POŠTN IN A PLAČANA V GOT O VI NI
ISI§
MLADIKA izhaja v Celju prvega dne vsakega meseca.
Naročnina za Mladiko je letno Din 84'—, s krojno prilogo vred Din 100'—.
Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42’—) in četrtletno (Din 21'—).
V inozemstvu stane Din 100-—, s krojno prilogo Din 116-—; v Ameriki dol. 2'—, s krojno prilogo dol. 2'40.
Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohorja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, • za Avstrijo na Dunaju D 160.150,
Naročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati sc more vsakikrat le zadnja številka.
Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: F. S. Finžgar, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Ko-lezijska I. ali: Mladika, Ljubljana, poštni predal 357, telefon 3191.
Ugankarsko gradivo sprejema višji šolski nadzornik Josip Novak v Št. Vidu nad Ljubljano. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank.
v V
.jf\
VSEBINA FEBRUARSKE ŠTEVILKE
Otroci napuha (Jože Pogačnik) ♦ LEPOSLO\NI SPISI: Čez steno, III l\ (Ivan Bučer) // Med gorami (Viktor Smolej) // Ljubezen in dolžnost, JI (Paul Acker-J. Kotnik) * PESMI: Zimska misel (Draga Krajnc) // Nočna melodija (France Novšak) * POLJUDNI SPISI: Kje smo s cerkvenim slikarstvom (France Stele) // Slovanske prestolnice: Beograd (J.Šedivy) //' O zakesnelili ženinih (Bogdan Kazak) // Iz anatomije: O vsiljeni prebavi (dr. Jan. Plečnik) PISANO POLJE: Ob 400letniei Begove džamije v Sarajevu (K. Dobida) Narodno gledališče v Ljubljani (J. P.) / Nove knjige Naše slike * DRUŽINA: Zdravstvena vprašanja za družino in dom (dr. Malka Šimec) j O življenju v zemlji (H.) Kuharica (M. R.) * ZA KRATEK ČAS: Čarodejev kotiček ln zabavne igre Šale / Uganke * SLIKE: H. J. Haverman: Materina radost Cerkvena slikarska dela: Prezbiterij cerkve pri Sv.Katarini nad Medvodami; kor v cerkvi pri Sv. Lovrencu na Pohorju; prezbiterij podružnice na Sulii pri Škofji Loki; svod in slavolok v cerkvi pri Sv. Urbanu v Slov. goricah; sv. Marko v cerkvi v Cirkveni; svod v cerkvi na Mirni // 1‘otografije (Fr. Krašovec): Meglen zimski dan, Večerni mir, Srež zimskega jutra: (J. Kovačič): Na severni meji, Vitanjske bajte. Zimske sence j K članku Slovanske prestolnice: Beograd leta 1738. Skadarlija / K članku Begove džamije: Begova džamija, Dvorišče in predrje Begove džamije, Medresa s sahat-kulo
V OCENO SMO
Koledar Goriške Matice za leto 1955.— Med srci in zemljo. Slavko S 1 a v e c. Povest. — Prva pomoč v nezgodah.
Dr. Jos. Potrat a. — Telesna vzgoja otrok. Gizela M a j e v a. — Pogled v svetovno zrcalo. N. Vrbanjakov. Zgodovinske slike za mladino. — Železna kača. France B e v k. Roman, štirinajsto izdanje knjig književne zadruge »Goriška Matica« za 1. 1932. Tisk Tipografia eonsortiale v Trstu. Mati Skrb. Roman. H. S u d c r m a n n. Prevedel Mirko Javornik. Izdala Delavska založba v Ljubljani (Krekova knjižnica). Tiskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 1952.
Grehi princa Saradina. Detektivske zgodbe. G. K. C h e s t e r t o n. Iz angleščine prevedel dr. 1'r. Kimovec. Leposlovna knjižnica, zv. 10. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1 iskala Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 1952.
Dve nevesti. Vesela igra v 5 dejanjih. (.Golar. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna \ Ljubljani. 1952.
PREJELI T
Februarska noč. Povest. Tone Č u f a r. Opremil M. Bambič. Izdala in založila založba »Klas« v Ljubljani. Tiskala Univerzitetna tiskarna in litografija v Ljubljani. 1952.
Luč 7. gora. Iz življenja mladega fanta. Franc VVeiser I). J. Poslovenil Jože Jagodic. Založila Jugoslovanska knjigarna. natisnila Jugoslovanska tiskarna. obe v Ljubljani. 1952.
Živali v slovenskih pregovorih in rekih. I. Š a šel j. Založil pisatelj. Natisnil in prodaja J. Krajec nasl., Novo mesto. 1952.
Sv. zakon — vrelec življenja. Misli ob okrožnici Pija XI. Časti conubii. podani v enajstih govorih. Franc Zabret. Založil župni urad \ Kovorju. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 1952.
Miklavževa noč. Josip Ribi č i ('. Litografije M. Bambič. Založila Mladinska Matica v Ljubljani. 1952.
Arhitektura. Mesečna revija za stavbno, likovno in uporabno umetnost, 9—10.
ELE KNJIGE
Moj Jezus. Molitvenik za gluhoneme. Alojzij Tome. Samozaložba. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 1952.
Sodobniki mali in veliki. Fr. Šu ki j e. Založba ->Satu ra«. 1955.
Bili so trije velikani... Belokrajinske pripovedke. Lojze Z u p a n c. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1952.
Borba zapada in vzhoda. Dr. Franc Derganc. Založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 1952.
Novo inesto. Roman. Miran Jarc. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. 1952.
Mariborski koledar za 1. 1955. Izdala Nabavljalna zadruga državnih uslužbencev v Mariboru. 1932.
Slehernik. Liturgični in alegorični misterij v I dejanju. T h u v s b a e r t -Pogačnik. Misijonska tiskarna Groblje (Domžale). 1952.
Trije kralji. Božična legenda v treh zgodbah. T i m m e r m a n s-V eterman-Kuret. Založila in natisnila Misijonska tiskarna Groblje (Domžale). 1951.
1932.
Tiska Mohorjeva tiskarna, r.z.zo.z., v Celju (Fran Milavec. Celje). - Izdaja Družba sv.Mohorja v Celju (Jožef Zeichen, Celje).
Za uredništvo: Fran Milavec, Celje.
OTROCI NAPUHA
Celo to ni prijetno, če te kdo opazuje pri delu skozi okno. Nekaj strašnega bi pa moralo biti, če bi stal čisto razgaljen pred vsemi ljudmi. Samo pred zdravnikom prestanejo tako razkritje ljudje, pred zdravnikom, ki poteši strah in odjemlje bolečine. Pa niti tam ne lehko!
Še strašneje je razgaliti svojo dušo. Strahota bo, verujte, ko bomo stali pred vesoljno sodbo, nagi do zadnjega dna svojih duš. Sin bo do zadnjega razodet pred materjo, oče pred lastno hčerjo. Le skušajte vnaprej občutiti to grozo!
Pa vendar je prav tako strašno živeti za zaklenjenimi durmi srca. Saj nam je bila govorica podarjena vendar zato, da se moremo razodevati. Vsak začudeni vzklik je kot odrešenje iz srčne tesnobe.
Ne prenesemo čistega sonca, umrli bi zopet v črni temi. Za luč smo rojeni, pa vendar brez sence živeti ne moremo. Prav tako si odevamo s svilo in platnom telo, pa vendar obraza ne skrivamo in oči, v katerih nam duša gori, ne zapiramo; prav tako se z besedo razkrivamo in vendar si v duše ne vidimo. Taka je božja postava.
Toda ta večni ukaz so sprevrgli ljudje in si izmislili tisto, kar je med vsemi najbolj strašno: nositi naličnico, na ulici lice pretvarjati. Brez števila Uudi je, ki se igrajo večni predpust in ki tudi opolnoči človeške bridkosti in stiske svojih naličnic ne snamejo. Mislim predpust v življenju, ne februarskega.
In tudi to je prečudno, da hočejo vsi z naličnico le svojo postavo podaljšati, svojemu majhnemu duhu Veljavo povečati. Čudno, da se ves svet tako rad zvera na dolgih hoduljah.
Vseh zlaganih naličnic je oče napuh, ki vedno koti, napuh, ki je kakor neiztrebljivi visoki plevel, kakor stoglavi zmaj, ki ga nihče ne ukroti.
O kako iznajdljivi šemarji smo vendar ljudje, le koliko znamo najti naličnic!
Glejte borov gozd po dolini, kako je zdrav in lep kot mladost. Kadar pa sili bor na višine, ga vedno duši, Pohabljen za silo samo životari pod kočami planšarjev. To je usoda velikih po sili.
Pa čemu naj vam pravim vse to? Ali zato, da spet razumeli ne boste? — Skušnjave so vedno mogoče in
tudi bedeči se lahko jim vda: človek bi rad se povzpel v višinske vetrove duha in vam golčal lepo, pa govorice otroške najti ne more več... Odpuščajte torej, dobri ljudje, kajti laže je ženi roditi junaka kakor možu skrivnosti v domačo besedo, v vaško narečje preliti. Verujte, to zna le Bog, ki je sveto pismo nam dal tako po domače.
Ali ni končno vse naše stremljenje vedno z napuhom pomešano? Kdo ima vendar do zadnjega čisto srce? Poglejte!
Plug in dleto ter oblič pri nas niso več prav v časteh — ali se vračajo v našo deželo pogani, ki se jim ročno delo upira in ga prepuščajo sužnjem — vse bi se rado pritipalo više. Na prerivanje za stare pisarniške stole, za mesta za mizo trgovcev smo se navadili. Zato pa prave človeške družine ni več, kakor bebaste ovce smo, ki se vedno v hujšo zagato ženo.
Nadvlade svojega osebnega duha si želimo, zanjo se pulimo v zboru govornikov na vseh odrih pred javnostjo. O kako jih je malo, ki hočejo v složni procesiji vseh naših lučec peti pred narodom naš slavospev! Ali prihaja odtod tista bridkost, da pevcev in dobrih besednikov stradamo? Zato so naše grede danes tako razkopane. Kadar pa bodo naše ptice rajčice dobile čisto otroške oči, se bodo nageljni v oknu slovenske kulture drugače razcveli! Saj duh je bil ploden od vekomaj. In sleherni čas je rodil, če ga človek ni skopil namenoma.
Kaj pomaga drevesu, če vse drugo preraste, pa samo ostane v višini in drugo samo ostane v nižavi. Dvakrat gorje, če pritlikavci silijo preko donebnikov.
Ah, kako smo ljudje nenasitni! Večno nezadovoljstvo je vsem vsajeno od rojstva v srce. Vse to je v zadnji resnici le težnja po Večnem, ki more — edini — do vrha napolniti žejne posode vseh duš. Žal pa se to domotožje po Večnem sprevrže in išče po zemlji večnega sonca — kakor trta, ki je zgrešila količke in grebe po zemlji naprej. V rokah človeških malikov vajeti tega sveta odpovedujejo, zato smo zabredli v to nepregledno, megleno močvirje in nikamor ne vemo in nikamor ne moremo. Vešče plešejo nad našim močvirjem in nove bridkosti oznanjajo.
Kadar bomo slekli napuha naličnice, segli si v roke kakor otroci in znova otroško veselo zarajali, takrat šele bo odleglo svetu in nam.	Jože Pogačnik.
2 a
41
Mladika 1955
ČEZ STENO
Ivan Bučer
III.
S severa je zabril mrzel veter, da sta se tesneje zavila v suknjiča.
Krajina se je kopala v soncu. Skoraj do vrlia porasli Mangart je dvigal skalnato kopo. Ob njegovem vznožju se je vila koritniška dolina. Globoka, ozka in resna Trenta je zelenela iz modrikastih hlapov: skrivnostni kraj trentarskega lovca. Na vzhodu je triglavska skupina, vsa siva in raz-treskana, kipela pod nebo kot okamenelo hrepenenje; ostri vrh — ki ga ločiš izmed tisoč drugih
—	se je v slikoviti obliki črtal na modrem nebu. Proti severu se je stisnila med vrhove Planica, zelena in lepa, da bi jo gledal in gledal.
Janez je potegnil iz nahrbtnika kruh in sir. Ponudil je bratu.
»Ne bo škodilo, če malo prigrizneš.«
Pavle je željno vzel, kar mu je ponudil brat. Od davi ni bil ničesar založil pa je postal lačen. Leno se je iztegnil po robatih tleh in ugriznil. Nič ni premišljal, nič opazoval. Kar tako se je zastrmel v višino. Prevzela ga je prijetna utrujenost. Samo ležati, mirno, leno, nič misliti, nič zaznavati... Podzavestno je čutil vsako mišico, kako se od-počiva, kako nabira vsako vlakno novih sil. Kadar je ponehal veter, je bilo sonce tako gorko in prijetno, da se mu je zdelo, kakor bi ga božala topla roka. Podrhteval je od čudnega ugodja, ki mu je plalo po žilah.
Mlajši brat je stopil na severni rob, kjer se stena navpično grezi v Veliki kot. Povsod beli, s soncem obsijani apneni skladi, grušč, meli, griže, snežišča, divje razpokane stene, kamini, stolpiči, plošče, mogočni previsi. Povsod se nudijo vprašanja, rešljiva in nerešljiva. Novi pristopi, nove smeri, nove možnosti. Načrti so vstajali pred njim.
V	spomin si je vtisnil to in ono, odluščil drobec iz opazovanja ter ga shranil v njivi svoje duše.
Janez je užival.
Strmel je v daljo. Duša se mu je širila, misel slutila silno voljo in moč, skrito v njem. Tamle so Ponče. Malo pod vrhom Velike je na robu tista plošča z ozko poklino. Pred duševnimi očmi se mu je približala na doseg. Včeraj je hotel čeznjo. Ni šel kar tako v slepo, ni bila trma. Uvidel je, da bi šlo, in je poskusil. Prilepil se je nanjo, gozdil pesti v poklino. Nobenega oprimka ne stope ni smel uporabljati predolgo. Počivati ni niti mogel niti smel. Sredi nje je za.trenotek omahoval: »Ne boš zmogel!« Videl je pod seboj globino, strašno in črno. Vedel je, če bi padel, da je tisti mah vse
končano. A ni se bal tega, le sram ga je bilo, da je bil malodušen. Stisnil je zobe, volja mu je napela mišice, veroval je: »Moram!« Roke so se oprijele, koža na prstih je rdela, izza nohtov se je pokazala kri. Ni čutil tega. Čutil je le borbo s to ploščo, ki se mu je zdela kot bi bila življenska ovira, ki jo mora premagati. Poganjal se je navzgor in s silnim naporom duha in telesa je dosegel pomol nad ploščo. Nad njim je grozil previs, črn in neprijazen. Obšel ga je na levi. Zmagal je nalogo, ki si jo je sam ižbral; prešel je oviro, za katero se je sam odločil.
In danes, ko je gledal bele Ponče, mu ni bilo žal tega. Zdele so se mu mnogo bolj prijazne.
Pogledal je na uro. Bila je devet.
Na desni je zaropotalo kamenje, ki se je utrgalo. Zabobnelo je in hrumelo v Ozebnik.
Tedaj je Janez prisluhnil.
Iz doline se je zaslišal krik, komaj razločen vrisk. Njegovo uho ga je zaznalo. Čakal je. Zdaj se je razločilo čisto jasno. V dolini je nekdo vriskal.
Položil je roko pred usta. Iz globine prsi se mu je izvil visok glas, ki se je zarezal v sinjino, se odbil tu in tam in prodrl v dalje. Od bližnjega Slemena se je odzvalo. Gotovo so turisti, ki prihajajo z Vršiča.
Doline njegov glas najbrž ni dosegel, a vendar se je spet zaslutilo ukanje iz neizmerne daljave kot odgovor na njegov klic.
Nehote se je zdrznil. Kakor da bi zaklical nekdo, ki ga pozna, ki misli nanj. Nerazločna predstava je stala pred njim, slutil je nekaj, pa ni vedel kaj.
Obrnil se je in stopil k Pavletu. Ko se mu je približal, se je ta prevalil na trebuh in se podprl s komolci:
»Imaš kaj vode?«
Janez jo je vzel iz nahrbtnika: »No, to bi si pa že lahko sam oskrbel.«
Molčala sta. Nekaj je bilo med njima.
Ves čas, odkar je prišel brat na počitnice, bi Janez rad govoril z njim o Dubrovniku, Lokrumu, Boniču in Dani.
Pa kadar je hotel začeti, mu je zaprlo usta. Samo z bratom ni mogel govoriti o tem.
Pavle je pretrgal molk:
»Koliko je v planinah nebo bolj temno kot na morju.«
»Da.«
»Včasih se mi kar toži po Dubrovniku . .. Priljubil se mi je.«
Janez ni vedel, ali bi vprašal ali ne. Pa se je odločil:
H. J. Haverman: Materina radost.
»Samo po Dubrovniku?«
»No?« Nasmehnil se je.
Drugi, kakor da bi preslišal in spregledal.
»Si bil še kdaj z Boničem na Lokrumu?«
»Ne. Ali ti je ostal v spominu?«
»Le tako vprašam. Slišiš, kakšno dekle pa je prav za prav ta ... Dana?«
»Dana? Rečem ti, sijajen deklič! Prijetna, ljubka, zanimiva .. .« Zastrmel se je v daljo proti Kaninu. Na obrazu mu je igral nasmeh. »Kolikor jo poznam, včasih tudi malo sanjava. Zanimivost je pri njej to, da ljubi nenavadne, skrivnostne stvari. No, pa to so tako splošne lastnosti njenega spola.«
»Ali ti ugaja?«
Vzkliknil je in v očeh mu je zasijalo: »Če mi ugaja? Janez, saj vendar ... vendar ...« Umolknil je. Blesk je ugasnil v očeh, zresnil se je. Janez je napeto čakal. Tedaj je brat mirno končal z drugim stavkom:	»No,	seveda	mi ugaja. Tebi ni
ugajala?«
Obrnil se je vstran: »O, precej.«
Umolknila sta za trenotek. Nato je Janez pospravil nahrbtnik.
»Vpiši se. Morava oditi, ker do Erjavčeve koče je še daleč.«
Potegnil je knjigo iz skrinjice ter se vpisal. Nato jo je dal bratu ...
Navzdol sta se hitro spuščala. Janez je hitel spredaj. Ni dosti gledal na pot. Mozgal je bratove besede. Sicer so bile brezpomembne, toda naglas, pogled, izraz — to ga je izdalo.
Bil si je na jasnem, da jo Pavle ljubi.
Bil si je na jasnem, da jo ljubi tudi sam...
Prišla sta do Vrat. Tu se je Janez ustavil in se obrnil k Pavletu:
»Vzemi iz nahrbtnika vrv!«
»Zakaj ?«
»Boš že videl. Naveževa se, da bova hitreje v dolini.«
Pavle je odvezal nahrbtnik, izvlekel vrv in jo podal Janezu. Ta jo je razmotal in vrgel konec bratu:
»Naveži se!«
Napravila sta vsak na svojem koncu zanko in zlezla vanjo. Ozebnik je bil kakor sovražen in grozeč, temno je izginjal v globino. Med steno in snegom, ki se je motno bleščal, je zevala široka in globoka razpoka.
Janez je stopil nekaj korakov navzdol in zabil cepin globoko v sneg. Nato je ovil vrv okoli ročaja.
»Tako. Zdaj se boš lepo zapeljal navzdol za vso dolžino vrvi. Ko se ustaviš, zabij cepin in ovij vrv prav tako, kot zdaj jaz, da se pripeljem za
teboj. Jaz bom seveda zdrsnil za dve dolžini vrvi. Torej le junaško naprej!«
Pavleta je malo streslo, ko je pogledal v globino. Vendar je stisnil zobe, naslonil se je s cepinom nazaj in zdrsnil. Švignil je mimo Janeza in sprva se mu je zdelo prijetno. Toda brzina je na gladki strmini naraščala, da je pričel na vse kriplje zavirati. Izpod pet je frčal sneg visoko čez njegovo glavo. Med vožnjo je obrnil cepin in zaril klin v led. Malo da ga ni vrglo iz ravnotežja. Sneg se je zaprašil in mu padel za vrat. Tedaj ga je okoli prsi nemilo stisnilo, spodneslo ga je in na mestu je obsedel.
Vrv je potekla in ga obdržala. Komaj se je skobacal pokonci in začel zabijati cepin v led. Zgoraj se je ledena strmina ostro končavala na nebu. Janeza ni bilo videti.
Tedaj je zaklical od zgoraj:
»Nared?«
Delal je z mrzlično naglico. Bil je razburjen od vožnje. Dovršil je:
»Storjeno! Naprej!«
Dozdaj skoraj napeta vrv se je zrahljala, skrotovičila se, zvijala. Zgoraj se je pokazal siv oblak snega, iz katerega se je razločila temna Janezova postava. Bliskovito se je bližal v srepi pažnji, že je razločil ojeklenele poteze na njegovem obrazu. Ko je švignil mimo, je kratko zavriskal. Pavle se je urno uprl s hrbtom ob cepin, z rokami je trdno poprijel za vrv in se zasekal s petama v led. A vrv mu je zletela iz rok. udarila ga v ramo in cepin se je nagnil. Janez je bil spodaj in obstal. Zaklical je navzgor:
»Sijajno! Takoj pripravim zate!«
Tedaj je v steni Jalovca zaropotalo. Ozrl se je kvišku. Kamenje! Pavle je videl Janeza, kako se je kot mačka poganjal k steni, da bi se kril. Toda kamenje je že sredi med bratoma udarilo ob led, zasikalo je navzdol, Janez je kriknil in omahnil z glavo naprej. Mirno je obvisel na vrvi. ki se je togo napela. Ni se genil.
Pavletu se je zameglilo. Moral se je oprijeti cepina in sesti na mrzli led. Obraz je skril v roke.
Misli so se mu pod temno grozo razblinile. Ničesar ni mogel. Ni vedel, koliko časa je nepremično sedel. V glavi mu je šumelo. Pred očmi so mu plesale iskre. S silno voljo duha se je skušal zbrati. Misel mu je začela delovati. Tresel se je. Planilo mu je v glavo: »Morda pa že stoji in se mi smeji?«
Pogledal je.
Janez leži negibno na obrazu, roka, na kateri visi ozankani cepin, mu tišči naprej.
Mrtev? O Bog, ne, ne!
Meglen zimski dan. (Pogled z ljubljanskega Gradu. Fot. Fr. Krašovec.)
»Janez! Janez!«
Krik reže po mračnem in tesnem Ozebniku ter zamre v okameneli tišini.
»Janez! Janez!«
Grozen je molk gora.
Pavle zbere vse svoje sile. Cepin uravna in ga trdneje pričvrsti. Ob vrvi se polagoma spušča navzdol. Vid mu jemljejo solze, ki silijo v oči; Qoge mu drhtijo, srce mu reže ostra bolečina.
Pritaval je do brata. Ležal je na obrazu, z Slavo navzdol. Lisa krvi je topila led.
Obrnil ga je in naravnal v boljšo lego. Z roko
je snel cepin in ga zapičil poleg sebe.
Pokleknil je kraj njega. Levi rokav srajce Je bil raztrgan. Pod njim je zevala rana. Lase je bočila kri, ki je tekla s čela.
Pavle je prisluhnil. Rahlo dihanje! Srce bije!
»Živi! Janez, živiš?«
Nora radost ga je prevzela, da bi ga objel in Prižel nase. Vlilo mu je moči in poguma.
Vzel je njegov cepin in si izsekal trdne stopice k steni, kjer je bil v razpoki med ledom in Pecjo suh prostor. Vrnil se je in nežno dvignil Janeza v naročje. Snel mu je zanko. Nato ga je z muko, a varno nesel k steni. Ko ga je polagal na ^a, se je ranjencu izvil težek vzdih. Odprl je oči.
»Janez!« Pavle bi ponorel od veselja. »Samo da si živ! Ali boli?«
Rahlo je odkimal in zaprl oči.
Pavle je pograbil cepin, nakopal čistega snega in hitel z njim k bratu. Z rokami in z dihom je topil sneg ter izpiral kri.
Mraz je ugodno vplival. Ranjenec je pogledal in se nasmehnil:
»Saj ni hudega! Majhne praske, nič več. Saj lahko vstanem.«
Hotel se je dvigniti, pa ga je Pavle potisnil nazaj.
»Ne! Počakaj, da izmijem kri.«
Brisal je le kri, rane same se ni upal dotekniti. Izkazalo se je, da na srečo ni tako hudo, kot se je zdelo. Kljub temu je Pavle skrbel in izpiral in v duši mu je pelo.
Janez je sedel in se naslonil s hrbtom ob steno.
»Vidiš, samo malo mi še zveni po glavi, nič več.«
»Ali boli?«
»Kaj bo bolelo! Preglej še roko nad komolcem!« Krčil je prste in zgibal v komolcu. Kosti so cele!
»Samo oplazilo me je. Kmalu bo dobro.«
Brat mu je izpral še kri na rokah in ga za silo obvezal.
»Tako, zdaj se pa skoraj bolje počutim kot pred to smolo,« se je smejal.
Pavle ga je samo po strani pogledal:
»Imenuješ to reč smolo?«
»Kaj pa! Ali res ne verjameš, da mi nič ni?« Vstal je, pa se je malo zazibal. Precej se mu je še motalo po glavi. »Poglej, Pavle!« Poskusil je zavriskati, a se mu ni posrečilo.
»Grem po svoj cepin in vrv,« je dejal Pavle, ko je videl, da je brat spet za hojo.
Spotoma, ko je lezel navkreber, je molil: »Hvala Ti, da ni hujšega! Hvala Ti...«
»Tudi strašne so gore,« je dejal, ko se je vrnil.
Janez si je medtem čisto opomogel. Le laket ga je bolela. Pavle se je spomnil:
»Bedak sem! V nahrbtniku imam konjak, pa ne da bi ti ga bil ponudil.«
Janez se je sicer branil, a mu ga je Pavle vsilil. Poživilo ga je tako, da je res zavriskal.
Strah in groza sta bila zdaj pozabljena.
»Hvala Ti, da ni bilo hujšega ...« je molilo v obeh.
V	dobri uri sta bila pri koči v Planici.
Okrog koče je bilo prazno, le tam pod smreko je ležal izletnik. Gori ob izviru Nadiže so se oglašali klici in smeh.
IV.
Vstopila sta.
Ob levi mizi sta sedela gospod in gospa, oči-vidno zakonska, in se zalagala s palačinkami. Gospa je bila zajetna, v kratkem krilu iz angleškega blaga in v beli bluzi. Na nogah je imela navadne čevlje. Mož, ki je pobliskaval izza naočnikov, je bil v dokolenkah, iz katerih so molele od sile suhe noge, obute v podkovane koničaste čevlje. Komaj je odzdravil na pozdrav. Gospa — milostljiva — ju je počastila le z bežnim pogledom.
»Nedeljska izletnika,« je sodil Janez.
Tedaj je prišla oskrbnica:
»Jezus Marija, gospod Košak, kakšni pa ste?«
»Nič htidega!« se je smejal Janez in polagal cepin v kot poleg leve mize. »Kamenje me je oplazilo.«
»Saj imate kaj obvez in joda?« je takoj skrbel Pavle.
»O, seveda, seveda! Ali je bilo hudo?«
»Ne preveč.« Nerodno mu je bilo, kot bi se moral opravičevati. »Gori v Ozebniku me je.«
»Saj pravim,« je hitela zgovorna ženska, »Ozebnik je že marsikomu dal po pameti. Takoj prinesem obveze.«
Hitela je ven in gori v svoje stanovanje.
Zdaj sta onadva zakonca posvetila bratoma malo več pažnje. Prirojena radovednost ju je silila, da bi zvedela kaj novega. Nesreča drugih vedno mika.
