AÑO XXXIII (27). Štev. (No.) 49 BSLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 5. decembra 1974 Jugoslovanski majavi režim TITO SAMO ŠE SENCA Exhortación de los Obispos Reunidos en su 30. asamblea, los integrantes de la Conferencia Episcopal Argentina, dieren a conocer un documento, en el cual analizan la difícil situación por la qué atraviesa el país. Tras denunciar los distintos males que aquejan a la sociedad argentina, los obispos en el capitulo final emiten la siguiente exhortación: “¡Hermanos argentinos! la violencia desaparecerá si todos nos comprr-metem's a luchar contra leu males que hemos señalado con preocupación pastoral. “Comencemos por reconocer que hay un Gran Marginado entre nosotros. “Es Dios, quien a pesar de todo insiste en no separarse de este pueblo al cual ama y ha redimido. “Detrás de esa gran marginación siguen las otras marginaciones y esclavitudes. “Volvamos a El por convicción y por amor, po por miedo ni por convencionalismo. Nuestros pecados no agotan su miseNcordia. “La paz y el orden político, social y económico surgirán del cumplimiento permanente y comprometido de la voluntad de Dios. “El país está en condiciones de mostrar la madurez y la eficiencia de sus ciudadanos y de sus funcionarios. “Nos haremos así merecedores de esa paz que tarda en llegar, pero que todos queremos y necesitamos. 1 “No basta que se atenúe o desaparezca la violencia externa. “Si no hay conversión según Cristo, subsistirán el odio y el mal, que la encenderán nuevamente. * “Este llamado a la conversión lo hacemos a toda la población en nombre dé Dios," porque estamos seguros que es El quien lo pide...” Braga — prodbr slovenske politične emigracije Ob sestanhu Ford-Brežnjev Nedavni vrhunski sestanek med a-hieriškim predsednikom Fordom in sovjetskim diktatorjem Brežnjevom v daljnovzhodnem pristanišču Vladivostoku, na robu Sibirije, je šel mimo svetovnega dogajanja kot nekak drugovrsten dogodek. V svetovnem časopisju ni povzročil posebnih komentarjev, toliko bolj, ker je tudi skupna izjava po sestanku izzvenela le v splošnostih o omejevanju oboroževanja in o skupnih naporih za ohranjevanje miru in zmanjševanje nanetosti v svetu. Gesla, ki so že povsem obrabljena v moderni diplomaciji in dejansko ne pomenijo nič. Kljub temu pa je zanimivo, v kakšnih okoliščinah se je ta vrhunski sestanek med ZDA in ZSSR doigral. Prvo je dejstvo, da si ga je predvsem želela in ga tudi aranžirala Moskva. Drugo pa je dejstvo, da je Kremelj ta vrhunski sestanek izpeljal v za ZDA najbolj nepripravnem trenutku. Za Forda je bilo primerno, da je dobil oseben stik s sovjetskimi veljaki in z neiskrenostjo sovjetske diplomacije, so pa v ozadju dogodka trije razlogi, zaradi katerih ta vrhunski sestanek za ostali svobodni svet ni posebna pridobitev. Prvič, ZDA, Zahodna Evropa in Japonska še nimajo enotne politike do petrolejskih držav na Bližnjem Vzhodu ali do sovjetske politike na istem področju. Drugič, med ZDA in ZSSR zija nepremostljiv prepad v tolmačenju sklepa številka 242 Varnostnega sveta ZN, ki ie bil storjen, da bi bil mir na Bližnjem Tretjič, ameriška vlada sama trenutno še ne ve, kaj bo storila in kaj naj pričakuje od ZSSR, da bi napravila v smeri tkim. politične odjuge med obema velesilama. Dogovorov, ki jih je v tej smeri sklepal z Brežnjevom odstopivši ameriški predsednik Nixon, Moskva ne bo držala vse dotlej, dokler ne bodo nekomunistične države med seboj sodelovale v sedanji gospodarski in politični krizi Bližnjega vzhoda. Ameriški zun. minister Kissinger je na to dejstvo odkrito opozoril v svojem govoru na či-kaški univerzi, predno se je podal na svoje nedavno potovanje po Bližnjem vzhodu. ,,Ker največji petrolejski potrošniki, ki so ZDA, Zahodna Evropa in Japonska, nimajo skupne politike,“ je dejal Kissinger, „bodo trpeli vsi poskusi dogovorov z našimi nasprotniki. Taki dogovori so možni samo na temelju politične enotnosti Atlantskih držav in Japonske. Če se bo sedanji gospodarski položaj razvijal tako, kakor se sedaj,“ je nadaljeval Kissinger, „potem se bomo znašli pred naraščajočim svetovnim pomanjkanjem dobrin, brezposelnostjo, revščino in lakoto... in bodo gospodarski krizi takih razmerij neizbežno sledile nevarne politične posledice. Naraščajoča inflacija in gospodarski zastoj. . . bosta ustavila gospodarski napredek, kar bo rodovitno popri-šče za družbene konflikte in politično zmešnjavo. .. “ Toda tako Zahodna Evropa kakor Japonska sta v tej smeri doslej zelo malo- storili, ZSSR pa je kljub drugačnim izjavam v Kremlju prepričana, da naraščajoča inflacija in gospodarski zastoj, pomanjkanje dobrin, brezposelnost, revščina in lakota slabijo nekomunistični svet, vse v strateško in politično korist Moskvi. Ta položaj je še slabši zaradi sovjetskega tolmačenja sklepa Varnostnega sveta ZN o vzpostavitvi miru na Bližnjem vzhodu. Sklep številka 242 jasno določa, da mora vzporedno priti do mirovne pogodbe in umika izraelskih vojaških oddelkov iz zasedenega arabskega področja. Ko bi bil dosežen sporazum o varnosti, svobodni plovbi po mednarodnih vodah, o rešitvi begunskega palestinskega vprašanja in vzpostavitvi varnih in mednarodno prizna- Na svojem nedavnem potovanju po Bližnjem Vzhodu se je ob povratku V ZDA severnoameriški zun. minister Kissinger ustavil za nekaj ur tudi v Beogradu. Daši je bilo uradno poročilo e njegovih razgovorih z jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Titom po sejano z običajnimi gesli o nujnosti miru na Bližnjem Vzhodu, je vsebovalo tudi večkrat omembo „nevmešava,-nja v razmere drugih držav“. Opazovalci so sklepali da ta gesla pomenijo ameriško opozorilo Moskvi, da ima tudi Washington svoje načrte z Jugoslavijo. V zvezi s tem Kissinger jevim obiskom v Beogradu je zanimiv članek, ki ga je iz Beograda 5. nov. t. 1. poslal vodilnemu dnevniku v San Francisco v Kaliforniji, “San Francisco E-xafniner”, njegov dopisnik John P. Wallach. članku je dal zgornji naslov' in v prevodu se glasi: „Najmodernejši rešilni avto, z opazovalnim stolpičem na strehi, z motnimi stekli in s polkovnikom za volanom čaka pred Belim dvorom, vedno pripravljen hitro prepeljati predsednika Josipa Broza Tita v najbližjo kliniko. Avto je neprestan dokaz smrtnosti 82-letnega vodje in brezupnih jugoslovanskih naporov, da bi ohranili svojo težko pridobljeno neodvisnost od Sovjetske zveze. Komaj dva tedna nazaj je zun. minister Kissinger dobil poročilo, da je Tita, ki je vzpostavil gospodarstvo svobodnega trga z delavci, ki posedujejo proizvajalna sredstva, zadela kap. Po- Toda Tito, ki se je včeraj pojav.l z dveurnih razgovorov s Kissingerjem pred časnikarji, izgleda utrujen, njegov obraz je upadel in njegovo govorjenje je skoro neslišno. Je prava senca vodje, ki se je četrt stoletja upiral Moskvi. Zato ni bil slučaj, da se je Kissinger odločil obiskati Jugoslovavijo v trenutku, ko je vprašanje, kdo bo sledil Titu, na dnevnem redu med ameriškimi kakor tudi med sovjetskimi po- nih meja med Izraelom in Arabci, potem bi se Izrael moral umakniti na meje, kakršne je imel pred šestdnevno vojno leta 1967. Toda Arabci, ki jih podpirajo Sovjeti, vztrajajo pri zahtevi, da se mora Izrael najprej umakniti in se pogajati pozneje. Zato Arabci sedaj podpirajo tkim. Palestinsko osvobodilno organizacijo, ki zahteva ustanovitev posebne palestinske države, kar bi pomenilo konec Izrasla kot neodvisne judovske države. Vsled te in take sovjetske politike se svetovalci okoli Forda resno sprašujejo, kakšno veljavo, če sploh katero, ima politika odjuge od Moskve, odn. če ta politika dejansko služi samo Moskvi v njenih načrtih podpiranja nereda po vsem svobodnem svetu. Do nedavna je v Washingtonu prevladovalo mnenje, da je