Nevidno kraljestvo. (Pravljica.(Dalje.) Naenkrat je čul ječanje in stokanje, ko je dospel na n.esto, jc vTidel na tleh starca s srebrno dolgo brado. 2 grda, naga tolovaja sta klečala na njem in sta ga skušala zadaviti. Tone je gledal okoli sebe za kakim orožjem in si je naposled odtrgal debelo vejo. Komaj jo je imel v rokah, se mu je izpremenila v močno sulico. S tem orožjem je skočil nad tolovaja, ki sta takoj izpustila starca in se naglo izgubila v gozdu. Tone je dvignil ubogega starca, ga tolažil in vprašal, zakaj sta ga hotela hudobneža usmr titi. Starec je povedal, da je on kralj sanj in da je pomotoma zabredel ¦ pota v deželo svojega največjega sovražnika, kralja dnevne luči. Ko je sovražnik to izvedel, je poslal nanj dve slugi, da bi ga umorila. »Ali si storil kralju dnevne luči kaj žalega?« je vprašal Tone. »Kaj še!« je rekel kralj sanj. »On je že takšen, to je v njegovem značaju. Mene pa sovraži kakor greh. Ti si mi rešil življenje. Pojdi z mano, pokažem Ti svojo deželo! Najlepša je na svetu in sanje so moji podaniki!« Nato je šel kralj dalje, Tone pa za njim. Tam, kjer so viseli oblaki do zemlje, so bila skrita vrata v notranjost zemlje. Kralj je vodil Tcneta po petsto stopjiicah navzdol v veliko, razsvetljeno podzemsko duplino. Tu so bili gradovi na otokih sredi jezer in ti otoki so plavali liki ladje. Tu so bili tudi vrtovi s cveticami, ki so duhtele podnevi in svetile ponoči. Lesketeče se ptice so pripovedovale pravljice in še mnogo, mnogo več takih čudovitih stvari je Tone videl. »Pokazal ti bom svoje podložnike, sanje«, je rekel kralj. »Imam jih tri vrste. Dobre sanje za dobre ljudi, a hude za hudobneže, in sanje škrate, s katerimi se včasi poigrarn.« Pokazal je Tonetu najprej gradič, v katerem so prebivali sanje škrati. Kralj je poklical enega izmed njih in ga je predstavil Tonetu. »Veš, kaj ta dela, če ga kedaj spustim izjemoma na zomljo? Gre kar v najbližjo hišo, prime prvega človeka, ki mu pride pod roko, ga zvlefie na cerkveni stolp in ga strmoglavi v globino. Potem skoči tako hitro po stopnicah dol, da ga ujame, Še predno telebne na tla, in ga spravi spet v hišo, kjer ga vrže v postelj, da vsa poka in da se dotičnik prebudi. Mane sl oči, gleda okrog sebe in pravi: Glej, zdi se mi, kakor da bi bil padel s cerkvenega stolpa. Kako čudne t« sanje!« »Ta je to!« je vzkllknil Tone. »Vidiš, ta je bil tudi že pri meni. Samo če ga dobim v pest!« Nato je priskočil drugi izmed sanj škratov. Bil je videti kakor majhen psiček. »Ta ni dosti boljši od onih drugih«, je rekel kralj. »Laja kot psiček in je silno močan. Če je ljudi v sanjah strah, jih drži za roke in noge, da ne morejo uiti.« »Tudi njega poznam«, meni Tone. »Kolikokrat me je že posetil. Nisem se mogel ganiti, strašen strah me je prijemal.« »Ne bom mu več dovolil, da pride k tebi, Tone!« ga je kralj pomiril. »Zdaj pa pojdiva k hudim sanjam!« S tem sta stopila v veliko sobano, ki je bila ograjena z obširnim zidom in zaklenjena z železnimi vrati. Tu je bilo vse polno grdih, gnusnih nestvorov, da se jih je človek kar bal. In kralj je poklical enega izmed te skupine in mu je zapovedal, naj pove, kaj bo napravil ponoči na zemlji. »Grem k bogatašu, ki pusti stradati svojega starega očeta. Ko je prišel nekoč k sinu prosit kruha, je dal ta slugam povelje, naj vržejo starca na cesto. K bogatašu grem, vlačil ga bom med mlinskima kamnima sem in tja, dokler ne bo čisto mehak. Potem ga bom prijel za vrat in ga bom tresel, dokler se ne bo zbudil. Tedaj bo zaklical svoji ženi: Prinesi mi še odejo, zebe me! — Ko bo pa spet zaspal, bom počel iznova.