Štev. 2. Po&tninai plačala v g&tovini. V Ljubljani, 28. januarja 1922. IL leto. List izhaja 1. in 15. vsakega meseca. Posamezna štev. 2 K. Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Inserati po dogovoru. Uredništvo: Šelenburgova ulica štev. 6 / II, levo. UpraVdiištvo: Poštni urad, Ljubljana VII. Glasilo splošne organizacije vojnih invalidov, vdov in sirot za Slovenijo. splošne es*ganl^aeije wojitili inualieiav za slavensko ozemlje sklicuje v nedeljo, 29. t. m. v vel. dvorani Ljudskega doma svoj redni občni zbor. Ker se bodo na istem razpravljalo važna invalidska vprašanja, se p. n. člani in članice vabijo, da se udeleže istega v polnem številu. 0 pomenu invalidske organizacije. Verovali smo, da bo pravica zmagala in da bo vsak izmed nas prejel, kar mu po zaslugi pripada. V tej veri pa nas je ogoljufala pamet. Čas, v katerem živimo ni čas idealizma, temveč verižništva in gnusne korupcije, ki je odvzela današnjemu svetu pravilno razumevanje za pošteno stvar. Inteligenca in vojni bogataši so pokazali zelo malo brige za vojne žrtve, ki so uvidele, da si morejo'pomagati le z organizacijo. Obstoječe razmere so nas prisilile, da smo sklenili vrste in stvorili organizacijo. Organizirajmo se, da ščitimo invalidske interese, je bilo naše geslo. Toda kako naj ščitimo interese, ako še do danes nismo vsi razumeli pomena na znotraj čvrste in na zunaj vplivne organizacije ! Organizacija tvori središče interesov in ima posebno individualnost, ki se razlikuje od individualnosti posameznika. Posameznik mora spoznati najprej sebe in razmere, v katerih živi, zlasti pa fizično in moralično stanje svojega stanu; ne sme delati tega, kar je po njegovem razumu dobro, ne brigajoč se za mnenje drugih. To ni nobeno samostojno mišljenje, temveč duševna trmoglavost in ozkosrčnost. Organizacijo sestavljajo posamezniki in tvorijo celoto. V trenotku, ko organizacija prevzame dolžnosti in pravice kot celota, jo mora vsak smatrati za enoto, ki je nosilec splošnih interesov ter odgovarja za dobre in slabe posledice svojih članov. Kot taka mora člane vzpodbujati k plodonosnemu delovanja vseh za vse; vsaka malomarnost in nedelavnost je naravnost zločin vseh proti vsem. Zato skuša organizacija zatreti brezbrižnost za invalidsko stvar, \endar še ni dosegla sadu in napredka, po katerem hrepeni. Vzrok temu je ta, ker se med nami nahaja preveč duševnih impotenc, ki visijo na organizaciji kot mrtvoudni udje na zdravem telesu; ne zavedajo se pač, da morajo delati za splošnost in izpolnjevati moralične dolžnosti na-pram njej. Tu je odgovor na vprašanje, zakaj med posamezniki, ki jim je poverjeno vodstvo organizacije kot izvršujočim organom ne delujejo vsi tako, kakor zahtevajo interesi. Posledica tega je, da izvajajo malo razsodni člani organizacije neutemeljene kritike, ki se jim pridružujejo neumestne opazke tudi napram onemu delu, ki stremi za vestnim in smotrenim delovanjem. Omenjeno dejstvo je treba za vselej pokopati in se strezniti. To je mogoče doseči, ako zavlada najprej pri izvršujočih organih volja in zavest, da morajo delovati v interesu vseh. Pravila in poslovnik določujejo akcijo organov, katerih delovanje mora biti jasno, pregledno in dokazano. Ni najboljša organizacija ona, katere vodstvo sestavlja mnogo članov, temveč ta, ki ima največ sposobnih, delavnih in značajnih krmarjev. Kvaliteta imej prednost pred kvantiteto! Sile morajo biti koncentrirane, ako hoče organizacija raziskovati splošne interese, ki jih pa brez urejene administracije