POPRAVLJENA SLOVENSKA SLOVNICA
Lani je izšla, kot beremo v naslovu,' popravljena izdaja Slovenske slovnice 1956. Izdaja je bila potrebna, saj na trgu že dalj časa pred tem nd 'bilo mogoče dobiti takega potrebnega priročnika. Glede na to, da je njena prednica doživela več temeljitih in deloma prav ostrdh kritik^ in da se je o marsičem, kar ta slovnica obravnava, medtem pisalo tudi v posebnih člankih, razpravah in knjigah,^ jo kaže pregledati prav s stališča, kaj je v njej popravljenega oz. zboljšanega.
Prelistajmo na hitro slovnico, primerjajoč jo s staro. Na prvo novost naletimo šele v poglavju Pravopis: tu je ponatisnjeno pravopisno poglavje iz Slovenskega pravopisa 1962 od poglavja Deljenje dalje, le da je izpuščen pasus O rabi in pisavi pripon, ki je izzval polemiko biavec — bralec* To je največja sprememba v primeri s slovnico iz
' Dr. Anton Bajec, dr. Rudolf Kolarič, dr. Mirko Rupel: Slovenska slovnica. Druga popravljena izd'aja. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1964.
F. Tomšič: Nova slovenska slovnica (A. Bajca, R. Kolariča In M. Rupla, JiS II, (1956/57), 127—134. — M, Feguš — A. Bajec: ge ob Slovenski slovnici 1956, JiS III (1957/58), 190—192. — Boris Mišja: Nekaj pomislekov ob novi slovenski slovnici, JiS III (1957/58), 41—42. — Jože Toporišič: Probleme der sloveni-schen Schriftspraclie, Scandoslavica VI/1960, 53—74. — Isti: Slovenska slovnica. Sastavili . . ., Filologija 3/1962 (Zagreb), 278—289.
" Do junija 1961 imaš bibliografijo v članku J. Toporišiča: Povojno raziskovanje slovenskega knjižnega jezika in njegove naloge, JiS VII (1961/62), 161—170. — Za pozneje: B. Urbančič; O kriterijih pravilnosti v knjižni siovenščini, JiS VII (1961/62), 36—40, 200—209; J. Toporišič: Razgledi po stilistiki in stilu, JiS VIII (19B2'63), 34—44: Isti: Fonetika, fonologija in pravorečje v SP 1962, n. m. 138—143, 167—173, 206—211; B. Urbančič: Naš novi Pravopis, JiS IX/1964, 103—118.
209
1956: prejšnjih 13 strani je zamenjaniii kar s 64, in še drobnejšega tislca. V teh 13 straneh je upoštevan tudi glede na slovnico 1956 opuščeni pristavek o sklanjatvi tujih lastnih imen (Ss 1956, str. 106—109|. Zanimivo je, da je poglavje Pridevnik iz lujili lastnili imen ostalo na mestu, kjer je bilo v Ss 1956 — v oblikoslovju pri pridevniku-—, čeprav-je v novi slovnici že pred tem obravnavano v poglavju Pravopis (str. 83—85).
To je vse, kar je popravljeno, drugo je (če odštejemo pisavo stotic glavnih štev-nikov po novem), kol je bilo v Ss 1956. Ali so bile kritike, razprave in knj.ige, nastale v obdobju med obema izidoma slovnice, brez vrednosti, ko jih je mogoče kar preiti? ^ Skoraj ni vejetno. Sicer pa je glede tega zapisal Bajec (JiS 1957/58 str. 190) naslednje:
»O Slovenski slovnici 1956 je dobilo uredništvo (mišljeno je ured. Jezika in slovstva) že lepo število pripomb in ocen. Tomšičevo kritiko je objavilo v celoti, članek B. Mišje tako, kakor gci je skrajšal avtor sam. Lepo gradivo je v oceni, ki nam jo je poslal J. Topoilšič, toda njegovega obravnavanja je bilo za več kakor 40 tiskanih strani. Ker si časopis ne more privoščiti takšnega razkošja s prostorom, je napros,il avtorja, naj bi spis razdrobil v več samostojnih razpravic. Obljubil je in del obljube že izpolnil. Na z:adinjem kongresu slavistov v Dolenjskih Toplicah je M. Feguš nanizal precej pripomb. Žal jih ne moremo objaviti v celoti, ker nas daje stiska za prostor, so pa nekatere tako tehtne, da jih naši bralci morajo izvedeti in je uredništvo dolžno povedati svoje mnenje o njih. (...) Ko b,i bila slovnica iz 1947 tako temeljito ocenjena kakor sedanja, nova izdaja v marsikaterem pogledu ne bi bila pomanjkljdva. Tako pa so bili avtorji navezani samo na svoje opazovanje.«
Malo dolg citac, daje pa odgovor na vprašanje o vrednosti vsaj v njem navedenih kritik Ss 1956. Ker je nova slovnica z navedeno izjemo ponatis svoje prednice iz 1. 1956, jo seveda zadevajo vsi tisti očitki kot njeno prednico. Po našem mnenju ni dvoma, da so mnogi med njimi upravičeni. Glede na to sd je izdajatelj nove slovnice zaslužil tudi pridevnik skrajnega malomarneža, ki mu je za napredek njalo mar.
Ali bi bilo smiselno razgrinjati pred bralcem na desetine strani napak ,in pomanjkljivosti, s katerimi se diči naša slovnica in ki so že bile obravnavane? Ali ne bi bilo bolj preprosto kar ponatisniti stare kritike, da bi bile bolj pri roki? Toda ali je to slovnico sploh mogoče popraviti? — Četudi hi mestoma šlo, je vendarle bolje, ko bi jo čisto predelali, ali še bolje: na novo napisali. To tudi zaradi naslednjega: ko prebiraš stari del nove slovnice, še zmeraj naletiš na neodkrite napake in pomanjkljivosti. Ena takih najvažnejših je odsotnost določnejšega in včasih tudi kakršnegakoli stilnega kriterija pri vrednotenju dvojnih ali še več naglasnih možnosti, oblik, besed, sintaktičnih sredstev ... za izražanje racionalno iste predmetnosti. (Prim, o tem razpravo Stilslia vrednost slovenska^ vezniliov ali Glagolslu naglasni tipi slovenskega knjižnega jezika).^ — Pa pustimo stan del slovnice in se zaustavimo podrobneje ob novem.
