QUINDICINA! E DEI COMANDO FEDERAI E DEIIA GUI * POI MESEČNIK ZVEZNEGA POVEEISTVA GII li ANNO T NUMERO li LITO i ŠTEVILKA “ 1 SRKftB 1943/XXI Sor Geppetto ha già pensato d'educar quel tristo nato. Si Joško glavo je belil, kako bi paglavca vzgojil. La casacca a un antiquario Cede uer l'abbecedario. Kožušček revni svoj proda, za abecednik ga odda. E Pinocchio arcicontento Vola a scuola come il vento. A Storžek ves presrečen zdaj leti z njim v šolo, da je hai. Ma l’attrae d'un baraccone Suon di tromba e di trombone. Ob cesti cirkus, glej, stoji, iz njega glas trobent doni. Per ta voglia di vedere Vende il libro e va a sedere: Premoti radovednost ga, da knjigo hoj za vstop proda. Vale più il divertimento Che contar da uno a cento. Zabava ta je vredna več kot vsaka druga šolska reč. Quando a casa va la sera Ha un’aria triste e nera: Ko vrača se domov pod noč, potrt, skesan je na vso moč. Alla scuola non è andato, Mentre il povero Geppetto Per due soldi il libro ha dato, Trema accanto al caminetto. Namesto v šolo jo v cirkus ubral, V tem Joško pa ob peči ždi, za groša dva je knjigo dal. od mraza skoraj omedli. LA VITA DEL DUCE m» IL FIGLIO DEL FABRO In un vecchio casolare del comune di Predappio in provincia di Forlì il 29 luglio 1883 nacque Benito Mussolini. Ecco quanto egli stesso narra nei suoi ricordi personali «Sono nato in un giorno di domenica, alle due del pomeriggio, ricorrendo la festa del Patrono della parrocchia delle Caminate, la vecchia torre cadente che dall’ultimo dei contrafforti appe-nini digradante sino alle ondulazioni di Ravaldino domina alta e solenne tutta la piana forlivese-». Il padre Alessandro, dedito tutto alle sue idee rivoluzionarie, gli impose il nome di Benito dal nome del grande rivoluzionario messicano Benito Suarez. La nota che caratterizza la sua infanzia è, quella, di un’intelligenza precoce e di una vivacità irrequieta. Leìggete quanto Egli stesso narra di questi suoi primissimi anni: «Fra i quattro o cinque anni incominciai a leggere il sillabario e, in breve, seppi leggere correntemente . . . Dai sei ai nove anni andai a scuola, prima da mia madre), poi da Silvio Marani, allora maestro superiore a Predappio ... Frequentavo anche la fucina di mio padre, che mi faceva .tirare il mantice». Così al lavoro intellettuale alternava spesso, già tanto piccolo, quello manuale, come farà in più larga scala più tardi per le gravi necessità, come farà serripre, perchè solo nel lavoro l’uomo si nobilita e si eleva. Ma, come del resto quasi tutti i bambini, amava pure l’aria libera dei campi e, spesso, nei giorni dì vacanza si armava di un piccolo badile, e, insieme col fratello Arnaldo, passava il suo tempo a lavorare nel fiume, od a rubare frutti o nidi di uccelli. «Una volta, cosi Egli narra, rubai degli uccelli di richiamo da un paretaio. Inseguito dal padrone feci di corsa sfrenata tutto il dorso d’una collina, traversai il fiume a guado, ma, non abbandonai la preda». Un episodio 1però, o meglio, un incidente vi narrerò, miei piccoli amici lubianesi, che bastérà a rivelvari la generosità e il coraggio che albergava nel suo piccolo cuore. Una volUi, Benito con molti altri suoi coetanei diede l’assalto ad un melo cotogno. Mentre però si portava a termine la pericolosa impresa, sopraggiunse il padrone del campo adirato e minaccioso. (ìli altri bambini fuggirono, spaventati, mentri uno si buttava malamante dall’albero, sopra cui si trovava, spezzandosi una gamba. Ma se tutti sono fuggiti, resta lì, pronto n porgergli aiuto il piccolo Benito. Si china, infatti, amorevolmente sid compagno, se lo carica faticosamente sulle spalle e lo trasporta alla sua casa, mentre il contadino, m&ravigliato di tanta audace generosità rimane interdetto e disarmato. Fu rudemente educato da suo padre, forte tempra di romagnolo, ma su lui vigila, amorevole e buona Mamma Rosa. Penserà lei, da ottima madre ed eseniplare matìstra ad istillare in quella piccola anima, sensibilissima e fortemente capace di nostalgia, il senso del dovere. Sarà lei ohe, tredìpante per la pericolosa attività politica del suo sposo, temerà pure per l’avvenire del suo Benito, che, così sveglio e sensibile, cresceva in un ambiente di miserie e di bassi rancori. E come avrebbe potuto rassegnarsi a vedere il suo primogenito trascorrere tutta la vita da oscuro operaio? . Perciò decide di toglierlo da tale ambiente e collocarlo in un luogo ove possa ricevere un’ducazione sana e completa. (Continua) Assildo Marin» DUCEJEVO ŽIVLJENJE m. KOVAČEV SIN Benito Mussolini se je rodil 29. julija 1883 leta v stari, siromašni hiši predappijske občine v pokrajini Forlì. Naj navedemo, kaj pripoveduje sam v svojih osebnih spominih: «Rojen sem bil neko nedeljo ob dveh popoldne, ko se je ravno obhajal patron kaminatske župnije, čije star majav stolp veličastno obvlada vso f orli jako ravnino od zadnjega apeninskega predgorja navzdol do ravaldinske valovite pokrajinel» Oče Aleksander, ki je bil ves vdan prevratnim idejam, mu je dal ime Benito, po mehikanskem revolucionarju Benitu Suarezu. Zelo zgodaj razvita razumnost in nemirna živahnost sta značilni potezi njegovih detinskih let. Prečitajte, kar sam pripoveduje o svojih otroških letih: «Med četrtim in petim letom sem začel citati po abecedniku in v kratkem sem" že znal gladko čitati. Od šestega do devetega leta sevi hodil v šolo, najprej k svoji materi, nato k Silviju Maraniju, ki je bil takrat nadučitelj v Predappiju. Obiskoval sem tudi delavnico svojega očeta, kateremu,sem moral pihati meh.» Tako je moral že od mladih let menjavati umsko delo z ročnim, kakor; je moral to delati v poznejših težkih razmerah in kakor bo delal vedno, kajti samo v delu se človek dviga in plemeniti: Toda, kakor vsi otroci je ljubil tudi on prostost polja in zato je■ ob počitnicah po gostoma vzel‘ v roke lopato ter se kratkočasil skupaj z bratom Arnoldom z delom, v roki, ali pa, da je kradel sadje in ptičja gnezda. «Nekoč,» tako nam sam pripoveduje, «sem ukradel ptiče za vabo z neke limanice. Ker me je gospodar zasledoval, sem se pognal 'v divjem teku po pobočju nekega griča, prebredel reko, a plena nisem izpustil.» Povedal Vtim bom sedaj, dragi mali ljubljanski prijatelji, neko zgodbo, ali prav za prav neki pripetljaj, ki vam bo pokazal plemenitost in pogum, njegovega mladega srca. Nekoč je splezal Benito z mnogimi drugimi svojimi vrstniki na neko kutino po sadje. Ni še bil dobro končan ta nevarni