Gospod se je ohrabril: »Sta bila kje blizu?«
Bratoma ni bilo do pogovora z njima. »Da,« je odvrnil Pavle in jemal s police reči, ki sta jih pustila davi v koči.
»Aha!« je dejal gospod važno in nehal.
A žena je začela: »Kje pa, če smem vedeti?«
»Tamle, na Jalovcu,« je dejal Janez in stopil na prag, da pogleda za oskrbnico.
»Mhm,« je zamrmrala gospa, sunila z nogo moža, ki se je plašno ozrl nanjo, kot bi kaj napačnega storil. Namrdnila se je in se lotila zadnje palačinke.
Oskrbnica je prišla z obvezami. Brata sta stopila pred kočo, kjer si je Janez ponovno izpral rane in trdno povezal roko. Poškodba ni bila huda, a vendar taka, da na nadaljnjo turo nista mogla misliti.
»Torej se odpeljeva domov?«
»Ne kaže nama drugega. V nekaj dneh se pozdraviš toliko, da turo nadaljujeva. Ali ne?«
»Najbolje bo.«
Na čelo mu je pritrdil obliž in vrnila sta se v sobo. Oskrbnica jima je prinesla kosilo, ki pa je bilo mrzlo. Ura je bila že tri popoldne.
Po kosilu je Janez poiskal vpisno knjigo. Usedel sfe je nasproti bratu, ki se je stegoval čez mizo, da sta oba brskala po njej.
»Imena, imena. Pa vendar vsaka vrsta po-menja človeka z dobrostmi in slabostmi.«
»Poglej, kdo je ta čas prišel, ko naju ni bilo.«
Odprl je zadnjo stran. Med spodnjimi vrstami je bilo kar štirikrat zapisano: »Dubrovnik.« Oba sta hkrati ugledala imena:
»Žino Bonič ... Ante Bonič ... Dana Bonič ...«
Nasmehnila sta se in se spogledala. V očeh jima je pa zasijalo nekaj tako tujega, da sta povesila pogled. Čudno! Bila sta v zadregi.
»Boničevi tukaj? Kdo bi si mislil?«
»Presenečenje za naju in za one.«
»Kako to?«
»Saj morajo biti kje v bližini. Menda ne mislijo napraviti kake večje ture.«
Utihnila sta. Rada bi govorila, pa sta drug drugemu nekaj skrivala. Janezu je srce tolklo, Pavle je postal zamišljen.
»Kdo bi bil četrti? Tu so štirje iz Dubrovnika,« je vprašal Pavle in potegnil knjigo k sebi,
da bi prečital podpis. »Man... Mandič ali Mau-dič?« Ni se razločilo.
»Lenka!« je poklical Janez oskrbnico, ki je šarila po štedilniku. »Ali so bili tu neki Hrvatje?«
»Da, dve ženski in dva moška. Že dopoldne so prišli. Zdaj so menda pri izvirku Nadiže.«
»Ali mislijo kam dalje?«
»O, mislim, da ne. Niso opremljeni.«
Janez je vstal in stopil pred vrata. Ob izviru Nadiže ni bilo nikogar več. Glasni smeh se je čul s poti niže doli. Gotovo se vračajo.
Res so se čisto spodaj pojavile štiri postave. Ena se je utrgala in stekla čez pašnik. Za njo druga. »Danica in Žino,« je vedel Janez. Lovila sta se in hitela proti koči.
Dana je pritekla prva. Janez se je nasmejal in prožil roko.
»Pozdravljeni, gospodična Boničeva!«
Zasopla in zardela se je ustavila pred njim. Iz oči ji je bliskala razigranost, iz polnih udov je dihala mladost. Stala je pred njim čvrsta in lepa, v kratkem planinskem krilu, z olivnato platneno robaško, ki jo je krasil rdeče pisani trak. Malo razmršeni lasje so ji dajali poseben čar. Začudila se je, kdo jo pozdravlja. Za trenotek je bila neodločena, pa je takoj spoznala.
»O vi, gospod Košak? Čudo božje! Vprav vi, ki ste nas navdušili za gorski svet, vprav vas moram videti tukaj!«
Z obema rokama ga je prijela za roko in ga Potegnila izpred koče. »Glejte, tamle prihaja Žino, zadaj pa oče z gospodično Mandičevo — mojo nekdanjo vzgojiteljico, veste!«
»Hišni pajek?«
Zahihitala se je in pokimala. Čez travnik je prišel Žino s počasnim korakom, ko je videl, da se Dana pozdravlja z nekim človekom. Od daleč Je spoznal Janeza:
»Joj, kaj vidim! Gospod Janez tukaj?« Molil mu je roko že naprej. »Klanjam se!« Ni se mogel otresti salona, ko je prijel Janezovo roko.
»Pozdravljeni!« mu jo je Janez čvrsto stisnil.
»Ali ste se pobili, da ste obvezani?«
»Osmolil, le osmolil!« se je nasmejal Janez in Pokazal na smehljajočega se Pavleta, ki je stal na pragu. »Še eden bi vas rad pozdravil.«
»Glejte si no!« je1 vzkliknil Žino. »Bonič & Cie. je vsa zbrana tukaj.«
Obema je segel v roke in sedli so za sirovo obdelano mizo pred kočo.
»Kdaj ste prišli?«
»Že dopoldne.«
Janez je zdaj vedel, zakaj se je zdrznil na Jalovcu, ko je slišal slabotni vrisk.
»Kajne da ste vriskali, ko ste prihajali sem?«
»Da,« je potrdil Žino, »Dana je bila. Postala bo cela Kranjica.«
»O, ali misliš, da smejo samo Kranjice vriskati?« je ugovarjala.
»Ne smejo, ampak znaj o.«
»Morda jaz ne znam?«
»Zato pa pravim, da boš Kranjica.«
Našobila se je.
V tem je prišel Bonič z Mandičevo.
Začudil se je in razveselil, ko je zagledal oba
Košaka. Predstavil je Mandičevo, suho, starejšo žensko z naočniki. Ostre poteze, pogled in vse njeno vedenje je pričalo, da je vzgojiteljica.
Razpletel se je živahen pogovor. Svobodno in lahko so tekle besede v tem poletnem, sončnem dnevu, v tem bajnem gorskem kotu. Brata sta pripovedovala o turi. Dana ni mirovala prej, dokler ni Janez opisal svoje nezgode.
Čas je mineval naglo, da se je Bonič kar zdrznil, ko je pogledal na uro.
»Moj Bog, na vlak bo treba oditi. Saj pojdeta tudi vidva zdaj?«
»Seveda. Skupaj pojdemo.«
V sončni pripeki so se vračali na postajo. Bela, shojena apnena pot je pobliskavala in se vila med temnimi macesni, čez široka prodišča in plitve globeli.
Potoma je Dana prosila oba brata, naj jo vzameta s seboj v planine.
Večerni mir. (Fot. Fr. Krašovec.)
»Da,« je rekla. »Z vama bi rada šla.«
»Zakaj ne! Ko j ko malo pozdravim roko.«
Pavle je tudi pritrdil: »Pa pojdemo nekaj-krati. Saj je dovolj lepih izletov za vas. Vršič, Martuljek, Vrata, vse Karavanke: Kepa, Golica, Stol...«
»O!« mu je pretrgala Dana besedo. »Pre-ponižni ste. Kaj mislite, da ne zmorem več? Pa še kako!«
»Ne vem. Veste, za težje ture je pa treba moči, vzdržnosti, potrpežljivosti, volje...«
»Da! Poguma, utrjenosti, človek ne sme biti vrtoglav, pa ne vem kaj še vse ... Saj ste mi pravili. Ali mislite, da ne bi bila vsemu kos?«
»Ne vem.«
»Jaz pa vem, da bi bila. Peljati me morata na Triglav, Škrlatico, Špik, Razor... na vse tiste ponosne vrhove, o katerih ste pripovedovali. Saj niso tako težko dostopni.«
»Res. povsod vodijo zavarovane poti, toda ...«
»Nič toda! Sem se že malo poučila o tem in onem in vem, da na Triglav hodijo otroci. Pa da ne bi jaz zmogla? No?«
Brata sta molčala. Nista vedela, kaj bi rekla.
»No? Recita: da!«
»Seveda!« je zagotavljal Janez. »Vam vendar ne moreva odreči nikake prošnje. Samo take ture bi trajale več dni in ...«
»Saj bi šla Mandičeva z menoj.«
»Joj!« je ušlo Pavletu.
»Vidite, to je.« Janez se je ozrl, če ga morda Mandičeva ne sliši. Bila je predaleč zadaj z Bo-ničem. »To vem, da bi vi zmogli. Toda ona? Saj že zdaj stoka in zaostaja.«
»Gospod Košak, kar po pravici vam povem. Jaz sama ne bi prosila, pa me je vprav ona nagovarjala, da bi šli kam više. Toda, kdo pojde z nama? Rekli sva Žinu, pa je takoj dejal, da ne pojde, čeprav bi ga nesli. Potem sem pomislila na vaju...«
»Res?« sta vprašala hkrati brata.
»No, res!« se je zasmejala. »Mislila sem vama že pisati. Omenila sem vaju Mandičevi in pripovedovala o vas, gospod Janez, pa je bila takoj vsa navdušena.«
»Škoda!« je dejal Janez.
»Zakaj?«
»Da ni rajši ona pripovedovala, pa bi bili vi navdušeni.«
»Porednež!« Od strani ga je ošvrknila s pogledom in nadaljevala. »Danes sem pa vaju dobila in ne izpustim vaju tako poceni. Pet minut vama
dam časa za razmišljanje. Odgovor mora biti pa seveda samo eden, namreč ta, da se strinjata «
»Hudo bo z vami,« se je smejal Pavle. »Ali ne smeva nič ugovarjati?«
»Nič!«
»Vsaj malo pogojev nama dovolite, prosim.«
»Nič, prav nič!«
Vsi trije so se smejali. Došel jih je Žino, ki je bil radoveden, odkod ta veselost.
»Boš že zvedel čez pet minut. Zdaj morata gospoda premišljevati. Bodi tiho, da ju ne zmotiš.« Položila je prst na ustni. Mahoma jo je spet prevzela razbrzdana veselost. Lovila bi se kot otrok:
»Pa me ujemite, če ste za kaj!«
Stekla je po poti naprej. Pavle, ki je moral radi bratovega padca nositi precej težek nahrbtnik, ni stopil hitreje. Žinu se ni ljubilo. Le Janez se je pognal za njo.
Brzela je po beli poti lahno kot ptica, Janez za njo, pa je vendar ni mogel dohiteti. Še ustavila se je in mu pomigala z roko, nato se pa spet z otročjo razposajenostjo spustila v tek.
Pot je zavila v gozdič in tonila med drevjem. Tam sta oba izginila v gozdni senci.
Janez jo je našel žarečo, s svetlimi očmi in smehljajočo se, ko je slonela ob vitki smreki poleg poti. Roke je imela sklenjene za deblom, da se je njena polna postava bočila pred njim.
Zasopel se je ustavil tik ob njej.
Iz nje je žarela mladost in lepota. Njene žametaste, žgoče oči so se potopile v njegove. Hotel je nekaj reči. Hotela je nekaj povedati. Pa je oba tiščalo v grlu, beseda ni mogla na dan.
Gledal jo je, prodirno in občudujoče, da so se njene roke povesile ob telesu. Sklonila je glavo.
Prijel jo je za roko. Ni se branila. Prsi so ji burno plale, prevzelo jo je čuvstvo popolne vdanosti. Božal ji je prste. Pokleknil bi pred njo, zgrudil bi se in razkril plamen, ki mu je gorel v skrivnih globinah srca. Njegova toplota je hotela na dan, ni se vzdržal. Pritegnil je roko in jo ponesel k ustom.
Zaprla je oči in naslonila glavo nazaj na drevo.
Zaslišalo se je škrtanje okovank po pesku. Umeknila mu je roko.
Stopila sta k prihajajočima.
»Ali te je ujel?« je vprašal Žino.
Janez je bil v zadregi. Ona se je nasmehnila in ga pogledala. »Da, pa nisem jaz kriva.«
Janez je razumel, a se ni izdal. Prikril je občutje in se premagal.
»Kdo pa?« je vprašal Pavle.
»Jaz ne. Tisti, ki bolje teče.«
Smejali so se vsi razen Janeza. Žino se je spomnil:
»Kmalu pridemo na postajo. Počakajmo onadva, da pojdemo skupaj. Menda sta precej zaostala.«
Zardel in s široko odpeto srajco je primahal Bonič z na smrt trudno Mandičevo. Ves čas do postaje je dopovedovala, da je danes nekam nenavadno slaba. Zato je tako trudna, ah, strašno trudna.
»Pa bo še,« se je smejal Pavle sam pri sebi.
»Pa bo še, če bo hotela z nami.«
Ko so se vozili proti Kranjski gori, je Dana šele povedala:
»Očka! Gospodična Mandičeva in jaz pojdeva z gospodoma prihodnji teden v gore za dlje časa.
Saj boš dovolil, kajne?«
»Hm!« je brundal stari. »Da se pobiješ.«
»Kaj še! Saj se mi nič ne more zgoditi.« Hotela je reči: »Poglej ju, močna in zastavna. Samo Janez obdrži pet takih kot sva medve.« Nadaljevala je glasno: »Si že dovolil.«
»No, če gospoda obljubita, da bosta pazila nate — o seveda,« je hitro popravil, ko je opazil nervozno kretnjo Mandičeve, »seveda, reči hočem, če bosta pazila na vaju, no, potem bi se dalo kako pomeniti...«
»Saj sem vedela, da si dober!« Objela ga je in pozibala. »O ti moj očka!«
Vlak se je ustavil. Mandičeva in Boničevi so se začeli poslavljati od bratov. »Torej, drugi teden na svidenje!« je hitela Dana, ko jima je podajala roko. »Sicer nam pa morata pisati.«
»Kako pa veste, da bo moja roka že v enem tednu zdrava?«
»O, za to sem brez skrbi. Mora, če pravim tako. Kajne, gospodična?«
»Seveda,« je potrdila Mandičeva. »Saj si včasih prisilila celo mene.«
»Mislite, da ste vi bolj trmasti kot njegova roka?« se je šalil Žino, ki je imel vzgojiteljico v želodcu.
Mandičeva se je kislo nasmehnila.
»Na svidenje!« so klicali ob odhajajočem vlaku.
Brata sta pozdravljala z robci, ki ju je Dana se gledala, ko je vlak že drdral mimo lesnih skladišč.
Ko so temni vozovi izginili, je vzdihnila, se obrnila in odšla za ostalimi k izhodu. Čutila je roko, na kateri ji je še vedno gorel poljub.
(Dalje prihodnjič.)
2 h	49
ZIMSKA MISEL
V	vrbo staro pri potoku spomin pomladni je ujet.
Poln cvetja, poln petja je rajal lepi svet.
Baržunaste so mačice bile bogat zaklad, podarila le nama ga rožna je pomlad.
Cvetovi po vsej trati so dehteli, posul si z njimi roke mi, lase, valovi v daljo so hiteli, vsak val je tvoje žuborel ime. Škrjanec v sončnih je višinah prepeval pesem o pomladi in misli najine so pele o veri, o ljubavi, nadi.
Zdaj trato mrzli sneg pokril je in veje je zapadlo ivje.
In potok, v mrzli led vkovan, globoko zimsko spanje spi.
Jn v srcu mojem tvoj spomin — umirajoča luč — bledi.
Draga Krajnc.
NOČNA MELODIJA
Bela noč ihti nad menoj, kot mrtve oči zvezde vame zro nocoj.
Bogu v kotu srce krvavi, široko razpel je roke in gleda vame in v brezdanjost noči.
V	meni želje kakor strune drhte in ko kri iz ran iz srca mi trudne misli hite:
— Da bi že skoraj zasijal dan, da bi bil jaz kakor gore, kakor sive gore močan! —
—	Bog! Razpni svoje svete roke, nasmej se mi in me pritisni na svoje prebodeno srce!
Bela noč ihti nad menoj, kot oslepele oči zvezde vame zro nocoj —.
France Novšak. Mladika (933
MED GORAMI
Viktor Smolej
Janez je vstopil v obokano kamro, kjer sta živela stara dva, odkar sta oddala dom sinu Andreju.
»Bog daj, Janez,« je pozdravila vesela stara mati. »Ali si res prišel?«
»Dober dan,« je Janez odgovoril nerodno. Ni vedel, ali bi odzdravil po domače ali po gosposko, kakor ga uče po šolah. »Prišel sem malo na počitnice.«
Podal je stari materi roko. Stopil je še k postelji starega očeta.
»Oh, oh, saj nič ne spreume,« je rekla stara mati. »Kar leži pa nobenega ne pozna. Nič, prav nič. Prav ob ves spomin je prišel.«
Obrisala je s predpasnikom stol in je sedel.
V	kamri je dišalo po nepomiti posodi, umazanem podu in neprezračeni, mokri bolnikovi postelji. Janez je to še posebno močno občutil, ker je prišel z mrzlega, čistega zimskega mraza tam zunaj.
»Zdaj je že pol leta kar tak, da nič ne ve za nobeno reč. Nikogar ne pozna. Saj tebe tudi ne.«
Na severni meji. (Fot. J. Kovačič.)
Potem je sedla k peči in govorila dolgo kar sama.
»Bog že ve, zakaj ga ne vzame. Devetdeset jih je spolnil o svetem Mihelu. No, pa še živi!«
Stari oče, ki je kar oblečen ležal na postelji, je hotel vstati. Oči je imel skoraj zaprte, le na levo oko je še malo gledal. Sivi brki so 11111 visele čez ustnice.
»No!« je stopila stara mati k njemu in se nagnila prav k njegovemu obrazu. Govorila je počasi kakor gluhemu. »Kaj pa vstajaš? Boš kam šel?« Potem je rekla lepo kakor otroku. »Kar leži, kar leži! Kaj boš hodil ven! Zunaj je sneg pa mraz. Danes je sveti večer.«
Oče jo je gledal, kakor da nič ne razume, potem je poslušno legel nazaj.
»Kaj časa boš pa še študiral?« je vprašala starka.
»Še pet let. Letos pa še pet.«
»Jej, jej, to je studiranje!« je vzdihnila. »Nikoli ga ni ne konca ne kraja.«
Mislila je, kako dolgo že ni bilo nobene nove maše v fari. Potem je mislila spet samo nase.
»Včasih je pa res tako, kakor da je Bog čisto pozabil na naju,« je skoraj zajokala. »Tak revež je,« je pokazala na očeta. »Devetdeset let ima. vsega ima dovolj in preveč, samo trpljenje mu je še ostalo.«
Potem se je spomnila Podlipnikovega Lojzeta.
»No, sosedovega Lojzeta je pa tako hitro vzelo. V dveh dneh. Ta je tudi čudno umrl. Brez spovedi in obhajila. Ni maral. Pa brez gospoda ga bodo pokopali. Tako je napisal v testamentu. No, bratje pa vsi hodijo v cerkev, mati je tako pobožna pa sestre tudi. Sin pa tak pogan!«
»Saj so ga pripeljali domov, ali ne?« je vprašal Janez.
»So ga, danes zjutraj z avtomobilom. Z Jesenic. Da, da, takole je. Kaj se vse lahko prigodi! Bog že ve, kako je prav.«
Tudi stara mati ni spreumela.
*
Ta dan je bil sveti večer.
Janez je že v mraku prišel domov. V hiši je stal na mizi pri oknu drevešček, v kotu pa jaselce.
»Mi nikoli nismo imeli dreveščka,« je pravila stara mama. »Samo hlevec in goro smo naredili. To je šele zdaj prišlo v navado, da delajo še drevešček.«
Po večerji so prižgali svečke in sedli okoji peči. Janez, oče, mati, Olga, ki se uči šivati, in Minca, ki hodi še v šolo. Ta bo Janezu za kuharico, ko bo gospod.
Molčali so in gledali drevešček s svečkami na njem in jaselce v kotu. Kaj če bi vse oživelo ...
Rudarjevi so prišli pogledat drevešček.
»Bog daj dober večer,« je pozdravila Rudarica in potegnila za seboj dekletce, ki se je sramežljivo skrivalo za hrbet. Za njo je starejša Milka zaprla duri.
»Bog daj vesele praznike,« je voščil Mrak.
Sedli so k peči. Otroci razen Janeza pa so zlezli na peč v grelico in od zgoraj gledali na starejše, ki so se pogovarjali, kakšno je bilo leto, koliko je bilo škode zaradi dežja in poletnih povodenj in da je bilo zato malo tujcev na letovišču.
Janez je pogasil svečke na dreveščku. Samo rdeča lučka pri jaselcah je še gorela. Stara mati je že davno odšla.
Potem so poklicali Janeza na peč. Mislil je, ali bi šel ali ne. On je vendar študent! Kaj bo med otroki! Potem je pa le šel.
»Ti, ali res vaš Janez za župnika študira?« je vprašala po tihem Rudarjeva Milka Olgo. Vendar je slišal tudi Janez in je ves zardel.
Olga se je glasno zasmejala. »Milka pravi, da naš Janez za župnika študira.«
»No!« je rekla Rudarica. »Zakaj pa ne! Lahko bo, če bo hotel.«
»O, Bog ve, kako bo še!« je rekel ob peči oče. »Svet se tako hitro spreminja!«
»Jej, pa res!« je hitro začela Rudarica in so govorili o Podlipnikovem Lojzetu, ki ga bodo dali kar v neblagoslovljeno zemljo.
Janez je mislil, kako bo lepo, ko doštudira. Pet let in pol se mu ni zdelo mnogo časa kot stari materi.
Cerkev na Gorici je bila natlačeno polna. Zaspane oči so ščemele od bele električne luči in se zapirale kar same od sebe. Na koru so peli latinsko mašo. Fantje pod korom so se dolgočasili, tu-mtam je zakimala gospodinja, trudna od peke.
Janez je gledal sive stene, gotska rebra, barvana okna stare gotske farne cerkve na Gorici. Včasih se mu je zdela velika. Odkar pa je videl v mestu velike in lepe cerkve z belimi stenami, dolgimi ladjami in visokimi stropi, se mu je zazdela domača cerkev majhna in starinska. Stal je za °troki pred oltarjem. Hitro je šel od doma, drugi domači so šli pozneje. Hotel je slišati tudi one Pesmi, ki jih župnik in organist pojeta pred polnočnico.
Med mašo je bilo Janezu nekaj časa vroče, Potem ga je začel tresti mraz. Čutil je tudi, da ga vsi otroci gledajo. Začelo ga je zebsti. Zobje so mu skoro šklepetali. Potem ga je spet kuhala vročina.
Iz zakristije je včasih potegnil močen pih in ga vsega premrazil.
Ko je prišel domov, je bil bolan in je moral leči. Za sveti dan. Stara mati ni spreumela.
4
Voz se je ustavil pred hišo. Mrak je šel ven. Markeljevi so se s konjem pripeljali k maši. Mar-keljev Miha je spravil voz s ceste na dvor za hišo, konja pa dejal v hlev. Drugi so stopili v hišo. Markelj je bil Janezov stric iz Rovt. Vsako nedeljo so se pripeljali k maši, ker je bilo peš dobro uro, voz so puščali pri Mrakovih.
»Bolnika imamo v hiši,« je rekel Mrak.
»Oho!« je rekla Markeljna in prva stopila v hišo. Bila je z male kmetije doma in je zdaj visoko vihala nos, da je gospodinja na največji kmetiji v dolini. »No, kaj mu pa je, jetkovcu?«
Janeza je kuhala vročina. Nekaj časa je bil ves moker od potu, potem se je tresel od mraza.
V	prsih ga je tiščalo in davilo.
Srež zimskega jutra. (Fot. Fr. Krašovec.)
»Kaj mu pa je?« je stopil stric k postelji.
»V cerkvi se je prehladil,« je rekla mati. »Bo treba iti po zdravnika.«
»Oh!« je rekla spet Markeljna. »Jej, za vsako reč vendar ne boste leteli po zdravnika.«
Po deseti maši so šli od fare z Bogom. Ljudje so se spraševali, kam gredo obhajat.
Staro Rudarico, ki ima že tri in osemdeset let. Bolna ni, samo za sveti dan je želela, da pridejo z Bogom, ker sama ne more v cerkev.
Janez je dobro poznal staro Rudarico, ki je včasih sedela na soncu in se grela.
Njemu se zdravje ni izboljšalo. Zbadalo ga je v prsih in glava ga je pekla. Obhajale so ga slabosti.
Pri peči sta govorila Markelj in oče. Zunaj je Miha prepeljaval voz in vpil nad konjem, ko je vpregal. Mati je kuhala južino. Zunaj je bilo jasno in sončno. Cesta se je topila, ko so šli ljudje od maše.
Janez na sveti dan ni bil pri maši.
Zunaj na cesti so se ljudje glasno pozdravljali in si voščili vesele praznike. Gledali so po polju in po gorah, ugibali vreme, ki bo lepo, če se ne bo kaj obrnilo. Senožeti so bile vse bele. Kazali so, kje je bilo letos na novo posekano. Povsod tam so bile povsem gole frate.
»Kaj pa boš?« je rekel Markelj. »Drugega prodati ne moreš kakor les. Denar pa mora biti, ko je treba davke plačati.«
»Seveda,« je pritrdil Mrak.
»No, ti imaš še službo —«
»Kaj to! Saj veš, koliko ima čuvaj pri železnici !«
»Kar je, je dobro! Veliko ni, mesec je pa le. Nekaj pa le dobiš na roko vsakega prvega. Saj zdaj od kmetije tako nobeden ne živi. Vsak išče službe, čeprav gre tudi samo kramp gonit na železnico.«
»No, kako pa kaj pri vas?«
»No, tako!« je rekel Markelj. »Veliko garanja pa veliko skrbi.«
»Saj je povsod tako,« je rekel Mrak. »Lani ste imeli dovolj skrbi, ko vam je hčer žandar zapeljal. No, glejte, pa to še ni najhujše. Zdaj sem zvedel, da je Lukeževa, otrok, ki ima komaj šestnajst let, na istem. Pomislite, šestnajst let! Tako daleč smo že prišli. Kaj pomaga, če pa ljudje sami v greh silijo. To je naše letovišče in naša kmečka gospoščina. Seveda v svilo se oblačijo, pa najdražjo, pa klobuke nosijo in nizke čeveljčke, potem pa tožijo, da kmetija ne živi in da ni zaslužka.«
»Svet se je presukal,« je rekel Mrak. »Kar skrbi me otroke dajati od doma. Mesto ni prida.«
Prišli sta v hišo Markeljna in Mana, teta Janezove matere, že tudi blizu osemdeset let stara, ki je po polnočnici kar v cerkvi počakala še šeste in desete maše. Voščili so si vesele praznike. Mar-keljevi so se odpeljali domov v Rovte. Mrak je pa odšel po zdravnika. Stara mati je hodila od Janeza do starega očeta in nazaj, njen veliki rožni venec ji je pri tem ropotal ob palico.
Zdravnik je rekel, da ima Janez pljučnico. Mislil je sam pri sebi še več in huje, pa ni nič rekel.
*
Na sv. Štefana dan je bilo. Na Gorici polno ljudi. Poslušali so občinskega tajnika, ki je bral razglase. Gore so bile jasne, nebo kakor umito. Zvon je zapel v linah. Župnik je šel previdevat Mrakovega Janeza. Ljudje so pokleknili, ko je šel mimo. Župnik se je zatopil v razmišljanje. Vsa fara, ki jo je zajel val pomeščanjenja, mu je stopila spotoma pred oči. Podlipnikov Lojze ga je s svojo smrtjo hudo zresnil. In zdaj: k tretješolcu mora, ki bi lahko kedaj novo mašo pel!