kakršen koli sporazum z Moskvo boljši, kakor noben sporazum. To mnenje je bilo ovr-ženo v svoji enostavni obliki, ko so u-gotovili, da je treba vsak sporazum, z Moskvo izkoristiti tudi za pritisk na Kremelj. Prvič je Bela hiša to po dolgih letih storila v zvezi z vprašanjem izseljevanja judov iz Sovjetske zveze. Washington je zadevni sporazum z Moskvo navezal na vprašanje trgovine in tehnike, ki ju hoče ZSSR čim bolj razširiti s svobodnim svetom. Moskva je zadevne ameriške pogoje sprejela, Washington pa je dosegel svoje. Politika in gospodarstvo sta danes neizprosno povezani, v zaostalih državah, kamor spada ZSSR s svojimi sateliti, še toliko bolj kakor na svobodnem industrijskem Zahodu. Geslo: daj — dam je svobodni Zahod, predvsem ZDA, doslej premalo izkoristil v svojih odnosih s komunističnim blokom. litiki. Za tkim. „nasledstvenim problemom“ se namreč skriva prikazen sovjetske invazije Češkoslovaške leta 1968. Namen sedemurnega Kissingerjeve-ga obiska v Beogradu je bil potrditi zagotovila predsednika Nixona iz leta 1971, ko je Tito obiskal ZDA, da je v interesu Amerike neodvisnost in „o-zemeljska celovitost“ Jugoslavije. Ta zagotovila so daleč od vojaške intervencije, če bo ZSSR poskušala invazijo, ko bo Tito končno predal oblast. Toda Kissinger hoče prav to, da bi Kremelj ne vedel, pri čem je. Zato ZDA deloma oskrbujejo Jugoslavijo večinoma z nadomestnimi deli za ameriško orožje, ki ga je Jugoslavija dobila na začetku šestdesetih let. ZDA tudi pomagajo graditi prvo jedrno jugoslovansko elektrarno. Če Moskva dvomi, da bo jugoslovanska neodvisnost zaščitena, potem ji je morala te dvome gotovo odpraviti skupna izjava, izdana po razgovorih med Kissingerjem in Titom. Nič manj kot štirikrat omenja važnost „nevme-šavanja.“ Kissinger jeva zaskrbljenost temelji namreč na strahu, da bi v Grčiji in Italiji prišli na oblast levičarski vladi, ki bi oslabili NATO in spremenili Ju goslavijo v še bolj privlačno tarčo za Sovjetsko zvezo.“ Tako dopisnik Wallach. V Grčiji je medtem z volitvami za vladal desničarski režim, v Italiji pa tudi kaže da se bo Aldu Moru posre- vanje. Ravno v dneh, ko je urad koroške deželne vlade v posebnem stališču k vprašanju izpolnitve določil člena 7 avstrijske državne pogodbe izjavil, da oblasti v deželi nikoli niso kršile ustavne zapovedi o enakopravnosti vseh državljanov in da o zamudnosti reševanja moremo govoriti le pri dvojezični topografiji, je isti urad koroške deželne vlade poslal župnijskemu uradu Galicije posebno pismo, kjer prepoveduje uporabo dvojezičnega farnega žiga. Gališki župnik Valentin Gotthardt je po koroški škofijski sinodi na podlagi sinodalnega zakona dal napraviti dvojezičen uradni žig župnije. Tak dvojezičen žig bi odgovarjal tudi duhu sožitja med obema narodnima skupnosti-ma na Koroškem, ne glede na to, da konsekventno dvojezičnost tudi terja člen 7 avstrijske državne pogodbe. Pač pa so se kmalu nato obregnile nekatere osebe ob dvojezični žig: motila jih je na njem slovenska oznaka. Pritožile so se na ordinariatu in na deželni vladi, ker je nemško čistoto na uradnem cerkvenem dokumentu kazil uradni dvojezični žig. Uradniki koroške deželne vlade so pa. izjemoma enkrat pohiteli ter od notranjega ministrstva zahtevali primerno pravno mnenje ter ga poslali župnijskemu uradu Galicija. Dobesedno je v tem pravnem mnenju zapisano: „Čeprav so določila glede državnega jezika mišljena za državne oblasti in urade, so vendar obvezna tudi za druge ustanove, kot je vodstvo starih matičnih knjig — ki delujejo po naročilu držav- j nih matičnih oblasti. Proti tozadevnemu mnenju, da določba člena 8 B. V. G. (Zveznega državnega zakona, op. ur.) ni v nasprotju za dodatno uporabo kakega drugega jezika poleg nemškega, je treba poudariti, da se v. tem primeru ni treba ozirati na člen 8 B. V. G., ki predvideva zakonita določila za varstvo jezikovnih manjšin. Ni zakonitih predpisov, iz katerih bi se dalo sklepati, da naj se uporab- (Iz tržaškega pisma) Trst, 2. nov. 1974 (Sedaj pa še nekaj besed o letošnji Dragi. Letošnji študijski dnevi v Dragi pomenijo zmago slovenske politične emigracije. Zlasti je treba pohvaliti pogum organizatorjev letošnjih študijskih dnevov, ki so povabili v Drago dva; zastopnika slovenske politične emigracije: dr. Petra Urbanca, člana Narodnega odbora za Slovenijo, in dr. Janeza Zdešarja, vodilnega slovenskega izseljen- v obeh jezikih ljajo dvojezični napisi na uradnih žigih vodij matičnih knjig v krajih, v katerih živi narodna manjšina. Če bo potrebna kaka sprememba obstoječega pravnega stanja ob priliki uveljavljanja paragrafa 7. točke 3 državne pogodbe iz leta ^955, je vprašanje, ki ga je treba še razpravljati in ki spada k celoti problemov slovenske uradne skupnosti na Koroškem, ki se sedaj na različnih področjih podrobno razpravlja. Obstoječe pravno stanje pa vsekakor izključuje uporabo dvojezičnih žigov.“ Pismo, ki nosi podpis „za deželnega glavarja: dr. Medwed, 1. r.“, je eden od najbolj direktnih dokazov, da za slovenščino v uradih kljub državni pogodb-’, očitno ni prostora. Ne glede na. to, da bi! moral uradnik deželne vlade dr. Me-dw(-d pravzaprav vedeti, da je člen 7 državne pogodbe ustavno določilo in kot tak pred raznimi drugimi določili o uporabi jezikov na uradih obvezen, pa je naravnost izzivalen tisti stavek, kjer je zapisano, da trenutno stanje izključuje uporabo dvojezičnega žiga. skega duhovnika v Nemčiji in sodelavca mesečnika „Naša luč“. Takoj smo zaslutili, da bo prišlo do spoprijema dveh nasprotnih si svetov: tistega, ki z nasiljem strahuje slovensko ljudstvo v domovini, okupirani po komunistih, in tistega, ki živi v svobodnem svetu. Prvi, zasužnjeni svet je predstavljal dr. Bratko Kreft, drugega sta predstavljala dr. Urbanc in dr. Zdešar. Nismo se varali v slutnjah. Zastopnika svobodnih Slovencev sta Kreftu, njegovim somišljenikom in vsej rdeči Sloveniji v brk povedala take ugotovitve in resnice, ki so bile nadvse porazne za slovenske komuniste. Vsi smo pričakovali oster odgovor, toda tega ni bilo. Zastopnik rdeče Ljubljane in njegovi sopotniki iz domovine in Primorske so zlezli pod klop in molčali. Da. popravi ta javni intelektualni poraz, se je ljubljansko Delo dvakrat razpisalo, kjer pa seveda ne polemizira z Urbančevimi in Zdešarjevimi argumenti, ampak se besno zaganja v belogardistično emigracijo, napada dr. Zdešarja kot sourednika ene najbolj osovraženih emigrantskih publikacij in pravi, da diskusija ni bila na višini (ne pove pa, da diskusije sploh ni bilo, ker nasprotniki slovenske politične emigracije niso imeli poguma spustiti se v debato). Če s prejšnjimi Dragami tu in tam nismo bili popolnoma zadovoljni, pa moramo reči, da nas je letošnja zadovoljila, ker pomeni, intelektualno zmago slovenske politične emigracije. Posledica tega pa bo verjetno to, da rdeča Ljubljana ne bo več dovolila sodelovanja v Dragi (celo udeležba bo za Udeležence z onstran meje postala nevarna). J. T. nami kà.nm „Ali pripada Korejska Ljubljanski nadškofiji? škof dr. Eostner, pozi;r.“ Tak je napis na plakatu, ki so ga nosili med protislovensko manifestaciji» v Celovcu. V isti smeri je šel tudi državni urad, ki je( prepovedal dvojezične župnijske žige. ročilo je bilo oči vi dno neresnično. čilo vsaj odlagati težke družbene in gospodarske probleme za postopno reše- vzhodu vzpostavljen in ohranjen. Deželna vlada na Koroškem ne prenese niti farnega žiga Dohumenti za zgodovino V številki z dne 21. novembra smo objavili nod gornjim naslovom pismo dr. Miha Kreka kralju Petru z dne 14. julija 1944. Nadaljujemo z objavo poročil in pisem dr. Kreka iz tiste dobe. Rrm,. Ih. julija 19hh — dr, Kuharju: ,,Sedaj -se vse boji, kaj bo. Ali bo Šubašič silil vse, da gredo v Titovce. To bi pomenilo gotovo smrt za mnoge, ki so imeli s partizani boje na terenu in dolgotrajne prepire v taboriščih. Poseb.it. bi to pomenilo smrt za vse Mihajlovičeve oficir j A in vojake. To je tukaj konkretno najtežje vprašanje, ki je nastalo kot posledica šubašičeve izjave, da st moro vse zbrati vod Titovo zastavo. Jaz resno mislimi, da, šubo.