podvig, ko priteče, < ves jezen in grozeč, gospodar tiste njive. Vsi otroci prestrašeni zbeže, samo eden je skočil tako nesrečno z drevesa, da si je zlomil nogo. Dočim so vsi bežalij se mali Benito ustavi, da bi pomagal svojemu tovarišu. Ljubeznivo se skloni k njemu, zadene si ga na ramo in odnese domov, tako, da je kmet, čudeč se tej drzni plemenitosti, obstal ves osupel in razorožen. Njegov oče, ki ja bil krepak romagnolslci značaj, ga je trdo vzgajal, ljubezniva in dobra mamica Roza pa je čuvala nad njim. Skrbela je kot odlična mati in zgledna učiteljica, da bi vcepila čut dolžnosti v njegovo mlado dušo, ki je bila tako občutljiva in domotožno nastrojena. In prav tako kakor se je tresla zaradi nevarnega političnega delovanja svojega soproga, se je bala za prihodnjost svojega Semita, ki je rasel, tako živahen in občutljiv, v okolju velike bede in sovraštva. Kako bi ji bilo mogoče pustiti, da bi živel njen prvorojenec vse svoje življenje kot, skromen delavec? Zato se je. odločila, da ga odstrani od takega okolja in da ga pošlje v tak kraj, kjer bo deležen zdrave in celotne- vzgoje. (Se1 nadaljuje) »ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo« «O bambini: sono assi da finmao ala d adda no stia stil fa, d aulola ? adda no stia giornata, id sagno intjìaddibida dadda no stia fio? a». «(Dtloci: oni so pomda2 nasata pdamana, ■zota naših 2ni, nazmotdjio znalc nasata zaupanja. MUSSOLINI »000000000000000000000000000000006000000000000000 AUacme notturna Ton, ton, ton, ton: i contadini balzano a sedere sul Ietto; i giovanetti, sdraiati sul fienile, tendono l'orecchio, si rizzano. «Cos'è? Cos'è? Campana a martello! Fuoco? ladri? banditi?» Molte donne consigliano, piegano i mariti di non muoversi, di lasciar correre gli altri; alcuni s'alzano e vanno alla iinestra: j poltroni, come si arrendessero alle preghiere, ritornano sotto: i più curiosi e i più bravi scendono a prendere le forche e gli schioppi per correre al rumore: altri stanno a vedere. Alessandro Manzoni Alessandro Manzoni fu insignfe poeta e letterato milanese (1785— 1873). L'opera sua principale" è il romanzo: «I Promessi Sposi» che ebbe la più grande notorietà e venne tradotto in quasi tutte le lingue. Le edizioni italiane ammontano a 147. Nella Braidense di Milano c'è un'apposita sala, detta Manzoniana, ove sono esposti gli autografi di Alessandro Manzoni. In essa si tro- vano raccolte 13 ediziori francesi del celebre romanzo, 7 tedesche, 4 inglesi, 3 spagnole, 1 armena, 1 olandese, 1 russa, 1 ungherese. Il romanzo come tutte le sue opere letterarie sono riscaldate da un elevato senso cattolico che si concilia mirabilmente coi più grandi sentimenti di patriottismo. L. I. Don, don, don, don: Kmetje se dvignejo in obsede na posteljah, na senu ležeči fantje napenjajo ušesa in vstajajo. «Kaj je? Kaj je? Plat zvona! Ogenj? Tatovi? Razbojniki?» Mnoge žene svetujejo možem in jih rotet naj se ne ganejo nikamor, naj le drugi tečejo gledat, kaj je. Nekateri vstanejo in gredo k oknu, lenuhi se udajo ženinim prošnjam in se vrnejo pod odejo: najradovednejši in najpogumnejši zagrabijo vile in puške in hite tja, odkoder prihaja hrup, drugi pa gledajo kaj bo. Alessandro Manzoni, odličen milanski pesnik in književnik (1785 do 1873). Glavno njegovo delo je roman: «Zaročenca», ki je zelo zaslovel in so ga prevedli skoraj v vse jezike. Italijanskih izdaj je bilo 147. V Braidense v Milanu je posebna dvorana, ki se imenuje Manzonijeva in kjer so razstavljeni Manzonijevi rokopisi. Tam se nahaja 13 fran- coskih izdaj znamenitega romana, 7 nemških, 4 angleške, 3 španske, 1 američanska, 1 holandska, 1 ruska in 1 ogrska. Roman kakor vsa njegova književna dela so prežeta z globokim krščanskim duhom, ki se tako čudovito sklada z najplemenitejšimi rodoljubnimi čustvi. (fti sfittatoti teaUati ddta 7 L. L. "L'ANGELO IN AUTOMOBILE" Nel teatro dell’«Opera» v’è un’animazione insolita. La platea, i palchi, il loggione rigurgitano di una folla piena di entusiasmo costituita da organizzzati della Gill. Delizierà oggi i nostri spettatori: «Angelo in automobile», vero capolavoro teatrale per piccoli, realizzato con personaggi giovanissimi, in possesso di eccezionali requisiti artistici. In tal modo il Comando Federale completa il programma della sua molteplice attività e dà ai giovani quell’orientamento spirituale che nobilita il loro animo ed ingentilisce i loro costumi. Gli spettacoli teatrali sono una innovazione nella ripresa di attività di questo secondo anno di vita. Di frequente si susseguono al Teatro delP«Opera» tali convegni ricreativi, caratterizzati da un crescendo di interesse mai appagato e però sempre più vivo e palpitante. Questa volta tra gli spettatori notiamo l’Eccellenza l’Alto Commissario, al cui interessamento la gioventù di questa nuova Provincia deve il piacere di un così efficace mezzo di elevamento intellettuale. Una Piccola Italiana si reca nel palco ove egli trovasi, ed in nome degli organizzati gli offre un mazzo di fiori che l’Alto Commissario accoglie col più amabile sorriso. Quindi la piccola, in preda alla più viva emozione, gli dice la riconoscenza e l’nfinito amore che tutti serbano per lui. Al termine dello spettacolo il Vice Comandante Federale reca il suo omaggio al Direttore dell’«Opera» per il felice lavoro dato, in perfetta aderenza alle idealità che la G. I. L. L. persegue. Ringrazia pure il Sig. Lojze Mav, autore della geniale composizione. S’intrattiene quindi con i piccoli attori ai quali esprime perticolari sensi da ammirazione e di compiacimento. L. I. tyUdaiCskt pwdstaw Cy. 7. L. iC.