ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) • 169-194 169 
D a m i r G l o b o č n i k 
Nekaj slovenskih karikatur in nekaj gradiva o cenzuri 
1869-1941 
Iztočnico za kratek sprehod po nekaterih, predvsem likovnih odmevih na delo cenzure ob 
koncu 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem bi lahko predstavljale preroško zveneče 
besede, ki so jih bralci leta 1880 prebirali v francoskem satiričnem listu »L'Eclipsé«, namreč 
da »bo nekdo, nekega dne lahko napisal natančno zgodovino svobode, ki smo jo uživali v tem 
obdobju s pisanjem zgodovine naših karikatur.«1 Seveda bi bilo v Sloveniji za razliko od 
Francije, kjer je 19. stoletje veljalo za »zlato dobo« na področju karikature, saj je tam med leti 
1830 in 1914 za krajši ali daljši čas izhajalo kar 350 satiričnih listov, kaj takšnega (vsaj v 
smislu sklenjenega kronološkega niza) komajda mogoče. Karikature in satirični Usti so pri 
nas v drugi polovici 19. in nato še na začetku 20. stoletja še vedno predstavljah precejšnjo 
redkost, kar pa ne pomeni, da bi naše karikature in satirični teksti po svoji ostrini zaostajali 
za francoskimi. 
Redkost obravnavanega gradiva je tudi glavni razlog, da pričujoči zapis ni zasnovan kot 
sklenjen in nepretrgan niz podatkov in dejstev, temveč kot sporadično, s pomočjo karikatur in 
nekaterih sočasnih člankov oziroma komentarjev ter njihovega s patino časa prekritega 
sočnega jezika ilustrirano oziranje na cenzuriranje slovenskega časopisja v avstroogrski 
monarhiji in stari Jugoslaviji. Ker tema, kolikor mi je znano, ni doživela podrobne obdelave,2 
je bila pot do zbiranja potrebnih podatkov odvisna predvsem od bolj ali manj naključnega 
listanja časnikov in satiričnih listov, v katerih se pojavljajo karikature. Uporabljeni podatki, 
citati, karikature in ostalo gradivo zato lahko predstavljajo le skromen delček vpogleda v 
zapletene mehanizme delovanja cenzure, ki je bdela nad izdajanjem knjig, časnikov, brošur, 
uprizarjanem gledaliških predstav, javno govorjeno ali pisano besedo... - in, kot bomo videli, 
tudi nad slovenskimi satiričnimi Usti in ilustracijami. 
Naloga cenzure je zaščita najsvetejših institucij in mehanizmov državnega ter poutičnega 
sistema, morale, vere in prikrivanje družbenih slabosti. Mehanizme nadzora tiska, ki so biü v 
veljavi v 19. in 20. stoletju, je habsburška monarhija začela razvijati dokaj zgodaj. Do Marije 
1 Glej: Robert Justin Goldstein, Censorship of Political Caricature in Nineteenth-Century France, Kent 
1989, str. Vili. 
2 Edino slovensko delo, posvečeno cenzuri, najbrž predstavlja knjiga Vladimirja Knafliča: Traktat o tisku, 
I. del, Zgodovinska in primerjalna studija o pričetkih, razvoju in zaprekah tiska in o vsebini in pomenu 
tiskovnega prava in tiskovne svobode, Ljubljana 1930. - Obdelana pa je bila cenzura v knjižnicah. Glej: Jaz, 
Cerberus ali cenzura v knjižnicah, Narodna in univerzitetna knjižnica (katalog razstave; avtorica razstave in 
kataloga Eva Kodrič), Ljubljana 1996. - Bogat vir podatkov predstavlja tudi podlistek »Časniki in 
časnikarstvo«, objavljen v Slovenskem narodu v letih 1883/1884, ki povzema podatke predvsem po delu dr. 
A. Weisnerja, »Denkwürdigkeiten der Österreichischen Zensur« iz leta 1847. Avtor podlistka je bil Janez 
Jesenko, ki je svoje članke naperil zoper deželnega predsednika Andreja Winklerja in urednika večerne priloge 
deželnega uradnega lista Laibacher Zeitung z naslovom Ljubljanski list, Frana Šukljeta. Podlistek je namreč 
nastal v času spora med »elastiki« in »radikali«. Šuklje pa je Jesenku dokazal prepisovanje iz v literaturi 
nenavedene knjige »Zgodovina časnikarstva.« - O cenzuri piše tudi Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična 
in slovstvena zgodovina 1848-1895 (Uredil in z opombami opremil Anton Ocvirk, pri opombah sodeloval 
Dušan Kermavner), I.-VI., Ljubljana 1955 do 1985. 
170 D. GLOBOĆN1K: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
Terezije so cenzuro izvrševali jezuiti, leta 1746 pa je cenzura prišla iz cerkvenih rok v roke 
državnih uradov. Poostren nadzor tiska je bil vpeljan v zadnji četrtini 18. stoletja.3 Leta 1781 
je Jožef П. izdal nov cenzurni zakon.4 Leto pozneje je bila na Dunaju ustanovljena cenzura 
kot poseben organ oblasti, ki je od leta 1801 delovala v okviru policije. 
