NARODNA BIBLIOTEKA.

Obrazi iz živenja na kmetih.

Spisala po češki

BOŽENA NEMCOVA.

Poslovenil

FRANCE CEGNAR.

r i . 0

Novomesto 1904.

Tisk in založba J. Krajec nasl.

Daraus siehst du, dass die Armen nicbt so ganz
elend sind, wie wir uns denken; sie haben wirklich
mehr Paradies, als wir uns einbilden und selbst besitzen.

Gutzkow, Ritter vom Geiste.

ia<  c 48898

Davno, davno je vže, kar sem poslednji-
krat gledala mili, mirni obraz, ljubila bledo,
nabrano lice, zrla v modro oko, katero je ozna-
novalo toliko dobrote in ljubezni; davno je vže,
kar so me zadnjikrat blagoslovile stare njene
roke! — Zdaj ni več dobre starke! Počiva vže
davno v bladnej zemlji!

Ali meni ona ni umrla! — Njeno obličje se
je preživo vtisnilo v mojo dušo, in dokler bodem
živa, ostane v njej! — Da sem velika umetnica
v slikarstvu, vse drugače bi te oslavila, mila
babica! ali ta medli s peresom načrtani obraz
— ne vem, ne vem, ustreže 13 komu!

Pa ti si večkrat rekla: „Na svetu ni človeka,
ki bi ustregel vsem ljudem. 1 ' Dosti, da se najde
le nekoliko čitateljev, ki bodo o tebi s takim
veseljem čitali, s kakoršnim jaz pišem.

I.

Babica je imela jednega sina in dve hčeri.
Prva hči je bivala mnogo let, do možitve, pri
rodbini v Beči. Na to je šla mlajša na njeno mesto.
Sin, rokodelec, bil je vže sam svoj gospodar in
priženil je hišo v mestu. Babica je prebivala v

4

Babica.

pogorskej vasici, na šleskej meji; živela je zado¬
voljno v majhnej hišici z ostarelo Betiko, ki je
bila njena vrstnica in služila vže njenim roditeljem.

Ni samovala v svojej hišici; vsi vaščani so
jej bili bratje in sestre, ona jim je bila mati in
svetovalka, brez nje niso krstili, ne poročili, ne
pokopali.

Nenadno je zdaj prišel babici od prve hčere
iz Beča list, v katerem je pisala, da je njen mož
v službo stopil k nekej kneginji, ki ima velika
posestva na Češkem, in sicer le nekoliko milj od
pogorske vasice, kjer je prebivala babica. Zdaj
se odpravlja tja z rodovino, nje mož pa bode na
selu le po leti, ko bode tudi gospa kneginja tam
prebivala. Konec lista je presrčno prosila, naj bi
se babica za vselej k njim preselila, in živela pri
hčeri in unukih, ki se je vže vesele. Babica je
plakala; ni vedela, kaj bi počela. Njeno srce je
hrepenelo k hčeri i unukom, katerih še poznala
ni; stara navada jo je vezala z malo hišico in
dobrimi prijatelji. Ali kri ni voda, hrepenenje je
zmagalo staro navado, babica se je odločila za
preselitev. Hišico z vsem, kar je bilo v njej, izro¬
čila je stari Betiki in pristavila; „Ne vem, kako
mi bo tam všeči in ali ne umrem tukaj med vami.“
Ko je nekega dne voziček pred hišo obstal, na¬
ložil je nanj voznik Vaclav babičino pomalano
skrinjo, kolovrat, brez katerega ni mogla biti,
košek, v katerem je bilo čvetero čopastih piščet,
vrečo z dvema pisanima mačkama, in pa babico,

Posl. Fr. Cegnar.

5

ki je plakala, da pred-se ni videla. Blagoslov
milili prijateljev jo je spremljal na novi dom.

S kakim veseljem so jo pričakovali na Starem
belišči! Tako je imenovalo ljudstvo samotno po¬
slopje v prijetni dolini, kjer je zdaj prebivala
Proškova gospa, babičina hči. Otroci so tekali
vsak hip na cesto gledat, ali še ne gre Vaclav,
in pravili so vsacemu, kdor je mimo šel: „Danes
pride naša babica!“ Sami med seboj pa so vedno
povpraševali: „Kaka pa je babica?"

Poznali so več babic; njih podobe so jim bile
pred očmi, pa vedeli vendar niso, katerej bi bila
njih babica podobna. Poslednjič se približa vo¬
ziček hiši. ,,Babica vže gre!" razlegalo se je po
hiši; gospod Prošek, gospa, Jerica z dojenčkom
v naročji, otroci in dva velika psa, Sultan in Grivec,
vse je vrelo na vežna vrata pozdravljat babico.

Z voza je stopila žena v belej peči, v selski
obleki. Otroci so obstali, vsi triji skupaj, ali od
babice niso oči obrnili. Oče jej stiska roko, mati
jo s solzami v očeh objemlje, ona pa jo plakaje
ljubi na obe lici. Betika jej podaja malega do¬
jenčka; babica se mu smehlja, pravi mu zlato
dete ter ga prekriža. Potem se je ozrla na druge
otroke ter jih klicala s presrčno besedo: „Zlata
moja deca, moji ljubčki, kako sem po vas hre¬
penela!" Ali otroci so pobesili oči in stali, kakor
bi bili primrzneni; stoprav na materin opomin
so podali babici cvetoča svoja lica, da jih je
poljubila. Ali niso se mogli razbrati! Kako

6

Babica.

pa, ta babica je bila vsa drugačna od vseh, ki
so jih kdaj videji; take babice še svoje žive
dni videli nisol Čudno so jo gledali! Kamor koli
je stopila, krog in krog nje so skakali in ogledo¬
vali jo v  od nog do glave.

Čudili so se črnemu kožuhu z dolgimi gu¬
bami na hrbtu, nabranemu zelenkastemu rašu,
širokemu slecu; všeči jim je bila rudeča, s cvet¬
licami preprežena ruta, katero je imela babica
na sebi pod belo ruto; seli so na tla, da bi mogli
dobro videti rudečo rožo na belih nogavicah in
črne črevjje. Tonček je skubil barvane lise na
žimnatej torbi, katero je imela babica na roči,
in Jožek, starši njegov brat, pazljivo je vzdigal
babici beli, z rudečimi pasi vtkani predpasnik,
ker je otipal pod njim nekaj trdega. Imela je
pod njim velik žep. Jožek bi bil tudi rad vedel,
kaj je v njem, ali njegova sestrica, Barbika, pah¬
nila ga je strani šepetaje mu: „Čakaj, jaz te
zatožim, da hočeš babici seči v žep!“

To šepetanje pa je bilo preglasno — slišalo
se je za deveto steno. Babica je to opazila, ne¬
hala je govoriti s hčerjo, segla v žep, rekoč:
„No, le poglejte, kaj imam tukaj!“ In izložila
je na krilo molek, star nožek, nekoliko krušnih
drobtin, kos tkanine, dva konjika in dve punici iz
medene potice. Poslednje reči so bile otrokom;
ko jih je babica otrokom dajala, govorila jim je:
„Se nekaj vam je babica prinesla!" in jemala je
iz torbe jabolka in piruhe, odvezala mačkama

Posl. Fr. Cegnar.

7

vrečo in piščeta izpustila iz koška. To je bila
radost, to je bilo skakljanje! Babica je bila naj¬
ljubša babica! „To sta mejmašni mački, lepi čve-
terobarvni, ti lovita prav vrlo miši; koristni sta
v hiši. Piščeta so prav krotka, in ko si jih Barbika
privadi, bodo za njo skakljala, kakor pšeneta!"
govorila je babica, in otroci so zdaj prašali za
to in ono, nič več se niso sramovali in bili so
vže babici dobri tovarši. Mati jim je velevala,
naj dade babici miru, da se oddahne, pa ta je
rekla: „Pusti nam to veselje, Terezika, veseli smo,
da se imamo!" in otroci so slušali babico. Jeden
jej sede na kolena, drugi stoji za njo na klopi,
in Barbika stoji pred njo in jej gleda v obraz.
Ta se čudi, da ima babica kakor sneg bele vlase,
drugi, da ima babica nagrbane roke in tretji
pravi: „Pa babica, vi imate le štiri zobe!“ Ba¬
bica se nasmeje, gladi Barbiki temnorujave lase
in govori: „Ker sem stara; ko boste vi stari,
boste tudi inaki!“ ali otroci ne morejo umeti, da
bi mogle bele, gladke njih roke kdaj tako na¬
grbane biti, kakor roke stare babice.

Babica si je precej v prvej uri srca svojih
unukov osvojila, pa bila jim je tudi vsa udana.
Gospod Prošek, babičin zet, katerega do zdaj še
po obrazu poznala ni, pridobil si je njeno srce
na prvi pogled z milo svojo prisrčnostjo in lepim
obrazom, v katerem je bila vtisnena dobrotljivost
in odkritosrčnost. Le jedna reč jej je bila pri
njem na poti in sicer ta, da ni umel češkega.

8

Babica.

Ona pa, dasi je nekdaj nemški umela, pozabila
je vže davno. In vender bi se bila tako rada z
Ivanom pogovarjala! — Ivan je tolažil babico
s tem, da češki umeje; zdaj je cula babica, da
se doma govorita dva jezika. Otroci in služabniki
so nagovarjali gospoda Proška po češki in on
jim je odgovarjal po nemški, kar so tudi umeli.
Babica se je nadejala, da bo sčasoma tudi umela,
do tistihdob pa si pomagala, kakor bode mogla.

Svoje hčere babica skoro ni več poznala;
videla je še vedno pred seboj veselo selsko de¬
klico in tu je našla tiho in ozbiljno gospo, v go-
sposkcj obleki, z mestnimi običaji! To ni bila njena
Terezika! Babica je precej videla, da je hčerina
domačnost vsa drugačna od one, katere je bila
ona do zdaj navajena. Prve dni so jo radosti in
nepričakovano veselje jako omamili, ali pozneje se
jej je začelo tožiti na novem domu, in ako ne bi bilo
unukov, kmalu bi se bila v svojo hišico vrnila.

Gospa Terezika je imela sicer nekatere go¬
sposke želje, ali zarad teh ni mogel nihče na njo
mrzeti, ker je bila prav dobra in vrla gospa.
Svojo mater je srčno ljubila in nerada bi jo bila
od sebe pustila, vže zato, ker je bila v gradu
kastelankain razven matere tudi ni imela nikogar,
komur bi bila mogla zaupati dom in otroke.

Ni jej bilo tedaj milo, ko je opazila, da se
materi toži, in to je precej opazila in uganila,
kaj je babici. Nekega dne reče gospa Terezika:
„Jaz vem, ljuba mati, da ste dela navajeni, da

Posl. Fr. Cegnar.

9

bi se vam tožilo, ako bi ves dan le z otroki se
pečali. Ali hočete presti? imam na izbi mnogo
prediva; imeli bomo dosti lanu, ako se na polji
dobro obnese. Najljubše pa bi mi bilo, ako bi se
pečali malo z gospodinjstvom, če vam ni težavno.
Ves čas gubim s tem, da gledam po gradu, šivam
in kuham in vse drugo moram prepuščati ptujim
ljudem. Prosim vas tedaj, bodite mi na roke in
delajte vse tako, kakor vam se ljubi.“

„To ti z veseljem storim, da ti le ustreženi;
veš, cla sem tacega dela vajena”, odgovori ba¬
bica popolnoma utolažena. In še ta dan je šla
na izbo gledat, kako je s predivom, in drugi dan so
prvikrat videli otroci, kako se prede na kolovrat.

Prvo, kar je babica v gospodinjstvu prevzela,
bila je peka. Ni mogla videti, da dekla z bož¬
jim darom tako brez vsega spoštovanja ravna,
naj bo v niške ali iz nišek, v peč ali iz peči, še
blagoslovi ga ne, kakor bi imela kamen v roči.
Ko je babica kvas postavila, blagoslovila je z
gnjetalom niške, in ta blagoslov je ponavljala,
kedar koli je testo v roke vzela, dokler ni bilo
kruha na mizo. Tudi zijala ni trpela blizu, „da
ne bi božjemu daru dal urokov”, in Tonček, ko
je prišel v kuhinjo, ko je kruh pekla, nikoli ni
pozabil, da ima reči: „ Gospod Bog blagoslovi!”

Kedar koli je babica kruh pekla, imeli so
otroci praznik. Vselej so dobili češpljeve ali ja¬
bolčne hlebčke, kar se popreje nikoli ni zgodilo.
Ali morali so se navaditi na drobtine paziti. „Drob-

10

Babica.

tine morajo na ogenj", rekla je babica, ko je
pometala z mize ostanke in jih na ogenj metala.
Ako je katero dete mrvilo kruh na tla, in je ba¬
bica to opazila, precej mu je ukazala drobtine
pobrati ter je govorila; „Na drobtino se ne sme
stopiti, da ne jokajo duše v vicah." Tudi jej ni
bilo prav, ako je videla, da se kruh od kraja
ne reže in rekla je: „Kdor se prepira s kruhom,
prepira se tudi z ljudmi." Jožek je prosil, naj bi
mu babica urezala skorjo po strani, ker jo rad
je; ali babica tega ni privolila, rekoč: ,,Ali nisi
slišal, kedar se hleb po strani reže, režejo se pete
Gospodu Bogu? Bodi si vže, kakor hoče, izbirčen
ne smeš biti" — in Jožek se je moral odvaditi
izbirčnosti.

Ako je kak košček kruha ostal, tudi drob¬
tine, katere so puščali otroci, spravljala je babica
v žep; ako je šla na vodo, pometala jih je ribam;
kedar je bila zunaj z otroci, mrvila jih je mravljam
ali pticam v losu, z jedno besedo, ona je gledala
na vsak ostanek in vedno opominjala: „Spoštujte
božji dar, brez njeva je gorje, in kdor ga ne
spoštuje, tega božja šiba kaznuje!“ Ako je otroku
kruh iz roke pal, moral ga je poljubiti, kakor
da bi prosil odpuščanja; celo grahovo zrno je
pobrala babica, ako je kje ležalo ter ga spošt-
|ivo poljubila. Vse to je babica tudi otroke učila.

Ce je na poti ležalo gosje pero, precej je ba¬
bica na-nje pokazala rekoč: „Poberi ga, Barbika!"
Barbika se je večkrat polenila in branila: ,,Ali

Posl. Fr. Cegnar.

11

babica, kaj pa je za jedno peresce ?" Pa babica
jo je pokarala: „Pomisli, deklica, pridruži se
drugo k drugemu in bode jih več; vtisni si v
glavo pregovor: ,,dobra gospodinja mora za pero
čez plot skočiti."

Proškova gospa je imela v svojih sobah
pohišno opravo po novej šegi, babici pa ni bila
všeči. Zdelo se jej je, da človek na mehkih stolih
z izrezljanimi slonili težko sedi, da mora imeti
strah, da se ne bi zvrnil, in ako se nasloni, da.
ne bi slonila zlomil. Na zofi je sedela le jeden-
krat; ko je na-njo sela in so se udala peresa,
prestrašila se je starka tako hudo, da je zakri¬
čala. Otroci so se jej smijali, sedali na zofo in
gugaje se na njej klicali babici, naj le pride,
vsaj se ne pogrezne; ali babica ni prišla, le
govorila je: „Pojdite se solit, kdo bi sedel na
taki gugalnici, to je le tako za vas.“

Na svitle stole in skrinje se je bala kaj
postaviti, da ne bi se lesk pokazil, in steklenjak,
v katerem je bilo toliko mnogovrstnih otročarij,
stal je le v pohujšanje v sobi, tako je trdila ba¬
bica. Otroci so zelo radi okoli njega skakali in
navadno kaj naredili, da jih je mati ostro karala.
Vendar je rada sela za klavir, ko je pestovala
Nežiko, ker se je razplakano dete utolažilo, ako
je počasi taste pritiskala. In Barbika je včasih
učila babico z jednim prstom svirati: „To so konji,
to so konji," in babica je kimala z glavo, pela
in vselej pristavila: „Kaj si ljudje vsega ne iz-

12

Babica.

mislijo! Človek bi mislil, da je ptica notri za¬
prta ; to doni kakor žvrgo!enje.“

Babica v to sobo nikdar ni stopila, če ni
trebalo. Ako ni imela zunaj ali doma nič opra¬
vila, najrajše je sedela v svoji kamri, ki je bila
med kuhinjo in sobo za posle.

Njena kamra je .bila po njenem ukusu oprav¬
ljena. Pri veliki peči je bila klop in zraven stene
postelja; pri peči za posteljo pomalana skrinja
in zraven druge stene Barbikina postelja, ker
tudi Barbika je spala tukaj. V sredi je stala
lipova miza s podnožjem, in nad njo je visel od
stropa golobec, podoba svetega Duha. V kotu pri
oknu je stal kolovrat s preslico in predivom na
koželji, na žeblji je bilo vreteno, na steni neko¬
liko svetih podob, nad babičino posteljo sveto
razpelo, s cvetlicami ovenčano. Na oknu je zelenel
muškat in brzkavka in v platnenih vrečah so
bila vsakovrstna semena, lipovo, bezgovo cvetje,
kamilice in take reči, babičina lekarnica. Za vrati
je visel kositren kotlič s kropilno vodo. V miz-
nici je bilo babičino šivanje, zvezek svetih pesnij,
križev pot, nekoliko vrvic za kolovrat, kreda svetih
treh kraljev in svečnična voščeni ca, katero je
babica vedno pri roči imela in v hudem vremenu
užigala. Na peči je bilo netilo s kresalom in
žveplenkami. V sobi so sicer imeli netilne klinčke,
ali babica ni hotela nič opravka imeti s to
plentano rečjo. Poskusila jih je jedenkrat, ali
kdo ve, kako se je zgodilo, užgal se jej je

Posl. Fr. Cegnar.

13

predpasnik, kateri je imela vže pet in dvajset
let, in toliko, da ni pri tem zadušila. Od te dobe
ni vzela več klinčkov v roke in si je naprav¬
ljala netilo; otroci so jej znašali starega platna
in delali žveplenke.

Ko je imela babica zopet navadno kresilo,
legla *je brez skrbi. Otrokom je bilo to tudi ljubo,
vsak dan so prašali babico, ali ne potrebuje
žveplenk, da bi jih napravili.

Ali najbolj všeči je bila otrokom v babičnej
kamri pomalana skrinja. Kadi so gledali na ru-
deče pomalani skrinji modre in zelene cvetlice
z rujavimi peresci, modre lilije in rudečerumene
ptice med njimi; še bolj pa so se veselili, če je
babica skrinjo odprla. In bilo je v njej tudi kaj
videti! Od znotraj je bil pokrov ves nalepljen s
podobami in molitvami, samimi darovi z božjih
potov. In v njej je bilo predalce in v njem kake
reči! Kodovnice, hčerina pisma z Dunaja, majhen
platnen žep, poln Srebrnjakov, katere so babici
v poboljšek poslali njeni otroci; ali Srebrnjakov
ona ni izdala, ampak v svoje veselje shranila.
Lesena škatlja, v njej pet vrvic, na njih granatje
in srebrna svetinja s podobo cesarja Jožefa in
Marije Terezije. Kedar je to škatljo odprla in
to se je zgodilo vselej, kedar so jo prosili otroci,
vselej je rekla: „Lejte, mili otroci, te granate
mi je dal rajnki vaš ded, ko sva imela poroko,
in ta tolar sem dobila iz roke cesarja Jožefa.
To je bil vrl gospod, gospod Bog mu daj večno

14

Babica.

luč! Ko umrem, bode vse to vaše,“ pristavila je
vselej zapiraje škatljo. „Ali babica, kako pa je
bilo, da vam je cesar dal ta tolar, povejte nam
to!“ vpraša Barbika. ,,Le vzpomnite me tega, pa
vam povem,“ odgovori babica.

Še je imela babica v predalu dva stara
molka, nekaj trakov in mej temi vedno kakih
slaščic za otroke.

V skrinji je bilo babičino perilo in obleka.
In vsi ti rasi, predpasniki, poletna oblačila, oplečja
(životi) in rute so bili lepo zravnani; zgoraj sta
bili dve beli oglavnici s petljo zadaj. Tu niso
smeli otroci nič iztikati, ali ko je bila babica volje,
vzdignila je vsako reč posebej in razkladala:
„Lejte, otroci, to kanafasko imam vže petdeset
let, to krilo je nosila vaša prababica, ta le pred¬
pasnik je toliko star, kolikor vaša mati, in vse
je še kakor novo. In vi ste svojo obleko tako
naglo potrgali! To je, ker ne veste, kako težko
je za denar. Lejte, ta svilena suknja je veljala
sto rajnšev in takrat so bankovci kaj veljali."
In tako in še več je govorila babica in otroci so
jo tiho poslušali, kakor bi vse dobro umeli.

Proškova gospa je sicer hotela, da bi se
babica preoblekla, kakor je mislila, v priprav-
nejšo obleko, ali babica ni premenila na sebi ne
najmanjšega robca, ter je rekla: „Gospod Bog bi
moral mene, staro ženo kaznovati, ako bi se po
šegah sveta pačila. Za me niso take novačine,
stari moj razum bi jim bil sovražen." Ostalo je

Posl. Fr. Cegnar.

15

tedaj pri starem. Kmalu so se v hiši ravnali vsi
po babičinih besedah; vsak jo je imenoval ba¬
bico, in kar je babica rekla in storila, vse je
bilo dobro.

II.

Poleti je ustajala babica ob štirih in po zimi
ob petih. Najpreje se je prekrižala in poljubila
sveto razpelo na klokčevej kronici, katero je po
dnevi pri sebi nosila, po noči pa pod vzglavje
devala. Ko je ustala v božjem imenu in se oblekla,
pokropila se je z blagoslovljeno vodo, vzela ko¬
lovrat, predla in jutranjo pesem pela. Starka je
imela vže prav malo spanja, ali ker je vedela,
kako je sladko, ni ga motila drugim. Dobro uro
potem, ko je vstala, zaslišala se je hoja, zaškri¬
pale so te ali one duri in babica se je prika¬
zala na pragu. V tem času so začele gosi gagati
v gosnjaku, prasci kruliti, krave mukati, kokoši
s perutami plahutati, mačke so primijavkale, od
koder si bodi, in se okoli nje plazile. Psa sta
gledala iz pesnjakov, raztezala se in skakljala
k babici; da se ni branila, zares podrla bi jo
bila in vrgla jej iz rok pehar, v katerem je imela
zrnje za perutnino. Babica je imela vso to žival
prav rada in ta njo. Bog čuvaj, ako bi bila videla,
da jo kdo muči in ako bi bil le črv. „Kar je
človeku škodljivo ali koristno in se mora ubiti,
v božjem imenu, ubijte, ali nobene živali ne mu-

Babica.

16

čite“, govorila je večkrat. Ali otroci niso smeli
gledati, kedar so kuretino klali, ker bi se jim
žival smilila in bi za to ne mogla poginiti.

Jedenkrat pa se je hudo raztogotila na oba
psa, Sultana in Grivca, in jeza je bila tudi pra¬
vična! Prekopala sta neko noč v gosnjak in raz¬
trgala deset rac, lepih, rumenih, katerim je bilo
živenje tako milo. Babica je roke nad glavo vila,
ko je zjutraj duri odprla in s tremi ostalimi
racami iz hleva izpustila gosjaka, ki je strahu
gagal, kakor bi plakal za pomorjenimi mladiči,
katere je izvalil namesto nestanovitne matere po-
tepulje. Babica je imela v sumu roparko kuno,
ali po stopinjah se je prepričala, da sta psa to
storila.. Psa zvesta varba! Babica svojim očem
ni verovala. In še sta priskakala k njej in z re¬
pom migala, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo, in
to je babico najbolj raztogotilo. Strani od mene,
zločina! Kaj so vama storile race? Ali sta lačna?
nista ne; iz golega napuha sta to storila! Strani
od mene, nič več nečem vaju videti!“ Psa sta
repa stisnila mej noge in vlekla se v pesnjak,
babica pa je pozabila, da je še rano, šla je v
sobo pravit hčeri svojo žalost.

Gospod Prošek je mislil, da so tatje pokrali
v kamri, ali da je Barbika umrla, ko je videl
solzno, bledo babico v sobo priti. Ko je pa čul
vso zgodbo, moral se je smejati! Kaj mu je bilo
za par rac! On jih ni dal valiti, on ni gledal,
kako so prikljuvale iz jajec, kako lepo je, ko po

Posl. Fr. Cegnar.

17

vodi plavajo, ko glavico v vodo potapljajo in z
nožicami po vodi pluskajo. Gospodu Ivanu je Jailo
le za nekoliko pečenke! Vendar je pravici zado¬
stil; vzel je bič, šel je dajat psoma zasluženo
plačilo. Babica si je ušesa tiščala, ko je slišala
zunaj pretepanje in cviljenje, ali mislila je:
„Plačilni dan sledi, naj to pomnita!" Ker jedno
ali dve uri psov ni bilo iz pesnjaka, morala
je gledat iti, ali jima ni prehuda pela! „Kar
je, to je, in vendar je le neumna žival!" govo¬
rila je v pesnjak pledaje. Psa sta začela cviliti,
žalostna sta jo gledala, plazila se po trebuhu k
njenim nogam. „Kesata se, kaj ne? Lejta, tako
segodinepridnežem! Pomnita to!“ Psa sta to pom¬
nila. Kedar koli so gosi ali race po dvoru racale,
raje sta oči od njih obrnila, ali odšla, in tako
sta se zopet popolnoma z babico sprijaznila.

Ko je babica napasla perutnino, vzbudila je
dekli, ako sta še spali; ko je šest odbila, sto¬
pila je k Barbikinej postelji, položila jej roko na
čelo — to neki dušo najpreje probudi — in še¬
petala: „Vstani, deklica, vstani, čas je“, poma¬
gala jo je oblačiti in šla potem gledat k družim
otrokom; ako se je ta ali oni še na postelji va¬
ljal, malo ga je udarila po hrbtu in opominjevala:
„Kvišku, kvišku, petelin je vže devetkrat dvor
obšel in ti še spiš, ali te ni sram?“ Pomagala
je otroke umivati, ali napravljanje jej ni šlo od
rok. Mogla ni pomniti vsih gumbov, zapon in
prevez na obleki; kar bi imelo biti spredaj, dela

2

Nar. bibl.

18

Babica.

je navadno zadaj. Ko so bili otroci napravljeni,
pokleknila je ž njimi pred podobo križanega Izve-
ličarja, prekrižala otroke, molila očenaš in potem
jib je peljala k zajutreku.

Kedar v hiši ni bilo posebnega opravka,
sedela je po zimi v svojej kamri za kolovratom,
po leti pa z vretenom pod lipo na dvoru, ali na
vrtu, ali pa je šla z otroki na izprehod. Pri tem je
nabirala zeli, katere je doma sušila in za potrebo
shranjevala. Vzlasti do svetega Ivana Krstnika
je nabirala zeli o jutranjej rosi, ker te so neki
najboljše.

Ako je kdo zbolel, precej je imela babica
kako zdravilo pri roči: grenko deteljo za pokvar¬
jeni želodec, repiček za bolezni v grlu i. t. d.
Zdravnika nikdar ni klicala.

Tudi je nosila neka ženska s Krkonoških gor
zdravilnih zelij v hišo in to žensko je imela babica v
posebnej skrbi in je vselej mnogo od nje nakupila.

Zena travarica je prišla vsako jesen v istem
času, in bilo je takrat na Starem belišči gosto¬
vanje : gostili so jo noč in dan se vsem dobrim.
Vsako leto so dobili otroci od ženske čmerike za
kihanje; hišna gospa različnih dišečih kadil in
mahu, in vrhu tega je pravila ženska otrokom
ves večer o Repoštevu, kako zvita buča je, in
kake reči počenja po gorah. Popisovala je otro¬
kom grozo, kedar gre Repoštev k svojej kneginji
Katinki, tja na Katinčino goro, kjer ona prebiva.
Ali ta kneginja ga ne trpi dolgo pri sebi, za ne-

Posl. Fr. Cegnar.

19

koliko časa ga zopet odpodi, in zato on tako joka,
da vsi gorski potoki čez bregove udarijo. Ali
ko ga k sebi kliče, leti k njej tako hitro in s
tako radostjo, da vse, kar mu je na poti, poruje,
polomi in seboj odnese. Gozde podira, kamenje
meče z vrhov, strešja odkriva, s kratka: na poti,
po katerej leti, po božjem dopuščenji vse poruši.

Travarica je prinašala vsako leto istih zelij
in istih pravljic; ali otrokom so bile vedno nove in
veselili so se žene. Ko so se prikazali na loki
podleski, govorili so mej seboj: „No, zdaj pa
kmalu pride pogorska žena“, in ako je nekoliko
zapoznela, rekla je babica; ,,Kaj se je neki ženi
pripetilo? morebiti jo je Gospod Bog z boleznijo
obiskal, ali je celo umrla ?“ Govorili so o njej,
dokler je zopet ni bilo v hišo s košem na hrbtu.

Večkrat je šla babica z otroki na daljše izpre-
hode, ali do lovčeve hiše, ali do mlina, ali v les,
kjer so ptice ljubeznjivo pele, kjer je bila pod
drevesi mehka mahovina, kjer je rastlo toliko zvonč¬
kov, trobentic, podleskov, zlatih korenov. Te je
otrokom znašala bleda Viktorica, ko je videla,
da iščejo cvetic in da jih vežejo v kitice. Vikto¬
rica je bila vedno bleda, njene oči so gorele, kakor
živo oglje, črne vlase je imela vedno razpletene,
nikdar ni imela oprane peče in nikoli ni govorila.
Kraj gozda je stal velik dob, tam je stala
Viktorica po cele ure i srpo upirala oči doli v
jez. V mraku je hodila k zatvornici, sedevala na
brunu, z mahom obraslem, strmela v vodo in


20 Babica.

pela do pozne, pozne noči. „Ali babica", vpra¬
šali so otroci, „zakaj pa Viktorica nima nikoli
oprane peče, še v nedeljo ne? in zakaj nikoli
ne govori?"

,,Ker je zmešana!"

„ I kaj pa je to, zmešana?" vprašali so otroci.

„ I nu, zmešan je, kdor nima uma."

„In kaj dela, kdor nima uma?"

„Na primer, kar dela Viktorica: nikdar ne
govori, bodi po samoti, biva po leti in po zimi
v gozdu."

,,In tudi po noči?" vprašal je Tonček.

„Tako je; do noči prebiva pri jezu, potem
pa bodi v jamo spat."

„In se ne boji vešč i ne povodnega moža ?“
prašali so zelo zavzeti otroci.

„Ali zdaj ni več povodnega moža", odgo¬
vorila je Barbika, „to so oče rekli".

Po leti je malokdaj prihajala Viktorica k hiši
prosit, po zimi pa je bodila vrani jednako; po¬
trkala je na vrata ali na okno in da je le roko
stegnila in dobila kruha ali kaj druzega, zopet
je molče odšla. Ko so otroci videli na snegu
krvavi sled njenih nog, tekali so za njo in klicali:
„ Viktorica, pojdi k nam, mamica ti da črevlje,
lahko pri nas ostaneš!" ali Viktorica se še ozrla
ni in tekla je v les.

V poletnih krasnih večerih, ko je bilo nebo
jasno in so se lesketale zvezde, rada je sedevala
babica z otroki zunaj pod lipo. Dokler je bila

i

Posl. Fr. Cegnar.

21

Nežika majhna, držala jo je na kolenih, Barbika
z dečkoma pa je stala pri njej. To ni moglo dru¬
gače biti; kedar je začela babica kaj pripove¬
dovati, morali so jej v obličje gledati vsi, da bi
jim nobena beseda ne ušla.

Babica jim je pripovedovala o svitlih ange¬
lih, ki tam gori prebivajo in luči ljudem priži¬
gajo, o angelih varhih, ki čuvajo otroke na
vseh potih živenja, ki se vesele, ako so pridni
in jokajo, ako niso poslušni. Otroci so se ozirali
v jasno nebo, kjer je migljalo v najkrasnejših
barvah tisoč in tisoč zvezd, majhnih in velikih,
prelepo se lesketajočih. „Katera izmej teh zvezd
pa je moja ?" vprašal je necega večera Jožek.

„To le Gospod Bog ve. Le pomisli, bi li bilo
mogoče najti jo izmej teh tisoč in tisoč zvezdic ?“
odgovorjla je babica,

,,Čigave pa so te krasne zvezde, ki se tako
lepo leskečejo?“ vpraša Barbika.

„Tistih, katere Bog posebno ljubi, izvoljenih
božjih svetnikov, ki so mnogo dobrega storili in Go¬
spoda Boga nikdar ne razžalili", odgovori babica.

,,Ali, babica", vprašala je zopet Barbika, ko
so zadoneli od jeza žalostni glasovi neujemajoče
se pesni, „ima tudi Viktorica svojo zvezdo?"

,,Iina jo, ali zakaljena je; zdaj pa pojdite,
da vas položim; čas je spat iti", pristavila je,
ker se je vže mračilo. Molila je ž njimi: ,,Poj¬
dimo spat, Bog je zlat, pojdimo gledat, kaj de¬
vica Marija dela: angele napaja, duše v sveti

22

Babica.

raj posaja." Potem jih je pokropila in v posteljo
položila. Mali so precej zaspali, ali Barbika je
večkrat poklicala babico in prosila, naj bi k nje-
nej postelji sela: „Sedite k meni, babica, ne
morem zaspati", in babica je vzela unukinje roko
in začela z deklico moliti in molila je, dokler ni
unukinja oči zatisnila.

Babica je hodila ob desetih spat, to je bila
njena ura, to je čutila na očeh. Do te dobe je
končala svoja opravila. Predno je legla, pogle¬
dala je, ali je vse dobro zaprto, sklicala je mački
in ji na izbo zaprla, da ne bi prišli v spalnico
i ne zadušili spečih otrok; pomorila je v peči
vsako iskro, pripravila na mizo kresilo in luč.
Ako se je bilo bati hudega vremena, pripravila
je svečnično voščenico, v belo platno zavila hleb
kruha in devaje ga na mizo govorila poslom:
„To me slušajte, najprvo, kar človek o požaru
k sebi vzame, bodi kruh, pa se ne zmoti."

„AIi, babica, vsaj ne trešči", odgovorili so
posli; pa s tem so stoprav pravo zadeli.

„Le Gospod Bog je vsemogočen, kaj morete vi
vedeti. Previdnost nikjer ne škoduje, to pomislite."

Ko je bilo vse opravljeno, pokleknila je pred
sveto razpelo, molila, pokropila še jedenkrat sebe
in Barbiko z blagoslovljeno vodo, položila pod
vzglavje klokčevo kronico in zaspala v božjem
imenu.

Posl. Fr. Cegnar.

23

in.

Ako bi potoval človek, navajen hrupnega ži-
venja velicihj mest, skozi dolino, kjer stoji osa¬
melo poslopje, v katerem je živela Proškova dru¬
žina, mislil bi: „Kako morejo ljudje tukaj leto
in dan živeti? Jaz bi tukaj prebival le, kedar
rože cveto. Za Boga, kako veselje more tu biti!“
In vendar je bilo tukaj prav veliko radosti po
zimi in po leti! Pod nizko streho je prebivala
zadovoljnost in ljubezen, kateri so kalile le včasih
dogodbe, na primer odhod gospoda Proška v
prestolno mesto ali kaka bolezen v hiši.

Poslopje sicer ni bilo veliko, ali bilo je pri¬
jazno. Okoli oken, na vzhod obrnenih, ovijala se
je vinska trta, pred okni pa je bil vrtec, poln
rož (šipkov), vijolic, resed, salate, peteršiljke in
druge zelenjave. Na severnovzhodnej strani je bil
sadovnjak, in za njim se je prostirala loka tja
do mlina. Velika stara hruška je stala pri hiši
in razprostirala veje črez streho, skodlami pokrito,
pod katero je gnjezdilo mnogo lastavic. Sredi
dvora je stala lipa in pod njo klop. Na južno-
zapadnej strani so bile manjše gospodarske stavbe
in za temi gošča tja do jeza. Dve poti sta držali
mimo hiše, kolovoz navkreber ob reki k Riesen-
burškemu dvoru in na Rudečogoro, ali doli k mlinu
in dalje ob reki k najbližnjemu mestecu kratko
uro hoda. Ta reka je divja Upa, ki dere s Krko-
noških gor, bobni črez skale in strmine, vije se

24

Babica.

po ozkih grapah do ravnine, in teče potem brez
ovir do Labe mej zelenima bregoma, izmej ka¬
terih je jeden visok in z različnim drevjem obrastel.

Pred hišo, mimo vrtiča, bila je uglajena steza
preko struge, katero je napeljal mlinar od jeza
na mlin. Od hiše je bila položena brv črez strugo
preko pečnice in sušilnice. Jeseni, ko so bile lese
polne češpelj, jabolk in hrušk, tekala sta vedno
Jožek in Tonček črez brv; ali pazila sta, da ju
ni videla babica. Ali vse to je bilo zastonj: da
je le prišla babica v sušilnico, precej je videla,
koliko češpelj je zmanjkalo in kdo je prišel na¬
nje. ,,Jožek, Tonček, pojdita sem!“ klicala je
vrnivši se. ,,Meni se zdi, da sta mi češpelj pri¬
ložila na leso?“ — „Ne, ne, babica,“ tajila sta
otroka in zarudela.

,,Ne lažita!“ grozila se jima je babica, „ali ne
vesta, da vaju Gospod Bog sliši!“ Dečka sta mol¬
čala in babica je vže vse vedela. Čudila sta se,
kako babica precej ve, kedar sta kaj napačnega sto¬
rila in kako more to biti, da jima vse na nosu
pozna. Zato pa si tudi nista nikdar upala tajiti
jej kaj. Poleti, kedar je bila huda vročina, slekla
je babica do košulje otroke in peljala jih v strugo
kopat; ali voda je morala biti le do kolena, sicer
se je bala, da ne bi utonili. Časi pa je sela ž
njimi na klop, ki je bila postavljena za to, da
so laže plakali perilo, in dovolila jim kopati si no¬
žiče in igrati se z ribicami, ki so švigale po vodi
kakor strele. Nad vodo so visele temnolisnate

Posl. Fr. Cegnar.

25

jelševe veje; otroci so radi lomili vejici, metali
jih v vodo in gledali za njimi, kako jih voda
dalje in dalje drvi.

„Vejice morate metati daleč v vodo: kedar
jih mečete blizu proda, zadržuje jih vsaka tra¬
vica, vsaka koreninica, in dolgo dolgo bi trajalo,
predno bi prišle k cilju 11 , učila jih je babica.

,,Pa kako potem, babica, ko priplava vejica
k jezu, ali bo mogla dalje ? 11  rekel je Tonček.

„More“, trdil je Jožek, ,,ali ne veš, kako
sem onidan vrgel vejico v vodo prav pred zatvor-
nico, sukala in sukala se je, pa kar naglo je
splavala po rakah na kolesa, in predno sem pri¬
tekel onstran mlina, bila je vže v potoku in pla¬
vala proti reki . 11

,,Kam pa potem plava?,, vprašala je Nežika.

,,Od mlina plava k Zliškemu mostu, od mosta
pod stenami k požiralu, od požirala čez jez okoli
Barvirskega griča k pivovaru; pod skalo se vije
mej velicim kamenjem k šoli, kamor boste pri¬
hodnje leto hodili. Od šole plava čez jez k ve-
licemu mostu do oboka in do Zvola, od Zvola
k Jaromiru do Labe 11 , odgovori babica.

„In kam pa še potem plava, babica ? 11
vprašajo otroci.

,,Daleč po Labi, dokler ne pride v morje . 11

,,Ah, da, v morje! Kje pa je in kako je
morje ?“

„Ah, morje je široko, veliko, stokrat dalje
je do njega, nego do mesta 11 , odgovori babica.


26

Babica.

,,In kaj se tam zgodi z mojo vejico?" vpraša
žalostna deklica.

„Zibala se bo po valovih in ti jo vržejo na
breg; na bregu se bo izprehajalo mnogo gospo¬
dov, gospa in detet, in mlad deček pobere vejico
in pomisli: Od kodi si pa ti, vejica, priplula?
Kdo te je spustil po vodi ? Gotovo je kje daleč
sedela deklica na vodi, in te je ulomila in po
vodi spustila! In deček ponese vejico domov, vsadi
jo v zemljo: iz vejice priraste lepo drevesce, ptice
bodo na njem prepevale in drevesce se bo veselilo."

Deklica je globoko vzdahnila, zamišljena
spustila podpasano suknjico v vodo, in babica jo
je morala oviti. — Gospod lovec je šel zdaj mimo
in šaljivo rekel Nežiki: ,,da je mala povodna
deklica."

Nežika je odmajala z rumeno glavico in od¬
govorila: ,,Nisem ne, povodnih deklic ni!"

Kolikorkrat je šel gospod lovec mimo, vse¬
lej mu je babica rekla: „Stopite noter, gospod
kum, doma so," in otroci so se mu obešali za
roke in vodili ga v hišo. Včasih se je gospod lovec
branil, izgovarjaje se, da mora pogledat mladih
fazanov, ki se gode, ali v les in kdo ve kaj;
ali ugledal ga je gospod Prošek ali gospa, in
hočeš nočeš, moral je ostati.

Gospod Prošek je vedno imel doma stekle¬
nico dobrega vina za milega gosta, in to je bil
gospod lovec. Babica je prinesla kruha in soli in
kar so sicer imeli, in gospod lovec je rad pozab-

Posl. Fr. Cegnar.

27

ljal, da se fazani gode. Kedar je pa pozabil,
razjezil se je na svojo pozabljivost, naglo vzel
puško na ramo in šel. Na dvoru je pogrešal psa
in kričal: „Hektor!“ ali psa ni bilo. „Po ka¬
terem peklu skače!“ togotil se je, in potrpežljivi
otroci so tekli iskat ga, nekje bo s Sultanom
in Grivcem. Otroci so šli in gospod je sedel med
tem pod lipo na klop. Ko je bil vže na poti,
postal je še in kričal babici: „Dajte se kaj videti
gori, moja stara vam hrani tirolskih jajec za
valjenje." Gospod lovec je poznal slabosti teh
gospodinj. Babica je takoj privolila: „Pozdravite
vse doma, vže pridemo!" Tako so se vselej
prijatelji razhajali.

Gospod lovec je hodil, dasi ne vsak dan,
gotovo pa vselej po dnevi mimo Starega belišča,
vse leto, leto za letom.

Druga oseba, katero je lahko vsakdo vs i k
dan okoli desete ure srečal na brvi pri Starem
belišči, bil je oče mlinar. To je bila njegova ura,
ko je hodil gledat nad hišo k jezu. Babica je
imenovala mlinarja, ali bolje, očeta mlinarja, ka¬
kor mu je vsakdo rekel, poštenega in šaljivega
človeka. To zato, ker je oče mlinar druge rad
dražil, rad se šalil, sam pa se malokdaj smejal,
le pomižikoval je. Oči so mu gledale izpod visečih,
gostih obrvi veselo v svet. Ni bil velik, ne
majhen, ali čokat; vse leto je nosil opaliskane
hlače, čemur so se čudili otroci, dokler jim ni
mlinar povedal, da je to mlinarska barva. Po

28

Babica.

zimi je nosil dolg kožuh in težke črevlje, po leti
plavo haljo, bele hlače in brezpetnike. Na glavi
je imel v delavnici nizko kapo iz janječje kože.
Hlače je imel vedno zavihane, naj bo suho ali
blatno, in brez tobačnice ga še nihče ni videl.
Da so ga otroci le zagledali, tekli so mu naproti,
želeli mu dobro jutro in šli ž njim k jezu. Med
potoma je navadno dražil oče mlinar Tončka in
Jožka, vprašaje zdaj tega: „Ali si že slišal travo
rasti? - * zdaj onega: „Ali že znaš sešteti, koliko
bode veljal krajcarski hlebček, kedar bode korec
pšenice po deset zlatov?** Ako mu je deček, smeje
se, dobro odgovoril, rekel je: „No, že vidim, da
si kos. Mogel hi že biti sodnik v Kurjej vasi.**
Vselej je dal otrokom tobaka za nos, in pomiži-
koval je, ko so dobro kihali. Nežika se je vselej
skrila za babičino obleko, kedar je ugledala
očeta mlinarja; ni še dobro znala govoriti, in
oče mlinar jej je vselej rekel, naj za njim govori:
„Baba bob pokopava,“ pa naglo in gladko, trikrat
zapored. Zares, mala deklica je skoraj plakala,
tako jo je mučil oče mlinar. Zato pa je dobila
včasih košek jagod ali mandeljevih jeder, ali
kako drugo slaščico, in kedar jej je hotel oče
mlinar posebno ustreči, rekel jej je mala rožica.

Tudi graščinski čuvaj, dolgi Mozes, šel je
vsak dan o mraku mimo Starega belišča. Bil je
zelo velik, kakor drog, temno je gledal in imel
vrečo na rami. Dekla Jerica je povedala otrokom,
da v to vrečo pobira neposlušne otroke, in

Posl. Fr. Cegnar.

29

od tega časa so otroci vselej, kakor pirhi za-
rudeli v lica, kedar so videli dolzega Mozesa.
Babica je sicer prepovedala Jerici take besede,
pa ko je rekla Uršika, druga dekla, da je Mo-
zes zmuzast, da se vse njegovih prstov prime, ni
babica na to nič več rekla. Kaj prida tedaj ni
mogel biti ta Mozes, in otrokom je ostal grozen,
dasi niso več verovali, da ima v vreči otroke.

Poleti, kedar je bila gospoda na graščini,
videli so večkrat otroci kneginjo na konji in
spremstvo ž njo; kedar jo je videl oče mlinar, rekel
je babici: „Meni se to tako zdi, kakor, kedar se
prikaže zvezda z metlo in vleče rep za seboj.“

„Le to je razlika, oče mlinar, da repata
zvezda svetu zlo oznanjuje, gospoda pa je ljudem
v radost, kedar tukaj prebiva 11 , odgovori babica.

Oče mlinar je točil tobačnico v roči, kakor
mlinsko kolo, to je bila njegova navada, pomi-
žikoval je, ali rekel ni ne bele ne črne.

Na večer je bodila babica z otroki obiska-
vat Zaliko, hčer mlinske gostilnice; deklica je
bila jednaka roži, čvrsta, urna kakor veverica,
vesela kakor škrjanec; babica jo je vedno rada
imela in imenovala jo smejavo deklico, ker se
je Žalika zelo rada smijala.

Žalika je prišla vselej le na skok, na bese¬
dico, gospod lovec je le postal, oče mlinar je hodil
le na hip, mati mlinarica je prišla le včasih na prejo
na Staro belišče, lovčeva gospa je hodila v vas,
ker je imela seboj malo dete, katero je morala

30

Babica.

dojiti, kedar je pa oskrbnikova gospa iz grada
počastila se svojini prihodomProškovo hišo, rekla
je Proškova gospa: „Danes sem dobila vizite!“
Takrat je šla babica z otroki od doma; ona
ni mogla nikogar sovražiti; ali oskrbnikova gospa
jej ni bila po srcu, in sicer zato, ker se je nosila
više, nego je vzrasla. V prvih dneh, ko je bila
babica pri hčeri, in še ni bila dobro znana doma
in pri sosedih, prišla je necega dne oskrbnikova
gospa se še dvema gospema v vizite. Proškove
gospe ni bilo tedaj doma. Babica je po svojej
navadi rekla gostom, naj sedejo, prinesla je kruha
in soli in ponudila kruha gospem vse iz dobre duše,
da bi si ga urezale. Imenitne gospe pa so oholo
nos vihale in smijale se jej ter rekle, da ne bodo
jele, se zaničljivim smehom se spogledale, kakor
bi hotele reči: „Ti priprostost, ali misliš, da smo
me, kar si koli bodil" Ko je prišla domov Proš¬
kova gospa, precej je videla, da je grešila babica
ob gosposke navade in rekla je materi, ko so
odšle gospe, naj ne ponuja kruha tacim gospem,
te so druzih rečij navajene.

„Veš kaj, Terezika", odgovorila je nevoljna
babica, „kdor ne prejme od mene kruha in soli,
ni vreden, da mu stol primaknem. Ali delaj ka¬
kor hočeš, jaz novih vaših šeg ne umejem.“
Mej vsakoletnimi gosti, ki so hodili na Staro
belišče, bil je najprvi kupec Vlah; prišel je vselej
se samotežem, na vozičku je imel polno slaščic,
mandljev, rozin, smokev, dišav, pomaranč, citron,

Posl. Fr. Cegnar.

31

drazega mila in takovih rečij. Proškova gospa je
vzpomladi in jeseni mnogo teh rečij nakupila, in
on je vselej otrokom raznih slaščic navrgel. Ba¬
bica se je tega veselila in govorila: ,,To je pri¬
ljuden človek, ta Vlah; le to mi ni po všeči, da
bi rad imel tele od jalove krave!“

Babica je raje kupčevala z oljarjem, ki je
tudi vsako leto dvakrat prišel; babica je vselej
kupila od njega posodico jeruzalemskega balzama
za rane in navrgla k plačilu še kos kruha.

Tudi piskroveza in juda je vselej pozdravila
z odkritosrčno ljubeznjivostjo; bila sta pa tudi vže
znana, tako rekoč prijatelja Proškovej rodovini.
Prestrašila se je le, ako so se prikazali kje blizu
vlačugarski cigani. Hitro jim je nesla jesti in
rekla je: „Dobro je, da jih človek spremi na cesto. 1 '

Najljubši izmed vsakoletnih gostov je bil
otrokom in vsej rodovini gospod Sluga, lovec s
Krkonoških gor, ki je prišel vsako pomlad na
ravnino, da je pazil, ko so plavili drva po Upi.

Gospod Sluga je bil visok, suh človek, sama
kost in koža ga je bilo. Imel je upalo podol-
gasto lice, veliko bistro oko, kljukast, dolg nos,
rujave vlase in velikanske brke, katere je na-
vzdoli vihal. Riesenburški gospod lovec je bil
čokat, imel je rudeča lica, majhne brke in bil
je vedno lepo počesan; gospod Sluga je imel
vlase nad čelom razdeljene in viseli so mu zadaj
črez ovratnik po suknji doli. To so otroci precej
zapazili. Riesenburški je hodil lahko, gospod


32 Babica.

Sluga pa kakor bi črez propade koračil. Riesen-
burški tudi ni nosil tolikih in tako teških črev-
Ijev črez kolena, imel je lepšo puško, remen in
torbo, nosil je kapo in za njo šojevo pero; go¬
spod Sluga je imel obnošeno suknjo, močen remen
in puško in za zelenem klobukom jastrebovo,
čapljino in orlovo perje.

Tak je bil gospod Sluga. Otrokom se je pre¬
cej prikupil, ko so ga v prvo videli in babica
je trdila, da otroci in psi koj spoznajo, kdo jih
ima rad. Sedaj je babica to zadela. G-osgod Sluga
je imel otroke zelo rad; njegov ljubljenček je bil
Jožek, poredni Jožek, katerega so vsi karali, da
je malopridnež; ali gospod Sluga je trdil, da bo
kdaj pravi junak, in ako mu bo lovski stan po
všeči, da poskrbi sam zanj. Riesenburški gospod
lovec, ki je tudi prišel na Staro belišče, kedar
je tam bival gospod brat z gor, rekel je na to:
„Nu, kaj je zato, ako hoče biti lovec, vzamem ga
jaz k sebi, moj Franček mora vže tako lovec biti.“

„Iz tega ne bo nič, gospod brat, bil bi pre¬
blizu doma, in sicer je tudi bolje, da se mladi
človek nauči težav svojega stanu; vam lovcem
tu doli je predobro, vi nič ne veste, kaj je hudo.“
In zdaj je začel lovec pripovedovati o težavah
svojega stanu, o zimskih vihrah, o strmih potih,
o propadih, velikanskih snežnih zametih in meglah.
Pravil je, kolikokrat je bil vže v smrtnej nevar¬
nosti, ko mu je noga izpodrsnila na strmej poti;
kolikokrat je zgrešil pot in lačen dva tri dni

Posl. Fr. Cegnar.

33

po gorah blodil, nevede, kako bi iz tega zahod¬
njaka prišel. „Zato pa,“ pristavil je, „ne veste
vi dolinarji, kako krasno je po leti v gorah. Ko
sneg skopni, zaželene doli, cvetlice naglo zacveto,
lesi so polni dišave in petja; vse to je, kakor
bi bilo kar na hip pričarano; to je radost hoditi
po lesu i na lov. Dvakrat na teden grem na Snežko;
ko vidim solnce vzhajati in se mi razprostira
božji svet pod nogami, mislim si, da ne bi ni¬
kakor z gora šel, in pozabim vse težave!' 1

Gospod Sluga je nosil otrokom lepih kristalov,
pravil jim je o gorah in otlinah, katere je našel
in dajal jim mahu, ki je dišal jednako vijolam,
in rad jim je pravil o prekrasnem Repoštevovem
vrtu, v katerega je gospod Sluga v grozni snežni
vihri zablodil.

Otroci se ves dan kar ganili niso od lovca,
dokler je bil pri njih, šli so ž njim k jezu, gle¬
dali so, kako plavijo drva in vozili se na plav-
čici. Ko je pa drugi dan rano v jutro lovec slovo
jemal, plakali so in ga z babico daleč spremili.
Proškova gospa mu je vselej dala na pot živeža,
kolikor ga je le mogel nesti. „No, k letu, ako
Bog da, vidimo se zopet, zdravi!“ Tako se je
poslovil in se širokimi koraki odšel. Otroci pa
so več dni pravili o čudežih in grozah na Krko-
noških gorah, o gospodu Slugi in veselili se vže
prihodnjega leta.

Nar. bibl.

3

34

Babica.

IV.

Razim letnih praznikov so se otroci posebno
vsake nedelje veselili. V nedeljo v jutro jih ba¬
bica ni budila; bila je že rano v mestni cerkvi
pri zjutranji božjej službi, h kateri je navadno
hodila ona, stara gospodinja. Mati, in kedar je
bil oče doma, tudi on, hodila sta k veliki maši,
in ako je bilo lepo vreme, šli so otroci ž njima
babici naproti. Že od daleč so ugledali babico,
klicali jo in tekli jej naproti, kakor da je vse
leto ne bi bili videli. V nedeljo se jim je zdela ba¬
bica vsa druga, njeno lice jasnejše in ljubezni¬
vejše; bila je tudi lepše opravljena, imela je nove
črne črevlje, belo pečo in bele trake. Otroci so trdili,
da je babica v nedeljo „grozno lepa“. — Ko
so dospeli k babici, hotel je navadno vsak kaj
nesti. Jeden je tedaj dobil kronico,  drugi ruto;
Barbika, ker je bila najstarejša, nesla je vselej
mošnjico. Zaradi tega pa je nastalo vselej nehvalno
kričanje, ker dečka sta bila radovedna in hotela
sta pogledati v mošnjo, Barbika pa jima je bra¬
nila. Včasih je prišlo celo do tožbe. Barbika je
morala prositi babico, naj bi dečka posvarila. Ali
Babica ni storila tega, ampak segla je v mošnjo,
delila med otroke jabolka ali kaj druzega, in bil
je zopet sveti mir. Proškova gospa je sicer vsako
nedeljo rekla: „Prosim vas, babica, ne nosite jim
nič!“ ali babiča je vselej odgovorila: „Kako

Posl. Fr. Cegnar.

35

bi pa to bilo, da jim od cerkve nič ne bi pri¬
nesla? Saj tudi mi nismo bili bolji!“ Ostalo je
tedaj pri starem.

Z babico je hodila tudi mama, to je, mati
mlinarica, in včasih tudi še kaka druga kuma iz
Žernova, vasice, ki stoji najbliže nad mlinom.
Mati mlinarica je nosila dolgo obleko in s srebrom
pretkani šapelj. Bila je majhna žena, lepo re¬
jena, imela je črne vesele oči, kratek, širok nos,
prijazna ustica, majhno bradico in podbradek. Za
vratom je nosila v nedeljo drobne bisere, ob
delavnikih granate. Na roči je imela košek, v
katerem so bile začimbe, katere je mati mlina¬
rica pri kuhi potrebovala.

Za ženskami je hodil oče mlinar, navadno s
kakim kumom. Kedar je bilo gorko, nosil je sivo
suknjo na španski palici čez ramo. V nedeljo je
imel vselej s vitle črevlje do pol meč; imele so
zgoraj rese (franže), katere so bile otrokom po¬
sebno všeč. Hlače je imel ozke in segale so do
črevljev, na glavi visoko črno kučmo, od katere
so na jedni strani viseli modri trakovi. Drugi
kuni je bil jednako opravljen, le da je bila dolga,
zadej nabrana in z velicimi svinčenimi gumbi
okrašena suknja zelena in ne siva; sivo barvo je
oče mlinar posebno ljubil.

Ljudje, ki so šli od božje službe, in oni
ki so bili na poti k veliki maši, pozdravljali so
se med seboj. Tu pa tam so postajali, povpraše¬
vali drug druzega, kako je kaj, kaj je novega

3*

36

Babica.

v Žernovu, kaj v mlinu. Po zimi je šel le malo¬
kateri Žernovec v mestno cerkev, ker je bila pot
po strmem pogorji nevarna; poleti pa jih pot ni
strašila, posebno mladih Jtjudij ne. V nedeljo do¬
poldne je vse mrgolelo v mesto po potu skozi
loko. Tu počasi koraka starka v kožuhu in poleg
nje starec, opiraje se na palico; res je star, ker
ima glavnik v glavi, in tako se nosijo le dedje.
Žene v belih pečah, možje v kučmah ali visocih
vidrovkah jih prehitajo in hite čez dolgo brv na
reber. Z gore pa stopajo skakljajoče deklice
jednako srnam, in za njimi se drve krepki mla¬
deniči jednaki jelenom. Tu se zablisne skozi drevje
bel našopirjen rokav, tu ostane na grmu rudeč,
od pleč viseč trak, tu se pokaže dečkova vezana
kamižola in poslednjič se prikaže na zelenem
travniku vsa vesela družba.

Prišedši domov slekla je babica pražnjo obleko,
oblekla kanafasko in sukala se po hiši. Po obedu
je najrajše sela, položila Barbiki glavo na kolena,
jej je iskala sivih las in brbala po glavi, ki
jo je zelo srbela. Navadno je med tem zaspala,
ali nikdar ni spala dolgo. Ko se je prebudila,
vselej se je čudila, da je zaspala, rekoč: „In
še tega ne vem, da so se mi oči zaprle. 11

Popoldne je hodila z otroki v mlin; to je
bilo že tako ugovorjeno; otroci so se tega zelo
veselili. Tudi mlinarjevi so imeli hčerko, ki je
bila vrstnica Barbiki; ime jej je bilo Lenčika,
in dekle je bilo marljivo in veselo.

Posl. Fr. Cegnar.

37

Pred mlinom mej lipama je stala podoba
sv. Ivana Nepomuka; tam je sedela v nedeljo
po južini mati mlinarica, včasih tudi Žernovska
kuma, ki je bivala na pogorji, in pa Lenčika.
Oče mlinar je stal pred njimi, igraje se s tobač¬
nico, in ženama kaj pravil. Ko so zagledali ba¬
bico z otroki ob strugi, tekla jim je Lenčika na¬
proti, in oče mlinar, ki je imel spet brezopetnike,
zavihano hlače in sivo suknjo na sebi, stopal je
počasi za njo se Žernovsko kumo. Mati mlinarica
pa je tekla v mlin, da otrokom kaj priskrbi, da
bodo mirni. In še predno so otroci prišli, vže je
bila pripravljena miza, bodi si pod oknom, na vrtu,
ali na otoku, po zimi pa v hiši; na mizi so bili dobri
kolači, kruh, med, surovo maslo in smetana, in
na zadnje je prinesel še oče mlinar v košku ravno¬
kar natrganega sadja, ali mati mlinarica pehar
posušenih jabolčnih krhljev in sliv. Kave in
jednake pijače takrat še ni bilo mej ljudstvom.

„To je lepo, babica, da ste prišli 41 , rekla
je mati mlinarica in primaknila stol; „jaz ne
vem, ako vi ne bi v nedeljo k nam prišli, ne bi
mogla prebiti. Zdaj pa jejte, kar nam je Bog dal . 44

Babica je malo jela, tudi je prosila, da
otrokom ne bi dajali toliko, ali tolsta mati mlina¬
rica se je nasmijala: „Vi ste stari, ne čudim se,
da mnogo ne jeste; ali otroci, ah moj Bog, ti imajo
račje želodce! Prašajte naše Lenčike kedar hočete,
vselej vam poreče, da je lačna . 44  Otroci so se na-
smijali in potrdili, kar je rekla mati mlinarica.

38

Babiea.

Ko jih je mati mlinarica dobro obložila, šli
so za skedenj; tam ni bilo treba babici za-nje
skrbeti, tam so žogo bili, konja in take in jednake
igre igrali. Čakali so jih tam vže drugi, vselej
isti tovarši, šestero otrok, mej katerimi je bil
drug mimo druzega manjši, jednako piščalim v
orgijah. Ti otroci se bili iz sušilnice nad krčmo;
njih oče je hodil z lajno okoli; mati jih je re¬
dila in čedila in služila za živež. Niso imeli dru¬
zega imetka, razven teh šest pandurov, tako
jih je oče mlinar imenoval — in to malo'muzike.
Vender ni bilo videti uboštva ne na otrocih, ne
na lajnarji in njegovej ženi; otroci so imeli lica,
da so se jim delale jamice, in mnogokateri dan
je tako dobro dišalo iz sušilnice, da so se mimo
hodečim skomine delale, in kedar so otroci z
mastnimi lici iz hiše prišli, ugibali so sosedje:
„Kaj neki pri Kodernovih pečejo?" — Neki dan
prišla je Lenčika od Koderne in povedala materi
mlinarici, da jej je dala Kodernovka kos zajca
in bil je tako dober, da niuakor ne more pove¬
dati, prav kakor mandlji.

„Zajca“, mislila si je mati mlinarica, „kje
pa so ga vzeli? Koderna vsaj ni tatinski lovec;
tu bi se opekel.“

Prišla je v vas Cilika, najstarše Kodernovo
dete; to dekle je imelo kaj pestovati, ker so imeli
vsako leto kaj malega. Mati mlinarica je vpra¬
šala: „Kaj dobrega ste pa danes jedli?“ — ,,I nič,
le podzemljice“, odgovorila je Cilika. — ,,Kaj

Posl. Fr. Cegnar.

39

nič, le podzemljice? in vendar je rekla Lenčika,
da jej je dala vaša maiua kos zajca, da je bil
tako dober?"

,,I mama, to ni bil zajec, to je bil kos mačke.
Oče je dobil mačko na Rudečej gori, bila je tolsta
kakor polk, mama je njeno mast scvrla, in oče
se bo ž njo mazal. Kovačiča mu je to svetovala,
ker je začel kašljati, da ne dobi sušice.“

„Bog nas čuvaj, ti jedo mačke!" zavpila
je mati mlinarica ter od studa pljunila.

„Ah, da bi vedeli, mama mlinarica, kako
dobra je! veverice pa so še bolje. Oče prinese
včasih tudi vran, pa te nam ne diše. Onidan smo
imeli dobro; dekla na pristavi je gos zadušila,
in dali so jo nam. Za meso nam ni sile; včasih
dobimo ovco, včasih tudi prase, če dobi vrtljaje
in ga mora gospodar ubiti; kedar pa pri tem ni
blizu očeta, oni to . ..“ Mati mlinarica je segla
deklici v besedo, rekoč: „Pojdi, pojdi, fej te bodi,
kako se mi studi! — Lenčika, ti nesnažna de¬
klica, da mi nikoli več ne ješ zajca pri Koderni!
Brzo se mi umij in ničesar se mi z roko ne do¬
tikaj!" Tako govore pahnila je mati mlinarica
Ciliko skozi vrata.

Lenčika je plakala, trde materi, da je bil
zajec dober, ali mati mlinarica je vedno pljuvala.
Prišel je oče mlinar in ko je čul, kaj se je zgo¬
dilo, zatočil je tobačnico v roči, zamežiknil in
rekel: „Kaj se togotite mama, kdo ve, od česa
bo deklica tolsta! Kdo se bo o tem prepiral, kaj

7

40 Babica.

komu diši! Kdo ve, ali se še sam ne povabim
na dobro veverico!“

„Molčite mi o tem, oče mlinar, ne brbljajte!"
jezila se je mati mlinarica, in oče mlinar je me¬
žikal z očesom in smejal se.

Ne le materi mlinarici, studilo se je tudi
mnogim drugim ljudem od Kodernovih kaj vzeti,
ali se njih rok dotakniti, in to le zato, ker so
jeli mačke in vsakovrstne reči, katerih nobeden
človek ne bi jel. Proškovim otrokom pa je bilo to
vse jednako, naj jedo Kodernovi fazane ali vrane,
da so le hodili za skedenj ž njimi igrat. Verno
so jim dajali kolačev in kar so imeli, da so le
veselje uživali. Ciiika, desetletna deklica, vtaknila
je malemu dečku, katerega je pestovala, kos ko¬
lača v ročice, položila ga v travo in igrala z
druzimi, ali je plela iz bek dečkom kape in de¬
klicam koške. Ko so se naskakali, vrnila se je
vsa truma na dvor in Lenčika je povedala ma¬
teri, da so vsi zelo lačni! Mati mlinarica se temu
kar nič ni čudila, in nahranila je vse, tudi te,
katerih usta so se jej gnjusila. Oče mlinar pa jo
je vselej dražil in govoril, ko so se prignali otroci:
„ Jaz ne vem, kake težave imam na prsih; kako,
Ciiika, ali nimate doma košček zajca, mogla bi — “
— Ali mati mlinarica je vselej izpljunila in od¬
šla, in babica je očetu mlinarju pretila in govo¬
rila: „Kak dražljivec ste pa vi, oče mlinar;
ako bi bila jaz mati mlinarica, pri mojej kokoši,
spekla bi vam tolsto vrano z grahom!“ — Oče

Posl. Fr. Cegnar.

41

mlinar je zatočil tobačnico, zamežiknil in šaljivo
se nasmijal.

Ko so sedeli stari na vrtu, pridružil se jim
je navadno tudi veliki hlapec, in pravili so, kaj
so gospod zjutraj in pri velikej maši z leče go¬
vorili, kdo je bil oklican, za koga so molili, s
kom se je kdo pred in po maši sešel; potem se
je obrnila govorica na letino sploh in posebe,
na povodenj, sušo, viharje in točo, govorilo se
je, kako se beli platno, kako gre s tkanjem in
kako se lan godi in končali so o Kramolenskih
tatovih in o sodbi. Veliki hlapec je bil zelo raz-
govoren; ali na večer, ko so začeli v mlin voziti,
moral je v mlin, vzpominjaje se pregovora: „Kdor
preje pride, preje meljeoče  mlinar pa je šel
gledat, kako je kaj pri krčmarjevih, in kume so
ostale same ter si rekle še jedno in drugo.

Po zimi so sedeli otroci skoraj vse popoldne
za pečjo; peč je bila velika, za pečjo je spala
dekla, in Lenčika je imela tukaj vse svoje igrače
in donde. Ko so se otroci tukaj zbrali, bilo je
vse natlačeno, in spodaj na klopi je sedel še
domači veliki pes. Tu so otroci vsako nedeljo
kako dondo omožili. Dimnikar je bil za ženina
in Nikolaj za duhovnega gospoda. Potem so jeli,
pili in plesali in pri tem je večkrat kdo psu na
nogo stopil, da je zacvilil in zalajal in družbo
v hiši v razgovoru motil. Mati mlinarica je kri¬
čala otrokom: „Prosim vas, vi otročaji, ne po-
derite mi peči, jutri bom pekla!“ Za pečjo je

42

Babica.

bilo zopet tiho: otroci so roditeljkali. Mladi mami
je prinesla štorklja dete; Nežka, ki ni umela
pripravljati gostije, morala je biti za babico, in
Tonček in Jožek sta bila za kuma in dali so de¬
tetu ime Janezek. Zopet je bilo gostovanje, bilo
je jedi brez števila, in pes je bil tudi gost, da
bi se spet sprijaznili. Janezek je naglo rastel,
oče ga je dal v šolo in Jožek je bil učitellj in
ga je učil zlogovati. Ali samo jeden učenec, to ni
šlo, vsi so morali se učiti in sklenili so: „Sol-
kajmo!“ Hodili so tedaj k Jožku v šolo, ali no¬
beden ni prinesel naloge; gospod učitetj se je
razjezil in vsak je dobil dve po roči; prebili so
to, ker ni bilo drugače, ali psu, ki je bil tudi
učenec, in kar nič ni znal in je le smrčal za pečjo,
prisodil je učitelj razven dveh po nogi še to, da
se mu obesi črna deska na vrat, in tako se je
tudi zgodilo. Obesili so mu na vrat desko, kosma¬
tinec je skočil izza peči na tla in grozno tulil,
ter je trgal raz sebe sramotilno znamenje. Mlin¬
ski hlapec se je prestrašil in skočil s klopi, oče
mlinar je zapretil s tobačnico v roči in vzklik¬
nil: „Mrežo na ribe, sak na rake, ako pridem
jaz na vas“ in zatočil je tobačnico v roči in
nasmijal se, pa tako, da niso videli otroci.

„ Gotovo je to naš poredneš storil!“ menila
je babica; „najbolje, da gremo domov, sicer bi
otroci še mlin narobe obrnili."

Ali mlinarjevi so jej branili; ni še vsega
povedala o francozkej vojni in o treh potentatih.

Posl. Fr. Cegnar.

43

Babica je poznala vse tri, imela je mnogo izkušenj,
poznala je vojaški stan in vsakdo jej je veroval.

„In kdo so bili ti trije ledeni možje, katere
je poslal Rus na Bonaparta?“ vpraša babico
mlinski hlapec, lep, vesel mladenič.