-a (rANGEL V AVTOMOBILU" V opernem gledališču je nenavadno živahno: parter, lože in galerije so prenapolnjeni z navdušeno množico GILL-ovih članov. Naši gledalci se bodo zabavali danes ob «Angelu v avtomobilu», pravem gledališkem mojstrskem delu za otroke, uprizorjenem po najmanjših igralcih, obdarovanih z izjemnimi umetniškimi sposobnostmi. Na ta način izpolnjuje Zvezno Poveljstvo program svoje raznovrstne delavnosti in nudi mladini ono duhovno usmerjenost, ki plemeniti njeno duševnost in vedenje. Gledališke predstave pomenjajo novost ob začetku delovanja drugega leta. Naj bi sledili v opernem gledališču še pogostoma taki zabavni sestanki, ki jih označuje naraščajoče, nikdar zadoščeno zanimanje, vendar pa vedno bolj živo in utripajoče. Tokrat smo opazili med gledalci tudi Eksc. Visokega Komisarja, čigar zanimanju je dolžna mladina te nove pokrajine zahvalo za tako učinkovito sredstvo intelektualnega pospeševanja. Neka Piccola Italiana se je podala v ložo, kjer je prisostvoval predstavi ter mu je izročila v imenu članov šopek cvetic, ki ga je Visoki Komisar sprejel z najprijaznejšim smehljajem. Nato mu je v največji ganjenosti izrazila hvaležnost in neskončno ljubezen, ki jo čutijo vsi do njega. Na koncu predstave se je Zvezni Vicepoveljnik poklonil opernemu ravnatelju za uspešno delo, ki je v popolnem soglasju s cilji, ki jih GILL zasleduje. Zahvalil se je tudi gospodu Alojziju Mavu, avtorju ljubke skladbe. Pogovarjal se je nato še z mladimi igralci, katerim je izrazil svoje občudovanje in zadovoljstvo. irrmtrpm\' LA QUERCIA CADUTA Dov’era l’ombra, or sè la quercia spande morta, nè più coi turbini tenzona. La gente dice: Or vedo: Era pur grande! Pendono qua e là dalla corona i nidietti della primavera. Dice la gente: Or vedo: Era pur buona. Ognuno loda, ognuno taglia. A sera ognuno col suo grave fascio va. Nell’aria un pianto d’una capi n era che cerca il nido che non troverà. G. Pascoli Questa breve poesia parla di una quercia di cui gli uomini han notato la grandezza e la bontà solo quando essa giacque abbattuta, essa che aveva tanto lottato contro le tempeste e nel folto dei rami aveva ospitato tanti nidi. Tutti l'ammirano ora ch'è morta e tutti ne approfittano. Sul gigante caduto, non c'è altro pianto che quello di un uccellino per cui la perdita della quercia significa anche quella dei suoi piccoli. Se voi ara mettete al pcatol della quercia uno dei grandi uomini che conoscete e pensate all'incomprensione dei suoi contemporanei, alle tarde e interessate ledi dei posteri e alla tristezza di una nobile vita per la cui scomparsa solo qualche umile ha pianto, sentirete che questa piccola poesia ha un significato profondo. Papaluca Vito Ta kratka pesemea govori o hrastu, katerega veličino in dobroto so ljudje opazili šele tedaj, ko je ležal posekan. Kolikim nevihtam je kljuboval in kolikim gnezdom je nudil gostoljubje v svojih vejah! Zdaj, ko je mrtev, ga vsi občudujejo, a tudi vsi ga izkoriščajo. Padlega velikana objokuje samo ptička, ki je s hrastom izgubila tudi svoje mladiče. Usoda tega hrasta je podobna usodi velikih mož. Marsikaterega med takimi niso sodobniki razumeli, pač pa ga poznejši rod prekasno in sebi v čast hvali. Malokdo potoči solzo za njim, spominjajoč se njegovega plemenitega, a žalostnega življenja. In tako vidite, da ima ta mala pesemca globok pomen. Papaluca Vito PADU HRAST Kjer senca je bila, zdaj hrast leži. Podrt je. Več viharju se ne bo upiral. Ljudje se čudijo: Kako je bil velik. Vise tu in tam s krošnje gnezdeca spomladna. Se čudijo ljudje: Kako je bil dobroten! vsakdo hvali, vsakdo reže. Zvečer vsak s svojo težko butaro odhaja. V zraku joče penica, zaman za gnezdom svojim stika. AVANGUARDISTI SULLA NEVE Passa novembre e dicembre, e gli sci vecchi e nuovi, grandi e piccoli, ammucchiati giù nel magazzino, si lamentano scricchiolando: guardano dalle finestrelle sbarrate se la neve si decide. La neve non si decide. Il piano e le colline di Lubiana sono nero come nell’ottobre d’oro. Anche gli avanguardisti attendono da un pezzo che la neve scenda sulle pendici di Rožnik e nel vialone di Tivoli per calzare gli sci veloci e correre sulla pista bianca che sembra infinita. A gennaio finalmente ci svegliamo una mattina che Lubiana è nell’incanto festoso: sommerso nella neve ogni suo albero, ogni sua casa, ogni sua collina, ogni sua strada, ed anche Tivoli, anche Rožnik, hanno assunto l’aspetto fatato: il bosco è là con i suoi mille alberi di Natale che attende. Non attende molto: una compagnia di Avanguardisti esce dalla casa della G. I. L. L., sosta qualche attimo, si riordina, e poi in lunga fila sciama lungo il nastro della via, lungo le pendici di Tivoli, verso il bosco silenzioso, dove la neve fresca rinnova il miracolo del suo fascino. I ragazzi e gli adulti nel parco fermano un momento i loro giuochi per osservare la lunga fila di soldatini in grigioverde che sale lentamente verso la cima del colle, lungo lo stradone. Poi la foresta li inghiotte nei suoi sentieri dove non arrivano più le voci della folla. Adesso sono soli con la montagna, e sulle pis^e improvvisate si sbizzarriscono con gioia impetuosa. I più bravi, i veterani affrontano il sottobosco irto di cespugli, con molta disinvoltura, e si lanciano sulla pista del salto veloci e sicuri. I più timidi si avviano a tappe ed a ruzzuoloni verso la piccola conca interna: la neve è alta e i tuffi non contano. Non conta la fatica del risalire lentamento verso il punto di partenza che è ripagata dalla ebbrezza della discesa. La pattuglia dei più bravi ha intanto cambiato obbiettivo : ha creato una discesa obbligata sulla quale AVANGUARDISTI V SNEGU molčečemu gozdu, kjer obnavlja sveži sneg vedno in vedno svoj čudoviti čar. Otroci in odrasli :prekinejo za čas svoje igre in opazujejo dolgo vrsto sivo zelenih vojačkov, ki se polagoma vzpenjajo po cesti proti vrhu hriba. Končno izginejo po gozdnih stezah, kamor ne segajo več glasovi množice. Sedaj so sami sredi gričev, kjer se predajo z divjim veseljem novim dirkališčem. Najspretnejši «stari» smučarji se lotijo brezskrbno nizkega gozda, polnega grmičevja, in planejo hitri in sigurni, na skakalnice. Kar je bolj boječih, se odpravi v presledkih in prekucujoč se proti ìotranji kotlini, saj sneg je globok, in za padce se nihče ne zmeni. Nič ne de, če je vzpon počasen in težak: opojnost dirjanja navzdol poplača obilo ves trud. Oddelek najspretnejših je medtem že menjal cilj, ustanovil je obvezno pobočje, po katerem se je marljivo vežbal. To so izbranci za tekme v Asiagu, kjer se bodo kosali s tovariši iz vse Italije za najvišja priznanja Gil-a. Dirkališče postaja vedno glad-kejše. Toda megla se ulega in zagrne polagoma vsak gozdni kotiček. Vrsta se zopet strne, spusti se hitro proti Tivoliju ter izgine v gosti megli proti železniški progi. Zopet gleda Ljubljana urejen povratek smučarjev ter jih občuduje. Smuč.i počivajo sedaj zadovoljne v skladišču, sen o belih neskončnih dirkališči^, o črnih gozdovih ter o rožnatih skalah jih druži z Avanguardisti, ki se zvečer trudni zazibljejo v neki drugi podoben sen: o belih in neskončnih dirkališčih, o zavetiščih, polnih petja, o bleske-tajočih se vrhovih ter o nabranih in darovanih planikah. Sicer pa to ni samo sen: v kratkem jih sprejme