ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 275 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE SIMPOZIJ O ČAROVNIŠKIH PROCESIH V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI (Budimpešta, 6 . - 9 . september 1988) V Budimpešti sta 6.-9. septembra 1988 Etnografski inštitut madžarske akademije znanosti in Univerza Loranda Eötvösa organizirala simpozij o čarovništvu z naslovom »•Witch beliefs and witch-hunting in central and eastern Europe«. To je bil že drugi tak obširen simpozij o čarovništvu v Evropi. Prvi je bil leta 1975 v Stockholmu. Na simpoziju so sodelovali referenti iz štirinajstih držav: Madžar­ ske, • Avstrije, Jugoslavije, Italije, Svice, Francije, Zvezne republike Nemčije, Nizo­ zemske, Danske, Švedske, Poljske, Sovjetske zveze (iz Ukrajine, Armenije in Gruzije), Brazilije in Združenih držav Amerike. Simpozij je potekal v treh jezikih: angleščini, nemščini in francoščini. Tematsko je bil razdeljen na pet sekcij. Prva je nosila naslov »Socialna, pravna in- kulturna zgodovina od 15. do 18. stoletja in čarovniški procesi po posameznih de­ želah«, druga »Značilne poteze in svojskosti čarovniških verovanj v različnih pokra­ jinah centralne in vzhodne Evrope«, tretja »Arhaična verovanja, obredi, ljudsko zdra­ vilstvo, povezano s čarovniškimi verovanji«, četrta je bila posvečena demonologiji in čarovniškim shodom (sabatom), zadnja peta pa je nosila naslov »Prenehanje vere v čarovništvo kot posledica soočenja s pravno, medicinsko in filozofsko znanostjo«. Čeprav so v zahodni Evropi čarovniški procesi zgodovinsko že dokaj dobro raz­ iskani in jim je posvečena zelo obsežna zgodovinska literatura, se je pokazalo, da do­ končne sodbe o vzrokih za izoblikovanje doktrine, ki je postala temelj za vodenje množičnih čarovniških procesov, še nimamo. Presenetljivo odmeven je bil referat mladega raziskovalca iz Svice Andreasa Blauerta, ki je pred kratkim doktoriral iz teme o zgodnjih čarovniških procesih v Svici. Nastopil je z nekaterimi novimi po­ gledi na začetke čarovniških procesov. Dosedanji pogledi so dediščina Josepha Han- sensa in predstavljajo evropsko čarovništvo predvsem kot sad teološke spekulacije o predstavah.in dejanjih ljudskega čarovništva kot poglaviten vzrok za začetke orga­ niziranega preganjanja čarovništva, drugi vzrok pa iščejo v inkvizitorskin preganja­ njih zapoznelih srednjeveških krivoverskih skupin, ki so bežale iz južne Francije v švicarske alpske dežele. Te so se jim zdele zaradi zaostalosti za izoblikovanje pojma čarovništva še posebej dovzetne. Takšno naziranje je referent odklonil, tako kot tudi že številni drugi raziskovalci čarovniških procesov v Nemčiji, predvsem Hartmut Lehmann in Wolfgang Behringer. Poudaril je stališče, da so bili čarovniški procesi v svojih začetkih veliko bolj moderni od zgoraj predstavljenih. Da niso bih le nekakšna temna srednjeveška dediščina novoveški družbi. Carovniške procese, kot so se izobli­ kovali v petnajstem stoletju, je treba gledati kot sad 15. stoletja, kot konkreten dolgo­ trajni proces racionalizacije in modernizacije zgodnjenovoveške družbe, kar se je do­ gajalo na področju Svice, ki ga je avtor proučeval. Kot tri glavna izhodišča za izobli­ kovanje doktrine carovniške blodnje, katere posledica so bili največkrat množični ča­ rovniški procesi, je označil: leta gospodarskih kriz, v katerih je bilo število procesov izredno visoko, določene gospodarske in socialne transformacijske procese ter poli­ tično pravni »modernizacijski fenomen« in spremenjen odnos do različnih fenomenov sočasnega praznoverja in verovanja v čarovništvo, ki je postal odločilen za sistema­ tizacijo pojma čarovništva. Prvo točko je utemeljil s tem, da je bilo število čarovni­ ških procesov najvišje v letih gospodarskih kriz 1400, 1440, 1450, 1480, 1490, 1500, 1530 in 1550. Vendar to niso bile najprej krize podeželja, temveč krize mest. To krizo je širilo mestno prebivalstvo, ki se je