje, za dan češenj, spomladi leta 1985. Velika dvorana v občinski stavbi Nove Gorice je bila polna domačih in častnih gostov iz obeh držav. Izrečene so bile številne vznese­ne besede. Najbolj pa je bilo prisrčno nadaljevanje slavja v Podsabotinskem dolu. /…/ Bila je prava ljudska veselica, vino ni teklo ravno v potokih, veselje pa je bilo neizmerno.« Razstava v obsegu 20 panojev je bila od 18. 12. 2015 do 8. 2. 2016 naogled v Hiši kulture v Šmartnem v Goriških Brdih, nato v avli občinske stav­be v Novi Gorici, trenutno pa v preddverju Pokrajinskega arhiva v Novi Gori­ ci.Razstavljeno gradivo začenja z mirovno pogodbo med Italijo in Jugoslavijoleta 1947 ter se zaključuje z dokumenti o slavnostnem odprtju nove ceste leta1985. Znotraj tega obdobja so po zaporedju nastanka na ogled pisna besedila,gradbena dokumentacija, risbe in fotografski posnetki, ki odstirajo zapletenaprizadevanja za rešitev velikega problema, ki je pestil briške ljudi in preko njegazaposloval meddržavno diplomacijo, državne, republiške in lokalne oblasti tergradbeno stroko. Razstava prikazuje izbor izključno arhivskih dokumentov, kijih o pripravah in gradnji ceste hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici. Razstavo spremlja zloženka, ki vsebuje tri vsebinske sklope: kronologi­jo važnejših dogodkov, osnovne podatke o cesti in mostu čez Sočo ter kratkopredstavitev arhivskega gradiva na temo razstave (slednje tudi kot izhodiščeza prihodnje uporabnike gradiva). Panoji in zloženka imajo za likovno podla­go motiv, upodobljen na spominski razglednici, ki jo je ob odprtju ceste izdalo Filatelistično društvo Nova Gorica.Avtorja razstave in zloženke sta Jurij Rosa in Metka Nusdorfer Vuksanović. Aleksandra Pavšič Milost Pogled na gradbišče mostu čez Sočo s pobočja Sabotina junija 1984. PANG 647, Splošno gradbeno podjetje Primorje Ajdovščina, dia 10/8. Odprtje sabotinske ceste 15. junija 1985. Čez novi most peljejo iz Solkana v Goriška Brda prvi avtomobili. PANG 104, Skupščina občine Nova Gorica, t.e. 1426, a.e. 22/4. Spominska razglednica z motivom novega mostu čez Sočo v Solkanu. PANG 1046, Nemec Rafael, t.e. 9.