Preventivna cenzura je bila uvedena leta 1790, leta 1795 je sledila generalna cenzurna 
odredba itd. V začetku 19. stoletja se je cenzura (s cenzurnimi odredbami iz 1810, 1823 in 
1837) še zaostrila. Za nadzor literature so na Dunaju zaposlili tudi Slovenca, Jerneja 
Kopitarja, ki gaje Janez Trdina zato označil za »literarnega špiceljna (?) in censorja.«5 
»... prosluli sistem avstrijske cenzure je obstojal iz kaosa raznih zakonov, ordonanc, 
patentov, dekretov, konstitucij, resolucij, mandatov, reskriptov, naredb, odredb, odlokov, 
objav,« v svojem »Traktatu o tisku« ugotavlja Vladimir Knaflič: »Vsebina te cenzure je bila 
dvojna. Prvo cenzuriranje je bilo preventivno inje obstojalo v tem, daje vsak rokopis moral 
pred natiskam v pregled. Ta pregled pa se ni vedno vršil pasivno, marveč je često hotel celo 
aktivno spreminjati vsebino predloženih spisov ter ni prav nič zaostajal za glasovito rusko 
cenzuro, po svoji strogosti, omejenosti in pedantičnosti jo je celo prekašal. Drugo 
cenzuriranje je obstojalo v reviziji vsega tiskanega. Ta revizija se je izvrševala na vseh 
carinskih postajah, ob plačilu cestnin (torej pri pasiranju raznih 'mavt' in 'šrang'), po 
tiskarnah, knjigarnah in prodajalnah, kjer so se često vršili nenapovedani pregledi in 
preiskave, v hišnih in žepnih preiskavah, v nenapovedanem oblastvenem nadziranju šol. 
Dalje je ta cenzura obstojala v raznih obrtnih predpisih in pravilnikih za knjigarje, tiskarje, 
knjigovezce, za trafike, raznašalce, kramarje, prodajalce koledarjev, za prodajo od hiše do 
hiše, za črkoslikarje in pečatarje itd. 
Cenzura je bila izkratka nadležna nadloga, a najvažnejše orožje v borbi okorne absolu­
tistične vlade proti raznim, za naše pojme sicer pohlevnim reformatorjem, pokretnikom, proti 
prosvitljenju, janzenizmu in sploh proti vsemu, kar bi morda ne bilo povprečno, mirno, 
'Podlistek »Časniki in časnikarstvo« nas sicer obvešča, da naj bi cesar Jožef H. leta 1781 proglasil tiskovno 
svobodo: »Ta glasoviti 'Censur-Patent' je odpravil vse zapreke, ki so se prej stavile časopisom. Listi so mu 
bili le 'malovažne stvar' ('minder wichtige Dinge'), na katere državnej oblasti ni treba pazit« (Slovenski 
narod, 1883/279). 
»Neznatne so bile meje, s katerimi je cesar Jožef II. nekoliko skrčil tiskovno svobodo. Po njegovi smrti 
so se pa drvili dvorni razglasi in vladni ukazi drug za drugim, dokler ni 22. svečana 1795 proglašena 
'Erneuerte Censurordnung', navadno 'Generalcensurordnung' imenovana, do zadnjega zatrla svobodo tiska. 
Odslej so kaj ostro pregledali, kar koli so imeli časopisi prijaviti, kajti ravno 'novine, če ne dobro odbrane ter 
vseh spodtakljivih in sumljivih stvari očiščene, kaj močno razširjajo zlobno mišljenje in hudobno nagnjenje. ' 
To naredbo o predsodbi tiskovin so še poostrili naslednji dvorni razglasi. Razglas od 19. sušca 1798 zabičuje 
posebno vsem gosposkam, zlasti pa policijskim uradom, kako ostro naj pregledujejo vse časopise avstrijske, a 
jednako ostro naj ravnajo s tujimi listi. Razglas od 13. septembra istega leta ponavlja ono o ostrosti ter 
priporoča previdno in natančno vse časopise presojevati. Predsedniki naj nikakor ne privolijo, da bi se tiskali 
članki in druga pisma, ki merijo na posamične osebe ter jih bolj ali manj očitno napadajo. Pozneje so skušali 
tudi gmotno potlačiti časopisje. Cesarski patent od 5. oktobra 1802 (veljaven od 1. prosinca 1803) je znova 
vpeljal kolkevino na časopise. Po tej naredbi so morali vsi avstrijski časopisi plačevati po pol krajcarja 
kolkovine - če niso obsegali cele tiskane pole, po krajcarji pa vsi drugi veči listi; toliko tudi inostranski, če 
niso obsegali cele pole, po dva krajcarja pa, če so obsegali celo polo ali več« (Slovenski narod, 1883/280). 
"Njegov drugi odstavek je sporočal: »Strogi moramo biti proti vsemu, kar vsebuje opise nenravnih 
dogodkov ali pa neokusne kvante, iz katerih ne more nikakor nastati nič učenega in nič podučnega. Toliko bolj 
strpljivi pa moramo biti napram vsem drugim delom, v katerih se najdejo učenost, znanje in spodobno napisane 
stvari. Prvo namreč čita le množica slabotnih glav, drugo pa pride v roke že omikanim duhovom in ustaljenim 
dušam. Kritike, ki pa seveda ne morejo biti zasramovalne, naj zadenejo, kogar hočejo, od deželnega kneza pa 
do najnižjega. Zlasti če se njihov izdajatelj podpiše in tako sam jamči za resničnost povedanega, naj se takšna 
kritika ne zabranjuje. Vsakemu pravicoljubnežu mora napraviti radost, da takšno resnicoljube kritiko najde« 
(po Vladimir Knaflič, Traktat o tisku, Ljubljana 1930, str. 68). 
