Mamica".
Oče mu je povedal prvi: »Tinko, mamica ti je umrla.« >Umrla —« se je začudil mali, štiriletni dečko in uprl velike resne oči v solzne oči očetove.
»Kako je to: urarla?«
»Revček, mamica je odšla v nebesa in se ne vrne več.«
»Tudi jutri ne ?«
»Jutri in pojutrišnjem tudi ne — nikoli, nikoli več.«
Oče si je z rokama zakril lica, in Tinko je v nemem strahu strmel nekam predse in ni umel.
Nikoli . .. Kako to, da: nikoli ?
Za otročjim čelccm so sc plašno podile misii okoli te čudne, nena-vadne besede-------Nikoli!
Dan potem so ga peljali v salon. Oj! — Na pragu mu je zastala noga. — Kako Iepo je bilo ondi! Rožc — venci — lučce —! In sredi med njimi postelja in na nji njegova mamica.
Po prstih je stekel Tinko k postelji, se sklonil med cvetje in za-šepeial:
»Mamica — mamica!«
»Ne! Molči! Ne budi je!«
Dečko je pokimal, oče pa ga je stisnil k sebi, da je dete zaječalo-----.
Dopoldne jc bilo, in Tinko se je dolgo igral z guvernanto. Nakrat je pa porinil igrače v kraj.
»Ali se mamica še vedno ni zbudila, gospodična?«
»Sirotek! Mehke roke so ga pobožale po glavi, on pa se jih jc otrcsel in uporno poslonil lica na okno.
O) . , . Zavrisnil je in odskočil.
»01 Gospodična! Glejte! Že rože in posteljo odnašajo! Kje je ma-mica ?«
Gospodična je pogledala na ulico, kjer se je razvrščal pogrebni sprevod. Otrok bi nc bil smel videti ničcsar. Toda zgodilo se je — — Vzela je guvernanta fantiča v naročje in mu pripovcdovala, kako zelo si je njegova mamica želela v nebesa.
180
Tinku se je zdelo to prav in lcpo, Obrazek se mu je zjasnil.
»In kdaj se povrne mamica iz nebes, gospodična?«
»Prijateljček  moj!   Kogar Bog pokliče k sebi, ta se več nc vrnc«
Nikoli! — VnoviČ ta tuja beseda, ki je ne razume — —.
Dnevi so potekali, Tedni so se pletli iz njih in meseci in Še vedno je Tinko čakal mamice.
Molil je, naj se ga Bog usmili in mu razsvetli to straŠno tcmo. In prošnja njegova ni bila brez uspeha. Sanje so prehajale v tihih nočeh k dečku v posete in odpirale pred njim nebeška vrata, In tam gori je videl svojo mamico : na bliščečem prestolu je sedela in ga je pozdrav-ljala — — —.
Očc je nenadoma odpotoval. Ko se je vrnil, je poveda! malemu, molčečcmu fantiču, da bo Tinko zopet dobil mamico, Zato naj bo vesel in dobre volje in smeje naj se.
Tinko ni nič odgovoril. Zatrepetel je. In oči njegove so se uprle na vrata v silnem, blažencm hrepenenju in — obstale na vitki, beli dami, ki se mu je bližala s prijaznim nasmeškom.
Papa je gospo prijel za roko.
»Glej, Tinko — tvoja nova mamica,« je rekel.
Otrok jc strmel v tujko. Lica so se mu krčevito raztcgnila in v prsih se mu jc stisnilo. Potetn pa:
»Pojdi, ti — si tuja žena! Nc maram te!«
Oče je hotel otroka kaznovati, tuja žena pa je zaprosila zanj: »Pusti ga! Siroto! Saj se me bo prtvadil!«
Da! Privadil se je bele gospe. Toda nikdar je ni klical za mamico.
»Teto« jo jc imcnoval, in ako je bila vsled tega žalostna, ji je rekel: tetka! Prosila pa ga je lahko še tako lepo in prisrčno, naj ji de: »ma-mica«, nic, samo odkimal je m dcjal počasi:
»Ti nisi moja mamica! Maraica moja je v nebesih in ne bo prišla nikoli več pogledat.« In solze so mu zalile oči — —.
(Koncc prihodnjič.)          ;