« Tone ni hotel dalje poslušati, kar silil je kralja iz dvorane. Prišla sta v krasen vrt, pota so bila iz srebra, gredice iz zlata in cvetice samo žlaht no kamenje. Najprej je videl Tone ženo, ki je imela v roki gradbeno skrinjico. »Kdo je to?« »To so dobre sanje. Ta žena gre vsak večer k majhnemu, bolnemu dečku, kateremu je umrla mati. Podnevi je sam, nihče ne gleda nanj, proti večeru gre žena k njemu, igra z njim in ostane celo noč. Deček gre zgodaj spat, zato mora ona tudi prej oditi. Druge sanje gre kasneje. Toda pojdiva dalje!« Prišla sta globlje v vrt, sredi med dobre sanje. To so bili možje, žene, starčki in otroci, vsi z dragimi in ljubkimi obrazi in vsi v najlepših oblekah. V rokah so imeli vse polno reči, kakršne si more človek le želeti. Tone se je naenkrat ustavil ter je glasno zakrifial. »Kaj ti je?« je vprašal kralj. »Ali to je moja kraljičina, ki je bila tolikokrat pri meni in mi je darovala rože!« (Dalje pride.) Plsmo s počitniške kolonije ob morju. * K. L., 14. jul. 1928. Draga mati! Že Stiri dni smo tukaj ob morju. Jako hvaležen sem, da sem zamogel priti sem. Vseh skup nas je 50. Spimo v treh razredih tukajšnje Sole. Vsak dan se kopljemo dvakrat in sicer dopoldne in popoldne. Zdaj še ne smemo dosti v vodo, ker se solnčimo, da se navadimo polagoma na solnčne žarke. Vroče je strašno. Če ne bi bilo hladilne vode, ne vem, kako bi tu prestal. Tako pa se že da prebiti. Drugi teden se bomo začeli uCiti plavati. Malo se bojim, a upam, da bom prestal tudi to. Najlepše je ob večerih. Tedaj sedimo dolgo v noč ob kraju morja in gledamo po morski gladini ter uživamo sveži zrak. Hrana je dobra, tudi dovolj je do- bimo, tako da si lahko v tem oziru potolažena. Ne pošlji mi torej nič, kajti po poti bi se vse pokvarilo radi vročine in res mi ni nič treba. Ljudje so z nami zelo prijazni. Posebno jim ugaja, ko zapojemo kako slovensko pesem. Tedaj kar vse posluša. Pisal bom zopet, ko Ti bom mogel poročati kaj novega. Pozdravi doma vse in povej jim, da sem zadovoljen. Tvoj Ivan. ZA SMEH. Oče: »Ali veš, zakaj sem te sedaj natepel?« Sinček: »Ne, oče!« Oče: »Zato, ker si ti tepel bratca, ki je manjši del od tebe.« Sinček: »Jaz sem mislil, da to tudi smem, saj delaš ti skoro vsak dan isto.« Bogata teta, ki je prišla na poset, je imela zelo majhen nos. Oče je zabičal Anici, da jo bo strogo kaznoval, če bi sploh kaj zinila o tetinem nosu. Teta je tu in Anica jo gleda. Naenkrat vzklikne: »Oče, zakaj ne smem govoriti o tetinem nosu, saj ga nič nima!« Eešitev ugank: Ura — ura — maj — ker jih je več — današnji dan — veter — hrast. Nove uganke: 1. Če bereš naprej me, povem ti gozdnega ptiča; če bereš nazaj me, pa tečno jed ti kmetiča. 2. Od znotraj vse življenje ni možiček videl svoje hiše; in vendar vedno v njej tiči, kako se gospodar ta piše? 3. Kakor sneg najprej sem bela, in nato ozelenela; slednjič kakor kri žarim, tudi tebi prav dišim. J. Stritar.