3 Janez Trdina, Spomini, 2. del, Zbrano delo, Ljubljana 1948, str. 14. 
ZGODOVINSH ČASOPIS « 53 • 1999 » 2 (115) 171 
nesamostojno. Ta cenzura je predstavljala najhujše, najneznosnejše in najbolj poniževalno 
jerobstvo, ki se je vtikalo v vsako podrobnost in nadziralo ne le, kaj pišeš in čitaš, marveč 
tudi, s kom občuješ, kam zahajaš, ali vršiš tzv. verske dolžnosti, kakšne nazore izražaš, in ali 
si tudi doma in v rodbini tako zanesljiv in soliden, kakor se morda kažeš na zunaj. Kdor je 
dobil 'piko' je že samo zaradi tega prišel na cenzurni indeks kot nadzorstva potreben. 
Obskuranti so bili takrat na višku, ker je njihova duševnost bila v skladu s političnim 
sistemom in zabavljaštvo je Prešernu dolgo onemogočalo samostalno advokaturo.«6 
Iz strahu pred idejami francoske revolucije je oblast ustvarila obsežno vohunsko in 
prisluškovalno mrežo, s pomočjo katere je bila dobro seznanjena z vsem, kar se je porajalo v 
glavah širokega kroga prebivalstva. Politični misli je bila pot do javnosti zaprta, cenzura je 
bila vsemogočna, policija, ki ji je od leta 1817 dalje načeloval grof Jožef Sedlnitzky, 
predsednik vrhovnega cenzurnega in policijskega urada na Dunaju, je bila še zlasti 
prizadevna pri nadziranju časopisov in uvoza literature. 
V dobršni meri kot odgovor na tako stanje se je razvijala meščanska zasebna kultura, 
znana pod imenom bidermajer, saj so se ljudje raje zatekali v zasebno ozračje in svoje misli 
skrivali med štirimi stenami domov. »... duhovni pritisk policije in cenzure naj bi v Avstriji 
odkril in zatrl sleherni vzgib revolucionarne misli,« opisuje Reingard Witzmann »vsak­
danjost« v dunajskem bidermajerju. »S političnega in moralnega gledišča je zlasti novi odlok 
o cenzuri z dne 14. septembra 1810 sprožil skoraj popolno cenzuriranje govorjene in tiskane 
besede pa tudi slikanih podob, kar je veljalo celo za trgovinske izveske in nagrobnike. 
Cenzura ni bila uperjena proti delu, temveč proti njegovim nasledkom. Državnemu kanclerju 
Metternichu se je zdela upravičenost cenzure utemeljena z njenim namenom, 'da preprečuje 
izražanje idej, ki vznemirjajo mir v državi, državne interese in urejenost' Če je bilo le 
mogoče, je vlada preprečevala tudi sleherno ustanavljanje društev, ker se je venomer bala 
spletanja skrivnih zvez in z njimi povezanih zarot.«1 
Revolucionarno leto 1848 je pometlo z »Metternichovim duhom«. Sam simbol reakcije in 
(razsvetljenega) absolutizma, državni kancler Metternich, je moral pobegniti v tujino, 
cenzura, ki je predstavljala enega najpomembnejših resorjev policijskega ministrstva, pa je 
bila razpuščena.8 Toda obnovitev absolutizma je odpravila tudi tiskovno svobodo.9 Časopise 
6 Vladimir Knaflič, Traktat o tisku, Ljubljana 1930, str. 66-67. 
'Reingard Witzmann, Vsakdanjost v dunajskem bidermajerju, Dunajski bidermajer, katalog razstave v 
Narodni galeriji, Ljubljana 1981, str. 22. 
8 »Leto 1848. strio je vsaj za nekaj časa železne verige vladnega absolutizma. Najvišji sklep od dne 14. 
sušca in cesarjev patent od 15. sušca 1848 sta odstavila cenzuro ter obljubila, da se ima kmalu prijaviti kaj 
svobodomiselni tiskovni zakon. Kako bi bili državniki z oblesenimi načeli najhujšega absolutizma zmogli 
podeliti cesarstvu svobodomiselni tiskovni zakon! To je bilo nemogoče - zanje in za državo je bilo pač najbolje, 
da jih je ostri veter političnega prebujenja odpihal na vse strani sveta. Časnikarstvo je jelo po nekaterih krajih 
popolnoma noreti ter se nikakor ni zmenilo za razne naredbe in razglase cesarske in vladne, ki so nameravale 
njega razduzdanost količkaj brzdati« (»Časniki in časnikarstvo«, Slovenski narod, 1883/282). 