šič ne mor A gnati v Titovo vojsko, dokler Tito in njegovi oficirji ne prisežejo kralju zvestobe. Pojav šubašičeve vlade: Partizani pravijo, da šubašiceva vlad.a, pomeni zavezniško intendaturo za Titovo vojsko. Srbi smatrajo to vlado za, gnusno žalitev. Glede priznanja kralja s strani Tita sodijo, da je Šubašič potegnil kralja in vse. 16. julija 19hh — Včeraj je mediteranski štab odločil, da je treba Trst pri invaziji in osvoboditvi tretirati kot bodočo jugoslovansko mesto in luko. Prosijo pa, d.a. držimo to strogo tajno. Italijanska komunistična stranka je včeraj (15. julija 19.ih) izdala proglas, da mora biti Trst italijanski. 16. julija 19hh — Rim: Včeraj je šubašič pozval v CasKrto gg. Topa loviča, generala Jovanoviča in Gliši.ča ter Smiljaniča. Bilo je posvetovanje, v katerem je hotel šubašič vedeti: a) mišljenje o novi vladi, b) kako likvidirati Mihajloviča, d.a, se ne bi vohunili Srbi. S Topalovičem je bilo nlekaj dramatičnih nastopov in končno je Topalovič formuliral svoje stališče v ime nu vseh Srbov, da srbska vojska ne bo poslušala nikogar razen Mihajloviča. Danes so glavna pogajanja. Mene Šubašič niti ni obvestil o tem. Danes so glavna pogajanja, ki jim prisostvuje Marušič, Vuksanovič in še posebni odposlanec Tita. Tam so tudi general Wilson, Murphy, McMilhn. šubašič trdi, da se zaenkrat mora zadovoljiti s tem, da njegovo kombi nacijo odobrava Krnjevič. Rim, 25. oktobra 19hh — Od mene šubašič nikdar ni iskal nič drugega., kot, da se stranka potopi v partizane. Nikdar ni bilo ponudeno, da bi kdo v imenu stranke šel v vlado. Nasprotno, ta vlada je od, vsega početka proti naši stranki. To mi je šubašič v obraz povedal in se izgovarjal, da Titovci srna. trajo poleg Mihajleviča SLS za najostrejšega sovražnika, Marušič je celo odklonil, da bi ga Kuhar zaprisegel. Navodilo dr. Kuharju oz. opozorilo za kralja, sprejeto v Londonu 3. avgusta 1944 — „Prosim, podaj osebno kralju sledeče in ga prosi, naj nikomur ne pove: Dr. Josip Smodlaka je v razgovoru z metropolitom Irenejem izjavil dobesedno sledeče: Mi, to se pravi, skupina Tito. priznavam,o kralja, kot obstoječe dejstvo, to pač zato, ker je živ, pa naj živi kjerkoli hoče, toda mi mu ne dovoljujemo povratka v zemljo — Smodlaka je pristavil, da je to sklep Titove skupine.“ KREK Arafat v Beogradu PALESTINSKA DRŽAVA — TEORIJA, NE STVARNOST Vodja palestinskih gverilcev Yasser Arafat, ki se mu je s pomočjo večine tkim. držav tretjega sveta v ZN posrečilo dobiti mednarodno priznanje , pravice do lastne države za Palestince“, je iz New Yorka odletel najprej h Castru na Kubo, kjer ga je komunistični diktator sprejel z vsemi častmi, od tam pa v Moskvo, kjer so ga trn ji Sprejeli kot vladarja države. Daši je Arafat na vse načine skrival svojo ideološko pripadnost, je bilo opazovalcem načina 'boja njegove gve- rilske organizacije že dolgo jasno, da je ‘marksistično usmerjen in da si hoče z njim Moskva ustvariti svoje oporišče na ozemlju med Jordanijo in Izraelom, v protiutež Izraelu samemu, ki je odkrito ameriško oporišče na Bližnjem vzhodu. Zato je Arafat, z zaščitenim hrbtom v ZN, odkril svoje karte in se podal najprej h Castru, nato pa v Moskvo. Tam so za javnost sicer "objavili, da jim ne gre za uničenje Izraela, podprli pa so Arafatovo zahtevo po po- Mednarodni teden »Truplo, v katerem prebiva zdrava in bodra duša, lahko in hitro okreva.“ ZSSR je zavrnila kot „povsem nesprejemljivo“ kitajsko zahtevo, da naj Moskva umakne svoje vojaške oddelke od sovjetsko-kitajske meje, da bi Peking in Moskva začela pogajanja za ureditev obmejnih sporov. Kitajce je zavrnil Bre-'žnjev sam v govoru, ki ga je imel v ¡Mongoliji ob vračanju iz Vladivostoka, kjer se je bil sestal z ameriškim predsednikom Fordom. AMER. ZUN. MINISTER KISSINGER se je vrnil v Washington z obiska v Pekingu, kjer Se je s Kitajci dogovoril, da bo Ford prihodnje leto prišel na obisk v Peking. V Pekingu pripravljajo Fordu sprejem v protiutež nedavnemu Fordovemu obisku v Vladivostoku. MEKSIKO je prekinila diplomatske stike s Čilom, ne da bi navedla pravi razlog. V Čilu ugotavljajo, da morda meksikanska vlada pripravlja priznanje „čilski vladi v eksilu“, ker se je večina čilskih marksistov zatekla po Allendeje-vem padcu v Meksiko. čilska vlada je protestirala proti meksikanski odločitvi ter jo smatra za dejanje, „ki spada v vrsto protičilskih akcij svetovnega komunizma.“ KORISTNO BUDALO komunistične zarote proti Čilu je postal tudi severnoameriški senatni zunanjepolitični odbor, ko je minuli teden potrdil prepoved vse ameriške vojaške pomoči Čilu. ZAHODNONEMŠKA POLICIJA je prizadela hude udarce zahodnonemškim terorističnim marksističnim organizacijam, ko je tako v Zahodnem Berlinu kakor v Zahodni Nemčiji aretirala večje število teroristov. sebni palestinski državi. Iz Moskve je Arafat odletel v Beograd na olbisk h komunističnemu diktatorju Titu, kjer so ga tudi sprejeli kot poglavarja države. Na letališču pri Beogradu ga je pričakoval Titov predsednik vlade Džemal Bijedič ter velika skupina poslanikov iz komunističnih in tkim. neuvrščenih držav. Arafat je iz Moskve v Beograd priletel s posebnim letalom. Arafatovo potovanje po komunističnih državah je v zvezi z njegovimi in sovjetskimi načrti o ustanovitvi tkim. palestinske „vlade v eksilu“ ter je bila predvsem Titova vlada tista, ki je že večkrat poudarila „pravico Palestincev do samoodločbe in lastne države,“ istočasno pa zagovarja stabilnost in varnost ostalih držav na Bližnjem vzhodu, vključno Izraela. Trenutno v Beogradu smatrajo Arafatov načrt o ustanovitvi mešane judov-sko-arabske države, po uničenju Izraela za „teoretično možno., toda nestvarno rešitev“ bližnjevzhodnega problema. Beograd dobesedno ponavlja prav tako moskovsko geslo. Janez Trdina Iz življenja in dogajanja v Argentini Isti dan, v torek, 3. decembra, ko so časopisi poročali o pogrebu v Tucuma-nu ubitih kapetana Humberta Viole hi njegove triletne hčerke, ki sta bila žrtvi terorističnega napada, so na prvih straneh poročali, in mnogi v celoti objavili tudi poslanico argentinskih škofov v tej težki uri, ki jo živi država Ta dokument so pripravili na tridesetem zasedanju argentinske škofovske konference, ki je bila med 25. in 30. novembrom v San Miguelu. Škofje se v tej poslanici ne omejijo le na obsodbo gverile. Jasno in točno nakažejo vse hudo, ki danes biča argentinsko družbo, in tudi globoke vzroke tega stanja. Med drugim kažejo na padanje vrednot, pomanjkanje javne morale, zanemarjanje družine kot bistvene družbene ustanove, na pred«,- PORTUGAL je podelil neodvisnost atlantskima otočkoma Sao Tome in Principe, ki ležita 200 km zahodno od, afriškega gvinejskega zaliva. Popolnoma neodvisna bosta 12. julija 1975. Površina te nove državice znaša 964 kv. km., prebivalcev pa ima 75.000. Portugal ju je zasedel leta 1522. Na obeh otokih pride-ljujejo kakao in kavo ter prebivalstvo večinoma živi na plantažnih posestvih. „INSHALLAH (Če bo Alah hotel) bodo arabske države popolne lastnice svojega petroleja pred koncem tega leta,“ je izjavil saudijski petrolejski minister šejk Yamani. Ni pojasnil, kako se bo to zgodilo. Trenutno zasedajo v Bah-reinu delegacije Sedmih arabskih petrolejskih držav. ŠVEDSKA je zahtevala od Paragvaja izročitev Jugoslovanov Baresiča, Brajkoviča in Tojanova, ki so leta 1971 v Stockholmu umorili Titovega veleposlanika. iSv.pječasno jih je švedska policija aretirala in zaprla, pa jih izpustila, ko je skupina njihovih tovarišev septembra 1972 ugrabila neko letalo za njih osvoboditev. NA 11. PARTIJSKEM KONGRESU v Romuniji so objavili, da „zavračajo sovjetski satelitski status“ in „pozivajo ustvariti nov komunistični svetovni red, kjer naj bi bile vse komunistične partija enakopravne.