SILVESTER VOGRINEC

SLOVENSKA ELEKTRA

Bojevnica svetlobe





ABV Ptuj



Silvester Vogrinec

SLOVENSKA ELEKTRA:

Bojevnica svetlobe





Izdala: Akademija bojevniških veščin Ptuj



Naslovnica: Robert Vogrinec

Lektorirala: Darinka Rojko Pičerko



Tisk: DesignStudio d. o. o., Maribor



Ptuj, 2013





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-311.2



VOGRINEC, Silvester

Slovenska Elektra : bojevnica svetlobe / Silvester

Vogrinec. - Ptuj : ABV, 2013



ISBN 978-961-92706-3-9



268409856





SLOVENSKA ELEKTRA



Bojevnica SveTLoBe





Silvester Vogrinec





Prolog:





OGENJ





Ni večjega ognja od strasti,

ne močnejšega prijema od sovraštva,

ne gostejše mreže od utvare,

ne večje reke od hrepenenja.



(Dhamapada, budistični tekst)





Oh, to je bilo nevarno blizu! je pomislila in se nagnila

nazaj.

Udarec je švignil proti njenemu nosu, vendar je ni do-

segel.

Sodniki so mirovali. Nihče ni dvignil zastavice. To je

bilo dobro.

Polonca, zberi se! si je prigovarjala. Zdaj obstaja samo

ta trenutek in nič drugega!

Ha, lažje reči, kot storiti!

Misli so ji begale na vse strani, tako kot udarci, ki se

jim je poskušala izogniti.

Celo življenje se trudiš uresničiti svoje sanje. Nič ti ni

podarjeno. Boriš se za vsak milimeter uspeha. Celi svet je

proti tebi. Potem pa si naenkrat tam, na vrhu. Oziroma, tik

pod vrhom – in boj še traja, je premlevala, čeprav je vedela,

da ji misli škodijo, da upočasnjujejo njene reakcije, ji kva-

rijo tajming.

Želela sem biti najboljša! Neustrašna! In zdaj sem tu-

kaj, v finalu svetovnega prvenstva v karateju, na drugem

koncu sveta, v vroči Jordaniji.

Svetovno prvenstvo WKF za kadete in mladince v

Amanu, glavnem mestu Jordanije. Tekmovanja se je udele-

žilo 81 držav z 1214 nastopajočimi. Otvoritvene govore so

imeli Antonio Espinos, predsednik svetovne zveze karateja,

Hasan Al-Jabiri, jordanski premier in Ahmed Fazil, pred-

sednik nacionalne karate zveze.



7

Polonca je nastopala v kategoriji borbe posamezno za

mladinke. To je bila starostna skupina, ki je vključevala

dekleta med 18. in 19. letom. Mladinke so se borile v treh

težnostnih kategorijah: lahki – 51 kg, srednji – 58 kg in

težki + 58 kg. Polonca je tekmovala v srednji kategoriji. V

tej skupini so bile punce najhitrejše, najbolj eksplozivne in

so imele najlepšo tehniko. To je bila najtežja skupina.

Seveda, je pomislila Polonca, kam drugam pa bi mene

vtaknili, če ne v središče orkana!

Nizozemka je znova napadla. Sledila je bliskovita se-

rija treh ročnih udarcev v glavo, prsi, glavo. Polonca se je

izmaknila in ji ni ostala dolžna. Napadla je s tehnikama

džako zuki, direkt z zadnjo roko in kizami zuki, direkt s prvo

roko. Tarča: obraz nasprotnice. Toda Nizozemka se je

umaknila. Vse uspešne ročne tehnike so bile nagrajene z

eno točko ali juko. Za dve točki ali vazari je bilo potrebno

zadati brco v nasprotnikovo telo. Tri točke ali ipon si dobil

za izvedeno brco v glavo ali tehniko zoper tekmovalca na

tleh, ki je bil vržen ali je sam padel. Napadi so bili omejeni

na sedem ocenjevalnih predelov: glava, obraz, vrat, prsi,

trebuh, hrbet in obe bočni strani telesa. Zmagal si v razme-

rah, ko je bilo osem točk razlike, ko si imel večje število

točk ob koncu borbe, na podlagi glasovanja sodniškega

zbora ali zaradi diskvalifikacije nasprotnika.

Tako sem se trudila, da bi prišla na vrh, zdaj pa ne vem,

če si tega res želim, jo je prešinilo.

Kdo je zdaj z mano? Kje ste moje prijateljice?! Kje si ti,

Mare?! In ne samo tukaj, zdaj, v Jordaniji. Kje ste?! Vsi so

me zapustili! … Ali pa sem jaz njih?!

»Hura!« je vzkliknil trener nizozemske reprezentance.

Agnees Hertog je dvignila obe roki v zrak. Nato se je

postavila na štartno pozicijo.

Modre zastavice so švignile proti Nizozemki, ki je no-

sila modri pas. En tekmovalec je imel zavezan rdeči pas in



8

se je imenoval aka, drugi pa modrega in je bil označen kot

AO.

»Čudan zuki juko!« je objavil sodnik v borišču, medtem

ko so ostali trije sodniki, ki so sedeli ob stranicah tatamija,

spustili zastavice.

Nizozemka je dobila eno točko. Sodnik je s svojo

objavo povedal, da si jo je prislužila za uspešno izveden

ročni udarec v telo.

Polonca je pogledala proti semaforju ob borišču. Se-

kunde so se odštevale in drvele proti nuli. Boj je trajal dve

minuti. Čas je kazal 1:21. Na semaforju se je izpisal rezul-

tat, na modrem polju 1, na rdečem je ostalo 0.

Še imam čas, je pomislila, ampak pamet v glavo!

Sodnik je izdal povelje za nadaljevanje boja.

Tekmovalki sta takoj zavzeli fudo dači, borbeni položaj,

in začeli poplesavati na stopalih. Na trenutke sta se pribli-

žali druga drugi, hip zatem sta se oddaljili. Čakali sta, nato

pa z gibanjem tipali, provocirali in iskali priložnost za na-

pad.

Drage prijateljice, Klementina, Anja, Silva, kje ste ljube

sošolke? je pomislila Polonca.

Pred očmi so se ji zvrstili nasmejani obrazi dolgolasih

deklet.

Tako si želim, da bi bile ponosne name! Nikoli vam ni-

sem povedala, da mi je vsak trenutek z vami neskončno

dragocen. Naše druženje v šoli, med odmori, ko hodimo na

malico v Petico ali celo, ko vas spremljam na čik pavzo,

čeprav sama ne kadim in sovražim cigarete … Zdaj vas

pogrešam. Pravzaprav vas že dolgo pogrešam. Šport mi je

vzel ogromno prostega časa. Ah, kaj šport, Mare je bil tisti.

Zaradi njega sem se na koncu odmaknila od vseh.

Polonca in Agnees sta v naletu trčili druga v drugo. Pri-

jeli sta se za kimone in zgrmeli na tla. Toda nobena ni iz-

vedla udarca, ki bi prinesel točko. Medtem ko sta vstajali, je



9

Polonci pred nosom zaplapolal Nizozemkin vranje črni čop.

Tudi sama je svoje dolge rjave kodre spela skupaj, da je

niso motili med bojem.

Da, Mare me je odtujil od prijateljic, se je namrdnila

Polonca. Moja prva, največja in edina ljubezen! Lepi Mare,

za katerim so norela vsa dekleta na šoli. Junaški Mare,

šampion karateja. Neustrašni Mare, redar v diskoteki. In od

vseh bejb, ki so ga oblegale, si je izbral prav mene. In po-

tem nebesa! Vsak trenutek sva preživela skupaj, zaljubljena

do ušes.

Novi direkt je švignil nevarno proti glavi. Polonca se je

komaj izmaknila.

Nato pa streznitev, šok. Mare me je zapustil in zlomil

srce. Kaj mi je bilo tega treba?!

Preplavil jo je obup.

»Bravo!« so se razlegli kriki iz vrst nizozemske repre-

zentance, ki je na tribuni navijala za svojo tekmovalko. Po-

lonco je zaskelela bolečina med rebri. Za trenutek ni mogla

dihati. Sesedla se je na kolena. Videla je samo temo in v

glavi ji je šumelo.

Kaj se je zgodilo? je tuhtala. Moja zadnja misel je bil

Mare.

Pristopil je glavni sodnik. Prijel jo je pod roko, vendar

je odklonila njegovo pomoč. Sama je hotela vstati. Ne, ona

že ni nobena šleva.

Sodnik jo je še vedno gledal, ko se je postavila v bor-

beni položaj. Nato je izrekel: »Čudan mavaši geri vazari!«

Nizozemka je prejela dve točki za polkrožno brco v

telo.

Kako ji je to uspelo? se je spraševala Polonca. Nazad-

nje se je spominjala njene brce v glavo, toda to je blokirala.

Zgleda, da je Nizozemka prvo brco izvedla kot finto, nakar

je z isto nogo še enkrat udarila Polonco v rebra. To je bila

zelo zahtevna, atraktivna tehnika. Očitno njena nasprotnica



10

do finala ni priplavala po žlici juhe. Sicer pa sta obe morali

do boja za najvišje odličje premagati vsaka po pet nas-

protnic. V srednji kategoriji je nastopilo 38 tekmovalk.

Polonca je v prvem krogu s 4 : 0 deklasirala neizkušeno

Indijko Bahuto Sekar. V drugi borbi je premagala Ameri-

čanko Sidney Taylor s 3 : 1. Američani niso blesteli v sve-

tovnem amaterskem karateju, boljši so bili v profesionalnih

point tekmovalnjih. V tretjem krogu se je soočila z izkuše-

no Kazahstanko Nadejdo Khupovets in jo po borbi, polni

preobratov, porazila s 5 : 4. V polfinalah je naletela na dva-

kratno svetovno prvakinjo, Britanko Alice Moore. Angleži

so bili karate velesila, saj so dali največ posamičnih in

ekipnih svetovnih prvakov. Toda prekaljena Britanka je

imela kup težav z neznano tekmovalko iz Slovenije. Pri ne-

rešenem izidu 1 : 1 so v zadnjih sekundah boja Alice po-

pustili živci in premočno je udarila Polonco na nos. Pritek-

kla je kri. Sodniki niso imeli druge izbire, kot da Britanki

izrečejo kazen za premočni kontakt in razglasijo zmago

Slovenke z 2 : 1. Za Alice očitno to ni bil njen dan. Prego-

rela je v preveliki želji po zmagi. To se je dogajalo tudi

največjim šampionom. Polonca se je tako prebila do finala,

kjer se je spopadla z nizozemsko šampionko, ki je bila sve-

tovna viceprvakinja in zmagovalka dveh svetovnih poka-

lov. Polonca si niti v sanjah ni mislila, da bo prilezla tako

visoko. In zdaj je bila tukaj, v boju za zlato kolajno. Le-ta

se ji je sicer izmikala, ampak tudi srebrna medalja bo čisto

okej. Tako visoke uvrstitve nihče ni pričakoval od nje.

Polonca je pogledala na semafor. Rezultat 3 : 0 za mo-

dro tekmovalko. Čas 0:32.

Oh, kaj sploh lahko naredim v pol minute? Kako naj na-

doknadim to gromozansko razliko? Nizozemka se bo zdaj

samo izmikala in čakala na konec borbe. Svoje je že naredi-

la. Toda ne bom se kar vdala! je sklenila in navalila na

nasprotnico.



11

Zgodilo se je tako, kot je pričakovala. Nizozemka je za-

vzela neugodni bočni položaj, se nagibala nazaj s telesom,

da je povečala razdaljo med njima in dvigovala prvo nogo

za mavašije, s katerimi jo je držala proč od sebe. Polonca je

besno napadala, toda brez uspeha.

Presneto, Mare! se je jezila. Zakaj si se dovolil presle-

piti trapasti Maji, plavolasi barbiki?! Saj si vedel, da je

moja najhujša sovražnica! Odkar sem prišla v klub, so mi

Maja, Urška, Nika in Laura nagajale. Te šminkerice, gim-

nazijke, že niso hotele med sebe sprejeti vaškega dekleta iz

poslovne šole.

Sodnik je prekinil akcijo, vendar ni dodelil točke.

In zdaj sem sama! Naj odneham? Saj mi tako zmanjku-

je časa. Za koga naj se sploh še borim?!

Potem je pred očmi zagledala ljubeč, zgaran obraz ba-

bice Frančiške, zavit v ruto.

Matika! Ti me edina razumeš! Edina me imaš iskreno

rada! ji je poskočilo srce. Vedno si me spodbujala, mi po-

magala. Še zdaj so tvoje molitve z mano. Čutim jih! Ti si mi

svetovala, naj se naučim borilnih veščin, če hočem iti v po-

licijsko šolo. Rekla si, da mi bo to koristilo pri vpisu. Ti veš,

kaj je dobro zame.

Polonca je živela sama z babico na gruntu. Starša sta se

ločila, ko je bila še majhna. Mamica Marina je odšla delat v

Avstrijo, kjer se je kasneje poročila, sestra Helena pa je

študirala v Ljubljani. Tako sta se babica in vnukinja silno

navezali druga na drugo ter skrbeli za domačijo. Polonca je

vedno takoj po šoli odhitela domov, da je postorila vse, kar

je bilo potrebno.

V Polonci se je prebudila nova odločnost.

Matika, ne bom odnehala. Za tebe se bom borila do

konca!

Zadnje sekunde so neustavljivo drvele proti nuli.

… 0:06 … 0:05 … 0:04 …



12

»Polonca, zruši jo!« je vzkliknil njen trener.

Pogledala je proti Robertu Resniku, selektorju sloven-

ske reprezentance in strokovnemu vodji Akademije bojev-

niških veščin Ptuj. To je bil človek, ki ga je globoko spo-

štovala. Ko ga je prvič videla v klubu, medtem ko je vodil

trening, se ji je zdel neverjetno visok. Morda zato, ker so

bili okrog njega otroci, juniorska skupina. Toda kasneje se

je izkazalo, da je predvsem velik človek. Zanesljivo je vo-

dil vsak njen športni korak in jo branil celo pred klubskimi

kolegicami. Za to mu je bila neizmerno hvaležna. Tudi v

reprezentanci se je znašla zaradi njegove odločitve, ki so ji

nekateri nasprotovali, še posebej zato, ker je izgubila živce

na kvalifikacijskem turnirju. Resnik je budno spremljal njen

boj in ji občasno zaklical navodila. Imel je nezmotljiv čut

za pravilno tehniko in taktiko.

Torej ni razloga, da ga ne bi poslušala. In to je storila

povsem nagonsko.

… 0:03 … 0:02 …

Nizozemka je stegnila nogo za brco mavaši geri, saj je

nadaljevala s strategijo zavlačevanja. Polonca je zgrabila

njen kimono in jo spodnesla z drugo nogo.

… 0:01 …

Agnees je bila na tleh. Preden je začela kriliti z rokami,

da bi si zakrila obraz, ji je Polonca zadala bliskovit direktni

udarec džako zuki v glavo. Nato je odskočila od nasprotni-

ce in se postavila za črto.

Ali je bila dovolj hitra? Kdaj je sodnik vzkliknil »ja-

me« za konec akcije? Bodo upoštevali njeno tehniko, ki je

bila vredna tri točke? S tem bi se rezultat izenačil in potre-

ben bi bil podaljšek.

Vznemirjenje v dvorani je doseglo vrhunec. Na tribuni

niso vzklikali samo slovenski in nizozemski reprezentantje,

ampak tudi številni gledalci in ostali tekmovalci. Vsa pozor-

nost je bila usmerjena na centralno, peto borišče, ki je bilo



13

pol metra dvignjeno od ostalih štirih tatamijev.

Vsekakor finale vreden svetovnega prvenstva!

In kaj je to pomenilo za Polonco? Se je njen boj šele

prav začenjal?





14



Prvi del:





ZEMLJA





Če se vrneš h koreninam,

najdeš smisel,

a če se ženeš za videzom,

zgrešiš bistvo.



(Sosan, učitelj zena)





1.





Bila je nedelja. Budilka je zazvonila ob 04.45.

Polonca je odprla oči in se zazrla v rumene zvezde, ki

so se fluorescentno svetile nad njo. Toda to niso bile zvezde

na nebu, ampak na lesenem stropu njene mansardne sobe.

Sedla je na rob postelje, se pretegnila in zazehala.

Še bi lahko spala. Zvečer je dolgo gledala televizijo,

zdaj pa je bila utrujena. Spanja nikoli ni imela dovolj. Svoje

sanjske počitnice si je zamišljala kot dolgo zimsko spanje.

Želela si je biti Trnjulčica, da bi lahko spala celo večnost.

Bilo je vroče poletje, zato je imela na sebi samo maji-

co, a še ta se ji je prilepila na kožo. Hitro jo je zamenjala z

drugo, rdečo, z motivom Miki Miške. To je bila njena naj-

ljubša majica. Dobila jo je pred šestimi leti. Najprej ji je bi-

la prevelika, nato pa je zrasla vanjo. Kupila ji jo je mamica,

in sicer na Madžarskem, kjer so veliko nakupovali, ker so

bili izdelki tam mnogo cenejši.

Oblekla si je spodnji del rdeče trenirke in se zazrla po

sobi. Luči ni prižgala, saj je ni potrebovala. Sobo je poznala

kot lastni žep. Tudi v temi je natančno vedela, kje se kaj

nahaja. Soba je bila ozke pravokotne oblike. Ko si vstopil

noter, je nasproti vrat stala miza, za katero je po navadi pi-

sala domačo nalogo. Na mizo je gledalo majhno okno, ki je

bilo edini vir svetlobe v mračni sobici. Desno od vrat je bila



17

ob steno potisnjena postelja z nočno omarico. Ob vznožju

postelje je na mizici stala škatlasta televizija s sobno ante-

no, ki je lovila pet programov in dajala popačeno sliko, pre-

krito s snežnimi pikami. Ampak Polonca se je nanjo tako

navadila, da motenj ni več zaznavala. Nad posteljo se je s

stropa strmo spuščala streha, ki je bila obdana z ladijskim

podom. Na njej je bilo poleg umetnih zvezd zalepljenih še

nekaj posterjev z romantičnimi motivi zaljubljencev, ki so

se objemali v soju mesečine. In seveda, obvezni poster

črnolasega Davida Hasselhoffa v odprti srajci, nad katerim

se je navdušila, ko je gledala TV serijo Knight Rider. Pos-

terje je dobila od sošolk. Izvirali so iz nemške revije Bravo.

Levo od postelje se je nahajala omara, prekrita z aforizmi in

pesmimi. Najljubši ji je bil verz Toneta Pavčka, ki se je gla-

sil: »Na svetu si, da gledaš Sonce. Na svetu si, da greš za

Soncem. Na svetu si, da sam si Sonce in da s sveta odganjaš

– Sence.« Ta pesem je bila njeno vodilo. Nalepila si jo je na

vhodno stran vrat. Na notranji strani vrat pa je visel filmski

plakat Dvojna pravica s Tommy Lee Jonesom in Ashley

Jud. Filma sicer ni videla, vendar ji je bila naslovnica všeč.

In to je bil edini plakat, ki ga je kdaj koli dobila.

Smuknila je iz sobe. Na hodniku je prižgala luč. Levo

od sobe je bila kopalnica. Na hitro si je v mrzli vodi splah-

nila obraz, si nataknila cokle in zdrvela po stopnicah.

Zunaj je bilo sveže, temno jutro. Čeprav je poleti sonce

zgodaj vstajalo, ob tej uri še ni pokukalo na plan.

Preden je Polonca osvojila črni pas v karateju, postala

šampionka in mojstrica za nože sai ter so jo mediji razgla-

sili za Slovensko Elektro, je bila preprosto vaško dekle, ki je

odraščalo nedaleč od Vitomarcev. Njihova hiša se je naha-

jala sredi hriba, s panoramskim razgledom na rodovitne nji-

ve, zelene travnike in visokorasle gozdove.

»Muc, muc!« je poklicala.



18

Na pragu so jo pričakali trije mucki, sivkasti Tigerček,

bela Rikica in črnobeli Taček.

»Ste že kaj lačni?« jih je vprašala.

Mucki so glasno zamijavkali.

V posodice jim je nalila mleko in nasula brikete. Tiger-

ček je samo ovohal hrano, skočil Polonci na hrbet ter se ji

ovil okrog vratu. Bil je njen ljubljenček, ki jo je spremljal

na vsakem koraku.

Od hiše sta zavila levo proti gospodarskemu poslopju.

Razlegel se je pasji lajež.

»Mir, Boby!« je ukazala črnemu psu, mešančku, ki je

pridirjal, pripet na verigo, in mahal z repom. Tigerček se je

s kremplji oprijel Polonce, da jo je zabolelo. Frcnila ga je

po tački, da je umaknil kremplje. Nežno ga je pobožala ter

mu zašepetala, naj se ne boji.

Boby je bil še mlad kuža, razigran in neubogljiv, ampak

dober čuvaj. Pred njim so imeli deset let nemško ovčarko

Piko. Na leto je skotila po deset malih psičkov, ki jih je Po-

lonca neutrudno cartala in jim iskala bolhice.

Levo od hleva se je pod streho nahajal prostor, kjer so

imeli shranjeno slamo, voz, koruznjak, sode z zrnjem in

lestve. Desno od hleva pa je bila drvarnica z orodjem. Od-

prla je majhna vratca in spustila kokoši na prosto. Imeli so

petnajst kokoši in enega rdečega petelina, ki je z glasnim

kikirikanjem navdušeno pozdravljal nov dan.

Polonca je vsako jutro pred poukom odšla v hlev in

poskrbela za živino. Na glavo si je poveznila modro šilt

kapo, da se ji lasje ne bi preveč navzeli vonja po štali. Tega

dne ni bilo nič drugače, čeprav je bila nedelja in konec nje-

nih poletnih počitnic. Zaključila je osnovno šolo. Na Ptuju

bo začela obiskovati srednjo ekonomsko šolo, poslovno

smer. To je pomenilo dodatno jutranjo uro vožnje z avto-

busom.

V hlevu sta bila dva prostora. V prvem so se nahajali



19

dve kravi, teliček, sedem kozic in tri svinje, v drugem pa so

bili zajci. Najprej je očistila prostor okrog krav, nato pri

pujsih in nazadnje še pri kozicah. Z grebljico je zvozila iz-

trebke v kanale. Nato je vzela vile in vse vrgla skozi zadnja

vrata na gnoj v jamo. Kravam in kozicam je dala krmo,

svinjam pomije in rdečo peso. Šekasti kravici je bilo ime

Liska, drugi Rdečka, telički pa Jagoda. Starejši kozici sta

bili Megica, ki je imela tri mlade kozice, in Rogica, ki je

skotila dve kozici. Ker je Megici zmanjkalo mleka in je

Rogica zbolela, je Polonca na stekleničko hranila vseh pet

mladičkov. Bili so pravi mali dojenčki in bi brez njene po-

moči zagotovo poginili. Pujsi so bili roza barve in niso

imeli imen.

Sedla je k Liski, da jo pomolze. Krava je žvečila krmo,

medtem ko je Polonca vlekla za vime, da je mleko brizgalo

v vedro. Včasih je navihano pogledala k pujsom in jim

špricnila mleko. To jim je zelo ugajalo, tako da so željno

nastavljali gobčke. Nato je pomolzla še Rdečko in se pri-

maknila k Megici. Ko je molzla kozico, ji je Tigerček zle-

zel v naročje.

»Boš še ti malo mlekca?« ga je vprašala.

Muc je komaj čakal, da bo tudi on deležen hrane.

Šprickala mu je mleko v gobček, da ga je slastno požiral.

Kozica pa je bila silno ljubosumna na Tigerčka. Ko je

mucek čepel Polonci na rami, ga je vedno poskušala ugriz-

niti za rep. Včasih ji je uspelo in tedaj je Tigerček zbežal

ven. Potem pa je začel spodvijati rep pod sebe, tako da ga

ni več dosegla. Ampak občasno je pozabil na previdnostni

ukrep in kozica je urno šavsnila po njem.

Ko je opravila v prvem prostoru, je šla k zajcem. Pona-

vadi so imeli od pet do deset dolgouhcev. Največji je bil ata

Riki, sestrin ljubljenček. Helena ga je strašno razvajala, saj

je pogrešala živali. Študij v Ljubljani jo je tako zaposloval,

da je domov prihajala samo vsaki drugi ali tretji vikend.



20

Riki je bil edini zajček, ki je prosto tekal po dvorišču in

okoli hiše. Včasih se je zavlekel h kokošim, ampak vedno

se je vračal v svoj prostor.

»Dovolj je bilo, Tigerček,« je rekla Polonca.

Mucek je še vedno držal odprti gobček in mižal od

ugodja. Pobožala ga je po glavi, da se je predramil iz za-

maknjenega, transcendentalnega stanja nirvane, ki bi mu ga

zavidali še tibetanski modreci.

S Tigerčkom na rami je skrbno zaprla vrata hleva za

seboj.

Za slovo ju je še enkrat nalajal Boby.

Urno sta se napotila proti hiši, kjer jo je babica že čaka-

la z zajtrkom, s toplim čokoladnim mlekom in kosom kru-

ha. V hlevu se je ponavadi zadržala okoli tri četrt ure, toda

danes je trajalo nekoliko dlje. Zaradi tega bo morala po-

hiteti, kajti mudilo se jima je k jutranji maši ob sedmih. V

cerkev, ki je bila oddaljena okrog pet kilometrov, sta hodili

peš. Nazaj grede je babico ponavadi peljal Mohorov Luj-

zek, ki je bil molek in je vedno v avto vzel kakšno starejšo

vaščanko. Za Polonco ni bilo prostora, zato je domov tekla

po bližnjici. Včasih je celo prehitela avto.

Na pragu je odložila mucka in ga še enkrat pogladila po

glavi.

»By by, Tigerček, se vidiva kasneje.«

Mucek je glasno zamijavkal. Nejeverno je gledal za

Polonco, nato pa sedel na predpražnik, na katerem je pisalo

»Dobrodošli«.





21

2.





»Kako ti je šlo?« je vprašala Polonca.

Črnolaska je zajela sapo, potem pa se je iz nje usul plaz.

»Joj, kako zaguljena je slovenščina! Včeraj sem se ves

popoldan učila, ampak danes nisem nič vedela. Ne vem, če

bom ta test pisala pozitivno. Mama bo ponorela!«

Klementina je bila njena najboljša prijateljica. Imela je

dolge, valovite, vranje črne lase, ki so ji padali čez okrogli

obraz z močno našminkanimi ustnicami. Bila je bolj majhne

rasti in srednje postave. Polonci so bile všeč njene čokolad-

no rjave oči. Klementina se je zelo rada ličila. Celo med

poukom se je pod mizo šminkala in pudrala. Med odmori je

dežurala na wc-ju pred ogledalom in si popravljala ličila.

Oblačila se je na pol športno, na pol šminkersko. Rada je

nosila čevlje z visokimi petami. Fantje so bili nori nanjo.

Imela je celo četo oboževalcev.

»Stara Bizjačka tako dolgočasno predava, da me vedno

uspava. Pri njenih urah si nič ne zapomnim,« je nadalje-

vala Klementina. »In kakšna je že razlika med besedno

umetnostjo in neumetniško književnostjo?«

»Besedna umetnost uporablja besedo za svoje umetniš-

ko izrazno sredstvo, medtem ko neumetniška književnost

rabi besedo samo za informativne, politične, filozofske,

verske in druge namene,« ji je pojasnila Polonca. »Na pri-

mer k prvi spadajo romani, k drugi časopisi.«



22

»Fak! Mislim, da sem napisala ravno obratno!« se je

razburila prijateljica.

Klementina je bila doma iz Kungote pri Kidričevem.

Imela je pet bratov in sester. Živeli so z mamo, ki je delala

pri Šmidu v Boxmarku d. o. o., največjem kidričevskem za-

sebnem podjetju.

»Hojla! Kako vama je šlo?« ja Polonca vprašala Anjo in

Silvo, ki sta jima pristopili. To sta bili še dve prijateljici in

sošolki. Med odmori so se sestajale na balkonu srednješol-

skega centra, ki je gledal na notranjost velike šolske avle.

»Ful je bilo težko!« je zastokala Anja. Bila je tako viso-

ka kot Polonca, okoli meter sedemdeset, in vitke postave.

Gladki, temno rjavi lasje so uokvirjali njen obraz ostrih po-

tez in rjavih oči. Anja je bila iz Maribora. Ker tam niso

imeli poslovne smeri, se je v šolo vozila na Ptuj. Imela je

starejšega brata. Njen ata je delal kot vzdrževalec na golf

igrišču, mama pa je bila zaposlena v tajništvu fakultete za

strojništvo.

»Katera ve, kako delimo književnost glede na njeno

vrednost?« je hotela vedeti Silva. »Ali je to mišljeno, da se

deli na prozo in poezijo?«

Silva je bila majhne rasti, tako kot Klementina. Imela je

dolge, valovite, rjave lase, okrogli obraz in modre oči.

Doma je bila iz Šturmovcev, vasi, ki je spadala pod Videm.

S Klementino sta bili v osnovni šoli sošolki. Imela je dva

starejša brata. Mama je bila gospodinja, ata pa je bil upo-

kojen. Silva je bila najmlajša v družini.

»Ne glej mene,« je odvrnila Klementina, »vprašaj Po-

lonco. Ona je nora na književnost.«

Polonca se je nasmehnila, si popravila dolge, svetlo

rjave kodre, pomežikala z dolgimi trepalnicami, da so se ji

zaiskrile smaragdno zelene oči, sklenila roke ter oponašala

učiteljico Bizjakovo.

»Drage moje dame, to bi pa že morale vedeti! In ne, go-



23

spodična Silva, vaš odgovor ni pravilen. Književnost se deli

na visoko ali tako imenovano klasično književnost ter nižjo

ali trivialno. Prva zajema besedila, ki vsebujejo velike spoz-

navne, moralne in estetske vrednote, predvsem pa odlike

pravega umetniškega dela …«

»Šit!« se je razburila Silva.

»Nižja književnost, oziroma popularna, zabavna in

množična, kot ji še drugače rečemo, pa nima večjih vrednot

ali umetniških odlik.«

»Piflarka!« je zabrusila Klementina in ji pokazala jezik.

»Kdo pa je piflar pri angleščini?« ji ni ostala dolžna

Polonca.

»Hej, nehajta!« ju je prekinila Anja. »Raje se zmenimo,

kam bomo šle za novo leto?«

Dekleta so se spogledala.

»Res je, nič se še nismo pogovarjale o tem,« se je strin-

jala Klementina.

»Najprej moramo praznovati moj rojstni dan,« jih je

spomnila Silva.

»Točno!« je vzkliknila Anja. »Ti slaviš naslednji to-

rek!«

Silva je v zadregi prikimala.

»Saj mi ne rabite kupovati nobenih daril. Samo rada bi

vas nekam peljala.«

»Seveda,« je rekla Klementina in jo prijela za roko,

»veš, da bomo šle. Imaš že kaj v načrtu?«

Silva se je zamislila, nato pa predlagala: »Lahko bi šle

na pico v Pivnico.«

»Odlično!« so se strinjale.

»Ste opazile, na kakšne nenavadne datume imamo roj-

stne dneve?« se je oglasila Polonca.

Debelo so jo pogledale.

»Anja ga ima 08. 08., Silva 12. 12., jaz pa 07. 07. Edino

Klementina ima rojstni dan …«



24

»23. 06.!« jo je dopolnila črnolasa prijateljica.

»Seveda, ti moraš biti nekaj posebnega,« jo je dražila

Polonca in se zasmejala.

»Ej, punce, kaj pa novo leto?« je vztrajala Anja. »Kam

bomo šle?«

»Ja, v Saloona vendar!« je bila odločna Klementina.

Saloon je bila diskoteka v bližini srednješolskega cen-

tra. Po četrti uri popoldan se je tam že pilo in plesalo. Mla-

di so po cele dneve viseli v Saloonu. Med tednom je bil

odprt do desetih zvečer, v petek in soboto pa do treh zjutraj.

»Joj, jaz ne bom mogla,« se je plaho oglasila Silva.

»Domači me ne bodo spustili. Mogoče drugo leto.«

Klementina je vprašajoče pogledala Polonco.

»Jaz bom tudi doma. Sestra pride iz Ljubljane, mamica

iz Avstrije, pa moje drage Matike ne bi mogla pustiti same

na silvestrovo.«

»Anja, kaže, da sva ostali sami,« se je vdala Klemen-

tina.

»Hm, mene so sosede povabile na Lent v Maribor,« se

je obotavljala Anja. »Če bi šle vse skupaj v Saloona, bi bila

za, tako pa še ne vem.«

»No, krasno! Nazadnje bom še sama ostala.« se je je-

zila Klementina.

Polonca jo je objela čez ramena.

»Ti zagotovo ne boš sama,« ji je rekla. »Že prvo minu-

to v Saloonu te bodo oblegali frajeri.«

Klementina je pomislila, hip zatem pa se ji je razjasnil

obraz. Polonca je imela prav.

»Ampak ti moraš še pred novim letom priti k meni na

obisk.«

»Obljubim!« ji je zagotovila Polonca.





25

3.





»Vzemi čips.«

Klementina ji je ponudila skledo s pečenim krompir-

čkom.

Polonca je ugriznila v slani čips. Segla je po kozarcu

kokakole in naredila požirek. Nato sta se zleknili na kavč.

Noge sta dali na mizo.

»Tole je rajsko,« je zavzdihnila Polonca.

»Končno si pri meni!« je bila vesela Klementina.

Polonca je držala obljubo in obiskala prijateljico v

Kungoti. Klementina je živela v petsobnem stanovanju nad

trgovino z živili. Sobo si je delila z leto starejšo sestro

Slavico, ki je obiskovala srednjo tekstilno šolo v Mariboru,

kjer se je učila za šiviljsko modelarko. V sosednji sobi sta

bivala njen osemletni bratec Marko in desetletna sestrica

Zvonka. Najmlajši bratec, dveletni Jakec, je še vedno spal

pri mami.

»Kje so tvoji?«

»Slavica je na vajah za maturantski ples. To pomeni, da

bo zelo, zelo pozna. Mama, Jakec in Zvonka pa so v Mari-

boru po nakupih. Edino Marko je doma. V svoji sobi je na

računalniku, tako da naju nihče ne bo motil.«

»Kakšen film si bova ogledali?«



26

Polonca je hotela vzeti v roke ovitek od DVD-ja, vendar

jo je Klementina prijela za roko.

»Veš, nisem ti še povedala, ampak sploh ne morem ver-

jeti, da sem v srednji šoli našla tako dobro prijateljico, kot

si ti.«

»Tinča, a hočeš da se razjočem od sreče?!«

Prijateljici sta se objeli. Ker so se jima oči res zasolzile,

sta se zasmejali.

»Raje povej, kateri film si izbrala,« je prva prekinila

zadrego Polonca.

Klementina ji je izročila DVD, na katerem je pisalo

Daredevil.

»To pomeni Drzni vrag,« je pojasnila črnolaska. »Igra

ga Ben Affleck. Torej film nikakor ne more biti slab.«

Na naslovnici je na vrhu strehe stal maskirani junak,

oblečen v rdeče oblačilo. Družbo mu je delala rjavolaska v

črnih usnjenih hlačah z dolgimi noži v rokah.

»Jennifer Garner,« jo je identificirala Klementina. »Saj

jo poznaš. Igra v tvoji priljubljeni TV-seriji Alias. Tam je

agentka CIE Sidney Bristow.«

Polonca je prikimala. Jennifer ji je bila zelo všeč, še po-

sebej pa njeno filmsko poznavanje borilnih veščin.

»Film je pravzaprav izbral Marko. Rekel je, da nama bo

zagotovo všeč.«

»Okej, potem pa ga zavrti.«

Klementina je vstavila zgoščenko v DVD-player ter na-

stavila podnapise. Ugasnila je luč. Filmska čarovnija se je

lahko začela.

Prijateljici sta se udobno namestili.

Spremljali sta zgodbo dečka po imenu Matt, ki je živel z

očetom boksarjem Jackom Murdockom, znanim kot »Vrag«

oziroma »Devil«. Jack bi moral nekega dne predati borbo.

Ker tega ni storil, ga je mafija ubila. Matt je doživel nesre-

čo, zaradi katere je izgubil vid. Toda radioaktivna snov, ki



27

mu je poškodovala oči, je povzročila, da so njegova ostala

čutila začela delovati z nadčloveško ostrino. Matt je postal

odvetnik, ki je čez dan zastopal zatirane, ponoči pa se je

prelevil v Daredevila, neustrašnega junaka, ki je vzel

pravico v svoje roke in se potikal po temnih, mestnih ulicah

kot maščevalec krivic. Njegova največja nasprotnika sta bi-

la gospodar podzemlja Kingpin in plačani morilec Bullseye.

»Oho, poglej, zdaj pride Elektra,« je pripomnila Kle-

mentina.

In res, sledila je scena, v kateri sta se spoznala Darede-

vil in Elektra. Matt Murdock je s sodelavcem sedel v resta-

vraciji in začutil, kako je v prostor vstopila izjemno lepa,

mlada ženska. Odločil se je, da bo izvedel njeno ime. Stopil

je do mize, kjer se je zatopila v časopis, in jo prosil za slad-

kor. Odvrnila mu je, naj si ga sam vzame, saj ni slep. Ko ji

je povedal, da res ne vidi, je dvignila pogled in v zadregi

ugotovila svojo zmoto. Podala mu je sladkor, vendar mu ni

razkrila imena. Ko je zapuščala restavracijo, ji je sledil. Pri-

jel jo je za roko in ji rekel, da mora nujno izvedeti njeno

ime. Toda lepotica ni imela posluha za njegovo osvajanje.

Med njima se je razvil spektakularen boj na otroškem igri-

šču. Na koncu je Matt Murdock obsedel na klopci z njeno

nogo pod brado, ki jo je držala iztegnjeno v bočni brci joko

geriju.

»Moje ime je Elektra Natchios,« je odvrnila in se nas-

mehnila.

Ko je Matt prišel do sape, jo je vprašal, ali mora vsak

moški prestati takšno preizkušnjo, da izve njeno ime.

»Poskušaj me vprašati za telefonsko številko,« je odgo-

vorila Elektra.

»Vau, kakšna frajerka!« je vzkliknila Polonca.

Klementina se je strinjala.

Nato sta se Matt in Elektra zaljubila. Toda Bullseye je

ubil njenega očeta, krivdo pa naprtil Daredevilu. Elektra se



28

je sklenila maščevati. Ena najboljših scen v filmu je bila, ko

je Elektra z noži ob glasbeni spremljavi trenirala zoper

viseče boksarske vreče. Na koncu je Elektra sprevidela, da

je njen Matt v resnici Daredevil in da je pravi morilec Bull-

seye. Toda bilo je prepozno. Daredevila je sama ranila, da ji

ni mogel pomagati, Bullseye, ki ga je igral Colin Farrell, pa

jo je ubil. Seveda se je Daredevil maščeval tako Bullseyu

kot Kingpinu, toda Elektre ni mogel rešiti.

»Odlično! Zelo dober film,« je bila navdušena Polonca.

»Najbolj mi je bila všeč Elektra.«

»Meni tudi! Kako dobro je izgledala v črnem kostumu

in škornjih.«

»Pa kako jih je vse nabrcala! In tisti njeni noži! Fantas-

tično jih je sukala.«

Polonca je zamahnila po zraku ter oponašala Elektrine

gibe.

»Tudi Marko je čisto nor nanjo. Veš, da ima cel kup

stripov o Elektri?«

»A res? Daj, pokliči ga!«

Klementina je šla po brata. Čez čas sta se pojavila z

naročjem tiskovine.

»Vedel sem, da vama bo film všeč,« je ponosno izjavil

deček.

»Sedi k meni!« mu je velela Polonca. »Pokaži, kaj vse

imaš.«

Marko in Klementina sta pred Polonco razgrnila goro

stripov. Nekateri so bili luksuzno opremljeni, barvni, v trdih

platnicah, na bioglos papirju, v angleščini. Drugi so bili v

hrvaščini, natisnjeni na časopisnem papirju.

»Škoda, da Elektra na koncu umre,« je rekla Polonca.

»Ja, ampak v stripu preživi. Tudi pri 20th Century Foxu

so se odločili, da bodo posneli nadaljevanje. Elektra bo do-

bila svoj celovečerec,« je povedal Marko.

»Super!« se je razveselila Polonca. »To si bomo pa v ki-



29

nu ogledali.«

»V stripu je Elektra kunoiči, ženska nindža, ki so jo izu-

rili za plačano morilko,« je dejal Marko. »Njen zaščitni

znak je rdeči kostum in par nožev sai«.

»Sai?«

»Ja, tako se jim reče.«

»Kul!«

»Lik Elektre si je izmislil Frank Miller. Prvič se je po-

javila v stripu Daredevil. Natisnila ga je izdajateljska hiša

Marvel Comic Groups, ki je zaslužna za številne super ju-

nake. Najprej je bila partnerka in ljubimka Daredevila, s

katerim se je večkrat skregala zaradi svoje dejavnosti kot

kunoiči. Potem je njen lik dobil samostojni strip, vendar se

je pojavljala tudi v drugih stripih kot družabinca Wolveri-

na v Možeh X, Spidermana in v raznih stripovskih se-

rijah.«

»Ti pa res veš vse o Elektri,« ga je pohvalila Polonca.

Marko je zamahnil z roko, kot da to ni nič.

»Hočeš vedeti, katere veščine obvlada?« jo je vprašal.

»Seveda.«

»Izurjena je v japonskih in kitajskih borilnih veščinah

ter tajskem boksu. Poleg nožev sai obvlada še katano, sa-

murajsko sabljo in trodelne nunčake. Zelo spretno meče

smrtonosne kovinske zvezde šurikene. Kondicijsko je zme-

raj v top formi, kot olimpijska atletinja. Izvrstna je tudi v

gimnastiki in plavanju.«

Polonca je bila navdušena.

»Hej, ali veš, da si ti neverjetno podobna Elektri?!« je

rekel Marko in si jo z zanimanjem ogledoval.

»Oho, hvala, mali šarmerček.«

Polonca se mu je očarljivo nasmehnila.

»Prav ima!« se je strinjala Klementina. »Kako, da tega

nisem že prej opazila?! Polonca, ti si izrezana Elektra!«

Marko se je zamislil.



30

»Edino, kar ti manjka, je poznavanje borilnih veščin,«

je pripomnil.

»Joj, to sem si vedno želela!« je vzkliknila Polonca.

»Hotela sem iti na policijsko šolo in sem sanjarila o tem, da

znam borilne veščine. Samo ne vem, kje bi se jih lahko

naučila.«

Marko jo je prijel za roko in povlekel za seboj.

»Nič lažjega,« je rekel, »poglejmo na računalnik.«





31

4.





Telovadnica osnovne šole Dr. Ljudevita Pivka Ptuj je

imela vhod za šolo. Že ko je stopila skozi prva nihajna vra-

ta, je zaslišala krike, ki so glasno odmevali. Rahlo se je

zdrznila. Šla je po hodniku do drugih vrat. Bolj ko se je pri-

bliževala telovadnici, močnejši je bil hrup. Toda ni šlo za

navadno kričanje, temveč za kontrolirano vzklikanje.

Obstala je pred vhodom v dvorano. V notranjosti je vi-

dela skupino desetih dečkov in deklic, oblečenih v bele ki-

mone. Pred njimi je stal visoki mojster, ki je v stoječem

položaju izvajal ročne udarce in glasno štel po japonsko.

Skupina ga je oponašala in zakričala ob vsakem sunku s

pestjo.

»Začnite vaditi kate!« jim je velel. »Naredite novo kato,

ki jo imate za polaganje in ponovite še ostale. Jaz bom pri-

šel k vsakemu, da vas popravim.«

»Da, sensej!« so odgovorili v en glas.

Kasneje je izvedela, da sensej pomeni učitelj, trener.

»Pozdravljena,« jo je nagovoril sensej.

Preplavil jo je občutek strahospoštovanja, da je kar

otrpnila. O tem človeku si je vse prebrala na internetu, zdaj

pa je stal pred njo.

»Lahko vstopiš v telovadnico in sedeš na klop,« jo je

prijazno ogovoril. »Ali čakaš koga od mlajših karateistov?«



32

»N-ne,« je komaj izdavila. »J-jaz bi se rada včlanila.«

»Potem pa malo počakaj, da zaključim trening s to sku-

pino.«

Prinesel ji je kup revij in jih položil zraven nje. Začela

je listati po Budo Senseju. To je bila slovenska revija, ki je

predstavljala različne borilne veščine, kot so karate, džudo,

aikido, kungfu, tajski boks, nindžucu, mečevanje, džudžucu

in druge. V njej so bile objavljene novice s tekmovanj, stro-

kovni članki, nastanek in razvoj posameznih veščin, tehnike

in šole borilnih veščin, zanimivosti. Revijo je izdajala Aka-

demija bojevniških veščin Ptuj. Prav to društvo ji je pripo-

ročal Marko, ko sta raziskovala klube na Ptuju. Natančno

sta preučila njihovo spletno stran. Izvedela sta, da Akademi-

ja deluje že več kot 20 let, da goji japonske borilne veščine,

karate, aikido in samurajsko mečevanje ter da je izšolala

številne mojstre in šampione.

Najprej sta prebrala, da je karate borilna veščina, ki te-

melji na udarcih z rokami in brcah. Izraz je pomenil »pra-

zna roka«. Veščino je utemeljil Gičin Funakoši. Izvirala je

z otoka Okinave, njeni zametki pa so segali k indijskemu

menihu Bodidharmi in kitajskemu samostanu Šaolin. Tek-

movanja v karateju so se odvijala v dveh disciplinah, katah

in borbah. Kata je pomenila vzorec ali formo povezanih

tehnik napada in obrambe zoper namišljenega nasprotnika.

Karate kumite pa je predstavljal praktično uporabo tehnik v

programiranem sparingu in prostem boju. Karate sicer še ni

bil olimpijska disciplina, vendar je imel v WKF (World Ka-

rate Federation) dobro organizirano svetovno zvezo, ki je

bila priznana s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Nato sta si ogledala še videoposnetek, na katerem so karate-

isti izvajali bliskovite in eksplozivne tehnike s tekmovanj.

Polonca je poznala tudi nekatere filmske junake karateja,

kot sta bila Chuck Norris in Jean Claude Van Damme.

Kliknila sta na naslednjo ikono, kjer je sledila predstavi-



33

tev aikida. To je veščina, ki temelji na prijemih, vzvodih in

metih. Beseda aikido pomeni »pot harmonije«. V 20. stolet-

ju jo je oblikoval Morihei Uješiba. Aikido ni šport, zato ni-

ma tekmovanj. Sestavljen je iz taidžuca ali tehnik goloroke

samoobrambe in buki vaze ali tehnik z orožjem, predvsem s

palico in z mečem. Najbolj znani holivudski zvezdnik, ki je

zaslovel kot mojster aikida v akcijskih filmih, je Steven

Seagal. Na videoposnetku so mojstri z neverjetno lahkoto in

krožnimi gibi izvajali spektakularne mete, padce in tehnike

aikida.

Zadnja prezentacija je vključevala samurajsko meče-

vanje, ki je sestavljeno iz treh veščin, iaidoja, kendžuca in

kenda. Iaido je borilna veščina bliskovitega potega samu-

rajske sablje katane iz nožnice ali saje, z namenom pre-

magati napadalca z udarcem meča. Katana simbolizira

bojevnikovo dušo in velja za najboljši meč na svetu, samu-

raji pa slovijo kot najbolj neustrašni bojevniki v človeški

zgodovini. Veščino je utemeljil Hajašizaki Džinsuke Ši-

genobu v začetku 17. stoletja. Na posnetku je mali, debeli

mojster brez naglice, sproščeno izvajal kato z dolgim me-

čem, ki je žvižgal pri vsakem zamahu. V kendžicu sta se

mečevalca pomerila z izvlečenimi meči. Veščina je uporab-

ljala leseni meč ali boken, in sicer dolgi meč ali daito, krat-

ki meč, šoto, ter oba meča skupaj ali nito. Za največjega ja-

ponskega mečevalca je veljal Mijamoto Musaši, imenovan

Kensej ali Svetnik meča, ki je živel na prehodu iz 16. v 17.

stoletje. Videoposnetek je prikazoval dva starejša mojstra,

ki sta z vzklikanjem izmenično izvajala tehnike napada in

obrambe. Kendo pa je športna, tekmovalna oblika mečevan-

ja v prostih bojih z votlim bambusovim mečem, šinajem, in

pod zaščitno opremo imenovano bogu. Veščina se je obli-

kovala v 18. stoletju. Svetovna prvenstva organizira IKF

(International Kendo Federation). Na videoposnetku so se

vrstili odlomki iz bojev, bliskoviti napadi modernih samu-



34

rajev, pospremljeni z glasnimi kriki.

Doma se je Polonca poglobljeno lotila raziskave o bo-

rilnih veščinah in na internetu preučila vse informacije, ki

so jo zanimale. Na youtubu je neutrudno gledala številne

posnetke, dokler ni bila povsem prepričana, kaj je tisto, kar

jo najbolj zanima.

»Še enkrat, zdravo. Jaz sem Robert Resnik.«

Dvignila je pogled z revije. Segla je v ponujeno roko, jo

stisnila ter rahlo zardela.

»Jaz sem Polonca.«

Tudi podatke o Robertu Resniku si je natančno prebrala.

Bil je nosilec črnega pasu šeste mojstrske stopnje ali 6.

DAN, ter mojster karateja, aikida in samurajskega meče-

vanja. Z borilnimi veščinami se je ukvarjal skoraj trideset

let. Bil je trener 1. razreda in mednarodni inštruktor, renši.

Po poklicu je bil učitelj zgodovine in šolski knjižničar. Na

Ptuju je organiziral čez 40 tekmovanj, občinskih in držav-

nih prvenstev, ligaških tekmovanj ter domačih in medna-

rodnih turnirjev, tako v karateju kot mečevanju. Aktiven je

bil tudi kot funkcionar. Bil je predsednik Kendo zveze Slo-

venije, nato IKKZS (Iaido, kendžicu, kendo zveze Slove-

nije), tekmovalne komisije KZS (Karate zveze Slovenije),

podpredsednik komisije za pasove pri KZS, predsednik

sodniške komisije Iaido zveze Slovenije, predsednik stro-

kovno – tehnične komisije ZSMS (Zveze samurajskega me-

čevanja Slovenije) itd. Napisal je romana Karate bojevnik

in Gladiator, s katerima je utemeljil literarno smer romana o

borilnih veščinah. Bil je glavni urednik revije Budo Sensej,

biltena Slovenski karate in pomočnik urednika hrvaške re-

vije Samurai. Zelo znan je bil tudi kot demonstrator bo-

rilnih veščin na raznih športnih prireditvah. Njegova bio-

grafija se je nadaljevala še in še.

Zdaj pa je stal v živo pred Polonco in se ji prijazno

smehljal, visok, svetlih las in modrih oči.



35

»Katera borilna veščina te zanima?« je vprašal.

»Rada bi obvladala nože sai.«

»Aha. No, mi tudi delamo s sai, vendar šele za črni pas

v karateju. Sai so del veščine kobudo. Od modrega pasu pri

karateju dodajamo po eno kobudo orožje, na primer nunča-

ke, palico, tonfo, sai.«

»Zadnjič sem gledala film Daredevil. Elektra me je

čisto obnorela z noži.«

»Vem, kako je to. Mene je svoj čas navdušil Bruce

Lee,« je odvrnil Robert in se zamislil. »Takole se zmeniva,

po novem letu se pridruži začetniški skupini karateja, poleti

pa lahko v okviru individualnih, privatnih treningov začneš

vaditi s sai. Brez osnov karateja nožev ne moreš obvla-

dati.«

Polonca je izvlekla urnik treningov na Akademiji, ki ga

je natisnila z interneta. Društvo je organiziralo vadbo pet-

krat tedensko. Od ponedeljka do četrtka so bili treningi od

17.00 do 21.00 ure, v soboto pa od 10.00 do 12.00 ure. V

karateju sta imeli juniorska in seniorska začetniška skupina

treninge dvakrat tedensko, tekmovalna oziroma nadaljeval-

na skupina pa trikrat tedensko. Samurajsko mečevanje je

imelo tri treninge na teden, aikido pa štiri.

»Malo sem pogledala na urnik,« je rekla Polonca. »Ho-

dila bi ob ponedeljkih in sredah od šestih do devetih h ka-

rateju, aikidu in mečevanju.«

»Koliko si stara?«

»Petnajst let. Hodim v prvi letnik poslovne šole na

SŠC-ju.«

»Potem pa je v redu, ker se lahko pridružiš seniorski

začetniški skupini v karateju in imaš vse tri veščine eno za

drugo.«

»Tako sem tudi upala.«

Robert ji je podal list papirja.

»Izpolni vpisni obrazec in mi ga prinesi po novem letu.



36

Upam, da boš pri nas našla to, kar iščeš.«

»Prepričana sem, da bom!«

»Okej, potem pa dobrodošla na Akademiji bojevniških

veščin.«





37

5.





»Joj, punce, ne morem verjeti, da se pripravljamo na

maturantski ples,« je bila vznemirjena Anja.

»Zadnji dve leti sta minili kot šus!« se je strinjala Kle-

mentina.

»Ampak velja, da bomo po tretjem letniku vpisale še

dodatni dveletni program?« je preverjala Polonca.

»Seveda!« so bile odločne.

»Ali že imate obleke za ples?« je vprašala Silva. »Jaz je

še nimam.«

»Meni jo bo mama zašila,« je povedala Klementina.

»Meni jo je ata kupil,« je rekla Anja.

»Jaz dobim sestrino obleko,« je dejala Polonca, »ampak

mi je prevelika. Vedno moram nositi Helenina oblačila.

Sem pravi Videk, ki nosi srajčico za svojimi bratci in sestri-

cami tako dolgo, dokler mu ne razpade.«

»Videk je na koncu dobil novo srajčico,« je pripomnila

Silva.

»Žal to ni pravljica, temveč moje življenje.«

Prijateljice so obmolknile. Prva je spregovorila Anja.

»Polonca, za kateri pas boš polagala v klubu?«

Polonci se je razvedril obraz.

»Za zelenega.«

Dve leti je že zavzeto trenirala borilne veščine. Poleti si



38

je našla dodatno delo, da si je lahko plačala privatne trenin-

ge s sensejem. Zdaj je relativno dobro obvladala nože in po-

znala dve sai kati. Poleti bo poskusila tudi z glasbeno kato.

»Hej, poglejte, kdo gre!« je vzkliknila Anja.

Prijateljice so se nagnile čez ograjo šolskega balkona.

Trije fantje so hiteli po avli.

»Aleš! Moj Aleš!« je poskočila Klementina.

Visoki, atletsko grajeni srednješolec z rjavimi kodrasti-

mi lasmi in v tesnih kavbojkah je odločno korakal. Sprem-

ljala sta ga mali, debeli, rdečelasi Leon in srednje visoki

Miha, ki je bil suh, črnih las in otroškega videza. Fantje so

obiskovali tretji letnik strojne šole.