Kot zapisano, je poglavje o pravopisu mehanično preneseno v novo slovnico iz SP 1962. To je nerodno že zato, ker se sedaj o sklanjatvi tujih lastnih imen razpravlja v poglavju o pravopisu, namesto da bi to brali pri morfologiji, in sicer pri posameznih sklanjatvah in besednih vrstah. To že v stari slovnici ni bilo zadovoljivo rešeno, saj su bila tuja lastna imena vseh treh spolov obravnavana na koncu samostalnika, torej nepovezano z domačimi imeni. Isto je bilo tudi s tujkami. Tako ločevanje tujega in izposojenega od domačega (da ne govorim o sedanjem mešanju oblikoslovja s pravopisom) predmetno ni upravičeno, še posebno ne, če ni specificirano. Naj enotnost tujega in domačega ponazorim. Vsa skloiiljiva ženska lastna imena gredo v I. sklanjatev: vseeno je, ali gre za Juilio ali za Kii«, za Melpomeno ali Lenčko. In ne sklanjajo se načeloma spet iste kategorije: lastna im.ena na soglasnik (Dolores, Kotnik) in na -i in -u. Nesklonljiva so še redka tuja občna imena, kakor npr. mater ali species. — Nič drugače kot pri samostalnikih ženskega spola ni pn moških: tudi tu gredo redko v čem tuja lastna imena svojo pot (npr. Kato — Katona ipd.).
Zaradi mehaničnega prenosa poglavij iz SP 1962 v novo slovnico je poleg -tega sklanjatev domačih lastnih imen obravnavana dvakrat: enkrat v poglavju o pravopisu, drugič pri sklanjatvah. Kako se zaradi tako raztrganega obravnavanja znanje o sklanjatvah samostalnikov slovenskega knjižnega jezika težko strne v zaokroženo (in učinkovito) podobo, ni treba posebej poudarjati.
' F. Novak: Najvažnejša stališča v pravopisni vojni, n. m. 02—65; navaja glavne borce, kot so; Kotnik, Borko, Urbančič, Bezloj, Pogorelec, Bajec, Legiša, Bordon, Pivko. — B. Urbančič: Problem »bravca;, .SR XIV/1963, 211—228.
^Stilska vrednost...: Radovi Zavoda za slavensku filologiju (Zagreb) 6/1964, 63—83; Naglasni tipi . . ., JiS X 1965, 56--79.
210 . .
Kakšna pa je — po našem mnenju — vrednost spremenjenih pravopisnih določi-lev v no'.i slovenski slovnici? — Zapisati je treba, da so tu zares upoštevane mnoge ugotovitve iz člankov o starem načinu pisanja in o določilih Pravoipisa iz 1950. leta.*^ Preglejmo po vrsti posamezne probleme.
Deljenje besed
Deljenje besed (prej razzlogovanje) je sedaj preprostejše. Tako lahko izgovorljivi soglasniški sklop nasproti prejšnjemu ii-skaU sedaj delimo ti-skati in tis-kati. Da smemo pri le vrste sklopih k prvemu delu besede jemati načeloma samo po en soglasnik (kuš-iiav, ne pa tudi kušt-ra\-j, je nepotrebna omejitev, in bi jo kazalo v novem pravopisu odpraviti. To posebno zaradi tega, ker v Pomni k točki c) (težko izgovorljiv soglasniški sklop) Pravop-s vendarle dovoljuje pustiti pri prvi polovici besede tudi dva soglasnika fsonč-na poleg son-čna). — Prav lako ni z ničimer upravičena druga omejitev v jemanju soglasnika k prvi polovici besede: ko gre namreč za soglasniška sklopa /; in nj. Zakaj bi tu smeli deliti le kra-lja, ko-nja, ne pa tudi kral-ja, kon-ja, če pa pisna prei samoglasniška Ij in nj po zatrjevanju same slovnice izgovarjamo kot J ali n -|- /. (Prim. Ss 1964, str. 42: »Pred samoglasnikom ... se v skupini Ij izgovarja vsak glas zase . . .«, in na str. 43 je isto tudi za nj.) — In nazadnje: če imamo pravilo, da »pri deljenju tujih la.stnih imen ne smemo trgati saraoglasniških in soglasniških sklopov, ki zaznamujejo en glas« (str. 46), zakaj potem prav zahtevati, da »dva enaka soglasnika med samoglasnikoma delimo: Schil-Iei, Boc-cac-cio«? Vsa druga pravila se navsezadnje še vedno naslanjajo na izgovorljivost obeh delov razdeljenega sklopa (ni mogoče deliti so-nčna), tu pa naenkrat skok nekam čisto drugam. Ali se ne bi bilo v takih primerih bolje držati splošnega pravila o soglasniških in samoglasniških sklopih, ki zaznamujejo en glas? — Kazalo bi tudi pravilo »Zaporedna samoglasnika lahko delimo; Le-on« glede na enoglasni samogldsiiiški sklop Cooper spopolniti in reči; »Zaporedna samoglasnika, ki zaznamujeta dva glasova, delimo.«
Raba veiikiii in malih črk
O tem jDroblemu se je pisalo sorazmerno veliko, marsikaj od tega je bilo v novi pravopis tudi sprejeto, vendar je dovolj pogosto kaj še nedognano.