Bližal se mu je sprevod. Župnik je to vedel. Povedali so mu, da bo prišla godba iz mesta, ki bo spremljala Podlipnikovega na zadnji poti.
Stresel je z glavo, kakor da se hoče otresti misli, ki ga motijo v molitvi, in pospešil korake, da se je umeknil sprevodu.
Mati je držala svečo. Stara mati je premikala svoj molek. Te dneve se ji je glava še bolj povesila in zlezla med ramena. Janez je umiral.
Zunaj se je počasi bližala godba. In med prošnje in župnikove Zdrave Marije se je mešala počasna, otožna melodija, enakomerna kakor koraki godbe. »Še v to mojo daljno vas med gorami je pljusnil val iz mesta...« Župnik si je zakril obraz z dlanmi in umolknil sredi molitve.
Oče Mrak je topo strmel Janezu v obraz.
Sestri sta zagnali obupen jok.
Godba je stopala mimo.
Po hiši je zadišalo po sveči, ki je trepetala materi v rokah: Janez ne bo več študiral, ne bo šel za gospoda in nikoli ne bo pel nove maše ...
Materi je padla sveča iz rok in ugasnila na tleh.
Zadnji koraki pogrebcev so utihnili, ko je Janez izdihnil.
Podlipnikovega so zagrebli v neblagoslovljeno zemljo. Tudi zvonili mu niso nič. Mesto libere so mu igrali žalno koračnico.
Ko so se pogrebci razšli, je Janezu zazvonilo z malim. Stara mati je pogledala skozi okno v sončno zimsko poldne, pa ni nič videla. Vsa je usahnila vase. Ni doumela, pa tudi poslušala ni več.
KJE SMO S CERKVENIM SLIKARSTVOM
France Stele
I. O NALOGAH IN ZGODOVINI CERKVENEGA SLIKARSTVA
Če hočemo pobliže in zares stvarno (kritično) presojati cerkveno slikarstvo, ki se nam kaže po naših cerkvah kot sodobno ali se nam kot tako ponuja, da ga sprejmemo in porabimo, si moramo pojasniti pred vsem drugim neka osnovna načela, ki nam pri presoji omogočijo kolikor toliko trdno stališče. Do takih načel pa bomo prišli najbolj naravno po spoznanju nalog in ciljev cerkvenega slikarstva. Pri pregledu tega slikarstva se nam pokaže njegova trojna naloga: prva in najobsežnejša je okrasitev danih, službi božji v najširšem pomenu namenjenih prostorov; druga je v najširšem pomenu poučna, tretja pa v najožjem pomenu nabožna, molitveno in pobožno spodbudna. Ko si bomo na jasnem o teh glavnih skupinah nalog, v katerih se udejstvuje cerkveno ali nabožno slikarstvo, posežemo nekoliko v zgodovino cerkvenega slikarstva. Ta je s svojo skoraj dvatisočletno zakladnico izbranih in priznanih del gotovo zmožna, da nam izdatno pomaga spoznavati načela, po katerih naj presojamo obstoječa in nastajajoča dela. Kot zaključek prvega dela naše razprave pa bomo poskusili pojasniti pomen umetniške osebnosti v cerkveni umetnosti, določiti meje, v katerih naj nesporno velja načelo, da resnično nabožna dela lahko ustvarja le veren umetnik, nazadnje pa bomo orisali vzor (ideal) sodobne cerkvene umetnosti.
1. Krasilna stroka cerkvenega slikarstva.
Prastara kulturno in umetnostno zgodovinska dejstva dokazujejo, da gola arhitektura (način stavbe) ne zadovoljuje popolnoma našega lepotnega čuta. Ako pa naj ga zadovoljuje, mora biti izvedena v tako popolnem, izrednem gradivu, izbranem načinu in dovršenem delu, da to njen izdelek silno podraži. Nekdaj stavb niso stavili na tak izbran način, ampak čimbolj preprosto, ^ato si jih je za svoj lepotni čut človek prirejal Po osebnem okusu s tem, da jih je prekrival z zavesami, ali oblačil na površini s posebno, samo lepotnim potrebam služečo prevlako iz ometa v najširšem pomenu te besede, iz kamna ali lesa pa tudi iz drugih tvarin.
Cerkvena arhitektura spada odnekdaj med najbolj monumentalno, to se pravi najbolj skrbno,
trdno in tudi gradbeno najdragoceneje izdelano, kar jih je bilo. Pa tudi pri tej se je zgolj gradbena izvedba le redko povzpela do tiste popolnosti v izdelavi in gradivu, da bi že sama lepotno zadostovala. Kot nadomestilo za lepotnost se je vprav s stavbami, ki so služile verskim in obrednim namenom, razvijalo tudi dekorativno (krasilno) slikarstvo, ki ima namen, da po arhitekturi ustvarjeni prostor v lepotnem oziru tako izpopolni, da se z njim pri udeležencih službe božje že s prostorom samim, pred verskim obredom in brez njega, ustvari tisto razpoloženje, katero jih zadostno pripravi, zbere in ubere za resnost obreda, ki se bo izvršil.
Ker je krasilno slikarstvo tako najože zvezano z dano arhitekturo, z danim prostorom, je naravno, da arhitektura v precejšnji meri gospoduje nad dekoracijo (krasilno sliko) in je bil arhitekt tudi vedno v veliki meri vodnik slikarju dekoraterju. Slikana dekoracija prostora pa se lahko izvrši na različne načine: najenostavnejši način je ta, da slikar samo z barvo prepoji dane arhitektonske člene in ploskve in samo z barvo ustvari prostoru nek izraz, ki zadovolji gledav-čevo oko. Znano je namreč, da že barva sama zmore vzbuditi v človeku neko precej določno razpoloženje, žalostno ali veselo, resno ali razposajeno, svečano ali vsakdanje. Drugi način slikarske okrasitve prostora je ta, da slikar s svojimi okraski nazorno tolmači ali vsaj še bolj pojasnjuje stavbinski (tektonski) smisel posameznih členov in delov stavbe. Tretji način pa je ta, da slikar v dekoracijo vključi tudi slike, ki imajo samostojen likovni pomen, da torej v krasilnem okviru tudi umetniško ustvarja.
Jasno vidimo v tem stopnjevanju slikarskega dela od gole arhitekture, preko barvane arhitekture in preko slikarsko tolmačene arhitekture do slikarske, z arhitekturo združene umetnine, kako je vsako cerkveno slikarstvo ozko navezano na arhitekturo in da more veljati le smisel arhitekture in njenih členov za izhodišče in podlago slikarskemu delu. Iz arhitekture, iz tektonskega smisla njenih Členov izvirajo tudi osnovna vprašanja (problemi) cerkvenega slikarstva. In več kot jasno je, da se tudi ustvarjajoči umetnik ne more izogniti sporazumu z arhitektom, oziroma z arhitekturo. Kakor je arhitektura danega prostora naravno in nujno vodilo slikarju dekoraterju, prav tako je dekorativna stroka cerkvenega slikarstva s svojimi, iz arhitekture izvirajočimi osnovnimi načeli merilo za vrednost cerkvenega slikarstva kot umetnosti. Kajti vsi trije elementi: arhitekturni, dekoracijski in umetniški tvorijo
-1 »«*«***«» •MKMMM
Sl. 3. Prezbiterij župne cerkve pri Sv. Katarini nad Medvodami. (Dekoriral arhitekt Ivan Vurnik.) Primer nam kaže arhitektonsko smiselno porabo ornamentike. Arhitektura tgga prostora je z dekoracijo pridobila večjo jasnost in lepotno učinkovitost.
skupno en lepotni organizem, eno lepotno telo. Najboljši in najpomembnejši del te enote mora biti prav tako primerno ubran z nižjimi deli, kakor morajo biti ti deli ubrani nanj, so nanj navezani in v njem povzdignjeni. Ta vezanost v enotno telo pa pri cerkveni umetnosti ni samo zaradi lepote, temveč, kakor bomo še videli, tudi zaradi ideje, pomena, in se v precejšnji meri razteza na vse, kar se vrši v prostoru, namenjenem za službo božjo.
Arhitektura ima neke osnovne zakone, za katere ni nujno, da bi se za oko tudi vsiljivo izražali. Toda stavbenik jih mora upoštevati, čeprav bi njih delovanje v izvršenem delu še tako skril pred očesom opazovavca. To so zakoni rasti od tal v višino; zakoni stanja in počivanja, ki se izražajo v stoječem nošenju enih delov in počivajočem, napram nosilnim silam uravnovešenem ležanju drugih; so to dalje zakoni oklepanja, s katerim je ozko zvezano premoščanje, prekrivanje spodaj že oklenjenih prostornin od zgoraj. Vsaka
arhitektura, ki ustvarja s svojim oklepom v svoji notranjosti prostornino, ima v sebi za oko sicer nevidno, po svoji važnosti pa dobro občuteno ogrodje, skelet, okostnjak, ki ima podobno nalogo kakor ogrodje človeškega telesa. Ta skelet arhitekture, to ogrodje ima v sebi vse nosilne in oklepajoče naloge (funkcije) dane arhitekture in se da izraziti s sostavom črt ali palic. Pri lesenih stavbah, posebno če so postavljene po okvirnem sostavu, je ta gradbeni skelet ob pričetku stavbe tudi viden. Enako je viden pri sodobnih železo-betonskih stavbah, ki so postavljene po okvirnem ali skeletnem sistemu. Arhitekt lahko tudi lepotno izrabi ta skelet in ga ohrani vidnega v dovršeni stavbi. Najvišjo lepotno popolnost je ta način doživel v zgodovini pri gotskem stavbarstvu, kjer ima vprav ta vidni stavbni skelet lepotno vodilni pomen. Z njim se kosajo danes že mnoge železne, posebno pa železo-betonske zgradbe novejšega časa. Kjer je to ogrodje vidno in po arhitektovi nameri služi lepotnim namenom stavbnega organizma, ga mora tudi slikar dekorater upoštevati, ako noče, da se mu pod roko ne zmaliči tudi vsa njegova dekorativna zasnova. Kjer pa to ogrodje ni vidno, ampak skrito, je dekorater vezan nanj samo v nekih prav splošnih, skoraj samo po sebi umevnih mejah, kakor so enota ploskve, meje arhitekturnih sostavov ali razne enote arhitektonsko dekorativnih členov. Le redko se je zgodilo v zgodovini umetnosti, da bi si bil kak izreden, res avtonomno svoja sredstva obvladajoči umetnik slikar upal poskusiti prekoračiti te naravne meje. Niti v najsvobodnejšem vseh slogov, v rokokoju, se to nikomur ni popolnoma posrečilo.
Kljub navidezni svobodi ustvarjajočih duhov so torej nazadnje vendarle neke meje, ki jih doslej še nihče ni premagal in se zde tudi nepremagljive; skušnja pa uči, da varneje postopa tisti, ki se poglobi v smisel dane arhitekture in iz tega spoznanja zasnuje svojo dekoracijo, kakor pa tisti, ki se ji upre. Po tem varnem potu so v prejšnjih dobah, ko je vladalo še trdno delavniško izročilo, tradicija, celo umetniško nedozoreli dekoraterji dosegli lepotno popolnost, ki nas še danes zadovoljuje in je često zabrisala njihove okornosti.
Slikar naj torej ve, da ima vsak del arhitekture, posebno pa vsak njen tektonski, delovni člen svoje življenje, svoj posel, svojo nalogo, za katero je tudi smotrno oblikovan in prikrojen. Steber ali slop (zidan štiri- ali večoglati steber) stoji, opira in nosi, zato ima nogo — bazo, trup in glavo — kapitel. Steber je v svoji rasti pogosto napet, izbnhnjen, kakor bi se vdajal pod težo, ki
jo nosi, in nas v taki obliki bolj prepričuje o svojem poslu kakor pa enakomerno ravni steber. Steber ali slop tudi »raste« iz zemlje; če pa je kot slop zidan, tudi počiva sam v sebi po plasteh, iz katerih je sestavljen. Stena stoji, pa podobno slopu tudi počiva sama v sebi. Če jo dekoriram, lahko upoštevam eno ali drugo njeno lastnost; ker ona v celem sostavu (konstruktivno) navadno le bolj zapira kakor kaj nosi, jo je mogoče dekorativno uporabiti prav tako kot v sebi zaokroženo, v sredini osredotočeno enoto, kakor jo je tudi mogoče razčleniti v smislu njene naloge (funkcije), da predstavlja navidezno arhitekturo, katera jo naravno veže z arhitekturno celoto. Ker pa kakor slop počiva tudi sama v sebi, jo je tudi mogoče deliti po mili volji v pasove, kakor to prija celotni zasnovi dekorativnega organizma. Lok ali obok se »pne« do neke najvišje točke svoje vzpetosti, od katere pada vzporedno k drugi točki, ki je cilj njegovega pogona čez prostor. Lok ali tudi obok prav za prav lahko raste tudi naravnost iz tal in se od gotove, večinoma s posebnim vmesnim členom označene točke vzpne preko dane razdalje. Ta vmesni člen imenujemo glavo ali pri oboku zidec, zidni venec; če pa ta člen raste iz stene kot noga, kot nosivec loka ali oboka, mu pravimo nosilni kamen ali konzola. Če je obok enoten, preide, brez počitka preko svoje temenske točke, tako včasih tudi lok; vendar posebno pri loku teme radi označimo s takozvanim sklepnikom. Pri sestavljenem oboku (križastem ali drugem) pa se gradbeno življenje osredotočuje na meje polj ali kap, ki tak obok sestavljajo. Gotika napravi tak obok tudi očesu viden s tem, da meje teh polj oblikuje kot izstopajoča rebra, katerih križišča krase in poudarjajo sklepni kamni, sklepniki. Rebra, ki so le deli lokov, se pno kakor loki ali tudi rastejo od svojih nog v višino. Prikrižastih in sestavljenih obokih drugih slogov teh sostavno (konstruktivno) važnih stikov posameznih polj ali kap večinoma ne poudarjajo posebno. Prav pa je, če se jih zaveda dekorater, ker jih lahko dobro izrabi. Kupola, to je obok na krožni podlagi, pa se pne od vseh strani enakomerno k svojemu vrhu, temenu, ki je pogosto odprt kot takozvana laterna-svetlobnica; bolje pa bo morda, če rečemo o kupoli, da se njena ploskev »boči« iz okvira osnove do zaželene višine. Podobno kakor sestavljene oboke imamo tudi sestavljene kupole, kjer meje sestavnih polj lahko poudarimo z rebri, teme pa s sklepnikom kakor pri obokih.
Že prej smo rekli, da je za dekorativnega slikarja zelo važno, da se čimbolj poglobi v smi-
sel in življenje arhitekture, njenih delov in členov. Vsem trem stopnjam cerkvenega slikarstva bo tako vživetje zelo dobro služilo. V prejšnjih stoletjih, ko je vladala trdna delavniška tradicija, je bilo to samo po sebi umevno. Devetnajsto stoletje pa je ta živi stik dekoraterja in arhitekture polagoma zabrisalo in je dekorativna kultura konec stoletja tako splahnela, da jo je treba iz temeljev ustvarjati na novo. Medle, neresnične rešitve, ker so notranje neutemeljene in ker okvir podane arhitekture uničujejo, so od druge polovice XIX. stoletja kar redne. Tudi mlajši slikarski rod, kolikor ni izšel že iz novih, solidno organiziranih delavnic, ki so v tem najbolj napredovale med Nemci, še nima jasnega razmerja do naloge (problema) cerkvenega slikarstva. Le prepogosto se ta rod, čeprav umetniško res popolno ali celo odlično ustvarja, v dekorativnosti lovi in se ne more najti. Vendarle pa že prodira zdrav nagon (instinkt); tako je Maleš v Cirkveni pravilno pogodil svojo dekoracijo, ali na drugem, arhitektonsko strožjem primeru tudi Pengov na Bledu.
Sl. 4. Pogled proti koru v župni cerkvi pri Sv. Lovrencu na Pohorju. — Slikar-jskaza« je z dekoracijo sten in obokov oškodoval vtis krasne omare za orgle. Ograjo kora je nesmiselno razkosal; še huje pa obok, ki mu je z dekoracijo uničil naravno obliko.	.
Praktično se nam po povedanem izlušči kot vodilo sledeče osnovno načelo ne samo za cerkveno, ampak za vsako dekorativno slikarstvo: dekorater si bodi pred vsem na jasnem o arhitektonskem smislu prostorov, ki jih misli krasiti. Ako je tektonsko (gradbeno) ogrodje v stavbi vidno izraženo, loči tega, preden kaj drugega začneš, od tistega, kar to ogrodje oklepa. Ugotovi dalje, kaj je že arhitektura takega ustvarila, da morda že samo po sebi, brez pomoči slikanja soodločuje v nameravanem lepotnem organizmu (kamenita rebra, konzole, stebri in sklepniki). Stebri, slopi, polstebri in polslopi, zidci in grede, loki in rebra, konzole in sklepniki zaslužijo posebno pažnjo in tako poslikanje, ki je njih gradbenemu pomenu primerno. Vse te dele stavbe imenujemo aktivne člene, ker ti prav za prav stavbo delajo, na-rede, ji dajo bistveno obliko. Stene, ki jih to ogrodje oklepa, polja in kape svodov, celotni svodi in kupole, ki so v primeri s prej omenjenimi členi polneči, počivajoči, pasivni členi, pa bodo potrebovali tudi od onih različno barvno ali dekorativno obdelavo. Za okrasitev aktivnih členov bo zadosti motivov, s katerimi bo mogoče naravnost simbolizirati življenje teh členov. Pri počivajočih, tektonsko mirujočih delih, posebno pri stenah, poljih obokov in podobnem pa bo domišljija bolj prosta, a kljub temu vezana v tem, da jim bo iskala pred vsem tak način, ki bo poudaril bistveno nasprotje med njimi in tektonsko aktivno skupino. Pri arhitektonsko strogih stavbah, kakor so posebrto gotske ter sem in tja tudi sodobne železo-betonske, bo pa končna posledica v bistvu tale: aktivno arhitekturno ogrodje bo v svoji dekoraciji gledavcu notranje življenje stavbe vse bolj živahno razkladalo, kot pa barvno enotno uglašeno in tektonsko v barvne lise zdrobljeno ozadje tektonsko mirujočih, pasivnih delov stavbe. Da se bo pri boljšem, tudi umetniško stremečem slikarstvu njegov umetniško stvariteljski (figuralni) del mogel razviti le na teh tektonsko mirujočih ploskvah in členih arhitekture, je že vnaprej jasno.
Kar se lepotne strani in vrednosti tiče, so vsi trije, na arhitekturo in drug na drugega oprti načini slikarstva popolnoma enakopravni, kakor smo omenili zgoraj. Napačno je naziranje, da je dekorirana notranjščina lepotno (estetsko) več vredna kakor sama barvana, ali s figurami okrašena odličnejša kakor oni dve. Pri presoji gre samo za kakovost enega ali drugega načina. Tudi ni vsak teh načinov primeren za vsako arhitekturo ali slog. Po večini bo pri starih stavbah samo izkušen arhitekt lahko presodil, kateri način bi bil lepotno najbolj uspešen. Pri novih naj bi pa kar
arhitekt, ki stavbo zasnuje in izvrši, tudi že sam določil, kako naj se notranje opremi. Vendar bo delavniško izkušen slikar danes že tudi sam mogel pravilno presoditi te stvari, če je le vesten in ne bo hlastal za delom in zaslužkom tudi tam, kjer trezna pamet in dosledno upoštevanje predpogojev govori, da bi bilo to odveč.
V	nekaj primerih, ki naj nam zopet nudijo dobre in slabe rešitve pri enakem ali podobnem slučaju, bom skušal povedano nazorno pojasniti.
Slika 3 nam kaže notranjščino prezbiterija župne cerkve pri Sv. Katarini nad Medvodami. Ta prostor je iz baročne dobe in značilen za številne slovenske podeželske prostore one dobe. Sam v sebi je prav lepo umerjen in prekrit z arhitektonsko ugodno učinkujočim križnim obokom. Ta obok je tektonsko zelo živahno sestavljen:
Sl. 5. Svod prezbiteriju podružnice nu Suhi pri Škofji Loki. — Slikur-obrtnik iz srede XV. stoletju je brezhibno uporubil dekorucijo nu urhitektonsko bogatem svodu. Kljub pestremu slikanju so jasno ločeni tektonski (rebru) in tektonsko podrejeni deli (svodna polja) arhitekture.
njegova polja se ne stikajo v temenu, v vrhu oboka, ampak jili drži v diagonalah tlorisnega pravokotnika v oglih stavbe obešeni križ, ki ga tvorijo široki pasovi, ki polja ločijo in držijo. Križišče teh pasov je obenem teme oboka, ki je poudarjeno s štirilistnim plastičnim okvirom: ta okvir zavzema mesto sklepnika vrh svoda. Ta sam po sebi lepi prostor je prva leta po vojni dekoriral arhitekt Ivan Vurnik in prvi po dolgem presledku pokazal naši dekorativni stroki zopet pravo pot h gotovemu uspehu. Žal je to dejanje v naši praksi ostalo precej neopaženo in ni rodilo tistih sadov, ki bi jih bili takrat pričakovali. Opazujte, kako točno je kljub svojemu čisto nearhi-tektonskemu dekorativnemu načinu Vurnik ločil tektonsko aktivne člene od mirujočih! Zidanim slopom (pilastrom), na katerih sloni slavolok spredaj in ki nosijo svodni križ v štirih oglih prostora,
Sl. 6. Svod ladje, slavolok in svod prezbiterija v cerkvi Pri Sv. Urbanu v Slovenskih goricah. — Slikar je nesmiselno razkosal po arhitekturi ustvarjene ploskve, a kljub temu ni uspel, da bi zadovoljivo postavil figure v tako prikrojene ploskve. Uničil pa je jasnost arhitektonske razdelitve.
je dal enotno dekoracijo, ki po svoji razporedbi poudarja navpično smer notranjih sil teh nosilnih členov arhitekture, in točno je ločil od pilastrov bogato razčlenjene glave. Z istim motivom je poslikal in odlikoval slavolok kot najvažnejši lok gradbenega sostava celega prostora, saj se z njim odpira iz prostora za vernike pogled na veliki oltar. Navpične stene v okviru te arhitekture je pustil svetle v eni barvi in jih je samo obrobil z nevsiljivim ornamentom. Obok, ki visi nad tem ne previsokim prostorom, bi vsaka nespretna ali neprevidna poraba močnejših barv ali vsiljivih dekoracij pritisnila k tlom. Zato ga je pustil v enotni beli barvi, s čimer je dosegel, da se lahko pne preko razmeroma majhnega prostora. Le vokvirjeno teme mu je poudaril z okrasom okvira in drobno dekorirano ploskvijo. Radi pogleda iz cerkve je steno za oltarjem, ki je tako nujno glavna stena celega prostora, odlikoval v spodnjem delu do višine ogelnih pilastrov s preprogo z istim vzorcem, ki pokriva pilastre (polslope).
Kot nasprotni primer prinašamo sl. 4: pogled na kor župne cerkve pri Sv. Lovrencu na Pohorju. Ta kor sloni spredaj na potlačenih lokih, ki se pno nad razmeroma prav lepimi stebri. Kor zapira proti cerkvi strnjena zidana ograja, ki jo obroblja na vrhu precej širok zidec. Za orglami vidimo del stene, nad njimi pa del oboka. Na desni je nosilni lok slep, ker ga zapolnjuje stena zvonika, katero vidimo tudi na koru desno od orgel. Kaj vse je nespretni dekorater vsilil temu enostavnemu gradbenemu okviru! Stebre, ki so kameniti, je pustil, hvala Bogu, pri miru; zato se na sliki kljub sorazmerni preprostosti v svoji pristnosti zde naravnost odlični. Pravilno je pobarval še tudi loke z enotno barvo (za končni učinek je isto, ali je ta svetla ali celo temna); pri ograji pa je prišel v toliko zadrego, da ni več vedel, kaj naj si vse vmisli vanjo. Po svojem bistvu je to enostavna, na spodnji konstrukciji počivajoča stena, ki jo obroblja zgoraj običajni zidec. Če bi se bil pravilno vmislil v položaj, bi bil moral vsej ograji dati enotno gladko barvo, ki bi se ločila od barve spodnjih lokov in gornjega zidca. Ta dva pa bi oba lahko imela isto barvo. Prav tako bi bilo mnogo ugodneje, če bi se ne bil trudil z gladko steno zvonika in bi je ne bil nerodno delil na orjaške, v resnici kar neverjetne kamenite klade. Ker je gladka, naj bi ji bil dal enotno gladko barvo, vendar tako, da bi se razlikovala od barve korne ograje, ki s steno zvonika nima nič skupnega in ji je bila pozneje prizidana. Prav tako bi si bil lahko prihranil delo z razčlenjevanjem stene za orglami in bi bilo mnogo bolje, ako bi ji
2 c
57
Mladika 1933
Sl. 7. Sv. Murko v župni cerkvi v Cirkveni (na Hrvaškem). — Miha Maleš je zelo zadovoljivo postavil evangelista z levom v trikotno-polje, podano po arhitekturi. Na meji polj je spretno porubil po hrvaških narodnih motivih prikrojeno ornamentiko.
bil dal isto gladko barvo kakor zvoniku. Najhuje pa je z obokom. Primerjajte ga z obokom na sliki 3 in opazujte, kako mirno in res samozavestno visi oni nad svojim prostorom. Ta tudi enotni obok je pa neroda razdelil nespretno na vse mogoče okvire in se v njihovih poljih poigral z malenkostno, neučinkovito ornamentiko. Pravi arhitektonski smisel oboka je s to slikarijo čisto ubil. Namesto enotnega ozadja za gmoto lepe orgelske omare, ki nam jo kaže slika, pa je dosegel razkosano, nemogoče ozadje, obenem pa povzročil pri tej arhitekturi tako nejasnost, da ji je težko najti primere.
Slika 5 nam kaže del prezbiteri ja lepe gotske cerkve na Suhi pri Škofji Loki. Slike, ki jih vidimo na tem svodu, so nastale sredi XV. stoletja in nam kažejo prav uspeli primer srednjeveške slikarske cerkvene dekoracije. Kljub skrajni pestrosti gledavec takoj spozna in loči aktivni gradbeni sostav arhitekture od pasivnega, ki se javlja v šilastih vrhih sten in poljih in kapah, ki so razpete med mrežo gotskih reber. Takoj opazi sklep-nike, ki so posebej samostojno poslikani, in sledi
potezam reber, ki rastejo iz konzol, se pnejo nad prostor, se delijo pa zopet križajo. Ker sploh niso poslikana, ampak samo v enotnih barvah barvana in le na ozki prednji ploskvi posejana z neskončno vrsto zvezdic, se po načelu nasprotja popolnoma jasno ločijo iz barvnega svitka celote. Vsako svodno polje je poslikano kot posebna enota; vsako je obrobljeno z vzajemno se ujemajočim (recipročnim) vzorcem temnih in belih sulic. Notranje polje pa je poslikano s figurami. Enako je nasičeno poslikana tudi stena prav do svojega stika z obokom. Kljub natrpani pestrosti motivov je jasnost popolna, celotni učinek pa prav radi te stroge podrejenosti enotnemu načelu kljub okornostim v posameznostih odličen in po svoje skoraj nenadkriljiv.