Ponavadi so tipi zalezovali Klementino, toda pri Alešu

je bilo drugače. Sicer se je spogledoval s Klementino, ven-

dar je ni direktno osvajal. Tega ni mogla razumeti, kajti ni

bil ravno sramežljiv tip. Zato ga je zasledovala ona. Enkrat

je tako zavzeto hitela za njim, da je padla po stopnicah. Vsi

njegovi prijatelji so jo videli telebniti. Kakšna sramota! Po-

slej se je tistih stopnic izogibala v širokem loku.

»Le kam se jim mudi?« je vprašala Anja. Njej je bil

všeč Miha. Nasplošno je norela za bejbifejsi, fanti z otroš-

kimi obrazi. Največkrat so to bili skejterčki, ki so se vozili z

rolkami. Nosili so kape z nazaj obrnjenimi šilti ali pa tre-

nirke s kapucami.

»Punce, akcija!« je ukazala Klementina. »Gremo!«

Polonca je potegnila za rokav Silvo, ki ni bila najbolj

navdušena nad tekanjem za fanti. Silva je bila najbolj sra-

mežljiva in nekoliko zaprta vase. Nosila je zobni aparat, za-

radi katerega se je počutila kot grda račka, čeprav to sploh

ni bila. Na začetku prvega letnika se je zaljubila v fanta, ki

so mu pravili Ježek, ker je bil na kratko postrižen. Večkrat

sta se med odmori opazovala z balkona na balkon. Toda no-

beden ni upal narediti prvega koraka. Zato se je Polonca od-

ločila posredovati. Šla je k Ježku in mu rekla, da se ji zdi,



39

da mu je všeč njena prijateljica, ker jih vedno gleda. Ježek

ji je pritrdil. Polonca mu je poslala Silvo. Obema je bilo ta-

ko nerodno, da se skoraj nista pogovarjala. Potem je Polon-

ca vprašala Ježka, kakšna se mu zdi Silva, on pa ji je od-

vrnil, da je ves čas opazoval črnolaso Klementino. Oh, to je

bila zadrega! Polonca je osvojila zelo pomembno lekcijo.

Spoznala je, da je posredovanje pri ljubezenskih zadevah

silno nehvaležna stvar.

Dekleta so stekla za fanti, ki so zapustili šolo.

»Misliš, da gredo na čik?« je Anja vprašala Klementino.

Črnolaska je skomignila z rameni in pospešila korak.

»Zdravo, Klementina!« ji je zaklical mimoidoči dijak.

Vlado! Grozen tip! Le kako ji je bil kdaj koli všeč?!

Klementina mu ni odzdravila. Bili so časi, ko je norela za

njim. Potem si je kupila rjave čevlje s črno črto, da bi mu

bila še bolj všeč. Tepec pa ji je rekel, da so takšni kot send-

vič, in če ima še kaj kečapa za zraven. No, ta zgodba je bila

zagotovo končana.

Fantje so zavili na ozko pot, ki je vodila med zgradbo

srednješolskega centra in delavnicami, v katerih je imela

strojna smer praktični pouk.

»Proti gimnaziji gredo,« se je oglasila Polonca.

Klementina je prikimala.

Pred dvoriščem gimnazije, na katerega so se z leve stra-

ni spuščale široke stopnice, so fantje obstali. Dlje niso šli.

Aleš je potegnil iz žepa cigarete, čeprav je bilo kajenje

okrog šole strogo prepovedano. Očitno je na nekoga želel

narediti vtis. Tudi Leon in Miha sta prižgala.

»Koga čakajo?« je zanimalo Anjo.

Klementina si je nervozno grizla ustnico.

»Bomo videli,« je rekla Polonca.

»Pst! Da nas ne bodo slišali!« jih je posvarila Silva.

Kmalu zatem so se na stopnišču pojavile tri vitke, dol-

gonoge gimnazijke. Bile so lepo oblečene in urejene, kakor



40

da bi stopile iz modnega časopisa. Nosile so čeveljčke z

visokimi petami in minikrila, ki so poudarjala njihove dolge

noge. Najlepša je bila plavolaska modrih oči z dolgimi

kodri, ki so ji v slapu padali do ritke. Druga je imela

valovite, črne lase, tretja pa gladke rjave lase. Z ličili so si

poudarile trepalnice in obrvi. Ustnice so imele našminkane

z diskretnimi barvami, vendar so jih premazale z bleščilom.

To so bile Maja, Nika in Laura, največje šminkerice na

gimnaziji. Vsi so jih poznali.

»Hej, Maja, a boš potegnila?« je zaklical Aleš in ji po-

molil cigareto.

Plavolaska ga je zaničljivo ošvrknila s pogledom.

»Nika, boš raje mojega?« se je oglasil Miha in se prijel

za mednožje.

Punce so jih strupeno pogledale. Brez besed so šle mi-

mo. Laura se je obrnila in jim pokazala sredinec.

»Oho, moj je večji!« se je zarežal Leon. »Pridi, ti po-

kažem!«

Fantje so še dolgo strmeli za gimnazijkami in vpijali

njihov vonj.

»Kakšne bejbe!« je zavzdihnil Aleš. »Vse bi naredil,

samo da bi imel eno od njih.«

Miha in Leon sta se strinjala.

»Toda, ali nismo malo preveč direktni?« je čez čas

vprašal Leon.

»Ma ne, lepotičke imajo rade konkretne tipe,« je odvrnil

Aleš. »Stavim, da jih na gimnaziji nihče ne upa osvajati. Saj

veš, kaj pravijo, dekleta ljubijo barabe!«

»Ja, bo že držalo.«

Fantje so ugasnili cigarete in se odpravili nazaj. Kle-

mentina, Anja, Polonca in Silva so se urno vrnile v šolo.

Ustavile so se šele na balkonu, kjer so lovile sapo.

»Ste videle, naši tipi zalezujejo gimnazijke?!« je zavz-

dihnila Anja.



41

»Fak!« je vzkliknila Klementina. V obraz je bila čisto

rdeča.

»Punce, nič se ne sekirajte, s takšno taktiko ne bodo da-

leč prišli,« jih je tolažila Polonca.

»Ampak treba je priznati, da mrhe fantastično izgleda-

jo,« je pripomnila Silva.

»Ha, kaj še! To je samo make up in podloženi modrčki!

Vse na njih je lažno!« je besnela Klementina.

Dekleta so obmolknila.

»Ne vem, kako se je vam zdelo, ampak jaz sem se poču-

tila kot uboga Pepelka ob bogatih, zlobnih polsestrah,« je

dodala Anja.

Oglasil se je šolski zvonec, ki je najavil konec glavnega

odmora.

Klementina je pogledala Polonco, ki je samo skomignila

z rameni, kakor da bi hotela reči, da ne morejo nič storiti.

»Ti jih poznaš, kajne?« jo je vprašala prijateljica.

Polonca je prikimala.

»Presnete barbike!« se je jezila Klementina.





42

6.





»Mala, ali si ti tudi tako neotesana kot tvoji sošolci?«

V tesni slačilnici so jo obstopile štiri karateistke. Dobro-

došlico v višji, tekmovalni skupini si je čisto drugače za-

mišljala.

»Ti je muca snedla jezik?!«

Maja, Nika in Laura niso bile samo lepotičke v visokih

čeveljčkih, ampak nevarne mojstrice karateja. Njihova če-

trta prijateljica je bila velika rdečelaska Urška. Vse štiri so

se ponašale z naslovom ekipnih državnih prvakinj. Maja je

bila najuspešnejša tekmovalka, saj si je naslov državne

prvakinje v posamezni konkurenci izborila petkrat, trikrat v

srednji in dvakrat v absolutni kategoriji. Nika je bila dva-

krat državna prvakinja v lahki, Urška pa trikrat v težki kate-

goriji. Večno druga Laura se je ponašala z dvakratnim nas-

lovom podprvakinje v absolutni in srednji kategoriji. Maja

je imela največ medalj z mednarodnih nastopov, od tega kar

sedem odličij s svetovnih pokalov in bron z evropskega

prvenstva.

»Torej?!« so silile v Polonco.

»Ne vem, o čem govorite.«

»Saj smo te videle zadnjič, kako si nas s prijateljicami

opazovala, medtem ko so se tvoji sošolci norčevali iz nas.«

Urška ji je pomolila pest pod nos in ji zagrozila: »Naj ti



43

osvežim spomin?!«

»Ja, vem koga mislite,« je odvrnila Polonca, »samo, ti

fantje hodijo na strojno šolo, jaz pa na ekonomsko. Nič ni-

mam z njimi.«

»Kako naj vemo, da jih nisi ravno ti nagovorila, da nas

nadlegujejo?!« ji je zabrusila Nika.

»Nisem. Prisežem!«

Urška jo je grobo sunila, da je zletela k Maji. Ta jo je

odrinila v Niko.

»Punca ne zna pri miru stati!« se je zasmejala Nika in jo

pahnila k Lauri.

Polonci je zavrela kri. Še nihče ni z njo tako grdo rav-

nal. Dekleta so morda res bila močnejša in spretnejša od

nje, ampak naslednja bo dobila pest na nos.

»Hej, kaj se dogaja?!«

Na vratih slačilnice se je pojavil Robert Resnik.

»Nič, sensej,« se je zlagala Urška. »Samo preverjamo,

kako pogumna je naša nova članica.«

»In ugotavljamo, ali ženske sodimo za štedilnik ali smo

lahko enakopravne moškim v borilnih veščinah,« je rekla

Maja.

Trener je sedel na klop in jim pokazal, naj mu sledijo.

»No, če vas muči ta dilema, vam lahko povem, da je bi-

lo bojevanje v preteklosti res domena moških, vendar so se

skozi zgodovino pojavljale tudi ženske, ki so glasno opozo-

rile nase,« je začel Resnik.

Dobro je vedel, koliko je ura, vendar je vseeno nada-

ljeval.

»Takšne so bile na primer Amazonke iz antične Grčije,

ki so se udeležile znamenite trojanske vojne. Boudica, bri-

tanska bojevnica je bila poveljnica keltskega plemena Iceni,

ki je v 1. stoletju pred našim štetjem skoraj premagalo rim-

sko vojsko, ki je takrat vladala Britaniji. Potem Ivana Orle-

anska, francoska narodna junakinja, ki je komaj sedemnaj-



44

stletna vodila kraljevo vojsko v stoletni vojni. Nato Locen,

bojevnica iz plemena Apačev, ki je živela v 19. stoletju.

Bila je sestra slavnega poglavarja Victoria in njegova desna

roka. Mnogokrat je rešila svoje pleme, ker je znala dobro

predvideti premike sovražnikove vojske. In nenazadnje

Calamity Jane, ki je bila razvpita strelka in mejaška z Div-

jega zahoda ter življenjska sopotnica slavnega revolveraša,

Divjega Billa Hickoka.«

»Kaj pa mojstrice borilnih veščin?« je vprašala Nika.

»O ja, tudi takšne so bile,« je povedal. »Na primer To-

moe Gozen, samurajska bojevnica, ki je veljala za odlično

mečevalko in lokostrelko. Živela je na prehodu iz 12. v 13.

stoletje in je sodelovala v znameniti Gempejski vojni. Pra-

vijo, da je bila izjemno lepa, dolgolasa, svetle polti in nad-

vse očarljiva. Bila je konkubina, ljubica velikaša Jošinake

Minamota. Jošinaka je popolnoma zaupal v njene sposob-

nosti, zato jo je pošiljal v izvidnico na sovražnem terenu. V

sporu za oblast med najmočnejšima samurajskima klano-

ma Taire in Minamoto, je Jošinaka osvojil Kjoto in si zaže-

lel, da bi postal vodja družine Minamoto. Toda njegov bra-

tranec Joritomo Minamoto, poznejši šogun, vojaški vladar

Japonske, se s tem ni strinjal. Nad Jošinako je poslal svojo

vojsko. Sledila je bitka pri Avazu, v kateri se je Tomoe Go-

zen zelo izkazala. Na žalost pa je bil njen daimjo, fevdalni

gospodar Jošinaka poražen in je izgubil življenje.«

»Kaj je bilo s Tomoe?« je zanimalo Majo.

Čeprav so dekleta na začetku navedla lažen razlog za

izgred, so sedaj z zanimanjem poslušala, kaj jim je pripove-

doval trener.

»V Heike monogatari, zapisu o gempejski vojni, je za-

beleženo, da jo je v bitki pri Avazu premagal daimjo Vada

Jošimori. Postala je njegova žena. Ko je Vada umrl, je šla

med redovnice in končala v samostanu Ečizen.«

»Še veste za kakšno mojstrico, sensej?« je hotela vedeti



45

Laura.

»Seveda,« je odvrnil trener in si popravil kimono.

»Druga takšna izjemna ženska je bila Čijome Močizuki.

Bila je kunoiči, ženska nindža.«

Trener se je nasmehnil Polonci in pripomnil: »Tako kot

Elektra, ki je bila sodobna kunoiči.«

Dekleta so jo zavistno pogledala.

»Čijome je živela konec 16. stoletja v provinci Koga,

kjer se je nahajal sedež nindž. Bila je žena Močizuki Nobu-

masa, zemljiškega gospoda. To je bilo krvavo obdobje sto-

letnih vojn, imenovanih segoku džidai. Ko je njen mož

padel v bitki pri Nagašinu, je skrb zanjo prevzel slavni

vojskovodja ŠingenTakeda, ki je bil stric njenega moža. Za

Takedo je ustanovila najbolj razširjeno in učinkovito mrežo

nindža agentk, ki so delovale po celi Japonski. Novačila je

mlada dekleta, ki so bile sirote, prostitutke ali žrtve držav-

ljanske vojne, ki je pustošila po deželi. Tem puncam je dala

novo priložnost v življenju. Po nekaterih podatkih naj bi za-

njo delalo od 200 do 300 deklet. Danes je na Japonskem

Čijome junakinja številnih videoigric.«

»Katero še poznate, sensej?« je bila nestrpna Nika. Po-

pravila si je dolge, vranje črne lase in ga tako, kot ostale,

gledala z odprtimi usti.

»Jonamine Čiru je bila znana okinavska mojstrica boril-

nih veščin in inštruktorica na kraljevem dvoru v 19. stolet-

ju. Rodila se je v premožni trgovski družini. Slovela je po

izredni lepoti. Pogosto je izzvala na dvoboj razne mojstre.

Nihče ji ni bil kos. Potem pa je srečala legendarnega kara-

teista Sokona Macumuro, imenovanega Buši ali Samuraj.

Bil je telesni stražar treh okinavskih kraljev iz dinastije Šo

ter ambasador kraljevine Rju Kju. Sokon in Jonamine sta se

takoj zaljubila. Kasneje sta se tudi poročila. Ravno on jo je

pripeljal na dvor, kjer ga je v njegovi odsotnosti nadomeš-

čala kot učiteljica borilnih veščin. Sokon Macumura se da-



46

nes nahaja na vrhu genealogije okinavskih karateistov, ta-

koj za Sakugava Totejem, ki je bil njegov učitelj, in kitaj-

skim mojstrom Kušankujem.«

»Sensej, pridete?!« je skozi vrata zaklical eden od sta-

rejših učencev. »Mi smo se že segreli in razgibali.«

»Joj, predolgo vam razlagam!«

Resnik je naglo vstal in si popravil črni pas.

»Še, sensej! Povejte nam še kaj!« so ga prosile punce.

»Po izpitnih polaganjih tako nimamo nobenih tekmovanj.«

Malo se je obotavljal, nato pa nadaljeval.

»Dobro. Na kratko bom omenil samo še dve mojstrici.

Prva je bila žena Gičina Funakošija, očeta japonskega kara-

teja. Ker je bil tedaj karate prepovedan za ženske, je spleza-

la na drevo in moža na skrivaj opazovala med treningom.

Nato je posnemala njegove gibe. Funakoši jo je zalotil pri

njenem početju, vendar ji ni branil vadbe. To mu je bilo

celo všeč. Kasneje je Funakoši zapustil Okinavo in pričel

poučevati na Japonskem. Žena ga je čakala doma. Njena

ljubezen do veščine je vplivala na Funakošijevo odločitev,

da karate postane dostopen tudi ženskam.«

»Kako ji je bilo ime?« je vprašala Maja.

»Žal ta podatek v literaturi o karateju ni nikjer zabe-

ležen.«

»Kdo pa je bila še ena mojstrica?« se je oglasila Urška.

»Mijako Fudžitani,« je odgovoril Resnik. »Še zdaj živi.

Je mojstrica aikida sedme stopnje. V Osaki vodi družinski

dodžo, šolo aikida. Bila je prva žena holivudskega zvezdni-

ka Stevena Seagala. Z njim ima dva otroka, sina Kotara in

hčerko Ajako. Kotaro je danes odrasel mož, ki ima tudi dva

otroka, tako da je Steven Seagal dedek.«

Dekleta so se glasno zasmejala. Težko si je bilo pred-

stavljal slavnega junaka akcijskih filmov in mojstra aikida

kot dedka.

»Ali ste vedele, da ima Seagal sedem otrok in je bil šti-



47

rikrat poročen?«

»Vau!« so vzkliknile.

Resnik je za trenutek zadržal roko na vratih in se obrnil

k dekletom.

»Aha, tole sem vam pravzaprav hotel povedati.«

Vsako je pogledal v oči.

»Punce, velika razlika je med tem, ko drugim pomaga-

mo ali jim škodimo. Buda je rekel: 'Delaj dobro, ogibaj se

zla!' Steven Seagal pa je dodal: 'Bodite junaki, ne nasilne-

ži!' Zato bodite prijazne med sabo, kajti nasilje …«

»… ni rešitev!« so dekleta dokončale trenerjeve besede,

ki jih je rad ponavljal.

Resnik se je nasmehnil.

»Resnično upam, da se vas je kaj od tega dotaknilo.«

Maja in Urška sta se spogledale za trenerjevim hrbtom

ter si pomenljivo pomežiknile.

»To vam pravim za vaše dobro,« je dejal Resnik.





48

7.





»Hej, mrhe,« je vzkliknil Aleš, »kako ste?!«

Leon in Miha sta se zarežala.

Bil je vroč pomladni dan. Gimnazijci so med glavnim

odmorom posedali na šolskem dvorišču. Lenobnost in utru-

jenost sta se prikradla med dijake. Lepo vreme je vabilo iz

zaprašenih klopi na svež zrak. Pred koncem šolskega leta

bo treba še enkrat zabiti nos v knjige, zato je bil vsak prosti

trenutek nadvse dragocen.

Fantje s strojne šole so spet zalezovali gimnazijke.

Maja, Nika, Laura in Urška so se pomenkovale na šol-

skih stopnicah. Kot vedno so bile tudi tokrat brezhibno ure-

jene in našminkane. Najbolj je blestela Maja, v modrem mi-

nikrilu, beli bluzici ter čeveljčkih z visokimi petami. Nosila

je tudi zlate uhane in verižico. Nika je imela rdečo minico z

rumeno majčko. Laura in Urška sta oblekli črne hlače ter

svetlo bluzo.

»Lep dan, kajne?« se je zadrl Miha.

»Je bil, dokler se niste pojavili vi trije!« mu je zabrusila

Urška.

Leon ji je pokazal sredinca.

»Ali tega uporabljaš?« je zaklical.

Urška je zardela od jeze in stopila proti njemu. Tega na-

dlegovanja je imela že vrh glave. Fantje so se ji zdeli skrajno



49

neokusni, primitivni in bedasti. Njena mera potrpljenja je

bila polna.

»Ne nori!« jo je zadržala Nika. »Saj veš, kaj pravi sen-

sej, da nasilje ni rešitev. Še izključil nas bo iz kluba.«

Fantje so se zakrohotali.

»Ja, smo slišali, kako nevarne lutke ste,« je rekel Aleš,

»samo nič ne verjamemo tem govoricam. Naučen borec ni

kos uličnemu fajteru. Poleg tega ste samo punce!«

»Mi bejb ne tepemo, ampak jim delamo takole …« je

dodal Leon ter migal z zadnjico in držal roke pred sabo.

»Ti gnus ...!« je besnela Urška.

»Garantirano bi ti bilo všeč!« se je drl Leon.

»Hej, fantje, a vi res ne poznate olike?!«

Na stopnicah se je pojavil visok plavolasec modrih oči.

V roki je držal mapo. Oblečene je imel kavbojke in belo

srajco. Brez dvoma je bil dijak, toda punce ga niso še nikoli

videle.

»Kdo si ti?« je vprašal Aleš.

»Nekdo, ki ne mara žaljivega obnašanja.«

Dekleta so ga hvaležno pogledala. In premerila od glave

do peta. Takoj jim je bil všeč, postaven, pogumen in jasnih

potez obraza, pravzaprav pravi lepotec. Zdel se jim je kot

vitez Galahad, najbolj žlahtni med vitezi okrogle mize, edi-

ni, ki je bil vreden, da najde sveti gral. In na opoldanskem,

pomladnem soncu je žarel močneje od samega sonca.

»Poskušaš biti duhovit?!« se je komaj obvladoval debeli

Leon.

»Niti slučajno!« je bil odločen neznanec. »Povem vam,

če se ne znate spoštljivo vesti, se odplazite nazaj v luknjo,

iz katere ste prilezli.«

»Aha, in kaj misliš ukreniti, če ne gremo?« je izzivalno

vprašal Aleš.

Bili so trije proti enemu. Prepričani so bili v svojo pre-

moč. Vsi trije so bili izvrstni pretepači. Velikokrat so se že



50

znašli v podobni situaciji in vedno so držali skupaj. Bili so

neusmiljeni, prekaljeni učilni fajteri, ki so v kriznih razme-

rah delovali kot trop lačnih volkov. Na srednješolskem cen-

tru so se jih vsi bali in v velikem loku izogibali, saj so po-

gosto izsiljevali denar za malico ali pa se preprosto izživ-

ljali nad šibkejšimi. Prišlek se jim sploh ni zdel strašen.

Dobro, bil je mišičast, ampak ni deloval kot borec. Ni imel

potlačenega, boksarskega nosa ali surovega videza. Nas-

protno, deloval je nekako nežno. In na gimnazijskih stopni-

cah so prevladovala dekleta. Torej, težko verjetno, da bi mu

kdo priskočil na pomoč.

»Če ne boste odšli, vas bom našeškal kot mulce pred

vsemi temi lepimi dekleti,« je vztrajal tujec, kakor da se ne

zaveda nevarnosti, v kateri se je znašel.

Gimnazijke, ki so sedele dovolj blizu, da so slišale, kaj

se pogovarjajo, so se zasmejale.

Rokavica je bila vržena. Fantje s strojne so se besno

spogledali in prikimali drug drugemu.

»Jebemti!« je zavrelo v Leonu, da je prvi skočil na

neznanca.

Toda ni prišel daleč. Direktna brca mae geri ga je vrgla

naravnost v Aleša, ki je tekel za njim. Oba sta telebnila na

tla. Leon se je zvijal, držal za trebuh in začel bruhati.

»Slabo prebavo imaš, dečko,« je rekel prišlek. »A je to

pica?«

Naglo se je sklonil, ker sta mu nad glavo švignila dva

krošeja, ki ju je izredno hitro poslal Miha. Napadalec je

glasno preklinjal in besno zamahoval. To je škodilo njegovi

natančnosti. Tujec se je spustil, zgledalo je, kakor da bi po-

kleknil na desno koleno, ter zadal eksplozivni sunek s pes-

tjo džako zuki nasprotniku naravnost v prsi, blizu srca. Dža-

ko zuki je veljal za najmočnejši in najbolj nevaren udarec v

karateju. Miha se je zgrudil kot prazna vreča. Hlastal je za

zrakom, kakor da bi se dušil.



51

Medtem se je Aleš pobral.

»Pridi še ti po svojo porcijo!« mu je velel neznanec.

Alešu se je stemnilo od jeze pred očmi. Prišlek jih je

sramotil pred celo gimnazijo. Ampak toliko je že vedel, da

ne sme povsem izgubiti živcev, drugače bo po njem. Preveč

je bilo na kocki. Sloves najbolj nevarnega fajtera že ni na-

meraval kar tako prepustiti nekemu pritepencu. Zato je dva-

krat globoko vdihnil, da se je za silo umiril.

»Ti, pasji sin, ti že pokažem!« je vzkliknil in planil na

tujca.

Alešu se je poznalo, da je vajen uličnega bojevanja.

Spretno je napadal in ni izgubljal ravnotežja pri udarcih, kot

je to značilno za nevešče fajtere. Toda neznanec je presene-

til z nenavadnim gibanjem. V nizkem borbenem položaju se

je naglo premikal na vrhu prstov ter se z lahkoto izmikal

napadom. Naenkrat pa je Alešu poslal bliskovito polkrožno

brco mavaši geri v ledvice.

Napadalec je klecnil na koleno. Prijel se je za boleče

mesto.

»Imaš dovolj?« ga je vprašal tujec.

Alešu se je vrtelo. Videl je črne pege, toda niti približno

še ni mislil odnehati. Prišlek se je poigraval z njim. Do zdaj

mu je že postalo jasno, da ima opravka z izurjenim karate-

istom, ki je bil v boljši telesni formi od njega. Ampak do-

volj bo samo en udarec, da pošlje tujca v krtovo deželo.

»Postalo bo vedno bolj boleče,« ga je svaril neznanec.

Ne, njemu se že ne bo nihče posmehoval, si je rekel

Aleš. Nekajkrat je globo vdihnil. Čutil je, kako ga je naval

kisika v krvi navdal z novo močjo.

»Bomo videli, koga bo bolj bolelo!« je siknil in znova

napadel.

Aleševi udarci so švigali proti neznancu, vendar brez

učinka.

Naenkrat pa je nekaj srhljivo škrtnilo.



52

»Moj nos!« je zakričal Aleš. »Zlomil si mi nos!«

Prišlek je otresel okrvavljeno desnico, s katero je zadal

kizami zuki, sunek z vodilno roko. Maja mu je podala robec.

»Poberi se in pojdi krvavet k dežurnemu zdravniku!«

mu je velel tujec.

Aleš je zmedeno stal. Z obema rokama se je držal za

krvaveči nos. Neznanec mu je vrgel robček, s katerim si je

pravkar obrisal roko.

»Ne boj se. Od tega ne boš umrl. Samo mrkni! In svoja

prijatelja vzemi s sabo!«

Miha in Leon sta s težavo vstala. Bila sta čisto zelena v

obraz.

»Izginite, da vas ne pošljem še k zobozdravniku!« je bil

neusmiljen prišlek. »In ne vračajte se več na moje dvori-

šče!«

Aleš in Miha sta se začela umikati, toda Leon še ni imel

dovolj. Ni mu šlo v glavo, da jih je en samcat pritepenec

vse nmlatill. Zakoračil je proti tujcu, da bi ga napadel, ven-

dar ga je Urška od zadaj brcnila v mednožje. Spet se je

zvrnil po tleh.

»Joj, to sem si zmeraj želela narediti!« je vzkliknila ve-

lika karateistka.

Punce so se zasmejale. Nato so se obrnile k neznancu.

»Kdo si?« ga je vprašala Maja. »Nismo te še videle na

naši šoli.«

Plavolasi tujec je prikimal.

»Res je. Priselil sem se iz Ljubljane. Moje ime je Mar-

ko, za prijatelje Mare.«

»No, Mare, tukaj si si zagotovo našel nove prijatelje,«

je dejala Laura. Zapeljivo se mu je nasmehnila.

»Pravzaprav, prijateljice,« je dodala Maja in ga prijela

pod roko.





53

8.





Mare je prišel trenirat na Akademijo bojevniških veš-

čin. Vendar ga v klub niso pripeljale Maja, Nika, Laura in

Urška, temveč mu je tako svetoval njegov trener Ciril

Klajnšček. Robert Resnik, strokovni vodja ABV Ptuj, in

Ciril sta bila stara prijatelja še iz časov, ko je bil Resnik

predsednik tekmovalne komisije Karate zveze Slovenije,

Klajnšček pa selektor članske reprezentance. Ciril je kas-

neje postal tudi predsednik KZS. Pri njem sta se v Karate

klubu Ljubljana izšolala dva najuspešnejša slovenska tek-

movalca tistega časa, Klemen Stanovnik in Polona Vilar.

Stanovnik je med člani osvojil 14 naslovov državnega

prvaka, naslov evropskega viceprvaka in bronasto medaljo

na svetovnem prvenstvu. Vilarjeva pa je bila 12-krat držav-

na prvakinja, osvojila bronasto medaljo na sredozemskih

igrah in svetovnem univerzitetnem prvenstvu ter se zanjo

potegovala še na evropskem prvenstvu. Zato ni bilo čudno,

da je tudi Mare že beležil nekaj izvrstnih rezultatov, in sicer

bil je trikratni državni prvak ter imel nekaj zlatih odličij z

mednarodnih turnirjev. Prav tako je že osvojil črni pas.

Na treningih so ga Maja, Nika, Laura in Urška povsem

okupirale. Polonca se je držala bolj v ozadju in ni silila

vanj. Zadnjič je tudi ona videla pretep pred gimnazijo, saj

so jo prijateljice zvlekle zraven, ko so spet zasledovale fan-



54

te iz strojne šole. Klementina in Anja sta privoščili batine

svojima simpatijama Alešu in Mihi, ker sta se jezili, da ho-

dijo za gimnazijkami. Upali sta, da jih bo ta lekcija izučila

in odvrnila od nadaljnjega osvajanja šminkeric. Silvi pa je

bil Mare takoj všeč in ga je označila za 'luštkanega tipčka'.

Polonca se je strinjala, vendar tega ni izrekla na glas.

Na treningu ga je tudi ona spoznala, saj je po novem na-

predovala v višjo skupino. V nadaljevalni, tekmovalni sku-

pini je bilo petnajst karateistov, od tega šest deklet in devet

fantov. Akademija pa je imela okrog 70 članov.

Ko je Mare segel Polonci v roko, so takoj pristopile Ma-

ja in njene prijateljice ter mu povedale, da je Polonca kole-

gica fantov, ki jih je pretepel pred šolo. Polonca je to zani-

kala, vendar ni bila prepričana, ali ji je Mare verjel.

Maja, Nika, Laura in Urška so ji še vedno grenile živ-

ljenje. Ko so se same znašle v slačilnici, so nad njo vihale

nos in govorile, kako nekaj smrdi po štali. Vedele so nam-

reč, da je Polonca doma z vasi. Ali pa so jo kar konkretno

vprašale, kolikokrat na mesec se umiva in ali je že slišala za

deodorant in parfum. Seveda so to bila zgolj zlobna nami-

govanja, ampak Polonco so prizadela. Tudi na treningu so

si jo privoščila. Ko so delali proste borbe džiju kumite ali

borbe z nalogo džiju ipon kumite so jo velikokrat udarile z

močnim kontaktom, tudi na nos ali na oko, tako da je imela

drugi dan modrico. Saj bi jim vrnila, če bi lahko, samo ni še

bila dovolj spretna.

Na srečo so Maja in njene prijateljice hodile samo h ka-

rateju. Polonca je prišla eno uro prej na mečevanje in ostala

še uro na aikidu. Zato se je slačilnice izogibala v velikem

loku, ko so bile v njej šminkerice. Samo zmeraj ji ni uspelo.

Sobotnih treningov, ki so trajali dve uri in bili posvečeni

tekmovalni karate skupini, se ji še ni bilo potrebno udeleževati.

Toda stvari so se spremenile, ko je Mare izrazil željo,

da bi rad vadil tudi aikido. Trener na koncu sezone ni jemal



55

novih članov, a je pri Maretu naredil izjemo. Seveda so tudi

Maja, Nika, Laura in Urška naenkrat želele k aikidu. Toda

sensej je vedel, koliko je ura, zato jim je dejal, da se lahko

priključijo aikidu naslednjo sezono. Punce so se kujale,

vendar so se morale sprijazniti, da po treningu karateja ne-

kaj časa ne bodo mogle več hoditi z Maretom na pijačo. Za-

to so bile še toliko bolj besne na Polonco. Menile so nam-

reč, da se bo stegovala po Maretu.

Polonca se je po dveh in pol letih vadbe pripravljala na

polaganje za modri pas s prvo črtico. Za črni pas je bilo tre-

ba trenirati pet let za člane in šest let za juniorje.

Aikido se je izvajal izključno v parih, zato se je zgodilo,

da je Mare delal tehnike tudi s Polonco. Najprej se je bala,

da bo vzvišen in prevzeten, tako kot Maja in njene kolegice,

vendar se je motila. Bil je povsem sproščen, odkrit in zgo-

voren. Povedal ji je, da sta se njegova starša ločila. Oče je

imel uspešno odvetniško pisarno in je ostal v Ljubljani. Ma-

ma je bila učiteljica. Na Ptuju je imela brata, ki je vodil

avtomehanično delavnico. Na osnovni šoli Olge Meglič ji je

našel službo. Mama je kupila trisobno stanovanje v Kraig-

herjevi ulici, tako da je imel Mare do šole dva koraka. Sta-

rejši brat je ostal z očetom, on pa je šel z mamo. Po inciden-

tu pred gimnazijo je hitro postal priljubljen. Takoj je dobil

kup novih prijateljev in oboževalk. Edino s štajerskim dia-

lektom je imel težave.

»Kako si se navdušil za aikido?« ga je vprašala.

»S prijatelji sem šel na Šiški v kino. Hoteli smo si ogle-

dati film z Donom Jonsonom, a so vrteli Nico – Iznad zako-

na, prvi film Stevena Seagala. Takrat sem prvič videl aiki-

do. Takoj mi je bil všeč,« je pojasnil. »Samo karate me je

preveč okupiral. Vadil sem ga štirikrat na teden, zato si do-

datnih treningov nisem mogel privoščiti. Na akademiji pa je

aikido za karatejem, kar mi odlično ustreza.«

Mare je napadel z zamahom šomen uči. Polonca je blo-



56

kirala, ga vodila okrog sebe in izvedla tehniko irimi nage

ura, da je s hrbtom pristal na tleh.

»Na youtubu vedno gledam video klipe mojstrov aiki-

da,« je rekel in se pognal v novi napad. »Najbolj všeč so mi

posnetki starih mojstrov, ko se branijo pred več napadalci.

Na primer Kišomaru Uješiba, Moriheijev sin, pa Moriteru

Uješiba, Morihejev vnuk, potem Koiči Tohei, Gozo Šioda,

Kendži Tomita, Morihito Saito. Fenomenalni so! Celo Sea-

galovo demonstracijo sem našel. Napadli so ga štirje Japon-

čki, za glavo manjši od njega. Razmetal jih je kot majhne

otroke.«

»Jaz sem tudi videla ta posnetek,« je dejala Polonca in

mu naredila ikjo, vzvod na komolec.

»Veš, da je Steven s 17 leti odpotoval na Japonsko, da

bi se učil aikida,« je rekel. »Seveda je že pred tem vadil v

Ameriki, ampak ga je trener prepričal, naj obišče izvor veš-

čine. Odšel je na Aikikai, sedež veščine, kjer se je najprej

uril pod nadzorom Harija Išisakija. Potem ga je pod okrilje

vzel Koiči Tohei, najbolj nadarjeni učenec Moriheja Uješi-

be. Tohei je bil tedaj vodja inštruktorjev. Steven je pri njem

položil črni pas. Po Morihejevi smrti sta Tohei in Kišo-

maru Uješiba imela različne vizije glede aikida. Zato je To-

hei zapustil Aikikai. Seagala je povabil s seboj v novo orga-

nizacijo, toda Steven je ostal zvest Aikikaiju.«

Mare je napadel s prijemom za roko katate tori. Polonca

je izvedla met šiho nage in ga poslala na tla. V aikidu sta

imela partnerja na treningu različni vlogi. Uke je bil tisti, ki

je napadal, medtem ko se je tori branil in izvajal tehnike. Po

določenem času sta partnerja zamenjala vlogi. Tudi Polonca

in Mare sta to storila. Sedaj je bila Polonca uke.

»Steven je na Aikikaiju vadil pri različnih mojstrih ter

osvojil 7. DAN. Eden od inštruktorjev je imel hčerko Mija-

ko Fudžitani, ki je postala Seagalova prva žena. Njen oče je

imel v Osaki družinski dodžo, tako da je Steven tam začel



57

voditi treninge. Bil je prvi zahodnjak, ki je poučeval Japon-

ce njihovo veščino.«

»Pred kratkim nam je sensej pripovedoval o Mijako Fu-

džitani,« je pripomnila Polonca.

»Ja, ženske ste nepogrešljive,« se je nasmehnil Mare.

»Ali veš, da sta bila Tohei in Kišomaru poročena s ses-

trama?«

»Zakaj sta se potem sprla?«

»Tohei je svoje videnje aikida razvil v skladu z zadnji-

mi željami in spoznanji Moriheja Uješibe, Kišomaru pa se

je zadovoljil zgolj s tehnično platjo veščine. Tohei je obli-

koval ki-aikido, ki temelji na meditaciji, duhovnosti in

globljem razumevanju energije.«

»Ti si v nulo naštudiral aikido,« ga je pohvalila.

»Če me nekaj zanima, rad pridem zadevi do dna. Bral

sem Toheijevo knjigo o kiju, v kateri je razložil principe ki-

aikida. Razkril je, da je bil med vojno desetar in je svoje

vojake naučil metodo širjenja kija. Zaradi tega noben od

njegovih vojakov ni bil ranjen. Tako kot slavni Wyatt Earp,

šerif na Divjem zahodu, ki je sodeloval v številnih dvobo-

jih, tudi v tistem pri OK Corralu, in ni bil nikoli ranjen.«

»Kako je to mogoče?« je zanimalo Polonco. Napadla je

s prijemom za roko. Mare je izvedel ikjo. Kot začetnik je

bil še okoren in počasen.

»Vse je v glavi,« je odvrnil. »Tohei vsako leto pred zi-

mo odpelje svoje učence v Tokiju v ledeno mrzlo reko.

Tam se okopajo, izvajajo širjenje kija in potem nihče čez zi-

mo ne zboli za prehladom ali gripo.«

»Zanimivo.«

»Ampak največji mojster je bil vsekakor Morihei Uje-

šiba, oče aikida. Po dvoboju z lesenimi meči z nekim mor-

nariškim oficirjem, je doživel satori, razsvetljenje. Podobno

kot Buda. Od takrat je posedoval mistične moči, ki jih je

velikokrat javno prikazal. Na eni demonstraciji je pozval



58

dva mojstra džuda, da ga napadeta. Mojstra sta nekaj časa

previdno krožila okoli Morihejeve drobne postave, nato pa

istočasno skočila nanj. Gledalcem se je zazdelo, kakor da se

je Uješiba razblinil, kajti džudaša sta silovito trčila skupaj

in obležala na tleh. Ker je dogodek zabeležila tudi kamera,

so si ga kasneje ogledali v počasnem posnetku. Razločno so

videli, kako se je Uješiba v zadnjem trenutku izmaknil na

stran in neprizadeto opazoval mojstra, ki sta se zaletela

drug v drugega.«

»Neverjetno!«

»Še bolj neverjetno je bilo to, da je včasih iz dvorane

pozval gledalce in jim velel, naj ga dvignejo ali premak-

nejo z mesta. Uješiba je bil majhen in v starosti droban

mož. Toda ko so gledalci, včasih trije ali štirje, poskušali

premakniti senseja, jim to ni uspelo.«

Mare je nerodno prijel Polonco za roko in izvedel šiho

nage.

»Zadnje leto življenja so ga učenci nekega popoldneva

našli, kako je brez zavesti ležal na tleh,« je nadaljeval. »Pet

učencev ga je hotelo dvigniti in odnesti na kavč, a ga niso

mogli premakniti. Ko se je Morihei prebudil, se jim je opra-

vičil, da je zaspal kar na tleh in jim povzročil skrbi. Učenci

so ga začudeno spraševali, zakaj ga niso mogli dvigniti, on

pa jim je odvrnil: 'Zato ker sem v sebi spojil energije Neba

in Zemlje.' "

»Vau!« se je čudila Polonca. Mare jo je čisto navdušil z

zgodbami. Očitno se je dolgo pripravljal na aikido.

Na koncu treninga sta se Mare in Polonca priklonila

drug drugemu.

»Poslušaj, Mare, upam, da ne verjameš Maji, da imam

jaz kaj s tistimi, ki so te zadnjič napadli,« je rekla Polonca.

»Ne sekiraj se, jaz sem že pozabil na to.«

»Bojim se, da oni niso. Varuj se jih.«

Mare je zamahnil z roko in se obrnil.



59

9.





Konec šolskega leta se je nezadržno bližal. Bil je topel

majski dan.

Zvonec je oznanil glavni odmor.

Polonca je hitro pospravila zvezke za blagoznanstvo v

torbo. Nerodna sošolka ji je zbila peresnico na tla, da so ji

ven zleteli kuliji in svinčniki. Dolgo jih je pobirala, ker so

se nekateri odkotalili pod sosednje klopi. Enkrat se je celo

udarila v glavo, ko je prehitro vstala izpod mize.

Pohitela je na balkon. Silva je bila sama.

»Sta Klementina in Anja spet odšli?« je vprašala prija-

teljico.

Silva je prikimala.

Klementini in Anji so se uresničile želje. Potem ko so

fantje neslavno pogoreli pred gimnazijo, so se usmerili na

domače pašnike. Aleš je začel osvajati Klementino, Miha

pa Anjo. In sedaj so se poparčkali ter dobivali med odmori.

Polonca in Silva sta se jim včasih pridružili.

»Kako ti gredo priprave na zaključni izpit?« je vprašala

Silva.

Poslovna smer je imela zaključni preizkus znanja iz treh

predmetov, slovenščine, gospodarskega poslovanja in izbir-

ne seminarske naloge.

»Počasi,« je odvrnila Polonca.



60

Predelati je bilo treba snov za tri letnike nazaj, kar sploh

ni bil mačji kašelj.

»Ali bi lahko šli skupaj skozi slovenščino?« jo je zapro-

sila Silva. »Pri slovnici sem v čisti temi. Ne razumem teh

priredij in podredij, niti besednih vrst.«

»Seveda,« je odvrnila Polonca in jo dregnila s komol-

cem. »Ampak slovnica tudi meni dela težave.«

»No, morda bova skupaj bolj pametni.«

»Zagotovo!« se je strinjala Polonca.

Ker se v šolski avli ni nič dogajalo in je zunaj vabilo le-

po vreme, je Silva predlagala, da gresta pred center.

Mladi so se gnetli na stopnicah. Tudi Klementina, Aleš,

Anja in Miha so bili tam ter se pomenkovali. Polonce in

Silve niso videli. Aleš in njegova kolega so precej izgubili

na ugledu, ko se je razvedelo, da jih je pretepel en sam gim-

nazijec, čeprav je bil mojster karateja. Zato pa je narasla

slava veščini »prazne roke« in seveda Maretov renome.

Aleš in Miha sta postrani gledala Polonco, ker je trenirala

karate v istem klubu kot Mare. Zato se ju je raje izogibala.

Klementino in Anjo je pogrešala, vendar jima je privoščila,

da sta srečni.

Polonca in Silva sta se pridružili skupini sošolk.

»Kako ste, punce?« jih je veselo pozdravila Polonca.

»Ali že kaj razmišljate, kam boste šle po zaključnem izpitu?«

Med dekleti je završalo. Večina jih je povedala, da ima-

jo dovolj šole in da si bodo poiskale službo, nekaj pa se jih

je odločilo, da bodo nadaljevale šolanje ter vpisale dodatni,

dveletni program.

»Polonca, glej, Mare!« jo je opozorila Silva.

Tudi ostale punce so se ozrle.

Mare je sedel na svojem novem temnomodrem Kawasa-

kiju Classic. Zadnjič jim je po treningu predstavil to 2000

kubično jekleno pošast. Motor je bil že na oko čudovito kla-

sično oblikovan z veliko kromiranimi podrobnostmi, z niz-



61

ko, lahko vodljivo šasijo in jeklenim okvirjem doublecrdle.

Imel je šeststopenjski menjalnik s potovalno prestavo, po-

gonski jermen iz kabon kevlarja in avdio sistem združljiv z

ipodom. V posodo za gorivo je šlo 21 litrov, vozna teža pa

je znašala 380 kilogramov.

Polonca ni bila ravno ljubiteljica motorjev, toda tega je-

klenega konjička bi z veseljem zajahala. Na žalost jo je ne-

kdo prehitel.

»Ali ni tisto Maja?« je vprašala Silva.

Mareta se je na kawasakiju tesno oklepala dolgolasa

blondinka, medtem ko ji je veter mršil drobne kodre. Čelad

si nista nadela, torej sta nameravala opraviti krajšo vožnjo

okrog šole in med bloki. Maja je imela oblečene kavbojke

in tesno oprijeto modro majico, ki je poudarjala njene vitke

obline. Očitno je vožnjo z Maretom natančno načrtovala.

»Mmm, jaz bi se tudi zapeljala s tem luštkanim frajer-

čkom,« je zavzdihnila Silva.

Njenemu mnenju so se pridružila tudi ostala dekleta.

Polonci je bil Mare všeč. Hmm, celo zelo všeč, toda do-

življala ga je bolj kot klubskega kolega. Kljub temu jo je

motilo, da se ga je Maja tako trdno oklepala. Pravzaprav se

je cela ulegla na njegov hrbet in naslonila obraz. Mrha! Po-

lonco je oblila rdečica. Še sama ni vedela, zakaj se je tako

vznemirila ob tem prizoru.

In s treningi so zaključili. Mare ji je povedal, da bo

poleti šel trikrat na morje. Enkrat z mamo v Split, nato z

očetom in bratom v Umag, kjer so imeli vikendico, ter na-

zadnje še s sošolci iz Ljubljane. Šest fantov si je najelo

jadrnico, da bodo križarili po Jadranu.

Polonca je pomislila, kako še nikoli ni bila na morju in

da bi z največjim veseljem vsaj enkrat videla prostrano

modrino. Ampak niti letos se tega ni mogla nadejati.

To bo zelo dolgo poletje, jo je prešinilo.



62



Drugi del:





VODA



Ptice so izginile z neba,

zdaj odhaja še zadnji oblak.

Sediva skupaj,

gora in jaz,

dokler ne ostane

le še gora.



(Li Tai Po, kitajski pesnik)





10.





Sončni žarki so ji božali obraz, dražili kotičke ustnic in

ji izvabljali nasmeh. Tigerček je ležal v njenem naročju ter

zadovoljno predel. Gladila ga je po sivobelem progastem

kožuščku. Mačje brnenje, ki je izražalo najvišjo stopnjo

ugodja, jo je pomirjalo in radostilo. Glavo je naslonila babi-

ci na rame in pomislila, kako lep poletni dan je danes.

Sedeli so na klopci pred hišo.

Z Matiko sta dopoldan spekli kruh v krušni peči. Začeli

sta zgodaj zjutraj. Polonca je po stopnicah prišla iz svoje

sobe v kuhinjo. Bila je še vsa zaspana. Babica je že pripra-

vila moko in kvas. Kruh je zamesila Polonca, ker Matika ni

imela več dovolj moči v rokah. V moko sta dali kvas, malo

soli ter dolivali vodo. Polonca je zamesila kruh v veliki mo-

dri posodi, ki so ji po domače rekli bejndlik. Potem je obli-

kovala tri kolače ter jih dala v manjše okrogle posode, da so

počasi kipnili, oziroma začeli rasti. V krušni peči sta zaku-

rili ogenj z drvmi in drobnimi vejami, ki so jim pravili pu-

šli. Nato sta na vsakih petnajst minut dodajali drva, da se je

peč primerno segrela. Po dveh urah se je naredila žerjavica,

ki sta jo enakomerno razgrebli po celotni površini peči. Čez

čas je žerjavica dogorela. Pogrebli sta jo na stran in pome-

tli. Nato sta kolače položili na velik leseni lopar, jih vse tri

potisnile v peč ter zaprli vratca. Pričelo se je nestrpno čaka-



65

nje. Čez približno tri četrt ure sta iz peči vzeli ven mikavno

porjavele hlebčke. Cela kuhinja je dišala po sveži, domači

peki. Bilo je naravnost božansko! Polonca je v svojem mla-

dem življenju okusila že najrazličnejše vrste kruha in žem-

ljic, ampak zanjo ni bilo boljšega od kruha iz Matikine kru-

šne peči.

»Mmm, danes sva spekli fini kruhec,« je zamrmrala Po-

lonca.

Babica se je nasmehnila in prikimala. Njuni skupni tre-

nutki so bili nekaj posebnega, izredno dragocenega. Razu-

meli sta se samo s pogledom, dotikom, vendar sta se radi

pogovarjali. Njuna vez je bila močna, živa.

Polonca se je zagledala v njen zgarani obraz.

Koliko je pretrpela, moja ljuba Matika, je pomislila.

Babica se je rodila kot Frančiška Čeh v majhni vasi

Grlinci, ki danes sodi v občino Juršinci. Le-ta z dvanajstimi

naselji zavzema del vinorodnega gričevja Slovenskih goric

na obeh straneh regionalne ceste Ptuj – Juršinci – Gornja

Radgona ter Pesniške doline. Frančiška je bila druga od šti-

rih sester. Zaradi revščine je morala že pri dveh letih zapu-

stiti domačijo. Vzeli so jo sorodniki, ki niso imeli lastnih

otrok. Tako se je preselila v vas Smolinci, občina Cerkve-

njak. V začetku se ji je dobro godilo, ker je bila edini otrok

pri hiši. Toda razmere so se čez čas spremenile. Sorodniki

so dobili naraščaj, dve hčeri in enega sina. Frančiška se je

znašla v novi vlogi. Kot mala deklica je morala zanje skrbe-

ti. Postala je kot Bevkova Pestrna, dekla v tuji hiši.

Ko je zrasla v mlado dekle, pri sorodnikih ni imela pri-

hodnosti. Zato je šla služit za grunt v Župetince k stari Fer-

jančevki. Služiti za grunt je pomenilo, da si delal zastonj pri

starejši osebi v upanju, da boš nekega dne podedoval poses-

tvo. Toda Ferjančevka je bila prebrisana in zoprna kmetica.

Pri njej se je zvrstilo veliko mladih ljudi. Čez čas jih je vse

napodila. Seveda jim ni ničesar plačala in se je tako okoris-



66

tila z njihovim težaškim delom. Enako se je zgodilo Fran-

čiški. Po več letih služenja se je znašla brez prebite pare na

prašni cesti.

Pot jo je vodila v Šoštanj, kjer se je zaposlila v župnij-

skem domu tamkajšnjega farofa, cerkvenega okraja. Začela

si je dopisovati z Vinkom Čuričem, ki ga je pred tem spoz-

nala v Senčaku pri Veliki Nedelji. Vinko je bil iz Prekmur-

ja, vendar je tako kot mnogi drugi zapustil dom v iskanju

boljšega življenja. Med Frančiško in Vinkom se je spletla

nežna ljubezen. In nekega dne je prispelo pismo, v katerem

je Vinko zasnubil svojo drago. Frančiška je privolila ter ne-

mudoma odpotovala v Senčak, kjer sta se poročila. Preživ-

ljala sta se s priložnostnimi deli na raznih kmetijah. Garala

sta od zore do mraka, brez lastne strehe nad glavo, vendar

sta bila srečna, da sta skupaj. Med sezonskim delom v Ša-

lincih se jima je rodila hči Marina. Z dojenčkom v naročju

sta bila še bolj odločena, da si ustvarita lastni dom. S trdim

delom sta privarčevala dovolj denarja, da sta kupila majhno

kmetijo v Župetincih, občina Cerkvenjak. Staro hišo sta ob-

novila in povečala. Sčasoma pa sta odkupila še spodnji del

zemljišča in tako povečala posestvo. Vse to je od njiju zah-

tevalo še več trdega dela. Frančiška je vstajala ob treh

zjutraj. V grabo je hodila po vodo, ki jo je potrebovala za

pranje, umivanje in kuhanje. Nato je šla na dnino k raznim

kmetom, kjer je opravljala vsa vaška dela na njivah in

kmetijah. Domov se je vračala pozno zvečer. Vinko se je

zaposlil v Mariboru, kamor se je vozil s kolesom 30 km

daleč. Delal je z apnom, ki se mu je usedalo na pljuča in ga

zastrupljalo. Z mlekom si je blažil obolela dihala, vendar je

bila škoda nepopravljiva. Čez nekaj let je podlegel tegobam

svojega dela in strupu, ki se je nabral v njem. Frančiški se je

podrl svet. Ostala je sama z osemletno hčerko in kmetijo, ki je

potrebovala moško roko. Obležala je v postelji, nepokretna.

Zdravnik, ki jo je obiskal, ni našel nobene fiziološke okva-



67

re, vendar Frančiška ni mogla vstati. Krivi so bili živci.

Predvsem pa žalost, ki jo je ohromila. Njeno stanje se več

mesecev ni spremenilo. Potem se je nekega dne vanjo povr-

nila odločnost, da se spet spopade z življenjem. In v trenut-

ku je bila znova na nogah.

Garala je dvakrat več kot prej, saj je bila prepuščena sa-

ma sebi. Kmetija jo je potrebovala in Marina tudi. Čas ji je

mineval v delu. Hči je naglo rasla. In prišel je dan, ko je

Marina rekla, da bi se rada omožila. Bilo ji je 18 let. Izbra-

la si je Jožeta Zorčiča iz Vitomarcev. Bodoči mož je bil

pripravljen priti k hiši za zeta, kar je Frančiško zelo razve-

selilo. Končno bo nova, moška sila priskočila na pomoč.

Poroka je bila svečana in vesela. Marini sta se kmalu rodili

dve deklici, starejša Helena in mlajša Polonca. Lotili so se

tudi dozidave hiše in gospodarskega poslopja. Toda Jože se

ni izkazal tako, kot so upali. Zaposlen je bil kot poštar.

Plačo je pustil v gostilni, domačim opravilom pa se je izogi-

bal. Sčasoma je zaradi alkohola postal vse bolj nasilen.

Njegovi izbruhi so začeli ogrožati varnost družine. Ob neki

priložnosti je sunil Frančiško, da je padla s skednja na

betonska tla. Marini ni preostalo nič drugega, kot da je

vložila zahtevek za ločitev. Vendar je bil to začetek novega

težkega obdobja. Jože je zahteval polovico hiše in vsega,

kar so zgradili v tem času, čeprav ni prispeval ničesar. Žen-

ski sta vzeli dolgoročni kredit, da sta lahko obdržali kmeti-

jo. Potem se je razvil še boj za skrbništvo, v katerem je bilo

vse dovoljeno. Zadeva se je dolgo in mučno vlekla na so-

dišču, dokler dekleti nista bili dodeljeni materi. Nato pa je

problem postalo odplačevanje kredita. Pomanjkanje denar-

nih sredstev je prisililo Marino, da se je zaposlila v Avstriji.

Tako je skrb za vnukinji padla na Frančiškina pleča. Toda

ta dobra ženska se nikoli ni pritoževala. Vzela je življenje

takšno, kot se ji je ponujalo in poskušala iz njega narediti

najboljše, kar se je dalo.



68

Polonca je pobožala babico po obrazu.

»Matika, rada te imam.«

Frančiška jo je presenečeno pogledala.

»Jaz pa tebe ne,« je odvrnila.

Trdo življenje jo je naučilo, da se ni predajala čustvom

in samopomilovanju.

Toda čez čas je dejala: »Eh, saj veš, da imam tudi jaz

tebe rada.«

Na stara leta si je lahko dovolila nekaj sentimentalnosti.

