300
Zgodovinske stvari.
Slavnostni govor.
Govoril Ivan Lavrenčič pri „Prvi Bleiweisovi svečanosti" na Ze-monu (na Vipavskem) 8. septembra t. 1.
Velečestita gospoda! Takoj po smrti prosvetiteljev slovanskih pooblačilo se je nebo Slovenstva skoro za celih tisoč let ter plajšč neomike in dušnega spanja razgrnil se je nad narodom našim. Dom naš je bil podoben puščeni puščavi, djal bi skoro strašnemu požaru, ki nastane po silovitem, barbarskem boji. Zato krvavelo je srce Slovenu od tuge in bolesti in življenje njegovo ni bilo druzega, nego trud od zibeli do temne gomile. Ni čuda, da je zaostal tudi v duševnem razvitku! Med tem, ko so sosedje njegovi napredovali in vživali mir, obsodili so njega, da je stal na straži in jih varoval , da jih ni zadela sovražnikova roka in pokončala njihovega imetja ter bogatega, plodonosnega, duševnega polja.
Ali slava Bogu! da čas zaceli tudi najhujše rane. Nehal je prepir, nehale so vojske, in Sloveaee mogel je zopet vživati v domači koči srečo družbinskega življenja, Telesne moči živele so v njem enako švigajo-čemu plemenu, katerega še najmočnejša roka ukrotiti ne more. Ali glejte, slavna gospoda! vzbudile so se v njegovi duši tudi želje po dušni moči in sedaj pa sedaj prikazala se je kaka s vitla zvezda na obnebji slovenskem.
Ali žal! prišla je zopet megla, V3tali so viharni oblaki in tmina nastala je enaka prejšnji. I zato tugovala je Slovenija, brhka hčerka stare matere Slave, še dalje in milo, premiio zdihovaia je po odrešeniku. Dobri Oče se je usmili ter pošlje ga jej in sicer dosle njenega najboljšega sina, preljubi j enega in premilega nam očeta dr. Janeza Bleivveisa. Ljubeznjivo stopi ta k njej , prime jo rahlo za roko, pogleda jo milo v divni obraz, in z zaupljivim glasom zagotovlja jej udanost, zagotovlja jej zvestobo, ter jej zvesto prisega, da hoče le za-njo živeti, za-njo se boriti in priboriti tudi svobodo — boljšo prihodnost. Na to podd se na sveto delo.
Pričel je pri korenini — uverjen, da narodni prerod mora izvirati le iz narodovega jedra, iz še zdravega kmetskega stanu. A ker je bilo treba temu poduka o vsem , skuša mu prvo izboljšati stanje materijalno in podučuje ga v svojem glasiiu „Novicah" o napredku poljedelskem in obrtniškem. To obrodi kmalu stotem sad, a vrlemu učeniku in dobrotniku nenavadno zaupanje.
. Lahko stopa tako v svetem delu naprej in razširi meje svojega glasila, dobro vedoč, da poduk samo v kmetijstvu še ne zadostuje našemu narodu, marveč, da mu je poleg vsakdanjega kruha tudi treba dušne hrane, če hoče duševno živeti in rešiti se prepada. Zato uči ljudstvo spoznavati samega sebe in brate okrog osobito s tem, da sprejema v predale glasila svojega tudi črtice zgodovinske, jezikoslovne, poduČne in sploh vse, karkoli je pospeševalo in pospešuje tudi dušno blagost naroda slovenskega. S tem privabi še več druzih domoljubov, ki mu pomagajo učiti narod, in glasilo njegovo postalo je, djal bi, ognjišče domačega rodu in središče vseh prvih novejših pisateljev slovenskih, ki so delovali pod izbornim vodstvom premilega nam prebu-ditelja „viribus unitis" za blagost naroda in za raavoj zavesti slovenske. In ravno zato korakali so silno hitro z najboljšim vspehom tako, da so v enem desetletji odpadle stene, ki so ločile nas v Kranjce, Stirce, Korošce,
Primorce, ter postali smo vsi eni, namreč Slovenci — vsi sinovi in hčere ene in iste Slovenije. In ta zavest postala je tako močna, da je premili naš Bleivveis uže 1. 1848. na Dunaji, na samem carskem dvoru izrekel željo, katero goji še dandanes sleherno domoljubno arce slovensko, namreč, da se združe vsi Slovenci v eno upravno celoto.