,,Ali si ne moreš domisliti, da so bili to trije
meseci: januvar, februvar in marec? odgovoril
mu je veliki hlapec. „Na Ruskem je taka zima,
da morajo ljudje na licih kožuhe nositi, sicer bi
jim zmrznili nosovi. Francozi niso mraza nava¬
jeni ; ko so tja prišli, vsi so zmrznili. In Rus je
dobro vedel, da bo to tako, zato jih je zadrže¬
val. Ah, ta je kos!“

,,In cesarja Jožefa ste vi poznali ?“ vpraša
babico nekdo izmej meljačev.

,,Kako pa, saj sem ž njim govorila, saj mi
je sam dal ta trdi tolar", reče babica in vzame
v roko na granatih obešeni tolar.

„1 prosim vas, kako pa je bilo to, kje vam
ga je dal?“ prašajo mnogi.

Otroci za pečjo so potihnili in zaslišavši to
prašanje, priskakali izza peči in prosili babico,
n aj bi povedala, ker tega še niso čuli.

„Ali mama mlinarica in oče mlinar sta to
vže slišala", odgovori babica.

,.Lepo povest človek rad dvakrat in kolikor-
krat si bodi posluša in kar nič se ne dolgočasi,
povejte, povejte", reče mama mlinarica.

„Nu, pa vam to povem, le sedite, otroci, in
lopo tiho bodite." Otroci so seli in molčali, ka-

44

Babica.

kor bi bili nemi. „Kedar so zidali novi Ples
(Jožefov grad), takrat sem bila nedorasla deklica.
Jaz sem iz Olešnice; veste, kje je 01ešnica?“

„Kako pa, vemo, vemo, za Dobruško, na
gori, na Sleskej meji, ne?“ oglasi se veliki hlapec.

„Tam, prav tam. Soseda nam je bila vdova
Novotna, ki je prebivala v majhnej hišici. Delala
je volneno odejo in živela o tem; kedar je imela
dosti zaloge, nesla jo je v Jaromir ali v Ples
na prodaj. Pokojnej mojej materi je bila velika
prijateljica, in mi otroci, kolikokrat na dan smo
bili pri njej! Naš oče je bil kum njenemu sinu.
Ko sem bila vže za delo, govorila mi je Novotna,
kedar sem k njej prišla: ,,Pojdi, sedi za statve
in uči se, to ti bode kdaj koristno. Kar se člo¬
vek v mladosti nauči, od tega v starosti živi!
Bila sem za delo kakor črv, nikdar me ni tre-
balo priganjati; slušala sem in kmalu se tega
rokodelstva tako naučila, da sem ga prav dobro
znala. V tej dobi je bival cesar Jožef prav po¬
gosto v novem Plesu; povsodi se je govorilo o
njem; kdor ga je videl, ponašal se je s tem,
da ne vem kaj.“

Neki dan, ko je šla Novotna z delom, pro¬
sila sem doma, naj me puste ž njo, ker bi rada
videla Ples. Mama je videla, da je kuma težko
obremenjena in zato rekla: „Le idi, odnašaj kumi.“
Drugi dan za hlada sva šli in prišli še dopoldne
na loko pred Ples. Ležalo je tam mnogo lesa na
kupu; seli sva na-nj in obuvali se. Kuma je rekla:

i

Posl. Fr. Cegnar.

45-

„Kam bi zdaj, jaz uboga, to obleko najpreje
nesla?“ O tem je prišel od Plesa neki gospod
naravnost proti nama. V roči je imel nekaj piščali
podobnega; to je zdaj pa zdaj na oči pritisnil
in počasi se okoli sukal. Poglejte no, kuma,
izpregovorim, to je kak muzikant, na piščal piska
in k muziki sam pleše.

»Preprosta deklica, to ni piščal, to ni mu*
zikant, to bode kak gospod, ki ogleduje zidanje,
večkrat ga vidim tukaj hoditi. Ima nekako cev,
v kateri je steklo in skozi to gleda; in tako se
neki daleč vidi. Vse vidi, kje in kaj kdo dela.“

„Ali kuma, je-li naju videl, ko sva se obu¬
vali? 1 * vprašam jaz.

„Nu, kaj je na tem? vsaj to ni nič hudega,“
smijala se mi je kuma. Med temi besedami je
Prišel gospod k nama. Imel je na sebi sivkasto
suknjo, majhen klobuk na tri vogle, zadaj mu
je visela kita s pentljo. Gospod je bil mlad in
krasen, kakor bi ga naslikal.

„Kam idite? kaj nesete ? 11  vpraša in obstoji
poleg naju. Kuma je rekla, da nese v Ples delo
prodaj. „Kako delo ? 11  vpraša zopet. »Volneno
odejo, gospodič, morebiti bi vi kaj kupili , 11  rekla
je Novotna, razvezala naglo povezek in razložila
odejo po lesu. Bila je prav jaka žena, ta kuma pa
kedar je prodajala, takrat je bila grozno zgovorna.

»To dela tvoj mož, ne ? 11  vpraša gospod.

»Delal je delal, zlati gospodič, ali o žetvi
je minolo že dve leti, kar je dodelal. Vzela ga


46 Babica.

je sušica. Jaz sem včasih za statve sela, naučila
se tkati, in zdaj mi je to koristno. Vedno pravim
Majdaleni: Le uči se, Majdalena, kar se naučiš,
tega ti vojna ne vzame. “

„Ali je to tvoja hči?“ vpraša zopet gospod.

„Ni moja, kumica je. Ali včasih mi pomaga.
Ne spodtikajte se nad njo, ker je majhna, za to
pa je krepka in za delo dobra, kakor blisk; to
odejo je ona celo sama naredila . 11  Gospod mi
je potrkal na ramo in prijazno me pogledal;
svoje žive dni še nisem videla tako lepih modrih
oči, bile so kakor plavice.

„In ti nimaš otrok ? 11  obrne se gospod k kumi.

„Imam sina , 11  odgovori botra, „dala sem ga
v Rihnovo, da se kaj nauči. Bog mu daj dar
svetega Duha, uči se igraje, lepo poje na koru,
rada bi tedaj kako petico zanj izdala, da bi bil
duhoven . 11

„In kaj, ako ne bi hotel biti , 11  reče gospod.

„Ali bode, gospodič, Jurček je dober mla¬
denič ! 11  odgovori kuma.

„Jaz pa sem mej tem vedno piščal gledala
in mislila si, kako pa tu skozi kuka ta gospod.
Ali on mi je moral to na nosu poznati, kar naglo
se je obrnil k meni in rekel: „Ti bi rada vedela,
kako se vidi skozi daljnovid, ne ? 11

Jaz sem zarudela in še oči nisem mogla
povzdigniti, kuma pa je rekla: „Majdalena je
mislila, da je to piščal in da ste vi muzikant.
Jaz pa sem jej povedala, kdo ste . 11

Posl. Fr. Cegnar.

47

„Ali ti to veš ?“ posmijal se je gospod. „1
jaz ne vem, kako se vam pravi, ali vi ste jeden
izmed njih, ki hodijo sem gledat ljudi, in skozi
to cev jih opazujete, kaj ne?"

Gospod se je smejal, da se je za trebuh držal
in odgovoril: „No mati, poslednje ste zadeli.
Hočeš skozi to cev pogledati, pa poglej," obrnil
se je k meni, ko se je jako nasmejal, in lepo mi
je pritisnil cev na oči. To sem vam, ljudje božji,
čudna čuda videla; videla sem v Jaromiru ljudem
prav do oken, in natanko opazila, kaj vsakdo
dela, kakor bi bila poleg njega stala, in še daleč
po polji sem videla, kaj ljudje delajo, videla sem
jih prav pred seboj. Hotela sem dati cev tudi
kumi, da bi pogledala, ali ona mi je rekla: „Kaj
pa misliš, meni stari ženi ne bi pristovalo, da
bi se igrala.“

„Ali to ni igrača, to je k potrebi, mati,"
reče gospod.

,,Naj le bode, ali meni bi bilo to nespodobno,"
rekla je kuma, i nikakor ni hotela pogledati. Meni
je prišlo na misel, ali ne bi mogla skozi to cev
videti cesarja Jožefa, in gledala sem na vse strani,
in ker je bil gospod tako prijazen, povedala sem
mu, koga bi rada videla.

„Ali ti je toliko za cesarja, ali ga imaš
rada?“ vpraša me gospod.

„Kako ga ne bi imela," odgovorila sem mu,
»ker ga vsakdo zaradi njegove dobrote in vred¬
nosti hvali. Vsaj vsaki dan molimo zanj, da bi

48

Babica.

dal Bog njemu i njegovi materi dolgo in srečno
vladanje."

Gospod se je jako nasmejal in rekel: „Ali
bi rada govorila ž njim?"

„Bog čuvaj, kam pa bi oči dela?" odgovorim.

„Vsaj se tudi mene ne sramuješ, in cesar
je človek, kakor jaz."

„To pa vendar ni vse jednako, gospodič," !
oglasila se je kuma; ,,cesar je cesar, in to hoče
kaj reči. Cula sem, da mraz in vročina izpreleti
človeka, ki se ozre cesarju v oči. Naš župan je
ž njim že dvakrat govoril, in to tako rekel."

„Vaš župan gotovo nima dobre vesti, in
zato se ne sme nikomur prosto v oči ozreti,"
odgovori gospod in nekaj na majhen list zapiše.
Ta listek da kumi in reče, naj gre v Ples v
založnico, in na ta listek se jej plača odeja. Meni
je dal ta srebrni tolar rekoč: „Na ta penez v
spomin, da ne pozabiš cesarja Jožefa in njegove
matere. Moli zanj, molitev vročega srca je Bogu
mila. Ko prideta domov, lahko rečeta, da sta
govorili s cesarjem Jožefom!"

Izrekši to, naglo odide. Pokleknile sva in
od strahu in veselja nisva vedeli, kaj delava.
Kuma me je začela karati, da sem bila tako
predrzna, ali sama ni bila nič manj predrzna.
In kdo pa bi bil mislil, da je to cesar. Tolažili
sva se s tem, da ga vendar morebiti nisva raz¬
žalili, ker naju je obdaroval. V založišči so
plačali Novotni trikrat več za odejo, nego je

Posl. Fr. Cegnar.

49

zahtevala. Medve sva naravnost domov tekli, in ko
sva na dom prišli, ni bilo konca govorice in vsi so
zavidali naju. Mama mi je dala tolar prevrtati, in od
te dobe ga nosim na vratu. Vže mnogokdaj se mi je
dosti hudo godilo, in vendar ga nisem od sebe dala.
— Škoda, večna škoda, da tega gospoda zemlja
krije!“ Tako konča babica povest in vzdahne.

„Da, škoda", potrdili so ostali. Otroci, do-
znavši zgodbo o tolarji, obračali so ga na vse
strani, in stoprav zdaj se jim je zdel imeniten. Ba¬
bico pa so od te dobe vsi še bolj častili, ker so
zvedeli, da je govorila s cesarjem Jožefom. —
V nedeljo zvečer se je počel v mlinu vže
nov teden. Meljači so dovažali v mlin, kolesa so
začela malo po malo ropotati, veliki hlapec je
hodil po mlinu, skrbno paze, kje bi bilo kaj sto¬
riti, mali hlapec je tekal prepevaje sem ter tja,
od meha do meha, in oče mlinar je stal pred
mlinom, pozdravljal z veselim licem svoje ljudi, ki
so mu dajali zaslužka, ponujaje jim tobaka za nos.

Mama mlinarica z Lenčiko je poleti sprem¬
ljala babico do krčme. Ako je bila tam muzika,
postale so nekoliko pri plotu, kjer se jim jo na¬
vadno pridružilo nekoliko kum, ki so gledale
plesalce in plesalke. Noter ni bilo mogoče priti,
vse je bilo natlačeno; še Žalika, ko je nesla ol
na vrt, kjer so gospodje sedeli, morala je poliče
nad glavo nesti, da jih ne bi pobili.

,,Lejte gospode;" govorila je mlinarica,
obrnivši se proti vrtu, kjer so sedeli grajski gos-

4

Nar. bilil.

50

Babica.

podje in hoteli zadrževati Zaliko, kedar koli je k
njim prišla, „lejte jih! To menim, to je deklica,
take pač ne najdete! Ali nikar ne mislite, da jo
je Bog vam ustvaril, da bi mu svet skazili!“

„Nič se ne bojte, mama mlinarica, da bi se
Žalika v te zatelebila,“ menila je babica. ,,Ta
jim pokaže, kje je pot na cesto.“ — Prigodilo
se je tako. Jeden izmed teh gospodičev, ki je
imel devet vatlov dolg nos, zašepetal je deklici
nekaj na uho, ali ona ga je se smehom zavrnila:
,,Poberite kopita, poberite gospodič, ne bode kup¬
čije !“ Skočila je v vežo in z veselim licem po¬
ložila roko v trdo desnico visocega mladeniča,
dala, da jo je objel in se zasukal ž njo, ter pre¬
slišala klic: ,,Žalika, natoči, natoči!"

„Ta jej je milejše, nego grad z vsemi go¬
spodi in zakladi," nasmijala se je babica, rekla
gospej mami lahko noč in šla z otroki domov.

V.

Vsacih štirnajst dni j ali vsake tri tedne, kedar
je bil lep dan, rekla je babica: „Danes pojdemo
na prejo k lovcu." Otroci so se veselili od jutra
do časa, ko je babica vzela vreteno in šla. Za
zatvornico je držala strma pot navzdoli k mostu,
za mostom pak mej topoli do Riesenburga. Ba¬
bica pa je raje šla pod brdom poleg reke do
pile (žage). Nad pilo je bil gol vrh, na katerem
je rastel visok lučnik, katerega je Barbika rada

Posl. Fr. Cegnar.

51

brala. Za pilo se je dolina vedno bolj stiskala
in reka v tesnejši strugi hitreje tekla čez ve¬
like skale, katere so jej na poti ležale. Na bre¬
govih so rasle jele in smreke, ki so s svojo
senco skoraj vso dolino temnile. Skozi to dolino
šli so otroci z babico do razvalin Riesenburškega
gradu, ki so molele izmed temnih dreves in bile
z mahom obraste ne.

Blizo gradu, nad starim obokom, pod ka¬
terim je človek lahko tri milje daleč pod zemljo
šel, kamor pa nobeden ni mogel zarad mokrote
in sprijenega vzduha, stal je mostovž s tremi vi-
socimi podolgovatimi okni. Kedar je bila gospoda
na lovu, južinala je tukaj. K temu mostovžu so
se obrnili otroci, lezli so na strmo brdo kakor
koze. Stara babica je težko plezala za njimi, na
desno in levo se poprijemala dreves. „No, vi
ste mi jo naredili, toliko da še diham,“ rekla je
prišedši na vrh.

Otroci pa so prijeli babico za roke, poveli
jo do mostovža, kjer je bil prijeten hlad in lep
razgled, in posadili jo na klop. Na desni strani
mostovža so gledali otroci grajske razvaline; pod
gradom se je vila v polkrogu dolina, katero so
na zgornjem in dolnjem koncu zapirala z jelami
obrastena brda. Na jednem brdu je stala majhna
cerkvica. Šumeča voda in ptičje petje je oživ¬
ljalo okoli in okoli nemo tišino.

Jožek se je spomnil silnega Ctibora, pastirja
■Riesenburškega gospoda; tam doli na loči je bilo,

4*

52

Babica.


kjer ga je gospod prestregel, ko je nesel na rami
s koreninami izpuljeno jelo, katero je v grajščin-
skem lesu ukral. Ko ga je gospod vprašal, kje
jo je vzel, naravnost mu je povedal. Gospod mu je
to odpustil, in poklical ga v grad rekoč, naj vzame
s seboj vrečo, da mu da toliko živeža, kolikor
ga nese. Ctibor se ni šalil, vzel je ženi devet
lahti dolgo blazino in šel v grad, kjer so mu jo
napolnili z grahom in prekajenimi kračami. Ker
je bil tako močen in odkritosrčen, zato se je pri¬
kupil vitezu, in ko je kralj pozval v Prago pleme-
nitnike na bokovanje (turnir), vzel ga je gospod
seboj. Ctibor je zmagal s svojo močjo nemškega
viteza, katerega ni mogel nobeden ugnati, in
kralj ga je povzdignil v vitežki stan.

Otrokom je bila ta povedka kaj všeči, in
od dobe, kar so jo slišali od starega ovčarja,
bila sta jim grad in loka zanimivejša.

„In kako se pravi tam, kjer je cerkvica,
babica?" vpraša Tonček.

„Na Bušinu. Ako nam Bog zdravje da,
pojdemo kdaj tudi še tja, a tja bo dolg pot!“
odgovori babica.

,,In kaj se jetampripetilo,babica?" vprašaNe-
žika, ki v bi bila poslušala babico od zore do mraka.

„Cudo se je tam zgodilo, ali ne veste, kar
je pravila Uršika?"

„Nič ne vemo. Povejte nam vi, lepo vas
prosimo," naganjali so otroci, in babica se n'
dala dolgo prositi.

I

Posl. Fr. Cegnar.

53

„Sedite lepo na klop in ne obešajte se na
okno, da doli ne padete i vratu ne zlomite. Za
tem vrhom in za temi lesi so vasi Turin, Litobor,
Slatina, Mečon, Bušin, te vse so bile v starih
časih vlastnina necega viteza, kateremu so rekli
Torinski, in prebival je na Turinu v svojem gradu.
Ta gospod je imel gospo in hčerko, lepo deklico,
ali bila je mutasta roditeljema v veliko žalost. 11

„Neki dan se je ta deklica izprehajala po
gradu in tu jej pride na misel, da bi pogledala,
kaj delajo jagnjeta v Bušinskem dvoru, in koliko
so vzrasla, kar jih ni videla. — Moram vam po¬
vedati, da takrat še ni bilo tukaj te cerkvice i
ne vasi, bila je le pristava, kjer je prebivala
družina Turinskega gospoda, in kjer se je nje¬
gova čreda gojila. Krog in krog je bil les in
v lesu mnogo divje zverine. 1 '

„Turinska hčerka je bila mnogokrat na pri¬
stavi, ali vselej se je z očetom tja peljala; mi¬
slila je v svojej blagosti, da tja pride, ako le
tja poteče. Šla je tedaj, šla je, kamor so jo pe-
tjsle oči; mislila si je, pot je jedna kakor druga;
kila je še mlada, nerazumna, kakoršni ste vi.
Ko je pa vže dolgo hodila, in še ni videla bele
pristave, začelo jo je prigrevati; mislila si je,
kaj porečeta oče in mati, da je utekla iz gradu,
izpreletel jo je strah, in vrnila se je nazaj. Ali
kedar je človeka strah, lahko zaide, posebno
tako dete. Zgrešila je deklica pot, ni prišla ne
domov, ne na pristavo, zabrela je v gosti les,

54

Babica.

kjer ni bilo več poti, in vže se je inračilo. Se
le zdaj je videla, da je zašla!"

„Lahko si mislite, kako jej je bilo! — Vam
bi vendar ne bilo tako hudo, ker slišite in go¬
vorite, a deklica ni govorila, ne slišala. Blodila
je sem in tja, pa s tem je še bolj zablodila. Po¬
slednjič je bila že lačna in žejna, bolele so jo
tudi noge, in vse to ni bilo tako grozno, kakor
strah, katerega je imela deklica zaradi noči in
divje zverine; stiskala jo je tesnoba, da se bo¬
deta oče in mati na-njo jezila. Prestrašena in
razplakana je prišla nenadoma k nečemu stu¬
dencu; ker je bila žejna, pokleknila je i napila
se; ko se je pa krog sebe ozrla, videla je dve
gladki poti. Ali vedela ni, na katero bi se obr¬
nila, ker jo je blojenje prestrašilo i naučilo, da
vsaka pot ne drži domov. Tu se je vzpomnila,
da njena mati, kedar je v strahu in bojazni,
vselej v svojo kamro gre in moli; pokleknila je
tedaj deklica na zemljo in molila, da bi jo Bog
iz lesa izpeljal."

„Zdaj začuje kar naglo čuden glas, šumi in
zvoni jej v ušesih bolj in bolj, jasneje in jasneje,
deklica ni vedela, kaj se godi, kaki glasi so to;
začne se strahu tresti in plakati, hoče uteči —
ali glej, po poti iz lesa priteče k njej bela ovca,
za njo druga, tretja, četrta, peta in šesta in vedno
več in več druzih, dokler ni bila vsa čreda na stu¬
dencu. Vsaka ovca je imela na vratu grilce (kra-
guljce), ki so zvonili in deklica jih je slišala! Te

Posl. Fr. Cegnar.

55

ovce so očetove, tu teče ovčarjev beli pes, in tu sem
gre ovčar Jernej in deklica zakriči: „Jernej!" in
biti k njemu. Vzradoval se je Jernej, ko je slišal, da
deklica govori in sliši, vzel jo je v naročje, nesel jo
na pristavo, do katere ni bilo daleč. Tam je bila
Turinska gospa, silno žalostna; niso vedeli, kam se
je zgubila hčerka in kaj se je ž njo zgodilo. Razpo¬
slali so po lesu vse ljudi, tudi oče je iskal in gospa
je čakala na beli pristavi. Ne morete si misliti,
kako veselje je imela mati, ko je prinesel Jernej
hčerko in vrhu tega še ozdravljeno. Ko se je vrnil
tudi oče in jima je hči vse povedala, namenila sta
roditelja na tem studencu v božjo zahvalo cerkev
sezidati. In to sta tudi storila. Cerkvica, ki jo tam
vidite, to je ista cerkvica, in studenec isti studenec,
iz katerega je dete pilo in na katerem je molilo,
ko je ondodi blodilo. Ali deklica je vže davno
davno umrla, in Turinski gospod je umrl in Tu¬
rinska gospa; umrl je tudi Jernejček in grad
na Turinu je razvalina. 41

„Kam pa so prešle ovce in pes?“ vpraša
Tonček.

„Tudi psa ni več, stare ovce so poginile,
mlade so vzrasle in imele jagnjeta. Tako je na
svetu, mili otroci, jeden odide, drugi pride. 41

Otroci so obrnili oči v dolino, videli so v
mislih viteze jezditi, deklico bloditi — in glej!
kar hitro prijezdi iz lesa gospa na krasnem konji
preko doline in konjuh za njo. Gospa ima črno
J°l»o, dolga siva suknja jej visi čez stremena,


56 Babica.

na glavi ima črn klobuček, od katerega veje
zelen zavoj okoli črnili vlas.

„Babica, babica, vitežnja, poglej!“ vsklik-
nejo otroci.

,, I kaj vam je na misel prišlo, kje so vitežnje ? To
je gospa kneginja,“ reče babica, ozrši se skozi okno.

Otroci so se skoraj jezili, da to ni bila
vitežnja; kakor so mislili.

„Gospakneginjajezdiknamgori!“zakričevsi.

„Kdo ve, kaj vidite; kako bi mogel konj
tu sem,“ reče babica.

„Zares, Orland je kakor mačka; le poglej!"
vzklikne Jožek.

,,Pusti me, nečem gledati. Gospodo čudne
stvari vesele," odgovori babica, drže otroke, da
ne bi pali z okna.

Ni trajalo dolgo in kneginja je bila gori.
Lahko je razjahala, vrgla dolgo suknjo čez ramo
in šla na mostovž.

Babica je vstala in ponižno pozdravila kne¬
ginjo. ,,To je Proškova rodovina?" vpraša kne¬
ginja, ozrši se na otroke.

„Da, milostljiva gospa!" odgovori babica.

„Ti si jim gotovo babica?"

„Tako je, milostljiva gospa, mati njih matere."

„To so ti na veselje, imaš zdrave unuke.
Ali pa slušate vi, otroci, svojo babico?" vpraša
kneginja otrok, kateri niso od nje očij obrnili.
Na njeno vprašanje pa so pobesili oči, šepetaje:
„Slušamo!“

S

Posl. Fr. Cegnar.

57

„No, prebiti je še, včasih — ali kaj se
hoče, tudi mi nismo bili bolji‘“ reče babica.

Kneginja se nasmeji; vide na stoli košek
jagod, vpraša zopet, kje so jih otroci nabrali.
Babica brzo pomigne Barbiki rekoč: „Idi, de¬
klica, daj jih milostljivi kneginji. Ravno med
potjo so jih nabrali otroci, morebiti jih želi mi¬
lostljiva gospa. Ko sem bila mlada, jela sem jih
tudi rada, ali kar mi je dete umrlo, nobene še
nisem v usta vzela."

„In zakaj ?“ vpraša kneginja in vzame
košek jagod od Barbike.

„To je tako med nami, milostljiva gospa,
kedar umre materi dete, mati ne je do svetega
Ivana Krstnika ne črešenj ne jagod. Pravijo, da
kodi Devica Marija po nebesih in daje to sadje
malim otrokom. Katerega otroka mati pa se ne
vzdrži in to sadje je, temu govori Devica Marija:
>>Vidiš, ljubo dete, tebi je malo prišlo, mati ti
je pojeIa.“ Zato se vzdržujejo matere tega sadja,
No, in katera se vzdrži do kresa, vzdrži se tudi
Po kresu," pristavi babica.

Kneginja je držala v prstih jagodo, sladko,
rodečo, kakor krasne njene ustne, ali pri babi¬
činih besedah jo je nehote položila v košek nazaj,
rekoč: ,,Zdaj ne morem jesti, in vi, otroci, ne
ki imeli nič na pot."

„1 to nič ne de, gospa kneginja, le jejte,
nli vzemite jik domov s koškom, mi si naberemo
kruzih," reče kitro Barbika in brani se koška.


58 Babica.

„Jemljem tedaj vaš darek,“ nasmeji se kne¬
ginja presrčno otrokom, „jutri pa pridite po ko¬
šek v grad in babico pripeljite seboj, umejete?"

„Pridemo, pridemo," zatrde otroci, kakor
takrat, ko jih je zvala mama mlinarica v mlin.
Babica je hotela nekaj odgovoriti, ali to ne bi
bilo nič pomagalo, kneginja se je babici lahko
poklonila, nasmejala se otrokom in stopila z
mostovža. Košek je podala konjuhu, sela na Or¬
landa in zginila med drevjem, kakor krasna
prikrazen.

„Babica, jaz se veselim gradu! Oče pripo¬
vedujejo, da ima tam gospa kneginja krasne
podobe 1“ reče Barbika.

„A, in tam imajo papigo in ta govori. Ča¬
kajte babica, to se bodete čudili!" zavpije Jožek
in tleskne z dlanjo ob dlan.

Mala Nežika pa, ozrši se po sebi, reče babici:
„Jaz ne pojdem v tej obleki, kaj ne babica?"

„Za božji čas, da tega otroka nisem gledala!
Ti si lepa, kaj si delala?" prekriža se babica,
ko vidi, kako se je dete pomazalo.

„Jaz nisem kriva, Jožek me je pahnil, pala
sem na jagode," odgovori malo dete.

„Vi dva se vedno pulita. Prav, prav je
rekla gospa kneginja, da sta, kakor škrata. Zdaj
pa idite, pojdemo k lovcu. Ali to vama pravim,
dečka, ako bosta še tako poredna, kakor sta
bila danes, nič več vaju ne vzamem seboj,"
preti babica.

S

„Pridna bodeva, babica," obečata dečka.

„Bodemo videli," odgovori babica, stopaje
za otroki po lesnej stezi proti lovcu.

Niso daleč šli mej listnatimi drevesi in
zagledali so belo lovčevo hišo. Pred hišo je bil
zelen, ograjen, z lipami in kostanji nasajen pro¬
stor, in pod drevesi so bile klopi in mize. Po
travi so šetali pavi, o katerih je babica rekla,
da imajo angelsko perje, vražji glas in tatin¬
sko hojo, potem truma grahastih, krmežljavih
pegatek; beli zajčki so sedeli v travi, nastav¬
ljali ušesa in razbegavali se na vsak glas. Lepa
srna z rudečim trakom okoli vratu je ležala pred
hišnimi vrati in nekoliko psov je skakalo po
dvoru. Precej, ko so jih poklicali otroci, veselo
so zalajali, pritekli k njim, obskakovali jih in
skoraj od samega veselja na tla podrli. Tudi
srna je prišla, ko jo je poklicala Barbika, in z
modrim svojim očesom tako milo gledala otroka,
kakor bi hotela reči: „Ah, ti si tukaj, ki mi
nosiš slaščice, bodi pozdravljena!" Barbika jej
jc morala to v očeh brati, ker naglo je segla
v torbico in podala srni kos žemlje, katero je
srna vzela in potem za otroki šla.

„He, kaj pa ima ta tropa!" zakliče nekdo,
in zdajci stopi iz hiše lovec v lahkej zelenej
suknji in domačej kapi na glavi. „No, to so mili
gostje," oglasi se zagledavši babico; ,,Bog vas
vzprimi — le bliže! Hektor, Diana, Amina, strani!
Še grmečega Boga ne bi bilo slišati," zareži se nad

€0

Babica.

psi. Babica je šla v hišo, pred katero so iz zida
moleli jelenovi rogovi. Na steni je viselo neko¬
liko pušek. ali precej visoko, da otroci niso
mogli do njih.

Babica se je zelo bala puške, dasi ni bila
nabita, in rekla je, ko se je lovec smijal: „Kdo
more vedeti, kaj se mu zgodi, nesreča ne spi!“
— ,,Res je,“ odgovori lovec, če Bog hoče, tudi
motovilo poči.“

Babica ni lovcu zameravala, da se je včasih
malo šalil, da le vpričo nje božjega imena ni
po nepotrebnem imenoval in da ni klel; tega
babica ni mogla slišati, precej si je zatisnila
ušesa, rekoč: „No, čemu je tega treba, umazani
jezik — človek bi vas pokropil.'* Lovec je rad
imel babico in zato se je pričo nje varoval, da
ni zadel na vraga, kateri mu, kakor je rekel
sam, na jezik sili.

„Kje pa imate kumo?" vpraša babica, ko
je stopila v hišo in je ni bilo notri.

„Le sedite precej jo pokličem; veste, ona
vedno kje brska, kakor koklja mej piščeti,"
odgovri lovec in gre klicati ženo.

Dečka sta obstala pred skrinjo, v katerej
so se lesketale puške in lovski noži, in deklici
sta si igrali se srno, kije  prišla ž njimi v izbo;
babica pa je na prvi pogled opazila prijazno,
čisto pometeno in snažno sobo ter rekla: ,,Res
je, naj pride človek sem v nedeljo ali v petek,
vedno je vse čisto, kakor zrcalo," in ko je zagledala

Posl. Fr. Cegnar.

61

prejo, ki je ležala povezana in zaznamovana na
čelešniku, stopila je k njej in jo pogledala.

Mej tem so se odprla vrata in stopila je v
izbo gospa, še precej mlada, v čisti domači
obleki, v beli peči,, na roči je imela malo,
zlatovlaso ličerko. Srčno je pozdravila babico in
otroke, videlo se je na jasnem in prijaznem nje¬
nem lici, da je resnično vesela.

„Kropila sem platno. Vesela sem, letos bo
belo kakor sneg", rekla je lovčica, izgovarjaje
se, ker je niso v hiši našli.

„To je marljivost 1 ', odgovori babica, „kos
na belišči in tu preja za tkalca! To bo platno,
da bi pisal po njem! Da ga vam le dobro stke
in da vas ne prevari. Ali ste zadovoljni s tkalcem!“

„1 to veste, mila babica, ako promeniš tkalca,
ne promeniš tatu," odgovori lovčica.

„E, ve ženske, rad bi vedel, kako bi vas
tkalec varal, vse imate na prstih prešteto,"
nasmeji se lovec. „Zdaj pa sedite i ne stojte,
da nam spanja ne unesete," nagovori babico,
ki ni mogla od preje.

„Vsaj se tako ne mudi," odgovori mu ba¬
bica, prime za roko malo Anico, katero je lov¬
čica k čelešniku postavila, da ne bi pala, ker
je še le shojevala.

Ko je domača gospa od dverij odstopila, pri¬
kazala sta se za njeno obleko dva zagorela dečka,
jeden rumenovlas po materi, drugi črnoglav po
očetu. Priskakala sta sicer z materjo do dverij,

62

Babica.

ali ko se je mati spustila v pogovor z babico,
nista precej vedela, kaj bi otrokom rekla, začela
sta se sramovati in skrila se za materino obleko.
„Kaj pa vidva, paglavca,“ izpregovori oče, „je-li
to lepo, skrivati se za mamo, ko imata goste
pozdraviti? Brzo podajta babici roko!“

Dečka sta naglo stopila k babici in jej
podala roki; babica ju je obložila z jabolki.

„Tu imata in igrajta se, drugikrat pa se
ne sramujta; dečkom ni lepo, držati se materinega
krila,“ govori babica in dečka sta pobesila oči
in gledala jabolka.

„Zdaj pa kajdiven!“ ukaže oče; pokažita
detetom čuka in vrzita mu šogo, ki sem jo da¬
nes ustrelil; pokažita jim ščeneta in mlade fa¬
zane. Ali da ne razbegata perutnine, kakor ja¬
strebi, sicer vas —.“ Tega pristavka pa otroci
niso več slišali, da je oče le rekel: „Hajdi ven!“
pa so zdirjali skozi vrata.

„To je dir in daj!“ sinijal se’je lovec, ali
•videti je bilo, da mu ta dir in daj ni nevšečen.

»Otročaj i so kri čaji, nemirna kri! “ reče babica.

„Da bi dečka le tako divja ne bila. Ali
verjemite babica, ves dan me strah izpreletava.
Po lovinak letata, na drevesa plezata, kozolce
preobračata, obleko trgata, da je groza. Boga
hvalim za to dobro deklico, to je dobra ura,“
odgovori lovčica.

„Kaj hočete, mila kuma, kakoršna mati,
take hčere, kakoršen oče, takšni sinovi, “ reče

Posl. Fr- Cegnar.

63

babica. Domača gospa se nasmeji in poda možu
hčerko, da jo malo popestuje ter reče: „Le da
prinesem kaj na mizo, precej pridem. 1 '

„Dobra žena," reče lovec, ko je zalopnila
dveri, „greh bi bilo, očitati jej kaj, da se samo
vedno ne bi bala,- da se dečka ne pobijeta; kak
deček je to, v katerem ni ognja?"

„Kar je preveč, ni s kruhom dobro, ljubi
kum, ako bi jim človek vse dopustil, po glavah
bi hodili," oglasi se babica, dasi se ni vselej
teh besedi držala.

Ni trajalo dolgo in vrnila se je gospodinja
s polnima rokama. Hrastovo mizo je pregrnila
z belim prtom, dela na-nj porcelanaste pladnje,
nože, ki so imeli platnice iz srnjakovih rogov,
prinesla jagod, kolačev, smetane, kruha, medu,
surovega masla in ola.

Gospodinja je vzela babici vreteno iz rok,
rekoč: „Zdaj nehajte presti, babica, vzemite.
Urežite si kruha, namažite. Surovo maslo je da¬
nes vmeteno, ol ni slab. Kolači niso predobri,
spekla sem jih danes le tako po nameri, ali
kedar kaj človeku nenadoma pride, diši mu.
Jagod vi ne jeste, ali otroci jih radi jedo, ako
se  jim polijejo se smetano." Tako je ponujala
lovčica, narezala kruha in ga mazala se surovim
maslom in medom.

Kar naglo se je babica na čelo tlesnila,
kakor bi se bila čegar vzpomnila in rekla: „To
je stara, pozabljiva glava! Lejte no, še na misel

64

Babica.

mi ni prišlo, da bi vam bila povedala, da smo
na mostovžu govorili z gospo kneginjo."

„Ni čudo, otroci človeka z vpitjem vsega
premotijo," reče lovčica, lovec pa je precej pra-
šal, kaj jim je gospa kneginja povedala.

„Ne pravite, babica, dokler se ne vrnem,"
prosila je gospodinja; „moram po otroke, da bi
malo posedeli."

Otroci so mej tem sem ter tja skakali, in
lovčeva dečka, Franček in Jernejček, povsodi
najprva in sta vse pokazala. Stali so zdaj pred
bišo na travi in mala Aminika jim je kazala
svojo umetnost, preskakovaje palice in prinašaje
v zobeh reči, katere so jej metali, ko se je pri¬
kazala mati in k južini klicala. „Sedite lepo pod
drevo, jejte i ne mažite se preveč!" opominjala
je in razkladala jim jedila na mizo. Otroci so
seli in okoli njih postavili se psi preže jim v zobe.

Ko se je vrnila gospodinja, v sobo, pro¬
sila je babico, da bi povedala o gospej kneginji,
in babica je povedala vse od besede do besede,
kako je bilo na mostovžu.

„Vedno pravim, da ima dobro srce," ogla¬
sila se je lovčica. „Kedarkoli sem pride, vselej
vpraša, kaj delajo otroci, in malo Anico poljubi na
čelo. Kdor ima rad otroke, je dober človek.
Ali služabnici jo raznašajo, kakor bi kdo ve
kaka bila."

„Bodi — Bog nas varuj — vragu dober,
s peklom ti poplača," oglasila se je babica.

Posl. Fr. Cegnar.

65

„Da, da, babica," odgovori lovec, ,,resničen
je ta pregovor. To je moja beseda, ne bi si mogli
bolje gospe želeti, ako ne bi imela okoli sebe
tacih strežajev, ki jo ščuvajo in jej lažejo! Ti posli
niso za drugega na svetu, samo za to, da Bogu
čas kradejo. Kedar vse to, ljuba babica, na svetu
opazujem, kolikokrat si mislim: da bi šli vsi —
rakom žvižgat! — Kako ne bi človeka jeza
zgrabila, ako pomislim, da ima tak cepec, ki
ničesar ne umeje, ki ni za nič na ljubem svetu,
samo za to, da za vozom stoji kakor lipov bog,
ali v izbi čepi, da ima toliko, kolikor jaz; da več
velja, nego jaz, ki moram v dežju, v blatu, v
snegu bresti po lesih, noč in dan se ruvati s
tatinskimi lovci, in za vse to jamčiti in vse
oskrbovati. I ti lenuhi se še drže, kakor ptica,
katerej je lastno perje pretežko. Nimam se nič
potožiti, zadovoljen sem, kedar mi pa pride tak pre-
vzetnik i nos viha, primaruha, ali bi ga, — ali
zaman je, srditi se." In lovec vzame kozarec ter
jezo poplakne.

„Ali pa ve gospa vse to, kar se godi in
zakaj si ne vzame nobeden srca ter jej ne pove,
a ko mu se godi krivica ?“ vpraša babica.

,,Kosmata kapa, kdo se rad speče? Jaz go¬
vorim mnogokrat ž njo, in mogel bi reči jedno in
( 'rugo, ali vselej si mislim: France molči, da se
n a-te ne zvrne. In poslednjič, ako mi ona ne bi
verjela in vprašala viših, glejte, kako bi se opekel,
ki trobijo vsi v jeden rog. Govoril sem ž njo

5

N&r. bibl.

60

Babica.

pred nekoliko dnevi, hodila je po lesu s ptujiin
knezom, in zdaj tukaj biva. Srečala sta nekje
Viktorico in vprašala mene o njej, kneginja se
je nje ustrašila."

„In kaj ste jej rekli ?“ vpraša babica.

„1 no, kaj sem rekel, rekel sem, da nima
uma, da pa nikomur nič žalega ne stori."

„In kaj je na to rekla?"

„Sela je v travo, knez je sel k njenim
nogam, in meni sta velela, naj sedem in jima
pripovedam o brezumnej Viktorici, kako se je
zgodilo, da jo izgubila um."

„In ti si rad povedal, ne?" nasmejala se
je gospodinja.

„To veš, žena, kdo ne bi rad slušal krasne
gospe. Naša kneginja sicer ni več tako mlada,
ali presneto je krasna gospa. Kaj sem hotel,
moral sem povedati."

„Vi ste ptiček, ljubi kum; d.ve leti sem vže
tukaj, in obečate mi to vse natanko povedati,
kako se je prigodilo Viktorici, in vendar še ne
vem, le tako nekaj sem in tja. Nisem krasna
gospa, ne morem vam velevati, tega jaz nikoli
ne izvem, kaj ne?"

„Oh, babica, vi ste mi ljubša od najkras-
nejše gospe na svetu, ako vam je ljubo poslušati, pri
tej priliki vam povem to dogodbo, ako le hočete."

„Kedar kum hoče, dobro se odreže, to je
resnica," nasmijala se je babica. „Ako je kuuii
všeči, primem vas za besedo. Star človek je po-

Posl. Fr. Cegnar.

67

doben otroku, in otroci, kakor sami veste, radi
poslušajo povesti. “

,,Jaz nisem še stara in vendar rada po¬
slušam. Le povej, ljubi mož, le povej, hitro nam
poteče čas,“ reče gospodinja.

„Mamica, prosim te, daj nam kruha, kar
koščeka več nimamo,“ oglasil se je na vratih
Jernejček.

„To ni mogoče, kam bi bili otroci vse deli?"
čudi se babica.

„ Polovico so pojeli, polovico dali psom, srni
in vevericam; to je vselej tako. Ah, jaz imam
pekel ž njimi,“ vzdahne gospodinja i na novo
kruha nareže. Ko je gospodinja otroke zunaj
preskrbovala in malo hčerko na prsi položila,
natlačil si je lovec pipo. „Moj pokojni, Bog mu
daj večno luč, imel je tudi to navado; predno
je začel kaj pripovedovati, moral je pipo natla¬
čiti," reče babica, in žar blazega vzpomina se
jej v očesu utrne.

„Tega jaz ne pojmem, vsi možje, kakor bi se
bili zmenili, imajo to ostudno navado," reče go¬
spodinja, zaslišavši mej vrati babičine besede.

„Le no delaj se, kakor bi tega ne imela
r ada, sama mi iz mesta tobak nosiš," odgovori
l°vec, zapalivši si pipo.

„Ino, kako si čem pomagati! Akohoče človek
°d vas prijaznega obraza, mora po vaših mislih
delati. Povedi tedaj," reče gospodinja, sedši z
vretenom k babici.

5*

68

Babica.

„Prav, poslušajte! 4 ' Izrekši to, zakadi lovec
prvi oblak proti stropu; položi navskriž noge,
nasloni se na stol in začne o Viktorici pripovedovati.

VI.

Viktorica je kmetiška hči iz Žernova. Njena
roditelja sta vže davno pokopana, ali brat in
sestra jej živita še danes. Pred petnajstimi leti
je bila Viktorica še kakor roža; blizu in daleč
jej ni bilo jednake. Urna kakor srna, marljiva
kakor bučela, nihče si ne bi bil mogel želeti
lepše neveste. Taka deklica, in če ima še doto,
ne ostane pod polovnikom, to se samo ob sebi
ve. Tudi o Viktorici se je govorilo po vsej oko¬
lici in snubači so si podajali duri. Očetu in ma¬
teri bi mnogokateri bil po volji, ta in oni je bil
premožen gospodar, in hči bi si bila dobro
postljala, kakor pravijo, ali ona- tega ni hotela
umeti; le temu je bila prijazna, kdor je najbolje
plesal, in še to le pri muziki.

Včasih je očeta nevolja prijela, da hči snubce
tako lahkomiselno odbija, zarežal je nad njo, naj
si jednega izbere, sicer jej sam poišče ženina,
katerega bo morala vzeti. Deklica pa se je spu¬
stila v jok, prosila, naj je od doma ne poženejo,
da ni še nič zamujeno, da je stoprav v dvajsetem
letu, da se še ni namladovala, in Bog vže ve,
kdo jo dobi in kako jej pojde. Oče je imel de¬
klico zelo rad, in ko je slišal take tožbe, storilo

Posl. Fr. Cegnar.

69

mu se je milo, in gledaje v krasno njeno lice,
mislil si je: „Ti imaš še dosti časa, ti najdeš
še dosti snubcev. 11  Ljudje pa so vse drugače
mislili; govorili so, da je Viktorica ošabna, da
čaka, da pridejo s kočijo po njo; prorokovali so,
da nizko sede, kdor visoko leta, kdor preveč
izbira, izbirek dobi, in take in jednake reči.

V tem času so stali v vasi vojaki lovci;
eden izmed njih je začel hoditi za Viktorico.
Ako je šla v cerkev, šel je za njo, v cerkvi je
stal gotovo blizu nje, in ne da bi v oltar bil
obrnen, oziral se je le va-njo; sploh, kamorkoli
je šla, povsodi jo je spremljal kakor senca. Lju¬
dje so govorili o njem, da ni prav pri pameti,
m Viktorica je rekla, kedar je šla mej tovaršice
m je bila govorica o v njem: „Kaj neki ta vojak
za menoj postopa? Se govori ne, kakor mora.
Rojim se ga. Mravijinča me, kedar mi je blizu,
in zvrti se mi v glavi, kedar me pogleda. 1 '

„Te oči," rekel je vsakdo, ,,ne obečajo nič
dobrega; po noči se mu neki celo svetijo, in te
črne obrvi, katere so nad njimi kakor krokarjeve
peruti raztegnene in prerastene, to je očitno zna¬
menje, da ima hude oči." Nekateri so ga milo-
vali, rekoč: „Moj Bog, kdo pa je kriv, da
mu je mati narava pri rojstvu to podelila. In
take oči imajo moč le do nekaterih jtjudij, vsa-
cemu se jih ni bati." Pri vsem tem so se pre¬
strašile sosede, kedarkoli je kako dete pogledal
in naglo so pritekle drgnoti ga z belo ruto, in

70

Babica.


kedarkoli je kako dete v vasi zbolelo, vselej so
govorili: „Uroke ima, črni lovec ga je pogledal."
Poslednjič so se ljudje privadili tega temnega
obraza, i med deklicami se je celo čulo, da ne
bi tako grd bil, da je bil prijazniši. Sploh pa
je bila njih misel: „Kaj s tako čudnim človekom!
Bog ve, kdo in od kodi je; morebiti še človek
ni; skoraj bi se človek pred njim prekrižal in
rekel: Gospod Bog z menoj in hudoba od mene!
Saj ne pleše, ne govori, ne poje; pustimo ga!" j
In pustili so ga. Ali čemu je bilo vse to! Lahko
so govorile: pustimo ga, ker za njimi ni hodil;
ali Viktorica je imela pekel ž njim.

Vže je nerada hodila, kamor jej ni neobhodno
trebalo, da bi se le ognila očem, ki so jo vedno
spremljale. Vže se ni več veselila muzike, ker
se je vselej iz kacega kota v krčmi na-njo obra¬
čalo temno obličje; vže ni več hodila tako rada
na prejo, ker je gotovo vedela, ako ne sedi v
izbi, pa stoji zunaj pod oknom črni lovec, in
deklici je mrla beseda na jeziku i nit se jej
trgala. To jej je bilo britko. Vsakdo je opazoval
na njej neko premembo, nihče pa ni mislil, da
bi bil lovec temu kriv; imeli so ga za bebca in
mislilo se je, da ga pušča Viktorica za seboj
postopati, ker si ne ve pomagati. Necega dne
pa je rekla Viktorica tovaršicam: ,,To vam pra¬
vim, deklice, ako bi precej zdaj snubec prišel,
vzamem ga, naj bo ubog ali bogat, lep ali ostu¬
den, da je le iz druge vasi.“

Posl. Fr. Cegnar.

71

„Kaj ti je na misel prišlo: Ali ti doma ni
dobro, da tako bledeš, ali se ti mej nami toži?“
odgovore dekleta.

„Tega nikar ne mislite. Ali ni mi tukaj
vztrpeti, dokler ostane tukaj ta črni vojak. Ve
tega še misliti ne morete, kako me ta človek
muči in jezi. Vže ne morem v miru spati in mo¬
liti, povsodi me njegovo oči vzpremljajo," toži
plakaje Viktorica deklicam.

„Ali, čapka, zakaj pa mu ne prepoveš za
seboj postopati ? Zakaj mu ne rečeš, da ga ne
moreš trpeti, da ti je trn v peti ?“ svetovale so
jej deklice.

„Ali nisem tega storila? Nikdar nisem ž
njim govorila; kako bi ga nagovorila, ko me
vzpremlja kakor senca? Poročila pa sem mu po
njegovih tovariših."

„No, in ni poslušal?" vprašajo deklice.

„To se ve, da ne; odgovoril je, da mu nima
nihče nič poročati, da sme hoditi kamor hoče in
h komur hoče. Sicer pa mi nikdar ni rekel, da
me ima rad, naj mu tedaj ne poročam, da ga
nečem!"

„Lejte, zarobljenca! ‘ jeze se deklice, kaj
Pa misli ? To bi mu imele poplačati."

,,Le s tacim nič ne začenjajte, mogel bi
vam jo v zasoliti,“ svare previdnejše.

„Ciri čari, kaj nam more storiti? Za to bi
moral imeti kaj tacega, kar smo na telesu no¬
sile, ali kaj tacega nobena izmej nas od sebe

72

Babica.

ne da, in od njega tudi ničesar ne vzamemo, ,
čemu tedaj strah? — Nič se nikar ne boj, Viktorica!
me bodemo vedno s teboj hodile, jedenkrat vže ?
izplačamo tega vraga,“ kriče pogumniše deklice.

Ali Viktorica se je boječe krog sebe ozrla
in neutolažena pri teh besedah vzdahnila: ,,Da
bi me Bog tega križa otel!“

Kar je Viktorica deklicam razodela, ni
ostalo skrito, naglo se je razneslo, celo črez
polje do druge vasi.

Nekoliko dni potem je prišel nek postrežljiv
človek iz sosednje vasi v hišo Viktoričinega očeta.
Govorilo se je o tem in onem, sem in tja, predno
je pravo sprožil, da bi ta in ta sosed rad sina
oženil, in da bi ta sin rad Viktorico vzel, da so j
ga naprosili, naj gre vprašat, ali smejo priti
snubit, ali ne ?

„Potrpite malo, povprašam Viktorico; naj
vam ona odgovor da. Kar se mene tiče, jaz po¬
znam Simo in njegovega sina Antona, i ne ugo- ;
varjam; imajo dobro kmetijo," reče stari proscu
in odide v izbo klicat hčer, da se ž njo po- I
govori.

Ko je Viktorica to slišala, rekla je brez '
vsega pomišljanja: „Naj pridejo!"

Oče se je čudil, da se je tako hitro udala, I
vprašal jo je, ali pozna Antona, da zastonj ne
pridejo; ali Viktorica je ostala pri svojej besedi
in rekla še očetu, da dobro pozna Antona Šim- :
ljevca da je vrl mladenič.

„Mene to veseli", reče oče,,,kakor si poste-
Iješ, tako bodeš spala. V imenu božjem, naj pridejo."

Ko je oče moža odpravljal, prišla je mati k
Viktorici v izbo, prekrižala jo in jej srečo želela
ter rekla: „Najbolj me tolaži, da ne prideš k sve-
krvi, ne k zalvi, da bodeš sama svoja gospodinja."

„Mama, jaz bi ga vzela, ako bi imel dve
svekrvi," odgovori Viktorica.

„No, to je tim bolje, ker se imata tako rada."

„Ne to, mama, dala bi besedo tudi druzemu
vrlemu mladeniču."

„Prosim te, kaj neki govoriš, vže dosti se
jih je oglasilo, pa nobenega nisi hotela."

„Takrat še ni bodil za menoj vojak s hu¬
dimi očmi," šepeta Viktorica.

„Kaj li bledeš; kaj govoriš o vojaku, kaj
ti je do njega, naj počenja kar hoče, pusti ga;
ta te vsaj od doma ne odžene?"

,,Da, mama, ta, le ta, žalujem, plačem, ni¬
kjer nimam miru in pokoja," zaplače dekle.

„In zakaj mi tega vže popreje nisi povedala?
šla bi bila s teboj k kumi kovačici, ta zna pri
tacih rečeh pomagati. Le pusti to, jutri pojdem
k njej," tolaži mati hčerko.

Drugi dan je šla mati s hčerko k starej
kovačici. Ona ve mnoge reči, katerih drugi lju¬
dje ne vedo. Ako se komu kaj izgubi, ako krave
De molzejo, akt) kdo od koga uroke dobi, za vse
pomaga kovačica, ona vse ugane. Viktorica je
kovačici vse odkritosrčno povedala kako in kaj.

74

Babica.

„In ti nisi nikdar ž njim govorila, ne jedne
besedice ?“ vpraša kovačica.

„Ne jedne besedice."

,,Ali ti ni dal, ali poslal po vojacib kaj za
jelo, jabelka ali malega kruhka?"

,,Nič, kuma, nič! Drugi vojaci ne drže ž
njim, on je vedno zelo imeniten in kar živi, ču¬
den samotar. Tako so povedali pri nas."

„To je pravi čarovnik," trdila je kovačica,
„ali nič se ne boj, Viktorica, jaz ti vže pomo-
rein, zdaj še ni hudo. Prinesem ti jutri nekaj,
in to bodeš vedno na sebi nosila. Zjutraj, ko
pojdeš iz izbe, nikdar ne žabi pokropiti se in
vselej reči: ,,Bog z menoj, hudoba od mene! Ko
pojdeš na polje, nikoli se ne ozri, nikoli se ne
oziraj krog sebe, in če te vojak nagovori, ne
poslušaj ga, in ako bi govoril kakor angelj. On
more tudi z besedo ureči; raje si precej ušesa
zatisni. Pomni to. Če ti ne. bode v nekaterih
dneh bolje, pa poskusimo kaj druzega, le pridi
zopet k meni."

Viktorica je šla domov z veselo mislijo in
nadejala se, da jej bode zopet tako dobro in
lahko, kakor nekdaj. Drugi dan je prinesla ko¬
vačica nekaj v rudečej cunjici zašitega in obesila
je to deklici sama krog vratu ter velela, da
naj tega ne da od sebe i nikomur ne pokaže.

Na večer, ko je žela travo, opazila je sicer,
da nekdo stoji ne daleč tam pod drevesom, ču¬
tila je, da jej kri v lice stopa, ali premagala

Posl. Fr. Cegnar.

75

se je i ni se krog- sebe ozrla, in ko je nažela
trave, hitela je domov, kakor bi jej za petami
gorelo. Tretji dan je bila nedelja. Mati je pekla
kolače, oče je šel vabit gospoda učitelja i ne¬
koliko starih sosedov na malico, po vasi pa so
si na ušesa pravili: „Pri Mikšu bo zaroka.“

Popoldne so prišli v hišo trije možje v praž-
njej obleki, dva sta imela rožmarin na rokavih.
Gospodar jih je na pragu pozdravil in družina
zadej stoje jim je rekla: „Bog daj dobro srečo!“
v  ,.Bog daj,“ odgovori govornik za očeta in sina.
Ženin je stopil poslednji črez prag, in zvenaj
so se culi ženski glasovi: „Tone je brhek mla¬
denič, glavo nosi kakor jelen, in kako krasno
kito rožmarina ima na rokavu. Kje ga je neki
kupil?“ in možki so temu odgovarjali: „Kaj
neki. lehko glavo visoko nosi, ker odvede iz
vasi najlepše dekle, najboljo plesalko, dobro go¬
spodinjo, in vrhu tega še bogato. Ta ima srečo!"
Tako je mislilo po vasi tudi mnogo roditeljev,
in mrzelo jim je, da si je Viktorica izbrala že¬
nina iz druge vasi, da jej ni bil dober ta ali oni,
čemu taka naglica, take muhe in to in ono, kakor
je to vže pri tacih prilikah navada.

Do večera je bila zaroka sklenjena. Učitelj
je spisal ženitovanjsko pismo, priče in roditelja
so ga podkrižali, imena je pristavil kum in Vik¬
torica je podala Tonetu roko obečaje mu, da bo
v treh tednih njegova žena. Drugi dan so prišle
tovarišice srečo želet, in kedar je šla Viktorica

76

Babica.

na vas, vselej so jo pozdravljali: Bog ti daj
srečo, nevesta! Ali kedar so jej mladeniči go¬
vorili: „Skoda tebe, zakaj pa nas zapustiš, Vik-
torica?“ stopile so jej solze v oči.

Nekoliko dnij je bila Viktorica bolj vesela,
in kedar je morala iti na vas, ni jej bilo tesno,
kakor popreje, dokler še ni imela škapulirja od
kovačice in še ni bila nevesta. Zdelo se jej je,
da je ves strah od nje pal, in hvalila je za to
Boga in kovačico, ki je tako dobro svetovala.
Ali ta njena radost ni dolgo trajala.

Necega dne proti večeru je sedela na vrtu
se ženinom/ Govorila sta o prihodnjem gospodar¬
stvu in o svatbi. Pa kar naglo je umolknila,
oči je uprla pred-se na grm in roka se jej je začela
tresti. „Kaj ti je?“ vpraša ženin čude se.

„Poglej mej te veje, ali tam nične vidiš?“
šepeta v  Viktorica.

Ženin se je tja ozrl in odgovoril: „Jaz ne
vidim nič, in kaj si ti tam videla?"

,,Zdelo se mi je, da naju je črni vojak gle¬
dal," tiho šepeta nevesta.

„Le počakaj, temu posvetim!" zakriči Tone,
kvišku skoči in vse preišče, ali zastonj, nikogar
ni bilo. „Jaz mu tega ne prizanesem, da bi še
za teboj postopal, še zdaj, dobro mu jo zasolim!"
jezi se Tone.

„Ne začenjaj ž njim nikacega prepira, Anton,
prosim te, veš, vojak je vojak. Sam oče je bil
na Rudeči gori, in bil bi za to kaj dal, da bi

Posl. Fr. Cegnar.

77

ga bil tamošnji poveljnik iz naše vasi vzel, ali
on je rekel, da tega ne more storiti, ako bi tudi
kotel, in da ni nič hudega, ako hodi vojak za
dekletom. Oče je tam med vojaki slišal, da je
neki iz zelo bogate hiše, da se je sam zapisal
v vojake, in da sme iz vojaščine stopiti, kedar
hoče. Dobro bi naletel, ako s tacim kaj začneš. “
Tako je govorila Viktorica Tonetu, in on jej je
dal besedo, da pusti vojaka v miru.

Viktorica pa je imela od tega večera zopet
prejšnje težke čase, in dasi je zaupljivo škapulir
na srce stiskala, kedar so se jej prikazale ne¬
srečne oči, vendar ni nehalo nepokojno biti. Sla
je zopet h kovačici sveta iskat. „ Jaz ne vem, to je
morebiti že šiba, s katero me Bog tepe, da mi
nič ne pomaga to, kar ste mi dali. Saj sem vas
zvesto slušala," reče Viktorica.

,,Le pusti, deklica, le pusti, jaz mu že po¬
svetim, in ako je sam antikrist. Ali popreje moram
od njega dve stvari imeti. Dokler si ju ne pre¬
skrbim, čuvaj se ga, kolikor le moreš. Prosi
angelja varha in moli za tiste duše v vicah, za
katere nobeden ne moli. Ce kako rešiš, prosila
hode za-te.“

„To je najhuje, kuma, da že ne morem v
miru moliti,“ plakalo je dekle.

„Vidiš, vidiš, deklica, zakaj si odlašala,
dokler te je hudobna moč prevzela. No, ali Bog
dade, da premorem tega vraga."

78

Babica.

Viktorica se je premagovala, kolikor je
mogla, vroče je molila, in ako so jej hotele misli
na druge predmete uiti, brzo je pomislila na Gospo¬
dovo trpljenje, na devico Marijo, da bi se znebila
te zle moči. Očuvala se je jeden dan, dva dni;
tretji dan pa je šla po detelje na konec očeto¬
vega polja; hlapcu je velela, naj hitro za njo
pride, ter se s žetvijo podviza. Šla je tja, lahko
in urno, kakor srna, da so ljudje postajali, gle¬
dali za njo, kako lepa je. Tako je odšla, domov
pa jo je pripeljal hlapec na zeleni detelji, bledo,
ranjeno. Nogo je imela obvezano s tankim, belini
platnom, in morali so jo z voza v hišo nesti.
„Mati božja iz svete gore!“ tožila je mati, „dekle,
kaj se ti je zgodilo?"

„Zabola sem si trn globoko v nogo, omed¬
lela sem. Nesite me v izbo, pojdem leč!“ prosi
Viktorica.

Nesli so jo v posteljo in oče je precej tekel
po kovačico. Kovačiča je prihitela, kakor bi bilo
gorelo, in ž njo truma nepovabljenih kum, kakor
je to vže navada. Ta je svetovala lapuh, druga
golščec, tretja za uroke, četrta kadilo; kovačica
pa se ni dala motiti in devala je na oteklo nogo
krompirjevega soka. Poslala je vse strani, rekoč:
da hoče sama pri Viktorici ostati in da bode
kmalu vse dobro.

,,Povedi mi, deklica, kako je bilo, ti si se
prestrašila? In prosim, kdo pa ti je obvezal nogo
s to belo, mehko ruto? Jaz sem jo skrila, da je

Posl. Fr.  Cegnar.

79

niso videle te zijalke,“ govorila je previdna ko-
vačica, devaje jej nogo v posteljo.

„Kam ste jo deli, kuma?“ naglo vpraša
Viktorica.

,.Imaš jo pod vzglavjem."

Viktorica je segla po ruto, ozrla se na
krvave lise, na všito ime, katerega še poznala
ni in lice se jej je izpreminjalo.

„Deklica, deklica, ti mi nisi po všeči, kaj
imam o tebi misliti?"

„Mislite si, da me je Bog zapustil, da sem
izgubljena na vse veke, da mi ni pomoči."

,,Morebiti ima vročnico, da tako blede?"
mislila si je kuma in dela jej roko na čelo, pa
čelo je bilo mrzlo in tudi roke so bile mrzle, le
°či so jej gorele in strmele na ruto, katero je
z obema rokama pred seboj držala.

„Cujte, kuma," začela je tiho, ,,ali nikomur
nič ne povejte, vse vam povem. Ta dva dni ga
nisem videla, saj veste, koga menim — ali danes,
danes mi je od ranega jutra v ušesih zvenelo:
Idi po detelje, idi po detelje! kakor bi mi bil
kdo šepetal. Vedela sem, da je to kaka sku¬
šnjava, ker on tam zelo rad biva, sedeva pod
drevesom blizu polja, na brdu; in vendar mi ni
dalo miru, da sem vzela rjuho in koso. Na poti
mi je prišlo na misel, da sem sama sebi zlodej-
nica, ali v ušesih mi je vedno šepetalo: Le idi,
'di po detelje, kdo ve, ali bode tam, kaj bi se
hala, za teboj pride Tomaž. Tako me je gnalo

80

Babica.


na polje. Ozrla sem se pod drevo, nikogar ni
bilo tam. No, ker ga tam ni, pa je že dobljeno,
mislila sem si, vzela koso in hotela kositi. Zdaj
mi je na misel prišlo, da bi skusila svojo srečo,
hotela sem poiskati čveteroperesne detelje in
mislila: Ako je najdež, srečna boš z Antonom!
Iščem, iščem, čudo, da nisem na detelji oči pu¬
stila, pa našla je nisem. Zdaj me nekaj premoti,
da se ozrem na brdo, in koga vidim tam pod
drevesom — vojaka! Naglo se strani obrnem,
pa v tem hipu stopim na trn, ki je ležal pri
poti, in ranim si nogo. Nisem zakričala, ali za- j
bolelo me je, da so mi oči stemnele in pala sera
na zemljo. Kakor v sanjah sem videla, da me
je nekdo v naročje vzel in odnesel. Bolečine so
me vzdramile; na potoku je klečal vojak, močil
v njem belo svojo ruto in izpiral mi rano.

Moj Bog, mislila sem, kaj bode s teboj,
zdaj ne moreš tim očem uiti; najbolje, da se
va-nje ne ozreš!“ Dosti so me bolečine mučile,
v glavi se mi je še motalo, pa črhnila nisem,
ne oči odprla. Položil mi je roko na čelo, pri¬
jel me za roko, mene je mraz tresel — ali mol¬
čala sem. Potem me je izpustil in začel mi v
obraz vodo pluskati, vzdignil mi je glavo; kaj
mi je bilo početi, morala sem oči odpreti. —'
Ah, mila moja kuma, te njegove oči so na-me
zasvetile, kakor božje solnce; morala sem svoje
oči pokriti! Ali kaj mi je vse to pomagalo, ko
me je začel nagovarjati! — Ah, vi ste imeli prav,


Posl. Fr. Cegnar,

81

mila kuma, da čara tudi z glasom; meni nepre¬
nehoma doni v ušesih njegov glas, njegova be¬
seda; rekel mi je, da me ljubi, da sem njegova
sreča, njegovo nebo!“

„Kako pregrešne besede, to je peklenska
napast! Kateremu človeku bi take besede na misel
prišle! — Nesrečna deklica, kaj si mislila, da si
mu verovala!“ tožila je kuma.

„Bog, kako ne bi verovali njemu, kateri
vam pravi, da vas ljubi!"

,,Le prazne marnje, nič druzega, le golo
sleparstvo! Hoče te prevariti."

,,Tudi jaz sem mu to rekla, ali on je na
Boga in svojo dušo prisegel, da me je vže ljubil,
ko me je prvikrat videl in da me samo za to ni
ogovoril in tega ne povedal, ker me ni hotel
prikleniti na nesrečno svojo osodo, katera ga
povsodi proganja in mu ne pušča sreče uživati.
Ab, jaz več ne vem, kaj mi je vse povedal, vže
to me je do solz ganilo. Vse sem mu verovala,
rekla mu, da sem se ga bala, da sem se iz sa-
'»ega strahu zaročila; povedala sem mu, da nosim
srcu škapulir, in ko ga je zahteval, dala
sem mu ga“, reče Viktorica.

,,Ah, ti moj Odrešenik", žalovala je kova¬
nca, ,, o n a mu da stvar, katero je ogrela na svojem
srci! Vže si v njegovej oblasti, Bog ti iz njegovih
krempljev ne pomore, čisto te je očaral."

„On je rekel, da so ti čari — ljubezen ; naj
oič druzega ne verujem", odgovori Viktorica.

6

Nar. bibl.

82

Babica.

„0, o ljubezen; jaz bi mu povedala, kaj je
ljubezen; ali zdaj je vse zastonj, kaj si vender
storila! To je pravi volkodlak; zdaj ti bode kri
iz telesa pil, in ko ti vso izpije, zadavi te, in
tvoja duša še po smrti ne bo imela miru in po¬
koja. In kaka sreča te je čakala!“

Viktorica se je kuminib besed prestrašila,
pa kmalu zopet rekla: „Zdaj je vse zastonj,
jaz pojdem za njim, in ako bi me v pekel pe¬
ljal. Vse je zastonj. Pokrijte me; mrazi me!“ j
reče po kratkem molku.

Kuma je navalila na-njo odeje, kolikor je
je bilo, ali Viktorico je vedno mraz tresel i
nobene besede ni več izpregovorila.

Kovačiča je imela Viktorica prav rada, in
dasi se je na-njo raztogotilo, da je dala škapulir
od sebe, vender se jej je zelo smilila deklica, o
katerej je menila, da je izgubljena. Od vsega
tega, kar jej je Viktorica povedala, ni nikomur
nič razodela.

Viktorica je ležala od tega dne kakor mrtva.
Ni govorila, le blela je v vročnici nerazumljive
besede, zahtevala ni ničesar, pazila ni na niko¬
gar. Kovačiča se ni ganila od nje in vso svojo
umetnost poskušala, da bi deklici pomogla. Pa
vse zastonj; roditelja sta bila vsak dan žalost-
nejša in ženin je vsak dan otožniši od nje bodil-
Kovačiča je odmajevala z glavo in si mislila:
„To ni samo ob sebi; kako bi moglo biti, da
jej ne bi pomagala nobena reč, katere so tolikim


Posl. Fr.  Cegnar.

83

pomagale. Vojak jo je očaral, to je to!“ — Take
misli je imela po dnevi in po noči, in ako je po
naključbi jedenkrat po noči pogledala skozi okno in
videla na vrtu zagrnenega moža, kateremu so
proti njej obrnene oči svetele, kakor živo oglje
— ona vsaj se je na to rotila - bila je pre¬
pričana, da je resnična njena misel.

Imela je tedaj veliko veselje, ko je necega
dne Mikeš novico domov prinesel, da so dobili
lovci ukaz, da odrinejo. „Zastran mene naj vsi
tukaj ostanejo, da pa ta odide, ljubše mi je, nego
da mi kdo sto zlatov podari. Tega nam je vrag
na vrat prinesel. Meni se vse zdi, kar je pri nas,
da Viktorica ni, kar je bila, in da jo je vender
le očaral!“ rekel je oče, in mati in kovačica sta
mu pritrdili. Ali kovačica je upala, da se obrne
vse na dobro, ker je vragova moč odvrnena.

Vojaki so odšli. To noč je bilo Viktorici
tako hudo, da je hotela kovačica po izpovednika
poslati; ali proti jutru jej je odleglo in nekoliko
dni potem je iz postelje vstala. Kovačica sama
je okrevanje pripisovala temu, da se je Viktorica
vragove moči iznebila, vendar je rada slišala, ko
so  ljudje govorili: „Ta kovačica, to je umetnica,
ako nje ne bi bilo, ne bi več trave tlačila Vik¬
torica. 1 ' In ko je to tako povsodi slišala, verovala
je naposled vže sama, da je res deklico otela.

Ali ni bilo še vse dobljeno. Viktorica je bila
sicer vže po konci, hodila je tudi vže na dvor,
ali vsacemu se je zdela vsa promenjena. Kar nič

G*

84

Babica.

več ni govorila in nihče jej ni bil več mari, oči
so jej zatemnele. Kovačiča pa je tolažila vse, to
vže mine i ni se jej več zdelo potrebno, bdeti
pri njej; sestra Marija je zopet ž njo spala v
spalnici, kakor popreje.

Prvo noč, ko sta bili deklici sami, sela je |
Marija k Viktorici na posteljo in vprašala jo z
ljubeznjivo besedo — bila je jako dobra duša —
zakaj je tako čudna in ali kaj pogreša? Vikto-
rica se je va-njo ozrla, ali odgovorila ni nič.