Kako medla je v primeri s to že na prvi pogled slika 6! Kaže nam del obokov in sten prezbiterija in ladje župne cerkve pri Sv. Urbanu v Slovenskih goricah. Prezrimo neumetniško kakovost figuralnih delov te slikarije, ki smo jo že zadnjič omenjali, in ostanimo samo pri njeni dekorativni strani. Pri splošni razdelitvi je slikar sicer upošteval resnični tektonski okvir sostava stenskih in svodnih ploskev, lokov in polj, ni pa ostal zvest temu načelu, ampak je poskusil vse, da bi ga obogatil; toda vse, kar je poskusil, je naredil proti smislu podanega položaja. Vzemimo na primer takoj na desni trikotno svodno kapo s sliko sv. Ambroža. Naravni okvir tega arhitektonskega člena je uničil s tem, da ga je razdelil na toliko izrezkov in odrezkov, da je nazadnje dobil v sredi zaželeno obliko, v katero si je upal naslikati podano predlogo. Kako spretno je slikar na Suhi v neprikladni okvir vstavil znake (simbole) evangelistov ali angele z razpetimi perotni-cami! Slikar pri Sv. Urbanu pa takemu zmagoslavnemu razmerju do danega položaja ni bil kos. Oba sta delala figure po predlogah, toda gotski dekorater je ustvaril umetnino, sodobni pa skrpucalo. Pač pa je dobro uspel v enakem položaju sodobni akademski slikar Miha Maleš v Cirkveni, kakor boste videli na sliki 7. Opozarjam vas dalje, da pogledate, kaj je naredil slikar pri Sv. Urbanu iz loka, ki loči ladjo in prezbiterij (na sliki nad angelom na prižnici). Podoben prezbiterij je zgledno rešil Vurnik na sliki 3. Če bi ne bilo močne sence, ki jo ta lok meče na stran proti sv. Ambrožu, bi ga iz nejasnega vrveža okraskov in okvirov sploh ne spoznali. V prezbiteriju je imel ta slikar podoben položaj kakor slikar na Suhi. Toda kaka razlika pri izvršenem delu! Poudaril je sicer pravilno meje med kapami, polja so mu bila pa očividno prevelika, zato je poskusil
vse, da bi jih zmanjšal. Vzel jim je ogle in ustvaril v sredi za sliko — nov okvir; toda vendar še plavajo ti angeli kakor nekam zgubljeni v prevelikih ploskvah. Gradbeni sostav svoda pa je zaradi tega načina, s katerim si slikar ni prav nič olajšal svojega dela, sedaj popolnoma nejasen.
Slika 7 s sv. evangelistom Markom in njegovim simbolom — levom, ki jo je naslikal Miha Maleš v župni cerkvi v Cirkveni, pa nam v podobnem položaju, ko je šlo za poslikanje križna-tih obokov, kaže, kako slikar iz doraščajočega rodu brezhibno komponira stoječo postavo z živaljo v svodni trikot. Dalje ga vidimo tudi, kako spretno uporablja skromno, po narodni prikrojeno lastno ornamentiko na tektonsko resničnih mejah svodnih polj.
Za primerjavo naj nam služi Sepp Grasmiick, ki je lani poslikal gotsko župno cerkev na Mirni na Dolenjskem (slika 8). Tudi pri njem zaenkrat sploh ne upoštevamo njegove figuralike, ampak samo način, kako se je lotil poslikanja križnatega svoda. Namesto da bi bil vzel po arhitekturi ustvarjene trikotne ploskve, kakor so, in vanje komponiral svoje figure, je tudi on kakor vsi slikarski neumetniki — diletantje najprej »popravil« dano ploskev, da bi njemu bolje ustrezala. S tem se je namreč izognil nalogi, da bi pokazal, kako zna naslikati zahtevano podobo v p o d a n o , ne v nalašč prirejeno ploskev ali okvir. Samovoljno si je torej zožil dano ploskev in, da bi dokazal znanje s sodobnim slikarstvom, se pri tem spakoval z nekakšnim kubizmom, o katerem je slišal zvoniti v Nemčiji. Tako nastale nenaravne obmejne pasove med svodnimi polji je poslikal s prav tako kubistično prikrojeno ornamentiko, ki kaže vse drugo prej kakor vsaj nekaj gibčne domišljije.
Kdor pa se hoče prepričati, kaj se da na lepoti prostorov, ki so že sami po sebi arhitektonsko lepi, doseči brez ornamentike, s samim gladkim barvanjem sten in arhitektonskih členov, tega vabim, da si ogleda po vojni restavrirano prijazno župno in samostansko cerkev v Stični, samostansko cerkev oo. minoritov v Ptuju ali pa monumentalno križevniško cerkev v Ljubljani. Kaj vse se da po tem načinu napraviti iz poprej neokusno poslikanih, a arhitektonsko bogatili gotskih stavb, o tem se vsak lahko prepriča v Gradcu, kjer so po pobudi za umetnost vnetega graškega škofa v gladkih, deloma naravnih tonih kamena restavrirali stolno in frančiškansko cerkev.
(Dalje prihodnjič.)
Sl. 8. Svod kapele v župni cerkvi na Mirni (Dolenjsko). — Sepp Grasmiick 1.1932 ni uspel s poslikanjein tega križnatega svoda. Meje med svodnim poljem je svojevoljno razširil in jih nespretno dekoriral. Uničil je tektonski okvir svoda, ni si pa olajšal položaja s figurami, ki so svojevoljno postavljene v podana polja.
SLOVANSKE PRESTOLNICE
J. šedivy 2. Srbski Beograd.
Popolnoma nova doba se začne za Beograd in za ves srbski narod leta 1830, ko je moral sultan po petnajstih letih priznati uspehe druge vstaje s proglasitvijo Srbije za avtonomno kneževino. Po sultanovi naredbi so smeli odslej Turki živeti samo po mestih, po deželi pa so morali v teku leta prodati svoja posestva in se izseliti. Tudi v Beogradu so začele prehajati hiše in stavbišča v srbske roke, še bolj pa v okolici. Knez Miloš se je preselil iz Kragujevca v Beograd, kamor so mu sledile upravne, policijske in sodne oblasti. Beograd je postal po dolgih stoletjih zopet srbska prestolica in se začel prerajati iz turškega v srbsko mesto. Stare turške podrtine so se morale vedno bolj naglo umikati zidanim srbskim zgradbam. Vendar pa tudi srbske hiše ne morejo zatajiti turških vplivov. Čeprav so okna ožje stene obrnjena na ulico, vendar je težišče bivališča še vedno na dvorišču; tjakaj gleda večina oken in na dvorišču so tudi vežna vrata. Kakor pri Turkih je mogoče priti v hišo edino preko dvorišča, ki ga omejujejo proti ulici lesena vrata in plot, od sosedov pa ga ločijo visoki zidovi ali pa plotovi iz desk. Skoraj vse stavbe v mestih so bile pritlične in jih je pokrivala slaba, vegasta opeka. Večina hiš je imela posebne kuhinje za vroče poletje.
Prave turške razmere so vladale tudi na kne-ževem dvoru. Ta tako zvani Novi ali Ljubičin konak si je zgradil knez Miloš leta 1831 v bližini sedanje Saborne cerkve. V njem je zdaj muzej princa Pavla. Notranjost dvora se ni mnogo razlikovala od ostalih srbskih hiš. Dolgo časa so bile
vse sobe urejene na turški način brez miz, stolov in postelj. Med šestimi glavnimi prostori je bila najlepša »pisana soba«, kjer je knez sprejemal goste. Na eni steni je bila slika kneza Miloša, na drugi njegove matere Savke, v sredi pa ogledalo, velika redkost za tedanji Beograd. Za goste je bilo pripravljenih 17 zglavnikov in minderluk (nekaka zofa). V veliki zadregi so bili na dvoru, če je prišlo hkrati več gostov. Knez Miloš si je moral potem izposoditi pri bogatih Beograjčanih razen žlic, vilic in nožev tudi posteljnino. Večkrat je kljub temu česa zmanjkalo. Na svatbi Miloševe hčere Petrije ni bilo dovolj čaš. Sam metropolit in poznejši carigrajski pravoslavni patriarh Agatan-gel je moral piti s svojini levim sosedom Naumom Ičkim iz istega kozarca.
Pri pojedinah so pomagali v kuhinji in prinašali jedila — najvišji uradniki, ki so po večini imeli na dvoru stanovanje in hrano. Knez Miloš jih je namreč smatral za svoje služabnike. Ni gledal na njih izobrazbo ali sposobnost. Kdor mu je bolj ugajal, tega je postavil za višjega uradnika. Če se mu je kdo zameril samo z malenkostjo, ga je pretepel ali celo takoj odpustil.
Turški vpliv se ni dal lahko odstraniti, zlasti ne iz družinskega življenja. Pravoslavna cerkev se je izkazala v tem oziru zelo slabotno. Pod vplivom carske Rusije,' ki je gradila svoje imperialistične sanje na mržnjo proti katoličanstvu, je tudi srbska cerkev posvečala več pozornosti obrambi pravoslavja kot poglobitvi verskega življenja. Zato ni nastopila proti pohujšljivemu življenju srbskih veljakov. Znani junak prve vstaje Hajduk Veljko se je cerkveno poročil še z drugo ženo in živel z obema. Milenko Stojkovič, ki ga je knez Miloš radi njegovih zaslug v bojih zoper Turke
imenoval za okrajnega glavarja, je imel cel harem. Tudi knez Miloš je imel v zadevi zakonske zvestobe zelo kosmato vest. Poleg svoje prave žene je imel še celo vrsto drugih, ki so živele skupaj z njegovo zakonito ženo. Čeprav mu je njegova žena Ljubica umorila Petrijo, katero je posebno ljubil, si je 1. 1835 kupil v Carigradu dve Čerkezinji. Dal ju je krstiti in ju nato privedel v svoj dvor, kmalu nato pa je vzel za ljubavnico še Jelenko, Turkinjo po rodu.
V	prvih letih po premestitvi srbske prestolice v Beograd so glede žene v splošnem prevladovali med Srbi turški nazori. Zato so nosile Srbkinje enako kakor Turkinje na ulici zakrite obraze. Svojim možem so izkazovale posebno čast. Pri vstopu v sobo so jih morale pozdravljati stoje in vsak večer so jim umivale noge v topli vodi. Sploh vsakega moškega so morale priznavati za večvredno bitje. Če jih je n. pr. pozdravil moški, ko so se v poletnih večerih hladile pred hišo, ni smela niti najbolj priletna starka odzdraviti sede, ampak so morale vse vstati.
Kakor v turški tako je bilo tudi v srbski dobi središče Beograda v trgovskem delu v glavni ulici ali čaršiji. Trgovine so imele dolge napušče pri strehah, da so tudi ob dežju lahko razkazovale blago na ulici. Stara čaršija je bila zelo živahna. Trgovina je na vzhodu mnogo bolj podobna živahnemu in jeznemu prepiru z zadovoljivim koncem za obe stranki ko pa mirnemu razgovoru. Razen tega so prodajavci ves dan vpili in vsiljevali svoje blago. Srbi in Turki so tedaj zelo spoštovali tujo lastnino. Ko so odšli opoldne trgovci na kosilo, so pustili trgovine odprte, le na vrata so prislonili palico v znamenje, da je trgovec odšel, a nihče ni ničesar ukradel.
Mesarij pred sto leti v Beogradu ni bilo dosti. Svinjsko in goveje meso je bilo redko na prodaj, pač pa je bilo ovčje meso poleg perutnine skoraj vsakdanja hrana. Najboljše družine so si včasih nabavile v Zemunu teletino; zakaj v Srbiji niso klali telet, ker so smatrali to za greh. Če so hoteli komu dobro postreči, so mu razen drugih jedil ponudili na ražnju pečeno prase ali jagnje. Odličnim in posebno ljubim gostom so Srbi izkazovali čast na ta način, da so jim razkazali svojo perutnino in jih pozivali, naj sami iz-bero in z lastno roko ubijejo tisto žival, ki jim najbolj ugaja. Pri pojedinah so pili slabo žganje, v naj-
Beograd leta 1738.
imenitnejših hišah tudi vino. Pivo so poznali samo tisti, ki so bili kedaj v Avstriji, a v Beogradu so ga začeli točiti šele leta 1834.
Politična svoboda je prinesla Srbom tudi versko. Tako so se 16. februarja 1831 zopet oglasili zvonovi. Beograjčani so smatrali ta dogodek za tako važen, da so priredili svečanosti, kakršnih še Beograd ni videl. Vse je vriskalo in plesalo. Na mestu nekdanje stare cerkve, ki je Turki niso pustili pošteno popraviti, so sezidali leta 1856 sedanjo Saborno cerkev. Duhovščina je sicer znala na pamet obredne molitve in večina tudi za silo čitati, le redki pa so znali tudi pisati. Pred sto leti so bili še sploh skoraj vsi Beograjčani nepismeni. Edino večji trgovci so imeli človeka, ki je dopisoval s tujimi tvrdkami. Za šole še ni bilo mnogo smisla. Ko je Isailovič 1. 1830 osnoval v Beogradu prvo srednjo šolo v srbski kneževini, ni imel dovolj dijakov, ker so se starši bali, da bi jim postali otroci preučeni in da bi se radi tega izpridili. Tudi osnovne šole so bile redke, a še tem je primanjkovalo učbenikov in sposobnih učiteljev. Če je kdo znal čitati in pisati, a ni imel boljšega posla, je postal učitelj. Tako je n. pr. učitelj Peter Radosavljevič imel prej mesarijo v beograjski čaršiji, a učitelj Tomaž Solar, po rodu Grk, je bil propalica, ki je pred svojim učiteljevanjem prebil nekaj let v ječi. Osnovno šolstvo se je moglo razvijati šele od leta 1857, ko je začela nastavljati in plačevati učitelje država. Neke vrste visoko šolo je dobil Beograd leta 1858, iz katere je nastala sedanja univerza. Z znanstvenim raziskovanjem se v začetku ni bavila, ker je bil tedaj njen glavni namen, da izobrazuje domače uradnike. Kdor pozna žalostno zgodovino Srbov pod turškim jarmom, se temu počasnemu, a žilavemu napredku v izobrazbi ne bo prav nič čudil.
Kljub prvim predsodkom proti šolani pa je bilo v Beogradu in v Srbiji vedno dovolj ljudi, ki so hrepeneli po višji prosveti. Zelo izobražen je bil celo knez Miloš, čeprav je bil nepismen. Dnevno so mu morali čitati nemške, avstrijske, ruske, grške, francoske in turške vodilne časnike, a tudi dela v raznih jezikih zgodovinske, pravne ali narodno-gospodarske vsebine, ki so bila v njegovi knjižnici.
Izredno zaslužen in skromen prosvetni delavec je bil Gligorije Vozarovič, prvi beograjski srbski knjigarnar. V Zemunu in na Dunaju se je izučil knjigovezništva ter postal velik prijatelj knjige. Da bi se začele tudi v Beogradu in v Srbiji širiti dobre knjige, je osnoval blizu Saborne cerkve knjigarno. Uredil jo je najmoderneje. Med vsemi beograjskimi trgovinami je imela edino
ona steklene izložbe. Večkrat so prišli vanjo tudi Turki, misleč, da je brivnica, ker so razen dvora samo brivci imeli na svojih delavnicah steklene šipe, povsod drugod pa so okna zastirali s prozornim papirjem. Vozarovič je imel na prodaj vse srbske knjige, ki so se tiskale po večini v Avstriji, a tudi francoske in nemške. V njegovi knjigarni so bili stalni gostje Vuk Karadžič, patriarh srbske književnosti, ter Dimitrije Davidovič, ustanovitelj »Srpskih novin« in prvega srbskega časopisa »Zabavnik«, in pa Dimitrije Tirol, ki je ustanovil »Srpsko učeno društvo«, prednico sedanje srbske znanstvene akademije.
Ena izmed najznačilnejših oseb, ki so se zbirale v Vozarovičevi knjigarni, je bil slepi Dure Milutinovič. V Beogradu ni bilo človeka, ki ne bi poznal »čiča Duro«, kakor so ga nazivali. Vozarovič ali kdo izmed šolanih ljudi, ki so se zbirali v knjigarni, je moral prečitati Duru Milutinoviču vsako novo srbsko knjigo. Dure je nato šel po ulicah, pripovedoval vsebino knjig in vse, kar je o njih slišal pri razgovorih o srbski književnosti v Vozarovičevi knjigarni. Povsod je nagovarjal ljudi, naj kupijo knjige, ki jih je nosil na prodaj iz Vozarovičevega skladišča. Če kakega bogatega Srba niso omehčale njegove besede, ga je prisilil k nakupu s svojo palico. Ko je ta siromašni in slepi Dura umrl, je zapustil vse svoje skromne prihranke in lepo število srbskih knjig Narodni biblioteki (knjižnici), ki ji je s svojim zaslužkom položil temelje Gligorije Vozarovič.
Tako skromno in požrtvovalno prosvetno delovanje najboljših mož in pa vedno večji politični vpliv kneževine sta omogočila, da je postal Beograd v drugi polovici 19. stoletja kulturno središče srbskega naroda. Iz smešno skromnih začetkov se je dvigala na razvalinah turške nadoblasti stavba srbske kulture. (Dalje prihodnjič.)
Skadarlija, starinska beograjska ulica.
O ZAKESNELIH ŽENINIH
Priobčil Bogdan Kazak
Ni je bolj neumne od tiste puhlice o neumnem kmetu, ki kroži po ustili polizobražencev in lahko-živcev. Kdor pozna kmeta in kmetovo življenje, se čudi, koliko znanja treba kmetu, ne tistega znanja iz knjig ali časopisov ali celo kulturnih filmov, marveč klenega poznanja žive in mrtve prirode, kemije in fizike, rastlinstva in živalstva, vremenskih zadev in še nešteto drugih stvari; koliko telesnih spretnosti tiči v navidez nerodnem kmetu, ki mora opravljati toliko različnih del! Kmet je in mora biti pameten. Morda ga prav neposredni stik s prirodo in njenim vrvenjem ohranja svežega in pametnega. Tako ve kmet, kdaj naj seje žito, kdaj sme saditi krompir, kdaj naj se mu plemeni živina, ve pa tudi, kdaj naj se oženi. Kmetske družine so zdrave in trdne, ker so poleg drugih potrebnih pogojev osnovane po pameti, zato je kmetski stan zakladnica drugim stanovom glede ohranjevanja in pomlajevanja. Kmet se ženi po pameti o pravem času, rajši bolj pozno ko prezgodaj, a prepozno po navadi ne; če pa nanese kmetu potreba, da se ženi v poznih letih, napravi tudi to po pameti in ne išče družice med najmlajšimi dekleti.
Kako vse drugače ravnajo v tem pogledu ljudje, ki niso več v neposrednem stiku z materjo prirodo! Navadno se jim strašno mudi, zato sklepajo zveze in zakone prezgodaj, brez zdravih in trdnih temeljev, kar povzroča morje družabnega gorja. Pa so tudi taki, posebno med izobraženimi in imovitimi sloji, ki se v čvrstih letih otepajo »zakonskega jarma«, v poznih letih pa zlezejo ali padejo v ta življenski zaton, kjer jih čaka klavrna usoda. Poznam več primerov, ko so zakesnelim ženinom v zakonu »zrasli rogovi«, kakor pravijo izprijenim oblikam tega najbolj prirodnega občestva; saj je navadno ali največkrat človek pokorjen in kaznovan prav z istim ali enakim bičem, ki je z njim tepel druge. To so tiste zgodbe, ki jih premlevajo polteni pisci vseh narodov do ogabnosti. V spominu mi je ostalo nekaj drugačnih dogodivščin.
Ko sem se naselil v mestu, je v naših krogih najbolj slovela gostilna »Pri zvezdi«. Vozniki in kmetje so se pulili za prostore v obsežnih hlevih za živino in na prostornem dvorišču za vozove: kuhinja in sosedna soba sta bili dobro obiskani tudi izven tržnih dni; v posebni sobi pa, kjer so se zbirali »narodni izbranci«, je bilo vedno tesno za prostor. Kajpada so se gostje večkrat na dan izmenjali, ob obedu so posebno sobo polnili gostje
s kmetov in domačini, ki so bili prijatelji dobre kuhnje, ob drugih urah so se zbirali pristaši zanesljive kapljice, naj bo ta z Brd, iz Vipavske doline ali s Krasa, vsak je dobil po volji. Proti večeru so se zbirali veljaki v javnem življenju in tihi prosvetni delavci, po večerji pa se je napolnilo omizje, pridržano »načelnim fantom«. V to bratovščino si bil sprejet kot polnovreden drug po večletni preskušnji le, če si se izkazal z najmanj štirimi življenskimi križi, če si dokazal vztrajno odpornost proti vsem ženskim čarom in zvijačam, da se nisi nikdar zaljubil, še manj zaročil in če si ob sprejemu svečano obljubil dosledno preziranje »vsega ženščavega«. Ni bila pohlevna ta bratovščina »načelnih babečrtov, -mrzov in -srdov«, kakor so se imenovale posamične zvrsti med njimi, pač pa zelo objestna in zabavljiva; med sosednimi omizji in njimi so se vrstili spopadi vsak večer, krvavih glav ali višnjevih bunk ni bilo, pač pa obilo ne prav nežnih dovtipov in prešernega smeha.
Glavar teh nepobožnih bratov je bil gospod Franjo, zavaljen mladenič, ki je junaško nosil svoj šesti križ. Točno ob pol devetih se je prizibal z viržinko v ustih in nageljnom v gumbnici. Kratko je pozdravil svoje »podložnike« in si dal poročati o dogodivščinah. Ko je medtem še povečerjal, je naslonil glavo na steno in redno zadremal. Točno ob devetih je zaključil svoj »pokosilni posladek«, prižgal si viržinko in začel »živeti«. S samoniklo šegavostjo in objestnostjo je zabaval svoje omizje in vso sobo, dokler niso prišli redarji konca zahtevat. Časih se je umeknila vsa razigrana druščina iz gostilniške sobe v kuhinjo, kjer je raztegnila svojo zabavo do ju-trnjih ur, časih so jo udarili skupaj v kavarno in ostajali v njej prav do konca. Ko so se vsi drugi razlezli domov, jo je mahnil gospod Franjo na sprehod po mestu in okolici, češ da je takrat najbolj čist zrak, ko so vse babnice pod odejami. Z jutrnjo zoro je gospod Franjo tonil v zasebno življenje.
Zgodilo pa se je neko poletje, ko je bil gospod Franjo na običajnem dopustu, da so se o njem raznesle neverjetne novice. Svojo sestro, vdovo z dvema odraslima hčerama, ki so mu gospodinjile, je odslovil in šel neveste iskat v svoj domači kraj. Dejansko se je vrnil gospod Franjo jeseni poročen. Zaman ga je čakala njegova zapuščena in osramočena bratovščina »načelnih fantov«, ni ga bilo več na spregled. Pač pa smo ga videli časih, ko je vodil svojo gospo na sprehod; držal se je dostojanstveno in, kadar je le mogel, je prezrl mimogredočega prijatelja in znanca, šušljali so to
in ono o nenadni spreobrnitvi »večnega« fanta, a pravega ni vedel povedati nihče.
Drugo leto sem imel opravek pri njegovem sosedu. Pogledal sem na lepo urejeni vrt; gospod Franjo, dosti bolj vitek kakor v prejšnjih letih, je vozil otroški voziček in se nežno razgovarjal z otročičkom v njem. Prizor me je prevzel, da sem obstal. Srečni »mladi« oče me je opazil in v zadregi vprašal: »Smešno, kajne?«
»Narobe, gospod Franjo, zanimivo in poučno!« sem odvrnil.
»Naj bo kakorkoli!« se je odrezal malce razdražen. »Bog že ve, kateremu kozlu treba otolči roge, škoda, da jih ni meni že prej! Sicer pa vedite, da je v drenovem štoru več toplote ko v bukovem polenu!«
»Čestitam, gospod Franjo, in želim, naj ostane tako in prav dolgo!«
Pa ni ostalo dolgo tako; mladega zakonskega moža gospoda Franja je zadela kap, kakor zadeva stare zakonske može časih že dvajset let prej ko njega, ki je dosegel po svetem pismu podarjena leta. A njegova mlada vdova ni prav vedela, kaj naj počne tako sama v svetu. Sina ni znala in mogla sama krotiti niti v deških letih, v mladeniških letih pa je pretočila zavoljo njega več solz kakor je pojedla kruha.
*
Ko je bila gospoda Franja bratovščina še na višku moči in slave, sem se pobliže seznanil z odličnim članom tega kroga, ki smo mu pravili dobri Fran, Fran zato, ker je sam tako hotel, dober pa zategadelj, ker je bil kakor pogača iz mlade turščice. Prihajal je nekaj časa k meni, da sem tnu popravljal, čistil in krpal meh, ki je bil tako razdrapan, da je cvilil in hreščal po več mesecev na leto. Rad sem imel tega bolnika, ki je vestno in točno izvrševal moja naročila, on je bil zadovoljen z menoj, jaz še bolj z njim. Kmalu sva si bila dobra kakor prijatelja, dasi je on nosil dva križa več ko jaz.
Prijatelja Frana je Franjev čin globoko presunil. dasi ni tega priznal; minila ga je živahnost in dovtipnost. Prijatelji so se že bali, da ga gloje kaka resna bolezen.
Prišel je k meni z vprašanjem: »Koliko let življenja mi še prisodiš?«
»Nisem ne prerok ne prerokov sin! Po naših pratikah ti pritičeta še dva, če ne trije križi.«
»Nemogoče! Saj so mi prsi vse piškave!« se je zavzel očitno vesel.
»Tista piškavost te že mineva in ti ne skrajša življenja. Drugače si pa čvrst, srce je zdravo,
jetra in obisti so zdrave, želodec in črevo sta v redu, s tem velikim premoženjem in zobovjem, ki odtehta vse zlate zobe v vsej deželi, boš živel najmanj toliko, kakor sem rekel!«
»To praviš seve tako iz prijaznosti?« je poizvedoval naprej.
»Daj se zavarovati za življenje! Iz sprejemnih pogojev razvidiš, kako presodijo verjetno živ-ljensko dolgost ne iz prijaznosti, ampak samo po preizkušenem ključu za tako dobičkarsko tveganje. Pa primerjaj moje mnenje z njihovim!«
Rad je poslušal moje govorjenje, a brž se mu je premenil izraz. V očitni zadregi me je vprašal: »Kaj deš, če bi se poročil?«
»Poročil, dobri Franek?« sem se zavzel iz večje zadrege, kakor je bil v njej prijatelj. »Kaj mora imeti samomorilec Franjo tako brž posne-movavca in naslednika?«
»Že, že, Franjo je vplival name, morda celo porazno,« se je izpovedal dobri Fran. »A že prej sem se naveličal samskega in samotarskega življenja. Stožilo se mi je po domačnosti in družinskem življenju. Ali sem še zato? Kaj praviš kot zdravnik in prijatelj?«
»Kajpada si za tako združbo sposoben, popolnoma sposoben! Za tako občestvo treba vsaj dveh. Druga plat ali polovica mora biti tudi sposobna kakor prva. A v tem primeru treba še kaj več, obe polovici ali plati se morata prilegati druga drugi, sicer nastane življenje nesposoben nestvor.«
»Čisto v redu!« je pritrdil prijatelj, »jutri ali pojutrnjem dobiš na vpogled in v presojo drugo polovico bodoče dvojice!«
Ljubi Bog, kako naj zmorem toliko nalogo? Mati medicina me je zares izdatno krmila z obilnim znanjem, ki ga nisem mogel sproti prebavljati, a vedeževati me ni učila, najmanj v tako tveganih zadevah. Zato sem se otepal te kočljive
Vitanjske bajte. (Fot. J. Kovačič.)
in odgovorne naloge, proseč prijatelja Frana, naj izroči tako važno presojo kakšnemu drugemu starejšemu in bolj izkušenemu zdravniku, kakor sem jaz.
»Ko pa ti zaupava oba, nama ne odrečeš usluge!« je rekel in odšel.