“ Ta program je romunska KP izdelala za naslednjih 25 let ter so na zasedanju izvolili Ceaucesca za šefa partije za naslednjih pet let. Ceaueeseu je sedaj: predsednik države, šef partije, vrhovni poveljnik oboroženih sil in predsednik državnega sveta odn. vlpde. Tako je najmočnejši poglavar države v komunističnem bloku. vanje in neodgovorno oznanjanje tujih ideologij, med njimi marksizma, ki zavaja zlasti mladino. Argentinski pastirji pa ostro napadajo tudi napredovanje estatizma, prav kakor tudi razne hazardne igre, ki se raspasujejo pod okriljem državne protekcije. Kritizirajo pa tudi nemoralo v gospodarstvu, korupcijo v meddružbeitem življenju, neupravičeno dviganje cen, ter vse, kar povzroča stanje v katerem se potem razpase nasilje, škofje zagotavljajo, da je zaman preganjanje gverile, če se v narodu ne obnovi spoštovanje in praksa človečanskih vrednot. Končno poslanica poziva vse k obnovljenem življenju. K povratku k Bogu, „Velikemu Odstranjencu“ v današnji družbi, kajti „politični, družbeni in gospodarski red bodo vzpostavljeni le v vednem in zvestem izpolnjevanju božje volje.“ Poslanica pride v javnost v trenutku, ko se zopet pojavlja nejasnost. Kljub temu, da je prav v zadnjih dneh gverila doživela hude udarce, so škofje globoko dojeli razrahljan j e meddružbe-nih odnosov. To se bolj določeno opaža zlasti na socialnem in gospodarskem področju. Pa jasno da tudi v političnem ni vse v redu. Po sklicu izrednega zasedanja kongresa jie bilo razvidno, da se bo sicer nadaljevala „konstruktivna opozicija nevladnih strank, a da bodo te bolj do potankosti nadzirale delovanje vlade. To bo razvidno zlasti ob parlamentarni debati državnega proračuna za prihodnje leto, v zvezi s čemer je radikalni vodja dr. Balbin že izjavil, da bo njegova stranka zlasti raziskala nekatere fonde-, med njimi propagandni fond, ki da dobiva prevelike dodatke v izključno propagando vladnega delovanja. V tem je značilen tudi sestanek, ki sta ga imela v pone-deljek, 2. decembra dr. Balbin in predsednik poslanske zbornice Raul Lastiri. Verska svoboda v Jugoslaviji V Sarajevu je nedavno morala neka študentka zapustiti akademski dom tamkajšnje univerze. Zagrešila je „hudo“ dejanje. Dva bogoslovca, od katerih je bil eden njen sorodnik sta jo obiskala v domu. Fakultetni svet pravne fakultete je zato sklenil, da mora študentka dom zapustiti. To odločitev je utemeljeval s tem, da obstoji sklep komunističnega aktiva, da je bogoslovcem vstop v dom prepovedan. Najhujša blamaža, kar sem jih doživel V clevelandskem Plain Dealerju sem pred nedavnim bral da se ameriški letalci, ki so jih četniki Draže Mihajloviča med zadnjo vojno rešili pred Nemci, zavzemajo, naj bi postavili Draži spomenik v Washingtonu. Ta novica mi je poklicala v spomin mojo pot v Mihajlovičev glavni stan na Ravni gori in zdi se mi prav, da jo popišem. Bil sem prvi slovenski duhovnik, ki je šel v Srbijo leta 1941, da pomagam organizirati dušno pastirstvo med štajerskimi in gorenjskimi rojaki, ki so jih Nemci tja preselili. Za menoj sta prišla še salezijanca dr. France Cigan in prof. Lojze Luskar ter škofijski duhovnik g. Marijan Kremžar. Ker se duhovno prepleta z materialnim in ker med Srbijo in Slovenijo takrat ni bilo poštnega prometa, sem veliko potoval in prenašal pisma od svojcev in pakete za izseljence. Tam v novembru leta 1941 pa me je mladi inž. Fanuš Emer naprosil, če bi pomagal vzpostaviti radijsko zvezo z Draževim glavnim stanom na Ravni gori in Ljubljano s tem, da bi prenesel šifre in valovno dolžino, na kateri bi se sporazumevali. Skupaj z nekaterimi oficirji, dijaki in mladimi inteligenti je namreč organiziral odporniško gibanje proti okupatorju, ki naj bi povezalo vse brez razlike strankarske pripadnosti. Radijsko oddajno postajo so že imeli montirano na Zaplani. Vzel sem šifre in valovno dolžino in domenila sva se, naj bi z Ravne gore začeli z oddajami prvega decembra ob petih popoldne. V Beogradu sem naprosil Vančija Vrabla, naj bi me spremil na tvegani poti na Ravno goro. Bila sva si zelo zaupna, saj sva se poznala še iz Fantovskih odsekov, kjer je bil načelnik celjske podzveze, jaz pa zvezin odbornik za prosveto. Domenila sva se, da bova vzela s seboj skrinjico Rdečega križa z vsem, kar je treba za prvo pomoč. Zavojček z bombažem sva vzela iz nje, o-vitek previdno odvila in dala šifre med bombaž pa ovitek zopet prilepila nazaj. Vanči je obljubil, da bo zavojček varno skril do najinega odhoda. Izročil ga je Jožetu Juraču, cerkovniku cerkve Kristusa Kralja, ki je bil tudi oskrbnik prostorov, kjer smo imeli pisarno za naše preseljence, naj ga skrije med premog. 30. novembra zgodaj zjutraj sta Jurač in Vanči dala zavojček nazaj s skrinjico in vzela sva jo s seboj na vlak. Vanči je bil že prej poiskal vse informacije, kako potovati. Na postaji, kjer sva izstopila —-imena se več ne spominjam — je izstopilo izredno veliko moških in fantov in vsi so se napotili po isti cesti in v isto smer, kamor sva bila midva namenjena. V gostilni, kjer sva se malo pokrepčala, sva se zanimala, kam ti možje gredo. Odgovor je bil: „Iskat soli.“ Nemca nisva nobenega videla ne na postaji in nikjer tam okrog. Ko sva hodila kako uro, sva srečala dva četnika na konju, pa naju nista ustavila. Pozneje sva jih še več, nobeden se za naju ni zmenil. Po skoraj dveurni hoji sva prišla do večje vasi, pred katero je bila straža, ki naju je ustavila in spremila na poveljstvo. Tam so nama reki:, da naju bo poveljnik kmalu sprejel. Res sva bila že čez dobrih pet minut poklicana pred petčlanski štab. Nama je bilo nerodno, ker nisva vedela, če so to res Draževi četniki ali kakšni drugi. Zato ¡sva o MShajloviču molčala in govorila le, da bi rada obiskala slovensko družino iz Celja, ki je bila pregnana od Nemcev in je živela v tisti vasi. Videla sva, da so jo poznali in cenili, a dobila sva vtis, da jim ni šlo v račun, kako da prihajava kar dva tako dolgo pot, jaz celo iz Slovenije in še „pop“ povrhu, le na prijateljski obisk k eni sami družini. Vanči ni vzdržal v tej negotovosti in je kar naravnost vprašal: „Povejte nama, čigavi četniki ste?“ „Pa Draževi, koga drugega naj bi bili?“ je bil odgovor. Tedaj sva povedala, po kaj sva prišla. Takšno veselje je zavladalo med njimi, da so se dvignili, stopili k nama in naju objemali. Ponudili so nama prenočišče, pa sva rekla, da bi le rada šla k slovenski družini, „če tako, potem vaju bo pa jutri kar njihov sinko spremil na Ravno goro, saj je kuhan in pečen tam gori“, so rekli. Pri Celjanih, dobrih Vanči jevih znancih, smo preživeli lep večer, naslednje jutro, prvega decembra, je napočil jasen dan in pot na Ravno goro je bila zelo prijetna ob kramljanju z mladim fantom1, ki nama je pripovedoval svoji' dogodivščine kot četniški kurir. Kar srečna sva se počutila, da sva se brez posebnih težav prebila na zgodovinsko Ravno goro s tako važno vlogo, kot je vpostavitev radijske zveze s Slovenijo. Sprejem na gori je bil prisrčen. Ko so nama pa postregli, sva ugotovila, da jedo neslano, ker nimajo soli. Pa s * nama v gostilni na postaji rekli, da gredo tisti možje, ki sva jih videla na cesti, „iskat soli“. Pač konspirativnost. Draže ni bilo doma, ker je prav tiste dni vodil večjo ofenzivo proti Nemcem ne daleč od tam. Ko sva jim pa hotela izročiti šifre in valovno dolžino, sva z velikim presenečenjem in še večjo nejevoljo ugotovila, da jih v zavitku z bombažem, kamor sva jih bila skrila, ni. Najina težka in nevarna pot na Ravno goro je bila zastonj, zastonj bodo ob petih v Ljubljani lovili valovno dolžino, ki so jo dali, Ravna gora se ne bo oglasila. Spogledala sva se in Vanči udaril po mizi in vzkliknil: „Jurač !