„Vidiš, Viktorica, jaz bi ti rada nekaj po¬
vedala, ali bojim se, da bodeš huda!"

Viktorica je odmajala z glavo in rekla:
„Le povej, Marija!“

„Na večer, predno so vojaci odšli,“ začela
je Marija; jedva je to izgovorila, popala jo je .
Viktorica za roko i naglo vprašala: „Vojaci so
odšli? kam?“

„Odšli so, kam — tega ne vem.“

„Hvala Bogu!“ vzdahne Viktorica in leže ■
v posteljo.

„Poslušaj, Viktorica, pa ne jezi se na-me;
jaz vem, da nisi mogla trpeti črnega vojaka in
da mi zameriš, da sem ž njim govorila.' 1

,,Ti si ž njim govorila?" naglo zopet vpraša
Viktorica in vstane.

,,I nu, kako pa sem mu mogla odreči, ker
me je tako lepo prosil; ali kar ozrla se nisein
va-nj, bala sem se ga. On je večkrat hodil okoli
hiše, jaz pa sem vselej utekla, dokler me ni na

Posl. Fr. Cegnar.

85

vrtu zatekel. Dajal mi je neke korene in prosil,
da bi jih tebi kuhala, da ti pomorejo; jaz pa
sem mu rekla, da nič od njega ne vzamem, bala
sem se, da ti ne da cepetca. Ko pa nisem ni¬
kakor hotela vzeti korena, rekel je: »Tedaj mi
stori vsaj to dobroto in poroči Viktorici, da od¬
idem, pa nikdar ne pozabim tega, kar sem obe-
cal; naj tudi ona ne pozabi, da se bova zopet
videla!“ To sem mu pritrdila, in zdaj ti to po¬
ročam. „Ali nič se ne boj, saj on več ne pride
in imela bodeš mir“, reče Marija.

„Dobro, Marija, dobro, ti si pridna; lepo
si poročila. Idi zdaj spat, idi!“ reče na to Vik-
torica in jej pogladi okrogla ramena. Marija jej
uravna vzglavje, želi lahko noč in leže.

Zjutraj, ko se je Marija probudila, bila je
Viktoričina postelj vže prazna. Mislila jo Marija,
da je morebiti šla v izbo k navadnemu svojemu
delu, ali ni je bilo v izbi, pa tudi na dvoru ne.
»Kam je neki šla ?“ povpraševali so drug dru¬
gega preiskavši vsa kota. Hlapca so poslali k
ženinu. Ker je pa nikoder ni bilo, in ko je pri¬
šel iz sosedne vasi ženin in tudi o njej ni vedel,
Prišla je še le kovačica z besedo na dan, rekoč:
»Jaz mislim, da je utekla za vojakom!“

„To ni res!“ kričal je ženin.

„Vi se motite!“ menila sta roditelja; »vsaj
ga ni mogla trpeti; kako bi bilo to mogoče!“
»No, to je tako in nič drugače," trdila je
kovačica in pravila nekaj o tem, kar je bila

86

Babica.

povedala sama. Tudi Marija je začela praviti,
kar je sestri sinoči razodela in naposled, ko se
je vse odkrilo, jasno je bilo vsem, da je šla
Viktorica za vojakom, ker se ni mogla iznebiti
tajne vragove moči, ki jo je prevzela.

„Nikar je ne dolžimo, ona ni kriva; da bi
se mi bila le popreje razodela, ko je bilo še
mogoče pomagati. Ali zdaj je prepozno, on jo
je očaral, in dokler bo hotel, mora za njim ho¬
diti. In ako bi vi za njo šli in jo na dom priveli,
zopet mora za njim,“ tako je govorila kovačica.

„Jaz vender pojdem za njo, naj bo vže,
kakor bodi. Morebiti si da dopovedati, bila je
vedno tako dobra deklica,“ menil je oče.

„Jaz pojdem z vami, oče!“ oglasil se je Tone,
ki je vse poslušal, kakor bi se mu bilo sanjalo.

„Ti ostaneš doma“ velel je krepko kmet.
,,Ko je človek jezen, ne premisli, kaj dela, lehko
prideš v luknjo ali v belo suknjo. Kaj bi to ko¬
ristilo; dosti si skusil z nami v poslednjem času,
ne delaj si večih bolečin. Ona ti žena ne more
več biti, izbij si jo iz glave. Ako hočeš čakati,
k letu ti dam Marijo, ona je kakor dobra ura.
Kad bi te imel za sina, ali silil te ne bodem;
delaj, kakor ti razum veleva." Vsi so plakali,
oče pa jih je tolažil:

„Xe plakajte, vse je zastonj; ako je n® I
dovedem domov, moramo jo priporočiti Bogu.“

Oče si je vzel nekoliko ranjšev za popot- ?
nico, odkazal domačim opravila in šel na pot.

Posl. Fr. Cegnar.

87

Po poti je povpraševal povsodi, ali niste videli
take in take osebe, popisoval je hčer od nog
do glave, ali nihče take ni videl. V Jožefovem
gradci so mu povedali, da so šli lovci v Gradec,
v Gradci pa so mu rekli, da je prišel črni vo¬
jak k druzemu oddelku in da je hotel od vo¬
jaščino slovo vzeti. Kam je prišel, tega mu ni
mogel povedati lovec, ki je popreje prebival v
Mikševej hiši, s katerim je oče govoril. To pa
je trdil, da Viktorice nihče ni videl. Svetovali
so mnogi, naj gre na ured, to bode najbolje, ali
kmet ni hotel na uredu nič opravka imeti.

„Z uredom nečem nič začenjati,“ reče, ,,ne-
čem, da bi mi jo domov prignali kakor vlačugo
in s prstom za njo kazali. Te sramote jej ne sto¬
rim. Naj že bode, kjer koli, povsodi je v božjih
rokah, brez božje volje jej ne izpade las iz glave.
Ako se vrne, naj se vrne, ako ne, bodi Bogu
izročena. Razvpiti je nečem po svctu.“

Pri tem je ostal. Lovca je poprosil, naj po¬
roči Viktorici, ako jo vidi, ali od nje kaj sliši,
je je oče iskal, in ako hoče domov, naj jej
Priskrbi za dobro besedo in plačilo človeka, ki
j° domov popelje. Lovec je rekel, da vse stori,
ker je imel pri njem dobre čase, in kmet se je
vrnil domov, utolažen v svojem srcu, da je sto¬
ril, kar je bilo mogoče.

Vsi so jokali za Viktorico, dajali za maše
in molitve, ali ko je minilo pol leta, tri četrti
ieta, in še ni bilo od nje ne sluha ne duha, vzpo-

88

Babica.


minjali so se je, kakor mrtve. Minolo je tudi
leto! —

Necega dne so prinesli ovčarji novico v vas,
da so videli v graščinskem lesu žensko, ki je
tolika in ima tako črne vlase, kakor Viktorica.
Hitro so tekli Mikševi v les, vse pretaknili v
njem, ali o takej osebi ni bilo nikacega sledu.

Bil sem takrat prvo leto lovski pomočnik
tukaj pri svojem predniku, pokojnem tastu. Tudi
mi smo slišali o tem, in starec mi je rekel, ko
sem šel drugi dan v les, naj pazim, ali ne bi
videl take in take osebe. In zares še tisti dan
sem videl sedečo žensko z zazčesanimi vlasmi na
pogorji, prav nad Mikševim poljem pod dvema
jelama, ki si zapletata veje. Poznal sem popreje
Viktorico, ali v tem zanemarjenem, divjem stanu
je nisem mogel vzpoznati. In vender je bila ona!
Njena obleka je bila gosposka, in morala je biti
lepa nekdaj, zdaj pa je bila v vsa raztrgana.
Vzpoznal sem, da je mati! — Sel sem tiho in
hitel domov k svojemu starcu. On pa je šel v
Žernov to povedat. Roditelja sta britko jokala
in rajša bi bila slišala, da jo je Bog k sebi vzel.
Pa kaj je bilo početi! Dogovorili smo se, da
bodemo pazili, kam hodi, kje spi, da bi jo v  vkro-
tili. Necega dne proti večeru je prišla v Žernov
do domačega vrta. Sela je pod drevo, objela
kolena z obema rokama, oprla se z brado na¬
nju, in tako je sedela gledaje vedno na isto mesto.
Mati je hotela k njej pristopiti, ali ona je naglo

Posl. Fr. Cegnar.

89

kvišku planila, preskočila plot in v les pobeg¬
nila. Moj starec je rekel, da bi jej položili jedi
in kaj obleke kraj lesa k jelama, morebiti kaj
vzame, in Mikševi so precej prinesli, kar se jim
je potreba zdelo. Jaz sam sem to tja položil.
Drugi dan sem šel gledat — manjkalo je kruha
izmej jedi, in izmed obleke suknje, modreca in
košulje. Vse drugo je bilo še tretji dan tam.
Pobral sem to, da ne bi odnesel kdo, ki ni bil
povabljen. Dolgo nismo mogli zapaziti, kje pre¬
nočuje, dokler nisem jaz izvedel, da spi v jami
pod tremi jelami — morebiti so tam kdaj ka¬
menje lomili. Vhod je z grmovjem tako zarasten,
da bi ga neizvedenec nikakor ne našel in še ga
je z vejami zadelala. Enkrat sem v jamo zlezel.
Eden ali dva človeka imata tam prostor, in
Viktorica nema tam ničesar, le malo suhe stelje
m mahu. To je njena postelja. — Znanci i njena
rodbina, in posebno njen oče in Marija, ki je
bila vže Tonetova nevesta, pazili so nanjo zdaj
tn zdaj tam, radi bi bili ž njo govorili in jo v
hišo priveli, ali ona se je povsodi ljudem umi¬
kala in po dnevi jo je le malokdo videl. Ko je
prišla necega dne zopet k očetovej hiši in tu
sela, tiho je k njej stopila Marija in prosila je
z  ljubeznjivim glasom: „Pojdi, Viktorica, pojdi
2  menoj v izbo spat; vže davno nisi z menoj
spala; toži se za teboj meni in vsem. Pojdi z
ni enoj!“ Viktorica se je ozrla na-njo, pustila, da
jo je prijela za roko, da jo je peljala do veže;

90

Babica.

1

pa kar naglo se je iztrgala in zbežala. Koliko
dni je potem niso več videli pri hiši!

Neko noč sem stal na preži, na pogorji nad
Starim beliščem; mesec je svetil, kakor bi bil
dan. Tu vidim iti Viktorico iz lesa. Roke je
imela pod prsami sklenene, glavo pripogneno in
tekla je tako lahko, da se mi je zdelo, da se
zemlje ne dotika. Tekla je iz lesa naravnost
proti jezu. Vže popreje sem jo mnogokrat videl
na vodi, ali na brdu pod veličini dobom, in zdaj
mi tudi to ni bilo veliko mari. Ko sem pa dobro
pogledal, videl sem, da je nekaj v vodo vrgla
in slišal sem je tako divje se zasmijati, da so
se mi vlasje vzdigali. Moj pes je začel grozno
tuliti. Jaz sem groze trepetal. Viktorica pa je
potem na bruno sela in pela; umel nisem nobene
besede, ali napev je jednak pesni, s katero matere
otroke uspavajo:

Aja, tutaja,

Dete sladko,

Angel iz raja
Zibal te bo —

Aja, tutaja!

Pesen je tako žalostno donela, da sem se
zaradi tesnobe težko na mestu držal. Dve uri je
sedela in pela. In od te dobe je vsak večer do
noči na jezu in vedno poje to pesen. Zjutraj sem
to povedal svojemu starcu, in ta je precej uga¬
nil kaj je v vodo vrgla — in tako je tudi bilo.
Ko smo jo zopet videli, bila je vže promenjena.
Mati se je prestrašila tega in tako tudi drugi)

Posl. Fr. Cegnar.

91

ali kaj je to pomagalo! Nezavednost greha ne
dela! — Počasi se je navadila hoditi tudi pred
naša vrata, posebno, kedar jo je glad silil; ali
kakor dela zdaj, jednako je delala tudi takrat;
prišla je, stopila k steni in druzega nič. Ali moja
žena — takrat je bila še deklica — dala jej
je brzo kaj jedi; molče je vzela in pobegnila
v les. Kedar grem v les in jo srečam, pomolim
jej kruha, vzame ga; ako bi pa hotel ž njo go¬
voriti, uteče i ne vzame ničesar. Cvetice posebno
ljubi; ako nema šopka v roči, ima ga v nedrih,
če pa vidi kako dete, ali če kam pride, razda
jih. Ali ve, kaj dela, komu je to jasno? Sam
hi rad vedel, kaj sc v njenej glavi godi, pa kdo
to odkrije, ona — težko kdaj!

Ko je imela Marija s v  Tonetom svatbo in
so se peljali k poroki na Črno goro, prišla je
k hiši Viktorica. — Bog ve, ali po naključbi,
ali je o tem slišala. Imela je v roči cvetic; ko
je prišla pred prag, raztresla jih je po dvoru.
Mati se je spustila v jok, prinesla jej kolačev
jn kar so dobrega imeli, ali ona se je obrnila
in zbežala.

Oče jo zarad tega močno žaloval; imel jo
je rad. Tretje leto je umrl. Jaz sem bil takrat
v vasi. Tone in njegova žena sta jokala in pra-
šala me, ali nisem videl Viktorice. Radi bi jo
bili priveli v hišo, ali vedeli niso, kako. Oče ni
niogel umreti in vsi so sodili, da mu ona dušo
zadržuje. Šel sem v les iskat je, in mislil sem

jej to povedati, naj vže ume ali ne. Sedela je
pod jelami, jaz grem mimo nje, kakor ne bi bilo
nič, in da je ne bi splašil, govorim: „Viktorica,
tvoj oče umira, pojdi, pojdi domov."

Ona se za to ni zmenila, kakor ne bi bila
slišala; mislil sem v si, vse je zastonj, in šel sem
to v vas poročat. Se sem na pragu z Marijo go¬
voril, ko zakliče nek posel: „Viktorica gre za¬
res na vrt i"

„Tone, pokliči kumo in skrijte se, da je ne
splašimo!" rekla je Marija in šla na vrt.

Kmalu je molče pripeljala v izbo Viktorico.
Igrala se je s trobenticami, in ni od njih obr¬
nila krasnih, pa motnih črnih oči. Marija jo je
peljala kakor slepo miš. V izbi je bilo vse tiho.
Na jednej strani postelje je klečala mati, pri
nogah jedini sin; stari je imel roke na prsih
sklenene, oči proti nebu obrnene, bojeval se je
s smrtjo. Marija je privela Viktorico k postelji;
umirajoči se je ozrl po vseh in razlilo se mu je
po lici nebeško veselje. Hotel je roko vzdigniti,
ali ni mogel. Viktorica je morebiti mislija, da
kaj hoče, dela mu je v roko trobentice. Še je-
denkrat se je umirajoči na-njo ozrl, vzdahnil —
in dušo pustil. Prinesla mu je srečno zadnjo uro.
Mati je začela plakati, in ko je Viktorica slišala
toliko glasov, strme se je ozrla in planila skozi
dveri. —

Ne vem, ali je bila potem še kdaj v rojst-
venej hiši svojej. Tih petnajst let, kar tukaj v

Posl. Fr. Cegnar.

95

lesu prebiva, slišal sem jo le jedenkrat govoriti.
Tega do smrti ne posabim. Šel sem proti mostu;
po cesti so peljali grajski hlapci drva, čez loko
vidim iti Zlatoglavca. To je bil grajski pisar,
deklice so mu dale ta priimek, ker si nemškega
njegovega imena niso mogle v glavo vtisniti, in
ker je imel zelo v lepe vlase, dolge, zlate barve.
Bil je Nemec. Šel je čez loko, in ker je bilo
vroče, odkril se je in šel gologlav.

Zdaj kaj naglo, kakor bi bila iz neba pala,
treščila je od nekodi Viktorica va-nj, vrgla se
nju v vlase, začela ga trgati in pestiti, kakor
M bil možiček iz medene potice. Nemec kriči iz
vsega grla, jaz tečem z brda, ali Viktorica je
le strahovito divjala, grizla ga v roke, in vsa
razjarjena na vse grlo kričala: „Zdaj te imam
v pesteh, ti gad, ti vrag! Jaz te raztrgam! Kam
si dal mojega mladeniča, ti vrag! vrag, nazaj
mi ga daj!“ in tako je besnela, da je ohri-
Pela, da je ni bilo umeti. Nemec je ni umel,
kil je ves omamljen. In midva ne bi bila ž njo
nič opravila, da ni bilo hlapcev. Ko so videli
to ruvanje, pritekli so na loko, in še le zdaj smo
jej ubozega pisarja iz rok iztrgali. Ko smo jo
pa hoteli prijeti, iztrgala se nam je z vso močjo,
pobegnila v les in letelo je iz lesa na nas ka¬
menje in proklinjanje, do so se oblaki tresli.
Botom je nisem videl mnogo dnij.

Nemec je od tega zbolel in Viktorice se
tako bal, da je kraj zapustil. Deklice so se mn


84 Babica.

posmehovale, ali kaj za to? Kdor uide, ostane
na dobičku, tudi brez njega bo polje rodilo. To¬
žilo se nam ni še za njim.

No zdaj, babica, imate vso povest o Vikto-
rici, kakor sem jo slišal nekaj od pokojne ko-
vačice, nekaj od Marije. Kaj se je sicer zgodilo,
kdo to ve, ali moralo se je zlo goditi, in kdor
ima to dušo na vesti, težko nosi!

Babica si je obrisala solzno lice in rekla s
prijaznim nasmehom: „Lepa hvala vam, naj vam
povest dobro de. To se mora reči, da umeje kum
pripovedovati kakor pismouk, človek bi ga po- j
slušal in poslušal in zraven pozabil, da je solnce
za gorami. “ Pri teh besedah je pokazala babica
senco, ki se je v izbi delala in odložila vreteno,

„Lc malo potrpite, da perutnini naspem
zrnja, da vas morem čez brdo spremiti,“ prosi
lovčica, in babica je rada počakala.

„In tudi jaz pojdem do mosta z vami,
moram še v les,“ reče lovec, vstajaje izza mize.

Lovčica je hitela po zrnja, in kmalu se je
zaslišal na dvoru glasen klic: „na put, put, put,
put!“ in perutnina se je od vseh strani zgrinala-
Naj prej e je priletela truma vrabcev, kakor da bi
jih bil kdo klical. Lovčica je rekla: „No, vi ste
najpridnejši!“ ali vrabci se za to še zmenili niso.

Babica je stala na pragu in držala otroke
pri sebi, da ne bi plašili perutnine, katero je
ona z velikim veseljem gledala. Koliko je bilo
tu drobnjave! Bile so sive gosi z goščeti, race

Posl. Fr. Cegnar.

95

z račeti, črne turske race, krasne kokoši domače
odreje in tirolke na visokih nogah, čopaste z
velikim grebenom. Pavi, pegatke, pure s puranom,
ki je havdral in se vozil kakor bi bilo na njem
kdo ve kaj, golobje, domači in čopasti. Vse to
se je steklo, skakalo za zrnjem, stopalo si na
noge, drug je skakal črez druzega, ali spodiezel
ali prelezel, kjer se je dalo, in vrabci, ti vla-
čugarji, ko so imeli polne želodce, skakali so
črez bedaste gosi in race. Blizu so sedeli domači
zajčki, privajena veverica je gledala otroke iz
kostanja in kakor kodeljo rep kvišku držala. Na
Plotu je sedela mačka in s poželjivimi očmi vrab¬
cev prežala. Srna se je dala od Barbike po glavi
česati, psi pa so tiho okoli otrok sedeli, ker je
imela lovčica šibo v roči. Ko pa se je črni pe¬
telin pognal za gosko, ki mu je kljunila zrno
izpred njega, in je goska tekla mimo Hektorja,
ni se mogel več držati in hlapnil je po njej.

,,Lejte ga!" kričala je gospodinja, „starega
osla, kako se hoče igrati. Tu imaš pameti!“ in
švignila je po njem.

Hektor se je kazni sramoval pred mlajšimi
svojimi tovarši in vlekel se s prihuljeno glavo v
v ežo. Babica pa je rekla: „Da bi bil le sin bolji
°d očeta!" Hektor je bil oče Sultanu, ki jo ba¬
bici toliko krasnih rac podavil.

Perutnina je bila nakrmljena in spravljala
s ° je na gredi. Otroci so dobili od Franca in
Berte krasnih pavjih peres, lovčica je dala ba-

96

Babica.


biči jajec od tirolek, vzela Anico v naročje, lovec
je vzel puško na ramo, poklical Hektorja in odšli
so iz prijazne hiše. Tudi srna je šla ž njimi
kakor psiček.

Pod gričem je rekla lovčica vsem lahko noč,
vrnila se z otroki, na mostu je podal gospod
lovec babici zagorelo desnico in šel v les. Jožek
je dolgo za njim gledal in rekel Barbiki: ,,Ko
bodem jaz malo veči, pojdem z lovcem in hodil
bodem tudi na prežo."

,,Ali morali bi s teboj še koga poslati, ker
se bojiš gorske žene in divjega moža," posmijala
se je Barbika.

,,I kaj pa ti veš," togoti se Jožek; ,,ko
bodem veči, ne bodem se bal!"

In babica, grede mimo jeza, ozrla se je na
mahoviti panj in zamišljena v Viktorico, vzdah-
nila: „Uboga deklica!"

VIL

Drugi dan dopoldne se je motala babica 2
otroki skozi dveri.

„Da mi se bodete spodobno veli," opomi-
nala je mati, spremljaje jih črez prag; da se
v gradu ničesar ne dotaknete in gospej kneginji
lepo poljubite roko."

„Bodemovže skušali, da se prav obnesemo,"
zagotavlja babica.

Posl. Fr. Cegnar.

67

Otroci so bili cveticam podobni in tudi ba¬
bica je imela pražnjo obleko; mezlanko zagorele
barve, kakor sneg bel predpasnik, lepo pečo, na
vratu granate s tolarjem. Pod pazduho imela je
dežnik.

„Zakaj ste vzeli dežnik? dežja ne bode,
jasno je kakor ribje oko,“ meni Proškova gospa.

,,Človek je kakor brez roke, ako nima kaj
držati; to je vže moja navada, da moram kaj
nositi,“ reče babica.

Zavili so okolo vrtiča na ozko stezico.

„Le lepo drug za družim, da ne porosite
v travi hlač. Ti, Barbika, idi naprej, Nežiko pe¬
tjem jaz, ona ne umeje gledati na pot,“ veli
babica, prijemaje za roko Nežiko, ki se je z ve¬
liko zadovoljnostjo ogledovala, Na vrtu je ska¬
kala Čopa, Nežikina kokoš, jedna tistih štirih,
katere je babica iz pogorske vasice otrokom pri¬
nesla. Babica jo je privadila, da je zobala otro¬
kom iz rok, in kedar je znesla jajce, pritekla je
k Nežiki po košček žemlje, kateri jej je deklica
°d južine hranjevala.

„Idi k mamici, Čopka, jaz sem ti pustila
lam žemlje, jaz grem k gospej kneginji,“ kliče
Nežika kokoši; ta pa, kakor ne bi umela, skakala
je naravnost k njej in hotela jej krilo kljuvati.

,,Ali ne vidiš, avša, da imam belo obleko?
Vššš!“ odganjala jo je deklica, ali kokoš ni ho¬
tela od nje, dokler je ni babica z dežnikom po
{•eruti udarila.

Nar. bibl.

7

98

Babica.

Šli so dalje. Zdaj, gorje! nova nezgoda je
grozila belej obleki. Po brdu priskačeta oba psa,
prebredeta vodo, na bregu se malo otreseta in
na skok sta bila pri babici.

„Tudi vidva, šembranca, kdo je po vaju po¬
slal! Urno mi se poberita!“ jezi se babica ter
jima preti. Ko sta psa slišala babičin jezni glas
in videla v roči namerjen dežnik, ostrmela sta
in mislila: Kaj pa ima to biti? Tudi otroci so
jima pretili in Jožek je pobral kamen, hotel ga
v psa vreči, ali kamen je pal v strugo. Psa sta
veselo skočila v vodo, da bi mu kamen prine¬
sla, ker sta menila, da hočejo otroci ž njima
igrati, in ko sta ga dobila, začela sta veselo
otroke obskakovati. Otroci so kričali, skrivali se
za babico, in babica si ni vedela pomagati. „Jaz
pojdem domov in pokličem Jerico," meni Bar-
bika. — „Ne vračaj se, to ne prinese sreče na
poti," odgovori babica. Zdaj je k sreči prišel
oče mlinar in psa odpodil. — „Kam pa greste,
na svatbo ali v gostje?" vpraša mlinar in za-
toči tobačnico mej prsti. — „Ni tako, oče mlinar,
gremo samo v grad," odgovori babica. — „V grad,
to je pa vže kaj. Kaj bodete tam?" čudil seje
oče mlinar. — ,,Gospa kneginja nas je poklicala/
odgovore otroci, in babica je precej povedala,
kako se je sešla z gospo kneginjo na mostovžu.
— Oče mlinar v nos natlači tobaka in reče: ,,No,
le pojdite, ali Nežika mi mora povedati, kaj j®
tam videla. Kaj pa ti, Jožek, če te gospa kne-

Posl. Fr. Cegnar.

99

ginja vpraša, kam ščinkovec z nosom seda, ti
tega ne veš, lej?“ — „Saj ona tega ne vpraša,"
meni Jožek, in teče dalje, da ga oče mlinar ne
bi dražil. Oče mlinar je namežiknol, pozdravil
babico in šel k jezu.

Pri gostilnici so se igrali Kodrnovi otroci,
delali mline in Cilika je pestovala. ,,Kaj tu de¬
late?" vpraša Barbika. — „Nie,“ odgovore ter
gledajo lepo opravljene otroke. — .,Veste kaj,
mi gremo v grad," začne Jožek. — „Hm, kaj
pa je to," roga se Lovro. — „Tam bodemo vi¬
deli papigo!" reče Tonček. — ,,Ko bodem jaz ve¬
lik. videl jo bodem tudi jaz; oče mi je rekel, da
pojdem po svetu," odgovori zopet poredni Lovro,
ab drugi deček, Vaclav in Cilika rečeta: „0,
da bi mogli tudi mi tam pogledati!" — ,,Mol¬
čita, molčita, jaz vama nekaj prinesem," reče
jima Jožek, „in povemo vama, kako je tam bilo."

Naposled je prišla babica z otroki do gaja,
kder jih je gospod Prošek vže čakal.

Grajski gaj je bil vsacemu odprt, tudi ni
bil daleč od Starega belišča, ali babica je redko
z  otroki tja zahajala, posebno kedar je tam bi¬
vala gospoda, uudila se je sicer lepim napravam,
Prekrasnim cveticam, nepoznanim tujim drevesom,
vodometom in zlatim ribicam v ribniku; rajše je
bodila z otroki na loko, ali v les. Tam so se smeli
Po volji valjati po mehkej zelcnej travi; tam so
smeli pripogniti k vsakej cvetici, trgati si jih
’ n  spletati v kitice in vence. Na polji sicer

7*

100

Babica.

niso rasle pomaranče in citrone, ali tu pa tam
je stala črešnja ali drobnica polna sadja in
smel ga je vsakdo trgati, kolikor je hotel.
V lesu pa je bilo borovnic, gob in orehov polno
in polno. Vodometov ni bilo, pa rada je posta¬
jala babica z otroki pri jezu. Gledali so, kako
šume valovi črez jez, kako se nazaj zaganjajo,
prše v tisoč in tisoč kapljic, ki zopet nazaj pa¬
dajo, kako se val v penečem kotlu vali in peni
ter zopet tiho dalje plava. Nad jezom ni bilo
nobene zlate ribe, privajene na krušne drobtine,
ali kedar je babica tja prišla, segla je v žep,
vsula drobtine Nežiki v predpasnik in ko so jo j
otroci peljali k vodi, priplavalo je iz globočine
mnogo rib. Najbolj na vrh so prišli srebroleski
kleni in hlapali po drobtinah, mej njimi so se
vozili jadrni pršelji z dolžim hrbtom, zadaj se je
lesketala tenka mrena z dolzimi čeljustmi; videti
jo bilo tudi trebušnatih karpov in polzkoglavih
jegulj.

Na loči so srečavali babico ljudje in jo po¬
zdravljali: ,,Hvaljen bodi Jezus Kristus,“ ali „Bog
daj dober dan.“ Nekateri so postajali, vpraševali:
„Kam pa, babica? Kako je kaj? Kaj delajo
vaši ?“ in precej je od njih kaj zvedela.

Ali v gradu? Tam ni bilo nikacega reda!
Tu je tekal oslecan sluga, tu hišina v svilenej
obleki, tu gospod in tam zopet gospod, in vsak
je nosil glavo više, nego mu je vzrasla in hodil
kakor pavi, kateri sami so imeli pravico po trav-

Posl. Fr. Cegnar.

101

niku šetati. Ako je kdo izmed njih pozdravil ba¬
bico, rekel je mimo hite: „Guten Morgen“, ali
»Bon jour“, in babica je zarudela in ni vedela,
ima-li reči: „Bog daj“ ali „na veke“. Mnogokrat
je rekla doma: „Tam v gradu je pravi Babilon!“
Pred gradom sta sedela dva oslecana sluge,
na vsakej strani vrat jeden, oni na levej je
držal na kolenih sklenene roke, in dolg čas
prodajal, drugi na desni je imel na prsih zlo¬
žene roke in Bogu v okno gledal. Ko je prišel
Prošek k njima, pozdravila sta ga po nemški,
vsak z drugim glasom. Prednja soba je bila vlo¬
žena z belimi mrainornatimi ploščami in na sredi
je stal krasno izdelan bifjar. Ob stenah so stale
na zelenih mramornatih stalih bele podobe mi¬
toloških osob iz malca. Cvetera vrata so vo¬
dila v izbe k gospodi. Pri jednih je sedel v na¬
slonjaču sluga v črnem fraku in — spal. —
Do te izbe je peljal Prošek babico z otroki. Ko
je sluga slišal hojo, odprl je oči; zagledavši
Prošeka, pozdravi ga in vpraša, kaj ga je pri-
velo v grad. „Gospa kneginja je želela, da jo
moja svekrva z otroki danes obišče. Prosim,
gospod Leopold, oglasite je,“ reče Prošek. Sluga
Deopold je napel obrvi, zganil z ramama in
nekel: „Ne vem, ali jej da k sebi, ker je v
svojem kabinetu in dela.“

Vstal je in gladko šel skozi duri, pri ka¬
terih je sedel. Naglo se je vrnil; pustil odprta
vrata in milostljivo pokimal, naj vstopijo. Prošek

102

Babica.

se je vrnil in babica je vstopila z otroki v krasno
dvorano. Otrokom je zastala sapa, nožiče so jim
polzele po tlaku, ki je bil gladek, kakor led.
Babici se je zdelo, da je v začaranem gradu,
dvojila je, ali sme stopiti na vezena rakna in
rekla: „To je večna škoda.“ Pa kaj je bilo po¬
četi, povsodi so ležala in sluga je tudi po njik
hodil. Peljal jih je skozi koncertno dvorano in
knjižnico v kabinet h kneginji; vračaje se do
svojega naslonjača, mrmral je med zobmi: „Ta
gospoda ima čudne želje; da bi človek stregel
stari babi in otrokom!"

V kabinetu so bili svitlozeleni, s zlatom
pretkani zastori, jednaki so bili zastori na vratih
in na jedinem oknu, ki je bilo skoraj toliko,
kakor dveri. Po stenah je viselo mnogo večih
in manjših obrazov, ki so bili samo podobe. Oknu
nasproti je bila leva iz sivo, črno in belo pisa¬
nega mramorja, na njej sta stali goltani (vazi)
iz japonskega porcelana, in v njih so bile pre¬
krasne cvetice, ki so vonjavo po vsem kabinetu
širile. Na obeh straneh so stali kovčegi iz dra-
zega lesa, krasno izdelani, i na njih so stale
različne reči, imenitne po umetnosti ali drago¬
cenosti; tudi so bile prirodnine, školjke, korale,
okamenine i. t. d. To so bili sami spomeniki od
potovanj in darovi drazih osob. V jednem kotu
pri oknu je stala Apolonova podoba iz karar-
skega mramorja, v druzem prosta, pa prav umetno
izdelana pisna miza. Za mizo v temnozelenem,

Posl. Fr. Cegnar.

103

baržunom prevlečenem naslonjači je sedela kne¬
ginja v belej zjutranjej obleki. Prav zdaj je po¬
ložila pero iz roke, ko je babica z unuki skozi
vrata stopila: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
pozdravila je kneginjo ter se jej poklonila. —
»Na veke! Bog vzprimi, stara, tebe in otroke!"
odgovori kneginja. —- Otroci so kar strmeli,
ali babica je le mignila in precej so šli gospej
kneginji roko ljubiti. Ona jib je poljubila v
čelo in posadila na krasne stole z baržunom
preprežene in se zlatom oslecane, rekla babici,
naj sede. — „Hvala, milostljiva gospa, nisem
trudna," izgovarjala se je babica, in to le zato,
ker se je bala sesti na stol, da se jej ne bi
izpodrsnil ali se ne polomil. Gospa kneginja pa
je naglo velela: „Sedi, sedi, stara!" in babica
je pregrnila z belo ruto stol in pazljivo sela,
rekoč: ,,Da ne odnesem spanja milostljivej
gospej."

Otroci so stali, kakor bi bili prirasli, oči
Pa so metali od ene reči do druge; kneginja
s e je na-nje ozrla, nasmejala se in vprašala:
»Ali je vam tukaj všeči?" — ,,Da,“ pokimali
so  vsi kmalu. — „To je gotovo, ti bi tukaj de¬
lali, i se ne bi dali prositi, da bi precej tukaj
ostali," odgovori babica. — „In ti ne bi bila
r ada tukaj?" vpraša babico kneginja. „Kakor v
nebesih, tako jc tukaj, ali vender ne bi hotela
tukaj prebivati," odmaje babica z glavo. — ,,In
z; ikaj ne?" vpraša kneginja ter se čudi. „Kaj

104

Babica.

pa bi tukaj delala! Gospodinjstva tu nimate, s
prejo ali kolovratom ne bi se mogla tukaj pe¬
čati, kaj bi pa počenjala ?“  ,,I ne bi hotela v

starosti brez skrbi živeti in zlajšati si stara
leta?“ — „To vže pride popreje ali pozneje, da
bode solnce nad mojo glavo vzhajalo in zahajalo
in jaz brez skrbi spala. Dokler pa živim in mi
Bog zdravje ohrani, spodobno je, da delam.
Lenuh sam sebi čas krade. In celo brez skrbi ni
noben človek; tega tare to, onega drugo, vsakdo
nosi svoj križ, le da vsak pod njim ne omaga,"
odgovori babica. Zdaj je odgrnila bela ročica
težki zastor na vratih, in pokazalo se je lju-
beznjivo lice mlade deklice, ovito s svetlorume-
nimi kiticami. „Smem ?“ vpraša z milim glasom.
—,,Stopi bliže, Hortenzija, najdeš milo družbo,"
odgovori kneginja.

V kabinet je vstopila komtesa Hortenzija,
katero je odgojila kneginja, kakor se je govorilo;
bila je šibka in ne še dorasla. Imela je prosto
belo obleko, nesla na roči bel slamnik, držala v
prstih kitico cvetic. „Ah, kako mili so ti otro-
čiči!“ vzklikne, ,,gotovo so Proškovi, od katerih
si mi prinesla one dobre jagode ?“  Kneginja je
potrdila. Komtesa se je pripognila, dala vsacemu
otroku cvetico, jedno babici, jedno kneginji in
poslednjo je vtaknila sebi za pas. „To je tako
lepa cvetica, kakor vi, milostljiva gospica,“ reče
babica in cvetico povonja. „Bog vam jo ohrani,
milostljiva gospa," pristavi, obrnivši se h kneginji.


Posl. Fr. Cegnar.

105

— „To so tudi moje najslajše želje", reče kne¬
ginja in poljubi v jasno čelo miljeno gojenko. —
„AIi smem otročiče malo odvesti?" vpraša kom-
tesa kneginje in babice; kneginja je prikimala,
babica pa je menila, da bodo milostljivej gospici
nadležni; dečka sta kakor živo srebro, in Jožek,
ta je še le pravi." Ali Hortenzija se je na¬
sanjala, podala roki otrokom, prašala jih: „Ho-
čete z menoj?" — „Hočemo, hočemo", razveselili
so se otroci ter se prijeli njenih rok. Poklonivši
se kneginji in babici, šla je ž njimi skozi vrata.
Kneginja pa je segla po srebrnem zvončku, ki
je bil na mizi, in pozvonila; pri vratih se je
prikazal sluga Leopold in stal kakor bi bil
lesen. Kneginja mu je velela, naj napravi mizo
v dvorani in dala mu nekoliko pisem, da jih
dalje odpravi. Leopold se je priklonil in šel.

Ko je govorila kneginja se slugo, ozirala
se je babica po stenah v kabinetu. „Ti moj Bog!“
rekla je, ko je odšel sluga, „kako prečudna
eprava in obrazi! Ta le gospa je tako opravljena,
kakor pokojna Halaškova, Bog jej daj nebesa!
l’a je imela tolike pete, toliko krilo, za pasom
je bila tenka, da bi se bila zlomila in na glavi je
nosila čop. Nje mož je bil svetovalec v Do-
Lruški, in ko smo včasih tja na božjo pot prišli,
videli smo jo v cerkvi. Naši mladeniči so jo ime¬
novali „makovo gospo“, ker je bila v tej obleci
s  poštupano glavo kakor mak, kedar se razvije.
Pravili so, da je to francoska šega.“ — „Ta

106

Babica.

gospa je moja babica 11 , reče kneginja. — „No,
zakaj pa ne; lepa gospa je“, odgovori babica.

— „Na desnej ta je ded, na levej oče 11 , pravi
zopet kneginja. — „Lepi ljudje; milostljiva gospa
je vsa očetu podobna. In kje pa je gospa mati?"

— „Tam le je moja mati in sestra 11 , odgovori
kneginja, pokazavši podobi nad pisno mizo. —
„Lepa gospa, veselje jo je gledati 11 , meni ba¬
bica; „ali sestra ni podobna ne materi, ne očetu;
to je včasih vže tako, da se otroci vržejo po
kom iz daljne rodbine. Ali ta mladi gospod
tukaj mi je znan, pa ne morem se vzpomniti od
kodi . 11  — „To je ruski car Aleksander 11 , naglo
odgovori kneginja, „tega ti nisi poznala . 11  —
„Pač da, kako ga ne bi bila poznala, stala sem
od njega jedva dvajset korakov. To je bil krasen
človek, dasi je tukaj mlajši, vendar sem g*
precej vzpoznala. Ta in cesar Jožef, to je bil
lep par . 11  Kneginja pokaže na nasprotno steno,
kjer je visela doprsna podoba v naravnej veli¬
kosti. „Cesar Jožef ! 11  udari babica z dlanjo ob
dlan, „ kakor bi živ pred menoj stal. Lejte no,
kako lepoto imate tukaj. Tega si nisem mislila)
da bom danes videla cesarja Jožefa. Bog mu
daj večno luč, bil je dober gospod, posebno ubogi®
ljudem. Ta-le tolar mi je dal z lastno roko,“
reče babica, vzemši tolar iz neder. Gospej kne¬
ginji je bila všeč babičina prostosrčnost in dobre
opazke, in izrekla je željo, naj bi povedala, kdaj
in kje jej je cesar ta penes daroval. Babica se

Posl. Fr. Cegnar.

107

ni dala prositi in povedala je gospej kneginji,
kar smo vže pri mlinarju slišali. Gospa kneginja
se je temu srčno nasmijala. — Ko je to tako
babica po izbi gledala, opazila je podobo kralja
Friderika. „To je pruski kralj!“ vzklikne, „tega
mogočnika sem dobro poznala. Pokojni moj Jurij
je služil v pruskej vojski in jaz sem prebivala
petnajst let na Šleskem. Jurija še iz vrste ni po¬
klical in obdaroval ga je. Kad je imel velike
može, in moj Jurij je bil največi mož v vsem
Polku in vzrastel kakor sveča. Nisem mislila, da
bom za njim v grob gledala; človek kakor skala
m davno je vže v večnosti, in jaz sem še tukaj
vzdahne starka in solza jej oblije nabrano lice.
»Je-li pal tvoj mož v boji,“ vpraša kneginja.
»Ne prav, ali za strelno rano je umrl. Ko je
P°čil brup na Poljskem, in je pruski kralj z
Rusom tja planil, bil je naš polk v tej vojni. Tudi
J az  sem šla tja z otrokoma in tretjega sem ro¬
bila na polji. To je Ivanka, ki je zdaj v Boču,
m morebiti je zato tako pogumna, ker seje od
r °jstva morala vsega privaditi, kakor vojak. To
J e  bila nesrečna vojna. Iz prve bitve so mi Jurja
ua nosilih v tabor prinesli. Krogla iz kanona mu
J® odbila nogo. — Odrezali so mu jo. Jaz sem
mu stregla, kolikor sem mogla. — Ko je nekoliko
° z dravel, poslali so ga zopet v Niso. Bila sem
v °sela, mislila sem, da preboli, da v pohabljenca
Uo obdrže in da se bodemo smeli na Češko vrniti,
na d a me je prevarila. Naglo je začel hirati,

108

Babica.

in bilo ni sveta ne pomoči, moral je umreti. Vsako
petico sem dala za zdravilo, pa vse ni nič pomagalo, j
Mislila sem takrat, da izgubim um, da mi srce od
žalosti poči. Ali človek mnogo prebije, milostljiva
gospa! — Ostalo mi je troje sirot, imela nisem
beliča, le malo borne obleke. V polku, v katerem
je Jurij služil, bil je desetnik Lhotski, in ta je bil
Jurju najbolji prijatelj, ta se je mene usmilil, pre -
skrbel mi statve, ko sem rekla, da znam tkati, in j
vse drugo, česar je bilo pri tem potreba. Bog niu ;
povrni. Prišlo mi je prav, kar sem se mlada od |
pokojne svekrve naučila. Delo mi je šlo izpod rok,
in kmalu sem poplačala Lhotskemu dolg in še sem
z otroki mogla živeti. Moram reči, da so bili tam
v mestu vrli ljudje, ali meni se je vendar tožilo;;
od te dobe, kar ni bilo več Jurja, čutila sem se
tako zapuščeno in osamelo, kakor hruška na polji'
Zdelo se mi je, da bi mi bilo bolje doma, nege
na tujem, in potožila sem se Lhotskemu. On m 1
je odgovarjal in obečal, da gotovo dobim penzi]«
in da poskrbi kralj za moje otroke. Jaz sem bil 9
za to hvaležna, ali vendar sem se namenila nf
dom vrniti. Tudi mi je bil nemški jezik na poti;
Dokler smo bili v Kladsku, bilo mi je dobro, tukaj
sem bila kakor doma, govorilo se je bolj češki,
nego nemški, pa v Nisi je vže prevladovala nem;
ščina, in jaz se nikakor nisem mogla naučit'
nemškega jezika. Ko sem se malo opomogla, P 9
je prišla na nas povodenj. Voda je huda šiba, ke(k r
zadivja, in človek jej celo na konji ne utec^

Posl. Fr- Cegnar.

109

Prišla je tako naglo, da so ljudje jedva živenje
oteli. Jaz sem naglo pobrala, kar je bilo najbolj¬
šega, vzela culo na pleči, najmlajšega otroka v
naročje, oba starejša za roko in tako sem ž njimi
pobegnila do kolen po vodi gaze. Lhotski nam
je prišel na pomoč in povel nas v gornje mesto,
kjer so nas pod streho vzeli dobri ljudje.

Kmalu se je razneslo po mestu, da sem sko¬
raj vse izgubila, in dobri ljudje so mi hitro na
pomoč priskočili; tudi general me je k sebi po¬
klical in mi rekel, da bom dobivala vsako leto
nekoliko tolarjev in da me bodo z delom zala¬
gali po kraljevej milosti; dečka dade v vojaško
°%ojišče, in deklici naj dam v kraljevo odgo-
jišče za ženske. To me pa ni veselilo in prosila
aem, naj mi raje dade par zlatov, ako mi hočejo
niilostni biti, da se vrnem domov na Češko. Otrok
Pa od sebe ne dam, da jih odgojim v svojej veri
'n v svojem jeziku. Tega pa mi niso hoteli do¬
voliti in rekli mi, ako tam ne ostanem, ne dobim
n ’n. „Če nič, pa nič, Bog ne dopusti, da glada
umrem, mislila sem in zahvalila se kralju za vse.“

„Mislim pa, da bi bili tvoji otroci tam dobro
Preskrbljeni’', seže jej kneginja v besedo.

„Mogoče, milostljiva gospa, ali bili bi se
potujčili. Kdo bi jih bil tam učil ljubiti svojo
doniovino in materin svoj jezik? — Nihče. Na¬
bili bi se bili ptujega jezika, ptujih običajev in
uaposled celo svoje krvi pozabili. Kako pa bi
•Uogla za to Bogu odgovor dati? Ne, ne, kdor

110

Babica.

jo iz češke krvi, naj ostane pri češkem jeziku.
— Prosila sem, naj me puste, pobrala to malo
obleke, ki mi je ostala, vzela otroke in slovo
dala mestu, kjer sem bila toliko britkik in ve¬
selih dni j užila. Gospodinje so naložile otrokom
polne žepe pečenja in meni so dale nekoliko to¬
larjev za popotnico. Bog povrni tem ljudem na
otrocih, kar so mi dobrega storili. Ubogi Lhotski
me je spremil miljo hoda in nesel mi Ivanko.
Ni mu bilo prav, da sem šla, pri nas je bila
njegova Praga. Mej ločitvijo sva oba jokala.
Dokler je bil v Nisi, hodil je molit na Jurjev
grob očenašek, imela sta se rada kakor rojstvena
brata. V francozkej vojni je pal. Bog mu daj
Tečni mir!“

„In kako si prišla z otroki na Češko
vpraša kneginja.

,,Milostljiva gospa, mnogo sem izkusila na
poti. Nisem znala poti in zato sem mnogo časa
blodila. Noge smo imeli vže polne krvavih žu;
ljev, otroci in jaz, in jokali smo večkrat zaradi
lakote, truda in bolečin, ker dolgo nismo mogl'
na dom priti. Srečno sem prišla ž njimi do Klad-
skih gor, in tu sem bila vže kakor doma. J aZ
sem iz Olešnice, od sleske meje, ali milostljiva
gospa gotovo ne ve, kje je Olešnica. Ko sem s®
pa bližala domu, pal mi je drug kamen na srce.
Mislila sem, najdem li roditelja še živa, in kake
me vzprejmeta. Dala sta mi lepo doto, in jaz se®
se vračala skoraj z golima rokama in vodila seboj

I

Posl. Fr. Cegnar.

111

troje sirotic. Kaj mi porečejo ? To mi je vso pot
po ušesih šumelo. Bala sem se tudi, da se je
morebiti kaka žalostna promena dogodila te
dve leti, kar o njih nisem slišala. 1 '

„1 niste jim nikdar pisali, vsaj tvoj mož,
še ta ne?“ vpraša kneginja.

,,Te navade mej nami ni, da bi si pošiljali
pisma. Vzpominjamo se, molimo drug za druzega
m o priliki, ko naletimo na kacega znanega
človeka, pošiljamo poročila, kako se komu godi.
Tako pismo, človek ne ve, kdo ga v roke dobi
in kam pride. Moj oče je pisal nekdaj pisma vo¬
jakom, ki so bili iz naše vasi in so stali nekodi
daleč za mejami, kedar so hoteli roditelji zvedeti,
a d so še živi ali ne, ali pa kedar so jim hoteli par
zlatov poslati. Ko pa so se vračali, pravili so,
da niso nič prejeli. In tako je to, milostljiva gospa,
ko pride tako-le pismo od prostega človeka, za¬
dane kderkoli! 1

„Tega nikar ne misli, starka, 11  seže jejkne-
Sinja v besedo, „vsako pismo, bodi-si od kogar
koli, mora priti v roko tistemu, komur je pisano.
Nihče drug ga ne sme obdržati ali odpreti, na
to  je naložena huda kazen. 11

,,To je lepa reč, in jaz verujem milostljivej
grospej, ali kaj vse to pomaga, ker mi veliko rajše
Za upamo dobremu človeku. Na košček papirja se
n ° da vse na tanko zapisati, človek bi rad vprašal
Za  to in ono, pa ne zna kako; ali ko pride
kipec ali popotnik, pove vse razločno od besede

k

112

Babica.

do besede. Tudi jaz bi bila o naših več zvedela,
ali bili so tako nepokojni časi, malokdo je hodil
po svetu.

Mračilo se je, ko sem dospela z otroki do
vasi, bilo je poleti in vedela sem, da o tej dobi
večerjajo. Sla sem za vrti, da me ne bi ljudje
srečavali. Od naše hiše pritekli so psi in na
nas lajali. Klicala sem jih, pa še bolj so lajali.
Polile so me solze, tako milo se mi je storilo. —
Jaz glupa, nisem pomislila, da je vže petnajst
let, kar sem od doma šla, in da to niso tisti psi,
katere sem krmila. — Na vrtu je bilo mnogo
mladih dreves zasajenih, plot je bil popravljen,
skedenj je imel novo streho, ali hruško, pod ka¬
tero sem z Jurjem sedevala, zadela je bila božja
poslanka (strela), imela je vrh odlomljen. Na so¬
sedovej hiši ni bilo nobene promene; to je dobil
oče od pokojne Novotne na užitek. Novotna je
bila tista žena, ki je delala odejo, in moj pokojni
je bil njen sin. Pri hiši je bil majhen vrtec, po*
kojna je tukaj vedno imela leho, peteršijja, luka,
grmič mete, kadulje, in kar je bilo za dom treba;
ona je bila prijateljica zelenjadi, kakor jaz, Jurij
jej je vrt s plotom ogradil, ali vrt je bil s travo
zarastel, le malo luka je bilo na njem. Iz pes-
njaka je izlezel star čorav pes. Grivec, ali me
poznaš? vzkliknem in on se je začel plaziti okoli
mojih nog. Mislila sem, da mi mora srce od žalosti
počiti, ko me je ta nema žival vzpoznala in p°'
zdravila. Ubogi otroci so me gledali, zakaj jočem,

Posl. Fr. Cegnar.

113

nisem jim povedala, da jih k babici vedem;
mislila sem, ako se morebiti na-me jeze, naj
otroci tega ne vedo: Najstarejši sin, Gašper, pa
mi je rekel: ,,Zakaj jočeš, mama, ali nocoj ne
ostanemo tukaj? Sedi in poči j se, mi počakamo in
jaz bom nosil culo. Nismo lačni!" Ivanka in
Terezika sta pritrdili, da nista lačni, ali bili sta
lačni, ker šli smo več ur skozi gozd in videli
nismo nobene hiše. „Ne, otroci", odgovorim,
»tukaj v tej hiši se je rodil vaš oče, in tu zraven
se je rodila vaša mati, in zdaj prebiva tukaj
vaša babica in vaš ded. Zahvalimo Boga, da
nas je srečno sem pripeljal, in prosimo ga, da
nas po očetovski vzprejmejo." Molili smo oče-
našek in šla sem k hišnemu pragu. Oče in mati
sta si izgovorila kos kruha, posestvo je imel brat,
to mi je bilo znano. Na vratih je bila še pri¬
lepljena podoba, katero je Jurij materi iz Vam-
beric prinesel, Marija s štirnajstimi pomočnicami.
Kamen mi se je od srca odvalil, ko sem to podobo
nagledala. „Ve /ste me spremljale, ve mo spet
vzprejmete", mislila sem si in z veličini za¬
upanjem stopila v hišo. Oče, mati in stara Betika
so sedeli za mizo in jeli sok, vem to, kakor
da je danes. Hvaljen bodi Jezus Kristus!" po¬
zdravim. — „Na veke," bil je odgovor. ,,Pro¬
sila bi vas, gospodar, da me s temi otroci črez
noč pod streho vzamete. Prihajamo od daleč, lačni
sino in trudni," govorila sem in beseda so mi
j° tresla. Niso me vzpoznali. V hiši je bilo

Nar. bibl.

114

Babica.

temno. Odložite breme in sedite za mizo,“ rekel
je oče in žlico odložil. „Betika," rekla je
mati, „idi, skuhaj še nekoliko soka. Sedite, mati,
urežite si kruha in dajte ga otrokom. Potem
vam v  pripravimo posteljo. Odkodi pa ste prišli?*'
,,S Sleskega, iz Nise," odgovorim. — „Tam je
naša Majdalena,“ vzklikne oče. — ,,Prosim vas,
žena, niste nič slišali o njej ?“ praša mati in mi
se približa, ,,Majdalena Novotna, njen mož je
vojak. To je naša hči, vže dve leti nismo nič
slišali, kako se jej godi. Vedno imam hude sanje;
oni dan se mi je sanjalo, da mi je izpal zob,
in to me je bolelo, vedno imam to dekle pred
očmi in mislim, ali se ni Jurčku kaj zgodilo,
ker je vedno vojna; sam Bog ve, da si ljudje
ne dado pokoja." — Jaz sem plakala, ali otroci,
ko so culi babice tako govoriti, potegnili so me
za krilo in vprašali: ,,Mamica, je-li to naša ba¬
bica in naš ded?“ Ko so to izgovorili, preče]
me je mati vzpoznala, objela me in oče je vzel
otroke v naročje, in tedaj stoprv smo si povedali,
kaj in kako. Betika je precej tekla po brata
in sestro, po zalvo in svaka, in ni trajalo dolgo,
da je bila vsa vas skupaj, in ne le rodbina i»
vrstniki, vsakdo me je pozdravljal, kakor bi mu
bila rojena sestra. „Prav si storila, da si prišla
z otroki domov," pravi oče: ,,res je, povsodi je
božja zemlja, ali dom je vsacemu najmilejši i 11
nam naš in tako ima to biti. Dokler nam bode
Bog kruha dajal, ne bo tebi, ne tvojim otrokom

Posl. Fn. Cegnar.

115

sile, tudi ako ne bi mogla delati. Kar te je
zadelo, težka rana je, ali tudi to pozabi. Misli
si, kogar Bog ljubi, pošilja mu križe in nadloge."
— Tako sem bila zopet mej nje vzprejeta in
njihova. Brat mi je hotel dati izbo, ali raje sem
ostala z roditeljema v koči, kjer je nekdaj Jurij
prebival. Otroci so bili kmalu kakor doma, in
roditelja sta imela ž njimi dosti veselja. Pošiljala
sem jih pridno v šolo. Za moje mladosti se niso
učile deklice pisati, dosti, da so umele le malo
čitati, in še to le mestne deklice. In vendar je
kvar in greh, ako ima človek dar svetega Duha
in ga pušča brez obrestij. Kedar pa ni prilike,
kako si more človek pomoči! Moj pokojni, to je
kil človek izkušen na svetu, vešč v pisanji, z
jedno besedo, bil je povsodi na pravem mestu.
In to je dobro; tak bi moral vsakdo biti!" —
Jaz sem delala zopet volneno odejo, kakor
Popreje in zaslužila si mnogokako peticO. Bili so
takrat hudi časi, vojna, bolezen in glad. Korec
žita je veljal sto zlatov v bankovcih. To je nekaj!
— Ali Bog nas je ljubil, da smo vse kakor tako
Prebili. Tako hudo je bilo, da človek z denarjem
v roči ni mogel nič kupiti. Moj oče je bil mož
Po božjej volji, on je pomogel vsacemu, kjer in
kakor je mogel; k njemu je tudi vsakdo prišel,
kdor ni vedei kodi in kamo. Ko so hodili ubožniši
s °sedje prosit: ,,Posodite nam korec žita, nemarno
pobenega zrna za kruh," govoril je: ,,Dokler
iniaui, rad dajem; kedar sam ne bodem imel,

8*

116

Babica.

dade drug," in precej je morala mati vrečo do
vrha nasuti. Denarja pa ni jemal, po nobenej
ceni. — „Vsaj smo sosedje," govoril je, „ako si
mej seboj ne pomagamo, kdo nam pomore. Ako
vam Bog da dobro letino, povrnete mi zrnje, pa
smo pobotani." In tako je tudi bilo. Zato je
imel oče tisočero božjih blagodarov; mati pa,
ako kak dan ne bi bilo berača, na cesto bi ga
bila šla iskat, to je bilo njeno veselje. Zakaj
pa tudi ne bi bili pomagali ljudem? Bili smo
siti, imeli smo kaj obleči; zakaj iz obilnosti
ne bi podpirali druzih? To še ni tolika zasluga,
ampak le krščanska dolžnost; ali kedar si človek
od ust odtrga in da, to je lepa krepost. Tudi
z nami je prišlo do tega, da smo le jedenkrat
na dan jeli, da bi imeli tudi drugi ljudje kaj
jesti. No, tudi to smo prebili in zopet je solnce
prisvetilo. V deželi je bil mir, in bilo je vedno
bolje in bolje.

Ko je Gašper iz šole ostal, hotel se je učiti
tkalstva, in jaz mu nisem branila. Rokodelstvo
je lepa dota. Izučivši se, moral je po svetu. Jurij
je večkrat rekel, da rokodelec, ki za pečjo leži,
nič ne izvali. Nekoliko let pozneje se je vrnil,
v Dobruški se naselil, in dobro se mu godi.

Deklici sem vadila vsacega domačega dela,
da bi ju mogla spraviti v pošteno službo; zdaj
pa je prišla moja sestričina iz Beča domov. Te*
rezika jej je bila všeči, precej jo je hotela
seboj vzeti in za-njo skrbeti. Bilo mi je dosti

Posl. Fr. Cegnar.

117



težko, ali mislila sem, da ne bi storila prav,
ako bi se protivila njenej sreči, ker gre rada
na ptuje. In Doroteja je vrla žena, dobro živi
v Beči, otrok nima. Skrbela je za Tereziko ka¬
kor mati, in lepo doto jej je dala, ko se je mo¬
čila. To mi je nekoliko mrzelo, da si je ta de¬
klica izvolila Nemca, ali zdaj tega nič več ne
žalim; Ivan je iz srca dober in pošten človek,
sedaj se vže dobro umeva. Nu, in unuci so moji.
Na Terezikino mesto v Beč je šla Ivanka. Všeči
in dobro jej je tam. Mladi svet ima vže drug
razum; meni se je svoje žive dni na ptujem tožilo.

V nekoliko letih sta mi umrla roditelja, oče
in mati, oba v šestih tednih. Tiho sta zapustila
svet, kakor bi bil svečo upihnil. Bog ju ni tepel, i
fli jima treba bilo drug za družim hrepeneti; živela
sta šestdeset let v zakonu. Mehko sta si postljala,
mehko bosta spala. Bog jima daj večno luč!“

„Ali se ti ni tožilo za otroki, ko si vse tri
°d sebe dala?“ vpraša kneginja.

„1 nu, milostljiva gospa, kri ni voda. Dosti
'n mnogokrat sem jokala, ali otrokom nisem tega
razodela, da jim ne bi sreče kalila. In tudi ni-
® e m ostala čisto zapuščena, otroci se vedno rode,
'n tako ima človek vedno kaj opravka. Ko sem
videla pri sosedu otroke odraščati od zibeli in
kaše, zdelo se mi je, da so moji vlastni. Človek
®ora imeti srce za ljudi, pa ga imajo tudi radi.
~~ Jako so me prosili, naj se preselim v Beč;
Ve m, da bi bila našla tam dobrih ljudij, kakor

118

Babica.

drugodi, in da bi se mi bilo dobro godilo, ali
daleč je tja, in star človek ni za pot, tak je,
kakor dim nad streho. Utegnil bi me Bog k sebi
poklicati in jaz bi vender rada v domačej zemlji
počivala. — Ali, milostljiva gospa, pripovedujem,
kakor bi bila na preji tukaj, ne zamerite mi te
pri prostosti ", pristavi babica, dokončavši svoje
pripovedovanje in vstavši se stola.

„Tvoja povest, stara, bila mi je draga in
mila, ne veš, kako sem ti za-njo hvaležna", reče
kneginja, položivši roko babici na ramo. „Zdaj
pa pojdi z menoj k južini; mislim, da so tudi
otroci vže lačni." Izrekši to, odvela je babico
iz kabineta v salon, kjer je bila pripravljena
kava, čokolada in različne slaščice. Sluga jo
čakal povelja; kneginja mu ukaže in hitro je
tekel po komteso in otroke. V malo hipih so pri¬
skakljali, komtesa se je kakor dete ž njimi šalila-

„Lejte no, babica, kaj nam je gospica Hor-
tenzija dala!" kriče vsi k malu in kažejo raz¬
lične drage dari.

„1 poglejte no, kar sem živa, nisem še kaj
tacega videla; in ste se lepo zahvalili?" Otro¬
čiči so pritrdili. — „Kaj pa poreče Lenčika, ko
bo to videla, in Cilika in Vaclav?" - „K<jo
pa je ta Lenčika in Cilika in Vaclav?" vpraša
kneginja, ker bi bila rada vedela vse od konca
do kraja. — ,,To ti jaz povem, mila kneginja*
vem to od otrok," reče naglo komtesa; „Lenčika
je mlinarjeva hčerka, in Cilika in Vaclav sta

Posl. Fr. Cegnar.

119

otroka necega lajnarja, ki ima še četvero otrok.
Barbika mi je povedala, da jedo mačke, veve¬
rice in vrane, da nemajo druzega in nič obleke,
in da se ljudem studijo!“ — „Morebiti zato, ker
so ubožci 11  — vpraša kneginja, — Jedo mačke in
veverice ?“ „Zato“, pritrdi babica. — „Nu,
veverica ni slaba jed, sama sem jo pokusila",
meni kneginja. — ,,E, milostljiva gospa, vse
drugo je, jesti kaj od same sladnosti, ali od
glada. — Lajnarju je dal Bog zdrav želodec;
otroci, to se samo ob sebi ve, potrebujejo mnogo,
in za vse to mora on z muziko skrbeti. Kam bi
tedaj obrnil, še za se in na se nema mnogo, v
hiši pa se toliko pozna, kot kaplja v vedru!"

Mej temi besedami je sela kneginja za mizo,
Hortenzija posadila otročiče okrog sebe in tudi
babica je morala prisesti. — Komtesa jej je ho¬
tela naliti kave ali čokolade, ali babica se je
branila, rekoč, da ne pije kave in ne onega
druzega. —

„In kaj pa ješ?" vpraša kneginja.

„Od otročjih let sem juhe navajena, najraje
jem kislo, to mi v gorah zelo čislamo. Kisla juha
j n  podzemljice za kosilo, za južino podzemljice
’n kisla juha, in za večerjo spet to, v nedeljo
košček ovsenega kruha: to je živež ubozih ljudij
v  Krkonoških gorah leto in dan, in hvalijo Boga,
kedar imajo to, ali večkrat se še otrobov
,le  najedo. Niže ima vže vsakdo malo graha,
bole moke, zelja in tacih rečij, pa kdaj tudi

košček mesa; tim je vže dobro. Ali na gosposke
jedi se človek ne sme polakomniti, brzo bi prišel
na nič. Tudi bi mu take reči malo moči da-
jale.“ — ,,To se motiš, stara, take jedi so prav
tečne, in ako bi imeli ti ljudje vsak dan kos
mesa in kupo dobre pijače, mislim, da bi jih to
bolj krepilo, nego vse jedi, ki jih ves dan užijo“,
reče kneginja. — „Lejte, no, človek se vsak
dan kaj nauči; vedno sem mislila, da so veliki
gospodje le zato tako bledi in mnogokrat tudi
suhi, ker jedo take slaščice, ki ne dajo nika-
koršne moči.“ — Kneginja se je posmijala, rekla
ni nič, ali podala je babici majhno kupo, napol¬
njeno se sladkim vincem, rekoč: „Pij, stara, to
dobro de tvojemu želodcu!" Babica vzdigne kupo
in reče: „Na zdravje milostljive gospe" in malo
odpije; vzame tudi košček pečenja, da ne bi
grešila o gostoljubje.

„Kaj je v tih školjkah, kar je gospa kne¬
ginja?" tiho vpraša Jožek Hortenzije. — „To
so morske živali, pravi se jim ostrige", odgovori
glasno Hortenzija. — „Tega bi Cilika ne jela",
meni Ivan. — „Na svetu so različne jedi, raz¬
lični okusi, mili Jožek", reče gospica. — Mej
temi besedami je babici nekaj v žep potisnila
Barbika, ki je sedela poleg nje, in šepetala:
„Shranite to, denarji so, gospica mi jih je dala
za Kodrnove otroke, jaz bi jih lehko izgubila"
— Gospa kneginja pa je slišala, kaj je Barbika
šepetala, njeno oko se je z neznano radostjo ozrlo

Posl. Fr. Cegnar.

121

na lepo komtesino lice. — Babica ni mogla svo¬
jega veselja za se ohraniti, se srčnim glasom je
rekla: „Milostljiva gospica, Bog vam stokrat
povrni!“ — Gospica je zarudela in s prstom za¬
pretila Barbiki, ki je tudi zaradi tega zarudela.
— ,,To bo radost!" reče babica; „zdaj se bodo
mogli obleči!"

,,Pridenimo k temu še kaj, da bi si tudi
sicer pomogli", meni kneginja. „Storila bi dobro
delo, milostljiva gospa, ako pomorete tim ljudem,
pa ne z miloščino", reče babica.

,,In kako pa?" -- „Tako, da bi imel Ko-
drna po svojej zmožnosti stanovitno delo, in mi¬
slim, da bi bilo tudi njemu prav, ker je pošten
’ n  marljiv človek. Bog blagodari za vse, ali mi¬
loščina, milostljiva gospa, pomore tacim ljudem
le za nekaj časa. Kupi se to in to, včasih tudi
kaka nepotrebna reč, kedar je denar v roči; ko
Pa se to poje ali potrga, sedi zopet na praznem,
v drugič si ne upa prositi. Ali če ima vsakdanji
živež, takrat mu je pomagano, in milostljive]
gospoji tudi. ker najde marljivega delavca ali
z vestega služabnika, in pri tem stori milostljiva
gospa še dobro delo." — „Prav praviš, stara,
a lj kako službo mu dam, muzikantu?" — „1,
milostljiva gospa, ta se lehko najde. .Jaz vem,
da bi bil rad ogleda ali poljak. Ko bi tako po
Polji hodil, mogel bi tudi lajno seboj nositi; ke¬
dar gre po polji, svira vže tako po poti, da se
n m ne toži. — To je vesel kos“, reče babica

122

Babica.

in se posmeje. — „Tedaj poskrbimo za-nj“, reče
kneginja. — „0 draga, mila moja kneginja!“
vzklikne komtesa in vstane, da poljubi kneginji
prekrasno roko. — ,,Le pri dobrih ljudeh pre¬
biva božji angelj!" reče babica, pogledavši kne¬
ginjo in njeno odgojenko. — Kneginja je malo
pomolčala in tiho rekla: „Da mi jo je Bog dal,
za to mu bodem vedno hvaležna 1 ', in glasneje
je dostavila: „Rada bi imela tacega prijatelja,
kakor si ti, stara, kateri bi mi govoril vselej
resnico, prijetno, ali neprijetno." — „1, milost¬
ljiva gospa, najdete ga, kedar hočete. Prijatelja
je laže najti, nego obdržati." — „Ti misliš, da
ga ne bi znala ceniti?" — „Zakaj bi to o mi¬
lostljive j gospoji mislila, to se le tako sploh govori;
včasih je neprijetna beseda — mila, ali včasih,
kedar človek najmenj misli, zadene v nevoljo in
prijateljstvo ugasne." — „Spet imaš prav. I*
pa imaš od danes počenši pravico k meni hoditi,
kedar hočeš, in reci mi, kar si bodi, vselej te
bom rada slušala, in prideš-li s prošnjo, ako
mi bo le kolikaj mogoče, verjemi, da ti jo izpol¬
nim." — Tako reče kneginja, vstavši izza mize-
Babica jej je hotela roko poljubiti, ali ona se
je obrnila, poljubila starko v lice, in jej ni dale
roke, da bi jo poljubila. — Otroci so pobral 1
krasne svoje dari, ali vender so se težko ločil*
od mile komtese. „Pridite tudi k nam, milo st '
ljiva gospica", reče babica, vzemši jej Nežik<>
iz naročja. — „Pridi, pridi, gospica Ilortenzija-

Posl. Fr. Cegnar.

123

prosijo otroci, „mi ti zopet jagod naberemo.* 4
— »Gotovo pridem**, nasmeje se gospica. —
»Hvala vam za vse, milostljiva gospa. Bog vas
ohrani 1“ poslovi se babica. „Z Bogom!“ pokima
kneginja, in gospica jih črez prag spremi.

Sluga je prišel z mize spravljat, vihal je
nos in si mislil: »Čudne muhe za tako damo, raz¬
tovarjati se s preprosto babo!** Kneginja pa je
stala pri oknu in gledala za odhajajočimi, do¬
kler jej niso izpred očij zginile bele otročje suknje
jn bela babična peča. Vračaje se v kabinet pa
je šepetala: »Srečna ženah*

Vlil.