9 »Že le čez leto dnij - namreč 13. in 14. sušca 1849 - sta dva cesarjeva patenta imela uresničiti po § 5. 
podeljene ustave od 4. sušca priznano pravico do tiskovne svobode. § 5. novega tega zakona o tisku priznal 
je vsakemu pravico izdavati od časa do časa izhajajoče tiskovine. § 6. je zahteval, da ima vsak naznaniti 
državnemu pravdniku, oziroma redarstvenemu uradu naslov novega časopisa, kdaj in kako bo izhajal, ali bode 
političnega ali nepolitičnega zadržaja, potem ime in stanovališče urednika, tiskarja in izdajatelja, nazadnje pa 
še dokazati, da je zavarščino ali založnino (kavcijo) res dotični gosposki izročil. § 8. zapoveduje, da urednik 
časopisa mora biti polnoleten in avstrijski državljan, da mora bivati v mestu, kjer list izhaja, in da ni bil nikdar 
obsojen zaradi kakega hudodelstva, zaradi dobičkarije ali zaradi očitne razuzdanosti. §§ 9. in 15. določujejo 
zavarščino, katero imajo uložiti vsi časopisi, če na mesec vsaj po dvakrat izhajajo ter politične stvari 
obravnujejo... § 16. je določeval, kako se imajo izročiti gosposki dolžnostni iztisi. §§ 17. in 18. pa sta 
uravnavala, kako se imajo v časopisih prijavljati uradni popravki in zasebni preklici; tudi sta zavezala 
172 D. GL0B0ĆNIK KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
so morali pred izidom obvezno predložiti cenzorju.10 Zaostrili so kazni za tiskovne zadeve, ki 
jih je mdr. urejala tudi leta 1851 sprejeta »naredba o posvarjenju časopisov«.11 
Tiskovni zakon je bil sprejet leta 1852 inje, kot ugotavlja Ivan Prijatelj, »obvezno določal 
za ustanovitev kakega lista - že leta 1849 uvedeno, pa takrat še ne strogo izvajano — kavcijo 
1500, 3000, 5000 in 10.000 gld. (po številu prebivalcev kraja) kot zalog, od katerega so se 
odtezale eventuelne kazni, ki bi zadele list; poleg tega pa se je pridržala prejšnja praksa, po 
kateri je ustanovitev lista smela svojevoljno dovoljevati ali brez navedbe razlogov tudi ne 
dovoljevati policija. Za prestopke zoper tiskovni zakon so bili odgovorni do malega vsi, ki so 
imeli kaj opraviti pri listu: pisec tistega članka, urednik, založnik, tiskar, prodajalci in 
raznašalci. Leta 1848 odpravljena cenzura se je brez posebnega zakona zopet uvedla in 
izvajala na ta način, da se je morala slednja številka lista eno uro pred izidom prinesti na 
policijo, kjer je za ta posel določeni uradnik z rdečim pisalom občrtaval spotakljiva mesta, ki 
so se morala potem vreči iz stavka. Ako jih je urednik pustil v stavku in odtisnil, je pretila 
ječa, denarna kazen, prepoved časnika, odvzetje koncesije za tiskarno. Izdajatelji listov so se 
drug za drugim tiho vdali, ustavili politične časnike, nadaljevali z izdajo samo najne-
dolžnejših strokovnih listov. Ves avstrijski periodični tisk med 1852. in 1859. letom je zeval 
glede notranje politike z dolgočasno praznino.«12 
Vse to je seveda veljalo tudi za najpomembnejši slovenski časnik tega časa, Bleiweisove 
»Novice« (1843-1902) - pravzaprav celo »edini list, ki mu je bilo po dolgotrajnih prošnjah, 
intervencijah — naposled še od samega nadvojvode Ivana — in pod najnedolžnejšo znamko v 
težkih predmarčnih dneh posrečilo izleteti izpod krempljev policijskega grofa Sedlnitzkega v 
slovenski svet kot organ 'Kmetijske družbe za Kranjsko', namenjen, da napravi slovenskega 
kmeta davčno zmožnejšega, uvidevnejšega in dostopnejšega za različne uradne ukaze.«13 
Tako je že leta 1849 namesto Kmetijske družbe postal izdajatelj »Novic« dotedanji založnik, 
• tiskar Jožef Blaznik, ker »(družba) ni mogla 1500 gold, po novih tiskarnih postavah kavcije 
izdatelja, da je moral razglašati popolnem in nepremenjeno vse sodne obsodbe, ki jih je zakrivil zadržaj 
njegovega časopisa. 
Najbolj pa so zavirali naraven razvitek našega novinarstva odstavki 22 do 26, zaznamenujoči mnogo 
tiskovnih prestopkov, katerih ne pozna obči kazenski zakonik. Po teh odstavkih časnikarjem preteče nevarnosti 
je zmanjšal cesarski patent od 14. sušca 1849 nekoliko, da je določil, da politične gosposke imajo kaznovati 
prestopke tiskovnega zakona, a porotna sodišča imajo izreči, ali je časopis s svojim zadržujem zakrivil ali ne 
zoper tiskovni zakon« (»Časniki in časnikarstvo«, Slovenski narod, 1883/282). 
1 0 Spreminjanje odredb o cenzuri oziroma njihovo dopolnjevanje je bilo v 19. stoletju značilno tudi za 
Francijo, kjer je bila cenzura leta 1814 odpravljena in že leta 1820 obnovljena, leta 1830 znova ukinjena in 
leta 1835 ponovno vpeljana, leta 1848 ukinjena in znova v veljavi leta 1852, zopet ukinjena leta 1870 in že 
naslednje leto uzakonjena ter končno permanentno ukinjena leta 1881 (začasno je bila obnovljena samo med 
1. in 2. svetovno vojno). Vendar za razliko od habsburške monarhije v Franciji vsaj glede tiskane besede 
predhodna predložitev časnikov oziroma njihovih krtačnih odtisov cenzorju ni bila potrebna. Kljub temu, da 
so se francoske oblasti odrekle predhodni cenzuri tiskane besede, je bila ta vselej v veljavi pri objavljanju 
ilustracij in karikatur. Oblasti so se namreč zavedale nevarnosti raznih satiričnih ilustracij, karikatur, lepakov 
in drugega ilustriranega gradiva, katerega pomen so lahko razumeli tudi nepismeni, ki so prevladovali med 
revnimi sloji prebivalstva; ti so predstavljali največjo nevarnost vladujočemu srednjemu in višjemu razredu. 