ne more uveljaviti. Zlasti bo dobro ad- ministracija omogočila napraviti točno statistiko invalidov, ker je dosedanja pomanjkljiva. Vsaka organizacija brez pravilne administracije je obsojena na smrt, česar pa invalidi ne želimo, temveč hočemo, da je naša organizacija refleks društvenih sil, da je dober vodnik za tistega, ki vstopi v njo. Vsak invalid, tudi iz najbolj zapuščene vasi mora biti organiziran. Zato naj vsak invalid stremi za tem, da postane pravi član organizacije, ki za njega odgovarja in je dolžna preskrbeti svojemu članu potrebno pomoč, kajti življenje zahteva gotovost ljudske delavnosti ter neodvisnot od volje neodgovornih ljudi. S tega vidika povdarjamo resnost invalidskega vprašanja, s katero mora država računati. Rešitev invalidskega vprašanja zahteva, da se uresniči volja invalidov namreč: pomagati vojnim žrtvam, da postanejo vredni člani človeške družbe, določiti vsakemu dolžnosti in pravice. S tega stališča je neob-hodno potrebno, da spoznamo samega sebe in razmere, v katerih živimo. To je pravi vir, kjer more črpati organizacija moč in vstrajnost, ki je potrebna v boju za obstanek. Navedeno dejstvo naj uvažujejo voditelji organizacije, ako hočejo izdajati navodila, kako si priboriti boljšo bodočnost. Toda to ni dovolj; zaupati morajo vsi člani samozavestnim krmarjem, ki poznajo samo en cilj: braniti interese invalidov kot interese celote. Samovoljno postopanje centrali podrejenih poverjeništev in podružnic mora odpraviti duh, da so sestavni del enotne organizacije, ki izdaja vsem enaka navodila, po katerih moTajo urediti svoje poslovanje, ako hočejo izboljšati bedno socijalno stanje svojih tovarišev. Iz navedenega sledi, da je notranja moč organizacije neobhodno potrebna, ako hoče doseči vpliv na zunaj. V tem pogledu prednjačijo stiki organizacije z zakonodajno oblastjo. Pri isti je organizacija v začetku zadela na odpor, kar smo zakrivili sami. Nekateri izmed nas so biii mišljenja, da se invalidom mora na hip vse dati in priznati, vsled česar so z nepravilnim postopanjem dosegli negativen uspeh, izpodkopali so celo ugled organizaciji pri merodajni oblasti in javnosti. V teku časa pa se je marsikaj izpremenilo v dobrobit organizacije. Razmerje med organizacijo in pristojno oblastjo se je izboljšalo, stiki med obema so postali vse češči, kar je omogočilo v večjih slučajih kooperacijo. Jasno je, da skrb za vojne invalide ne more ostati na tej LISTEK. Ivan Gruden: Božič. Na sveti večer proti noči je Peter Trpin izstopil na postaji Dolenje in krenil proti domači vasi. Vse je bilo kot nekdaj. Zdelo se mu je. da ga pozdravljajo nemi, goli holmi, da mu smreke v večernem vetru pojejo dobrodošlico, da ga pozdravlja vsak kamen ob cesti. In vendar je bilo vse mrtvo v njegovi duši, tako težko krog srca. Oče in mati sta odšla, da se ne vrneta... Ne bije več njiju srce, čigar ljubezen ie segala za njim v brezdaljne ruske poljane. Ni več one Minke, ki mu je ob slovesu pred šestimi leti zvila šopek in mu ga pripela za klobuk. Ta Minka je umrla... in oče in mati in morda še kdo drugi... Ti mrzla domovina, brez ljubezni, brez srca! Izza ovinka se je prikazala vas. Mrak je legal na zemljo, tupatam je pogledala skozi okno luč. V daljavi je počila pištola veselega fanta, ki strelja k svetemu večeru. Prišle so Petru nasproti iz vasi tri krave. Desetleten pa- stir z malim otročičem v naročju je stopal za njim. „Kam pa greš,“ ga je vprašal Peter. „Krave ženem na vodo.“ „Čigav pa si?“ „Mrharjev, pa služim pri Trpinu.