Na graščinskej loči je vse polno pisanih cve¬
tic, sredi loke so vzare, na vzarah materinih dušic,
kakor bi nastlal. Mej materinimi dušicami kakor
aa  vzglavji sedi Nežika, gleda polonico, katera
jej teka po naročji sem ter tja, z naročja na no¬
gico z nožiče na zeleno obutev. »Ne utekaj, mala,
ostani pri meni, vsaj ti nič ne storim,“ govori de¬
klica polonici, vzemši jo v pest in izpustivši jo
®Pet v naročje. Ne daleč od Nežike, pri mravljišči
čepita Jožek in Tonček. Gledata okoli sebe, kako
S a nize mravljinci. »Lej, Tonček, kako tekajo, in
Hdiš, ta-le mravlja je izgubila jajčice, in ona
dt' u ga v  ga je pobrala in teče ž njim v mravljišče.**
'V »Čakaj, jaz imam malo kruha v žepu, dam
li® drobtino, kaj ž njo store?“ Vzel je iz žepa


124

Babica.

kruh in položil drobtino na pot. „Lej, lej, zbirajo
se krog nje in mislijo, od kodi je to tako brzo
prišlo. In lej, vlečejo drobtino dalje in dalje;
vidiš, kako se se vseh stranij zbirajo; pa kako to
vedo drugi mravljinci, da je tu kaj ?“ V tem so
začuli jasen glas: „Kaj tukaj delate?“ Bila je
komtesa Hortenzija, ki je prijezdila na belem
konjiči skoraj do njih in niso je popreje opazili.
„Jaz imam polonico!" reče Nežika in kaže zaprto
pest komtesi, ki je razjahala in se približala.
— ,,Pokaži mi jo!“ — Nežika odpre roko, ali
bija je prazna. „Ah, ušla mi je,“ toži deklica.
„Cakaj, ni še ušla, ali uide,“ reče gospica in
previdno vzame polonico deklici z gole ramice.
,,In kaj počneš ž njo?“ — „Spustim jo. Po¬
čakaj, kako poleti, le poglej!“ Nežika dene po¬
lonico na odprto dlan, vzdigne roko ter govoru
,,Polonica, polonica, poleti do solnčica, do božjega
okenca. 11  — ,,Pripelji mi ženina!" pristavi Jožek,
ter Nežiko lahko po roči krene. V tem je vzdig¬
nila polonica rudeči, grabljasti plašč, razpela
zloženi gibki peruti in vzletela v zrak. — „Oaka]
ti, zakaj pa si jo splašil," jezi se Nežika. —
bi popreje odletela," smeje se deček in obrnivš*
se k Hortenzi, prime jo za roko in pravi: „Poj ( ^j
gospica Hortenzija, pojdi gledat, jaz sem daj
mravljincem drobtino kruha, in to jih je na njem'
govoreč to, čudi se in vleče gospico za seboj. -"
Komtesa je segla v žep črne svilene obleke P°
košček sladkorja in podala ga Jožku rekoč; ,P 0

Posl. Fr. Cegnar.

125

jim položi v travo, in videli boste, kako se na
hip na-nj vsujejo. Sladke stvari imajo radi.“ —
Jožek je slušal, in ko je videl, da se kar na hip
mravljinci z vseh stranij zbirajo, sladkor glojejo
in odnašajo prav majhne drobtine v mravljišče,
svoje stanovanje, čudil se je in vprašal komtese :
,Ali povej mi, gospica, kako pa mravljinci vedo,
'la je tu kaj dobrega, in kaj delajo z jajčici, ki
jih vedno prinašajo in odnašajo. 11  — „To so njih
otročiči, in te katere jih nosijo, to so pestunje in
čuvarice. Kedar solnce sije in je topel dan, iz¬
našajo jih na solnce iz temnih izb, da se igrajo
in lepo rastejo. 11  — „In kje so njih mamice ?“
vpraša Nežika. — „Doma so, sede in neso jajci ca,
'la mravljinci ne zamro. In očetje hodijo okoli
njih, pripovedujejo jim to in ono in jih razvese¬
ljujejo, da se jim ne toži, in drugi mravljinci, ka¬
tere vidite tu okoli gamzeče, ti so delalci.“ —
»In kaj delajo ?“ vpraša Jožek. — „Hodijo po
živeža, stavijo in oskrbljujejo pohištvo, skrbe za
"dado in jih pitajo, snažijo dom; ko umre kak
Mravljinec, odneso ga, stražijo, da sovražniki ne
hjanejo na-nje, in kedar se to zgodi, združeni bra¬
nijo svoje liiše; vse to morajo opravljati delalci. 11
~~ »Kako pa se umejo, ker ne znajo govoriti ?“
vprašajo otroci. — „Dasi ne umejo take besede,
kakor razumneje stvari in posebno človek, vendar
Se  mej seboj umejo. Videli ste, da je tekel prvi
Mravljinec, ko je našel sladkor, precej drugim
Povedat, in kako so se stekli, kako drug poleg

126

Babica.

druzega postajajo, s tipalom dotikajo, kakor bi
se srečevaje hoteli razgovarjati, in včasih jih je
velika množica skupaj, kdo ve, o čem se posve-
tujejo.“ — ,.In imajo v svojih stavbah tudi izbe
in kuhinje ?“ vpraša Nežika.— „ Kuhinje ne po¬
trebujejo, ker ne kuhajo, ali izbe imajo v teh
stavbah za mlade in matere, obedovalnice in
dom imajo na mnogo stropov razdeljen, in znotraj
gredi od stropa do stropa.** — „Ali se jim pa
kdaj podere ?“ vprašajo zopet otroci. — ,,Saj
oni dobro stavijo, in ako ga jim veča moč ne
skazi, ne podere se jim lahko. Zidove in streho
in vse si napravljajo iz drobnih smetij, stebel,
iglic, suhih listkov, trave in prsti, katere na
majhne stolpiče navale, in če je suha, slinami
jo razmakajo in gneto .in rabijo tako, kakor
zidarji opeko. Najraje zidajo, kedar prši, kedar
je prst velhka.** — „In kdo pa je to žival vse
to naučil ?“ vpraša Tonček. — „Bog je dal ži¬
vali vže naravni nagib, da ve precej od malega,
kako živeti, kaj jej je v hrano potreba, in mno-
gokatera žival s tako umetnostjo in tako urnostjo
skrbi za svoje potrebe in opravlja domača dela,
da se zdi, kakor bi imela človeški razum. Ko
bodete v šolo hodili in knjige umeli, pa se 0
živalih in njihovem živenji mnogo naučite, kakor
sem se jaz naučila**, reče komtesa.

Mej temi besedami je prišla babica z Bar-
biko. Nesli sta polno naročje cvetlic in zeliki
katerih sta bili po loči natrgali. Otroci so ha-

Posl. Fr. Cegnar.

127

biči precej povedali, kaj jim je komtesa pravila
o mravljincih, ta pa je prašala babice, čemu
jej bodo vsa ta zelišča. „1, milostljiva gospica,
to je kumin in malo repka. Kumin se posuši in
seme se potrebuje doma za jedi in kruh, stebla
so otrokom za kopel; repek je prav dober, kedar
koga grlo boli, in se mora očistiti. Ljudje po
okolici vedo, da imam jaz vedno nekoliko tega
zelišča in pošiljajo po-nje. Dobro je, da ima človek
tako zdravilo doma, če ga tudi sam ne potre¬
buje, pa pride komu druzemu prav.“ — „Ali
ni v mestu lekarnice?“ vpraša komtesa. — „V
ruestu ne, ali uro hoda od tukaj pa. Ali kaj vse
to pomaga, ako bi tudi v mestu bila; latinska
kuhinja je draga kuhinja, in zakaj bi draže ku¬
povali, nego si znamo sami kuhati. 11  — „Ali vam
tupiše recept lekar in pove, kako imate to ra-
kiti.“ — „l)a to, to, milostljiva gospica, kam
Pa bi človek prišel, ako bi iskal precej zdrav¬
ja, da ga le malo trebuh zaboli. On je uro
koda od tukaj, mine pol dneva, da ga človek
kočaka, tako bi lahko kdo umrl, ako ne bi bilo
kotnače pomoči. In kedar pride, to je vže tako,
Precej da lekov, da jih ni prešteti, oblog' in pi-
Javic, in tega in onega, da človek ne ve, kje
' Ilu  glava stoji, in bolniku je zato mnogokrat še
kiijše. Da, milostljiva gospica, nič jim ne ve¬
tjem, in kedar je meni, ali otrokom kaj, po¬
laga moje zelišče; sicer pa kedar človek hudo
zboli, svetujem: Pošljite po zdravnika. Ali kaj,


128

Babica.

I

kedar obišče koga Bog s težko boleznijo, so zdrav¬
niki se svojim razumom pri kraji in prepuščajo
prirodi, da si pomaga. Bog ostane vedno naj-
bolji zdravnik; ako je človeku namenil živenje,
preboli brez zdravnika, ako smrt, vsa lekarnica
ne pomore." — „In tu v naročji imate zgolj
zelišča V" vpraša komtesa. — „1 ne, gospica
Hortenzija," naglo odgovori Barbika, ,,imamo
tudi cvetlice za vence. Jutri bo sveto telo, m
jaz in Lenčika bodeva družici." — „In jaz tudi,
jaz pojdem s Heleno," reče Nežika. — „In midva
bodeva kmetiča!" vzklikneta dečka. : — „1®
kdo je ta Helena?" vpraša komtesa. — „Helena
je kuma iz mesta, iz tiste velike hiše, na ka-
terej je lev." — „Moraš reči, iz gostilnice," pouči
babica otroka.

„Pojdeš tudi ti za procesijo P" vpraša Bar¬
bika komtese. — „Kako pa, da pojdem," potrdi ter
sede v travo, pomaga ravnati babici in Barbiki
cvetice. — „Ti, gospica,- nisi bila še nikdar
za družico o svetem telesi?" vpraša Barbika-
— „Nikdar; ali ko sem bivala še pri svoje]
odgojiteljki v Florenci, bila sem na Madonin
praznik za družico, nesla sem Materej božjej venec
iz rož." — „Kdo je ta Madona?" - „Madono
imenujejo v Italiji Mater božjo," odgovori kom'
tesa. — „In je milostljiva gospica iz Italije-
To je tam, kjer so naši vojaci?" vpraša babica-
—- ,,Da; ali v tem mestu, od koder sem j aZ ’
v Florenci niso. Tam pletejo iz ržene slame t e

l

Posl. Fr. Cegnar.

129

krasne slamnike, ki jih imate. Tam raste po
polji riž in turščica, po brdih sladki kostanj in
oljika, tam so cipresovi in lavorovi gaji, krasne
cvetice, jasno modro nebo.“ — „Ah, jaz vže vem!
to je tisto mesto, katero imaš naslikano v svo-
jej izbi, jeli, gospica? V sredi je široka reka,
in na reci ob bregu stoji mesto. Ah, babica,
tam so krasne hiše in cerkve! Na drugej strani
so sami vrtovi in majhne hišice, in pred neko
hišico se igrajo deklice in mej njimi sedi stara
gospa — to je gospica Hortenzija se svojo pes¬
tunjo, kaj ne gospica? Ti si nam to povedala, ko
snio bili v gradu.“ — Gospica ni precej odgovo¬
rila, zamislila se je, njene roke so mirno ležale
na kolenih, nekaj hipov potem pa globoko vzdahne:
»Oh, bella patria! Ob, čara amica!“ in v krasnih
očeh se jej solza zasveti.

„Kaj si povedala, gospica Hortenzija?"
vpraša radovedna Nežika, prijazno se k njej
stiskaje. Hortenzija je naslonila glavo na dekli¬
čino glavico in solze so jej lile po licih na ko¬
lena. — ,,Milostljiva gospica se je vzpomnila
s yoje domovine in svojih prijateljev," reče ba¬
bica; „tega vi otroci še ne veste, kako je to,
v a ko mora človek zapustiti mesto, kjer je odrastek
Ce tudi mu se pozneje dobro godi, vendar ga
n c more pozabiti. Tudi vi kdaj to skusite. In
milostljiva gospica ima gotovo tam rodbino?" —
»Nimam na svetu nikake rodbine, da bi vedela,"
0( lgovori žalostna komtesa; ,.moja dobra pestunja

9

Nar. bibl.

130

Babica.

moja prijateljica Ivanka biva v Florenci in po
tej in po domovini se mi dostikrat toži. Ali obeča
mi knjeginja, dobra moja mati, da se kmalu zo¬
pet tja vrnem.“ — „In milostljiva gospica, kako
vas je kneginja tako daleč našla ?“ vpraša ba¬
bica. — ,,Gospa kneginja je dobro poznala mojo
mater, bili sta prijateljici; moj oče je bil J
bitvi pri Lipsiji hudo ranjen, in ko se je bil
vrnil na svoj grad pri Florenci, umrl je neko¬
liko let pozneje za to rano; Ivanka mi je to več¬
krat pravila. Mati je zelo žalovala in tudi umrla.

Zapustila sta mene, malo siroto. Ko je to
gospa kneginja zvedela, prišla je tja in bila bi
me seboj vzela, da me Ivanka ni bila ljubila
kakor mati. Pustila me je pri njej, dala jej v
roke grad in kar je bilo v njem, in ona me jo
gojila in učila. Ko sem vzrasla, vzela me je
gospa kneginja k sebi. Ali, jaz jo prisrčno lju¬
bim, tako kakor bi ljubila svojo mater!“ "
j,Vsaj tudi vas gospa kneginja ljubi tako, kakor
vlastno svojo hčerko," odgovori babica; ,,dobro
sem to videla, ko sem bila v gradu, in to je
gospej prav lepo. — Da, da ne pozabim milost-
Ijivej gospici povedati o Kodrnovih. Ko jim je
Barbika denarje dala, čudo da niso od radosti
do stropa skočili; ali ko je dobil starec službo
grajskega poljaka in se mu je dvojna plača dala,
čudili in veselili so se tako, da ne moreni po¬
vedati. Do smrti ne prestanem za gospo kneginj 0
in gospico moliti." — ,,Zato imajo tudi tebi hvalo


Posl. Fr. Cegnar.

131

■

vedeti, babica, za dobro tvojo besedo," odgovori
gospica. — „1, milostljiva gospica, kaj bi to bilo
vse pomagalo; da ni dobra beseda pala v dobro
zemljo, blagoslova ne bi bila rodila," reče babica.

Kitice so bile povezane, babica se je vzdig¬
nila z otroki na pot proti domu. „Tudi jaz poj¬
dem do razpotja z varni," reče gospica, vzemši
za uzdo konja, ki se je pasel. „Hočeta-li, dečka,
da vaju posadim na konja, vsacega nekaj časa?"
Dečka sta veselo poskočila, in Jožek je bil, ko
bi mignil, na konji. — ,,Kak gizdalin je to!"
meni babica, gledaje, kako smelo se Jožek drži.
Tonček se je tudi držal, kakor da se ne bi bal,
ali do ušes ga je oblila rudečiča, ko ga je go¬
spica na konja posadila in stoprv potem je bil
Pogumniši, ko mu se je Jožek začel smijati.
Tudi malo Nežiko je komtesa posadila na po-
ninka, ali šla je zraven nje in jo držala; deklica
je bila vesela; dečka pa sta se jej smijala, da
sedi gori kakor klop, kakor opica, in kdo ve,
kaj sta še na-njo kričala, da ju je morala ba¬
bica svariti. Na razpotji je gospica sama zaja¬
hala belca, spustila modro krilo črez stremena,
Pripela si črni klobuček, pomignila še jedenkrat
otrokom z bičem, in ko je zaslišal konj glasno
Povelje „avanti!“ zadirjal je ž njo mej drevesi
navkreber kakor lastovka. Babica z otroki pa je
Počasi stopala proti Staremu belišču.

Drugi dan je bilo krasno jutro, nebo jasno
kakor ribje oko. Pred hišo je stala kočija, na

9 *

132

Babica.

kočiji Jožek in Tonček v belili hlačah, rudečih
suknjah, z vencem v roči. Gospod Prošek je
hodil okoli krasnih konj, trepal ju po lesketa¬
jočih kiticah, česal gosto grivo in pregledava!
z umetnim okom konja in opravo. Naglo je sto¬
pil pod hišno okno in zavpil: ,,Ali ste naprav¬
ljeni, ali ne? Ali bo vže kaj!" — „Precej, oče,
precej!“ začuli so se znotraj glasovi. To precej
pa trpi še precej hipov, in naposled so prišle
iz hiše deklice, mej njimi Lenčika, za njimi Proš-
kova gospa, babica, Jerica in Uršika. „Pazite
na vse, glejte na perutnino!" govori babica. Sul¬
tan se je hotel Nežiki prikupljati, privohal je
do venca, katerega je imela v roči, ali ona je
vzdignila roki in babica ga je odgnala, rekoč:
„Ne vidiš, glupec, da je Nežika družica!"

„Kakor angela sta," reče Jerica Uršiki, lw
sta deklici na voz seli. Gospod Prošek je sel na
sedalo zraven kočijaža Vaclava, vzel vajeti v
roko, dlesknil z jezikom; konja sta mignila z
ušesi, vzdignila glavi in voz je zdrčal proti mlinu,
kakor da ga veter nese. — Psa sta se pognala
za njim; ko jima je pa gospod zapretil, vrnila
sta se spet, čmerno legla na solnce pred pra?
in naposled začela smrčati.

Kako krasno je v mestu! Ob hišah zelene
veje in mlaji, šotori, postavljeni kakor gaji. P°
cesti in vseh potih je potreseno zelenje. Na štirih
krajih stoje oltarji, drug od drugega krasnejši-
Na trgu pri podobi svetega Ivana Nepomuka,

F

Posl. Fr. Cegnar.

133

pod zelenimi lipami leži ovenčan možnar, okoli
njega stoji mnogo drevesec. — „S tim bodo
streljali 41 ; reče otrokom Prošek. — „Ali jaz se
bodem bala!“ skrbi Nežika, — ,.I kaj bi se
bala, to tako poči, kakor bi pal se sklednika
lonec , 41  tolaži jo Lenčika. Tako treskanje je cula
Nežika mnogokrat doma, to jo je tedaj vpokojilo.

Kočija obstane pri velikej hiši, na katerej je
viselo kazalo z belim levom in velikim grozdom.
Na prag je stopil kum Stanički, vzel z glave bar-
žuiiasto kapo z velicim čopom in veselo pozdrav¬
ljal. Kuma v srebrnej zavijači in v kratkem svilenem
krilu se je ljubeznjivo smehljala, in ko se je
hotela mala Jelica za njo skrivati, prijela je za
roko njo i Nežiko, postavila ju pred-se in govo¬
rila: „No, pokažita se, kakor je spodobno ! 41  —
»Kakor dvojčka , 44  sodi babica. Deklici sta se spo¬
gledali, pa spet oči sramežljivo pobesili. Stanički
Je prijel Proška pod pazduho, obrnil se proti hiši
in silil druge, da bi šli ž njim: „Predno se začne
Procesija, povemo katero pri kozarci vina , 41  ve¬
selo pristavi. Proškova gospa je šla, babica z
otroki pa je zunaj ostala in govorila gospodi: „Vi
imate še dosti časa, ker pojdete z gospodo, jaz
Pa pozneje ne bi prorila skozi ljudi do cerkve.
Ostanem tukaj z otroki . 44  In ostala je ž njimi na
Pragu. Kmalu sta zavila okoli ogla iz ulice dva
lečka v rudečih kamižolkah, za njima zopet po
Iva in dva, in Jožek zakriči: „Uže gredo ! 44  —
»Nežika in Lenčika , 44  opominja babica, „ko poj-


134

Babica.

deta za procesijo, glejta pod noge, da ne padeta.
Barbika, pazi ti malo na-nji. Vidva dečka, gle-
dajta, da se svečami ne napravita kvara. Molite
v cerkvi in pri oltarjih, da bi imel Bog veselje
z vami!“ Mej tim opominjevanjem je prišel učitelj
se šolsko mladino. — ,,Bog vas vzprimi, gospod
učitelj; privela sem vam tudi te paglavce, potrpite
z malimi!“ nagovori babica starega učitelja.
„Vžo prav, babica, potrpeti moram tudi s temi,
begajo kakor ovce, veliki in mali,“ smeje se uči¬
telj vredovaje dečke k dečkom, deklice k deklicam.

Babica je ostala v cerkvi pri vratih mej sta¬
rimi sosedami, otroci so se razvrstili okoli oltarja-
Pozvonilo je, ljudje so hrumeli v cerkev, Cerkve¬
njak je prinesel kmetiškim dečkom prižgane vošče-
nice, mali zvonček je zacingljal, duhovniki so
pristopili k oltarju — začela se je maša. Deklici
sta sklenili ročici in gledali dolgo na oltar; ko
sta se pa dosti nagledali, začeli sta se ozirati na
levo in desno, in zdaj sta zagledali ljubeznjivo
komtesino obličje, ki je sedela zgoraj na pomoljih-
Morali sta se jej nasmijati, kako pa. Ali za kom-
teso je sedela mati in tudi oče je tam stal, 1°
ta je deklicama ozbiljno pomignil, naj se obrneta
k oltarju. Nežika tega ni razumela, ona se j e
tudi očetu nasmijala, Barbika pa jo je prijela
za krilo in šepetala: „Gledi na oltar!“ —

Bilo je povzdigovanje. Duhovnik je vzel v
roke sveto telo, ljudje so zapeli na koru: „J a '
gnje božje, Kriste, usmili se!“ in zvonci so za-

Posl. Fr. Cegnar.

135

čeli žvenkljati. Spredaj so šli otroci, kmetje z
užganimi svečami, ovenčane deklice so potresale
po poti cvetje. Za njimi duhovniki, mestni sta¬
rešine, gospoda vse okolice, za temi mestno in
kmetiško ljudstvo sploh; mej njimi babica. Pra¬
pori različnih rokodelstev so vihrali nad ljud¬
skimi glavami, vonjava od kadila, dreves in
cvetic se je širila, zvonjenje je donelo po zraku.
Tisti, ki niso mogli iti k procesiji, stali so na
Pragu ali pri oknih, da bi videli procesijo.

Kaka paša očem, ta pisani sprevod! Kaka
oprava! Kaka krasota! Tu nališpani otroci, tu
krasni duhovniški ornat, tu gospod v fraku po
šegi, tu pošten sosed v petdeset let starej suknji,
hi junak v vezenej kamižoli, starec v suknji do-
Petači. Prosto ali krasno opravljene gospe poleg
P&lišpanih košato oblečenih. Meščanke v zlatih
in srebrnih zavijačah, sejjanke v belih pečah in
srebrnih pasih, deklice v šapljih in rudečih rutah.

Kakor je vsakdo po kazalu poznal, da je
kila Staničkega hiša gostilnica, tako je bila ob¬
leka teh ljudij kazalo njihovih mislij, pa tudi
njihovega stanu. Poznal se je bogatin in obrtnik
°d uradnika, kmet od osobenika in po obleci
so je videlo, kdo se drži starih navad in obi¬
čajev, in kdo se po svetu pači, kakor je rekla
babica.

Pri oltarjih je babica vselej gledala, da je
Prišla blizu otrok, da bi bila pri roči, ako bi se
kaj pripetilo. Ali vse se je dobro izvršilo. Samo


136

Babica.

pri vsaceui strelu se je stresla Nežika in pri
vsacem prvem poku zamašila si ušesa in zaprla oči.

Po obhodu je babica otroke zbrala in peljala
jih v gostilnico, pri katerej je vže čakala kočija.
Prišla je tudi Žalika iz cerkve in babica jo pre¬
cej nagovori, da bi šla ž njo: ,,Naši ostanejo tu
pri kosilu, imava dosti prostora." — „Rada bi
šla z vami, pa tudi z otroki rada," odgovori
Žalika, in njeno oko je palo na vrsto mladeni¬
čev, ki so stali na pokopališči in čakali deklic,
da bi jih domov spremili. Jeden je bil mej njimi
kakor smreka, imel je prijetno obličje in milo
oko. Zdelo se je, da z očmi nekaj išče in ko
so se po naključbi njegove oči z njenimi ujele,
zarudela sta oba. — Babica je peljala Lenčiko
h gospoji kumi, in gospa kuma je precej za¬
držala otroke in babico in prinesla pečenja in
vina. Ker ni hotela Žalika v gostilnico iti, kjer
je sedela sama gospoda, prinesla jej je babica
pijače v vežo, ali mnogo urnejši od babice je bil
šibki mladenič. Zmuznil se je v gostilnico, dal
si naliti sladke rozolije in nazdravil je Žaliki;
Deklica se je branila, ko je pa mladenič skoraj
žalostno rekel: „Tedaj ti nečeš od mene spre¬
jeti zdravice?" vzela je naglo kupico in napila
mu na zdravje. Zdaj je prišla babica in morala
sta oba tudi od nje piti: „Kakor navlašč si pri'
šel, Jakob," reče babica in prijazno se nasmeje;
„vže sem skrbela, kateremu izmej mladeničev
bi rekla, da bi z menoj šel; bojim sc voziti s

Posl. Fr. Cegnar.

137


tema divjima konjema, kedar ni z menoj Ivana
ali kacega razumnega človeka. Kočijaž Vaclav
predrzno vozi. Pojdi z menoj!" — ,,Prav rad“,
reče Jakob, zasuče se na peti in biti plačat. —
Otroci so se poslovili s Heleno, kumo in rodi¬
teljema, ter seli v kočijo; Žalika je prisela,
Jakob je skočil k Vaclavu na sedalo in pognali
so: »Vidite Jakoba, kak gospod je!" klicali so
mladeniči, ko je mimo njih drdrala kočija. —
»To menim, imam se s čim ponašati!" vzklikne
Jakob in ozre se na voz. Mladenič pa, ki je
Jakoba dražil in bil njegov najmilejši tovariš,
vrgel je kapo v zrak ter zapel: „Ivaj je ljube¬
zen? — sladka bolezen — strele lete — v tvoje
srce." — Druzega v kočiji niso umeli, ker so
konji hitro proti domu dirjali.

,,Ali ste pa lepo molili? vpraša babica otrok.
— »Jaz sem molil, ali mislim, da Tonček ni
molil,“ oglasi se Jožek. „Ne verjemite mu, ba¬
bica, vedno sem očenaš molil, ali Jožek me je
drezal in ni miroval na poti!" odgovori Tonček.
7- „Jožek, Jožek, ti nepobožni mladič, letos
^ bo moral sveti Nikolaj vže šibo prinesti!"
°brno babica ozbiljno oko na dečka. „In na
r °jstveni dan ne dobiš vezila, počakaj!“ grozi se
Mežika. — „Vsaj je res, o kresi je njegov roj-
stveni dan," oglasi se Žalika. — „In kaj mi daš
z a vezilo ?" vpraša Jožek, kakor da se ni nič zgodilo.

»Slamnato povreslo, ker si tako razposajen",
s meje se Žalika. — »Tega nečem," odvrne deček,


138

Babica.

pomrkne mu lice, in otroci se mu smejo. — „Kaj
pa ti dobivaš za vezilo?" vpraša Barbika Žalike.
— „Nič, te navade mej nami ni, ampak le mej
gospodo. Enkrat pa sem dobila vezilo od necega
preceptorja, ki je bil v gradu pri oskrbniku.
Vsaj ga imam tukaj v knjigi," in vzela je iz
molitvenika zložen list, na katerem je bila čestitka
v verzih pisana; okoli in okoli je bil naslikan
venec iz rož in potočnic, z iglami naboden.
„Shranila sem ga, ker mi je venec všeči, vsaj
čestitke ne umejem." — „Kako ali ni češko ?“
vpraša babica. — „Češko je, ali grozno učeno;
poslušajte, kako se začenja: „Usliši me, draga
krasotica, Ladina gojenka!" Prosim vas, to jo
španjsko in take glume so vseskozi. Jaz nisem
gojenka, še imam, hvala Bogu, mamo; ta človek
je imel iz teh knjig ves zahomotan um.“
„Tega si ne smemo misliti, mila deklica, bil
je človek zrelega razuma, v šolah učen, tak se
vže tako povsodi z našim razumom ne ujema.
Ko sem bila še v Kladsku, bival je mej nami
tudi tak mojster pismar, njegova gospodinja
taki pismar ji se ne ženijo radi — hodila je včasik
k nam in pripovedovala nam o njem, kako čudna
prikazen je. Ves dan je v knjigah ril, kakor krt;
da mu ni rekla Suzanika: Gospod, pojdite jest,
ves dan ne bi bil jel. Suzanika ga je morala
vsake stvari vzpomniti, da nje ni bilo, moli bi
ga bili sneli. Vsak dan je šel jeduo uro na iZ'
prehod, pa vselej sam, ni ljubil družbe. Enkrat,

Posl. Fr. Cegnar.

139

ko je odšel, skočila sem k Suzani, ona je ljubila
sladko rozoljo, in jaz, dasi mi to žganje ni mari,
morala sem jej željo izpolniti in popiti kupico.
Ali vselej mi je govorila: „Naš stari tega ne sme
vedeti, on pije le vodo, samo nekaj kapljic vina
kane va-njo; meni vedno pravi: Suzanika, voda
je najzdravejša pijača, ako ostaneš vedno pri vodi,
bodeš zdrava in srečna—in jaz si mislim: Res
je dobra, ali meni tudi rozoljica diši. Tako ostaneš
živa kakor ptica; jed in pijača, to ni nič, samo
da človek živ ostane. On ima želodec s knjigami
napolnjen, lepa hvala za tako hrano. — Tako je
Suzanika vedno svoje trdila. Enkrat me je peljala
tudi v njegovo sobo; svoje žive dni še nisem
videla toliko knjig, kolikor tam, cela skladalnica
je bilo nakopičenih. — No, lejte, Majdalcna, go¬
vorila mi je tedaj, to-le ima naš starec vse v glavi;
čudim se, da mu se ni še glava zmešala. —
Da ni mene, ki ga čuvam kakor majhno dete,
Bog ve, kaj bi vže iz njega bilo. Jaz moram
'meti razum povsodi, on ga nema nikodi, le v
teh registrih. In sveto potrpežljivost moram ž
njim imeti. No, ali enkrat se je nad knjigami tudi
•'aznosil in skakal, kakor bi ga bil pes popal,
ali črhnil ni, da se mi je smilil. Ali včasih je
potreba zarežati, kedar ž njim ni več prebiti. Po¬
mislite, Majdalenka, imel je v tej izbi prahu kakor
na cesti, in pajčevin povsodi, kakor v starem
z voniku; in mislite, da sem smela priti z metlo?
— Ne. Pa mislila sem si: čakaj, dobim te; kaj

140

Babica.

mi je bilo za-nj, ali šlo je za mojo kožo; moja
sramota, ako je prišel kdo k njemu in videl tak
nered. Poprosila sem enkrat znanega gospoda, pri
katerem se on najraje drži, da bi g'a zadržal, in
mej tem sem povsodi vse umila, pomela, da je
bilo komu podobno. In lejte, Majdalena, kak
človek je to! še poznal ni, da je umito, še tretji
dan ne. Pač da se mu je zdelo, da je v izbi
svitleje. Primaruha, da ne bi bilo svitleje! Tako
mora človek s tacimi čudaki ravnati.

Vselej, kedar sem prišla jaz k njej, ali ona
k nam, imela je kaj o starci tožiti, ali za ves svet
ne bi se bila od njega ločila. Enkrat pa jo je v
strah pripravil. Sel se je spet izprehajat in srečal
onega znanca, ko je šel na Krkonoške gore. Na¬
govoril ga je, naj gre ž njim, kor se meni brzo
vrniti, in mili gospod je šel ž njim tak, kakoršen
je bil. — Suzana čaka, čaka, gospoda ni; prišla
je noč, njega le ni. Pritekla je k nam vsa pre¬
plašena, plakala je in imeli smo ž njo kaj opra¬
viti. Zjutraj stoprv je zvedela, da je odšel; to je
počenjala in srdila se na-nj, da je bila groza.

Še le šesti dan je prišel, ali ona mu je vsak dan
kuhala južino in večerjo.—Ko je bil doma, pri¬
tekla je k nam in povedala: No, lejte, to je tako,
ko sem ga prijela, odgovoril mi je: No, no, ne
kričite, šel sem se šetat, in pomudil se na Snežki,
zato nisem mogel precej priti. Enkrat nam je
prinesla nekaj knjig in povedala, da je to njen
starec spisal, naj čitamo. Pokojni moj Jurij je

Posl. Fr. Cegnar.

141

znal dobro citati, čital je tedaj, ali mi nismo tega
prav nič nmeli; tudi verze je delal, pa še teh
nismo umeli, to vse je bilo visoko učeno. Suzana
pa je rekla: „No, to je zato, ker se mu v glavi
meša!“ Ali ljudje v mestu so ga zelo čislali, in
vsakdo je govoril, danjegovrazum presega naš um.“

„Jaz sem kakor ta Suzana," reče Žalika;
»prav nič ne maram za učenosti, katerih no morem
umeti. Ko slišim lepo prepevati in vas, babica,
pripovedovati, to mi je ljubše od vsega modro¬
vanja. — Ali ste slišali pesen, katero je zložila
Meta s orne gore?" — „Mila deklica, meni po¬
svetne pesni več ne gredo po glavi, tudi se več
mnogo ne menim za-nje; vže so minili tisti časi,
ko sem za pesmico na vas tekla, zdaj pojem le
pobožne," odgovori babica.

„Ivaka pa je, Žalika?" vprašata Lenčika in
Barbika. — „No, počakajta, vže vaji naučim,
začenja se: ,,Drobna ptica priletela, na drevesu
je zapela." — „Moraš mi jo danes, ko k vam
Pridem, zapeti," obrne se Jakob na voz. — ,,Ce
hočeš, dvakrat. Bile smo na tlaki na graščinskem
travniku, prišla je tudi Meta, in ko smo počivale
Pod brdom, reče Joštova Anica: „Mcta, zloži nam
Pesen!" — Meta je malo pomislila, pa se je
»asniijala in začela peti: „Drobna ptica priletela,
na drevesu je zapela: deklici zaljubljeni, lice
( lan na dan bledi!“ Anica pa se je zato skoraj
razjezila, mislila je, da to na njo leti; to veste,
f la ima Tomaža, da je nevesta. Ko pa je Meta

zapazila, da jo je to speklo, brzo je zložila drugo
vrstico in jo obrnila na dobro: „Molči, molči,
drobna ptica, ne uganjaj šal, lažnica; imam zorna
ličica, pa sem ti zaljubljena! 11  prav, prav všeči
nam je bila in napev je bil tako lep in mil!
Žernovske deklice bodo poslušale, one je še ne
znajo,“ reče Žalika. Lenčika in Barbika sta po¬
skušali novo pesen, ko je voz drdral mimo gradu.
Pred vrati je stal najmlajši sluga v črnej obleki,
mršav mladenič srednje postave; z jedno roko je
gladil črno brado, palec druge roke je imel v
zlatej verižici, ki mu je krog vratu visela, da so
se mu videli na prsih svitli prstani.

Ko je ropotala kočija mimo njega, zasvetile
so se mu oči kakor mački, ko vidi vrabca; prijazno
se je nasmijal Žaliki in pomignil jej z roko. Ali
ona se je jedva na-nj ozrla in Jakob je nevoljno
potisnil vidrovko na oči. „Raje bi videla črta,
nego tega Italijana," reče Žalika. „Vže zopet
preži, da bi šlo nekoliko deklet samih in da bi
planil mej nje kakor jastreb." — „No, oni dan
so mu v Žlici prah iz hlač stepli," začne Vaclav;
,,prišel je tja k muziki in vrinil se precej k naj¬
lepšim deklicam, kakor bi ga bile klicale, in
tepec ne umeje nobene besedice češki, samo,
esltv olka, mam rad*;, to je precej znal." — „T°
tudi meni v jedno mer blebeta, ko hodi na pivo,“
seže mu v besedo Žalika, „in ako bi mu deset¬
krat zapored rekla: laz ne maram za vas, vendar

*) Heska holka (lepo dekle).


Posl. Fr. Cegnar. 143

se ne odkrižam te more. — „No, mladeniči so
mu dobro prah iz hlač iztepli, in ako ne bi mene
bilo, tri solnca bi bil videl." — „Naj pazi, da
jih kje drugje ne zagleda," reče Jakob in po¬
kima z glavo.

Kočijaš je obstal pred krčmo: ,,Zdravi," za¬
hvaljuje se Žalika, poda roko Jakobu, ki jej po¬
maga iz kočije. Še jedno besedico," zadržuje jo
babica; „ne veš, kdaj pojdejo Žernovci in kdaj
Črnogorci v JSvatonovice ?" v — ,,Morebiti, kakor
druge krati: Črnogorci mej Šmarijinimi mašami in
Žernovci na prvi praznik Matere božje po kresu.
Jaz pojdem tudi tja." — ,,Tudi jaz pojdem,"
meni babica. — ,,Jaz pojdem letos tudi s teboj,"
smeje se Barbika. — ,,Jaz tudi," pristavi Lenčika.
Drugi otroci so rekli, da pojdejo tudi, ali Bar¬
bika je ugovarjala, ker tri milje hoda ne morejo
iti. Zdaj je švignil Vaclav po konjih in dirjala
sta proti mlinu, kjer so odložili Lenčiko in kjer
je oddala babica nekoliko materi mlinarici na¬
menjenih vencev. Ko so se pripeljali domov, pri¬
tekla sta jim Sultan in Grivec z velicimi skoki
naproti, in od veselja nista mogla mirovati, da
imata zopet babico doma. Babica pa je hvalila
Boga, da so srečno domov prišli, šla je stokrat
r aje peš, nego se vozila, zdelo se jej je, da si
mora človek vrat zlomiti na tem vozu s tako
divjima konjema.

Jerica in Uršika sta na pragu čakali: ,,Kaj
Pa vi, Vaclav, kje imate venec?" vpraša zgo-


144

Babica.

vorna Jerica kočijaža, ko jc babica z otroki v
izbo odšla. — „1, deklica, to sem vže davno
pozabil, kje sem ga pustil," namuzne se Vaclav
šaljivo, ter voz na cesto obrne. — „Ne govori
ž njim," prime Uršika za obleko Jerico; „veš,
da ne ve, kaj blede, kaj se on zmeni za praznike!"
Smeje se švigne Vaclav po konjih ter jima iz-
dirja izpred očij. Zelene vence je obesila babica
mej okna in po svetih podobah, lanjske pa ja
izročila „božjemu ognju".

XI.

V babičini izbi je, kakor na vrtu; kamor
se človek ozre, povsodi je polno rož, resed, bezga
in druzega raznega cvetja in mej timi polno na¬
ročje hrastovega listja. Barbika in Lenčika ple¬
teta kitice, in Cilika vije velik venec. Na če-
lesniku*) pri peči sedi Nežika in dečka na g'l aS
govorita čestitke.

Prišel je večer pred svetim Ivanom krstni-
kom; drugi dan bode očetov god, domač praznik
Na ta dan je pozval Prošek v gosti vse naj¬
ljubše prijatelje, to je bila vže taka navada-
Zato je bilo tako gibanje po vsej hiši. Uršika
je drgnila in pometala, da no bi nikjer ostala
tiohe prahu; Jerica je parila perutnino, gosp*
pekla kolače, in babica pogledovala zdaj k peki

*) la beseda ima po Slovenskem razne pomene, l' 11

(jorenjskein se tako imenuje klop pri peči na srednjem ogl°-

i

I

Posl. Fr. Cegnar.

145

zdaj v peč, zdaj k perutnini, povsodi je je trebalo.
Barbika je prosila, naj bi babica poklicala Jožka,
ker ne miruje, in ko je bil zvenaj, tožili sta Je¬
rica in Uršika, da se jima pod nogami plete.
Tonček je hotel, da bi ga babica poslušala, Ne¬
žika se je držala njenega krila, prosila kolača,
na dvoru so kokodakale kokoši in silile na gredi:
„Križ božji, vselej ne morem vsim povsodi služiti!"
govori uboga babica. Kar naglo zakliče Uršika:
»Gospod gre domov!" — Pletačice se zapro,
gospa pospravlja, kar ima skrito ostati, in ba¬
bica veleva otrokom! „Nikar očetu vsega ne iz-
bleknite!" Oče pride na dvor, otroci mu teko
naproti, in ko jim želi oče dober večer in vpraša
Po materi, obstoje, kakor bi bili okamneli; niso
vedeli, kaj imajo reči, da ne bi skrivnosti raz-
°deli. Ali Nežika, očetova ljubljenka, ide precej
k njemu, in ko jo vzame v naročje, šepeta mu:
»Mamica peče z babico kolače; jutri bode tvoj
8'°d.“ — „No, le počakaj," sežeta jej dečka v
besedo, „ti dobiš, ker si to povedala," — in
tečeta povedat mami. Nežika zarudi, v strahu
s edi na očetovej roči in naposled se v jok spusti.
»Nikar ne plakaj," govori oče, »vsaj jaz vže
v em, da bo moj god in da peče mama kolače."
~~ Nežika si obriše z rokavom solze, ali se
strahom se ozira na mater, katero peljeta dečka.
jGi vse to se je poravnalo in dečka trdita, da
Nežika ničesa ni ovadila. Ta skrivnost pa vse tri
tako peče, da oče sliši in ne sme slišati, vidi

10

I

Nar. bibl.

146

Babica.

in ne sme videti. Barbika mora pri večerji na-nje
paziti in drezati jih, da čisto vsega ne razodeno,
in Jerica se jim posmehuje, da regljajo kakor
srake. Naposled je vse opravljeno in oskrbeno
in vonjava od peciva se poleže; dekli sta legli,
samo babica še tiho po hiši hodi. Zapira mački,
gasi iskre po pečeh in vzpomnivši se, da je go¬
relo tudi v pečnici, da bi mogla tam še kaka iskra
tleti, ne veruje svojej skrbnosti in gre še tja gledat.

Sultan in grivec sedita na klopi. Ko za¬
gledata babico, ozreta se va-njo, kakor bi se
čudila: v tem času ona ne biva zunaj. Ko ja
pa pogladi po glavi, začneta se dobrikati in
okoli nje skakati: „No, vže zopet sta prežala na
miši, kosmatinca. To vama je dovoljeno, samo
v hlev ne silita," govori jima mimo grede. Ps a
skočita za-njo. Ona odpre pečnico, pazljivo brska
z grobljo po pepelu, in ker ni nič živega, zapre
peč in se vrne. Pri klopi stoji visok hrast, p°
širocih njegovih vejah poseda po letu perutnina-
Babica se je ozrla mej veje in zaslišala zgoraj
vzdihljaj, tiho šepetanje in šumljanje. „Nekaj se
jim sanja," reče in dalje gre. — Kaj jo je zopet
na vrtu zadržalo ? Ali posluša ljubeznjivo petje
dveh slavcev v vrtnem plotu? ali neskladno
"V iktoričino pesem, ki žalostno od jeza doni
ali se je babica zagledala na loko, kjer brli
toliko kresnic, teh živih zvezdic?' — Podbrdom
nad loko se vzdiguje lahek oblaček v vedneiu
motanji. To ni megla; pripovedujejo ljudje, in


Posl. Fr. Cegnar. 147

morebiti tudi babica veruje, da so v teh pro¬
zornih srebrnosivih odejah zagrnene gorske žene,
in gleda na loko, ki se prostira proti mlinu.
Tam od krčme je pritekla na loko ženska pri¬
kazen, ogrnena v belo prteno rjuho. Tiho stoji,
vleče na uho, kakor srna, kedar iz gostega lesa
priteče na širno polje na pašo. Nič ne sliši,
razven ubranega slavčevega petja in zamolklega
ropotanja mlinskih koles in šepetajočih valov
pod temnimi olšarni. Prikazen ovije belo ruto
okoli desnice in trga cvetice, odtrga devet cvetic
in ne dveh jednacih. Ko jih poveže, prikloni se
ter otrese roso; ne ozre se ne na levo, ne na
desno ter hiti nazaj v gostilnico. „To je Žalika,
splete si kresni venec; mislila sem si, da ima
rada tega mladeniča 11 , reče babica in ne obrne
od nje očij. Ni je več videla in še je stala v
globocih mislih: Videla je pred seboj loko, vi¬
dela pogorsko selo, nad seboj bledi mesec in
migljajoče zvezde — to je bil isti mesec, iste
zvezde, večno krasne, nestarajoče se — ali ona je
bila takrat mlada, živa deklica, ko je na kresni
večer natrgala devet cvetic za osodepolni venec.
Kakor bi se to zdaj godilo, tako je čutila babica
strah, kateri je imela, da je ne bi nihče srečal
iu jej sreče ne odnesel. Vidi se v svojej izbi,
vidi se na loki, vidi na postelji pisano vzglavje,
Pod katero deva poviti venec. Vzpominja se,
kako vroče je molila, da bi jej dal Bog sanje,
da bi se jej prikazal tisti, kateremu se je njena

20*


duša udala. Zaupanje, katero je imela v osodni
venec, ni je prevalilo; videla je v sanjah viso-
cega moža z jasnim, milim pogledom — tistega,
kateremu jednakega na svetu ni bilo. Nasmeji
se babica temu detinskemu hrepenenju, s ka¬
terim je pred solnčnim vzhodom tekla na vrt,
da bi vrgla venec črez jablano in ga pretekla
ter zvedela, ali svojega Jurja kmalu dobi, ali
ne. Vzpominja se, kako je na vrtu vzhajajoče
soince na njo plačočo zasijalo, plačočo zato, ker je
venec daleč od jablane pal in tedaj ni bilo
upanja, da bode Jurij kmalu njen. : — Dolgo
stoji babica v mislih, nehote sklene roki, mirno,
zaupljivo oko obrne k migljajočim zvezdam, w
iz ust jej pride tiho vprašanje: ,,Kje pa se bo¬
deva videla, Jurij ?“ Zdaj zaveje starki lahek
vetrič na bledo lice, kakor bi jo poljubil duh
pokojnega moža. Starka se zave, prekriža se in
dve solzi jej padeta na skleneni roki. Nekaj
hipov potem tiho v hišo odide.

Otroci so gledali skozi okna, kdaj roditelja
prideta; bila sta v mestu v cerkvi. Oče je dal
ta dan za sveto mašo, in babica je dala za mo¬
litev vsili Ivanov njene rodbine, začenši od prvega
rodu. Krasni venec, čestitke, darovi — vse j e
ležalo na mizi pripravljeno. Barbika je nago¬
varjala zdaj tega, zdaj onega, pa iz same naglic?
ni vsega povedala in morala je z nova začeti-
Babica je imela dela polne roke, ali zdaj P a
zdaj je odprla vrata, pogledala v izbo in opo-

Posl. Fr. Cegnar.

149

minjala: „Bodite pridni, ne počenjajte kaj na¬
pačnega! 1 ' ter je zopet zaprla.

Prav ko je šla babica rezat petršilja na vrt,
priteče Žalika črez brdo in nese nekaj v ruti
zavitega. „Bog daj dobro jutro, babica," pozdravi
z veselim, zarudelim licem, da se je babica na
njo ozrla. — „Ti si rudeča, kakor bi se bila na
cveticah naspala," govori babica ter se nasmeje.
— „Uganili ste, babica, moje vzglavje je iz
samih rož," odgovori Žalika. — „Ti bunčica,
nečeš umeti, ali naj bode vže tako ali tako, da bode
le dobro, kaj ne deklica?" — „Da, da babica,"
potrdi Žalika, ali ko ugane, kaj babica meni,
zarudi malo. — „Ivaj pa tukaj neseš?" —
»Nesem vezilo Jožku; vedno ima veselje z na¬
šimi čopastimi golobi, prinesla sem mu par mla¬
dih, da se ju nagleda . 11  — „Ali kaj si škodo
delaš, vsaj tega ni bilo treba , 11  meni babica. —
»Rada sem storila, babica; jaz imam otroke
rada, in otroci imajo tudi s tacimi rečmi ve¬
selje, tedaj jim to pustim. Ali zdi se mi, da vam
še nisem povedala, kaj se je predsinočnjim pri
nas pripetilo . 11  — „Včeraj je bilo pri nas, kakor
v  ajdovej setvi, še govoriti nismo utegnili, ali
vem, da si mi hotela nekaj povedati o tem Ita¬
lijanu. Tedaj povedi, pa ob kratkem, čakam
naših vže iz cerkve, in gostija bo, da nikoli
take , 11  izpodbode babica Zaliko. — „Pomislite,
ta potepuh, ta Italijan, hodil je k nam vsak
dan na pivo; to ne bi bilo nič hudega, gostil-

150

Babica.

niča je za vsacega človeka, — pa ne, da bi
kakor pošten človek za mizo sedel, pometal je
kakor metla po vsem dvoru, lazil celo v kravji
hlev; kamorkoli sem se obrnila, povsodi mi je
bil za petami. Očetu je to mrzelo, ali poznate
ga, dober človek je, ne reče rad žal-besede, ne
odganja rad gostov, posebno grajskih ne. Za¬
našal se je toraj na-me; jaz sem Vlaha nekoliko^
krati dobro obrala, ali on se je držal, kakor bi
mu bila Bog ve kako sladko govorila, in vem,
da umeje češki, če tudi ne zna govoriti. V jedno-
mer je trobil svojo: „esky olka, mam rad", roke
k meni spenjal, celo poklekal je pred-me.“
„To je budalo!" reče babica. — ,,In to je vže
tako, babica, ti gospodje, ti vam take tvezejo,
da vas ušesa bole; kam bi človek prišel, ako
bi jim veroval; take reči mi še v glavo ne gredo.
Ali ta Italijan se mi je pristudil. Predvčeranjero
smo grabile na loči in prišel je tako po na-
ključbi tudi Jakob tja — (babica se je tej na-
ključbi nasmijala) — govorili smo to in ono,
povedala sem tudi, kak križ imamo s tem Ita¬
lijanom. — „No, pusti to, poskrbim vže jaz, da
k vam ne bo več zahajal." — „Ali, da očeta ne
razžalite," odgovorim, ker poznam Žernovske
mladeniče, to so presneti navihanci. — Zvečer
je zopet prišel ta ljubi Italijan; pa nekolike
hipov za njim so prigrmeli mladeniči; bili so
štirje, mej njimi Jakob in njegov tovarš Tomaž
— poznate Tomaža, ne? Dober junak, vzame


Posl. Fr. Cegnar. 151

Joštovo Anico, mojo tovarišico. Bila sem vesela,
(la so prišli, kakor da mi je kdo novo obleko dal.
Letim vesela točit in vsacemu napijem. Talijan
se je zelo kislo držal, ali njemu nikdar ne na¬
pijem; pes ga vedi, da bi človeku kaj ne dal.
Mladeniči so seli za mizo in začeli kartati, pa
le na videz, pri tem so se vedno Italijanu spa¬
kovali. Vitkovec je rekel: „Poglejte ga, gleda
kakor miš iz moke, drži se kakor bi hren ribal!“
— Tomaž zopet na to: „Jaz ga vedno gledam,
ali si od jeze ne odgrizne nosa. Mnogo ne bi
imel opraviti, sega mu vže do brade!" — Tako
je to šlo; Italijan je od jeze obraz izpreminjal,
kakor puran, ali črhnil le jedne ni. Naposled je
vrgel denarje na mizo, pustil pivo, šel in še
pozdravil nikogar ni. Jaz sem naredila križ za
njim, mladeniči pa so rekli: „Da je mogel s
pogledom nas probosti, gorje bi nam bilo." Ko
je odšel, šla sem po svojih opravkih; to veste,
kar mama boleha, opira in zavira se na-me vse.
Tudi mladeniči so šli. — Vže je bilo krog de¬
setih, ko sem šla v izbo spat. Začnem se slačiti,
kar potrka nekdo na okence: tolk, tolk, tolk.
Mislim si, gotovo je Jakob, morebiti je kaj po¬
zabil, on vselej kaj pozabi; jaz mu večkrat pra¬
vim, da še glavo pri nas pusti!" — „0, vsaj
j° je vže pustil," prikima babica na te besede.
»Vržem ruto na se," dalje pripoveduje Žalika z
nasmehom, „in grem tiho okence odpirat; in
uganite, kdo je bil? — Italijan! — Zalopim

152

B abica.

okno in od studa pljunem. Ali on me je začel
prositi in govoriti, in ve, da ga nič ne umejein,
in podajal mi je zlate prstane s prstov. Razte-
gotim se, vzamem golido vode, stopim k oknu
in govorim: ,,Izpred okna, ti pokveka, išči si
gospice tam pri vas, ne tukaj, sicer te krstim!' 1
Malo se je umaknil od okna, ali zdaj so sko¬
čili izmej grmovja mladeniči, popali ga za roke
in zamašili mu usta, da ni mogel kričati. „Po-
čakaj, italijanski Italijan, zdaj bova plesala 11 ,
oglasi se Jakob. Jaz pa prosim Jakoba, naj ga
ne tepo, in zaprem okence — prav za prav le
priprem, nisem se mogla utrpeti, da ne bi gk"
dala, kaj bodo ž njim? „No, Jakob, kaj počne¬
mo ž njim? Strahopetec je, zajčje srce ima, tre¬
peče mu, kakor klopotec. 11  — „Našvigajmo ga
s koprivami, 11  zakriči jeden. — ,,Namažimo ga
se smolnjakom, 11  drugi. — „Ne tako 11 , določi
Jakob. ,.Tomaž, ti ga drži, in vidva pojdita z
menoj! — Odteko. Malo hipov potem se vrnejo,
prineso drog in smolnjaka. „Mladeniči, izujte mu
črevlje in potegnite z nog nogavice 11 , veli J a '
kob. Mladeniči so precej skušali; ko je začel
brcati, nagovarjali so ga kakor zlega konja:
,,Haho, mali, haho! 11  — „Ne dobiš podkev, ne
boj se, 11  reče mu Jakob; „namažem ti samo
noge, da laže domov poceptaš! 11 —• „Samo zdrav
duh dobiš 11 , smeje se Tomaž; „ker smrdiš kakor
dihur. 11 .— Ivo so mu namazali noge, kakor k
črevlje imel, položili so mu kol na pleči, roke raZ'

Posl. Fr. Cegnar.

153

tegnili in privezali ga na kol, kakor na križ.
Italijan je hotel kričati, ali Tomaž mu je položil
dlan na usta in držal ga, kakor v kleščah. „Ta-
cim lenuhom, kakoršen si ti,“ reče, „ne škoduje
gnjati malo nategniti, sicer se ti žile skrčijo."

Mladeniči," govori zopet Jakob, ,,zvežite mu
crevlje, obesite mu jih črez rame, in peljem ga
na cesto; naj oddirja tja, od koder je pridirjal."
— „Počakajte, damo kitico mu na suknjo, da
se bode precej videlo, da ide od dekleta," reče
Vitkovec, utrga koprivo in bodečo nežo in pri¬
pne mu to na frak. — „Tako, zdaj imaš, prav
lep si, dobil si darove!" smeje se Jakob; pri¬
deta ga s Tomažem pod pazduho in z vrta pe¬
ljeta. Na hip je pritekel Jakob še k okencu
Povedat, kako jezen je bil junaček in kako je
s  kolom tekel. — „Ali kako ste ga zapazili?"
v Prašam Jakoba. — „1 nu, hotel sem ti želeti
lahko noč, rekel sem tedaj mladeničem, naj me
Počakajo pri mlinu in postal sem na vrtu. Tu
Opazim, da po brdu doli nekdo prav tatinski
st °pa in smukne k tvojemu oknu. Ko sem ga
vzpoznal, šel sem tiho z vrta po mladeniče. Tako
lepo priliko smo dobili! Meni se zdi, da ga to
Spodbode, da te večkrat obišče." — „ Včeraj sem
Se ,tej pokveki ves dan smijala, ali zvečer je bil
P 1 ' 1  nas ponočni čuvaj Kokošar, on je pri nas vsak
( ' a n, rad se napije, in kar ve, skokota. Ta nam je
Za čel praviti, kako je prišel Italijan po noči do-
niov. „To so bili neki zreli ptiči, ti so ga


154

Babica.

zdelali", in začel ga je popisovati, da je bilo groza;
to veste, da je napravil konja iz komarja. „Psi
so na-nj lajali, tako grozen je bil, in moja žena
ga je morala do jutra drgnoti, da mu je smolj-
njak izmila. Dal je nam srebern tolar, da bi
v gradu nič ne povedali in grozno se je zaklel, da
se bode maščeval." Zato se bojim za Jakoba;
pravijo, da so Italijani zli ljudje. In še to je po¬
vedal Kokošar očetu, da hodi Italijan k oskrb-
nikovej Marijanici in da mislijo stari, ker ga ima
gospa kneginja rada, da mu da morda dobro
službo v graščini in da more potem hčer vzeti.
No, in lejte, babica. Jakob pojde k letu v grad
za hlapca, da mu ne bode treba v vojaščino;
to veste, koko to hodi, ako bi Italijan zdražbe
delal; oskrbrbnik ga ne vzame in ostane na cedilu.
Vse to sem promislila in nič me ne veseli, kar so
mladeniči storili; — denašnje sanje so me sicer
potolažile, ali kaj to pomaga! Kaj pravite vi, ba¬
bica?" —,,Modro niso storili mladeniči, ali dajmo
mladosti razum, posebno če se je ljubezen vpleta-
Moj Jurij je tudi tako šalo napravil in trpel zato- 1
— ,,Kaj pa je storiti babica?" — „1 nu, morebiti
ne bi hotela te reči s prošnjo poravnati; o priliki
vže povem. Pa izpozabila sva si, in zdi se mi, d®
slišim konjska kopita; to so vže naši. Pojdiva! M°;
ram promisliti v,se, kar si mi povedala, morebiti
najdem svet," reče babica črez prag stopaje.

Otroci začuvši Zalikin glas, priteko v vežo in
ko Jožek dobi krasne golobce, vrže se deklici okoli

Posl. Fr. Cegnar.

155>

vratu in jo v velicej radosti tako stisne, da jej ostane-
na belem grlu rudeča lisa. Golobe bi bil tudi najraji
sam precej v golobnjak nesel, da ni Barbika vzklik¬
nila: „Vže so očka tukaj!" Prišla sta v kočiji na
Staro belišče tudi oče mlinar in lovec. Prošek je bil
v družbi dobrih prijateljev in mile rodovine, katere
je tako presrčno ljubil, pa v letu tako malo pri njej
biva), bil je zelo ganen, in ko je začela Barbika
srečo želeti, polile so ga solze. Ko so videli otroci
očeta in mater in babico plakati, zastala jim je be¬
seda in spustili so se tudi v jok. Jerica in Uršika,
ki sta na pragu poslušali čestitko, zakrili sta si oči
z  modrima predpasnikoma in plakali druga bolj od
druge. Oče mlinar je točil tobačnico v roki, kakor
mlinsko kolo, lovec je brisal ob rokav krasni lovski
nož (bil je v velikej paradi), da bi zakrila, da se jima
je milo storilo; Žalika pa je stala pri oknu in prav
n ic se ni solz sramovala, ali oče mlinar k njej pri¬
stopi, s tobačnico potrka na njeno ramo in šepeta:
»Lej, ti si misliš, kdaj bodo meni tako srečo želeli!"

„Vi, oče mlinar, morate vedno človeka dražiti,"
odgovori deklica in solze otre. Se solzo v očesu ali
z  veseljem in zadovoljnostjo v srci stopi Prošek k
'nizi, nalije kozarec vina: „Na zdravje vsem!“reče
ter izprazni prvi kozarec. Na to so pili vsi na zdra¬
vje gospodarju in kmalu so jim od veselja lica ža¬
rela. Jožek je bil najsrečnejši; dobil je od lovca
dva domača zajčka, od gospe mame velikanski ko-
jnč, se vsemi dišavami namazan, ker takega je rad
Jel, od babice jedno izmej dvajsetič, katere je imela

13G

Babica.


v skrinji v vrečici, in vezilo od roditeljev. Po južinije
nenadoma prijahala na vrt gospa kneginja s kom-
teso, in ko so jej šli naproti pozdravit jo Prošek in
gospa z babico in otroki, dobil je Jožek od komtese
krasno knjigo, v kateri so bile razne živali naslikane.

„Prišla sem gledat, Ivan, kako se denes vezu-
ješ?" prijazno reče kneginja svojemu konjarju. „Mej
svojo rodbino in v družbi dobrih prijateljev mi je
vedno dobro, svitla gospa,“ odgovori Prošek. g
-,,Kdo je pri tebi?" — „Moja soseda, mlinar se svojo
rodovino in Eiesenburški lovec." — „Ne zadržuj se
pri meni; vrni se mej nje, vsaj jaz precej odjezdim-
— Prošek se je poklonil, ni si upal zadrževati svoje
gospodinje, ali prostosrčna babica je precej začela;
„1 to bi bilo lepo, da bi milostljivej gospej kneginji
in milostljivej gospici še kolača ne ponudili. Idi,
Terezika, idi; prinesi; kar pride nenadoma, dobro
je došlo. Barbika teci po košek, naberem nekolik«
črešenj. Morebiti bi milostljiva gospa radi malo
smetane ali vina?" Ivan in,Terezika nista vedela,
kaj bi počela, bala sta se, da bi ta prosta ponudba
gospe kneginje ne žalila, ali ni bilo tako, s prija 2 '
nim nasmehom je skočila raz konja, podala uzdo
Ivanu in sedši na klop pod hruško rekla: ,,Vasa
gostoljubnost mi je draga, vender nečem, da bi
goste same pustiii, naj pridejo k nam."

Proškova žena je odskočila, Prošek je prir 0 '
zal konja za drevo, prinesel mizo na vrt, in za nji®
je prišel lovec ter se nizko priklonil, oče mlinar p 8
z velicimi ceremonijami; ko ga je gospa kneginj 3


Posl. Fr. Cegnar.

157

piašala, kako je kaj z mlenjem, ali daje mnogo-
užitka, bil je v svojem življi in se tako osmelil,
da je kneginji tobaka ponudil. Ko je vsacega
prijazno kaj povprašala, vzela je od Proškove.
gospe kolača in od babice kupico smetane.

Otroci so mej tem tiščali v Jožka, ki jim
je kazal svoje živali, in komtesa je stala mej
njimi, veselila se ž njimi vred in odgovarjala
Jim srčno rada na vsako vprašanje.

„Mamica, pogledite, to je naša srna!“ vzklikne
)ovčev Bertik materi, ko jim je Jožek kazal srno,,
m materi in otroci so pripognili glave h knjigi.

„Sultan! to je Sultan! 11  vzklikne Tonček, in
ko je na ta klic Sultan mej nje priskakal, kazal
niu  je Jožek v knjigo, rekoč: „Vidiš, to si ti!“
dudi je bil tam velikanski slon, katerega se je
Mežika ustrašila; bil je konj, krave so bile tam,
jajčki, veverice, kokoši, zelenci in kače, ribe,.
2a be, metulji, jagnjeta in mravljinci; to vse so
ot roci znali, in babica je rekla, ko je videla
škorpijona in kačo: „Kaj vendar ljudje vsega.
ne _narede, še mrčes slikajo." Ko je pa mati
juliiiarica hotela videti hudega zmaja, kateremu
lz  goltanca ogenj šviga, rekla je komtesa, da.
lake zveri ni, da je le izmišljena pošast. Ali
° Ce  mlinar je to slišal, zatočil tobačnico v prstih,
z amežiknil in rekel: „1, milostljiva gospica, to
111  izmišljotina, tacih strupenih hudih zmajev z
^'njenimi jeziki je dosti na svetu, ali štejejo jih
k človeškemu rodu, zato jih ni mej temi nedolžnimi


158

Babica.

živali. 11  Komtesa se je nasmijala, mama mlina¬
rica pa krenila očeta mlinarja po prstih ter
rekla! „Preveč besedij, oče mlinar! 11

Kneginja je govorila potom z lovcem in
Ivanom o tem in onem, in vprašala naposled,
je-li v okolici mnogo tatinskih lovcev.

„Imam še dva taka ptička; bili so trije, ali
najbolj glumpastega sem nekolikokrat kaznoval,
zdaj sedi doma; ali ta dva sta presneto zvita,
ni jima mogoče do živega, razven če jima svinca
mej rebra vlijem. Sumski nadzornik mi sicer to
vedno veleva, ali treba je pomisliti, predno
človek človeka iz ljubezni do zajca pohabi. 11

„Nečem, da bi kdaj kaj tacega storili,"
reče kneginja.

„Jaz tudi mislim, da zaradi te male stvaricc
milostljiva gospoda ne obuboža, in na veliko
zver se v lesu ne upa tatinski lovec.“

»Slišim pa, da mi ljudje zelo kradejo p°
gozdih ?“ vpraša kneginja..

„1 nu,“ reče lovec, „jaz služim milostljive]
gospodi vže dobrih par let, ali škoda, katero so
ljudje ta čas v gozdih storili, ni velika. Govori
se mnogo; na primer, jaz bi lahko vsako leto
nekoliko dreves posekal in prodal ter rekel, ako
mi z računom ne bi šlo: ukralo se je. Zakaj k'
si pa na vest nakladal laž in prevaro? Jeseni,
kedar hodijo ljudje po stelje in ubogo ljudstvo
po drv, vselej sem blizu, grmim, da se g' oi! “
trese, da bi se bali in kvara ne delali; ali P 9

I

Posl. Fr. Cegnar.

159

morem staro ženo na pol ubiti, ako malo debe¬
lejšo suhljad vzame, nego kdo drug? Zaradi tega
bode milostljiva gospoda vse jednako živela, mislim
si, in ubogo ljudstvo se tudi oživi in reče: Bog
stokrat povrni. Vsega tega nemam za kvar.“

„Prav tako," potrdi kneginja. „Vendar mo¬
rajo biti todi okoli nekateri hudobni ljudje. Pred-
sinočnjim je šel Pikolo iz mesta in v fazantnici
so ga hoteli okrasti; ko se je pa branil in kričal,
pretepli so ga, da je obležal; do zdaj je bolehen.
Tako se mi je povedalo."

„To se mi ne zdi verjetno, svitla gospa,"
odmaje z glavo Prošek.

,,Svoje žive dni nismo slišali, da bi bili
razbojniki v fazantnici, ali kje blizu okoli,"
oglasita se lovec in mlinar.

„Kaj se je moralo tu zgoditi?" vpraša babica
'a bliže stopi. Lovec jej pove. „Ta je bosa," reče
babica in vpre golo roko na bok: „Ali se ne boji
Boga. Povem jaz to drugače milostljivej gospoji."
la začela je praviti, kar je Žalika zjutraj razodela.
»Ne, da bi morebiti hvalila, kar so mladeniči
borili, ali kaj pomaga, vsak berač brani svojo
'aaliho. Da je kdo tega veternjaka videl po noči
stati pod dekletovim oknom, razneslo bi se bilo
to, kakor bi z leče oznanil, in deklica bi zgu¬
bila dobro ime in srečo; reklo bi se: E, kaj
ta, gospodje so k njej hodili, ni za nas. De¬
klica pa se boji, da se ta človek ne bi maščeval,"
Pristavi babica.

160

Babica.


»Nič naj se ne boji, jaz vže to poravnam,"
reče kneginja; na to je pomignila komtesi k
odhodu. Obe sta prijazno pozdravili družbo in
odjahali proti gradu.

»To je resnica, da bi se malokdo upal go¬
voriti z gospo kneginjo tako, kakor naša babica,"
meni Proškova gospa.

„1 včasih je laže govoriti s cesarjem nego
s pisarjem, in dobra beseda trebi steze in poti.
Da nisem povedala, kdo ve, kaj bi bilo iz tega
prišlo," reče babica.

„Jaz vedno pravim, da je ta gospa slepa
in gluha, tako jej lažejo," meni lovec, vračajo
se v izbo s Proškom in mlinarjem.

Na večer je prišel Koderna, in ko so za¬
slišali otroci lajno, začeli so s Zaliko, Jerico in
Uršiko plesati. Tudi šampanjca so pili, gospa
kneginja ga je poslala gospodarju, da bi pili na
njeno zdravje. Pa tudi Viktorice niso pozabili?
babica je nesla, ko se je mračilo, dobro večerjo
k jezu na mahovito bruno.

Drugi dan za rana je tožila babici mama
mlinarica, da je bil oče mlinar sila zgovoren
m da je bila vsa cesta njegova, ali babica jo
s smehom odgovorila: „1 mama mlinarica, vsaj
je to le jedenkrat v letu, in ni cerkvice, kjer
jcdenkrat v letu ne bi bilo pridige."


Posl. Fr. Cegnar.

161

X.

Po Žernovskem brdu navkreber koraka pet
1'omaric; te so: babica, mama mlinarica, Žalika,
Lenčika in Barbika. Prvi dve imata beli peči na
glavi, nad čelom kakor streha razpeti; deklice
imajo okrogle slamnike. Žalika in starejši ženi
so podpasane in neso na hrbtih majhne cule, v
katerih imajo brešno. „Meni se zdi, da slišim
petje, -1  reče Žalika, ko so prišle vrhi griča. —
»Jaz tudi slišim.“ — „Jaz tudi,“ oglasita se
deklici; „stopite hitrejše, babica, da nam ne
odidejo," izpodbodeta babico in hočeta se v tek
spustiti. „1 ve bebki, ker vodja o nas ve, ne
Pojde brez nas,“ reče babica, in deklici sta mirno
šli z druzimi. Na vrhu je pasel ovčar ovce in
Vžo od daleč pozdravljal. „Ne bode dežja, Jože?"
v Praša mama mlinarica. „Bodite brez skrbi, dva
dni se vreme ne izpremeni. Molite tudi za-ine
Očenaš. Srečno!" — „Bog daj, bodemo." — „1,
babica, kako pa Jože ve, kdaj bode dež in kdaj
lepo vreme?" vpraša Barbika. —,,Pred dežjem
lazijo črviči iz zemlje in nerivajo kupčke, črni
škorpijoni lazijo izmej drv, kuščar pa se skriva;
Pajek in lastovke letajo prav nizko. Ovčarji so
v es božji dan zvenaj, in kedar nimajo dela, gle¬
dajo te živali, kako žive in se hranijo. Najboljša
m °ja pratika so gore in podnebje. Po jasnih
£°rah in po barvi na nebu poznam, kdaj bode

11

Nar. bibl.

162

Babica.

lepo, kdaj deževno vreme, kdaj pride veter,
toča in sneg," reče babica.