Asiago, mesto snega, kjer ne pomenja šport ni-čemurnost, marveč torišče tveganja. si va esercitando infaticabilmente: sono gli scelti per le gare di Asiago dove disputeranno con gli altri esonerati di tutti Italia le massime competizioni della G. I. L. La pista si va lisciando. Ma la nebbia scende ed invade a poco a poco ogni angolo di bosco. La lunga fila si ricompone, scende veloce su Tivoli e si perde nella nebbia, ormai fittissima, verso la ferrovia. Lubiana rivede il ritorno ordinato della compagnia sciatori ed arh- Včasih mineta november in de cember, ko se stare in nove, male in velike smuči, zložene v skladiščih, še vedno škripaje pritožuje jo: skozi odprta oicenca opazujejo, če bo začelo že snežiti. Snega pa ni od nikoder. Ravnine in griči okrog Ljubljane so še vedno temni kakor v zlatem oktobru. Tudi Avanguardisti čakajo že precej časa, da bi pokril sneg po bočja Rožnika in tivolske poti, nakar bi si brž navezali smuči in i v ;^r stekli na bela dirkališča, ki se zda brez konca in kraja. mira. Gli sci riposano ora soddisfatti nel magazzino ed il sogno di piste bianche, infinite, [di boschi neri, di rocce rosate, li accomuna agli Avanguardisti che la sera rivivono stanchi un altro sogno simile di piste bianche, infinite, di rifugi pieni di canti, di vette scintillanti, di stelle alpine raccolte e donate. Ma non è tutto un sogno: tra poco li accoglierà Asiago, la città della neve, dove lo sport non è vanità ma palestra di ardimento. Cardelli Alessandro Končno se zbudimo nekega januarskega jutra, uzremo Ljubljano v prazničnem čaru, vse je pod snegom: vsako njeno drevo, vsaka njena hiša, vsak griček in vsaka pot: tudi Tivoli in Rožnik sta kot začarana, tam nas pričakuje gozd s svojimi tisoč božičnimi drevesci. Ni mu treba dolgo čakati: že se pojavi četa Avanguardistov iz hiše GILL-a, ustavi se za trenutek, se uredi, potem pa roji dolga vrsta po poti ob tivolskih pobočjih proti MATERINA PESEM In una casetta circondata dall'orto e dal giardino, con il balcone che in primavera fioriva di glicini e di gerani, proprio come quelli dei quadri e delle cartoline illustrate, vivevano un giovane babbo, una mammina ed un pupo biondo. Chi sa dire la loro ielicita? Tutto il giorno i fiori del giardino e le pianticelle dell'orto vedevano la gioia del bimbo e ne udivano i gridi, tinnuli come sonagliuzzi d'argento: e la sera, quando i passeri celano il capino sotto l'ala ed il pispiglio muore tra le piume, i baci lievi di papà e mamma socchiudevano gli occhioni belli. Ma non così tutte le sere: quando*in cielo splendeva tonda tonda la luna, il bimbo non chiudeva gli occhi e voleva rimanere a lungo sul balcone In braccio alla mamma, con il visino volto alla bianca luce che popolava la notte di ombre misteriose. E rivolgeva alla mamma, mille domande, a cui ella rispondeva come sanno solo le mamme. Ma se già da lungo tempo i passeri non pispigliavano più, allora la mammina domandava al suo pupo: — Vuoi sentire la canzone bella, la canzone della mamma? — E la voce armoniosa, piena di palpiti e di misteri noti solo al cuori- cino che batteva lieve lieve, cantava: Dormi tesoro di mamma, sogna gli angeli d'oro; questa mia ninna nanna la sussurin pure loro. Ti sorridono le stelle e t'illumina la luna; tante son le cose belle, mentre mamma solo una ... * * * Ma un giorno corse per le labbra di tutti una parola orrenda: la peste! ed il bimbo non vide più il suo babbino. — Mamma, dov'è andato il papà? — A fare un lungo viaggio... Anch'io dovrò andare con lui... E tu, tesoruccio mio, vero che ricorderai sempre mamma e babbo? — Oh, si! E gli occhioni stellanti guardarono il caro volto che recava già i segni della morte ... Scese l'ombra della sera. Una luna grande grande sembrava pendere dal cielo come un disco d'argento. — Mamma, mamma, guarda com'è bella! Me la canti la canzone? Così faccio subito la nanna . . . perchè ho male, qui... La madre, con le ultime forze, spalancò la porta di casa. Poi tornò: V neki hišici, obdani z zelenjad-nim in cvetličnim vrtom, ter z balkonom, okrašenim s pomladanskim cvetjem glicini/ in geranij kakor na slikah in razglednicah, so živeli mlad očka, mamica in plavolaso dete. Kdo bi popisal njihovo srečo! Ves dan so opazovale vrtne cvetlice in rastline otrokovo veselje ter poslušale njegove klice, ki so zvončkljali kakor srebrni kraguljčki. Zvečer pa, ko vtaknejo vrabčki svoje glavice pod krila in zamre njihovo čivkanje v perju, sta atek in mamica z lahkimi poljubi zaprla njegovi lepi očesci. Ni bilo pa vsak večer tako. Ko je svetil na nebu kot hleb okrogel mesec, otročiček ni hotel zapreti oči, marveč je hotel ostati še dolgo na balkonu v maminem naročju, z obrazkom obrnjenim proti beli svetlobi, ki je pokrila noč s skrivnostnimi sencami. Vpraševal je mamico vse mogoče stvari. In ta mu je odgovarjala tako, kakor znajo le mamice. Ko je čivkanje vrabcev že davno ponehalo, tedaj je pa mamica vprašala svojega sinčka: «Ali bi hotel slišati tisto lepo mamino pesemco?» Ne da bi čakala odgovora, zapoje z ubranim glasom, polnim utripanja in tajen, poznanim samo nežnemu otrokovemu srcu: «Spančkaj, o mamin zakladek, sanjaj o zlatih krilatcih, naj ti šepečejo pesem, v sen te zasnivajo sladek! Zvezdic zre nate milina, mesec obraz ti ožarja .. . Mnogo lepot je na svetu, mama — le ena edina. * * • Nekega dne se pa razlegne vsepovsod strašna beseda: kuga! in otročiček ni videl nikdar več svojega očeta. «Mamica, kam je šel očka?» «Na dolgo pot. Tudi jaz bom morala z njim. In ti moj zakladek, kaj ne, da se boš spominjal vedno mamice in očka?» «O, da! da!» in njegovi bleščeči očesci sta zrli v drago mamino obličje, ki je bilo že zaznamovano s smrtjo. Na zemljo se spušča večerna senca. Velik, velik mesec je visel na nebu kakor velika srebrna plošča. «Mamica, mamica! Glej, kako lep meseci Ali mi nočeš zapeti pesemco? Potem bi hitro zaspančkal... tako me boli... tukaj...» Z zadnjimi močmi odpre mati vra- aprì il balcone, e la Iredda bianca luce inondò la stanza: prese in braccio il suo pupo biondo e con lui si adagiò sul letto, volti verso l'astro notturno che saliva ancora in tutto il suo fulgore. «Dormi,, tesoro di mamma. Sogna gli angeli d'oro . . .» La voce si spense in un sollio .. . Sul capino abbandonato i riccioli d'oro ondeggiavano al vento profumato di quella notte di maggio .. . Ancora oggi le mamme di quel luogo dicono ai loro bimbi attoniti che, nelle notti di luna piena, quando