" »Hujši časi so nastopili z letom 1851. Prejšnjo tiskovno svobodo je močno skrčila dne 6. julija prijavljena 
naredba o posvarjenju časopisov. Prvi odstavek te naredbe se je glasil takole: 'Ako kak časopis stanovitno 
kaže svoje sovraštvo proti prestolu, proti jednoti in celoti države, proti veri, nravnosti in sploh proti temeljem 
državne družbe ali pa spodkopuje javni mir in red, posvaril se bode dvakrat pismeno. Če je bilo to svarjenje 
brezuspešno, lehko ga ustavi namestnik kronovine, v katerej časopis izhaja; ustavi pa ga lehko začasno, -
namreč za 3 mesce. Le ministerstvo ga lehko ustavi še za die časa ali pa za zmerom. Pritožba zoper odločbo 
namestnikovo nima odložne moči'« (»Časniki in časnikarstvo«, Slovenski narod, 1883/284). 
1 2 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopoltična in slovstvena zgodovina / Staroslovenci, Prva knjiga, Ljubljana 
1955, str. 35-36. 
"Prav tam, str. 163. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS ' S 3 » 1999 ' 2 (115) 173 
vložiti, je Novice dala vredniku in založniku v last s tem poročilom, de v vsim tako ostanejo, 
kakor so dosihmal bile.«14 
Deset let pozneje, leta 1862, je bil sprejet nov tiskovni zakon, ki je bil spet nekoliko 
popustljivejši, saj je namreč zmanjšal »zavarščino ali založnino in sicer zdatno, kar je 
posebno prav hodilo malim političnim listom v raznih slovenskih mestih. Po tem zakonu 
morajo dnevniki in vsi listi, ki vsaj po trikrat v tednu izhajajo, uložiti na Dunaju 8000 gld. 
zavarščine (prej - po tisk. z. od L 1852: 10.500 gld.), v mestih s 60.000 in več prebivalci: 
6000 gld. (prej 10.500 gld), v mestih od 30.000 do 60.000 prebivalcev: 4000 gld (prej 7350) 
in v vseh drugih mestih 2000 gld. (prej 5250). Časopisom pa, ki izhajajo le po jedenkrat ali 
dvakrat v tednu, treba je uložiti le polovico gori zaznamenovane zavarščine. Po vseh 
slovenskih mestih in trgih le po 2000 in 1000 gld.« 
Toda če je zmanjšanje »zavarščine« povečalo možnost izdajanja novih časnikov, se ni 
bistveno zmanjšal obseg prepovedanih tem in kazni zanje, kajti: »Isti dan (17. dne decembra 
1862) zagledala je beli dan neka novela kazenskega zakona, ki je časnikarje kaj nevšečno 
dirnula. Bilje pravi kolorarij tiskovnemu zakonu ter je v deveterih ostavkih branila državno 
ustavo, državni zbor in deželne zbore, vse javne uradnike, vojake in duhovnike glede na njih 
družbena opravila pred napadi in razžaljenji v časnikih. Vse to je moralo močno razširiti 
okrožje tiskovnih prestopkov — in res so pristranski ustavoverci neprestano rabili to dvoje-
rezno orožje zoper vse časopisje in časopise, ki neso v njih rog trobili. Izgledov pač ni treba 
navajati, ker so vsem razumnim Slovencem še v predobrem spominu... 
Kako kočljive so določbe tiskovnega zakona o zasegi (konfiskaciji) posamičnih listov, o 
tem znajo slovenski časopisi marsikatero pesem zapeti; kaj pomaga 'Slovenskemu Narodu ' § 
10 istega zakona, ki izrecno poudarja, da se lahko po pravnem potu pritoži zoper neopra­
vičeno zasego ter iz državne blagajnice zahteva odškodnine! A ustavoverskim zakonoda­
jalcem, tem razupitim liberaluhom ni zadostovala še zasega, ampak v 38. § rečenega zakona 
so vzprejeli še začasno ustavljanje (suspenzijo) časopisov. In da bi svojo ustavo pač 
zavarovali za veke, izrekli so se v dotičnem odstavku takoj, da je imela vlada v vsakem 
posamičnem slučaju popolno oblast neugodni list začasno ustaviti. Res je mnogo let pozneje 
to pravico nekdanjega absolutizma vladi vzela novela o tiskovinah od 15. oktobra 1868.«l5 
Samovoljno ustavljanje nevšečnih listov je odpravila torej tiskovna novela iz leta 1868, leto 
kasneje pa so bila vpeljana tudi porotna sodišča v primeru tiskovnih prestopkov in zločinov. 
Kljub strogim odredbam, ki so zadevale tisk, so se po letu 1848 množili slovenski listi. 
Nekateri med njimi pa so kar nekajkrat prekoračili mejo, ki jim jo je začrtala cenzura, zato so 
se zaplembe vrstile ena za drugo. Znana je zgodba o Vilhar-Levstikovem »Napreju,« ki je 
izhajal od januarja do septembra 1863 dvakrat na teden in se odločno zavzemal za pravice 
slovenskega jezika, za enakopravnost slovenščine z nemščino, za Zedinjeno Slovenijo. 