Tako npr. pri veliki začetnici. Nikoli nisem bil' prav zadovoljen s formulacijo, da pišemo z veliko začetnico »prvo besedo v stavku za piko, klicajem in vprašajem«. To zato, ker se z njo problem prenese samo na drugo področje (tj. kdaj pa postavljamo piko, klicaj in vprašaj), pa tudi zato, ker ne upošteva absolutnega začetka. Treba bi bilo reči, da z veliko začenjamo vsak samostojni stavek, nič pa ni važno a!i je pred njim pika, klicaj ali vprašaj ali pa sploh nič. Ce hočemo za temi ločili pisati začetek stavka z veliko začetnico, morajo pika, klicaj in vprašaj prav tako stati na koncu samostojnega, ne ka-tfciegakoli stavka.
Zdi se mi razen lega, da bi z veliko smeli pisati tudi začetke samostojnih stavkov za dvopičjem tj. stavkov, ki ne kažejo sintaktične odvisnosti od stavka pred dvopičjem, torej ne samo kot sedaj, za dvcfpičjem, če mu sledi premi govor. Primer: »Za sklanjatev samostalnikov 11. deklinacije veljajo naslednja pravila:
1. V tip perut se uvrščajo večzložne osnove s stalnim številom zlogov (ljubeznivost), enozložne samo izjemoma (nit). Pri večzložnih so poseben problem sestavljenke lipa pomoč: o tem pozneje.
2. Raznozložne osnove . . .
Po sedanjih pravilih je treba na koncu vsake točke postaviti podpičje, Ce prav razumem veljavni pravopis, se v takih primerih rešuje tudi tako, da za Pomni, kadar mu sled: več točk, ne postavlja nikakega ločila (prim. Ss 1964 str. 50—51).
Pri veliki začetnici v osebnih lastnih imenih se mi upira pisava Friderik s Praznim žepom. Pridevek je tu vse, kar je za Friderikom, torej bi morali pisati Friderik S praznim žepom, kakor pišemo tudi Aleksander Makedonski ali Janez Evangelist ipd. »S praznim žepom« ima funkcijo priimka, te pa pišemo z veliko.
,[n še eno; če imamo — po mojem dobro — pravilo; »Kadar osebno ime zaznamuje predmet in ne več določene osebe, postane občno ime in se piše z malo začetnico; Volta — volt« itd. (str. 49), ne vem, zakaj ne bi tako ravnali še s tistimi samostalniki,
• Glej 3 i^ovojno raziskovanje ... in Naš novi pravopis ter točko 4.
211
ki so nas'.ali iz svojilnih pridevnikov lastniii imen; pišimo torej z malo jurjevo, gregoT- i jevo, silvestrovo, in ne z veliko začetnico, kot zahteva pravopis, ki se mora zaradi tega \ takoj zavarovati s posebnim Pomni, kjer zvemo: »vendar pa svojilne pridevnike v rast- i Imskih in podobnih imenih pišemo lahko tudi z malo začetnico: Salomonov pečat, mari- { jini laski ipd.« (str. 49). Mislim, da tudi take primere moramo pisati z malo začetnico, i Marijini laski so pač laski osebe s tem imenom, marijini laski pa občno ime. I
.1
Zemljepisna imena
Kdor je to poglavje v SP 1962 natančno bral, vidi, da so še zmeraj težave s pisavo ' sestavljenih imen (enako tudi pri stvarnih lastnih imenih). Pravopis je šel v pravi smeri i s pravilom, da z veliko začetnico pišemo samo prvo besedo sestavljenih imen, vse druge ] pa z malo, kolikor seveda sama niso lastno ime. Torej: Stročja vas — Koroška Bela. ' Na tem mestu bi bilo treba opustiti sklicevanje na občutek, ali je kako ime lastno ali ni (prim. Ss 1964, str. 50, točka 2), in reči, da v sestavljenih lastnih imenih nikoli ne pišemo z veliko neprvih občnih imen. Po sedaj veljavnih pravilih pa pišemo npr. Go!o i brdo, ker prilastek golo menda ne kaže na kako drugo brdo kje v bližini (npr. na kakšno ; Lesno brdo), pišemo pa Srednje Brdo, če je v bližini še kakšno Gorn;e ali Spodnje Brdo. ? To pa poleg tega velja samo za nekaj imen tipa brdo, ne pa npr. za selo, ki ga pišemo i v vseh navedenih primerih z malo: Golo selo, Lesno selo. Zgornje selo. Srednje selo. | Posledica teh zapletenih predpisov, ki jih človek tudi pri pazljivejšem prebiranju pravo- j pisa prav lahko prezre, je, da si moramo zapomniti tako občna imena, ki se ob nekaterih \ prilastkih pišejo z veliko, kakor tudi te prilastke same. Med taka občna imena gredo : poleg brda še: draga, gorica, log, polje, potok, gaber, loka, gradišče, blato, dobrava, trn, ] otok, gorice, med prilastke, od katerih je odvisna pisava teh občnih imen v sklopu i lastnega imena z veliko začetnico, pa gredo: stari — novi, gor(e)nji — dol(e)nji, zgornji \ — spodnji — srednji, veliki — mali, notranji — zunanji, ne pa —¦ kot vemo — morda i tudi goli — kosmati ipd. Kadarkoli človek te stvari predava, se jih mora pred tem vedno ¦ znova učiti in še rad odpove spomin, tako da je treba priti s knjigo na dan. — Nepo- ¦ trebno je zapleteno. Ostanimo preprosti, jasni in učinkoviti: občna imena v sestavljenih ' lastnih imenih pišimo, kadar niso prva beseda, vedno z malo začetnico: Golo brdo, Lesno brdo, Srednje brdo. Zgornje brdo itd. = Goio selo itd. Sem seveda tudi za to, da se piše SkoSja loka (ki zaradi tega ne bo nič manjša, kot je sedaj), Dolenjske toplice. Rimske toplice, kakor se že sedaj pišejo tudi Cateške toplice ipd. Tudi nisem prepričan, da bi prišlo do kakih težav, če bi namesto Dunajsko Novo mesto ali Bohinjska Srednja vas pisali kar Dunajsko novo mesto in Bohinjska srednja vas. Novo mesto samo na sebi ni ; lastno ime, pač pa vse skupaj, tj. Dunajsko novo mesto in Bohinjska srednja vas, in da i to nakažemo, zadošča ena sama velika začetnica. i
Za konec še dve pripombi: \
1. Res je nekaj samostalnikov, pri katerih ne vemo prav, ali so občno ime ali nei^ med take sodi npr. gradeč, ne pa tudi tabor, kot meni Ss str. 50, pač pa verjetno že alpe.