Še danes mi je žal, da se nisem otresel tako odgovornega posla. Kmalu zatem se je oglasila pri meni dobro mi znana gospodična, ki je prihajala k meni že nekaj mesecev radi — živcev. Z zmagoslavno kretnjo mi je izročila prijatelja Frana posetnico kot izkaznico in pričakovala od mene ploho čestitk, češ, da se je v poletju izredno popravila in da se ne boji več zavoljo svojih živcev, ko ji ne bo treba več v sitno službo. Ne spominjam se več, kako sem jo odpravil, ker sem bil kar zmeden; prijatelj Fran se mi je zasmilil. On, ki je že srečal Abrahama in veliko prestal v tridesetletni službi, on, ki si je zaželel miru in ugodja urejene domačnosti, naj naveže svoje življenje na dekle, ki bi mu moglo biti glede starosti hči, a je izgu-bivši oba roditelja v zgodnji mladosti doseglo samostojen poklic navzlic hudim oviram in trajni bedi. Nisem se čudil, da so ji, dospevši na smoter, odpovedali živci, nisem se čudil, da je zdaj bilo nakrat, ko sta se s Franom našla, vse dobro in lepo, kakor še nikdar v življenju.
Bal sem se srečanja s Franom in nekaj dni sem se mu namenoma izmikal. A poiskal me je in prijel za vrat: »No, kaj praviš, bo ali ne bo?«
»Bog daj srečo!« sem odgovoril.
»Zdrava je, kaj ne?«
»Živela bo, če Bog hoče, še dolgo, dalje ko ti, Franek!«
»To želim njej in sebi!« je zadovoljno pritrdil. »Sicer vse v redu?« je vprašal menda radi lepšega.
»Vse razen živčevja, ki je že zelo izčrpano in kolebavo!«
»Tisto ni nič, tisto se popravi brž in samo po sebi, ko pride uboga sirota v redne razmere!« je hitel prijatelj Fran, ki ni mogel prikrivati, da je zaljubljen ,preko ušes*.
»Bog daj, Bog daj!«
Tako klavrno se je končalo moje izvedeništvo. Nisem zmogel tiste bridke brezobzirnosti, da bi mu mogel reči: nikar, ne kaže, že radi let ne; poišči si katero zrelejše dobe, pa tudi radi živcev ne; tebi treba umirjene družice! Sicer pa še danes dvomim, če bi bilo moje svarilo kaj zaleglo, bržkone prav nič, ker pri pravi in pristni zaljubljenosti umski razlogi ne veljajo dosti več ko nič.
Dobri Fran se je poročil. Omizje »načelnih fantov« se je obupno skrčilo, trajno in dosledno
se je držal izročila samo dosluženi vzgojevavec dveh rodov našega razumništva, ki je proglašal načelo, da se človek pričenja šele pri onem, ki zna na pamet ali llijado ali Odisejo ali Eneido. Taki pa so že zdavnaj izumrli.
V začetku tiste zime po Franovi jesenski poroki je zapel zvonec, ko sem komaj zaspal. Na cesti je stal prijatelj Fran in me pozval k soprogi, ki da se bori s smrtjo; trepetal je v mrzli burji in težko hropel.
Kmalu sem bil pri obeh bolnikih, prijatelj Fran je bil očitno bolj bolan, stara, že skoraj pozabljena dušica se mu je povrnila in ga pošteno dušila, mladi gospe pa je srce poprej nekaj ponagajalo, jaz nisem mogel več ugotoviti nič posebnega, še manj nevarnega.
V malo premenjeni obliki se je ponovil dogodek sredi zime in na pomlad v tretje. Prijatelja Frana nisem mogel preveriti, da so tisti srčni napadi pri soprogi morda sitni, a brez resne nevarnosti in da se dajo ublažiti s sredstvi, ki jih ima soproga doma za take primere. Tako milo me je prosil, naj grem vendar z njim pregledat ubogo revico, da se ji ne zgodi kaj hudega. Nerad sem se vdal. Ko sva dospela v stanovanje, je mlada gospa sladko spala, da je nisva niti budila. Napovedal sem mu obisk za tisto popoldne. Gospo sem vnovič pregledal, ugotovil, da so vsi za življenje važni in potrebni organi zanesljivo neoporečni, razložil, kako je samo njeno živčno stanje kolebavo, in naposled predlagal smotrno zdravljenje po načrtu; gospa naj prihaja redno enkrat na teden k meni, če le možno v spremstvu soproga, da bo on nadzoroval izvrševanje mojih naročil, jaz pa ne pridem več k njej na dom radi živčnih obratov, najmanj seve ponoči.
Hudo sem se moral zameriti obema, gospe ni bilo več blizu, tudi prijatelj Fran se me je ogibal. Časih sva se srečala na poti; ko sem hodil v bolnico, se je on vračal s trga, noseč zelenjavo, sadje, ribe, jajca in drugo šaro. Gospa je menda takrat še spančkala. Opažal sem, da prijatelj očitno mršavi, z upalili lic mu je zginil prijazni odraz, gladko čelo se je gubilo, lasje so naglo siveli. Pozdravljala sva se in časih katero rekla o vremenu in politiki. Doslej sem menil, da uganja srce pamet v kozji rog samo pri mladih, ki se še niso s pametjo prav srečali in seznanili, nisem pa vedel, da se to dogaja in celo v hujši meri pri možeh, ki so preko tirolskih let. Časih sem videl tudi gospo, ki se je lepo okroglila navzlic bolezni, ki jo je nosila kazat zdravnikom tudi v druga mesta in spoznavala bližnja in daljna zdravilišča, kopališča in letovišča kar po vrsti.
Bilo je o prevratu. Soproga mojega nekdanjega prijatelja Frana je pridrevila k meni, ko se je danilo, češ, da se je soprog' pri vstajanju onesvestil in zgrudil. Zadela ga je v resnici možganska kap, hvala Bogu tiste vrste, ki ji pravijo še-gavi Dunajčani »mrtvoudček«. Ni namreč predolgo trajalo, da se je moj prijatelj popolnoma opomogel, brez opazne okvare v duševnem in telesnem pogledu. Obilo zaslug za hitro in popolno ozdravljenje je imela mlada gospa, ki je bila iz-prva noč in dan pri bolniku in mu ves čas stregla požrtvovalno in spretno kakor izvežbana bolniška strežnica.
Prijatelj Fran se je med svojim okrevanjem kar pomlajal, ne toliko iz veselja zavoljo lastnega uspevanja kolikor zavoljo soprogine izpremembe. Vsa leta, ki sta jih skupaj preživljala, je bolehala z živci, odkar pa je zbolel on, je zdrava kakor nikdar poprej; ne glava ne srce ne želodec in sploh nič je ne opominja starih nadležnosti. »Preobrnilo se je, hvala Bogu; moja bolezen jo je ozdravila,« se je veselil dobri Fran.
»Naj bi to vreme držalo do konca!« sem pristavil.
Ni dolgo držalo, moj prijatelj je lepo okreval, žena pa je začela znova bolehati kakor prej. Če se je srce kako pomirilo, jo je nadlegovala glava na neznanske načine, če se je posrečilo spraviti v red glavo in spanje, pa se je skujal želodec ali kaj drugega.
Usoda me je pregnala iz ožje domovine in ljubega mi torišča. Več let kesneje smo se srečali, komaj sem ju spoznal, prijatelja Frana in soprogo. Dobri Fran se mi je zdel kakor mumija iz egiptovskega grobišča, izsušen, vel, z usnju podobno kožo, sključen in celo skrčen starček, a zdrav in veder, gospa pa na videz kipečega zdravja, s polnimi oblikami in sveže polti, kakor da je njegova hči ali celo vnukinja, a bolna, vedno bolj bolna. Na poti sta bila z letovišča in ugibala, katero zdravilišče bi bilo primerno zanjo v jeseni.
Srečanje je pustilo v meni nad vse žalosten vtis. Dobri Fran je pričakoval v zakonu mirnega, toplega zatočišča, a dosegel je čisto nasprotno. Ko sem premišljeval njegove klavrne razmere, se mi je zazdelo, da vidim na hudo razburkanem va-lovju čoln z raztrganim jadrom in polomljenim krmilom, v njem čolnarja, ki si prizadeva samo okoli zmedene potnice, da mu ne pade v globino, vetrovi gonijo čoln v neznano smer, valovi pljuskajo vanj...
Na večer tistega srečanja me je poiskal dobri Fran. Ustrašil sem se ga, zakaj zdelo se mi je, da •ne je prišel oštevat in zmerjat zavoljo svoječas-
nega izvedeniškega mnenja. Kakršen je nepridiprav sam, tako misli o drugih! Dobri Fran me je osramotil, ko se mi je zahvaljeval za dotedanje dobre nasvete in želel nadaljnjih, kako naj pomaga bolni družici do znosnega stanja.
Ostrmel sem in priznal, kako se sramujem in kesam, da ga nisem takrat obvaroval malo srečne zakonske zveze.
»Ti si mi prav svetoval, a jaz te takrat nisem maral poslušati! Vse bi bilo prav, če bi bilo, kakor si rekel čisto pravilno, med nama tako razmerje, da dajeta drug drugemu, kar vsakdo od njiju potrebuje. Jaz revi nisem mogel dati, kar je želela, zato nisem dobil od nje, kar sem pričakoval poprej. Ona je hotela moža, jaz sem jo vzel za tovarišico. Ko bi imela otroke, bi bila zdrava in zadovoljna; tako pa je križ, velik križ za oba! Jaz hvalim Boga za ta svoj križ, ki me drži pokonci v teh poznih letih! A ona še ječi pod svojim križem in se opoteka, kaj čem z njo?«
»Potrpita, nagajiva leta se ji bližajo h koncu, in čas, veliki vsezdravnik, zaceli potrpežljivemu človeku vse rane in omili vsako gorje!«
Odšel je dobri Fran, taka in tolika dobričina sredi pustega in sebičnega sveta.
IZ ANATOMIJE
Dr. Janez Plečnik
O vsiljeni prebavi.
Smeli II.
Govorimo o tistih, ki nimajo niti za potrebo. Govorimo o tistih, ki stradajo. In govorimo o tistih, ki so neprestojno najedeni. Govorimo o vseh teh in trdimo, da prav delamo, ko preudarjamo »socialna« vprašanja tudi z naravarske plati. Še trdimo, da naj »gledanja« čistih nravstvenikov in pravnikov slede »gledanju« z naravarske plati.
Misel nam sedajle uhaja med »brezposelne«
—	tudi brezposelni nimajo niti za potrebo. Pa — kaj pomeni: imeti za potrebo? Kaj pove: brezposelni? Prav bo, če se zamislimo v to.
Stopimo v svet kot nekaka glavnica (Kapital): imamo neko težo, neko mero sil, imamo čuteže. Še enkrat opozorimo, da čuteži so, ki nas vežejo z okolijo, ki stvarjajo »razmerje« med »nami« in »zunanjim« svetom. Vemo, da mi (glavnica), ki smo stopili v svet — ali koj propademo (umremo, koj ko smo stopili v svet) — ali pa mi rastemo in šele po neki dobi propademo. Mi rastemo: naša teža raste, naše sile rasto, naši čuteži postajajo bolj in bolj sprejemljivi za vtise iz zunanjega sveta. Vse to do nam prisojene časovne meje. Ne-
izogibno pride čas, ko prekoračimo to mejo, in na to: naša teža pada, naše sile slabe, naši čuteži odpovedujejo. Smrt je, ki sledi.
Rastemo torej po silah, ki jih imamo prirojene, ki so v nas — in rastemo po silah, ki so v zunanjem svetu. Mi jemo — jed je zunanji vpliv, je sila v zunanjem'svetu. Jed nam pa gre le takrat v slast, jed nam gre le takrat v prid, ko imamo in dokler imamo primerne ču-teže in primerna prebavila — čuteži in prebavila so n a m prirojena (in so naše prirojene sile). Tako je tudi pri drugih (zunanjih) vplivih: mi slišimo hrup — pa se izognemo nevarnosti; mi vidimo ogenj — pa se mu umaknemo; mi vohamo mrlino
— pa jo zagrebemo; mi začutimo trn — pa se uklonimo; mi slajamo njega žarkoto — pa izpljunemo maslo.
Tudi takole je: mi slišimo žubor studenca — in pijemo vodo in rastemo in močnimo ob tem; mi vidimo grozdje in ga zobljemo — in mi rastemo in močnimo ob tem; mi slajamo med in ga v velikem srkamo in ližemo — in mi rastemo in močnimo ob medu; mi tipljemo mehkoto mahu in se uležemo na mah, počivamo, prihranjamo s tem (telesno) kurivo — in rastemo in močnimo ob počitku; mi vohamo svežoto zraka in z globokimi dihi uživamo zrak — in rastemo in močnimo ob zraku. Še enkrat poudarimo: mi imamo čuteže, priroda vpliva na naše čuteže. Porečemo torej: mi imamo čuteže in priroda vpliva na naše čuteže ter naši čuteži nas ali varujejo pred vplivi prirode — ali pa priroda prehaja v nas, postaja »jaz« po posredovanju čutežev. Še sledimo to misel.
Mati, ki doji otroka, je tudi prirodni vpliv na otroka. Materine besede in materini nauki so tudi (prirodni) zunanji vpliv. Materino mleko nas redi in močni. Materine besede nas pa tudi spreminjajo (primerjali smo vpliv besede s kvasniki)
— na prav poseben način, in torej pravimo: poleg »telesne« teže, »telesnih« sil in »telesnih« čutežev imamo še nekaj v sebi, kar povezujemo z besedo »duševne« sile. S srcem sledimo materi, ko nam vroči kos kruha, da ga ponesemo stra-davcu. S strahom sledimo materinemu pozivu, da stopimo k breznu. Z grozo gledamo na mater, ko nas pozivlje z miloglasno materino besedo, da skočimo v brezno. Naše srce se oklene učenika dobre besede; naše srce se izmika učeniku umazane besede. Res: vse to tudi le do neke mere. Naši čuteži so rahločutilni le do neke mere — in naše duševne sile so tenkočuvne le do neke mere. Vemo, da so naše telesne (čutežne) sile in naše duševne sile močno omejene. Mi ne ločimo nam
pridnega od nam nepridnega, če so zunanji vplivi preneznatni. Temna gozdna noč brez zvezda pa temna gozdna noč z e n o zvezdo: oboje je le tema za nas. Zgodi se tudi, da postanejo naši čuteži varavi; pripeti se, da naši čuteži okrnejo, da otope. Pa tudi: ob (trajnem) vplivu zanikarne matere se otrok zmuzne do kar neverjetnega početja; ob (trajnem) vplivu dobre matere se otrok povzpne do nepričakovanega velikodušja. Vse to res le do nekih meja in vse to je v p o d r o b n o -stih vsakteremu nepregledno.
Do tod je bravec še nekam voljno sledil. Upiralo se pa bo bravcu v sledečem. Potek našega življenja namreč — tako dalje razpredamo — močno sliči usodi kamna, ki ga je led zrahlil od skalja in ga je plaz odnesel v dolino. Sovekarski človek, sovekarsko »vzgojeni« človek, sovekarsko vzgojeni »odrasli« človek, torej 20, 24 let star človek — mož ali žena — je kakorkoli »diplomiran«. Težko boš dobil — pa magari misli na močno trdnega in brihtnega kmeta —, ki ne bi bil ponosen na to, da je njegov sin »diplomiran absolvent«. Poslušaj sirotno vdovico — ponosna je na sina, ki »ima že dva kurza in diplomo, da je posečal teoretični tečaj o ...... Hočemo le reči:
mi — vsi kar nas je — ne mirujemo, dokler naš »otrok« ni obrušen, dokler ni tak, kot »naj bo«, torej dokler naš otrok ni več »svojih«, temveč je »naših« lastnosti, nazorov. Mi ne vprašamo, ali je brušnja otroka prava, ali je brušnja primerna otrokovi prirodi. Mi vprašamo le: ali je brušnja taka, kot jo m i (torej človeška tolpa) hočemo. Mi vsi — izjeme so tako redke, da ne štejejo — smo ptiči, ki so nas ujeli, so nam populili perje in so nas nato spustili »medse«, torej »na svoje dvorišče« — in po tem dvorišču hodimo »povsem prosto«. Perje nam je pa popukano tako, da znova požene šele v letih, ko nas frčanje več ne vleče, ko se svojega svojitnega frčanja ne moremo več priučiti. Led, voda, viharji so premeknili kamen iz škrvante v dolino, obdelali so svržasti, grčasti kamen v gladko kamenasto pogačo, ki se ne prilega in ne podaja več v škrvante, iz katere se je odtrgal. — Še takole!
Jaz, ti, on (torej človeštvo) povzgoji in po-razredi otroke v — stanove. Tako nekako torej, kot je pri mravljah, pri bčelah. V panju vzredijo neke bčele tako, da postanejo matice (kraljice); v panju poredijo neke bčele tako, da postanejo delavke, in poredijo neke bčele tako, da postanejo troti. Vemo, da nastanejo matice tudi iz delavk, to pa le, če o pravem času, če prav zgodaj vplivamo na ličinke. Pomislimo. Troti so troti in ostanejo troti; troti so tako
vzgojeni, da ne znajo delati, da niso za delo. Bčele pa potrebujejo trote in b č e 1 e so jih vzredile v trote. Pa prav bčele same so, ki izstradajo, ki pokoljejo trote ob neugodnih dobah. Podobno tudi človeki pritisnejo duše svojih otrok na »stanovske« kalupe. Ob dovolj trajnem pritisku pride čas, ko je stisnjena duša za vselej zvežena, ko ne more več nazaj. — Govorili smo o materi. Pa mi vsi, vsak od nas vpliva na vsakega od nas
—	posredno, neposredno.
Človek, ko enkrat vzredi in »skalupari« otroke, gre in jih proda — denarnemu mogotstvu: neke proda kot oštirje, neke kot zdravnike, neke kot delavce, neke kot uradnike, neke ... Človek (jaz, ti, on) pleše po piskih denarnega mogotstva in izroči denarnemu mogotstvu svoje otroke, da jim »preskrbi« s tem »bodočnost«.
Denarno mogotstvo živi temno, nevidno življenje. Čutiš denarno mogotstvo le kot naredkar-stvo (industrijo). Naredkarstvo pa pravi 14. avgusta: od 15. avgusta dalje ne potrebujem več takih in takih delavcev, uradnikov, diplomirancev ... Pa stoje otroci človekov, ki so »preskrbeli« otrokom bodočnost, na cesti. Stoje ti preskrbljeni otroci tako na cesti, kot leže kamni v strugi Save: obrušeni in gladki so, uporabni kar zgolj za strugo Save.
Rekli bodo, da je vse to črnogledo in neresnično. Podprli bomo našo trditev z dvema dokazoma. Prvi dokaz je »sholastično-logičen« in nekam dobrodušno šaljiv. Kar splošno navajajo in priznavajo rimljanski rek: homo homini deus, homo homini lupus — človek je za sočloveka ali volk ali pa Bog. Bog je le en sam — pa je torej (skoraj) vsak človek zate volk. Drugi dokaz je resen — zona objame bravca ob njem: »Tako ne gre več. (Bolniške) blagajne so potisnile zdravnika na nizko stopnjo poklica; zdravnik je kar le še zdravstveni uradnik (Heilbeamter), in to majhen, nesramno slabo plačani zdravstveni uradnik, v čigar posle se vsak pisarniški uradnik vtikati more in sme. Blagajne so zapredle dejavo zdravnika od nog do glave s trnki in odloki. Odloki so vzrasli ob zeleni mizi in sami ob sebi ubijajo vest zdravnika, da bi človek najrajši obupal, pa naj ima še toliko veselja nad svetostjo svojega poklica. Nikarte! Ne recite: saj so zdravniki sami bili posvetovavci v teh zadevah. Kdor pozna razmere, ta ve, kako je to vse, in ve, da so zdravniki pri takih posvetovanjih zmerom v manjšini.
Človek prav res nima več veselja pri opravljanju zdravniškega poklica. Zanesljivost zdravnika in čut odgovornosti zginjata seveda pri vsem tem. Žaluje zdravnik, žaluje pa tudi — in žalibog
predvsem — blagajniški bolnik. Treba je, da to javno priznamo. Da je tako daleč prišlo, tega smo krivi tudi mi zdravniki sami — slehern po-samni zdravnik je kriv in — javno pribijem še enkrat — naša zdravniška zastopstva so kriva. Prav le-ta so le prečesto odpovedala. Dokažimo vendar, da imamo še hrbtenico in ne rekajmo vedno in na vse da in amen. Samo to nas bo rešilo iz nravstvene in gmotne stiske.« (Medizinische Klinik 1932, št. 47, str. 1661; Dr. W. Kampe.) — Zadeva med denarnim mogotstvom in človeštvom mora biti zelo zla, če zdravniki tako tožijo.
Vsi ti človeki na cesti so res brezposelni, ker nimajo posla, ki smo jih mi nanj priučili. Kaj res kdo misli, da 30 let stari, »reducirani«, v uradniško mravljo vzrejeni človek čuti, da ima posel (!), če naj drva seka, danes tukaj, jutri tam? Vrgli so tega človeka iz »posla« in je postal brezposeln, pa naj je drugega dela zanj kolikor hočeš. Zdi se, da je prav, če pokažemo na mogočnega sokrivca brezposelnosti — na nas same.
Spregovoriti nam je še o tem, kaj nam je potrebno ? Kar splošno namreč slišiš o brezposelnih: »dela naj — karkoli — jesti bo že dobil, leže naj pa na slamo«. Kar splošno čuješ to, pa bo nekaj besed o tem res prav. Vem pa, da me bravec ne bo rad sledil.
Bravec me bo z negodjem sledil, ker postavim stavek: »imam pravico do tega, kar mi je potrebno«. Naše potrebe so torej — to trdimo — naše pravice. Huda zadeva je to med Slovenci, ki so nas neprestojno vzgajali kar le k zavesti naših dolžnosti.
Naše (človeško) telo ima dvoje moči. Ena mu je moč ohranjati poedinca (individuum) — druga mu je moč ohranjati naš (človeški) rod (pleme). Kar splošno slabo cenijo samomor in ga obsojajo, češ: ohraniti se do usojenega mu prirodnega konca — je človeku dolžnost. Kar splošna je zahteva, da naj imajo družine otroke, češ: »ohraniti rod (pleme) — je družini (človeku) dolžnost«. Obrnem jadra po svojem vetru: Človek ima tudi pravico, da ohrani svoje telo, in človek ima tudi pravico, da ohrani človeški rod. Nežne in previdne besede je sedajle treba, da preveč ne zadenem ob pogačasto oglajeno srce Slovencev, ki so nevajeni zahtevati svojo pravico. Ne bo pa dvoma o tem, da ima tudi »brezposelni« pravico, da dobi vse obče dobrine za ohrano telesa, in da ima tudi »brezposelni« pravico, da sledi nagonu za ohranitev rodu. Znanje, kako pripraviti ogenj in kako vsak čas napraviti primerno toploto, je uvedlo prvo resno dobrino med človeštvo. Znanje, kako zajemati vode in ulavljati
vodine v vodovode, je uvedlo drugo resno dobrino med človeštvo. Ulavljanje vodin je privedlo tudi do angleških stranišč (stranišč na vodno zatulilo). Temeljni dobrini ste to. Sovekarski človek ni le vajen na te dve resni dobrini — vzgoja mu jih je kar vsilila. Pomislimo, da jih brezposelni nima.
Posnamemo. Mi napravimo iz otrok človeke, ki imajo neko — recimo tako — »pogačasto obru-šeno, mednarodno znanje in prepričanje«. »Mi«
—	pove »mi vsi, vsak od nas«: ta z govorom, ta s poukom, ta z ravnanjem, ta z oddajo glasu pri volitvah, ta kot sodnik, ta kot zdravnik ... Nato postavimo mi vsi to »mednarodno znanje in prepričanje« s ceste v meglo in močvirje in ga pozovemo, da naj ravna po lastni (!) vednosti, kakor že hoče, in mi vsi smo vznejevoljeni, ko skuša taka »mednarodno in svetsko obrušena pogača« nazaj iz močvirja na cesto.
Pa je kar umevno, da odloki, ukrepi, odredbe ne bodo bogve kaj prida vplivale brezposelnim v korist, preden se mi vsi, vsak od nas ne pre-menimo, ne prekvasimo. Do presedanja že ponavljajo, da je resnica samo ena. E. M a c h pravi: »Preiskovavec (Forscher) išče resnico. Ne vem, ali tudi resnica išče preiskovavca. Če pa je to tako, potem zgodovina znanosti močno spominja na skrivna sestajanja (Stelldichein), ki jih slikarji in pesniki radi vekom proslavljajo. Visok vrtni zid, fant na desni, dekle na levi. Fant zdihuje, dekle zdihuje. Oba čakata. Nobeden njiju ne sluti, kako sta si blizu.« Pa bo res tako. Govoril ne boš z resnico, dokler je (s a m ne iščeš in) ne najdeš. Treba je torej dvigniti glavo pa pogledati, kaj je onkraj zidu. Močno se zdi, da so brezposelni na eni plati zidu, da so brezglavi na drugi plati. Saj če bi imeli glave, bi našli v glavah: »Ljubi bližnjega kot samega sebe — ne stori bližnjemu, kar sam ne želiš, da ti kdo stori.«
Trdimo torej, da že zavest brezposelnosti, da torej zavest, da sem brez rednega (!) posla, premeni človeka v protidružabnostno, za človeško občestvo manj prikladno bitje, in še trdimo, da je vsak od nas sokriv na vsakem, ki je brezposeln. Postavili smo, da brezposeln ni tisti, ki sploh ne najde posla. Postavili smo, da je brezposeln, ki primernega (1) in rednega (2) posla ne najde. Prav težko je govoriti o vsem tem ob času, ko le malo človekov more trditi, da ima »dom«, in ko se je večina nas zadovoljila s »stanovanjem«, torej s streho nad glavo. Človeki smo vzeli sočloveku najprej dom in človeki danes jemljemo sočloveku stanovanje. Učenik sam se je zgrozil ob misli,
da nima prostora, kamor bi mirno položil trudno glavo. Bravec naj na vse to še enkrat prebere, kar je napisano o malem Epiju (Mladika 1952, str. 64).
Slovenci smo močno točno porazdeljeni v »tabore«, pa je nevarnost precejšnja, da se duša vzburi temu ali onemu »komentaristu« in da pride do besed: »zagovarja brezposelne in njih početje«. Ni tako. Trdimo le, da smo zaposleni tudi so-činili pri nastajanju brezposelnih; še trdimo, da se dovolj jasno ne zavedamo človeških pravic, in še trdimo, da je presoja početja brezposelnih zadeva v podrobnostih močno zahomotana in težko dostopna presojanju.
*
J. H y r 11 je sklenil, da preizkusi »grizečo in glodajočo« lakoto sam na sebi. (O dobri priliki še spregovorimo o tem.) Hyrtl je 14. novembra (1874) zajtrkoval in se je nato postil 14., 15., 16., 17. in 18. novembra, pil pa je sleherni dan nekaj vode. »Delal sem, kot sem bil vajen: predaval sem, ogledoval se po secirni dvorani, bavil sem se 2—5 ure z lastnimi raziskavanji, sprehajal sem se poldrugo uro na dan; dobro sem spal in sanjalo se mi ni nikdar. Nalašč sem lazil krog izložbnic prodajalen za živila v želji, da bi v sebi vzbudil poželenje po hrani. Zaman. Lakota se ni oglasila.« Hvrtl je bil zagrizen tobakar. Ležal je v noči 18. novembra v postelji, žulil zadnjo pipo, motril je temo krog sebe in je razmišljal o tem: zakaj se lakota ne oglasi. Kar se zave, da leži v topli postelji, da stoji postelja v prostorni, udobni sobi, da je prenehal z jejo, ko je on sam hotel, da more pričeti z jejo in pijo, ko bo in kadarkoli bo on sam hotel — in razsmejal se je čez svoje storjene skušnje, da so mu solze stopile v oči. Močno in mučno kolcanje ga je ob smejanju popadlo. Vstal je in si skuhal čaj. Odtod dalje se je hranil kot navadno. Pri presoji stradavcev in brezposelnih se zdi opombe vreden le-ta Hyrtlov smeh.