In Polonco je imela zelo rada. Nenazadnje sta sami ostali na

kmetiji. Helena je odšla študirat v Ljubljano, Marina pa se

je na novo poročila v Avstriji.

»Ja, Matika, saj vem, ampak lepo je, ko si to poveva.«

Ta dialog je bil njun ritual. Tedaj jima je svet kazal svoj

najlepši obraz.





69

11.





Težko je dihala. Bila je komaj na polovici izpitnega po-

laganja v tehnikah, kihonu, vendar ji je že zmanjkovalo sa-

pe. Kje so še kate, vezani sparingi in prosta borba?! Ni mo-

gla verjeti, da se je tako hitro utrudila, ko pa si je celo pole-

tje pridno nabirala kondicijo s tekom in treningi.

Ali bom sploh zdržala do konca? se je spraševala.

Sensej ji je dal veliko priložnost, da je lahko pristopila k

izpitu za višji pas izven rednih terminov. Izpiti so bili po-

navadi samo dvakrat na leto, januarja in maja. Izjem ni bilo.

Če je kdo zamudil polaganje, se je lahko potegoval za višji

naziv v borilni veščini šele čez pol leta. Zato je bilo še toli-

ko bolj nezaslišano, da je nekdo lahko preskočil pas, oziro-

ma dobil priložnost za dodatno polaganje. Trener tega že

več let ni naredil. Toda Polonca je celo poletje hodila na za-

sebne treninge s sensejem in drugimi prostimi mojstri ter si

tako prislužila to pravico. Vendar s tem še ni bilo rečeno, da

bo izpit tudi opravila. Na rednih polaganjih je bilo lažje, ker

je svoje spretnosti prikazalo več kandidatov. Med izvajan-

jem določenih sklopov tehnik so lahko eni počivali, med-

tem ko so bili drugi na vrsti. Ko pa je izpit opravljal samo

en kandidat, je moral prikazati vse tehnike brez predaha.

Polonca je v linijskem gibanju na pet korakov izvajala

najprej ročne tehnike, zukije in učije, nakar so sledile kom-



70

binacije nožnih tehnik, geri vasa, z ročnimi udarci. Te teh-

nike so se delale na prazno, zoper namišljenega nasprotni-

ka. Na zadnjo, peto tehniko, je bilo obvezno potrebno

spustiti kiai, borbeni krik. Sledil je obrat in vračanje po isti

liniji nazaj.

Ostali člani so sedeli na klopi in jo opazovali. Sensej je

z dvema mojstroma, članoma izpitne komisije, sedel nas-

proti za mizo. V japonščini ji je povedal zaporedje tehnik,

ki jih je morala izvesti. Vmes si je beležil opombe, ki jih bo

povedal na koncu izpita, ko bo podal analizo polaganja in

objavil, ali je osvojila višji pas ali ne.

Maja, Nika, Laura in Urška so zavijale z očmi ter se pa-

čile, češ da ne dela dovolj dobro. Vendar so svoje početje

skrivale pred sensejem, saj so vedele, da mu to ne bi bilo

všeč.

Končno! Izvedla je še zadnjo serijo kihon tehnik. Za-

ključila jih je z glasnim kiaijem. Nato se je postavila v izho-

diščni položaj, joi dači. Čutila je, kako ji celotno telo drgeta

od vloženega napora. Upala je, da se ne vidi preveč, kako ji

trepetajo mišice. Jezna je bila sama nase.

Robert Resnik je zavzeto čečkal po listu.

Joj, koliko napak mi bo naštel! jo je prešinilo.

Sensejevo pisanje in njeno čakanje, da nadaljuje, je tra-

jalo celo večnost. Namesto, da bi izkoristila ta premor in si

spočila, je nervozno grizla spodnjo ustnico. Neučakanost in

trema sta ji jemali še zadnje atome moči.

»V redu,« je dejal Resnik in z roko pokazal kam naj

stopi, »gremo na kate!«

Beseda kata je pomenila skupek pravil. V karateju so

bile kate sistematično povezane serije tehnik napada in

obrambe zoper enega ali več namišljenih nasprotnikov. Gi-

bi v katah so se delili na osnovne in povezujoče. V kati so

bili udarci, bloki in borbeni položaji povezani na predpisan

način in po vnaprej določenem vrstnem redu. Kate so se va-



71

dile zato, ker so razvijale avtomatizacijo tehnik, da so kara-

te gibi postali pogojno refleksni. Poznavanje določenih kat

je bil v karateju pogoj za pridobivanje pasov. Kata je bila

tudi predpriprava na borbo. Večina kat je nastala na podlagi

opazovanja in posnemanja živali. Ker so bili v preteklosti

mojstri v glavnem nepismeni, so s sistemom kat posredo-

vali svoje znanje in izkušnje naslednjim rodovom.

Polonca je kihon tehnike izvajala bočno obrnjena proti

komisiji, za kate pa se je postavila z obrazom proti njim.

»Hejan godan!« je velel sensej.

Polonca je ponovila ime kate in jo začela izvajati. Go-

dan je bila peta šolska hejan kata. Oblikoval jih je okinavski

mojster Anko Itosu. Prvotno je bila to ena dolga kata, ki se

je imenovala čiang nan ali krajše čanan. Itosu se jo je nau-

čil od kitajskega mojstra, ki je živel na Okinavi. Iz čanana

je za lažje poučevanje karateja naredil pet kat, ki jih je poi-

menoval pinan. Oče sodobnega karateja, Gičin Funakoši,

Itosujev učenec, jih je kasneje v Japonski revidiral, preime-

noval v hejan ter vanje uvedel nižje borbene položaje. Izraz

hejan pomeni » mirni um«. Peta šolska kata je vsebovala 23

gibov.

Nato je Polonca izvedla mojstrsko kato džion, kar po-

meni »milost«. Kata je izvirala iz kitajskega boksa oziroma

kung fuja, na kar opozarja tudi njen začetni položaj rok.

Oblikovali so jo v samostanu Džion, od koder je potovala v

mesto Tomari in postala sestavni del okinavskega karateja

šole tomari-te. Kasneje so jo prevzeli različni stili, kot šoto-

kan, šorin-ryu in drugi. Kata je imela 47 gibov.

Na vrsti je bila še zadnja izpitna kata, in sicer z orož-

jem. Polonca je seveda izbrala nože sai. Do sedaj je osvoji-

la že toliko karateja, da je lahko delala s svojim najljubšim

orožjem. Naučila se je tri kate, cuken šitahaku, tovada in

čatan jara. Sensej ji je povedal, da obstaja še veliko kat z

noži, na primer šorin no sai, šinbaru, maesato, kokuskuru,



72

tojama, hama higa, sakugava no sai idr. Obljubil ji je, da jo

bo naučil še eno kato po imenu jakaa no sai. Podaril ji je

tudi dva DVD-ja. Na enem je sai demonstriral Fumio

Demura, mojster šito-ryuja in največji ekspert za nože na

svetu, na drugem pa ameriški mojster George W. Alexan-

der, ki je predstavil čatan jara. Polonca je doma še sama

eksperimentirala in oblikovala svojo glasbeno sai kato.

Noži sai izvirajo iz veščine kobudo, ki se je razvila na

Okinavi. Samuraji iz klana Sacuma so okupirali otok in

prepovedali nošenje orožja. Ker so po Okinavi plenili roni-

ni, samuraji brez gospodarja iz Japonske, so se kmetje mo-

rali zaščititi. Kot orožje so začeli uporabljati poljedelsko

orodje. Na primer mlat za žito je postal nunčaku, ročka za

drobljenje zrn je postala tonfa, palica bo je bila zelo priro-

čna tudi za bojevanje, prav tako srp kama ipd. Z noži sai so

kmetje med viličaste branike ulovili katano, samurajsko

sabljo in jo iztrgali iz rok bojevnikov. Sai so bodala, zato

nimajo rezila. Z njimi je bilo moč zadati udarec ali zabosti

nasprotnika. V boju na življenje in smrt je bilo vse dovo-

ljeno in kmetje so morali poskrbeti sami zase. Ponavadi se z

noži sai rokuje v paru, torej se uporabljata dva noža.

Učinkoviti so tudi proti palici in drugim orožjem, vendar

zahtevajo veliko spretnosti. Iz kobudo arzenala se je roko-

vanja s sai najtežje naučiti in obvladati. Danes se sai poleg

kobuda najpogosteje uporabljajo v karateju, vendar ga v

svoj trening vključujejo tudi druge borilne veščine.

Polonca je naredila zadnji borilni položaj in zaključila

kato. Čatan jara je bila ena najbolj priljubljenih sai kat. Po-

gosto so jo izvajali na svetovnih prvenstvih v kobudu. Po-

lonca je bila zadovoljna s svojo izvedbo. Izčrpanost je ne-

koliko popustila. Sai nožem se je popolnoma posvečala in z

njimi vadila vsak dan. Opazila je zavist v Majinih očeh. To

ji je vlilo novih moči.

Sensej je poklical Mareta, da ji je spariral pri kumiteju.



73

Kumite je bil izraz za praktično uporabo karate tehnik

obrambe in napada. Označeval je metodo treniranja borbe-

nih elementov od vezanih in nevezanih oblik sparinga do

proste borbe. K vadbi kumiteja je bilo treba pristopiti siste-

matično in postopno. V nasprotnem primeru karateist ni bil

ustrezno pripravljen za borbo in tekmovanje, kar se je odra-

žalo tako pri rezultatih kot pri poškodbah.

Polonca je najprej prikazala osnovni kumite, in sicer go-

hon kumite, vezani sparing na pet korakov, sanbon kumite,

vezani sparing na tri korake ter kihon ipon kumite, v kate-

rem gibanje ni bilo več samo linijsko naprej nazaj, ampak

tudi s korakom na stran, tai sabaki.

Sledil je zahtevnejši kumite, ki je bil v bistvu pol prosta

borba. Imenoval se je džiju ipon kumite. Tukaj je prikazala

razne elemente boja, kot sen no sen, oblike napada, go no

sen ali protinapad in tai no sen ali prestrezanje nasprotni-

kovega napada.

Za konec, ko so ji že skoraj povsem pošle moči, je bilo

potrebno pokazati še obvladovanje proste borbe. Sensej ji je

določil dva nasprotnika, Ivana, ki je imel zeleni pas, in Lau-

ro, ki je na predhodnem polaganju tako kot njene kolegice

osvojila juniorski nidan, drugo mojstrsko stopnjo ali 2.

DAN.

Kljub popolni izčrpanosti je Polonca premagala Ivana z

3:1. Toda Laura je bila drugačen primer. Znala je izkoristiti

utrujenost in neizkušenost nasprotnice ter se je dobesedno

poigravala z njo. Polonca je izgubila s 5 : 0. Ampak kaj

boljšega tudi ni pričakovala. Vesela je bila, da je konec iz-

pita dočakala na nogah, kajti vmes je imela takšne krize, da

je že skoraj čisto obupala. Ni veliko manjkalo, da bi odsto-

pila od polaganja. Samo trma jo je držala pokonci. In volja,

da ne klone pred privoščljivimi klubskimi kolegicami.

Sensej jih je sklical za podelitev diplome. Člani so stali

v ravni vrsti, medtem ko je Polonca stopila pet korakov na-



74

prej. Trener ji je najprej naštel vse tehnične podrobnosti, ki

jih je naredila narobe in jih mora še popraviti. Spisek se ji je

zdel neskončno dolg. Ampak takšna je bila tradicija izpitnih

analiz. Komisija je s tem želela motivirati kandidata, da se

v prihodnje še bolj potrudi. Nato je Resnik izpostavil njene

pozitivne tehnične kvalitete. Še posebej je pohvalil njeno

prizadevnost na treningih in med počitnicami. Rekel je, da

tako predane učenke še nikoli ni imel. Prav tako je izposta-

vil njen zavidljiv nivo pri obvladovanju nožev. Dejal je tu-

di, da tako izvrstnega polaganja za modri pas na akademiji

še ni videl.

Polonca je kar zardevala od ponosa.

»Čestitam! Povsem zasluženo si osvojila 2. KYU, mod-

ri pas z drugo črtico.«

Sensej ji je segel v roko in izročil diplomo.

Polonca se je priklonila.

Nato se je razleglo glasno ploskanje. Člani in članice so

ji čestitali drug za drugim. Maja jo je močno stisnila za

roko.

»Ne misli si, da si bila tako dobra kot pravi sensej. Bil

je zgolj vljuden,« je zlobno pripomnila. »Še vedno si lese-

na, kot Ostržek.«

Mare je opazil, da jo je Maja vznemirila, čeprav ni slišal

njenih besed. Ko je plavolaska odšla, je pristopil.

»Bravo, Polonca!« je rekel. »Izvrstna si bila!«

»Hmm, vsi se ne strinjajo s teboj,« je odvrnila in pogle-

dala k Maji.

»Ne sekiraj se. Punce so samo ljubosumne.«

»Ne vem, nisem ravno prepričana.«

Pridružil se jima je Robert Resnik.

»No, kako je, Polonca?! Vidiš, tvoj trud se je splačal.«

Skomignila je z rameni.

»Kaj te muči? Morala bi biti vesela!« je vzkliknil sen-

sej.



75

»Polonca misli, da ni bila dovolj dobra,« je pojasnil

Mare.

»Neumnost! Čudovita si bila!«

»Sensej, čez poletje sem si nabrala toliko kondicije, da

bi lahko tekla maraton. Ampak polaganje sem komaj pre-

stala. In moj kime je zanič.«

Kime je bila sposobnost mišične kontrakcije in relaksa-

cije. Karate gib se je v začetku izvedel s sproščenimi miši-

cami, zaključil pa z zategnjenimi mišicami. To metodo je

vpeljal Masatoši Nakajama, oče tekmovalnega karateja.

Trener je prikimal.

»Aha, zdaj te razumem. Naj ti povem zgodbo.

Nekega dne je k mojstru Itosu prišel mladenič. Dejal je,

da bi rad postal njegov učenec.

'Sensej, kako dolgo moram vaditi, da postanem moj-

ster?'

'Deset let.'

'Deset let?' je bil presenečen mladenič. Zdelo se mu je

veliko.

'Kaj pa, če bi dvakrat bolj zavzeto treniral?'

'Potem bi trajalo dvajset let.'

'Dvajset let?!« ni mogel verjeti mladenič. 'Zakaj?'

No, Polonca, kaj ti misliš, zakaj je sensej podvojil

leta?«

Niti sanjalo se ji ni.

Resnik je pomignil Maretu, naj ji pojasni.

»Če se preveč naprezamo, zgrešimo bistvo. Jin in jang

morata biti v ravnovesju. Napetost in sproščenost tvorita ce-

loto. Kime ni samo sposobnost telesa, ampak tudi uma in

duha.«

»Polonca, vse zahteva svoj čas. Mojster borilnih veščin

se ne postane čez noč,« je povzel sensej. »Drugače bi bili

vsi mojstri. To je proces, rast, razvoj. Vanj je treba vložiti

trud, vztrajnost, potrpežljivost. Tudi roža potrebuje čas, da



76

odpre svoj cvet. Potem pa je tako lepa, veličastna in vsi jo

občudujejo.«

Polonca se je zamislila. Najprej se je nasmehnila, potem

se ji je obraz spet zresnil.

»Ampak jaz bi rada izboljšala svoj kime. Zato, ker sem

cela trda, mi takoj poide moč.«

»Sposobnost kimeja res vpliva na vzdržljivost,« se je

strinjal sensej. »Japonci temu pravijo budži ali breznapor-

nost gibov. Gre za nemoten pretok kija, energije. Večja kot

je sposobnost kimeja, boljši je budži.«

»Kaj to pomeni?« je vprašala Polonca.

»Tvoje telo se mora naučiti prepoznavati razliko med

stanjem sproščenosti in napetosti,« je dejal Mare. »Sčasoma

se bo to zgodilo samo od sebe, skozi vadbo karateja, toda

obstajajo še druge metode. Jaz sem na primer uporabljal

okrogle gume za stiskanje prstov. Na koncu vsakega giba,

naj je šlo za udarec ali blok, sem stisnil gumo.«

»To je izvrsten način,« je potrdil sensej. »Nabavi si gu-

me! Vendar mislim, da bi ti lahko koristil še en način.«

Polonca in Mare sta ga pogledala.

»Zato, ker je tvoje telo pretrenirano in mišice preveč na-

pete, potrebuješ taj či. To je meditacija v gibanju s krožni-

mi, breznapornimi gibi. Vsi veliki japonski mojstri vadijo

taj či ali jogo kot protiutež karateju. Mare, ti obvladaš taj či.

Nauči Polonco!«

Mare se ji je zazrl v oči.

Polonca je zardela.

»Da, sensej, z veseljem,« je odvrnil Mare.





77

12.





Sklanjala se je nad zgodovinski učbenik. Jutri so pisali

test. Brala je stavek za stavkom, vendar so ji misli uhajale

drugam.

»Kaj te muči, otrok?«

Z babico sta sedeli za mizo v dnevni sobi, ki je bila obe-

nem jedilnica. Frančiška je lupila jabolka za pito. Občasno

je pogledala skozi okno na cesto, ki se je po hribu spuščala

mimo hiše. Spodaj so imeli samo ene sosede, na vrhu hriba

druge, tako da ni bilo veliko dogajanja.

»Ah, nič, Matika,« je zavzdihnila Polonca.

Toda babica je dobro poznala vnukinjo. Če se je prišla

učit dol v dnevno sobo, potem je potrebovala družbo, da si

olajša dušo. Vendar ni silila vanjo.

Polonca se je zazrla v Tigerčka, ki je ležal na klopi ob

krušni peči. Mucek se je zvil v klobčič in zadovoljno pre-

del.

Odrinila je učbenik.

»Naši so se včeraj vrnili s tekmovanja,« je rekla. »Tri

dni so bili na mednarodnem turnirju v Astiju, v Italiji.«

»Ti je žal, da nisi bila z njimi?«

»Seveda! Komaj čakam, da grem na svoje prvo tekmo-

vanje, ampak za zdaj imam še prenizek pas. Konkurenca na

tekmah je močna.«



78

»So osvojili kaj medalj?«

»Ja. Najboljša je bila Maja. Priborila si je zlato odličje v

srednji kategoriji. In vsem v klubu je razlagala, kako je bila

sijajna, kakšne mavašije je delala in kako je deklasirala nas-

protnice.«

Polonca je krilila po zraku in oponašala Majo.

»Maje ne maraš, kajne? Zato ker je najboljša?« je vpra-

šala babica.

»Ne zato,« se je namrdnila Polonca, »ampak ker misli,

da je boljša od drugih. In nenehno me žali. Pa ne samo ona,

tudi njene kolegice, Nika, Laura in Urška so zlobne do me-

ne.«

»To pa ni lepo. Zakaj so takšne do tebe?«

»Ne vem, Matika. Jaz jim že nisem dala razloga.«

»Morda se počutijo ogrožene.«

»Od mene? Toda one so šampionke in mojstrice!«

»Mogoče se bojijo, da boš čez čas boljša od njih. Opazi-

le so tvojo nadarjenost in zagnanost.«

Polonca se je zamislila. Na takšen način še ni gledala na

situacijo.

»Kakšne rezultate so dosegli ostali?«

»Laura je bila tretja v absolutni kategoriji, Nika pa v

lahki. Urško so v težki kategoriji diskvalificirali zaradi pre-

močnih kontaktov. In Mare je bil tretji v poltežki kategoriji.

V eni borbi je premagal celo evropskega mladinskega prva-

ka.«

»Mare ti je všeč?«

»Kako to misliš?« se je vznemirila Polonca. »Seveda mi

je všeč, kot prijatelj. On je najbolj prijazen do mene.«

»Si se že vprašala, zakaj je takšen do tebe?«

Babica jo je pomenljivo pogledala izpod očal.

»Oh, Matika! Mare je največji frajer na šoli. Punce se

mu mečejo pod noge. Jaz ga zagotovo ne zanimam.«

Babica je skomignila z rameni in pripomnila: »Mogoče



79

se motiš.«

Polonca je zavzdihnila. Ko bi se le motila, je pomislila,

vendar se ne. Takšen tipček, kot je bil Mare, je bolj sodil k

šminkerci Maji, kot k njej, preprosti vaški punci.

»In kako so se imeli v Italiji?« je zanimalo babico.

»Ha, stregli so jih kot grofe! Živeli so v vili maršala Ba-

doglia, ki je bil ministrski predsednik po Musoliniju. V raz-

košni dvorani so jih pitali z italijanskimi specialitetami, tes-

teninami in pečenkami. Hrane so imeli v izobilju. Lokalni

klub jim je razkazal Asti, glavno mesto pokrajine Piemont.

Obiskali so tudi njihov dodžo, telovadnico ter bili gostje na

televiziji.«

»Sliši se imenitno.«

»Na tekmovanju se je pojavil tudi Luca Valdesi, pet-

kratni svetovni prvak v katah in zmagovalec svetovnega po-

kala. Demonstriral je kato unsu. Punce so bile čisto nore

nanj. Vzklikale so: 'Joj, kako je lep in postaven ta črnolasi

Italijanček! Pa kako dobro dela kate, kakšna eksplozivnost,

moč, kime!' Nato so se Maja, Nika, Laura in Urška slikale z

njim ter v klubu kazale fotke.«

Babica se je začela smejati, ko je Polonca oponašala de-

kleta in poze, ki so jih zavzemale na slikah.

»No, in potem se je v klubu razvila debata o tem, kdo so

najboljši karateisti na svetu. O tem se člani najraje pogovar-

jajo.«

»Kdo pa so?« je vprašala babica.

»Hja, mnenja so deljena. Eni prisegajo na starejše tek-

movalce, drugi na mlajšo generacijo. Enim so bolj všeč

ameriški šampioni, drugim evropski, ali japonski.«

Polonca je spila požirek mleka. Kozarec je odložila zra-

ven učbenika.

»Za najboljšega karateista vseh časov velja Američan

Joe Lewis. V 60. in 70. letih 20. stoletja je zmagoval tako v

karateju kot v kikboksu. V borbah je bil večkratni svetovni



80

prvak PKA, Profesionalne karate zveze. Kot prvi šampion

karateja se je pojavil na naslovnici revije Black Belt. Celo

Bruce Lee ga je proglasil za največjega karateista, kar jih je

kdaj koli srečal.

Legendarni ameriški borec je tudi Mike Stone, ki je bil

telesni stražar Elvisa Presleya. Dosegel je 91 posamičnih

zmag in niti enega poraza. Deset let je redno nastopal za

ameriško reprezentanco in bil večkrat prvak sveta PKA. Za-

radi silovitih nastopov na tatamiju je dobil vzdevek Žival.

Vpeljal je številne novosti v borbe.

In še en Američan se je zapisal med najboljše, Chuck

Norris.«

»Teksaški mož postave?!« se je začudila babica. To TV

serijo je zelo rada gledala.

»Točno tako! Večini je znan kot slavni filmski igralec,

vendar je tudi legendarni karateist. Med leti 1964 in 1968 je

v borbah zmagal na vseh amaterskih tekmovanjih, ki so jih

organizirali v ZDA. Leta 1968 je postal svetovni prvak

PKA. Leta 1969 je bil nepremagljiv na vseh tekmah, na ka-

terih se je pojavil. V naslednjem desetletju je žel samo sla-

vo. Proglasili so ga za najboljšega borca, trenerja, osebnost

leta itd. K filmu ga je usmeril Bruce Lee.«

Naredila je še en požirek.

»V svetovni amaterski zvezi WKF pa slovijo druga

imena. Temnopolti Anglež Wayne Otto je bil petkratni sve-

tovni prvak v borbah v 90. letih 20. stoletja, trikrat v posa-

mezni konkurenci in dvakrat ekipno. Dvakrat je zmagal na

tekmah za svetovni pokal in enkrat na svetovnih igrah. Se-

demkrat je bil evropski prvak. Francoz Emanuel Pinda je

bil dvakrat svetovni prvak v borbah posamezno v 80. letih

in enkrat zmagovalec svetovnega pokala. Dvakrat je bil

evropski prvak in dvakrat viceprvak Evrope. Španec Domi-

nique Valera je najboljši evropski karateist starejše genera-

cije. V 70. letih je bil desetkrat prvak Evrope v borbah po-



81

samezno in ekipno. Bil je ekipni svetovni prvak in dvakrat

tretji v posamezni konkurenci. Bil je tudi trener in kapetan

francoske reprezentance. Enako uspešno je nastopal v kik-

boksu, kjer v Evropi sploh ni imel konkurence. Ljubitelji

karateja so mu nadeli vzdevek King ali Kralj. V tekmovalni

karieri je imel 692 borb, od katerih je izgubil samo enajst-

krat.«

»Ti si prava enciklopedija!« je vzkliknila babica. »Če

boš jutri tako znala zgodovino, boš dobila pet plus.«

Polonca je zajela sapo in dvignila prst.

»Ha, nisem še končala. Med kataši pa je zraven Valde-

sija največje ime Cuguo Sakumoto. Okinavec, znan kot Bog

številka 1 v katah, je bil trikratni svetovni prvak WKF v 80.

letih, dvakrat pa je osvojil svetovni pokal. Ko se je prvič

pojavil na tekmovalni sceni, so vsi onemeli ob izvedbi nje-

gove kate anan. Ta kata in Sakumotov stil rjuei-rju sta bila

prava neznanka v svetu karateja. Sakumoto, učitelj športne

vzgoje, se je karateja naučil od mojstra Kenka Nakaime, ki

je šolo rjuei-rju negoval samo v okviru svoje družine. Pri

Sakumotu je naredil izjemo in ni mu bilo žal. Legenda je

bila rojena.«

»Bravo, Polonca,« je dejala babica. »Zdaj pa predahni.

Ali se boš še malo učila?«

»Ne še. Nekaj ti moram povedati. Ko smo včeraj raz-

predali o najboljših karateistih, je beseda stekla tudi o tem,

katere so najbolj učinkovite tehnike. Eni so zagovarjali dža-

ko zuki, drugi mavaši geri itd. Potem je zraven prišel sensej.

In smo njega vprašali.

'Najboljša tehnika? Ja, vem, da imajo mnogi karateisti

svoje specialke, tudi marsikdo od vas,' je začel. 'Toda spe-

cialke so vražjeverje. Karateist verjame, da določeno teh-

niko obvlada tako dobro, da bo skoraj vedno z njo uspešen

pri doseganju točke. In velikokrat se mu to tudi posreči. To-

da pravi borec, resnični šampion, je tisti, ki zna dosegati toč-



82

ke tako z ročnimi kot z nožnimi tehnikami in to iz vsake

pozicije in situacije. Zmaga se ne doseže s tehnikami. To je

stanje duha!'«

»Zelo dobro je povedal,« je pripomnila babica.

»To še ni vse. Potem je nadaljeval: 'V resnici obstaja

ena najboljša tehnika, ki bi jo vsakdo moral obvladati.'

'Katera, sensej?' smo ga vprašali.

Povedal nam je zgodbo. Rekel je, da se nekaterih stvari

ne da posredovati drugače kot skozi pripoved. Tudi Buda in

Jezus sta pripovedovala zgodbe. Resnica, modrost, se izmi-

ka besedam in presega ozke definicije.

Nekega dne je k učitelju borilnih veščin prišel učenec

po imenu Miha.

'Sensej, kaj je najpomembnejša tehnika?' je vprašal.

Učitelj je molčal.

'Ali ne veste?' se je začudil učenec.

'Vem, samo razmišljam, kako naj ti povem.'

'Kar naravnost in na kratko!'

'Bojim se, da potem ne boš razumel.'

'Preizkusite me!'

'Dobro. Imam vprašanje zate. Kaj je razlika med živ-

ljenjem in smrtjo?'

Miha se je globoko zamislil in odvrnil: 'Mrtvec ne more

dihati.'

Učitelj je odkimal. To ni bil odgovor, ki ga je želel sli-

šati.

'Kaj pa potem, sensej?!'

'Če hočeš izvedeti, katera je najboljša tehnika, jo moraš

doživeti skozi izkušnjo. Razmisli o tem. Odgovor mi sporo-

či naslednji teden ob istem času.'

Miha je odšel domov. Pol ure je udarjal po makivari, da

bi si zbistril misli. Nato je vadil kate, a je vmes pozabil na

gibe. Poskušal je meditirati, vendar je bil preveč raztresen.

Jezil se je na učitelja, ker ni dobil direktnega odgovora. To



83

ga je frustriralo. Minil je prvi teden, potem drugi, toda Miha

ni bil nič bliže rešitvi.

Odšel je v gostilno in si naročil pijačo. Na drugem kon-

cu šanka ga je opazoval velik možakar. Obraz je imel poln

brazgotin ter potlačen, boksarski nos. Takoj se mu je vide-

lo, da je nasilnež in prekaljeni ulični pretepač.

Pristopil je k Mihi.

'Ti se ukvarjaš z borilnimi veščinami, kajne?'

Miha je prikimal.

'In ti?'

'Ne, jaz se samo pretepam,' je odvrnil nasilnež. 'Kjer

koli, kadar koli in z vsakim, ki se je pripravljen boriti brez

pravil.'

'Se želiš pomeriti z menoj?' je vprašal Miha.

'Ne, razen če me ne boš izzval.'

'Ne bom.'

'Pameten dečko. Kajti jaz bi itak zmagal.'

'Zakaj tako misliš?' je zanimalo Miho.

'Ker jaz vedno zmagam. Zaradi izkušenj, dragi dečko.

Te so nenadomestljive. Poleg tega pa druge vedno zvabim v

past.'

'Kako?'

'Zmago dosežem tako, da vedno upoštevam štiri stvari.

Prva stvar je presenečenje. To mi zagotovi prednost takoj

na začetku. Druga je agresija. Ko začnem pretep, ne kon-

čam, dokler ni moj nasprotnik na tleh, pohoden in poražen.

Borim se brez milosti. In tretjič, moj boj je preprost, brez

odvečnih tehnik in atraktivnih gibov. Ne zanima me, kako

izgledam med fajtom, samo da zmagam.'

'Kaj pa četrta stvar?'

'Tole!'

Pretepač je zgrabil Miho za vrat in mu pod grlo nastavil

nož.

'Hej, to ni pošteno!' se je uprl Miha.



84

'Življenje ni fer! Sem ti rekel, da se jaz borim brez

pravil,' je odvrnil nasilnež.

Miha se je ustrašil za svoje življenje. Pretepač ga je da-

vil, obenem pa je čutil rezilo, kako je terjalo prvo kapljo

krvi.

'Prosim, izpusti me,' je zacvilil Miha.

'Priznaš, da si poražen?'

'Da, ti si zmagal!'

'Ok,' je dejal pretepač in ga izpustil. 'Samo to sem hotel.'

Nato se je obrnil ter izginil iz gostilne.

Miha je bil čisto iz sebe. Lahko bi izgubil življenje v

nepomembnem pretepu.

Me zanima, če bi se sensej rešil iz takšne situacije? je

premleval. Zakaj me nikoli ni opozoril, da se kaj takega

lahko zgodi?!

Ves razburjen je odhitel k učitelju.

Sensej je odprl vrata in ga vprašal: »Ali si našel odgo-

vor na svoje vprašanje?'

Miha je bil do tedaj že tako besen na učitelja, da ga je

brez opozorila napadel. Tolkel je po njem, dokler nista

omahnila na tla.

'Miha, zberi se!' mu je zaklical sensej.

Učenec se je ustavil in presenečeno pogledal učitelja.

'Moj bog, kaj pa počnem?!' se je zgrozil. 'Skoraj bi vas

ubil.'

Sensej se je nasmehnil.

'Ampak me nisi. In to je razlika med življenjem in

smrtjo.'

Miha je podal učitelju roko, da je vstal.

'To je najpomembnejša tehnika!' je odvrnil sensej.«

»Odlično! Neverjetna zgodba,« je bila navdušena ba-

bica. »Torej ste razumeli, kaj vam je hotel trener pove-

dati?!«

»Najpomembnejša tehnika je, da pomagamo bližnjim,



85

ne pa da jih napademo ali ranimo.« je potrdila Polonca.

»Eni v klubu so to razumeli, drugi ne.«

Babica je prikimala ter se sklonila nad jabolka. Skoraj

je končala z delom.

»Ne skrbi, jih bo pa življenje naučilo te dragocene lek-

cije,« je dejala.

»Upam,« je pristavila Polonca. Ko je pomislila na Majo

in njene kolegice, v to ni bila prepričana. Zdelo se ji je, da

nekatere ljudi življenje samo razvaja in ga uživajo z veliko

žlico, medtem ko drugi trpijo.

»Vaš sensej je res nekaj posebnega,« je pristavila babi-

ca. »Če bi bila mlajša, bi še jaz šla trenirat karate.«

Na glas sta se zasmejali.

Tigerček se je predramil na krušni peči in zamijavkal.





86

13.





Počasi je dvigovala roke. Telo je imela povsem sprošče-

no. Stopala so bila vzporedna, v širini bokov, kolena rahlo

pokrčena, hrbet vzravnan. Medtem ko je izvajala gib, je

globoko vdihnila skozi nos. Dlani je dvignila do višine ra-

men, nakar jih je ob izdihu lahkotno spustila.

Z Maretom je v Ljudskem vrtu vadila či gong. Bil je ču-

dovit, sončen jesenski dan. In povrhu še petek, konec šol-

skega tedna.

Po pouku jo je pričakal pred šolo. Obljubo, ki jo je dal

senseju in njej, da jo bo naučil taj či in či gong, je vzel za-

res. Njene prijateljice, Klemetina, Anja in Silva, so debelo

pogledale, ko je sedla na Maretov kawasaki. Še bolj so za-

zijale Maja, Nika, Laura in Urška. Če bi pogledi lahko ubi-

jali, bi se Polonca znašla v hudi nevarnosti. Tako pa se je

samo tesno privila k Maretu in že sta jim izginila izpred oči.

Rumeni, rjavi, zeleni odpadli listi so obarvali gozdiček

Ljudskega vrta. Vadila sta na vzpetini prve jase, od koder

sta imela prelep razgled na ribnik, paviljon in igrišče. Sredi

ribnika je bil majhen otok na katerem je stala vrba. Pred leti

so staro vrbo, katere veje so se žalostno sklanjale nad vodo,

posekali. Zasadili so novo vrbo, ki se je v tem času že raz-

košno razbohotila. Po ribniku so plavale račke in beli labo-

di. Ljudje so jih pridno krmili, tako da sploh niso bili pla-



87

šni. V pokritem paviljonu je ob praznikih zaigrala godba na

pihala, v glavnem pa so se tukaj zbirali mladi. Ob ribniku

so bila igrala za otroke, zibelke, lestve, tobogan, majhna

žičnica, adrenalinski park in peskovnik. Starši so prihajali s

svojimi otroki in se zaklepetali. Zraven je bilo tudi igrišče s

koši in nogometnimi goli. Nedaleč od ribnika je stala

osnovna šola.

Ljudski vrt je imel štiri jase. Urejena je bila tudi trim

steza. Največ pa jih je zahajalo v gozd na sprehod.

»Vse je energija,« je rekel Mare na začetku vadbe.

»Življenjska energija je sila v vesolju, s pomočjo katere je

bilo vse ustvarjeno, z njo se vse ohranja ter razvija. Različ-

na ljudstva so jo različno poimenovala. Kitajci ji pravijo či,

Japonci ki, Indijci prana, Egipčani so ji rekli ka, kristjani

sveti duh, sodobni nazivi zanjo pa so orgonska energija,

bioenergija, geoenergija in kozmična sila. Tri najbolj znane

kitajske metode, ki se ukvarjajo z življenjsko energijo, so,

kot že veš, či gong, taj či in feng šuj. Prvi sta metodi ener-

getskega treninga, tretja pa je način, kako se v življenjskem

prostoru uskladimo z energijo.«

Mare in Polonca sta izvajala či gong vaje petih elemen-

tov ali vucin. Za vsaki element sta naredila določen gib, ki

sta ga ponovila desetkrat. Vaje so težile k ravnovesju in

uskladitvi elementov, ki so si sledili po naslednjem vrstnem

redu: zemlja, kovina, voda, les in ogenj. Elementi so med-

sebojno delovali v štirih odnosih, in sicer v odnosih ustvar-

janja, slabljenja, uničenja in izčrpavanja. V odnosih ustvar-

janja so se v zemlji kopičili minerali (kovina), minerali so

bogatili vodo, voda je hranila in ustvarjala les, les je vzdr-

ževal ogenj, ogenj pa je postal pepel, oziroma zemlja. Za

element zemlje sta dvigovala dlani do višine ramen in jih

nato spuščala. Pri elementu kovine sta roke v višini prsi raz-

mikala in približevala z dlanmi obrnjenimi eno proti drugi.

»Naše vesolje je energijsko vesolje,« je nadaljeval Ma-



88

re. »S tem se strinjajo tako znanstveniki kot mistiki. Obdani

smo z energijo, ki teče skozi nas. Tudi trdne stvari, kot mi-

za, hiša ali avto, so samo energija, ki vibrira s tako hitrostjo,

da se našemu očesu in drugim čutom zdijo kot trdna snov.

Življenjska energija je neuničljiva sila vesolja, ki prehaja iz

ene oblike v drugo. Kirlianova fotografija je znanstveno

dokazala, da vsa živa bitja obdaja očesu nevidni energetski

ovoj, imenovan aura. Ko energija nemoteno kroži skozi nas,

smo zdravi. Ko je pretok porušen, zbolimo. Pri tem je po-

membna tudi naravnanost duha, ki jo je potrebno ustrezno

programirati za dotok pozitivne energije. V življenju nas

podpira takšna energija, kot so naša sporočila in misli.

Sporočila so vagončki za energijo. Sporočilo 'vse je mogo-

če' ima drugačno energijo, kot misel 'tega ne zmorem.' Zato

se je potrebno naravnati na uspeh, zdravje in dobro počutje.

Če želimo imeti ves čas obilo energije, moramo znati

napolniti baterije.«

»To mi je zelo všeč,« je pripomnila Polonca. »Jaz si ve-

likokrat mislim, da nekaj ne morem narediti. Zaradi tega

izgubljam moč, ki bi jo lahko bolje izkoristila. Na koncu mi

tako ali tako uspe, ampak do tedaj me trema in strah že pre-

cej zdelata.«

Prešla sta na vajo elementa vode. Roke sta držala v od-

prtem spodnjem položaju z dlanmi obrnjenimi navzgor. Iz-

vajala sta počepe v duhu vode, ki v naravnem toku vedno

teče navzdol. Kitajci so verjeli, da je vse v vesolju sestav-

ljeno iz petih elementov, ki po natančnem vrstnem redu

prehajajo eden v drugega. Ko so ti elementi v nas in v naši

okolici usklajeni, smo v harmoniji z vesoljem in s samim

seboj.

»Naj ti še nekaj povem o nastanku či gonga,« je dejal

Mare. »Či gong je več kot pet tisoč let stara metoda narav-

nega zdravljenja in ohranjanja vitalnosti. Predstavlja pravi

vrelec večne mladosti. Beseda či gong v prevodu pomeni



89

'vaja z energijo' ali 'delo z notranjo energijo'. S to metodo

se naučimo odpraviti telesne, umske, psihične in energijske

blokade. Metoda pozna več kot tisoč različnih vaj. Večina

vaj či gonga se izvaja stoje. Obstajajo pa tudi take, ki se iz-

vajajo sede, leže ali v gibanju. Cesar Huang Ti, znan kot

Rumeni imperator, ki je živel okoli leta 2700 pred našim

štetjem, velja za avtorja najstarejše medicinske knjige na

Kitajskem. V njej je zapisal, da so včasih živeli ljudje, ki so

bili kot stoletniki še vedno krepki in močni kot mladeniči,

ker so poznali skrivnost tao zdravja. V 2. stoletju našega

štetja je znani kitajski zdravnik Hua Tuo sistematiziral že

obstoječe tehnike či gonga, ki so posnemale živalske gibe, v

celovito vadbeno metodo. Imenoval jo je Igra petih živali.

To so bili tiger, jelen, medved, opica in ptica. Vaje je pripo-

ročal za ohranjanje gibljivosti sklepov in za sproščanje na-

petosti v telesu.«

Či gong sta zaključila z vajo elementov lesa in ognja.

»Čudovito!« je bila navdušena Polonca. »Po celem tele-

su čutim mravljince. In malo sem omotična.«

»Vrti se ti zaradi povečanja kisika v krvi. Ostalo je čista

energija.«

»In vaje so enostavne. Lahko si jih je zapomniti.«

»Res je,« se je strinjal Mare. »Zdaj se lotiva še taj čija.«

Mare je zavzel začetni položaj s spuščenimi rokami ob

telesu in z vzporednimi stopali.

»Naučil te bom pekinško formo, ki je sestavljena iz 24

gibov,« je rekel. »Pripada šoli jang. Je najbolj priljubljena

oblika taj čija na svetu. Imena gibov so delno metaforična,

na primer 'držati ptiča za rep' ali 'igla na dnu morja' , delo-

ma pa opisujejo tehnike, kot 'brca s peto'. Pekinško formo

so oblikovali leta 1956 in je na Kitajskem uvedena tudi v

osnovne šole.«

Telesno težo je prenesel na desno nogo ter naredil korak

v levo, da je imel stopala v širini ramen. Dlani je obrnil na-



90

zaj, razprl prste in začel počasi dvigovati roke. S tem prvim

gibom je aktiviral či, prebudil energijo. Podobno vajo, samo

brez koraka na stran, sta že delala v či gongu, ki je bil ide-

alen uvod v taj či.

»Oponašaj moje gibe in mi sledi,« ji je velel. »Najprej

bova naredila celotno formo, da boš dobila občutek zanjo.

Potem te bom učil posamezne gibe po določenih sklopih.

Kot vidiš, taj či temelji na mehkih in krožnih gibih, ki akti-

virajo človekovo energijo. Izhaja iz koncepta o jinu in jan-

gu, ki uči, da ni začetka in ne konca, ampak le nenehno

spreminjanje in harmonija v ravnovesju in tekočem menja-

vanju nasprotij. Izraz taj či prevajajo na več načinov. Po eni

razlagi pomeni 'veliki tram, ki nosi streho hiš' ter v prenese-

nem pomenu predstavlja povezanost neba in zemlje. V bolj

filozofskem smislu taj či pomeni 'vzvišeni konec' ali 'najvi-

šji zakon' , kar na Vzhodu ponazarja tudi izraz tao ali dao. V

slovenščini najdemo številne prevode tega izraza, kot npr.

smisel, beseda, pot, resnica, bog itd., vsi pa prikazujejo sa-mo en vidik njegove vsebine.«

Mare je prešel na drugi gib, 'česanje konjeve grive' .

Povedal ji je, da se je taj či razvil iz kung fuja, torej iz

borilnih veščin, o čemer priča tudi njegov prvotni naziv taj

či čuan. Čuan pomeni 'pest' ali 'način bojevanja' . Legenda

pripoveduje, da je v 13. stoletju živel menih in puščavnik

Džang San Feng, ki je nekega dne v gorah opazoval boj

kače in žerjava, ki ga je izredno navdihnil. Med bojem se je

namreč izkazala premišljena gibčnost kače v nasprotju s

sunkovitim naskokom žerjava. Pozneje je Feng napisal spis

o 13. osnovnih položajih in oblikah gibanja, zaradi katerih

velja za utemeljitelja taj či čuana. V nasprotju s šaolinsko

šolo taj či ne temelji na sunkovitih gibih, hitrosti ali moči

mišic, temveč na mehkobi, prožnosti in krožnih gibih.

Tehnike taj čija je v 17. stoletju izpopolnil Čen Vang Ting,

ki velja za utemeljitelja danes znanega sloga čen. Iz njega



91

so se nato razvile različne šole taj čija, od katerih so najbolj

znane tri: jang (Jang Lu Čan 1799–1872), vu (Vu Ju Hsi-

ang 1812–1880) in sun (Sun Lu Tang 11861–1932). Za

meko taj čija velja samostan Vudang, ki je postal svetovno

znan s filmom Prežeči tiger, skriti zmaj, njegov predstojnik,

sifu, mojster Ju Ksan De, pa je pred leti celo obiskal Ptuj. V

taj čiju se izvajajo tudi tekmovanja, svetovna in evropska

prvenstva, v formah brez orožja in z orožjem, kot je kitajski

meč džian.

Proti koncu sta izvajala gibe 'kača se plazi navzdol' , pri

čemer sta počepnila, ter 'zlati petelin' , ko sta stala na eni no-

gi. Sledili so še 'metanje tkalskega čolnička' , 'igla na dnu

morja' in še pet gibov, s katerimi sta zaključila vajo.

»Oh, tole je kar zahtevno,« je pripomnila Polonca.

»Verjetno res tako zgleda. Bom te najprej naučil po pet,

šest gibov, dokler ne boš osvojila celotne forme. Na Ki-

tajskem vadijo malo drugače. Tam delajo taj či v skupinah.

Začetniki opazujejo druge in se poskušajo naučiti celotno

formo.«

Nato jo je učil prvih pet gibov, do položaja 'igranje

lutnje' .

Za konec ji je povedal še nekaj o feng šuju. Rekel je, da

je to umetnost urejanja življenjskega okolja, z namenom

doseči skladnost in nemoteni pretok življenjske energije.

Feng pomeni veter, šuj pa voda. Predstavljata dve prostor-

ski silnici, ki morata biti pazljivo uravnovešeni. V knjigi

Šiči iz 2. stoletja pred našim štetjem je zapisano, da bo

»kraljestvo cvetelo, če bodo vetrovi pihali harmonično in če

bo redno deževalo«. Zametki feng šuja so se pojavili že

pred 6000 leti. Toda šele s taoizmom ter pojmovanjem jina

in janga je metoda dobila metafizične temelje za svoj

razvoj. V obdobju dinastije Han (206 p. n. š.–220 n. š.) sta

se oblikovali dve smeri, imenovani Šola oblik in Šola ener-

gijskih vzorcev, ki sta aktualni še danes. V 20. stoletju pa sta



92

se razvili še dve šoli, Črna sekta in Osem življenjskih pri-

dihov. Feng šuj pozna več različnih metod za analizo pro-

stora. Metoda v glavnem trdi, da na naše počutje vplivajo

tako barve, materiali, oblike, kot skladnost elementov. Vse

mora biti v ravnovesju s tokom življenjske energije.

»Vau, zelo dobro se počutim,« je bila zadovoljna Polon-

ca. »Či gong in taj či sta izjemna!«

»Boš videla, da ti bosta pomagala pri karateju.«

»Verjamem.«

Oblekla si je jopico in zapela zadrgo. Uživala je v vad-

bi, v gozdu, pogledu na ribnik in v Maretovi družbi. Z njim

ji je bilo vedno lepo. Spomnila se je zavistnih pogledov

pred šolo in se namuznila. Majo je skoraj razneslo od besa.

»Mare, hvala ti, da si si vzel čas zame.«

»Ni problema. Tako dolgo bova skupaj vadila, da se boš

naučila pekinške forme.«

Ob ribniku sta šla proti motorju, ki ga je parkiral pred

osnovno šolo Ljudski vrt.

»Ne vem, kako naj se ti zahvalim,« je rekla.

»Je že v redu. Sicer pa je bil to sensejev ukaz.«

Polonca se je nasmehnila in prikimala. Vedela sta, da

Maretu ne bi bilo potrebno tako resno vzeti trenerjevih

besed, vendar jih je. Na splošno ji je na treningu karateja

posvečal posebno pozornost, ji pomagal z nasveti. To pri-

jaznost mu je vračala pri aikidu, kjer je bila ona višja po

pasu in izkušnjah. Kljub temu pa se je okrog nje trudil kot

okoli majhne sestrice.

Ali v meni res vidi samo mlajšo sestro, potrebno pomo-

či? se je spraševala.

Maretov zaščitniški odnos do Polonce, ki so ga že vsi v

klubu opazili, je strašno jezil Majo in njene kolegice. Ko ga

ni bilo v bližini, so izkoristile vsako priložnost, da so se ob-

regnile vanjo. Včasih ji je prišlo na misel, da če bi se Mare

bolj posvečal Maji, bi morda imela ona več miru pred nji-



93

mi. Toda Mare se je družil z Majo in njenimi kolegicami.

Še preveč, je menila Polonca. Torej so bili njihovi odnosi

globlji, bolj zapleteni, kot so si sploh mislili.

»Kdaj imaš avtobus?« jo je vprašal.

Pogledala je na uro.

»Čez dvajset minut.«

Podal ji je čelado. Ko si jo je hotela povezniti na glavo,

jo je ustavil.

»Nekaj sem se spomnil.«

Vprašajoče ga je pogledala.

»Vem, kako se mi lahko oddolžiš.«

»Kako?«

»Pridi jutri v Saloona!«

Mare je bil redar v Saloonu, kamor so mladi še vedno

najraje zahajali. Od takrat, ko je pred gimnazijo opravil z

Alešem, Leonom in Mihom, je bil nesporni fajter številka

ena. Takoj so mu ponudili prestižno delo redarja.

»Joj, ne vem,« je odvrnila Polonca, ki je redkokdaj šla v

diskoteko. Vedno je imela občutek krivde, ko je Matiko

samo pustila doma.

»Nastopil bo Vlado Kalember. Vem, da ga rada po-

slušaš.«

»Oh!« je bila v zadregi. Kalembera še nikoli ni videla v

živo.

»Ne, ne morem,« je dejala čez čas. »Nimam prevoza za

nazaj domov.«

»To je rešeno! Jaz te bom peljal.«

»Ampak ti redariš, jaz pa ne morem ostati do konca.«

Odločno se ji je zazrl v oči.

»Ko boš želela, bova odšla. Brez težav lahko prej za-

ključim. Zmenjeno?!«

»Si prepričan?«

»Absolutno!«

»Hm, ne vem, kdo komu tukaj dela uslugo,« je pripom-



94

nila. »Kaj pa tvoja punca? Ne bo ljubosumna?«

»Katera punca?!« je bil presenečen.

»Ja, Maja, vendar!«

»Maja ni moja punca,« se je namrščil. »Ali kdo trdi dru-

gače?«

Skomignila je z rameni. Klemetina in Anja sta ji pravili,

da je Maja vsak vikend v Saloonu in se smuka okoli Mare-

ta. Prevladovalo je mnenje, da sta par. Verjetno je takšne

govorice razširila kar sama. Polonca si je nadela nedolžen

izraz, v notranjosti pa je vzklikala od veselja. Ne toliko za-

radi tega, ker bi si delala kakšne utvare v zvezi z Maretom,

temveč ker ji nikakor ne bi bilo všeč, če bi hodil z Majo.

»Ne boj se,« ji je odvrnil, »z mano si varna. Nihče ti ne

bo nič naredil. Niti jaz.«

Oh, jo je prešinilo. Toda misel, da Mare in Maja nista

par, jo je navdajala z neskončnim zadovoljstvom.

»Torej velja? Prideš?«

»Pridem!«

Mare jo je s kawasakijem odpeljal na avtobusno posta-

jo. Če bi se ozrl, bi lahko videl, kako se ga je Polonca zado-

voljno oklepala. Nasmešek ji celo pot ni zbledel z ustnic.





95

14.





Pred Saloonom se je zbrala gruča mladih. V vrsti so ča-

kali, da bi vstopili noter. Nekateri so si prižgali cigarete,

drugi so se pomenkovali, tretji so pili iz steklenic. Čez dan

ni bilo vstopnine, ker je Saloon deloval kot gostilna, oziro-

ma nekakšen klub mladih, kjer so se po šoli zadrževali in

družili srednješolci. V petek in soboto zvečer pa se je pre-

levil v diskoteko in tedaj je bilo potrebno plačati vstopnino.

Polonca je prišla s Silvo. Klementina in Anja sta že prej

odšle z Alešem in Miho. Prijateljice so se dogovorile, da se

dobijo notri. Polonca je imela oblečene modre kavbojke,

črno jakno, spodaj pa rdečo bluzo. Lase je imela razpušče-

ne. Silva si je naredila čop ter si prav tako oblekla kavbojke

in jakno. Obe sta se našminkali in si poudarili obrvi. To je

bilo Klemetinino posebno naročilo. V šoli jim je med od-

morom vsilila svoja ličila. Polonca se jih je branila na vse

pretege, na koncu pa je le popustila.

Vrsta se je počasi premikala naprej.

»Kako boš šla domov?« je vprašala Polonca.

»Brat bo poskrbel zame,« je odvrnila Silva. »Tukaj je

kuhan in pečen. Verjetno ga imajo za inventar. Kaj pa ti?«

Polonca ni vedela, ali naj ji pove po resnici ali ne. Na-

posled se je odločila.

»Mare me bo peljal.«



96

»Mare?! Oho! Bravo, punca! Smo se že zadnjič spra-

ševale, kaj to pomeni, da sta se nekam odpeljala.«

»Eh, saj ni nič. Nisva par ali kaj podobnega. Samo

klubska kolega.«

Silva jo je pomenljivo pogledala.

»Pa on to ve? Da sta samo kolega?!«

Prijateljica jo je dregnila s komolcem in se zasmejala.

Silva nikoli ni skrivala, da ji je Mare všeč. Toda zavedala se

je, da ni v njegovi ligi. Zato pa je toliko bolj privoščila

Polonci. Njihovi dekliški družbi bi takšna zveza vsekakor

dvignila ugled.

»Polonca!«

Mare je odrinil dva redarja na vratih in stopil proti njej.

Bil je izjemno čeden. Na sebi je imel belo srajco s širokimi

rokavi, črne gedzbi hlače in črne, do sijaja zloščene čevlje.

Lase je imel polne briljantine in počesane nazaj.

»Prišla si!«

Obraz mu je žarel od zadovoljstva.

»Si dvomil?« je vprašala.

Svoje roke je položil v njene dlani in se ji zazrl v oči.

»Malce pa res.«

»No, tukaj sem,« se je nasmehnila.

»Seveda si,« je dejal in jo še vedno nepremično gledal.

Opazila je, kako so se vsi okrog začeli hahljati. Oblila

jo je rdečica.

»Tole je moja prijateljica Silva,« je rekla, da bi preki-

nila zadrego.

Mare ji je segel v roko.

»Pozdravljena, Silva.«

Prijateljici so se zašibila kolena. Zamrmrala je nekaj ne-

razumljivega.

»Pridita!« jima je velel. Prijel ju je pod roke.

Redarjem na vhodu je dejal: »To sta moji posebni

gostji.«



97

Silaka sta se namuznila. Redkokdaj se je zgodilo, da je

Mare koga brez vstopnice spustil v Saloon. Drugi redarji so

bili bolj radodarni do svojih znancev, njemu pa je šlo za

princip. In za poštenost do delodajalca. Pravzaprav je med

redarji in gosti užival velik ugled, ne samo zaradi svojih

borbenih spretnosti, ampak tudi zaradi načelnosti.

Oglušujoči hrup in gosti dim sta butnila vanje že pri

vratih.

»Danes je malo bolj živahno!« se je zadrl Mare. »Zaradi

Kalembera!«

Polonca je prikimala v znak, da ga je slišala.

Saloon je imel en sam velik prostor. Na levi se je naha-

jal dolg šank, okrog so se razprostirale mize, na sredini pa

se je plesalo. Ko je gostoval kakšen pevec, pevka ali skupi-

na, so postavili majhen leseni oder ob steno, desno od pulta.