tutto tace e pare di udire il palpitar delle stelle, il vento che fruscia tra i glicini ed i gerani in fiore reca ancora, come in un sospiro, l'eco di quella canzone. Giuseppe Parena ta na stežaj. Nato se vrne, odpre balkon, in hladna bela svetloba je napolnila sobo. Svoje plavolase dete vzame v naročje ter se vleže z njim v posteljo, tako da sta zrla v nočno zvezdo, ki se je dvigala v vsem svojem blesku. «Spančkaj, o mamin zakladek, sanjaj o zlatih krilatcih!» V lahnem dihu zamre njen glas. Na zapuščeni glavici so valovili zlati kodri v dišečem vetru tiste majske noči... Se dandanes pripovedujejo matere v tistem kraju svojim osuplim otrokom, da prinaša veter, ki šelesti med cvetočimi glicini j ami in geranijami, ob polni mesečini, ko vse molči, da se zdi, kot bi se slišalo utripanje zvezd, vzdihujoč odmev tiste pesmi. IL TESORO DEI POVERI Racconta un poeta: «C'era una volta, non so più in quale terra, una coppia di poverelli. Ed erano, questi due poverelli, cosi miseri che non possedevano nulla, ma proprio nulla di nulla. Non avevano pane da mettere nella màdia, nè màdia da mettervi pane. Non avevano casa per mettervi una màdia, nè campo per fabbricarvi casa. Se avesser posseduto un campo, anche grande quanto un fazzoletto, avrebbero potuto guadagnar tanto da fabbricarsi una casa. Se avessero avuto la màdia, è certo che in un modo o in un altro, in un angolo o in una penditura, avrebbero potuto trovare un pezzo di pane o almeno una briciola. Ma non avendo nè campo, nè casa, nè màdia, nè pane, erano in verità, assai tapini. Ma non tanto del pane lamentavano la mancanza, quanto della casa. Del pane, ne avevan abbastanza per elemosina, e qualche volta avevan anche un po' di companatico e qualche volta anche un sorso di vino. Ma i poveretti avrebber preferito rimaner sempre a digiuno e possedere una casa dove accendere qualche ramo secco e ragionar placidamente dinanzi alla brace. Quel che v' ha di meglio al mondo, in verità, a preferenza anche del mangiare, è posseder quattro mura per ricoverarsi. Senza le sue quattro mura 1' uomo è come una bestia errante. E i due poverelli si sentirono più miseri che mai, in una sera triste della vigilia di Natale, triste soltanto per loro, perchè tutti gli altri in quella sera hanno il fuoco nel camino e le scarpe quasi affondate nella cenere. tè i%ofì Come si lamentavano e tremavano su la via maestra, nella notte buia, s'imbatterono in un gatto che faceva un miagolio roco e dolce. Era in verità un gatto misero assai, misero quanto loro, poiché non aveva che la pelle su le ossa e pochissimi peli su la pelle. S'egli avesse avuto molti peli su la pelle, certo la sua pelle sarebbe stata in miglior condizione. Se la sua pelle fosse stata in condizione migliore, certo non avrebbe aderito così strettamente alle ossa. E s'egli non avesse avuto la pelle aderente alle ossa, certo sarebbe stato egli forte abbastanza per pigliar topi e per non rimaner così magro. Ma non avendo pelo ed avendo invece la pelle su Tossa, egli era, in verità, un gatto assai meschinello. I poverelli sono buoni e s'aiutan fra loro. I due nostri dunque raccolsero il gatto e neppure pensarono a mangiarselo che anzi gli diedero un po' di lardo che avevano avuto per elemosina II gatto, com'ebbe mangiato, si mise a camminare dinanzi a loro e li condusse in una vecchia capanna abbandonata. C’eran là due sgabelli e un focolare, che un raggio di luna illuminò un istante e poi sparve. Ed anche il gatto sparve col raggio di luna, così chè i due poverelli si, trovaron seduti nelle tenebre, dinanzi al nero focolare che l'assenza del fuoco rendeva ancor più nero. Ah — dissero — se avessimo almeno un tizzone! Fa tanto freddo! E sarebbe tanto dolce scaldarsi un poco e raccontar favole! Ma, ohimè! non c'era fuoco nel focolare, poiché essi erano miseri, in verità miseri assai. D’un tratto due carboni si accesero in fondo al camino, due bei carboni gialli come l'oro. E il vecchio si fregò le mani, in segno di gioia, dicendo alla sua donna. Senti che bel caldo? Sento, sento! — rispose la vecchia. E distese le palme aperte innanzi al fuoco. Soffiaci sopra — ella soggiunge — La brace farà la fiamma. No — disse l'uomo — Si consumerebbe troppo presto. E si mìsero a ragionare del tempo passato, senza tristezza, poiché si sentivano tutti ringagliarditi dalla vista dei due tizzoni lucenti. I poverelli si contentan di poco e son più felici. I nostri due si rallegrarono, fin nell'intimo cuore, del bel dono di Gesù bambino, e resero fervide grazie al bambino Gesù. Tutta la notte continuarono a favoleggiare scaldandosi sicuri ormai d'esser protetti dal bambino Gesù, poiché i due carboni brillavan sempre come due monete nuove e non si consumavano mai. E, quando venne l'alba, i due poverelli che avevano avuto caldo ed agio tutta la notte, videro in fondo al camino il povero gatto che li guardava da i suoi grandi occhi d'oro. Ed essi non ad altro fuoco s'erano scaldati che al baglior di quegli occhi. E il gatto disse: II tesoro dei poveri è l'illusione! Gabriele D’Annunzio ZAKLAD REVNIH Neki pesnik pripoveduje: Živela sta nekoč, ne spominjam se več kje, mož in žena, ki sta bila silno revna. Tako sta bila revna, tako uboga, da nista imela nič, prav nič. Nista imela nečk za kruh, ne kruha, da bi ga dajala v nečke. Nista imela hiše, kamor bi spravila nečke, ne zemlje, da bi si sezidala hišo. Pa če bi bila imela za robček velik kos zemlje, bi bila toliko prislužila, da bi si hišico sezidala. Ce bi bila imela nečke, bi gotovo našla v kakem kotu ali v kakšni špranji košček ali vsaj mrvico kruha. Toda, ker nista imela ne zemlje, ne hiše, ne nečk, sta bila zares ubožca. Vendar pa nista tožila zaradi kruha, temveč zaradi hišice, ki je nista imela. Kruha sta imela dovolj od miloščine, včasih sta dobila tudi kakšen prigrizek, tu pa tam celo požirek vina. Toda revčka bi bila rajši tešča, da bi le hišico imela, kjer bi si prižgala suheha dračja in se udobno razgovarjala ob žerjavici. In resnično najlepše, kar moreš imeti na tem svetu, tudi, če nisi sit, je, da živiš med svojimi štirimi stenami. Brez teh štirih sten je človek po- doben blodeči živali. Najbolj revna iin žalostna sta se čutila na božični večer. Žalosten je bil za njiju, zakaj vsi ostali so imeli tisti večer ogenj na ognjišču in čevlje navite v pepelu. Ko sta v temni noči stokajoča in tresoča se korakala po glavni cesti, cl.a naletela na mačko, ki je