“. Jože Jurač je bil stavec v Mohorjevi tiskarni v Celju in zelo aktiven član „Jugoslovanske strokovne zveze“ ki je bila prepojena s takozvanim krščanskim socializmom in močno povezana s komunisti. Njegova žena je bila sestra duhovnika Tomaža Ulage, po čigar posredovanju sta dobila stanovanje v škofijskih prostorih v Beogradu in senator Smodej ga je nastavil za oskrbnika Slovenske pisarne. Mi smo takrat pomagali vsakemu Slovencu ne glede na njegovo prepri- čanje ali strankarsko pripadnost, kot edinega sovražnika smo gledali le okupatorja. Komunisti so nam pa že tedaj skakali v hrbet. Niso hoteli dovoliti, da bi se v Sloveniji organiziralo odporniško gibanje, ki ga ne bi oni kontrolirali. Pišejo in govorijo, kako so se med vojsko borili proti okupatorju, res pa je, da so takozvano osvobodilno borbo uporabljali le za propagando, da bi se narodu prikupili in prišli na oblast, resnične borce proti okupatorju so pa izdajali Nemcem in Italijanom ali jih pa sami streljali. Jurač je šifre vzel iz zavoja, pa bil še tako nesramen, da Vančiju zjutraj, ko mu je zavojček izročal in mu pomagal ga dati nazaj v skrinjico, tega ni povedal, da bi nama težko pot prihranil. Osramočena in do dna duše užaljena sva sedela pred Draževimi ljudmi, da, sva se jim smilila. Sramota naju je tako pekla, da sva komaj jecljala, ko sva jim pravila, kako sva žrtev komunističnega izdajstva. Toliko truda, pa vse zastonj! Čez tri dni, dne 4. decembra 1941, ob 2.00 pop. so komunisti mladega inž. Fanuša Emerja ustrelili pred cerkvijo sv. Jerneja v šiški. Pa se še najdejo ljudje, ki verjamejo, da so se slovenski komunisti med vojsko borili proti okupatorju. Rev. dr. Fr. Blatnik, SDB. Glej tudi članek v Zborniku 1965, str. 273: P. Fajdiga, «Slovenci v Slrfoiji pod nemško okupacijo in V. Vauhrnk, Nevidna fronta, Vin. poglavja, str. 283/284. (op. ur.) LJUBLJANA — Na ljubljanski univerzi so ustanovili univerzitetno organizacijo Zveze socialistične mladine Slovenije in za predsednika izvolili Alojzija Šketa, študenta 4. letnika biokemične fakultete. Na ustanovni seji so ugotovili, da se je v „novo“ organizacijo vpisalo že 2.000 akademikov. Na ustanovni seji univerzitetne konference ZSMS so govorili tudi o štipendiranju, najbrž zato, da bi se čimveč višješolcev „prostovoljno“ vpisalo v organizacijo... MARIBOR — Koncertne napovedi za sezono 1974/75 so v Mariboru kaj vabljive. Koncertna poslovalnica in Glasbena mladina Maribor ©ta razpisala abonma za 16 koncertov, in sicer je na programu pet simfoničnih, trije komorni, štirje recitali in dva vokalna koncerta. V simfoničnem delu bodo sodelovali Simfonični orkester RTV Ljubljana, Državni orkester iz Moskve in Romunska filharmonija iz Bukarešte. Komorni del bodo izpolnili Orkester visoke šole za glasbo iz Gradca, Komorni orkester Paul Kuentz iz Pariza in Capello monachen-sis iz Muenchna. V vokalnem delu' bosta nastopila Slovenski oktet in Komorni zbor Marburg na Lachni. NOVA GORICA — Pod naslovom „Goriški letnik“ je Goriški muzej izdal zbornik s spisi s področij arheologije, umetnostne in literarne zgodovine, zgodovine in tehnologije. Po precej dolgem času je to na Goriškem prva publikacija take vrste. Med drugim je dr. Ivo Juvančič v „Letniku“ objavil tudi razpravo „Dr. Frančišek B. Sedej in fašizem“, Branko Marušič pa je napisal razpravo o taborskem gibanju na Primorskem v letih 1868—1871. JESENICE — Znani zamejski slikar Andrej Košič iz Gorice, ki je dolsedaj že pripravil 24 samostojnih razstav, je razstavljal sredi novembra tudi na Jesenicah. Likovno razstavo, v kateri je Košič kot izrazit krajinar prikazal lepoto kraške pokrajine, je s kratkim nastopom odprl moški zbor „Jeklar“. LJUBLJANA — Pred časom so zavrnili zahteve mizarskih podjetij po povečanju cen pohištva. Statistika pa je uradno dokazala, da so cene pohištva kljub vsemu poskočile za 25%. In proizvajalci pohištva niso prekršili prepovedi. Le izkoristili so pravico, ki jo daje zakon za-„nove produkte“. Najpogosteje so ti novi „produkti“ opremljeni n. pr. s črnimi ročicami za odpiranje, prej pa so te bile bele. . . TOLMIN — Pred leti je bilo na Tolminskem 6 trgovskih podjetij, ki so se nato združile v „Alpcomerc“ (izredno slikovito slovensko ime za trgovsko podjetje). To podjetje ima po raznih krajih 51 podružnic, od katerih pa jih je 36 menda nerentabilnih. Ker prinašajo izgubo, jih nameravajo ukiniti, v nekaterih pa spremeniti delovni čas ■— poslovale naj bi le nekaj dni na teden. Ker pa bi ukinitev trgovin prinesla seveda prebivalcem na podeželju precej nevšečnosti, so med drugim predlaga) naj bi v takih krajih trgovine dali zasebnikom, kar obrtniški zakon tudi dovoljuje. ORMOŽ — Razprave o potrebi zgraditve tovarne sladkorja v Sloveniji so letos spet oživele. Prvi načrt za zgraditev sladkorne tovarne za predelovanje sladkorne pese je bil pripravljen že pred 137 leti. Bila bi tedaj to prva taka tovarna v Avstriji; toda tedanji oblastniki so podprli kmete ožje Avstrije in so tisto in naslednje tovarne za sladkor zgradili bliže Dunaju. Zadnji načrt je bil pripravljen po drugi svetovni vojni in so kmetje začeli tudi saditi sladkorno peso. To tovarno, ki naj bi jo tedaj dobili od mednarodne organizacije za obnovo, so podarili drugam, češ, da jo bolj potrebujejo kot v ormoškem območju. Sedaj pa ponovno pripravljajo načrte za tovarno, ker je podražitev sladkorja na svetovnem trgu spet aktualizirala umestnost sladkorne tovarne v Sloveniji. ČRNOMELJ — V Črnomeljski občini, v krajih kjer partizanska okupacija najdalj traja, se oblasti pritožujejo, da kmetje prodajajo les prekupčevalcem, ne da bi pri tem plačali prometni davek. V Sloveniji je prodaja lesa mimo gozdnih obratov prepovedana, ni pa tako na Hrvatskem. Zato kmetje največkrat posekajo les kar „na črno“, zasebni prevozniki pa zvozijo les običajno preko Kolpe. Kmetje dobe od prekupčevalcev več denarja za les kot od gozdnih obratov. Vendar pa pri tem nastaja škoda, ker kmetje po navadi premalo poskrbe za biološko amortizacijo že tako ne preveč bogatih belokranjskih gozdov. LJUBLJANA — Slabo vreme v letošnji jeseni je pokazalo, da kmetovalci niso bili dovolj pripravljeni nanj. Seveda so upali v začetku deževja v drugi polovici septembra, da se bo vreme popravilo, in da bodo mogli v redu pospraviti jesenske pridelke in nato pripraviti polja za jesensko setev. Toda vreme se kar ni hotelo spremeniti in tako so nastale velike kasnitve pri spravilu, še večje pa zamude pri setvi ozimnih žit. Koruza je zorela pozno in na teh poljih ponavadi kmetje sejejo nato ozimnino. Letos pa so marsikje morali pustiti koruzo še nepobrano in pripraviti druga polja za setev. Koruzo je mogoče pospraviti brez hujše škode celo do prvega snega. Kljub temu pa niso mogli posejati toliko pšenice, kot so računali tako mali kmetje kot razni „agrokombinati“. Nedelja Kristusa Kralja Zadnjo nedeljo v novembru katoliška Cerkev širom sveta praznuje svečanost Kristusa Kralja. Kot vsako leto se je tega praznika spomnila tudi naša slovenska verska skupnost v Argentini, ki je za ta dan pripravila posebno proslavo. Ta je imela še posebej evharistični poudarek, kajti z njo so se rojaki pridružili narodnemu evharističnemu kongresu, ki je bil meseca oktobra, v Salti. Svečanost se je začela v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, kjer je delegat msgr. Anton Orehar somaševal s slovenskimi