Skozi gnečo so se prerinili do šanka.

»Kaj bosta pili?«

Polonca in Silva sta se spogledali.

»Kokakolo,« sta bili složni.

Mare se je nasmehnil. Pomignil je natakarju, ki je pustil

ostale goste čakati in se takoj pojavil pri njih.

»Štok kolo!« je naročil.

»Ampak …« se je uprla Polonca.

»Hej, ne skrbi. Danes jaz pazim nate.«

»Toda jaz ne pijem alkohola.«

»Vse je enkrat prvič. Sicer pa morata nadoknaditi zamu-

jeno. Gosti so že precej zagreti.«

Srednješolci so do zadnjega kotička napolnili prostor.

Gneča je bila vsepovsod, okrog šanka, pri mizah, na ple-

sišču. Iz zvočnikov so prihajali zvoki priljubljene pesmi

Waka waka od Shakire. In vse to je bil zgolj uvod v Kalem-

berjev koncert.

Natakar jim je prinesel tri štok kole.



98

»Vili, ti dve imata nocoj pijačo na moj račun,« je rekel

Mare.

Natakar si ju je dobro ogledal, da ju ne bi slučajno po-

zabil. Potem sta z Maretom trčila s pestmi.

»Hvala,« je dejala Polonca.

»Ni zakaj,« je odvrnil. »Samo ne pretiravaj s štokom.

Na vsak alkohol spij dve brezalkoholni pijači. Potem se ti

ne bo poznalo, boš pa dobre volje.«

»Okej. Hvala za nasvet.«

Polonca tako ali tako ni imela namena pretiravati z al-

koholom. Toda všeč ji je bila Maretova skrb. Verjetno je

imel veliko izkušenj s pijanimi gosti.

»Polonca, poglej, tam sta Klementina in Anja!« jo je

opozorila Silva.

Prijateljici sta jima pomahali iz gruče.

»Grem ju pozdravit,« je rekla Silva. »Ti pa kar ostani!«

Polonca in Mare sta se spogledala in nasmehnila.

»Uvidevna prijateljica,« je pripomnil.

»Takšna je.«

Za trenutek sta obmolknila. Mare jo je opazoval in tega

ni skrival. Povešala je pogled h kozarcu.

»Danes si drugačna,« je rekel.

»Kako to misliš?«

»Ne vem pojasniti. Sicer si zmeraj lepa, ampak danes si

izjemna.«

»To je zaradi šminke.«

»Ne, ni samo to. Nocoj žariš!«

Zdaj ji je res postalo nerodno. Ali je uganil, kako se po-

čuti v njegovi družbi?

»H-hvala,« je zajecljala.

Iz zagate jo je rešila napoved glavnega dogodka večera.

»Dragi obiskovalci, prihaja težko pričakovani gost, Vla-

do Kalember!«

Množica je zatulila. Vsi so se zgrnili k odru.



99

»Najbolje bo, da se pridružim prijateljicam!« mu je zav-

pila na uho, ker je hrup postal oglušujoč.

Prijel jo je za roko.

»Obljubi mi, da bova kasneje zaplesala.«

Polonca je prikimala. Njegov pogled jo je begal, čeprav

ni vedela zakaj.

Na odru se je pojavil Vlado Kalamber. Na sebi je imel

črno srajco in črne hlače. Ta hrvaški pevec je zaslovel s

skupino Srebrna krila, ki jo je ustanovil leta 1978. S

pesmijo Ciao, amore je leta 1984 nastopil na evroviziji

skupaj z Izoldo Barudžijo. Potem ko je zapustil skupino, je

nadaljeval uspešno solo kariero.

Obiskovalci so zavreščali.

Nekdo jo je dregnil s komolcem, ko se je prebijala skozi

množico.

»Kaj pa ti tukaj delaš?!«

Maja jo je strupeno gledala. Kot vedno je bila brezhibno

urejena, v minici, naličena, z ogrlico in uhani, na visokih

petah. Tudi Nika, Laura in Urška so se kot jastrebi ozrle za

njo.

Polonca ji ni odgovorila. Urno je nadaljevala svojo pot

k prijateljicam.

»Zdravo, mala!«

Klemetina ji je naredila prostor pri odru. Na njej je visel

Aleš. Polonco je samo ošinil s pogledom. Anja je bila z Mi-

hom, k Silvi pa se je rinil Leon.

Oh, z dežja pod kap! jo je prešinilo.

Vlado Kalember je zapel prvo pesem, Vino na ustnama.

Množica je ponorela. Slišali so se vzkliki, žvižganje, dvigo-

vali so se kozarci in steklenice za zdravljico. Nato so sledili

še ostali hiti, kot Evo noči, evo ludila, Nek živi ljubav,

Volim te do neba, Odkad si otišla in druge znane pesmi.

Polonca je bila navdušena. Končno je lahko videla tega iz-

vrstnega pevca v živo. Njegove pesmi so ji burile domišljijo



100

in dramile čustva. Kalember je neutrudno prepeval več kot

eno uro.

»Draga publiko, sada idem i ja, da malo sperem grlo.

Ali nemojte nikuda odlaziti, jer se odmah vračam!«

Odložil je mikrofon, pomahal ter izginil z odra.

Polonca se je ozrla okrog sebe. Mareta ni bilo nikjer.

»No, kako se ti je zdelo?« jo je vprašala Klemetina.

»Super!« je odvrnila. Še vedno je oprezovala za Mare-

tom.

»V živo je še boljši, kot na CD-ju!« se je oglasila Anja.

Prijateljice so se strinjale.

Aleš, Miha in Leon so odšli po pijačo.

»Slišim, da te je Mare povabil na koncert,« je dejala

Klemetina.

Polonca je skomignila z rameni.

Ko bi le prišel pome, je pomislila.

Toda Mareta ni bilo od nikoder. Čez petnajst minut so

se vrnili Aleš, Miha in Leon ter prinesli sok z vodko. Po-

lonci pijača ni niti malo dišala, ampak je ni upala zavrniti,

ker je imela s temi fanti preveč napete odnose. Postrani so

jo gledali zaradi Mareta. Imeli so jo za njegovo prijateljico

in klubsko zaveznico. Batin, ki so jih dobili pred gimnazijo,

še niso pozabili. Polonca se jih je izogibala v velikem loku.

Toda ker sta Aleš in Miha hodila s Klemetino in Anjo, je

bilo to težko izvedljivo.

Minila je še ena ura. Mare je ni poiskal, pa tudi Kalem-

ber se ni vrnil na oder, čeprav je obljubil.

Gostje niso niti opazili, da je pevec predolgo odsoten.

Zabava se je nadaljevala, noč je bila še mlada. Kdor se ni

veselil, si je bil sam kriv. Na plesišču so se fantje in dekleta

zvijali v ritmu disko hitov.

»Hej, zakaj se nam ne pridružiš?!« jo je vprašal pijani

Aleš.

Polonca je sedela na robu mize zraven plesišča, na kate-



101

rem so plesale njene prijateljice z Alešem, Mihom in Leo-

nom.

»Pusti jo na miru!« mu je velela Klemetina.

Toda Klemetina ni imela Aleša več v oblasti. Pravza-

prav se niti vinjeni strojnik ni imel v oblasti. Zavladal mu je

kralj alkohol, ki je iz njega izvabil najslabše.

»Ne, ona misli, da je nekaj več od nas. Ji že pokažem!«

je zarenčal Aleš. »Dovolj imam njene nadutosti!«

Stopil je k nič hudega sluteči Polonci. Grobo jo je po-

vlekel k sebi in si jo zavihtel čez ramo. Zatulil je kot naj-

hujši divjak iz savane. Nato je s Polonco stekel čez plesišče

proti izhodu.

»Aleš! Aleš! Ustavi se!« se je za njim drla Klemetina.

Anja, Silva, Miha in Leon so jim sledili.

Aleš je z oprtano Polonco planil mimo redarjev na vra-

tih. Presenečeno so gledali za skupino, ki se je prebila ven.

»Aleš, ali si čisto znorel! Takoj jo spusti na tla!« je kri-

čala Klemetina.

Toda pijani fant je rjovel od besa. Verjetno je sploh ni

slišal.

Pred Saloonom so se zadrževale manjše skupine obisko-

valcev. Eni so prišli na zrak, drugi na čik, tretji izpraznit

mehur za stavbo. Začudeno so se obračali za Alešem, ki je

nesel Polonco kot vrečo krompirja.

Ustavil se je pred velikim zelenim kontejnerjem, kamor

so odlagali smeti.

»Stoj, Aleš, pri priči!« je vztrajala Klemetina.

Nasilnež je odsunil pokrov smetnjaka, dvignil Polonco

in jo na glavo zabrisal v odprtino.

»Ha ha, tu je tvoje mesto! Zdaj ne boš več vihala nosu!

Zdaj boš smrdela in bodo drugi vihali nos nad tabo!«

Klemetina ga je sunila v prsi.

»Kaj je narobe s tabo?!« je zavpila. »To je moja najbolj-

ša prijateljica!«



102

Aleš ji je prisolil klofuto, da jo je vrglo po tleh.

»Še tebi bom pokazal, kje ti je mesto, babnica zmešana!

Dovolj imam tvoje komande!«

Razgrajač je povsem izgubil kontrolo nad sabo. Hotel je

brcniti Klemetino v trebuh.

Tik preden je zadal udarec, je na ramenih začutil roko,

ki ga je potegnila nazaj. Opotekel se je kot lutka in telebnil

na hrbet.

»Ti!« je zarjovel, ko je videl, kdo ga je ustavil.

Pred njim je stal Mare.

»Danes bova poračunala enkrat za vselej!« mu je zagro-

zil Aleš.

Če ne bi bil pijan, bi opazil nevarni lesket v Maretovih

očeh, ki še vedno ni spregovoril niti besede.

Aleš je počasi vstal in preklinjal. Še preden se je dvig-

nil do konca, je bil Mare že ob njem. Zgrabil ga je za ovrat-

nik. S kolenom ga je z vso močjo sunil v trebuh, da je zlezel

v dve gubi.

»Baraba pijana!« je vzkliknil Mare.

Alešu je pomagal, da se je vzravnal. Nato ga je začel

klofutati, da je nasilnežu letela glava z leve na desno in

nazaj.

»Zadnjič si dvignil roko nad žensko!«

Mare se je tresel od besa. Nikoli ga še nihče ni videl

tako razburjenega.

Polonca je zlezla iz smetnjaka. Bila je umazana in

odrgnjena, vendar ni bila resneje poškodovana.

Mare je s pestjo sunil Aleša v pleksus. Pijanec se je se-

sedel kot prazna vreča.

»Nikoli več te nočem videti v Saloonu!«

Mare ga je zgrabil za lase in mu dvignil glavo.

»Si me razumel?! Da se nikoli več ne prikažeš v Salo-

onu!«

»Pazi!« se je zadrl eden od redarjev.



103

Leon je razbil steklenico in planil proti Maretu, ki mu je

kazal hrbet. Vsem je zastal dih. Čeprav je bil Mare izurjen

karateist in borec, se temu nepričakovanemu, zahrbtnemu

napadu nikakor ni mogel izogniti. Tudi trije redarji so stali

predaleč, da bi lahko pravočasno posredovali. Maretu ni bi-

lo pomoči. Nevarno steklo ga bo vsak čas poškodovalo. In

če bi na sebi imel vsaj usnjeno jakno, bi bil nekoliko zašči-

ten. Tako pa je imel oblečeno samo srajco, ki ga ni mogla

zavarovati.

Prisotni so onemeli v grozi.

Nato je zamolklo počilo.

Toda namesto, da bi se zvrnil Mare, je padel Leon, in to

kot pokošen.

Mladi, ki so bili priča dogodku, so potrebovali nekaj

trenutkov, da so se zavedli, kaj se je v resnici zgodilo.

Polonca je s krožno brco mavaši geri v glavo ustavila

Leonov napad. Podlež je nepremično obležal na tleh.

Mare se je obrnil k Polonci in jo hvaležno pogledal.

»Si v redu?« je vprašal.

Bila je v šoku, zato je samo prikimala.

Redarji so poskrbeli za Aleša in Leona. Miha se ves čas

ni upal niti premakniti. Svoja pajdaša je gladko pustil na ce-

dilu.

Klementina, Anja in Silva so obstopile Polonco.

»Mala, strašno mi je žal,« je rekla Klementina. »Oprosti!«

Polonca je odkimala.

»Saj nisi ti nič kriva.«

»S tem kretenom sem definitivno zaključila!« je bila

odločna Klementina. »To bi morala že davno narediti.«

Polonca je v gruči radovednežev, ki so pridrveli opazo-

vat dogodek, zagledala Majo. Klubska kolegica je bila na-

mrščena. Plavolaski niti malo ni bilo všeč, da je Polonca

požela tolikšno pozornost.

Pristopil je Mare ter jo objel čez ramena.



104

»Greva noter?« je vprašal.

»Ne,« je zašepetala. »Odpelji me domov.«

Rekel ji je, da se takoj vrne, samo kolegom pove, da ga

ne bo več nazaj.

Polonca se je poslovila od prijateljic.

Hip zatem sta s kawasakijem že hitela po cesti. Kmalu

sta zapustila Ptuj. Polonca se je tesno privila k Maretu in

naslonila glavo nanj. Kraji so se zvrstili z neverjetno hitros-

tjo. Podvinci, Pacinje, Gabrnik, Vitomarci in že sta bila v

zadnjem hribu. Spotoma mu je kazala, kam mora peljati.

Pred hišo je razjahala motor. Podala mu je čelado.

»Zelo žal mi je za vse, kar se je danes zgodilo,« je dejal.

»Tega nihče ni mogel predvideti,« je odvrnila.

»Ne, moral bi biti ves čas ob tebi! Niti za trenutek te ne

bi smel pustiti same!« se je jezil nase. »Hotel sem, da bi bil

to tvoj nepozabni večer.«

Ker ni nič rekla, je nadaljeval.

»Verjetno se sprašuješ, kje sem tičal?«

Da, natanko to jo je zanimalo.

»V resnici je zelo trapasto. Šef je imel težave s Kalem-

berjem, oziroma z njegovim menedžerjem, in je hotel, da

sem ves čas z njim. Pevcu je obljubil, da mu bo vnaprej pla-

čal. Toda ker naša računovodkinja ni nakazala denarja, me-

nedžer ni dovolil Vladu na oder. Šef ga je končno pregovo-

ril za prvi nastop in obljubil denar na roko. Nato je klical

svojega brata in razne znance, da bi mu kdo prinesel goto-

vino. In kot se v podobnih situacijah dogaja, pomoči ni do-

bil od nikogar. Nazadnje je rekel meni, naj se odpeljem na

bankomat po keš. Cela kolobocija je trajal in trajala, jaz pa

sem zamujal večer s tabo.«

Polonci se je vrtelo od vsega, kar je doživela in slišala.

»Mi oprostiš?«

Proseče jo je gledal.

»Kako naj to popravim?« jo je vprašal.



105

Povesila je glavo. Ni imela moči, da bi mu povedala, da

sploh ni jezna nanj. Edini krivec za uničen večer je bil pija-

ni Aleš.

»In ravno danes je moralo iti vse po zlu, ko sem ti hotel

nekaj povedati.«

Prijel jo je za brado, jo privzdignil in se ji zazrl v oči.

»Polonca, všeč si mi od prvega trenutka, ko sem te za-

gledal. Prirasla si mi k srcu in zdaj si noter in nočem te več

izpustiti. Rad bi, da si moja punca.«

Nežno jo je poljubil na ustnice.

»Ali hočeš biti moja punca?«

Oči so se ji zasolzile. To je bilo enostavno preveč. Ste-

kla je proti hiši.

»Polonca!« je zaklical za njo, vendar se ni obrnila.





106

15.





V Oplotnici je bil v soboto, 29. novembra, turnir karateja

pod naslovom Odprto prvenstvo Štajerske. Prireditev ni so-

dila v rang velikih tekmovanj. Od 86 društev, članov Karate

zveze Slovenije, se ga je udeležilo samo 16 klubov. Tudi po

moči in konkurenci ni spadal v vrh slovenskega karateja.

Namenjen je bil predvsem novincem, ki so si prišli nabirat

izkušnje, veteranom, ki so še vedno čutili željo po tekmo-

vanjih, in tistim tekmovalcem, ki so želeli preveriti svojo

formo.

Iz Akademije bojevniških veščin Ptuj se je turnirja ude-

ležilo sedem tekmovalcev. Med njimi je bila tudi Polonca.

Končno je dočakala trenutek, ko bo doživela svoj ognjeni

krst. Bila je vsa na trnih. V tolažbo ji je bilo dejstvo, da jih

spremlja trener Robert Resnik. On ji bo že znal pravilno

svetovati in jo spodbujati. Nekoliko si je oddahnila tudi ob

misli, da zraven ni bilo Mareta. Od prejšnjega vikenda se ga

je izogibala tako na treningih, kot v šoli. Mare je to opazil

in ni silil vanjo. Enkrat ji je samo mimogrede rekel, da upa,

da bosta še naprej ostala prijatelja, če že noče biti njegova

punca. Toda Polonca v resnici ni imela odgovora zanj. Nje-

na čustva so bila zmedena. Mare ji je bil silno všeč, to je že

držalo. In če bi bila par, bi ji zavidala vsa šola. Ampak do

sedaj o Maretu sploh ni razmišljala na takšen način. Niti



107

sanjati si ni drznila, da bi takšen frajer hotel biti njen fant.

Pa incident v Saloonu! Do sedaj so jo zanimale samo bo-

rilne veščine, za nič drugega ni imela časa. Mare ji je bil pri

tem v veliko pomoč in njun odnos je odlično deloval. Zakaj

je moral vse pokvariti?! In s prijateljicami se je spet tesneje

povezala. Klementina je šla narazen z Alešem, Anja je pu-

stila Miho. Zdaj so znova skupaj dežurale vsak odmor na

balkonu. In če bi začela hoditi z Maretom, bi ji Maja in nje-

ne kolegice zagrenile življenje na vsakem koraku. No, ka-

kor da ji ga že sedaj niso! To se res ne bi spremenilo. Mare

bi jo kvečjemu še bolj zaščitil.

Oh, presneto! Vse je neskončno zapleteno! je pomislila.

Tekmovanje! Zato sem tukaj. Mare bo moral počakati.

In kje je bil Mare? Kot član slovenske reprezentance je

z Majo, Niko, Lauro, Urško ter dvema drugima Ptujčano-

ma odšel v Graz na mednarodni turnir. Tam so se srečali

best of the best.

No, tudi tja bom še prišla! je sklenila Polonca. Ampak

najprej Oplotnica!

Na tekmovanju se je pomerilo 62 karateistov in karate-

istk v kadetski, mladinski in članski konkurenci, in sicer v

borbah in katah. Resnik je prijavil Polonco v srednjo in

absolutno kategorijo. V primeru porazov bo imela vsaj dva

nastopa na tatamiju.

Dopoldan se je odvijalo tekmovanje v katah. Kljub te-

mu da so bile borbe na vrsti šele popoldan, so vsi prispeli

zjutraj na prijave. Polonci so bile kate sicer všeč, ampak

borbe so ji bile ljubše. Zato se je nekoliko dolgočasila. Štir-

je Ptujčani so tekmovali v katah. Ko so bili na vrsti, jih je

šla vzpodbujati. Kataši so se pomerili v parih na izpadanje.

Najprej je nastopil en tekmovalec, ki je prikazal kato, nato

pa še drugi. Sledila je sodniška odločitev z dvigom zastavic.

Zmagovalec je šel v naslednji dvoboj. Po sistemu izpadanja

se je prebijal do finala. Ptujčanom v katah ni šlo najbolje.



108

Od štirih je samo eden osvojil medaljo, in sicer med kadeti

za drugo mesto. Sicer pa je bila cela ptujska ekipa sestav-

ljena iz samih novincev.

Opoldan so prekinili tekmovanje in šli na pico. Deževni

dan je vse ovil s sivim razpoloženjem in melanholijo. Po-

lonci hrana, ki jo je običajno oboževala, ni šla v tek. Preveč

jo je zvijalo v trebuhu. Trema! Neučakanost! In velika žel-

ja, da se končno dokaže na borišču. Resnik je opazil njeno

stisko in ji dejal, da bo vse v redu. Naj se samo sprosti in

dovoli stvarem, da se zgodijo. Povedal jim je nekaj anekdot

s tekmovanj, smešnih in zabavnih, vendar poučnih. Bil je

izvrsten pedagog, ki je odlično poznal mladostnike. Natan-

čno je vedel, kaj potrebujejo. Znal je bil strog in zahteven,

znal pa jim je vliti tudi samozavest in odločnost.

Ob tretji uri popoldan so se vrnili v telovadnico osnovne

šole Pohorskega bataljona. Tekmovalci v borbah so morali

na tehtanje. Polonca je s svojimi 57 kg brez težav potrdila,

da sodi v srednjo kategorijo.

V telovadnici se je napotila k steni, na kateri so visele

tekmovalne liste. V njeni kategoriji so bile samo štiri tek-

movalke.

Super! se je razveselila. Če zmagam v prvi borbi, sem že

v finalu.

Tekmovalci so po položaju svojega imena vedeli, katero

barvo zastopajo v boju. Če je bilo njihovo ime v dvoboju

zapisano na prvem mestu, so predstavljali aka ali rdečega

borca. Zavezali so si rdeči pas, nadeli rdeče zaščitne roka-

vice in ščitnike za nart. Če se je njihovo ime nahajalo na

drugem mestu, so nosili modre barve.

Polonca je bila v prvem boju modra tekmovalka.

V absolutni kategoriji, kjer ni bilo težnostnih omejitev,

je bilo prijavljenih sedem tekmovalk. Polonca je bila prvi

krog prosta. Torej se je ponovila enaka situacija. V primeru,

da dobi prvi boj, ji je bil finale zagotovljen.



109

Tekmovalne skupine fantov so bile bolj množične. Pri

njih je bilo večje število nastopajočih, saj se je s karatejem

ukvarjalo več fantov kot deklet.

Polonca je za nasprotnico najprej dobila Tejo Damjanič

iz Slovenske Bistrice. Teji se je poznalo, da je neizkušena

tekmovalka. Povrhu pa jo je bilo še strah. Toda tudi takšni

nasprotniki so lahko nevarni, ker so nepredvidljivi. Na

srečo je Teja čisto zmrznila. Sploh ni reagirala. Polonca je

ves čas napadala in pritiskala nanjo. Ob koncu je bil rezultat

4 : 0.

»Bravo!« ji je čestital sensej. »Bila si neustavljiva!«

»Nasprotnica mi je olajšala delo.«

»Zato pa bo tvoja naslednja borba toliko težja. Pomerila

se boš s Saro Vidmar iz Maribora. Sara je veteranka. Sicer

je iz forme in tudi nastopala je bolj malo, ampak vseeno ne

bo lahek zalogaj.«

Polonca je prikimala in si zamenjala pas.

»Ne skrbi,« jo je bodril trener. »Ti to zmoreš!«

Sara je bila čisto druga zgodba od Teje. Že na začetku

je ostro napadla s kombinacijo treh ročnih udarcev. Polonca

se je komaj ubranila. Potem je Mariborčanka ves čas silila v

nasprotnico in jo nenehno napadala. Sara se je pogosto tako

silovito zagnala vanjo, da ji je prišla preblizu za učinkovit

udarec. Takrat sta se zgrabili, poskusili zrušiti druga drugo

in nekajkrat skupaj padli na tla. Polonca je slišala, kako ji

trener nekaj govori, toda v žaru borbe sploh ni razumela

njegovih navodil. Jezila se je nase, ker ni znala odreagirati

na Sarine napade. Vedela je, kaj bi morala narediti, vendar

je telo ni ubogalo.

Po še enem trdem padcu, je s kotičkom očesa opazila,

kako ji sensej kaže, naj preprosto iztegne roko za udarec.

Pred iztekom boja je bil rezultat še vedno 0 : 0.

Takoj, ko je sodnik dal povelje za nadaljevanje borbe, je

Sara navalila. Tokrat se Polonca ni umaknila, niti ni posku-



110

šala eskivirati udarce. Sklonila se je naprej in izvedla džako

zuki v napadalkin trebuh.

Sodniki so dvignili rdeče zastavice.

Polonca je dobila točko in zmagala.

»Super!«

Trener jo je dvignil v zrak, klubski kolegi pa so jo ob-

stopili in ji čestitali. Osvojila je svojo prvo zlato medaljo!

Tega sploh ni mogla dojeti. Ampak končno se je zgodilo!

Sanje so se ji uresničile.

»Zdaj pa zmagaj še v absolutni!« ji je velel sensej.

Hip zatem je že stala na borišču v novi preizkušnji.

V drugem krogu bojev absolutne kategorije se je srečala

z Marijo Potnik iz karate kluba Pesnica. Marija je bila maj-

hna, a hitra tekmovalka. Polonca jo je neusmiljeno pregan-

jala po tatamiju, vendar jo je komaj dohajala. Izmenjevali

sta si veliko udarcev, toda sodniki niso dvigovali zastavic.

Kaj je narobe? se je spraševala Polonca. Zakaj mi ne

dajo točke?

Časomerilec je oznanil konec borbe.

Glavni sodnik je stopil iz borišča ter vzkliknil: »Han-

tej!«

To je pomenilo, da bodo zaradi neodločenega rezultata

o zmagovalki odločali sodniki z glasovanjem. Z dveton-

skim žvižgom piščalke je glavni sodnik pozval stranske, da

se izjasnijo. V zraku so zaplapolale rdeče zastavice. Tudi

glavni sodnik je dvignil roko na njeno stran. Torej je zma-

gala s soglasno odločitvijo. Nato je glavni sodnik spet stopil

na tatami in razglasil Polonco za zmagovalko.

»Zakaj nisem dobila nič točk med borbo?« je po nas-

topu razburjena spraševala trenerja.

»Sodniki za uspešno akcijo štejejo, če je izpolnjenih

šest kriterijev: dobra tehnika, športa drža, energična izved-

ba, zavest ali zanšin, pravočasnost in pravilna oddaljenost.

Tvoje tehnike niso bile dovolj čiste in velikokrat ni bilo



111

zanšina.«

»Kaj je zanšin?«

»To je stanje borbene pozornosti, koncentracije. Gre za

stalno napetost, ki jo tekmovalec ohrani tudi po izvedeni

akciji. Pri tem se zaveda možnosti nasprotnikovega protina-

pada. Ves čas mora biti z obrazom obrnjen proti nasprotni-

ku in ga spremljati. Med izvajanjem tehnike ne sme obrača-

ti glave vstran.«

»Zakaj so sodniki meni dosodili zmago?«

»Ko odločajo pri nerešenem izidu, sodniki upoštevajo

tri kriterije. Prvič, športni stav oziroma odnos, borbeni duh

in moč, ki jo prikaže tekmovalec. Drugič, superiornost pri-

kazane tehnike in taktike. Tretjič, večja spodbuda tekmo-

valca v večini akcij. Ti si zmagala zato, ker si prikazala več

borbenega duha in si bila aktivnejša.«

Polonca je premlevala sensejeve besede.

»Pusti zdaj vse to in se osredotoči na finale!« ji je uka-

zal Resnik. »Danes lahko osvojiš še eno zlato odličje. Pojdi

po njega!«

»Hus!« je odvrnila Polonca.

V zadnji borbi se je srečala z Irmo Velikonja iz Celja.

Irma je bila prekaljena borka, ki je okrevala po poškodbi.

Ni še bila toliko fit, da bi se spustila v ostre boje, ki so se

odvijali v Grazu. Zato jo je trener raje pripeljal v Oplotnico.

Celjanka ni brezglavo napadla. Približevala se je nas-

protnici in jo preučevala. Ja, šlo je za izkušeno tekmovalko.

Njena prednost je bila ta, da je bila večja, močnejša od Po-

lonce in je prihajala iz težke kategorije. Ko je navalila na

Ptujčanko, jo je preganjala tako dolgo, da jo je prisilila v

prestop iz borišča. Polonca se ji je upirala, koliko se je lah-

ko, toda ni bila dovolj hitra. Na koncu je izgubila z 2 : 0.

Izkušnje so prevladale nad srčnostjo.

Kljub temu je bil trener zadovoljen.

»Dala si vse od sebe,« ji je rekel. »Zame si zmagovalka!



112

In tudi ti bi se morala tako počutiti. Osvojila si zlato in sre-

brno medaljo. Za prvo tekmovanje si več skoraj ne bi mogla

želeti. In od naših si se danes najbolje odrezala.«

Polonca se je zadihana nasmehnila. Sensej je imel prav.

Zasluži si čestitke.

Ko je tega večera dvakrat stopila na stopničko po medal-

jo, je kar žarela.

Kako bo Matika ponosna! je pomislila.

Navdali so jo čudoviti občutki zmagoslavja.

Škoda, da me Mare ne vidi, jo je prešinilo. Ampak mu

bo že v klubu pokazala medalje.

Na poti domov, ko so se peljali v Resnikovem audiju, je

še vedno imela odličja okrog vratu. Skrivaj se jih je dotika-

la.

»Sensej, zakaj med borbo nisem slišala, kaj mi govori-

te?« je vprašala. »In telo me sploh ni ubogalo, čeprav sem

vedela, kaj moram storiti.«

»Ha ha, ti si neverjetna!« se je zasmejal trener. »Vse bi

se rada naučila na eni tekmi.«

»Res je,« se je strinjal Dejan, klubski kolega, ki je zadaj

sedel zraven nje. »Polonca razmišlja samo o zmagi.«

»Takšen je bil Jošinau Nanbu v mladih letih,« je dejal

sensej. »Bil je učenec Čodžiro Tanija, mojstra šito-rju šole

karateja. Učitelj ga je poslal v Francijo, da bi širil veščino

'prazne roke'. Nanbu je kasneje oblikoval svojo šolo, ki jo je

imenoval sankukai. No, hotel sem povedati tole. Ko je

Nanbu še tekmoval, je bil naravnost obseden z zmago. S

seboj je nosil nož tanto, s katerim bi si v primeru poraza

nemudoma razparal trebuh. Med samuraji je bilo to dejanje

znano kot harakiri, ritualni samomor. Zato je bilo vsako

tekmovanje zanj borba na življenje in smrt. Vanjo je vlagal

vse svoje moči in sposobnosti. Med bojem je razmišljal ce-

lo o takšnih podrobnostih, kako naj se postavi, da bi sodniki

bolje videli njegove tehnike. Kajti alternativa je bila smrt.«



113

»Ja, to je naša Polonca,« je pripomnil Dejan.

Vsi so se zasmejali.

»Ali je kdaj izgubil?« je zanimalo Polonco.

»Nikoli! Bil je prvak japonskega univerzitetnega prven-

stva in številnih mednarodnih tekem. Svetovnih prvenstev

tedaj še niso organizirali. Zgodilo pa se je nekaj drugega.

Čez čas je obrnil hrbet trdemu pristopu v karateju in obli-

koval mehko, notranjo šolo, ki temelji na krožnih gibih in

taj čiju. Imenuje se nanbudo. Zraven šotokaja Šigeru Ega-

mija je to najbolj znana mehka šola karateja.«

Polonca ni bila polna samo vtisov s tekmovanja, ampak

tudi tega, kar je povedal Resnik.

»Sensej, redno vadim taj či in čutim tudi nekaj energi-

je,« je dejala Polonca, »kljub temu pa me telo še vedno ne

uboga. Moj tajming je prepočasen. Ne reagiram dovolj hit-

ro.«

»Tajming se ti bo razvil sčasoma in z izkušnjami, s tek-

movanji.«

»Ali lahko naredim kaj, da pospešim zadevo?«

Sensej je nekaj trenutkov molčal, nato pa spregovoril.

»Ko boš zagospodarila svojemu umu, boš imela popolno

kontrolo nad sabo. Takrat boš nepremagljiva.«

»Kako to dosežem?«

»Tako da nehaš misliti.«

»Kaj?! Ali je to sploh možno?

»Da, z meditacijo, z zenom.«

»Zakaj je pomembno, da nehamo misliti?«

»Misli hromijo naše reflekse. Ko se bojimo, otrpnemo.

Če nas je strah, se prav tako ne moremo premakniti ali pa

brezglavo zbezljamo. V jezi smo preveč aktivni, razdirali,

ne sledimo naravnemu toku. Ko izpraznimo svoj um, telo

doseže stopnjo optimalne odzivnosti. To je kvaliteta naj-

večjih šampionov in mojstrov.«

Polonca je tuhtala.



114

»Sensej, ali me lahko naučite zena?« je vprašala čez

čas.

Resnik se je nasmehnil.





115

16.





Polonco so bolele mišice. Še včeraj je bila na tekmo-

vanju, danes pa je že sedela nasproti senseja. Ni mogla ver-

jeti, da je tako hitro pristal, da jo začne poučevati zen in

meditacijo.

Sedela sta v položaju seiza no kamae, s spodvitimi no-

gami. To je bil japonski tradicionalni način sedenja. Sredi

telovadnice sta postavila nekaj blazin.

»Zen je japonska beseda za kitajski izraz dzjen ali bolj

znano mandarinsko besedo čan, ki izvira iz sanskrtskega iz-

raza džana, kar lahko prevedemo kot 'absorbirati' ali 'medi-

tativno stanje' ,« je začel Resnik. »Zen je bolj filozofska kot

religiozna smer. Nastal je iz mahajana budizma v Indiji, od

koder je bil prenesen na Kitajsko ter se razširil v Vietnam,

Korejo in Japonsko. Za njegovega utemeljitelja velja Bodi-

darma.«

Polonca je zavzeto poslušala.

»Izvor zena je povezan z Budo in njegovo cvetlično pri-

digo. Nekega dne je Buda okrog sebe zbral učence. Ker je

dolgo molčal, so mislili, da je zaspal ali da je bolan. Potem

je dvignil roko, v kateri je držal cvet. Učenci so začeli na

glas ugibati, kaj to pomeni. Edino Mahakasjapa je molčal in

se nasmehnil. Buda je potrdil, da je samo on prejel posebno,

neizrekljivo razumevanje cveta. To spoznanje, ta modrost



116

se imenuje darma in ne temelji na besedah ali črkah, ampak

na neposrednem izkustvu, na posebnem prenosu znanja

onstran svetih spisov. To je bil Budin skrivni ezoterični

nauk za notranji krog učencev, medtem ko je množice učil

zunanji ali eksoterični nauk, ki je splošno znan.«

Resnik je pred sebe postavil belo keramično skodelico.

Napolnil jo je z vodo. Vanjo je položil lotosov cvet ter po-

vedal Polonci, da je takšen cvet uporabil Buda v svoji pri-

digi.

»Začetnik zena je južnoindijski palavski princ Bodidar-

ma, ki je živel v 6. stoletju. Pri Kitajcih je znan kot Ta Mo,

pri Japoncih pa kot Daruma Taiši. Bodidarma je obenem

oče borilnih veščin. Rodil se je kot tretji sin kralja Sugande.

Njegovo pravo ime je bilo Boditara. Tako kot princ Sidarta

Gautama se je odrekel razkošnemu življenju, da bi postal

Buda, 'razsvetljeni' . Pod vplivom učitelja Parjnatara se je

prelevil v meniha Bodidarmo. Legenda pripoveduje, da je v

neki jami več desetletij strmel v stensko sliko in meditiral.

Postal je 28. patriarh, naslednik ezoteričnega Budovega

nauka.«

Polonca je začutila mravljince v nogah. Čeprav so na

treningih sedeli v seizi, še posebej pri aikidu, ko je sensej

kazal tehnike, tega nikoli niso dolgo počeli.

»Bodidarma je zapustil Indijo in čez tri leta prispel na

Kitajsko. Na povabilo cesarja Vu Tija je obiskal dvor. Tam

je kmalu zaradi ljubosumnosti cesarjevih najožjih sodelav-

cev postal nezaželen. Pot ga je nato zanesla v kitajsko pro-

vinco Honan, kjer se je ustavil v samostanu Šaolin. Redov-

nike je navdušil za pristop k duhovnosti, ki je postal znan

kot čan, ali kasneje zen. Za lažje prakticiranje dolgotrajnih

sedečih meditacij je uvedel telesno vadbo, iz katere je na-

stala borilna veščina znana kot kung fu«.

Sensej je opazil, kako nelagodno je postalo Polonci

vztrajati v seizi.



117

»V času dinastije Tang, med 7. in 9. stoletjem, je nastalo

Pet hiš zena. To so bile šole oziroma smeri, ki so nosile

imena po svojih učiteljih. V času dinastije Sung, med 10. in

13. stoletjem, je na Kitajskem nastalo več šol zena. Naj-

pomembnejše so bile Severna in Južna šola ter Šola bivolje

glave. Razlikovale so se bolj po metodološki kot po filo-

zofski plati. Iz Kitajske se je zen razširil v sosednje dežele.«

Resnik se je usmilil Polonce in ji dejal, da lahko spre-

meni sedeči položaj. Iz seize se je premaknila v jogijski po-

ložaj lotosa s prekrižanimi nogami, ki so mu Japonci rekli

fudoza no kamae.

»Zen se je kot samostojna oblika na Japonskem pojavil

v 12. stoletju v obdobju Kamakura. Menih Esai je odpoto-

val na Kitajsko, kjer je osvojil šolo lindži, ki izvira iz časa

dinastije Tang. Po vrnitvi domov je lindži dobil japonsko

ime rinzai, ki je danes ena od treh najbolj znanih šol zena.

Esaijev mlajši sodobnik Dogen je prav tako odšel na Kitaj-

sko. Tam je postal učenec mojstra Tijantonga Rudžinga. Ko

se je vrnil na Japonsko, je ustanovil drugo najpomembnejšo

šolo zena, soto. Učenje sekte rinzai je temeljilo na koanih,

sekte soto pa na meditaciji. To ti bom razložil malo kasneje.

Tretja najpomembnejša šola pa se imenuje obaku. V 17.

stoletju jo je ustanovil kitajski menih Ingen, ki je sledil sek-

ti lindži, kitajski različici rinazaija. Po padcu dinastije Ming

je Ingen zapustil Kitajsko in goro Obaku, ki je bila njegov

dom ter se nastanil v Japonski.«

Polonci je bilo zdaj veliko lažje, ko je lahko svobodno

zamenjevala sedeče položaje.

»Torej, kaj je zen?«

Sensejevo vprašanje je bilo retorično.

»Definicija zena ne obstaja, čeprav so jo številni misleci

poskušali ubesediti. Ko so rošija, učitelja, vprašali, kaj je

smisel zena, je odvrnil: 'Tukaj raste visoki bambus, tam pa

nizki bambus.' Ha ha! To ti nič ne pove, kajne? Ampak



118

vseeno, takšni so odgovori zenovskih učiteljev.«

Všeč ji je bil sensejev smeh. Deloval je sproščeno, pri-

stno.

»Metodiko zena tvorita zazen in sanzen. Prvi je medita-

cija, katere namen je umiritev uma in spoznanje duha. San-

zen pa je pogovor z učiteljem, ki učencu zastavlja koane,

težko rešljiva, dvoumna vprašanja, ki imajo za cilj preseči

logični, analitični um oziroma način razmišljanja, delovan-

ja. Cilj zena je doseči satori ali razsvetljenje, preseči ozke

okvire materialnega sveta in se potopiti v duhovni svet.«

Učitelj se še vedno ni premaknil v seizi. Polonca se je

spraševala, kako mu to uspeva.

»Zen uči, da imajo vsa bitja Budovo, božansko naravo,

ter univerzalno, prirojeno modrost in vrline. Namen zena je

s pomočjo meditacije izkusiti to božanskost v sebi. Zen se

ne zanaša na verska besedila in razprave o metafizičnih

vprašanjih, temveč meni, da te stvari posameznika zavajajo,

da išče zunanje odgovore, namesto da bi se osredotočil na

svojo notranjo duhovno naravo.«

Sensej se je zazrl v lotosov cvet na gladini vode.

»Koani ali 'ljudske prilike' so paradoksalni, na videz ne-

smiselni dvogovori. Pomembne pa so tudi anekdote, zenov-

ske zgodbe, ki vsebujejo modrost slavnih učiteljev zena.

Koani predstavljajo trenutek, oziroma kraj, čas in dogodek,

ko se razkrije resnica. Njihov namen je razbiti ustaljene mi-

selne vzorce in preseči običajno logiko, s katero dojemamo

svet okoli nas. Služijo tudi za preverjanje napredka v zenu.«

Iz kupa knjig, ki ga je imel Resnik zloženega zraven se-

be, je vzel v roke prvo knjigo. Na črnih, trdih platnicah je

pisalo Vrata brez vrat. Podal jo je Polonci.

»To je najpomembnejša zbirka koanov z naslovom Mu-

monkan. Nastala je na Kitajskem leta 1229. Napisal jo je

Mumon Ekai. Na začetku knjige je eden največjih koanov

zena, Džošujev pes. Učenec vpraša kitajskega mojstra Džo-



119

šuja: 'Ali ima pes naravo Bude?' Mojster odvrne: 'Ne!' Uči-

teljev odgovor je bil skregan s tradicijo zenovskega nauka,

po katerem imajo vsa bitja Budovo naravo. Džošu je zave-

stno podal napačen odgovor, ker je želel učenca popeljati

na višji nivo od ustaljenega mišljenja. Mumonov komentar

se glasi, da smo takoj, ko začnemo razmišljati z 'da' ali 'ne' ,

v zmoti. Zaključek je Sokratova misel, ki pravi: 'Vem, da

nič ne vem.' Ko praktikant zena izklopi misli in um, stopi

skozi 'vrata brez vrat'.«

Polonca je listala po knjigi.

»Drugi pomemben koan je Hakuinov, v katerem učitelj

vpraša učenca, kaj je zvok ploskanja ene dlani? S tem koa-

nom so se ubadale generacije menihov. Bi mogoče ti znala

odgovoriti?«

Nemo je odkimala.

»Na to vprašanje ni možno odgovoriti z besedo, kajti

odgovor je tišina. Zen se začne z molkom in konča s ti-

šino.«

Resnik ji je izročil drugo knjigo.

»Dogen Zendži, utemeljitelj japonske šole soto, je avtor

tega izjemnega besedila, ki nosi naslov Šobogenco ali Oko

in zakladnica prave postave. Tekst je dokaj zahteven, ven-

dar se ga splača prebrati, saj obravnava številne poglavitne

teme zena.«

Sensej je segel po tretji knjigi.

»To pa je moj najljubši tekst o zenu, Hsing Hsing Ming

ali Knjiga o niču. Gre za Ošojev komentar na Sosanov spis,

ki je eno prvih zenovskih besedil. Izvorno je Sosanovo be-

sedilo podano kot kratka pesnitev. Izraža globoko modrost

razsvetljenega mojstra in že stoletja navdihuje na tisoče is-

kalcev po celem svetu. O njem so napisane številne knjige.

Ošo je rekel: ' Sosan je človek moči, človek, ki je spoznal.

In ko nekaj reče, prenese to nekaj iz neznanega v svet zna-

nega. Z njim vstopi svetost, žarek luči v temo tvojega uma.'



120

Sosan je bil tretji patriarh zena na Kitajskem in je živel

v 6. stoletju. Zbolel je za gobavostjo. Ko mu je bilo štiride-

set let, je spoznal zenovskega mojstra Huika. Želel je posta-

ti njegov učenec. Huika ga je vprašal, kaj bi lahko tako bo-

lan človek od njega pričakoval. Sosan je odgovoril, da je

bolno njegovo telo in da se srce – um bolnega človeka ne

razlikujeta od srca – uma zdravega človeka. To je naredilo

močan vtis na Huika. Sprejel ga je za učenca. Dal mu je

ime Sengcan ali Dragulj verske skupnosti. Po nekaj letih

učenja je Sosan dosegel razsvetljenje ter sčasoma spontano

ozdravel. Po legendi je prosil Huika, naj ga očisti njegovih

grehov. Huika mu je dejal, naj mu pokaže svoje grehe. So-

san se je zamislil, potem pa rekel, da jih ne najde. Huika je

odvrnil, da mu jih je torej že očistil. V tem trenutku se je

Sosan razsvetlil. S celim bitjem je spoznal, da je njegova

grešnost iluzija, tako kot je iluzija njegov ego.

Ošo, eden največjih duhovnih učiteljev 20. stoletja, je

svojo pot začel kot profesor filozofije. V Indiji si je ustvaril

sloves pod imenom Bagavan Šri Rajniš. V ZDA je odprl

ašram, v katerem so se zbirali njegovi privrženci s celega

sveta, znani kot sanjasti. Ker je nepopustljivo kritiziral

verske in politične institucije, je bil izgnan iz Amerike in

nobena država na svetu mu ni hotela dati azila. Še Indija ga

je komaj sprejela nazaj. Na stara leta se je navdušil nad ze-

nom in prevzel ime Ošo ali 'novi človek' . Mnogi so ga imeli

za težko pričakovanega Učitelja nove dobe, saj ustreza

vsem osmim Nostradamusovim ključem za identifikacijo

Mesije. Njegov komentar Sosanovega teksta je briljanten!«

Resnik je za trenutek obmolknil.

»Aha, to sem ti še mislil povedati. V zenu je, tako kot v

jogi, zelo pomemben odnos med učiteljem in učencem. Ro-

ši je zelo spoštovana oseba, ki se trudi prenesti darmo, iz-

kušnjo žive modrosti na učenca. Njegove metode so pogo-

sto šokantne, na primer udarec s palico, če učenec zaspi



121

med meditacijo. S tem poskuša prebuditi 'zaspalo' zavest

svojih varovancev. Tejšo je oblika javnega govora, ko roši

nagovori skupino. Medtem ko se zasebno srečanje z učite-

ljem imenuje sanzen ali dokusan.«

Polonca se je globoko priklonila senseiju. S tem ga je

priznala za svojega učitelja zena.

»Še nekaj besed o satoriju, prosvetljenju,« je rekel. »To

je trenutek širjenja zavesti, 'velikega rojstva' , ko se nam od-

prejo notranja, duhovna vrata, ki jih zen imenuje 'vrata brez

vrat'. Tedaj se nam zunanji, pojavni svet razkrije v novi,

višji luči. Sposobni smo zaznati božanskost v vsakem ži-

vem bitju in vsaki stvari. Zmožni smo videti energijo veso-

lja, kako prežema celotno stvarstvo. Razumemo, da ni smr-

ti, da je vsepovsod življenje, ki utripa v harmoniji večnosti,

neskončnega bivanja, rojevanja in spreminjanja. Razsvet-

ljenje je lahko postopno, ali pa se zgodi v enem samem tre-

nutku. Lahko je delno ali popolno, trajno.«

Sensej je vzel še zadnjo, majhno, rdečo knjižico z meh-

kimi platnicami.

»Preden se lotiva meditacije, ti moram povedati še ne-

kaj o bojevnikih svetlobe ali hikari no senši. Na akademiji

podeljujemo ta naziv samo najbolj zaslužnim posamezni-

kom, ki se ne dokažejo samo kot mojstri, mejdžini, ali šam-

pioni, temveč kot tacudžini, 'popolni ljudje' , svetli vzori za

svoje klubske prijatelje in druge ljudi. V posebnem obredu

dobijo v dar samurajsko sabljo katano in bojevniško ime.

Moje bojevniško ime je Beli galeb ali Široi kamome. Tukaj

imaš knjižico Paula Coelha z naslovom Priročnik bojevnika

luči. Dobro jo preuči. To je sodobni bušido, samurajski ko-

deks za bojevnike nove dobe.«

Resnik je pokazal na knjige, ki jih je izročil Polonci.

»Večkrat jih preberi. Odkrile ti bodo znanje, ki počiva

globoko v tebi,« je dejal. »Lahko jih imaš tako dolgo, kot

želiš.«



122

»Hvala, sensej.«

S čelom se je dotaknila tal.

»Zdaj sva končno pri meditaciji,« je oznanil Resnik.

»Kot sem že omenil, se sedeča meditacija imenuje zazen. V

njej zavzamemo položaj lotosa, pollotosa ali seize. Za umi-

ritev uma, pozornost usmerimo k dihanju ali v energetski

center, ki se nahaja dva prsta pod popkom. Japonci mu pra-

vijo tanden, Indijci pa svadistana čakra. To je drugi od sed-

mih energetskih centrov. Tukaj se nahaja središče instink-

tov, ki je izredno pomembeno za borilne veščine. V samo-

stanih zazen izvajajo tudi po več ur na dan.

Z meditacijo želimo doseči stanje 'mirnega uma' . Usta-

viti misli in izklopiti um je osrednja zahteva zena. Ena glav-

nih samurajskih strategij narekuje bojevniku, da izuri duha,

zbistri svoje misli. V jogi pravijo, da so misli kot podivjani

konji, ki jih je treba ukrotiti. Bušido, kodeks japonskih bo-

jevnikov je od samuraja zahteval, da je tudi sredi viharja

ostal osredotočen. Zato so se številni bojevniki ukvarjali z

zenom.

Japonci imajo v borilnih veščinah izraz za umiritev mi-

sli. To je stanje mušina ali 'praznine uma' . Ošo je dejal, da

je um bolezen. To temeljno resnico je odkril Vzhod. Zahod

pa pravi, da je um lahko bolan ali zdrav. Na tem temelji za-

hodna psihologija. Bojevniki preteklosti in sedanjosti pa iz

mušina, stanja blaženosti, črpamo moč.«

Sensej je pokazal na Coelhov Priročnik.

»Odpri na strani 51 in preberi sestavek Bojevnik luči

meditira.«

V roko je vzela drobno knjižico. Na glas je brala, kako

bojevnik sede v svoj šotor k meditaciji in se prepusti božji

Luči. Zapusti svet užitkov in izzivov ter začuti, da je iskrica

Duše sveta. V tišini svojega srca sliši pravila, ki jih prinese

iz onega v ta svet in se jim pusti voditi.

»Polonca, z vidika zena iz tebe ne morem narediti moj-



123

strice borilnih veščin,« je rekel sensej. »Lahko ti samo po-

magam, da to postaneš. Lahko te naučim tehnik in ti dam

črni pas, ampak samo od tebe je odvisno, ali boš zares po-

stala mojstrica in kako dobra mojstrica boš.«

Še enkrat se je s čelom dotaknila blazine.

»Zdaj se odpraviva na potovanje onkraj uma.«

Sensej je zaprl oči. Zazdelo se ji je, kakor da je njegov

duh odtaval daleč proč.

Za hip jo je prežel občutek osamljenosti, nakar je sledila

učitelju.





124

17.





Gledala je skozi okno in opazovala pusto madžarsko

pokrajino. Čeprav se je na koledarju obrnil že mesec de-

cember, snega še ni bilo od nikoder. Motor avtobusa je eno-

lično brnel. Ker je bila cesta v slabem stanju, jih je ves čas

premetavalo. Pričelo se je mračiti. Dež je na drobno pršil in

ustvarjal meglico. Na poti so bili že sedem ur. Lotevala se

jih je utrujenost. Prve ure so veselo čebljali in se zvedavo

ozirali naokrog. Na postajališčih so jedli sendviče, se osve-

žili s pijačo in si privoščili sladkarije. Med vožnjo so gleda-

li akcijske filme na temo borilnih veščin. Ko so prispeli v

Budimpešto, je šofer zgrešil cesto za izvoz, zato so se eno

uro vozili naokrog, da so spet prišli do istega mesta in pra-

vilno zavili. Do cilja so imeli še eno uro in pol.

Polonca se je ozrla po avtobusu. Ja, tričetrt jih je zadre-

malo. Tudi sama je bila potrebna počitka, vendar je bila

preveč vznemirjena, da bi lahko zatisnila oči. Še pred ted-

nom dni je meditirala s sensejem, zdaj pa je že bila na poti

v Miscolc na svetovni pokal. Neverjetno, kako hitro so se ji

uresničevale želje. Trener se je zadnji trenutek odločil, da jo

vzame zraven. Njen nastop v Oplotnici ga je prepričal, da si

za nagrado zasluži večje tekmovanje. Saj ne, da bi od nje

pričakoval kakšno medaljo. Za kaj takega je bilo še prezgo-

daj, toda izkušnja bo nadvse dragocena.



125

Slovenski karateisti so se v Miscolc napotili s štirimi

avtobusi, dva z Dolenjske in Gorenjske ter dva iz Štajerske

in Prekmurja. Na svetovni pokal se je prijavilo 1.200 tek-

movalcev. Trajalo bo od petka, 4. decembra, do nedelje, 6.

decembra. WKF je dovolila, da zraven nacionalnih repre-

zentanc nastopijo še klubi. To izjemo so naredili z name-

nom, da bi čim več mladih tekmovalcev vključili v karate,

ki se je še vedno boril za olimpijsko priznanje. Zveza je

trenutno štela 130 držav članic s 3,4 milijoni registriranih

karateistov. Bila je na dobri poti, da se priključi olimpijski

družini športov. Slovenija je na svetovni pokal prijavila 120

udeležencev, kar jo je postavljalo na drugo mesto po mno-

žičnosti, takoj za Madžarsko. Iz ptujskega kluba je potovalo

osem karateistov in karateistk. Zraven Polonce še Maja, Ni-

ka, Urška, Laura, Mare, Zvone in Tomaž. Razen nje so bili

že vsi mojstri in preizkušeni tekmovalci. Spremljal jih je

trener Resnik. V borbah ekipno za dekleta stara 17/18 let

bodo za slovensko reprezentanco, ki bo štela 3 + 1, nastopi-

le Maja, Nika, Urška in Laura. Slednja kot rezerva. Od fan-

tov se bo za reprezentanco boril samo Mare.

Polonca je sedela zraven Lidije, karateistke iz Murske

Sobote, s katero sta se hitro spoprijateljili. Dve vrsti za njo

sta skupaj tičala Mare in Maja. To jo je zelo bolelo. Ali sta

postala par? Tega ni mogla reči. Za roke se nista držala,

ampak Maja je bila cela v njem. Vesela, nasmejana, zgo-

vorna, očarljiva. Z modrimi očmi in dolgimi blond lasmi, ki

jih metala naokrog, je bila kot morska deklica, ki se ji no-

ben mornar ne more upreti. Oh, kako jo je sovražila zaradi

tega! Toda z Maretom se še vedno ni upala soočiti.

Ob sedmih zvečer so prispeli v Miscolc.

Avtobus s ptujsko in prekmursko ekipo se je ustavil

pred neuglednim, starim hotelom z zvenečim imenom

Grand Astoria. Ostali trije slovenski avtobusi so se odpeljali

naprej v druge hotele.



126

Na vhodu so videli štiri zvezdice. Očitno so na Madžar-

skem imeli nizke standarde. Razporedili so se po sobah, v

katerih so bile tri postelje. Polonca je bila skupaj z Lidijo in

Lauro. Slednja je vihala nos in se sploh ni hotela pogovarja-

ti z njima. Takoj ko je razpakirala, je zbežala k svojim pri-

jateljicam. Polonce to sploh ni motilo, nasprotno. Raje je

bila v družbi preproste Lidije.

»Oh, kakšne luknje ima moja postelja,« je zastokala Li-

dija, ko se je ulegla.

Polonca je sledila njenemu zgledu in ugotovila, da njena

ni nič boljša.

»Ne vem, kako bomo spale. Zjutraj bomo čisto uni-

čene.«

»Morda je to taktika Madžarov,« je pripomnila Polonca,

»da izmučijo konkurenco.«

»Ne bi me presenetilo,« se je strinjala Lidija.

