êS
10- Naše Novine - 7. maj 1979.
■SLOVENSKA STRANI
PIŠETA IN UREJUJETA:
Lojze Košorok in Pavla Gruden
Kar po domače...
Nedvomno je od vseh sedmih	umetnosti
najpopularnejši	film.
Gledalca najbolj zgrabi, ker se lahko v njega oživi, posebno če je snov vzeta iz človeškega življenja. Ljubiteljica filmske kulture sem postala čim je v Ljubljano prispel prvi nemi film.
Že v mojih zgodnjih desetih letih sem spoznala, da se je naši domovini godila velikanska krivica kajti namesto, da bi naši nekdanji finančni moguli začeli s filmsko industrijo, so nalagali denar v inozemstvo. Eden teh je bil kralj Aleksander, ki je prodajal vino po 1 Din liter a kmet po 4 Din. Z vinogradi, ki so mu jih obdelovali brezplačno kaznjenci, je ne samo grešno kankuriral kmetom, nakopal si je tudi ogromno bogastvo. Del tega, v iznosu 17 miljonov frankov, je vložil v pariško podzemno železnico. Umetnosti so ga malo zanimale.
Bogata zgodovina naše zemlje, njene prirodne lepote in naši tedanji igralski talenti bi lahko že zdavanaj ponesli obraz in ime naše zemlje na druge kontinente. Toda, ker so ljudje, pa najsi bodo to navadni zemljani kot smo mi ali navaden zemljan kot je bil kralj, ki nimajo potrebo do izživljanja v umetnostih, duhovno omejeni, in če so bogati, običajno žive samo za denar. Prva dolžnost vsakega vladarja bi morala biti dvigniti svoj narod in z njim ime njegove, t.j. narodove zemlje.
Ko sem po tistem prvem povojnem kaosu, ki ga je rodila narazsodnost ljudi nesposobnih za vzpostavitev reda in pravičnosti, zapustila domovino, sem ponesla seboj gorečo željo in upanje, da bo novi red pričel s filmsko industrijo. In "ena se želja je meni spolnila" - naše domovina je zaživela na ekranu.
Prav zato sem se posebno potrudila, da bi spoznala človeka, ki je odgovoren za montažo filma "Praznovanje pomladi" o kateremu sem pisala v preteklem tednu.
Dušan Povh (bilj bi se mu prilegalo Povhek ) je na prvi pogled kakor vsak človek. Toda že pri prvemu pogledu iz oči v oci, v njegovemu otroško iskrenemu nasmehu in s tisto toplo prijaznostjo s katero drži tvojo roko v svoji, začutiš in veš, da je sočlovek v
pravem pomenu besede. Takoj ti postane tovariš. Ljudje katerih življenje je filmska umetnost žive s srcem obrnjenim navzven. Ni boljše družbe od takih ljudi. V pogovoru z njim sem oživela kot že dolgo ne. Njegova govorica ne samo da govori in poje, pleše, tako otroško se veseli življenja. Ves žubori. Tako polno doživlja vsak trenutek kakor da misli, da bo ž jutri rekel temu svetu zbogom. Mojih let je toda iz njega veje sama mladost. Da, resnica je: ljudje, ki jim ni do umetnosti so duhovno omejeni. Kdor umetnost ljubi ali celo za njo živi, tega življenje ni omejeno od vsakdanjosti.
Še na poti v kino sem si ga predstavljala, da je tak kot ni. Da ni namreč kot so "karakteristični" filmski producerji in režiserji "na zunaj". Ne nosi kape "a la Castro". Še klobuka nima. Niti plešast ni. Gosti sivi valujoči lasje. Ne visi mu v ustih pipa. Deli cigarete. Na sredi mize so, za vsakogar. Ne nosi bel ali črn pulover s "pok)" ovratnikom. Srajca in kravata. Celo usnjenega suknjiča nima. Prepričana sem, da so mu včasih rekli, da je "fant od fare". Niti gizdalin ni. Kaj bi, saj ima osebnost. Gumbinica na suknjiču mu je zašita. Med potjo mi je prišlo na misel, da mu kupim nageljček. Bila sem namreč prepričana, da bo "moje vrste človek". Vtaknila sem mu ga v naprsni žep. Kot da smo doma. Ima tisto privlačnost, da ga ljudje oblegajo kakor čebele panj. Bila sva sama morda dve minuti. Pogovarjala sva se, včasih kar kričala, preko ramen.