Zimske sence. (Fot. J. Kovačič.)
LJUBEZEN IN DOLŽNOST
Paul Acker / Iz francoščine prevel J. Kotnik
II.
Vetrovnega in deževnega decembrskega jutra je zapustila Fani drevored no cesto Viktorja Hugoja. Gospa Riverain se je topila v solzah, hčerko sama posadila v avto, obsipajoč jo s priporočili, prošnjami in očitki, nato pa je naglo odšla v svojo sobo, da se tam razjoče povsem samcata. Gospod Riverain, ki si je prizadeval, da ne bi kazal nikakršne razburjenosti, je poljubil hčerko kot vsak dan, potem pa jo je vprašal: »Kdaj odpotuješ?« Odgovorila je: »Ob enajstih, očka.« Želel ji je mnogo poguma, nato pa se je podal v svoj kabinet.
V	vihri, ki je bičala šipe, je drevil avto po mastnem tlaku. Črn kovčeg, v katerem je bilo vse, kar je deklica vzela s seboj, je stal poleg šoferjevega sedeža. Ona pa se je pogreznila v kot, sklenila roke ter premišljevala. V njenem srcu ni bilo niti nemira niti strahu niti žalosti. Zelo jasno se je zavedala svoje naloge in moč je bila v njej. Že več let je razmišljala, se pripravljala in želela dospeti do te poti.
Ko se je v mislih poglabljala v svoje preteklo življenje, ni mogla odkriti nobenega drugega poklica, ki bi bil tako nasprotoval običajem njenih krogov. Brezdvomno je še kot majhna deklica sočuvstvovala z nesrečneži, a saj ima toliko mladih deklet mehko srce za reveže! Bila je tudi pobožna in nikoli spogledljiva. Dobro se je spominjala, kako je bila resna, resnejša od svojih prijateljic in da so ji jele že šestnajstletni presedati vse te tisočere skrbi, ki so prav za prav življenje mladih deklet: obiski, čajanke, tekanje po trgovinah, plesi in šport. Vse to ničevo vrvenje jo je plašilo. Čakala jo je ista usoda kot starejši sestri; omožila se bo z možem, ki ga niti ne bo utegnila vzljubiti, ki pa bo imel lepo službo in sijajno bodočnost. Nakupovanja potratnih reči in čajanke si bodo sledile kar po vrsti, razen tega pa še pojedine v mestu in večeri v gledališču, torej vse to, kar je njena mati že toliko let vsak dan tako vestno, skoraj pobožno izvrševala. Vdala se je bila že v božjo voljo; hipoma pa se ji je oni dan, ko se je pripeljala v Plaisance, vžgala druga luč za življenje. Da, prava luč se ji je v tem tre-notku zableščala pred očmi, odkrila ji revščino in ji je pokazala lepši namen življenja. Tedaj je tudi opazila, da ji je življenje sploh neznano. In česa so jo v resnici naučili? Slovstva, posebno francoskega, prav malo tujega, nekaj znanstvenih predmetov, angleščine, klavirja, slikanja akva-
relov in vezenja. Znala je končno vse, kar naj nudi po splošnem mnenju ženski ugodje. In kaj je čitala? Ničesar, kar bi ji moglo le količkaj pojasniti življenje družbe, dežele in domovine, iz katere je izhajala, marveč je brala le izredno puste, romantične in lažnive romane, ki tvorijo čtivo mladih deklet. Ker je bila vajena, da so ji vedno stregli, ni poznala gospodinjskih skrbi, ki so jih v njenem okolišu imeli za nizke. Ko pa se je vzbujal v njej socialni čut, ki se je pojavljal v tisti dobi tudi pri drugih deklicah, je začela obiskovati kar na slepo razne tečaje in predavanja. Ko se je že nekaj naučila, je prešla od čistega, suhega pouka k praktičnemu delu s tem, da je prikrojevala in popravljala obleke ter kuhala. Mati in prijateljice so se ji rogale, ona pa se je le smehljala in se ni več dolgočasila. Vendar pa še ni bila zadovoljna. Žal ji je bilo požrtvovalnosti, ki jo je razsipala brez določene smeri in skoraj brezplodno, vsak dan je bolj in bolj dozoreval v njej sklep, da se popolnoma posveti revnemu ljudstvu. Toda obotavljala se je, ker se je bala hudega nasprotovanja svojcev. Mlado dekle, enakega družabnega kroga in iste starosti kot ona, se je naselilo v Plaisance — v istem kraju, ki ji je zapustil tako žalosten spomin, — z namenom, da poskusi izgnati odondod ne samo telesno, marveč tudi duševno smrt... Ta zgled je bil tudi za Fani odločilnega pomena. Iskala je predmestje, kjer bi živela in delovala; dekle iz Plaisance ji je označilo Charonne. Vsekakor pa Fani ni pričakovala, da bo imela tako kmalu priliko in tisto moč, da se odloči za ta veliki in smeli sen, in tako kmalu tudi ono srečo, da ga more uresničiti. Kaj le jo je tako naglo opogumilo, da se je odločila?
Avto jo je pripeljal v ulico Svetega Antona. Pomislila je na svojce. Dobro se je zavedala, zakaj ji je oče dovolil oditi. Gotovo je menil, da je to samo njena muha, da dela kar tjavendan, kar pa je bilo v resnici jedro njene duše in njenih misli. Skušal je prepričati gospo Riverain, da se ne vara. Kakšno razočaranje čaka njenega očeta, ki je bil, dasi manj odkritosrčen kot mati, do nje vedno tako dober, in zakaj je moralo njeno tako čisto veselje prizadevati toliko gorja njima, ki jima je dolgovala svoje življenje? Res, da jih ni popolnoma zapustila, saj bo prebivala v istem mestu in vsak teden jih bo videla. Njena strastna požrtvovalnost nikakor ni neugodno vplivala na ljubezen, ki jo je gojila do svojcev. Saj ni bila zagrizena, ampak dekle, ki resno presoja življenje. Brezdvomno se bodo žalostili, kadar zvedo, da je njena odločitev nepreklicna, in zlasti zato, ker si je izbrala tak nenavaden poklic. Življenje
za preprosto ljudstvo je bilo zanje prav tako lahkomiselna moda kot moda klobuka ali obleke; in če ni bila moda, je bila vsaj neprikladna norost. A kaj je bilo na tem resnično pohujšljivega? Domišljevali so si pač, da bo to mlado dekle, ko bo živelo samo v predmestju, izpostavljeno vsakovrstnemu sumničenju, obrekovanju in nasilju. Fani si ni mogla kaj, da ne bi zmajala z glavo: dekle, ki se loti takšne naloge, je moralo vse pretehtati, je pripravljeno na vse ter se zaveda svojega treznega poguma. Starši pa vedno menijo, da so njihovi otroci še majhni, slabi in nevedni.
A čim bolj se je voz bližal cilju, tem bolj je rasla na dnu duše bojezen, ki jo je pa skušala zadušiti, neka tajna bojazen pred tem neznanim svetom, ki je šla. vanj.
Končno je dospel avto v ulico de Charonne.
Naslanjaje se k oknu je motrila to neskončno, vzpenjajočo se ozko ulico, ki jo je prehodila prvikrat nekega pomladnega popoldneva. To jutro pa se ji je odkrivala ta ulica, blatna in bleščeča se od dežja pod sivim nebom in v žalostnem decembrskem mrazu v vsej grdoti svojega vsakdanjega vrvenja. Vinotočev je kar mrgolelo. Ženske, raz-oglave in v pošvedranih čevljih, z mrežico v rokah, so pred nakupovanjem hlastno zauživale kozarček žganja, druge pa so nosile težke svežnje, pod njihovo težo so še jim napenjale žile na vratu. Možje so vlekli samotežne vozičke, katerih jermeni so se jim globoko zažemali v hrbet. Rumen, natlačeno poln tramvajski voz je piskaje vozil dol po ulici. Tu pa tam se je pojavila na pločniku ženska, ki je klicala svojega otroka. Otrok ne odgovarja, ženska pa kriči in grozi. Otrok se ji približa ali pa izusti žaljivko; mati ga lopne, da začne bevskati. Tovarne in delavnice z visokimi, mračnimi zidovi so rezale vrsto starih počrnelih hiš. Voz se je ustavil pred prečno ulico, obrobljeno z vegastimi, nizkimi in razvaljenimi hišami.
Oprezovaje je pristopila ženska iz tega okraja
—	njena bodoča postrežnica. Fani je plačala šoferju in postavila kovčeg na tla. Ker mož ni hotel pomagati, sta obe ženski zavlekli kovčeg v ozadje majhnega dvorišča, ki ga je lesen plot ločil od ozkega prehoda, v nekakšno mizarsko delavnico, kjer so tvorile lončena peč, tri klopi in velika hrastova miza vse pohištvo. Zraven sta bila še dva tlakovana prostora, prvi zelo majhen, tako rekoč le slabo razsvetljeni kotiček z majhnim okencem, ki je služil za kuhinjo, drugi svetlejši in nekaj večji, ki bi se dal izpremeniti v pisarno. Zgoraj je bila podstrešna sobica z razgledom na ulico in prikladna za spalnico. Onstran ulice je stala razpadajoča hiša, imenovana »hiša zločincev«, kamor
so se stekali zvečer vse propalice tega okraja. Tukaj bo torej bivala Fani odslej v bližini pokopališča Pere-Lachaise in jetnišnice la Roquette; ni se ji posrečilo najti kaj boljšega. Brž je pregledala stanovanje. Zaman ji je mati prigovarjala, naj vzame nekaj udobnejšega pohištva s seboj. Fani je odklonila zato, da bi mogla prebivati res v pravem stanovanju preproste žene, in celo ugajalo ji je, da je bilo to bivališče skromnejše od drugih. V njeni sobici je stala železna postelja, omara iz borovine, toaletna mizica iz belega lesa, prevlečena z bleščečo se svilo, in dva stola; v pisarni temno pobarvan pisalnik, trije stoli in budilka, v kuhinji nekaj posode, z majhnim štedilnikom; to je bilo vse, kar je imela. Ni ji bilo dosti do tega, ali bo stanovala dobro ali slabo. Predvsem ji je bilo težko radi velike steklene delavnice, ki jo je bila namenila otrokom. Le-ta je bila gola, žalostna, mrzla in le slabo zgrajena; ali ne bo nevarno kuriti peči v njej? Toda kako naj tukaj zbira otroke? Ali se ne bodo morda dolgočasili? Tla niso bila niti tlakovana, ampak samo trdo iz ilovice stolčena. Postrežnica jo je povsod spremljala; bila je suha, velika ženska, vdova brez otrok, ki je stanovala pri svoji materi.
»Torej tukaj misli gospodična čuvati otroke?« jo je vprašala.
»Da,« je odgovorila Fani.
»Lepo zabavo ste si pripravili, gospodična; ne poznate še teh paglavcev. Seme za jetnišnico — to bi bil pravi izraz zanje!«
»Prav to hočem preprečiti, da bi prišli kedaj v jetnišnico,« je živahno odvrnila.
»Ah, uboga gospodična, izgubili boste pri tem vso svojo potrpežljivost. Dolga leta jih že poslušam in opazujem. .. Ali človek poskusi kaj storiti zanje ali pa nič, vse je kot bi...«
»Bomo že videli!«
Umolknila je za trenotek, nato pa vprašala:
»Ali vedo v okraju, da danes pridem? Ali vedo, kaj me je privedlo sem? Vi ste z njimi o tem gotovo govorili. Kaj pravijo?«
»Pravijo ... sicer pa različno govore ... Poznam neko, ki je zadovoljna, poznam drugo, ki vam očita, da se bavite s stvarmi, ki vam niso nič mar; so še druge, ki si domišljujejo, da je to delo farjev. Slišali boste sami različna mnenja. Sicer pa, bolje rečeno, dozdaj o tem še nič ne govore.«
Skomizgnila je z rameni ter dodala:
»Gospodična, lahko se vsak čas vrnete domov, če ne bo šlo. Na vsak način vam bo doma bolje nego tu.«
Fani je prevzela hipna malodušnost: ko je poslušala to ženo, je nenadoma začutila osamelost
in slabost. Bojazen, ki jo je obšla že v vozu, jo je prevzela sedaj še silneje. Da, res je bila tu v predmestju, sredi preprostega ljudstva, kar si je sicer tako vroče želela, toda nič še ni bilo storjeno, nasprotno, vse je bilo treba še storiti. In kje naj[ začne? Kako, na primer, naj dopove ženam iz okraja o svojih načrtih? Ali naj gre osebno k njim, ali naj jim piše? In če bi jih obiskala na domu, ali jih ne bo njena tako preprosta obleka neugodno dirnila, češ, da je licemerka; kajti prav kmalu bodo zvedele, iz kakšnih krogov prihaja.
Fani je obedovala v pisarni, na oglu mize. Dež, ki je znova lil, je z enolično besnostjo udarjal po stekleni strehi delavnice. Delavci so napolnili ulico. Postrežnica Marija, ki je bila že domača, je jela izpraševati Fani: Bržkone je nesrečna ljubezen privedla gospodično do tega poklica? Ne! Tedaj se morda gospodična ni razumela s starši? Ko ji je dekle skušalo razložiti, jo je ženska gledala s hudomušnimi in nevernimi očmi. Po končanem obedu je Fani odprla kovčeg, razpostavila svoje stvari in pospravila perilo ter si s pometanjem in brisanjem skušala napraviti bivališče čistejše in prijaznejše. Ta zaposlenost ji je pregnala malodušnost.
Zvečer je velela Mariji, naj raznese v kakih trideset stanovanj lastnoročno napisano okrožnico, s katero je obvestila družine, da ji lahko že od naslednjega dne pošiljajo vsak dan od osmih do opoldne in od dveh do petih deklice od šestega do desetega leta. Kakšen uspeh bo dosegla? Zaupala je v božjo previdnost.
Večer se ji je zdel neskončno dolg. Ker je Marija takoj po večerji odšla, je odšla Fani v svojo podstrešno sobo. Veter je besno pihal ter majal slabo zidovje. Na drugi strani ulice so gorele za šipami blede luči. Dva stražnika, pokrita z oglavnico, sta se hladnokrvno sprehajala po tlaku, poslušala je njune enakomerne korake. Včasih so zaškripala sobna vrata, ki so se radi zastarele ključavnice slabo zapirala. Leže in drhte je zaman skušala zaspati. Svetilko je pustila goreti, kajti bilo jo je strah, dasi se je tega sramovala. Nenadoma pa pretrga glasen krik ozračje; planila je k oknu: po ulici je bežal mož, mahaje z rokami, drugi so ga zasledovali; hipoma poči strel in mož se zgrudi; stražnika začneta teči; nato Pa je zavladala zopet strašna tišina.
Vstala je zelo zgodaj. Mlekar je postavil pred vrata kanglico mleka; na samovaru si je skuhala zajtrk. Malo pred osmo uro je prišla Marija.
»Gospodična, gospodična, šest mater čaka zu-naj z otroki!«
»Ah, moj Bog,« je vzkliknila Fani srečna.
Zares je čakalo zunaj v prehodu z materami deset deklic s plavimi, rjavimi in rdečkastimi lasmi ter gologlave; črne predpasnike so imele čez obleko, obute so bile v velike čevlje, lasje so jim bili mastni ali presuhi, obrazi začudeni in celo malce sovražni; tri ali štiri izmed njih so se jokale.
Fani se jim je približala. Od tega prvega srečanja je zavisela vsa njena bodočnost. Bala se je, da ne bi bila videti boječa, a bala se je tudi, da ne bi bila preveč odločna.
»Ah, vi ste to!« je rekla ena izmed žen, »pa sem se bala, misleč, da ste morda kaka stara gospodična.«
Fani se je nasmehnila.
»Da, to sem jaz. Če želite, bom čuvala vaše malčke, dokler boste na delu.«
»Rade volje sprejmemo, vi pa nam izkažete veliko uslugo. Človek ne ve, kaj bi počel s to zalego doma. Lahko si štejete v srečo, če vas bodo hotele slušati.«
Fani je stala sredi deklic ter jih gledala in božala.
»Oh, gotovo me bodo slušale,« je rekla tiho.
»No, ne joči se,« je rekla ena izmed mater svoji hčerki ter jo sunila pod rebra; »saj je gospodična prav ljubka.«
»Kako ti je pa ime?« jo vpraša otrok.
»Gospodična Fani,« je odgovorilo dekle.
(Dalje prihodnjič.)
Medresa s sahat-kulo, v kateri je ura, ki določa čas molitve,
OB 400 LETNICI BEGOVE DŽAMIJE V SARAJEVU
K. Dobida
telju, še znamenita medresa — islamska bogoslovniea, vrsta dobrodelnih naprav, sirotišnic, ljudskih kuhinj, brezplačnih prenočišč, hanov, kopeli in šol. Tako ni čuda, da sarajevski muslimani vprav Husrevbega imenujejo pravega in resničnega ustanovitelja Šeher-Sarajeva — lepega Sarajeva.
Zgodovinski podatki iz tistih časov so redki in nezanesljivi, vendar je pa vsaj v glavnih obrisih življenje Husrevbega, velikega dobrotnika Bosne, znano. Rodil se je v Serezu v Rumeliji okoli leta 1480. Hus-revbegov oče je bil po rodu iz Bosne, ime mu je bilo Ferhadbeg. Njegova mati Seldžuka je bila hči sultana Bajazida II. Očeta je izgubil, ko je bil še otrok. Preden je prišel v Bosno, je najbrž živel pri materi v Carigradu. Znano je, da je bil poslan s Krima, kjer je služil sultanovemu namestniku, princu Mehmedu, v Moskvo kot turški poslanik in da so ga kesneje poslali za namestnika v Skader. Pozneje je bil sultanov namestnik v Smederevu ob Donavi. Po osvojitvi Beograda ga je pa poslal sultan v Sarajevo.
V	Bosni je bil z malimi presledki trikrat beg. Njegovo življenje je bilo izpolnjeno z neprestanimi krvavimi bojnimi pohodi v sosedne hrvatske, pa tudi slovenske dežele. Zavzel je v Dalmaciji znatne trdnjave.Knin, Skradin in Obrovac, osvojil kraljevsko mesto Jajce, bojeval se je pri Mohaču in pomagal pri prvem obleganju Dunaja. Njegovi vojskovodje so zavzeli močno trdnjavo Klis nad Splitom, beneška mesta Trogir in Nadin, tudi Sin j. Zanimivo je za nas Slovence še posebej, da je dne 15. septembra 1530 prijazno sprejel na svojem posestvu v Glavogodini blizu Sarajeva odposlance avstrijskega cesarja Ferdinanda I. O potovanju poslancev Josipa Lamberga in Nikole Jurišiča je njihov spremljevavec, Slovenec Benedikt Kuripečič, napisal natančno poročilo, ki je izšlo kot knjiga leta 1551. O zanimivem potopisu, v katerem je tudi slika sprejema pri Husrevbegu, je Mladika obširno poročala v letniku 1951. Leta 1541 je umrl in so ga pokopali v posebni grobnici poleg njegove džamije.
Begova džamija v Sarajevu.
Kar je za Atene starodavna Akropola, za novi Rim bazilika sv. Petra, za Pariz cerkev Notre-Dame in za Ljubljano naš Grad, to je Sarajevu slovita Begova džamija. Pravi znak mesta, njegovo središče, skratka njegovo znamenje. Ni ga tujca, ki ga zanese pot v slikovito bosansko prestolico, da ga prva pot ne bi vodila k tej lepi stavbi, ki daje sijaj vsemu mestu, kjer se pa tako pisan način preliva zapad v vzhod, kjer živi na tesnem toliko veroizpovedi, toliko narodnosti, druga poleg druge. Sarajevo ni bogato s posvetnimi stavbinskimi spomeniki iz prejšnjih stoletij. Razen nekaterih maloštevilnih poslopij dobrodelnega značaja so se ohranile s posameznimi krščanskimi cerkvami iz davnine samo številne džamije, islamske mo-livnice. Mnoge izmed njih razpadajo, neizprosni čas je oglodal kamenje in lesovje in kmalu ne bo o njih več spomina. Druge spet muslimani skrbno čuvajo in vzdržujejo. Najlepša med vsemi pa je gotovo Begova džamija. Le malokateremu tujcu je znano, odkod to ime, kdaj je bila sezidana in kdo je njen zidar. In vendar so praznovali bosanski muslimani lansko jesen štiristoletnico ustanovitelja tega svojega najlepšega svetišča, velikega bosanskega vezirja Gazija Husrevbega.
Leta 1455 so zasedli Osmani staroslavni Bizanc, prestolico cesarjev Konstantina, Justinijana in drugih
—	Carigrad. S tem je dokončno propalo nekdanjo slavno vzhodno rimsko cesarstvo, Turkom je bil poslej odprt ves Balkan; že deset let kesneje so podjarmili tudi vso Bosno. Tam, kjer je stalo v času samostojnega krščanskega bosanskega kraljestva na desnem bregu reke Miljačke malo mestece Vrhbosna, ki je padlo v turške roke že leta 1456, je turški vojvoda Isabeg Ishakovič, zadnji vojvoda zapadnih dežela (1440—1470). ustanovil novo, večje mesto, današnje Sarajevo. Ime je dobila naselbina po begovem »sa-raju« — dvorcu, ki je bil, kakor veli izročilo, prelepa in prostrana stavba. Vendar je bilo Sarajevo prav do prihoda Husrevbega le še neznatno in zapuščeno mestece, brez posebnih stavbinskih znamenitosti, javnih zavodov in naprav. Pravo lepoto in razmah je dal mestu šele Gazi Husrevbeg, ki je leta 1521 postal prvič bosanski sandžak — sultanov namestnik. Kesneje se je še dvakrat vrnil v to visoko službo. In ko je leta 1541 v Sarajevu, ki je postalo pod njim živahno trgovsko središče, umrl, je bilo mesto kakor prenovljeno. Sredi čaršije, živahnega tržišča, katerega je ustanovil prav tako sam Husrevbeg, je stala poleg velike džamije, ki je dobila ime po svojem ustanovi-
Dvorišče in predrje Begove džamije.
V	ljudskem izročilu se je ined bosanskimi muslimani ohranilo o njem mnogo povesti, ki ga slave kot pogumnega vojaka, zmagovitega osvajavca, pa tudi kot pospeševatelja znanosti in umetnosti v miru, mimo tega pa kot velikega človekoljuba in pobožnega ter usmiljenega človeka. Tako se je spomin nanj ohranil živ do današnjih časov med bosanskim preprostim narodom, ki mu je hvaležen za velike dobrote, ki jih je izkazal zlasti Sarajevu in njegovemu prebivalstvu. Še zdaj govore o njem starci, da je rad dejal: »Kdor pride v opankah v Sarajevo, ga zapusti v čevljih.«
Husrevbeg je bil sultanov vezir, izkušen državnik in pogumen vojskovodja-zmagovavec, bil je pa hkrati tudi moder upravnik in plemenit človek. Ustno izročilo pripoveduje, da je bil — sicer veren musliman — do kristjanov dober in mil, sploh pa usmiljen in darežljiv proti vsem.
\se svoje ogromno premoženje, kolikor ga že ni v življenju razdal za bogoljubne in dobrodelne namene, je zapustil za vzdrževanje svojih človekoljubnih in pobožnih ustanov. Še danes temelji domala vse sarajevsko muslimansko versko, prosvetno in dobrodelno delovanje na Husrevbegovem premoženju, katero je kot ustanovo (vakuf) zapustil v te namene.
*
Begova džamija je po mnenju strokovnjakov ena najlepših na Balkanu. Dasi ni posebno obsežna, so vendar njena razmerja tako modro in učinkovito izbrana, da kar najskladneje delujejo na opazovavca. Zgradba sama, ki sicer ni velika, vzbuja zaradi srečne razdelitve prostora vtis silne mogočnosti. Ta vtis je za tujca tem večji, ker stoji džamija s pripadajočimi poslopji sredi nizkih stavb sarajevske čaršije, katere presega s svojo gmoto. Nekaj starih, košatih dreves, zlasti pa mogočni, visoki topoli prav izrazito in ugodno zaokrožajo za Evropca to nenavadno, skoraj kakor tujo vzhodno sliko.
Džamija stoji sredi harema (dvorišča), ki je krog in krog obzidan, po tleh pa popločan. Pred poslopjem džamije stoji šadrvan — marmornat vodnjak, ob katerem si verniki pred vstopom v molilnico umivajo noge. Džamija sama ima spredaj pokrito preddvorje, kjer štirje mogočni marmorni stebri z obema pobočnima zidovoma nosijo petero majhnih kupol. Tod, na tem, nekaj vzvišenem, pokritem, spredaj odprtem prostoru, ki tvori prijetno in naravno predrje z dvorišča v notranjost mošeje, opravljajo verniki običajne molitve. Na desni je manjši, spredaj prav tako odprt Prostor, nazvan mejtaš — mrtvaški kamen. Tod postavljajo krste z mrliči, preden jih odneso na pokopališče.
Vse pročelje džamije je pestro poslikano, vrata, okna in podboji so izdelani iz bogato okrašenega in ^rezljanega kamna. Nad razkošno pisanim in umetelno izdelanim kamenitim vhodom je marmorna ploča * napisom v zlatih arabskih črkah na modrem polju, f^apis pove, da je džamijo sezidal Gazi Husrevbeg ljubezni do Alaha, da bi mogli ljudje v njej moliti ooga, sam da je opravljal dobra dela, pomagal ju-
nakom, podpiral pobožne in se boril z nejeverniki. Napis se končuje'z besedami: »To je hiša pravovernih in hvaležnih ljudi.«
Notranjost džamije preseneti, kar porazi obisko-vavca. Dasi je kvadratična temeljna ploskev komaj 13 m široka, kupola pa le 26 m nad tlemi, se ti zdi, ,da si v mnogo večjem in višjem prostoru. Na treh straneh je molilnica nekoliko razširjena, da so dobili prostora za vernike. Kakor glavni prostor s kupolo, so tudi ti stranski podaljški pokriti s polovičnimi kupolami. Tla so vsa na debelo pokrita z velikanskimi in dragocenimi starimi perzijskimi preprogami, da se ti noga kar vdira v njih, stene pa pokrite z arabeskami in polne arabskih izrekov iz korana, slikanih z zlatom na sinji podlagi. Zgoraj teče naokoli ozka galerija. Stopnice do nje so skrite v mogočnem, dva metra debelem zidovju. Svetle barve sten, kjer prevladuje rahlo modra, rjava in zlata barva, pa marmorni okraski, kamenite stopnice, šiljasti loki, lepo izrezljane lesene ograjice in skozi visoka ošiljena okna lijoča sončna luč — vse to ustvarja iz tega zračnega prostora posebno odličnost, čisto nadzemsko mirnost in čudovito skladnost.
Morda še bolj od notranjosti džamije je njena zunanjost nad vse smotrno in smiselno preračunjena. Težka gmota stavbe same se bori z vitkim minaretom, stolpom, raz katerega petkrat na dan turški duhovnik z glasnim klicanjem vabi Alahove vernike k molitvi. Do hodnika, v višini 34 m, s katerega kliče ta hodža, vodi 140 stopnic. Pokrit je minaret z ostro ošiljeno svinčeno streho, ki dosega višino 45 m. Končuje se z ostjo, na kateri je nasajenih po vrsti pet pozlačenih jabolk. Iznad nizkega okolja se silna, a preprosta kockasta gmota džamije z lahkotnejšo kupolo in slokim minaretom dviga kot glasen krik k nebu. Nepoznani stavbenik, ki je tako globokoumno znal izbrati razmerja za vso stavbo, je dokazal z njo, da more tudi mrtvi kamen delovati živo kot prirodna, navzgor kipeča sila.