milo in hripavo mijavkala. In ta mačka je bila revna kakor ona dva, zakaj bila je sama kost in koža in njen kožuh je bil redek. Ce bi bil njen kožuh bolj na gosto porastel z dlako, bi se tudi njena koža bolje počutila. In če bi se koža ne držala tako tesno kosti, bi imela dovolj moči, da bi si ulovila kako miško in se zredila. Toda, ker ni imela dovolj dlak v kožuhu, pač pa se ji je koža tiščala kosti, je bila ta mačka videti zelo drobna. Reveži so dobri in si pomagajo drug drugemu. Naša zakonca sta pobrala mačko in nista niti pomislila na to, da bi jo pojedla, pač pa sta ji dala košček slanine, ki sta ga dobila za miloščino. Komaj je mačka pojedla slanino, je začela hoditi pred njima in ju je privedla do neke stare zapuščene koče. Lunin žarek, ki je za hip posvetil v kočo, je obsvetil dva stolčka in ognjišče. Kakor hitro je izginil lunin žarek, je izginila tudi mačka. Naša ubožčka sta sedela v temi pri črnem ognjišču, ki je bilo še toliko bolj črno brez ognja. «Ah!» sta rekla, «če bi imela vsaj polena!» Tako je mraz! Tako lepo bi bilo, če bi sedela ob toplem ognju in si pripovedovala pravljice. Toda na ognjišču ni bilo ognja, zakaj bila sta revčka, velika revčka. Nenadoma sta se zasvetila v ozadju ognjišča dva koščka oglja, rumeno kakor zlato sta se zasvetila. In starček si mane roke ves vesel in reče ženi: «Ali čutiš, kako dobro greje?» «Čutim, čutim,» odgovori starka. In iztegne odprte dlani nad ognjem. «Pihaj,» pravi ona, «iz žerjavice bo plamen.» «No,» pravi mož, «prehitro bi zgorela.» In začela sta govoriti o minulih časih, brez žalosti, zakaj ob pogledu na žareče oglje sta se počutila okrepčana. Reveži so z malim zadovoljni in so srečnejši. Naša zakonca sta se srčno veselila lepega Jezuščkovega daru in se prisrčno zahvalila Jezuščku. Vso noč sta se razgovarjala prepričana, da ju ščiti Jezušček, zakaj oba žareča kosa oglja sta se svetila kakor dva nova cekina, ne da bi dogorevala. In ob zori, po topli in udobni noči, sta zagledala v ozadju ognjišča ubogo mačko, ki ju je gledala s svojimi zlatimi očmi. In grela sta se brez ognja samo ob lesku tistih noči. Mačka pa je rekla: «Zaklad ubogih je prevara!» GLI ITALIANI NEL MONDO (Continuazione) Sulle orme dei viaggiatori e dei missionari si posero ben presto i mercanti genovesi, amalfitani, pisani e veneziani, che legarono l’Italia a tutti gli scali del Mediterraneo, con intensissimi scambi e crearono su tutte le coste del Mare Nostro fiorentissime colonie, veri lembi d’Italia, dalla Tunisia all’Egitto, alla Siria, all’Asia Minore. In queste colonie compatte collettività italiane, sotto consoli e vescovi italiani, fiorivano di prosperità e propagavano la nostra cultura e la nostra civiltà; come consequenziale sviluppo e ad incremento di quest: centri commerciali si formano consorzi bancari di Italiani. Definiti col nome generico di «Lombardi» essi operavano in Francia, Svizzera, Inghilterra e nella Germania meridionale: erano così diffusi questi «Lombardi» che il Papa Bonifacio XIII soleva dire che il mondo era composto di terra, acqua, fuoco, aria e «Lombardi». Politici e Statisti insigni donò l’Italia ad ogni paese, basterà ricordare i nomi del Cardinale Albe-roni, arbitro della Spagna di Filippo V, il Cardinale Abruzzese Giulio Mazzarino, artefice prima della grandezza del Re Sole. Un ricordo meritano pure il Corso Pozzo di Borgo ed il Savoiardo Giuseppe de Maistre, ammiratori entrambi delle coalizioni europee contro quel Napoleone I, che, Còrso anch’egli, non a torto fu definito «il più grande degli Italiani all’Estero». E con gli statisti furono al servizio di Principi e Re stranieri eroici uomini d’armi: ammiragli illustri, come il ligure Benedetto Zaccaria, che già al servizio della Spagna, organizzò, poi la Flotta di Filippo il Bello, Re di Francia, ed Andrea Doria, famosissimo ammiraglio genovese, il cui passagio dai servizi di Francesco I a quelli di Carlo V determinò la rovina del Re di Francia e il finale trionfo dell’Imperatore Asburgico. Tra i più grandi generali ricorderò Gian Gia-comofTrivulzio, Maresciallo di Francia, che guidò le imprese di Carlo Vili; il Principe Sabaudo Emanue-le Filiberto che, Generalissimo li Filippo II, anniento la potenza militare francese sui campi di S. Quintino, Alessandro Farnese, che fu ai servizi di Filippo II nelle guerre di Francia e governò per la Spagna i Paesi Bassi, salvandole il possesso della Fiandra Belgica, quando l’irruenza del Duca d’Alba non aveva saputo conservare l’Olanda. Ed ancora un altro Principe di Casa Savoia: il «Nobile Cavaliere» Eugenio di Savoia, il liberatore di Torino, il vincitore di Hochstàdt, di Andenarde e di Malpaquet, che da Zenta, a Petrovaradino, a Belgrado disfece gli eserciti mussulmani, e liberò per sempre l’Europa danubiana dalla minaccia dei Turchi. Ho ricordato Napoleone tra gli uomini politici, ma nelle file del Grande Generale numerosi furono gli Italiani, e tra i suoi luogotenenti più fedeli, egli potè annoverare generali come il Nizzardo Andrea Massena, il Bresciano Giuseppe Lechi ed ancora Domenico Pino, Achille Fontanelli e numerosi altri, copertisi di gloria specialmente nelle campagne di Spagna e di Russia. Sono particolarmente vicine al cuore degli Italiani le epiche imprese di Giuseppe Garibaldi nelle lontane Americhe e sui campi di Digione, mentre infiniti furono i suoi seguaci, come Francesco Nullo in Polonia, i Garibaldini di Domo-kos e la legione Italiana che al comando di Alessandro Monti combattè pei Magiari nel 1849. La tradizione volontaristica Italiana non si è mai smentita, ma sempre perpetuasi, dovunque sia necessario combattere per un ideale di giustizia. Fu appunto questo ideale di giustizia, questo instintivo bisogno di sostenere col braccio e col sangue la causa della latinità, minacciata dalle barbarie sovietiche che trasse migliaia di Italiani in terra di Spagna per il trionfo della civiltà: e Malaga, Guadalajara, Bilbao, Santander, l’Ebro, la Catalogna videro i Legionari del Littorio affiancarsi ai falangisti di Franco e scriver pagine di eroismo italiano e di fraternità mediterranea. Gesta, quelle di Spagna, che non soltanto hanno il crisma dell’Italia-nità, ma testimoniano altamente quanto il Regime Fascista abbia potenziato con i suoi valori etici e mistici le vrtù della Stirpe. Gentile Galileo (Continua) ITALIJANSKI RAZISKOVALCI (Nadaljevanje) Po sledovih potnikov in misijonarjev so se podvizali tudi