Okusil je življenje po dolgem in počez. Na prvem mestu srcu nosi svojo družino. Žena Majda mu je doma s Podbočja (pred vojno sv. Križ pri Kostanjevici). Bolj točno povedano, z Gadove peči, kjer je doma najboljši cviček! Sin mu je profesor, diplomiran iz umetnostne zgodovine in svetovne kniževnosti. Pri ljubljanski TV je urednik za mladinske in otročje TV in filmske programe. Kupuje filme po celemu svetu od Londona do Teherana. Peter, njegov sin, je jabolko ki ni padlo daleč od drevesa. Vnuku je ime Andraž. Tudi hčerko ima. Ona je ing. kemije, poročena...
Pač nisem ujela vsega. Kot rečeno, ljudje so se pulili za njega.
Njegovi konjički so; karikaturno_ risanje in portretura. Že 44 let se bavi z lahko atletiko. Pred vojno je v Novemu mestu, od kjer je doma, ustanovil atletski klub. Je podpredsednik Atletskega kluba	Ljubljane
inpodpredsednik Atletskega kluba Slovenije. "Včasih ga tudi red malo potegnem", je razposajeno dodal.
Kako se je začela njegova filmska karjera? 1928 leta je videl prvo verzijo filma "Ben Hur" (videla sem ga v Ljubljani istega leta, v glavni vlogi Ramon Novaro -pozneje mi je za njim "srce krvavelo"). Leta 1932 ali 33 si je ogledal prvi celovečerni slovenski film "Kraljestvo Zlatoroga" iz Triglavskih strmin. "Kar šola za šolo" mi pripoveduje, "smo si hodili ogledovati ta slovenski čudež.
podvadinarja vstopnica".
Tu mi je pamet obstala... Nikakor si nisem mogla priklicati v spomin tega zgodovinsko važnega dogodka. Šele dva dni pozneje se mi je prikazala v spomin slika ogromnega "zlatoroga" sredi filmskega platna, in bleščalo je od njega na vse strani po Triglavskih strminah. Ne vem pa ali so prikazovali ta film v kino Matica, Ideal, Union ali v Kolodvorskem kinu. Kot otrok sem letala iz enega v drugega. Če drugače ni šlo, smo otroci zbirali časopisni papir in ga prodajeli branjevcem za zavijanje zelenjave po 2 Din kilogram.
Leta 1938 pa seje začela na edinstven in prav pustolovski način Pohova filmska karjera ne samo z besedu ampak v dejanju - s teškimi posledicami.
Dalje prihodnjič.
Pavla G ruden
OBČNI ZBOR ZVEZE SLOVENSKIH ORGANIZACIJA NA KOROŠEM
ŽELEZNA KAPLA Boj utruja, a tudikrepi. In po najtežjem obdobju v povojni zgodovini	koroških
Slovencev, to je v obdobju med dvema občen ima zboroma, je množična udeležba na obenem zboru Zveze slovenskih organizavij na Koroškem, v hotelu Obir v Železni Kapli, pomenila ponoven izraz volje koroških ljudi, da si priborijo narodnostne pravice, ki jim gredo, med drugim tudi po ustavi avstrijske republike.
V uvodni besedi je dr. Franci Zwitter, predsednik upravnega odbora ZSO, povzel:
"Tokrat poteka občni zbor v času, ko je potrebno še posebej poudariti naše mesto v družbi, ki nas obdaja, naša stališča do urejanja življenjskih uprašanj naše narodnostne skupnosti in dolgoročno usmeritev dela za dosego cilja, to je popolne nacionalne in socialne enakopravnosti."
In k temu, ko je dr. Franci Zwitter znova poudarjal pripravljenost koroških
Slovncev na enakopraven dialog z vlado (a ne prek sosvetov, ki jih Slovnecem vsiljuje sedmojulijska zakonodaja), bi lahko vplatli misli inž. Feliksa VVieserja, tajnika ZSO, ki je o prihoknji poti in sožitju dveh narodnosti na Koroškem dejal:
"Ne le za Evropo, ampak za ves svet velja, da nihče več ne more živeti sam, izoliran od drugih. Meje med državami vedno bolj bledijo. Prek njih se pretaka vedno več blaga, ljudi, izmenjujejo se kulturne in druge dobrine. Skratka gre za tisti zgodovinski proces, ki nam bo omogočil da bomo del avstrijske družbe in hkrati tesno povezani z matičnim narodom, a to ne s prestavljanjem meje: ne s spopadom med dvema deželama, marveč z njunim tesnim sodelovanjem. S tem pravzaprav nadaljujemo delo generacije, ki seje bojevala pred nami za boljše in bolj demokratične odnose med ljudmi: generacije, ki je na svojih ramenih nosila vso težo narodnoosvobodilnega boja."
Za Pravice Slovencev v Italiji!