dušnimi pastirji župnikom Matijo Lamovškom, dr. Alojzijem Starcem, Jožetom škerbcem in Jurijem Rodetom. V cerkvenem nagovoru je msgr. Orehar poudarjal važnost evharističnega življenja za nas prav v današnjem času, zlasti za našo mladino, na katero preže neštete nevarnosti brezbožnega okolja. Med sveto mašo, med katero je latinsko mašo pel slovenski zbor Gallus, pod vodstvom dr. Julija Savellija, so skoraj vsi navzoči prejeli sveto obhajilo. Drugi del praznovanja se je odvijal v veliki dvorani Slovenske hiše, kjer se je zbralo veliko število rojakov. Najprej so vsi navzoči zapeli prvo kitico pesmi „Povsod Boga“, nakar je zbrane pozdravil Milan Magister in jih z besedo popeljal v smisel dneva, češčenjc Kristusa Kralja. Nato je imel govor Tone Mizerit, ki je orisal priprave in potek VI. Narodnega evharističnega kongresa, ki je bil od 6. do 13. oktobra v Salti. Nakazal je družbene' okoliščine, v katerih je bil kongres sklican in v katerih se je razvijal, in obrazložil poslanico tega kongresa argentinskemu narodu, po besedah nadpastirjev in papeža. Ob koncu je navezal tudi evharistični kongres, ki se je razvijal pod geslom „Sprava v Kristusu“ na našo slovensko skupnost. Kot naslednjo točko programa je pevska skupina deklet zapela tri priložnostne pesmi. Skupina, katero so sestavljale Kristina in Miriam Jereb, Marija Krajnik, Marta Malovrh, Anica Mehle in Emi Urbančič, je doživeto podala pesmi, in lepi dekliški glasovi so bili deležni odobravanja občinstva. Za tem je v imenu mladine spregovorila gdč. Katica Cukjati, ki je v jedrnatih besedah podala razvoj evharistične misli skozi čas, in nato navezala evharistično skrivnost in doživetje na današnjo dobo, prav kakor važnost evharističnega življenja za modernega človeka, posebej še za mladino. Ob koncu so vsi zbrani verniki še navdušeno zapeli drugo kitico pesmi „Povsod Boga“, nakar je bila slavnost zaključena. Ves čas je na temnem ozadju v preprostih a močnih belih črtah bila predstavljena evharistična miza — oltar — ter nad njim kelih in hostija, znamenje in resničnost, ki je predsedovalo proslavi, ki pa naj predseduje tudi vsakdanjemu in celotnemu življenju kristjana. 15. obletnica blagoslovitve cerkve v Slovenski vasi V nedeljo dne 17. novembra smo praznovali 15. obletnico blagoslovitve naše cerkve Marije Kraljice. Dopoldne je bila slovesna sveta maša, pri kateri so soma-ševali direktor msgr. A. Orehar, supe-rior lazaristov g. Lado Lenček in prvi novomašnik v Slovenski vasi g. Ivan Lužovec. V svoji izčrpni pridigi je msgr. Orehar razvil lepe misli o pomenu Cerkve, o dolžnostih vernikov do Cerkve ter o hvaležnosti rojakov tistim, ki so nam cerkve zgradili. Med mašo je prepeval naš zbor predvsem Marijine pesmi. Opoldne so se rojaki in gostje udeležili kosila, ki je bilo pripravljeno na šolskem dvorišču v hladni senci za cerkvijo. Ob tretji uri popoldne smo se zbrali k slovesno petim litanijam, nakar je bil v šolski dvorani dobro pripravljen kulturni program. V začetku je župnik g. A. Prebil pozdravil vse navzoče ter se jim zahvalil za udeležbo. Naznanil je vaščanom tudi nekaj načrtov glede dokončne dograditve cerkve v bližnji bodočnosti. Sledil je kulturni program in sicer v sledečem redu: otroški zbor, dekleta, harmonikarja in za zaključek naš pevski zbor. Vsi so bili deležni navdušenega odobravanja za lepo podane točke. Zastopnik vaške skupnosti je nato podal pregled zgodovine gradnje naše cerkve od leta 1957 naprej. Razmišljal je o navdušenju: in sodelovanju rojakov pri pripravah in gradnji cerkve. Zahvalil se je tudi ob tej obletnici gg. lazaristom za prelepo cerkev ter za ves njihov trud in delo za naše občestvo skozi 15 let oziroma od njihovega prihoda v Slovensko vas meseca decembra 1956. Po končanem programu so rojaki ostali zbrani pri' pogrnjenih mizah in čakali do večera, ko je bil napovedan zgodovinski film, ki so ga sneli leta 1958 ob blagoslovitvi Baragovega misijonišča. Ob pogledu na slike našega okolja iz tistega časa smo lahko videli velik napredek, ki ga je naš okraj v teh letih naredil in za katerega se imamo zahvaliti baši cerkvi in vsem njenim ustanovam. Zaradi notranje dovršenosti maše cerkve ter urejenih šolskih poslopij -— osnovna in srednja šola — uživa naše naselje velik ugled pri oblasteh in ljudeh v bližnji in daljni okolici. -j -k Hrepenenje PETI UMETNIŠKI VEČER SKA V soboto, 9. novembra 1974, ob 21, je SKA v sklopu jubilejnih prireditev ob 20-letnici obstoja priredila v gornji dvorani Slovenske hiše Peti umetniški večer, ki ga je pripravil gledališki odsek pod vodstvom Nikolaja Jeločnika, vodje tega odseka. Gledališki akt v dia-l.dgu za igralca in igralko, ki ga je kot izvirno ddrisko ¡stvaritev na izreze iz dramatskih in pesniških umetnin mojstrov naše besede (A. T. Linharta, Fr. Prešerna, I. Cankarja in I. Preglja') zasnoval in pripravil ter v spretno dramatično dejanje povezal N. Jeločnik, je krstil za Hrepenenje. Vabila so povedala, da bosta to delo igrala le dva igravca, avtor in ga. Nataša Smersu. Ker oba poznamo iz mnogo uspelih u-metniških nastopov, bodi v dramah bodi v komedijah visoke vrste, nam je za ta večer oznanjeni spored obetal velik umetniški užitek. Prijatelje našega gie-dallščenja pa je pritegnila tudi objavljena izjava režiserja in igravca Jeločnika, da se s tem nastopom poslavlja od gledališke dejavnosti in so zato slutili, da bo na tem zadnjem odrskem nastopom skušal išie zadnjič z vso dušo in srcem pokazati, kaj zmore njegov umetniški genij. In res — nihče ni bil razočaran! Večer je vpeljal s kratkim nagovorom predsednik SKA dr. Tine Debeljak, pozdravil številne udeležence in na kratko razložil pomen tega večera ter posebej poudaril, da sta tu nastopajoča igravca tudi pred 20-timi leti odprla „odrsko delo SKA na I. umetniškem večeru z Gheonovim dialogom Igravec in milost, ter je torej ta nastop še poseben jubilej v jubileju. Nato je nastopil Rok Fink in zaigral na kitaro prisrčno uvodno igro — uverturo a la española. To je potem vse dele gledališkega dejanja podobno uvajal in vezal z igrami, k jih je sam izbral in zasnoval. Za njim sta stopila, na oder Smer-sujeva in Jeločnik, se predstavila in povedala, da je „nocojšnji zmenek posvečen slovenski Talij i v zdomstvu, da nastopata brez maske in koturna, v vsej primitivni iskrenosti in brez rekvizitov, le z besedo, kretnjo in tišino, ki vpije do neba, s temi prvinami gledališke igre in še s četrto, ki je občinstvo. Gledališko dejanje šta krstila za hrepenenje, ki je hrepenenje igravca do čim popolnejšega izrazja in oblike umetniškega navdiha ter hrepenenje po sprejetju umetniške stvaritve' pri občinstvu: hrepenenje po duhovnem in družbenem razpoloženju in po stiku z lepoto.“ Zatem sta v pesniških besedah mojstrov, ki jih bosta skušala od srca do srca podajati občinstvu, napovedala vrstni red izrezkov in kdo bo igral to, kdo ono osebo v njih,, končno pa po shakes-pearsko naznanila pričetek igre s prošnjo, naj bi ugajala. Prešla sta k igri in zaigrala prizor iz Shakespearove tragedije, Jeločnik Hamleta, Smersu jeva Ofelijo. Jeločnik je že v tem kratkem prizoru pokazal mojstrsko notranjo igro, preprosto, z lahnim nadihom bolečine in z osebno toplino. Tudi igra Smersujeve Ofelije ni zaostajala, ustvarila je prepričljivo podobo ženske domačnosti in zaupnosti, njena igra blaznosti je bila umirjena in dobra. Po uvodnem akordu pesmi hrepenenja kot vzgonu življenja iz Cankarjeve Lepe Vide (tretje dejanje), ki veže poetični okvir celotnemu dejanju, se je pi>.