O samem zidanju pripoveduje narod, da so živo apno gasili z mlekom, malto pa mešali z beljaki. Stebre je vleklo po sto parov volov z Lukavice, kjer so jih odlomili od gore. Če se je vol pri tem hudem
naporu ubil ali pretegnil, ga je beg plačal z 20 parami, čeprav so bili tiste čase voli v Sarajevu komaj po 14 par ...	¥
V pritličnem poslopju, pokritem s kupolo, postavljenem tesno ob sami džamiji, je grobnica Ilusrevbega. Tam leži njegovo truplo v kamenitem sarkofagu (dragoceni rakvi), nad katerim je postavljena lesena rakev, pokrit^ s črnim, prekrasno z zlatom pretkanim pregrinjalom. V manjšem sosednem poslopju, turbetu, je grob Gazi Muradbega Tardiča, njegovega slovitega vojskovodje.
Onstran pota, točno nasproti vhoda v džamijo, stoji Husrevbegova medresa, manjša stavba, namenjena za muslimansko bogoslovnico, kjer pa niso poučevali samo islamskega nravoslovja in korana, temveč tudi modroslovje in druge znanosti. Zgrajena je bila po vzoru enakega poslopja v Carigradu, le v manjšem obsegu. Kar neverjetno se sliši, da je njen ustanovitelj zahteval v svoji ustanovni oporoki, da se mora njegova bogoslovnica razvijati »z duhom časa in razmer«, t. j. vzporedno z napredkom znanosti. Kakor je vtis Begove džamije tako mogočen, da se zdi večja, prostornejša nego je, tako učinkuje to, sicer res znatno manjše pritlično poslopje baš nasprotno. Zdi se človeku, da je celo manjše nego je zares. Namen stavbe ni veličastnost in lepota razmerij, temveč resnobna strogost in mirna preudarnost, kakor se spodobi za hram pobožnosti in prosvete.
Pred vhodom v to »Kuršumlijo medreso«, kakor imenujejo sarajevski muslimani poslopje, ker so številne kupole, ki se dvigajo nad obokanimi sobami in dvoriščnim hodnikom, pokrite s svincem (kuršumom), je majhno preddvorje. V poslopju samem je še notranje dvorišče, opasano z arkadami, iz katerih vodijo vrata v posamezne sobe. Vodomet sredi tega razmeroma ozkega dvorišča oživlja tišino in mir, ki vlada tod, komaj nekaj korakov stran od nikdar mirujočega vrvenja in živahnega šumenja na čaršiji, ki se razprostira vse naokoli. Čudno prijeten vtis popolne odmaknjenosti od sveta in zaključenosti v sebi navdaja popotnika, ki si pride ogledat starodavno poslopje.
V novembru lanskega leta so bosanski muslimani hrupno slavili štiristoletnico, odkar je bila dozidana Begova džamija, in hkrati njenega graditelja samega. To ni bilo samo vnanje puhlo praznovanje spomina na zgodovinsko obletnico, kakor po navadi, bila je od-dolžitev hvaležnega ljudstva do velikega dobrotnika Sarajeva in bosanskih muslimanov sploh. Husrevbeg je zaslužil, da se ga njegovi soverniki po štirih stoletjih še hvaležno spominjajo. Saj je s svojim silnim premoženjem postavil sebi in vsemu islamskemu življu v Bosni trajen spomenik. Od njegove vojaške in državniške slave ni ostalo nič živega; kar je pa storil dobrega in plemenitega, se je ohranilo do danes in terja priznanje in hvaležnost. V časih, ko je po Evropi prevladovalo nasilje in je bila človekoljubnost in srčna plemenitost redko sejana, ko je resnična pobožnost in dejavna ljubezen do bližnjega marsikje bila malo v časteh, je ta musliman, sin turške sultani je in potomec hrvatskega plemiča, pokazal toliko za tiste čase kar nesodobnega družabnega smisla, da se nam mora njegova osebnost zdeti kakor svetel žarek v noči. Kot vernega človeka, ki je zidal bogoslužne
hrame, ustanavljal šole in sirotišnice, gradil zavetišča za uboge in popotne, jim dajal hrane, podpiral malega obrtnika in trgovca in skrbel za svečeniški naraščaj, se morejo Gazi j a Husrevbega mimo njegovih rojakov in sovernikov s spoštovanjem spominjati tudi vsi drugi ljudje, ki vedo ceniti odlike plemenite osebnosti, za katero ni ne časovnih ne krajevnih meja.
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
Voda. Vombergarjeva komedija, katere knjižno oceno bomo priobčili v prihodnji številki, je tretje izvirno domače delo na odru našega Narodnega gledališča. Ko gledaš to domačo,sodobnoi n ljudsko snov v hramu odrske umetnosti, imaš občutek, kakor da greš na oddih na deželo. Take predstave so nam potrebne, kajti kljub širokim razgledom po vsem kulturnem svetu ne smemo pozabljati svoje zemlje in svojega domačega duha.
»Voda« je izrazito ljudska igra, namenjena v prvi vrsti ljudskim odrom. Poklicno gledališče mora pokazati v taki igri umetniško sliko našega ljudskega življenja. To je tudi storilo. Naravno je, da je precejšnja razlika med predstavo na deskah umetnosti in ono na podeželskem odru. Diletantje podajajo nekatere tipe bolj naravno, neposredno in pristno, gledališče pa kajpak umetniško bolj dovršeno, izdelano, zato pa včasih manj realistično. Umetnostno se pač predstave ljudskih odrov ne dajo primerjati z ljubljansko dramo, a prav tako ne drama s pristnostjo ljudskih predstav. Zato se mi zdi zmotno proglašati predstave Narodnega gledališča za vzor, pri katerem naj se učijo ljudski režiserji, kako naj to igro spravijo na oder. Diletantski oder ni le slab posnetek poklicnega — saj bi bilo to za odrsko umetnost poniževalno, v neukih rokah bi se lepota spremenila le prečesto v spako — ljudski oder ima pred očmi splošne ljudske potrebe po prosveti, izobrazbi, lepotni vzgoji in tudi zabavi, Narodno gledališče pa naj goji umetnost. V teh različnih smotrih je v glavnem tudi že označeno razmerje obeh vrst odrov med seboj, o katerem smo govorili že v prvi številki letošnje Mladike in katerega naj bi se vedno zavedali, če hočemo res pravega napredovanja obeh.
Igra zahteva brezpogojno realistično inscenacijo, ki jo je g. Skrbinšek sicer rešil na običajni način, a jo zelo dobro pogodil. Vobče dandanes taka inscenacija ne zadovoljuje povsem, ker ne more biti nikdar dovolj verna slika resničnosti in povrh pri nekaterih, bolj duševnih dramah odvrača pozornost od dejanja samega in jo zaposluje le pri kulisah in glasovih; toda Vode drugače režirati sploh ni mogoče. Režija je hotela poudariti zlasti vrvenje vasi in je tako dobro pogodila razpoloženje in tempo vse igre, v prvem dejanju pa je poleg tega dobro zastrla dramatsko šibkost dejanja, ko je z zvonjenjem, lajanjem, pokanjem biča in drugimi glasovi ter s prehajanjem vaščanov čez ozadje spremljala hitro meno dogodkov na pozorišču.
Motila je pri prvi predstavi negotovost igranja, česar je kriva naglica, s katero so komedijo priredili, motijo dalje tudi dolenjščina in druga narečja, ki v
gorenjsko zgodbo ne spadajo. Kmečki očanci so bili izvrstno podani, želel bi le, da bi bil Kne bolj izrazit in Tinče spočetka večji tepček, da bi bila satira bolj očitna, podobno naj bi tajnik prazno frfravost bolj poudaril. — Mnenja smo pa, da reklame za igro Narodno gledališče ne potrebuje. Umetniško hotenje bodi vendar vedno popolnoma iskreno.
Druga poročila pridejo zaradi tesnega prostora prihodnjič na vrsto.	J-	P.
NOVE KNJIGE
Koledar Mohorjeve družbe. Mislim, da smemo in moramo koledar vsake naše družbe meriti s strogimi in visokimi merili. Koledar je knjiga, ki nam je vodnik skozi vse leto, zato mora biti sestavljena smotreno in izbrano. S tega vidika moramo vsekakor priznati Mohorjevemu koledarju, da daje prav odlično izpričevalo svojemu uredniku. Pravilno pojmovanje koledarja kot priročnika za vse leto razodeva že to, da letos ni v njem nikakih slučajnih pesmi in nikake leposlovne proze. V koledarju se vrste kratki članki, ki so pisani kratko, zgoščeno in krepko ter se nanašajo na čisto naša slovenska in sodobna vprašanja. Koledar moremo imenovati pravo slovensko čitanko za ljudstvo, ki je pisana iz sodobnosti za naš čas. Vendar pa nočem vse povprek kar pohvaliti. Hočem vse povprek celo pograjati. Vsi članki so veliko prekratki, preskopobesedni, da bi jih mogli biti brez pridržka veseli. Dotikajo se res skoraj vseh perečih vprašanj, so pa prekratko obdelani. Tako socialno vprašanje zasluži podrobnejšega razmotrivanja in jasnejše besede, kot jo dajeta »Koledovanje« in Oblakov članek. (Socialni prevrat veliko hitreje zori, kot si marsikdo misli.) »Slovensko izročilo« zajame le deloma naslov. Vem, da je urednik vezan na določeno število tiskovnih pol, vendar to Mohorjeve družbe nikakor ne odvezuje njene dolžnosti, odkrivati in reševati težka sodobna vprašanja, ki se tudi Slovencem stavljajo na socialnem, političnem, kulturnem, religioznem polju. To sem povedal v opomin, ker verujem, da je Mohorjeva družba še vedno tista tribuna, s katere je mogoče govoriti vsemu slovenskemu ljudstvu. Naj še omenim, da ima koledar dostojno opremo, le zaglavja v pratiki s svetniškimi prizori niso prav posrečena, v tem ko so slike na desni strani zares lepe. (Opomba uredništva. Kritik ima prav in nima. Koledar, ki naj se spomni vseh mogočih vprašanj, ima nalogo, da ta vprašanja sproži, nakaže, nanja opozori. Več ne bo zlepa mogoče na tako omejenem prostoru. Mohorjeva skuša ustreči tem željam po temeljitejšem razmotrivanju o socialnem vprašanju drugače. Saj še to leto izda obsežno delo Za nov družabni red, kjer bo strokovnjak dr. Gosar temeljito razpravljal o sodobnih socialnih vprašanjih. Prav tako je »Slovensko izročilo« le košček »izročila«; lani je France Koblar opisal tega izročila drugo plat, dr. J. Glonar že prej spet drugo. Za vse in podrobneje izdelano bi bilo pa treba debele knjige.)	S.	V.
Beli menihi. Povest iz prve polovice XII. stoletja. Spisal Ivan Zorec. V zadnjih letih opažamo, da se Pri nas prav množe leposlovna dela, ki jim je za snov domača zgodovina. Vendar vsa ta dela niso zgodovinske povesti ali romani v kakem naturalističnem smislu, temveč bolj sedanjost, prestavljena v pre-
teklost, sodobne ideje, presajene v pretekle dni. Nekaj v osnovi istega je tudi Zorčeva povest, ki sicer podaja zgodovinsko verno podobo onega časa, vendar nas ne prepriča zadosti o vernosti naslikanih oseb. Zorec nam je ustvaril v povesti podobo onega časa, ne pa še duše. Imamo sicer pred seboj šele prvi del povesti: »Ustanovitev samostana«, in upamo, da se v naslednjem poglobi v vzdušje tistega časa. V sedanji povesti se plete dvoje smeri, dvoje živi jenskih usod: tlačanska, ki jo predstavlja Hotimir, in plemiška, ki jo zastopajo višnjanski graščaki. Njih usode se slučajno prepletajo, a zapletajo le na videz. Nobena od strank ni osrednja. Da, središča nima povest. Dejanje se plete zelo spretno, neprisiljeno in živahno. Posamezne slike in poglavja so res izdelana in odlična, a ni še ustvarjena celota iz vseh teh posameznih slik, ni močne hrbtenice, ki bo dala delu pravo moč in povezanost. Ali je morda ta mozaičnost splošna bol sodobne povesti? Posebno plemiški so izdelani preveč na romantični način. Boljše je »zemljeljubje« Trlepovo ali Hotimirovo, dasi je morda tuintam nekoliko literarno. Toda visoka odlika knjige je jezik. To je zdravje, pristnost, slovenskost, kar naj je mnogim, ki maličijo naš jezik, šola. ■— O uspehu Večernic ne dvomimo. Kritika veljaj pisatelju, ki mu bodi ob gradnji nadaljnjih povesti iz bogate zgodovinske snovi le blagohotno opozorilo.	V.	S.
Peter Dorfler: Krivični vinar. Roman. Poslovenil Janez Pucelj. Naj takoj za slovensko ljudsko povestjo »Beli menihi« navedem in označim ljudsko povest »Krivični vinar«, ki jo je spisal nemški pisatelj P. Dorfler in prelil v slovenščino J. Pucelj. Kljub povodnji prevedenih del že dolgo nisem bral tako lepega vaškega romana, tako sijajne kmečke povesti. Ob njej sem se moral vprašati, zakaj pri nas v zadnjih letih nismo dobili nobene lepe ljudske povesti (razen M. Kranjca »Življenje«). Ali nimamo nobenega ljudskega pripovednika (od njega zelo veliko zahtevamo), ali nimamo več kmečkega ljudstva? »Krivični vinar« je močna povest, ki te potegne za seboj in priklene nase, a ne radi napete vsebine, ampak radi notranjih, umetniških vrednot, to se pravi: radi življenske vernosti, duševnih globin, ki se nam tu odpirajo, radi čiste plemenitosti, ki preveva te zgodbe, radi usodnosti, ki sodi te ljudi, radi poezije. Niso to zgodbe, ki so napisane zgolj za zabavo in razvedrilo. Vsi tu naslikani ljudje so zato tu, da pred nami zažive svojo težko usodo, izvojujejo svoje boje ter propadajo ali zmagajo s svojimi nazori vred. Zato je ta roman prava ljudska povest. Globina in širina, bolesti in šale, narava in človek, Bog in hudič: vse to se druži v skladno enoto. Zato nam mora biti samo žal, da tudi »Beli menihi« niso kaj podobnega. Dorflerjeva knjiga priča o pesniku in oblikovatelju. J. Pucelj je roman sijajno prelil v slovenščino, da imamo tako brezhiben prevod umetniško visoko pomembnega ljudskega romana. Knjiga je izšla kot izredno izdanje.	S.	V.
Fran Šuklje: Sodobniki mali in veliki. Založba »Satura«, 1935. Str. 346 in 16 strani ilustracij na posebnih prilogah. — Fran Šuklje, znani naš politik, ki je s tremi knjigami svojih spominov pred leti prav zanimivo stopil pred javnost, nam je napisal spet novo knjigo spominov iz svojega, doživljajev in sprememb tako bogatega življenja. Stoječ sredi svojega devetega
desetletja se ozira nazaj in pripoveduje. Moremo reči, da je Šuklje stal ob rojstvu našega slovenskega političnega življenja, da je videl zaton nekdanjega starega in vidi sedaj vstajanje novega časa. Zgodovina ho pozneje nepristransko mogla presoditi Šukljetovo delo in njegov pomen, mi pa moremo sedaj ob njegovih »Spominih« in njegovih »Sodobnikih« gledati in spoznavati slovenske borbe in neborbe v nekdanji Avstriji, gledati pisano galerijo malih in velikih ljudi in iz teh na videz neznatnih malenkosti, ki pa so tako značilne, dobiti podobo onega časa, zlasti 70tih, 80tih in 90tih let, obenem pa v knjigah čutiti odločnega in resnega pisatelja. Nova knjiga spominov, ki je naslovljena »Sodobniki«, ima vse odlike dobrih memoarov in bo ostala knjiga trajne vrednosti.	S.	V.
NAŠE SLIKE
H.	J. H a v e r m a n : Materina radost. Naše slike res ni treba razlagati, razumel in občutil jo bo vsakdo. Saj je tako preprosta in prirodna, kakor je preprosto in pračloveško čuvstvo, ki veže mater z otrokom in ki je prav zato tako mogočno, tako toplo in osvajajoče. Presrečna mlada mati uspava nebogljeno dete, ki ji je zaspalo v objemu. In prepolna materinske sreče zapre mati oči, da ugiba v duhu, kako bo raslo in se razvijalo dete, njen otrok. Ta izraz najglobljega tihega veselja, to milino, ki izvira iz resničnega občutka sreče, je holandski slikar podal na dovršen način. Brez vseh nevažnih, nebistvenih dodatkov je upodobil samo dvoje oseb: ljubečo mater in slabotnega črvička, ki išče zavetja v materinem objemu. Prizor, kakršnega so gledali že rodovi in ga bodo še, pa podan na res prikupen, iskren način, toplo in po svoje, a vendar kakor posplošnjeno, vobče veljavno. To je tista skrivnost umetniškega ustvarjanja, da iz navidezne vsakdanjosti zna izluščiti trajno pomembno, splošno veljavno in najznačilnejše. — Slika visi v Mestnem muzeju v Amsterdamu na Nizozemskem in je delo iz predzadnje dobe.
K našim fotografijam. Mojstra-fotografa F rana Krašovca poznajo naši bravci kot nežnega obču-dovavca tihih lirskih nastrojenj v naravi. Boj luči s temo, nejasnost obrisov v objemu megle, trepet zraka zgodaj zjutraj in zvečer pa prizori iz skritih kotičkov po poljih in gozdovih: to so predmeti, na katerih more najlaže pokazati svoj izbrušeni okus in tenki posluh za pokrajinske lepote in čare svetlobnih iger. Da mu zima nudi izredne prilike, da ustvari kakor začarane prizore na plošči, je jasno. Take so tudi današnje slike: ta živa, kar trepetajoča v soncu, ona vsa zavita v rahlo meglico. — Objavljamo tudi tri slike fotografa-ama-terja Josipa Kovačiča iz Maribora. Podajajo nam prav srečno izbrane in dobro podane, zelo zanimive pokrajinske motive z naše severne meje. Razcefrano drevo, ki ga lomi vihar visoko v hribu, pokojne pastirske koče med tihimi smrekami, leso ob potu, ki vsa zasnežena meče dolge sence po bleščeči se odeji. Zima diha s teh prijaznih posnetkov, ki nam kažejo pester kos naše prelepe slovenske zemljice ob Dravi in Muri.
ZDRAVSTVENA VPRAŠANJA ZA DRUŽINO IN DOM
Dr. Malka šimec
Uvodna beseda.
Mnogotere škodljivosti ogražajo naše zdravje. Odkar živi človeški rod, je skušal prodreti v tajne vzrokov, bistva in posledic bolezni; zdravniškemu poklicu je poverjena naloga, da s svojo strokovno usposobljenostjo čuva nad zdravjem. Vendar ni dovolj, da je samo zdravnik poučen o zdravju in bolezni, nekaj znanja je potrebno vsakemu posamezniku, zlasti v družini, ki je matica vse človeške družbe. Tam, kjer klijejo in rastejo novi rodovi, kjer se odrasli pehajo za vsakdanjim kruhom in preživljajo obnemogli člani družine svoje stare dni, je nujna potreba, da so na jasnem glede temeljnih zdravstvenih vprašanj. Poznati morajo škodljivosti, ki prete zdravju, in obrambo zoper nje, poznati morajo pa tudi dolžnost, ki jih prinaša bolezen družinskim članom.
Velikansko polje spoznanj in vprašanj je pred nami; skušati hočem, da izberem iz njih najvažnejše, tiste, ki jih srečujemo v družini najpogosteje. Vse bo prišlo na vrsto: hrana, obleka, stanovanje, delo in počitek, zdravje in bolezen, nega in prva pomoč — kolikor bo le mogoče. Ker pa je težko govoriti o nevarnostih, dokler ne poznamo pogojev za zdravje, zato bomo pregledali v temeljnih obrisih najprej najvažnejše organe človeškega telesa in njihovo delovanje, takoj nato pa priključili potrebna zdravstvena raz-motrivanja.
I.	Človeško okostje (skelet).
Človeško telo je najpopolnejši stroj, sestavljen tako zapleteno in obenem tako enostavno, da mu ga ni primera. Najraznovrstnejša dela opravlja v naj lepšem soglasju in se ustavi šele v smrti: do tedaj pa se v njem vedno giblje, vedno presnavlja in miru zanj ni. Vsak njegov sestavni del skrbi za celoto. Vsem je na korist, kar pridobi najmanjši del, in vsi trpe, če je katerikoli od njih oškodovan. Znameniti učenjak-me-dicinec je rekel: Ta, ki trdi, da ni na svetil nič čudovitega, dokazuje samo, da se še nikdar ni zamislil v svoje lastno telo.
Milijonska družina neizmerno majhnih, živih celic sestavlja človeško telo. Posamezne so prostemu očesu nevidne; v telesu so strnjene v velike skupine, da z združenimi močmi laže in popolneje opravljajo svoje delo. Temu delu se prilagode tudi po svoji obliki. Skupina celic, združena k skupnemu, istovrstnemu delu, tvori organ (ud telesa). V telesu imamo razne organe: okostje, mišice, dihalne, krvne in druge or-
gane. V tem pogledu je človeško telo podobno mestu, v katerem so razni stanovi; vsak stan ima svoje opredeljeno področje, v katerem je izvežban, vsi pa so splošnosti potrebni.
Okostje je organ, ki daje telesu obliko in oporo. Vseh kosti v telesu je preko 200, od teh jih je 28 v glavi, 58 v trupu in 120 v rokah in nogah. Precej veliko število, kajne? Gotovo večje, kakor bi se človeku zdelo na prvi pogled. Vzrok je v tem, ker ni naloga okostja samo ta, da daje telesu obliko in čvrstost, temveč tudi ta, da mu pri vsej čvrstosti vendarle omogoča zadostno gibljivost na vse strani. — Kaj bi pomenil človeku še tako čvrst hrbet, če pa se ne bi dal pripogniti? S tem, da je hrbtenica sestavljena iz 35 delov, hrbtnih vretenc, je telesu šele zagotovljena zadostna okretnost in gibljivost. Samo zapestje je zloženo iz 8 kosti — brez roke in podlakta —, zato pa je tudi svobodno gibljivo v vseh smereh. Kakšno korist bi imel človek od masivnega, koščenega oprsja, ko pa ne bi mogel dihati z njim? Saj se mora pri vsakem vdihu oprsje dvigniti in razširiti, pri vsakem izdihu pa zožiti. Le položimo roko na prsi in dihajmo globoko, pa se bomo prepričali, da je to res. Dvanajst parov reber, spojenih spredaj s prsno kostjo, zadaj s hrbtenico, daje zadosti trdno oprsje za varstvo pljuč in srca, obenem pa je gibljiv okvir dihajočim pljučem. Tako je dosežen smoter na najboljši in najenostavnejši način.
Nekatere kosti so ploščate, kakor n. pr. lopatice in lobanja, druge so dolge, močne, masivne. Da pa vendar ne postanejo pretežke, so v sredini votle. V odrasli dobi so napolnjene te votline z rumeno, mastno snovjo, ki jo poznamo pod imenom kostni mozeg. rani mladosti mozeg ni ne masten ne rumen. V njem se tvori kri; odtod izvira v mladih kosteh tudi rdeča barva kostnega mozga.
Kosti so spojene med seboj na razne načine, največkrat s sklepom, kot n. pr. v komolcu, kolenu, rami ali v prstih. Vsi ti spoji so več ali manj gibljivi. Zelo slabo gibljiv spoj je med hrbtnimi vretenci; tu ni sklepov, gibljivost je majhna — toda ker jih je veliko število, je celotni učinek vendarle zadostna gibljivost. Kosti lobanje so negibljivo zvezane med seboj; z zobčastimi robovi sega kost v kost. To je važno zaradi boljšega varstva najobčutljivejšega našega organa, možganov. Če bi bila lobanja gibljiva, bi prišlo lahko zaradi pritiska, udarca in podobnega do možganskih poškodb: vsaka bi lahko imela usodne posledice. Samo v rani mladosti je med kostmi še mehko. V prvem letu življenja se namreč možgani zelo hitro razvijajo in zato njihova rast ne sme biti ovirana po čvrsto sklenjenih kosteh. Od začetka drugega leta dalje rastejo možgani in kosti enakomerno, zato izgine tedaj tudi mehko teme. Če ostane odprto še naprej, je navadno znak angleške bolezni.
Kosti dobe svojo trdoto od apnenčastih in drugih soli, ki se nabirajo v njih. Pri otroku vsebujejo še malo apnenca, zato so mehke in prožne; čim starejši postaja človek, tem več se nabere apnenca v kosteh, s tem sorazmerno pa se manjša njihova prožnost. Kosti starega človeka so zaradi tega veliko bolj suhe, trde in krhke kot pri mladem človeku. Iz istega vzroka zadošča pri njih že malenkosten padec ali spodrsnjenje za prelom kosti, ki se težko ali sploh ne zaraste več.
Pri otroku je treba večje sile. Večkrat se je zgodilo, da je priletel otrok z višine na trda tla, pa so ostale kosti cele.
Angleška bolezen otrok.
Znana bolezen majhnih otrok je angleška bolezen ali rahitis, znana tudi med narodom pod imenom: mehke kosti. Zaradi neprimerne hrane in pomanjkanja sonca kosti ne dobe zadosti apnenca; zato ostanejo čez mero mehke in upogljive. Gibanje in pritisk mišičevja spremeni njihovo obliko in jih pohabi. Zve-rižene noge, grba in razne druge nakaze ostanejo v težjih slučajih kot žalosten spomin na bolezen ranega detinstva. Otroci z angleško boleznijo dolgo ne shodijo. Seveda, saj ne morejo, ko jim pa mehko okostje ne da zadostne opore! — Mislimo vedno, da utegne imeti otrok angleško bolezen, ako ne shodi kmalu po dovršenem prvem letu! Ne pozabimo tudi tega, da se angleška bolezen da preprečiti v vsakem primeru, saj ni treba drugega, kakor primerne hrane in sonca. Od tretjega meseca dalje naj dobiva otrok sok nastrganega jabolka ali sok oranže; od šestega meseca dalje pa dnevno po en obrok sočivja: špinače ali korenja. Še bolj poceni je sonce. Ven z dojenčki na zrak! Nobenega izgovora ni; pretirana skrb in malomarnost sta si večkrat v učinkih zelo podobni. — Posledica angleške bolezni ni samo več ali manj pokaženo okostje, temveč tudi spremenjena lega notranjih organov in s tem njihovo otežkočeno delovanje. Pohabljenje hrbtenice in oprsja povzroča stisnjenje pljuč, ki so v svojem pravšnem delu ovirane; zaradi angleške bolezni sploščena medenica ima pri ženah za posledico težke, operativne porode. Skrivljene noge povzročajo nenaravno hojo in hitro utrudljivost. Kar dela pohabljence še bolj nesrečne, je pa dejstvo, da trpi zaradi telesne napake njih duševnost. Čutijo se od narave zapostavljene in opazke brezsrčnih ljudi jih še bolj dražijo, da postanejo ujedljivi, mrki, maščevalni.
(Dalje prihodnjič.)
O ŽIVLJENJU V ZEMLJI
Vrtna dela opravljamo navadno mehanično. To se pravi: ne premišljujemo mnogo in ne preiskujemo, zakaj delamo to in ono, zakaj tako in ne drugače. Mnogo bolj pobudno pa bi bilo naše delo in tudi materialni užitek bi bil večkrat večji, ko bi delali s pravim umevanjem in bi globlje prodrli v prirodno snovanje in njene skrivnosti.