Nato so šli na večerjo. Jedilnica je bila velika dvorana s

starimi, lesenimi stoli. Okna so bila tako umazana, da se je

komaj videlo skoznje.

»Ali je lahko še slabše?!« je slišala vzklikniti Majo za

sosednjo mizo.

Odgovor se je glasil, da je lahko še slabše. Ko je prispe-

la na mizo hrana, je postalo jasno, da bo Madžarska vsem

še dolgo ostala v spominu – kot nočna mora! Paprikaš je bil

grozno začinjen, zelena solata pa je bila zmešana z marme-

lado.

»To je neužitno!« je zastokala Urška.

»Ali imajo v Miscolcu McDonaldsa?« je vprašala Lau-

ra.

»Ja, gremo na hamburger!« se je strinjala Nika.

Na žalost se je kmalu razvedelo, da v Miscolcu ni

McDonaldsa, niti kakšne druge restavracije s hitro hrano.

»Meni je ostalo še nekaj sendvičev,« je izjavila Laura.

»Meni tudi,« se je oglasila Nika.



127

»Torej bomo nocoj preživeli s sendviči,« je zaključila

Maja.

»V soboto in nedelje bomo itak ves dan v dvorani,« je

rekel Mare. »Za zajtrk bodo kakšni namazi, to bo še šlo.

Edino večerja …«

Glede sobotne večerje se je šel trener Resnik dogovorit

v kuhinjo. Pripravili jim bodo hrenovke in pire, solato pa

bodo zmešali s kisom in oljem. V nedeljo zvečer gredo na-

zaj, zato se v hotel ne bodo vračali. No, to je bilo rešeno.

Nato se je Resnik skupaj s prekmurskim trenerjem od-

pravil v hotel Zoltan, kjer so se dobili funkcionarji, sodniki

in vodje zaradi prijav tekmovalcev. Mladi so imeli ta čas

prosto za ogled mesta.

Toda na žalost ni bilo kaj videti. Njihov hotel je bil tako

oddaljen od mesta, da peš niso mogli iti. Zato so postopali

okrog Grand Astorie, vendar ne dolgo, kajti pritiskal je

večerni mraz. Polonca, Lidija in dve prekmurski karateistki

so se dogovorile, da bodo v sobi vrgle karte. Na vhodu v

hotel so se v istem trenutku znašle tudi Maja in njene ko-

legice, skupaj z Maretom.

»Kako si, Polonca?« je vprašal Mare in ji pridržal vrata.

»Oh, rajsko,« se je nasmehnila.

Seveda se je šalila.

»Ja, to je čisto tvoj nivo,« se je zasmejala Urška. »Mala

misli, da je v pravljici.«

Polonca jo je jezno pogledala, vendar ni odgovorila. Si-

ta je bila njihovih zbadljivk in ponižanj. In zdaj je bil še

Mare z njimi. Res beda.

Niti vesela družba novih kolegic niti karte je niso mog-

le razvedriti. Želela je samo še spati, pozabiti na težave in se

čim bolj spočiti za jutrišnji tekmovalni dan. Toda ko se je

kasneje znašla v postelji, so jo luknje v jogiju opomnile, da

to ne bo lahka naloga.





128





* * *





Budilka jo je vrgla pokonci ob 06.30.

»Oh, joj joj,« je slišala stokati Lidijo. »Vse me boli!«

Ko je sedla na rob postelje, je ugotovila, da tudi sama ni

v nič boljšem stanju. Topa bolečina ji je prebadala vrat, ra-

mena, hrbet. Bila je čisto otrdela in toga.

Laura je glasno smrčala.

»Kako pa je njej uspelo zaspati?!« se je čudila Lidija.

»Sem mislila, da kraljične ne morejo zadremati na zrnu

graha.«

»To je še ena skrivnost vesolja,« je pripomnila Polonca.

»Ali jo bova zbudili?« je vprašala Lidija.

Najraje bi ji odvrnila, naj jo kar pusti na miru, vendar bi

bilo to preveč zlobno. Tudi Laura si je želela tekmovati. Po

drugi strani bi jo prišle iskat njene prijateljice, če se ne bi

pojavila.

»Ti jo kar vrzi pokonci,« je rekla Polonca. »Jaz je ne

bom, ker nočem, da bi mi morala biti hvaležna.«

Polonca je vzela brisačo, zobno krtačko ter se po hod-

niku napotila v skupno kopalnico. Iz sob so prihajali zaspa-

ni tekmovalci. Fantje so bili nadstropje nižje, zato je vedela,

da Mareta še nekaj časa ne bo videla. Naletela pa je na Ma-

jo, Niko in Urško, ki so se že umivale. Nobena je ni pozdra-

vila. Kaj drugega od njih niti ni pričakovala. Očitno so tudi

one slabo spale, saj so bile tako zlovoljne, da je niso niti z

zbadljivkami počastile.

Sledil je zajtrk. Postregli so jim namaze in klobase. To

je bilo že boljše od včerajšnje večerje.

Vožnja do športne dvorane je bila kratka. Trajala je sla-



129

bih dvajset minut. Mare je še vedno sedel z Majo. Ta misel

jo je silno vznemirjala in jezila.

Ko so prispeli do dvorane, jo je prevzelo pričakovanje,

tekmovalna mrzlica. Še nikoli ni bila na tako veliki medna-

rodni prireditvi. Dvorana je bila ogromna. Do slačilnic so

vodili neskončni hodniki, ki so se prepletali. Končno so pri-

speli do prostorov, ki so bili določeni za slovenske karate-

iste. Ženska slačilnica je bila majhna in ozka. Hitro si je

obleka kimono ter se napotila v dvorano. Hotela je videti

notranjost te gromozanske stavbe.

Vau, čudovito!

Dvorana je bila neverjetna. Okrašena s številnimi zasta-

vami držav udeleženk z vsega sveta, med njimi tudi z ame-

riško, japonsko, rusko in kitajsko zastavo. Postavljenih je

bilo devet tatamijev, oblazinjenih površin. Centralno bori-

šče je bilo v modrih blazinah in obrobljeno z rdečimi, ostala

so bila v zeleni barvi v kombinaciji z rdečo. Tribune s sede-

ži za gledalce so se razprostirale na levo in desno. Zgoraj so

jih povezovali balkoni, na katerih so se nahajale mize s

športno opremo. Na velikem semaforju so že prižgali napis

Santa Claus Cup. Pod njim se je nahajal pet metrov visok

rdeči Božiček z belo brado. Njegove vreče so bile polne

čokoladic. Generalni pokrovitelj tekmovanja je bil Nestlé,

eden največjih proizvajalcev sladkarij na svetu.

V dvorano so začeli prihajati tekmovalci. Zbirali so se v

majhnim skupinah. Čez čas je že vse vrvelo od karateistov

in njihovih trenerjev. Tudi ptujska skupina se je zbrala

okrog svojega trenerja.

Sledilo je slavnostno odprtje svetovnega pokala za

mlade. Napovedovalec je oznanjal ekipe iz posameznih

držav. Karateisti in karateistke so se zvrstili v mimohodu.

Nato so se razvrstili v kolone glede na države. Na koncu so

se tekmovalcem pridružili še sodniki. Navzoče je pozdravil

gostitelj prireditve Gyorgy Popper, generalni sekretar EKF.



130

S himno in dvigom zastave je bilo odprtje uradno izpe-

ljano.

Nato so tekmovalci slekli trenirke in se začeli ogrevati.

Organizator je izobesil tekmovalne liste. Najprej so bile na

vrsti kate. Od Ptujčanov so v tej disciplini nastopali trije

tekmovalci, Laura, Zvone in Tomaž. Zvone je nastopal v

starostni skupini 13/14 let, Tomaž v skupini 15/16 let in

Laura v skupini 17/18 let. Skupine na tatamije niso klicali

po določenem vrstnem redu, ampak mešano. Na borišče, ki

je bilo prosto, so kar poklicali neko skupino. Prvi je bil na

vrsti Tomaž. Prikazal je kato džion. Med izvajanjem tehnik

se je nekoliko preveč približal sodniku. Za takšno napako je

bila predvidena diskvalifikacija. Toda pogledali so mu

skozi prste in ga celo spustili v drugi krog. Nato je delal

kato basai dai. Vendar z njo ni prepričal sodnikov, zato se

je tekmovanje v katah zanj končalo. Še manj uspešen je bil

Zvone, ki je s kato kanku dai izpadel že v prvem krogu.

Najbolje se je v katah odrezala Laura. V prvem krogu je

premagala nasprotnico s kato basai dai, v drugem krogu z

enpi. V tretjem krogu je delala basai šo, ampak sodnikov ni

navdušila. Zmago so dodelili njeni tekmici, Rusinji Svetlani

Sokolovski. V popoldanskem delu se je Laura potegovala

za bronasto medaljo s kato kanku šo. Izpadla je že v prvem

repasažnem dvoboju z Madžarko Angelo Kuras.

Polonca je sprva z velikim zanimanjem spremljala tek-

movanje v katah. Toda eliminacije so se vlekle vse do pol-

dneva in še čez. Z Lidijo sta za kosilo pojedli sendviče, kaj-

ti nihče ni smel zapustiti dvorane. Nato sta si šli ogledat

športno opremo. Mize so ponujale bogat izbor artiklov sve-

tovno znanih proizvajalcev in dobaviteljev, kot so Kwon,

Danrho, Adidas, AWMA, Bugei Trading Co. in drugih.

Polonca in Lidija sta si z navdušenjem ogledovali kimone,

pasove, trenirke, rokavice, ščitnike, vreče, makiware, obes-

ke, ambleme, knjige, DVD-je. Najbolj so ju pritegnili sa-



131

murajski meči, dolge katane in kratki vakizašiji.

»Hallo! How do you do?«

Ogovorili so ju trije ameriški karateisti. Prepoznali sta

njihove rdeče nacionalne trenirke.

»Do you speak english?«

Lidija je sramežljivo molčala, zato je Polonca priki-

mala.

»You have a very nice tracksuit,« je rekel eden od Ame-

ričanov in pokazal na Polonco. Lidija je imela drugačno tre-

nirko, ker je prihajala iz drugega kluba. Resnik je nabavil

nove klubske trenirke, ki so resnično izstopale na tekmo-

vanju. Imele so nekoliko futuristični videz s poudarjenimi

rameni in črto na rokavih. Bile so rumene barve s temno vi-

jolično kombinacijo ter odtisnjeno podobo samuraja z me-

čem. Pod njo je bil angleški in slovenski napis: Academy of

Martial Arts Ptuj, Akademija bojevniških veščin Ptuj.

Trenirka je bila namenjena prav za takšne mednarodne tek-

me, kjer so se udeleženci lažje prepoznali med seboj in na-

vezali stike.

Američani so jo vprašali, ali bi zamenjala svojo klubsko

trenirko za njihovo nacionalno. Polonca je odvrnila, da mo-

ra prej preveriti pri trenerju. Dogovorili so se, da se slišijo

kasneje.

Z Lidijo sta šli poiskat Resnika. Pogovarjal se je z enim

od sodnikov, zato sta počakali.

»Sensej, utegnete za trenutek?« je vprašala Polonca, ko

je stopil proti njima.

Povedala mu je, kaj so ji predlagali Američani.

»Ha ha!« se je zasmejal Resnik. »Očitno so naše trenir-

ke pravi hit. Ti si že peta, s katero poskušajo skleniti kupči-

jo. No, sicer pa je to običajno za takšna srečanja.«

Polonca je nestrpno čakala na odgovor.

»To odločitev prepuščam tebi,« je odvrnil sensej.

»Ostalim sem povedal, da lahko za dvajset evrov odku-



132

pijo trenirko od kluba in jo zamenjajo z ameriško. Eni so se

že odločili za to. Poglej, Maja, Nika in Laura že nosijo ame-

riške rdeče barve. Tebi, draga Polonca, pa klubsko trenirko

podarjam. Kaj boš naredila z njo, je čisto tvoja stvar.«

Polonca je ostala brez besed. Niti hvala ni utegnila izus-

titi. Trener jo je potrepljal po ramenu in odšel.

»Čudovito!« je vzkliknila Lidija. »Zdaj jo lahko zamen-

jaš z Američani.«

Toda Polonci se je naredil cmok v grlu. Odkimala je z

glavo.

»Ne, zadržala jo bom,« je naposled rekla. »Te trenirke

ne bom nikoli zamenjala.«





* * *





Naslednji dan so bile na vrsti borbe. Končno! Polonca

je bila že neučakana. Včerajšnji dan jo je silno utrudil. Ka-

tam ni in ni hotelo biti konca. Po finalu v katah posamez-

no, so se zvrstile še kate ekipno. Z borbami so začeli komaj

ob sedmih zvečer, toda njena starostna skupina 17/18 let ni

prišla na vrsto. Tekmovanje se je v soboto zaključilo ob de-

setih zvečer. V posteljo je padla kot pokošena. Toda spala

je slabo in se zbudila čisto polomljena.

Zdaj pa je že stala v vrsti za borbe. V starostnih skupi-

nah ni bilo težnostnih omejitev. Borci so se pomerili v

absolutni kategoriji. Maja, Nika, Laura in Urška so sodile v

njeno skupino, kar ji sploh ni bilo všeč. Bile so prekaljene

tekmovalke, ki se bodo zagotovo višje uvrstile od nje. Po-



133

tem ji bodo to metale pod nos. In Mare se bo še dalje družil

z njimi. Zvilo jo je v trebuhu, barva ji je izginila z obraza.

»Hej, vse bo še dobro.«

Lidija jo je stisnila za roko.

Polonca ji je hvaležno prikimala. Še dobro, da je v Lidi-

ji našla oporo. Karateistki sta se hitro navezali druga na

drugo.

V skupini 17/18-letnic je bilo prijavljenih 128 tekmo-

valk. Eliminacije v borbah so potekale po istem sistemu kot

v katah, in sicer po turnirskem načinu izpadanja. Zmagova-

lec je napredoval v višji krog, poraženec je izpadel. Izjema

so bili repasažni boji za bronasto medaljo. Finalista sta v re-

pasaž potegnila tiste tekmovalce, ki sta jih sama premagala.

Nato so se v dveh ločenih skupinah borili za dve 3. mesti. V

eni repasažni skupini je bilo tudi do šest dvobojev. Toda

konkurenca 128 tekmovalk iz celega sveta je bila neverjet-

no huda. Polonca si ni delala utvar, da bi lahko segla po

medalji. Ampak dala bo vse od sebe. Želela si je, da bi vsaj

dvakrat nastopila na tatamiju.

Okrog borišča A se je zbrala prva skupina 32 tekmo-

valk med 17/18-letnicami. Eden od sodnikov je na glas bral

imena karateistk, druga dva pa sta preverjala prisotnost

zbranih. Na prvem borišču, na katerem se je nahajala Po-

lonca, ni bilo nobene od njenih klubskih kolegic. Nekoliko

ji je odleglo. Poškilila je naokrog, da bi videla, na katerih

tatamijih so pristale, toda gneča je bila prevelika. Uzrla ni

nobene od njih.

Lidija je bila na vrsti v tretji borbi. Polonca ji je zaželela

srečo.

Prekmurka se je pomerila z Bolgarko Svetlano Makare-

vo. Na blazinah se je izkazala za odločno borko. Polonco je

povsem presenetila. O Lidiji je imela očitno napačno pred-

stavo. Zdela se ji je tiha, nekoliko plašna. Toda v boju je bi-

la zelo učinkovita. Nasprotnico je premagala s 4 : 2.



134

»Bravo, Lidija! Super si bila!«

Polonca jo je objela. Prekmurka se je nasmehnila in za-

dovoljno pokimala.

»Zdaj pa jim še ti daj vetra!« je rekla Lidija.

Polonca si je zavezala rdeči pas, ki ji ga je izročila Prek-

murka ter si nadela rokavice. Pogledala je okrog sebe, da bi

videla, ali je trener v bližini. Aha, je že prihajal.

»Kmalu boš na vrsti,« je dejal Resnik. »Ne boj se. Nič

ne razmišljaj! Samo stegni roko za udarec in reagiraj. Ko

boš napadala, poveži tehnike v kombinacijo. Ne odnehaj,

dokler sodnik ne prekine boja. V obrambi se osredotoči na

protitehniko. En sam dober udarec s kijajem je dovolj. Pre-

pusti se boju, ritmu. Naj te nosi. Za taktiziranje bo še čas.

Zdaj moraš začutiti nasprotnico in reagirati nanjo. Pojdi, te

že kličejo!«

Polonca je za nasprotnico dobila majhno Kitajko Vu

Džiang Ju. Aziati so bili znani kot eksplozivni borci, zato

so višje nasprotnike premagovali s tehniko in ne z močjo. In

prav tehnika je bila njena pomanjkljivost. Polonca se je bala

napasti, ker je vedela, da so nižje tekmovalke bolj uspešne

v obrambi. Karateistki sta krožili druga okrog druge in se

preučevali. Kitajka ni in ni hotela napasti. Polonca pa je tu-

di čakala. Čas je tekel. Naenkrat je sodnik ustavil borbo in

obema izrekel opozorilo za neaktivnost.

»Napadi!« ji je velel trener.

Sensej je vedel, kaj govori. Nikoli ji še ni napačno sveto-

val. Odločila se je, da ga bo ubogala, ne glede na morebit-

no napačno odločitev. Navalila je na Kitajko s serijo ročnih

tehnik. Mala Vu je blokirala vse udarce, vendar se je umak-

nila izven borišča. Sodnik ji je izrekel opozorilo.

Sensej je imel prav. Kitajka ni bila izkušena tekmo-

valka.

Polonca je spet napadla in Vu se je zgolj umikala. Proti

aktivnejši Slovenki ni našla protiorožja. Polonca je navalila



135

še bolj odločno. Mala Vu je dvakrat zbežala iz tatamija, s

čimer je izgubila borbo. Kitajcem je očitno še vedno bolj

ležal kung fu kot karate.

Resnik in Lidija sta ji čestitala ter jo trepljala po rame-

nu.

»Hvala, sensej,« je dejala Polonca, »za vaš nasvet.«

»Samo nekaj izkušenj rabiš,« je odvrnil. »Tole je odlič-

na priložnost. Kar pogumno nadaljuj.«

Trener je pohitel k naslednjemu borišču, kjer je že nas-

topala Urška.

Lidija je v naslednjem krogu imela smolo. Naletela je

na Angležinjo Cherly Green, mladinsko svetovno prvaki-

njo. Greenova je z njo pometla kot za šalo. Ker se je Angle-

žinja kasneje uvrstila v finale, je Lidijo potegnila v repasa-

že. Toda v drugem repažnem boju je Prekmurka znova iz-

gubila. S tem je bilo konec njenih upov za medaljo.

Polonca se je v drugi borbi sestala z Italijanko Sophio

Alessi. Energični Italijani so bili bolj uspešni v katah kot v

borbah, vendar so posamezniki znali presenetiti. Sophia ni

bila izkušena tekmovalka, zato je bila idealna nasprotnica.

S Polonco sta si neusmiljeno izmenjevali udarce in naizme-

nično osvajali točke. En čas je vodila Polonca, nato Italijan-

ka, vendar med njima ni bilo nikoli več kot za eno točko

razlike. Tri sekunde pred koncem je bil rezultat izenačen.

Tekmovalki sta skočili druga na drugo. In to je bilo to. Sod-

niki so dvignili rdeče zastavice ter dali zmagovalno točko

Polonci.

»Odlično!« je bila vesela Lidija. Tudi Resnik ji je česti-

tal, čeprav se je borišču približal, ko je bila borba že na po-

lovici.

»Ali vidiš, kako postajaš vedno boljša?!« je vzkliknil

trener.

Polonca je bila zadovoljna sama s seboj. V njej je zago-

relo tiho upanje, da se v tej izjemni, mednarodni konkurenci



136

morda še lahko izkaže.

Ampak njenih sanj je bilo konec v naslednji borbi. Šam-

pionka iz Ukrajine Nataša Beszeckova jo je deklasirala z re-

zultatom 6 : 2. Nataši se ni uspelo prebiti v finale, zato za

Polonco ni bilo repasažnih bojev.

To je bilo vse, s čimer je lahko računala v Miscolcu.

Odrezala se je bolje, kot je pričakovala, vendar slabše kot si

je želela. Trener je bil z njenim nastopom zadovoljen, kar jo

je pomirjalo. In tudi novo prijateljico si je našla.

Z Lidijo sta se sprehodili med borišči. Kar na štirih tata-

mijih so potekale eliminacije za njihovo starostno skupino.

Ustavili sta se tam, kjer so nastopale slovenske tekmovalke.

Čez kakšno uro so bili zaključeni vsi boji, razen finalnega.

Polonca je na svojo veliko žalost ugotovila, da se je v dvo-

boj za zlato odličje uvrstila Maja. Od Ptujčank nobeni ni

uspelo poseči po bronasti medalji.

Ob šestih zvečer so se začeli finalni boji. V dvorano so

prispeli novi gledalci, ki so jo zapolnili do zadnjega sedeža.

Še enkrat je spregovoril Gyorgy Popper. Domačini so

navdušeno zaploskali. Bili so ponosni nanj in veseli, da je k

njim pripeljal tako pomembno tekmo, kot je svetovni pokal.

V uvodnem delu vrhunca prireditve so se zvrstile de-

monstracije borilnih veščin. Prisotni so videli prikaze juda,

aikida, samurajskega mečevanja, karateja in taekwondoja.

Zadnja demonstracija je izzvala celo nekaj smeha. Tae-

kwondisti so sloveli po svojih tehnikah lomljenja, tameši-

variju, še posebej po brcah v skoku. S seboj so prinesli des-

ke za lomljenje, ki so jih prodajali razni ponudniki. Te des-

ke so bile na sredini prežagane ter spojene s plastičnimi vi-

jaki. V takšno tarčo ni bilo treba posebej močno udariti, da

se je prelomila na dvoje. To ni bila nobena skrivnost. Toda

tokrat ni šlo tako gladko, kot so taekwondoisti načrtovali.

Deske niso počile, niso se prelomile. Naj so v njih udarjali z

roko ali nogo, niso se hotele vdati. Kasneje se je ugibalo, da



137

jim je nekdo morda plastične vijake zamenjal s kovinskimi.

Kakor koli že, njihovi poskusi so izzvali salve smeha. Am-

pak na koncu so jim kljub vsemu ploskali za trud.

Sledili so težko pričakovani finalni dvoboji na osred-

njem borišču, ki so ga dvignili slab meter visoko. Največ

zanimanja so poželi finale posamezno in ekipno med mla-

dinci in mladinkami, starimi 17/18 let. To so bili tudi naj-

kvalitetnejši boji.

Za finale sta na borišče stopili Maja in temnopolta

Angležinja Cherly Green, aktualna mladinska svetovna

prvakinja. Gledalci so ju glasno pozdravili. Obe sta delovali

samozavestno in odločno. Maja je imela dolge svetle lase

spete v čop. Celo v kimonu je izgledala zapeljivo. Polonca

se je ugriznila za ustnico.

Tekmovalki sta boj začeli dinamično in aktivno. Prva je

osvojila točko Maja, in sicer z ročno tehniko džako zuki v

glavo. Greenova ji ni ostala dolžna. Že je sledila njena toč-

ka za sunek s pestjo v telo. Gledalci so bili na nogah. Na-

vdušeno so nagradili vsako uspešno akcijo. Slovenski tabor

je razvil nacionalno zastavo. Angleži so hitro privlekli na

dan svojo zastavo.

Maja je zrušila Angležinjo s tehniko deaši barai, ven-

dar ji na tleh ni uspelo zadati udarca, ki bi ji prinesel tri

točke.

Greenova je skočila na noge. Planili sta druga proti dru-

gi in zadali serijo udarcev. Sodniki so določili točko Angle-

žinji. Povedla je z 2 : 1.

Toda Maja ni izgubila glave. Previdno se je približala

nasprotnici. Čakala je na pravi trenutek. Ker se je Angleži-

nja dobro pokrivala, je sklenila sama izzvati luknjo v njeni

obrambi. Napadla je s kombinacijo dveh ročnih tehnik, ki-

zami zuki v glavo, džako zuki v telo. Drugi udarec ji je pri-

nesel točko. Izenačila je na 2 : 2. Sedaj so bili slovenski na-

vijači spet na nogah.



138

Ampak Greenova je pokazala, zakaj je svetovna prva-

kinja. Bliskovito je napadala z ročnimi udarci. Ko se je Ma-

ja umaknila ter nato hotela vskočiti v nasprotnico s tehniko

prestrezanja deai, ji je Greenova plasirala eksplozivni ma-

vaši geri, polkrožno brco v ledvice. Ob siloviti tehniki je še

Polonco zabolelo. Maja se je zamajala. Na obrazu se ji je

videlo, kako se bori z bolečino. Pristopil je sodnik, da bi

preveril, če lahko nadaljuje boj. Maja je samo odkimala,

pokazala, da je v redu in da ne potrebuje pomoči. Želela se

je boriti dalje. Gledalci so nagradili njeno samurajsko držo

z glasnim aplavzom in vzklikanjem.

Sodnik je Greenovi dodelil dve točki za uspešno akcijo.

Angležinja je povedla s 4 : 2.

Iz slovenskega tabora se je zaslišalo novo spodbujanje.

Maja bo morala nadoknaditi razliko. Glede na izkušenost

svetovne prvakinje to sploh ne bo lahka naloga.

Maja je pritisnila na Greenovo, kot se je pričakovalo.

Toda namesto, da bi se Angležinja umaknila in varovala

razliko v točkah, je bliskovito napadla z džako zukijem v

telo in urakenom v glavo. Na drugo tehniko je sodnik

vzkliknil jame!

Greenova je osvojila peto točko. Sedaj je bil rezultat že

5 : 2.

Angleži so začeli zmagoslavno vzklikati. Do konca boja

je bilo še slabih deset sekund in nihče ni več verjel, da bi se

izid finalnega boja lahko drugače zaključil, kot z zmago

Greenove. Dovolj bo, če še malo zavlačuje in zlata medalja

bo njena.

Toda svetovna prvakinja je hotela pokazati, da je nepre-

magljiva in da lahko zmaga brez taktiziranja. Slovensko

tekmovalko je želela povsem deklasirati. Zato je napadla s

serijo udarcev ter potiskala nasprotnico do roba borišča.

Maja se je umikala tako dolgo, dokler se ni znašla v breziz-

hodnem položaju. Še malo in prestopila bo črto na tatamiju.



139

Tedaj pa je izvedla pravo mojstrovino. Spustila je glavo

navzdol, se zasukala na levi nogi in izvedla krožno brco

uširo ura mavaši geri nasprotnici za uho. Tehniko je nare-

dila s popolno kontrolo, kar je skoraj nemogoče doseči pri

brcah iz obrata.

Gledalci so bili na nogah.

Sodnik ji je prisodil tri točke, s čimer je izenačila rezul-

tat na 5 : 5.

Zaslišal se je gong za konec boja.

Angležinja je nejeverno stresala z glavo in ni mogla ve-

rjeti, kaj se je zgodilo.

Sodniki so se posvetovali.

Maja je bila zadihana, vendar zadovoljna, da ji je uspel

neverjeten podvig. Še je bilo upanje za slovensko zlato.

Sodniki so se vrnili na svoja mesta. Glavni sodnik je

objavil podaljšek boja, kar se je tudi pričakovalo.

Zdaj tekmovalki nista bili več zaletavi. Najmanjša na-

paka je bila usodna. Počasi sta se približevali druga drugi in

hip nato odskočili narazen. V dvorani je vladala smrtna ti-

šina. Videlo se je, da so gledalci dobri poznavalci karateja.

Naenkrat pa sta Maja in Greenova skočili skupaj in uda-

rili. Glavni sodnik je prekinil borbo. Prekrižal je roke na

prsih in jih iztegnil navzdol z dlanmi obrnjenimi navzdol.

»Torimasen!«

To je pomenilo, da akcija ni bila dovolj dobra za toč-

kovanje.

Maja in Greenova sta se spet preučevali in čakali, kateri

bodo popustili živci. Znova sta napadli istočasno in glavni

sodnik je ponovil svojo odločitev – ni za točkovanje!

V dvorani se je razleglo mrmranje. Publika, trenerji in

tekmovalci so postajali nestrpni. Odločili so se, da posežejo

vmes. Iz slovenskega tabora so se zaslišali vzkliki spodbu-

de: »Maja! Maja!« Angleži so odgovorili s: »Cherly!

Cherly!«



140

Napočil je odločilni trenutek. Zmagovita akcija! Tek-

movalki sta kot blisk planili druga na drugo. Udarca sta bila

tako hitra, da so se prisotni spraševali, kaj so sploh videli.

Toda sodniška odločitev je bila enoglasna. V zraku so za-

plapolale modre zastavice. Maja je zmagala! Slovenija je

osvojila zlato odličje na svetovnem pokalu za mlade.

Polonca ni vedela, kaj naj si misli. Po eni strani je bila

vesela za slovensko zlato, po drugi pa jo je motilo, da je

Maja postala junakinja tekmovanja. S težkim srcem je mo-

rala priznati, da se je res izvrstno odrezala. Premagala je

aktualno svetovno prvakinjo in poskrbela za najbolj drama-

tično borbo na prireditvi. Njena nožna tehnika, s katero je

osvojila tri točke, je bila naravnost genialna, mojstrska. Po-

tem je zagledala Mareta, ki je šel čestitat Maji. Vrgla se mu

je okoli vratu. To je bilo enostavno preveč. Polonca je od-

maknila pogled.

Svetovni pokal pa je doživel še en vrhunec večera. To je

bilo finale ekipnega dela v bojih za mladinke. Za najvišje

odličje sta se srečali reprezentanci Slovenije in Madžarske.

Obe državi sta nastopili z več ekipami, Slovenija s petimi,

Madžarska s sedmimi. Skupno se je v tej kategoriji pome-

rilo 52 ekip. V finale sta prišli dve najmočnejši prvo-

jakostni skupini treh tekmovalk z eno rezervo, Madžarska

in Slovenija. Za Slovenijo so se borile same Ptujčanke,

Maja, Nika, Urška in Laura.

V prvo borbo se je podala Maja. Kljub težavni preiz-

kušnji v posamezni konkurenci je na tatamiju delovala

sveže in razpoloženo. Kakor da ne bi pred tem premagala

že šest nasprotnic in svetovno prvakinjo v finalu. Madžari

so ji za nasprotnico določili Anno Lukacs, solidno tekmo-

valko. Vendar se je že takoj na začetku pokazalo, da je da-

leč izven Majine lige. Plavolasa Slovenka jo je čisto povo-

zila in zmagala z rezultatom 8 : 1.

V drugi borbi sta delali Nika in Jolana Bartok. Obe sta



141

bili majhni, eksplozivni tekmovalki lahke kategorije. Druga

drugo sta obletavali kot dve osici. Videlo se je, da sta

preizkušeni borki, ki sta tehnike izvajali natančno in preu-

darno. Naizmenično sta beležili točke, zdaj ena, zdaj druga.

Ob udarcu na gong je bil rezultat izenačen, 4 : 4.

Trenutno je vodila Slovenija z 1 : 0. Če bo zmagala še

Urška ali vsaj izborila neodločen rezultat, bo »dežela na

sončni strani Alp« odnesla domov še ekipno zlato.

Za tretji boj sta se na tatami postavili velika Urška in za

glavo nižja madžarska prvakinja srednje kategorije Maria

Molnar, ki je bila obenem tudi evropska mladinka prvaki-

nja. Maria je izgledala kot fant, s črnimi, kratko pristriženi-

mi lasmi. Urška je napadla s serijo ročnih tehnik, ki jih je

povezala z brco mavaši geri. Toda gibčna Maria se je z lah-

koto umikala težki, nekoliko počasni Slovenki ter z džako

zukijem osvojila prvo točko. Nato je napočil pravi pekel za

Urško. Madžarka je nizala eno točko za drugo in se dobe-

sedno poigravala s Slovenko. Očitno ni bila zaman evrop-

ska šampionka. Domačini so jo glasno vzpodbujali in na-

grajevali z burnim aplavzom. Urška je težko sopla. V obraz

je bila čisto rdeča. Na semaforju se je izpisal rezultat 6 : 0

in šest sekund do konca. Trener Resnik ji je prigovarjal, naj

ščiti glavo, da je ne bi nasprotnica presenetila s kakšno teh-

niko za tri pike, kajti zaenkrat je Slovenija še vedno vodila

za dve točki. Madžarka se je pognala v zadnji napad. Urško

je potisnila na rob borišča. Ptujčanka je začutila Marijin

džako zuki v trebuhu, medtem ko je sama zadala udarec v

njen obraz. Madžarka je padla kot pokošena. Iz nosu se ji je

vlila kri. Prihitel je dežurni zdravnik. Nosnice ji je zamašil s

tamponi ter ustavil krvavitev. Gledalci so tulili od neodo-

bravanja. Izžvižgali so slovensko tekmovalko. Ja, tudi tak-

šne nesreče so se dogajale na tekmovanjih.

Ko se je Marija podala proti črti za razglasitev sodniške

odločitve, so jo domačini burno pozdravili. Glavni sodnik



142

je diskvalificiral Slovenko zaradi premočnega kontakta ter

zmago pripisal Madžarki. Sedaj je rezultat v ekipnem delu

znašal 1 : 1. Sodniki so preverili razliko v točkah. Za zmago

z diskvalifikacijo je tekmovalec prejel 8 pik. Končni izid je

tako znašal 13 : 13. V primeru izenačenega rezultata v po-

samičnih bojih in točkah je zmagovalca določil še en boj

med predstavnikoma ekip. Slovenske barve je znova zasto-

pala Maja, medtem ko so Madžari na borišče, kljub poškod-

bi, poslali Marijo.

Gledalci so vstali in z aplavzom, kriki, ragljami ter žvi-

žganjem pozdravili obe tekmovalki. Očitno se je obetal še

en nepozabni trenutek svetovnega pokala.

Maja in Marija sta začeli boj izredno aktivno in dina-

mično. Razpoložena Ptujčanka je takoj na začetku povedla

z 2 : 0. Polovica prisotnih je tulila njeno ime, druga polo-

vica je žvižgala.

Toda tudi Marija ni bila od muh. Z dvema dobro pla-

siranima džako zukijema je izenačila na 2 : 2.

Potem se je tempo borbe nekoliko umiril, kajti kara-

teistki sta postali previdnejši. Napak ni smelo biti.

Prisotni so ju huronsko vzpodbujali.

Znova je vsaka zabeležila po eno točko.

Na semaforju so tekle sekunde. Še 18 sekund do konca.

Maja je z urakenom osvojila četrto točko.

Zdaj je šlo zares. Madžarki se je iztekel čas za taktizi-

ranje. Pritisnila je na Majo. Ptujčanka se je umaknila v kot

borišča. Še malo in sodnik bo z zastavico pokazal džogai,

izhod iz tatamija. Maja se je nagnila s telesom nazaj, da se

je čimbolj oddaljila iz dosega Marijinih ročnih tehnik.

Dvignila je prvo nogo in dvakrat izvedla mavaši geri v

Madžarkino glavo. Maria je prvo brco eskivirala, medtem

ko jo je druga povsem presenetila.

Množica je kot pobesnela zver zatulila, polovica od

navdušenja, druga polovica zaradi razočaranja.



143

Ptujčanka je za uspešno akcijo prejela tri točke ter zma-

gala z rezultatom 7 : 3. Slovenija je dobila še eno zlato. Ma-

ja je bila tega večera nesporna junakinja. Premagala je tako

svetovno kot evropsko prvakinjo. O tem se bo v karate kro-

gih še dolgo govorilo.

Presneto! je pomislila Polonca in težko zavzdihnila.





* * *





Sajonara party v hotelu Zoltan.

Po zaključku svetovnega pokala so se udeleženci okrog

devete ure zvečer napotili v center mesta. V hotelu je bila

organizirana poslovilna zabava. V veliki jedilnici so se mi-

ze šibile od narezkov in sladkarij. Sestradani tekmovalci so

planili po hrani. Ko so se okrepčali s sendviči, so si postre-

gli s torticami, piškoti in bomboni. Nekateri so si jih stlačili

tudi v žepe.

Mladi so se umaknili v drugi prostor, kjer je bila disko-

teka. Trenerji in sodniki so ostali v jedilnici, kjer so se po-

menkovali o karateju in olimpijski prihodnosti tega boril-

nega športa.

Polonca je zaplesala z Lidijo in njenimi kolegicami.

Vzdušje je bilo čudovito. Glasbeni hiti, bliskanje light

showa, umetna meglica. Kljub utrujenosti so se mladi raz-

živeli.

Po eni uri norenja na plesišču sta Polonca in Lidija od-

šli na stranišče.

»Grem po pijačo,« je rekla Lidija.

»Okej, tukaj te počakam.«

Polonca je obstala na robu plesišča in nezavedno migala



144

v ritmu glasbe.

»Kako si kaj?«

Bil je Mare.

»V redu. Pa ti?«

Prijel se je za čeljust.

»Namesto medalje mi je ostal drug spomin.«

Polonca je pokimala. Dobro je vedela, kaj to pomeni.

»Žal nisem mogel spremljati tvojih borb, ker sva bila

isti čas na tatamiju,« je rekel.

»Sem opazila. Tudi meni je žal, da te nisem videla.«

»Sensej mi je povedal, da si se super odrezala.«

»Ah, ne vem. Izpadla sem v tretjem krogu.«

Mare se je nasmehnil.

»Jaz nisem bil nič boljši. Turnirski sistem je čista lote-

rija. Včasih gredo v prvem krogu ven celo favoriti.«

Polonca si je popravila lase. Za trenutek sta obmolknila.

»Maja je bila fantastična!« je rekla Polonca.

»To je bil njen dan,« se je strinjal Mare.

»Kje pa je?«

»S kolegicami je šla na WC.«

Zaigrala je počasna pesem. Plesišče se je izpraznilo za

polovico.

»Saj ne boš pobegnila?« je vprašal.

»Zakaj?«

»Ker bi rad zaplesal s tabo.«

Za trenutek sta se nepremično gledala.

»Kaj pa Maja?« je naposled vprašala Polonca.

»Kaj je z njo?«

»Ne bo ji všeč, če boš plesal z mano.«

»Res ne. Ampak vseeno hočem.«

»Če bi bila jaz tvoja punca, ne bi prenesla, da plešeš z

drugo.«

»Maja ni moja punca,« je odvrnil. »In če bi bila midva

par, potem ne bi nikoli plesal z drugo.«



145

Polonca se je nasmehnila in pokazala proti plesišču.

»Potem pa pojdiva!«

Prijel jo je za roko in povedel v najbolj odmaknjeni ko-

tiček. Tam se je ustavil. Obrnil se je k njej. Dvignila je roke

in jih položila okoli njegovega vratu. Objel jo je čez pas in

tesno privil k sebi. Ni se branila. Čutila je njegovo vročo sa-

po na svojem vratu. Preplavil jo je val vznemirjenja.

Počasi sta se premikala v ritmu Beatlesove melanholič-

ne balade Yesterday, pesmi, ki je bila razglašena za največ-

jo pop mojstrovino 20. stoletja.

Z dlanjo je zdrsnil višje po njenem hrbtu.

»Yesterday, all my troubles seemed so far away …« so

peli Beatlesi.

Njegov gib ji je prebudil mravljince po celem telesu.

»Now it looks as though they're here to stay. Oh, I be-

lieve in yesterday.«

Poljubil jo je na vrat, nežno, počasi. Hotela se je upreti,

toda njegove ustnice so bile tako mehke.

»Suddenly, I'm not half the man I used to be. There's a

shadow hanging over me.

Oh, yesterday came suddenly.«

Z roko ji je segel v lase. Še naprej jo je poljubljal. Po-

lonca je zastokala. Sploh se ni več prepoznala.

»Why she had to go I don't know she wouldn't say. I

said something wrong, Now I long for yesterday.«

Zašepetal ji je na uho: »Hočem, da si moja punca.«

V glavi se ji je vrtelo.

»Ampak … Ampak …«

»Reci, da boš moja punca!«

Polonci se je zavrtel celi prostor.

»Ampak, Maja …«

»Nočem Maje. Hočem tebe!«

Obstala je za trenutek in odprla oči.

»Yesterday, love was such an easy game to play. Now I



146

need a place to hide away. Oh, I believe in yesterday.«

»Reci da!« ji je prigovarjal.

Imela je tisoč pomislekov. Vsak dan si je dopovedovala,

da ne sodita skupaj, da ga ni vredna, toda v njegovi bližini

je čutila samo neustavljivo privlačnost, željo po združitvi

dveh duš v eno.

»Polonca, rad te imam.«

Njegove oči so bile opojne, brez dna.

»Reci da!« je vztrajal.

Zaprla je veke in se prepustila.

»Da,« je naposled dahnila, »hočem biti tvoja.«





147

18.





»Polonca, pomagaj!« je zavpila Klementina in stekla

proti njej.

Sledili sta ji Anja in Silva.

Polonco je po zvonjenju zadržala učiteljica slovenščine,

ker jo je hotela vključiti v projekt 'mladi književniki'. S

prijateljicami se je dogovorila, da se dobijo na balkonu.

Klementina jo je krčevito prijela za roko.

»Pomagaj, prosim!!!«

»Kaj se je zgodilo?« je vprašala Polonca in zaskrbljeno

pogledala prijateljice.

»Karolina Ekart me hoče pretepsti!«

Na Klementininem obrazu se je zarisala čista groza.

»Zakaj, za boga?!«

»Simon!« je izdavila Klementina.

Fantje, seveda! Kaj bi drugega lahko bilo posredi. Za

Klementino je bil Aleš že davna, neljuba zgodovina. Sedaj

jo je zanimal Simon. Aleša so izključili iz šole, tako da so

imele pred njim mir. Vendar njegova izključitev ni bila po-

vezana z dogodkom v Saloonu. Aleš je izsiljeval denar za

malico. Ker mu en dijak ni več plačeval, ga je brutalno pre-

tepel na WC-ju. Šola se je zaradi pritiska staršev odločila

ukrepati. Aleš je moral oditi, Leon in Miha pa sta dobila

ukor pred izključitvijo. Tudi Anja je končala zvezo z Miho.

Čeprav v Saloonu ni napadel Mareta, je na koncu poteg-



148

nil z Alešem.

»Ampak saj Karolina ne hodi s Simonom,« je pripom-

nila Polonca.

Karolina Ekart je bila evropska prvakinja v kikboksu v

težki kategoriji. Bila je velika, močna, dolgih črnih las in

divjega pogleda. Dekleta, pa tudi fantje, so na SŠC-ju tre-

petali pred njo. Enkrat jo je nek nespametni mulec iz dru-

gega letnika potrepljal po zadnjici. Kdo ve, kaj ga je pičilo.

Takoj je prejel krožno brco v glavo, ki ga je poslala v deže-

lo sanj. Od takrat je fantje niso upali niti pogledati.

»Ne, toda njena prijateljica Vesna je hodila z njim,« je

pojasnila Klementina. »In še vedno si ga lasti. Noče razu-

meti, da jo je dal na čevelj.«

»Simon pa si želi Klementine,« je pripomnila Silva.

Klementina se je nedolžno nasmehnila in skomignila z

rameni.

»Seveda,« je zamrmrala Polonca. Vsi so želeli hoditi s

Klementino. »In kaj pričakujete od mene?«

»Karolina in Vesna sta doli v veži pri jaknah, jaz pa

sem tam zmenjena s Simonom. Pridi zraven. Ko bosta vide-

li, da si ti z mano, me bosta pustili na miru.«

»A, res?! Ali misliš, da se me Karolina boji?«

»Normalno!« je vzkliknila Klementina.

Prijateljice so se spogledale in bruhnile v smeh.

»No, mogoče ravno ne trepeta pred tabo,« je dejala Kle-

metina, »ampak te zagotovo spoštuje. Ti si v borilnih vešči-

nah druga največja junakinja na centru. Imaš rjavi pas v ka-

rateju in si tekmovala na svetovnem pokalu. Poleg tega je

največji frajer dveh šol tvoj fant. Punca, svet ti leži pred no-

gami!«

Anja in Silva sta prikimali.

V Klementininih besedah je bilo veliko resnice. Polonca

je pred kratkim položila rjavi pas s prvo črtico. O nastopu

ptujskih karateistov na svetovnem pokalu sta poročala tako



149

občinsko glasilo Ptujčan kot časopis Štajerski Tednik. Bili

so celo na dveh lokalnih televizijah. Zaradi Mareta pa je po-

stala še bolj znana. Tudi v Saloonu se je že večkrat pojavila

z njim.

»Dobro,« se je vdala Polonca. »Če mislite, da bo moja

prisotnost pomagala, potem gremo.«

Prijateljice so se napotile po stopnicah.

Simon je že čakal na Klementino. Nedaleč stran sta stali

Karolina in Vesna ter ga opazovali.

»Joj, kaj če me Karolina napade?« je bilo strah Klemen-

tino.

Polonca jo je potrepljala po ramenu.

»Ne verjamem, da bo tvegala izključitev. Ampak ne

skrbi, jaz te bom branila.«

Klementina se je tresla od strahu.

»Joj, ne morem iti tja!«

Skrila se je za steber. Prijateljice so jo obstopile. Toda

kljub spodbujanju Klementina ni zbrala poguma, da bi

stopila do fanta, ki ji je bil všeč.

»Polonca, naredi nekaj!« je velela Anja.

»Jaz?! Saj nisem jaz zmenjena s Simonom!«

Prijateljice so jo gledale v pričakovanju.

»Okej, okej,« se je vdala. »Klementina, poslušaj, kaj

nam je v klubu povedal Resnik. To je zenovska zgodba.

Učenec je potožil svojemu učitelju:

'Roši, že več let preučujem zen, a še vedno ne vem, kaj

je smisel življenja?'

Učitelj ga je zgrabil za vrat in mu potisnil glavo pod vo-

do.

Mladenič je hlastal za zrakom.

Roši ga je potegnil iz vode in vprašal: 'Si že odkril smi-

sel življenja?'

'»Ne,« je odvrnil zadihani mladenič, 'mislil sem, da mi je

odbila poslednja ura. Boril sem se za zrak.'



150

'Ko boš s takšno vnemo iskal odgovor na svoje vprašan-

je, ga boš zagotovo našel.'«

Prijateljice so jo debelo gledale.

»Sensej nam je povedal, da če bomo s takšno predanost-

jo trenirali, bomo zagotovo postali šampioni in mojstri ka-

rateja.«

Polonca jim je zamolčala, da je trener nato izjavil, da je

ravno ona najbolj motivirana v klubu in jo je zato pohvalil.

»Klementina, rada bi ti povedala tole. Če si Simona za-

res želiš, te nič ne sme ustaviti. Niti tvoj strah ne.«

Črnolasa prijateljica je bila še vedno na trnih.

»Mi boš res priskočila na pomoč, če bo potrebno?«

»Seveda!« ji je zagotovila Polonca.

»Midve tudi!« sta se oglasili Anja in Silva.

Spoznanje, da ji prijateljice stojijo ob strani, ji je vlilo

novih moči. Naj se zgodi, kar hoče, napočil je trenutek res-

nice.

»Držite mi pesti!«

Obrnila se je in napotila k Simonu.

»Kaj če jo Karolina res napade?« je zašepetala Silva.

Anja je stisnila Polonco za podlaket.

»Saj jo boš ustavila, kajne?! Midve nisva ravno neki

fajterki.«

Polonca je vedela, da v primeru spopada ne more raču-

nati na Anjo in Silvo. Vsaj proti Karolini ne. Vesno bi že

morda poskušale obvladati, toda šampionki kikboksa se ne

bi nobena upala postaviti po robu.

Rjavolasi fant s pegastim nosom se je nasmehnil Kle-

mentini in jo objel. Opa, je pomislila Polonca, to pa je bilo

resno. Sledil je vroč poljub na usta.

Hm, to bi lahko povzročilo težave.

In res! Karolina in Vesna sta se napotili proti Klemen-

tini in Simonu.

»Poglej, Polonca! Klementina jih bo fasala!« se je



151

vznemirila Anja.

»Kaj bomo naredile?« je bila panična Silva.

»To, kar smo obljubile!«

Polonca je odločno stopila proti zaljubljenemu paru.

Niti ozrla se ni, da bi videla, ali ji prijateljici sledita.

Anja in Silva sta se za hip obotavljali. Nista mogli ver-

jeti, da se lahko zgodi najhujše. Nato pa sta le stekli za njo.

Napočil je trenutek spopada. Dve skupinici sta se ne-

varno bližali druga drugi. Bilo je kot obračun pri OK Co-

rralu. Na eni strani so bili šerifi, bratje Earp in Doc Holli-

day, na drugi strani divji kavboji, bratje Clayton in McLau-

rie. Oboji so se približevali z dolgimi, odločnimi koraki.

Tistih nekaj trenutkov se je zdelo kot večnost. Kakor da

bi se odvijalo v počasnem posnetku, polnem podrobnosti.

Naenkrat sta Karolina in Vesna obstali. Izmenjali sta si

par besed. Srepo sta zrli v Polonco, Anjo in Silvo. Oboji so

bili še nekaj metrov oddaljene od Klementine in Simona.

Nato se je zgodil čudež. Karolina in Vesna sta jih še

enkrat premerili s pogledom, nakar sta se umaknili.

»Hej, ali je to res?!« je zašepetala Silva.

»Ustrašili sta se!« je vzkliknila Anja.

Klementina in Simon sta se jim približala.

»Punce, ali ste videle?!«

Klementina je bila čisto iz sebe.

»Karolina je cviknila pred Polonco!«

Prijateljice so se objele.

»Ne vem, če se je ravno ustrašila …« je ugovarjala

Polonca.

»Seveda se je! Ti si naša junakinja!« je bila odločna

Klementina.

Ko se je vreščanje in skakanje prijateljic poleglo, jih je

Polonca skušala pomiriti.

»Ne vem, zakaj se je Karolina umaknila, ampak tega ra-

je ne razlagajte okoli. Takšne govorice nas lahko spravijo v



152

težave.«

»Ne skrbi, mala,« se je veselila Klementina. »Ti si glav-

na!«

Toda Polonca ni bila tako brezskrbna kot njene prijate-

ljice. Če se bodo hvalile, kako je evropska prvakinja v kik-

boksu zbežala pred njo, se utegne zgoditi, da se bodo na-

slednjič znašle v situaciji, ko umik ne bo mogoč za nobeno

stran. Potem bi se zares morala bojevati s Karolino. To pa

ne bi bil ravno športni dogodek. In Mare ne bo vesel tega,

kar se je zgodilo. En dan jo pusti samo in že zabrede v teža-

ve. Mare je namreč s slovensko reprezentanco odpotoval na

mladinsko evropsko prvenstvo v Novi Sad. Na žalost je šla

zraven tudi Maja. Naj jo koklja brcne! je pomislila Polonca.

Zakaj je Barbika tako dobra karateistka! Ampak Maretu je

lahko zaupala. Njuna ljubezen je čudovito zacvetela. Za no-

vo leto sta se imela božansko. Najprej sta se kopala v ptuj-

skih toplicah, se razvajala v vroči vodi, v bazenu z masaž-

nimi mehurčki. Potem sta praznovala v Saloonu z njenimi

prijateljicami. Za konec sta se strastno poljubljala v belem

mercedesu, ki ga je Mare najel pri rent a caru Caissa Ptuj.

Svojo princesko je razvajal. Ni hotel, da bi jo zeblo na sil-

vestrski večer, zato je kawasakija pustil doma. Polonca je še

zdaj čutila mravljince po celem telesu od dotikanja nje-

govih rok. Oh, ko bi le zimske počitnice lahko preživela ta-

ko brezskrbno. Toda čez teden dni je bilo državno prvenst-

vo za člane in članice, ki so se ga nameravali udeležiti. Z

Maretom bosta trdo trenirala, medtem ko bodo drugi uživali

v zimskih radostih. Nič hudega, glavno, da bosta skupaj. Sa-

mo ta zadeva s Karolino ji ni dala miru. Če ne bodo previd-

ne, se jim utegne še maščevati. Kikbokserka zagotovo ni bi-

la šleva. In če ji bodo na uho prišla ogovarjanja, ne bo osta-

la križem rok. Toda prijateljic zaenkrat ni mogla spameto-

vati. Preveč so bile vesele. Zato se jim je raje pridružila.

Jutrišnji dan je imel dovolj svojih skrbi.



153





Tretji del:





VETER





Bojevnik Luči stoji na vetru in veruje.

Ker veruje v čudeže, se čudeži

začnejo dogajati.

Od časa do časa doživi razočaranje.

Včasih je ranjen.

Vendar pa bojevnik ve, da je vredno.

Za vsak poraz dobi dve zmagi.



(Paulo Coelho, brazilski pisatelj)





19.





»Pridi, Tigerček!«

Sivi lisasti muc se je zapodil za njo. Toda visok sneg, v

katerega so se vdrle njegove tačke, da si je zmočil kožuš-

ček, mu je vzel prvi zagon. Poslej je začel stopicati bolj pre-

vidno in počasneje.

Polonca si je oprtala smuči na ramo. Imela je dolge rde-

če smučke z rdečimi pancarji in modrimi palicami, ki so se

skladale z njeno puhovko in hlačami. Napotila se je po poti

za hišo do roba hriba, kjer je stala vrsta s snegom pobelje-

nih dreves. Proga je bila lepo steptana, saj so se po njiho-

vem hribu smučali tudi sosedovi otroci.

To zimo Polonca ni smučala toliko, kot običajno. Tre-

ningi karateja so ji vzeli veliko časa in energije. Tudi teden

zimskih počitnic se je naglo iztekal. Mare je vsak dan prišel

ponjo s kawasakijem ter jo odpeljal v telovadnico, kjer sta

se neutrudno pripravljala na državno prvenstvo. Zadnji dan

pred tekmo sta sklenila počivati. Toda Polonca ni imela

obstanka. Čeprav so jo zaradi treningov bolele mišice, jo je

premamila želja, da se pred kosilom nekajkrat spusti po hri-

bu. Zvečer si bo pripravila vročo kopel in svojemu telesu

privoščila razvajanje.

Na sneg je položila smuči ter stopila vanje. Ko je bila še

majhna, se je po hribu spuščala s sanmi ali pa kar z žakljem,



157

vrečo napolnjeno s slamo. Pri 12 letih je enkrat po naključ-

ju šla z mamico in sestro v Avstrijo na bolšji sejem, kjer so

prodajali rabljene stvari, v glavnem oblačila. Tam so imeli

smuči, ki so ji takoj padle v oko. Sicer so bile precej zdela-

ne, napis firme je že zbledel, toda njej to ni bilo pomembno.

Bile so ji všeč in hotela jih je imeti. S sestro sta tako dolgo

prosile mamico, da jih je obema kupila. Stare smuči niso bi-

le drage, zato so si jih lahko privoščile. Polonca je bila silno

vesela in vznemirjena. Končno se bo lahko naučila smučati.

Problem je bil edino ta, da so smuči kupile poleti, tako da je

morala čakati šest mesecev na prvi sneg. Ker ni imela poj-

ma o smučanju, ji je na pomoč priskočil štiri leta mlajši so-

sed Andrej, ki se je znal že zelo dobro smučati, čeprav je bil

majhen in so bile njegove smučke komaj kaj daljše od nje-

govih pancarjev. Najprej jo je naučil, kako se pluži, potem

ovinke, ustavljanje in vse druge spretnosti. Glede na njeno

željo po smučeh in uživanju na snegu je hitro osvojila smu-

čanje.