Pri Žernovskej cerkvi stoji mnogo romarjev,
mož, žen in otrok, mnogokatera mati nese seboj
dete v plenicah, ker ga je obečala Materi božji,
da bi mu zdravje ali srečo izprosila.

Vodja Martinec stoji na cerkvenem pragu,
njegova visoka postava sega izmej vse množice,
tako da more z jednim pogledom vse sebi iz-
ročeno krdelo pregledati. Ko zagleda babico in
te, ki so bile ž njo, reče: „Zdaj smo vsi, napo¬
timo se tedaj. Popreje pa molimo Očenaš za
srečno pot." Romarji so pokleknili pred kapelo,
molili, in vaščanje, stoječi na vasi, molili so z
njimi. Po molitvi so se pokropili z blagosloveno
vodo, nekdo izmej odraslih je vzel veliko raz¬
pelo, na katero je Tomaževa nevesta obesila
venec in Žalika darovala rudeč trak. Možje z
vodjo so stopili okoli razpela, za njimi žene p°
starosti. Ali niso se še, ganili, gospodinje so
naročale še to in ono, gospodarji opominjali mla¬
dino, naj pazi ognja in doma, otroci nadlegah.
,,Prinesite nam odpustkov," babice prosile: „M°'
lite za nas Ceščeno Maijo." Zdaj je zapel Mar¬
tinec s krepkim glasom: „Marija rožni cvet.
potniki so vsi kmalu vmes zapeli, mladenič j c
povzdignil ovenčano razpelo in množica se J e
valila za njim po cesti k Svatonovicam. Pri vsa¬
kem razpelu ali kapeli so obstali, molili Ocenam
in Vero na čast in slavo božjo, molili pri vsacem

Posl. Fr, Cegnar.

163

drevesi, na katero je pobožna misel obesila po¬
dobo device Marije, pri vsacem znamenji, kjer
se je kaka nesreča pripetila.

Barbika in Lenčika sta dobro pazi-li na Mar¬
tinca in peli z druzimi vred. Ko pa so prišli na
Orno goro, začela je Barbika povpraševati babice:
»Prosim vas, babica, kje je bil Turin, od koder
je bila nema deklica?* — Ali zdaj ni zadela
dobro, babica je odgovorila: „Kedar greš na božjo
pot, moraš imeti misli pri Bogu i ne smeš mi¬
sliti na druge reči. Pojte ali pa tibo molite.** —
Deklici sta zopet nekoliko hipov peli, ali zdaj
so prišli v les, kjer so bile še v travi rudeče
jagode; škoda bi jih bilo pustiti, deklici sta jih
tedaj obirali, pri tem .pa sta se jima potlačila
slamnika, in pomečkali krili, in zopet je bil
Posel ž njima.

Naposled sta se vzpomnili brešna v vrečici
'n kos za kosom iz njega jemali; babica in mama
mlinarica ju nista opazili, bili sta vsi v pobožnost
v topljeni, ali Žalika, idoč z Anico, ozrla se je
včasih na nju in ju posvarila: „Vedve sta prav
? a  božjo pot in veliko zaslužka si pridobita, to
je gotovo,“ nasmeje se njima. — Na večer so
dospeli romarji pred Svatonovice in obstali pred
mestom; ženske so se obule, popravile nekoliko
svojo obleko, in potem so šli v mesto. Najpreje
s ° se obrnili pod cerkev k studencu, ki teče v
Se dmih curkih izpod drevesa, na katerem je po¬
doba Matere božje. Pri tem studenci so poklek-

ll*

104

Babica.

nili in molili; na to je vsak iz studenca pil in
trikrat pomočil oči in lica. Ta čista, mrzla voda,
to je čudodelna voda, njena moč je tisoč ljudem
zdravje povrnila. Od studenca so šli romarji na¬
vkreber k razsvitljenej cerkvi, iz katere so do¬
nele razne pesni, ker so bile prišle procesije od
raznih stranij, in vsaka procesija je imela drugo
pesen. „Ah, babica, tukaj je krasno!” šepeta
Barbika.

,,Kako ne bi bilo; poklekni in moli!” svari
jo babica. Deklica poklekne k starej, ki je glavo
do tal pobesila in srčno molila k presvetej božji
porodnici, katere podoba se je lesketala v oltarji
v sredi mnozih prižganih sveč, okrašena z venci
in kiticami, katerih največ so darovale neveste
in žene, da bi se najsvetejša Devica milo ozrla
na njihovo ljubezen. V drazem ogrinjalu so visel'
krasni lišpi, darovi tistih, ki so ohromeli, pomoč'
svojim nogam iskali in je našli. Po opravljene!
molitvi je vprašal vodja zakristana, kaj ima storit',
ter potem odpeljal svoje ovčice na prenočišče-
Preskrbeti jim ni mogel ničesa; kakor lastovke, ko
vzpomladi prilete in posedejo v stara svoja gnjezda-
tako so šli tudi romarji tja, kjer so nahaja' 1
leto za letom prenočišče, sicer ne bogate večerje,
ali prijazen obraz, kruha, soli in posteljo. Ma"' a
mlinarica in babica sta ostali pri oskrbniku prem®'
govnic; tu so bili stari ljudje, babica je rekla, ,, lZ
starega sveta,” in zato jej je bilo pri njih kako'
doma. Ko je oskrbnikova žena zvedela, da so

.

Posl. Fr. Cegnar.

165

prišli Zcrnovski romarji, šla jili je čakat proti
večeru na klop pred hišo, da jih pod streho vzame.
Pralno so šli spat, razložila je gospodinja mami
mlinarici svoje zaklade, cele kupe platna, kana-
iaza in preje, katero je skoraj vso sama naprela
in leto za letom množila. „Komu, ljuba gospa,
vse to pripravljate, ker ste hčer že omožili ?“
ypraša mama mlinarica. — ,,Ali imam tri vnuke,
in to veste, platno in preja je stanoviten zaklad . 11
~ S tim je bila mama mlinarica popolnoma
zadovoljna; ko pa pristopi gospod oskrbnik, reče:
»No, mama, vže zopet razkladate; bi li šel oznanit
na trg?“ — „Oh, očka, to je kakor usnje, iz tega
ne bo trga, petdeset let ne.“ — To pa je bilo
»pravnikovej ženi žal, da ni mogla babici s čim
boljim postreči, nego s kruhom, ker babica je
živela ob kruhu in vodi, kedar je bila na božji
imti. Taka navada jej je bila sveta, in njej se
ni dalo nič ugovarjati. Mami mlinarici je bilo
buli prav prijetno prenočišče pri oskrbniku, in
ko je legla na pernice, rekla jo z veliko zado¬
stnostjo: „Milil posteljica, kakor bi človek v
sneg legel. 1 ’

Žalika in Anica sta bili pri neki vdovi,
°sobenici; spali sta nad stropom, kjer jima je
kila gospodinja postlala. Bili bi na kamenu tudi
s, adko spali. Ali to noč nista ostali nad stropom,
zlezli sta po gredeh na vrt. „Ali ni tukaj sto¬
krat lepše, nego gori; vrt je najina spalnica,,
zvezde najine sveče, in zelena trava najine per-

166

Babica.

niče," reče Žalika, ogrne suknjo in leže pod drevo.

— „Tukaj bova spali, mila deklica/ 1  odgovori
Anica in leže poleg nje. — „Ali le poslušaj, stara
Brojka smrči, kakor bi deske rezal," posmeje se.

— ,,Da, neznansko je sladko pri njej spati! Ti,
tovaršica, kaj misliš, ali prideta zjutraj?" vpraša
deklica, obrnivši se k svojej tovaršici.—„Kako
ne bi prišla," zagotavlja Anica. „Tomaž bode tu,
kakor bi na konji pridirjal, in da ne bi Jakoba
bilo, tega ne verjamem, vsaj te ima rad." — „Kd«
ve, tega mi še nikoli ni rekel." — ,,In čemu bi
tega bilo treba; to se vže samo vidi; jaz tudi ne
vem, ali mi je Tomaž kdaj rekel, da me ima
rad, in vendar se imava vže davno rada, in vže
je prišlo do svatbe."—,,Kdaj bode svatba
„Oče nama hoče dati- hišo in iti v kočo: ko S1
jo postavi, bode svatba; okoli svete Katarine.
Lepo bi bilo, ako bi imeli obe kmalu poroko.'

— „1 jemenasta, ti govoriš, kakor bi vže bila
roka v rokavu, ali to je še za gorami." — „K al
ni, more biti; Milavčevi bodo veseli, če se J a '
kob k vam priženi, in tvoj oče bi dobil vrlega
sina, boljega ne morete v hišo dobiti, pa si g a
tudi ne moreš iskati. Kar je res, to je res, J a '
kob je najlepši mladenič v vsej vasi in županova
Lucija bi morebiti jokala za njim." — ,,VidL
to je tudi kamen, ki nam na poti leži," vzdahn®
Žalika. — „Dek.lica, to je več, nego kamen, k a !
meniš, da Lucija malo velja, ta je dosti važna
vže sama na sebi, in oče jej pridene na vago sC

Posl. Fr. Cegnar.

167

vrečico trdih križakov.“ — „To je še veče gorje!"
— „Kaj pa si glavo ubijaš, ako je vže oče žu¬
pan, ni še Bog, in Lucija se vsemi križaki ti
vendar vode ne skali. Vsaj ima Jakob zdrave
oči.“ — „Ali, če se to na-nj zvrne, in če ga ne
vzamejo v grad, moral bode v vojaščino." —
»Ne misli tacih stvarij; ko bode oskrbnik temno
gledal, zamažejo mu se oči, umeješ?" „To bi
vže bilo, ali vselej to tako ne gre. Res je, po
noči pred kresom mi se je sanjalo, da je Jakob
k meni prišel in tedaj bi se imela vzeti, ali sanje
so sanje, in babica pravi, da vražam ne smemo
verovati, ampak treba je Bogu prepustiti, kaj z
nami stori." — »Vsaj ni babica evangelije." —
»Jaz verujem babici kakor svetemu pismu, ona
človeku odkritosrčno svetuje, in vsakdo pravi,
je modra žena; kar ona reče, to je sveta
r esnica." „Vsaj tudi jaz tako mislim, ali stavim
sto na jedno, da je verovala to, kar me, ko je
Mia mlada. Stari ljudje so vže taki, naša mama
nam vedno toži: sedanja mladina išče le ve¬
selja, plesa in veselic, razuma pa nima, kolikor
J® za nohtom črnega. Tega za njenih let ni
kilo, ali jaz vem za gotovo, da naša praba¬
bica za vlas bolja v mladosti ni bila, in ko
bodeva me babici, bodeva tudi tako peli. Zdaj
P a  se priporočiva v zaščito Materi božji in za-
spiva," pristavi Anica, zavije se v suknjo in
Pvecej potem, ko se je ozrla Žalika v njeno lice,
bila je vže na onem svetu.

168

Babica.

Nad stropom je tudi še vspavaia jedna
izrnej žen, ki so tukaj spale, svoje dete, ki se
pa ni dalo upokojiti. „Slišite, mati, ali je dete
vsako noč tako nepokojno?“ vpraša druga, pro-
budivši se iz spanja. — „Da, vže štirnajst dnij
vsako noč. Kuhala sem mu, kar je kdo svetoval,
maka, janeža, vse zastonj. Kovačiča je rekla,
da so mu udarile kraste iz glave na čreva. Obe-
čala sem ga na božjo pot k Materi božji, bodi
si, da mu odleže, ali da ga Bog k sebi vzame."
— »Položite ga zjutraj pod studenčeve curke,
da se voda trikrat črez njega pregrne, to jo
tudi mojemu otroku pomoglo," svetuje žena,
obrne se na drugo stran in zaspi.

Zjutraj, ko so si pred cerkvijo zbrani ro¬
marji roke podajali z navadnimi besedami: »od¬
pustimo si,“ ker so šli pred prestol device Ma¬
rije, začula sta sc za Zaliko in Anico dva znana
glasa: ,,Bodi tudi nama odpuščeno." — „In brez
izpovedi dajeva vama odvezo," odgovori Anica,
podavši roko Tomažu. Zaliko je rudečica oblila,
ko je Jakobu roko podala. Mladeniča sta stopila
mej romarje, katere je Martinec vodil in šla z
druzimi v cerkev.

Po božjej službi so šli vsi v kopel se kopat,
in starejši možje in žene so si dajali kupic®
staviti; to je bilo treba. Po kopeli so kupovali
odpustke. Mama mlinarica je nakupila obilo sve¬
tih podob, kronic in raznih druzih darov. Imam
mnogo otrok, nosijo v mlin, vsak gleda, da bi

\  mu dala odpustkov", reče babici. Poleg babice
je stala stara Brojka, rada bi bila kupila klok-
čevo kronico, ali ko je rekel prodajalec; da velja
pet grošev dobrega denarja, jo je spet žalostno
na stran položila, rekoč, da je draga. —,,Draga
pa draga", razpalil se je prodajalec; „menda,
žena, svoje žive dni niste imeli klokčeve kronice
v roki. Kupite medene potice!" — ,,I nu, oče,
druzemu ne bo draga, ali meni je, ker imam
le jedno desetico." — „Za to ne kupite klok¬
čeve kronice," reče prodajalec. — Brojka je šla,
a li babica jo stopila za njo in rekla jej, naj
Pojde ž njo k druzemu prodajalcu, ki prodaja
Wago prav po ceni. In lejte! ta prodajalec je
Prodajal vse pod nič, kakor je babica sama ho¬
tela tako, da Brojka za desetico ni dobila le
klokčeve kronice, temveč tudi svetih podob in
družili odpustkov. Ko so pa od prodajalca šli,
r oče Barbika; ,,Lejte babica, vi ste temu pro¬
dajalcu doplačali, kolikor je bilo premalo; vsaj
Se m dobro videla, kako ste pazili, da ne bi vi¬
dela Brojka." — „Ker si videla, vidi, ali ne
Povej nikomur; kar daje desnica, ne sme vedeti
levica," odgovori babica. — Žalika je kupila
Sr ebern prstan, na katerem sta bili dve goreči
Src i; tudi Jakob si je precej kupil tak prstan,
£ Da  katerem sta bili dve skleneni roki. Vse te
f °dpustko so si dali romarji blagosloviti, in bla-
?°sloveno kronico, prstan, podobo ali knjigo je
vsak hranil, kakor svetinjo.

170

Babica.

Ko jo bilo vse to opravljeno, zahvalili so
se romarji svojim gostiteljem, molili še jedenkrat
na čudodelnem studenci, priporočili se zaščiti
Matere božje in napotili se proti domu. V R c ;
tinskem lesu, blizu devetih razpel, na studenci
so počivali; kdor je bil žejen, stopil je k stu¬
dencu, in ko so videli, da Žalika daje Jakobu
iz dlani piti, hodili so k njej, da bi tudi njim
dala, kar je ona rada storila. Na to so stari v
travo seli, pravili, kaj in zakaj je kdo komu
odpustkov nakupil, in govorili o procesijah, ki
so tja prišle. Deklice so se razšle po lesu trgat
cvetic za vence, in mladeniči so popravljali veliki
grob in lesena razpela na njem. — ,,Povedite
mi, Anica, zakaj je tukaj teh devet razpel?*
vpraša Barbika, plete Anici kitice za venec, ka¬
teri je vila. — „Poslušaj, jaz ti to povem. Ne
daleč od todi je star grad v razvalinah, pravi
se na Vizemburku. V davnih časih je bival na
tem gradu plemenitaž, ime mu je bilo Herman-
Imel je rad deklico iz neke vasi ne daleč od
todi. Hodil je za njo še nekdo drug, ali za tega
ni marala, dala je besedo Hermanu. Imela ] e
biti svatba. Na jutro tega dne je prišla k Her¬
manu mati in prinesla mu rudečih jabolk ter g a
vprašala, zakaj je tako zamišljen, in on je odgo¬
voril, da sam ne ve. Mati ga je prosila, naj doma
ostane, da je imela hude sanje, ali on je na noge
skočil, ,,z Bogom mati!“ in se popel na belca. Alj
belec ni hotel ž njim črez prag; mati ga je spe (

Posl. Fr. Cegnar.

171

prosila: „ Si n, ostani doma, to je slabo znamenje,
kaj hudega se ti pripeti ; 11  ali on ni slušal,
izpodbol je konja in jezdil črez most. Belec
se je spenjal in ni hotel dalje, in mati ga je v
tretje prosila; ali Herman ni nič maral, šel je
po nevesto. In ko so jezdili se svatbe in na tole
mesto prišli, planil je na-nj s svojimi tovariši
oni mladenič, ki je za nevesto hodil. Začela sta
se bojevati protivnika, in Herman je bil ubit.
Ko je to nevesta videla, zabola si je v srce nož,
svatje so ubili tega protivnika in tako je v tem
boju devet ljudij poginilo. Pokopali so vse v jeden
grob in postavili jim v vzpomin devet razpel.
Od te dobe se ta razpela vedno popravljajo, in
ko poletnega časa tu mimo hodimo, obešamo
vence na-nje in vsak moli Očenaš za njihove
duše . 11  Tako je dokončala Anica; stara Brojka
Pa, ki je ondi gob iskala in povest poslušala,
obrnila je glavo in govorila: „To ni tako Anica.
Herman je bil plemenitaž z Litoborskega, ne z
^izemburškega gradu, in nevesta je bila iz Sva-
tovnic. In bil je ubit, prodno je prišel k nevesti,
z  drugom in starešino; nevesta ga je čakala,
ali ne dočakala. Seli so za mizo, in zdaj je za¬
zvonilo mrliču; nevesta je trikrat vprašala mater,
komu zvoni, mati si je vedno izmišljala, da zvoni
temu, da zvoni onemu, dokler ni neveste peljala
v izbo, kjer je ležal ubiti Herman. Ko je to
videla nevesta, probola si je srce. Pokopali so
tukaj vse. Tako sem jaz to slišala 11 , dokonča

172

Babica.

Brojka. — „Kdo more to razsoditi, katera izmej
naju prav pripoveda, ker se jo to zgodilo v
starodavnih časih. Naj pa bo vže tako ali tako,
dosti zlo, da je bilo. Boljo, ako bi se bila mogla
vzeti in srečno živeti. -l  — „Tako pa nihče o njih
nc bi vedel, ne bi se jih vzpominjali, ne ven-
čali jim groba,“ oglasil se je Tomaž, popravljajo

jelovo razpelo, ki se je podrlo. „In kaj to po¬
maga, jaz bi vendar ne bila rada tako nesrečna
nevesta,“ meni Anica. — „0, jaz tudi ne,“ reče
Žalika, grede iz lesa z napletenimi venci. — J
nu. jaz si tudi ne bi želel, da me na poročni
dan ubijejo,“ reče Jakob, „vendar pa je bil Herman
srečnejši od njegovega nasprotnika. Zelo je moral
biti žalosten, ko je videl, da to, katero je ljubil,
drug na dom pelje. Zato treba, da za tega bolj
toplo molimo, ker je umrl v grehu in nesreči,
Herman v sreči in božjej milosti.

Deklice obesijo vence na razpela, razsteflejo
ostale cvetice po grobu, z mahom obraslem, ' n
po molitvi se vrnejo k romarjem. Kmalu potem
poprime vodja palico, mladenič pa razpelo j 11
prepevajo se vzdignejo romarji proti domu. N*
razpotji, ne daleč od Žernova, čakajo jih domač)
ljudje, ker so zaslišali petje in v daljavi videl'
plapolajoče rudeče trakove. Otroci zagrme m*'
teram naproti ker ne morejo dočakati odpustkov-
\že predno je prišla procesija v vas, trobili so
dečki na nove trobento, piskali na piščalke, ska¬
kali z lesenimi konji; deklice so nosile punicc,

Posl. Fr. Cegnar.

173

koške, podobe in srca iz medene potvice. Po
molitvi v cerkvi se zahvalijo romarji svojemu
vodji, mladenič postavi sebi izročeno razpelo v
cerkvi, venec s trakovi obesi na oltar, in tako
se vsi razido, vsak na svoj dom. Ko podaje Ža¬
lika Anici na razhodu roko, ozre se ta na srebrni
prstan, ki se je Žaliki na prstu lesketal, nasmeje se
in reče: ,,To ni tisti, katerega si kupila ? 11  — Ža¬
liki stopi kri v lice ali pralno odgovori, pošepeta
Jakob Anici: „Ona mi je dala srce, jaz njej roko.
— ,,Dobra mena; Bog daj srečo," reče Auica.

Pri lesenej podobi pod lipami pri mlinu sedi
Proškova rodovina in oče mlinar; vsak hip se
ozirajo na Žrnovsko brdo. Čakajo romarjev. In
z daj ko je solnce poslednje žarke na grič poši¬
ljalo in vrhe širokih hrastov in visokih jesenov
zlatom oblivalo, zabele v senci pritličnih vej bele
Peče, in slamniki se naglo izpreminjajo mej ze¬
lenjem. ,,Vže gredo!“ vzkliknejo otroci, ki so se
vjednomer na brdo ozirali, in vsi trije lete črez brv,
Id je držala črez reko proti pogorju. Proškovi in
°če mlinar, ki toči tobačnico v roki in z obrvi
treplje, gredo za njimi, babici in materi mlinarici
naproti. Otroci ljubijo in obskakujejo babico, ka¬
kor je vže leto in dan ne bi bili videli. Barbika
hvali roditeljema, da je kar nič noge ne bole.
pabica izprašuje otrok, ali so se je kaj vzpominjali,
lQ  mati mlinarica vpraša očeta mlinarja: ,.Kaj je
novega?" — ,,Cerkvenjak se je obesil. To je bila
r °č! mila mati mlinarica," odgovori oče mlinar s


174

Babica.

prav ozbiljnim obrazom. — „Od vas človek nikdar
resnice ne zve," zasmeje se mati mlinarica in
krene očeta mlinarja po roči. — ,.Kedar ste doma,
draži vas, kedar ste od doma, toži mu se, da
nikjer nima pokoja/' reče Proškova gospa. —
„To je vže tako, kuma, možje nas le takrat ce¬
nijo, kedar nas pogrešajo." - To in tako govore,
in pripovedovanja ni bilo konca. Ta božja pot¬
jo bila prebivalcem male doline, dasi ni bilo daleč
v Svatanovice, vendar leto za letom tako ime¬
nitna, da je bilo dobrib štirnajst dnij o njej kaj
govorice. Ako je pa kdo iz sosedstva šel v Vam-
berice, govorilo se je o tem četrt leta popre je in
četrt leta pozneje in o božjej poti v Marijino
Celje so govorili ljudje vse leto.

XI.

Gospa kneginja je odšla, ž njo komtesa Hor-
tenzija, odšel je tudi oče, in, žvrgoleče lastavice so
zapustile gnjezda in strehe. Na Starem belišči je
bilo prazno, kakor bi bilo pogorelo; mati je pl®'
kala, in ko jo vidijo otroci plakati, plakajo tudi
oni. „No, Terezika, ne plakaj," govori babica; „k®]
vse to pomaga: saj si vedela, kaj te čaka, k°
si ga vzela, tedaj moraš potrpežljiva biti. —' 1°
vi, otroci, molčite; molite za očeta, da mu
da zdravje in da se vzpomladi zopet k nam vrne.

— ,,Ko prilete lastovke; ne?" vpraša Nežika-

— »To je," potrdi babica, in deklica si solze otre-

1

Posl. Fr. Cegnar.

175

Tudi okoli belišča začenja biti žalost in ti¬
šina. Les se razsvetleva; ko je šla Viktorica iz
njega v dolino, videli so jo vže od daleč. Pogorje
orumeneva, veter in valovi odnašajo grmičem
suho listje, Bog ve kam; vrtna krasota je shra¬
njena v izbi. V vrtiči cveto še astra, trobelika in
paludnica,, na loči za jezom podleski, in po noči
plešejo ondi vešče. Kedar gre babica z otroki
šetat, ne zabijo otroci papirnatih pozojev, katere
na vrhu spuščajo. Nežika teka za njimi, steza se
Po grmih, kamor se je katera nit prijela. Barbika
nabira z babico rudečih jerebik in tinulj, katere
je rabila za lek, ali trga šipke za domačo potrebo,
ali trese oskoruše, iz katerih dela Nežiki korale
za roko in vrat. Rada sedeva babica z otroki na
vrhu nad gradom; od zgoraj gledajo v dolino na
zeleni travnik, kjer se pase grajska čreda; vidijo
celo mesto in grad na majhnem gričku sredi do¬
line, in lepi park okoli njega je pod njihovimi
nogami. Zelene veternice*) so zaprte, na pomolih
ni več cvetic, rože okoli belih kamenenih držajev
s ° uvenele, po vrtu ne hodijo oslecani sluge in
gospoda; ampak delalci pokrivajo se smrekovimi
vajami lehe, na katerih ni več pisanih cvetic.
Mor a j 0  gospej oko razveseljevati, da se zopet k
ajim vrne; redka tuja drevesa, ogoljena zelene
°Weke, povijajo se slamo, vodomet se srebrnimi
c ®vmi krijo z deskami in mahom, in zlate ribice so

*) Veternica, g-enfterfliiget; ta beseda je krog Loke
na  Gorenjskem splošno v rabi.

176

Babica.

se poskrilo na dno ribnika, katerega površje, sicer
tako čisto, pokrivajo listje, žabji okraki in zelena
prevleka. Otroci se ozirajo doli, vzpominjaje se
dneva, ko so s Hortenzijo po vrtu šetali, v sobani
jeli; kako krasno je bilo takrat vse to! mislijo si:
,,Kje neki je ona sedaj!“ Babica pa rada gleda
na nasprotno Zliško stran, črez vasi, zverinjake,
gaje, ribnike in lese, preko Novega mesta. Opo-
čna do Dobruške, kjer biva nje sin, in za Do;
bruško, mej gore, kjer stoji mala vas, v katcrej
ima toliko milih prijateljev. In kedar oči obrne
na vzhod, stoji pred njo krasni srp Krkonoškib
gor od dolzega Hejšovinskega hrbta do Snežke, v
oblacih zavitih in se snegom pokritih. Kažoč na Hej-
sovino, govori babica otrokom: „Tam mi je znana
vsaka steza, tam mej timi gorami stoji ivladsko,
kjer se je vaša mati rodila, tam so Vauiberice
in Varta, v onih-le krajih sem živela nekoliko
srečnih let.“ Zamisli se. Barbika pa jo premoti
z vprašanjem: „V Varti sedi Šibila na mramor-
jevem konji, ne?“ — ,,Pravijo, da v Varti na
nečem griči. Sedi neki na mramorjevem konji,
sama iz mramorja izsekana, in drži proti nebu
vzdigneno roko. Ko neki vsa v zemljo zleze, da
se jej še prsti ne bodo videli, tedaj se izpolni
njeno prorokovanje. Moj oče je rekel, da jo j®
videl, in da je bil konj takrat vže do prs v zemlji-"
‘— .»in kdo je bila ta Šibila?“ vpraša Nežika-
.,Bila je modra žena, ki je prorokovala pri¬
hodnje stvari." — „Kaj pa je prorokovala ?“ vpra*


Posl. Fr. Cegnar.

177

sata dečka. — ,,To vam sem vže povedala," reče
babica. — ,,Pozabili smo vže.“ — »Tega ne smete
pozabiti." — „Babica, jaz se še vzpominjam,"
reče Barbika, ki je bila babico prav pazljivo poslu¬
šala; Jejte, Šibila je prorokovala, da pride nad
češko zemljo mnogo nadlog, da bodo vojne, la¬
kota in kuga; najhuje pa bo takrat, ko no bode
hotel poznati oče sina, sin očeta, brat brata;
ko ne bode nič več veljala ne beseda, ne prisega;
in kedar bode tako hudo, neki da bode češka
zemlja po konjskih kopitih raznesena." — „Do-
bro si zapametila. Ali Bog čuvaj, da bi kdaj tako
bilo," vzdahne babica. Barbika kleči pri babi¬
činih nogah, sklepa roke na njenih kolenih, upira
jasne oči v resno babičino lice in zopet vpraša:
»Kako je pa tisto prerokovanje, ki ste ga nam
povedali, veste, o Blaniških vitezih, o svetem
Vaclavu in svetem Prekopu?" — „To je prero¬
koval slep mladenič," odgovori babica. — ,,Ah,
babica, mene je všasih tako strah, da vam ne mo¬
rem povedati, Jejte, vi tudi ne bi želeli, da bi
bila češka zemlja po konjskih kopitih raznesena?"

»Blaženo dekle, kako bi mogla take nesreče
želeti, saj vsak dan molimo za blagost češke
zemlje; vsaj je ona naša mati. No, in ali bi
hladnokrvno gledala mater v pogubo padajočo?
Kaj bi vi počeli, ako bi vam hotel kdo mater
ubiti?" — »Kričali bi in plakali," oglasita se
čečka z Nežiko. — „Vi ste otroci," nasmeje se ba¬
bica. —• »Braniti bi jo morali, kajne, babica?" reče


Nar. bibl.

12

178

Babica.

Barbika in oko jej zažari. — ,,Tako, deklica,
tako, to je pravo, krik in jok nič ne pomaga/'
reče starka in položi roke vnukinji na glavo. —
,,Ali, babica, mi smo majhni, kako bi mogli po-
magati?“ meni Jožek, ki mu mrzi, da ga babica
za malo sodi. — „Ali ne veste, kaj vam sem pla¬
vila o malem Davidu, ki je pogubil Grolijata
Lejte, tudi majhni mnogo more, ako trdno upa
v Boga — pomnite to. Ko dorastete, pridite v
svet, vzpoznate zlo in dobro, zapeljevali vas bodo,
prideto v skušnjavo. Pa se vzpominjajte svoje ba¬
bice, kar vam je govorila, ko je z vami boje¬
vala. „Lejte, jaz sem zavrgla dobro živenje, ka¬
tero mi je pruski kralj obečal, in raje sem iz¬
brala nadlogo, nego da bi bila dala otroke po¬
tujčiti. Ljubite tudi vi češko zemljo, kakor mater
svojih upov, bodite jej dobri otroci, in ne izpolni
se prorokovanje, katerega se bojite. Jaz ne uča¬
kam, da vi dorastete, ali nadejam se, da se boste
vzpominjali babičinih besedij,“ govori babica s
tresočim glasom. ,,Jaz jih nikdar ne pozabim,
šepeta Barbika in zakrije lice mej babičini koleni-
Dečka molče stojita, ne umejeta babičinih besedij;
kakor jih umeje Barbika; Nežika pa, priplezava
se k babici, reče z jokajočim glasom: „Ali h*"
biča, vi ne umrete, kaj ne, da ne?“ — „Vseffl"
na svetu pride svoj čas, mila deklica, tudi nieim
pokliče Bog,“ odgovori babica Nežiki, ter J°
vroče k sebi pritisne. Za hip vsi utihnejo; babica
se zamisli, otroci ne vedo, kako začeti. Zdaj za-

.

Posl. Fr. Cegnar.

179

P

slišijo nad seboj fofotanje, in ko oči povzdignejo,
vidijo v zraku frčati trumo ptic. „To so divje
gosi / 4  reče babica; „tih nikdar ne leti mnogo
vkupe, samo jedna rodovina, in lete v posebnem
redu; pogledite, dve letita pred druzimi, dve za
njimi, vse druge druga poleg druge, na daljavo,
ali širjavo, samo da se včasih v polkrog zasučejo.
Kavke, vrane, lastovke letajo v velicik trumah,
nekoliko jih leti naprej, te iščejo počivališč dru¬
žim, zadaj in na straneh leti straža, ki varuje
v nevarnosti samic in mladičev; kedar sreča¬
vajo sovražne trume, začne se boj.“ — ,,Ali, ba¬
tiča, kako pa se morejo bojevati, ker nemajo
rok, da bi mogle držati meč i puško ?“ oglasi
se Tonček. — „Te se bojujejo po svoje s pri¬
rojenim orožjem. S kljuni se sekajo in s peruti
se bijejo tako ljuto, kakor ljudje z ostrim orož¬
jem; včasih jih v tacih bojih mnogo popada. 4 '

„Ali so glumpaste!" reče Jožek. — ,,I no, mla-
denček, ljudje imajo um, in vender se koljejo za
malo in za nič, da se pokoljejo , 44  odgovori ba¬
tiča, vstane s klopi in podviza se z otroki domov.

„Pogledite, solnce je na zahodu, zahaja v
zarnok, jutri bo dež ; 44  obrnivši se pa k goram,
Pristavi: „in Snežka ima zastavo . 44  — ,,Ubogi
§'°spod Sluga, ta zopet trpi, ker mora hoditi po
lesih , 44  miluje ga Tonček. — „Vsak stan ima
Sy oje težave, in kakoršnega si kdo izvoli, pre¬
kašati mora hudo z dobrim, ako bi tudi za glavo
s l°,“ reče babica. — „Jaz bodem vender lovee

12 *

180

Babica.

in z veseljem pojdem k Slugi,“ oglasi se Jožek
in spusti v zrak pozoja, teče z vrha v dolino in
Tonček za njim, ker se začujejo zvonci kravje
črede, katero pastir z loke domov žene. Otroci
se razvesele lepih krav, posebno tih, ki so prve
in nosijo na rudečih remenih bronaste zvonce,
in ima vsak drug glas. Vidi jim se, da urnejo
to zvonjenje, ponosno z glavami otresajo, da zvonci
bingljajo in milo žvenkljajo. Ko jih Nežika ugleda,
začne peti: „Zvonci pojejo glasno, kravice do¬
mov gredo,“ in vleče babico z griča; babica pa
se ozre po Barbiki, ki stoji še na vrhu.-Ona se
je zagledala v nebo, na katerem se kažejo na
zapadu najkrasnejše podobe. Tu se vzdiguje svitla,
čudno vpodobljena gorostasna kopa izza temne
gore; tu dolgi lesi; tu majhni vrhi in na njih
gradovi in cerkve; tu na ravnini tanki stebri,
vzbočena vrata, podobna povodnim stavbam, za-
pad je obrobljen z rudečim žarom v zlatih hie¬
roglifih. In te kope, lesi.in gradovi ginejo, in
delajo se na njihovem mestu še čudnejše podobe-
Deklici je to tako všeči, da kliče babico gori;
ali babica neče v drugič na grič, pravi, da nima
več mladih nog, in deklica mora iti za družinah
O vsih Svetih rano gredo otroci babici ka¬
kor po navadi naproti in govore s potjo: ,,Den® s
nam prinese babica iz cerkve sveč.“ In babica
prinese sveč in reče: „Ker ne morem iti na Po¬
kopališče molit za duše, prižgemo sveče doma-
— Tako se vzpominja duš z otroki vsako let°

Posl. Fr. Cegnar.

181

doma. Na vernih duš dan zvečer prilepi goreče
sveče po mizi, pri vsakej imenuje dušo, za ka¬
tero jo je užgala. Naposled jih še nekoliko pri¬
lepi, pa ne imenuje nobene duše ter govori: „Te
pa naj gore za tiste, katerih se nihče ne vzpo-
minja.“ — „Babica, tudi jaz jedno užgem za ne¬
srečno svatbo v Hrtinskem lesu?" ,,Užgi, užgi,
deklica; naša molitev jim bode morebiti mila."
In Barbika užge še jedno svečo, babica poklekne z
otroki k mizi in molijo vsi, dokler sveče gore. ,,Več-
nalučnaj jim sveti, naj počivajo v miru," dokonča
babica molitev, otroci pa morajo reči: „amen“.

Teden po vernih dušah oznanuje babica
otrokom, ko jih budi, da je prišel sveti Martin
na belem konji. Otroci naglo poskačejo s postelj,
tečejo k oknu — in glej, povsodi je vse belo.
Na pogorji ni nobenega zelenega lista, ne na
vrbah ob reki, ne na olšah ob potoku. V lesu
so samo jele in smreke zelene, ali njihove veje
so se pod težkim snegom pobesile. Na oskoruši,
ki stoji blizu hiše, na katerej visi še nekoliko
zmrzlih strokov, sedi vrana, in perutnina na
dvoru tiho stoji in se čudi tej novoti. Le vrabci
veselo skakljajo po snegu in pobirajo, kar je
kokošim ostalo. Mačka, vračaje se z lova, otresa
se pri vsakej stopinji in naglo skoči na peč.
Psa pa, mokra do kolen, gonita se veselo po snegu.

,,Sneg, sneg, to je dobro, vozili se bodemo
n a seneh," zavriskajo otroci, pozdravljaje zimo,
katera jim je prinesla zopet druzega veselja.

182

Babica.


Sveti Martin jim prinese dobrih rožičkov, in po
svetem Martinu imajo v hiši perjevke. Ali pre-
dice so jim mnogo ljubše, ker imajo pri preji
več svobode. Ko sedejo perjevke v kuhinji okoli
dolge mize in navale na mizo visok zagreb perja,
kakor val snega, odžene babica Nežiko in dečka od
mize. Vendar so je prigodilo, da se je Jožek jodcn-
krat vmes vrinil in pal v zagreb; lahko je pomi¬
sliti, kako se je vdelal. Od te dobe govori babica,
da majhnih ni varno jemati za mizo. To se ve,
da navadno ne smejo k mizi, ne pihati, ne z
vrati luskati, precej so karani. Jedino veselje
pri perjevkah so pravljice in pripovedke o stra¬
hovih in grajskih stražnikih, o veščah in ognje¬
nih možeh. V dolzih meglenih večerih, ko pri¬
hajajo perjevke in predice iz koče in večkrat
iz jedne ali druge vasi, sliši se včasih: Tu in
tu je strašilo; in ko se začne o tem govoriti, ni
konca no kraja, ker vsaka ve kaj tacega. Tudi
Kramolenski hudodelci, ki ■ so bili vzpomladi v
ječo vtaknjeni, in so na zimo domov prišli "
ljudje so govorili, da so prišli iz šole, ker s c
neki vsak lahko kaj nauči — dajo večkrat lj 11 '
dem priliko, da imajo o čem govoriti. Od teb
pride govorica na hudodelce sploh, in potem se
govori o grajščinskih čuvajih ali lesnih tateb-
Otroci sede kakor nemi, še sopejo skoraj ne>
za ves svet ne bi šli skozi vrata, tako se boje-
Zato pa babica nima rada, ko tako reči prip°'
vedujejo in včasih take besede ustavi.

j

Posl. Fr. Cegnar.

183

Po svetem Martinu je v mestu sejem; Proš-
kova gospa gre z Jerico in Uršiko kupovat po¬
sode in različnih potreb za zimo. Otroci ne mo¬
rejo dočakati matere, ker jim vselej prinese
igrač in medene potice, in babica vsako leto
dobi volnene nogavice, copate in šest vrvic za
kolovrat. Ko jih spravlja v škatljico, govori Jo-
žeku: ,,Ako ne bi tebe bilo, bila bi dosti jedna.“

( Mežika dobi to pot leseno desko, na katerej jo
abeceda. ,,Ko pride jutri gospod učitelj, začneš
sc učiti; vsaj se neznansko dolgočasiš, kcdar se
drugi uče. In ker si se naučila očenaš in pesnice,
naučiš se tudi abece,“ reče mati. Deklica od
radosti poskoči in precej pazljivo črko pregleda;
postrcžljivi Tonček se ponudi, da jo nauči: i,
c, a, o, u; ali ona skrije abecednico za hrbet
'n reče: „Od tebe se nečem učiti, ti tega ne
nmeješ tako, kakor gospod učitelj/ 1  — „Za božji
čas, da ne bi umel abece, ker berem iz knjige,“
togoti se deček. — „Ali v knjigi to ni tako,“
zavrne ga deklica. — „Jej, jej, ti si bedastad -1
ploskne deček z rokama. — ,,Xe jaz, ti si,“
Pokima Nežika z glavo in gre z abecednico k
luči. Ko se ta dva o učenosti prepirata, dela
Jožek v kuhinji Sultanu in Grivcu koncert, trobi
na trobento in bobna na boben, kateri mu je
mati s sejma prinesla. Psoma ne more ta godba
Posebno prijetna biti, dvigata gobca, Sultan
dajo, Grivec tuli, da je groza poslušati. Babica
s  hčerjo v sobi pospravlja nakupljene reči, za-

184

Babica.

slišavši pa to godbo, priteče, kakor bi jo kdo
podil: ,,Mislila sem si, da je to ta zanikarnik, na
tebi ni dlake dobre, deček! Ali bodeš molčal?“
Jožek vzame trobento iz ust, pa kakor ne bi bil
slišal, kar je babica rekla, spusti se v smeh,
rekoč: ,,Le pogledite, kako huda sta psa, ker
jima delam godbo!“ — „Ako bi imela psa um,
rekla bi ti, tako godbo naj kozel posluša, čuješ?
Precej to odloži! Zares, ako bodeš tako razpo¬
sajen, rečem letos svetemu Miklavžu, naj ti šibo
prinese,“ preti babica in ga požene v izbo.
„No, to bo lepa reč, v mestu so pravili, da je
nakupil sveti Miklavž poln voz darov, in da bo
letos obilo nosil: to se ve, da le tistim, ki so
poslušni!“ oglasi se Uršika, zaslišavši mej vrati
babične besede. Ko pride drugi dan učitelj, pri¬
bliža se Nožika s svojo abecednico in sede k
drugim; dobro pazi, in ko mine ura, priteče zelo
vesela k babici in pove, da pozna vže vse črke v
prvi vrsti in precej jih babici imenuje, pove tudi
znamenja, kakoršna jim je gospod učitelj prisodil,
da si jih dobro v glavo vtisne. Mati in babica
sta ž njo zadovoljni, izvlasti, ker jih še drugi
dan pozna; zato pa jih češče babici kaže in za¬
hteva, da jo babica posluša; naposled jih pozna
tudi babica, kakor vnukinja. ,,Lejte no,“ reče,
„svoje žive dni nisem mislila, da bi se še kedaj
mogla abece naučiti, in zdaj na stare dni se mi
je pripetilo. I nu, ako hoče biti človek z otroki,
mora biti sam otrok.“

Posl. Fr. Cegnar.

185

Necega dne prileti Jožek v izbo in kriči:
„Otroci, otroci, pojdite gledat, babica je prinesla
iznad izbe kolovrat!" ,,Jeli to tako čudo?“ kara
mati otroke, videč, da se vsi skozi dveri ženo in
ž njimi tudi Barbika. Res je, da ni čudo, ali
mati ne pomisli, koliko veselja je babica s kolo¬
vratom v izbo prinesla. S kolovratom hodijo pre¬
mice na prejo, in ž njimi krasne pripovedke in
vesele pesni. Matere sicer ne mikajo ne pripo¬
vedke ne pesni; ona raje v svoji izbi sedeva
in bere v knjigah iz grajske knjižnice, in kedar
babica reče: „Povedi tudi nam kaj iz teh knjig,"
>n mati kaj pove, to ne mika ne otrok, ne dru¬
gih tako, kakor živenje na Dunaji, kedar začno
0  tem pripovedovati; to je vsim všeči, in predice
govore: ,,To mora biti krasno v tacem mestu,"
otroci pa mislijo: Ko dorastemo, pojdemo tudi mi
tja pogledat! Ali najljubše je vsim, razven ma¬
tere, če začne babica pripovedovati pravljice o
deklicah s zlatimi zvezdami na čelu, o knezih in
Kraljičih, zakletih v leve in pse, ali celo v skale;
°b oreških, v katerih so bile zložene cele drage
obleke, zlatih gradovih in morjih, v katerih pre¬
bivajo krasne morske deklice. Mati ne opazi, da
Se  je Barbika mej vezenjem zamislila in skozi okno
gledala po golej rebri in zametenej dolini, da bi
Opazila ondi rajski vrt, grad iz dragih kamenč¬
kov, tiče ognjenih barv, gospe, katerim zlati vlasjo
°koli glave vejo, in da se jej je zamrzla reka
domenila v sinje morske valove, po katerih se

186

Babica,


zibljejo krasne morske deklice v koralnih školjkah.
Sultanu, ki raztegnjen na tleh leži, ne sanja se
o časti, katera mu dečka večkrat dajeta, imajoča
ga v mislih za zakletega viteza. —111 kako milo
jo v izbi, ko mrak nastane! Uršika zapre veter-
nice, v peči pokajo smolnata polena, sredi izbe
postavijo visok lesen svečnik, v železne njegove
roke vsade goreče luči, in krog in krog posta¬
vijo klopi in stole predicam; babica vrh tega
navadno pripravi pehar krhljev in češpelj za
osmok. Kako hrepene otroci, da bi brzo vežne
dveri zaškripale in prikazale se predice na pragu-
Takrat namreč, kedar so imele priti na prejo pre¬
dice, babica ni začela pripovedovati, dokler se niso
sešle. Po dnevi prepeva adventne pesmi. Dokler
otroci še niso dobro poznali babice, njenih dobrih
in slabih ur, mislili so, da jim mora in mora
streči s pravljicami. Ali babica jih šembran 0
hitro odpravi. Bodi si, da jim začne praviti o
pastirji, ki je imel tri sto ovac in jih je gm 1 *
na pašo, prišel k brvi, ki je bila tako ozka, o*
ovce niso mogle črez drugače, nego druga za
drugo. „Zdaj moramo počakati, da bodo vse
črcz,“ pristavi in umolkne; ko se kmalu po telU
otroci, oglase: „Babica, ali so vže črez?“ 0<1 !
govori ona: „1  kaj vas napada, dve dobri ud
mineta, prodno bodo vse črez. Otroci so vžg vedem
kaj to pomenja. Bodi si, da zopet začne: ,,N°’
ker ne morete strpeti, pa povem. Mislite si, ( ‘‘‘
imam sedem in sedemdeset malih, in v vsakej


Posl. Fr. Cegnar.

187

maliki drugo pripovedko; iz katere malihe hočete
pripovedko, da jo vam povem?" — ,,Naj bode iz
desete," zakličejo otroci. — ,,Tedaj iz desete;
v desetej maliki je ta-le pripovedka: Bil je kralj,
imel je na peči valjar, na valjarji mačko; poslu¬
šajte, dolga bode." Iu zopet konec pripovedke,
j,Bil je deček, kateremu je bilo ime Nekaj." „Kako
mu je bilo ime?" — „Nehaj.“ —,, Tedaj pa nekam."

Najkujse pa je, kedar babica začne pripovedo¬
vati o rudečej kapi. Tega otroci ne morejo slišati,
precej uteko; pri vsakej drugcj pripovedki bi mogli
babico izprositi, pri tej pa kar crkniti ne smejo,
ako nočejo slišati ponavljanja vlastnik besed. Ker
vidijo, da ni drugače, čakajo potrpežljivo predic.
Vselej pride Žalika najprva, za njo Jakob, potem
Kodrnova Cilika, Jeričine in Uršikine tovaršice,
včasih tudi mati mlinarica in Lenčika in lovčeva
8'ospa, in enkrat na teden Žalika seboj pripelje
mlado Tomaževko, za njo pa navadno Tomaž
Pride. Predno se ženske ogrejo in za kolovrate
sedejo, govori se o tem in onem. Ako se je ka¬
druj doma kaj novega prigodilo, ako je katera
kako novico slišala, govori se o tem; če je praznik,
', n  ž njim kaka narodna navada ali vraža zdru-
2 ena, vse to daje priliko govorici. Na večer
l )1- ed svetim Miklavžem precej vpraša Žalika Ne-
Jie, ali je vže nastavila na okno copate, ker
Miklavž vže okoli hodi. „Nastavi babica, ko poj-
lle m spat," reče deklica. — „Ne nastavljaj majhnih
Sv °jih copat, reci babici, naj ti posodi velike,"

I

188

Babica.

svetuje Žalika. — „To pa ne, oglasi se Jožek;
tako bi bili mi prekanjeni. 1 ' — „Vsaj vam
Miklavž le palico prinese," draži ga Žalika. —
„Vsaj Miklavž vže sam ve, da ima babica še od
lani shranjeno, in da nas nikoli ne tepe," odreže
se Jožek; babica pa meni, da bi Jožek večkrat
šibo zaslužil.

Praznika svete Lucije so sc otroci bali. Bila
je vraža, da hodi to noč Lucija okoli; to je bila
dolga, razmršena žena, in bali so se otroci, da
jih ne bi vzela, ako niso bili poslušni. „Strah je
v sredi votel, ob krajih pa ga nič ni," govori
babica in nima rada, če kdo otroke straši; ona
uči: „ne bojte se ničesa, le jeze božje;" tudi joj
ni prav, ako jim kdo vraže razklada, ker tudi
oče ne trpi pravljic o povodnjem moži, praproti,
veščah, ognjenih možeh, ki se večkrat pred člo¬
veka postavljajo, kakor škopnik, katerim se pa
mora človek za tako svitlobo na poti lepo z«-
hvaliti, in druzih tacih in enacih rečij — tega
ona ne umeje, ker je bila vera vanje vže v njej
vkoreninjena. Ona meni, da je vsa narava na¬
vdahnjena z dobrimi in hudobnimi duhovi; veruje
tudi, da Bog na svet pošilja hudobnega pekle«'
skega duha, da skuša pravične ljudi; vse to on«
veruje, ali ničesa se ne boji, ker ima v srci trdno,
stanovitno zaupanje v Boga, ki ima v oblasti ves
svet, nebo in pekel, brez čigar volje človeku « l ,
pade vlas z glave. To zaupanje si prizadeva t« ( 1
v otroška srca vtisniti. Zato brzo zavrne Uršik«'

.

r

Posl. Fr. Cegnar.

18 &

ki začne na svete Lucije dan praviti o belej ženi,
rekoč, da Lucija le po noči vpije. Najbolj to
umeje Jakob, on vedno dečkomo izrezljava šeni,
pluge, vozičke, ali jima dela smolenice, in dečka
se ne .ganeta od njega. Ko se govori o kacem
strahu in se Tonček k njima stiska, reče mu:
»Nič se ne boj, Tonče, na črta vržem križ, na
straha kol, pa ju izmlativa.“ To je dečkoma všeči,
>u z Jakobom bi šla kamor koli, bodi si o pol¬
noči ; babica kima in govori: ,,I nu, kaj se hoče,
mož je vender le mož!“ — „To je res, in Jakob
se ne boji ne vraga, ne gospoda oskrbnika, ki
je hujši od vraga,“ pravi Žalika. — „No, kako
P a ,“ poprime besedo babica, „ker govorimo o
gospodu oskrbniku, ali se nadejaš službe v graš¬
čini ?“ — () i mislim, da iz tega nič ne bode,
°d dveh stranij se mi zavira, in plete se v to
mnogo zlih ženskih, in te me izpodkopljejo."—
»Ej, ne govori tako, morebiti se to še poravna,"
r eže žalostna Žalika. — ,,Želel bi, kakor ti, ali
ne  vem. Oskrbnikova hči me grozno sovraži, ker
s, no Italijanu tako zapeli. Ona si ga je obečala,"
nli ko mu je gospa kneginja naglo slovo dala,
kazila se je vsa osnova. Vedno očetu na ušesa
tr °bi, naj me ne vzame v graščino. To je jedna;
j' ru ga je županova Lucija. Ta si je izmislila, da
j 1  jej bil kralj v predpustnej igri, in ker jej te
nesti nisem privolil, togotil se bo župan, in ko
'mde Bog pomlad, mislim, da zapojem: „Kaj
n, aramo mi, ki smo fantje mladi, vojakov po-

L

190

Babica.

manjka, pa pojdemo mi,“ in Jakob začne peti,
pojo tudi deklice, le Žalika se spusti v jok. ..No,
molči, deklica, do pomladi je daleč, kdo ve, kaj
Bog da," tolaži jo babica. Žalika si sicer oči
otre, ali vender je žalostna. „Ne misli tega, mo¬
rebiti, da vender oče to tako poravna," reče
Jakob, prišedši k njej. — ,,In zakaj jej ne bi
mogel biti kralj brez kakoršne koli zaveze
vpraša babica. •— „Pae, da, babica, nekateri
mladeniči hodijo k dvema, trem deklicam, m
vender le jedno vzamejo, in deklice delajo tudi
tako. Jaz ne bi bil Luciji prvi gizdalin, in ne
bi mogel tudi poslednji biti; ali pri nas se m
slišalo, da bi mladenič vzel dve dekleti, obe kmalu
in kedar gre za kralja, toliko je, kakor bi šel
k poroki." — »Tedaj si prav storil, da si
odrekel," pritrdi babica. — „Kaj je Lucijo pri;
jelo, da prav tebe hoče, kakor ne bi bilo dosti
drugih mladeničev v vasi," togoti se Žalika.
„Oče mlinar bi rekel: vsak človek ima svoje
muhe," posmeje se babica.

Sredi božičnih praznikov se vrste prip°'
vedke in pesni z govorico o kolačih in poticah
kako belo moko ima katera, ali mnogo masla
vmesi, deklici pripovedujejo o drožeh, otroci pa
se vesele potic, streljanja, jaslic in kolednikom

j

Posl. Fr. Cegnar.

191

XII.

Bila je navada pri mlinarjevih, pri lovci in
na Starem belišči, da kdorkoli je prišel na Sveti
dan iii o godeh, dobil je jedi in pijače do sita,
in če nihče ne bi bil prišel* na cesto bi bila šla
babica iskat gosta. Kako veselje pa je imela
takrat, ko je iznenada prišel pred Svetim dne¬
vom iz Olešnice sin Gašper in bratranec. Pol
dneva radosti plaka in vsak hip hodi od poprt-
njaka v hišo, da se nagleda sinu, da vpraša
bratranca, kaj dela ta in ta v Olešnici, in vedno
otrokom ponavlja: „Le pogledite tu-le strička,
vos je podoben vašemu dedu, le vzrastel ni tako.“
— Otroci ogledujejo strička od nog do glave,
°d vsih stranij in všeči jim je posebno zato, ker
na vsako besedo lepo odgovarja. Vsako leto se
hočejo otroci postiti, da bi videli zlato prase;
Pa nikoli se ne zgodi; volja je dobra, ali meso
s labo. Na Sveti dan je vsak, kdor koli si bodi,
obilo obdarjen, tudi letečina in živina dobi po-
Pvtnjaka, in po večerji vzame babica košček od
vsacega, kar je bilo za večerjo, polovico poineče
v  potok, polovico zakoplje v vrtu pod drevo, da
bi voda čista in zdrava ostala in zemlja obilo
vodila; vse drobtine pa vrže v ogenj, da ne bi
škodoval. Za hlevom trese Jerica bezeg in go-
v °ri: „Tresem, tresem bez, povej mi ti pes, kje
j e  moj mili d’nes;“ in v izbi vlivata deklici svinec
,n  vosek in dečka spuščata svečice v orehovih


192 Babica.

lupinah na vodo. Jožek skrivaj suje skledo, v
katerej je voda, da plusne, in lupine, ki pome¬
rjajo ladje živenja, splavajo od kraja v sredo.
Gledaje to, kliče veselo: „Gledite, jaz pridem
daleč daleč po svetu!“ — ,,Ah, mili deček, ko
prideš na prod živenja, mej krnice in pečine, ko
bodo valovi ladjo tvojega živenja premetavali:
otožno se bodeš vzpominjal tihega pristanišča, od
katerega si odplul/ 1  reče tiho mati in prekolje
dečkovo jabelko ,,nasrečo“ v dve jednaki polovici.
V jedru so peške, tri čisto zdrave, dve pa neu¬
rejeni in piškavi. Vzdahne, odloži ju in prekolje
drugo jabolko za barbiko, in vide zopet zatem-
nelo jedro, reče: „Tedaj ne bode ne ta, ne oni
popolnoma srečen!** Prekolje ga še za Tončka
in Nežiko in v tih so zdrave peške v štirih lu-
ščinah. Ta dva morebiti, misli mati; ali Nežika
jo vzbudi iz mislij tožeč, da jej ladja neče pl a ;
vati od kraja in da skoro sveča pogori. „Saj
tudi moja ugaša in ni prišla daleč/* reče Tonček.
Mej tim zopet nekdo trkne na skledo, voda plu s '
kne in v sredi plavajoči ladji potoneta. „Lejta>
Jejta, vidva pred nama umreta!“ zavpijeta N e '
žika in Tonček.** — „To jele zato, ker sva bila
daleč/* odgovori Barbika, in Jožek pritrdi, mati
pa žalostno gleda ugasle sveče in misel se p°'
lasti njene duše: ni-li morebiti ta nedolžna otročja
igra proroštvo bodočnosti ? — „Ali nam Bog ka]
prinese?** vprašajo skrivaj otroci babice, ko za¬
čno z mize pospravljati. — „Tega jaz ne morem

Posl. Fr. Cegnar.

193

vedeti, poslušajte, ali ne zazvoni,“ reče babica.
Otroci stopijo k oknu in menijo, da Bog ide
okoli hiše, in da jih zasliši. — „Kaj ne veste,
da zdaj ni Boga videti in ne slišati V“ reče ba¬
bica. „Bog sedi v nebesih na svitlcm prestolu
in pošilja darove pridnim otrokom po angelih,
kateri jih prinašajo na zlatih oblatih. Nič ne
boste slišali, le majhen zvonček. 11  Otroci gledajo
v okna, pobožno babice slušaje. V tem za-
blisne skozi okna svite! žar in zvenaj začne zvon¬
ček peti. Otroci sklenejo roke, Nežika pa tiho
šepeta: „Babica, ta svitloba je bila Bog, je-li?“
— Babica pritrdi; zdaj pa mati v izbo stopi in
Pove, da jo v babičinej spalnici Bog darove prinesel.
To je skakljanje, to je veselje, ko vidijo osvet¬
ljeno, okrašeno drevesce in na njem krasne dari!
Babica sicer ni poznala te navade, na kmetih
tega ni bilo; ali bila jej je po všeči; davno pred
božičem vže misli na drevesce in ga pomaga hčeri
krasiti. „V Nisi in v Kladsku je sploh ta navada;
ali še pomniš, Gašper? bil si takrat, ko smo
tam bivali, vže krepek mladenič", reče babica
sinu, nehavši hvaliti otrokom dari in sedši k peči
poleg sina. — „Kako ne bi pomnil; to je lepa
navada, in prav imaš, Terezika, da se je držiš;
otrokom ostane v dobrem vzpominu v truda pol¬
nem živenji. Tega dneva se človek še na ptu-
jeni najrajše vzpominja; jaz sem to skušal mnogo
let, ko sem bil na ptujem. Večkrat mi je bilo
Pni mojstru dosti dobro, ali vedno sem si mislil:

13

Nar. bibl.

194

Babica.

da bi pač sodel pri materi in imel kaše z me¬
dom, svinjine, makove juhe in graha in zelja;
vse te dobre jedi vam bi dal za to. 11 — „Naše
jedi“, nasmeje se babica: „ali si vže pozabil
suhega sadja ? 11  — „To veste, da sem ga naj-
rajše imel; v Dobruški mu pravijo muzika. Nekaj
druzega pa sem se domislil, kar smo vsi radi
poslušali.“ — „Yže vem, kaj misliš; pastirsko ko-
ledo; ta je tudi tukaj v navadi; počakaj, kmalu jo
začuješ 11 , reče babica in ne izgovori še dobro, ko
se oglasi zvenaj pod oknom pastirski rog. Naj-
preje se začuje pastirska koleda, potem pa pe¬
sen: »Poglejte, čudo se godi — kaj mora nek’
to biti — svitloba je o polnoči — kaj mora po-
meniti itd.“ — „Prav imaš, Gašper, ako ne bi
slišala te pesni, ne bi mi minili prazniki tako
veselo 11 , reče babica z veseljem poslušaje. In od¬
ide in dobro obloži pastirja.

Na svetega Štefana dan gresta dečka kole-
dovat k mlinarju in lovcu; da nista bila prišla,
mislila bi bila mati mlinarica, da se je na-nju
strop udrl, in sama bi bila pritekla na Staro
belišče. Bertik in Franček pa za povračilo gresta
doli koledovat.

Drugi dan pa je ženskam hud dan. Bila jo
tepežnica s koledo. Proškovi rano vstanejo in se
napravijo; pa vže se za vrati čuje glas: „J aZ
sem mali kolednik 11 , in zdaj nekdo na vrata po¬
trka; Jerica gre odpirat, ali odpira previdno;
morebiti sta dečka, ker je bilo gotovo, da noben

Posl. Fr. Cegnar.

195

znanec tepeškanja ni prizanesel. Oče mlinar je
najprvi izmej vsili prišel in prav po hinavski
želel veselih praznikov, pod suknjo pa imel skrito
brezovko; pa kar natrlo zamežikne, potegne šibo
in začne ženske napletati. Vsi dobe, tudi gospo¬
dinjo, Nežiko in babico šlene po krilu rekoč,
„da bi bolh ne redile." In kakor vsak drug ko¬
lednik, dobi tudi oče mlinar jajce in jabolko.
„Kaj, otroka, kako sta koledovala?" vpraša oče
mlinar dečkov. „To sta pridna, sicer se jima
neče s postelje, danes pa, ko sem vstala, bila
sta vžc v izbi, da bi me tepeškala", žaluje Bar-
bika, in oče mlinar in dečka se jej smejo. Pride
topeškat tudi gospod lovec, in Jakob in Tomaž,
s kratka, ves dan ni miru, in deklici, ko zagle¬
data mladeniče, pokrijeta gole rame se predpasniki.

Božični prazniki mino; otroci vže mej seboj
govore, da pridejo sveti trije kralji, da pride
gospod učitelj pisat na dveri svete tri kralje in
koledovat; in po svetih treh kraljih praznujejo
predico stoprv „dolgo noč.“ Na Starem belišči in
Pri mlinarji to ni bilo tako, kakor v vasi, kjer
jo bilo mnogo mladine; tam so volili kralja in
kraljico, bila je muzika, naredili so preslico in
povesmo nasadili nanjo. Na Starem belišči pri¬
pravijo dobro večerjo, predice se zbero, poje se
in je in pije; in ko se kar nenadno oglasi za
vrati lajna, začno v kuhinji plesati. Pride tudi
Tomaž, oče mlinar in lovec, pride še nekoliko
druzik, in ples je gotov. Kuhinja je bila z opeko

13*

196

Babica.


vložena; ali deklice tega ne gledajo, in katerim
je žal črevljev, plešejo bose. „No, kako pa, ba¬
bica, mogli bi z menoj krilo malo prevetriti ?“
zamežikne oče mlinar, prišedši v izbo, kjer so
sedeli stari, in stopivši mej plesalce in plesalke
v kuhinjo, kjer je bila tudi babica, da je gle¬
dala malih, ki so se pleli sredi kolobarja se
Sultanom in Grivcem. „1, mili oče mlinar, bili
so časi, ko nisem nič marala, bilo bi, da sem
imela polno nogo krvavih žuljev, da sem le ple¬
sala. Da sem se le v krčmi ali poleti na podu
prikazala, vže so kričali mladeniči: „Majdalena
je tu, zasvirajte poskočnico! Hajdi, in Majdelana
se je zasukala, da je bilo kaj. Ali zdaj, li mili
moj Bog, jednaka sem dimu nad streho. 11  —
,,Zakaj neki ne; vi ste še kakor prepelica, ba¬
bica; še bi se mogli zavrteti 11 , meni oče mlinar
in zatoči tobačnico v roči. —• „Tu-le je plesalka,
oče mlinar, ta se zna sukati kakor vreteno,“
smeje sc babica, vzemši za roko mlado Toma-
žovko, ki stoji za mlinarjem in posluša pogovor.
Veselo prime mlada žena očeta mlinarja za roko
in reče Kodrni, naj zasvira prav počasi. Kodrna,
drže v enej roči kos prosenjaka, v kateri od
časa do časa vgrizne, začne lajnati, in hočeš
nočeš, oče mlinar mora v kolobar; mladina mu
začne ploskati, da pride tudi mati mlinarica n®
izbe gledat, kaj se je tu dogodilo. Ivo pa pri;
stopi, vzame jo Tomaž na ples, in tako tudi
stara kri malo poskoči; babica pa sc očetu mli-

Posl. Fr. Cegnar.

197

narju smeje. — In jedva je bilo po „dolgej noči
vže zopet je bila veselica pri mlinarji; zaklali
so prase, pekli klobase, in pri tem so morali
biti prijatelji sš Starega belišča in gospod lovec;
oče mlinar pošlje šeni ponje. Pozneje je bila ta
veselica pri lovci in nazadnje pri Prošku. : —
Necega dne pridejo igralci. Kodrnov Vaclav je
kralj Dioklecijan, gospa Dorota njegova sestra
Lida, dva dvornika sta sodnika, dečki, morebiti
iz Žernova, pa rabelj in njegovi hlapci. Hlapci
in dvornika neso vreče za dari. Pred Proškovo
hišo je bila drsalica, tam igralci obstoje in se
malo podrsajo; gospa Dorota jih skesano gleda
in od mraza trepeče. Sili sicer, naj bi šli, ali kaj,
ker je ne slušajo, odgovarjajo le s kepami, in
mej drsanjem kepajo drug druzega. Naposled idejo
v hišo, pred katero psa hudo lajata, otroci pa
jih z veseljem vzprejmo. Pri peči odlože obleko in
vreče. Imajo preprosto obleko; gospa Dorota
bratove črevlje, črez svoje krilo bel zastor,
kateri jej je Lenčika posodila, za vratom korale,
belo pečo in krono iz papirja. Dečki imajo črez
obleko bele košulje, za pasom pisane rute, kape
iz papirja. Tudi Dioklecijan ima krono in plašč,
mlinaričin vezen nedeljski zastor, kateri mu je iz
drage volje posodila. Ko se malo ogrejo, stopijo
sredi izbe in začno uganjati burke. Otroci so jih
sicer vsako leto slišali, ali vselej so jim bile
močno všeči. Ko pa kralj Dioklecijan, pogan,
obsodi gospo Doroto, kristjano, da ima umreti

198

Babica.

od krvnikove roke, vzemo jo hlapci pod pazduho
in odvedo na morišče, kjer jo čaka krvnik z
golim mečem in z grozno hladnokrvnostjo zavpije:
„Gospa Dorota, poklekni pred menoj — nič se
mojega meča ne boj — le skloni glavo junaško
— odsekam ti jo korenjaško! 11  Gospa Dorota po¬
klekne, pripogne glavo, in rabelj jej odbije z
glave krono, katero hlapci pobero. Na to se vsi
poklonijo, gospa Dorota si zopet dene krono na
glavo in stopi v kot za vrata. „Lejte no, kako
to otroci umejo, da je lepo poslušati 11  oglasi
se Uršika. Tudi babica jih zelo pohvali, in ko
prejmejo lepih darov, zagrme igralci skozi dveri
Za poslopjem pregledajo, kaj so dobili; živež
kralj razdeli precej, ali denarje potisne v svoj
žep, ker on, vredovalec vse družbe, ima sam to
pravico, pa nosi tudi sam troske in odgovornost.
Po takej poštenej razdelitvi se spuste igralci k
Riesenburku. Proškovi otroci mnogo dnij ponavljajo
to igro in prevažajo Doroto. Le mati ne more
umeti, kako more koga taka budalost zanimati
Pride zadnji pustni teden, in v nedeljo pri¬
spejo iz mesta lepe šeni, konja imata kraguljcc>
ki na dvoru tako zazvone, kedar se konja pre¬
makneta, da vrana, zimska prebivalka v Proš"
kovera pazi, naglo zleti na oskoruš in kokoši in
vr nbci čudno gledajo, misleč si morebiti: ,>Z a
božji čas, kaj pa bode to!“ Prišli so po Proškovo
rodovino, da bi šla na pnst h kumu Staničkemu v
mesto. Ali babica ni hotela iti, rekoč: »Kaj

Posl. Fr Cegnar.

199


hočem tam, pustite me doma; jaz nisem za go¬
spodo." Staničkovi so bili vrli, priljudni ljudje,
ali ker je bila tam gostilnica, shajali so se raz¬
lični gostje iz vseh krajev, in to ni bila družba

pomžnej babici. Ko pridejo zvečer domov, pri¬
povedujejo otroci babici, kaj so imeli dobrega,
prinesli so jej kolačev, hvalili so lepo muziko,
ki so jo slišali in povedali, kdo je bil tam. —
»Uganite, koga smo še videli?" reče Jožek. —
»Nu, koga pa?“ vpraša babica. — „Kupca Vlaha,
ki k nam hodi in nam prinaša smokev. Ali vi
g'a no bi bili poznali; ni bil tako umazan, kakor
takrat, kedar k nam kodi; oblečen je bil, kakor
knez in imel je zlato verižico pri uri.“ — Kjer

Je obilnost, tam je presilnost,“ reče babica in
pristavi: „vsaj tudi vi ne hodite mej ljudi v obleki,
v katerej se doma valjate; človek je dolžan
družbi in sebi, da hodi v čistej obleki, kedar mu
je mogoče.“ — „Ali on mora biti bogat, ne?“
menijo otroci. — „Ne vem, nisem štela njegovih
denarjev, mogoče, dobro zna prodajati."

Pustni dan pridejo z velikim upitjem šeme,
kred njimi sam pust, ves povit z grahovico,
kakor medved. Pri vsakej hiši utrga z njega
gospodinja nekoliko slani in jih shrani. Te slame
s  pusta so dajali gosem v gnjezda, ko so začele
Va Iiti, da bi dobro valile.

