-----263     —
i
,• i r ,    :         .. .   ,
Podučile stvari,
Gospodarjem in gospodinjam v prevdarek;
Kmetovalec kaže vedno večo nezadovoljnost s svo-jim stanom. Kamor prideš ali govoriš s premožnim grun-tarjem, ali z revnim bajtarjem, oba ti tožita, da so sedaj slabi časi za kmeta.
Kes je tako. Sedaj uniči hud naliv in mraz, sedaj toča in suša zaželeni vspeh neutrudenemu oratarju. Pa, kaj se hoče segati v roke Vsemogočnemu, ki ve* vse najbolje vravnavati!
Poglejmo raje na drugo stran, katera kmetovalcu vzročuje nezadovoljnost in pogubo sreče. Gospodar komaj dobiva poslov, in če jih ima, mora jim biti skoraj v strahu; nikdar jim ne sme pokazati, da jim je on gospodar, če noče> da ne bi ga popustili. Ako posvari gospodinja zanikernx) deklo, dobi koj odgovor: „bom pa šla". Nič bol ji niso najetniki; tudi ti hočejo hoditi čevelj nad gospodarjevo zemljo. Najslabeji čas je pa ravno sedaj, čas m lat ve. Sicer se hodijo o začetku želve baburice in poželjive lenuhinje v Ljubljano na Frančiškanske stopnice hladit in čakajo tu na delo, mesto da bi bile domd pri gospodarjih, kateri so jih redili pozimi, in katerim bodo v nadlego in križ na svoje stare dni; a to še prizanese krščanski kmetovalec v svoji milosti. Nikakor pa ne more pritrditi v velik greh, ki ga delajo oni brezvestniki, ki so delali do sedaj pri gospodarjih in prejeli še preveliko plačilo;  toda ko
Kride čas mlatve, zapuste* sVoje kraje, čeravno bi opravili svoj posel še prav lahko, ter gred6 z mavhami v sosedne vasi beračit „Naj le drugi delajo; nam ni treba", „dobim več, če grem beračit, kakor si zaslužim". Take in enake so jim besede. Da so pa bolj odljudni in starikasti na obraz, se dedci kake tri tedne prej ne obrijejo, in kakor tudi babe, kar je najbolje moč, nemarno in razcapano oblečejo. Ne kradejo mar taki brezvestneži v resnici potrebnim beračem kruha iz ust! Glejte tedaj,  gospodarji in gospodinje,  da se tako
Eočetje odpravi, kakor hitro in kolikor je le mogoče, [ilost je res priporočal naš Gospod, jo tudi sam obilno skazoval, toda le potrebnim. Ti pa gotovo niso vredni vaše milosti, katere sem ravno kar omenil. Poženite lene postopače od hiše, ko vas pridejo nadlegovat, vsaj se vam ne bodo posmehovali za voglom; vidi se pa tudi vsacemu več ali manj, ali je v resnici potreben in vreden vašega s trpljenjem pridobljenega dani ali ne. Vedite, da koristite vi s tem veliko svojim rojakom. Tudi ne morem prikriti svoje želje do prečastite duhov-" ščine; ona naj poduči ljudi, komii naj se podeli dar, kom d odtegne. Kako pa da bi se prišlo še bolje V oko m temu brezvestnemu postopanju, bi bilo pač želeti, da bi vzeli v pretres možje , ki imajo kaj več razuma in previdnosti od mene; njih trud jim bode povrnjen z obilo zahvalo iz src vseh kmetovalcev.
J. B.