umikalo iz mest na podeželje. Ob prevelikem šte­ vilu prebivalstva so bili izpostavljeni bedi predvsem socialno šibkejši sloji. Vendar tudi ta krizni moment ni bil pri izoblikovanju čarovniških procesov najpomembnejši. Do njih je pripeljal skupek različnih momentov. Med te šteje avtor kot izredno po­ membnega proces modernizacije. Prve carovniške procese so namreč vodila mesta Luzern, Bern in Fribourg v 15. stoletju, v času politično pravnega osamosvajanja teh mest, ko so predstavljala majhne mestne državice. Novoizoblikovana vera v čarovni­ štvo je naletela na hiter sprejem pri sodiščih teh mest, ki so se sicer otresala starih fevdalnih vezi. Sestavni deli čarovniških obsodb niso bili novi. Nova je bila sinteza teh predstav v pojem čarovništva, čemur je botroval nov odnos do različnih fenome­ nov sodobnega praznoverja in verovanja v čarovništvo. Nosilci tega spremenjenega odnosa niso bili nikakršni konservativci in tradicionalisti, temveč tako kot na prav­ nem področju »napredni« in reformatorično usmerjeni duhovi. Moj prispevek je predstavil carovniške procese na Slovenskem. Veliko pozornost so vzbudile freske iz cerkve v Crngrobu, ki predstavljajo tudi čarovnico, freska iz cer- 276 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 -1989 . 2 kve v Dvoru in slika iz Slovenskih Konjic. Heide Dienst z Dunaja je predstavila ča­ rovniške procese v današnji Avstriji. Gabor Klanizcay (Budimpešta) je v referatu z naslovom »Carovniški procesi na Madžarskem: socialna ali kulturna nasprotja?« predstavil obdobje od šestnajstega do osemnajstega stoletja na Madžarskem in po­ skušal ilustrirati originalnost madžarskih procesov tako, da je upošteval interpreta­ t i v e možnosti in slabosti dveh skupin razlag o pojavu čarovniških procesov: ena skupina jih povezuje s socialnimi nasprotji, druga pa s'kulturnimi. Na kratko je opi­ sal kvantitativne in' kronološke značilnosti čarovniških procesov na Madžarskem v letih 1565 in 1766 in podal nekaj primerjalnih opomb o zapoznelosti viška čarovni- škega preplaha na Madžarskem. Nadaljeval je z analizo sociološko relevantnih pri­ merov kot so bili procesi v Kolozsvâru (Cluj-Napoca v Romuniji) v poznem petnaj­ stem stoletju, čarovniške obtožbe v sedemnajstem stoletju v'Transilvaniji, diabolični pastirski procesi v zahodnih območjih Madžarske v drugi-polovici 17. stoletja, čarov- niška panika v Szegedu leta 1728 in značilnosti čarovniških procesov v trgu Hódme- zôvâsârhely v letih 1729—1759. . . . t- . v . ' I. Krištof je predstavila preganjanje čarovnic v urbani sredini Debrecena v letih 1575—1737. Predstavila je tri dobe čarovniških procesov, ki se časovno povezujejo z različnimi katastrofami (vojne, epidemije, požari), ki so prizadevale mesto. Opozo­ rila je na dve skupini obtoženih v letih 1667—1737. V eni skupini so bili obtoženi vpletenosti v tradicionalne aktivnosti vračev (cunning folk), v drugi pa so bile čarov­ ništva obtožene ženske,- ki so se pregrešile proti moralnemu redu (prešuštništvo)'. Pre­ ganjanje čarovnic v Debrečenu pojasnjuje s socialnim ozadjem konfliktov, ki so se pojavljali v vsakdanjem-življenju meščanov. ' - 'Za Poljsko je Stanislav Bylina predstavil rezultate proučevanja različnih vrst vi­ rov o čarovniških procesih, predvsem sodnih, poročil cerkvenih in posvetnih sodišč v času dveh stoletij pred .divjanjem množičnih čarovniških procesov na Poljskem. V poljski sodni praksi 15. in 16. stoletja pri čarovniških procesih ni naletel na obtožbe sklepanja pakta s hudičem in shajanja na čarovniških sabat ih.Iz istih virov je raz­ vidno, da r je bila med prebivalstvom, globoko_ zakoreninjena magija vezana na agri­ kulturo, varjenje in prodajanje piva ter tradicionalno zaklinjanje proti nevarnostim, ki jih prinaša narava. Opazil je prepletenost'starih poganskih verovanj s krščanskimi pojmi. .;v . ; * .. - ' " • ' ' V drugi sekciji je Mary R.O'NeiI, z Univerze Washington predstavila čarovniško