List so »uničili tiskovni zakoni,« piše Ivan Prijatelj. »Urednik je skoraj v vsaki številki 
'Napreja'poročal, kako divjajo ti zakoni zoper slovanske časnikarje. Končno je tudi njega in 
njegovega založnika zadel Damoklejev meč. 'Levstiku je bilo za njega spis 'Kaj se nekterim 
zdi ravnopravnost'prisojeno 3 mesece sedeža', poroča pisatelj sam v oceni Kleinmayrove 
'Slovstvene zgodovine'. Vdharje bil kot odgovorni urednik zaradi tega Levstikovega članka 
obosojen na 4 tedne zapora in 60 gld. izgube na kavciji. Te kazni sta bila oba pozneje v 
Gradcu in tudi na Dunaju oproščena; pač pa je moral Vûhar sedeti 6 tednov v zaporu in 
plačati 300 gld. kazni zaradi članka 'Misli o zdanjih mednarodnih mejah'.«16 Dramatik, 
14Prav tam, str. 165 (po Novicah, 5.12.1849). 
1 5 »Časniki in časnikarstvo«, Slovenski narod, 1883/284. 
174 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
pesnik in komponist Miroslav Vilhar (1818-1871), ki na obravnavi ni hotel izdati pisca 
članka, je bil obsojen kot izdajatelj lista, zavoljo obsodbe pa je izgubil tudi svoj poslanski 
mandat. V spomin na zapor je leta 1865 izdal knjižico humorističnih in zbadljivih verzov 
»Žabjanke (Žabe, Raki, Ribice).« 
V 14. št. za leto 1884 je satirični list »Škrat« (1883-1886), ki seje lahko pohvalil že z 
zaplenjeno prvo številko, objavil »Dnevni red za prihodnji teden,« s katerim seje ponorčeval 
iz zaplemb slovenskih časnikov, ki so si po Škratovem mnenju očitno morale slediti kar ena 
zadrugo: 
»Ponedeljek: - zaplenili so Slovenski Narod zaradi inserata 'Puške in revolverji', ker so 
s tacimi naznanili motili javni red in mir. 
Torek: - Ista usoda zadela Slovenca zaradi dopisa, v katerem se piše, da bode veliko 
slame a malo zrnja. 
Sreda: - Deželna vlada odredi zopet konfiscacijo Slovenskega naroda. 
Četrtek: - Deželna vlada konfiskuje Slovana. 
Petek: - Deželna vlada zapleni Škrata. 
Sobota: - Deželna vlada konfiskuje Novega Brenclja. 
Nedelja: - Deželna vlada konfiskuje sama sebe. Gotthelfe weiter!« 
Ob gori zaplenjenih člankov, nekaj kaznovanih urednikih in novinarjih lahko naletimo 
tudi na kopico zaplenjenih karikatur, hkrati pa so se tudi karikaturisti včasih poskušali pošaliti 
na račun cenzorjev, državnih pravdnikov in sodišč. Prav karikaturam se bomo posvetili v 
nadaljevanju zapisa. Poleg arhivskih dokumentov in časnikov med gradivo za proučevanje 
nekega obdobja sodijo tudi drugi, manj pomembni pisani in tiskani viri: pesmi, plakati, 
pamfleti, razglednice, karikature in ilustracije ter seveda tudi anekdotični in ustni viri. Za 
karikature bi lahko dejali, da je prav tako kot pri pristransko pisanih časopisnih člankih 
njihova verodostojnost vprašljiva, vendar pa nam - če se zavedamo okoliščin in razlogov, 
zaradi katerih so nastale - pomagajo pokazati na nek dogodek kot na del celote. Odkrivajo 
nam, kako so nanj gledali sodobniki. 
Vsekakor karikatur ne smemo imeti zgolj za mikavne in šaljive podobice, ki so v skladu 
s frazo, da nič ni tako starega kot včerajšnji časopis, že kmalu po svojem nastanku zapisane 
pozabi. Marsikdaj karikature lahko pojasnjujejo, komentirajo in razgaljajo dobo in okolje, ki 
sta jih porodila, opozarjajo na neizrekljivo in prepovedano, ki so ga karikaturisti na zvit način 
prelili v likovno satiro, odražajo nezavedno, prevajajo odmeve na nek dogodek z metaforične 
ravni v dobesednost... Večina avtorjev zgodovinskih, socioloških in likovnih pogledov na 
karikaturo se zato strinja, da karikature lahko veljajo za primerne ilustracije nekega časa, 
hkrati pa zmorejo razkrivati tudi zakulisja upodobljenih dogodkov in opozarjati na nekatere 
njihove detajle, na katere pri ubesedenih komentarjih ne bi bih toliko pozorni. 
Čeprav je bil tudi liberalni tiskovni zakon še vedno strog, je dopuščal marsikaj, česar si 
prej ni bilo mogoče niti zamisliti. Med drugim so tudi v Sloveniji kmalu po sprejemu 
omenjene tiskovne novele iz leta 1868, prav v času taborskega gibanja, začeli izhajati prvi 
satirični oziroma humoristični listi: Alešovčev »Brencelj« (1869-75; 1877-85), Martelančev 
»Juri s pušo« (1869-1870) in Levstikov »Pavliha« (1870). Seveda okoliščine, v katerih so se 
pojavili, še vedno niso bile nič kaj ugodne. Alešovec je npr. moral ukiniti svojega »Mladega 
Brenclja,« ker ni imel dovolj sredstev za polog varščine,17 in se je nato posvetil samo 
16Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina / Obdobje okorelega konservativizma 
1860-1868, Druga knjiga, Ljubljana 1956, str. 429. 
