762
Marijan Tršar
JACOBUS GALLUS:  MORALIA
2e dobri dve leti je tega, kar je Slovenska matica izdala drugo zbirko Gallusovih madrigalov.1 Če me spomin ne
1 Jacobus Gallus Carniolus, Moralia, Slovenska matica, Ljubljana 1968.
vara, knjiga razen Lipovškove ocene v Naših razgledih ni dočakala bogatejšega odmeva kot druge notne edicije zadnjih petindvajsetih let. Velikopotezna brezbrižnost, s katero opazuje slovenska kulturna, še posebej glasbena javnost te vrste delo, postaja kar znamenita — čisto gotovo pa ni vredna
763
Jacobus Gallus, Moralia
ne naporov ne prizadevanj redkih ljudi, ki so se mu zapisali. Najmanj pač ob Gallusu: bilo bi vsaj razumno, če že ne samoumevno, da pomagamo velikemu skladatelju do cene in vloge, ki mu v sodobnem glasbenem življenju gre. Eno poglavitnih dejanj take usmeritve je seveda tiskanje njegovih del. Malo je spodbudno, da smo razen jubilejne številke Naših zborov pred dvajsetimi leti dobili vse, kar danes premoremo, pri Slovenski matici.2 Nič zoper založnico — ta je storila več, kot je kdorkoli pričakoval, najbrž tudi več, kot je njena dolžnost ob precej bogatejših hišah in močnejših ustanovah. Malo spodbudne pa so naše razmere; očitno nam ni kaj prida mar načrtne skrbi za Gallusovo zapuščino, prav tako ne prizadevanj, da bi jo pošteno oživili. Mačehovsko ravnamo z nadvse dragocenim, umetniško pomembnim delom narodne dediščine, za katero nam (vsaj načeloma) ne bi smelo biti žal ne truda ne denarja. Najbolj logična posledica te ugotovitve — o kateri smo, domnevam, istega mnenja vsaj glasbeniki — bi pač bila, da poskrbi za novo izdajo skladateljevega opusa Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Zal, naj je še tako neverjetno, na glasbenem področju Akademiji doslej razen nenatisnjenih del njenih članov ni uspelo izdati dobesedno ničesar. Pobuda Dragotina Cvetka in dejanje Slovenske matice sta spričo naštetega vredna sleherne hvale, nič manj odločitev, da bodo objavili prav madri-gale: celotna zbirka mojstrovih mote-tov, Opus musicum, je vsaj strokovnjakom dostopna v ediciji Denkmaler der Tonkunst in Oesterreich; povrhu so madrigali gotovo lažja hrana pov-
2 Dragotin Cvetko-Ludvik Zepič, Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo, Ljubljana 1963; Jacobus Gallus Carnio-lus. Harmoniae morales (uredil Dragotin Cvetko, spartiral Ludvik Zepič), Ljubljana 1966; Jacobus Gallus Carniolus, Moralia (uredil Dragotin Cvetko, spartiral Ludvik Zepič),  Ljubljana  1968.
prečnim zborom in zato bolj primerni za prva srečanja z neznanim glasbenim svetom. Se vedno pa pogrešamo izdajo Gallusovih maš in tudi Opus musicum ne bo dosegel (kaj v svetu, niti pri nas!) primerne veljave, če ga ne bomo
—  sami seveda — znova natisnili. Ta zbirka je umetnikovo osrednje delo; v sodobnem prepisu, pospremljena z novimi muzikološkimi dognanji, bi končno postavila Gallusa na pravo mesto. In to verjetno ne bi bilo odveč niti v breme naši glasbi.
Če se torej zatečem k starosvetnemu, baje še vedno učinkovitemu dokazu: tujcu lahko postrežemo le z majhnim, ne najpomembnejšim odlomkom skladateljevega opusa. Na srečo je zaokrožen. Kolikor vemo, je mojster napisal le sto madrigalov in vseh sto je zdaj pred nami: v zbirki Harmoniae morales jih je še za življenje izdal 53 (štiri-glasnih), preostalih 47, Moralia (za pet, šest in osem glasov), je dal natisniti brat po njegovi smrti.3 Skromna sicer, toda umetniško dragocena zapuščina. Znanim potezam Gallusove muzike dodaja nekaj novih odtenkov, morda manj zanimivih za čisto glasbeno presojo, a nadvse značilnih za ustvarjal-čevo duhovno naravo, za tisto območje njegove osebnosti, ki daje umetninam bistveno človeško barvo. Nanjo postanemo pozorni že ob prebiranju besedil: zadržana, redkobesedna življenjska modrost, spoznanja, rojena iz bolečine, raje odpuščajoč kot sproščen smeh; celo dovtipi, ki bi kakemu Lassu izzvali kup dvoumnih poudarkov, dobijo v tem svetu trpek okus. Bolečino, samotnost, nesrečo slikajo toni mnogo bolj pogosto kot ljubezen (pa čeprav brezupno), preprosto veselje ali vsakdanje prizore. Čez Gallusove madrigale
—  naslova zbirk sta pomenljiva — je razlita čudna otožnost, nekaj nepričakovano  mirnega.  Človek,  ki  jih  je