“ „Čigav pa je ta otrok?“ „Gospodarjev Petrček je. Ga moram zmeraj pestovati, za očeta in mater ne mara. „Kako to?“ „Ljudje pravijo, da pijeta žganje in smrdita.“ „Kdo Ti je to rekel?“ „Anica Kobalova je rekla naši Hani.“ In deček je odšel s svojimi kravami. Peter Trpin je ostrgal blato s čevljev, za-kašljal in vstopil. Na klopi ob peči je ležal vznak moški, klobuk čez čelo, in smrčal. V zapečku je sedela ženska, si podpirala z desnico glavo in dremala. Na mizi je brlela medla luč. Poleg nje je sedel maček in predel. „Dober večer Bog daj!“ je pozdravil Peter precej glasno, kot bi ga bilo strah. Nihče ni odgovoril, samo maček na mizi je pogledal po došlem tujcu, zazdehal, se stegnil in zamijavkal prav milo in žalostno. Tako mijavkajo mački, kadar so zelo lačni. „Bog Vama daj dober večer!“ je ponovil Peter, „ali spita?“ Moški na klopi se je obrnil proti zidu, zagodrnjal nekaj nejasnih besedi in smrčal dalje. Ženska v zapečku pa je dremotno, napol meže, pogledala po sobi in momljaje vprašala: „Kaj pa hočete, mož?“ Peter je spoznal Minko. Srce se mu je hotelo utrgati, vleklo ga je k tlom, noge so se mu šibile. Videl je, da je pijana. „Dober večer, Minka, ali me nič ne poznaš, jaz sem Peter, vračam se iz Rusije. „Mož, kaj pa hočete, odkod pa ste, da govorite tako prismojeno? Peter je že zdavnaj mrtev. Hahaha...“ Med tem se je bil zbudil moški na klopi. Krenil je glavo od peči ter godrnjal: „Kdo hudiča pa kolovrati tu okrog, ali je že zopet kak vandrovec, ki hodi z lačnim trebuhom za belim kruhom?“ „Pavle,“ je odgovoril. Peter, „kaj ne poznaš več svojega brata? Pred dobrim tednom sem se vrnil iz Rusije. Vstani, Pavle! „Aha ... ti si... Peter ... Kaj se nisi stegnil v Rusiji, časopisi so... poro... čali. Stara dva sta... tudi umrla... hahaha... Vsakega enkrat pri... me..., da ima za... zme... rom dosti... Ce si... res Peter... ali si pa pri.. stopinji kakor je danes, ampak se bo razvijala dalje. Socijalna skrb in socijalni red tvorijo sestavni del splošne socijalno-gospodarske politike, ki je važna za bodočnost našega naroda. V interesu države je torej, da se invalidski problem kot socijalni problem ne rešuje brez poznavanja objektivnih dejstev. Sodelovanje organizacije z oblastjo je pokazalo, kakšne so težkoče pri reševanju invalidskega vprašanja, ki sega v različne panoge državnega ustroja. Umestno bi bilo zmanjšati delokrog posameznih oblastnih odsekov, olajšati jim delo na ta način, da se poslovanje v gotovih slučajih prepusti organizaciji, ki pazi na to, da se zakonski predpisi povsod edinstveno izvršujejo. Praktična izkušnja je pokazala, koliko se je pripomoglo k reševanju invalidskega vprašanja ravno radi tega, ker je merodajna oblast pozvala zastopnike zainteresiranih, ki so stvarno in objektivno presojali tozadevne predloge in v istem smislu predlagali. Nastane vprašanje, kakšne uspehe pa je organizacija dosegla? Todazdevno imamo dosedaj malo zanesljivih poročil glede stvarnih rezultatov. Vendar ne smemo podcenjevati tega, kar smo kljub zaostalosti in pomanjkljivosti dosegli. Lahko ' predstavljamo, da bi bili uspehi večji, ak: bilo v socijalno-gospodarskem pogledu 1 cijelno stanje organizacije zadovoljivo. Org. nizacija potrebuje denarna sredstva, ako hoče doseči cilj, ki si ga je ustvarila. Vir za omenjena sredstva je organizacija našla; pri tem stremljenju jo podpira pristojna oblast, ki ji moramo priznati pravilno razumevanje za invalidsko vprašanje. Omenili smo že, da ugled in mnenje o invalidski organizaciji pri