1 7 »Razglas. - Ker slavno c. kr. državno predsedništvo v zvezi s c. kr. državnim pravdništvom nikakor ne 
dovoli, da bi frčal 'Mladi Brencelj' po svetu, če oče ne vloži 1000 gold, varščine ali zastave za posebne potrebe 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 ' 1999 « 2 (115) 175 
»Brenclju.« Levstik je uspel izdati samo sedem številk »Pavlihe,« tako da se niti ni utegnil 
soočiti s cenzuro, hkrati pa je koncept njegovega lista šel mnogo bolj v nos staro- in 
mladoslovencem kot pa dunajskim oblastem ali domačim Nemcem. Tako sta se z vrsto 
zaplemb in celo sodnimi procesi lahko pohvalila samo Alešovec in Martelanc. 
Ime časnikarja, dramatika, pripovednika in satirika Jakoba Alešovca (1842-1901) je 
dobro znano poznavalcem kulturne in literarne zgodovine 19. stoletja. Njegova pripovedna 
zbirka »Iz sodnijskega življenja« (1874) velja za začetek naše kriminalne ali detektivske 
povesti. »Ljubljanske slike« (1879), v katerih opisuje različne ljubljanske stanove, so zanimiv 
vir za proučevanje življenja v Ljubljani v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja. 
V slovensko kulturno zavest pa se je Jakob Alešovec uspel zapisati zlasti s satirično 
avtobiografijo »Kako sem se jaz likal« (1879). V njej hudomušno opisuje svoja šolska leta 
(likanje: vzgajanje kmečkega fantiča v ljubljanskih gosposkih šolah). Kot novinar je pisal 
najprej za nemške časnike in revije, leta 1866 pa je začel sodelovati z Bleiweisovimi 
»Novicami.« 
9. januarja 1869 seje Alešovec polotil tudi izdajanja prvega slovenskega satiričnega lista 
»Brenclja v lažnjivi preobleki«. Pri svojem »zabavljivem in šaljivem listu« je prevzel malone 
vse naloge: bilje lastnik, izdajatelj, glavni urednik in tudi pisec dobršnega dela tekstov, med 
katerimi so nekateri izmed najbolj duhovitih komentarjev o delu cenzure na Slovenskem v 
19. stoletju. Z izjemo dvoletne prekinitve je »Brencelj« izhajal vse do začetka leta 1886. V 
njem je objavljal tudi karikature. Sprva so jih risali anonimni dunajski karikaturisti, kar pa je 
predstavljalo velik finančni strošek, zato že kmalu naletimo na domača risarja amaterja. Eden 
se je podpisoval kot Pražanski, za začetnicama imena drugega, »FZ« oziroma »Franjo,« pa se 
je skrival župnik iz Nove Oselice v Poljanski dolini. 
Vsi risarji so urednika tudi upodobili oziroma personificirali kot pravcatega »brenclja«. 
Narisali so ga kot ogromno žuželko s karikirano človeško glavo, kar uvršča njegove 
karikature med t.i. antropomorfizacije, ki so v 19. stoletju veljale za dokaj razširjen način 
karikiranja človeškega telesa. Morda so se celo zgledovali po najslavnejši »muhi« evropske 
karikature - osovraženi metresi Ludvika I. Bavarskega plesalki Loli Montez, ki jo je 
miinchenski satirični list »Leuchtkugeln« upodobil kot »špansko muho«. Urednika »Brenclja« 
se je tudi po zaslugi številnih upodobitev na karikaturah oprijelo ime Brencelj-Alešovec. 
Vsekakor Brencelj-Alešovec ni želel bralcev samo zabavati, pač pa tudi poučevati in jih 
voditi po pravi politični poti, ki jo je po urednikovem mnenju najbolje poznal dr. Janez 
Bleiweis. Njega je spoštoval in častil ter iz istega razloga tudi neusmiljeno napadal njegove 
politične nasprotnike ali jim celo prizanašal - pač glede na to, kako se je obračal politični 
veter. Alešovec je kot časnikar - deloval je tudi kot sourednik »Slovenca« - zbujal tako 
ogorčenje kot odobravanje. V prepričanju, da namen posvečuje sredstva, ni poznal prave 
mere: nesrečnega pesnika Cimpermanna, ki je bil zaradi bolezni popolnoma negiben, je 
zmerjal s »pokveko«; ko se je Levstik pripravljal, da bo začel izdajati »Pavliho,« je prav 
Alešovec razširjal laži, da bo Levstikov list prejemal vladno podporo; ostro in neprestano je 
napadal nemškutarje in Nemce, nič manj tudi mladoslovence, zlasti Valentina Zamika in 
Josipa Vošnjaka; Ivana Hribarja naj bi z obrekovanjem skušal spraviti ob službo v Pragi. 
c. kr. pravdnika, bo odslej 'Brencelj' sam frčal in sicer po dvakrat na mesec,, a drugič tako debel kot je danes, 
ker mu c. kr. deželno predsedništvo ne more braniti, da se obleče in redi kakor hoče. Morda si do polovice 
leta izmisli kak način, po kterem se da zvito c. kr. pravdništvo preslepiti ali pa bo spustil svojega strica 
'Sršena ' po svetu, in ta bo dokaj hujši od njega. Cena ostane za zdaj taka, kokoršna se bere zgoraj. - Ker s 
c. kr. državnim pravdništvom ni dobro češne jesti, se 'Brencelj' ne bo dalje puntal, če ne, se utegne c. kr. 
pravdnik naročiti na vse iztise 'Brenceljna ' in sicer tako, da bi ne plačal ne solda, kakor je njegova navada. 