TRST - Za pravice Slovencev v Italiji, za napredek in ustvarjalno sožitje" - pod tem geslom je potekal v Trstu 12. občni zbor Slovenske kulturno gospodarske zveze, največje in najpomembnejše organizacije Slovencev v Italiji. Letošnji občni zbor je bil predvsem manifestacija boja za glovalno zaščito slovenske manjšine v tržaški, goriški in videmski pokrajini ter odločen izraz protesta proti nacionalističnim in. šovinističnim težnjam, ki jih v Trstu zastopa Lista za Trst skupaj z neofašisti, v-videmski pokrajini pa sicer neopredeljeni krogim ki pa se vendar
nagibajo na področje sredinsko desničarskih strank in socialističnih skupin.
Občni zbor je tako izvenel kot odločen glas Slovencev za sožitje med narodi, za prijateljstvo med Italijo in Jugoslavijo, za priznanje vseh pravic manjšini ne glede na to, kje živi. To so bile osrednje misli predsednika slovenske kulturno gospodarske zveze Borisa Raceta, ki je govoril o osimskem sporazumu, "ki je odprl pot globalni zaščiti slovenske manjšine", o protislovenski gonji, "katere nemen je preprečiti sprejatje takega zakona, ki bi manjšini zagotovil	osnovne
narodnostne pravice."
LETNI BAL PLANICE
Menda ni v Sydneyu rojaka, da ne bi vedel za slovensko	društvo
PLANICA v VVollongongu. Sicer mali po številu a veliki po delu. Kljub temu, da so ti rojaki oddaljeni kakih 50 milj od Sydneya, smo vseeno ena družina. Večkrat se srečujemo, tako na prireditvah bodisi v Sydndyu ali pri njih v VVollongongu, na svadban in tudi na pogrebih, Delimo si skupno naše društveno življenje, delo, veselje in tudi žalost.
Tako smo v soboto 28. aprila bili na njihovem letnem balu v Town Hallu VVollongong. Kot po stari navadi, lep sprejem in vedro razpoloženje ves večer. Tudi ta večer se je zbrala lepa družba, obisk iz Sydneya je bil številčno lepo zastopan. Tako s strani bratskih društev SDS, še v večjem številu Triglavčani. Moški pevski zbor Triglava iz Sydneya se nam je zopet predstavil s pesmijo in ponovno vse navdušil s svojim lepim in izbranim petjem. Še in še bi jih poslušali, vendar tudi vsega lepega mora biti enkrat konec.
Neumorni	večletni
predsednik Zvone Groznik je vse navzoče lepo pozdravil, zaželel vsem dobrodošlico in lep večer ter se zahvalil za lep obisk. Pozval je tudi častne goste, da so spregovorili vsak po nekaj besed. Tako smo slišali besede senatorja Malvihilla, vicekonzula Božo Cerarja in župana mesta VVollongong. Župan g. Arkel je sicer navdušeno pozdravil goste, vendar je izrazil nezadovoljstvo	nad
organizatorji, češ da ne vidi ta
večer nobene slovenske narodne noše. Mož je imel po svoje prav. Kajti iz preteklosti je vajen, da je po dvorani mrgolelo narodnih noš. In ne samo po dvoranah v VVollongongu, tudi po ulicah, po raznih paradah ob praznovanjih in raznih slovensnostih, ki jih prirejajo razne etničke skupine. Seveda ne more pozabiti Kmečkih ohceti, katere prirejajo ravno Slovenci. Ob takih prilikah se je zadovoljno pasel z očmi nad množico naših lepih slovenskih narodnih nošah. Seve ni vsak dan nedelja in ne ohcet! No pa drugič, prilik za to bo dovlj. Škoda tudi, da ni nastopila njihova folklorna skupina, ki jo pri Planici tudi imajo.
Razpoloženje je bilo na višku ves večer. Za glazbo je poskrbel Štefan Sernek s svojim	ansamblom
SREBRNE STRUNE, kot razveseljuje Slovence tudi v Sydneyu. Presenečenje je bila tudi loterija. Poleg številnih lepih dobitkov je bila tudi avijonska karta v domovino, poklon letalske družbe J AT-a v Sydneyu. Srečni dobitnik je bil Jože Blažič iz Figtree-VVollongong.
Odborniki tudi niso pozabili na nesrečno v Črni gori! Organizirali so nabirko za Sklad solidarnosti za ponesrečence in žrtve potresa. Poleg nabirke bodo dali tudi del dobička tega večera.
Za vso gostoljubnost, za lep večer in predvsem za humano gesto, za nabirko žrtvam potresa vam vsem odbornikom lepa hvala! Kličemo vam na svidenje v Sydneyu ali v VVollongongu.