-lilo dejanje v predstavo odseka iz Cankarjevega Pohujšanja v Dolini šentflorjanski, kjer je Jeločnik igral umetnika — potepa Petra, Smersujeva pa Jacinto, in kjer pesnikovo in igravčevo umetniško hrepenenje po soncu in sproščenosti še močneje zagori v duši. Prelep je bil šopek Prešernovih pesmi: Luna sije, Jezični dohtar, Soldaška, Hčere svet, Od železne ceste in Nezakonska mati. Posebno lepo in prisrčne je bila podana zadnja (Nez. mati). Uvod v Krst ni zaostajal, podan je bil z mpično notranjo izrazitostjo, le igravec je preveč prizanašal svojim glasilkam. Skorajda je bil to višek večera, ne da bi hoteli postavljati ta ali oni del v višjo ali nižjo vrsto. Prešerno sta se sprostila pri Linhartovem Matičku. Ta del je bil zaigran z vedro živahnostjo in dovršeno, čeprav je težko prehajati iz ene vloge v drugo. A prav v tem se pokaže igrav-čeva sposobnost. V odseku iz prvega dejanja Ta veselga dne je Jeločnik igral Matička, potem študenta Tončka in končno še barona Naletela, Smersujeva pa Nežko. Tudi tu gre za hrepenenje: Matička in Nežke po čimprejšnji zakonski zvezi, ubogega Tončka pa mladostna hrepenenja kar razganjajo. Po prijetni vedrini tega dela je prišel, na vrsto I. Pregelj v treh prizorih iz prvega dejanja svoje biblične tragedije Anzelma, Jeilpienik je igral vlogo Juda iz Keriota, Smersujeva pa Marijo iz Magdale. Oba, Juda in Magdalena sta na razpotju: Magdalena hrepeni po Kralju, ki prinaša odpuščanje in mir, Juda pa, po blodni Magdaleni. Dvojno hrepenenje, eno vodi v odrešenje, drugo v izdajo in pbup. Igra obeh igralcev je bila močna in visoka. Zdi se mi pa, da je v svoječasni predstavi iste tragedije igral še močneje in bolj doživeto. A upoštevati je treba, da je razvoj igre lažji v celotni igri, kjer se mu igra postopoma razvija do kraja. Menim, da je bila tedanja njegova, kreacija te vloge sploh njegova najboljša odrska stvaritev. Pa tudi v teh kratkih prizorih je bil izredno močan. In Smersujeva je z doživeto notranjo igro dosegla velik umetniški uspeh. Kljub izrednemu naporu, ki bi lahko povzročil utrujenost, sta oba krepko vzdržala na višini. Obema prisrčne čestitke! Sebi pa za velik duhovni užitek! Občinstvo se je obema navdušeno zahvalilo z dolgotrajnim ploskanjem. Omeniti bi bilo treba še šepetalko go. Marijo Kačar-Finkovo, scenografa in osvetljevalca, ki so vsi pripomogli v svoji funkciji k resničnemu skladnemu uspehu lepega umetniškega večera. Kakor pred dvajsetimi leti je tudi sedanji V. umetniški večer bil vpeljan in končan s kavo in prigrizkom, kar seveda ne potrebuje „kritike“. j—r SLOVENCI PO SVETU SAO PAULO — BRAZILIJA Zadnje dni oktobra je bil v Sao Paulo kongres Mednarodne zveze za umsko zaostale. Udeležil se ga je tudi salezijanec Alojzij Zver, doma iz Dokležovja, ki je v Sao Joao del Rei, Minas, podrav-natelj filozofske fakultete Don Bosco. V okrilju te fakultete je 1. 1964 nastalo Združenje staršev in prijateljev zaostalih otrok. Sedaj je to samostojna, z zakonom priznana ustanova in vzdržuje šolo in zavod za 73 otrok, fakulteta pa ji ves čas zastonj odstopa prostore. Nedavno je bil za ravnatelja te dobrodelne kulturne ustanove izvoljen g. Zver, ki sedaj zbira sredstva za zidavo novih poslopij. Doslej še niti en otrok te šole ni padel v breme družbe. Vsi se sami pošteno prebijajo skozi življenje. Film o Mestu Don Bosco, ¡Salezijanec Ernest Saksida, doma iz Dornberka, je 1. 1964 v mestu Corumbá ob bolivijski meji pričel delati med najbolj zapuščeno mladino. Sčasoma je zrastlo Mesto Don Bosco, ki ima, danes v 40 razredih 2.150 dečkov in deklic. Mesto je z zakonom priznana ustanova obče koristi in uživa domačo in tujo podporo. Tudi Slovenci iz Sao Paula so med dobrotnik'. O ustanovitelju so pisali mnogi brazilski (O Estado i. dr.) ter tuji in slovenski listi. G. Ernest je že dobil naslov „korumbajevski Don Bosco.“ O njegovem Mestu je bil izdelan 40 minutni film z italijansko, špansko in portugalsko spremljavo. Letos j|e dopolnil 75 let p. Valentin Rozman, doma iz Mošenj na Gorenjskem. V Brazilijo je prišel kot jezuitski klerik 1. 1919. Sedaj je že 20 let ravnatelj Apostolstva molitve za nadškofijo Sa,o Paulo. Pio 2 letih hude bolezni je spet pri zdravju jn je letos maja peljal na, Aparesido blizu 100 omnibusov romarjev, za ka;r je prejel od kardinala Arnsa lepo zahvalno pismo. Slpvenci iz Sao Paula so, nameravali romati na Aparecido 23. 10. Najavilo se je- tudi 7 duhovnikov za somaševanje in več ljudi iz Ría ¡de Janeiro. ¡Spominjali bi se tudi 75-letniee p. Valentina in 70-letnic« g. Frasa. Zaradi epidemije meningitisa je romanje bilo odloženo. Slavje na sedežu slovenske župnije. Ke;r je bilo romanje preloženo, so bili duhovniki povaibljmi za somaševanje pri slovenski službi božji v novembra. 'Odločilen za izbor dneva je bil odgovor g. Sakside,, da bi se rad sešel is, sobrati, a mu je to mogoče le v začetku novembra, ko- se pripelje v ¡Sao Paulo z letalom, da nabere darov za božičnico- svojih otrok. INI lahko v kratkem časa vskladiti ¡možno-sti in želje prezaposlenih in preoddal jenih misijonarjev. Vendar odziv n] bil slab. 10. 11. -so ob petih popoldne z župnikom spmaševali 4 duhovniki: ¡P Rozman, salezianca Saksida in Zver ter ¡župnik Alojzij Ilc. Udeležba je bila izredna. Prišla je celo državna poslanka Dulce ¡Sales Paternost. P,o- slovesnem- prihodu mašnikov k oltarju je župnik navzočnost so-maševalcev takole ute-me-ljil: „!Z uištanpvitvijo osebne župnije za Slovence v Sao Paulo je bilo hkrati postavljeno duhovno in versko središče za vse brazilske1 ¡Slovence, med katerimi smio tudi duhovniki in misijonarji. Naravno je, da se duhovniki, ki dekij'emo v tej neizmerni deželi, klj.ub ¡silnim razdaljam skušamo vsaj kdaj v življenju zbrati na tem sedežu, slovenske ¡župnije, da pri tem oltarju, ,o-bdam od svojih rojakov, ob slovenski nabožni perani somaSujeíno v materinem jeziku -ter v bratski povezanosti sami na sebi pokažemo ¡svojim rojakom resničhost svetopisemskih besed: -G-lejte, kako lepó in prijetno je, ako ¡bratje prebivajo ¡skupaj.“ Za tem je ž-upnik predstavil somi-ševalce in povedal, da sta se kapucin Božič in salezijanec Fras opravičila in .obžalovala, da nista mogla priti. — Petje med mašo je bilo na višku. Pridigar A. Zver je govoril v oibeh jezikih m poslušalce zelo zadovoljil. V dvorani je Vinko Mirt v lepem nagovoru ¡pozdravil župnika ¡ob priliki njegovega rojstnega dne. Nato je župnik nekoliko -obširneje govoril o sv dih isoimaševalcih. Kakor že v cerkvi, se je znova ¡spomnil 75-tetnjce p. Rozmana, karerega je presenetil s kopijo dveh dolgih pesmi v grščini, ki jih je jubilant 1. 1920 ob obnovitvi obljub spesnil, ¡dr. Fonda pa sedaj odkril. Posebno se je župnik zahvalil slavnostnemu pridigarju, ki ls:e je ¡kljub okolncusti, da je ¡bil 12 dni prej v Sao ¡Paulo, odločil za udeležbo, čeprav je m,oral žrtvovati za potovanje spanje dveh zaporednih noči. To pot j¡e¡ prišel žei petič k slovenski verski prireditvi in je že tretjič pridigal. Z zadovoljstvom je župnik pozdravil tud' bivšega prosvetnega delavca, Flanea Ootiča, doma iz Renč, k j je __ letos spolnil 70 let, a j® kljub težki- hoji prišel na slavje. Sam Cotič je natio' v kratkem, nagovoru omenil, kako je svoj čas na vlsiei strani prosil za duhovnika, pa ga ni dobil. Končno se je župniK zahvalil -Čmugljevi družini, _ da^ je ^vsakoletni o -mailbiiKovanjle (triije jelani te-družine goduje-jo na martinovo) in praznovanje očetovega _ rojstnega dne, ki sovpade z župnikovim, (13. 11.), prenesla na to nedeljo in pripravila veliko jedi in pijače za toliko slavljencev m -udeležencev maše. Sledila je malica in p,«govor, ki je-kmalu prešel v veselo petje. Nato srno videli film o Mestu Don Bosco, nakar korumbajevski Don Bosco, ki smo ga gledali na platnu, sam obširno go-voril o ¡svojem, delu, težavah, uspehih in dobrotnikih in se zahvaljeval navzočim slovenskim dobrotnikom. Povedal je besede, ki mu jih. je oče rekel ob odhodu k salezijancem v Turinu: „INi-kp-li ne pozabi, -da si Slovenec!