Ozrla se je proti hiši. Matika jo je gledala skozi okno.

Babica Frančiška je uživala ob spretnosti svoje vnukinje, ki

je mojstrsko obvladovala tako smuk kot slalom. Povrhu je

bila še drzna kot veter in hitra kot blisk.

Polonca ji je pomahala.

Nato se je spustila po hribu. Dan je bil jasen in sončen,

kot nalašč za dober spust.

Tigerček je pozabil na previdnost in stekel za njo.

Polonca je začela s smukom. Drvela je z vedno večjo

hitrostjo. To je bil užitek, popolna svoboda! Lahko bi zav-

riskala od veselja. Za takšne trenutke je bilo vredno živeti.

Proti koncu hriba je začela vijugati, da je upočasnila

spust. Po kratki ravnici bi bilo možno smučati še naprej

proti gozdu, vendar proga ni bila steptana, pa tudi spust je

bil na tistem delu precej nevaren.

Ko se je obrnila, je videla Tigerčka, kako ji zvesto sledi.



158

Toda bil je komaj v zgornjem delu proge. Zanj je bila pre-

hitra.

Odpela je vezi ter stopila iz smuči. Čakal jo je vzpon

nazaj na hrib. Toda nič ne de. Spust je bil vreden hoje nav-

kreber. Pa še njen ljubljeni muc ji je delal družbo.

Smučala je dobri dve uri, vendar je povsem izgubila

občutek za čas. Če ji ne bi Matika pomahala, da je kosilo na

mizi, sploh ne bi vedela, da je že poldne.

Na poti proti hiši se je ustavila pri ptičji krmilnici. Na-

sula je prgišče šrota, nadrobljene koruze. Z babico sta radi

opazovali ptičke, kako so pozimi veselo obiskovali majhno

leseno hiško z rdečo streho, ki jim je nudila hrano in zave-

tje.

»Hojla!« je vzkliknila Polonca.

»Preobleci se, da se ne boš prehladila!« je velela babica.

»Potem pa hitro pridi, da ne bo juha mrzla!«

Mucek se ji je motal med nogami, ko je stekla po stop-

nicah v svojo sobo. Vlažno majico in pulover je zamenjala

za suha oblačila.

Hip zatem je že sedela za mizo in pihala v žlico vroče

juhe.

»Kako je bilo?« je vprašala babica.

»Odlično! Smučanje sem strašno pogrešala,« je odvr-

nila. »Čudovito je, ko se spustim po hribu. Takrat se poču-

tim res živo. Sonce postane bolj svetlo, veter mi pomaga in

celo zrak dobi poseben okus, zdi se mi, da po svobodi.«

Babica se je nasmehnila.

»Verjetno je tako, ko izkusiš zen,« je rekla Polonca.

»Kako to misliš?« je zanimalo babico.

»Sensej nam je povedal zen zgodbo, na katero sem čisto

pozabila.

Nekega deževnega dne je učenec prišel k svojemu uči-

telju zena.

'Roši,' je dejal, 'prosim, dovolite mi, da obiščem tudi



159

druge učitelje zena.'

'Misliš, da si se od mene že vsega naučil?'

Učenec je nekoliko v zadregi prikimal.

'Potem pa povej, na kateri strani vrat si odložil dežnik,'

je vprašal roši, 'na levi ali na desni?'

Učenec je moral priznati, da tega ne ve. Spoznal je, da

njegova zavest še ni zenovska, saj ni razvil popolnega zave-

danja okolja. Nato je ob učitelju ostal do smrti.«

Babica je prikimala.

»Torej, zen je, ko uživaš v smučanju in se tega zave-

daš,« je pripomnila.

»Ja, ampak še mnogo več!«

»Potem pa pojej svojo žlico zena.«

»Bravo, Matika, res je, tudi v tej juhi je zen!« je vzklik-

nila. »Mislim, da tudi sama vedno bolj razumem. Hvala ti!«

Tigerček je skočil na stol in pokukal na mizo.

»Glej ga, glej! Tudi on je prišel iskat zen,« je dejala ba-

bica.

Z Matiko sta se zasmejali.





160

20.





Državno prvenstvo za člane in članice je bilo v nedeljo,

20. februarja, v športni dvorani Šolskega centra Velenje.

Udeležilo se ga je 44 klubov s 93 tekmovalci. Zraven čla-

nov in članic so se pomerili tudi veterani v dveh skupinah,

in sicer v starostni kategoriji do 50 let in nad 50 let. Tekmo-

valo se je v posamezni konkurenci v borbah in katah. V

borbah je bilo razpisanih pet težnostnih skupin, brez abso-

lutne kategorije. Polonca, Maja, Nika, Laura in Urška so

prvič nastopile v članski konkurenci. Kot 18-letnice pa so

še zmeraj imele pravico do nastopov v starejši mladinski

konkurenci, kjer bodo lahko tekmovale do 21. leta. Tudi

Mare se je prvič znašel med člani.

V dvorani so postavili tri oblazinjena rdeča borišča z

modro obrobo. Prvenstvo je odprl predsednik Karate zveze

Slovenije, dr. Igor Zelinka. V dopoldanskem delu so se

zvrstile kate. Na enem tatamiju so nastopali člani, na dru-

gem članice, na tretjem veterani.

Popoldne so se pričele borbe. V lahki kategoriji, v kateri

je kot prva od Ptujčank nastopila Laura, sta tekmovali samo

dve karateistki. Njena nasprotnica je bila lanskoletna držav-

na prvakinja Monika Radosavljevič iz Celja. Laura je dobro

začela in osvojila dve točki z ročnimi udarci. Potem jo je

Monika presenetila z brco v glavo mavaši gerijem ter pove-



161

dla s 3 : 2. Laura se ji je maščevala z odlično tehniko čišče-

nja deaši barai. Ko se je Celjanka znašla na tleh, je Ptuj-

čanka hitro priskočila ter poskušala zadati zaključni udarec,

ki bi ji prinesel tri točke. Toda Monika se je z brcanjem

znala zavarovati. Karateistki sta bili spet na nogah. Laura je

nato z bliskovitim ročnim urakenom džodan uspela izena-

čiti. Maja, Nika in Urška so jo glasno vzpodbujale. V nada-

ljevanju sta si Laura in Monika neutrudno izmenjevali udar-

ce, brce, toda nobena ni dobila točke. Petnajst sekund pred

iztekom boja je Celjanka plasirala polkrožno brco nasprot-

nici v rebra. Povedla je s 5 : 3. Sedaj je morala Monika sa-

mo še malo zavlačevati in uspela bo ubraniti naslov prva-

kinje. Toda Celjanka je zagrešila usodno napako. Prepri-

čana v svojo prednost je napadla Ptujčanko. Laura jo je od-

ločno počistila s tehniko deaši barai in tokrat uspela zadati

džako zuki v glavo, kar ji je prineslo tri točke. Zmagala je s

6 : 5 ter postala nova državna prvakinja. Klubske kolegice

so jo obstopile in ji veselo čestitale.

Nato je bil na vrsti Mare v srednji kategoriji za člane, v

kateri je nastopilo 14 tekmovalcev. Prvo borbo je dobil s 5 :

2 zoper Srdžana Kostiča iz Velenja. Drugi boj je izgubil z

Danijelom Rihtaričem iz Kranja. Ker se je Danijel uvrstil v

finale, kjer je kasneje tudi zmagal in postal državni prvak,

ga je potegnil v repasaž, ponovitvene boje za bronasto me-

daljo. Tam je najprej s 6 : 1 deklasiral Draga Miheliča iz

Maribora, nato pa s 3 : 2 premagal Iva Bajta iz Oplotnice

ter tako osvojil 3. mesto. Polonca je ves čas navijala zanj.

Njena skupina še ni bila na vrsti, ker se kategorije niso iz-

vajale po zaporednem vrstnem redu. Mareta je ob zmagi

objela okoli vratu in ga poljubila. Njen bojevnik je bil zado-

voljen spričo svojega preboja med člane. Dokazal je, da

bodo nanj še morali računati.

»Sensej te kliče,« je opozoril Polonco.

In res, trener je klical punce za tekmovanje v srednji ka-



162

tegoriji. V tej skupini, v kateri so se borile Polonca, Maja in

Nika, je nastopalo 11 karateistk, kar je bila tudi najštevil-

čnejša skupina. V polsrednji je namreč tekmovalo 7 članic,

v poltežki 6, v težki pa 4 tekmovalke. V srednji kategoriji

so bile karateistke razdeljene v dve skupini. V skupini A,

kjer sta bili Maja in Nika, je nastopilo 6 deklet, v skupini B,

kjer se je nahajala Polonca, pa 5 tekmovalk.

Maja je bila tega dne hudo prehlajena. Imela je visoko

temperaturo. Verjetno se je je lotevala gripa, vendar za no-

beno ceno ni želela zamuditi članskega prvenstva. V svoji

skupini je naravnost blestela. Dokazala je, da ji niti članice

niso enakovredne in da je res izjemni talent. V prvi borbi je

s 5 : 0 deklasirala Natalijo Mlakar iz Kopra, v drugem boju

je s 6 : 3 premagala Valerijo Novak iz Maribora, v tretjem

krogu pa si je s 4 : 2 zoper Severdžano Šabič iz Velenja iz-

borila vstop v finale.

Slabše se je odrezala Nika, ki je prvo borbo s 5 : 4 tesno

izgubila proti Valeriji Novak. Potolažilo jo je edino dejstvo,

da jo je Maja maščevala v drugem krogu.

Pravi majhni čudež pa se je dogajal v skupini B. Polon-

ca je v prvi borbi premagala Brigito Kosec iz Ljutomera, in

sicer s 4 : 3. Polonca se je prizadevno in vztrajno borila za

vsako točko. Pri tem sta ji z vzkliki, nasveti in vzpodbu-

janjem pomagala trener Resnik in Mare.

V drugem kolu se je srečala z izkušeno Metko Fele iz

Brežic. Metka je povedla s 3 : 1. Vedela je, da je Polonca

novinka z malo kilometrine in še mlada povrh. Zato je bila

pretirano samozavestna. Na sredini boja sta obe tekmovalki

dosegli še vsaka po eno točko. Metka je vodila za dve točki.

Polonca je poskušala nadoknaditi zaostanek, vendar se je

njena nasprotnica dobro pokrivala. V zadnjih sekundah bor-

be je Metka napadla. Hotela je presenetiti Ptujčanko. Toda

namesto, da bi osvojila točko, je na obrazu začutila mavaši

geri. Polonca ji je uspela zadati brco v glavo, kar ji je pri-



163

neslo ipon, tri točke. Tako je zmagala s 5 : 4. Med pozna-

valci karateja je završalo. Prisotni kar niso mogli verjeti,

kako se je lahko izkušena Metka pustila tako presenetiti.

Ampak to je bila lepota karateja, nepredvidljivost do zadnje

sekunde, kjer je bila najmanjša napaka usodna.

Za vstop v finale se je Polonca pomerila z Ljubljančan-

ko Darinko Horvat, lanskoletno državno viceprvakinjo. Da-

rinka je že dvakrat nastopila tudi na članskem evropskem

prvenstvu. Torej je bila resnično prekaljena borka. Na za-

četku boja je povedla z dvema točkama, ki ju je dosegla s

prodornima džako zukijema. Polonca jo je zasula z brcami v

glavo, nakar ji je uspelo plasirati mavaši geri v Darinkina

rebra. Ljubljančanki je kar sapo vzelo. Vendar, ker ni hotela

pokazati, kako močno jo boli, so sodniki dali Polonci vaza-

ri, dve točki. Rezultat je bil izenačen. Darinka je pogumno

napadla in osvojila točko za ročni udarec v glavo. Ptujčanka

ji ni ostala dolžna. V naslednji akciji je z močnim džako zu-

kijem znova izenačila. Ljubljančanko je zadela v isto mes-

to, kot jo je prej brcnila. Razlegli so se klici vzpodbude z

obeh strani tabora. Ker je želela prikriti bolečino, je Darin-

ka jezno napadla. Toda ofenzivne akcije, v katere se je po-

dala, so ji jemale moč in jo vidno načenjale. V zadnjih se-

kundah boja sta obe planili druga na drugo, vendar je bila

Polonca za tisočinko hitrejša. Za uspešen udarec s prvo

roko v glavo je dobila eno točko in zmagala s 4 : 3.

Mare jo je dvignil v zrak.

»Enkratna si bila!« je vzkliknil.

Trener jo je potrepljal po ramenu.

»Čutiš, kako se ti je odprlo?! Tvoje tehnike so začele

delovati.«

Polonca je bila čisto iz sebe. Niti v sanjah si ni mislila,

da ji bo uspel preboj v finale državnega prvenstva. Toda ko

je izvedela, da jo tam čaka Maja, je njeno navdušenje spla-

hnelo. Le kako naj premaga ' super Barbiko?! ' To je bila



164

nemogoča naloga.

Upam samo, da se ne bom preveč osramotila, si je mi-

slila.

»Resnik, zagotovo si ponosen,« je slišala reči visokega

Primoža Debenaka, predsednika sodniške komisije. »Dve

Ptujčanki v finalu!«

Sensej se je nasmehnil in prikimal.

»Za katero boš navijal?« je navihano vprašal Debenak

ptujskega trenerja.

Resnik je zamahnil z roko. Postavil se je na sredino zu-

nanjega roba borišča. S tem je izrazil svojo nevtralnost. Ko

ga je Polonca pogledala, je dvignil palec. Nato ji je z gesto

pokazal, naj ga posluša. Torej ji bo vseeno pomagal.

»Polonca, drži se!« je vzkliknil Mare.

Ja, njen ljubi fant jo je brezpogojno podpiral. V tem

trenutku ji je to ogromno pomenilo. Pokimala mu je v znak,

da ga je slišala. Nato se je obrnila k nasprotnici.

Maja je imela rdeče oči in zabuhla lica od prehlada.

Svetlih dolgih las si ni spela v čop, ampak je pustila, da so

ji prosto padali. Njena drža je bila zgovorna. Do Polonce bo

neizprosna. Zdaj bo lahko z njo poravnala račune. Še pose-

bej zaradi Mareta, ki ji ga je Polonca speljala. Vsaj Maja je

bila prepričana, da ima vso pravico do njega, čeprav ji on

nikoli ni rekel, da sta par ali da želi hoditi z njo.

Maja je začela silovito in prodorno. Z džako zukijem v

telo je osvojila prvo točko. Polonca se je odločila, da se ne

bo predala brez boja. Napadla je s kombinacijo ročnih in

nožnih tehnik. Ko je izvedla visoko polkrožno brco, jo je

Maja zgrabila za nogo in jo spodnesla. Polonca je trdo pri-

stala na hrbtu, medtem ko ji je nasprotnica zadala ročni

udarec v glavo.

Sodniki so dvignili rdeče zastavice. Maja je povedla s

4 : 0.

Polonca je vstala. V obraz je bila čisto rdeča.



165

No, to pa je bilo ponižujoče! se je jezila nase.

Nasprotnico je napadla s kombinacijo ročnih tehnik.

Toda Maja jo je presenetila z bliskovitim protinapadom in

džako zukijem v rebra. Svetlolasa šampionka je dobila še

eno točko in vodila s 5 : 0. Polonco je čisto deklasirala,

vendar ji to ni bilo dovolj. Hotela jo je uničiti, ponižati,

predvsem pa pokazati Maretu, kako močno se je uštel, ko si

je izbral to vaško pritepenko za punco.

Laura, Nika in Urška so jo vrešče spodbujale. Obenem

so se smejale Polonci, ko je Maja osvajala točke. Njihovemu

obnašanju so se pridružili še nekateri fantje iz drugih klu-

bov, ki jim je bila svetlolasa Maja všeč. Polonci je šlo vse

skupaj do živega. Ozrla se je k Maretu, ki se ji je nasmeh-

nil. Nato je pogledala senseja. Pokazal ji je palec, nakar je

kazalec usmeril na nogo. Sporočal ji je naj izvede brco s

prvo, vodilno nogo. Polonca je prikimala. Preverila je, ali ni

morda Maja opazila trenerjevega sporočila. Ne, ozirala se je

k prijateljicam, ki so ji z gestami kazale, kako naj pokonča

Polonco.

Ko je sodnik dal znak za nadaljevanje boja, je Maja pla-

nila na nasprotnico. Tedaj pa je naletela na presenečenje, ki

ga je pred njo izkusila že Metka Fele iz Brežic. Dobila je

aši mavaši geri v lice. Polonca je tehniko prestrezanja, diae,

naredila brezhibno ter tako hitro in nepričakovano, da je

Maja kar otrpnila. Sodnik jo je moral pozvati z ukazom

»Moto no iči!«, da se je vrnila na svoje mesto v borišču.

Svetlolasa Ptujčanka je gledala besno kot ris. Če bi pogledi

lahko ubijali, se Polonci ne bi dobro pisalo.

»Džodan geri ipon!« je objavil glavni sodnik.

Polonca je prejela tri točke. Razliko je zmanjšala na 5 :

3. Ali je morda imela še kakšno možnost za zmago? Težko

verjetno. Maja se ne bo več pustila presenetiti. Poleg tega je

čas delal za srdito Barbiko. Do izteka borbe je preostalo še

kakšnih 30 sekund.



166

Znova se je ozrla k senseju. Je imel kakšen napotek za

njo? Dvignil je roko in ji pokazal, naj varuje glavo ter kon-

trira z roko. Ja, drugega ji ni preostalo.

»Cuzukete hadžime!« je vzkliknil sodnik za nadaljevan-

je boja.

Maja je prišla kot uragan. Z glasnim kiaijem in s serijo

ročnih udarcev, ki jih je usmerila naizmenično v telo in gla-

vo, je napadla kot furija. Polonca se je skrčila, sklonila in

sprožila roko za džako zuki v trebuh nasprotnice.

Neverjetno! V zraku so zaplapolale modre zastavice.

Polonca je prejela juko, eno točko. Sedaj je bil rezultat

5 : 4.

Sensej je imel prav! jo je prešinilo. Hvaležno ga je po-

gledala, on pa ji je prikimal.

»Maja, razturi jo!« se je zadrla Urška.

»Pokaži ji, kdo je prvakinja!« je vzkliknila Nika.

»Pohodi jo!« se je oglasila še Laura.

Svetlolaska je znova napadla kot tornado. Tokrat je ni

bilo več moč presenetiti s protitehniko. Navalila je s kom-

binacijo ročnih in nožnih tehnik. Polonca se je nemočno

umikala proti robu borišča. Linijski sodnik je z modro za-

stavico potrkal po tleh, kar je bila gesta za džogai, prestop

iz borišča. Sodnik je vzkliknil »Jame!« za prekinitev boja.

Polonca je spustila roke iz garda. Maja, ki je bila v zaletu

pa ji je zadala silovit udarec na nos. Polonca je padla na tla

in se prijela za boleče mesto.

Glavni sodnik je poklical dežurnega zdravnika. Polonci

se je ulila kri. Zdravnik jo je posedel na stol, ji v nosnici na-

tlačil tampone ter preko zalepil obliž. S kotičkom očesa je

opazila, kako se sodniki burno posvetujejo.

Šušin, glavni sodnik, ju je pozval za izhodiščne položaje.

»Aka hansoku, ao no kač!« se je glasila razsodba.

Maja je bila diskvalificirana zaradi premočnega kontak-

ta in neupoštevanja sodniškega ukaza za prekinitev borbe.



167

Polonca je zmagala!

Običajno so si tekmovalci na koncu v finalu čestitali,

toda Maja se je samo jezno obrnila in ji pokazala hrbet. Po-

lonca je vedela, da kaj več niti ni more pričakovati od svo-

je zagrizene nasprotnice.

»Bravo, Polonca!« je vzkliknil Mare in jo dvignil.

»Pravkar si postala nova državna prvakinja! In to z rjavim

pasom med samimi mojstricami! Če ti nisi rojeni talent!«

Nato jo je spustil in zaskrbljeno pogledal.

»Ali te zelo boli?«

Pristopil je tudi Resnik in ji čestital.

»Si v redu?« je vprašal in pokazal na nos.

»Ah, saj ni nič. Praska.«

»Praska, vredna zlate medalje!« je pripomnil Mare.

Maja se je otepala trepljanja prijateljic in odklanjala ro-

ke fantov, ki so ji hoteli čestitati za srebrno medaljo. Svoje

jeze sploh ni skrivala.

»Kaj pa je z njo?« je vprašala Polonca.

»Ne sekiraj se. Bo že prebolela,« je rekel Mare.

»Pravi, da ni slišala sodnika, ko je vzkliknil jame,« je

povedal Resnik. »Menda zato, ker je prehlajena.«

»Aha, in njen udarec sploh ni bil narejen s kontaktom,«

je bil sarkastičen Mare.

Sensej je skomignil z rameni in rekel: »Saj vsi vemo za

kaj gre, a ne?«

Še predobro, je pomislila Polonca.





168

21.





Joj, samo naj v redu izpeljem nastop! je premlevala Po-

lonca. Kaj pa, če se bom zmotila?! In cela dvorana je polna

gledalcev! Zakaj sem se pustila pregovoriti?! Hm, senseja

res nisem mogla zavrniti. Ampak vseeno bi lahko rekla ne.

On sploh ne ve kakšna muka je to zame. Oh, v trebuhu me

že zvija.

Akademija bojevniških veščin Ptuj se je udeležila budo

gala prireditve, ki jo je organizirala SZND (Slovenska zve-

za nanbudo društev). V športni dvorani Leona Štuklja v

Mariboru se je ob sedmih zvečer začela revija borilnih veš-

čin. Častni gost je bil Jošinau Nanbu, 10. DAN, ustanovitelj

karate šol sankukai in nanbudo. Ptujska akademija je nasto-

pala z dvema točkama, s samurajskim mečevanjem in glas-

beno kato sai, za katero je bila zadolžena Polonca.

Na začetku prireditve sta se na željo organizatorja poja-

vila dva ptujska mečevalca v zaščitni kendo opremi. Nato

so vsi gostje, skupaj z obiskovalci, počastili nedavno tragi-

čno preminulega predsednika nanbudo zveze Francija Pelka

z minuto molka. Budo gala je odprl Duško Praštalo, tehni-

čni direktor SZND.

V letošnjo prireditev, ki je bila tretja zapored, so organi-

zatorji vključili žrebanje za privlačne nagrade, točko panto-

mime v izvedbi Dareta Flisa in pevsko točko mične povezo-



169

valke programa Sergeje Palko. Prav tako so uspeli pridobiti

veliko pokroviteljev, kot na primer Radio City Maribor, re-

vijo BUDO Sensej, Kwon Slovenija, zlatarstvo Marija Gu-

ček, gostinstvo Jože Udovič, Varnost Maribor in številne

druge sponzorje.

Slovenska nanbudo zveza se je predstavila s štirimi de-

monstracijami. V prvi, otvoritveni točki, sta s kombinacijo

različnih dihalnih vaj nastopila Duško Praštalo in Marjeta

Oblak. V drugi sta Grega Jenčič in Damjan Kern prikazala

kombinacije nožnih tehnik, ročnih udarcev in spretnost pad-

cev. V tretji sta se predstavila Radjil Ouma in Karim Ngo-

sso iz Kameruna, ki sta demonstrirala različne kombinacije

borbenih tehnik. Za četrto točko pa je poskrbel kar sam Jo-

šinau Nanbu s skupino svojih učencev. Prikazali so nanbu

ki tajšo, respiratorno gimnastiko in njeno borbeno uporab-

nost v praksi.

Karate sta izvedli še SKI (Shotokan karate-do interna-

cional) Slovenije in Šitorju klub Termotehna Maribor. Veš-

čino džu džica je zastopala Džu džic zveza Slovenije. Lepo-

te aikido metov, vzvodov in prijemov je demonstriral Ten-

dorju klub Maribor. Nindže iz Budžinkan ninpo dodžo Slo-

venije, ki jih je vodil Andrej Jasenc, so dokazale, da je ta

skrivnostna veščina priljubljena tudi pri nas. Gledalci so

videli tudi obe obliki taekwondoja, ITF verzijo v izvedbi

Tomaža Barade in Branik Hwarang kluba Maribor ter olim-

pijsko WTF verzijo v prikazu kluba Marijana Piliha. Judo

zveza Slovenije pa je predstavila džudo, olimpijsko veščino

metov in rušenja.

Akademija bojevniških veščin Ptuj je pod vodstvom

strokovnega vodje Roberta Resnika izvedla celostno pred-

stavitev samurajskega mečevanja, in sicer iaido kate, ken-

džicu sparinge, kendo boje in tamešikiri, test sekanja s ka-

tano. Največja atrakcija je bila, ko je šest mečevalcev na-

padlo senseja Resnika, on pa jih je z dvema mečema pose-



170

kal kot za šalo. Bil je pravi inkarnirani Mijamoto Musaši,

največji japonski mečevalec in bojevnik. V prikazu je sode-

loval tudi Mare. V hakami, hlačnem krilu, in keikogiju, po-

sebnem kimonu, je izgledal kot pravi samuraj. Mečevanje

je vadil že leto dni. Polonci je priznal, da je začel trenirati

zato, da bi lahko bil več časa z njo. Ona pa je mečevanje

vadila že od samega začetka.

Hvala bogu, da sensej ni vztrajal, naj sodelujem še pri

mečevanju! je pomislila.

Polonca je bila s svojo točko na vrsti nekje na tri četrt

programa. Raje bi bila na začetku, da bi se prej rešila, toda

pri tem ni mogla nič.

»Še dva nastopa sta pred tabo,« ji je zašepetal Mare.

Bila je vsa napeta.

Mare je položil roke na njena ramena in ji pričel masira-

ti vrat. To ji je dobro delo. Oboževala je njegovo masažo.

Takoj jo je preplavil val ugodja. Telo se je sprostilo, nape-

tost je izginila iz mišic. Samo v trebuhu jo je še zmeraj zvi-

jalo.

»Vse bo v redu,« jo je miril Mare. »Ne pozabi, ti si slo-

venska Elektra! Moja junakinja!«

Odkar sta si z Maretom ogledala nadaljevanje Daredevi-

la v filmu Elektra, jo je začel tako klicati. Všeč ji je bilo, da

misli, da je lepa kot Jennifer Garner, ki je bila itak njena

vzornica. Kljub temu pa ji je ugajalo, ko jo je v intimnih

trenutkih poklical po njenem pravem imenu.

Film Elektra jo je znova navdušil za nože sai in ji potr-

dil, da se je pravilno odločila, ko je začela trenirati borilne

veščine. Postale so tako neločljivi del nje, da se sploh ni več

videla drugače kot Elektra, bojevnica.

Tudi filmska zgodba ji je bila všeč. Na koncu filma

Daredevil Elektra umre, ampak kot je pravilno napovedal

Klemetinin brat Marko, ki jo je prvi seznanil z likom

Elektre, so jo v nadaljevanju oživili. To je storil skrivnos-



171

tni red plačanih morilcev nindž, imenovanih Roka, za kate-

re je Elektra poslej morala delati. Zadali so ji nalogo, da

ubije Marka Millerja, ki ga je igral Goran Višnjič, in njego-

vo najstniško hčer Abby. Ampak Elektra se je spoprijatelji-

la z Abby ter jo vzela v svoje varstvo. Hip zatem se je že

zapletla v neusmiljeni boj z nindžami, ki poznajo številne

smrtonosne trike in magijo. Na koncu se je soočila z nevar-

nim, legendarnim nindžo Kirigijem.

V Elektri je Jennifer Garner nosila drugačen kostum kot

v Daredevilu. V drugem filmu so se želeli bolj držati stri-

povske verzije. Oblekli so ji rdeče hlače in kratki brezro-

kavnik. V stripu je Elektra bolj razgaljena, saj ne nosi hlač,

vendar je rdeča njena izvirna barva. Toda Polonci je bila

bolj všeč v Daredevilu v usnjenih črnih hlačah. Tam je

izgledala bolj seksi, bolj privlačno, a tudi nevarno, kajti črna

je bila barva noči, simbol nindž. Tudi Polonca je imela za

svoj nastop črne usnjene hlače in brezrokavni outfit. Vendar

ni nosila škornjev z visokimi petami kot filmska Elektra,

temveč črne športne copate Puma. Kostum ji je sešila mod-

na kreatorka Vesna Zupanič, stroške pa je kril klub. Trener

ji je dejal, naj kostum zadrži, ker ga bo zagotovo še potre-

bovala za kakšen nastop.

»Zdaj pa pojdi gor in jih očaraj, tako kot si mene!« ji je

velel Mare.

Oh, moram se izkazati. Samo mirno, si je prigovarjala.

Saj bo šlo. Veliko sem trenirala. In nikamor ne morem po-

begniti. Na žalost!

Polonca je pohitela na prostor za demonstracijo.

Gledalci so jo pozdravili z glasnim aplavzom.

Nato je počepnila za začetek točke. Reflektor jo je

obsvetil z snopom nežne luči. Sklonila je glavo.

V dvorani je zavladala tišina.

Zaslišali so se prvi toni pesmi Bring Me to Life oziroma

Vrni me v življenje, ki jo je izvajala ameriška skupina Evan-



172

escence. Prepevala sta jo črnolasa Amy Lee in Paul Mc-

Coy. Amy je dobila navdih za pesem, ko jo je neznanec

vprašal, ali je srečna. Za njenim nasmehom je namreč za-

slutil, da je potrta. Nato je napisala pesem, ki jo je posvetila

svojemu fantu, s katerim se je kasneje poročila. Bring Me

to Life se je prvič pojavila v filmu Daredevil v prizoru, ko

Elektra vadi z noži sai, ker hoče maščevati smrt svojega

očeta. Polonca je dobro naštudirala njene gibe, vendar je

dodala tudi svoje elemente.

Amy je zapela:



»How can you see into my eyes like open doors?

Leading you down into my core

where I’ve become so numb

Without a soul my spirit's

sleeping somewhere cold,

until you find it there and lead it back home.«



Polonca je še zmeraj čakala na iztočnico, s sai obrnjeni-

mi navzdol, z rahlo dvignjenimi komolci. Izgledala je kot

temni angel, ki se pripravlja, da bo poletel.



»(Wake me up!)

Wake me up inside!

(I can’t wake up!)

Wake me up inside!«



To je bil pravi trenutek. Pesem, ki se je počasi, tiho za-

čela, je dobila zagon, eksplozijo. Polonca je dvignila glavo,

se vzravnala in sunila z noži v zrak. Jeklena rezila so se za-

bleščala kot tigrovi beli zobje, ki se razkrijejo, preden se

velika mačka poda v napad. Luč reflektorja je močneje

zasvetila. Sedaj se je nahajala v samem središču dogajanja.

Pozornost cele dvorane je bila usmerjena na njo. Nože je za-



173

čela sukati s svetlobno hitrostjo in se obračati zdaj na levo,

zdaj na desno.



»(Save me!)

call my name and save me from the dark.

(Wake me up!)

bid my blood to run.«



V popolnem ritmu je izvajala sunke z noži, brce in sko-

ke. Kombinacije tehnik so bile atraktivne, dinamične, gibi

eksplozivni, skladni. V točko je vključila tudi gimnastične

elemente, kot so preval, kolo in premet. Dolgi lasje so vih-

rali okrog nje. Bila je kot boginja Kali, neustavljiva, nevar-

na, nepozabna.



»(Bring me to life!)

I’ve been living a lie, there’s nothing inside.

(Bring me to life!)«



Polonca se sploh ni zavedala, kako čudovito izgleda.

Bila je mlada, lepa in strašno zapeljiva v Elektrinem črnem

kostumu. Prava paša za oči. Če bi se videla tako, kot so jo

videli drugi, bi bila zagotovo bolj samozavestna. Vsekakor

je imela veliko razlogov za dobro samopodobo.

Sukala se je okoli svoje osi, izvedla tri direktne brce,

skočila visoko v zrak, naredila krožno brco iz obrata.

Točko je zaključila v pravem trenutku z dovršenim do-

skokom.

Publika v dvorani je bila navdušena. Nagradili so jo z

huronskim aplavzom, veliko jih je vstalo. Razlegli so se

vzkliki odobravanja. Brez dvoma je tega večera požela

največje ovacije.

»Dragi obiskovalci, to je bila slovenska Elektra!« je

rekla napovedovalka.



174

Očitno so jo vsi prepoznali kot Elektro, junakinjo, ki je

s filmskega platna stopila v resničnost – in oživela.





175

22.





»Vau, kako lepa katana!«

Polonca je vzela v roke dolgo samurajsko sabljo v črni

leseni nožnici, saji.

»To je Musašijeva katana,« je dejal Mare. »Seveda ne

original, ampak replika. Natančno takšen meč je nosil Mija-

moto Musaši. Je nekoliko daljši od ostalih katan. To sicer

ne preseneča, ker je bil Musaši višji od povprečnih Japon-

cev. Meč ima tipično dolgi ročaj, cuko. Kot lahko vidiš, je

cuba, ščitnik za roke ob ročaju narejen iz dvojnih prstanov,

kar se nanaša na Musašijev stil mečevanja in njegovo Knji-

go petih prstanov.«

Polonca je izvlekla meč iz saje. Ko si je ogledovala re-

zilo, so jo spreleteli mravljinci. Ostro jeklo je bilo ukrivlje-

no na zunanji strani loka.

»Sensej mi je povedal, da je ta katana ročno kovana.

Tošin, rezilo, je narejeno z visoko vsebnostjo ogljikovega

jekla, iz tradicionalne gline ter polirano. Vsi dodatki so ko-

vinski in ne aluminijasti, kot pri cenenih mečih.«

Polonca je vedela, da so bile katane izdelane tudi iz več

sto tisoč plasti. Izdelovalci mečev so bili izredno čaščeni v

srednjeveški Japonski, pa tudi danes, saj katana še vedno

velja za najboljši meč na svetu. Samuraji so do svojih me-

čev gojili naravnost mističen odnos. Za japonske bojevnike



176

katana ni predstavljala samo orožja, ki jim je zagotavljalo

preživetje, ampak je opredeljevala smisel njihovega obsto-

ja. Utelešala je bojevnikovo dušo.

Samuraji so nosili meče z rezilom obrnjenim navzgor.

To jih je opominjalo, da ne smejo prekomerno uporabljati

katane, še posebej ne v slabe namene, kajti v nasprotnem

primeru se meč obrne proti svojemu lastniku.

Katane so slovele po legendarni ostrini rezil zato, ker so

japonski meči posedovali dve pomembni lastnosti. Prvič,

rezila so bila dovolj prožna, da so prenesla direktne udarce,

in drugič, imela so dovolj trdo površino, ki je zadržala ostri-

no. Meči so bili sestavljeni iz dveh vrst različnega jekla.

Imeli so mehko sredico, imenovano šingane, z nizko vseb-

nostjo ogljika, okrog katere je bil omotan trdnejši plašč iz

jekla z veliko ogljika, imenovan kavagane. Končni izdelek

ni bil laminat, narejen iz dveh plasti, ampak sta bili obe

vrsti jekla prepleteni skozi postopek kovanja in termične

obdelave. Obstajalo je več različnih metod izdelave mečev.

Od preprostih katan, ki so imele plast jekla in plast železa

do zahtevnejših, kvalitetnejših rezil, ki so imela štiri mili-

jone plasti. Takšno metodo je uporabljal legendarni izdelo-

valec mečev Masamune.

»Sensej je res prijazen, da nama je posodil katano,« je

rekla Polonca.

Mare je prikimal.

Trener jima je dal katano za vadbo tamešikirija, testa

sekanja. Polonca bo ob koncu sezone polagala za črni pas v

iaidoju in kendžicu. Uspešno bo morala opraviti tudi tame-

šikiri, ki je bil obvezni del izpita za mojstre. S testom seka-

nja so samuraji preizkušali svoje meče. Tamešikiri se je

pojavil v 17. stoletju v obdobju Edo. Testiranje katan so

zaupali samo najbolj veščim mečevalcem. Pri tem so upo-

rabljali različne materiale, kot so vara (snop slame), goza

(zgornja plast rogoze oziroma tatamija), bambus in jeklo



177

(tanjše cevi). Pri sekanju so izvajali različne mečevalske

tehnike in zaseke. V modernejši dobi je tamešikiri namen-

jen preizkusu mečevalskih spretnosti. Pogosto je atraktivna

točka na demonstracijah samurajskega mečevanja. V tame-

šikiriju se odvijajo tudi tekmovanja. Najbolj znani meče-

valec z največ rekordi je Tošiširo Obata. Igral je celo v

dveh filmih, Obračunu v Malem Tokiu z Brandonom Leejem

in Dolphom Lundgreenom ter Samurajevem meču z Ri-

chardom Northonom.

Obstajata dve obliki tamešikirija, sekanje statičnih in

gibljivih tarč. Pri prvi so stoječe tarče snop slame ali bam-

bus na stojalu. Odločilna je moč sekanja, ki izhaja iz pravil-

ne tehnične izvedbe. Pri gibljivih tarčah pa gre za vržene

predmete kot so teniška žogica, jabolko, banana. S to obliko

se testirajo mečevalske reakcije, natančnost in pravočas-

nost, oziroma tajming sekanja.

Mare je na dvorišče za hišo prinesel leseno stojalo z

dvema križnima stranicama, ki so dajale čvrsto oporo in

stabilnost. Na stojalo je nataknil zvito rogozo ali tako ime-

novani omote tatami.

»Boš ti prva udarila?« je vprašal.

»Kar ti daj. Vem, da komaj čakaš.«

Mare se je zarežal. Široko se je razkoračil, visoko dvig-

nil meč in zadržal dih. V zraku je bilo čutiti njegovo kon-

centracijo. Nato je glasno izdihnil ter zamahnil v diagonalni

zasek kesa kiri.

Del tatamija je odletel v zrak. Bilo je, kakor da bi zare-

zal skozi puter. Katana je bila resnično zelo, zelo ostra. To-

da na rogozi se je videlo, da udarec ni bil natančen, temveč

nekoliko vijugast. In nekaj koščkov rogoze je štrlelo kakor

nepočesani lasje.

»Vau!« je vzkliknil Mare. »Kakšen užitek je to! Ampak

moj zasek je čisto začetniški.«

»Zato pa bova vadila!«



178

Mare ji je izročil katano ter zamenjal rogozo.

»Veš, na youtubu sem gledal, kako je japonski mojster

Micuhiro Saruta izvedel senbonkiri ali tisoč zasekov v eni

uri in pol. Na posnetku je izgledalo enostavno, toda v resni-

ci sploh ni tako lahko,« je rekel. »Svetovni rekord v tameši-

kiriju pa je leta 2009 postavil Bruce Baldwin, ko je s

horizontalnim udarcem joko kirijem presekal 25 tatamijev.«

Sedaj je Polonca zavzela visoki položaj džodan kamae.

Tudi ona se je odločila za diagonalni zasek. Globoko je

vdihnila. Ni vedela, kaj naj pričakuje. Ali mora močno za-

mahniti ali ne? Bo meč opravil svoje?

Rezilo se je zabliskalo in švistnilo skozi zrak.

Polonca skoraj ni čutila upora.

Meč je zadržala v zadnjem trenutku, da ni z njim udarila

v tla.

»Neverjetno« je vzkliknil Mare. »To je skoraj popolni

zasek!«

Tatami je bil gladko odsekan pod pravilnim kotom.

»Ni slabo za prvi zasek,« je bil navdušen Mare. »Kakšni

bodo šele tvoji udarci, ko boš nekaj časa vadila. Vidiš, to je

razlika med oranžnim pasom in mojstrskim kandidatom.«

»No, jaz res malo dlje treniram od tebe, ampak čez čas

boš tudi ti imel izvrstne udarce.«

»Že, toda ti si naravni talent. Prava Youn Ja Kyung!«

Mlada Korejka, ki jo je omenil Mare, je bila najbolj

znana mojstrica mečevanja na svetu. Zaslovela je z video-

klipi plesa z dvema katanama in z neponovljivimi testi se-

kanja. O njej se je zelo malo vedelo. Na Wikipediji ni bilo

nobenih zapisov. Bila je mojstrica korejskega mečevanja,

imenovanega haedong gumdo, ki je bilo precej podobno

japonskemu mečevanju. Na youtubu so krožili videopos-

netki njenih mečevalskih spretnosti. S katano je presekala

papir, kar sploh ni lahko. Nato je z enim samim zasekom

ugasnila 20 sveč. In prepolovila je drobno jagodo, vrženo v



179

zrak. Povrhu je bila še neznansko lepa, zapeljiva, z dolgimi

črnimi lasmi. Le koga ne bi prevzela skrivnostna mlada le-

potica, ki je nastopala na raznih prireditvah, v TV-šovih, a

se je kljub temu uspešno izmikala radovednim medijem.

Nato sta dve uri neutrudno sekala zvite rogoze. Mare je

s sabo prinesel še nekaj bambusovih palic za tarče. Preizku-

sila sta tudi po dva do tri povezane zaseke. Na koncu jima

je že resnično dobro šlo. Pred tem sta si na youtubu ogleda-

la, kako to počnejo veliki mojstri, kot Masajuki Šimabu-

kuro, Komei Sekiguči, Ueki, George Alexander, James Wi-

lliams idr.

Za konec sta se lotila še gibljivih tarč. V ta namen sta

uporabila jabolka. Najprej sta si jih metala v dolgem počas-

nem loku, kasneje pa že v ravni, ostri liniji kot žogico za

bejzbol.

»Ne boš verjela kaj sem včeraj našel na spletu,« je dejal

Mare. »Japonski mojster kendžica Isao Mači je presekal

kroglo.«

»Kroglo?!«

»Ja, izstreljeno iz pištole. Krogla sicer ni bila kovinska,

to bi bilo pretirano. Narejena je bila iz soli. Snemalna ekipa

je cel dogodek zabeležila na video. En član je s pištolo

streljal na Mačija. Mojster je bil ves čas na preži, z roko na

meču, s katano v saji. V počasnem posnetku se natančno

vidi, kako bliskovito je izvlekel meč in kako se je krogla

razpolovila na rezilu. Posnetek sem ti poslal na mail.«

»Takšni refleksi bi mi prav prišli pri karateju,« je

zavzdihnila.

»Oh, brez skrbi, saj si že tam – ostra in nevarna kot ka-

tana!«





180

23.





»Bravo!« je vzkliknila učiteljica Sonja.

Polonca je vnovič uspešno ubranila strel na gol. Tokrat

je bil napad še posebej nevaren, ker se je Vlasta prebila po

levem krilu skozi obrambo in v skoku streljala s šestih met-

rov. Pri urah športne vzgoje so redko kdaj igrali rokomet.

Polonca ga je pogrešala, saj je v osnovni šoli blestela v tej

igri, in sicer v vlogi vratarke. Na golu je ubranila 90 odstot-

kov strelov in tista ekipa, pri kateri je igrala, je vedno zma-

gala.

V srednji šoli so največkrat igrali odbojko, ki pa ji neka-

ko ni ležala. Tudi njene prijateljice Klementina, Anja in

Silva niso bile ravno zavzete odbojkarice. Polonca je imela

najraje atletiko, še posebej tek na 2000 metrov. V tej disci-

plini je zabeležila nekaj dobrih rezultatov. V osnovni šoli je

bila na športnem dnevu druga, na občinskem prvenstvu v

Moškanjcih pa šesta. Tedaj so kot šola osvojili ekipno prvo

mesto. V srednji šoli je bila druga na občinskem prvenstvu.

Na državnem prvenstvu pa je zasedla 17. mesto od 103

tekmovalk.

Učiteljica je z ostrim žvižgom piščalke oznanila konec

igre.

»Dekleta, pojdite v slačilnice!«

Polonca si je z majico obrisala potni obraz.



181

»Mala, ti si pravi talent!« jo je pohvalila Klementina.

Anja in Silva sta jo potrepljali po ramenu.

»Hvala,« je odvrnila Polonca. »Na koncu sem imela sre-

čo.«

»Kakšno srečo?! To je znanje, mala!« je bila navdušena

Klementina.

Polonca in Klementina sta imeli v slačilnici skupaj obe-

šene obleke.

»Hej, zadnje čase se skoraj nič ne vidimo,« je pripom-

nila Klementina. Snela si je gumico, s katero je imela speti

čop. Dolgi črni lasje so se ji vsuli na ramena. S prsti si je šla

v lase in jih razmršila.

»Res je,« se je strinjala Polonca. Spreletel jo je občutek

krivde. Prijateljice je preveč zapostavila. Treningi so ji je-

mali veliko časa. Pa tudi njen lepi fant jo je povsem oku-

piral.

»Mare te hoče imeti samo zase, kajne?!«

Klementina jo je pogledala izpod obrvi.

»No, saj ga razumem. Moški so pač takšni.«

Polonca je pomislila, kako je Mare celo nehal redariti,

samo da je bil lahko več časa z njo. Ko sta bila skupaj, sta

pozabila na ves svet.

»Saj nič ne zamerim,« je rekla Klementina. »Samo po-

grešam te.«

Prijateljici sta se spogledali in si padli v objem.

»Kaj bi rada, da se razjočem?!« je zahlipala Polonca.

»Ne nori!« je odvrnila Klementina. »Naju že čudno gle-

dajo, ker se objemava sredi slačilnice.«

Klementina si je otrla solze s konic vek.

»Še dobro, da imava obe fante, drugače bi naju začeli

obrekovati,« je pripomnila črnolaska.

Polonca se je zasmejala in si brisala oči.

»Kako kaj tvoja nova ljubezen, Dejan?« je vprašala Po-

lonca.



182

Klementina je skomignila z rameni. Simon, za katerim

je še pred časom norela, je bil že daljna preteklost, pozab-

ljen v vetru mladosti. Polonca se je spraševala, ali je bilo

vredno, da se je takrat skoraj stepla s Karolino Ekart, evrop-

sko prvakinjo v kikboksu? Samo zaradi nekega Simona, ki

je bil danes tukaj, jutri pa ga ni bilo več?! Pravzaprav pri

celi stvari niti ni šlo za Simona, ampak za prijateljice. Zanje

pa je bila pripravljena storiti vse.

»Fantje so fantje. Vsi so enaki,« je modrovala črnolas-

ska. »Hočejo samo eno.«

Polonca si je oblekla kavbojke. Za pas si je potlačila

srajco.

»Hej, mala, ali si z Maretom že spala?«

Klementina se ji je zagledala v oči. Polonca je zardela.

»Aha, torej si!« je vzkliknila prijateljica.

»Nič nisem rekla.«

»Meni ne moreš lagati! Sicer pa ti piše na obrazu.«

Polonca je še bolj zakuhala na rdeče. Ob spominu na

Maretove roke na svojem golem telesu so jo obšli mrav-

ljinci. Ko jo je zvečer v njeni sobici v soju sveč poljubljal

na ustnice, božal po nogah, ritki, prsih, je vsak del, ki so se

ga dotaknile njegove dlani, žarel v strasti in želji po ljubez-

ni. V njej je prižgal ogenj, ki se je razbesnel v požar in ga ni

bilo možno pogasiti na noben drug način, kot z združitvijo

dveh teles. Želela sta drug drugega, hrepenela in drhtela sta

po zlitju v en utrip srca.

»Ja, punca, vidi se ti, da si postala ženska!« je sklenila

Klementina. »Bil je že skrajni čas. Zdaj samo še Silva čaka,

da nekdo utrga njen cvet.«

»Tinča, Tinča, same neumnosti ti hodijo po glavi,« se je

pošalila Polonca. »Tebe ne bodo spustili v nebesa.«

»Kdo pa pravi, da sploh hočem tja?« je odvrnila prija-

teljica. »Da mi bodo angeli cele dneve prepevali in me utru-

jali s pridigami?! Ne, hvala. Jaz sem bolj za rock!«



183

Črnolaska si je odpela tri zgornje gumbe na temnomodri

svileni bluzi. V roko je vzela težki srebrni križ, ki ga je no-

sila na verižici okoli vratu in ga spustila na prsi.

»Če pa se bom kdaj odločila za nebesa …« je začela

Klementina.

»… boš zagotovo zapeljala svetega Petra, da ti bo izro-

čil ključe nebeških vrat!«

Prijateljici sta se zasmejali.

»Točno tako!« je pribila Klementina.





184

24.





V športni dvorani Center na Ptuju se je v nedeljo odvijal

mednarodni pokal Akademije bojevniških veščin. To je bilo

tekmovanje, kakršnega v Sloveniji še ni bilo, saj so se tek-

movalci in tekmovalke pomerili kar v treh borilnih vešči-

nah, karateju, aikidu in kendu, zraven tega pa so bile za ve-

černi finalni del napovedane številne demonstracije borilnih

veščin. Nalogo dežurnega zdravnika je opravljal dr. Mili-

jenko Stojičevič, ugledni in cenjeni specialist za ORL, ki je

bil vedno prisoten na tekmovanjih, katere je organizirala

akademija. Mednarodnega turnirja se je udeležilo 142 tek-

movalcev in tekmovalk iz 17 držav. Namenjen je bil samo

članski konkurenci. Nastopi so se odvijali na štirih boriščih,

prireditev pa se je začela ob 10. uri. Tedaj so se postrojile

vse ekipe. Finalni del je bil načrtovan za 18. uro. Vsekakor

je šlo za izjemen in velik dogodek brez primere.

Polonca je bila čisto na trnih. Nastopiti bo morala v

vseh veščinah, v karateju, kendu in aikidu. Le kako bo to

zmogla, se je spraševala. Toda sensej je vztrajal, naj pos-

kusi. Obljubil ji je, da bo tekmovanje organizirano tako, da

bo lahko pravočasno prisotna na vseh tatamijih. In še njene-

ga Mareta za povrh ni bilo zraven. Moral je v Ljubljano na

poroko tete, ki se je že tretjič poročila. To mu ni bilo niti

malo všeč, ampak družinski obveznosti se ni mogel izogniti.



185

Grizla je spodnjo ustnico, napetost v njej pa je rasla. V

karateju so med dekleti potekali boji v treh težnostnih kate-

gorijah, lahki, srednji in težki. Z Majo sta se spet znašli

skupaj v srednji, kar ji sploh ni bilo všeč. Kaj če se bosta

morali znova spopasti na borišču?! Pred domačim občin-

stvom ni želela izgubiti.

Na prvem tatamiju so se začeli boji v kendu, japonskem

športnem mečevanju. Na drugem borišču so se pomerili v

aikidu. Na tretjem so se zvrstile kate za člane, na četrtem pa

za članice.

»Uh, to čakanje me ubija,« je zastokal Roman. Polonca

ga je ošinila s pogledom. Bil je njen klubski kolega. Tako

kot ona je bil mojstrski kandidat, vendar je imel manj tek-

movalnih izkušenj od nje. Na pokalu je nastopal v borbah

poltežke kategorije.

»Kako prenašaš ta pritisk? Ali kdaj postane lažje?« je

vprašal.

»Zame ne. Nasprotno! Zdi se mi, da več ko pričakujem

od sebe, večji pritisk čutim.«

»Ampak ti se ukvarjaš z meditacijo?!«

»Ja, to je res,« se je nasmehnila Polonca, »vendar sem

še na začetnem nivoju. Morda se bo kasneje pokazal kakšen

rezultat. Lažje zadiham šele tedaj, ko stopim na tatami. Po-

tem vem, da ni več vrnitve in da moram dati vse od sebe.

Tedaj resnično zaživim.«

»Kul! Upam, da bom tudi jaz kdaj tako čutil.«

Nekdo jo je povlekel za roko.

»Aha, tukaj si!« je vzkliknila Branka. »Sensej pravi, da

boš kmalu na vrsti v kendu. Pridi, obleči si moraš opremo!«

Branka je bila majhna, prikupna črnolaska rdečih lic in

žarečih oči. S Polonco sta skupaj nastopali v aikidu.

»Ali te lahko spremljam?« je vprašal Roman. »Tako

bom vsaj malo pozabil na svoj nastop.«

Polonca ni vedela, kaj naj mu odgovori. Potem se je



186

spomnila Cohelovih besed: Bojevnik luči pomaga svojim

tovarišem in jih vedno vzpodbuja.

Kratko je prikimala, medtem ko jo je Branka odločno

potegnila za seboj.

Bogu, zaščitna oprema, jo je zložena čakala na kupu. To-

da še prej je morala sleči karate kimono, zato je stekla v sla-

čilnico. Tam si je nadela temnomodri keikogi, zgornji del

kimona ter si prek zavezala črno hakamo, hlačno krilo.

Nato je stekla nazaj v dvorano.

Zraven opreme sta stala Branka in Roman.

»Kako ti lahko pomagava?« je vprašala Branka.

»Opazujta, kdaj me bodo poklicali.«

Polonca si je najprej okoli pasu zavezala tare, ščitnik za

bedra. Nato si je nadela do, ščitnik za prsi in telo. V roke je

vzela hačimaki, podolgovato belo bombažno tkanino, ki je

bila poslikana z japonsko kaligrafijo. Omotala si jo je okrog

glave. Nadela si je men, zaščitno masko z jekleno rešetko.

Na koncu si je nataknila še kote, rokavice, ter vzela šinaj,

votel bambusov meč. Bila je pripravljena.

»Ravno pravi čas,« je dejala Branka. »Sensej ti že ma-

ha, da prideš na tatami.«

Polonca se je z odločnimi koraki napotila proti prvemu

borišču. V kendo bojih so bile prijavljene samo tri tekmo-

valke. Poleg nje še mečevalki iz Velenja in Zagreba. Naj-

prej se bo borila z Leonido Kraševec iz Velenja. Ne Polon-

ca ne Leonida še nista nastopili na nobenem mečevalskem

tekmovanju. Edino v klubu sta si nabirali izkušnje v džigej-

ku, prostem boju. V kendu se je prijavilo pet klubov, vendar

je bilo v Sloveniji in na Hrvaškem zelo malo tekmovalk.

Robert Resnik je bil glavni sodnik na tatamiju. Polonca

in Leonida sta se priklonili sodnikom, se pozdravili med se-

boj ter zavzeli začetni čepeči položaj sonkjo. Ko je Resnik

dal znak za začetek borbe, sta vstali.

Leonida je takoj planila s serijo zasekov v roke in gla-



187

vo, kote in men uči. Polonca se je uspešno skrila za šinaj.

Nato je kontrirala z enako serijo. Velenjčanka se je umak-

nila. Kmalu je postalo jasno, da Leonida z napadi prikriva

strah. Njeni udarci so bili površni, netočni, povsem brez va-

za o korosu, tehnične kontrole. Ko je v drugi polovici borbe

Velenjčanka napadla, jo je Polonca udarila po roki. Sodniki

so dvignili bele zastavice in Ptujčanki dosodili točko. Tik

pred iztekom časa je Polonca zadala še en uspešen udarec,

in sicer šomen uči, nasprotnici v glavo. Kendo boj je trajal

do dveh dobljenih točk. Resnik je razglasil Polonco za zma-

govalko.

»To je to! Odlično!« je vzkliknila Branka.

»Si že v finalu,« je pripomnil Roman.

Da, zvečer se bo Polonca pomerila še z Zagrebčanko.

»Zdaj pa se brž preobleci za aikido!« ji je velela

Branka.