2. Pri imenih tipa Na bregu. Pod skalco ipd. Ss str. 51 govori o osnovni ali imeno-valniški obliki. To ni im.enovalniška oblika, saj se vidi, da gre v navedenih primerih za mestnik oz. orodnik. Taka imena so prilastek k izpuščeni (sami ob sebi razumljivi) odnosnici, vzemimo mestna četrt ali gostilna. Uporabljamo jih lahko kot subjekt, toda. zaradi tega ime še ni v imenovalniku, saj bi sicer tudi za če v stavku Ce je veznik morali reči, da je v imenovalniku.
S/va;na lastna imena
Po Tomšičevi zaslugi' smo se izognili preteči poplavi velikih začetnic pri pisavi; lastnih imen, vendar smo pri stvarnih lastnih imenih zašli v drugo skrajnost. Tu se nam ; po novem priporoča pisanje z malo začetnico tudi tedaj, ko bi imena bilo boljše pisati; z veliko. Na težave je opozoril že Jože Šifier.* Ce je naslov kakšne ustanove ali zavoda ; Gimnazija Vič ali Filozofska lakalleta v Ljubljani ali Gradbeno podjetje Slovenija ceste,; potem je treba to pač pisati z veliko začetnico, če se obračam na naslov, na institucijo \ s takim in takim lastnim imenom, ne pa na institucijo take in take vrste v tem ali onem [ kraju. — Po mojem je docela napačno, če se odsvetuje ali prepoveduje v takih primerih i velika začetnica. Pač pa je drugo učni predmet ekonomika in organizacija podjetij ali^
i I
' Za pravice male začetnice: JiS I (1955,''56), 114—116, 241—245; JiS II (1956/57), 93—95,239. 1
' Se o veliki začetnici, JiS II (1956/57), 238—239. ;
212 i
ime talcega organa, kot je univerzitetna uprava ali delavslxi svet, ali ime praznika (prvi maj, praznik dela, božič), odlikovanja (partizanska spomenica), vojaške enote, kolikor se sploh izpisujejo njih številke (1. bataljon). Zakoni, uredbe, odločbe, pravilniki in navodila pa so lastna imena, zato jih, če jih citiramo, le pišimo z veliko, npr.: Zakon o pokojninskem zavarovanju 1964, & 14. Ce pa mislim samo splošno na naše zakone, npr. v zvezah kol; V našem zakonu o pokojninskem zavarovanju . . ., potem imam pred očmi samio občno ime, ne lastnega, tj. zakon o pokojninskem zavarovanju sploh. Mislim, da gredo med lastna imena tudi imona vojaških enot iz narodnoosvobodilne vojne kot Pohorski bataljon, Cankarjev bataljon ipd.
Pisava tujih lastnih imen in tujk
To je eno najneprlmerneje rešenih poglavij novega pravopisa in s tem tudi slovnice. — Pri tujih lastnih imenih pravzaprav še nekako gre: če so prvotno pisana z latinico, jih pišemo, kolikor nam dopuščajo naše tiskarne, tako, kot jih pišejo tisti, od katerih smo jih sprejeli (z manjšimi kompromisi posebno pri latinskih imenih), iz nelatin-skih pisav pa jih zapisujemo v glavnem po svojih izgovornih in zapisnih prilikah (spet s kompromisi pri ruščini ali grščini).
Da pri vsem tem ni idealne enotnosti, naj pokažejo primeri tipa Aurelius oz. Avrelij, pri katerih »diftonga au in eu ostaneta nespremenjena pri tistih imenih, ki imajo v nominativu izvirno obliko, v poslovenjenih oblikah pa ju zamenjuje av in ev« (Ss 1964, str. 65). Podobno za grščino na str. 69. Tu se namreč pojavlja vprašanje, kako je v morfološko vedno samo poslovenjenih oblikah od rodilnika edmine dalje: ali ima ¦ Plaulus, ker je od rodilnika dalje poslovenjen, samo obliko Plavta ali tudi Plauta? Napisane so samo oblika Plautus, Plauta (prim Augias — Augia), pač pa pri pridevniku Augiov in Avgijev (Ss 1964, str. 76). — Mislim tudi, da neupravičeno ni dovoljeno pisati paralelno z Evklid tudi Zev,s za grško Eukleides in Zeus.
Zaradi ohranjanja tuje diftongične zveze na koncu osnove prihaja pri sklanjanju in izpeljevanju do nemogočih pisnih samoglasniških kopičenj: Medeia — Medeii — Medeiin. Grozno me zanima, zakaj Laeelius ali Phoebus smem pisati Lelius in Febus, ni pa A&lraie mogoče podo.mačiti in pisati Astiaje. — le šele težave z izgovorom takih pisnih samoglasniških zanimivosti! Augiov (str. 76, toč. b) izgovarjamo samo -ioM — to
zveš v SP--ijeu izgovarjaš lahko samo v primeru, če pišeš Avgijev (če sem prav
razumel), Patriziov izgovarjaš samo -ijeu (str. 80), pač pa pridevnik od imena ßioy pišeš in izgovarjaš Bloyev (tj. bloajeu; str. 74). Prim, še izgovor -em in -om za pisano Franzom, in samo -oti za pisano franzov.