geno-veški, amalfijski, pisanski in beneški trgovci, ki so z razvito trgovino povezaLi Italijo z vsemi pristanišči Sredozemskega morja. Na vseh obalah našega morja so ustanovili cvetoče kolonije, prava italijanska naselja, ki so bila posejana od 'Tunizije do Egipta, Sirije in Male Azije. V teh kolonijah so proàpe-vala pod svojimi konzuli in škofi utrnjena italijanska občestva ter širila našo kulturo in civilizacijo. Dosledno temu razvoju in v ojače-nje teh trgovskih središč so se ustanavljali italijanski bančni konzorciji. Označeni s splošnim imenom «Lombardi», so delovali v Franciji, Švici, Angliji in v južni Nemčiji. Ti Lombardi so bili tako razširjeni, da je imel papež Bonifacij XIII. navado reči, da obstoja svet iz zemlje, vode, ognja, zraka in Lombardov. Vsem državam je darovala Italija slavne politike in državnike, zadoščata naj samo imeni kardinala Al-beronija, razsodnika Španije Filipa V. in habruškega kardinala Julija Mazzarina, začetnika veličine Sončnega kralja. Spomina vredna sta tudi Korzičan Tozzo di Borgo in Savojec Josip de Maistre, občudovalca evropskih koalicij proti ti-tiemu Napoleonu I., Korzičanu, ki ga po pravici označajo kot «največjega Italijana v inozemstvu». Poleg državnikov so služili tujim princem in kraljem tudi hrabri italijanski vojaški dostojanstveniki ; slavna admirala, kakor Ligurčan Benedikt Zaccaria, ki je bil sprva v službi Španije in je organiziral pozneje vojno mornarico francoskega kralja Filipa Lepega, ter Andrej Doria, slaven genoveški admiral, čigar prestop iz službe Franca I. v službo Karla V. je povzročil pogubo francoskega kralja in končni triumf habsburškega cesarja. Izmed velikih generalov naj omenim Ivana Jakoba Trivulzia, francoskega maršala, ki je vodil vojne Karla VIII., nadalje vrhovnega poveljnika Filipa II., savojskega princa Emanuela Filiberta, ki je uničil francosko vojaško silo na bojiščih S. Quintina ter Aleksandra Far-neseja, ki je bil v službi Filipa II. v bojih proti Franciji in je vladal na Nizozemskem v imenu Španije, kateri je rešil posest belgijske Flan- drije, ko ji nasilje vojvode d’Alba ni moglo ohraniti Holandske. Končno ne smemo pozabiti še nekega princa iz savojske dinastije: plemenitega viteza Evgena Savojskega, rešitelja Torina, zmagovalca pri Hochstadtu, Andenardu in Mal-paquetu, ki je od Zente do Peter-varadina in Belgrada razpršil turške armade in za vedno osvobodil podonavsko Evropo od turške grožnje. Napoleona sem omenil že med politiki; toda v vrstah tega velikega generala so bili tudi številni Italijani. Med svoje najzvestejše namestnike je štel Napoleon generala Ničana Andreja Massena, Bre.šijan-ca Josipa Lechija, Domenika Tina, Ahileja Fontanellija in mnogo drugih, ki so se proslavili zlasti v vojnah na Španskem in v Rusiji. Italijanom so zlasti pri srcu ju-raški podvigi Josipa Garibaldija v daljni Ameriki in na 'bojiščih ob Dijonu ter njegovih neštevilnih naslednikov, kakor Franca Nulla na Poljskem, garibaldince v Domakosu in italijanske legije, ki se je borila 1. 1849. za Madžare pod poveljstvom Aleksandra Montija. Italijanska prostovoljniška tradicija si je ostala vedno zvesta ter se je ovekovečila povsod, kjer je bilo potrebno boriti se za ideale pravičnosti. In prav ta ideal, ta nagonsku potreba braniti z roko in krvjo «pravdo» latinstva, ogroženo po sovjetskem barbarstvu, je bila tista sila, ki je pognala tisoče Italijanov v Španijo, da bi pripomogli civilizaciji do zmage. Malaga, Guadalajara, Bilbao, Santader, Ebro in Katalonija so bili priča povezanosti hktorskih legionarjev s francoskimi falangisti, ko so se pisale strani italijanskega junaštva in sredozemskega bratstva. Vsi ti španski podvigi ne nosijo samo znamenja ita-lijanstva, marveč dokazujejo tudi, kako visoko je Fašistični Režim s svojimi etičnimi in mističnim vrednotami dvignil moč plemena. (Se nadaljuje) a.A BALENA E' il più grande abitatore dei mari che si conosca. Ve ne sono varie specie: gli esemplari maggiori appartengono alla così detta «balena polare». Può raggiungere la lunghezza di 24 metri e la circonferenza di 20 metri. Sul palato, disposti come le pagine di un libro, si trovano i fanoni (le così dette stecche di balena) che servono alla bestia per procurarsi comodamente ilcibo: nuota con la enorme bocca aperta (immaginate che i fanoni possono avere l'altezza di 5 metri!) e grandi quantità di piccoli polipi, crostacei, meduse ecc. rimangono impigliati in essi come in una rete: alla balena non resta altro che inghiottire, quando la rete è sufficiente mente piena. Essa abbandona una regione quando incomincia lo sciogliamento dei ghiacci ed è questa l'epoca in cui le baleniere si accingono a dare la caccia ai grossi cetacei. Quando sulle onde affiora il dorso nerobluastro della balena, dal cannoncino del battello parte la fiocina che si infigge profondamente nel corpo della bestia. Questa si inabissa e tenta di fuggire, ma la corda fissata alla fiocina la lega alla nave da cui si sono calati uomini su barche che seguono l'animale e lo finiscono a colpi di fiocina e di arma da fuoco, quando risale a galla per respirare. Dalla cattura di una balena si trae un grandissimo guadagno. Essa può dare sino a 100 chilogrammi di fanoni e circa 30.000 litri di olio: una vera cisterna ambulante! La carne costituisce spesso il cibo degli abitanti delle regioni artiche. La sua caccia però non è priva di pericolo: ferite, talvolta le balene capovolgono o spezzano a colpi di coda le barche dei pescatori. — Kit je največja poznana morska žival. Kitov je več vrst: največji je tako imenovani polarni kit. Doseže včasih 24 metrov v dolžino in 20 metrov v obsegu. V gobcu ob nebu ima razvrščene, kakor knjižne liste tako imenovane kitove kosti, s katerimi si lovi hrano. Plava namreč z velikanskim odprtim gobcem; pomisliti je treba, da dosegajo kitove kosti celo do 5 metrov višine; med nje se zapletejo kakor v mrežo mali polipi, razni lupinarji, morski klobuki itd. Kitu je treba samo pogoltniti, ko je mreža dovolj polna. Ko se začne led tajati, zapuščajo kiti svoja dotedanja bivališča. V času te selitve se odpravijo ladje kitolovnice na lov za velikimi riba-ki. Ko se pokaže na valovju črno- modrikast kitov hrbet, tedaj sprožijo iz ladjinega topiča harpuno, ki se zabode globoko v kitovo telo. Kit se potopi in skuša zbežati, toda vrv, s katero je harpuna pritrjena, ga veže na ladjo. Kitolovci slede živali v čolnih ter jo ubijejo polagoma s harpunami in puškami, kadar priplava na površino po zrak. Lov na kite je zelo dobičkanosen. Od vsakega kita dobe do 100 kg kitovih kosti in približno 30.000 1 olja, tako da predstavlja tak kit pravi plavajoč vodnjak olja. Z njegovim mesom se pogostoma hranijo prebivalci severnih krajev. Lov na kite je tudi zelo nevaren: marsikdo se vrača domov ranjen; včasih prekucnejo in zdrobe kiti ribiške čolne z udarci z repom. Lo pagina dei giuochi - Stran za igre GIUOCHI PRECEDENTI che noLni?