javnosti ni tako kakor bi moralo biti. Ne smemo šteti za zlo, ako je mogoče naša javnost v vrtincu prevar, v dobi koristoljubja in sebičnosti mislila, da živimo invalidi v rain na račun države kot nenasitljivi člani človeške družbe. Raj za nas ne obstoji, niti si ga ne želimo ampak kot lojalni državljani zahtevamo samo to, kar nam je država po javno pravnih načelih dolžna dati kot vojnim žrtvam, ki smo brez lastne krivice pretrpeli moralno in materijalno škodo. Naša dolž-nost je, da javnost informiramo o našem položaju in jo pridobio za sebe. Opustimo pa že enkrat tisto mrzlo in pogubonosno brezbrižnost, izkoristimo vsako priložnost v splošno povzdigo organizacije in v izpolnitev posameznega invalida. Negujmo organizacijo po svojih močeh, da dospemo do večjega ugleda in popolnosti ne samo na znotraj, ampak tudi na zunaj. Sodelujte! V društvih in organizacijah se običajno zbirajo ljudje, ki imajo enake težnje in cilje, da morejo svojim enakim zahtevam z združitvijo moči dati jako oporo in da morejo izbojevati boj za skupne interese v zavesti svoje kvantitativne in kvalitativne sile. Tudi namen naše invalidske organizacije je, da zbira pod svojim okriljem vse one, ki jim je svetovna vojna vtisnila neizbrisen pečat na njihova telesa ter jih potem v sklenjenih vrstah povede pred forum dolžnikov, da iztirjajo od nesel... kaj... pijače? Tu... pri... peči je že ; .. ja ... pa vroče ... je ... Prmejduš ... veš ... pa ta baba ... pije kakor ... žolna ...“ „Kdo pije bolj kot ti, prešič?“ je zagodrnjala Minka v zapečku, ki je že napol dremala. „Ze cel liter žganja si danes požrl!“ „Ti... ti... pa le ... tiho bodi... veš ... vlačuga... Pijanka gr ... da ...“ jo je zavrnil Pavle. ..V treh gostilnah si sti... kala ... danes ... za frakelj... ni... Vse ... si že pognala... po gr ... lu ... čast... poštenje ... obleko ... zdaj... boš pa ... še hi... hi... šo in grunt... Utihnil je, se popraskal po kuštravi glavi in se znova obrnil v peč. Maček na mizi je zopet zamijavkal, mož in žena sta spala dalje spanje pijanega. Peter je stal sredi sobe. Tiho je vstopil pastir z otrokom in sedel za mizo. Gledal je tujca, gospodarja in gospodinjo. Nič ni rekel. Samo njegove velike oči so govorile, kako nerodno je pri hiši. Suhotni otrok je stezal drobne roke proti luči, maček se je dobrikal s povzdignjenim repom pastirju krog nog. njih svoje v krvi dano in s krvjo zapisano posojilo. Usoda pa ni udarila z enakimi udarci vseh enako. Duševnega delavca-inteligenta je na primer zadela izguba noge mnogo manj v živo, kakor manuelnega delavca - težaka, ki ga je enaka usoda, skoro bi rekel, oropala eksistence. Ta, v pridobitnih razmerah udejstvujoča se razlika vpliva na našo organizacijo tako, da je zanimanje zanjo od strani invalidov-inteligen-tov povsem nezadostno, vsled česar trpe v prvi vrsti najbolj prizadeti siromaki. Popolna pasivnost naše inteligence v tem pogledu temelji skoraj gotovo v prevelikem egoizmu, v nekaki duševni polenelosti, v skrajni brezbrižnosti in pa tudi v nepojmovanju velikih socijalnih vprašanj, ki jih stavi sedanji čas na nas vse; na trpeče neposredno, na netrpeče pa posredno. Navedeni razlogi so gotovo vse preje, nego opravičljivi in to nezanimanje je vse obsodbe vredno. V naši organizaciji se more udejstvovati in koristno delovati vsakdo, kdor ima le dobro voljo. Delo je ogromno in tako različno, da je večje število sodelujočih neobhodno potrebno. .. znolikost dela zahteva mnogokrat ne sa- laikov, ampak strokovnjakov-inteligentov,