Ali ni to blizu zmešnjavi? Nekje — mislim, da v dnevniku — sem bral, da pišemo tip Augiov namesto Augijev zato, ker namesto končnic -om, -ov, -oma in pripone -ov, pišemo -em, -ev, -ema, -ev samo za pisanim c, /, č, ž, š. Tako argumentiranje nima pravopisa čisto na svoji strani. Prim, že obravnavano ßJoyev (-ev za ipsilonom) in še naslednje mesto v slovnici: »Ponekod pisava omahuje in tudi pišemo (za trdimi pisnimi in govorjenimi mehkimi soglasniki — op. J. T.) -em -ev (treba bi bilo dodati še -ema — op. J. T.): s Fociiem, Fochev, Radicsem, Bartschem, Macaulayem« (Ss 1964, str. 79/80). Temu je treba dodati še edino dopustne slovanske primere s Palmotičem in Nesiroyem (sir. ßO).
Kam hočem? — Pišimo -em, -ev, -ema in prip. -ev pri svojilnem pridevniku dosledno dn enotno za vsemi govorjenimi mehkimi glasovi (mislim, da se je za to potegoval že Feguš)Torej: s Franzem, Fochem, Radicsem, Bartschem, Doccaciem, Nestroyem, Ce je pred govorjenim j na koncu osnove govorjen samoglasnik (sedanje Augiov, Patriziov), izpisujmo tudi j: Augijev, Patrizijev. Tako namreč že sedaj delamo pri Rousseauju (str. 80, točka 4: Rousseaujevi spisi). Imena, ki se pisno končujejo na y, ki se ne izgovarja kot (Bloy, Macaulay), so enaka Rousseauju, torej z Macaulayjem, z Bloyjem. (Ta / se seveda — spet po že Pravopisovem zgledu Rousseauja itd. — prenese tudi v druge sklone; Bloyja ipd., pri grških in latinskih imenih celo v nomativ: Augij.)
Ko bi se sprejelo to načelo, bi bilo učenje pravopisa lažje in učinkovitejše, pa tudi bolj upravičeno je tako. Problem bi bila potem samo še tuja lastna imena z govorjenim vokalom na koncu osnove in s pisnim soglasnikom s na koncu besede: Dumas —• Dumasa (izg. dümaja). Jaz bi si tudi tukaj upal pisati z Dumasem, pač po pravilu, da po govorjenih mehkih soglasnikih (to so c j č ž š) pišem -em itd., pa naj se beseda piše
• JiS 111(1957/531, 191.
213
kakorkoli. Tako bi torej pisali: s stricem, bičem, nožem, iiošem, bojem, Franzem, Boc-cacciem, Coleridgem, Lesagem (dveh e-jev ne kaže pisati), Bartscliem, Nestroyem Dumasem, ltd. In če se v edninskem imenovalniku osnova končuje na tudi pisni vokal, pišemo v drugih sklonih pred -em j: Zola-jem, Rousseau-jem, Debussy-jem, Bloy-jem, Macaul-luy-jem, Claudi-jem. Tako bi se speljal enoten kriterij, ki je vrhu tega preprost in preprečuje vsako samovolj.nost.
Primerno se mi v novem pravopisu in slovnici zdi rešena izpeljava pridevnikov na -sW (-ški, -ovski, -evski, -ki) iz tujih lastnih imen. Pri njih namreč govorno in pisno domačimo tudi soglasniško izglasje osnove. Tako namesto dveh enakih soglasnikov pišemo enega (Bonn — bonski, Lille — lilski), špansko 11 in italijansko gl raz-vezujemo v Ij (Sevilla — seviljski, Ventimiglia — ventimiljski), italijansko in francosko gn podajamo z nj (Boulogne — boulonjski), vrivamo polglasnik pred zvočnik, ki bi se v pridevniški izpeljanki znašel v sklopu med dvema soglasnikoma (Newcastle — newca-stelski), pri osnovah, ki se končujejo na ic-c-č, h-s-č, g-ž-z, izglasni soglasnik besedotvorne podstave premenjujemo s š in namesto pripone -ski uporat)Ijamo -ki zadnje tudi, če se podstava končuje na š): Narvik — narviški, Nizza — niški.. . . Tu bi bilo treba dodati še imena, katerih osnova se končuje.na (govorjeni) dž; Cambridge — cambriški.
Cisto razlagalno so v tem delu pravopisa še pomanjkljivosti. Poleg že obravnavanega Cambridge — cambriški naj omenim še nekatere. Treba bi bilo jasno povedati, da so v točki a) (str. 83) obravnavani pridevniki, izpeljani iz osnov na govorjeni samoglasnik. Če lega ne povemo, lahko kdo v točko a) uvrsti tudi Dachau ali Sidney iz točke b). Zaradi izglasnega vokala v izgovoru spada cela točka 5 (navedena pri Pomni na str. 85, toč. č) k točki a), tako še točka 6 ravno tam, kolikor se osnove izgovorne končujejo na vokal (Cambrati, Pau — Poitiers, Troyes, Lisieux, Montreux, Chamonix), spet drugo k točki b), ker se končujejo na zvočnik (Arles), in k točki c), ker se končujejo na p b i d ali /. Kakor hitro te primere uvrstimo tja, kamor spadajo, vidimo, da se napačno pišejo po sedanjih pravilih. Ce se namreč pravopis drži pravila, da samoglasniških zapisov glasov v tujih lastnih imenih v izglasju ne spreminjamo (to pravilo razbiram iz primerov), soglasniške pa lahko, potem je treba namesto cambraiski, pauski — ca-laiski, poitiershi, troyeski pisati cambraijski, paujski — calaijski, poitiejski, troyejskj. Čemu sedanja razlika med bellevuejski in cambraiski? Tu predlagana pisava za točko 6 se ne oddaljuje bolj od lastnega imena kot niški od JVizze ali bydgoski od Bydgoszcza ali cluški od Cluja, je pa močno blizu našemu izgovoru. V smeri naših želja gre že pravopis izjemoma pri imenih, ki se končujejo na samo pisni x: lisieujski iz Lisieux. Razume se, da je sedanje arleski iz Aries napačno, če spada v točko b), prav pa bi bilo arlski, kar nam potrjuje pravopis s svojim lehavrski iz Le Havre. In da je namesto nanleski pravilno nantski, nam spet sam pravopis kaže s primerom diepski iz Dieppe. Pravopis se mora postaviti na enotno stališče govornega izglasja in stvari se bodo bolje ured:le, kot so sedaj.