3 Enajst jih je prvič izšlo že v knjigi Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo, Ljubljana 1963.
764
Borut Loparnik
pisal, je skusil življenje do dna, preobčutljiv je bil in ga je močno prizadelo. Kdaj pa kdaj zazveni iz teh pesmi pretresljivo spoznanje osamljene duše. Ne kriki italijanskih mojstrov ali asketska odpoved severnjakov; Gallus sprejema svet in usodo z vdanostjo, ki gane in zaboli, ne pomoči ne pričakuje ne odrešenja, zato ne zmore žal besede: njegova tožba ni upor. Ta »spravljenost z Bogom in življenjem«, nebojevitost, tudi zagrenjenost si najde tolažbe (značilno) le v naravi, ob drobnih podobah živali, včasih še ob primerah, ki očitno dramijo prijetne spomine — ali kadar se dotakne glasbe. Misel se nenadoma sprosti, skoraj vedno zložna melodična dikcija postane nepričakovano mehka, ritem se razpleta z novo lahkoto ali pa doseže izjemno močne zgostitve. Z eno besedo: zastrti svet obsije svetlejša luč, spremeni ga in razmakne. Vendar ostanejo — ker že skušamo ujeti nekaj otipljivih človeških potez Gallusove umetnosti — tudi v takih trenutkih kompozicijske, slogovne meje jasno začrtane. Virtuoznega blišča, omamnih zvočnih učinkov, poigravanj in duhovičenj je bore malo, čeprav sledimo dovolj izurjenemu in spretnemu peresu. Tega skladatelju preprosto ni mar. Drugače misli. Odličnost njegovega duha nam zato razkrijejo bolj intimne vrednote stavka: navdihnjeno motivično presnav-ljanje, okusna uglajenost imitacijskih prepletov, nežna harmonska paleta, skladnost melodičnega oblikovanja. Ni brez pomena, da je najboljše, umetniško najbolj prepričljive zasnove obdelal prav za štiri in pet, le redko za šest ali osem glasov. Ta naravna, nepoudar-jena, brez dvoma iz notranje nuje, s podzavestnimi, umetniško in človeško najbolj prvinskimi ustvarjalnimi vzgoni pogojena intimnost, zazrtost vase, zadržanost, celo odmaknjenost, je pristno slovenska. Sodim, da smo tu pri jedru Gallusove samostojnosti in vrednosti, pri bistvu veličine, ki ne skriva odlo-
čilne poteze našega rodu. Verjetno se bodo prihodnje izdaje mojstrovih del in bodoče monografije morale dotakniti tudi tega območja, kadar bodo dokazovale njegovo etnično pripadnost in izvor.
Kot Harmoniae morales sta tudi Gallusovo posthumno zbirko pripravila za natis Dragotin Cvetko (urednik) ter danes, žal, že pokojni Ludvik Ze-pič, ki je skladbe spartiral in sodeloval, verjetno pomembno, pri revizijskem poročilu. Knjiga je bogata faksi-milov in okusno opremljena (za njeno zunanjost je poskrbel Janez Bernik), format pa bolj reprezentančno umerjen; ker je notni tisk (zbirko je vzorno notografiral Viktor Fabiani) več kot pregleden, ponekod kar razsipen s prostorom, je zvezek narasel na dobrih 450 strani — to pa bolj ovira kot spodbuja praktično rabo. Prav bi bilo, če bi (kdaj?; in kdo?; Slovenska matica?) pri izdaji Opus musicum ravnali drugače. Seveda je opomba obrobna. Poglavitno je, da smo po Cvetkovi in Zepičevi zaslugi dobili sodobno izdajo Gallusovih madrigalov, da je ta umetniški zaklad slednjič izročen najširšemu glasbenemu krogu. Kot je v podobnih edicijah navada, je urednik napisal zbirki krajši uvod, v katerem pojasnjuje njen nastanek in se dotika skladateljeve kompozicijske tehnike, kakor jo je (bolj podrobno seveda) razčlenil že v monografiji o Gallusu pred šestimi leti. Težišče uvodnih strani in ključ k urednikovemu razumevanju notnega teksta pa je kajpak revizijsko poročilo. Ne namen ne obseg pričujočega zapisa ne dovoljujeta, da bi natančno pregledali posege v fakturo, ki jo lahko izluščimo iz prvotiska; tu zadevamo ob najbolj nejasna, spričo premnogih dvomljivosti dokončno nerešljiva vprašanja akcidenc in (deloma) mer, ki terjajo natančno razlago in precej pojasnil. Nekatera mesta Gallusovih skladb bodo pač tudi po prihodnjih, drugačnih interpretacijah ostala vprašljiva, saj
765
Jacobus Gallus, Moralia
gre za individualno, pravilom izmikajoče se razumevanje predloge. Seveda dobivajo prav z razbiranjem akcidenc nadrobnosti partiture značilne poudarke in dovoljujejo različna pojmovanja. Gallus v uredništvu Dragotina Cvetka in transkripciji Ludvika Zepiča je bolj »zmeren« ali vsaj manj »svoboden«, kot bi ga po izvirniku obnovil kdo drug, bolj prepričan o mojstrovi odločnosti. Vendar nova izdaja ne dokazuje samo skrbno delo, ki si je v petih letih, ob treh zbirkah in monografiji,
izoblikovalo trdna načela, ampak tudi zanesljivost v primernem reševanju negotovih mest današnjim izvajalcem. — Dr. Cvetko je z natisom Moralia sklenil obsežen ciklus svojih raziskovalnih (prvič tudi redakcijskih) prizadevanj za pravilno vrednotenje in resnično oživljanje slovenske glasbe. Posvetil ga je skladatelju z izjemnim opusom in nič manjšo umetniško ceno. Prav bi bilo, če bi se mu ne odpovedal: Opus musicum čaka in terja ponovno izdajo.
Borut Loparnik
k