verovanje .v Severni Italiji v poznem šestnajstem in zgodnjem sedemnajstem stoletju. Uporabljala je sodne akte rimske inkvizicije. Ugotovila je, d a t u k a j ni šlo za klasične čarovniške procese. Sodišče je obravnavalo le obtožbe škodovanja, zdravljenja ali iz­ siljevanja ljubezni s pomočjo čarovništva, ki so jih priče potrdile in ki so ustrezale sodni kategoriji »supersticija«. Kjer prič ni bilo, so sodišča denunciaci je zavračala. Zapisniki nam dobro ponazarjajo sliko' o takratnem verovanju glede škodovanja in zdravljenja v kmečkih okoljih severne Italije. ' • , Ema Petrosjan iz Erevana je predstavila različne vrste čarovnic.v armenski mi­ tologiji: staro ženo, ki jaha pin jo, • repato staro ženo, staro čarovnico", črno ženo in druge. V ljudski literaturi se pojavlja tudi ime »-Baba jagurt«, kar pomeni kislo'mle­ ko starega očeta in spominja na »Babo jago« v ruskih ljudskih pripovedkah. Prvi dve omenjeni osebi imata rep, jahata pinjo, metlo čez morje, prihajata iz močvirja. V roki imata kačo, živita med ljudmi in jih mučita. Čarovnica je stara' žena," ki ima zveze s hudičem,-vendar živi med ljudmi. Boji se jesti iz sita, leta na preslici, v hišo prileti skozi okno in če ji hočemo to. preprečiti, moramo na okno postaviti posodo z vodo. Čarovnica davi otroke, krade maslo in sir in se lahko spremeni v metlo. • V tretji-sekciji je Harry A.Senn iz Kalifornije predstavil romunska vaška ljud­ ska verovanja, predvsem verovanja v volkodlake in v bitja s skupnim imenom »-stri­ goi-« (čarovnice, videi, strahovi ali reanimirana smrt). Obiskal je približno 50 vasi, intervjuvar 110 ljudi v treh območjih Moldavije. S pritegnitvijo arhivskega gradiva v Bukarešti in Cluju je prišel do zaključka, da so volkodlaki in strigoi povezani z reli­ gioznimi tabuji in splošno koncepcijo narave kot vmesna domena med ljudsko druž­ bo in ' nadnaravnim svetom. Volkodlaki v moški obliki pogosto napadajo, vendar ne poškodujejo članov družine. Ženske kot volkodlaki bežijo v gozdove in postanejo do- brotnice volkodlakov. Čarovnice, v glavnem ženske, jemljejo mleko sosedovim kra­ vam, ponoči plešejo gole v gozdu. Pojav čarovnic in strigoi velikokrat sovpada s cer­ kvenimi prazniki in je njihova prisotnost sprejeta kot del splošnega reda stvari. Zurab Kiknadze iz Tbilisija je predstavila črno magijo kot nasprotje svetosti v gruzinskem ljudskem izročilu. V tradicionalnih skupnostih gorskih predelov Gruzije predstavlja zaklad (zlato,'srebro, dragulji) neobhoden atribut svetnikove svetosti. Na­ klonjenost patrona (sv. Jurija, nadangela Gabriela) je shranjena v zakladu, ki je zato zaščiten ne samo fizično, ampak tudi ž mističnimi skrivnostmi. Tako je na primer zaklad zaščiten pred tatovi s tako imenovanim svetim ognjem. Walter Heissing iz Bonna je predstavil šamanistične elemente v pripovedih o čarovništvu v alpski fol­ klori, Dénes Karasszon iz Budimpešte pa čarovništvo pri živinozdravstvu. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 2 277 V četrti sekciji je'LaszIo Makkai iz Budimpešte predstavil ogrsko reformacijo in njen odnos do demonološke tematike. Osnovo verovanja v čarovništvo je tudi on, tako kot večina referentov iz Madžarske, pripisal šamanizmu, ki je bil na Madžar­ skem zelo razširjen. Med šamani, ki so od sebe odklanjali obtožbe, da bi bili čarov­ niki, je bilo v letih 1610—1640 največ žrtev. Sele po tem letu je začelo zmagovati sta­ lišče protestantskih teologov, ki so študirali na zahodu, da je potrebno razlikovanje med čarovništvom in šamanizmom. Rezultat je bil, da so se tudi na Madžarskem v večji meri uveljavili na zahodu »veljavni kriteriji« za čarovniške procese. ..Stuart Clark^iz. Švedske je v svojem prispevku obdelal čarovništvo in ljudsko kulturo v protestantski demonologiji z nekaterimi srednjeevropskimi primeri v letih 1550—1650.' Ugotavljal je, da je pri obravnavanju čarovništva demonologija najbolj zanemarjena in se ji-posveča premalo pozornosti. Demonologijo ' raziskovalci preveč­ krat omejujejo le, na sabate in zanemarjajo dejstvo, da čarovniška verovanja niso živela v izolaciji, ampak v kontekstu znanosti, religije, politike in historiografije. V primeru religije nam primer protestantske demonologije omogoča zasledovanje vzni­ ka pastoralne in evangeličanske ideje o čarovništvu v posebnih socialnih in kulturnih pogojih — v reformaciji. Avtorji so običajno bili duhovniki, ki so pisali cerkvene rede, opravljali vizitacije in poučevali. Njihova demonologija je zrasla ob prizadeva­ nju prinesti nove pobožnosti med preprosto ljudstvo. Zrasla je iz interakcije cer­ kvene in ljudske kulture, kjer sta bili pomembni značilnosti vest in morala. Najpo­ gosteje so obravnavali vprašanje sreče, nesreče in božje previdnosti. Čarovništvo je pomenilo tiste aspekte.ljudskega verovanja in prakse, ki so jih reformatorji želeli izkoreniniti, kot so bila različna ljudska zdravljenja, izogibanja nevarnostim, prero­ kovanje in vedeževanje. Te teme je ilustriral s spisi pridigarjev Hermanna Samsona in Paulusa Èinhorna, augsburškega, pridigarja Bernharde Albrechta in saksonskega pridigarja Johanhesa Rudingerja. Carlo Ginzburg iz Bologne je govoril o letih čarovnic, Gustav Hennigsen iz Kö- benhavna pa o čarovniških sabaüh. Madžar E. Szonyi je v referatu z naslovom čarov­ nica — čarovnik — sodniški in univerzitetni okviri v pozni renesančni Evropi, opisal in razčlenil primer Angleža Johna Deenä, znanstvenika in maga, ki so ga obtožili, da je čarovnik. Eva Pocs iz Budimpešte je v svojem prispevku obravnavala ljudske splošne osnove pakta s hudičem in sabata v jugovzhodni Evropi. Primerjala je vero­ vanja, ki imajo skupno zgodovinsko ozadje v Slavoniji, na Hrvaškem in Madžarskem, kjer so'bili čarovniški procesi, in v pravoslavni Srbiji, Bolgariji, Romuniji, kjer pro­ cesov ni bilo. Njene študije so odkrile, dà so že pred obdobjem preganjanj obstojali koncepti sabata in pakta s hudičem, ki so neodvisni od centralnoevropske diabolične doktrine. Demoni, ki so igrali pomembno vlogo pri ustvarjanju koncepcije sabata, so ljudske slike »družbe čarovnic«*: skupine demonov, nekrščene duše, volkodlaki. S sa­ batom so povezani zmaji, vedomci in volkodlaki. Na koncept sabata je močno vpli­ vala pravoslavna demonologija. Vizije pekla in scene peklenskih pojedin pripisuje tem vplivom. Celo med intenzivnimi fazami preganjanj čarovnic je ta ljudska demo­ nologija samo srečala diabolične doktrine zahodnega izvora in ena na drugo niso vplivale. Laura de Mello e Souza z univerze Sao Paulo je predstavila brazilsko kolonialno čarovništvo v razdobju 200 let. Zbrala je podatke o procesih in obsodbah iz dokumen­ tov lizbonskega inkvizicijskega tribunala, pod katerega sodno oblast je spadala Bra­ zilija kot portugalska kolonija. Tako kot Portugalska tudi Brazilija ne pozna sabata. Samih čarovniških procesov ni predstavila. Poudarila je, da ima verovanje v moč magije še danes pomembno vlogo v brazilskem vsakdanjiku. V zadnji sekciji je Alfred Soman iz Pariza predstavil proces dekriminalizacije čarovništva v moderni Evropi, M. Gijstwit iz Amsterdama čarovništvo in pojem tole­ rance, J. Chr. Johansen iz Köbenhavna je govoril o pojmu greha v času prenehanja čarovniških procesov, Tam as Grynaeus iz Budimpešte pa je poročala o svojih socialno­ psiholoških raziskavah madžarskih žensk, ki so bile obtožene čarovništva. Na simpoziju sta se soočala dva odnosa do čarovništva. Pri enem se je zdelo poglavitno takšno pojmovanje čarovništva, kot ga posredujejo različna izročila in jih najpogosteje zaznamujemo z najrazličnejšimi vidiki praznoverja, ki se je prenašalo iz roda v rod, ki bi naj bilo tudi glavni vzrok za čarovniške procese. Drugi je izhajal iz dejstva čarovniških procesov samih in menil, da je zanje mogoče najti dovolj raz­ logov v sočasnih konkretnih družbenih razmerah in sli po »zavarovanju pred človeku sovražnimi silami«. V i n k o R a j š p