-Še nekaj nedoslednosti. Na str. 83 slovnice beremo, da pridevnike »na -ski delamo po slovenskih glasovnih zakonih«. Kje pa so ti zakoni v slovnici razloženi? Na str. 166 sem našel pojasnilo samo za »imena, ki se končujejo v osnovi na k g h in s z c«, češ da se ti glasovi mehčajo. Treba bi bilo razkriti vse zakone, ne pa kar iz Oslo zapisati oselski in pred tem celo zatrjevati (točka b na str. 84), da se -ski dodaja neposredno osnovi, če se končuje na zvočnik. — Prav nebogljeno je pravilo, da se ft: g h, C z s ali č i š z začetnim s iz pripone ^sftj spajajo v š: Narvik — narviški. Le kako naj se k in s spojita v š, ipd.! — In Brest v brestovski ni podaljšan z ov, temveč je namesto pripone -ski uporabljena pripona -ovski.
Toda to so že pripombe k besedotvorju, ki je tudi sicer v slovnici dokaj šibko. Opozorim naj v zvezi s tem le na točko 7 na str. 85, kjer beremo, da »pri imenih dežel delamo pridevnik na razne načine«. Primeri so Sicilija — sicilski, T rakija — traški, Španija — španski, Rusija — ruski, Italija — italijanski, Anglija — angleški, Francija — francoski. Primeri kažejo, da pripona -ij(a), ki zaznamuje posamezne dežele, v podstavi pridevnika večinoma ni ohranjena (sicilski, traški), lahko pa tudi je ohranjena (avstrijski), zamenjana (angleški, francoski), »podaljšana« z -an (italijanski). Nisem prepričan, da so vsi ti pridevniki nastali iz imena dežel, kot meni Pravopis; italijanski, angleški, francoski so očitno iz narodnostnega imena. Tako je tudi z ruski, pri španski, slovenski, traški ipd. pa imamo opravka z vezanini morfemi sloven-, špan-, trak-, na katere se dodajajo pripone za narodnostno ime, deželo in pridevnik, nanašajoč se na narodnost ali državo (pokrajino): sloven-ec, -ski, -ija, trak-ija, č-an, š-ki ipd. Vsaj neprimerno je potemtakem pri pridevnikih na -ski (kot se na kratko izražamo) govoriti kar kot o izpeljankah iz imena dežele ali države.
214
Pisava iujk
Posebno razpravo bi zaslužilo obravnavanje tujk v slovenski slovnici. 2e definicija tujke je silno nedoločna, prav tako izposojenke. Potem pa vprašanje, kdaj je kaj splošno sprejeto in kdaj ni, kdaj imajo tujke podomačeno lice in kdaj ne itd. In na vse te nedo-ločnosti se naslanja njih močno opotečna pisava, čeprav operira z navidez tako preprostimi pravili, kot sta naslednji; »Tujke pišemo v slovenščini ... v tuji obliki, če so omenjene le na ozek krog strokovnjakov ali družbe« (str. 86). »Po domači izgovarjavi pišemo tujke, če so v splošni rabi. V takem primeru da jezik besedi domače lice« str. 27). — Na splošno lahko rečem, de smo v izgovoru in pisanju tega, kar deklariramo za tujke, veliko prehlapčevski, premalo slovenski, svoji, pri obojem pa seveda nedosledni. Zato se skoraj ni mogoče naučiti, kako tuje besede, sprejete v slovenščino, izgovarjamo in kako jih pišemo. Narobe ravnamo, ko za enim in drugim stikamo predvsem po tujih slovarjih, namesto da bi jih izgovarjali v skladu z izgovornimi možnostmi knjižnega jezika in potem tudi pisali kot netujke. Vse preveč si predstavljamo, da besede žive na papirju, ne pa v medčloveškem govornem občevanju. — O tem bo res treba še nadrobneje spregovoriti.
Pisanje skupaj in naiazen
Tudi o pisanju skupaj in narazen je tukaj mogoče govoriti samo splošno. Problemi so še vedno pri samostalniku in pridevniku, posebno pa pri prislovu. Pisava skupaj ali narazen je povezana z naukom o besedi v ožjem pomenu (te veje jezikoslovja pa sploh nimamo razvite) in z besedotvorjem, ki je pri nas prav tako na dovolj šibkih teoretičnih temeljih. Pa preidimo k podrobnostim.
Vprašanje, ali naj kak samostalnik pišemo skupaj ali narazen, se pojavlja seveda samo pri tako imenovanih zloženkah in sklopih. Po sedanjem pravopisu pišemo skupaj avtostrada, narazen pa avto cesta. Pomenske in sintaktične razlike med obema ni, saj ena kot druga pomen »pot za avtomobile« podaja z enakim zaporedjem obeh vsebinskih sestavin. Prvo pišemo po pravopisju skupaj zato, ker ima »v obeh delih tujko« in »smo (jo) sprejeli kot zvarjeno celoto« (Ss 1964, str 91), drugo pa narazen, ker je »sestavljena iz domače besede in tujke ali narobe« (n. m.) — Ta kriterij je samovoljen, treba je vse to pisati skupaj. V tej smeri je res že šel poizkusni snopič Slovarja sloven-sliega knjižnega jezika (str. 10), vendar »zloženkam z domačo besedo« dopušča tudi pisavo narazen, tako da imamo avtostrada — avtocesta in avto cesta. Se enkrat; ločevanje domačega in tujega ni upravičeno, saj je npr. garaža današnjemu človeku prav tako navadna (domača) kot tudi avfo ali cesfa.