“ Zato je umevno, da, si želi za film tudi slovensko (¡Nad. na, 4. str.) Str. 4 SLOVENCI PO SVETU (Nad s 3. str.) spremljavo, da bi mogel z njim obiskati rojake v domovini in tujini. Slavje se j;ei končalo ob pol 10. Eden oidi uspehov tega praznika je bil ta, da so se duhovniki poslavljali v upanju, da se ob letu snidejo v še večjem 'številu. Drug uspeh je bilo navdušenje navzočih, da korumbajevskega Don Bosna še izdatneje podpro. Vsem rojakom je obisk .slovenskih duhovnikov napravil očitno veselje. Kapucin p Mansuet dr. Janez Božič je k mnogim diplomam dodal še eno: 'V Porto AJeigre je ob koncu oktobra na katpliški univerzi z najboljšim u-spshom napravil licencijat-uro iz antropologije; in filozofije. V iSao Paulo jei ‘Sonja Jančar na državni univerzi napravila licencijaturo iz biologije, čestitamo. Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije! Slovenci v Argentini Poročila sta se v Transradiu Miloš Jazbec in Elizabeta Albreht. Za priči sta bila Boris Jazbec in ga. Ivanka Albreht. Poročne obrede z sv. mašo je opravil g. dr. Alojzij Starc. Med sv. mašo je pel mladinski zbor iz San Justa pod vodstvpm Andreja Selana, čestitamo BUENOS AIRES Šolsko leto se je končalo v Argentini. Tudi slovenski srednješolski tečaji so že zaključili svoje delovanje. O zaključnih proslavah tako v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kot v Slovenski vasi v Lanusu, bomo poročali prihodnjič. Jerko Gerzinčič: MIKLAVŽ PRIHAJA SPZ Gallus je letošnje koledarsko leto razvil veliko delavnost: zraven obveznega sodelovanja pri velikonočnem in božičnem. bogoslužju pa pri spominski proslavi naših padlih junakov, je pei na prošnjo večkrat še pri sv. mašah v slovenski cerkvi Marije pomočnice in tudi drugod, npr. v zavodu nemških sester v Martinezu skupno s slovenskimi mladenkami in poleg drugih zborov tudi v dvorani San Martin v Buenos Airesu itd., a največje koncertno delo je opravil s petjem Sattnerjeve kantate Asum-ptio na večer blagoslovitve nove slovenske cerkve v Slovenski hiši Zdaj pa se pripravlja prav tam za dva nastopa: pel bo J. Getžinčičevo spevoigro v treh dejanjih M klavž prihaja, o božiču pa še za Tomčevo spevoigro Slovenski božič. Miklavž prihaja .ie zelo melodiozna priložnostna igra, nekaka opereta, prijetna za mlado in odraslo uho. Prvo dejanje nam prikaže nebesa in razpoloženje angelov in svetnikov pred odhodom sv. Miklavža na zemljo. Svetnika Gerard in Krišpin možujeta o velikanskih pripravah angelov in sv. Miklavža za obisk slovenskih otrok, a že ju prežene množica angelcev, ki potrebujejo prostor za svoje rajanje in pripravo daril. Drugo dejanje nam odpre pogled v peklensko brezno, kjer Lucifer s svojo črno vojsko plete zlobni načit za obilni lov med človeškimi otroki, v tretjem dejanju pa se nebeško in peklensko spremstvo — v primerni razdalji — združi ob Miklavžu, ki ima prvo besedo in se njegovo očetovsko srce razodene v prijaznem nagovoru in v kupih daril, ki jih je pripravil za tiste, ki so jih zaslužili med letom s pridnostjo in drugimi krepostmi. Seveda jih je pripravil tudi za starejše, a te bo delil le v soboto zvečer, ko bo prišel za odrasle — seveda jih bo delil le pridnim in krepostnim — drugi bodo morali pač oditi z dolgim nosom in morda celo v vražji družbi. Pri spevoigri bo sodelovalo okrog 50 oseb, če pa prištejemo še ženski zbor, ki poje za odrom, in vse goste, ki bodo kakorkoli sodelovali pri prireditvi, se bo število sodelujočih približalo že kar lepi stotici. Režira g. Stane Jerebič, sceno bo pa pripravil priznani scenograf Tene Oblak. Pevsko delo je opravil dirigent dr. Julij Savelli. GALLUS bo letos slovesno sprejel sv. Miklavža v veliki dvorani Slovenske hiše z J. Geržinčičevo spev,oigro v režiji Sit. Jerebiča Miklavž prihaja V sobot:, 7. decembra: ob 16. (za otroke in spremstvo) in ob 20-30 (samo za odrasle) ter v nedeljo, 8. decembra, ob 17- (za otroke in spremstvp). Sodeluje ves zbor Gallusa in gostje Cb t j priložnosti bo sv. Miklavž tudi delil darila, ki se; sprejemaj/o dve uri pred predstavo. ' KSO ŽIVA - KD3 VE ? NAGRADNO TEKMOVANJE O ZNANJU SLOV. SPLOŠNE KULTURE Tekmovanje je po ekipah. Vsako ekipo sestavljata dva učenca (-ki), lahko iz različnih šol ali razredov, t,olda ločeno ljudskošolci in srednje-š lci. Istočasno tekmuje po pet 'ekip, od katerih pride ena v finale in med temi nato kpnčno tekmovanje. Pr:~’~v:ti se je treba osebno ali po starših najkasneje do sobote 14. decembra ob 20. uri v iSLOGInih pisarnah, kjer so na razpplago vprašanja za tekmovanje. Glavna nagrada za ljudskcšolce: počitnice z otroško kolonijo v cor- debških hribih, za oba tekmovalca. Glavna nagrada za srednješolce1: šotor za dva osebi. Poleg tega pa še veliko drugih nagrad! 15. decembra 1974 ob 10.30 v dvorani Sl »venske hiše. Na tej prireditvi bodo prejeli nagrad« tudi izižrebanci nagradnih križank in nagrajenci drugih SLOGINIH tekmovanj v tem, letu. V SLOGI JE MOČ! DRUŠTVENI OGLASNIK Zedinjena Slovenija skupaj z Meldlor-ganizacijskim svetom pripravlja poklonitev Slovencu Janezu Benigarju, svetovno znanemu narodoslovcu, raziskovalcu indijanskih ras in jezikov. V ta namen društvo skuša doseči, da bi pokroviteljstvo prevzela provincijalna vlada v Neu-quenu in bi tam postavili spominsko ploščo našemu velikemu rojaku. Za kritje stroškov sta ZS in Medor-rifo katere glavni dobitek je akvarel gauizacijski svet organizirala posebno Na razpolago je v vseh domovih in pokojnega arhitekta Sulčiča. v društveni pisarni. > BOŽIČNE RAZGLEDNICE Ni važno, koliko še pomeni v človeških očeh. Glavno je, v koliko se stori dobro v življenju v skrbi za bližnjega, ki živi v bedi, v pomanjkanju. Prav zato je tudi letos izdala Zveza žena in mater lepe voščilne kartice, ki so delo znanega umetnika g. Franca Goršeta. Stanejo samo $ 250 in je čisti dobiček namenjen prav tem revežem. Dobijo se pri odbornicah domov in v Dušnopastir-ski pisarni. .ik „ noti ROE. 2.S&5 SKOPAJ CRAî-iER 781T/U1 CAPITAL YU00 CÁHP 55' RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197 AVDA. 25 de MAYO 136 ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad EZEIZA C. SPEGAZZINI SAN JESTO AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo im OBVESTILA SOBOTA, 7. decembra 1974: V Slovenski hiši oh 16 spevoigra Miklavž prihaja (za otroke); ob 20.30 (za odrasle) s sodelovanjem SPZ Gallus. V našem domu v San Justo skUp šole in prihod, sv. Miklavža ob 18. NEDELJA, 8. decembra 1974: V Slovenski hiši ob 9. 30 mladinska maša. pj njej proslava Brezmadežne za mladino. V Slovenskem domu v San Martinu ob 10 redni občni zbor doma. V slovenski hiši ,ob 17 spevoigra Miklavž prihaja (za otroke in spremstvo). SOBOTA, 14. decembra 1974: V' Slovenskem domu v Carapachay u ob 20 koncert pvskega zbora Karantanija. NEDELJA, 15. decembra 1974: V Slovenski hiši ob 10.30 veliko nagradno tekmovanj« o. znanju slovenske 'kulture za osnovnošolsko in srednješolsko mladino1. Na Pristavi v CasteiliarjU .<4b 11. občni zbor krajevnega odseka SFIZ. SREDA, 18. decembra 1974: V Slovenskem domu v San Martinu ob 18.30 redni sestanek Lige žena-mati. BOŽIČ, 25. decembra 1974: V Slovenskem domu v San Martinu 'bazični zajtrk s potico._ PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO! PRISTAVA Monte 1851, Castelar IŠČE hišnika, hišnico ali zakonski par Za dogovor z odborom: vsako nedeljo, po maši. SDO-SFZ Carapachay vabita na koncert pevskega zbora „Karantanija“, ki bo v soboto 14. decembra ob 20 uri. ESL0VBÜA UBI Editor responsable: Miloš Siam Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbo«-; Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit FRANQUEO PAGADO Concesión N' S77K O