Pusta pokopljejo in ž njim sc končajo pustne
Veselice. Babica prepeva za kolovratom postne
besni in pripoveduje otrokom, kedar so k njej


seli, o Kristusovem živenji iu trpenji. Prvo postno
nedeljo obleče črno obleko. Dan se daljša in
solnce vedno bolj greje, topel veter jemlje sneg
po brdu. Kokoši zopet veselo brskajo po dvoru;
kedar se gospodinje snidejo, pogovarjajo se, kako
kokoši ncso in vale; gospodarji pripravljajo pluge
in brane. Ako je hotel lovec od one strani iz
lesa na Staro belišče, ni mogel več naravnost
črez roko, led je pokal in malo po malo je skril
za skriljo slovo jemala, kakor je oče mlinar go¬
voril, ko je hodil k zatvornici gledat in večkrat
z babico na oglu hiše postajal. Mino pepelnična,
kvatrna in prvopostna nedelja. Na sredpostno
sredo pa so morali žganci na mizo priti; to je
bilo vže tako. Uršika je vže od jutra dečkoma
pravila, da bodo opoldne pri mlinarji babo ža¬
gali, prav takrat, ko pridejo žganci na mizo.
Otroci so bili zelo radovedni in zopet je bilo
dosti govorice in smehu. — Peto, smrtno (tiho)
nedeljo zavesele se otroci: .„Danes bodemo nosili
Smrt,“ in deklici rečeta: ,,Danes je najina ko-
leda!“ — Babica naredi Nežiki leto, na katero
je več dni j nabirala izpihana jajca, obesi ga jej
na vrat, naveže vmes rudečih trakov, da bi se
veselila. Deklici gresta koledovat. Opoldne se
zbero vse deklice pri mlinarji, kjer so napravile
Smrt. Cilika povezuje slamo v snop, na kateri
je dala vsaka deklica kako odelo: kolikor lepša
je bila Morena, toliko veče bahanje. Ko je bik 1
opravljena, vzameta jo dve deklici pod pazduhi,

Posl. Fr. Cegnar.

201

ostale se uvrste dve po dve in grede od mlina
proti jezu žalostno prepevajo za njima: „Smrt
nesemo iz vasi — novo leto do vasi.“ Starejša
mladina gre od daleč za njimi, dečki pa obskaku-
jejo Moreno smešnimi burkami in jej hočejo strgati
kapo; ali deklice jo branijo. Prišedši k vodi
naglo slečejo Smrt in mej velikim kričanjem
vržejo v vodo slamnati snop. Potem se zberejo
dečki z deklicami in začno po vrsti prepevati:
»Smrt plava po vodi — novo leto k nam hodi

— z rudečimi pirhi — rumenimi kolači . 11  —
Na to začno deklice: „Leto, leto, leto — kje
si tako dolgo bilo — na studenci v vodi —
umivalo sem roke, noge. — Vijola, roža cvesti
ne more — če jej Bog ne pomore . 11  — In zopet
zapojo dečki: „Sveti Peter iz Rima — pošlji
lokal vina — da bi se napili —in Boga hvalili . 11

— „No, bliže, kolednici , 11  zakliče Proškova gospa,
Poslušaje na hišnem oglu mladino; vina vam
ne damo, ali kaj druzega, da boste veseli . 11  —
Mladina gre z domačima deklicama v izbo, in
Žalika in ostali za njimi, radovaje se in pre¬
pevajo ž njimi.

Na cvetno nedeljo je zopet veliko veselje.
Vže prej ta dan je prinesel lovec iz lesa polno
naročje mačic in bršlina, sel sredi izbe in
dečkoma povezal butari in lepo ju okrasil z
kršlinom; mati je prinesla pozlačenih orehov in
šišek, rudečih jabolk in pomoranečter jih navezala
na butari. To je bila lepota, to je bilo skakljanje

202

Babica.

in veselje! — Barbika v nedeljo jutro rano
vstane, teče na reko natrgat marjetic, ki so vže
cvele; kakor bi vedele, da jih je ta dan treba,
misli Barbika. Ko gre z babico k velikemu opra¬
vilu, neseta, jih blagoslovi obedve, vsaka polno
pest, in dečka kaj ponosno tekata s krasnima
butarama, ali vso pot mej babico in materjo,
da bi jima kak drug deček ne udrihnil po bu¬
tarah, kar bi bila velika škoda. Na veliko sredo,
ko je sprela babica zadnje povesno in kolovrat
nesla na izbo, zakliče Nežika: „0h je, vže gre
kolovrat na izbo, babica bode prela na vreteno!“
— „Ako Bog da, na zimo ga zopet prinesem,“
odgovori babica. — Na veliki četrtek so videli
otroci, da bodo jeli samo medene jedi. Na starem
belišči niso imeli bučel; ali oče mlinar je poslal
sat medu vselej, kedar je bučele pregledava!
Oče mlinar je bil bučelar in imel je mnogo ulov;
rekel je tudi Prošku, da mu podari roj, kedar
bodo bučele rojile, ker je večkrat slišai od ba¬
bice, da ničesar tako no bi želela, kakor ula>
da ima človek veselje, ko vidi bučele, to marljive
delalke, ves božji dan letati iz ula pa zopet v n!

„Barbika, vstani, zdaj zdaj posije solnce:'
budi babica na veliki petek rano unukinjo, labk°
jej gladeč čelo. Barbika je imela lahko spanje,
precej so prebudi, in zapazivši babico pri postelj,
vzpomni se, da je sinoči prosila, naj jo prebudi
k . jutranjej molitvi. Skoči s postelje, obleče
krilce in dene ruto za vrat ter odide z babico-

I

Posl. Fr. Cegnar.

203

Babica vzbudi tudi Uršiko in Jerico in reče:
»Otroke pustimo, ne uniejo še tega, bodemo pa
me za-nje molile. 1 * Ko so zaškripala vežna vrata,
precej se oglasi perutnina in živina in psa sko¬
čita iz pesnikov. Babica živali -odpravi, rekoč:
»Potrpite, da odmolimo." Ko se Barbika na
babičin opomin v strugi umije, gredo na brdo
molit devet Očenašev in Ceščenih Marij, da bi
jim Bog dal vse leto čisto telo; tako je bila
navada. Stara babica poklekne, pobožno sklene
nagrbani roki črez prsi, mirno svoje oko obrne
Proti rudečej zarji, ki je javljala solnčni vzhod.
Barbika poklekne poleg nje, čvrsta, rudeča, ka¬
kor roža. Tudi ona včasih pobožno moli, včasih
Pa obrne jasne, vesele oči proti vzhodu po lesih,
lokah in brdih. Kalni valovi mirno šepetajo in
n °$ijo še seboj sneg, ali sem ter tja zeleni vže
trava; zgodnje cvetice vže cveto, drevesa in
Birmi brste, narava se probuja k veselemu ži-
Venju. Bumena zarja ugaša na nebu, izza gor
v iše in više prisvitajo zlati žarki in zlate dre¬
vesom vrhe; počasi se pripelje solnce v vsem
svojem veličastvu in razlije svojo luč po vsem
Pogorji. Nasprotna stran je še v senci, za jezom
Pada megla niže in niže i nad meglenimi valovi
Da  griči nad pilo kleče ženske iz pile. „Le po¬
cedite, babica, kako krasno solnce vzhaja,"
r °če Barbika, vsa zamaknena v nebeško svitlobo,
«ko bi pač zdaj klečale na Snežki!" — Hočeš-li
B°ga iz srca moliti, temu je mesto povsodi; krasna

jo vsa Gospodova zemlja," odgovori babica, pre¬
križa se in vstane. Ko se ozreta, vidita nad seboj,
na najvišjeni vrhu Viktorico na drevesi slonečo.
Kodrasti, od rose mokri vlasje se jej ovijajo krog
lic, oblečena je neredno, grlo ima razgaljeno,
črne, v divjem ognji plameneče oči upira proti
solncu, v roči pa drži vže razcvelo trobentico.
Zdi se, da babice ne vidi. „Kodi pa je ta ubo-
žica bodila," miluje jo starka. „Pogledite, kje
neki jo vže našla trobentico! — „Nekjc vrh lesa
— ona tam stakne vsak kot." — „Jaz jo po¬
prosim, da mi dade cvetico," reče deklica in
steče na vrb. Zdaj se probudi Viktorica iz svojih
mislij in naglo k odhodu obrne; ko pa Barbika
zakliče: ,,Prosim te, Viktorica, daj mi to cvetico,"
obstoji, oči pobesi in da jej trobentico. Potem
pa se vzdigne in spusti kakor strela po pogorji
doli. Barbika priteče k babici. „Vže davno je
ni bilo po živež," meni babica. — „1 včeraj,
ko ste bili v cerkvi, bila je pri nas; mamica
jej je dala kruha in drugih jedij,“ odgovori Bar¬
bika. — „Zdaj po leti bo ubožici zopet bolje;
ali Bog ve, ona je, kakor ne bi imela čuta.
Vso zimo je samo v lahkej obleki, bosa, vedno ostaja
krvavi sled po snegu za njo, in ona se za to
kar nič ne meni. Kako rada bi jej bila lovčeva
gospa vsak dan tople jedi dala ter jo nasitila)
pa vsaj ne vzame nič, le košček peciva. Ubog 8
stvar!" — „Morebiti ni mrzlo v njenej votlinb
babica, sicer bi kam drugam šla; vsaj smo j°

Posl. Fr. Cegnar.

205

mnogokrat prosili, naj ostane pri nas.“ — ,,Lovec
je rekel, da je v tacih podzemeljskih votlinah po
zimi toplo, in da Viktorica, ker nikoli v toplo izbo
ne pride, mraza ne čuti tako, kakor mi. To vže
Bog tako dela; on pošilja angele varhe otrokom,
da jih varujejo vsega zla, in Viktorica je tudi
ubogo dete," govori babica domov grede.

Sicer je opoldne donelo zvonjenje od Žer-
novskega vrha iz cerkvenega zvonika; denes pa
tečeta Jožek in Tonček z ropotuljama na vrt in
ropotata, da vrabce na strehi odplašita. Popoldne
gre babica z otroki v mesto k božjim grobom
molit in snidejo se z mamo mlinarico in očetom
mlinarjem. Mama mlinarica pelje babico v izbo,
Pokaže jej poln pehar pirhov, kolednikom name-
menjcnih, dolgo vrsto kolačev in tolste bravine.
Poda tudi vsacemu otroku potvice, babici pa ne,
ker je vedela, da ona od velikega četrtka do
vstajenja od jutra do mraka nič ne je; ona
saina se je tudi na veliki petek postila, ali rekla,
da ne bi prebila ostrega posta, kakor babica.
!>Vsak po svojej vesti, mila mama; jaz mislim,
ec ima biti post, naj bo post," Ko pa jo pre¬
gledala umetnije mlinarjeve mame ter to in ono
Pohvalila, pristavi: „Mi bomo pekli jutri, pri¬
pravljeno imamo že vse; denašnji dan pa jo
molitvi posvečen." Taka navada je bila v Proš-
kovej hiši, kjer so babičine besede vse veljale.
Na veliko soboto pa je bilo v Proškovej hiši vže zgo-
(laj na jutro kakor v mravljišči; v izbi, v ku-

I

206

' Babica.

hinji, na dvoru, pri peči, povsodi se gibljejo
marljive roke, in k katerej ženski koli se obrnejo
otroci se svojimi rečmi, vsaka reče, da ne ve,
kje jej glava stoji; tudi Barbika ima toliko posla,
da pozabi te in ono reči. Zato pa je bilo zvečer
v hiši vže povsodi vse v redu, in babica, Barbika
in mati gredo k vstajenji. Ko pa v razsvitljenej,
s pobožnim ljudstvom napolnjenej cerkvi iz vsih
grl zadoni veličastna pesen: „Zveličar gre iz
groba — v vezeh je smrt, trohnoba — veliko¬
nočno jagnje bil — za nas je drago kri prolil! Ale¬
luja!“ tu prevzemo deklico močna čuvstva, srce
se joj širi, žene jo ven, ven v širni prostor, kjer
bi mogla iz polne duše zavriskati. Ves večer jej
srce kipi in ko jej želi babica lahko noč, ob¬
jame jo Barbika in spusti se v jok. „Kaj ti je,
zakaj plakaš?“ vpraša babica. — ,,Nič mi nji
babica, veselje imam v srci, da moram plakati',
odgovori deklica. In babica se pripogne, poljubi
unukinjo v čelo in poboža jo po lici, pa ° e
izpregovori nobene besedice. Poznala je svojo
Barbiko.

Veliko nedeljo vzame babica k blagoslovu
v cerkev seboj kolač, vina in pirhov. Ko P®
jih domov prinese, razdele se blagoslovljene reči,
vsak izmej domačih dobi kos kolača in jajca in
malo vina. Perutnina in živina dobi tudi kolača,
kakor o božiči, „da bi dajala domu rada in ( i°'
ber užitek za klajo“, govori babica.

.

Posl. Fr. Cegnar.

207


XIII.

Pomlad naglo nastopi; ljudje vže delajo po
polji, na rebri se solnčijo kuščarji in kače, ka¬
terih so vselej vstrašijo otroci, kedar gredo na
vrh nad grad vijolic in šmarnic iskat; babica
pa jim govori, da se jih ni treba bati, ker do
svetega Jurja nobena žival nima strupa, da se
sme v roko vzeti, in pristavi: „ali kedar je solnco
vže visoko, tedaj pa imajo strup." — Na loči za je¬
zom cveto marjetice, zlatice, na brdu plave pod-
leski in rumene trobentice. Otroci nabirajo mla¬
dega listja za juho; kopriv nosijo goščetom, in
kedarkoli gre babica v hlev, obeča Liski, da
Pojde skoro na pašo. Drevesa se kaj naglo ode¬
vajo z listjem, komarji se veselo igrajo v zraku,
škrjanec se dviga pod oblake; otroci slišijo, ali
vodko kdaj vidijo malega pevčka, poslušajo tudi
kukavico in kriče v les: „Kukavica povedi nam,
koliko let bomo živeli?" Včasih zakuka, včasih
Pa ne, in Nežika se togoti, da navlašč neče za-
kukati. Dečka učita Nežiko zvijati vrbove piš¬
čalke; kedar pa jej neče piščalka piskati, dol-
? 'ka jo, da ni prav govorila, ko jo je zvijala.
-Ve deklice še piščalek ne znate zvijati," smejo
Se  Jožek. — „To ni naš posel; ti pa ne znaš
[ a kega-le klobuka splesti!" odgovori Barbika,
kazoč iz bilk spleten klobuk. „Hm, to zna vsak-
k ( lo!“ pokima z glavo deček. — „Jaz znam, ti

208

Babica.

pa ne,“ smeje se Barbika in gre delat še opravo
za gospo iz brezovega stržena, Jožek pa naloži
šib Nežiki na kolena in govori: „Poslušaj in
glej, kako to storim/' in začne viti piščalko in
govori: „Cela, cela — svetega Jurja pela;" —
piščalka je zvita, dobi pisek in lepo pišče. Ton¬
ček pa meni, da nikakor ne pišče tako lepo,
kakor Vaclavova sviralka, ne ljubi se mu več
delati piščalekin naredi si iz protja voziček, vpreže
se va-nj in začne dirjati po loči in psa za njim.
Barbika da sestri opravljeno lutko, rekoč: „Na,
ali nauči se sama to delati; kdo se bode s teboj
igral; ko začnemo mi v šolo hoditi, ostaneš sama.'
— „Babica bode pri meni," odgovori deklica,
na obrazi pa se jej vidi, da se te samote ne
veseli, pa ker jej ostane babica, da jej ostane
vse. Zdaj pride oče mlinar mimo, poda Barbiki
pismo in reče: „Tecite ž njim k mami, recite,
da je bil mali hlapec v mestu in da so mu g a
na pošti dali." — „To je od očka!" zakličejo
otroci in teko domov. Proškova gospa z veselim
licem čita pismo in prečitavši ga pove vsim, da
pride oče sredi maja z gospo kneginjo. „Koliko;
krat pojdemo še spat ?" vpraša Nežika. — Okoli
štiridesetkrat," reče Barbika. „Oh je, tega se
dolgo ne bo" — žaluje deklica. — Veš kaj,
svetuje Tonček, ,,jaz naredim štirideset črt
na dveri, in vselej, ko zjutraj vstanem, jedno
zbrišem." — „Stori to, čas ti mine," smejo
se mati.

Posl. Fr. Cegnar.

209

Oče mlinar gre od jeza in postoji. Na lici
mu se bere skrb, ne namuzne se, ne namežikne,
tobačnico drži v roči, ali ne toči je, le včasih z
dvema prstoma va-njo seže: „Veste kaj novega,
ljudje božji ?“ reče v izbo stopivši. ,,Kaj se je
zgodilo?' 1  povprašata babica in gospa, obe kmalu,
vide, da oče mlinar ni, kakoršen je sicer. —
»Imeli bodemo gorsko vodo.“ — „Bog ne daj,
da bi bila nagla in huda,“ reče prestrašena ha¬
ljica. ,,Bojim se tega,“ odgovori mlinar; „imeli
smo vže mnogo dnij tople vetrove, na to se je
vlil dež v gorah; meljači, ki so od tam prišli,
pravijo, da so se neki vže vsi potoki črez bre¬
gove izlili in da sneg naglo kopni. Letos, mislim,
ne bode dobro. Jaz pojdem zdaj precej domov,
in naglo spravimo zlemu gostu vse s poti. Sveto¬
val bi, da tudi vi poskrbite; previdnost nikjer
ne škoduje. O poldne pridem pogledat. Pazite,
kako voda raste — vi pa, mali otročiči, ne ho¬
dite k vodi,“ pristavi oče mlinar, vščipnc Nežiko
v  lice in odide iz hiše. Babica gre gledat k jezu;
na straneh jeza sta ograji iz hrastovih debel, mej
katerimi raste praprot. Na ograjinih stenah vidi
babica, da je voda narasla; najnižjo stoječa
Praprot je vže v vodi. Polena, rušo in drevesne
veje nosi kalna deroča reka črez jez. V skrbeh
vrne babica domov. Ko nosi voda ledene skrili,
Prigodi se rado, da se nakopičijo ob jezu in divja
voda poslopja zatopi; povsodi je strah, ko so
z ačnc led kopičiti; mlinarjevi vedno stoje na

14

Nar. bibl.

210

_ Babica.

straži, da se odvrne nesreča, abo bi bilo mogoče,
in da se pretrgajo ledene skrili. Ali gorskej vodi
ni brambe. Kakor na divjem konji pribuči z gora,
vzame se seboj vse, kar jej je na poti, jezove
raztrga in bregove razkoplje; podere drevesa in
poruši poslopja, in vse to v takej naglici, da se
ljudje še razbrati ne morejo. Zato tudi svetuje
izkušena babica precej, ko domov pride, naj se
snese na breg vse, kar se je tudi precej zgodilo.
Zdaj pride lovec, ki je grede iz lesa pri pili vže
slišal, da pride velika voda, in pazil, kako reka
raste. „Otroci bili bi vam le na poti, in ako bi
hudo prišlo, kaj ž njimi? se seboj jih na breg
vzamem,“ reče in gospodinja rada privoli v nje¬
govo ponudbo. Odnaša in pospravlja se, perut¬
nino odženo na pogorje in Lisko k lovcu.
vedve idite zdaj za otroki," reče babica hčeri in
Jerici, ko je bilo vse storjeno; „jaz ostanem ta
z Uršiko. Pride li voda do hiše, pojdeva na hrib;
in take nesreče morebiti J3og ne dopusti, da bi
naju v Ze i a  voda s hišo vred, nismo tako nizko,
kakor mlinarjevi, ti ubožci so na kujem." Pr° s '
kova gospa dolgo neče privoliti, da bi mati tam
ostala; ali ker si ne da dopovedati, mora sc
uclati. ,,Da vama psa ne pobegneta," opazi P
hiše grede. — „Ne boj se tega, ta dva dobro
vesta, kje si poiščeta pribežališča, ne skrbi zn
nas." In zares sta Sultan in Grivec babici vedno
za petami in ko sede z vretenom v roči k
oknu, skozi katero se je videlo na reko, ležeta

Posl. Fr. Cegnar.

211

k njenima nogama. Uršika, navajena vednega
iskanja, pomivanja in pometanja, čisti prazne
hleve, da ima kaj dela, pa ne misli, da bodo more¬
biti v jednej uri vže zatopljeni in zaliti. Pomrači se,
voda le še raste, struga je vže polna, loka za
jezom vže pod vodo, in kjer niso vrbe na poti,
vidi babica skozi okno, dasi hiša nizko stoji in
je breg reke visok, kako se valovi pode. Od¬
loži vreteno, sklene roki in začne moliti. Tudi
Uršika pride v izbo. „Voda buči, da je člo¬
veka groza poslušati, žival se skriva, kakor
bi čutila, da se nesreča bliža, še vrabca ni vi¬
deti,“ govori brišoč police pri oknih“. Zdaj se
začuje konjsko kopito, po velikej cesti od jeza
pridirja jezdec, postoji pri hiši in kriči. ,,Otmite
se  ljudje, voda gre!“ skokoma oddirja ob bregu
h ndinu, od mlina proti mestu. ,,Bog pomagaj,
zgoraj je hudo, poslali so vest,“ reče babica in
obledi. Vendar Uršiki govori, naj se ne boji; gre
še jedenkrat gledat, da li še ni nevarnosti, in
da li voda še ni črez bregove udarila. Pri reki
oajde očeta mlinarja. Ima visoke, črez kolena
zavihane črevlje in pove babici, da voda vže lije
C1 'ez bregove in iz struge. Prideta tudi Jakob in
Kodrna ponujat se babici v pomoč, da sama v
h'ši ne ostane; ali babica pošlje Kodrno domov.
Ui imate otroke, ako bi Bog dopustil nesrečo,
bilo bi to na mojej vesti. Ima li kdo pri meni
ostati, naj ostane Jakob, njemu to lepo pristuje,
' n  v gostilnici ga ni treba, tam ni strahu, da bi

14*


212

Babica.

jim voda do hleva prišla." Razidejo v se. O pol¬
noči poslopje vže v vodi stoji. Po Žernovskem
bregu hodijo ljudje s plamenicami; tudi gospod
lovec pride na brdo pred poslopje, in ker je
vedel, da babica ne spi, kliče in brlizga, da po-
zve, kako je. Jakob mu se oglasi iz izbe skozi
okno, da bedi; naj Proškova gospa in mati ne
skrbita; na to lovec odide. Zjutraj stoprv se vidi,
da je vsa dolina pod vodo. V izbi morajo vže
po deskah hoditi, in Jakob vže s težavo pribrede
na brdo k perutnini, voda se s tako silo žene,
da je čudo, da mu nog ne izpodnese. Po dnevu
pridejo lovčevi gledat. Ko otroci vidijo hišo v
vodi in babico hoditi v izbi po deskah, spuste
se v jok in vek, da jih je bilo težko utolažiti.
Psa gledata iz pomolov in ko ju Jožek pokliče,
rada bi bila doli skočila, ako ju Jakob ne bi
bil držal. Pride Kodrna, v  pripoveduje, kako po-
končevanje jo zdolaj. V Žlici je neki vzela voda
dve hiši; v jednej je bila stara žena, ki ni ho¬
tela poslušati poslove svaritve, naj se otme;
pomoč pa je prišla prepozno. Mostove, brvi, dre¬
vesa pobira voda, s kratka vse, kar jej je na
poti. Pri mlinarju so v zgornjih izbah. — Žaliku
pride gledat, bi li mogla z vodo okroženi®
prinesti tople jedi, ali ni mogoče, in ko se smeh
Jakob prizadeva prebresti k njej, sama ga prosi,
naj ostane, kjer je. Dva dni traja ta strah;
tretji dan stoprv začne voda padati. Kako gde-
dajo otroci, ko se vrnejo od lovca! V ogradi ]e

Posl. Fr. Cegnar.

213

vso polno plavja, v vrtu visok naplav, sem ter
tja globoke jame, vrbe in olše so do polovice
zavite v plavje. Klop je odtrgana, hlovci izpod¬
kopani, pesnjaka odnesena. Dečka gresta z Ne-
žiko gledat za poslopje. Imeli so tam zasajena
drevesa, katera so pred letom iz lesa prinesli
in katera jim je zasadila babica, deklicama breze,
in dečkoma jelo. Stoje še nepoškodovana. Pod
hruško so postavili malo hišico, naredili krog' nje
vrtec in plot, strugo in na njej mline, ki so se
vrteli, kedar je deževalo in se je struga z vodo
napolnila. Bila je tam tudi pečica, v katero jo
vsajala Nežika iz gline omešane kolače in potice.
Ali od vsega tega kar sledu ni več. „Otročaji,“
nasmeji se babica, ko sliši, kako žal jim je tega,
»kako bi se mogla braniti vaša igrača srditoj
Povodnji, ki podira stoletna drevesa in trdna
poslopja!" V kratkem času posuši solnce polje,
loko in poti, veter raznese naplave, trava še
lepše zeleni; kvar se poravna in malo vzpomi-
nov ostane od pogubne povodnji; le ljudje o njej
dolgo govore. Lastavice zopet prilete; otroci jih
veselo pozdravljajo, nadejaje se, da kmalu pride
lovec Sluga in za njim oče.

Bilo je na večer svetega Filipa in Jakoba.
Ko babica s kredo svetih treh kraljev na hišnih,
vežnih, lilevnih in kurnjakovih dverih, na vsacih
tri križe naredi, gre z otroki na goli grajski vrh.
Dečka neseta na ramah stare metle. Na vrhu je
v že Žalika, Jakob, vsa mladina s pristave, iz

2U

Babica.

mlina, tudi Lenčika. Kodrnov Vaclav in njegovi
bratje pomagajo Jakobu smoliti metle in drugi
delajo grmado iz polen in dračja. Noč je krasna.
Topel vetrič ziblje zeleno setev in raznaša cve-
tično vonjavo iz loga in cvetočih vrtov po vsem
vrhu. V lesu kriči sova, na visoki topoli pri cesti
žvižga kos in iz grmičev v logu doni ljubeznjiva
slavčeva pesen. Zdaj ko bi trenil švigne plamen
na Žliškem griči, malo hipov potem na Žrnov-
skem vrhu, in po brdih začenjajo migati in švi¬
gati večji in manjši plameni. In daljo po Nahod-
skih in Novomeških vrhih gore in plešejo luči.
Tudi Jakob prižge smolnato metlo, vtakne jo v
grmado, ki stoji v malo hipih v ognji. Mladina
začne vriskati, vsakdo popade osmoljeno metlo,
zapali in nosi jo kolikor more visoko ter kriči;
„Leti, čaralnica, leti!“ Potem so uvrste in začno
z gorečimi plamenicami plesati, deklice se drže
za roke in sučejo se okoli goreče grmade; ko
začne zazpadati, razgrebo. ogenj in začno črezenj
skakati, kolikor katera more.

„ Poglejte, ta le stara čaralnica mora najviše
leteti!“ zakriči Jakob, popade metlo in jo zadrvi
tako, da leteč razvizdne, visoko zleti in pade skoro
tja k zelenemu žitu, kjer stoje gledalci. —
te iskre letc!“ zakriči mladina, navalivši Da
iskričo metlo. Dečki ploskajo pohvalo. Tudi s«
Zernovskega in Žliškega vrha se glasi vrisek,
smeh in petje. Blišče se ljudje okoli rudefieg®
ognja kakor fantastne prikazni; zdaj pa zdaj


Posl. Fr. Cegnar.

215

izmej njih srede škratek v zrak skoči, potrese v
zraku ognjeno glavo, da tisoč isker od nje sprši,
ia mej vriskanjem zopet na tla pade. „Lej, lej,
ta je visoko letela!" zakliče Lenčika, kazoč s
prstom na Zrnovski vrh. Neka žena pa jo prime
za roko opominjaje, naj ne kaže čaralnic, da je
katera v prst ne ustreli.

Vže pozno se vrne babica z otroki domov.

Babica, ne čujete nič?" šepeta Barbika in ustav¬
lja babico sredi cvetočega vrta blizu hiše, ,,ka¬
kor bi nekaj šumelo." — „Nič ni, vetrec igra s
»perjem," odgovori starka in pristavi: „Ta veter
je dober." —,,Zakaj ?“ — „Zato, ker drevesa maje.
Pravijo, kedar se cvetoča drevesa ljubijo in ob-
jemljejo, da bodo polna." — „Ah, babica, to je
s koda, zdaj ko se začno črešnje, jagode, ko bode
tu veselo, bodemo vse dni morali sedeti v šoli,"
reče otožno Jožek. — „To ne more biti drugače,
deček; vedno ne moreš doma biti, vedno ne igrati.
Zdaj vam nastanejo druge skrbi in druge ra¬
dosti." — ,,I jaz bodem rada hodila v šolo,"
r eče Babrbika, „le po vas, babica, mi se bode
tožilo, ker se ves dan ne bodeva videli!" —
»Tudi jaz bodem pogrešala vas, mili otroci; ali
kuj vse to pomaga; drevesce cvete, dete raste;
drevo odcvita, sad odpada, dete odraste, rodi¬
teljema ubegne. Tako to Bog hoče. Dokler je
drevo zdravo, rodi sad; ko pa usahne, poseka
Se  in na ogenj vrže, božji ogenj ga vpepeli; s
Pepelom se potrese zemlja, iz katere izrastejo

216 Babica.

zopet druga drevesa. Tudi babica dokonča svoj
tek, in položite jo v večno spanje," pristavi ba¬
bica tiho. Na vrtu v grmu začne slavec peti;
otroci govore, da je to njihov slavec, ker pride
vsako leto v grm na vrt in gnjezdo naredi. Od
jeza zadoni žalostna Viktoričina: Aja tutaja.
Otroci hočejo še zvenaj ostati, ali babica jih
nudi domov: ,,Ne veste, da se jutri začne šola
in treba bode zgodaj vstajati; pojdite spat, da
mama ne bode huda," reče in prisili jednega in
druzega črez prag. Drugo jutro mej kosilom uči
mati otroke, razven Nežike, ki je še spala, kako
se imajo učiti, gospoda učitelja poslušati, kako
se imajo na poti vesti; daje jim same dobre
nauke, da otroke jok sili. Babica jim pripravi
brešna: ,,Tu imate vsak svoj delež," reče in
dene na mizo tri velike krajce kruhe, ..tu imate
vsak svoj pipec, ki sem vam jih hranila; vidiš
Jožek, ti bi ga bil vže davno izgubil, in zdaj
ne bi imel s čim kruha rezati," reče, vzeniši iz
žepa tri pipce z rudečim rožjem. In naredi v
vsak krajec jamico, namaže surovega masla va¬
njo ter jo zopet zadela; dene prvi krajec v Bar-
bikino žimnato mošnjico, druga dva v dečkova
usnjena žepa. Kruhu pridene še -suhega sadja.
Najedši se spuste se otroci na pot. „Idite tedaj
z Bogom in ne pozabite, kar vam sem rekla, 1
opominja mati še na pragu. Otroci poljubijo ma¬
teri roko. in oči se jim žalijo. Babica ne reče
z Bogom, ampak spremlja jih skozi vrt, in Sni-


Posl. Fr. Cegnar.

217

tan in Grivec gresta tudi ž njimi. Dečka, po¬
slušajta Barbike, kedar vaju opominja; ona je sta¬
rejša od vaju,“ veleva babica. „Ne bodite na
poti razposajeni, ne prepirajte se. Ne sedite v
šoli zastonj, sicer se bodete pozneje kesali. Vsa-
ceg'a lepo pozdravite; voz in konj se ogibajte.
Ti, Tonček, ne objemaj kje kacega psa; neka¬
teri je ujedljiv, ugriznil bi te. Ne lazite k vodi,
ne pijte vroči. Ti, Jožek, da mi ne poješ kruha
pred obrokom, in ne nadlegaš druzik. Zdaj pa
z Bogom; zvečer vam pridem z Nežiko naproti. 1 '

— ,,Ali, babica, ne pozabite nam južine pustiti
od vsega, kar skuhate," prosi Jožek. — „1
hodi, trapeč; kako bi pozabili," nasmeji se ba¬
bica, prekriža otroke, ter se hoče vrniti; ali
vzpomni se še nečesa: ,,Ako bi utegnilo priti
hudo vreme, ali mislim, da ga ne bode, ne bojte
se, idite tiho svojo pot, molite, ali ne hodite pod
drevo, ker v drevo rado trešči, umejete?" —
»Umejemo, babica, to nam je vže očka povedal."

— „No, tedaj hodite z Bogom, in lepo pozdra¬
vite gospoda učitelja." Potem se babica naglo
°hrne, da ne bi videli otroci solz, ki so jej po
sili oči zalivale. Psa sta obskakovala otroke na
velike skoke, misliča, da gresta ž njimi na izpre-
hod; ali Jožek jima je povedal, kam pot drži,
in pognal ju je nazaj. Na babičin klic se vrneta,
ali še se ozirata, da li ju nobeden ne pokliče.
Ozirala se je tudi babica, in stoprv, ko je videla,
da so otroci črez most zavili, kjer jih je vže

L...

218

Babica.

Lenčika čakala, šla je brez obotavljanja domov.
Bila je ves dan nekako zamišljena, hodila po
hiši, kakor bi česa iskala. Ko je kukavica v
izbi na uri štiri odkukula, vzame vretence pod
pazduho in reče Nežiki: ,,Pojdi, deklica, pojdiva
šolarjem naproti; počakava jih pri mlinarji.' 1
Sli sta. Pri lesenej podobi pod lipama je sedela
mama mlinarica; oče mlinar in nekoliko meljačev
pa je tam stalo. „Greste mladini naproti, je li?“
zakliče mlinarica vže od daleč; „čakamo tudi naše
Lenčike. Sedite k nam, babica!" Babica sede.

,,Kaj imate novega?" vpraša očeta mlinarja
in drugih. - „Prav zdaj tu pripovedujejo, da
morajo mladeniči ta teden k vojaškemu naboru."
oglasi se nekdo izmej meljačev. — „No, Bog' ji Q1
pomagaj," reče babica. — ,,Da, mila babica,
zopet bode dosti joka; mislim, da Jakobu prede,"
reče mama mlinarica. -- ,,Tako je to, ko člo¬
veka svet veseli," zamežikne oče mlinar ter se
namuzne; ,,ako ne bi tega bilo, bil bi svoboden,
ali ta plentana županova Lucija in zlobna oskrb¬
nikova hči sta mu posvetili." — „Morebiti to
njegov oče poravna," meni babica, „vsaj tega
se je Jakob nadejal, ko mu je o božiči oskrb¬
nik službo odrekel." — „1 nu," začne nekdo
izmej meljačev, ,,stari oče bi sto ali dvesto za
to dal." — , Dve sto, prijatelj, to je premalo,“
reče oče mlinar. „in toliko ne more dati; njegov
zaslužek ni velik, in toliko otrok. Najlaže bi S1
pomagal, ako bi hotel županovo Lucijo; ali vsako

Posl. Fr. Cegnar.

21»

oko ima svojega slikarja. Jaz vem, ako bode
moral Jakob k naboru, in bode imel še na iz-
votjo, raji bode vojak, nego županov zet/ — , I
nu križ je križ,“ pokima nekdo izmej meljačev,
v kdor Lucijo dobi, ne bode mogel reči, Bog me
ne tepi, tepen bode dosti." — Meni se najbolj
smili Žalika" reče babica. „ta bode žalovala!"
— ,.Kaj dekle," „zamežikne oče mlinar, ,.malo
zajoka in zastoka, pa je; Jakobu bode huje!" —
„To je res, kdor ni rad vojak, vojaški klobuk
mu je težak, nazadnje pa se vender le privadi,
kakor vsak drug. Vem dobro, oče mlinar, kako
je to; pokojni Jurij. Bog mu daj nebesa, moral
se je hujega privaditi, in jaz ž njim; ali nama
je bilo to drugače, in Žaliki je to tudi drugače.
»Turju je bilo privoljeno ženiti se; vzela sva se
in lepo živala. Zdaj pa to ne more biti; in ni
se čuditi, da Jakob ne gre rad, ako se pomisli,
da so morata štirnajst let čakati! No, morebiti
se vender tako naredi, da temu uide," pristavi
Stariča, in kar naglo se jej obraz razvedri, ker
je zagledala od daleč otroke. Ti pa, opazivši
babico, spustili so se v tek. — ,,No, Lenčika,
nisi li lačna ?“ vpraša oče mlinar, ko ga je hčerka
pozdravila. - „Ivako pa da sem, očka, in vsi
smo lačni, vsaj nismo južinali," odgovori. — ,.In
krajec kruha, krhlji, kolači, to je bila dobrota,"
z aniežikne oče mlinar in zavrti tobačnico. —
-Kako pa, očka; to ni nikaka južina," nasmeji
se deklica. — „Tako daleč ste šli in toliko se

220

Babica.

učili; ali ni res, otroci, da se glad oglasi?“
nasmeji se babica in vzemši vreteno pod pazduho
pristavi: »Pojdimo tedaj, da vas nasitim, dami
za lakoto ne umrete. “ — Želeli so si lahko noč.
Lenčika je še povedala Barbiki, da bode jutri
zopet na mostu čakala, in stekla za materjo v
hišo; Barbika se je obesila babici za roko. »Po¬
vedite mi tedaj, kako se vam je godilo, kaj ste
se v šoli učili in kako ste se veli ?“ vpraša ba¬
bica s potom. — ..Veste, babica, jaz sem ,ponk-
aufser, oglasi se naglo Jožek, skakljaje pred
babico.--»Prosimte, deček kaj je to?'  vpraša
babica. — »Veste, babica, to je tisti, kdor sedi
v klopi na konci, da pazi drugih, ki v istej
klopi sede, in vsacega zapiše kdor se lepo ne
vede,“ pove Barbika. — »Meni se zdi, da taceniu
pri nas pravijo ogleda ali paziti je moral vedno
naj prid nejši in najposlušnejši deček izmej vsih v
klopi, in gospod učitelj ga ni precej za ogledo
postavil.—  »Vsaj nam je Koprivnikov Tonček
očital ko smo šli iz šole, da ne bi z nami go¬
spod  učitelj tako ravnal, ako ne bi bili Pro-
škovij žaluje Barbika. — »Tega si ne mislite,"
roče babica, „gospod učitelj vas od drugih ne
bode raji imel; ako ne bodete poslušni, kazno¬
val vas bode, kakor Tončka; on to le zato dela,
da si bodete prizadevali te časti vredni biti, da
radi v šolo hodite, in da bodete vedno pridni.
Kaj pa ste se učili?" - »Diktando," odgovori
Barbika in dečka. — »Kaj je to prav za prav? 11

Posl. Fr. Cegnar.

221

— „Gospod učitelj nam narekava iz knjige, mi
pa pišemo, in potem moramo to prevajati iz
nemškega v češko, iz češkega v nemško. 1 * — „In
nmejo otroci nemški ?“ vpraša babica, ker je
imela pri vsem vlastno svojo misel, in bi bila rada
vso na drobno poizvedela, kakor kneginja. ,,I, ba¬
bica, nobeden ne umeje nemškega, le mi malo,
ker smo se vže doma učili in nas očka po nem¬
ški nagovarja; ali to nič ne de, če ne umejo,
da le dobre naloge prinašajo,“ razklada Barbika.

— „No, kako pa bi jih pisali, ker nemški to¬
liko znajo, kolikor zajec na boben ?“ — „Vsaj
so dosti kaznovani, ker jih ne pišejo dobro;
gospod učitelj jim dela čire čare v črno knjigo,
ali pa morajo na sramotnem mestu stati; včasih
dobe po roči, ali pa nosijo črne osle na vratu.
Danes bi bila tudi imela priti v črno knjigo
županova Anica, ki poleg mene sedi; ona nem¬
ške diktande nikdar ne zna. Tožila mi je o pol¬
dne, ko smo pred šolo sedeli, da ne zna naloge
spisati. Od strahu ni mogla jesti. Jaz sem jej
torej to spisala in ona mi je zato dala dva sladka
sirčka.“ — „Tega pa ne bi bila smela vzeti,“
r eče babica. — „Vsaj sem se branila, ali ona
je rekla, da ima še dva; bila je zelo vesela, ker
sem jej nalogo spisala in obečala je, da mi vsak
dan kaj prinese, da bi jej le s to nemščino po¬
lagala. Zakaj jej tega ne bi storila, lejte?** —
»Pomagati jej smeš, ali delati ne; sicer se tega
te nauči.** — „1 kaj pa je? vsaj ni, da bi mo-

222

Babica.

rala to znati; to se učimo le zato, ker gospod
učitelj hoče." — „Ker gospod učitelj hoče, da
bi iz vas kaj bilo, in čim več znate, tem laže
bodete na svetu živeli. In nemški jezik je ven¬
dar le potreben; lejte, jaz se ne morem z vašim
očetom razgovarjati.“ — „Ali očka vas vendar
dobro umejo, in vi očko, pa ne govorite nemški.

V /Jici pa govore le češki, zato ne more Anica
umeti nemškega; rekla je, ako se bode hotela
naučiti, da pojde moj Nemce. Gospod učitelj pa
neče drugače. In, babica, nikoli se ne nauči
deklica nemške diktande, to je težko; da hi
češki bilo, oh da, to bi šlo kakor očenaš." —
„1 nu, ker vi še nemate razuma o tem, morate
poslušati in se radi vsega učiti. Ali sta pa dečka
slušala'?“ — „1 da, le Jožek se je začel z dečki
trgati, ko je gospod učitelj iz šolo odšel, celo
po klopeh so skakali. Jaz pa sem mu rekla..■“
„Ti si mi rekla, ti, jaz sem nehal sam, ko sem
slišal gospoda učitelja!“ — „Lepe reči slišim;
gledati imaš na druge, in sam rogoviliš; kaj j e
to?“ reče babica. — „1, babica," oglasi se Jožek,
ki je do zdaj molčal, kaže Nežiki velik kos Sla¬
diča in zlato peno, ki jo je kupil v šoli od ne-
cega dečka za jeden krajcar, „i, babica, to so
razposajeni ti paglavci v šoli, da je groza. U a
bi videli, oni skačejo po peči in gonijo se, > D
oglede tudi ž njimi." — „1 za božji čas, kaj P a
pravi gospod učitelj?" „To se godi, kedar f ~°'
spod učitelj iz šole odide. Ko ima priti, nag* 0

\ \\ Al

\  /v, »jr/

Posl. Fr. Cegnar.

223

poskačejo na svoja mesta, polože roke na klop
in tihi so.“ — „Poredneži,“ odgovori babica. —
Ju deklice se tudi z lutkami igrajo v šoli, vsaj
sem to dobro videl, “ reče Jožek. — „Vi ste
kakor živo srebro, da mora imeti gospod učitelj
z vami sveto potrpežljivost," odgovori babica.
Otroci so povedali še mnogo o šoli in kako se
jim je na poti godilo; to je bila prva njihova
pot in s tem so se ponašali, kakor bi se bili iz
Pariza vrnili. „In kje imaš sladka sirčka, ali
ste ji pojeli ?“ vpraša babica, da poizve, kaj so
otroci jeli, ker je imela skrb za njihovo zdravje.
— „Jednega smo sneli, druzega sem hotela pri¬
hraniti za dom: ali ko sem pisala na desko,
izmaknil mi ga je Koprivnik iz torbice. On sedi
za menoj. Ako bi mu bila kaj rekla, nabunkal
hi me bil, ko smo šli iz šole; to je navihanec!"
Babica tega ni otrokom pritrdila, ali sama si je
mislila: „Ysaj tudi mi nismo bili boljši." Otroci
so dobro vedeli, da je babica prizanesljivejša,
nego mati; ona je pri mnogokaterej otročjej na¬
paki oko zatisnila, ni branila, ako je bila včasih
Barbika malo nagajiva; zato so tudi raji vse
zaupali njej, nego materi, ki je po svojej ostrej-
šej naravi vse ostrejše sodila.

224

BaSica.

XIV.

Bilo je nekoliko dnij po prvem maji, bil je
četrtek; otroci niso imeli šole, in so pomagali
babici na vrtci zalivati cvetice in trto, ki je vže
po zidu zelenela. Sli so tudi zalivat svoja dre¬
vesca; imeli so sploh ta četrtek mnogo opravila,
ker vže tri dni Barbika ni pregledovala svojih
lutek, in dečka nista mogla prevajati konjičev
in vozičev, ter so puške in meči ležali v kotu. Tudi
v golobnjaku nista bila. Zajčke je krmila Ne-
žika. V četrtek se je moralo vse storiti, kar se
jo zamudilo. Ivo je babica cvetice zalila, pustila
je otroke na igro, sela na rušnato klop pod
plavi bezeg in začela presti, kar hipec ni mogla
brez dela biti. Bila je žalostna, ni prepevala,
ni opazila črne kokoši, ki je prišla skozi odprto
vrzel na vrtec in začela po lehi brskati, ker jej
nihče ni branil. Siva goska se je pasla pri plotu,
rumena goščeta so vtikala'glavice v plot, rado¬
vedno gledaje na vrtec; babica je prav rada
imela goščeta, ali zdaj jih še zapazila ni. Na
koliko stranij so njene misli begale! Prišla je vest
z Dunaja od Ivana, da ne pridejo sredi maja,
da je komtesa Hortenzija hudo zbolela. Ako jej
Bog zopet zdravje da, morebiti pride knjeginja
še na graščino, ali gotovo to še ni. Gospa Te-
rezilca je plakala, ko je prišlo pismo, plakali so
tudi otroci. Tonček je imel na dverih še samo

Posl. Fr. Cegnar.

225

nekoliko čar izbrisati, in zdaj tako naglo je vsa
tolažba splavala po vodi. In ta dobra, mila Hor-
tenzija, da bi morala ona umreti, to jim ni šlo
v glavo; pri nobenej molitvi niso opustili oče
naša moliti za njeno zdravje. Ali otroci so se
kmalu zopet potolažili; še manj je govorila ve¬
dno molčeča gospa Terezika, in kedar koli je
babica k njej v izbo prišla, našla jo je objokano.
Nagovarjala jo je tedaj, naj hodi prijateljice ob-
iskavat, da se premoti; babici je bilo vselej ljubo,
kedar je Terezika kam šla, ker je predobro ve¬
dela, da sc hčeri v osamelej hiši mnogokrat toži,
in da bi raje živela s hrupnim svetom, katerega
je bila mnogo let navajena. V zakonu je bila
srečna; ali zlo je bilo pri tem, da je moral
Ivan največi del vsacega leta v Beči prebivati,
in ona v strahu in stiski ni mogla brez njega
biti. In zdaj ne bi ona imela videti moža in
otroci no očeta, morebiti vse leto. „Za živenje
7- živenje,“ reče si babica. Z Ivanom nameravala
je priti Ivanka, druga babičina hči, mater obiskat,
ž njo se razveseljevat, ž njo se posvetovat, kor se
je imela možiti. Zelo se je babica vže veselila,
in zdaj je splavala vsa nadeja. Skrbelo jo je
Pa tudi za Jakoba, ker je moral k vojaškemu
naboru. Jakob je bil brhek, odkritosrčen mla¬
denič; Žalika je bila vrla deklica; babica je
imela oba zelo rada, želela je, da se vzameta
in govorila: „Kjer najde slika priliko, tam je
blagost in sam Bog sc veseli tacega zakona!“

Nar. bibl. 15


226

Babica.

Ali tudi tej radosti je grozila težka rana; Ja¬
kob je šel za rana z druzimi k naboru. Vse to
je bodilo babici po glavi, in zato je bila žalostna.

„Babica, le pogledite, Čopa tu brska. Po¬
čakaj, ti avša! Vššš!" oglasi se Barbika, in ba¬
bica povzdignivši glavo, vidi kokoš letečo z vrtca
in na lehi izkopano jamo. — ,,To je para; kako
hitro je prišla! Vzemi grablje, Barbika, in po¬
ravnaj leho. Lejte no, in tudi gosi so tukaj.
Kličejo me, čas je, šle bi rade na gredi; spo¬
zabila sem se malo. Moram jim iti po zrnja.'
Izrekši to, odložila je babica vreteno in šla kr¬
mit perutnino. Barbika je ostala na vrtci in
poravnavala leho. Zdaj je prišla Žalika. „Si
sama tukaj?" vpraša pogledavši črez plot.
„Hodi sem, babica pride precej; šla je krmit
perutnino," odgovori Barbika. — „Kje pa je
mama?" — „Šla je v mesto obiskat kuino
to veš, mama joka, ker očeta morebiti letos ne
bode; zato babica rada pošilja mamo, da se
malo premoti. Mi vsi smo’se zelo očeta veselili,
in komtese tudi; pa vse nam je izpodletelo-
Uboga Hortenzija!" Izrekši to, pokleknila j e
Barbika z jednim kolenom na mejo, oprla ko¬
molec na drugo koleno, pokrila obraz z dlanjo
in zamislila se. Žalika je sela pod bezeg, skle¬
nem roki položila na kolena, glavo pobesila na
prsi. Bila je zelo otožna, oči je imela od joka
zatekle. — „To mora biti huda bolezen, ta vroč-
niča; če ona umre, ah, moj Bog! Žalika, ti nisi

Posl. Fr. Cegnar.

227

imela nikoli vročnice?“ vpraša po kratkem molku
Barbika. —,,Nikoli, vse žive dni nisem bila bolna,"
žalostno odgovori Žalika. Stoprv zdaj jo je Barbika
dobro pogledala in opazivši njeno promenjeno lice,
je kvišku planila ter skočila k njej vprašaje: ,,Kaj
ti je ? So li vzeli Jakoba ?" — Žalika ni odgovorila,
ali hudo je zajokala. Zdaj se je vrnila babica:
„Je li so se že vrnili ?“ vpraša naglo. — „Ne še“,
obrne se Žalika, ,,ali vsa nadeja je zastonj. Lu¬
cija se je neki zarotila, če ona ne dobi Jakoba,
da tudi moj ne bode. Kar ona koče, to župan
stori; on je ž njo strašno prevzeten, in gospod
oskrbnik stori mnogo županu po volji. Oskrbni¬
kova gospica ne more pozabiti, da je Jakob nje¬
nega milega osramotil; še vedno kuha žolč, in
še mnogokaj je, mila babica, kar mi upanje po¬
dira." — „Ali vsaj je bil Jakobov oče v uradu,
in kakor slišim, nesel je seboj par lepih zlatov;
tedaj je vendar še upanje." — „Res je, to je
jedino naše upanje, ker so ga poslušali, da mo¬
rebiti vender pomagajo; ali zgodilo se je vže več¬
krat, da so poslušali, ali ne pomagali; rekli so
8  kratka, da to ne gre, in človek je moral biti
zadovoljen." — „Morebiti se Jakobu to ne pri¬
peti; in ako bi se pripetilo, mislila bi, imeli
ki poskrbeti, da njegov oče zbere odkupnino,
troj oče pa ostalo privrže, da Jakoba pošteno od¬
kupite." — „To je res, ali nam zineta jedno „ako“
mila babica. Denarji, ki jih je stari za Jakoba
ti so vže tam, in moj oče nima več goto-

15*

228

Babica.

vino, nego je potrebuje za vsakdanje potrebe;
in bodi si, da ima Jakoba tudi dosti rad in da
mi naposled ne brani vzeti ga, vender bi mu
ljubše bilo, da mu zet kaj v hišo prinese,
nego odnese. In bodi si tudi, da bi hotel denarja
poiskati, Jakob je ponosne naravi, neče od mene
nič vzeti; ne bi dal, da ga moj oče odkupi." —
„On si morebiti misli: „Nevesta bogata je rada
rogata," in tega se vsak ponosen mož ogiblje,
mila deklica; tu mu pa ne bi bila pomoč v ne-
čast. Sicer pa, čemu so besede o stvari, katere mo¬
rebiti ne bode treba, in katera se, ako bi je trebalo,
tudi opravi." — Škoda, velika škoda, da se je
to zgodilo s tim Italijanom; takrat sem se smi-
jala, zdaj pa jokam," reče Žalika. ,,Ako tega ne
bi bilo, prišel bi bil Jakob v grad, dve leti bi
bil tam služil in oprostil se vojaščine. To me
najbojj žali, da sem tega sama kriva."

,,Blažena, zakaj bi sebe dolžila; kakor bi tu¬
le ta marjetica kriva bila, ako bi je hoteli obe imeti
in prepirali se za njo? Tako bi morala tudi jaz
sebe dolžiti, da sem zakopala pokojnega v jednako
nadlogo; okolnosti so bile skoraj jednake, ka¬
kor pri tebi. Mila hčerka, koliko ljudi j um za¬
pusti, kedar se jih polasti jeza, sumljivost, lj u '
bežen ali kakoršna koli strast? Ako bi šlo za
živenje, v tem hipu jim nič ni mari. In kaj p°'
maga vse to, tudi najkrepostnejši človek ima sla¬
bosti." — ,,Babica, vi ste lansko leto o P Još¬
kovem godu rekli, da je vaš pokojni nekaj jedna-

Posl. Fr. Cegnar.

229

cega zagrešil, zaradi česar je trpel, in zdaj ste
zopet to omenili; jaz sem pozabila, kakor na
lanjski sneg, vprašati vas od te dobe, povedite
mi to zdaj. Čas mine, prinese druge misli, in
tu pod tem bezgom se prav dobro sedi,“ prosi
Žalika. — „Naj bode,“ reče babica; ,,ti, Bar-
bika, idi in pazi na otroke, da ne pojdejo k vodil"
Barbika odide, babica začne: „Bila sem vže do¬
rasla deklica, ko je začela Marija Terezija vojno
s Prusom*). Česar Jožef je z vojno udaril k Ja-
romiru, in Prus se je jmstavil na meji. Po vsej
okolici je stala vojna, tudi po vaseh. V našej
hiši smo imeli nekoliko prostakov in jednega
višjega. Bil je ta človek lahke misli, izmej tistih,
ki menijo, da lahko precej vsako dekle v svoje
mreže ujemo, kakor pajek muho. Jaz sem ga
naravnost odbila; ali on ni nič maral za moje
besede, otresel jih je, kakor roso. Ko beseda
ni nič pomagala, zagradila sem do sebe vsako
Pot tako, da se nikdar nisva sama srečala. Vsaj
veš, kako je to, da mora dekle tolikrat na dan
teči na polje, na travnik, da odidejo domači in jo
samo puste, s kratka, da ni navada, niti potreba,
da bi kdo deklice čuval in da se mora čuvati
sama; tako najde zapeljivec dosti prilike svo¬
jemu namenu. Ali Bog me je čuval. Po trave
sem hodila v ranih urah, ko je še vse spalo.
Jaz sem od mladosti zgodaj vstajala; mati
mi je mnogokrat rekla: „Kdor rano vstaja,
*) Spor o bavarskem nastopstvu 1777.


230

Babica.

temu kruha ostaja; rana ura, zlata ura.“ Trdila
je prav; tudi ako druzega dobička od tega ne bi
bila imela, gotovo sem imela veselje. Ko sem prišla
zjutraj na vrt ali na polje, in videla travo lepo
zeleno, porošeno, srce mi se je smijalo. Vsaka
cvetica je stala kakor gospica, s povzdigneno
glavico in blisketajočimi očesci. Povsodi se je širila
vonjava, od vsacega listka, od vsake travice.
Ptice, te majhne ubožice, frfetale so nad menoj
in s petjem Boga hvalile; sicer je bila povsodi
sveta tišina. Ko je pa začelo solnce izza gor vsta¬
jati, bilo mi je vselej, kakor bi v cerkvi stala;
prepevala sem si in delo mi je šlo igraje izpod
rok. Neko jutro žanjem, bilo jena vrtu; kar začu-
jem za seboj: „Bog daj dobro jutro, Majdalenka!“
Ozrem se, hočem reči: „Bog daj!“ ali strahu
nisem mogla izpregovoriti, srp mi je pal iz roke.**
—,,To je bil tisti višji, ne? - ‘ seže jej Žalika v
besedo. — ,,Le malo potrpi,“ govori dajje babica;
.,to ni bil višji, sicer srpa .ne bi bila spustila. To
je bil strah od veselja. Jurij je stal pred menoj.
Moram povedati, da ga tri leta nisem videla. To
veš. da je bil Jurij sin naše sosede, tiste Novotne,
ki je bila z menoj, ko sva s cesarjem Jožefom
govorile?“ — ..Da, to vem; tudi ste mi povedali,
da se ni izučil za gospoda, ampak za tkalca.*'
»No, da. tega je bil njegov stric kriv, mla¬
denič se je igraje učil; kedarkoli je šel oče v
Rihnovo, vselej so ga hvalili. Ob nedeljah, ko
je bil doma na počitnicah, prebiral je sosedom


Posl. Fr. Cegnar. 231

sveto pismo namesti mojega očeta, ki je bil tudi
dobe*' bralec, in tako mu je to šlo, da je bilo
veselje poslušati; Novotna je govorila: „kakor
bi ga vže slišala pridigati." Mi vsi smo ga čislali,
kakor bi bil vže posvečen; kedar je katera žena
kaj dobrega imela, poslala mu je, in ako je rekla
Novotna: „Ali moj Bog, s čim vam povrnemo,“
odgovorile so: „Ko bode Jurij gospod, dade nam
blagoslov." — Midva sva skupaj rasla; volja
jednega bila je volja druzemu; ali ko je prišel
na druge, tretje počitnice, nisem bila več proti
njemu tako smela, sramovala sem so; in ko je
za menoj na vrt bodil in po sili mi pomagal
travo odnašati, delala sem si greh iz tega, da
mu dopuščani; očitala sem mu, da to ni za go¬
spoda, ali on mi se je smijal; koliko vode še v
morje izteče, predno bode pridigoval! To je tako,
človek obrača, Bog obrne. Ko je bil na tretjih
počitnicah, kaj naglo je sporočil Jurjev stric iz
Kladska, naj k njemu pride. Ta stric je bil tkalec,
tkal je krasno tkanino in prislužil si par lepih
zlatov; vzpomnil se je Jurja. Kuma ga ni hotela
pustiti; ali oče sam jo je pregovarjal, naj ga
pusti, da je to lahko njegova sreča, in očetov
brat ima vsaj nekoliko pravice do njega. Šel je,
kuma in moj oče sta ga izpremila do Vamberic.
Ona sta se vrnila; Jurij je tam ostal. Tožilo se
jo po njem nam vsirn, meni in kurni pa najbolj,
lo da je ona o tem govorila, jaz pa tega nisem
nikomur razodela. Stric je rekel, da bode skrbel

232

Babica.

za-nj, kakor za svojega sinu. Kuma je tedaj
mislila, da hodi v Kladsku v šolo; veselila se
je tedaj, da prejme skoro prvi dukovski red, ali
prosim — Jurij je prišel črez leto domov in bil —
izučen tkalec! Kuma je jokala, da je bilo groza;
ali kaj je bilo početi; Jurij jo je prosil in rekel,
da ni imel poklica za duhovski stan, če tudi bi
se bil rad dalje učil. Ali stric ga je pregovoril,
opominjal ga, doklej bi se moral truditi in prah
brisati po šolah, predno dobi kos kruha; prego¬
varjal ga je, naj se prime rokodelstva; to mu
dade kmalu zaslužek, delalec je kruhovec, in
toliko bolje mu pojde, ker je sicer učen. S kratka,
Jurij se je dal pregovoriti, učil se tkalstva, in
ker se je vsake reči z vso ljubeznijo poprijel,
naučil se je tudi kmalu tkalstva. V jednern letu
se je izučil in stric ga je poslal po svetu na pre¬
skušajo, in sicer najpreje v mesto Berolin k svo¬
jemu znancu, ker se je imel še v v delu utrditi.
Jurij pa je popreje še nas na Češkem obiskal
Takrat mi je prinesel ta-le molek iz Vamberic.“
Izrekši to, izvila je babica iz neder klokčev
molek, kateri je vedno pri sebi nosila; nekaj
hipov ga je užaljeno gledala, potem pa, polju-
bivši ga, spravila in dalje govorila: „Moj oče
ni zameril Jurju, da si je izbral rokodelstvo,
pogovarjal je Novotno, naj si k srcu ne jemlje,
da jo je nadeja prevarila. „Kdo ve, čemu je
to dobro,“ pravi; „pustite ga, kakor si je postlal,
tako bode spal. Naj tudi piskre veže, da le svoje

Posl. Fr. Cegnar.

233

delo umeje in ostane pošten, dober človek, pa
je vreden take časti, kakor kateri gospod koli!
Jurij je bil vesel, da se kum ni jezil na-nj, ker
ga je rad imel, kakor lastnega očeta. Tudi No-
votna si je dala dopovedati — kako pa si ne bi
dala; vsaj je bil njen otrok, ki ga je ljubila;
ai mogla tedaj želeti, da bi nesrečen bil v svojem
stanu. Jurij je ostal pri nas nekoliko dnij, pa je
šel po svetu in tri leta ga nismo videli in celo
nič o njem slišali do tega jutra, ko je pred-me
stopil. Precej sem ga vzpoznala, če tudi se je
zelo izpremenil; vzrastel je nenavadno, pa kakor
sveča, da bi bilo težko jednacega najti. Stopil
Je k meni, prijel me za roko in vprašal, zakaj
sem se ga tako ustrašila?

,,Kako se ne bi ustrašila," odgovorim, „ker
si prišel, kakor bi bil iz neba pal. Odkodi si
Prišel in kdaj ?“ —  Naravnost iz Kladska; stric
se  boji, ker tam povsodi mlade ljudi v vojaščino
i°ve, da me ne bi ujeli; poslal me Je, jedva
sem se iz ptujih krajev vrnil, na Češko in
toisli, da se morebiti tukaj laže skrijem. Prebil
sem se srečno črez gore, in tu sem." — 1  „Ali
Za  božji čas," rečem, „da te le tukaj ne ujemo;
* a j pravi mati?" — „Nisem je še videl. Ob
dveh po noči sem dospel. Nisem hotel matere
buditi. Mislil sem si, ležeš na travo pod Majda-
‘enino okno, ona je rana, počakaš, da vstane,
l )a  pojdeš, in legel sem na zeleno blazino. Za-
! ' es > o tebi ne govore zastonj po vasi: Predno

234

Babica.

Škorjance zažvrgoli, Majdalena s travo domov hiti.
Dani se stoprv in ti vže žanješ. Videl sem te
na studenci umivati se in česati, in težko sem
se vzdržal, da nisem k tebi pristopil; ko si pa
molila, nisem te hotel motiti. Ali zdaj mi povej,
če me še imaš rada?“ Tako je govoril; kaj dru-
zega sem mogla reči, nego da ga imam; vsaj
sva se vedno rada imela od mladosti; in svoje
žive dni mi ni prišla misel na druzega. Malo
sva se pogovorila, pa je šel Jurij v kočo k ma¬
teri; jaz pa sem šla povedat očetu, da je prišel.
Oče je bil moder mož, ni mu bilo ljubo, da je
prišel Jurij v tako nevarnem časi.

,,Ne vem,“ reče, „ali tu uide belej suknji;
kar je mogoče, storimo, da ga prikrijemo; k
nobenemu ne povedite, da je tu.“ — Novotna,
če tudi je bila zelo vesela, imela je vendar ve¬
lik strah, ker je bil Jurij mej novince vpisan,
pa jim je pete odnesel, da nihče ni vedel, v kje
je. Tri dni je sedel skrit,na griči v senu. Crez
dan je bila mati pri njem, na večer sem se
zmuzavala tudi jaz k njemu, in tu sva se to in
ono pomenila. Tako sem se bala za-nj, da sen>
hodila vse dni kakor izgubljena ovca, in poza¬
bila so ogibati višjega, tako, da sem mu prišla
nekolikokrat pred oči. On je morebiti mislil, da
mu se hočem sladkati in začel je precej staro pesen
peti; dala sem se ogovoriti; tudi mu nisem bila
tako mrzla, kakor popreje, ker sem se bala za
Jurja. Kakor pravim, Jurij je bil skrit; razven

r

Posl. Fr. Cegnar.

235

mene, njegove matere in mojih roditeljev nihče
ni vedel za-nj, tretji večer idem iz koče, malo
daljo se zadržim pri Jurji; povsodi je bilo vže
vse tiho in precej temno; tu mi višji pot zapre.
Zasledil je, da hodim zvečer h kumi, in me je
na vrtu čakal. Kaj mi je bilo početi ? Morala sem
zakričati; Jurij na griči bi bil vsako glasno be¬
sedo um el, ali bala sem se ga poklicati. Povzda-
vala sem se v svojo moč, in ker višji ni po¬
slušal lepe besede, začela sva se s pestmi biti.
Ne smeji se, deklica, ne smeji se, ne gledi, ka-
košna sem zdaj; nisem bila sicer velika, ali
krepka: moje roke, navajene težkega dela, bile
so utrjene. Lehko bi mu se bila ubranila, da ni
kil začel v togoti groziti se in preklinjati. Zdaj se
jo pokazal Jurij in kakor strela skočil mej naju
>n zgrabil ga za goltanec. Slišal je preklinjanje,
Pogledal iz skrivališča, v mraku me je vzpoznal
'n brzo doli skočil; čudo, da si ni vratu zlomil.
Ali kaj jo on na to mislil; ne bi bil maral, da
le grmada pod njim gorela. — „Je li to spodobno,
Pošteno deklico po noči tukaj napadati, gospod?“
kričal je Jurij. Jaz sem ga nagovarjala, prosila,
na j pomisli, pri čem da je; ali on je držal gospoda
kakor v kleščah, in ves se je tresel od gnjeva. Ven-
dor si je dal dopovedati. ,,V drugem časi in na
drugem mestu bila bi se drugače pomenila, ali
Z( iaj ni temu časa; tedaj čujte in pamotujte. Ta
'joklica je moja nevesta; če jej v prihodnje ne
daste miru, zapojeva drugo. Zdaj pojdite!“ Na

286

Babica.

to je vrgel gospoda črez plot, kakor gnjilo hruško;
mene pa je prijel okoli vratu in rekel: „Majda-
lenka, vzpominjaj se mene, pozdravi mamo in
ostanite zdravi; ta hip moram ubegniti, sicer
me zasačijo. Ne bojte se za me, poznam vsako
stezo in gotovo se prebijem do Kladska, in ka¬
kor tako skrijem. Prosim te, pridi v Vamberice
na božjo pot, tam se bodeva videla !“■—Predno
sem se zavedela, kje je vže bil! Tekla sem
precej Novotnej pravit, kaj se je zgodilo; šle
sva k nam; vsi smo bili, kakor brez glave. Vsa-
cega šuma smo se prestrašili. Višji je razposlal
vojake na vse poti, ker ni poznal Jurja; mislil
je, da je iz drugega kraja, in da ga kje zasači;
ali on jim je bil srečno pete odnesel. Ogibala
sem se gospoda, kolikor sem mogla; on pa se
ni mogel drugače maščevati, le črnil me je po
vasi, kakor nepošteno deklico. Poznali so me
vsi, nič ni opravil. K sreči je prišel ukaz, naj
se vojna dalje pomakne. Prus je udaril črez
meje. Ali iz vse te vojne ni bilo nič; kmetje so
jej rekli „kolačeva“, ker so se domov vrnili vo-
jaci, ko so pojeli kolače.“

„In kaj se je zgodilo Jurju?“ vpraša Ža¬
lika pazljivo poslušaje. — „Do vzpomladi nismo
nič o njem zvedeli, ker v tih nemirnih časih ni
hodil nihče po svetu. Bili smo, kakor na troji.
Prišla je vzpomlad — in še nič; šla sem na božjo
pot, kakor sem Juriju pritrdila. Slo je več zna¬
nih, in naši so jim mene poverili. Naš vodja

Posl. Fr. Cegnar.

237

je bil mnogokrat v Kladsku, in moj oče mu je
naročil, naj me tja pelje, on je vedel tam za
vsak kot. ,,Ostanimo pri Gregorki, da se malo
okrepčamo", reče vodja, ko smo prišli v mesto.
Sli smo v malo krčmo v predmestji. Pri Gre¬
gorki so ostajali vsi, ki so s Češkega prihajali;
ona je bila iz našega kraja. Takrat se je v
Kladsku še povsodi češki govorilo, in to je vže
tako, da se ljudje, ki so doma iz istega kraja,
radi vidijo. Gregorka nas je z velikim veseljem
vzprejela, morali smo v njeno izbo. „Le sedite,
jaz pridem precej, le malo vinske juhe vam pri¬
nesem", reče in skoči skozi vrata. Moje srce je
bilo kakor v kleščah; vesela sem bila, da bodem
Jurja videla; ali bala sem se, da mu se je mo¬
rebiti kaj zgodilo, ker se nisva videla. Zdaj
naglo zaslišim zvenaj znan glas pozdravljati Gre¬
gorko in njo vzklikniti: „Le noter, Jurij, notri
so romarji s Češkega!" Dveri se naglo odpro,
noter stopi Jurij; ko ga pa zagledam, otrpnem,
kakor bi me bila strela zadela. Bil je v vojaškej
obleki. Meni se je stemnelo pred očmi! Jurij mi je
podal roko, objel me in skoraj jokaje rekel: ,,Lej,
Majdalenka, jaz sem nesrečen človek; jedva sem
se naučil rokodelstva in otresel, kar ni bilo za
me, vže imam zopet nov jarem na vratu. Z dežja
sem v  utekel in prišel pod kap. Ako bi bil ostal
na Češkem, služil bi vsaj svojega cesarja; zdaj
pa moram služiti ptujega." — ,,Za Boga, prosim
te, kaj pa si storil, da so te vzeli?" rečem. —

238

Babica.

„1 nu, draga, mladost je norost. Nisem veroval
izkušenemu strijcu, ko sem od vas pobegnil; po-
vsodi se mi je tožilo, vse mi je bilo zoperno.
Sel sem neko nedeljo s tovariši v krčmo, nisem
maral za noben ugovor. Pili smo, da smo se opili;
zdaj pridejo v krčmo novinski lovci." — „T*
potepuhi," seže mu v besedo Gregorka, ki je
juho prinesla; ,,da je bil Jurij pri meni, nič mu
se ne bi bilo zgodilo; jaz tukaj ne trpim njihovih
prevar in sleparstev, vsaj strijc drugam ne hodi,
nego h Gregorki. I nu, človek ima vest, ta mladi
svet — i nu, kaj je početi, ker nima razuma.
Ali nič ne marajte, Jurij, vi ste lep mladeniči
naš kralj ima rad velike vojake, ne pusti vas
dolgo brez žene.“ — „Naj bode to vže, kakor
hoče," začne Jurij, ,,kar je, to je. Mi nismo bili pr*
pameti; lovci so nas v mrežo ujeli, in ko sem
se streznil, bila sva vojaka, jaz in Lhotski, naj¬
milejši moj prijatelj. Mislil sem, da si glavo od¬
trgam, ali kaj bi bilo to koristilo. Strijc je tudi dosti
tožil, naposled pa je začel misliti, kako bi v se
dala ta stvar vsaj polajšati, ako ne odvrniti. Sel
je h generalu in izprosil, da sem tukaj ostal, da
bodem kmalu desetnik, i — to si še poveva. Ne
delaj mi zdaj težkega srca; vesel sem, da te vidim.'
—- Morala sva se tolažiti, kakor tako. Pozneje me
je peljal Jurij k strijcu, ki je bil naju vesel. Zvcčct
je prišel tudi njegov tovariš Lhotski vrl človek-
Vsaj sta ostala z Jurjem prijatelja do smrti. Oba
sta vže v večnosti, in jaz sem še tukaj."