Nova slovnica (in pravopis) navaja med primeri tipa avto cesta tudi alta žarke. To ni enakovredno; zaporedja sestavin pri tipu avto cesta ne moremo spremeniti, da se ne bi spremenil tudi pomen (cestoavto bi pomenil avto za cesto, kakor nam dokazuje šinobus = bus za na :išine«. Žarki alfa ali alfa žarki pa pomenijo žarke, ki se imenujejo alfa; tu je torej premena v vrstnem redu mogoča. Tudi zaradi opisane lastnosti obeh tipov zloženk, bi bilo dobro pisati avfoccsfa samo skupaj, ne pa tudi narazen. V tip alia žarki gredo še slovnični primeri tipa H bomba in h-mot. Potemtakem isti tip pišemo različno. Priporočljivo bi bilo pisati kot h-mol tudi H-bomba z vezajem, in enako ludi alta-žarki, če že nočemo allažarki. (Sicer pa za tip alia žarki slovnica primerno priporoča stavljati določilno besedo za odnosnico, torej žarki alla).
Tako kot avtocesto bi bilo treba pisati tudi sklope pešpot, ijgamož, pedenjčlovek, laketbraüu. Tudi tu se namreč prva sestavina, ki drugo natančneje določa (pešpot = pot, po kateri se hodi, ligamož — bojazljivi mož), ne da spremeniti; tj. postaviti za odnosnico. — Ce oba sestavna dela takega sklopa sklanjamo, pišemo seveda tudi po našem predlogu narazen; mojster skaza — mojstra skaze itd. Prav zaradi tega se mi zdi neprimerno, ua pravopis dopušča pisavo dolgčas In dolg čas, ko je od rod. dalje vendar dolgega časa, nikoli pa dolgčasa. Dolgčas je samo prislov; dolgčas mi je = dolgočasno mi je (= dolgočasim se). — (Zaradi mehaničnega prenosa dela uvoda iz SP 1962 v našo slovnico je prišlo do tega, da na str. 91 piše pedenj človek, laket brada, liga mož, na str. 120 pa beremo po našem praviinejše pedenjčlovek in laketbrada [poleg ijga mož]).
Pri pisavi zloženih pridevnikov smo po starem piavopisu ločili »prave spojenke z določilno besedo v prvem in osnovo v drugem delu: sveUösiv, femnösfv . . .« (SP 1950, str. 37) od zvez, »kjer je prva beseda načinovni prislov: kričeče rdeč, čudno spačen .. ., črno lisast, belo obrobljen .. .'i (n. m. 38). Sedaj se govori samo o zvezah, kjer je prva beseda načinovni prislov«, dostavlja pa se, da to »velja tudi za barve« (Ss 1964, str. 92).
215
In res najdemo med primera za to pravilo tako svetlo siv, rjavo rumen, temno rjav kakor tudi čudno spačen, črno lisast in belo obrobljen. Torej je ločevanje iz starega pravopisa odpravljeno. Ali pa se da dokazati naš občutek, da s tem izenačevanjem nekaj ni v redu, da je bila stara rešitev boljša? Po mojem imamo prave zloženke (ki jih je spet treba pisati skupaj) tedaj, če domnevamo prislovnega določila ni mogoče ločiti od odnosnice. Če pa je to mogoče, imamo zares opravka s prislovnim določilom. Prim.: sve(/os/v .tuknji. ima, ima čudno spačen obraz — spačen ima obraz (prav) čudno.
In še en problem: iz literarne zgodovine res lahko izpeljem pridevnik literarno-zgodovinski, kako pa je s primeri kot ideološka in estetska (kritika)? Ideološkoestetska (kritika) nekako ne gre, ker bi to pomenilo estetska v ideološkem smislu, kar je nesmisel. Priporočljiva rešitev bi bila tu v pisavi ideoJoško-es/e(slca (kritika), kakor imamo belo-modro-rdečo (zastavo), tj. zastavo, ki je bela, modra in rdeča. Primer še zveza Angležev in Amerikancev: anglo-ameriška zveza. Seveda je v veliko pnimerih jasnejše, če rečemo estetska in ideološka kritika, in ne estetsko-ideološka kritika, saj prirednega razmerja ne gre kar lako pretvarjati v podredno.
Pri prislovih ne bi dopuščal pisave čimdalj ipd., ko sicer pri soodnosnih čim — tem pišemo narazen (str. |94). Drugo je v glavnem dobro rešeno. Pač pa je še zmeraj dovolj zapletena pisava prislovnih predložnih zvez: dočista — do čistega. Pravopis jih piše skupaj, kadar so se »strnile v prislov z novim pomenom«, narazen pa, »kadar imajo svoj pravi pomen« (Ss 1964 str. 94). To je še kar pravo načelo, vendar ne docela pravilno, zaradi česar se ga sam pravopis ne drži povsem. Dosledno (le v točki 3 (str. 96), ki navaja čisto opozicijske primere kot natanko razložiti — na tanko razrezati. 2e s tega vidika je načeloma napačna točka 4, ki uči, da tam navedene primere »pišemo skupaj ali narazen ne glede na pomen« (str. 96), npr. dotod in do tod. (Tu se Pravopis sklicuje pač na rabo). Bolje je pisati take primere narazen, saj so njih sestavine ohranile svoj pomen.