Tako je spoznal narod samega sebe in Čutil se zrelega, uživati z drugimi narodi enake državljanske pravice. Tudi te priboriti je hotel svojemu rodu rodoljubni Bleiweis, osobito potem, ko zašije z ustavno dobo 1. 1860. vsem avstrijskim narodom — tedaj tudi Slovencem — rudeča zarija državljanske svobode. Potegoval seje za-nje v svojem glasilu, potegoval na taborih, drugih narodnih shodih, posebno pa v deželnem zboru, kjer je bil celih 21 let vodja mali domoljubni, a krepki armadi. Kaj je tu delal, kaj je tli storil, menim, slavna gospoda! da Vam je zapisano v srce; omenim naj le, da ga skoro ni bilo tli vprašanja, da ne bi bil on govoril in sicer tako govoril, kakor je mislil narod. In ravno zato, in ker je bil v boji neustraš-ljiv in stanoviten, bila je zmaga skoro vselej njege a in njegovega krdela malega, a krepkega; če je pa zmagal začasno nasprotnik, ni se vstrašii, temveč jačil je sebe in jačil je plahe duhove armade svoje — sel potem zopet prvi v boj in zmaga je bila vselej gotova — vsaj moralna. In v tem boji za svetinje naroda bil je na čelu narodne vojske, čil, krepak in zdrav na duhu do zadnjega, dokler mu ni neusmiljena smrt s koščeno svojo roko izvila iz rok žszla in ščita, s katerim je do zadnjega udarca odbijal od sebe in naroda mnogobrojne ojstre in čestokrat otrovane pušice.
Vse to pa je delal iz neskončne ljubezni do naroda, katerega je tako ljubil, kot bunčico svojega očesa; nikedar vodila ga ni sebičnost , to uve. i nas poleg druzega tudi pičlo nje^a imetje o njegovi smrti; in ako svet meni drugače, moti se zelo. Zaljš*le so ga pa še druge kreposti, ki so dobro došle blagosti naroda in njemu kot voditelju.
Tako je hodil preljubeznjivi, modri Bleiweis vse svoje mladostne in sive dni mirno , a odločno svoj pot, držaje se izreka: „est modus in rebus".   Geslo mu je   bilo   povsod   previdnost,   doslednost, slogo,, na drugi  strani   pa   pogum,   odločnost,   železna vztrajnost    In ravno zato je  vstvarjal velike stvari in dovedel narod do  tolike stopinje omike,   za kar mu bode narod hvaležen na večne čase.    Uže  za časa njegovega vsem svetega življenja   spoštoval  ga je  visoko, imenoval ga je svojega ljubljenca — svojega očeta, a on nas   iz   neskončne  ljubezni do nas — svoje sinove in hčere.    In  to ostati hočemo tudi po njegovi smrti, to je: on naš oče, a mi njegovi otroci.
A da ostanemo v istini Tvoji pravi otroci, preselimo se k Tebi, premili oče, v nebo in prosimo Te, da plava Tvoj duh večne čase nad nami, ter da hodimo po Tvojih potih in držimo se Tvojih nazorov in Tvojih načel — to je, da ljubimo to, kar si ljubil Ti, a sovražimo vse, kar si sovražil Ti, da ljubimo slogo, pre vidnost, doslednost, vztrajnost in mir, a sovražimo hidro razprtije, sebičnost in druge prestopke, ki pripravljajo pot narodnemu poginu.
In če storimo to, slavna gospoda! in hodimo po potu svojega očeta, uverjeni naj bodemo, da njega po smrti njegovi tako najbolj spoštujemo, a sebi največ koristimo. Stekalo nam se bode vse po volji, in če ne mi, vsaj naši potomci veakali bodo onih srečnih časov, kose bodo Sloveniji vremena popolnoma izjasnila in zvezde naimilejše sijale. Tedaj hvaleruo spominjali se bodo tudi nas,   kot zvestih in vrlih sinov in
301
hčera neumrljivega očeta Slovenije, dr. Janeza Blei-weisa viteza Trsteniškega, čegar spomin naj živi vse čase, dokler bode stal narod slovenski!