B. B.
Ciganska cerkev
Cigani so videli, da imajo vsi drugi ljudje svojo cerkev. Mislili so si, kako bi bilo lepo in dobro, ako bi tudi oni imeli vsaj eno svojo cer-kev. Zato so se lepega sončnega dne zbrali na pašniku, da bi se posve-tovali.
Prišle so ženske in otroci, mladi in stari, kotlarji — črni kakor vra-ni. Med njimi je bil njihov župan, krepak in močan cigan. Ko je začel govoriti, so vsi cigani utihnili.
»Dragi mojstri,« je pričel koko-dakati po cigansko, »zbrali smo se, da se posvetujemo, kako bi si na-pravili cerkev.«
»Hala dala karakala,« so zakoko-dakali vsi, »tako, tako, naš župan, ampak kakšna ho?«
»Zidana ni dobra, ker se lahko podre, iz železa tudi ne, ker bi za-rjavela; mislim, da bi bila najboljša iz sladkega sira.«
»Taka, taka, taka naj bo. Vsi ljudje bodo strmeli, da imamo cer-kev, kakršne ni na svetu.«
In od tistega dne so začeli vsi ci-gani od vseh strani znašati sir, zi-darji so se lotili dela, zidovie je ra-slo, in cerkev je bila čedalje lepša. Vsi so jo hodili gledat in so bili veseli.
Čez mesec dni je bila cerkev zgra-jena. Samo zvonov še ni imela. Pa so si mislili, da cerkev iz sira ne more imeti drugačnih zvonov ka-kor iz nečesa, kar se da jesti.
»Jaz mislim,« pravi majhen cigan, »da bi bila svinjska glava z jezikom prav primerna!«
»Dobro, dobro,« so rekli vsi, in drugi dan je visela na stolpu pre-kajena svinjska glava. Vrata so bila iz mastne slanine, streha pa iz tanjših kosov suhih klobas.
In nekega lepega dne je bilo tre-ba cerkev blagosloviti. Ker pa ci-gani nimajo duhovnikov, je vzel njihov župan nož v roko ter je iz-rezal v cerkvenem zidu velik križ. Nato je iz slanine vrat spet izrezal križ, pri zvonu pa je odrezal ko-šček jezika. In vsi cigani so se vrgli na to ter pojedli vsak košček cerkve.
In vsako nedeljo so v cerkvi ob-hajali bogoslužje, dokler niso po-jedli vse cerkve. Zato cigani še danes nimajo cerkve.