Sploh bi iza pisavo skupaj ali narazen lahko določili še drugačne kriterije. Prvi bi bil, da pišemo skupaj vse, kar se no sklada z normo sodobnega knjižnega jezika, in sicer bodisi z oblikoslovne bodisi s kongruenčne strani. Po tem načelu pišemo skupaj iceJa, dodobra, ker ne poznamo več nominalne sklanjatve pridevnika (enako pokonci zaradi končnice -i v mestniku ed., ki ni več stilno nevtralna, izraz pokonci pa je). Šele če upoštevamo ta kriterij, ki ga je nakaza! v nekem članku A. Bajec, razumemo v Pravopisu uvrščanje zadevnih besed v dve posebni skupini, saj dodobra pomeni ravno toliko kot do dobrega. (Prim, še poredkoma — po dolgem, na gosto, na gostem, kar najdemo samo pri nalahno skupaj pisano.) Pri samostalniku imamo take stvari npr. na pamet, na videz, od rok. — Tako bi se novo pravilo glasilo, da pri samostalniku dn pridevniku pišemo skupaj tiste predložne zveze, ki nimajo sodobne morfološke in sintaktične strukture ali (in) imajo s stališča sodobnega stanja knjižnega jezika docela nepredvidljiv pomen sicer znanih sestavin. Ce imajo zveze sodobno morfološko in kongruenčno strukturo, jih pišemo skupaj samo izjemoma, da lahko izrazimo nasprotja kot pozimi — po zimi, ponoči — po noči, poceni in po ceni. — Ostalo bi potem samo majhno število primerov, ki bi si jih bilo treba kar zapomniti. To bi bilo v primeri s stotinami izrazov, ki naj bi si jih zapomnil sedaj, malo. Človek bi mislil, da bi bilo bolje dopustiti več variant. Tako rezoniranje ni pravo, ker se z variantami še podvoji število enot, ki si jih je treba zapomniti.
ločila
Natančneje sem pregledal to, česar nas nova slovnica po Pravopisu 1962 uči o stavi pike, klicaja, vprašaja in vejice. — Da piko »pišemo na koncu prostega ali zloženega pripovednega stavka« (Ss 1964, str. 97), ni čisto prav: prosti stavek mora namreč v tem primeru biti samostojen in pripovedni stavek imora biti povedan mirno. Ce je namreč čustveno obarvan, pišemo za njim klicaj! Na to pozablja novi Pravopis tudi pri klicaju (Ss 1964, str. 99), čeprav je takih klicajev za pripovednimi stavki npr. v Cankarju vse polno. Namesto formulacije, da piko pišemo tudi »na koncu odvisnih vprašalnih, velelnih in želelnih stavkov (npr. Ne vem, zakaj je tako (žalosten.), bi bilo treba reči, da se pri podredju ravna ločilo po glavnem stavku. S tem je vse povedano in se pi treba zavarovali pri vseh treh ločilih s posebnim Pomni.
Pri vprašanju in klicaju govori Ss o samostojnih vprašalnicah in zvalnikih (npr. Kje?...). Ali niso to kar stavčne tvorbe, ekvivalenti stavkov, kot se izražajo Poljaki ia Cehi? (Glede na nepopolnost bi jih v slovenščini lahko lepo imenovali pästävke.)
216
Pri vejici malo moti premajhna medsebojna povezanost posameznih velikih skupin in preveliko število paragrafov in podparagrafov in točk in Pomni-jev. Namesto da razpravljamo o vejici posebej, kadar »ločuje samostojne izraze, ki niso pravi stavčni členi« (zvalniki, samostojni miselni prislovi in vprašalnice, izrazi, ki izrečeno misel povzemajo, popravljajo, dopolnjujejo ali pojasnjujejo, samostojno rabljeni medmeti —¦ vse str. 102), bi kazalo povedati kako splošno pravilo: Npr.: Z vejico ločimo vse priredne dele kakršnegakoli stavka: oče, mati, sin; oče je bral, mati je zbirala fižol, sin je bil v hlevu; (premišljal je), kako ga ima rada, kako skrbi zanj, kako mu streže. Drugo tako splošno pravilo bi bilo, da vejica loči posamezne stavke zloženega stavka. In da se ne hi lovili, bi bilo kar tu treba precizirati, da so stavki tudi tako imenovani zvalniki, samostojni medmeti, prislovi, izrazi, ki izrečeno misel povzemajo, pa še pristavki in vrinjeni stavki. Tema dvema splošnima zakonoma sledi pripomba, ki ju omejuje:
1. V prirednostih pred vezalnim in, pa, ter, ne -ne, niti — niti in ločilnim (ali) — ali vejice ne stavimo.
2. Ce prideta drug ob drugega dva veznika, med njima vejice ne pišemo, naslanjajoč se pri tem na izgovor, ki med njima ne pozna premora (pri normalnem govorjenju seveda). Tako pišemo tudi ponovljene izraze brez vejice, če jih v govoru ne ločimo s premorom.
3. Zapomni si, da pišemo: V Kranju, 13. X. 1965.
To je vse. 2e iz povedanega se vidi, da se tudi v nekaterih podrobnoslih potegujem za spremembe. Ena takih je želja, da se vejica ne piše med nadrednim in podrednim veznikom; tako bi se sedanje da, ker izenačilo z in ker (Ss. 1964, str. 103 oz. 104). To se nanaša seveda tudi na zvezo prislov H- veznik fčeš da, že ko). Tako bo pravopis vernejša podoba izgovora, kot je sedaj, pa tudi ibolj preprost bo.
In še eno. Pravopis piše; Naš največji pesnik France Prešeren brez vejice, toda: France Prešeren, naš največji pesnik. Ali v govoru ni oboje razčlenjeno na istem mestu? (Drugače je samo pri skrajno reduciranom gradivu; pesnik Prešeren — Prešeren, pesnik, čeprav tudi tu ni iremogoče pesnik. Prešeren.) Mislim, ida je treba dovoliti tudi pisavo Naš največji pesnik, France Prešeren, kadar nam je ime pristavek. S tem bi bilo poenostavljeno in bliže govoru.
Slovenska slovnica 1964 v primeri s svojo prednico 1956 v bistvu ni napredovala — torej je nazadovala. Opravičila za to ima manj, kakor sama meni. Škoda, ki jo imamo zaradi tako silno pomanjkljive vodilne slovenske slovnice, je večja, kot kdo misli; površne, nepopolne in napačne ugotovitve se iz nje širijo v osnovnošolske učbenike in v splošno jezikovno zavest Slovencev; tudi zaradi tega smo tako slabo pismeni. —¦ Tako o drugih učbenikih slovenskega knjižnega jezika kakor o splošni pismenosti bi kazalo v kratkem še kaj napisati.
Jože  Toporišič