Že zemlja sama, v katero sejemo in sadimo, je v svojih zgornjih plasteh skrivnost, ki so jo odkrili šele v novejšem času. Ko jo pripravljamo za setev, ko jo gnojimo in ko jo pozneje med letom obdelujemo, vse premalo mislimo na to, da kulturna (obdelana, rodovitna) zemlja ni mrtva tvarina kakor kamen ali kos železa. Vse premalo upoštevamo, da je zgornja zemeljska plast vsa živa — polna najrazličnejših živih bitij. Tu pa ne mislimo toliko na krta, deževnico in razne druge gliste, na gosenice, hrošče, ličinke, bube in na neštete druge živali, ki žive v zemlji, kakor mnogo bolj na, milijarde majhnih živih bitij, ki jih je moči videti le pod drobnogledom več stokrat, ali celo tisočkrat povečane. Vso nešteto družbo teh najmanjših bitij, ki oživljajo vso našo orno zemljo, imenuje veda zemeljske bakterije in jih pri-
števa po njihovem bistvu k rastlinam. Kako silno majhne so zemeljske bakterije (to velja seveda za vsa majhna živa bitja — mikroorganizme) in v kaki neverjetni množini se nahajajo v zemlji, nam kažejo preiskave mnogih učenjakov, ki so po mnogoletnem trudu in z raznimi pripomočki dognali celo njih število. V enem litru dobre vrtne zemlje so n. pr. našteli do 10.000 milijonov bakterij. Še bolj očitno se kaže neizmerna množina živih bitij v zemlji, ako je račun učenjaka Schomerusa pravilen. Trdi namreč, da kakor se na površju enega hektara zemlje lahko preživi živine, ki tehta 20 centov, prav toliko, torej 20 centov, prej omenjenih živih bitij živi na takem prostoru v zemlji.
Napačno pa bi bilo, ko bi mislili, da se nahajajo zemeljske bakterije v vsaki zemlji v enaki množini in poljubno na globoko. Čim bolj je zemlja pognojena in obdelana — zrahljana, tem več jih je v njej. Največ jih je ob površju, nekako 20—30 cm na globoko. Od te globine dalje se krči njihovo število bolj in bolj, čim globlje gremo v zemljo. Meter globoko pod površjem jih je še malo in v globini dveh metrov je zemlja navadno že popolnoma brez bakterij — torej mrtva.
KUHARICA
Julia s smetano.
Zavri 11/i 1 vode s kavno žličko kumne in soli. Posebej pa razmotaj v loncu */4 1 kisle smetane, 4 do 5 dkg moke in 1/41 vode in to vlij v zavreli krop ter kuhaj vse skupaj 20—50 minut; nato stresi dobro zmešano juho na opečene krušne rezine.
Zabeljena zelena.
Skuhaj zeleno, jo olupi in še gorko zreži na listke, stresi na krožnik, potresi z drobtinami in zabeli s sirovim maslom.
Preprost petršiljev krompir.
Skuhaj v slani vodi J/2 kg olupljenega in na kose zrezanega krompirja (vode nalij toliko, da stoji dva prsta nad krompirjem). Razgrej v kozi za drobno jajce sirovega masla ali masti, potem stresi vanjo polno žlico drobno zrezanega zelenega petršilja in kuhani krompir z vodo vred. Ko še prevre, ga daj kot samostojno prikuho na mizo.
Pečeni priželjc.
Priželjc položi v mrzlo vodo in mu odstrani kožice. Operi in posoli ga ter položi v kozo, polij z vročo mastjo, prideni košček čebule in ga peci v pečici pol ure. Pečenega zreži in postavi s kako prikuho na mizo.
Svinjska pečenka s kožo.
Kos svinjskega mesa omij, posoli in položi v kozo tako, da je koža spodaj, prilij vode, da je meso skoraj pokrito, in kuhaj 20—30 minut, da postane koža mehka; nato kožo razreži navzkriž in položi pečenko v kozo tako, da bo koža zgoraj, polij jo z vročo mastjo in peci, da zarumeni. Med pečenjem prilivaj sok, v katerem se je prej kuhalo meso.
$
Razsoljeni goveji jezik.
Operi sveži jezik, primi ga za koničasti konec in ga ob desko potolci. Podrgni ga s soljo in žličico solitra. Stolči v možnarju pol žličice koriandra, 2 stroka če-
sna, nekaj brinovih jagod, košček limonine lupine, peresce rožmarina, vejico timeza in ščep sladkorja in še s tem odrgni jezik. Nato ga položi v lončeno skledo. Dyugi dan ga obrni in obteži ter ga pusti tako 6—8 dni (obrni ga vsak dan). Nato jezik kuhaj 3 ure z vsem, kar se ga drži. Kuhanega olupi, razreži na za prst debele kose, naloži na krožnik in obloži z nastrganim pirejem iz hrena, krompirja, fižola, gralia ali leče, ali pa ga postavi na mizo s kislim zeljem, špinačo ali redkvično omako. Tudi mrzlega lahko postaviš na mizo in tedaj ga obložiš s kislimi kumarami ali gobami.
Svinjsko meso z gorčico.
Kilogram svežega svinjskega mesa preslanini, ga podrgni s soljo, kumno in papriko. Položi ga v kozo in speci. Ko je meso pečeno, mu prideni žličico gorčice in 2—3 žlice kisle smetane. Ko prevre, ga zreži, zloži na krožnik in oblij z omako. Zraven pa daj dušeni riž ali makarone, pire iz krompirja itd.
Gorčični krompir v solati.
Skuhaj kilogram krompirja, kuhanega olupi in še gorkega zreži. Primešaj žlico gorčice, rumenjak, nekoliko žlic olja in čez nekaj minut dodaj še kisa ali limonin sok. Krompir postavi takoj na mizo, dokler je še topel.
Hitra omeleta.
Napravi sneg 2 beljakov, polagoma primešaj 2 rumenjaka, žlico sladkorja, 2 žlici vode in 2 žlici moke. Testo razmaži na pekačo, ki si jo dobro namazala z maslom, in peci v precej vroči pečici 10—15 minut. Pečeno pomaži z mezgo in čez polovico zapogni (za 1—2 osebi).	M.	R.
ČARODEJEV KOTIČEK IN ZABAVNE IGRE
Korak naprej in dva koraka nazaj.
Reci, da boš prišel od enega konca sobe do drugega tako, da boš šel korak naprej in dva koraka nazaj. Najbrž bodo vsi trdili, da je to nemogoče. Ti pa stopi korak naprej, potem se obrni in stopi dva koraka navzad; nato se zopet obrni, stopi korak naprej, in ko si se vnovič obrnil, stopi zopet dva koraka navzad. In tako nadaljuj, dokler ne dospeš do cilja. Seveda bodo vsi trdili, da tako niso mislili; ti pa si vendarle spolnil svojo obljubo.
Prstan, ki ga ni mogoče prijeti.
Obesi prstan sredi sobe tako, da bo prosto visel, a se ne bo vrtel. Nato daj komu iz družbe pol do tri četrti metra dolgo palico, ki ima na enem koncu pravokotno zakrivljeno žico, ter mu reci, naj zatisne eno oko ter kljukico na palici vtakne v viseči prstan ter
ga k sebi potegne. Le težko se mu bo to posrečilo, ali pa se mu sploh ne bo. Gledavci pa se bodo ob brezuspešnih poskusih prav srčno smejali.
Vrčka ne moreš ubiti s kladivom.
Stavi s kom v družbi, da ne bo mogel vrčka ubiti s kladivom. Ko je stava sklenjena, vtekni držaj kladiva skozi roč vrčka ter daj oboje nasprotniku tako v roko, da bo držal za držaj kladiva, vrček pa bo visel na kladivu. Sedaj pa naj udari s kladivom po vrčku, če more.
Štiri osebe ne morejo odnesti stola.
Štiri osebe se vstopijo poleg stola, s hrbtom proti njemu obrnjene. Vsaka oseba se skloni naprej ter stegne obe roki med koleni navzad ter prime za svojo stolovo nogo. Če se kdo izmed teh štirih premakne, da bi odšel, potegne ostale tri za seboj, ki se v tistem hipu prekucnejo po tleh. Ta zabava povzroča mnogo smeha. Še zanimivejša pa je, če imamo namesto štirinožnega trinožni stol.
Denar na dlani.
Odpri roko ter položi na sredo dlani novec za 50 par. Nato daj komu izmed družbe ščet ter mu reci, naj ti drgne po dlani, kakor bi jo hotel osnažiti. pa vendar ne bo mogel odstraniti novca z dlani.
*
Naglo zboganje.
Nasr-ed-dinu, turškemu Pavlihu, se je ponoči sanjalo, da mu našteva sosed devet grošev na roko. »Priloži še desetega,«' prosi Nasr-ed-din.
Sosed pa se upira in začneta se prepirati.
Od razburjenosti se Nasr-ed-din zbudi — odpre oči in vidi, da je pest prazna.
Brž spet zamiži in pravi: »Je že dobro, sosed, saj sem zadovoljen tudi z devetimi.«
Varčnik.
O n :	»Ali poznaš razliko med tramvajem in
avtomobilom?«
Ona: »Ne.«
O n :	»Dobro, potem se pa lehko s tramvajem
peljeva!«
Preseljevanje duš.
»Ali verjameš, da se duše selijo iz živali v ljudi m narobe?«
»Seveda verjamem.«
»Kako, da verjameš tako budalost?«
»Pred tremi leti sem ti posodil tri jurje. Tedaj sem bil prav gotovo še osel.«
Uslužnost.
Upnik: »Lepo vas prosim, saj vendar ne morem vsak dan sem hoditi in vas opominjati!«
Dolžnik : »To je res. Pa pridite odslej vsako sredo, če vam je prav!«
Zob za zob.
»Ali mora biti vaš oče skop. ki je čevljar, pa hodiš v raztrganih čevljih!«
»Vaš šele, vaš, ki je zobozdravnik, pa ima vaš Hiali samo en zob!«
Osamljeni George Washington.
George Washington, ustanovitelj neodvisne Severne Amerike, velja vsakemu Američanu za vzor popolnosti.
Tako je jako čednostna vzgojiteljica učila svojega malega gojenca v New Yorku:
»Bobby, misli zmerom na to, da se George Wa-shington ni nikoli lagal; zato je šel tudi naravnost v nebesa.«
Dečko si je vzel pouk k srcu, obenem pa začel natanko opazovati okolico. Pri tem je dognal, da se njegovi starši, strici, tete, bratranci, sestrične itd., da, še celo njegova stroga vzgojiteljica prav nič ali pa le prav malo držijo resnice.
In neki dan začne pri pouku prebridko jokati.
»Kaj pa ti je, Bobby?« vpraša vzgojiteljica.
»Jaz ne maram biti z Georgem Washingtonom sam v nebesih!« je odgovoril bistroumni dečko.
Kakor se vzame.
Ljubljančan: »Očka, ali je kaj dosti snega pri vas?«
Kmet: »I, tako je. Nekateri ga imajo več, nekateri pa manj.«
Ljubljančan: »Kako to?«
Kmet: »Kdor ima več sveta, ga ima več, kdor ga ima pa manj, pa manj.«
Enak sprejem.
Nasr-ed-din, turški Pavliha, gre po poti in sreča prijatelja. »Pojdi z mano,« mu pravi, »greva na svatbo.«
Prijatelj ugovarja, da ni povabljen...
»Nič ne de,« odgovori Nasr-ed-din, »gospodar me dobro pozna in sprejme tebe prav tako kakor mene.«
Stopita v slavnostno hišo — a že popade gospodar Nasr-ed-dina za vrat: »Nesramnež, kaj iščeš tu? Marš ven!« In Nasr-ed-din zleti na cesto.
Trenotek nato prileti za njim tudi njegov prijatelj.
»No,« pravi Nasr-ed-din, »ali sem ti kaj preveč obljubil? Zdaj vidiš, da me tu dobro poznajo, in ti si bil prav tako sprejet kakor jaz.«
Idiot.
Med predstavo v operi je neki gospod venomer brundal isto melodijo, ki jo je baš pel tenor na odru.
Sosed ni mogel tega nič več vzdržati in je rekel s pritajenim glasom:
»Prekleti idiot!«
Muzikalični gospod zardi in vpraša:
»Ste morda meni rekli to?«
»O, Bog varuj! Mislil sem onega na odru, ki tako glasno poje, da vas samo z največjo težavo lehko slišim.«
Uradna tajnost.
»Gospod ravnatelj, kako pa je prav za prav v vaši tovarni ogenj nastal?«
»Tega vam pa, žal, ne morem pojasniti!«
»O, saj razumem, uradna tajnost!«
Novoporočenca.
»No, kako vam kaj ugaja zakon?«
Slikarjeva žena: »Oh, sila je kratkočasno! Jaz kuham, 011 pa slika in nato ugibava, kaj naj kaka stvar pomeni.«
UGANKE
Vremenska hišica.
(Janez Ložar, Ljubljana.)
Mreža.
(M—b, Ljubljana.)
Tihožitje.
(R. K.., Ljubljana.)
§
/			2		3		4
a	a	a	a	b	C*	c	d
d		d		e		e	e
e	h		i		i		i 5
6 i		k		1		in	n
d	n		n		o		o
0	r	r	s	t	u	v	v
?		H		9			10
1—4 moško krstno ime, i—7 slovenski pesnik, 2—6 števnik, 3—7 kovina,
4—8 bivši slov. časopis, 4—10 bolezen,
5—9 drevo, 7—10 žuželka.
Društveni znak.
(R. K., Ljubljana.)
i_n
Izločevalnica.
(\1—b, Ljubljana.)
Sliva, pletenina, Mentor, brinje, kri-vokljun, sodnik, slikarstvo, napredek, pokrovitelj, slovnica, govedina, grenčica, pleskar, lipa, veslač, nihalo, mrak.
—	Izloči iz vsake besede po dve zaporedni črki (iz zadnje le eno). Dobljene črke povedo ime, priimek in naslov slavnega moža.
Besedna uganka.
(Janez Ložar, Ljubljana.)
Ovid, stas, svit, stan, tema, Lear, veha.
Vzemi iz vsake besede dve črki (iz zadnje eno), pa dobiš naslov Tavčarjeve novele.
Premikalniea.
(France, Središče.)
Tovor, škrga, biser, golša, drvar, ponev, tarča, strop, steza, sršen, lišaj, zakon. — Napiši te besede drugo pod drugo ter jih premikaj tako dolgo, da boš dobil v navpični vrsti imeni dveh evropskih mest.
Konjiček.
(Edi, Dobovec.)
m
Za pust.
(Al. S., Ljubljana.)
J) E
EEN20DNA.
J B E LSP 0 D I E oj o|SDna mOJl.KTK.Jl? G.ABABA0AP L P E J NRHKA E V D P E A 5 OR
Vremenska uganka za februar.
(Miroljub, Vižmarje.)
Ni.. tin, ze . n .., sk .. ja, pu .. a ., svo..t, ko . ji..., so . a . a, v .. a, . o . a,
m ev, p ... ti. a, s .. r . g, Ko . o .. 1,
po . it... e, k ... vec, ko . i. n . k.
Vstavi v gorenje besede manjkajoče črke. Vstavljene črke dado vremenski pregovor.
Uganke ureja višji šolski nadzornik Josip Novak, Vižmarje, p. Št. Vid nad Ljubljano. Na isti naslov naj se pošiljajo vsi rokopisi ugank, prav tako (do 20. vsakega meseca) tudi rešitve priobčenih ugank. Lepo risane uganke bomo tudi nagradili.
Rešitev ugank v januarski številki.
Š t e v i 1 n i c a. Besede: Mlin, rman,
Kosovo, čitanka, mentol, ločje, domo-
Kadilnica. Začni s srednjo črko v vsaki vrsti in nadaljuj z desno in levo od nje, da dobiš: Več daritev je srca, od kadila, mire in zlata.
Č r k o v n i c a. Mavrica, vladika, pratika, Mladika, plavica, klinika, Metlika.
Konjiček. Kaj pomeni, če imaš sovrage? To pomeni, da si jim na poti! In če si na poti jim, si nekaj! In čim bolj se veča broj sovragov, večji si in si močnejši, kajpak! Tolik si, da jeden sam sovražnik ni ti kos, pa se še več jili zbira, ki bi radi te na tla podrli. — Kjer ni nič, tam ni nasprotstva. Kdor ni nič, na poti ni nikomur. — Aškerc.
vina, Belje, gosli, tele. Voščilo: Vsem naročnikom in čitateljem Mladike blagoslovljeno novo leto!
Številčna podob n ic a. Razdeli abecedo v 5krat po 5 črk. Nato vzemi 5. črko v 5. skupini, 5. črko v 2. skupini itd., da dobiš: Življenje je trpljenje.
Vremenska uganka za januar. Začni pri črki v levem gornjem oglu, nato pa vzemi vsako peto črko najprej v večjem in nato v manjšem kvadratu. Dobiš: Če v prosincu ni snega, ga pa mali srpan da. N. pr.
Posetnica. Naročnik »Mladike«.
Za n o v o leto. Najprej vzemi črke, nad katerimi so najkrajše črte, in sicer v tistem redu, kakor kažejo črte pod črkami; nato vzemi črke, nad katerimi so dva prostora dolge črte, ter jih spet uredi po dolgosti spodnjih črt itd., da dobiš: Novo leto naj prinese obilo dobrot.
Računska naloga. 1! pomeni drugo črko iz besede ena, t. j. n; prva črka iz besede osem je o, itd. — Noč ima svojo moč.
Glavnik. Metulj, jagnje, Verdun, Jagode, hophop, risalo, prelaz, Nelson, naloga. — Mej svojih hrepenenje ne pozna.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Marjana. Začetnik si. Izraz je ponekod premalo pesniški. Vsebina l>i še bila. Kar imaš pa močnejšega, kaže Župančičev vpliv (Včasih se mi zahoče). Motivi niso izčrpani in obdelani.
J. U. Črtica »Svetilka v snegu« je popolnoma neverjetna zgodba. Zdravnik Damjan, praviš, se spametuje, ko otrokom pri jaselcah izgovori božje ime, prej ne veruje nič. Nemogoč ali vsaj romantično čudežni motiv. Tudi o zdravniku imajo naši ljudje drugačen pojem, kakor da bi ga pošiljali od bolniške postelje otroke varovat. Nerabno.
Stanko. Učiš se pisati. Literat pa nisi. To je dnevnik, -Zgodbe pa nič v teli črticah.
V. B. Črtica »Pričakovanje« je samo lirični izliv dekletovega čakanja na fanta, ki noče priti iz tujine. Dejanja ni. jezikovnih posebnosti tudi ne, za to pot je še preslabotno. Tudi proza mora gnesti in doganjati svoj motiv, da je lepa.
F. V pesmi »Pozna jesen praviš:
Megla.
Ljudje mrki, utrujeni.
\ dušah misel minljivosti.
Zemlja je umrla, sonca ni.
Dostavljam: A tem tudi pesmi ni. Saj pesem ni tako igračkanje, kakor nekateri »najmlajši« mislijo. \prašuješ pa: Bo katera? Tokrat že še ne, pravim. Daleč, daleč je še od prvega začetka do literarno kaj vredne pesmi. Ko bodo pesmi vsaj daljše ko štiri vrstice, bo mogoče kaj soditi o tebi.
Mara M. Pt. Misli so sicer pravilne, zelo pametne in etične, toda pesniti znaš slabo. Zelo si nerodna, v zadregi zaradi rime napišeš tudi neverjetne reči in gnjaviš slovnico:
Tiho lega globoka, temna noč.
Duša moja sanja, daleč čez temine zroč.
Oči odprte, roke razprostrte (!) hitim preko planjav, iščem lepote in obljub — ali svet je sanjav — ni lepote, ne obljube, ni ljubezni, le pogube navdahnjeni svet pošilja in nudi tebi poljube.
Obljub, pogub in podobnega še najbolj drzni poet ni iskal po planjavah. Vidiš, kako človeka rima lahko zanese, da ga celo sram postane svojega junaškega verza. Ne zameri!
France A. Drobne, a zaokrožene, so najboljše, mnogo je slabih. Obliko precej obvladaš, tudi vsebino znaš najti in lepo zagrabiti, le slog moraš brusiti. Beri novejše pesnike! Črtica »Če ni človek zaspan« je za nič, to je preveč resnično vsakdanji strah! Tvoj sanjavi poet je čudak in — nadutež, še enkrat: slog!
Bernard. Kar imaš najboljšega, pošlji! Znaš se lepo in občuteno približati narodni pesmi, kakor kaže >ŽaIost«:
Plovejo, plovejo	Jadrajo, jadrajo	Oj sonce, oj sonce,
žalostne ptice.	v prazno temino	kje si ostalo?
ptice brez petja	misli otožne:	Ozdravi nam dneve
v zimo gredo.	gredo po slovo.	in srce bolno.
Ne vem, če ti je dana možnost, da se razviješ. Nekaj sile, sodim, je v tebi. Tudi jezik ni slab. Pesem »Nocoj« prihaja res iz globine srca, je divje doživeta, vsebinsko pa nima pravega okvira in precej se ponavlja. Pozdravljen!
Povše. Velja, kar sem rekel. Slog imaš za silo že, a pili še dalje!
Vsem našim mladim. Zdi se mi fraza, če kdo pravi, da pesem izumira. Odveč je to pogrevati. Pač pa imamo res malo obetajočega naraščaja. Poskušate pač mnogi, včasi premnogi, toda dvomljivo ostane vse, malenkostno, negotovo. Pri mnogih se oglasi nekaj pesmi zato. ker pač dovolj berejo. pa mislijo, da so tudi sami za ta posel nadarjeni. Drugi se ne znajo sami nič soditi, vprav zato ne, ker si ob dobrih pesmih ne brusijo okusa. Taki so navadno veliki duševni
revčki, a hudo je. da se tega ne zavedajo in si domišljajo, da so res že nekaj, \sakega prvenca ne pošiljajte takoj: kar smatrate za količkaj zrelo in dobro, to je za nas, ker to naše ljudi more zanimati. O prvih študentovskih verzih navadno ni vredno zgubljati besed v javnem listu. Po tem se bomo ravnali, drugo pa pošiljajte svojim listom, ki so nalašč takim poskusom namenjeni.
REŠIVCI UGANK V JANUARSKI ŠTEVILKI
Bufon Anica (10), Bulovec Ivo (7), Bezjak Martin (10), Bezjak Alojz (10), Benedičič Jakob (7), dr.Češarek Franc (5), Čampa Ivan (0). Frančiškanski kleriki, Maribor (8), Bobnar Janez (10). dr. Knific Ivan (10). Bobnar Marija (10). Kalan Minka (10), Kladenšek Jernej (9), Katol. prosvetno društvo, Sv. Lov renc (10), Kmecl Edmund (10), Klopčič Josip (10), Kumar Marija (10), Kržišnik Tone (10), Lnkovšek Ivanka (10). Mihelčič Franc (7), Modrinjak France (10), Malovrh Jožica (6), Novak Jožef (7), Papler Marija (10), Petelin M. (10), Rožanec Josip (10), fr. Rauber Jaka (8), Slodnjak Joža (10), štukl Jakob (9), Šarec Franc (2), Šušteršič Franc (7), Tršinar Slavko (5), Vrhunec Janko (9), Cesar Anton (7), Debevec Krista (7), Eržen Anica (10). Grebenc M. (10), Izobr. društvo. Stična (10). Jeglič Stanko (10), Jere Anton (6). Lovšin Iva (5). Mlakar Jožef (7), Prislan Janko (5). Sodja Franc (7), Trpin J. (10), Marin Anton (10), Moder Janko (10), Padar Jože (10), Perčič Stanko (10), Seljak Vojko (10). Rott Toni (5), Toman Marija (10), Pogačnik Kristelj (5), Demšar Viktor (10), Jug Franjo (10), Dobrovoljc Janez (10), Kocpek Alojzija (7), Gradišnik Josip (5), Kržišnik Pavel (10). Ložar Janez (10). Lipoglavšek Slava (8), Mohar Štefan (5), Planina France (9), Radoš Mart. (7), Rakovec jos. (8), Sivec Žara (7). Sancin Anton (10), Tanjšek Franjo (5). Vovk Joža (10), Volk Slavko (10). Skalar Marija (10), Briški Vida (10). Kocjančič Anton (6). Pipan Jelica (10), Koželj Anton (6), Zagradišnik Franc (6), Sovinšek Jože (6). Jan Lovro (6), Imperl Peter (7), Mravlje Anton (9), Krečič Ladislav (9).
Veliko število rešivcev ugank nam dokazuje, da smo z letošnjim razpisom nagrad zadeli pravo. Večinoma vsi dosedanji reševavci so nam ostali zvesti: pridružilo pa se jim je še precejšnje število novih. Želimo pa. da bi se njihovo število še pomnožilo. Še je čas. A sakdo še lahko do konca leta reši nad polovico vseh ugank, ki jih bomo priobčili med letom. Zato vsi ugankarji na plan!
KRATKA NAVODILA UGANKARJEM
Vsako uganko napiši ali nariši na poseben list! Piši in riši vedno le na eno stran! Najprej napiši naslov uganke, potem svoje ime ali pseudonim s krajem bivanja in nato uganko: vse tako. kakor vidiš natisnjene uganke v Mladiki. Rešitev s potrebnim pojasnilom napiši ali na dotičnem listu niže spodaj (nikdar pa ne na drugi strani lista!) ali pa — kar je še bolje — na posebnem listu.
Risane uganke morajo biti izdelane s tuše m. \ saka risba naj bo vsaj 10 cm široka in rajši višja kakor pa nižja od 10 cm. Ravne črte riši z ravnilom, kroge s šestilom! Črke naj bodo razločne, enakomerne in lično izdelane. Marsikatera risana uganka roma v koš vprav zaradi prepovršno risanih črk. Saj res ne moremo dajati risb še drugim risarjem in zato plačevati!
Ne pošiljaj ugank, o katerih se ti zdi. da si jih tako skrivnostno sestavil, da jih ne bo nihče rešil. Vsaka uganka mora biti tako jasna, da jo vsaj povprečno izurjeni reševavci lahko rešijo.
Pošlji več ugank obenem: ti prihraniš na poštniin in urednik ima večjo izbiro. Ne zahtevaj nikdar, v kateri številki Mladike naj bo priobčena tvoja uganka; to skrb p repu sti uredniku.
Naročniki! Prosimo vas, pokažite Mladiko tudi prijateljskim družinam. C e sodite, da bi kalere naročilo Mladiko, blagovolite sporočiti naslove sni dopisnici: Upravi Mladike, Celje. — Od prejšnjih letnikov Mladike se še dobijo letniki 1924. 1925 in 1926 broširani po 90 Din, vezani po 130 Din, letniki 192^, 192S. 1929, 1930, 1931 in 1932 broširani po 110 Din, vezani po 150 Din; z odpravnino stane letnik 10 Din več. Vezava Mladike stane z izvirnimi platnicami v platnu 40 Din. napol v platnu 30 Din: lahko pa se naročajo izvirne platnice tudi same ter sianejo v platnu 30 Din, napol v platnu 20 Din.
LEGITIMACIJA
za pravico do izžrebanja
XIV/2/1935
Izpovedi Avrelija Avguština. Poslovenil A. Sovre. (Velikost: 19 x 30 cm.) To krasno knjigo, vezano v platno, lahko še naroči vsak član Mohorjeve. Cena za člane ista kot v subskripciji: Din 75 —. Za nečlane knjigotržna cena, to je Din 100'—. Ne zamudite te ugodne prilike! Naklada ni velika!