L. Košorok
Novice in zanimivosti
LJUBLJANA - Zaradi zamude pri gradnji jedrske elektrarne Krško sta slovenski in hrvaški investitor pri tujih ankah zaprosila za odlošitev odplačevanja posojila do leta 1982, kar je ena izmed bank že odobrila.
Gradnja podobnih elektrarn traja v svetu 70 mesecev. Ameriški izvajalec VVestinghouse pa je v pogodbi zagotavljal, da bo elektrarno v Krškem zgradil v 53 mesecih. Zamude pri gradnji so nastale deloma po krivdi Američanov, saj so že sedaj za montažo porabili skoraj 2 milijona ur več, kot so predvideli, do konca gradnje pa bodo porabili še nadaljnjih tri milijona delovnih ur. Kasnitve dokumentacije, materiala in opreme iz ZDA tudi pripomorejo k zamudi del. Kasnili pa so že pri gradbenih delih in iskanju soglasij za pridobivanje ekološke in lokacijske dokumentacije.
TBILISI - Moskovski uspeh	Slovenskega
narodnega gledališča - drame se je ponovil tudi v Tbilisiju, glavnem mestu sovjetske
Gruzije, pobratenem z Ljubljano. Ljubljanski gledališčniki so bili tokrat prvič na gostovanju v tej sovjetski republiki.
V Tbilisiju so nastopili z istim programom kot v Moskvi: Krleža "Gospoda Glembajevi", Ybsen "Mali Eyolf" in Moliere "Scapinove zvijače" s preludijem "Improvizacija	v
Versaillesu". Gledališče SS. Rustaveli, v katerem je 800 sedežev, je bilo vse štiri dni predstave (Moliera so dajali dvakrat), napolnjeno do zadnjega kotička. Najbolj je "vžgal" Moliere.
Sovjetski tisk je poln hvale glede kakovosti izvedb, sodobnosti igraskega izraza in domiselnosti režije in scenarija.
LJUBLJANA - 11. aprila dopoldne je prvič poletelo letalo z letališča Brnik na redni liniji Beograd-Ljubljana-Madrid. Odslej bo letelo v Madrid vsako sredo dopoldne. Ob 11.20 bo odhod z Brnika in 15.55 povratek iz Madrida. Vozovnica stane 3.358 dinarjev.
7. maj 1979. - Naše Novine - 9
PONEKAD
Ponekad
izviremo iza oblaka, i opet nestajemo u magli.
Ponekad
odlazimo neočekivano, i opet se vračamo sa tugom.
Ponekad starimozajedno, i opet umiremosami.
Ponekad
pevamo serenade, i opet se ljubimo sa kišom.
Ponekad
se igramo savatrom, i opet sanjamo u dvoje.
Ponekad
grižemo osušene usne, i opet besnimo od ludila.
Ponekad
se predajemo ljuba vi, i opet oglu vimo od oluje.
Ponekad se strašno volimo, i opet se mrzimo napeto.
Condor Valentino
TRIBINAČITALACA
Svi radovi konkurišu za 'Njegoševu nagradu'
/r* /n^-v
SOLIDARNOST
Potres! Herojskoj Crnoj Gori... -Svojsvome sadilinikad: u nevolji braca...
Latinska pozajmica kao melem: topla riječ ublažava bol...
•	solidarnost
u nevolji brača...
Neposredno pred nastup kobne stihije... -omanji potres upozori ognjištva: "na pomolu ubica!" mig sreče u nesreči! U nevolji brača naša...
Udaljen epicentar od naselja: svaki metar vrijedi život...
•	koliki životi narubu propasti oči u oči sudbine!
U nevolji brača naša...
Pružene ruke prema svijetu tražetoplu riječ...
Herojska Črna Goro; primi saučeščenaše, želju od srca brače Vaše: da se zemlja smiri skoro! U nevolji brača naša • avaj!
Podarimo svojupomoč našoj miloj brači.~ -našojbračiu nevolji!
Širne Livaič
RUŽA
Meka, lelujava svjetlost milovala je raspjevane listove pitome zelene šume. Nečujan cvrkut cvjetiča slijevao se u melodiju raskošne prirode, a ja sam diveči se daru majčice zemlje, zalutala u okrilje jednog osjenčanog grma.
Bio je to sasvim običan, onizak grm isprepleten lijanama na kojem se, kao magično rukom izvajana, rascvala divna purpurnaruža.