Posl. Fr. Cegnar.

239

„Vi se niste več domov vrnili, kaj ne, babica ?
strijc vas je pridržal?" zdramila je Barbika, ki
se jc vže davno vrnila, babico iz mislij, v ka¬
tere se je bila vtopila v vzpominu tistih blaženih
hipov, ko sta se z Jurjem sešla. — „1, ni bilo
drugače. Dovolitev k možitvi, to je bilo vse, kar
mu je strijc še priskrbel. Samo čakali so, da
pridem tja. Jurij je zvečer odšel, jaz sem ostala
črez noč pri strijci. Bil je dober starček, Bog
mu daj nebesa! Drugo jutro zgodaj jo pritekel
Jurij, in dolgo sta se se stricem o nekej stvari
pogovarjala. Potem je stopil k meni in rekel:
»Majdalenka, povedi odkritosrčno, na svojo vest,
ali imaš mene tako rada, du bi z menoj tudi
težave prenašala, očeta in mater zapustila?" Jaz
odg ovorim, da ga imam. „Ker je tako, tedaj
ostani tukaj in bodi moja žena“, reče, prime me
z a glavo in poljubi me. Nikdar me ni poljub-
Ijaval, te navade mej nami ni, ali od samega
v eselja ubožec ni vedel, kaj dela. „Pa kaj po¬
reče mama, kaj poreko naši? odgovorim in srce
"J se je treslo od radosti in tesnobe. — „Kaj
Poreko; vsaj naju imajo radi, vsaj ne bodo ho¬
teli, da bi se mučila." — „Ali, moj Bog, Jurij;
vender naju morajo roditelji blagosloviti." —
Jurij ni nič odgovoril, ali strijc je pristopil k nama,
Poslal Jurja ven in rekel: „Majdalenka, ti si
Pobožna deklica, povšeči si mi; vidim, da bo Jurij
srečen, da mu se ne toži zastonj po tebi. Jaz
hi mu branil, ako bi bil on drug človek; ali

2iO

Babica.

on ima svojo glavo. Ako mene ne bi bilo, obupal
bi bil, ko so ga vzeli; skušal sem ga potolažiti,
in sicer s tem, da sem mu dobil dovolitev k že¬
nitvi. Ne morem ostati na laži. Na \jesko no
sme, in ako bi ti zopet domov šla, kdo ve, ali
bi te vaši ne pregovorili. Ko bosta poročena, pa
pojdem s teboj v Olcšnico, in roditelja ti blago¬
slova ne odrečeta. Komarjem damo pismo. Po-
jutrnjem bosta poročena v vojaškej kapeli; jaz
bom nadomestoval vajine roditelje in jemljem si
to na svojo vest. Majdalenka, pogledi me, imam
glavo belo kakor sneg; misliš, da bi kaj storil,
kar no bi mogel pred Bogom opravdati ?“ Tako
mi je govoril strijc in solze so mu lice polile.
Udala sem se. Jurij, čudo, da od veselja ni uma
izgubil. Nisem imela več obleke, le to, kar je
bilo na meni. Jurij mi je brzo kupil suknjo, krilo
in granate za poroko. Drugo mi je priskrbel strijc.
To so ti granatje, katere imam še zdaj, mezlanko
podleskove barve in sivo krilo. Romarji so odšli;
strijc jim je dal pismo, da tam nekoliko dnij osta¬
nem, in da ž njim pridem; nič druzega ni pisal
ter menil: „Boljc bode, da si to sami povemo.
Tretji dan zgodaj je bila poroka, vojaški duhovnik
naju je poročil. Gregorka je bila teta, Lliotski
drug, njegova sestra družica, strijc in še jeden
meščan priči, sicer ni bilo nikogar pri poroki-
Gregorka nam je napravila gostijo, in tako smo
ta dan v božjem strahu in veselji praznovali,
vzpominjaje se svojega doma. Gregorka je dražila

Posl. Fr. Cegnar.

241

Jurja pri mizi, vedno mu govoreč: ,,Vi, vi, ženin,
zares še ne poznam vas več; to ni tisti otožni Jurij;
ali ni čuda, da vam lice gori!“ — Govorilo se
je to in ono, kakor je to vže navada. Jurij je
hotel, da bi precej pri njem ostala; a v li stric
tega ni dopustil, dokler se ne vrneva s Češkega
jn z Vamberiške božje poti. Za nekoliko dni sva
šla v Olešnico. jaz in stric. Kako so se čudili,
tla sem poročena; kako je mati jokala, da je
Jurij vojak, tega ne morem popisati. Moja mati
je roke lomila in v jednomer tožila, da jo zapustim,
ter idem na ptuje za vojakom, da so mi vlasje vsta¬
jali. Oče pa je umno in modro rekel: „Naj bo
konec tega, kakor si si postlala, tako bodeš spala.
Imata se rada, naj skupaj živita; ti, mati,' veš,
Ja si tudi ti zaradi mene zapustila očeta in mater',
tu to je namen vsake deklice. Kdo ti je kriv,
Ja je zadela Jurja ta nesreča. Tudi služba tam
ue traje dolgo; ko to tlako prebije, lahko pride
k nam. In vi, kuma, umirite se; Jurij je moder
mladenič, in tožilo se mu ne bode, za to je vže
Poskrbel. Ti. Majdalenka, ne plakaj, Bog ti daj
srečo; s komer si šla pred oltar, da bi s tem
sla v grob.“ Tako me je blagoslovil oče in po¬
lilo so ga solze. Tudi materi sta plakali. Moja
mati, svoje žive dni skrbna za vse, imela je
§lavo polno. „To je tvoja pamet," karala me je;
»nima tam ne perila, ne oprave, ne obleke, in
množi se. Kar stojim na svojih nogah, nisem
v ulela tacih ljudij."— Dali so mi primerno doto.

l<>

Nar. bibl.

242

Babica.

in ko sem imela vse v redu, vrnila sem se k
.Jurju in do smrti ga nisem zapustila. Ta nesrečna
vojna, da je ni bilo, lahko bi še živel. Vidiš,
da vem, mila deklica, kaj je veselje in kaj je
žalost; da vem. da je mladost — norost," dokonča
babica svoje pripovedanje položivši z mirnim na¬
smehom suho roko na okroglo Zalikino ramo.

„Mnogo ste izkusili, babica, ali bili ste ven-
der srečni; dosegli ste to, kar je srce želelo.
Ako bi vedela, da bodem tudi jaz po tolikih brit-
kostih srečna, rada bi jih nosila, bodi si, da mo¬
ram Jakoba tudi štirnajst let čakati," reče Ža¬
lika. — „Prihodnost je v božjej roči. Kar bo,
to bo, temu se ne ogneš, deklica, in najbolje,
da se udaš v božjo voljo!" — „Kako pa; ali
človek se vselej ne more spametovati, in jokala
bodem, ako mi Jakoba vzemo. Ž njim mi odide
vse veselje, brez njega mi je jedina podpora
strta . 1  — „Kako govoriš, Žalika, ali nimaš očeta.'
— ,,Imam dobrega očeta, ohrani ga Bog, al
star je in nadležen. Vže letos me je nagovarjaj,
naj se omožim, da bi kdo njegovo breme prevzel;
kaj počne, ako Jakoba vzemo? In jaz vendai
druzega ne vzamem, in če se vsi na glavo po¬
stavijo ; delala bodem kakor črna živina, da oce
ne bode mrmral, in če to ne pojde, ne bom se
možila. Ah, babica, vi ne verujete, kake težave
imam v krčmi! Ne mislite na delo. Bog čuva],
to mi ni težko, ali to, kar moram mnogoki' at
poslušati, to mi mrzi." — ,,In si ne moreš P°'

Posl. Fr. Cegnar.

243

magati?“ — ,,Prosim vas, kako? Kolikokrat!
sem vže rekla očetu: „Lejte, oče, tako in tako
je to, ne trpite tacih gostovali  on nikomur
ne reče rad žalbesede, ne bi rad odgnal gostov,
in za to mi vedno govori: „Prosim te, dekle,
reci kar hočeš, le nepriljudna ne bodi, da gostov
ne odženeš; veš, da je to naš zaslužek.*' — Ne
smem biti nepriljudna in osorna; sem li priljudna,
nakopljem si zopet na glavo, kakor vselej, grdili
jezikov; vesela, radopeva, kakor sem vedno bila,
težko še bodem; kaj bi tedaj počela? Ako bi
Mii vže kaki bahači, kmalu bi jih izmela; ali
gospod oskrbnik in pisar iz graščine, to sta nad¬
ležna gosta, teh imam poln želodec. Sramujem
se vam povedati, kako me ta stari kozel zalezuje,
kakor bi mu nekdo šepetal, naj si prizadeva, da
mi Jakoba iz glave spravi, ker ve, da je moj
branitelj; menda se boji, da bi mu se zgodila
taka, kakor Italijanu. Vede se, kakor bi hotel
županu ustreči, to se ve, in za hčer se maščevati;
a li slepar misli le na se. Oče se ga boji in uboga
mati, to veste, kakor bi je na svetu ne bilo, več
leži, nego hodi; te ne morem s tako rečjo nad¬
legovati. Ako bi bila omožena, vse to bi bilo dru¬
gače; kedar nisem mogla koga trpeti, le Jakobu
sem rekla, in ako ga ni mogel odgnati, pazil je,
( la uie še neprijazno pogledati ni mogel. Ah, babica,
bi vam mogla povedati, kako ima on mene rad,
’a jaz njega, ali to ni mogoče,“ in deklica upre
komolca ob koleni, skrije lice v dlan in umolkne.

16*


244

Babica.

Zdaj tilio stopi Jakob na vrtec, da ga no¬
beden ne zapazi. Krasno njegovo lice je mračila
žalost in kalila mu bistre oči; črnkaste vlase, ki
se so mu popreje vihrali okoli čela, imel je ostri¬
žene, namesti visoke vidrovke, vojaško kapico,
za njo smrekov brst. Barbika se je Jakoba pre¬
strašila, babici so pale roki na kolena, v lice
je obledela in tiho zašepetala: „Bog ti pomagaj,
mladenič! 11  — Ko je pa Žalika glavo vzdignila,
in Jakob jej roko dal in zamolklim glasom rekel:
„Jaz sem vojak, črez tri dni moram v Gradec!"
omedlela je in mu pala v naročje.

XV.

Drugi dan, ko je šla, kakor po navadi, ba¬
bica otrokom naproti, bila je prva njena beseda :
„Uganite, otroci, kdo je pri nas?“ Otroci se malo
zavzemo, ne pride jim precej na misel, ali kmalu
vzklikne Barbika:,,Lovec Sluga, kaj ne, babica?"
— ,,Zadela si, in pripeljal je s seboj svojega sinka.
— „1 je! to sem vesel, tecimo k njemu! -1  vzklikne
Jožek in se v tek spusti in Tonček steče za njim>
da jima torbici od boka odskakujeta. Babica
kliče, naj gresta, kakor ljudje, in ne skačeta,
kakor zver. .pa kje sta dečka vže bila. Skoraj
brez sape butita v izbo; mati ju hoče karati, ali
lovec Sluga stegne po njiju dolge svoje roke,
vzdigne tega in onega, objame in v lice poljubi-
„In kaj sta vse leto počenjala, kako sta se imela ?

Posl. Fr. Cegnar.

245

vpraša z debelim glasom, ki je v malej izbi močno
bobnel. Dečka ne odgovorita brzo, svoje oči upi¬
rata v dečka, ki je bil v Barbikinih letih in stal
poleg lovca Sluge. Bil je lep dečko, ves očetu
podoben, dasi njegovi udje niso bili še tako je¬
drnati, kakor očetovi; lica je imel cvetoča, in iz
očij mu je blesketalo zgoli detinsko veselje. „Aha,
vidva gledata mojega dečka! no le pogledita ga,
in sezite si v roke, da bodete dobri tovarši.
To je moj Orel." Tako govore pred se postavi
sina, ki se nič ni sramoval, in dečkoma roke
podajal. Zdaj je prišla Barbika z babico in Ne-
žiko. „No, in tu vidiš Barbiko, o katerej vam
sem doma pravil, da mi vselej prva pride želet
dobro jutro, kedar tukaj prenočujem. Letos pa,
kakor vidim, je to drugače; hodite vže v šolo,
in toraj mora Jožek zgodaj vstajati z Barbiko.
In kako vam je všeči v šoli, ali ne bi raji hodil
po lesi, Jožek? Lej, moj Orlek mora z menoj
na prežo, na goro, znal bode kmalu tako stre¬
ljati, kakor jaz," izprašuje in pripoveduje lovec,
krog katerega so otroci stali. — „ O, ne govorite
lega," reče babica; „Jožek se rad straši in bode
kotel videti Orlovo puško." — „Nu, zakaj pa ne,
naj jo pogleda; idi Orlek, prinesi mu jo, vsaj
ni nabita." —- „Ni ne, oče, poslednji strel sem
^apalil, kakor veš, na kanjo," reče deček. —
»In ustrelil si jo, s tem se smeš pohvaliti. Idi,
Pokaži jo dečkoma!" Dečka sta veselo z Orlom
hiše stekla, babici pa ni dalo miru; da si je

246

Babica.

Sluga trdil, da je Orlek pazljiv, morala je za
njimi. „In tebi je ime, kakor ptiču ?“ vpraša
Nežika Orla, ko so bili zvenaj in sta Jožek in
Tonček gledala ustreljeno kanjo. — „Meni je
pravo ime A vreli j," posmeji se sinek Nežikij
„ali očetu je povšeči imenovati me Orla, in tudi
meni je to ljubo, orel je lep ptič. Naš oče je
nekdaj ustrelil orla." — „To menim," reče Jo¬
žek, „jaz ti pokažem orla in mnogo zverij, imam
jih naslikane v knjigi, ki sem jo lani na rojstveni
svoj dan dobil, pojdi z menoj." To izgovorivši,
vleče Orla v izbo in mu brzo knjigo prinese.
Orlu so bile živali prav povšeči, in tudi lovec
Sluga je z veseljem list za listom pregledoval.
„Tega lani nisi imel?" vpraša Jožka.

„To mi je dala komtesa na rojstveni moj
dan in Žalika mi je prinesla par golobov in
lovec zajčke, babica mi je dala dvajsetico, ro¬
ditelja novo obleko!" hvali sc Jožek. — „Ti si
srečen mladenič," začne lovec Sluga, gledaje v
knjigo, in opazivši lisico, nasmeje se: »Kakor
živa, čakaj, pasja dlaka, tebi moram posvetiti! 1
— Tonček, misle, da to velja naslikanej, čudno
pogleda lovca, ali lovec Sluga reče z nasmehom.
„Ne boj se, tej lisici nič ne storim, ali neke]
v gorah, katerej je podobna; to moramo vščip-
niti, dela nam mnogo kvara." — „Morebiti jo
Peter vjame, jaz sem ž njim pasti nastavljali
predno sva odšla," meni Orlek. — „1, deček,
lisica je desetkrat bolj zvita, nego Peter; ima


Posl. Fr. Cegnar.

247

duh in sluh, da ne bi človek verjel, in sicer
je bila vže jedenkrat v pasti. Mrha, nastavili
smo jej pečenke, mislili smo, da jo moramo imeti;
bila je lačna, in pasja noga, kaj mi je storila?
pojela je pečenko, odgrizla si ujeto nogo in ušla.
Zdaj jo težko dobim, škoda človeka zmodri, in
lisica, za res, je tako prebrisana, kakor človek 41 ,
pripoveduje lovec zapored liste prebiraje. —
„Vsaj pravi pregovor: zvit kakor lisica 11 , reče
babica. — „Tu je orel, tu!“ vzkliknejo dečki,
kazoč krasno, za plenom letečo ptico z razpetima
perutima. — „Prav tacega sem ustrelil; bil je
krasen ptič; skoraj mi je bilo žal za njim; ali
kaj se hoče, take prilike človek vsak dan ne
najde. Zadel sem ga dobro; in to je prva stvar;
žival se ne sme mučiti.“ — „To pravim tudi
jaz“, oglasi se zopet babica. — „Ali se vam ne
smili žival, oče lovec? jaz ne bi mogla nobene
živali ustreliti 11 , reče Barbika. — „Pa zaklati
jo morete 11 , nasmeje se lovec, „in kaj je bolje,
ako žival ne vidi nevarnosti in kar na hip pade,
ali, ako jo popreje z lovljenjem razbegate, s pri¬
pravami uplašite, in potem stoprv zakoljete, mno¬
gokrat tako nerodno, da vam pol živa pol mrtva
uteče . 11  — „Mi ne koljemo perutnine 11 , odgovori
Barbika, „ampak Uršika, njej se ne smili, in
precej je mrtva . 11  Še nekoliko hipov so gledali
otroci živali, potem jih je poklicala mati k večerji.
Sicer so izpraševali otroci lovca Slugo o gorah,
boteli so vedeti, ali morebiti ni zablodil v Kepo-

248

Babica.

števov vrt, in to in ono; zdaj pa so povpraševali
zaporedoma le Orla. poslušali ga in se zelo ču¬
dili, ko jim je mladi deček pravil o nevarnostih,
katere je z očetom vže prebil, o zverinah, katere
je vže ustrelil; ko jim je popisoval velike snežne
zamete, ki leže po gorah ki zasipajo cele vasi,
da leže pod njimi, kakor bi bile pokopane, in
da morajo ljudje, ako hodijo na vrh, skozi dim¬
nike hoditi ter si vsak od svoje hiše pot de¬
lati. Ali vse to Joška ni prestrašilo; še vedno
si je želel, da bi bil vže tolik, da bi mogel iti
k lovcu Slugi. „Ko bodeš ti pri nas, pa dade
mene oče za promeno k Riesenburškemu lovcu,
da poskusim tudi lažje lovstvo. 11  — „To je škoda,
da te ne bode doma“, tožil je Jožek. — „Ne
bode se ti tožilo, imam še brata in sestro; brat
Anzelj je tolik, kakor ti, in sestra Marinka te
bode rada imela", reče Orel. Ko so na dvoru
sedeči otroci poslušali Orlove povesti in proti
luči gledali skozi kristale,, katere jim je prinesel,
poslušal je Sluga babico, ki je pravila o povodnji
in razlagala vse novice, ki so se to leto prigO'
dile. ,.In je rodovina mojega brata na Riesen-
burku zdrava ? J  vpraša lovec. — „Da, zdrava',
odgovori Proškova gospa. „Anica lepo raste;
dečka hodita v šolo na urno goro; imata bliže
tja, nego v mesto; čudno je, da lovca še ni tukaj;
rekel je, da vas pride pozdravit, ko pojde na
prežo. Zjutraj je bil tukaj in prinesel mi por®'
čilo iz grajščine, da je prišlo iz Beča pismo. Sla

Posl. Fr. Cegnar.

249


sem brzo v grad in zvedela, da je komtesa pre¬
bolela, da kneginja morebiti o žetvi na štirinajst
dni semkaj pride, potem pa v Florenco odide.
Upam torej, da naš oče tukaj ostane črez zimo;
kneginja neki ne vzame spremstva seboj. Po ko¬
liko letih bodeva zopet dalj časa skupaj!“ Vže
davno Proškova gospa ni toliko govorila, davno
vže ni bila tako vesela, kakor ta dan, ko je do¬
bila veselo novico, da njen mož pride.

..Hvala Bogu, da je gospica prebolela, bila
bi večna škoda te mlade, dobre duše. Vsi smo
Boga prosili za njeno zdravje; še včeraj je tukaj
Kodrnova Cilika zaradi nje jokala,“ reče babica.
— „Ima tudi zakaj plakati," meni Proškova
gospa. Lovec Sluga vpraša, kaj s tim meni, in
babica mu pove, kako je bilo v gradu, ko je
bila tja povabljena; pri tem pa je le komtesi
pripisovala to, kar je storila za Kodrnovo rodo¬
vno. ,.Jaz sem slišal," pravi lovec, „da je komtesa
n jena hči." — Zdaj potrka nekdo na okno. — „To
Je kum, poznam ga po trkanji, le notri!" zakliče
Precej glasno Proškova gospa. — „Ljudje imajo
hudobne' jezike," reče babica na lovčevo vpra¬
šanje; ,.kclor po solnci hodi, senca ga izpremlja,
.to ni drugače; —^ kaj je za to, naj bode čigar
hoče."' —- Eiesenburški kum stopi v izbo, in oba
lovca se srčno pozdravita. „Kaj vas je zadrževalo,
da vas doslej ni bilo?" vpraša babica, boječe
Se  oziraje na puško, katero je lovec na čavelj
obešal. — „Imel sem preljubega gosta, gospoda


250

Babica.

oskrbnika, prišel je po drv; prodal je svoj delež,
, f-L * r ; l(l lm el vže zopet za naprej drv, in
n  cloveka v  Prevaro zapeljati. Ta bi bila
p f’ , r °cej sem videl, da ima kaj tacega na
, govoril je kakor bi med lizal. Ali povedal
2 “ n » kai ' mu gre! Tudi sem ga pičil za-
7  akapa ; žal mi je tega mladeniča in tudi
A , ' *?' JJanes  zjutraj sem spil tam polič ola,
,. sem ’ kako bo s to stvarjo. To ima na
„ 1 a . sa Prabolt“ — lovec se lopne po ustili,

je P z a ddiS“ Se ’ da sedi pri babici ‘ — ” Kaj . se

^ ° -  vpraša Sluga, in zgovorna babica

in povedala, da so Jakoba v vojake vzeli

“h,  se  d e  to zgodilo. — /Tako je na tem

„„ji’  ' am °r se človek obrne, povsodi nabaja

in brin° br jtkosti, mej velikimi in majhnimi,

_ v r ,pb  oima, dela si jih sam,“ reče Sluga

7 i„/ nesreči in nadlogi se čisti človek, kak« 1 '

vednla i.°^ np ' ®rez žalosti ni radosti. Ako 1»

«- 0 čn ni k v?°’ rada bi  pomogla deklici, ali ino-

hmV n n, \° ro  za zda J potrpeti, kakor more. Naj;

vže intri 30  , Jutr i, ko Jakob odide/ — ,.Tedaj

Kam nm‘H°2 d t e,l< 6udl se lovec ; »no, tem je sila-

isto not J  u'  ~T » v  Gradec/ — „Imava tedaj

po vodi ’ on C a Jaz  P 0 -! 0113111 s  P ]avci na plaVC tH
V, JV? , pa  P° suhem." — Dečki so pritek 11

katero io in Tonček  sta kazala lovcu Ml*
vedal h 6  ° r ek us trelil, Orlek pa je očetu l>°

ZLSo  P" J™’  i” <“  je «*;

iktorico. — „Je li še živa ta osoba-

J


Posl. Fr. Cegnar.

251

vpraša Sluga. — „Da, uboga, bolje bi jej bilo
pod zemljo, nego na zemlji,“ odgovori babica.
»Ali vže hira in stara se; malokdaj jo slišimo
še peti, le v svitlih nočeh.“ — „Ali pri jezi
vender le sedeva in strmi v vodo, mnogokrat do
polnoči in dalje,“ odgovori lovec. „Včeraj sem
sel mimo nje, lomila je vrbove mladike in me-
tala jib v vodo; bilo je vže pozno. „Kaj tu
vprašam. Ona molči; vprašam jo drugič,
™aj se v me ozre, zasvete se jej oči; mislil
sem, da v me skoči; ali morebiti me je vzpo-
zn ala, ali jej je kaj na misel prišlo, obrnila
? e  Je zopet k vodi in metala vejico za vejico
, jez. Nikdar človek ž njo nič ne opravi.

‘ ®'li se mi, želel bi, da jo reši smrt tega tož-
“ega živenja; ali, ako je ne bi videl sedeti pri
i >.ako ne bi slišal, ko stojim na preži, njene
Pesnice, pogrešal bi nečesa, tožijo bi mi se,“
ecc lovec, kanjo v roči drže.—„Česar se človek
avadi, tega se težko odvadi; navada je železna
a Jca,“ reče Sluga, devaje užgano gobo v kratko
JJ teno  pipico, in ko nekolikokrati zaporedoma
v , lne  dim proti stropu, dalje govori: „Naj bo
J*® c j ov oka, zveri ali stvari. Tako sem tudi jaz
kedar grem na pot, te-Ie pipe; moja
s  1 1  j e  iz jednake tobak pila, kakor bi jo videl
na klopi pri pragu.“ — „Kaj pravite,
Se * a  mati je tobak pila!“ vzklikne Barbika čude
start £° ra h mnogo ženskih tobak pije, vzlasti
ke » le da pijo namesti tobakovega perja

252

Babica.

krompirjevec s primešanim višnjevim listjem."
'— ,.Ne mislim, da bi to dišalo," reče lovec in
zapali tudi pipo, ali poslikano porcelanko. —
„Imam tudi nekatera mesta v lesi rad," začne
zopet Sluga, „na katerih nehote postajam; pri¬
ljubila so se mi, ker me vzpominjajo, bodi si
katere osebe, ali milih in nemilih dogodeb mo¬
jega živenja. Ako bi manjkalo na teh mestih le
jednega drevesa, le jednega grma, pogrešal bi
jih. Na nekem mestu vrhi propada stoji osamela
smreka, staro drevo; na jednej strani sezajo
njene veje nad globok propad, v njegovih raz-
poklinah raste sem ter tja praprot ali brinje,
in spodaj šumi potok črez skalovje od slapa do
slapa. Ne vem kako je to, da sem vselej zablo¬
dim, kedar me kaj tišči, ali kaka nesreča za¬
dene. Tako je bilo, ko sem hodil za svojo ženo
in mislil, da je ne dobim; roditelja sta jej bra¬
nila, in stoprv pozneje privolila. Tako je bilo,
ko mi je umrl prvi sin in ko sem pokopal staro
mater. Vselej sem šel od doma, hodil brez na¬
mena, nisem gledal, ne na levo, ne na desno,
in brez volje so me nesle noge v čudapolno
dolino, in ko sem stal nad propadom pri temne]
smreki, ko sem gledal pred seboj gorske vrhe,
druzega nad drugim, • bilo mi je, kakor bi
se od srca kamen odvalil, nisem se sramoval
solz. Ko sem objemal razpokano smrekovo deblo,
zdelo se mi je, da je živenje v njem, da umeje
mojo žalost ; veje so nad menoj šumele, kakoi

i


Posl. Fr. Cegnar. 253

bi z menoj vzdihovale in hotele mi tožiti o jednacej
brhkosti." Sluga je utihnil, velike oči obrnil v
luč, ki je na mizi gorela, iz ust mu se je za¬
kadil. namesti besedij, proti stropu lehak dim,
kateri so izpremljale njegove misli.

,.Za res, človeku se včasih zdi, kakor bi
drevesa živela," reče Riesenburški lovec. ..Vem
to iz izkušnje. Nekdaj — vže je nekoliko let —
kazal sem drevesa, ki se imajo posekati. Logar
ni mogel iti, jaz sem šel k drvarjem gledat.
Drvarji pridejo in hočejo najpreje posekati krasno
brezo; nobene hibe ni bilo na njej, lepo je stala
kakor gospa. Zagledal sem se v njo, in tu mi
se je zdelo — smešno je to, ali tako je bilo
— kakor da mi se k nogam priklanja, kakor
da me z vejami objema, in mi na uho šepeta:
i-Zakaj mi hočeš vzeti mlado živenje, kaj sem
ti storila?" Zdaj je zazvonela ostra pila po
koži in zarezala jej deblo. Ne vem, ali sem
zakričal, samo to vem, da sem hotel ustaviti
drvarje, da ne bi dalje rezali. Ko so me pa
čudno pogledali, sram me je bilo, pustil sem jih
pri delu in utekel iz lesa. Celo uro sem blodil,
in vedno mi se je misel vrivala, da me breza
Prosi, naj jej ne vzamem živenja. Ko sem se na¬
posled premagal in na mesto vrnil, ležala je na
tloh, nobeden list ni trepetal na njej, ležala je
kakor mrtvo truplo. Polastilo me se je kesanje,
kakor bi bil koga ubil. Koliko dnij sem bil ves
P°bit, ali nikomur nisem nič povedal, in ako


254

Babica.


se ne bi bila danes beseda o tem sprožila, nikdar
ne bi bil tega omenil."— „Tudi meni se je nekdaj
jednako godilo," začne Sluga z debelim glasom:
„Imel sem dati zver gospodi. Idem na lov. Ta
mi pride srna naproti. Lepa žival, kakor bi si jo
izmislil. Veselo se je ozirala in pasla po lesi.
Smilila se mi je, ali mislim: nisi-li bedak, čemu
jo to? Strelim, ali roka mi se je tresla; zadel
sem ubežno, pala je, ni mogla uteči. Pes se je
pognal proti njej; ali jaz sem mu branil in nisem
dal, da bi jo bil mučil. Sel sem k njej in ne
morem povedati, kako britko, žalostno in pro¬
seče se je ta žival v me ozrla. Vzel sem nož in
zabol ga jej v srce; stresli so se jej udje in bila
je mrtva. Jaz pa sem se spustil v jok in od te
dobo — no kaj bi se tega sramoval" — „Oče
neče streljati na srne," naglo reče Orlek. —
„Prav si povedal. Kedar koli merim, vidim pred
seboj ranjeno srno, njene žalostne oči, bojim se,
da ne bi zgrešil in zver le ranil; takrat raji ne
sprožim." — „Imeli bi samo zle živali streljati,
dobrih pa ne, teh je škoda," oglasi se Tonček,
ki se je skoraj solzil. — „Nobena zver ni tako
dobra, da ne bi bila tudi zla, in tudi ni nobene
tako zle, da ne bi bila tudi dobra, kakor je to
pri ljudeh. Zmota je, če mislimo, da mora zver,
ki ima lepo, mirno lice, tudi dobra biti, in da
je zla, katera nam ni po srci. Na svetu je
večkrat lice daleč od resnice. To je vže tako,
da človek tisto stvar, ki mu ni mari, lažje P°'

Posl. Fr. Cegnar.

255

greša, in za njo tako ne žaluje, kakor za tisto
krasuo, ki mu je draga, in zato mnogokdo onej
ni pravičen . . Bil sem nekdaj v Gradci, ko
sta bila dva hudodelca na smrt obsojena. Jeden
je bil lep človek, drugi pa grd, nepriljuden,
čuden. Prvi je ubil svojega tovarša, ker ga je
imel na sumu, da mu je milo izneveril. Drugi
je bil iz našega kraja; šel sem ga vprašat v
ječo, ko je bil vže obsojen, ali ne želi kaj po¬
ročiti domačim, da mu to iz srca rad opravim.
Pogledal me je, divje se zasmijal, odmajal z
glavo in rekel: „Komu bi kaj sporočal, koga
pozdravljal? Jaz ne vem za nikogar." Obrne
se od mene, skrije obraz v dlan, en hip tako
posedi, pa poskoči, postavi v se s prepreženima
rokama pred me ter vpraša:,,Človek, ali mi storiš,
kar želim?" — ,,Storim, iz srca rad," odgovorim
in podam mu roko. V tem hipu je oblila nje¬
govo obličje neznana britkost, da bi bil za-nj
vse storil; njegovo lice je zgubilo vso mrzkobo,
oznanjevalo je le britke čute. Moral mi je
dobro videti v srce, ker mi je roko naglo podal,
stisnil jo in s trepetajočim glasom rekel: ,,Ako
bi mi bili mogli pred tremi leti roko tako po¬
dati, ne bi bil tukaj. Zakaj se nisva srečala?
zakaj so me srečavali samo ljudje, ki so me v
Prah metali, ki so moje lice zasmehovali, ki šo
ttje s pelinom in žolčem pojili! Mati me ni lju¬
bila, brat me je izgnal, sestra me se je sramo¬
vala, in ta, o katerej sem mislil, da me ima rada,

256

Babica.

za katero sem živenje zastavil, katerej bi za
jeden nasmehlaj zvezde z neba iztrgal, zaradi
katere mi je bilo tolikokrat žal, da nimam deset
živenj, da bi jih podaril njenej ljubezni: ta mi
je osle kazala, in ko sem hotel slišati iz njenih
ust, kar so vsi govorili, obrala in izgnala me
je skozi dveri, kakor psa.“ In ta čudni človek
se je jokal, kakor dete. Kmalu je otrl solze,
prijel me za roko in šepetal: ,,Ko pridete v
Marsovski les, idite v čudapolni dol; nad pro¬
padom stoji samotna smreka, tej nesite moj po¬
zdrav, in ujedam*), ki krog nje letajo, in visocim
goram. Pod njenimi vejami sem prespal več let,
njej sem povedal, kar nobeden ne ve, pod njo
nisem bil taka reva, bil sem —Umolknil  je,
sedel zopet na v klop in ni več izpregovoril, ni me
več pogledal. Žalosten sem šel od njega; ljudje
so grajali, proklinali tega grdeža, da je vreden
smrti, da mu hudoba iz očij gleda, da neče izpo-
vednika in nobenega druzega videti, da ljudem
jezik kaže, in da ide k smrti, kakor v gostje.
Lepega so milovali, pulili se za pesen, katero
je zložil v ječi, in vsakdo je želel, da bi g' a
pomilostili, ker je le zaradi ljubosumnosti ustrelil
tovarša; oni pa je neki iz gole hudobije ustrelil
deklico, ki ga ni nikdar razžalila, i neki da je
ljudi moril. Tako sodi vsak po svojem nagibu;
vsaka glava ima svojo pamet; vsacemu očesu
je stvar drugačna; zato je tudi težko resnico

*) Ujeda, 9iau£>t)ogeI, na Gorenjskem v rabi.

Posl. Fr. Cegnar.

257

zadeti: to-le je tako, in ne sme biti drugače.
Le Bog- pozna svet, on vidi v najskrivnejše dno
človeškega srca in ga sodi; on umeje jezik
svoje živali, njemu je vidljiva kronica vsake bilke,
on ve pota vsacega žužka; kamor on veli, tja
buče vetrovi, njegov prst kaže pota deročim
rokam." Lovec je umolknil, pipa mu je ugasnila,
njegovo oko se je krasno svetilo, njegovo obličje
je bilo podobno gorskej dolinici, osvit^jenej žarkom
jesenskega solnca, v katerej je pa še dosti ze¬
lenja in cvetic, naj si na vrhih tudi sneg leži.
Vsi so se zagledali v lovca Slugo, dokler se
babica no oglasi: „Prav ste rekli, lovec Sluga,
Prijetno vas je poslušati, kakor gospoda na leči.
Ali čas je otrokom leč; vašega sinka je pot
utrudila, vas tudi; jutri si povemo več."

„Daj mi, Orlek, to kanjo za čuka, čemu
bode tebi?" reče lovec, vzemši puško na ramo.

„1 prav rad." — „Midva jo k vam jutri
z godaj prineseva," prosila sta dečka. — ,,Ali
ne  pojdeta v šolo?" — „Za jutri sem jima od¬
pustila šolo, da se naradujeta gosta," reče mati.
— „No, jaz pustim tudi moja korenjaka doma,
ba bodete imeli dober dan. Pridite tedaj; lahko
Uoe! Zdravi!" — Prijazni brat dolinar, kakor
®u jo lovec Sluga nekdaj rekel, segel je pri-
jatcijem v roko, poklical Hektorja, ki je bil
Orleku posebno všeči, in šel skozi dveri. Zjutraj
brodno so se otroci oblekli, stal je Orlek vže na
1’lavčici, s katero so k bregu pripluli. Po južini

je šel Sluga z dečki k lovcu, babica z Barbiko
in Nežiko pa b krčmarjevim, Jakobu slovo dat
Krčma je bila natlačena, bili so tam očetje in
matere oclbajajočib novincev, tovarši, sestre in
znanci. Daši je drug drugemu srce dajal, Basi
krčmarjevi in Žalika niso nebali točiti, dasi je
tudi Jakob pri pipi pomagal, če tudi so mla¬
deniči prepevali različne vojaške in vesele pesni;
da bi se hrabrili, vender vse to nič ni pomagalo;
nobeden se ni opil, kakor takrat, ko so šli k
naboru. Takrat so si pripeli zelenih smerekovih
brstij na kape, nemilo vriskali, pili, prepevali
da bi zatopili in oglušili strah in bojazen. Vsaj
je imel tudi najravnejši, najlepši mladenič še ne¬
koliko upanja. Tolažila jih je dekliška žalost, vo¬
diteljska ljubezen, katera v tacih hipih, kalmi'
vroča reka, skrita v dnu zemlje, na vrh izpuhti;
ponosni so bili, ko so jih znanci hvalili: ,.01t
ta se ne vrne, tak mladenič vzrastel kakor
sveča — ves kakor bi ga vlil — s tacimi vojak
imajo veselje. 1 * S tacimi sladkimi kapljami f
krotila ničeinurnost nagli napoj, h kateremu jih
je prisiljena dolžnost zapeljevala; in to, kar je
sladilo zdravim, lepim mladeničem to britko pol
to jo je grenilo tistim, katerim ni bilo treba
imeti strahu, kateri so vedeli, da imajo telesne
hibe; mnogokateri ničemurnik jih je pa z at0
tako težko nesel, da bi bil raji vojak, nego da 1 )0 '
sluša zaničevanje: „Za teboj ne bode plakah 1
mati, vsaj ne prisežeš na boben, nisi da bi te

Posl. Fr. Cegnar.

259

za psom  vrgelali:  „Mladenič, ti bodeš konjik,
imaš noge, kakor vol roge!" in jednake zabav¬
ljice, s katerimi so jih zbadali. Babica je prišla
do krčme, ali v izbo ni šla, zato ne, ker je bilo
zaduhlo v njej; ali težka, mračna žalost, ki je
trla srca vsem, in javila se na licih, kakor
megla, ta jo je strašila. Ona je čutila, kako je
žalostnim materam, izmej katerih je ta v nemej
bolesti roke lomila, ona tiho plakala ali glasno
tožila; kako je deklicam, katere se sramujejo
svojo žalost odkriti in se vendar s suhim oče¬
som ne morejo ozreti na blede mladeniče, ka¬
tere pijača le še bolj raztožuje, in katerim glas
zastaja, ko hočejo peti. Ona je čutila, kako je
očetom, otožno za mizo sedečim, ki o ničem ne
govore, o ničem ne mislijo, ampak le o tem, kako
si vprikodnje nadomeste marljive mladeniče, ki
so jim bili desna roka. Kako jim se ne bi za
ojimi tožilo, kako jih ne bi pogrešali! — Babica
Je sela z otroki na vrt. Nekaj hipov potem pride
Žalika, objokana in bleda, kakor zid. Hotela
govoriti, ali na prsih jej je kamen ležal
1! j grlo je imela zadrgneno; ni mogla bese¬
dice izpregovoriti. Naslonila se je na deblo
Cvetoče jablane. To je bila tista jablana, črez
katero je vrgla o kresi venec. Preletel jo je,
111  zdaj, ko se je imela izpolniti njena nadeja,
da bode z milim zvezana, morala se je ločiti.
Zakrila si je lice z belim zastorom in začela se
glasno jokati. Babica jej ni branila. Prišel je

260

Babica.

Jakob. Kam je prešlo to cvetoče lice, to živo
oko! Kakor bi ga bil iz kamena iztesal. Molče
je podal babici roko, molče je objel miljeno dek¬
lico in potegnil iz nedrij vezeno ruto, kakoršno
da vsako dekle svojemu mladeniču v znamenje,
da ga ljubi, in otiral si oči. Nista si pravila,
kako globoka je njuna žalost, ali ko je zadonela
iz krčme pesen:

Pet črevljev merim, palcev pet,

Adijo ljub’ca, starši,

In z Bogom, vi tovarši!

Dopolnil sem devetnajst let,

In čvrste sem postave
Od nog do glave.

objela je Žalika strastno svojega mladeniča in
jokaje zakrila lice na njegovih prsih. Babica je
vstala, po lici se jej je ulila solza, tudi Barbika
je plakala. Stariča je položila roko na Jakobov«
rame, iu rekla žalostnim glasom: „Vodi in tolaži
te Bog, Jakob! Prenašaj voljno, kar moraš, ®
ne bode ti težko. Ako Bog da, da se izpolni moj
namen, ne bosta dolgo ločena. Upajta! Ti deklica,
ker ga imaš rada, ne trgaj mu srca s svojimi tož¬
bami. Z Bogom!" Izrekši to, prekrižala je Jakoba,

stisnila mu roko, šla domov s sladkim upanje®,
da je tolažila žalostne. Ljubečima je v srce P a J a
babičina beseda, kakor rosa na veneči cvet ®
vzbudila ju k novemu živenju; objemala sta s«
pod cvetočo jablano, s katere je veter cvet] 1 ’
otresal in ga po njih sipal. Pred krčmo so z a '
ropotala kola, katera so prišla po vojake, z dvor*

Posl. Fr. Cegnar.

261

se je slišal klic: „Jakob! — Žalika!" — Ali
nista ga slišala. Bila sta objeta, kaj jima je bil
mari svet, drug v drugem je objemal ves svoj svet.

Popoldne se je poslovil tudi Sluga s prijaz¬
nimi gostitelji. Proškova gospa je naložila, kakor
po navadi, očetu in sinu polne žepe brešna. Dečka
sta dala Orleku vzpominkov, Barbika trak za
klobuk; babica je svetovala Nežiki, ko je vpra¬
šala, kaj ima dati, naj da cvetico, katero jej
je podarila komtesa. „Ali vi ste rekli, da jo
bodem nosila za pasom, ko bodem velika," reče
deklica. ,,Tako lepa je!" — „To, kar ti je milo
in prijetno, moraš dati milemu gostu, ako ga
hočeš počastiti. Daj mu jo, deklicam pristuje,
da darujejo cvetico. Nežika pripne lepo cvetico
Orleku na klobuk.

,,Ah, mila Nežika, ne vem, doklej ta cvetica
svojo krasoto obdrži; Orel je divji ptič, vse dni
leta po skalah in vrhih, v dežji in vetru," reče
'Juga. Nežika obrne vprašaje oči v Orla. „Ne
skrbi, oče," reče deček zadovoljno gledaje darek,
!>vsaj jo bodem dobro čuval o delavnikih, ko
bodem hodil po gorah, le o praznikih se bodem
š njo ponašal, in tako ostane vedno lepa." —
Nežika je bila tega vesela. Nobeden ni mislil,
da je ona sama tista cvetica, po katerej bode
Orlek tožil, katero si odnese na snežne gore,
kjer jo bode v lesnej samoti ljubil in čuval v
svoje veselje, da bode njena ljubezen luč in
blagost njegovega živenja.

262

Babica.

XVI.

Bilo je vže po duhovih praznikih, katere je
babica „zelene“ imenovala, morebiti zato, ker je
z brezjem okrasila vso hišo, znotraj in zvenaj,
tako, da so bili pri mizi in v postelji vsi mej
zelenjem. Bilo je vže po sv. telesi in po kresi.
Slavec ni več prepeval v grmu, lastovke so spre-
vajale mladiče izpod strehe, na peči so ležala
poleg mačke mejmašna mačeta, katerim se je
Nežika rada dobrikala. Čopa je vže vodila od¬
rasla piščeta, in Sultan in Grivec sta zopet vsako
noč skakala za miši v vodo, in zato so staro
predice govorile, da na klopi pri Starem belišči
straši povodnji mož. Nežika je gonila z Uršiko
Brezo na pašo, hodila z babico po zeli, ali je po¬
sedela poleg nje na dvoru pod lipo, s katere je
babica vže cvetje sušila, in čitala babici iz knjige-
I na večer, ko sta šli otrokom naproti, zavili sta
po ovinku črez polje; babica je ogledovala lan,
rada se ozirala po širokem graščinskem polji
kjer je bogato klasje naglo rumenelo, in veter
po njem valove delal; ni mogla od njega oči]
obrniti. Govorila je Kodrni, ki jej se je rad pri¬
druževal, ko je po polji hodil: „Veseli se člo¬
vek tega božjega blagoslova, Bog odvrni hudo
vreme!“ — „Da, imamo veliko soparico," reče
Kodrna in obrne oči proti nebu. Ko so šli mi® 0
graha, ni pozabil natrgati Nežiki v predpasnik

!

Posl. Fr. Cegnar.

263

mladih strokov, in vselej si je vest s tim tolažil,
da tudi kneginja tega ne bi branila, ker ima
babico in otroke zelo rada. Barbika je donašala
sestri sladkega lesa ali sladke smole, katere je
za krajcar kupila, ali od deklic dobila, ker jim
je delala nemške naloge. Ivo je prodajalka blizu
šole razložila črešenj, skoraj vsak dan jih je za
krajcar kupila. Ko so šli domov skozi dobovje,
nabirali so jagod; Barbika je naredila iz brezove
skorje kozoi in ga vselej za sestro napolnila; in
ko jagod ni bilo več v dobovji, nabirala jih je
v travi in pozneje borovnic in prinašala lešnikov.
Habiča pa je nosila iz lesa gob in učila otroke
zdrave ločiti od strupenih. S kratka, bilo je zad¬
nje dnij meseca julija, in prve dnij avgusta je
imela priti kneginja in oče, in otroci so se tudi
veselili, da bodo šole nehale. Proškova gospa je
imela vže zopet cele dni v gradu opravkov, da
v  nobenem kotu ne bi ostalo prahu, in vrtnar
se  je moral truditi na vrtu, da je pazil na vsako
ieho, ali mu cvetica raste, kakor sam hoče, da
l e  pregledoval trate, ali ni katera travica hitreje
v zrasla od druge, da jo precej pristriže, da pre-
'šče grmič za grmičem, ali niso morebiti poza¬
bile plevice kake koprive, da jo izruje in črez
plot vrže. Povsodi so delali priprave za gospojin
Prihod. Veselili so se je mnogi, katerim je z go¬
spo tudi zaslužek prišel; mnogim je mrzelo in
•'Skrbnikovi so vsak dan glavo za ped poniža¬
li, in ko se je po gradu govorilo: Jutri pri-

I

264

Babica.

dejo/' ponižal se je gospod oskrbnik tako, da
se je celo na ponižen pozdrav mlatiču zali valil,
česar nikdar ni storil po zimi, ko je bil prva
oseba v gradu. Babica je želela gospej kneginji
vsega dobrega in molila za-njo vsak dan; ako
bi pa ž njo ne bil prišel zet, ne bi jej bilo ve¬
liko mari, ali jo vidi, ali ne. Ali zdaj je babica
gospe kneginje težko pričakovala, imela je nekaj
na srci, česar pa nikomur ni razodela.

Prve dni avgusta se je začela malo po malo
žetev, in gospa kneginja je v resnici precej prve
dni prišla z vsim spremstvom. Oskrbnikova go-
spica je čakala Italijana, pa precej so jej po¬
vedali, da ga je pustila gospa kneginja v pre;
stolnem mestu. Proškova gospa od veselja n'
vedela, kaj bi počela; otroci so zopet imeli mi¬
lega očeta; babici je vendar lice malo zatemnelo,
ker ni videla z Ivanom hčere Ivanke. Prinesel
pa je zet list, v katerem jo je hči in tudi teto
Doroteja s stricem vred stokrat pozdravljalo
in pisala, da zaradi , stričeve bolehnosti
more priti, i ne bi bilo ljudomilo pustiti teto
samo, da gospodinji in streže bolniku. — Pisalo
je, da je ženin vrl človek, da je teta zadovoljila,
da ga vzame, in da jim hoče o sveti Katarin 1
svatbo napraviti; da le tega čaka, da babica
dovoli. „Ko v se vzameva, prideva, ako bode 1°
mogoče, na Češko, da nama daste materin bla¬
goslov in da vzpoznate mojega v Jurja, katerem 1 }
pa Jura pravimo. On tudi ni Čeh, tam nekom

I

Posl. Fr. Cegnar.

2G5

od turških mej je; ali dobro ga bodete umeli,
jaz sem ga naučila češki mnogo preje, nego Te-
rezika Ivana. Eada bi bila vzela Ceha; jaz vem,
da bi vas bilo to bolj veselilo, ali mama, kaj
pomaga, srcu se ne da velevati; meni se je
prikupil ta moj „krobot“. Tako se je pismo
končalo. Terezika je pismo prečitala. Ivan je
poslušal in rekel: „Kakor bi jo slišal, to veselo
Anico, vrla deklica je, in Jura je dober človek,
poznam ga, prvi pomagač je pri stricu, kjer
je Anica; kedar koli sem tja v kovačnico prišel,
bil sem vesel Jurja. Mož kakor hrust, in delalec,
da mu kmalu ni para.“ — ,,Ali jedne besede,
Terezika, nisem razumela; tu doli nekje, to mi
še jedenkrat čitaj,“ in babica pokaže na konec
pisma. — ,,To je krobot, ne?" — „Kaj je to,
prosim te?“ — „Tako pravijo na Dunaju Hrva¬
tom." — ,,Tako je to tedaj. No, Bog jej daj
srečo! Ali kdo bi to mislil, iz kakih krajev sta
se ta dva človeka našla. In Jurij se mu pravi,
kakor pokojnemu očetu!" — S timi besedami je
zgenila babica list, otrla si solzo iz očesa in šla
ga braniti v skrinjo. Otroci so bili neizrečeno
srečni, ker so imeli doma milega očeta; niso se
ga mogli dosti nagledati, in drug pred drugim
se je trgal za besedo, da bi očetu povedal, kar
se je to leto pripetilo, kar mu je pa vže iz ma¬
terinih pisem znano bilo. ,,Ali ostanete pri nas
vso zimo, kaj ne, oče?" vpraša ljubeznivo Nežika
ter mu gladi brado, kar jej je bilo vselej jako

266

Babica.


prijetno. — „Je-li, oče, ko bode seninec. da nas
popeljete na krasnih seneh in da obesite na konje
kraguljce? Gospod kuna iz mesta je jedenkrat
po zimi po nas poslal; bili smo tam z mamo;
babica ni hotela iti, ali to je bila vožnja in zvo¬
njenje! Vsakdo iz mesta je pritekel gledat, kdo
se pelje," pripoveduje Jožek; oče pa ni mogel
odgovoriti, ker je vže zopet Tonček začel:.,Veste
li, oče, da bodem lovec ? Kedar izostanem iz šole,
pojdem k Slugi v gore in Orel pojde na Riesen-
burk.“ — „Vže prav, le popreje se lepo uči v
šoli," nasmeje se oče, pustivši dečku svobodno
misel. Prišla sta tudi prijatelja, lovec in oče
mlinar pozdravljat milega gosta. Hiša se je ove-
selila; tudi Sultan in Grivec sta skakala z ne¬
navadno radostjo Hektorju naproti, kakor bi mu
hotela povedati novico. Gospod ju je imel rad;
tepena nista bila od tiste dobe, kar sta race
raztrgala, in kedarkoli sta mu prišla naproti,
pogladil ju je po glavi. Tudi babica je rekla,
gledaje njuno veselje, da žival dobro ve, kdo jo
ima rad, in da tega dolgo ne pozabi.

„In je pa komtesa zares zdrava?" vpraša
lovčica, prišedši z otroki pozdravljat kuma. —-
„Pravijo, da je, ali jaz mislim, da ni. Nekaj
jo mora tiščati. Bila je svoje žive dni slabotna
in nežna, zdaj je je pa sam duh, in oči ima,
kakor bi bila vže na onem svetu. Plakal bi,
kedar jo vidim, ona je angelj. Gospa kneginja
je zelo žalostna, in kar je komtesa zbolela, pre-

Posl. Fr. Cegnar.

267

stalo so v našej hiši vse veselice. Prav pred bo¬
leznijo so jo mislili zaročiti z nekim grofom. Iz
bogate hiše je, gospa kneginja in roditelja so
si dobri, in zelo žele te zaveze. — No, ne vem,"
pravi Prošek, i neverno z glavo odmaje. — „In
kaj pravi grof?" vprašajo ženske. — „Kaj bi
rekel, mora biti zadovoljen in čakati, da deklica
preboli; in ako umre, obleče se lahko v črno,
če jo ima v resnici rad.“ — „Neki, da hoče s
kneginjo na Vlaško iti.“ — „In ima gospica grofa
rada ?‘' vpraša babica. — „Kdo more to vedeti.
Ce nima druzega na srci, bilo bi mogoče, lep
človek je,“ odgovori Ivan. — „To se ve, pa samo,
če jej drugi ni bolj všeči,“ reče oče mlinar in
pomoli Prošku odprto tobačnico, „kdo se bode
o tem prepiral, kaj je komu po srci." To je
bila najljubša njegova prislovica. „Tu-le naša
točarica bi bila vže pod kapo, in ne bi hodila
tako poparjena, ako jej zlomki ne bi bili vzeli
tega, kar je imela rada,“ reče mlinar in natlači
tobaka v nos, ko ga je vže vsim podal in na-
mežikne Žaliki, ki je tudi tam bila.

„Miloval sem vaju, ko mi je to Terezika
pisala,“ reče Prošek, ozrši se na bledo deklico;
»ali se je pa Jakob vže privadil svojega stanu ?“
— ,,Kaj hoče, ubožec! Mora se privaditi, dasi
mu je dosti težko,“ odgovori Žalika, ter se obrne
proti oknu, da solze zakrije. — „To verujem,“
oglasi se lovec: „Zaprite ptiča, bodi si v zlato
kletko, gozd mu bode vendar milejši." — ,,Izvlasti,

268

Babica.

če samica tam za njim toži," pomežikne mlinar
na stran. — „Jaz sem bil tudi vojak," začne
Prošek; nasrnehljaj mu je zaigral okoli lepih ust,
in modre oči je obrnil na Tereziko. Tudi ona se
je nasmijala ter rekla: ,,Ti si bil junak, ti !“ —
„Le nikar se ne smeji, Terezika; ko si hodila
gledat na okop s teto Dorotejo, kako ekserciram,
obedve sta jokali." — „In ti z nama,“ nasmeje
se Terezika. ,,Takrat pa se nisi smijal, ne ti,
ne jaz, ampak tisti, kateri so naju gledali. 1 ' —
„Moram potrditi," pravi dobrosrčni gospodar,
„da mi ni bilo čisto nič do tega, ali me ima
kdo za babo ali za junaka — te časti nisem
iskal. Vsih štirnajst dnij, kar sem bil vojak,
vzdihoval sem in jokal, kaj malo jel in spal,
tako, da sem bil sam svoja senca, ko so me iz¬
pustili." — „Tedaj ste bili le štirnajst dnij vo¬
jak — no, Jakobu bi tudi ugajalo, ako bi se
mu šteli dnevi za leta", pravi mlinar. — „Vsaj
ne bi bil jaz žaloval, da sem vedel, da si dober
prijatelj prizadeva, da me oproste, in da hoče
brat za me iti. Prišlo je to samo ob sebi. Bratu
je povšeči vojaški stan in tudi mu bolje pristaja,
nego meni. Ne mislite pa, da sem babež. Ako
bi trebalo braniti rodovino in dom, bil bi v
prvej vrsti. Nu, vsi ljudje si nismo jednaki;
temu je povšeči ta, onemu oni stan. Kaj ne, Tere¬
zika?" Izreksi to, položi Prošek roko Tereziki
na rame in pogleda jej prostosrčno v oči. —
,,Da, da, Ivan, vi pristujete le mej nas," odgo-

Posl. Fr. Cegnar.

269


vori babica namesto hčere, in vsi jej v duhu pri¬
trdijo, ker so poznali nežno gospodarjevo srce.

Ko so se prijatelji razšli, zmuzne se Žalika
v babičino izbo in potegnivši iz nedrij pismo,
ki je bilo z vojaškim gumbom zapečateno, šepeta:
„Od Jakoba!“ — „No, to je lepo, kaj piše ? 11
odgovori babica, razveselivši se z deklico vred.
Žalika odpre pismo in čita počasi: ,,Draga moja
Žalika! Stokrat te pozdravljam in poljubljam.
Ah, moj Bog, kaj to pomaga! raji bi te jeden-
krat v resnici poljubil, nego stokrat v pismu; ali
tri milje hoda je mej nama in k tebi ne morem.
Jaz vem, da mnogokrat na dan misliš: Kaj neki
Jakob dela? Kako mu je? Dela imam dosti,
pa kako je to delo; telo je pri delu, misel pa
vedno drugodi. Hudo je. Ako bi še svoboden bil,
kakor Vitkov Tone, morebiti bi se mi priljubil
vojaški stan; tovariši se privajajo in s časom
jim ne bode nič težkega. Tudi jaz se vsega učim,
potrpežljiv sem . . . ali nič me ne veseli; ne
morem se privaditi in vsak dan mi je teže . . .
Od zore do mraka mislim na tebe, mila moja
golobica, in ako bi le vedel, da si mi zdrava,
ako bi dobil le jeden pozdrav od tebe, bil bi
miren. Ko stojim zvenaj na straži in vidim ptice
letati na vašo stran, vselej mislim, zakaj ne go¬
vore, da bi nosile tebi moja poročila; ali še raji
bi bil sam ptič, slavček, da bi k tebi letal. —
Ali ti Proškova babica nič ni povedala? Kaj je
neki mislila, ko je rekla, da morebiti ne bodeva

i

270

Babica.

dolgo ločena? No veš? Redar mi je najhuje,
vselej se vzpominjam njenih poslednjih besedij:
in kakor bi me Bog navdal, tako me krepi
upanje, da bode ona svetovala, kaj in kako je
storiti. Ona ne govori brez premislika. — Pošlji
mi nekoliko vrstic, da se potolažim, naj ti jih
kdo napiše; piši mi vse, veš? Ali ste spravili
seno o lepem vremenu? In kako je se žetvijo?
Tukaj se je žetev vže začela. Ko vidim hoditi
kosce na travnik, vse bi od sebe vrgel in po¬
begnil. Prosim te, ne hodi sama na tlako; jaz
vem, izpraševali te bodo, težili ti srce — ne hodi.
In ta postopač, ta pisar —“

„Kako je nespameten, boji se, da bi jaz
morebiti 1 * — jezi se Žalika, ali brzo dalje čita:
„ne dal bi ti miru. Le Tomaža se drži; prosil
sem ga, naj ti bode desna roka. Pozdravi njega
in Anico. Pojdi tudi k našim in pozdravi jih;
tudi vaše stokrat pozdravljam, in babico in otroke
in vse znance in prijatelje. Imel bi ti še toliko
povedati, da ne bi šlo na v takošen kos papirja,
s kakoršnim bi se lahko Žrnovsko brdo zakrilo,
ali vže je čas iti na stražo. Redar po noči na
straži stojim, prepevam si pesen: „Polnoč ura
bije — brez števila zvezd na nebu sije.** Pela
sva jo tisti večer, predno sva se ločila; ti si
mej petjem jokala. Da, za Boga, tolažile so naju
zvezdice, no sam Bog ve, ali naju bodo še kdaj
tolažile. Z Bogom! Žalika zgane pismo in vpra¬
šaje gleda babici v lice. — „No, lahko si vesela,

Posl. Fr. Cegnar.

271

vrl mladenič je; pozdravi ga, naj zaupa v Boga;
nikdar ni tako hudo, dane  bi bilo zopet dobro;
tudi njemu solnce prisveti. Da bi ti pa za trdno
povedala: tako in tako je to, tega ne morem,
dokler nimam gotovosti. Na tlako pa pojdi,
kedar bode treba, želim, da podaš kneginji venec
pri žetveuej veselici; vsaj ga jej nobena druga ne
poda, ako bodeš hodila ti na graščinsko tlako.“

Zaliko so te besede zelo potolažile in rekla
je, da bode babičin svet popolnoma slušala. -
Kar se je bil Ivan vrnil, vprašala je babica ne-
kolikokrati, kdaj je gospa kneginja doma. kam
hodi, da se je Prošek čudil. ,,Babica ni bila
nikdar radovedna, kaj se godi v gradu, kakor da
gradu ne bi bilo; zdaj pa vpraša in povprašuje.
Kaj neki koče?" — Ali babica tega ni povedala,
vprašati pa je niso hoteli, toraj tudi niso ničesa
zvedeli, če tudi jih je radovednost pekla kakor
živo oglje.

Nekoliko dni potem je šel Prošek se ženo
in otroki v mesto; hotel jim je napraviti vesel
dan. Uršika in Jerica sta šli na polje, babica
je čuvala dom. Sedela je z vretenom na dvoru
pod lipo, kakor je bila navajena. Premišljevala
je nekaj, še pela ni; včasih odmaje, včasih pri¬
kima z glavo, poslednjič pa reče, kakor bi bila
kaj sklenila: „To, to storimo." Zdaj zagleda
komteso, ki gre doli po brdu okoli sušilnice in
stopi na brv. Belo je bila oblečena, na glavi je
imela okrogel slamnik; lahko, kakor vila, stopala

272

Babica.

je doli po poti; jedva so se dotikale zemljo njene
nožiče, stisnene v atlasove čreveljce. Babica na¬
glo vstane ter jo z velikim veseljem pozdravi;
ali srce jo zaboli, ko se ozre deklici v bledo
lice, kije pričalo velik mir, pa tudi velike bolečine,
da mu se je morala smiliti, kdor jo je pogledal.

„Ste sami, in tako tiho je tukaj ?“ vpraša
Hortenzija, ko je babico srčno pozdravila. —
„Sama, sama, šli so v mesto; otroci se ne mo¬
rejo očeta nagledati, ker ga dolgo niso videli,“
pravi babica, brisoč se predsednikom pomito klop in
gospici reče, naj sede. — „Da, res dolgo, tega
sem jaz kriva,“ — I, kaj še, milostljiva gospica;
kedar Bog človeku bolezen pošlje, kako si more
pomagati ? Milovali smo vas vsi in molili, milost¬
ljiva gospica, da bi vam Bog zdravje povrnil.
Zdravje je največe dobro na svetu, in človek ga
ve prav ceniti stoprv tedaj, ko ga izgubi. Skoda
bi bilo vas, milostljiva gospica, vi ste mladi in
milostljiva gospa kneginja bi zelo žalovala.“ -7
„To je res," vzdahne komtesa in položi skleneni
roki na krasno vezano knjigo, katero je na ko¬
lenih imela. -- „Vi ste bledi, milostljiva gospica,
kaj vam je ?“ vpraša babica milovaje deklico, ki
je pri njej sedela, kakor živa žalost. — Nic,
babica,“ odgovori gospica, in se sili na smeh,
ki jo pa še bolj srčne bolečine odkrival. Babica
ni se upala več vprašati, ali opazila je, da go¬
spica ni le na telesi bolna.

Posl. Fr. Cegnar.

273


Potem začne komtesa povpraševati, kako se
je vsim v malej hiši godilo; ali so se otroci
morebiti tudi nje vzpominjali? Vse to je babica
rada povedala in tudi povpraševala, kako se ima
gospa kneginja in kaj dela. „Gospa kneginja
se je peljala k lovcu,“ odgovori komtesa; ..jaz
sem jo prosila, naj me tukaj pusti, da dolino
načrtam in vas obiščem. Gospa kneginja pride
sem po mene." — „No, to je, kakor bi jo Bog
poslal," vzraduje se babica; „moram iti po čist
zastor, človeka pezdirje vsega zapraši. Počakajte,
milostljiva gospica, precej se vrnem!" Izrekši to
odide babica v hišo in ni bilo dolgo, prišla
je v čistem zastoru, v čistej ruti na glavi in
krog vratu, ter prinesla pogače, medu, surovega
masla in smetane. „Morebiti si želite, milostljiva
gospica, košček kruha odrezati; danes je pečen.
Ali pojdiva na vrt, tam je zelenejše. Lipa daje
sicer senco, jaz pod njo rada sedim, vže zato,
ker vidim okoli sebe perutnino grebsti, tekati in
k o racati." — „ Tedaj le tukaj ostaniva, dobro
se tu sedi," seže jej v besedo komtesa in jemlje
Prinesene jedi. Kar nič se ni branila; urezala si
je kruha, jela in pila; vedela je vže, da ne bi
babici bilo ljubo, ako ne bi ničesa vzela. Zdaj pa
je odprla knjigo in pokazala babici, kar je na¬
risala. „1 moj Bog, to je vsa dolinica nad jezom,
loka, pogorje, les, in lejte no, tudi Viktorica je
tukaj," vzklikne babica čude se. — „V tej samoti
je ona prav na svojem mestu. Srečala sem jo

18

Nar. bibl.

274

Babica.

na pogorji, zelo je opešala. Ali jej ni mogoče
pomagati ?“ vpraša usmiljena deklica. — „Ah,
milostljiva gospica, telesu bi se dobila pomoč,
ali kaj pomaga, ker ni glavne stvari, uma. Njena
duša se je zmešala; kar dela. dela, kakor bi se
jej sanjalo. Morebiti je to milost od Boga, da
jej je vzel vzpomin na bolečine, ki so morale v
resnici grozne biti; ako bi se zopet zavedela,
morebiti bi v obupu še svojo dušo pogubila, ka¬
kor— no, Bog jej odpusti, ako je grešila, hudo
se pokori," pretrga babica svojo besedo in obrne
list. Nov čudež! „Moj Bog, to je Staro belišče,
dvor, lipa — to sem jaz, otroci, psa, vse; lejte
no, kaj sem dočakala! Ko bi to naši videli'-' 1
vzklikne babica ter za vsako besedo malo
preneha.

„Jaz nikdar ne pozabim ljudij," pravi kom-
tesa, „ki so mi dragi, in rišem si jih, da mi se
njihove podobe živejše v dušo vtisnejo. Tako tudi
rada črtam na papir kraje, kjer sem vživala mile
dni, da mi ostanejo v milem vzpominu. In ta do¬
linica je lepa. Ako privolite, babica, rada vas
naslikam, da bodo imeli otroci vzpomin." Ba¬
bica je zarudela, odmajala z glavo, in se pomiš¬
ljala: „Mene, staro ženo, to ne bi bilo pristojno
milostljivej gospici." — ,,Le dovolite, babica! K°
bodete zopet sami poma, pridem sem in vas na¬
slikam; storite to unukom, da bodo imeli vašo
podobo." — „Ker tako hočete, milostljiva g°"
špica, naj bode," odgovori babica; ,,ali prosim,

Posl. Fr. Cegnar.

275

da tega nobeden ne izve; reklo bi se, da je babica
ničemurna. Dokler živim, ni jim treba podobe;
ko mene več ne bode, naj se zgodi, kar si bodi."
Gospica je privolila. — „Pa kje se je milost¬
ljiva gospica tega naučila, svoje žive dni še ni¬
sem slišala, da bi ženske slikale?" vpraša babica,
preobrnivši zopet nov list.

,,V našem stanu se moramo mnogih in mno¬
gih rečij učiti, da si moremo dolgčas kratiti.
Meni je slikarstvo jako všeči," odgovori gospica.
— „Lepa stvar je to," meni babica, gledaje na¬
slikano podobo, ki je bila knjigi le priložena.
Na podobi je bila z drevesi obrasla skala, na
katero so se zaganjali morski valovi. Na skali
je stal mlad mož, držal v roči cvetico in oziral
se na morje, na katerem se je videla ladija z
nadotimi jadri. — ,,Ali ste tudi to naslikali vi,
milostljiva gospica?" vpraša babica. — „Nisem
ne, to podobo mi je dal slikar, ki je bil moj
nčitelj," šepeta gospica. — „To je morebiti on
sam?" — Komtesa ne odgovori, rudečica jej
lice oblije, vstane in reče: ,,Zdi mi se, da gospa
kneginja vže gre."

Babica je precej uganila, vže je vedela, kaj
je gospici. Gospe kneginje še ni bilo. Komtesa
zopet sede, in babica začne po nekaterih ovinkih
govoriti o Žaliki in Jakobu, razodene komtesi,
( la bi zaradi tega rada govorila z gospo kne¬
ginjo. Komtesa pohvali njeno misel, in obeča
Prošnjo podpirati. Kneginja se je vrnila, prišla

18*


276

Babica.

je po stezi, prazna kočija se je pripeljala po
cesti. Prisrčno pozdravi babico. Hortenziji poda
kitico, rekoč: ,,Ti ljubiš gvozdike. S potjo sem
jih natrgala.** — Komtesa se prikloni, poljubi
kneginji roko, ter vtakne kitico za pas. — ,,To so
solzice,“ reče babica, ozvrši se na kitico. —
„Solzice?“ čudita se gospoji. — „Da, solzice Ma¬
rije device. Tako-le se govori o tih cveticah:
Ko so zidovi Krista na Kalvarijo gnali, šla je
Marija devica za njim, če tudi jej je srce po¬
kalo. Ko je videla na poti krvavi sled Kristo-
vih ran, britko je zaplakala, in iz tih solz in
sinove krvi neki so pognale take cvetice po poti
na Kalvarijo,“ pravi babica. — „To so tedaj
cvetice ljubezni in bolesti,“ reče kneginja. —
,,Ljubeči ne trgajo drug drugemu solzic, mislijo
da bi morali plakati,“ začne zopet babica ter
poda knegnji steklenico smetane in ponižno prosi,
naj jo blagovoli vzeti. Kneginja babici ne od¬
reče. „Ljubi Bog,“ dalje govori babica, ,,vedno
imamo zaradi česa plakati, ako tudi solzic ne bi
trgali; za ljubeznijo hodi radost in žalost. Ako
sta ljubeča srečna, nalivajo jima drugi ljudje
pelinovca.** — ,,Draga kneginja, babica bi rada
prosila za dva ljubeča, dovoli jej, prosim te;
draga kneginja, pomozi!** Komtesa sklene roki
in [troseč gleda kneginjo. — ,,Govori starica,
jaz sem ti vže rekla, da se obrni do mene, da
rada dovolim tvojo prošnjo; vem, da ne bodeš
prosila za nevredne,“ reče kneginja ter gladi

Posl. Fr. Cegnar.