®c® clano PREJŠNJE IGRE Indovinello = Angolo Indovinello In cielo ascosa talor appar e tempestosa Nel vasto mar. Pieri di candore Si vide un dì Ma col calore Tutto Unì. Giuoco di pazienza Collocate nei quadrati del prospetto .traciato i numeri adatti i quali sommati verticalmente, orizzontalmente e diagonalmente diano sempre 15 per totale. I sette “7“ o o o o o o o Col numero 7 trovate una serie di operazioni che dia come risultato finale il numero 7. Traversata Europa - America Immaginate che ogni mattina alle 7 parta un piroscafo da un porto europeo diretto ad un porto americano, ed alla medesima ora parta un vapore dall'America per l'Europa. Il tragitto dura esattamente 7 giorni. Quanti vapori incontrarà ognuno di essi nel corso della traversata? Giuochi a premio Tutti i lettori possono collaborare con giuochi e trovate umoristiche. Mensilmente varranno concessi premi in libri ai migliori di essi. Concorso solutori Fra i solutori dei nostri giuochi si assegneranno alla fine di ciascun mese pure volumetti in premio e si pubblicheranno i nomi dei vincitori. Avviso ai nostri lettori In un angolo remoto della Direzione del giornalino c’è un nomo misterioso, che tutti i bambini vorrebbero conoscere, un vecchio sapiente, tanto vecchio, che ha orinai dimenticato quando è nato e che si nutre soltanto di letture. Questo vecchio dalla lunga barba fluente conosce tutte le cose che possono interessare gli uomini e anche quelle che possono interessare i bambini. Perciò, piccoli amici, se siete incerti su qual-qualche cosa e la mamma e il papà non hanno il tempo di rispondervi, e voi non avete il coraggio di chiedere al vostro ■ insegnante, scriveteci e diteci, in forma chiara, precisa e breve, qual è il dubbio. Indirizzate al Signor Sa-tutto, al nostro giornale, e riceverete l’infallibile risposta. Siccome il nostro Sapiente conosce tutte le lingue, potete scrivere anche in sloveno. : ‘ La Direzione > Črte, ki se ne križajo oooooooooooooooo twdità tZapusutoCi Le ruote dell’orologio che non va Uganka = Kot llgàn&a pod nebom je skrit, Zdi se, da včasih nad morja valovili zbesni ves srdit. Ves v belini se zdaj zdaj uzre, toda v toplini končano je vse. Igra za vztrajnost Postavite v kvadrate priloženega črteža primerna števila, da bo njihova vsota v navpični, diagonalni in vodoravni smeri vedno 15! f Sedmice o o o o o o o S številom 7 je treba poiskati eno celo vrsto računskih operacij, ki bi dale kot končni znesek število 7. Vožnja Evropa - Amerika Mislite si, da odpotuje vsako jutro ob 7. uri parnik iz kakega evropskega pristanišča v kako ameriško in nasprotno: ob isti uri izjsmeriškega v evropsko pristanišče. Vožnja traja natančno 7 dni. Koliko parnikov bo srečal vsak parnik na svoji vožnji? Nagradne igre Vsi bralci lahko sodelujejo ž igrami in smeš-nicami. Za najboljše se bodo vsak mesec podeljevale nagrade v knjigah. Nagrade reševalcem Koncem vsakega meseca se bodo nakazovale za pravilne rešitve naših iger nagrade v knjižicah ter priobčevala imena pravih reševalcev. Opozorilo našim bralcem ' In quale direzione girerà la rotella A? E la ruota maggiore può girare nella direzione della freccia? Kolesca ure, ki ne teče V katero smer se bo obračalo koledce A? Ali more veliko kolesce krožiti v smeri puščice? V skritem kotičku časopisnega ravnateljstva živi skrivnosten mož, ki bi ga hoteli poznati vsi otroci. To vam je že star učenjak, tako star, da je že pozabil, kdaj je bil rojen. Hrani se samo s či-tanjein. Ta starček z dolgo valovito brado pozna vse stvari, ki zanimajo od-rastle in tudi tiste, ki se zanimajo za otroke. Zato pa, mladi prijatelji, poslušajte zdaj. Ce česa ne veste in če mamica in očka nimata časa, da bi vam odgovarjala, vi pa si ne upate vprašati svojega učitelja, pišite in povejte nam kratko, jasno in natančno, kaj bi radi vedeli. Naslovite pismo na gospoda Vse-znalca pri našem časopisu in prejeli boste nezmoten odgovor. Ker pozna naš učenjak vse jezike, mu pišete lahko tudi slovensko. Ravnateljstvo DIVIETO Dl RIPRODUZIONE Dl SCRITTI ED ILLUSTRAZIONI Ai sensi e por effetto dell’articolo 4 del R. D. L. N. 1950 del 7 novembre 1926—IV, * vietata la riproduzione degli scritti e delle illustrazioni- contenute nel presente fascicolo, a meno che non sia stata data speciale autorizzazione. PREPOVED REPRODUKCIJE SPISOV IN ILUSTRACIJ V smislu in zaradi 4. člena Kr. Dekr. Zak. it. 1950 od 7. novembra 1925—IV Je prepovedana reprodukcija tu objavljenih spisov In ilustracij, razen v primeru posebne pooblastitve. Direttore responsabile: LUIGI IEZZI. — Direzione: Comando Federale GILL, Viale Vittorio Emanuele III n. 28 — Lubiana. — Tipografia Merkur 8. A. — Lubiana Odgovorni urednik: LUIGI IEZZI. — Ravnateljstvo: Zvezno Poveljstvo GILL-a, Ulica Viktorja Emanuela III 5t. 28 — Ljubljana. — Tiskarna Merkur d. d., Ljubljana. ANNO T NUMERO ».ET O I ŠTEVILKA 1 IlìVuT» 1943/XXI QUINDICINALE DEI COMANDO FEDERAI! DEH A GUI * POLMESEČNIK ZVEZNEGA POVIIJSTVA GILI-A Lo sciator le voci udì E riapparve con gli sci. Ko smučar naš zasliši to, takoj s smučmi je pod goro. Piroettò con tal passione Ch’ ebbe il titol dl campione. Sijajno sèm pa tja zavil in mojstra je naslov dobil. Son gli eletti della G. I. L. Pronti accorsi al primo squii. To so izbrani Gilovci, na vse pripravljeni brž vsi. Al raduno federale Trampolino si fe’male. Ko Zvezni je sestanek bil, se Janez malo je pobil. Disse allor tutta la gente: Ei non vale proprio niente. Obsodijo takoj ga vsi — „Za rabo ta nobeno ni!“ Sempre in testa ai concorrenti Affrontando gelo e venti. Na čelu vseh se vam drii, ga led in veter ne skrbi. Superò tutte le prove Più valor mostrò di Giove; Premagal je napore vse, se v moči vsej pokazal je -------------------- Che st vede per la via Coi migliori in compagnia: Z najboljšimi se druži zdaj in zdi se mu, da vžlva raj. ■■H "v 1111 v ttMMi I BMflfrÉi Or felice è veramente Lo sciator dal cuore ardente. Počuti srečen se zares in dušha da si do nebes.