Polonca je znova stekla v slačilnico, kjer je temnomodri

mečevalski keikogi zamenjala za belega ter si zavezala ha-

kamo.

Nato sta z Branko že stali ob drugem tatamiju, kjer je

potekalo tekmovanje v aikidu. Udeležilo se ga je devet klu-

bov, štirje v ženski konkurenci. Aikido je veljal za borilno

veščino, ki naj ne bi bila primerna za tekmovanja. In res,

nastopov v prostem boju ni bilo, saj bi se aikidoke preveč

poškodovali. Kljub temu pa je Resnik v Sloveniji poskušal

uvesti tekmovanja, ki bi popularizirala to veščino. Zamislil

si jih je kot nastope parov in trojic, ninidori. Sojenje je bilo

podobno tekmovanju v karate katah in iaidoju. Najprej je en

par izvedel svojo džiju vazo, program prostega napada in

obrambe, nato je drugi par predstavil svojo točko, sodniki

pa so z dvigom zastavic razglasili zmagovalca. Zmagovalni

par ali trojica je napredoval v naslednji krog, vse do finala.

Polonca in Branka sta se priklonili ter začeli izvajati

džiju vazo, ki ni smela trajati več kot pol minute. Prikaza-



188

li sta kombinacije različnih atraktivnih tehnik kot ikjo, san-

kjo, irimi nage, šiho nage, kote gaeši, kajten nage, kokju nage in drugih, vse v glavnem v krožnem gibanju tenkan.

Branka je trenirala aikido leto dni dlje od Polonce, vendar

ni bila tako talentirana. Polonca je delala tehnike z večjo

eleganco in vnemo. Kljub temu je njun nastop zelo dobro

izpadel. Nato sta bili na vrsti tekmovalki iz Reke. Ko sta

končali svojo točko, so bili na vrsti sodniki. Ob žvižgu na

piščalko so vsi dvignili rdeče zastavice. To je bila barva

Polonce in Branke, ki sta s tem napredovali v finale.

»Fenomenalno! Kako dobri sta bili!« jima je ves navdu-

šen čestital Roman. »Vau, kako sta leteli po zraku, ko sta

izvajali mete in padce! Če bi vaju videl Steven Seagal, bi

vaju takoj najel za svoj film. Še jaz bom začel trenirati ai-

kido!«

»Polonca, poglej, sensej ti kaže na četrti tatami!« jo je

opozorila Branka.

»Tvoja skupina začenja borbe v karateju,« je dejal Ro-

man. »Najbolje bo, da se hitro preoblečeš.«

Polonca je tretjič stekla v slačilnico, da si je oblekla

kimono za karate.

Samo ta dan naj preživim! si je mislila. Tolikšnega pri-

tiska, naglice, še nikoli ni občutila na tekmovanju.

V srednji kategoriji se je ob borišče postavilo 12 tekmo-

valk. Vse so nastopale na enem tatamiju. Polonca se je v

prvem krogu srečala z Esado Babić iz Bosne. Esada je svoj

nastop gradila na moči, vendar ni bila dovolj hitra za Po-

lonco. Ptujčanka je zmagala s 4 : 2. V drugem kolu se je

srečala z Mariborčanko Tino Kotnik in jo tesno porazila s

5 : 4. V tretji borbi, ki je pomenila vstop v finale, pa je nale-

tela na Francozinjo Lucille Noel. Francozinja je bila držav-

na prvakinja med članicami in dobitnica bronaste medalje s

svetovnega pokala. Polonca se je potrudila in med borbo

dala vse od sebe, ampak Francozinji enostavno ni bila kos.



189

Izgubila je s 5 : 3. Vendar ni bila razočarana, saj je menila,

da si kljub osvojenemu nazivu državne prvakinje, še vedno

nabira izkušnje. Poleg tega ji je ostal še repasaž za bronasto

medaljo. Tam se je soočila z Karolino Markovič iz Žalca.

Po boju polnem preobratov je Polonca s kombinacijo džako

zuki, kizami zuki in mavaši geri osvojila zmagovalni dve to-

čki. V srednji kategoriji ji je tako pripadlo 3. mesto, kar

sploh ni bilo slabo. Roman ji je prvi čestital, takoj za njim

pa še Branka. Tega dne so bili neločljivi. Še posebej ji je bil

za petami Roman. Zaradi tega se je čutila dolžno, da ga je

šla vzpodbujat, ko je bil na vrsti v polsrednji kategoriji.

Roman se je ves tresel od nervoze. Polonci se je kar za-

smilil, ker je dobro poznala občutek treme.

Nadel si je rokavice in živčno grizel ščitnike za zobe.

»Globoko dihaj!« mu je velela Polonca. Bala se je, da

se bo zgrudil.

»Naslednja borba je tvoja,« je pripomnila. »Bodi neus-

trašen kot vihar! Skloni glavo in sproži roko.«

Polonca se je dobro spominjala, ko ji je takšne napotke

dajal sensej.

»Zakaj sem se že prijavil v borbe?!« se je skušal pošaliti

Roman.

Sodnik ga je poklical na tatami.

»Pokaži jim, tiger!« ga je vzpodbujala Polonca.

Roman se je postavil za začetek borbe. Kolena so se mu

vidno tresla. Njegov nasprotnik, Marko Kraševec iz Idrije,

je bil za glavo višji. Borca sta se najprej preučevala. Nato je

Marko napadel, Roman se je umaknil. Idrijčan je znova na-

valil. Tokrat je osvojil točko z ročnim udarcem. Ptujčan

sploh ni upal napasti. Ves preostali čas se je izmikal. Nje-

govi udarci so bili zakasneli in netočni. Toda Marko ga

nikakor ni mogel uloviti, da bi mu zadal še kakšno točko.

Idrijčan bi lahko mirno taktiziral ter počakal na konec boja.

Toda nekaj mu ni dalo miru. Hotel je dokazati, da prve toč-



190

ke ni dobil po naključju. V zadnjih sekundah je silovito na-

valil. Romana je potisnil na rob tatamija. Le-ta se je nagnil

nazaj in stegnil nogo. Izgledalo je, kakor da lovi ravnotežje.

Pri tem je še kriknil. Sodniki so dvignili njegove zastavice

ter mu dodelili dve točki za uspešno brco v glavo. Idrijčan,

ki je tako izgubil z 2 : 1, sploh ni mogel verjeti, kaj se je

zgodilo.

»Neverjetno!« je vzkliknila Polonca. »Uspelo ti je!

Zmagal si!«

Romanu se je vse smejalo.

»Sreča sicer ni znanje, ampak za ta krompir sem res ve-

sel.«

Potem je čez čas pripomnil: »Saj veš, da sem zadnjo

tehniko naredil iz strahu. Tudi krik ni bil pravi kiai, bil je

vzklik obupa.«

Naglas sta se zasmejala.

»Glavno, da so sodniki menili drugače,« je rekla Po-

lonca.

Romana je dobra volja hitro minila, ko se je spomnil, da

bo moral spet na borišče. Naenkrat mu je postalo žal, da je

zmagal. Zdaj bo moral še enkrat skozi isto agonijo.

Polonca mu je malo sparirala, ga vzpodbujala, toda ve-

liko ni zaleglo. Ko je šel drugič na tatami, je Roman čisto

zmrznil. Nasprotnik ga je deklasiral z rezultatom 5 : 0.

»Joj joj,« je zastokal, »ne vem, če sem jaz ravno mate-

rial za karate.«

Polonca ga je potrepljala po ramenu. Nato se je vrnila k

borišču, kjer so še vedno potekali boji njene skupine. Zani-

malo jo je, kako se je odrezala Maja. Ali bo prišla v finale

in zmagala? Ali bo spet junakinja dneva, kraljica kluba?

»Te zanima, kaj je z Majo?« jo je vprašala Branka.

Polonca je prikimala. Kolegica ji je povedala, da je pla-

volaska v prvem boju s 6 : 0 pregazila Vido Marič iz Trbo-

velj in v drugem krogu s 4 : 2 premagala Poljakinjo Marto



191

Dabrowsko.

»Njeno visočanstvo je v izvrstni formi. Zdaj čaka na

vstop v finale,« je dejala Branka. Čeprav sama ni trenirala

karateja in v klubu ni imela veliko stikov z Majo, je na gim-

naziji z njo hodila v paralelko. Zato jo je dobro poznala.

Tudi sama je že bila žrtev Majine ošabnosti ter prevzetnosti

njenih kolegic Urške, Nike in Laure.

Na borišče sta stopili Maja in avstrijska tekmovalka

Alisa Sturm. Alisa je bila aktualna svetovna prvakinja med

članicami v srednji kategoriji. Zlato medaljo na SP-ju je

osvojila tudi v ekipni konkurenci. Brez dvoma je bila nas-

protnica, ki si je nobena karateistka ni želela. Kljub temu

Maja ni pokazala nobenega strahu. Na njenem lepem obra-

zu ni bilo zaslediti niti kančka nervoze, zgolj ledena odloč-

nost. Polonca je občutila spoštovanje spričo njenega po-

guma.

Alisa je boj začela sproščeno in lahkotno. Maja je bila

po drugi strani osredotočena in napeta kot struna. Napadla

je s serijo tehnik, ki se jim je Avstrijka z lahkoto izmaknila.

Ko je Maja spet napadla, je Alisa samo dvignila prvo nogo

in ji zadala mavaši v glavo. Svetovna prvakinja je povedla z

2 : 0. Zdaj se je Maja še bolj trudila. Toda bolj ko si je pri-

zadevala, da bi osvojila kakšno točko, slabše je bilo. Njen

tajming sploh ni deloval. Nato je Alisa zabeležila še eno

točko z ročnim direktom v telo.

»Maja, počasi! Sprosti se! Vklopi noge!«

Sensej je prišel do roba borišča, da bi vodil svojo tek-

movalko. Maja ga je slišala in mu prikimala. Stresla je roke

in noge, da bi dosegla večjo relaksacijo mišic. Trenerjeva

prisotnost ji je vlila novih moči.

Avstrijka je ob rezultatu 3 : 0 pomislila, da je čas, da

pokaže še kaj več, kot zrelo taktiziranje in superiornejši taj-

ming. Neznana mlada nasprotnica očitno ni bila v njenem

rangu. Pognala se je na Ptujčanko z ročnimi udarci. Maja se



192

je zasukala okoli svoje osi in zadala popolni ura mavaši

geri iz obrata. Okoli tatamija je završalo. Sodniki so Maji

dosodili tri točke. Torej niti slučajno še ni bilo nič izgub-

ljeno. Aliso je brca streznila. To ni bila nobena nedolžna,

neizkušena nasprotnica. Naslednja akcija je še potrdila nje-

no ugotovitev. Ptujčanka ji je zadala džako zuki, prejela če-

trto točko in povedla. Avstrijka je spoznala, da vrag šalo

jemlje. Zakaj je trener ni posvaril pred to tekmovalko. Mor-

da pa je ni poznal, ker je bila tako mlada. Verjetno je komaj

prispela v člansko konkurenco. Kdo ve, kakšne rezultate je

že zabeležila med mladinkami.

Maja je začutila spremembo v razpoloženju Avstrijke.

Odločila se je izkoristiti njeno negotovost in pokazati do-

mači publiki, kdo je prava šampionka. Neusmiljeno je na-

padala z različnimi, atraktivnimi kombinacijami, pri katerih

je povezovala ročne in nožne tehnike. Toda spet je zapadla

v preveliko željo, da se dokaže, kar ji je porušilo pravilen

čas reakcije. Alisa je to znala izkoristiti. Z kizamijem je ize-

načila rezultat na 4 : 4.

Sensej je glasno opozorjal Majo, naj umiri borbo, ven-

dar nič ni zaleglo. Maja je bila čisto iz sebe. Še naprej je

divje napadala. Tik pred koncem boja je Avstrijki uspelo

zadati prodorni džako zuki v telo, za katerega je prejela od-

ločilno točko in zmagala. Maja je zgorela v preveliki želji,

da se dokaže. To se je dogajalo mnogim šampionom, tudi

najbolj izkušenim.

V repasažnem boju je dobila hrvaško tekmovalko iz

Karlovca. Njej se je maščevala za neuspeh zoper Aliso. Re-

vico je čisto deklasirala s 6 : 0. Osvojila je bronasto medal-

jo, vendar s tem ni bila niti malo zadovoljna. Hotela je na-

stopiti v večernem delu tekmovanja pred polno dvorano

gledalcev.





193





* * *





Ob šesti uri zvečer se je športna dvorana Center napol-

nila do zadnjega sedeža. Odstranjena so bila vsa borišča, ra-

zen centralnega. Prispeli so častni gostje. To so bili dr. Mi-

ran Kotnik z ministrstva za šolstvo in šport, dr. Jože Gajser

z olimpijskega komiteja Slovenije, Ervin Hojker, podžupan

mesta Ptuj, mag. Stanko Glažar, direktor športnega zavoda

Ptuj, Slobodan Pupovac, urednik hrvaške revije Samuraj in

Miran Peterman iz družinske federacije za svetovni mir. Po-

sedli so se za mize nasproti tatamija.

Prišel je Tinček Ivanuša, da za lokalno televizijo posna-

me najbolj zanimive utrinke s turnirja in naredi intervju z

organizatorjem. Tudi časopis Štajerski Tednik in občinsko

glasilo Ptujčan sta poslala svoje novinarje.

Robert Resnik je pozdravil navzoče gledalce, tekmoval-

ce in častne goste. Nato je predal mikrofon dr. Kotniku. Za

njim sta prisotne nagovorila še dr. Gajser in podžupan Hoj-

ker.

Otvoritveno točko so izvedli člani ptujskega kung fu

kluba, ki ga je vodil Milan Prosenica, legendarni jugoslo-

vanski kikboksar in svetovni prvak kung fuja. Prikazali so

tehnike ving čuna in K-1.

Sledile so finalne borbe v karateju za člane v lahki, pol-

srednji in srednji kategoriji. Judo klub Drava Ptuj je pri-

kazal mete, padce in dve borbi.

Na vrsti je bila Polonca v finalu kenda. Njena nasprot-

nica je bila Vera Topalović iz Zagreba. Mečevalki sta

atraktivno izgledali v zaščitni opremi. Bili sta kot dve sa-

murajki iz starodavne Japonske. Ko sta prekrižali meče, so

jima gledalci spontano zaploskali. Ptujčani so cenili pridih



194

preteklosti, saj je bilo njihovo mesto najstarejše v Sloveniji.

»Presneta važička!« se je jezila Urška.

Maja, Nika in Laura so bile enakih misli. Sedele so na

tribuni in jezno opazovale Polonco. Nobena od njih se ni

uvrstila v finale.

»Upam, do si bo pohodila hakamo in padla na nos,« je

pripomnila Laura.

»Ja, to bi bilo nekaj!« je vzkliknila Nika. »Maja, a si jo

lahko predstavljaš, kako s krvavim frisom leži na tleh?!«

Svetlolaska je srepo zrla predse. Bila je tako besna, da

niti govoriti ni mogla. Polonco bi lahko utopila v žlici vode.

Najprej ji je speljala fanta, zdaj pa ji jemlje še pozornost, ki

je pripadala njej.

»Ko jo bo Zagrebčanka namlatila, ne bo več tako va-

žna,« je rekla Urška.

Toda borba se ni začela po pričakovanju klubskih prija-

teljic. Polonca je ob glasnem kriku izvedla uspešen udarec

po roki ter prejela prvo točko. Za zmago je potrebovala sa-

mo še eno.

»Presneto!« se je razburila Urška.

Mečevalki sta izmenjali nekaj tehnik, nakar je Hrvatica

zadala Polonci udarec v glavo, šomen uči. Rezultat je bil

izenačen.

»Bravo!« je vzkliknila Urška.

»Pst! Tiše!« se je oglasila Nika. »Drugi ne smejo opazi-

ti, da navijamo proti Polonci.«

»Briga me!« je bila glasna Urška.

»Ne, Nika ima prav. Če nas vidi sensej, bomo v teža-

vah,« je dejala Laura.

Urška je nekaj zamomljala v brado, vendar se je stišala.

»Saj bo itak pokasirala batine,« je dodala Nika.

Čas se je iztekal. Deset sekund pred koncem se je Vera

z dvignjenim mečem pognala proti Polonci. Le-ta je zamah-

nila joge buri, diagonalni udarec, ter zadela nasprotnico v



195

migi do, desno stran telesa. Ko sta se gibali naprej, druga

mimo druge, je zgledalo, kakor da bi jo Polonca presekala

čez pas na dvoje. Gledalci so od navdušenja vstali in burno

ploskali. Polonca je bila zmagovalka tekmovanja v kendu

med članicami.

Maja, Urška, Nika in Laura so se besno spogledale in

tiho zaklele.

V okviru demonstracij je nastopil Bora Ranitović iz

Zagreba. Prikazal je taj či, formo šole čen. Z Robertom

Resnikom sta bila dobra prijatelja.

Nato so se zvrstili še prikazi iaidoja in kendžica ter za-

ključni del tekmovanja v karate katah.

»Glej jo, spet rine v ospredje,« je dejala Nika.

Polonca in Branka sta bili na vrsti za finale v aikidu.

Svojemu programu sta dodali še nekaj novih metov, kot sta

tenči in koši nage ter prijemov kot nikjo, jonkjo in gokjo.

Tehnike sta izvajali v načinu henka in kaeši vaze. Pri henka

vazi je šlo za zložene tehnike. Na primer, naredili sta ikjo

tenkan, vzvod na komolec v krožnem gibanju, nato pa spre-

menile tehniko v kote gaeši, met z vzvodom na zapestje.

Kaeši vaza so bile protitehnike. Aikidoka je na primer

napadel z udarcem šomen uči. Partner mu je začel delati

tehniko irimi nage, aikidoka pa je izvedel protitehniko šhi-

ho nage. Izbor in način tehnik sta bila pomembna, toda naj-

važnejši je bil tok energije, ki no nagare, lahkotnost in ne-

prekinjenost izvedbe tehnik ter gibanja. Polonca in Branka

sta blesteli. Njuna izvedba je bila brezhibna, natančna, pra-

va paša za oči. Povsem zasluženo sta premagali svoji nas-

protnici iz Maribora. Gledalci so ju nagradili z glasnim

aplavzom.

»Fak! Fak!« je besnela Urška.

Sedaj tudi Maja, Nika in Laura niso mogle več prikri-

vati svoje jeze.

Ampak to še ni bilo vse. Ob koncu prireditve je Resnik



196

objavil še eno novico. Na pokalu bodo podelili tudi naziv

najboljšemu tekmovalcu in tekmovalki. Med članicami je to

postala Polonca, ki je zmagala v kendu, aikidu ter osvojila

bron v karateju.

S tribun se je razleglo huronsko vzklikanje in ploskanje.

Gledalci so vstali ter vzklikali njeno ime. Resnik ji je izročil

velikanski šopek rož ter zlato plaketo. Nato so jo obstopili

še klubski tovariši in nekaj oseb s tribune.

»To pa je višek!« je siknila Urška. »Jaz grem domov.

Čim prej!«

»Hej, počakaj malo,« jo je ustavila Maja. »Poglej, kdo

se slini okoli nje.«

»Ja, to so njene tri sošolke. Tista črnolasa je Klemen-

tina. Ima se za kraljico SŠC-ja. Njihovi tipi so nam težili.

Luzerji!«

»Ne, ne mislim njih. Ni tisto naš Roman?! Danes je celi

dan capljal za njo kot izgubljeni cucek. Zgleda, da ga je Po-

lonca čisto prevzela. Pravkar sem dobila idejo, kako se ji

bomo maščevale!«





197

25.





Na hodniku je bila gneča. Gimnazijci so se med odmo-

rom drenjali po stopnicah. Vsako uro so imeli pouk v dru-

gem razredu.

»Zdravo, Mare!«

Maja se mu je očarljivo nasmehnila. Bila je zelo pri-

kupna, z dolgimi svetlimi lasmi, spetimi v čop, rdeče na-

šminkanimi ustnicami, belo bluzo in tesnimi kavbojkami, ki

so poudarjale njene dolge vitke noge. Rokave je imela

spodvihane, v naročju pa je držala tri zvezke in knjigo. Da-

jala je vtis delovne, marljive dijakinje, vendar urejene in si-

la zapeljive. Ni čudno da so fantje vzdihovali za njo in jo

požirali s pogledi, kjer koli se je pojavila. Brez dvoma je bi-

la kraljica njihovih fantazij, najlepša mrha na šoli.

»Ali ste že pisali matematiko?« ga je vprašala, ko sta se

spuščala po stopnicah.

Mare je odkimal. Z Majo nista bila sošolca, ampak sta

hodila v paralelko. Ona je bila oddelek 4 a, on pa 4 b.

»Peto uro pišemo.«

»Mi pa smo se ravno zdaj rešili. Te zanimajo vprašan-

ja? Hitro sem končala test in si zabeležila vsebino obeh

skupin.«

Maja je bila odlična dijakinja, torej ni ravno ustrezala

stereotipu neumne blondinke. Njen oče je bil zdravnik ki-



198

rurg v splošni bolnišnici Ivana Potrča na Ptuju, mama sod-

nica na okrožnem sodišču. Tudi Majina pot je bila začrtana

v to smer, ampak zaenkrat se še ni odločila, ali bo študirala

pravo ali medicino.

Mare je nervozno pogledal na uro. Matematika mu ni

ležala. Bil je bolj za družboslovne predmete in verjetno je

zgrešil smer, ko si je izbral splošni oddelek, ampak sedaj je

bilo prepozno. Matura je že trkala na vrata. In matematika

je bila, zraven slovenščine in tujega jezika, obvezni pred-

met. Le kako jo bo zvozil, če si bo sedaj na koncu privoščil

kakšno slabo oceno?!

»Oh, oprosti, da te zadržujem, verjetno si zmenjen.«

Ja, res je bil dogovorjen. S Polonco sta se dobivala vsak

glavni odmor in po pouku. Ker sta končala ob različnih

urah, sta vedno počakala drug drugega. Medtem sta v šolski

knjižnici naredila nalogo ali se učila.

»Pokaži mi test!« je raztreseno velel.

Pomolila mu je papir z vprašanji. Hudiča! Več kot po-

lovico stvari ni razumel.

»Lahko ti razložim rešitve, če katere ne veš,« se je pri-

jazno ponudila.

Pomoči je bil hudo potreben. Ampak Polonca ga je ča-

kala.

Odločil se je v hipu. Iz žepa je izvlekel mobitel ter jo

poklical.

Maja je tesneje privila zvezke na prsi. Potrpežljivo se

mu je nasmehnila.

Mobitel je zvonil v prazno.

»Pridi!«

Mare jo je potegnil za seboj po hodniku.

Med dvema učilnicama se je nahajala klopca ob oknu,

od koder se je videlo na šolsko dvorišče. Zunaj je bil deže-

ven aprilski dan, zato ni bilo nikjer žive duše. Mare je kljub

temu vedel, da bo Polonca prišla. Ko jo bo zagledal, jo bo



199

še enkrat poklical in ji povedal, da ne more priti.

Z Majo sta sedla na klopco. Tesno se je privila k njemu.

Vzela je prazen list papirja, pod njega pa podložila zvezek.

Mare je začutil njen lahkotni, sadni, igrivi, nadvse prijetni

vonj, ki ni bil preveč vsiljiv, vendar je deloval sveže in

omamno. To je bil parfum iz kolekcije Paris Hilton z zgo-

vornim nazivom Tease ali Dražljiv. Dišava je temeljila na

citrusu bergamotke, breskve, rdečega jabolka, belih rož in

jantarja. Mare je za trenutek pozabil na matematiko. Pred

očmi so se mu prikazale peščene plaže vročih tropskih

paradižev.

»Ali razumeš uvedbo nove spremenljivke v določeni in-

tegral?«

Majin glas ga je predramil.

Zagledal se je v izračun.

»Ko uvedemo novo spremenljivko, ji moramo pri dolo-

čenem integralu spremeniti tudi meje integriranja,« je po-

jasnjevala lepotička.

Mare je raztreseno prikimal. Mimogrede je poškilil na

dvorišče. Polonce še ni bilo. Le kje hodi?

»V bistvu niti ni tako zapleteno, a ne?«

Kaj?! je pomislil. Oh, zberi se Mare!

Nato jo je zagledal. Končno! Šla je pod dežnikom.

Ampak ni bila sama. Zraven nje je hodil še nekdo. Kdo bi

to lahko bil? S te razdalje ni mogel razločiti. Ali je bila ka-

tera od njenih prijateljic? Morda ji je posodila dežnik in jo

spremila.

»Oprosti za trenutek,« je dejal Maji.

Na mobitelu je pritisnil za ponovitev zadnjega klica.

Odgovora ni bilo.

»Ne vem, zakaj se mi ne javi,« je dejal.

Z Majo sta opazovala, kako se je Polonca z neznano osebo

pod dežnikom ustavila. Nekaj sta se zavzeto pogovarjala.

»Kdo je to?« je vprašal Mare.



200

»Zdi se mi, da je Roman.«

»Roman?!« se je začudil.

»Ja, poglej!«

Ko se je dežnik premaknil na stran, sta uzrla Romanov

obraz. Imel je nekoliko daljše črne lase, oblikovane v paževs-

ko frizuro. Bil je suhe postave in je dajal hipijevski, umet-

niški vtis. Hodil je na strojno šolo, torej na SŠC, tako kot

Polonca. In vsi skupaj so bili klubski kolegi na karateju.

Kaj ta dela v njeni družbi?! se je vprašal Mare.

Spreletel ga je čuden, neprijeten občutek.

Polonca je izročila Romanu dežnik. Kljub dežju mu je

pokazala nekaj gibov iz mojstrske kate džion. Očitno Ro-

manu niso bile jasne povezave med gibi in je pozabil vezne

kretnje.

Kaj za vraga počneta?! se je jezil Mare. Zakaj se mu ne

oglasi na mobitelu?!

Polonca je končala z izvajanjem in obstala, s hrbtom

obrnjenim proti gimnaziji. Roman je stopil do nje in ji pri-

držal dežnik nad glavo. Mare jo je še vedno neuspešno kli-

cal po mobitelu. Nato pa je Roman objel Polonco in jo po-

ljubil.

Mare je skočil kot poparjen.

»Madona! Kaj se ta dva gresta?!«

Stekel je po hodniku.

Zazvonilo je h koncu odmora, zato se je spet naredila

gneča. Mare se je brezumno prebijal skozi množico. Maja

mu je sledila.

Ko sta prispela pred šolo, Polonce in Romana ni bilo

več.

»Mare, preden narediš kakšno neumnost, me, prosim,

poslušaj!« mu je velela Maja.

Mare je hotel steči k SŠC-ju.

Maja ga je prijela za roko.

»Polonca in Roman se že nekaj časa videvata.«



201

»Ne, to ni res!« je vzkliknil in se otresel njene roke.

»Vem, da je to boleče zate. Poslušaj Mare, jaz sem zad-

nja, ki ti je to hotela povedati.«

»Lažeš!«

»Ko bi le, ampak o tem že cela šola čivka,« je bila neiz-

prosna Maja. »Na pokalu akademija sta ves čas visela drug

na drugem. Sploh nista skrivala, kako sta si všeč. Vprašaj

kogar hočeš.«

»To ne more biti res!« je obupano vzkliknil.

»Oh, Mare, tako mi je žal. Nihče ti tega ni upal pove-

dati.«

Mareta je stisnilo v želodcu.

»Kaj ne vidiš, kako te izzivata?! Celo pred gimnazijo

sta se prišla pokazat,« je vztrajala Maja.

»Ampak, zakaj?!« je hotel vedeti. »Moram jo vprašati!

To sploh ni podobno Polonci.«

Opotekel se je tri korake nazaj in se sesedel ob stebru.

Maja je počepnila k njemu.

»Jaz ti lahko povem, zakaj. Ona bi se ti itak zlagala.«

Mare si je šel z roko skozi lase.

»Kako to misliš?«

»Stvar je zelo enostavna,« je začela plavolaska. »Mi bo-

mo letos maturirali. Pred nami je študij. Odšli bomo v Ma-

ribor ali Ljubljano. Skratka, zapustili bomo srednjo šolo.

Polonca bo še eno leto hodila na center, ker je v programu 3

+ 2. Očitno si že letos hoče zagotoviti status in fanta. Ko

bom jaz odšla z gimnazije, bo ona kraljica dveh šol. Povrhu

je Roman leto dni mlajši od nje. Veš, kako bodo njegovi

vrstniki in nižji letniki noreli za njo?! Za njih bo prava le-

genda!«

»Še vedno ne morem verjeti.«

»Verjemi, ker je res! Poglej njene prijateljice! Črnolasa

Klementina menjuje fante hitreje kot spodnje perilo, Anja

pa je obsedena z nedonošenčki, z bejbifejsi. Zakaj misliš,



202

da je Polonca drugačna od njih?! Če ne bi bila enaka kot

one, se ne bi družila z njimi. Stari pregovor pravi, povej mi,

s kom se družiš, in povem ti, kdo si.«

Mare je zmajeval z glavo.

»Mislil sem, da je med nama s Polonco nekaj resnične-

ga. Sem si vse samo domišljal?!«

Maja je molčala.

»In praviš, da vsi že govorijo o tem?«

»Na žalost,« je odvrnila plavolaska. »Nihče ti tega ne

bo povedal v obraz, niti prijatelji ne, toda to je dejstvo.«

Mare je zakopal obraz v dlani.

»Veš, jaz mislim, da te je ona ves čas zavajala,« je rekla

Maja. »Dokler je bila nebogljena in sama v klubu, si ji bil

dober. Zdaj, ko je postala ime, te več ne potrebuje. Nasprot-

no, celo v napoto si ji, ker si velik frajer in te ljudje cenijo.

Ona pa ne prenese, da bi živela v senci. Polonca mora biti

pod žarometi. Ko bi jo videl na tekmovanju. Kar razganjalo

jo je od ega!«

»Sem se res tako zelo motil o njej?!«

Maja ga je objela okoli vratu.

»Dragi Mare, kako čista duša si ti! V drugih vidiš samo

najboljše. Zato si mi bil vedno všeč.«

»Mislim, da se vseeno moram soočiti z njo. Hočem, da

mi sama pove v obraz.«

»Ali res želiš poslušati njene laži in sprenevedanja?! Ti

ni bilo dovolj danes, ko sta se prišla delat norca iz tebe, da

ju je videla cela gimnazija? In kaj, če bo med vajinim pogo-

vorom zraven prišel Roman? Se boš lahko zadržal, ne da bi

ga sesul kot kanto?! In potem te lahko izključijo iz šole, in

to zdaj, ko si tik pred maturo?! Dobro premisli Mare, ali je

res vredno?«

Povesil je pogled.

»Kaj naj naredim?!« je zastokal.

Maja ga je znova objela.



203

»Oh, dragi, nič ti ni potrebno narediti.«

Božala ga je po laseh in mu šepetata tolažilne besed.

»Čisto sam sem ostal na svetu,« je zastokal.

Zazrla se mu je v oči.

»Nisi sam,« je rekla. »Mene imaš. In nikoli te ne bom

zapustila.«





204

26.





Kje si, Mare?! Zakaj se mi že tri dni ne oglasiš? Skrbi

me zate. Javi se!

Polonca je poslala že na stotine smsov.

Vendar je tudi tokrat ostala brez odgovora.

Vsak dan ga je po tridesetkrat klicala, toda telefon je

zvonil v prazno, dokler se ni vklopil odzivnik.

Kaj se je zgodilo z mojim ljubim? se je spraševala. Je

bolan? Se je poškodoval? Kaj mu je?

Pisala mu je na mail. Na facebooku mu je pustila na

ducate sporočil. Nič. Vsak poskus, da bi prišla v kontakt z

njim, je ostal brez rezultata. Nič ni zaleglo.

Nato so minili še trije dnevi. Mare se ni pojavil niti na

treningih. Sensej jo je vprašal, kaj je z njim, vendar mu ni

znala povedati. Zbirala je pogum, da ga poišče na gimna-

ziji. In res. V četrtek se je odpravila v njegov razred. Pois-

kala jih je v zgodovinski učilnici. Toda njegovi sošolci so ji

povedali, da ga od ponedeljka ni bilo k pouku.

Zdaj je bila resno zaskrbljena.

Nekaj se mu je zgodilo! Ne more biti drugače, je

tuhtala.

Odločila se je, da ga poišče na domu, čeprav pri njem še

nikoli ni bila.

Poslala mu je sms, v katerem mu je sporočila, da priha-



205

ja.

Naenkrat pa je dobila odgovor. Od Mareta!

Končno! Že si je nekoliko oddahnila, ko ji je vzelo sa-

po.

Ne išči me! Midva sva končala. Nočem te več videti!

Polonca ni mogla verjeti sporočilu.

Ko si je nekoliko opomogla, je hitro napisala:

Se ti je zmešalo?! Kaj govoriš, ljubezen moja?!

Prispel je novi sms.

Pusti me pri miru! Midva več ne obstajava!

Ne, to ni moglo biti res! Kaj ga je pičilo, da ji je pisal

takšne stvari? Tuhtala je, napenjala možgane, da jo je pri-

čela boleti glava.

Potem se ji je posvetilo.

Roman!

On je bil razlog!

Mare jo je tistega deževnega dne videl, kako jo je Ro-

man poljubil pred gimnazijo. Oh, kakšna trapa je bila! To je

razlog! In če je dogodek opazil še kdo od njegovih sošol-

cev, potem ni čudno, da je čisto ponorel in si zdaj vse na-

pačno razlaga.

Prižgala je računalnik. Mora mu pojasniti, kaj se je v

resnici zgodilo. Tega mu ne more povedati v kratkem smsu.

Ljubi Mare, mislim, da vem, kaj je prišlo med naju, je

začela, ampak stvari niso takšne, kot so morda videti.

Nato mu je na dolgo in široko razložila, da je bila tiste-

ga dne žrtev Romanove nepremišljenosti in zaletavosti.

Vsilil se ji je, da jo pospremi do gimnazije, ker ni imela

dežnika. Potem jo je poljubil. Ampak Mare je moral videti,

kako mu je prisolila klofuto in zbežala proč od njega. Mar

ni to zadosten dokaz njene nedolžnosti?! Do Romana je bila

zgolj prijazna, ker so klubski kolegi. Na pokalu akademije

mu je pomagala z nasveti, toda to je bilo vse. Nikoli ga ni

zapeljevala ali mu dajala kakšne neprimerne namige. Ona



206

vendar ljubi Mareta.

Potem je čakala na odgovor.

Toda vse, kar je dobila, je bil samo molk, tišina.

Minili so še trije dnevi.

Mareta ni bilo na spregled. Niti v klubu se ni pojavil.

Zakaj je takšen? se je spraševala. Zakaj mi ne verjame?!

Kaj ne čuti globine najinih čustev, iskrenost ljubezni?!

Tedaj pa ji je Klementina prišla povedat nekaj, kar jo je

še bolj vznemirilo. Videla je Mareta, kako se z Majo držita

za roke.

»Kje je?«

»Pred gimnazijo,« je odvrnila prijateljica. »Saj ne raz-

mišljaš o tem, da bi šla tja, kajne?!«

Polonca ji ni odgovorila. Samo stekla je na dvorišče.

»Šit!« je zamrmrala Klementina in ji sledila.

Mare je bil res tam. Izgledal je čudovito. Oblečene je

imel bele hlače, srajco s spodvihanimi rokavi in beli pulo-

ver, ki ga je vrgel čez ramena ter zavezal okrog vratu. Ob

njem je stala Maja, brezhibno urejena, naličena, v tesnem

belem minikrilu, čeveljčkih z visokimi petami in bluzi ena-

ko deviške barve. Svetli lasje so ji v drobnih kodrih padali

na hrbet. Očitno je imela sveže narejeno trajno. Zraven so

stale še Urška, Nika in Laura. Mare se je glasno zasmejal,

Maja pa se je privila k njemu. Ta posestniška kretnja je Po-

lonci dvignila pritisk, vendar je ni ustavila.

»Mare!« je vzkliknila.

Presenečeno se je obrnil. Bila je vznemirjena in vesela,

da ga končno vidi. Zdaj bosta razčistila zadevo. Padla si bo-

sta v objem, se zjokala in vse bo po starem, tako kot da se

ni nič zgodilo.

Toda njegov obraz se je zmračil.

Pred njega se je postavila Maja in jo sovražno premerila.

»Kaj bi rada?!«

»To ni tvoja stvar!« ji je zabrusila Polonca. »Umakni



207

se!«

»Niti slučajno!«

Obstopile so jo Urška, Nika in Laura.

»Kaj ti ni jasno, mala?!« se je prva oglasila velika

Urška.

»Mogoče ne dojema, da Mare ni več z njo?!« je pripom-

nila Nika.

»Poberi se, luzerka!« je siknila Laura.

Polonci je zavrela kri. Kaj so si domišljale te šminkeri-

ce?! Mar so resnično pričakovale, da se bo brez boja odrek-

la svojemu fantu, ljubezni svojega življenja?! Za Mareta se

je bila pripravljena spopasti z vsemi štirimi klubskimi kole-

gicami naenkrat. Prvakinje karateja gor ali dol, tokrat jih bo

zmlela v sončni prah in nihče je ne bo mogel ustaviti. V se-

bi je občutila neustavljivo odločnost, kakršne dotlej še ni

poznala. Divja tigrica v njej je zarjovela. Toda še prej se je

hotela prepričati, si priti na jasno.

»Mare!« ga je poklicala. »Povej mi, kaj hočeš? Je res

konec med nama? Pogovoriva se!«

V njegovih očeh je uzrla žalost, razočaranje, bolečino.

Brez besed se je obrnil in odšel skozi vrata šole.

»Ti je zdaj jasno?! Poberi se, luzerka!« jo je nahrulila

Urška.

Polonco je Maretova reakcija čisto dotolkla. Do tega

trenutka je verjela, da bosta zgladila nesporazum takoj, ko

se bosta srečala. Zdaj pa je spoznala, da se je motila.

Mati Zemlja odpri se in me vzemi! je zakričala njena du-

ša. Za mene je vse končano! Ne grem se več. Ne morem.

Konec je.

»Zgini!« je vztrajala Urška.

Mogoče pa lahko razbijem še nekaj grdih, zlobnih frisov

predem grem! jo je prešinilo.

»Polonca!«

Njene prijateljice so ji hitele na pomoč. Klementina, An-



208

ja in Silva so tekle, kolikor so jih nesle noge.

»Oho, konjenica prihaja,« se je obregnila Laura. »Beži-

mo, punce!«

Mišljeno je bilo kot šala, kajti gimnazijke se niso niti

malo bale deklet z ekonomske šole. Razmerje moči je bilo

brez dvoma na strani karateistk.

Tedaj pa je presenetila Maja.

»Sestre, gremo v šolo!« je ukazala. »Nočem incidenta.

Maretu ne bi bilo všeč.«

»Si prepričana?!« ni mogla verjeti svojim ušesom Ur-

ška, ki se je že veselila krvavega obračuna. Polonci je že

dolgo časa želela razbiti nos in to je bila idealna priložnost.

»Popolnoma,« je vztrajala Maja. »Umaknimo se!«

In zares so odšle.

Polonca je stala v obupu. Najraje bi zaihtela.

»Mala, si v redu?« jo je vprašala Klementina. Objela jo

je okrog ramen. »Pridi, vrnimo se nazaj.«

Šla je s prijateljicami.





* * *





Toda nočne more s tem ni bilo konec. Ravno nasprotno.

Za Polonco se je šele začenjala. Sploh ni mogla dojeti, kako

se je lahko Mare tako ohladil do nje. Kaj pa vsi njuni po-

ljubi, objemi, strastni trenutki?! Ali je šlo vse v nič? Zdelo

se ji je, kot da živi v grdih sanjah, v nekem vzporednem ve-

solju, kjer se lepe stvari spreobračajo v grde. Hotela se je

prebuditi, skočiti ven iz te neznosne bolečine, stiske, ki jo je

dušila.

Na facebooku je opazila, da je Mare objavil, da ni več



209

njegova punca. Celo s seznama prijateljev jo je izbrisal. To

pa še ni bilo vse. Napisal je, da je sedaj v zvezi z Majo in da

so njegove sestre Laura, Urška in Nika. Za popenit! Kaj je

res tako močno užalila njegov ponos?! S čim? Zakaj Mare

ni hotel razumeti, da sta bila oba žrtvi?! Jo je sploh kdaj

ljubil? Ali jo je ljubil premočno? Globoko v sebi je vedela,

da so bila njuna čustva iskrena. Zato ni mogla razumeti, da

je tako hitro obupal nad njima.

Le kako se je pustil prepričati tisti svetlolasi kači? je

premlevala.

V klubu se sploh ni več pojavil. Maja je povedala sense-

ju, da se uči za maturo. Toda Polonca je vedela, da je to laž.

Ona je bila razlog. Nje ni želel srečati.

Oh, Mare, ali je res vsega konec?!

Zakopala je obraz v vzglavnik in zaihtela. Zadnje čase

je samo jokala. Po šoli je takoj zbežala domov in se zaprla v

sobo. Niti s prijateljicami se ni mogla družiti. Življenje je

postalo pretežko. Ko je šla spat, je upala, da se nikoli več ne

bo zbudila. Želela si je samo temo, pozabo, neobstoj.

In ko je bila že čisto na dnu, je nekega dne v šoli nale-

tela na Karolino Ekart, evropsko prvakinjo v kikboksu. Po-

lonca je bila sama v mali slačilnici. Oprtala si je torbo čez

rame in hotela odpreti vrata, ko je skozi dveri stopila velika

Karolina.

»Glej, glej, spet se srečava!« je rekla kikbokserka.

Polonci je zastala slina v grlu.

»Me nisi nič vesela?!« je vprašala šampionka težke ka-

tegorije.

»Niti ne,« ji je zabrusila Polonca.

»Oh, saj te razumem. Počutiš se kot pišče pred jastre-

bom.«

»Ne, samo tampon si moram zamenjati in ti me zadr-

žuješ.«

Karolina se je glasno zarežala.



210

»Bravo, mala! Všeč mi je tvoj sarkazem. Ampak malo

te je vseeno strah, kajne?«

»Bojevnik pozna strah. Ve, da se vsakdo kdaj pa kdaj

boji, celo on. Toda to ga ne ustavi.«

»Zanimivo in globoko. Zen?«

Sedaj je bila Polonca presenečena.

»Ja, tudi jaz včasih preberem kakšno vzhodnjaško mod-

rost,« je dejala Karolina. »Znam brati in pisati, a veš?«

»Bojevnik pozna svoje napake. Pozna pa tudi svoje do-

bre lastnosti,« je odvrnila Polonca. »Prav tako ve, da so nje-

govi najboljši učitelji tisti, s katerimi si deli bojišče.«

»Ali se mi prilizuješ, mala?!«

»Ne, pač pa izgubljam potrpljenje.«

»Ha!« je prhnila Karolina.

Polonco je premerila od nog do glave. Ni si še ustvarila

jasnega mnenja o tej rjavolasi karateistki.

»Upam, da ti je jasno, da se zadnjič nisem umaknila za-

to, ker bi se te bala,« je rekla kikbokserka. »Čeprav tvoje

kolegice razglašajo drugače.«

»Vem, da se nisi ustrašila.«

»Odlično! In kaj bova storili zdaj?«

»Nič. Šli bova vsaka svojo pot.«

Karolina je bila za glavo višja od nje. Nagnila se je proti

Polonci.

»In če se ti ne umaknem?!« je preteče vprašala.

Polonca se ji je odločno zazrla v oči.

»Potem bom šla skozi tebe!« je zabrusila orjakinji.

Spustila je torbo, da je zdrsnila na tla.

»Zadnje čase preživljam težke trenutke in ti si moj naj-

manjši problem,« je dodala Polonca. »Če hočeš pretep, za-

čni! Jaz sem pripravljena.«

Karolina se je obotavljala, nato pa je počasi dvignila pe-

sti v gard.

Torej bo fajt!



211

V redu. Polonca se je nahajala na točki, ko ji je bilo že

povsem vseeno, kaj bo sledilo.

Zaslišala je besede iz Priročnika bojevnika luči: Dlje, ko

bojevnik hodi, bolj se zaveda, da obstajajo težave, na katere

ni računal. Če bi čakal na najugodnejši trenutek, se nikoli

ne bi premaknil z mesta. Za naslednji korak je potrebno

malo norosti. Tako v vojni kot v ljubezni ni moč vsega pred-

videti.

Napetost je naraščala. Tudi Polonca je zavzela borbeni

položaj, nižjega in širšega od Karoline. Karate in kikboks

sta se razlikovala že v osnovni drži.

Tedaj pa je nasprotnica nepričakovano povesila pesti.

»Ne, danes se ne bova borili,« je izjavila kikbokserka.

»Če te sesujem tukaj na samem, zame ne bo slave. Sicer pa

sem slišala za tvoje ljubezenske težave.«

Ja, cela šola je govorila samo o tem. Eni so ji privoščili,

drugim se je smilila. Nič od tega ji ni bilo všeč.

Sklonila se je in pobrala torbo.

Ko je šla mimo Karoline, jo je ta prijela za roko.

»Naj jaz tebi povem eno modrost,« je dejala. »Bojevnik

za korak nehote skrene s poti in pade v brezno.

Vzklikne: 'Učitelj, padel sem v brezno! Utapljam se!

Vode so globoke in temne.'

Mojster mu odvrne: 'Ne zadušiš se zato, ker se potopiš,

ampak ker ostaneš pod vodo.'«

Polonca je prikimala, vendar ni mogla izustiti besede.

»Hej, mala,« je rekla Karolina, »mogoče pa bova posta-

li še prijateljici.«





212

27.





Edina misel, ki je Polonco držala zadnje dni pokonci, je

bila namenjena njeni ljubljeni babici. Vedela je, da jo Mati-

ka čaka pri oknu, ko se bo vrnila iz šole. Znak, da prihaja

domov, ji je dal mucek Tigerček, ki je glasno zamijavkal in

stekel Polonci naproti. Spustila se je po hribu navzdol proti

hiši. Toplo jo je spreletelo pri srcu.

Moja ljubljena Matika, kako si polna sonca, ljubezni, je

pomislila. Ti si moja edina tolažba.

Sklonila se je k mucku in ga pobožala.

»In seveda tudi ti, Tigerček,« je rekla. »Vidva z Matiko

me razumeta.«

Mucku je sledila mimo zgornje garaže, hleva, koruznja-

ka, spodnje garaže. Naenkrat je zavil desno navzdol mimo

hiše.

»Ne tja, Tigerček. K Matiki greva. Pridi!« ga je pokli-

cala.

Mucek je obstal, se obrnil in zamijavkal.

Le kaj ga je pičilo? je pomislila. Ali je v bližini kakšna

miš? Ali pa sosedov muc hodi na njegov teren? Morda pa

lisica preži na kure?

Pri živalih je bilo vse mogoče. Imele so neverjeten in-

stinkt, ki jih nikoli ni pustil na cedilu.

Ko bi le bilo tako tudi pri ljudeh! Potem bi se izognili



213

marsikateremu bridkemu razočaranju. To trpljenje, ki mi ga

je prizadejal Mare, ta bolečina, nočem je! Če bi vedela, da

bo tako bolelo, se ne bi nikoli zaljubila! je tuhtala.

Nato je zagledala sključeno postavo v pisani ruti,

modrem predpasniku, kako se počasi vzpenja po hribu mi-

mo dreves.

»Matika!« je vzkliknila Polonca in pomahala.

Oh, le kaj počne tam doli?

Odložila je torbo in stekla proti njej.

»Kje je moja palica?!« se je oglasila Matika.

Babica je bila zgarana, težko je hodila. Nerodno ji je

bilo s seboj nositi palico. Zato ji je Polonca vedno, ko sta

kam skupaj šli, nastavila roko, na katero se je oprla. Tako je

igrala njeno živo palico, ki jo je podpirala. Polonca je bila

srečna, da ji je na takšen način vsaj malo vračala za vso do-

broto, skrb in ljubezen, ki je je bila deležna od babice.

»Matika, kaj delaš zunaj?«

»Gledat sem šla naš stari oreh. Bojim se, da ga bomo

morali posekati.«

Na veliki, dvajset metrov visoki oreh so bili zelo nave-

zani. Dolgo časa je dajal zdrave plodove, iz katerih so pekli

odlično orehovo potico. Potem pa ga je napadla bakterijska

pegavost. Olupki so ob zorenju postali črne barve in tudi na

listih so se začeli kazati znaki bolezni. Škropljenje ni bilo

posebej učinkovito, ker je bilo drevo preveliko. Oreh je za-

čel gniti, na njem so pričele rasti gobe, postajal je votel in

celo detli so vrtali luknje vanj. Ja, res mu ni bilo več po-

moči.

»Kako si se imela v šoli?«

»V redu,« je odvrnila. »Samo počutim se kot naš oreh,

votla, temna, za posekat.«

»Ah, Polonca, ne govori traparij! Mlada si še, celo živ-

ljenje je pred tabo. Včasih sije sonce in takrat je čudovito,

včasih pa pade dež in takrat …«



214

» … takrat bi se najraje nekam skrila, zavlekla v jamo,

iz katere ne bi nikoli več prišla ven.«

»Ne nori. Takrat ko dežuje, je treba samo odpreti dež-

nik, stopiti pod streho in počakati, da mine. Kajti za vsakim

dežjem …«

»Ja, vem, … posije sonce.«

Z babico sta se spogledali in zasmejali. To je bila njena

najbolj priljubljena modrost, s katero se je prebijala skozi

življenje. In Polonca je dobro vedela, kako težke preizkuš-

nje, razočaranja in bridkosti je morala prestati njena zlata

Matika.

Polonca ji je zaupala vse v zvezi z Maretom. Po eni

strani ji je bilo hudo, ker je babico obremenjevala s svojimi

srčnimi bolečinami, ampak nikogar drugega ni imela, ki bi

mu lahko iskreno povedala, kako se počuti. Poleg tega pa

pred Matiko ničesar ni mogla skrivati. Babica je bila njena

najboljša prijateljica in zaveznica. Prijatelji pa si zaupajo,

kaj mislijo in kako se počutijo.

Kaj pa Klementina, Anja in Silva? Sošolk se je izogi-

bala, ker jo je preveč bolelo, da bi se lahko z njimi pogo-

varjala o Maretu. Po šoli je kar pobegnila domov. Edino

tam se je počutila varno.

»Odloži torbo, jaz ti pa bom pogrela kosilo,« je rekla

Matika, ko sta prispeli v hišo.

Polonca se je povzpela v svojo sobo. Kar oblečena se je

zgrudila na posteljo. Bila je neverjetno utrujena. Žalost ji je

jemala moč, da je bila čisto brez volje in energije. Temne

misli so jo obkrožale, vrtinčile in je niso hotele zapustiti.

Bile so kot demoni, ki se borijo za njeno nesmrtno dušo.

Nemirno se je premetavala po postelji. Objela je vzglavnik

in vanj zakopala obraz. Ni hotela, da bi jo Matika slišala,

kako joče.

Mare, Mare, zakaj si me zapustil?! je kričalo njeno srce.

Zakaj si izdal najino ljubezen?! Dobro si vedel, da si moj



215

prvi fant, ljubimec?! Kako si lahko podvomil v moja čustva,

zvestobo?! Mar me ne poznaš?!

Obrnila se je k nočni omarici. Na njej je imela rdečo

knjižico Paula Coelha, Priročnik bojevnika luči. Že dolgo je

ni vzela v roke. Ničesar ni mogla brati. Tudi meditacij ni

več izvajala. Še jedla ne bi, če je ne bi babica silila s hrano.

Tokrat jo je vzela v roke. Naključno je odprla stran in

prebrala: » Bojevnik luči velikokrat zapade v malodušje.«

Ne me basat! je pomislila. In še v kaj hujšega!

Brala je naprej.

»Včasih bojevnika luči zasleduje zlo.«

Maja! jo je prešinilo. Ti, kača, ti si mi speljala Mareta!

Od prvega trenutka si zlo, ki mi diha za ovratnik. Od same-

ga začetka me preganjaš, zmerjaš, mi škodiš na vsakem

koraku.

Ampak kako se boriti proti zlu?!

Bojevnikov priročnik je svetoval, da je treba zlo pova-

biti v svoj šotor in ga vprašati, ali hoče raniti bojevnika ali

ga izkoristiti, da bi ranil druge? Zlo bo drezalo v nezacelje-

ne rane, nagovarjalo k maščevanju. Svetovalo bo, kakšne

pasti je mogoče nastaviti sovražniku in na kakšne načine ga

je moč uničiti. Ko bo bojevnik poslušal zlo do konca, bo

vstal in odšel. Zlo bo tako utrujeno od govorjenja, da ga ne

bo moglo spremljati.

Polonca je zaprla knjižico.

Ali je čutila sovraštvo do Maje? Niti ne, prej sveto jezo.

Se je želela maščevati? Ne. Preveč jo je bolelo razočaranje

nad ljubeznijo, Maretom. Maja ni bila tako zelo pomembna,

medtem ko ji je Mare pomenil vse.

»Polonca!« jo je poklicala Matika.

Mare je bil tisti, ki jo je prizadel. On je izdal njuno lju-

bezen. In to je tako bolelo, da je postalo nevzdržno. Sedaj

se sploh ni več čudila, da si zaljubljenci zaradi razočaranja

vzamejo življenje ali tako zbolijo, da celo umrejo. Ali ljube-



216

zen vedno tako boli?! Če je to držalo, potem se nikoli več ni

želela zaljubiti.

Še enkrat je naključno odprla Priročnik.

Pisalo je, da bojevnik potrebuje ljubezen. Da ima nak-

lonjenost in nežnost v naravi, tako kot potrebo po hrani, pi-

jači in čutu za dober boj.

Če bojevnik ni srečen, ko vidi sončni zahod, je z njim

nekaj narobe.

Polonca je znova zaihtela v vzglavnik.

Babica jo je še enkrat poklicala.

Njena misel pa je bila:

Mare, vrni se k meni!





217

28.





V Ljubljani je bil na Kodeljevem kvalifikacijski turnir

za svetovno prvenstvo. Izbrani karateisti in karateistke bodo

odpotovali v Aman, glavno mesto Jordanije. Tekmovanje je

bilo namenjeno kadetski in mladinski konkurenci. Turnirja

so se lahko udeležili samo povabljeni tekmovalci in tekmo-

valke. To pa so bili tisti, ki so na državnih prvenstvih osvo-

jili prva tri mesta ali kakšno vidnejšo uvrstitev na medna-

rodnem tekmovanju.

Mare se še vedno ni prikazal v klubu, zato ga tudi na

turnirju ni bilo. So pa zraven Polonce šle Maja, Urška, Nika

in Laura. Na srečo se je Polonca peljala v avtu zraven sen-

seja, še z dvema klubskima kolegoma, tako da ji ni bilo po-

trebno prenašati bližine svojih zagrizenih nasprotnic. Že

tako ji je bilo preveč hudo. Trenerju so prišle na uho novice, da

sta se Mare in Polonca razšla in da on zdaj hodi z Majo. Vedel

je, kakšne muke prestaja Polonca, zato je bil uvideven do nje.

Resnik je postal novi selektor in trener slovenske repre-

zentance za kumite, športne borbe za dekleta, ker so njego-

ve tekmovalke v zadnjem času dosegale izjemno dobre re-

zultate. Polonca je bila vesela zanj, saj je vedela, koliko tru-

da sensej vlaga v svoje delo.