Moje usne poželeše da slijede odsjaj, da ljube ružine latice poput svjetlosnih niti, a ruke Ijubomorno htjedoše ružu samo za sebe. Dok sam ushičeno poljubila grmovu ružu ovlazenih usana, ona se tužno osmjehnu... Neobičan je to bio poljubac. Grub i hladan a ruke sebične. I dok sam, ne shvativši kako, odvojila ružu od grma, jadno, tužno a nečujno ruža zaplaka. I bi mi žao...
Poželeh da je vratim tamo gdje je bila, a ona se tužno svila. Nišam mogla da zacjelim tamo gdje sam polomila. I prezreh sebe, svoje usne, moje ruke. Videh tu grubost i slabost. Smoždih oči, zakovah želje nad rasplakanom ružom koja umire i postideno napustih grm koji me žalio. Žalio je moju niskost, mizeriju postupka, lomljenje harmonije života samo radi y nastrane požude da ljubim jednu ružu namjenjenu za Ijubav sunca i milovanje pogleda.
Siromašan a dostojanstven ostade grm bez svoje ruže koja je uvela, a ja se srozah na nivo idiota zbog zlodjela...
OlgaSokač
ČESTITKE
Svome blagajniku sretan rodendan i dug život, žele radnici kolektiva sa pjesmom " Davorike Dajke" (Peva Cica).
Svojoj svekrvi sretan rodendan želi snaja sa pjesmom od Lepe Lukič; "Da Bog Da Ti Zmija Oči Ispila".
Svome mladem bratu sretno sklaplanje braka, prijatne i sretne dane (i noči) u budučem životu, želi brat Duka sa pjesmom "Baba-roga se krije u tami" (Duet Rambosek).
Svim svojim potrošačima veliki izbor, dobru usku i niske cijene nudi gradska pekara, a u zahvalnost ih pozdravlja sa pjesmom "Mramor, kamen i željezo" (Crveni Koralji).
Sretan imendan i prijatno popodne svome direktoru, žele radnici kolektivna sa pjesmom Dragoslave Genčič "Pusti me majko, da ga ubijem".
Svome prijatelju, sa kojim je skupa doputovao u Australiju, sretno useljenje u novu kuču želi Marko sa pjesmom "Sini munjo - udri grome" (Vera Ivkovič?).
Navijače Partizana pozdravljaju komšije "Zvezdaši' pjesmom "Zvijezdatjera Mjeseca" (N. Bilkič).
Mali Ivica svojoj babi želi sretan osamdeset sedmi rodendan sa pjesmom Gvozdana Radičeviča "Uzmi sve što ti život pruža".
Kompletnom žiriju za dodijelu "Njegoš-eve nagrade", da dobro obavi posao, te prijatno popodne, želi pjesnik sa pjesmom; "D razdeljak te ljubim" (Vis "Žetva").
Poslije podijele nagrada, pozdravljam Žiri sa pjesmom Safeta Isoviča "Ja u klin, Ti u ploču".
Andrej Gustav Marčok
SNEŽNE STAŽE!
Nasnežnoj belini Zavejane staže, Dok srebrno inje Kao biser sija. Alucisvetluca Negdeu daljini, Davna prošla zima Istajekoova... Ah'damogusrce,
Na ognjištu našem Ugrejati, iskram Dokseneugasi. Asrcedaseneuguši. Suza sreče, kao luc da sija... Kada mesec zade za oblake Dase moja duša, Ranjena i bolna Savije kraj "tebe, Željna mira, snova, Da još jednom počnem ŽIVETI IZ NOVA"...
Dana Lukovič
Secanje
Zemlja moja! Moji snovi!. Zemljo moja ti odmaraš Ute zimske hladne dane, Od jeseni do proleča. Dok proletno sunce grane.
Da otopi brege tvoje Kad priroda zazeleni, I ukrasi, sume polja Tada ču se vratit ktebi.
Da osetim sve lepote I mirise vinograda, Od Triglova, do Jadrana!
Tisi divna uproleče! Tisi divna leti zimi! Tkote pozna, tebe sanja Itvojojsecari divi.
Kao mladost-nakičena Prirodnoga cara sjaja Lepotie! mojih snova, Iz rodnoga dragog kraja.
Dana Vukovič.
NOCI DAN
Crnasamitužna noč, A ti si nemirandan. Odlazišivračašse, Tinikadne živiš sam.
Meni izlaza nema Iz začarane mreže. Ne mogu da izadem Ona me čvrsto steže.
Odtugedan pocrni, A kosa moja beli. Od zime telo trni A meni od daha tvoga.
Vodašecerrastapa, Amenezagrljajtvoj. I dogod tebe ljubim Voleču i život svoj.
Drhti nemirno srce. Kolišče na topoli, Inikadnečestati Dogod te ono voli.
Vera Horvat