List 43.
Kedaj in kako se mora voda na senožeti
napeljevati?
Najbolji čas je vodo na senožeti napeljevati spomladi in v jeseni. V spomladi kakor hitro sneg skopni in topleje vreme prihaja, napelji vodo na senožet. Voda potegne zmrzlino iz zemlje, katera je še v njej, in jo za rast oživi; in tako se vidi v kratkih dnevih zelena trava na pomočeni senožeti, dokler so druge ne pomočene še vse rujave. Senožet pa, na katero vodo napeljuješ, naj bo poravnana, da se vsa pomoči, in da
338
na nobenem mestu, ako je mogoče, suha ne ostane. Senožet moči tudi malega in velikega travna do rožnika, sosebno v dežju motno vodo na travnik spuščaj. Tri tedne pred košnjo pa zapri vodotoke, po katerih voda na senožet teče. Po prvi košnji senožet za otavo spet moči. V jeseni precej po sv. Mihelu skozi celi mesec kozoprsek napeljuj vodo na senožet. Jesenska voda ima največ redilne gnojnine v sebi. V mrazu, v burji, in kedar počne zmrzovati, se travniki ne smejo več močiti.
Kakor je suša senožetim škodljiva, tako jim tudi škoduje preobilni zaliv, še več pa vedno stoječi zamok: obodvoje je vzrok, da marsikatere zemlje pičlo ali pa cel6 nič ne rode; če pa odtočiš močvir in zasuješ jame in doline, kmalo ti bo na senožeti divja deteljca in druga sladka trava pognala, zlasti če na njo še kako gnojnino potrosiš. Na suhe senožeti, če je blizo njih studenec, potok ali reka, naj se voda po vodotokih napeljuje; če vode ni, naj se na-nje gnoj, kateremu je zemlja, cestno blato in druga sodrga primešana, raztrosi in pepel po njih poštupa. Močvirnim senožetim, ako je mogoče, naj se po vodotokih voda odpeljuje; Če se to ne more, naj se po njih grabni skopajo, da se v nje voda odteka in potem se naj z apnom, pepelom, sosebno s premogovim pepelom (Steinkohlen - Asche) poguoje. Oboje ti bodo obilno rodile in dovolj dobrega sena prinesle. Suhe strme, brežinske senožeti, na katerih le malo travice raste, se poboljšajo , ako se po njih poprečni grabni skopajo, v katerih se z mnogovrstno gno-jivno sodrgo snežnica in deževna voda nabira, da se iz njih tako hitro ne steče, in da po njih več redivne mokrote dobijo. Ti grabni se skopajo do 3 ali 4 palce globoki in 6 — 8 palcev široki. Ti poprečni grabnički naj bodo neke sežnje (klaftre) saksebi napravljeni. V jeseni in spomladi se grabnički strebijo, gnojni znos se iz njih po senožeti raztrosi, in tako se travi pognoji.
Travo pa je treba kositi, dokler še popolnoma zrela ni, dokler je še mnogo cvetja na senožeti videti. Kdor prav popolnoma zrelo travo kosi, ko se že v bilkah ves sok posuši, dobi veliko slabejo klajo za živino. Živinska klaja je za kmeta prva in poglavitna potreba. Kdor ima dosti njiv, pa premalo ali nobeoe senožeti, si za živinsko pičo lahko pomaga, ako en del svojih njiv s travnim semenom, ali z deteljo poseje. Z žitom si pa tudi le toliko njiv naj obseje, . kolikor jih pognojiti za-more, in tako si bo dvojni dobiček napravil.
Znana in v skušnji potrjena resnica je, da ena dobro pognojena njiva več žitnega pridelka da, kakor tri puste, in tako bo na tih malih, pa dobro pognojenih njivah več žita pridelal, kakor če b[ bil vse, pa ne zadosti pognojene z žitom obsejal. Ce kmet vsako leto njive prebira, ene za senožeti pusti, jih z deteljo ali s travnimi semeni obseje, une pa, ki so bile z deteljo in z drugimi travnimi semeni obsejane, in so se odpočile, spet z žitom obseje , bo vsako leto imel celine (novine) orati, na katerih vsako žito dobro obrodi, akoravno niso pognojene. Tako gospodarstvo bo kmeta v kratkem času v dober stan povzdignilo.
Za klajo sejejo nekateri deteljo, grašico (grahor), mačji rep, divji oves in koruzo.