Ko so prispeli na Kodeljevo, so se preoblekli in vstopili

v malo športno dvorano, ki je merila deset krat dvajset met-



218

rov. V njej so se odvijale aktivnosti društev, ki so organizi-

rala vadbo športnega plesa, taekwondoja in karateja. Zraven

se je nahajala velika športna dvorana, ki je imela 1.500 se-

dežev, na tribunah pa je lahko stalo še 3.000 gledalcev. To-

da za namen kvalifikacijskega turnirja je mala dvorana pov-

sem zadostovala, čeprav je šlo bolj na tesno. Karateisti in

karateistke so se nagnetli okrog borišča, nekateri pa so se

segrevali in razgibavali kar na hodniku.

V lahki kategoriji za mladinke so se pomerile štiri tek-

movalke. Nika je v prvi borbi brez težav opravila z nasprot-

nico iz Kranja. Zmagala je z rezultatom 4 : 1. V odločilnem

boju pa se je pomerila s svojo staro rivalko Viktorijo Puš-

nik iz KK Kolektor Idrija. Nika je izvrstno začela borbo.

Povedla je s 3 : 1. Potem je pritisnila Viktorija in izenačila.

Nato sta do konca boja naizmenično beležili točke. Pet se-

kund pred iztekom časa je bilo 5 : 5. Karateistki sta okrepili

tempo in se zagnali druga proti drugi. Dva krika sta se zlila

v enega. Sodniki so dvignili rdeče zastavice. Za džako zuki

v telo so odločilno točko dosodili tekmovalki iz Kranja. Ni-

ka je bila silno razočarana. Viktorijo je ponavadi premaga-

la in že se je videla v Jordaniji, ampak športna sreča ji je

tokrat obrnila hrbet.

Na vrsti so bile borbe težke kategorije. Skupine si niso

sledile po zaporednem vrstnem redu. Tudi v težki kategoriji

so bile štiri tekmovalke. V prvi borbi je Urška za nasprotni-

co dobila karateistko iz Maribora. Nastopila je silovito, bolj

na moč, kakor na tehniko, kar je bil njen stil bojevanja.

Očitno je deloval, kajti Mariborčanka je otrpnila, Urška pa

je osva-jala točko za točko. Zmagala je z rezultatom 6 : 1.

V finalnem obračunu se je borila z Ljubljančanko Natalijo

Vrečko. Natalija je bila nižja, vendar širša od Ptujčanke.

Urška je znala izkoristiti prednost svojih daljših rok in nog.

Ljubljančanke ni spustila blizu. Preudarno je beležila točke

in zmagala s 3 : 1. Maja, Nika in Laura so vreščale od nav-



219

dušenja. Polonca je bila za trenutek v dvomih, ali naj ji čes-

tita ali ne, potem pa se je zadržala in tega ni storila. Zakaj bi

se po nepotrebnem izpostavljala njihovemu posmehu.

Urška bi ji zagotovo zabrusila kakšno pikro ter ji poskušala

vzeti voljo, kajti v srednji kategoriji sta bili Polonca in Maja

spet tekmici.

V tretji skupini mladink je nastopilo pet karateistk. Od

tega kar tri Ptujčanke, Polonca, Maja in Laura. Maja je

pristala na levi strani žrebne liste, v skupini A, in je dobila

samo eno nasprotnico pred vstopom v finale, medtem ko je

Polonca končala v skupini B, kjer se je morala boriti z dve-

ma tekmicama. Maja je z lahkoto opravila z Idrijčanko

Anjo Bauman in jo porazila s 6 : 2.

Polonca je najprej dobila karateistko iz Postojne, Vio-

leto Babič, majhno, vendar eksplozivno tehničarko. Polonca

ni bila posebno motivirana za boj. Začela je mlačno in brez-

voljno. To se ji je maščevalo. Violeta je pridno beležila toč-

ke in povedla s 4 : 1.

»Luzerka!« se je zadrla Urška.

»Vrni se domov, cmera!« se je pridružila Laura.

»Ni čudno, da jo je Mare zapustil, ko je taka reva,« je

pripomnila Nika.

Maja ni rekla nobene, vendar je privoščljivo gledala.

Ona je že tako ali tako bila zmagovalka, saj je osvojila Ma-

reta.

Ampak zakaj so bile tako zlobne do nje?! Kaj jim je

storila?! In zakaj jim dovoli, da hodijo po njej?!

Izkušeni bojevnik prenaša žalitve, saj pozna moč svojih

pesti in spretnost svojih udarcev. Vendar ko napoči čas

boja, je pripravljen na vse.

V Polonci se je predramila kljubovalnost.

Jim že pokažem! se je razjezila. Nihče ne bo pometal z

mano!

Ko se je Violeta premaknila proti njej, da bi zadala dža-



220

ko zuki in zabeležila novo točko, se je Polonca nagnila na-

zaj in ji zadala brco mavaši geri v glavo. Sodniki so ji doso-

dili tri točke. Polonca je izenačila rezultat na 4 : 4.

»Bravo!« je vzkliknil sensej, ki je opazoval boj. Za svo-

jo tekmovalko ni glasno navijal ali je vodil, ker ni želel, da

bi kot selektor deloval pristransko. Zaupal je v svoja dekle-

ta. Tokrat jim je prepustil popolno samostojnost. Želel je,

da se same dokažejo.

V naslednjem boju sta tekmovali Polonca in Laura..

Njena klubska kolegica je na tatami prišla vsa namrgodena.

Prijateljice so jo spodbujale, češ naj pokaže Polonci, kaj je

pravi karate. Toda Polonca ni bila več neizkušena, nebo-

gljena začetnica izpred štirih let. Njene tehnike so že delo-

vale, okusila je tudi prve zmage. Vzklikanje Urške, Maje in

Nike pa jo je samo podžgalo in ji vlilo odločnost. Boj je

začela neusmiljeno, prodorno. Zabeležila je točko za džako

zuki in še eno točko za brco v telo. Laura je zardevala. Po-

lonca ni vedela, ali od jeze ali od napora. Pa tudi mar ji ni

bilo. Osredotočila se je na napade. Odločno in divje je izva-

jala zdaj ročne zdaj nožne tehnike. Lauri ni pustila dihati.

Osvojila je še dve točki. Laura se je podala v napad iz

obupa. Zadala je mavaši geri proti nasprotnici. Toda Polon-

ca je ujela njeno nogo ter jo počistila po drugi, da je Laura

telebnila na tla. Nato je akcijo zaključila z udarcem v glavo.

Sodniki so enoglasno dvignili zastavice in ji dali tri točke

za uspešno tehniko. Polonca je vodila že 7 : 0. Lauro je

povsem deklasirala. Ob udarcu na gong za zaključek borbe,

je dobila še eno točko za džako zuki ter zmagala z 8 : 0.

Lauro je dobesedno povozila. Ne bi se mogla maščevati

bolje.

»Maja, nalomi jo!« se je zadrla Urška, ko je njena prija-

teljica stopila na tatami za odločilni boj v srednji kategoriji.

Svetlolaska se je samozavestno postavila v položaj joi

dači za začetek spopada. Njen lepi obraz se je spačil v pre-



221

zirljiv nasmeh.

Tudi Polonca ni skrivala svojih občutkov. V njej sta se

mešali jeza in neustrašnost. Obetal se je krut obračun dveh

izjemno nadarjenih, izvenserijskih tekmovalk, ki sta imeli

veliko za razrešiti.

V zbrani množici ni bilo enega, ki ne bi vedel, za kaj

gre med tema dvema šampionkama. Zato je sojenje borbe

prevzel visoki Primož Debenak, predsednik sodniške komi-

sije Karate zveze Slovenije. Primož je že desetletja sodil v

karateju in bil prvi slovenski mednarodni sodnik WKF.

Med karateisti in trenerji je užival velik ugled.

»Hadžime!«

Ukaz za začetek boja je bil izrečen.

Karateistki sta skočili druga v drugo in zadali bliskovite

udarce.

Debenak je prislonil pesti drugo proti drugi.

»Ajuči!«

To je pomenilo, da sta obe istočasno izvedli uspešno

tehniko, vendar nobena ni osvojila točke.

Spet sta se zagnali v napad. Udarci in blokade so se iz-

menjevali, toda sodniki niso dvignili zastavic.

Nato je prvi uspelo Maji. Povedla je z 1 : 0 s tehniko

uraken uči. Polonca je hip zatem izenačila z džako zukijem.

In tako se je nadaljevalo, vse do rezultata 5 : 5. Polonca je

bila neverjetna glede na Majine izkušnje in njeno tekmoval-

no zrelost, kajti svetlolaska je že dosegla svoj razcvet ter

dokazala talent, medtem ko je bila Polonca šele v vzponu in

so ji manjkale tekmovalne izkušnje. Nihče ni pričakoval, da

se bo Polonca v tako kratkem času približala Maji kot ena-

kovredna tekmica. Še najmanj si je to mislila plavolaska, ki

je neomajno zaupala v svoje sposobnosti.

Najprej so živci popustili Maji. Zgrabila je Polonco in

jo poskušala vreči na tla. Tehnika deaši barai se je sprevr-

gla v merjenje moči.



222

»Mare je moj!« je siknila Maja. »Za vedno boš luzer-

ka!«

Sodnik je prekinil akcijo.

Zdaj pa se je Polonci stemnilo pred očmi. Zmaga ji ni

bila več pomembna. Vseeno ji je postalo, kdo bo šel na sve-

tovno prvenstvo. Želela se je samo še maščevati. Za vse

solze, ki jih je pretočila, za vsa ponižanja, ki jih je doživela,

in za bolečino, ki ji ni hotelo biti konca.

Ko sta spet skočili druga v drugo in zadali udarec, Po-

lonca ni več zadrževala pesti. Njen džako zuki je pristal v

Majinem nosu in vsi so slišali, kako glasno je škrtnila kost.

Svetlolaska je padla kot pokošena. Iz nosu se je ulila kri, ki

je v hipu poškropila beli kimono ter borilni prostor okrog

nje.

Ti meni, jaz tebi! je pomislila Polonca. Tako je zadnjič

Maja na državnem prvenstvu poškodovala njo.

Vse se vrača, vse se plača!

Trenutek zatem se je zavedla, da si je s tem onemogoči-

la pot v Jordanijo. In Mare se zato ne bo nič raje vrnil k

njej. Kvečjemu bo še slabše, ker se mu bo Maja smilila.

Hudiča, kaj mi je bilo?! se je ujezila sama nase.

Potem se je spomnila na vse hude trenutke, ki jih je bila

deležna s strani Maje in njenih prijateljic.

Ne, prav sem ravnala! si je rekla.

Pogledala je k senseju. Resnik se je skupaj z zdravni-

kom sklanjal k Maji. Pomagala sta ji vstati ter jo odvedla na

stol. Tam jo je zdravnik oskrbel, kolikor se je dalo.

Vem, da sensej ne odobrava mojega dejanja, ampak

drugače ni šlo.

Naenkrat se je počutila še bolj osamljeno. Sedaj jo bo

tudi sensej gledal postrani.

Ves svet je proti meni! jo je prešinilo.

Sodnik jo je pozval na tatami. Na Majo niso počakali.

Sledila je neizbežna diskvalifikacija zaradi premočnega kon-



223

takta. Maja je zmagala.

Konec je! je pomislila. Vse sem izgubila!

Preplavila sta jo nemoč in obup. Ni veliko manjkalo, da

bi pokleknila in se razjokala kot majhen otrok.

Ne tukaj! si je rekla. Še malo zdrži! Ne daj jim tega za-

dovoljstva.

Doma bo jok in škripanje z zobmi. Doma bo vzglavnik

njena edina tolažba. Vanj bo zakopala obraz in ga prepojila

s solzami vesoljnega potopa.

Ob šestih se je zaključil kvalifikacijski turnir. Trenerji

reprezentanc so se skupaj usedli in sestavili seznam tekmo-

valcev. Nato so objavili, kdo bo zastopal Slovenijo na sve-

tovnem prvenstvu v Ananu. V katah posamezno so bili to

med kadetinjami in kadeti Samra Jahtič (KK Tiger Velenje)

in Žan Merc (KK Shotokan Velenje), med mladinkami in

mladinci pa Ana Mohorič (KK Kolektor Idrija) ter Luka

Kastelic (KK Trbovlje). V borbah posamezno za kadetinje

so si sledile Sara Črnezl (KK Kranj) v lahki kategoriji, Bla-

nka Skalič (KK Postojna) v srednji kategoriji in Eva Kos

(ŠD Gorica) v težki kategoriji, med kadeti pa Blaž Kotnik

(KK Shotokan Oplotnica) v lahki, Marko Zver (KK Kranj)

v polsrednji, Rok Rebnik (ŠD Gorica) v srednji, Ivan Bez-

jak (KK Olimpija Ljubljana) v poltežki in Patrik Kolar (KK

Branik Maribor) v težki kategoriji. Na spisku za športne

borbe posamezno za mladinke so bile naslednje tekmoval-

ke: Viktorija Pušnik (KK Kolektor Idrija) v lahki, Maja Ko-

vačič (ABV Ptuj) v srednji in Urška Jerman (ABV Ptuj) v

težki kategoriji. Za mladince se bodo borili Andrej Krajnc

(KK Kovinar Maribor) v lahki, Edi Horvat (KK Radenci) v

srednji, Peter Potočnik (KK Emona Ljubljana) v poltežki in

Nejc Pirc (KK Polzela) v težki kategoriji. Reprezentanco

bodo vodili dr. Igor Zelinka, predsednik zveze, Jože Zver,

trener za kate, Tomaž Božič, trener za borbe za fante, Ro-

bert Resnik, trener za borbe za dekleta, in Vlado Hribar, se-



224

kretar zveze. Zraven bodo potovali še trije sodniki, ki so

morali obnoviti svoje mednarodne licence. To so bili Pri-

mož Debenak, Mladen Kutnjak in Darko Zarič. Vsega sku-

paj je bilo 19 tekmovalcev in 8 spremljevalcev.

Polonce ni bilo na seznamu.





225





Epilog:





ZVEZDE





Besede!

Veliki Tao ali Pot

je onstran jezika,

kajti na njej

ni včerajšnjega,

ni jutrišnjega,

ni današnjega dne.



(Sosan, učitelj zena)





In kljub temu se je zdaj nahajala na tatamiju ter se bori-

la v finalu svetovnega prvenstva za mladinke v Amanu. Ka-

ko je bilo to mogoče? Po kvalifikacijskem turnirju je bil od-

hod v Jordanijo že čez dva tedna. Maja je bila vsa modro

zelena v obraz. Oteklina ji je po nekaj dnevnih izginila, to-

da z dihanjem je imela težave. Kljub temu je vztrajala, da

gre na tekmovanje. Toda kakor da bi posegla vmes božja

previdnost, si je pri telovadbi zvila gleženj. Njenih sanj o

svetovnem prvenstvu je bilo konec. Resnik je prosto mesto

ponudil Polonci. Bila je zelo presenečena, ko je izvedela,

kaj se je zgodilo. Sprejela je trenerjevo vabilo, čeprav preti-

ranega vznemirjenja ali navdušenja ni občutila. Kako zelo

si je pred leti želela, da bi se ji zgodilo kaj takega, da bi la-

hko šla na svetovno prvenstvo. Ampak brez Mareta je živ-

ljenje izgubilo svoj čar, barvo, veselje. In noben uspeh ni

mogel tega nadomestiti.

»Bravo, Polonca!« je vzkliknil trener Resnik.

Sodniki so dvignili rdeče zastavice. Njeno barvo!

Šušin, glavni sodnik, ji je dodelil ipon, tri točke za

uspešno izvedeno tehniko rušenja in zaključnega udarca.

Potem ko je v zadnjih sekundah boja že kazalo, da je za Po-

lonco vse izgubljeno, saj je njena nasprotnica, Nizozemka

Agnees Hertog, vodila s 3 : 0, je uspela izenačiti rezultat.

Sodniki so se posvetovali. Pri nepomembnih borbah so



229

ponavadi odločitev pri nerešenem rezultatu izrekli z glaso-

vanjem. Toda v finalu svetovnega prvenstva kaj takega eno-

stavno ni bilo mogoče. Šlo je za preveč pomemben izid, da

bi bil lahko prepuščen sodniškemu mnenju.

Polonca je pogledala proti senseju. Bila je vesela, da je

ob njej, da jo spremlja, vodi. Bil je veliko več kot samo

njen mentor, zaščitnik. V njem je videla osebo, ki ji je kaza-

la Luč, pravo pot. Ogromno ji je pomenilo, da ji ni zameril

spodrsljaja z Majo na kvalifikacijskem turnirju, ko ji je raz-

bila nos. Ko se mu je približala in opravičila za svoje rav-

nanje, ji je dejal: »Bojevnik včasih zagreši tudi kakšno na-

pako. Najbolj pomembno je, da se je zaveda, jo obžaluje in

je nikoli več ne ponovi. Potem si zasluži še eno priložnost.«

Polonca se mu je vrgla okoli vratu in se razjokala. Ker je

vedel, v kakšni stiski se nahaja zaradi Maje in Mareta, jo je

potrepljal po hrbtu in miril. Nato ji je rekel: »Bojevnik luči

varuje svoje srce pred sovraštvom.«

Glavni sodnik se je vrnil na svoje mesto.

Prekrižal je roke na prsih, jih nato iztegnil navzdol in na

stran z dlanmi obrnjenimi navzgor.

»Hikivake!«

Z predpisano gesto in komando je sporočil neodločen

rezultat. Torej bo sledil podaljšek boja. To sta obe tekmo-

valki tudi pričakovali.

Nato je sodnik iztegnil roke in dlani obrnil proti tekmo-

valkama.

»Cuzukete hadžime!«

Roki je hitro zasukal navznoter ter istočasno stopil ko-

rak nazaj.

S tem ukazom je naznanil ponovni začetek borbe.

Karateistki sta v hipu planili druga proti drugi. Istočas-

no sta izvedli udarec.

»Jame!« je bilo slišati ukaz sodnika.

Tekmovalki sta se umaknili nazaj in ga vprašujoče po-



230

gledali.

Stranski sodniki so z zastavicami pokazali gesto, da teh-

nika ni ustrezala kriterijem za dosojanje točke.

Boj se je nadaljeval.

Karateistki sta bili izredno pazljivi in zbrani. Nahajali sta

se v zanšinu, stanju zavesti, v katerem sta vzdrževali popol-

no koncentracijo, opazovanje nasprotnika in upoštevanje

možnosti za napad in protinapad. Dobro sta se zavedali, da

je že najmanjša napaka lahko usodna, zato nista tvegali.

Sledila je nova akcija, izmenjava udarcev.

Spet nič.

Polonca se je ozrla k senseju.

S prstom ji je pokazal na um in naj ga izprazni.

Razumela je, kaj ji skuša povedati. Preveč je racionali-

zirala svoj boj, ga skušala nadzorovati. Govoril ji je, naj za-

da 'udarec brez misli'. Tako kot se je urila v zenu, ko je po-

skušala doseči 'praznino uma'.

Ha, ampak to je bilo lažje reči kot narediti! Sploh v pri-

meru, ko je večtisočglava množica navijala v pričakovanju

razpleta, ko je reprezentanca trepetala v želji po zlati meda-

lji, ko je trener razmišljal, ali je dovolj pripravil svojo varo-

vanko in ko se je tekmovalka nahajala na pragu naslova

svetovne prvakinje.

Kako se znebiti pritiska?!

Spomnila se je na zenovsko zgodbo o kaligrafistu, lepo-

piscu mojstru Kosenu, ki je živel pred dvesto leti. Kosen je

dobil naročilo, da naj z japonskimi pismenkami napiše »pr-

vo načelo«. Mojster se je trudil čim lepše oblikovati kali-

grafske znake, toda njegov pomočnik, mladi menih, ki ni-

komur ni prizanašal z ostro sodbo, je dejal, da je prvi osnu-

tek zanič. Pri drugem poskusu je rekel, da je še slabši kot

prej. Kosen je nadaljeval, se trudil, vendar je njegov piko-

lovski pomočnik zavrnil vseh nadaljnjih 84 poskusov. Nato

je mladi redovnik odšel iz sobe. Kosen je pomislil, da bi mu



231

pa zdaj nemara uspelo, ko ni v bližini neusmiljenega kriti-

ka. V bojazni, da se bo pomočnik prehitro vrnil, je brez raz-

mišljanja nemudoma s čopičem potegnil črte. Ko je mladi

redovnik vstopil in zagledal Kosenov izdelek, je vzkliknil:

»Izvrstno! To je prava mojstrovina!« In res je bil, kajti kali-

grafist ga je naredil v posebnem stanju uma. Kosenov napis

'prvo načelo' obiskovalci templja Obaku v Kyotu občudu-

jejo še danes.

Sprosti se. Ne naprezaj se preveč, je pomislila. Sem

zgolj energija, utrip božanskega srca v neskončnosti vesol-

ja. Uživaj v boju, saj je samo igra.

Tekmovalki sta se pognali. Množica je zarjovela. Nalet,

voden od silne želje po zmagi, je bil tako silovit, da sta po

izmenjavi udarcev pristali v klinču. Prijeli sta se za kimono.

Tik preden ju je sodnik ustavil, se je Polonca s celim tele-

som nagnila v levo. Nizozemka ji je kontrirala in se nagnila

v desno, kajti drugače bi jo Slovenka podrla na tla. Tedaj pa

se je Polonca še bolj sklonila in s peto brcnila nasprotnico v

glavo. Izvedla je tako atraktivno tehniko, kot jo je moč vi-

deti samo v kakšnem kung fu ali karate filmu. Brca je za-

htevala gibčnost baletke, saj je bila narejena v velikem loku

navzgor. To je bila tako težka in redka tehnika, da je skoraj

nihče ni izvajal. Še najmanj v kakšnem finalu svetovnega

prvenstva. Posnetek se bo zagotovo pojavil na youtubu, saj

je bil takšna mojstrovina kot Kosenov kaligrafski napis.

Polonci je uspelo doseči mušin, stanje 'uma brez uma',

ki so ga opisovali številni bojevniki, vendar so ga le redki

dosegli.

V zraku so zaplapolale rdeče zastavice, barva bojevnice

Elektre.

Glavni sodnik ji je dodelil tri točke za uspešno izvedeno

akcijo. Nato je dvignil roko proti njej in objavil: »Aka no

kač!«

Zmagala je z rezultatom 6 : 3.



232

Vzklikanje množice je bilo oglušujoče.

Naenkrat se je znašla na ramenih svojih kolegov repre-

zentantov, ki so jo nosili po dvorani.

Sploh ni mogla dojeti, da je pravkar postala svetovna

prvakinja v karateju.





* * *





»Spoštovani gledalci in gledalke, naša gostja v studiu je

Polonca Zorman!«

Rudolf Valentinčič je z roko pokazal na vitko rjavolas-

ko z dolgimi kodrastimi lasmi v črnih hlačah in rumeni ma-

jici. Oddaja Studio In je bila že tretjo sezono največji hit

med zabavnoglasbenimi oddajami. In to ne samo na POP

TV-ju, ampak na vseh slovenskih kanalih. Ponašala se je z

dvema viktorjema in mnogi so bili prepričani, da se jim tu-

di letos ta prestižna nagrada ne more izmakniti.

»Prosim, sedite!« je velel brkati Rudolf svoji gostji ter ji

ponudil rumeni naslanjač v obliki odprte dlani.

Valentinčič je bil diplomant AGRTF-ja. Kariero vodite-

lja TV oddaj je začel s stand up komedijami, ki jih je za pri-

jatelje izvajal po ljubljanskih lokalih. Tam ga je odkril pro-

gramski direktor POP-a. Ostalo je bila že zgodovina. S svo-

jo neposrednostjo in izvirnostjo je čez noč osvojil sloven-

sko javnost. Že štirikrat je prejel viktorja za popularnost in

za najboljšega TV voditelja.

»Gospodična Polonca,« je začel Valentinčič in se ji za-

gledal v oči, »vau, kako ste mladi!«

Nato se je obrnil proti kameri.

»Hotel sem reči, kako ste lepi, šarmantni in privlačni,



233

ampak STOP! Gospodična Polonca je svetovna prvakinja v

karateju. S takšnim mačo nastopom bi pri njej prej poka-

siral batine, kot naredil dober vtis.«

Polonca se je v zadregi nasmehnila. Niti približno se še

ni navadila na pozornost medijev, ki je je bila deležna po

vrnitvi iz Jordanije.

»In kako je bilo na svetovnem prvenstvu?«

Opisala je nekaj vtisov iz Jordanije in s tekmovanja.

»Aha, tukaj že imamo pripravljen posnetek z vaše final-

ne borbe,« je rekel Valentinčič. Ozrl se je na veliki ekran,

ki se je nahajal nad njim. »Poglejte to mojstrovino! Kako

vam je uspelo, da ste nasprotnico, izkušeno šampionko, pre-

senetili s tako težko in atraktivno tehniko?«

Povedala je, da je to mogoče doseči samo v zavesti mu-

šin no šin, ali stanju 'uma brez uma'.

»Ta posnetek ima že milijon ogledov na youtubu. To

pomeni, da ga je videl že vsak drugi Slovenec.«

»V resnici ga gledajo bolj tuji trenerji in tekmovalci, ko

analizirajo dogajanje s prvenstva,« je pojasnila.

»Mediji so vas razglasili za slovensko Elektro, ker ste

zelo podobni filmski igralki Jennifer Garner, ki je upodobi-

la to junakinjo v dveh filmih.«

Valentinčič se je nagnil k Polonci.

»Jaz osebno bi rekel, da ste veliko lepši od Garnerjeve.

Kaj pravite, občinstvo?!«

Gledalci v studiu so glasno pritrdili.

»Hotel sem vprašati, ali tudi vi obvladate tiste viličaste

nože kot jih ima Elektra?«

»Malo že,« je skromno priznala.

»No, pa si poglejmo še en vaš posnetek!«

Na ekranu se je pojavila Polonca, kako demonstrira glas-

beno kato z noži sai na budo gala prireditvi v Mariboru.

»Čudovito!« je bil navdušen Valentinčič.

»Naj vas še nekaj vprašam. Pri lepi ženski takoj pomis-



234

limo, s koliko fanti je hodila, mene pa bolj zanima, koliko

tipov ste namlatili?«

Polonca se je zasmejala.

»Samo tiste, ki so si to zaslužili,« je odgovorila.

»Opa! Nam zaupate, kako je do tega prišlo.«

»Ne.«

»Ha, kratko in jedrnato! Televizijci imamo raje daljše

odgovore, ampak ne bom več drezal v to.«

Valentinčič si je z rokami pokril obraz, kakor da bi se

ustrašil udarca.

»Ženske in samoobramba,« je rekel, »kaj menite o tem?

Ali je dobro, da se zna ženska ubraniti?«

»Absolutno! Ženska je bila dolgo časa obravnavana kot

nemočno bitje. Ta položaj ji je vsilila družba. Danes je dru-

gače. Ženske imamo vso pravico in možnost, da se uvelja-

vimo na vseh področjih, ki so še do včeraj veljala za moško

domeno. To pomeni tudi na področju borilnih veščin.«

»Meni se zdi, da moški s tem izgubljamo vlogo zaščit-

nikov. Počasi bomo mi tisti, ki se bomo morali boriti za

emancipacijo.«

»Ne bi rekla. Ženske smo ponavadi žrtve moških napa-

dalcev. Moškim se ni potrebno emancipirati, samo lepše se

obnašajte!«

Med gledalci se je zaslišal smeh in odobravanje.

Valentinčič se je pomenljivo ozrl proti publiki.

»Lepa in pametna,« je dejal. »Pa še nevarna povrhu. Le

kdo ji bo kos?«

Nato se je obrnil proti stopnicam, po katerih so prihajali

gostje v oddajo.

»Tukaj je Robert Resnik, vaš trener.«

Vsi so se zagledali v visokega prišleka.

»S seboj je prinesel nekaj športnih rekvizitov. Zaprosil

bi vaju, da nam prikažeta nekaj tehnik karateja in samoob-

rambe.«



235

Polonca je vstala. S sensejem sta se priklonila drug dru-

gemu. Nato je Resnik dvignil fokuser, v katerega je Polonca

bliskovito zadala dva ročna direkta. Ko je dvignil še drugi

fokuser, je izvedla kombinacijo ročnih in krožnih brc. Zra-

ven je tudi zakričala, da so prisotni začutili moč kiaija. Sle-

dil je prikaz tehnik samoobrambe. Resnik jo je napadal s

prijemi in udarci, Polonca pa je delala aikido gibanje in pri-

jeme. Ko je zaključila z metom kote gaeshi, so gledalci bur-

no zaploskali.

»Izjemno!« je vzkliknil Valentinčič, ko je znova sedla k

njemu. »Vi ste res neverjetno dekle in prava mojstrica. Go-

vori se, da boste letos prav vi postali športnica leta.«

Polonca je skomignila z rameni.

»Bomo videli.«

»Draga Polonca, na vaši športni poti vam želim veliko

nadaljnjih uspehov. Hvala, da ste bili moja gostja.«





* * *





V telovadnici je vladala tema, ki so jo nežno razsvetlje-

vale sveče. Videle so se zgolj postave, medtem ko so bili

obrazi nejasno izrisani. Slišala se je umirjena zenovska gla-

sba mehkih tonov in žuborenje vode. Kadilo iz dišečih

palčk je s prijetno aromo lahkotno dražilo nos. V prostoru

se je čutilo umirjeno, meditativno vzdušje. Triinpetdeset čla-

nov in članic Akademije bojevniških veščin Ptuj se je po-

sedlo v krog. Oblečeni so bili v različne kimone, uniforme

za borilne veščine. Nekateri so imeli na sebi beli kimono za

karate, drugi, mojstri aikida, so nosili še črne hakame, meče-



236

valci pa keikogi in hakame. Nahajali so se v seizi, japon-

skem tradicionalnem načinu sedenja s spodvitimi nogami.

Sredi kroga je sedel sensej Robert Resnik. Na sebi je

imel beli keikogi, hakamo iste barve ter samurajski brezro-

kavnik. Na glavi je imel trak s simbolom jina in janga na

sredini čela. Njegov izraz na obrazu je bil resen, svečan. Ni

se vsak dan dogajalo, da bi v klubu podeljevali naziv hikari

no senši, 'bojevnik svetlobe'.

Ta čast je bila namenjena tistim redkim posameznikom,

ki so se izkazali ne samo kot mojstri, ampak so naredili ne-

kaj izjemnega na področju širjenja in popularizacije boril-

nih veščin. Prav tako so svojim klubskim tovarišem pred-

stavljali svetli ideal, vzor mojstra in prijatelja, ki ne misli

samo na sebe, temveč so mu mar tudi drugi, njegovi bližnji.

Sprejeti naziv bojevnika svetlobe je pomenilo obvezo, da

bo takšen posameznik nadaljeval pot Luči in bo nesebično

utiral stezo Ljubezni tudi drugim, kajti bojevnik se je nau-

čil, da je bolje hoditi za Lučjo.

Sensej je na tla položil najprej levo roko, nato še desno

in se globoko priklonil. Polonca, ki je sedela nasproti nje-

mu, oblečena v keikogi in hakamo, je naredila enako.

Resnik je pred sebe položil podolgovato leseno škatlo iz

rdečega mahagonija. Lakirana površina se je svetila v soju

sveč. Na škatli je bil zlati simbol indžo, dve polovici v obli-

ki solze, ki sta tvorili krog celote. Ponazarjali sta jin in jang,

princip nasprotij, dobro in zlo, moškega in žensko, dan in

noč ter še mnogo več. Ta vzhodnjaški dialektični nauk je

učil, da je vse v vesolju v gibanju, v nenehnem spreminja-

nju, rasti, razvoju. Nikjer ni mirovanja, kajti mirovanje je

pomenilo smrt, vesolje pa je prekipevalo od življenja, ener-

gije.

Sensej je dvignil pokrov ter ga odložil zraven škatle. V

roke je vzel prečudovito katano, samurajski meč, ki se je

nahajal v rdeči saji, nožnici. Katana je imela rdeči sageo,



237

trak, ovit okoli saje pod ročajem. Meč je ročno izdelal ja-

ponski mojster iz Samurai Store Internationala v Tokiju.

Nanj je bilo potrebno čakati šest mesecev. Sodobni ja-

ponski kovači mečev so imeli državno licenco in so letno

lahko izdelali samo natančno določeno število katan.

Samurajska sablja, ki je bila namenjena Polonci, se je

imenovala masamune, po največjem japonskem izdeloval-

cu mečev. Goro Njudo Masamune je živel med leti 1288–

1328, ko se je obdobje Kamakura prevesilo v ero Nanboku-

čo. Razvil je stil kovanja pod nazivom šošu. Njegovi meči

so postali legendarni, okrog njih pa so se napletle številne

zgodbe. Vsaka njegova katana je danes nacionalni zaklad

neprecenljive vrednosti.

Sensej je za Polonco izbral rdečo sabljo, ker je bila to

Elektrina barva. Na tradicionalni način, z obema rokama, ji

je predal katano. Japonci so to počeli iz spoštovanja do ob-

darovanca in darila. Celo majhne vizitke so si izmenjevali

tako, da so jih držali z obema rokama. Polonca je meč spre-

jela na enak način. Nato ga je odložila nazaj v škatlo, čez

poveznila pokrov in vse skupaj premaknila na svojo levo

stran.

Naslednja stvar, ki jo je prejela, je bil papirnati zvitek,

na katerem so bila v kaligrafiji v japonščini in slovenščini

napisana načela bojevnikov svetlobe. Na vrhu listine je pi-

salo: »Štiri tisoč let so najpogumnejši bojevniki odhajali na

goro Šan, kjer je mračno in nevarno; na kraj, na katerem so

se kalili kot jeklo, v noči, ko so umirali celo bogovi. Obstali

so le redki, izbrani in modri. Dobili so ime Bojevniki svetlo-

be!« Nadalje je bilo še zabeleženo: »Človek vidi življenje

kot zaporedje prekletstva in blaženosti. Bojevnik vidi vse

kot izziv.« Izročilo bojevnikov svetlobe je bilo staro kot člo-

veštvo samo. V skladu s tradicijo je takšen posameznik do-

bil tudi svoje bojevniško ime, ki je izražalo njegove značil-

nosti in kvalitete.



238

Sensej je vzel v roke še zadnje darilo za Polonco. To je

bila zlata plaketa v rdeči žametni škatlici. Na plaketi je pi-

salo Akademija bojevniških veščin Ptuj. Pod napisom je bil

reliefno izbočen lik samuraja z mečem v roki, v ozadju za-

hajajoče sonce, v njem pa simbol jina in janga. Na robu

sonca se je nahajala podoba galeba, ki je predstavljala sen-

sejevo bojevniško ime – Beli galeb. Pod samurajem je pisa-

lo hikari no senši. Nato je sledilo ime Polonca Zorman.

Naslednji zapis je bil njen bugo, bojevniško ime. Sensej jo

je poimenoval Široi tora ali Bela tigrica. Dejal ji je, da se v

njej nahaja bojevitost in odločnost tigrice, ki bo branila svo-

je bližnje do poslednjega diha. Bela barva je simbolizirala

Ljubezen, Čistost, Moč, predvsem pa Luč, v katero bojev-

nik brezrezervno verjame in ji sledi. Na koncu plakete je

pisalo Ptuj in letnica tekočega leta.

Polonca je sprejela zlato plaketo s svojim imenom.

Med celotnim obredom iniciacije nihče ni nič govoril,

ne sensej, ne ostali člani, ne Polonca. Vse je potekalo pre-

prosto, brez velikih besed, v skladu z zenovsko enostav-

nostjo. Klubski člani so vedeli, za kaj gre. Na akademiji v

dvajsetih let ni bilo podeljenih več kot deset nazivov hikari

no senši. To je bila izredna čast in Polonca je bila zelo gan-

jena. Čutila je, da bo Akademija bojevniških veščin za zme-

raj njen drugi dom, tempelj, v katerem je zrasla v nekaj le-

pega, velikega. V štirih letih je v borilne veščine vložila

ogromno truda, želja, hrepenenj, odrekanja in zdaj se je na-

hajala na cilju.

Seveda na tej klubski svečanosti ni bilo Maje, Urške,

Nike in Laure. Že nekaj časa se niso prikazale, in sicer od

trenutka, ko se je vrnila domov kot svetovna prvakinja.

Vendar tudi Mareta ni bilo v klub.





239





* * *





Polonca je v rokah dvakrat zasukala nože sai in se pri-

pravila, da stopi na oder. Ni ji bilo preveč do nastopa pred

gimnazijsko publiko, ampak sensej jo je prepričal. Akade-

mija bojevniških veščin Ptuj je v okviru projektnega tedna

za gimnazijce izvajala tečaj samoobrambe. Resnik in še tri-

je trenerji so vsak dan vodili delavnice za posamezne raz-

rede. Ravnateljica, ki je bila nekoč sensejeva soseda, ga je

prosila, da bi na zaključni proslavi učenci prikazali, kaj so

se naučili. Program pa naj bi popestrile še klubske demon-

stracije.

Sensej je Polonci za to priložnost priskrbel rdeče hlače

in rdeč brezrokavnik, da je izgledala natanko tako kot

Elektra v stripu in v drugem delu filma. Z jagodno šminko

je rahlo poudarila ustnice. Tudi obrvi si je obrobila. Njen

obraz je izžareval pravilne poteze in vsak fotograf bi jo že-

lel poslikati za naslovnico modne revije. Nosila je okrogle

uhane, ki jih je dobila od babice kot nagrado za športni

dosežek v Jordaniji. Okrog vratu ji je visela srebrna ogrlica

s podolgovatim obeskom, na katerem je pisalo Elektra. Na

levi roki je imela čez biceps nataknjeno široko zapestnico z

japonsko kaligrafijo. Oboje ji je podaril trener. Kupil ju je

prek spletne strani. Takšno verižico in zapestnico je nosila

filmska Elektra. Prav tako ji je dal par originalnih dolgih

Elektrinih nožev sai, ki so bili izdelani v omejenem številu

in izdani s certifikatom o avtentičnosti. Zapakirani so bili v

veliko škatlo, ki se je odpirala kot kovček. V njej so bile sli-

ke Jennifer Garner. Polonca se je branila, da so to predraga

darila. Sensej ji je razložil, da bodo za njen rezultat s sve-

tovnega prvenstva od športnega zavoda kot klub prejeli vi-



240

soko dotacijo in da bo tudi ona dobila denarno nagrado,

zato naj nič ne skrbi. Poleg tega pa je s svojim dosežkom

akademiji naredila veliko reklamo, zaradi katere se bo za-

gotovo povečalo število članov.

Polonca je imela čez dlani in podlakti zvezane še rdeče

trakove. Njen videz Elektre je bil popoln. Izgledala je kot

pomlajena kopija holivudske zvezdnice Jennifer Garner.

Napovedovalka jo je predstavila kot svetovno prvakinjo

v karateju in slovensko Elektro.

Polonca je odločno šla do sredine odra. Tam je obstala

in se priklonila. Gimnazijski amfiteater je bil nabito poln.

Vrste so se strmo dvigovale, da so imeli gledalci boljši raz-

gled. Amfiteater so uporabljali tudi za zunanje obiskovalce,

za različne koncerte, drame ali seminarje.

Čeprav je bil oder razsvetljen, dvorana pa v temi, je Po-

lonca opazila, da v prvi vrsti sedijo Maja, Urška, Nika in

Laura. V klubskih demonstracijah niso želele sodelovati,

češ da jim priprave na maturo vzamejo preveč časa. V res-

nici so se izogibale Polonce, ker jih je bolel njen uspeh.

Maja je bila prepričana, da ji je Polonca ukradla priložnost

za nastop na svetovnem prvenstvu in s tem tudi zlato me-

daljo, ki bi morala biti njena. Urški na tekmovanju ni šlo.

Izpadla je že v prvi borbi, tako da nobena od njih ni nič

dosegla.

Zaslišali so se prvi zvoki uspešnice Eye of the tiger,

ameriške skupine Survivor, ki je zložila pesem po naročilu

igralca Sylvestra Stallonea za tretji del filma o boksarju

Rockyju. Pesem je doživela neverjeten uspeh. Dolgo časa je

kraljevala na glasbenih lestvicah. Prodanih je bilo rekordno

število izvodov, naklada pa je večkrat dosegla zlato in pla-

tinasto ploščo. Polonca si je song Tigrovo oko izbrala zaradi

bojevniškega imena, ki ga je prejela.

Maja, Urška, Nika in Laura so protestno vstale ter zapu-

stile dvorano.



241

Polonca se je spraševala, kako to, da ni Mareta z njimi.

Mogoče je sedel kje s svojimi sošolci.

Jimi Jamison, vokalist skupine Survivor, je zapel:



»Risin' up, back on the street

Did my time, took my chances

Went the distance

Now I'm back on my feet

Just a man and his will to survive.«



Polonca je začela izvajati bliskovite gibe in sukati nože,

ki so se bleščali kot tigrovi zobje.



»So many times, it happens too fast

You trade your passion for glory

Don't lose your grip on the dreams of the past

You must fight just to keep them alive.«



Zaslišalo se je tigrovo rjovenje. Polonca je skočila in iz-

vedla brco v obratu. Doskočila je v popolnem stilu, ravno-

težju, kot tigrica, velika mačka, ki zmeraj pristane na nogah.



»It's the eye of the tiger

It's the thrill of the fight.«



Na koncu pesmi je zadihana obstala v dvojnem udarcu z

noži.

Gimnazijci so vstali in jo nagradili z burnimi ovacijami.

Vau, čudež, je pomislila.

Pogledala je po dvorani in se globoko priklonila.

Tako iskrenega odziva gimnazijcev, ki so se visoko no-

sili ter bili po njenem mnenju do obisti razvajeni, ni priča-

kovala. Ali je bilo možno, da jih je ganila s svojim nasto-

pom, eleganco, strastjo in mojstrstvom?! Očitno jih je res.



242

Nazadnje bo morala še spremeniti mnenje o teh piflarjih.

Šla je v zaodrje. Nastopajoči, ki so čakali na svojo toč-

ko, so jo trepljali in ji čestitali.

Stopila je na hodnik, da se nadiha svežega zraka. Na de-

sni strani so bile majhne slačilnice za udeležence prireditve.

»Polončica!«

Njene prijateljice Klementina, Anja in Silva so ji hitele

naproti.

»Mala, zažigala si sto na uro!« je vzkliknila Klementi-

na. Objela jo je tako močno, da je Polonci pošel dah.

»Totalno si razturala!« je bila navdušena Anja. Tudi ona

jo je privila k sebi.

»Bila si čista desetka!« je pripomnila Silva in ji ponu-

dila roko. Polonca jo je udarila po dlani ter jo stisnila v

objem.

»Kaj pa ve tukaj? Kako ste prišle noter?!« se je čudila

Polonca.

»Klementina je šarmirala enega gimnazijca iz tretjega

letnika,« je pojasnila Anja. »Pretihotapil nas je v dvorano.«

»Ja, zdaj bom pa morala z njim v kino,« se je namrdnila

Klementina. »Ampak to je mala žrtev. Morale smo te videti

v akciji!«

»Si nas vesela?« je hotela vedeti Silva.

»Še vprašaš?!« se je zasmejala Polonca. »Brez vas se na

gimnaziji počutim kot vesoljec na tujem planetu.«

Klementina jo je dregnila s komolcem.

»Smo si kar mislile, da bo nekaj takega. Toda ali si vi-

dela, kako si jih osvojila?! Jedli so ti iz roke!«

Polonca je skomignila z rameni.

Po fijasku z Maretom je menila, da je njen ugled med

gimnazijci za zmeraj uničen. Pa ne da bi ji to bilo kaj mar.

Vendar je bil vseeno dober občutek, ko so ji stoje ploskali

in izkazali navdušenje.

»Hej, mala, poglej, kdo gre!« je zašepetala Klementina.



243

Polonca se je ozrla.

Bil je on, Mare.

Stal je sredi hodnika.

Očitno je bil namenjen k njej, toda ko jo je zagledal,

obkroženo s prijateljicami, je obstal.

Videlo se je, kako premišljuje, kaj naj naredi.

Nato se je odločil in stopil proti njim.

Oblečene je imel bele gedzbi hlače in tesno oprijeto ma-

jico, ki je poudarjala njegove prsne mišice in široka rame-

na. Svetle lase je imel postrižene čisto na kratko, po vo-

jaško. Zgledal je kot maneken, ki je pravkar stopil iz mod-

ne revije.

»Kaj želiš, da mu naredimo?« je tiho vprašala Kle-

mentina. »Mu jih naložimo po riti ali ga naženemo?«

»Tinča!« jo je posvarila Polonca.

»Okej okej, kakor hočeš. Ampak če se premisliš, bomo

v bližini.«

Dekleta so odšla in jo pustila samo.

»Zdravo,« je rekel Mare.

Plaho se je nasmehnil.

Polonca je samo pokimala.

»Videl sem tvoj nastop. Bila si čudovita!«

Ker je molčala, je nadaljeval.

»Rad bi ti čestital za medaljo na svetovnem prvenstvu.«

Segla je v ponujeno roko. Njegov stisk je bil nežen,

vendar čvrst.

Zagledal se ji je v oči. Ustnice so mu zadrgetale. Hotel

je nekaj reči, vendar so ga preplavila čustva. Nato se je le

zbral.

»Polonca, oprosti, tako mi je žal.«

Povesil je pogled.

»Vse sem uničil. Moral bi ti zaupati, a sem se ustrašil.«

Ni vedela, kaj naj mu reče. Do tega trenutka si je goreče

želela, da se srečata, pojasnita stvari. Mislila je, da ko se



244

bosta videla, si bosta padla v objem in vse bo po starem.

Sedaj pa se je počutila čisto drugače. Med njima je zijal

prepad bolečine, ki ju je ločeval.

»Veš, tik preden si šla v Jordanijo, sem naletel na Ro-

mana. Priznal mi je, da s tabo ni nič imel. Pravzaprav si mu

bila všeč, celo zatreskan je bil vate. No, kakor koli že, Maja

je uganila, kaj čuti do tebe. Rekla mu je, da si tudi ti nora

nanj, da si Maji to priznala, vendar da si plaha in mu tega

ne upaš povedati. Nagovorila ga je, da te poljubi pred gim-

nazijo. Mene je tistega dne zadržala, da sem vaju videl.

Preden sta prišla, sem te klical po telefonu, vendar se mi

nisi oglasila.«

»Baterija mi je crknila.«

»No, še to se je zarotilo proti nama. Ko sem potem pri-

šel na dvorišče, te več ni bilo. Maja me je prepričala, da sta

z Romanom par in da se mi že vsa šola smeji.«

Za trenutek je obmolknil.

»Polonca, ne vem, kako sem lahko bil tako nor, da ti ni-

sem verjel, da nisem poslušal srca, ki mi je jasno in glasno

govorilo nekaj čisto drugega od Majinih laži.«

Povesila je glavo, nakar je vprašala: »Kaj pa na vse

skupaj pravi Maja?«

»Najprej je tajila, toda ko sem ji zagrozil, da jo bom

soočil z Romanom, je priznala. Njen razlog je bil, da je ho-

tela prizadeti tebe in imeti mene za vsako ceno.«

»Ne vem, zakaj me tako sovraži,« je dejala Polonca.

»Ker se te boji,« je odvrnil Mare. »Ker si ti vse tisto,

kar ona ni. Si dobra, poštena, lepa, skromna …«

»… revna, z vasi,« ga je dopolnila in se nasmehnila.

»Z Majo sem definitivno končal,« je rekel. »Najraje bi

ji prisolil dve okoli ušes, vendar sem se zadržal.«

»Ne bi ti bilo potrebno.«

Spogledala sta se in glasno zasmejala.

»Prav imaš,« se je strinjal.



245

Prijel jo je za dlani.

»Polonca, vem da sem totalno zamočil. Izdal sem najino

ljubezen, zatajil sem svoje srce, te globoko prizadel. Ampak

vedi, da sem vsak trenutek, od dneva, ko sem te videl z Ro-

manom, kako sta se poljubila, živel v peklu. Ni minila ena

minuta, ne da bi pomislil nate in na to, kar sva imela. Straš-

no mi je žal za vse. Najbolj pa mi je žal, ker ničesar več ne

morem popraviti. Najin čas je minil kot blisk, kot sanje in

sedaj nimam ničesar. Samo bolečino, spomine, obžalovan-

je. Ne morem ne naprej ne nazaj. Ne vem, kaj naj naredim.

Ne upam te prositi še za eno priložnost, ker vem, da si je ne

zaslužim, čeprav si te silno želim. Vem samo, da te še ved-

no ljubim.«

Polonco je ganila Maretova iskrenost.

»Kaj pa ti čutiš?« je vprašal.

Hja, kaj je v resnici občutila? Vsekakor ni bilo tako kot

si je predstavljala v svojih sanjah, željah, fantazijah. Hrepe-

nela je po vsaki besedi, ki jo je slišala iz njegovih ust. Niti

po vseh prestanih mukah ni občutila jeze ali zamere do

njega. Prisotno je bilo samo grenko razočaranje nad njuno

zgodbo, ki se ni izšla tako, kot bi se morala. Ali je po vseh

neprespanih nočeh, bolečini, žalosti še imela moči, da z

Maretom nadaljuje tam, kjer sta ostala?

Bojevnik svetlobe verjame v drugo priložnost.

Mojster Stick je rekel Elektri v filmu, da je drugo živ-

ljenje lahko celo boljše od prvega.

Toda bojevnik svetlobe išče svojo pot. Ne pozablja na

preteklost, vendar se ne boji novih izzivov.

Polonca do Mareta zagotovo ni bila ravnodušna. Ampak

čas, ki je minil, jo je nepovratno spremenil. Sedaj je bila

drugačna, bolj odločna, močnejša. V bolečini in samoti se

je prekalila kot jeklo. Postala je bojevnica svetlobe, Bela

tigrica. Aspekt njene duše je razprl svoja krila in jih široko

pretegnil.



246

Polonca se je nasmehnila, v očeh so ji zasijale zvezde.

V njej se je porodil nov občutek, spoznanje, ki je zraslo

iz dolge, težko prehojene poti.

Spomnila se je zenovske zgodbe, ki jo je slišala od sen-

seja o zen redovnici Čijono. Redovnica je dolga leta zaman

iskala razsvetljenje. Neke noči je nosila staro vedro, polno

vode.

Med hojo je opazovala odsev polne lune v vedru.

Nenadoma so se vrvice iz bambusa strgale in vedro je

razpadlo.

Voda je iztekla, lunin odsev je izginil.

Čijono se je v tistem trenutku razsvetlila in vzkliknila:

» Ni vode, ni lune!«

Polonca se je zazrla Maretu v oči.

Preplavila jo je misel, ki je prerasla v občutek.

Svobodna! Zdaj sem zares svobodna!

In zagorela je Luč Bojevnice svetlobe.





247



POLONCA ZORMAN





248

Glavna junakinja, ki je navdihnila roman o Slovenski Elek-

tri, je resnična oseba. Polonca je mojstrica borilnih veščin,

nosilka črnega pasu v golorokem bojevanju (karate – 3.

DAN, aikido – 3. DAN) in samurajskem mečevanju (iaido

– 2. DAN, kendžicu – 2. DAN in kendo – 1. DAN). Prav

tako je ekspertka za rokovanje z noži sai.

Rodila se je na Ptuju, odraščala pa v majhni vasici Župetin-

ci, občina Cerkvenjak. V Vitomarcih je obiskovala prvih

pet razredov osnovne šole, nakar je nadaljevala šolanje na

OŠ Mladika Ptuj. Srednjo ekonomsko - poslovno šolo je

obiskovala na SŠC Ptuj, smer podjetniško poslovanje –

poslovni tehnik. Študirala je na Visoki poslovni šoli Doba

Fakultete v Mariboru, kjer si je pridobila naziv poslovna

sekretarka.

Z borilnimi veščinami se je začela ukvarjati leta 2001 na

Akademiji bojevniških veščin Ptuj. Najprej je vadila karate,

potem pa so jo navdušile še ostale borilne veščine, ki jih je

začela trenirati.

Večkrat je nastopila na tekmovanjih v karateju, iaidoju in

kendu. V karateju je najboljši rezultat dosegla v borbah

med članicami na 9. mednarodnem pokalu v Ljutomeru leta

2005, ko je osvojila zlato medaljo. V mečevanju je bila

državna prvakinja Kendo zveze Slovenije med članicami v

iaidoju in viceprvakinja v kendu leta 2003. Leta 2002 je

bila prva v iaidoju na božično-novoletnem turnirju v iaidoju

v Velenju in druga v kendu.



Pogosto je nastopala tudi na demonstracijah borilnih veščin

(Mednarodno tekmovanje v karateju Slovenija open v Cel-

ju, Aaronove viteške igre v Ormožu, Mednarodni memorial

Robija Rajha v džu-džicu v Mariboru, 10-obletnica karate



249

kluba Lovrenc na Pohorju, ptujska policijska postaja, Gim-

nazija Ptuj itd.).



Kot asistentka trenerja je večkrat sodelovala pri izvedbi te-

čajev in seminarjev borilnih veščin (karate, aikido, samo-

obramba in mečevanje na Ptuju, samoobramba na Konj-

skem Vrhu pri Logarski dolini, karate in mečevanje Duh na

Ostrem Vrhu pri Selnici, mečevanje v Murski Soboti itd.).



Od leta 2001 in vse do izdaje knjige je predsednica Akade-

mije bojevniških veščin Ptuj. Za svoje dosežke je prejela

naziv Bojevnica svetlobe in bojevniško ime Bela tigrica.

Bralci se bodo spraševali, kaj je v knjigi resnično in kaj iz-

mišljeno, kajti ravno po tej formuli je zgrajen roman. Opisi

otroštva glavne junakinje in odnosa z babico v romanu so

avtentični. Nekateri športni dosežki so dodani zaradi večje

zanimivosti, na primer nastop na svetovnem prvenstvu. Do-

ločene osebe, kot na primer junakinjine prijateljice, so prav

tako resnične, spet druge osebe so plod avtorjeve domiš-

ljije. Tudi posamezni deli zgodbe so se zgodili tako, kot so

opisani, medtem ko so nekateri dodani zaradi večje dra-

matičnosti.

Vsi, ki želite izvedeti še več o Polonci, Slovenski Elektri,

ali si ogledati njene videoposnetke o borilnih veščinah,

lahko obiščete spletno stran na naslovu:



https://sites.google.com/site/poloncazormanelektra/



ali v google preprosto vtipkate njeno ime:



SLOVENSKA ELEKTRA





250





251





Silvester Vogrinec:

SLOVENSKA ELEKTRA:

BOJEVNICA SVETLOBE





Izdala:

AKADEMIJA BOJEVNIŠKIH VEŠČIN PTUJ





Naslovnica:

Robert Vogrinec





Lektorirala:

Darinka Rojko Pičerko





Tisk:

StudioDesign d. o. o., Maribor





1. izdaja





Naklada: 200 izvodov





Cena: 18,00 €





Ptuj, 2013





Document Outline


Elektra naslovnica

Slovenska Elektra za tisk

Elektra naslovnica2