Fran Albrecht:
Na Žalah.
Spominu A. Medveda. 1.
INocoj je v meni pekla nepokoj, obupna bol, ki v prsih kljuje, kljuje. Nocoj nebo temno brez zvezd žaluje, brez bratov sem, brez sester jaz nocoj.
Kar bilo je — se ruši pod menoj . . . In vse in vse — tak nedoumno tuje! Kam bi se del jaz sam? Ah, naj potuje nocoj srce na grob samotni tvoj!
Na Žale grem, kjer tf spiš. if, o vedi, nocoj tako sem sam jaz v svoji bedi, kot ti si bil v prestrašni tisti noči,
ko planil s postelje si ob polnoči
in zastrmel se v prazno telnS veš bled:
pred tvojim srcem se je zrušil svet.
2.
In ta hip se je tebi razodelo,
kaj je ljubav sveta, sestre in bratje
in kaj prijatelji, radosti svatje,
in vse — kak bedno, ničevo in velo!
Da sam si bil, sam boš življenje celo sred vseh ljudi. Da, kdor najbolj boglit je, najgloblji v svojem srcu, tisočkrat je srce njegovo še bolj osamelo;
in da priklenjen si na te ljudi in da jih ljubiš in da si jih ljubil in da si vekomaj ti sa'm, sam, sdm,
da tvoj edini dom je — srca hram! . . . Tvoj krik je jeknil v morje polnoči, v valovih teme brez odmeva se izgubil.
»Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 9.
386
Anton Gaspari: Peserri.
3.
Takrat te v srcu je ukaz pozval, upognil ti je skrušeno koleno, z detinskim srcem, z vero, vso zeleno, pred svojim bogom na obraz si pal.
Zagledal si se v tisto sinjo dalj, kot v sanjo, davnodavno izgubljeno, ko materi si, dete nebogljeno, molitev svojo prvo ti jecljal . . .
Nocoj je v meni nepokoj pekla,
ki kakor konja bič me jezno goni. —
Ljubav ti moje duše, ne zatoni,
da ne pogoltne me strašna tema, ko srce hoče se v srce preliti! — O ko bi znal moliti, vsaj moliti . . .
Anton Gaspari:
Pesem.
v
v_>ez vrhove je šlo, kot bi šel tih večer, skozi srca je šlo, kot bi šel vanje mir. —
Pa so le zgodnje jutranje ure,
ki čakajo solnca pekočega,
ž njim boja vročega
in krvi, srčne krvi;
a nikogar ni,
ki bi dejal:
„0, zvečer se bom spet zakopal!"
m