277

goste vlase ljubej gojenki in prijazno gleda ba¬
bico. — „Ne drznila bi si, milostljiva gospa,
ako bi mislila, da nista vredna." In babica začne
praviti o Žaliki in Jakobu, kako je prišel v vo¬
jake; le to je zamolčala, da gospod oskrbnik
vedno za deklico postopa. Ni mu hotela škodo¬
vati več, nego je morala.

,,To je tista deklica in tisti mladenič, ki sta
imela s Pikolom razpor?" — „Da, milostljiva
gospa!" — „Je li tako lepa, da se moški za njo
pulijo?" — ,,Deklica kakor jagoda, milostljiva
gospa; o žetvenej veselici prinese venec, takrat
jo boste videli, milostljiva gospa! Žalost res nič
ne prida lepoti; kedar ljubezen deklico muči,
precej pobesi glavico, kakor vela cvetica. Žalika
je zdaj le senca nekdanje Žalike, ali samo jedna
besedica jo oživi, da bode kmalu zopet, kakoršna
je bila preje. Tudi milostljiva gospica je bleda, ali
Bog dade, ako ugleda svoj dom in to, kar je
njenemu srcu milo, da jej lica zacveto, kakor
roža," pristavi babica navlašč, in besede, ,,kar
je njenemu srcu milo," izgovori tako živo in
krepko, da je deklica do ušes zarudela. Kne¬
ginja se bistro ozre na komteso in potem na
babico, ali ta se je držala, kakor nič ne bi bilo;
botela je kneginje tega le opomeniti, za drugo
jej ni bilo. Ako ima na srci srečo te deklice,
skrbela bode sama za drugo, misli si babica
sama pri sebi. Kneginja nekoliko hipov molči,
potem vstane, položi roko babici na rame in

278

Babica.

reče z tjubeznjivim glasom: „Za ljubeča poskr¬
bimo; ti pa, starica, pridi jutri ob tem časi k
moni,“ pristavi tiho. — „Mila kneginja,“ pravi
komtesa, devaje knjigo pod pazduho, „babica
je privolila, da jo naslikam, ali hoče, da to
skrito ostane, dokler bode živela. Kako to po¬
čnemo?" — „Pridi le v grad, starica, Horten-
zija te naslika, in podoba ostane pri meni, do¬
kler bodeš živela. Slikala ti bode tudi unuke,
in to podobo bodeš hranila ti, babica, da bodeš
imela vzpomin, kedar ti odrastejo." Tako je
razsodila kneginja, poklonila se prijazno in sela
s Hortenzijo v kočijo. Babica pa je šla v hišo,
vesela v svojem srci.

XVII.

Jutro je bilo soparno; kdor je mogel, stan
in mladi so delali na polji, da se spravi vsaj
to, kar je bilo požetega. Gospodarji so morali
tudi po noči delati, da zadoste svojemu gospo¬
darstvu in tlaki. Solnce je pripekalo, da je
zemlja pokala pod pekočimi žarki. Ljudje so se
potili, cvetice so venele, ptice nizko letale, ži¬
vina je sence iskala. Vže od jutra so se delale
kope na nebu, s početka majhne, sive, belkaste,
sem ter tja raztresene; čim više je vstajalo solnce,
tim bolj so se množile, valile, vzdigale, sprijemalc

Posl. Fr. Cegnar.

279

puščaje za seboj dolge repe, temnele in temnele
— in opoldne je bilo vse nebo proti zapadu
zakrito s črnimi, težkimi oblaki, ki so se proti
solneu valili. Strahom so se ozirale žanjice proti
nebu; če prav so vže težko sople, vendar so
hitele se žetvijo, kolikor se je dalo, naj pisar
kriči ali ne, naj priganja ali ne. Vpitje je bilo
vže tako njegova lastnost, da ne pozabijo ljudje,
•la jim ima tudi on kaj zapovedovati, in da ga
imajo spoštovati. Babica je sedela na klopi pri
pragu, boječe se ozirala na oblake, ki so viseli
vže nad hišo. Dečka in Nežika so se igrali za po¬
slopjem, ali bilo jim je tako vroče, da bi dečka
bila vse pometala raz sebe in v strugo poska¬
kala, ako bi jima bila babica privolila. Sicer
vedno glasna in kakor živo srebro nemirna Ne¬
žika je zevala, ni hotela več igrati se in naposled
je zaspala. Tudi babica je imela težke oči.
Lastovke so nizko letale, skrivale se celo v
gnjezda; pajek, katerega je babica zjutraj gle¬
dala, kako muho opreda in davi, skril se je v
pajčevino, perutnina po dvoru se je v hlad stiskala,
psa sta ležala pri babičinih nogah in hitro sopla
>n jezik iz ust molela, kakor bi bila prišla z
divjega lova. Drevesa so stala tiho, noben listek
ni trepetal. Prišel je Prošek s ženo iz gradu.
»Ljudje božji, grozen vihar se bliža, ali so vsi
doma?“ vpraša gospodinja vže od daleč. Platno
z  belišča, perutnina, otroci, vse se je spravljalo
in nosilo v hišo; babica je položila na mizo hleb

280

Babica.

kruha, pripravila hudourno svečo, okna zaprla.
Vse je bilo kakor mrtvo, solnce so zakrili oblaki.
Prošek je stal na cesti in se oziral krog sebe.
V lesi pod drevesom videl je stati Viktorico.
Kaj naglo je potegnil veter, blisek je švignil
po črnem oblaku, zamolklo je zagrmelo. ,,Ljubi
Bog, ta osoba stoji pod drevesom!“ reče Prošek
in začne klicati in mahati, da bi šla izpod dre¬
vesa na drugo stran. Viktorica pa je pri vsakem
blisku plosknila z roko ob roko in se glasno
zasmijala; za gospoda Proška se še zmenila ni.
Začele so padati debele kaplje, bliski so švigali
po črnih oblakih, grom je bobnel, vihar strašno
tulil. Prošek je šel v hišo. Babica je vžgala hu¬
dourno svečo, molila z otroki, ki so pri vsacem
blesku in gromu obledeli. Prošek je hodil od
okna do okna in gledal ven. Lilo je, kakor bi
se bil oblak pretrgal, nebo je bilo vedno od¬
prto, blisek je švigal za bliskom, kakor bi se
goreče kače po nebu vile. Na hip nastane tišina
— zdaj zopet zablisne plavorumena svitloba kri¬
žem po nebu in — tresk! — prav nad hišo.
Babica je hotela reči: ,,Bog se usmili 1“ ali be¬
seda jej ostane na jeziku; Proškova gospa se
prime mize, Prošek obledi, Uršika in Jerica pa¬
deta na koleni, otroci se v jok spuste. Vihar
se je na to polegel, kakor bi bil s tem treskom
jezo ohladil. Slabše in slabše se je čulo grmenje,
oblaki so se razganjali, menjali barvo in vže zo¬
pet so se kazale mej sivimi oblaki jasnice (pro-

Posl. Fr. Cegnar.

281

Mišek). Nehalo je bliskati se, dež je ponehal,
vihar polegel.

Kaka promena zvenaj! Zemlja še kakor v
medlevicah počiva, udje se jej še tresejo in
solnce gleda na njo še z rosnim, ali žarečim
očesom; sem ter tja je še na njegovem lici
oblaček, ostanek strastnega srda. Trava, cvetice
vse je na zemljo potlačeno, po potih teko potoči,
v strugi je voda skaljena, drevesa otresajo tisoč
in tisoč kapelj, lesketajočih se po zelenej svo-
jej obleki. Ptice letajo zopet po zraku, gosi in
race se vesele v lužah in potocih, katere jim je
ploha nalila; kokoši skačejo po žužkih, katerih
zopet dosti po zemlji gamzi, pajek lazi iz paj¬
čevine; vse žive stvari hite uživat novo živenje
in veselje. Prošek gre iz hiše, obide poslopje
— iu tu, lej! strela je razklala staro hruško,
ki je se svojimi vejami toliko let streho krila.
Polovica je je ležalo na strehi, polovica se je k
tlam klanjala. Ta stara drobnica vže mnogo let
ni rodila, i nje sad ni bil dober; ali imeli so
jo radi, ker je streho od pomladi do zime se
zelenjem krasila. Tudi na polji je škodovala
ploha; ali ljudje so se vender veselili, ker ni
bilo veliko kvara; huje bi bilo, da se je bila
toča vsula. Popoldne so se vže zopet pota po¬
sušila, oče mlinar je šel k jezu v brezopetnikih,
kakor je bila njegova navada, babica ga je sre¬
čala grede v grad. Povedal je, da mu je ploha
na vrtu nekoliko škodovala, ponudil babici tobaka,


232

Babica.

vprašal je, kam gre, in ko je slišal, da gre v
grad, šel je svojo pot in babica tudi svojo.

Sluga Leopold je moral imeti ukaz, naj
babico kneginji privede, ko pride, ker precej brez
obotavljanja in pomisleka, ko je v prvo izbo
stopila, odprl je dveri malega salona, kjer je
sedela kneginja. Bila je sama. Rekla je babici,
naj sede k njej, in babica lahko sede.

„Tvoja prostodušnost in odkritosrčnost mi je
vrlo draga, verjamem ti s polnim zaupanjem in
mislim, da mi naravnost poveš, kar te bom vpra¬
šala", začne kneginja. — „Kako pa, milostljiva
gospa, le vprašajte'*, reče babica, ne mogši mi¬
sliti si, kaj hoče kneginja vedeti. — „Ti si vče¬
raj rekla: ako pride gospica na svoj dom in
zagleda to, kar je njenemu srcu milo, da jej lica
zacveto. Te besede si tako živo in krepko iz¬
rekla, da mi se je čudno zdelo. Ali sem se mo¬
tila, ali si to navlašč tako rekla?- Tako govore
ozira se bistro babici v lice. Stariče to ni pre¬
motilo. Malo pomisli, pa odkritosrčno reče: „Na-
vlašč sem tako rekla; kar mi je bilo na mislih,
prišlo mi je na jezik; hotela sem, da milostljiva
gospa te besede promisli. Včasih je beseda o
pravem času in na dobrem mestu", odgovori ba¬
bica. — ,,Ali ti je to komtesa rekla ?*‘ poizve¬
duje kneginja. — „Bog čuvaj milostljiva gospica
ni izmej tistih, kakor vidim, ki solze na ulice
nosijo, ali kdor je sam izkusil, ta umeje. Človek
ne more vselej utajiti tega, kar ga boli, jaz sem


Posl. Fr. Cegnar. 283

uganila sama.'* — „Ivaj si uganila, kaj si sli¬
šala? Povej mi! Nisem radovedna, ampak skrbna
za dete, katero ljubim, kakor da je moje. To
me sili, dapoizvedam to skrivnost," pristavi britko
kneginja. — „Lahko povem, kar sem slišala,
nič ni hudega; tudi se nisem zarekla, da bodem
molčala", reče starica in pove, kar je slišala o
komtesinej zaroki in bolezni. Misel rodi misel,"
pristavi, „kar človek od daleč gleda, zdi mu se
drugače, nego v bližini in vsaka glava ima svojo
misel; svoja glava, svoj svet. Tako je prišlo,
milostljiva gospa, tudi meni na misel, da bi mo¬
rebiti milostljiva gospica ne vzela rada grofa,
morebiti bi ga le zato, da izpolni želje milostljive
gospe. Včeraj sem opazovala milostljivo gospico,
bila bi plakala nad njo; gledali sva lepe po¬
dobe, katere je naslikala — človek se jim mora
čuditi — in tu mi je prišla v roke podoba, ka¬
tero je naslikal in podaril učitelj gospici, kakor
je rekla. Vprašala sem, ali je ta lepi gospod on
sam — star človek je radoveden kakor otrok,

— zarudela je, kakor roža, vstala, ni odgovo¬
rila, ali oči so se jej zalile. To mi je bilo dosti,
in milostljiva gospa bode najbolje vedela, ali je
imela stara babica prav." — Kneginja vstane,
izprekaja se po sobi in reče, kakor bi sama se¬
boj govorila: „Nič nisem opazila, vedno je ve¬
sela, poslušna. Nikdar ni o njem izpregovorila,"

— „1 nu," oglasi se babica na te glasne misli,
„vsi ljudje si niso jednaki. Nekateri človek ne

284

Babica.

bi bil srečen, ako ne bi zamogel vsacega veselja,
vsake žalosti svetu na ogled iznesti; drug nosi
veselje in žalost v prsih skrito vse živenje in
vzame jih seboj v grob. Takim ljudem je težko
do dna priti; ali ljubezen rodi ljubezen. Meni
se zde ljudje zeliščem podobni. Po nekatero mi
ni treba daleč hoditi, povsodi ga najdem, na
vsakej loči, na vsakej meji. Druzega moram v
lesi v senci pod listjem iskati, ne sme mi biti
težko, prelesti vrhov in skal, ne smem se bati
trnja in robid, ki so na poti. Za to me zelišče
stokrat poplača. Žena travarica, ki z gor k
nam hodi, vselej pravi, ko nam prinese dišečega
mahu: Dosti truda mi prizadeva, predno ga naj¬
dem ali izplača ga! Ta mah diši, kakor vijole
in ta vonjava človeka po zimi vzpominja po¬
mladi. Odpustite, milostljiva gospa, jaz vselej s
pota zajdem. Hotela sem še reči, da je bila mi¬
lostljiva gospica morebiti zato vesela, ker je
imela upanje, in zdaj, ko ga je čisto izgubila,
stoprv močnejše čuti ljubezen. To je vže tako,
da ne vemo, kaj imamo, dokler je imamo, in
kedar to izgubimo.* 1  — ,,Hvala ti, babica na res¬
nici", reče kneginja; „ali bom pri tem na do¬
bičku, ne vem, da bo le ona srečna. Tebi bo
imela za to hvalo vedeti, jaz ne bi bila brez
tebe tega izvedela. Ne bodem te več zadrževala.
Jutri se pripravi komtesa k slikanju, pridi sem
z unuki." S timi besedami zapustila je kneginja
babico, ki je bila v srci prepričana, da je z

Posl. Fr. Cegnar.

285


dobro besedo pospešila blagost jednega bitja. Grede
domov je srečala lovca, bil je ves prestrašen,
in zelo mu se je mudilo. „Poslušajte, kaj se je
zgodilo!“ reče s trepetajočim glasom babici/—
i,Ne strašite me in povedite naglo, kaj je ?“ —
„Viktorico je ubila strela!“ Babica je lomila
roke, nekaj hipov ni mogla izpregovoriti, dokler
so jej dve solzi, kakor debeli jagodi, z očesa
pali. „Bog jo je ljubil, ne zavidajmo jej večnega
pokoja/ reče tiho. — „Lahko je umrla,“ odgo¬
vori lovec.

Mej tim so prišli iz hiše otroci, gospa in
Prošek, in zaslišavši žalostno novico, osopnili so
vsi. ,.Vsaj sem se o viharji bal za njo, ko sem jo
videl stoječo pod drevesom. Klical, mahal sem,
ali ona se je le smijala. Poslednjič sem jo te¬
daj videl! Zdaj jej je dobro/ — „In kdo jo
je našel in kje?“ vprašajo vsi. — „Sel sem“,
reče lovec, ,,ko je vihar potihnil, v les gledat,
ali ni kake škode; prišel sem na vrh k zaple¬
tenima jelama, veste, k tistima, ki stojita nad
Viktoričino jamo, videl sem tam pod vejami
nekaj ležati. Zakličem — vse tiho, pogledam
gori, od kodi so se vzele te veje; obe jeli sta
bili na onej strani, kakor bi jima veje od vrha
do tal se skorjo vred odbil. Naglo odmečem
veje, pod njimi leži Viktorica, ubita. Potipljem
jo, bila je vže mrzla. Na levej strani je imela
od ramena do pete osmojeno obleko. Mislim, da
se je veselila nevihte — ona se je vselej smi-

286

Babica.

jala kedar se je bliskalo — da je tekla na vrh
— od jel je lep razgled — da je tam sela,
kjer jo je smrt ugrabila.“ — „Kakor našo hruško",
pravi babica. — „In kam ste jo deli?' 1  —
„Nesel sem jo domov, ker je od ondodi naj¬
bliže do moje hiše; jaz sam jej napravim po¬
greb, če tudi se njena rodbina upira. Bil sem
v Žrnovu, oznanil tam to zgodbo. Nisem mislil,
da jo tako naglo izgubimo. Tožilo mi se bode
za njo!“ pravi lovec. Mej tim začne v Žrnovu
mrliču zvoniti. Prekrižali so se — začeli moliti.
Zvonilo je Viktorici.

„Pojdimo je gledat," prosijo otroci roditeljev
in babice. — ,,Pridite jutri, ko bode napravljena
ležala", reče lovec, slovo vzame in žalosten odide.
■ — „No, Viktorica ne bode več k nam hodila,
ne bode več prepevala pri jezi; vže je v ne¬
besih !“ govore otroci idoč k svojim opravkom,
in babice še o komtesi ne vprašajo, tako so se
prepali. — „Da, gotovo je v nebesih, dosti je
na svetu prebila/ 4  misli si babica.

Novica o Viktoričinej smrti se je naglo raz¬
širila po vsej dolini, kakor bi jo bil veter raz¬
nesel; vsakdo jo je poznal, vsakdo miloval in
jo zaradi nagle smrti srečno cenil, kakoršno
Bog le malo komu pošlje. Popreje so jo milovali
zdaj blažili. Ko je šla babica drugi dan z otroki
v grad, da bi jih komtesa narisala in naslikala,
začela je gospa kneginja tudi o Viktorici govo¬
riti. Ko je komtesa slišala, kako radi so jo imeli

Posl. Fr. Cegnar.

287

F

pri lovcu in na Starem belišči rekla je, da na¬
slika lovcu in Proškovim taki podobi, kakoršno
je babica videla, na katerej stoji Viktorica pod
drevesom. ,,Ona bi rada vsacega razveselila,
predno odide; vas vse bi rada seboj vzela,“
nasmeje se gospa kneginja. — „In kje je
bolje, nego mej ljudmi, ki nas imajo radi;
in je-li katero veselje veče od tega, veseliti
druge ?“ reče babica.

Otroci so se zelo veselili svojih podob — o
babičinej ni vedel .nihče nič — veselili so se tudi
darov, katere jim je komtesa obečala, ako bodo
mirni, in sedeli so, kakor bi bili okameneli. Ba¬
bica je veselo gledala, kako se pod umetnim
dekličinim kistom miljeni obrazi vedno bolj in
bolj oživljajo, in sama je opominjala otroke, kedar
koli jih je premotila otročja navada: „Sedi, Jo¬
žek, ne premikaj se, da te milostljiva gospica
dobro vpodobi. Ti, Barbika, ne krči nosa, kakor
zajček, komu bi bila potem podobna. Tonček,
ne vzdiguj ramen, kakor gos peruti, kedar jej pero
izpade." — Ko se je pa Nežika tako izpozabila,
da je kazalec v usta vtaknila, karala jo je ba¬
bica, rekoč: ,,Sramuj se, taka lutka, da bi si
lahko vže kruha urezala; morala ti ga bodem s
poprom potresti." — Komtesa je imela veliko
veselje se slikanjem in večkrat se je otrokom na-
smijala. Bila je vsak dan bolj rudeča, babica je
menila, da milostljiva gospica ni podobna roži,
ampak pobarvanemu jablanovemu cvetju. Bila

288

Babica.


je tudi veselejša; bistrejše in krasnejše se je svetilo
njeno oko; vsacemu se je milo nasmijala, se vsa-
cim je govorila le o tem, o čemer je znala, da
ga veseli. Včasih se ozre na babico, v oko jej
stopi solza, vrže kist od sebe, prime babico za
glavo, poljubljava jej nabrano čelo in boža bele
vlase. Zdaj se pripogne do njene roke ter jo po¬
ljubi. Temu se babica ni nadejala in držala se je,
kakor bi jo poparil. „Kaj delate, milostljiva go-
spica, to meni ne gre!“ — „Vem, kaj delam,
Stariča, kako hvalo sem vam dolžna, vi ste bili
moj angelj!“ in komtesa poklekne k nogam stare
babice. — „Tedaj vas Bog blagoslovi, naj vam
dade srečo, kakoršne si želite sami,“ reče babica,
položivši svoje roke klečečej deklici na čelo, na
belo, kakor lilija čisto čelo. ,,Molila bodem za
vas in za gospo kneginjo. Ona je jaka, vredna
gospa! ; ‘

Lovec pride drugi dan po viharji na Staro
belišče in pravi, da lahko gredo Viktorice gledat.
Proškova gospa ni mogla videti mrliča, ostala
je tedaj doma. Mama mlinarica je imela strah,
ali kakor je oče mlinar brez prizanašbe rekel,
bala se je, da se jej ne bi Viktorica po noči pri'
kazala. Žalika je bila v gradu na tlaki; nihče
ni šel z otroki in babico razvcn Lenčike. S potjo
so si trgali cvetice, in z domačega vrtca so vzeli
seboj resed; dečka sta vzela svete podobe, ka¬
tere jima je babica se Svatonovske božje poti
prinesla, babica molek. Tudi Lenčika je nesla

Posl. Fr. Cegnar.

289

podob. „Kdo bi bil to mislil, da bodemo priprav¬
ljali pogreb ?“ pravi lovčica, pozdravivši ba¬
bico na pragu. — „Vsi smo, kakor kaplja na
veji; zjutraj vstanemo, ali ne vemo, bodemo li zve¬
čer legli,“ odgovori babica. Srna priskače in upre
oči v Nežiko; lovčeva dečka in psi jih obska-
kujejo. „Kje pa leži ?“ vpraša babica, stopivši
v vežo. — „V hišici na vrtu,“ odgovori lovčica,
prime Anico za roko in odvede goste v hišico
na vrt. Znotraj je bila hišica, ki je imela le
jedno okno, vsa se zelenjem olepšana, v sredi na
razkovih brezovih deskah je stala prosta odprta
rakev, in v njej je ležala Viktorica. Lovčica jo
je oblekla v belo košuljo, čelo jej ovila z gvoz-
dikami, pod glavo nastlala zelenega mahu, roke
sklenila pod prsi, kakor jih je rada držala, do¬
kler je živela. Rakev in pokrov sta bila ovita
se zelenjem, pri glavi je gorela luč, pri nogah je
bila blagoslovena voda v posodici, in v njej za
kropilo pšeničen klas. Lovčica je vse sama
tako napravila in preskrbela; večkrat na dan
je pogledala v sobo, vže se je tega privadila;
ali babica, stopivši k rakvi, prekrižala je umrlo,
pokleknila poleg nje na tla in molila. Otroci
so vse tako storili, kakor ona. — „No, pove¬
dite mi, ali vam je to povšeči, ali smo vse
dobro napravili ?“ skrbno vpraša lovčica, ko je
babica od molitve vstala. —■ „Več cvetic in
podob jej nismo dali, ker sem vedela, da jej
tudi vi radi daste kak darek v grob/' — ,,Dobro

290

Babica.

ste napravili, kuma, clobro“, pohvali babica go¬
spodinjo. Lovčica je vzela otrokom cvetice in
podobe in razložila jib okoli rajnice. Babica
je ovila s kronice okrcalo roko umrlej in gle¬
dala jej v  dolgo v obraz. To ni bil več divji
obraz! Črne, ognjene oči so bile zaprte, njih
svit je ugasnil. Temni, zmršeni vlasje so bili
počesani, in okoli čela, mrzlega kakor kamen,
vil se je rudeč venec, kakor ljubezni pas.
Obličje se jej ni divje zatezalo, kar jo je v
jezi grdilo; ali na ustnih se je zibala zadnja
misel — bridek smeh — kakor bi bila ž njo
vred v strahu umrla.

„Kaj te je vender bolelo, ti ubogo srce?
Kaj so ti ljudje storili?" reče babica s tihim
glasom. Zdaj ti nihče več ne povrne tega, kar
si prebila; kdor je kriv, Bog ga bode sodil,
ti si v svitlobi in pokoji." — „ Kovačiča je
hotela, naj jej denemo trsak pod glavo, moj
mož pa je del mahu; le tega se bojim, da nas
ne bi ljudje opravljali, izvlasti njena rodbina,
ker smo jo vzeli v skrb’, in le kakor tako opra¬
vili", skrbi lovčica. — „Pobarvana rakev nič
ne pomaga. Mila kuma, nič nikar ne skrbite;
naj ljudje govore, kar hočejo. Po smrti bi za¬
kopali v človeka v zlato, živega pa še ne vpra¬
šajo: Človek, kaj ti je? Le pustite jej to ze¬
leno vzglavje, vsaj je petnajst let na takem le¬
žala. Izrekši to vzame babica kropilo, ter jo
trikrat pokropi od glave do nog z blagosloveno


Posl. Fr. Cegnar. 291

vodo; prekriža jo, ukaže otrokom, naj tudi tako
store, in tiho zapusti vrtno hišo.

Za Riesenburgom v prijetnej dolini, pri Bu-
šenskej cerkvici, katero je dal nekdaj Turinski
gospod zato sezidati, ker mu je nema hčerka ozdra¬
vila, tam je pokopališče, tam so pokopali Viktorico.
Na njen grob je vsadil lovec jelo. „Ta je po zimi
in po leti zelena, in ona jo je imela rada,“ reče
babici, ko sta o Viktorici govorila. Viktorica je
ostala ljudem v vzpominu, če tudi ni več donela
njena „aja tutaja“ od jeza, če tudi je bila jama
prazna in jeli polomljeni. Viktoričino nesrečno
ime je donelo po okolici v  mnogo let v žalostnej
pesni, katero je zložila Žernovska Meta.

XVIII.

Komtesa je shranila babičino podobo, in ba¬
bici izročila njenih unuko v podobe, katerih sta bila
roditelja zelo vesela najbolj pa babica. Komtesa
jo vedela v podobo živenje vdahniti, in res je bilo,
kar je rekla babica vsacemu, komur jih je kazala
— in morali so jih videti vsi znanci —: kakor
bi bili živi, le da bi usta odprli in govorili.“ Se
Poznejša leta, ko unukov ui bilo več doma, govorila
jo mnogokrat: ,.Mej prostim ljudstvom sicer ni na¬
vada, da bi se dajali slikati, ali prazno to ni. Jaz
sicer dobro pametim, kakošni so bili; ali pridejo leta,
človeka vzpomin zapusti; podoba se izbriše iz mislij.
Zdaj pa je veselje, ko lahko podobe pogledam.“

19*

I

292

Babica.

Vozili so poslednje pšenične stavke z gra-
ššinskega polja. — Ker so vedeli, da gospa kne¬
ginja ne misli dolgo v graščini ostati, ker pojde
s komteso v Italijo, postavil je gospod oskrbnik
žetveno veselico zadnje dni o žetvi. Žalika je bila
najlepša deklica vse okolice in prav ljubeznjiva;
babica je zadela, izvolili so jo, da poda gospej
kneginji venec. Za dvorom je bil velik prostor,
nekoliko je bilo s travo poraslega, nekoliko ve¬
likim slamnatim kopam odmenjenega. Na trato so
vsadili mladeniči visok drog, okrašen s zelenjem,
trakovi, vihrajočimi rudečimi rutami, ki so bile
podobne praporčkom. Mej zelenjem je bilo polno
poljskih cvetic in bogatega klasja. Okoli kop so
postavili klopi, iz vej spleli šatore, okoli okraše¬
nega droga tla utrdili za ples. „Babica, babica , 11
reče Žalika, „vi ste me ves čas tolažili, jaz sem le o
vašcj besedi živela; Jakobu sem poslala polno na¬
ročje upov; imamo vže žetveno veselico, in še ne
vemo, kaj nam je upati. Povedite mi, prosim vas,
ali je šla tolažba le po bosti, ki ste mi jo kazali,
da se laže odvadiva?“ — ,,Ne bi bilo modro, vaju
zato tolažiti, blažena deklica. Kar sem rekla, pri tem
ostane. Jutri se lepo obleči, gospa kneginja to rada
vidi. Ako bodem živa in zdrava, pridem tudi jaz tja
gledat, ako me bodeš vprašala, lahko ti povem
resnico,“ odgovori babica deklici ter se nasmeje.
Ona je vedela, kaj so Jakobu namenili, in ako
kneginji ne bi bila obljubila, da bode molčala, n?
bi bila odlašala oteti Žalike iz žalostnih mislij-

Posl. Fr. Cegnar.

293

Vsi, ki so hodili na tlako, zbrali so se drugi
dau na zelenej trati z grajskimi služabniki in slu¬
žabnicami. Na voz so naložili snopja, vpregli s
trakovi nališpane konje, jeden mladenič je stopil
za konje, na snopje pa je sela Žalika in nekoliko
deklic; ostala mladina se je uvrstila v parih okoli
voza, stari za njo. Kosci so imeli kose, ženske
srpe in grablje. Vsaka je imela za pasom kitico
iz klasja, plavic in drugih poljskih cvetic; mla¬
deniči so si nakitili klobuke in kape. Hlapec je
počil z bičem, pognal konje, kosci so zapeli in
prepevaje se pomikali proti gradu. Pred gradom
je voz obstal, deklice so stopile z voza; Žalika
je vzela na rudečej ruti ležeči venec iz klasja,
drugi so se uvrstili za njo in prepevaje šli v prvo
izbo, kamor je kneginja ob jednacem času stopila.
Žalika se je od strahu tresla in oblila jo je rude-
čica; s pobešenim očesom in jecajočim glasom je
govorila gospej čestitko na bogatej in srečnej žetvi,
želela je tudi bogat pridelek v prihodnjem letu ter s
poklonom položila gospej venec k nogam. Mlade¬
niči vzdignejo klobuke in vzkliknejo gospej, da bi
dolgo živela in zdrava bila. Kneginja se jim lepo
zahvali in ukaže oskrbniku, naj jih pogosti. ,.Mila
deklica, tebi pa sem za čestitko in venec posebno
hvaležna,“ reče Žaliki in dene venec krog vratu;
»vidim, da je vse v parih, le ti si sama; morebiti
se ti najbolje zahvalim, če ti poiščem plesalca!"

Nasmeje se, odpre dveri v salon in notri stopi
Jakob v kmečkej obleci. „Jezus Marija, Jakob!"

294

Babica.

vzklikne deklica, in v veselem strahu bi se bila
na tla zgrudila, da je mladenič ni pod pazduho
prijel. Kneginja tiho odide v salon. „Pojdite, poj¬
dite," izpodbada Jakob, „gospa kneginja neče
zahvale," in ko so bili zvenaj, kvišku vzdigne
polno mošnjo in reče: „To mi je dala milostljiva
gospica, da vam razdam. Vzemi, tovarš, in raz¬
daj sam!“ pristavi ter poda denarje Tomažu, ki
je sterme gledal Jakoba in ž njim vsi drugi. Stoprv
za gradom zavriskajo iz polnega grla, in Jakob
objame presrčno svojo deklico in pripoveduje
vsim, da se ima kneginji zahvaliti, da so ga
oprostili, „in babici," pristavi Žalika; „ako nje
ne bi bilo, nič ne bi bilo." Šli so na ples. Prišli
so mej nje tudi urednici se svojimi rodovinami,
Proškovi, lovčevi in mlinarjevi; babica pa je prišla
najprva; gnalo jo je tja veselje, da bi videla dva
človeka, ki se imata rada. Čudo, da je Žalika in
Jakob nista objemala. „Meni se ne zahvaljujta, jaz
sem le omenila, gospa kneginja je pomagala,
Bog je dal svoj blagoslov." — „Ali vi, babica,“
grozila se je šaljivo Žalika, „vedeli ste včeraj, da
je prišel Jakob, da je pri Vaclavu skrit, in niste
povedali!" — „Nisem smela. Sicer bi bila imela
ti mojej besedi zaupati, da ga bodeš kmalu vi¬
dela. Pomni, deklica: kdor čaka, dočaka; po¬
trpežljivost železna vrata prebije."

Godba, vrisek, petje in smeh je donel okoli
okrašenega droga. Gospodje pisarji so plesali s
kmečkimi deklicami in uredniške hčere se niso


Posl. Fr. Cegnar.

295

sramovale sukati se se selskimi mladeniči; ti in
one so hvalili plesalke in plesalce. Obilost ola,
sladka rozolija. ples je ogrel glave vsim, in ko
je prišla gledat gospa kneginja s komteso in je
mladina pred njo zaplesala naroden ples, dospelo
je veselje do vrha, zginola je vsa boječnost; kape,
klobuki so letali kvišku, vsakdo je kričal: „Bog
ohrani našo gospo kneginjo!" Pilo in pilo se je
brez prestanka na njeno zdravje. Kneginja in kom-
tesa sta bili veseli, govorili s tim in onim neko¬
liko besedij; komtesa je želela srečo k možitvi
tudi Žaliki, ko jej je ta roko poljubila, nagovo¬
rila očeta mlinarja in lovca; ljubeznivo sta se
obrnili k babici, zaradi česar je oskrbnikovo gospo
in gospico taka jeza zgrabila, da sta kar obledeli;
nista mogli trpeti babice, ker jima je vse naklepe
razdrla. Ko so pa začeli zbadati pisarje in gospoda
oskrbnika za mizo sedeči očetje, ki so ga vže pod
kapo dobili, in ko je nekdo mej njimi polič popal,
da gospej kneginji napije, pa začel se jeziti, ker
mu je Tomaž branil: takrat ni bilo več kneginje
tam. — Odpeljala se jo nekoliko dni po tej vese¬
lici s komteso v Italijo; komtesa je dala pred od¬
hodom babici krasne granate za Zaliko k poroki.

Babica je bila upokojena, vse se je zvršilo
po njenih željah. Le jedna skrb jo je še težila,
pismo hčeri Ivanki. Terezika bi bila vže to opra¬
vila, ali ne tako, kakor je želela babica. Zato je
necega dne poklicala Barbiko v svojo sobo, za¬
prla se in pokazavši na mizo kjer je bila pri-

296

Babica.

pravljena pola papirja, tinta in pero, govorila
unukinji^Sedi, Barbika, bodeš pisala teti Ivanki."
— Barbika sede, babica k njej, da bi videla na
papir, in začne narekavati: „Hvaljen bodi Jezus
Kristus! — „Ali, babica, seže v besedo Barbika,
pisma se tako ne začenjajo, zgoraj se ima napi¬
sati: Mila Ivanka!" — „Kaj še, deklica, tvoj
praded in tvoj ded sta vselej tako, in jaz otrokom
nisem nikoli drugače pisala. Stopiš-li h komu na
prag, najpreje ga pozdraviš. Tedaj le začni: Hvaljen
bodi Jezus Kristus! Stokrat te pozdravljam in
poljubljam, mila hčerka Ivanka, in poročam ti,
da sem hvala Bogu, zdrava. Malo me sicer kašelj
nadleguje, ali ni čudo, ker kmalu bodem imela
osem križev na glavi. To je lepa starost, mila
hčerka, in Boga mora hvaliti, kdor je v tih letih
tako zdrav, kakor sem jaz; slišim tenko, vidim
dobro, lahko bi še zaplate prišivala, ako tega
Barbika za me ne bi delala. V nogah sem tudi še
dosti trdna. Upam, da tudi tebe in Dorotejo to
pismo zdravo najde. Iz tvojega pisma sem zvedela,
da je stric bolan; to mi je žal; ali upam, da
bolezen ne bode dolga. On boleha večkrat in pre¬
govor pravi: Kdor pogosto ječi, dolgo mu ne za¬
zvoni. Pišeš mi tudi, da se misliš možiti, in za¬
htevaš, da privolim. Mila hčerka, ker si vže po
svojem srci izbrala, imam samo to reči, naj ti
dade Bog dobro srečo, naj blagoslovi vaju, da
živita po božjej volji in svetu v prid. Zakaj bi
ti branila, kjer je Jurij dober človek in ga imaš

Posl. Fr. Cegnar.

297

rada; ne bodem živela ž njim jaz, v ampak ti. Mi¬
slila sem sicer, da vsaj ti izbereš Ceha; najbolje
se pogaja, kar je iz domačega kraja; ali ni ti
bil namenjen, ne karam te. Vsi smo otroci jednega
očeta, jedna mati nas živi, moramo se tedaj lju¬
biti, če tudi nismo rojaci. Pozdravi Jurja, in če
vama Bog zdravje da, in sta si za živenje po¬
skrbela, in ni kacega zadržka, pridita nas obiskat.
Otroci se vže tetke vesele. Bog vam vsim daj
zdravje in blagoslov. Z Bogom!" — Barbika je
morala pismo babici prečitati, potem sta ga zge-
nili, zapečatili, in babica ga je spravila v skrinjo,
da ga sama na pošto da, ko pojde v cerkev. —
Nekoliko dnij po sv. Katarini proti večeru
se je sešla v krčmi mladina, deklice in mladeniči.
Okrašena je bila vsa hiša, znotraj in zvenaj:
dveri so bile ovenčane se zelenjem, v izbi je bila
za vsako podobo zelena vejica, zastori pri oknih
kakor sneg, in pod, kakor miza. Dolga lipova
miza, za katero so sedele družice, cvetoče kakor
gvozdike, bila je pokrita z belim prtom in polna
rožmarina in belih in rudečih trakov. Družice so
prišle venec vit. Najlepša mej njimi je bila Žalika,
mlada nevesta, ki je sedela mej njimi v kotu za
mizo. Oprostili so jo vseh domačih opravil in v
skrb izročili burkežu in teti. Za burkeža je bil
romarski vodja, Martinec, in za teto babica. Tega
ni mogla Žaliki odreči, če tudi se je ogibala tacih
javnih prilik. Mati mlinarica je namestovala staro
gospodinjo, katero so noge bolele; Kodrnica s hčerjo


298

Babica.

(Jiliko jej je pomagala. Babica je sedela mej
družicami, iu dasi ni imela nič viti in vezati,
vender sta bila njena pomoč in nje svet povsodi
potrebna. Nevesta je vzela trakove na krasne
rožmarinove kitice drugu in starešini, mlajšadružica
je vila venec nevesti, starejša ženinu, in družice
vsaka svojemu mladeniču. Ostali rožmarin so vile
v kitice svatom; delale so kitice iz rožmarina in
potijo celo konjema, ki sta imela nevesto voziti,
da jima okrasijo glavi in opravo. Nevestino oko
je ožarila ljubezen in radost, kedar koli je po¬
gledala lepega ženina, ki je hodil okoli mize z
mladeniči, izmej katerih je vsak večo svobodo
imel, govoriti se svojo milo, nego on z nevesto,
v katero se je le včasih hrepeneče ozrl. Za ne¬
vesto je skrbel drug, in ženin se je moral držati
starejše družice. Vsem je bilo dovoljeno veselje,
preširnost, petje, šale, kar se je izvlasti od bur-
koža zahtevalo; le nevesta in ženin nista smela
kazati svoje radosti. Žalika je malo govorila,
sedela je in oči upirala v. mizo, na katerej je bil
raztresen zeleni rožmarin. Ko pa so začele viti svay
tovski venec starejše in mlajše družice, in so vsi
zapeli: „Golobica, kod si mi letala,

Ah letala,

Da si belo perje umazala,

Umazala"

zakrila je nevesta obraz z belim predpasnikom
in spustila se v jok. Ženin jo pogleda, tesno mu
je pri srci in vpraša druga: „Zakaj tako plače?


Posl. Fr. Cegnar.

299

— „To veš, ženin, odgovori mu ta veselo, „ ve¬
selje in žalost spita v jednej postelji, zato večkrat
drug druzega vzbudi. Le pusti, denes žalost, jutri
radost.“ — Potem se je vrstila pesen za pesnijo,
smešne in resne; prepevala se je blažena mladost,
lepota in ljubezen, hvala samskega stanu; na¬
posled pa so začeli prepevati mladeniči in dek¬
lice, kako svet je zakonski stan, ako se dva
ljubita, kakor grlici, ako v miru živita, kakor dve
zrnci v jednem klasi. V hvalne njihove pesni pa
se vedno vtika burkež se smešnimi besedami. Ko
začno peti o zakonskej jedinosti in spravi, naznani,
da zapoje solo, kateri dene na čisto nov brus:
„Jaz sam sem ga na svitlo dal in v temi natisnil,"
pristavi. — „Tedaj zakrokajte!“ kriče mladeniči,
„da slišimo, kaj znate. Burkež stopi sredi izbe
in začne se smešnim glasom, ki mu je bil na svatbi
tako prirojen, kakor ozbiljni na božjej poti:

,,Preljubi zakonski stan,

Oj, kako si ti voljan!

Če pravim jej: skuhaj mesa.

Neslanega soka mi da;

Če pravim: zabeli z mastjo,

Zabeli mi z mlačno vodo.

Preljubi zakonski stan,

Oj, kako si ti voljan!"

„Ne damo za pesnico s pevcem vred piška¬
vega oreha!" zakliknejo deklice in brzo same
zapojo, da bi mladeničem skazile veselje, ki so
hoteli, naj burkež dalje poje. Mej vednim petjem
in smehom so povezale kitice, splele vence. Potem

soo

Babica.

vstanejo izza mize, primejo se za roke in vrteč
se v kolobarji zapojo:

Zdaj je to storjeno,

To je vže gotovo.

Pecivo spečeno,

Venci so poviti.

Zdaj stopi mati mlinarica skozi dveri in
prinese z drugimi ženskami vred polne roke jedij.
Oče mlinar in burkež prineseta pijače. Seli so
zopet za mizo, na katerej ni bilo več rožmarina,
ampak stale so na njej jedi. Mladeniči so seli k
družicam, ženin mej starejšo družico in teto, ne¬
vesta mej druga in mlajšo družico, katera jej je
rezala jedi in jih pred njo pokladala, kakor starejša
družica ženinu. Burkež je vedno mizo obskakoval,
družice so ga pitale, pa tudi obirale; ali morale
so tudi vsako šalo požreti, če je bila tudi debela.

Ko so naposled vse sklede z mize spravili,
prinesel je burkež tri sklede na mizo za dar ne¬
vesti. V prvej je bila pšenica, katero jej poda
se željo, da bi „rodovitna bila“; v drugej je
bilo nekoliko pepela, namešanega s prosom, ka¬
teri je morala nevesta izbrati, da bi se vadila
„potrpežljivosti“ ; in tretja skleda je bila „tajna“,
čisto pokrita. Nevesta sicer ne bi smela prerado-
vedna biti, imela je vzeti skledo, ali ne pogle¬
dati va-njo; pa katera bi bila to prebila, tudi
Žaliki ni dalo miru; ko je nihče ni gledal, pri¬
vzdignila je robec bele rute, s katero je bila
skleda pokrita in — frrrr — skrit vrabec je iz-

Posl. Fr. Cegnar.

301

letel pod strop. „Vidiš mila nevesta,“ reče ba¬
bica in potrka jo po rameni, „tako je to s pre-
radovednostjo. Človek bi rajše umrl, nego ne po-
zvedaval, kar mu je skrito, in če pod ruto po¬
gleda, vender nič ne ujame.“ Do pozne noči
je ostala mladina skupaj, ker so po večerji
še plesali. Ženin in drug sta izpremila teto
domov in jo pregovarjala, naj jutri za rana
zopet pride.

Žjutraj so bili dolinarji in Žrnovci rano po
konci. Nekoliko jih je šlo v cerkev, nekoliko le
za mizo in na ples; in tisti, ki so doma ostali,
niso se mogli utrpeti, da ne bi šli gledat svatbe,
o katerej se je vže več nedelj govorilo, kako
krasna bode, in da se popelje nevesta v cerkev
v grajskej kočiji in z grajskima konjema, da bo
imela drage granate okoli vrata, vezen bel zastor,
rudeče krilo in višnjevo suknjo; vse to so Žer-
novci vže vedeli, morebiti predno je nevesta na
to mislila. Vedeli so vse na drobno, koliko in
kake jedi bodo na ženitovanji, v katerem redu
pridejo na mizo; koliko košulj, koliko rjuh ima
nevesta, kaj za doto dobi; vse so vedeli, kakor
bi jim bila popisala. Da ne bi šli gledat take
svatbe, da ne bi videli, kako nevesti venec stoji,
koliko solz prelije, kako bodo svatje opravljeni;
to se nikomur ne bi moglo odpustiti. Tu je bito
zopet mnogokaj za njihovo zgodovino, o tem se
je govorilo najmanj pol leta; kako bi se kaj ta-
cega v nemar pustilo! —

302

Babica.

Proškovi in lovčevi, ki so se zamudili na
Starem belišči, morali so se preriti skozi zbrano
ljudstvo, da so prišli do krčme. V krčmi so bili
vže zbrani nevestini svatje: oče mlinar je bil na¬
šopirjen, kakor bi ga iz škatljice vzel, črevlji so
mu se svetili, kakor luč, in v roči je držal srebrno
tobačnico. Bil je nevestin svedok. Mati mlinarica
je imela svileno obleko, pod podbradkom so se
jej lesketali drobni biserji, na glavi je imela po¬
zlačen šapelj. Babica je imela tudi pražnjo obleko,
na glavi belo pečo. Družic, mladeniče v v, burkeža
ni bilo v krčmi, šli so po ženina v Zernov; pa
tudi neveste ni bilo v izbi, bila je skrita v sobici.
Zdaj poči na dvoru krik: „Vže gredo, vže gredo!“
Od mlina se je začul klarinet, piščal in gosli.
Pripeljali so ženina. Mej gledalci nastane šepet:
„Gledite, gledite!“ in bezali so drug druzega.
„ Joštova Jerica je mlajša družica, Brojčeva sta¬
rejša. To se ve, ako bi bila Tomaževka še deklica,
nobena druga ne bi bila prva družica . 11  —
„Tomaž je ženinu za pričo!“ — „Pa kje je
Tomaževka, ni je videti ?“ — „Pomaga nevesto
napravljati. V cerkev ona ne pojde, vže vsak
dan pričakuje,“ govore mej seboj žene. „Nu,
nevesta lehko precej za plenice poskrbi, vsaj ne
bode nobena druga za kumo, one sta druga dru-
gej desna roka . 11  — „To se ve.“ — „Ali. lej,
lej, tudi župan gre! to je čudno, da so ga po¬
vabili; vsaj je bil on kriv, da so Jakoba v vo¬
jake vzeli ! 11  vprašali so zopet. — „No, župan

Posl. Fr. Cegnar.

303

ni tako hudoben človek; Lucija ga je našuntala,
gospod oskrbnik je prisolil, ni čudo. Prav je
storil Jakob, tako ga je najbolje kaznoval; tega
mu no splača, in Lucija, ona od jeze poči.“ —
„Vsaj je tudi vže zaročena," ozval se je drug
glas. — „Kako je to mogoče, vsaj tega nisem
še čula?“ oglasi se zopet druga. — „Predvče¬
rajšnjim se je zaročila se Smoletovim Janezom. 4
„Vsaj vže davno za njo hodi . 44  — ,,Morebiti
ga popreje zato ni hotela, ker je mislila, da dobi
Jakoba . 44  — „Prav korenjak je ženin, presneto,
veselje ga je gledati ! 44  — „Krasno ruto mu je
dala nevesta; to je gotovo, ta velja nekoliko
petič , 44  menijo zopet ženske. Tako in enako so
govorili na dvoru, ko je ženin v hišo šel in ga
je gospodar na pragu s polno steklenico pozdravil.
Ivo ženin nevesto iz sobice izpelje, kjer je mo¬
rala jokati, stopila sta pred roditelje, katerim je
burkež govoril dolg govor, zahvaljeval se za od-
gojitov in prosil blagoslova. Vsi so jokali. Po
blagoslovu prime drug nevesto pod jedno pazduho,
mlajšo družico pod drugo, ženin prime prvo dru¬
žico, priče se pridružijo starešini, družice mlade¬
ničem, vsi v parih, le burkež stopa pred njimi
čisto sam. Stopijo iz hiše, posade se v kočijo
in na voze, ki so jih čakali. Družice mašejo z
rutami in pojo, mladeniči zapojo vmes, le nevesta
tiho joka in se ozre včasih na drugi voz, kjer
je sedel ženin s pričama in starešino. Gledalci
se razido in izba ostane nekoliko hipov prazna;

304

Babica.

le stara mati sedi pri oknu ter gleda za odha¬
jajočimi in moli za hčerko, ki je vže več let za
njo gospodinjila in se sveto potrpežljivostjo pre¬
našala njeno nevoljo, katero je pripisovala ne-
ozdravljivej, dolgotrajnej bolezni. Kmalu so mize
sestavili in pokrili; kamor je človek pogledal,
povsodi je videl kako kuharico ali deklo. Prva
osoba pa, katerej je bilo vse zaupano, bila je
mlada Tomaževka. Skrb, namestovati staro mater,
vzela je iz srca rada na se, kakor je to storila
mati mlinarica, ko so venec vili. Ko so se svatje
iz cerkve vrnili, pozdravil jih je gospodar zopet
na pragu s polnim vrčem. Nevesta se je pre¬
oblekla in seli so za mize. Zgoraj je sedel ženin
z' nevesto, drug je skrbel za družice, ki so mu
na svojih pladnjih stregle in najbolje kose da¬
jale. Burkež mu je očital, da mu je dobro, ka¬
kor turskemu carju v Carigradu. Tudi babica je
bila vesela in je z mnogokatero osoljeno besedo
odbila burkeža, ki je imel povsodi ušesa, v vse
se vtikal in povsodi se vrival. Doma babica ne
bi bila dala nobenega graha na tla stresti;
ko pa so se začeli svatje metati s pšenico in
grahom, vzela je tudi ona polno pest in vrgla
v ženina in nevesto, rekoč: „Da bi vaju tudi Bog'
tako obsipal z blagoslovom.“ — Vsaj se grah iu
pšenica nista pohodila; babica je dobro vedela,
da ju krotki golobje pod mizo pobero.

Gostovanje je minolo; mnogokatera od pijače
težka glava kimala je sem ter tja, vsak gost je

Posl. Fr. Cegnar.

305


imel pred seboj za dom pripravljenih kolačev, in
kdor si jih ne bi bil priskrbel, gotovo bi mu jih
bila Tomaževka naložila; sramota bi bilo priti se
svadbe brez kolačev. Vsaj je bilo vsega dosti;
kdor je šel mimo krčme, dobil je jedi in pijače;
vsi otroci, ki so prišli oglarit, nesli so domov polne
roke peciva. Po gostbi so v jabelko pobirali za
nevestino zibel, in nevesta se je ustrašila, ko so
jej celo križaki v naročje padali. Mladeničem
pa, ki so nosili vodo v skledah in bele otirače
deklicam podajali, da roke umijo, vrgla je vsaka
družica penez v vodo. Nobena se ni hotela
osramotiti, in zato se je lesketalo v vodi samo
srebro; vse to so mladeniči drugi dan zaplesali
in zapili.

Potem se je šla nevesta zopet preoblačit, pa
tudi družice, ker imel se je začeti ples. Babica
je porabila ta čas in domov odvedla otroke, ki so
se gostovali v Zalikinej izbi; sama seje morala
vrniti k svatom, ker pozno po noči so stavili ne¬
vesti šapelj in pri tem je je bilo treba. Vzela je
z doma šapelj, kateri je s hčerjo Tereziko kupila
nevesti; to je bila njena dolžnost, ker je bila za
teto. Ko so se vže vsi do sita naplesali in je ne¬
vesta vže težko sopla, ker je moral ž njo vsakdo
plesati, in ako bi se bil tudi le jedenkrat zasukal,
pokimala je babica ženam, da je polnoči, da je
nevesta zdaj njihova. Začno se za njo nekoliko
prepirati in vleči jo k sebi; ženin in drug sta so
upirala, naj nevesti ne razdero krasnega venca,

20

Nar. bibl.

306

Babica.

ali vse zastonj; žene se je polaste in jo otlvedo
v izbo. Deklice pojo pred vrati se žalostnim gla¬
som, naj si ne da vzeti zelenega venca, če ga
jej vzemo, nikdar več ga jej ne povrnejo.

Ali vse je bilo zastonj. Vže je sedela nevesta
na stolu, vže jo je razpletala Tomaževka, vže je
ležala cvetlična krona se zelenim vencem na mizi
in babica je držala v roči oslecan šap v elj. Nevesta
je plakala, ali vse ni nič pomagalo. Žene so pre¬
pevale, vriskale; le babica je bila resna, včasili
je preletel mirno njeno lice blag nasmeliljaj, oko
jej je rosilo, ker vzpomnila se je hčere Ivanke,
ki morebiti tudi svadbo praznuje. Nevesta je imela
vže šapelj na čelu, lepo jej je stal in mlinarica
je trdila, da je v njem, kakor mešancigar. „In
zdaj pojdem k ženinu; katera izmej vas ga hoče
dražiti ?“ vpraša babica. — „Najstarejša“, odgo¬
vori mati mlinarica. — ,,Počakajte, jaz mu jedno
poiščem", naglo reče Tomaževka, beži ven in pri¬
pelje mu staro predico, ki je v kuhinji pomivala.
Vrgle so jej belo pečo črez glavo, teta jo prime
jood pazduho in vodi k ženinu, da bi jo kupil.
Ženin hodi krog nje in jo ogleduje, da dobi pri¬
liko, pečo jej vzdigniti; vidi staro, nagrbano,
vse pepelnato lice. Poči smeh; ženin neče take
neveste; teta odide ž njo iz izbe. Pripelje mu
drugo. Ta se zdi ženinu in burkežu všečnejša;
vže jo hočeta kupiti, ali zdaj burkež resno vz¬
klikne: „E, kaj mislite, kdo bo kupoval mačka
v vreči!" vzdigne jej pečo, in pokazalo se jima

Posl. Fr. Cegnar.

307

je tolsto lice matere mlinarice, ki izpod čela šaljivo
pogleda burkeža. — „Kupita jo, kupita, ceno jo
vama dam“, namežikne oče mlinar ter vrti tobač¬
nico v roki, pa počasi, bodi si, da je bila težka,
bodi si, da je imel neukretne prste. — „Le molči,
oče mlinar 41 , smeje se tolsta mati mlinarica, „de-
nes bi rad prodal, jutri še raje kupil. Kdor rad
zbada, rad ima,“ — Do tretjega rado gre. Tretja
je bila šibka, visoka nevesta. Burkež je dajal za
njo staro tutko, ali ženin je brzo srebra nasul in
jo kupil. Žene prigrme v izbo, stopijo v kolobar,
vzemo ženina mej se in veselo zapojo! „Zdaj je
to storjeno — to je vže gotovo — nevesta poro¬
čena — pojedena pogača . 44  Nevesta je zapala
ženam. Za denarje, katere je ženin za njo dal,
gostile so se drugi dan dopoldne žene, ko so prišle
posteljo prestiljat, in tudi pri tem je bilo mnogo
petja in šal. Burkež je govoril, da prava svadba
mora osem dni trajati, in to je bilo tudi pri bo¬
gatinih navadno. Vili so vence bred svadbo, ob¬
hajali svadbo, prestitjali postelj, gostovali se na
nevestinem, potem zopet na ženinovem domu, za-
pijali nevestin venec: tako je minol ves teden,
predno sta se mogla mlada zakonska oddahniti
in reči: „Zdaj sva sama . 44

Nekoliko tednov po Zalikinej možitvi je pre¬
jela Proškova gospa pismo iz Italije, v katerem
je 'hišinja pisala, da vzame komtesa Hortenzija
mladega slikarja, nekdanjega svojega učitelja,
da je presrečna, da cvete zopet kakor roža, in

20*

308

Babica.

da je gospa kneginja zaradi nje čisto potolažena.
— Zaslišavši to veselo novico, pokima babica z
g-lavo ter reče; „ Hvala Bogu, vse to se je dobro
končalo!"

jj;

Ni namen tega spisa, slikati živenje mladih
ljudi j, ki so okoli babice živeli; tudi nečem čita-
telja dolgočasiti s tim, da ga vodim od lovca k
mlinu in zopet nazaj po dolinici, v katerej je bilo
živenje vedno jednako. Mladina je rastla in do-
rastla; nekateri so ostali doma, pomožili se in
poženili; roditelji so jim prepuščali posestva tako,
kakor na dobu stari list odpada, kedar mladi
poganja. Nekateri so zapustili tiho dolinico, iskali
drugodi svoje sreče, kakor seme, katero veter od-
veje ali voda daleč zanese, da na ptujem bregu,
v daljnem logu korenine zasadi.

Babica ni zapustila male dolinice, kjer je
našla nov dom. Z mirno mislijo je gledala, kako
vse okoli nje raste in cvete, radovala se sreče
drugih ljudij, tolažila žalostne, pomagala, kjer in
komur je mogla, in ko so jo unuki za redom za¬
puščali, odletali kakor lastovke izpod strehe,
ozirala se je za njimi z mokrim očesom in se to¬
lažila: „Morebiti da Bog, da se zopet vidimo."
In videli so se. Vsako leto so hodili domov obis-
kavat svoje, in stara babica je z veselim očesom

Posl. Fr. Cegnar.

309

gledala, ko sta mladeniča pred njo obraze svetil
razkladala, odobravala njihove, živim duhom osno¬
vano naklepe, rada odpuščala mladostne zmote,
katerih jej niso skrivali; oni pa so radi poslu¬
šali babiene izkušnje in svete, če tudi se niso
vselej po njih ravnali; spoštovali so babičino besedo
in narav. Odrastle deklice so zaupavale babici
svoje skrivnosti, tajne sanje in vzdihe, vedoč, da
najdejo prizanašbo in dober svet. Tudi mlinarjeva
Lenčika je pri babici našla pribežališča, ko jej
je oče mlinar branil ljubiti ubozega, pa lepega
mlinskega hlapca. Babica je vedela postaviti mli¬
narju glavo na pravi konec, kakor je sam rekel;
in ko je še poznejša leta njegova hči vedno srečna
bila in je užitek množila marljivost njegovega zeta,
ki je očeta mlinarja spoštoval in ljubil, dejal je
večkrat mlinar: „Babica je imela prav, za ubo-
zim hodi Bog s puščico." Otroke mladih žen je
ljubila babica, kakor bi bili njeni unuki; vsaj so
jo tudi le babico imenovali. Tudi gospa kneginja,
ko je prišla dve leti po Zalikinej možitvi na gra¬
ščino, ukazala je precej babico k sebi klicati, ter
jej plačoč pokazala krasnega dečka, vzpominek
na komteso, ki je jedno leto po možitvi umrla in
zapustila žalostnemu možu in kneginji to dete.
Babica je zmočila se svojimi solzami svileno odejo,
ko ga je v naročje vzela; na misel jej je prišla
mlada, dobra, lepa njegova mati, ali podajaje ga
kneginji v naročje, govorila je z mirnim glasom:
Ne plakajva. Bog jo je k sebi vzel, za njo ni

310

Babica.

bil ta svet, zato jo je Bog od todi poklical. On
ljubi izvlasti tistega, katerega k sebi pokliče, ko
jc najsrečnejši! In milostljiva gospa ni osirotela,“
Ljudje še vedeli niso, kako se babica stara in
peša, le ona sama je to čutila. Večkrat je govorila
Nežiki, ki je bila vže lepa deklica, kažoč staro jab¬
lano, ki se je leto za letom bolj sušila in redkejše
zelenela: „Medve sva jednaki, pojdeva v istem časi
spat.“ In neko pomlad ozelene vsa drevesa, le
stara jablana stoji žalostno brez zelenja. Morali so
jo izkopati in požgati. Babica je to pomlad zelo
kašljala, ni mogla več v mesto v božjo hišo. Roke so
se jej bolj in bolj sušile, glavo je imela, kakor sneg
belo, glas je prihajal slabejši in slabejši. Necega
dne razpošlje Terezika pisma na vse strani, da bi
se otroci sešli. Babica leže, ni mogla več vretena
držati. Lovčevi, mlinarjevi, krčmarjevi so hodili
vsak dan prašat, kako je babici; ni jej odleglo.
Nežika je ž njo molila; vsako jutro, vsak večer je
morala babici praviti, kako je na vrtu in vrtiči,
kaj dela perutnina, kaj Liska; morala je babici
preštevati, v koliko dneh ima lovec Sluga priti.
„Morebiti pride ž njim Jožek," govorila je pri tem.
Vzpomin jo je zapuščal. Večkrat je poklicala Ne-
žiko za Barbiko, in ko jo je Nežika vzpomnila, da
Barbike ni doma, vzpomnila se je in vzdahnila:
,,To se ve, da je ni, ne bodem je več videla. In
je-li srečna?" Ali babica je dočakala vse. Prišel
je Prošek in ž njim učenec Tonček in hči Ivanka;
prišel je sin Gašper, in s Krkonoških gor je pri-

Posl. Fr. Cegnar.

311

peljal stari Sluga krepkega mladeniča Jožeta;
prišel je tudi Orlek iz gozdarske šole, kamor ga
je gospa kneginja dala, ker je opazila, da bode
umen logar. Babica je prištevala tudi njega svojim
unukom, ker je opazovala rastočo ljubezen mej
njim in Nežiko in poznala plemenito njegovo srce.
Vsi so prišli k Babici; najprva izmej vsih pa je
bila Barbika, prišla je se slavcem vred: slavec se
je naselil v svojem gnezdu pri babičinem oknu.
Barbika je ostala v babičinej izbi, kjer je nekdaj
stala njena postelj, kjer sta skupaj poslušali Iju-
beznjivo pesem bližnjega pevčka, kjer jo je babica
zjutraj in zvečer blagoslovljala. Bili sta zopet sku¬
paj, donela je k njima zopet ista pesen, migljale
so ima iste zvezdice, po katerih sta se nekdaj ozi¬
rali — te same roke so počivale na Barbikinej
glavi, bila je to ista glava, ali druge misli so sc
v njej rodile, in druge čute so gojile solze, katere
je videla babica zdaj teči polici miljene unukinje;
to niso bile one solzice, katere je z milim smeh¬
ljajem otirala z rožnega lica takrat, ko je deklica
še v malej posteljici spavala. Te so le rosile, ali
kalile niso očij. Babica je dobro čutila, da so ure
njenega živenja preštete, zato je vse uredila, kakor
dobra, modra gospodinja. Najpopreje se je spravila
z Bogom in svetom, in potem razdelila mali svoj
imetek. Vsakdo je dobil vzpominek. Vsacemu
kdor je k njej prišel, dala je dobro besedo ; vsa-
cega, kdor jo je zapustil, pogrešalo je njeno oko,
in ko je odhajala tudi gospa knginja, ki jo je s

312

Babica.

Hortenzijinim sinom obiskala, dolgo je za njo gie^
dala, vedela je, da je na svetu ne bo več videla.
Poklicala je k sebi tudi nemo žival, kokoši in psa;
pogledala jih in trpela, da jej je Sultan roko lizal.
,,Skrbite za-nje“, govorila je Nežiki in deklama :
„vsaka žival je hvaležna, če jo ima človek rad.“
Uršiko pa je poklicala k sebi in jej naročila: Ke-
dar umrem, Uršika — vem, da ne bo več dolgo,
zdelo se mi je denes po noči, da je Jurij po me
prišel — kedar umrem, ne pozabi tega povedati
bučelicam, da vam ne pomro. Drugi bi morebiti to
pozabili." Babica je vedela, da Uršika to stori,
ker je verovala, česar drugi niso verovali, in bi
tedaj lahko pozabili o pravem časi to storiti, če
tudi bi radi storili, da babici ugode.

Drugi dan, ko so se otroci sešli, na večer je
babica mirno umirala. Barbika je govorila molitev
za umirajoče; babica je ž njo molila, pa kar naglo
so jej zastala usta, oko je ostalo uprto na sveto
razpelo, ki je viselo nad posteljo, sapa je zastala,
plamenee njenega živenja je ugasnil kakor luč.
ko jej olja zmanjka.

Barbika jej zatisne oči, mlada Jakobova žena
odpre okno, da duša svobodno odleti, Uršika se
ne mudi mej plakajočimi, teče k uljnjaku, kateri
je oče mlinar babici pred nekoliko leti postavil,
potrka na panj in trikrat zakliče: „Bučelice, bu-
čclice, babica nam je umrla!" in stoprv zdaj sede
na klop pod bezek in jame plakati. Lovec gre v
Zornov, da veli mrliču zvoniti; sam se je ponudil

Posl. Fr. Cegnar

313

•

k tej službi. Bilo mu je tesno v hiši, moral je
ven, da se more zjokati: ,,Tožilo se mi je za
Viktorieo, kako pa pozabim babice!“ govori s
potjo. Ko zaklenka zvon in oznanuje vsemu ljud¬
stvu: ,,da ni več babice, zaplaka vsa dolinica.

Ko se tretji dan za rana vijo mimo gradu
pogrebci, katerih je bila dolga vrsta, ker vsakdo,
kdor je babico poznal, hotel je za pogrebom,
odgrne bela roka težke zastore in gospa kne¬
ginja se prikaže pri oknu. Dokler jej ne izgi¬
nejo izpred očij pogrebci, gleda se žalostnim
očesom za njimi, spustivši pa zastore, globoko
vzdahne:

„Srečna žena!“


' v . *  lili

in

mdud .Til 'V  11...;. .j; . v. .

r/i. 'A J, Ms-rtft.  »Jfliftlsf < . ' .

I


A iiaaTOjasKj .somoa-MS*

p . 'iin.mfco‘1 Ri  *******

ll-T' 1  0<( ,1W'7&'I ■ r ' r '-’ si!

.1 risiol fifisvoitčia^flA «'<$

•«? :H

At

.Sl

■■"■'■  /uteci"! .11


,Tf

.81

.Hfe

,.iS

>;s ,88

.48

.38 ,ČS

. i Tiiiovoteo 1 !. r»(!i«s?

LJ clc-šoi fiyavodila,'!)!; A ftiqZ
>ir. < .eledcsilS ^.ivci .ž/naS
III stesal «(j9woifa(9ifef*A iaiq 't
.fJHiU  fivo)ifc«iT .eboiin* a [o3
voiifitoV »90 .iiObv«J IsienaO
.»itoS-SM A HfetirA 9tti<|8
i--.\\wdi| !.i&iU('  .jitnvsnb nltseS

.., jiflsv»Wl .sJigdoiUt« fflUi® .88 ,88 ,T8

' • „ „ 2S ■>■.<!>■

sj«mia if- i’ !:
.71 fifašol KgovojtSlaibnA ifioS -36

.sjloasv i .Isš 7 ,, „ ,, .88 ,78,8P

..'••>• -i >'A X 1 b37o'T  .sons? ni ettloS
«twWH -•mibomo' 1. MfmA! .*ste*tl»n .<*4

..,wvw,\»A nautor I/osS .mažam tli majnj/e 5 .81 II

. '..la" f\ JB .unoSo)! an qi!>3 vefaMato?

,'rfcsnvd ‘-fi .asittOf  .bogS. .močsra ni ateidgo’5
,viiWiinlKfX a/iirioT lio#: .mažam ni msjugo 5
fl/idiOT .bc^R .mažam ni majngc S

. .turnim  btfgS .mažam ni 'ra a [n srt- S

,84
M  ,44

.ti-  ,;u
v«t M
.te ,06

M  .86


’f)o«S .mažam ni malngo S .86 .66 ,Jfi

IV stošot figean^dioi&n* tei&Ž
.efevoV .ižidtto« o fiifOifiS
IIV Birno*.  figavo^žisit n/. isia3

inv „ .. .,'

. 'vT'8
.88
.86
,<i.8




., dzk-iiiJ&F-

Snopič:

1, 2, 3. Čbelica: I., II. in III. bukvice. Kastelic.

4.  V gorskem zakotji. Povest, A. Koder.

5. Čbelica. IV. bukvice. Kastelic.

«• „ V. „

7. Krvna osveta. Povest, poslov. F. Mirovčkov.

8, 9. Nesrečnica. Povest, poslovenil /. F.

10. Koliščina in stepe. Poslovenil Fr. Cegnar.  «

11. Za kruhom. Povest, poslovenil P. Miklavec.

12. Spisi Andrejčkovega Jožeta I

13. 14-, 15, 16. Babica. I. in II. Poslovenil Fr. Cegnar.

17. Senilia. Poslovenil A. Hudovernik.

18. Spisi Andrejčkovega Jožeta II.

19. Berač. Povest. Elizabeta. Črtice.

20. Spisi Andrejčkovega Jožeta III.

21. Boj s prirodo. — Treskova Uršika.

22.  23. General Lavdon, oče vojakov imenovan

24. Spisje. Priredil P. Miklavec.

25, 26. Beatin dnevnik. Spisala Lvjiza Pesjakova.

27, 28, 29. Grška mythologija. Poslovenil /.. Koprivšek.

30, 31,32. ,, ,, ,, ,, ,,

33, 34. Rimska „ „ ,, ,,

35. Spisi Andrejčkovega Jožeta IV.

36,37,38. ,, „ „ V. Žal. i veselje.

39. Solnce in senca. Povest J. Bedenek.

40. Svitoslav. Povest Vonomir - Križan.

41. 42. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

43. Sofoklejev Edip na Kolonu. B. Perušek.

44, 45. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

46, 47. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

48, 49. Z ognjem in mečem. Zgod. roman Podravski.

50, 51. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

52, 53. Z ognjem in mečem. Zgod. roman. Podravski.

54, 55, 56. Z ognjem in mečem. Zgod roman. Podravski.

57. Spisi Andrejčkovega Jožeta VI.

58. Zaroka o polnoči. Novela. Basuigoj.

59. Spisi Andrejčkovega Jožeta VII

60. „ „ „ VIII.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA

0000007G1G3