To bi pa čestitim naročnikom gotovo ne bilo všeč. - 'Brencelj'« (Brencelj 1871/5). 
176 D. GLOBOĆNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
Koje leta 1880 preveč vtikal svoj nos v Vošnjakovo zasebno življenje, zapisal je namreč, 
da se je Vošnjak oženil zaradi državnega poslanstva in priženil lastne otroke, mu je v javnem 
odgovoru urednik mladoslovenskega časnika »Slovenski narod« (1868-1945) Josip Jurčič 
očital, da je prav on uvedel v slovenske časnike »amerikanski original revolver-žurnalistike« 
in ga uspešno poslovenil, da je skratka zmožen huje napadati lastne rojake, kot so jih nekdaj 
nemškutarski listi: »Kdo še v 'Brenclju' ni bil brez uzroka oblaten? Ljudi vseh stanov je 
Aleševec v 'Brenclju' uže napadal, vse po amerikansko, surovo, vfamilijske in privatne raz­
mere segajoč.«18 
Obtožbe, da je prav Alešovec izključni krivec za pojav »revolverske žurnalistike« na 
Slovenskem, ki si brezobzirno pomaga z objavljanjem škandalov, tračev in osebnih napadov, 
so bile seveda pretirane. Hkrati pa drži, da sije Brencelj-Alešovec drznil mnogo. Polotil seje 
tudi duhovnikov tja do nadškofa, samega ministrskega predsednika, deželnega predsednika, 
glavarja, poslancev... Ostro je pikal vse tiste, za katere je menil, da si to zaslužijo. Po dragi 
plati pa ga nihče ni imel za resnega, zato se njegove žrtve niti niso pretirano jezile. Takole ga 
je v svojih »Spominih« označil Josip Vošnjak: »Alešovec je bil eden tistih v valovih življenja 
pogrezlih talentiranih ljudi, ki so bili preslabe volje, da bi znali brzdati svoje, rekel bi, 
animalske nagone. Skoda, da ga ni poznal Cankar! Alešovec bi bil živ eksemplar telesno in 
duševno propadlega viteza, kakoršne slika on tako rad.«19 
Kulturna zgodovina je o Alešovcu izrekla milejšo sodbo. Nadarjen pripovednik, bister 
opazovalec, oster, duhovit in hudomušen satirik, eden prvih slovenskih poklicnih novinarjev 
in seveda »jeden izmej izgubljenih slovenskih talentov« pa je po Bleiweisovi smrti postal 
nekako odveč celo tistim, katerim je kot časnikar ves čas zvesto služil. Alešovca je kmalu 
doletela še ena velika nesreča. Začel mu je pešati vid. Ko ni mogel več opravljati novinar­
skega dela, je bila njegova usoda zapečatena. Še 15 let je životaril in vse bolj in bolj propadal. 
Po ljubljanskih gostilnah je prodajal »prigodne slavnostne pesmi« in končno slep, zapuščen 
in zanemarjen beračil po ljubljanskih ulicah, tako da so se ga usmilili celo tisti, ki jih je nekoč 
neusmiljeno vlačil po časnikih. 
Med tistimi, ki so Alešovca in njegovo pisanje ves čas jemali nadvse resno, je bil tudi 
policijski cenzor. »Brencelj« je bil zato večkrat konfisciran, sam Alešovec pa seje prav tako 
kot Vilhar, s katerim sta se dobro poznala, saj je bil nekaj časa prav tako kot Levstik domači 
učitelj njegovih otrok na Kalcu, znašel na zatožni klopi. 
Tako je bila 14. št. Brenclja iz leta 1871 zaplenjena zaradi prispevka »Pes in sodnik ali 
kako se je gospod Čuček spekel.« V njem si je Brencelj-Alešovec privoščil adjunkta Čučka 
(pomožnega uradnika na sodišču) z naslednjimi besedami: »Da rihtarski je dolžil stan, Da 
nagnjenje v nemško stran!« Komentiral je namreč ovadbo nemškega krojača Riesterja zoper 
nekega Križaja, ki je bil zaradi napada na Riesterjevega psa obsojen na 6 dni zapora ali 30 
gld. denarne kazni, vendar se je pritožil v Gradec, kjer so ovrgli Čučkovo obsodbo. 
»Risterjeva pasja krota se je zapodila v pesa nekega Slovenca,« je v naslednji številki 
»Brenclja« pisal Alešovec. »Slovenec je kresnil pasjo kroto, Riester je šel Slovenca k Čučku 
tožit, Cucek je Slovenca obsodil in konec te homatije je bil, daje bil 'Brencelj' konfisciran. 
Torej je Risterjeva krota prav za prav 'Brencljna'popadla. - 'Brencelj' se je tedaj že drugič 
vjel v mreže. Prvikrat je bil konfisciran zarad tega, ker so bili turnarji v Janjčah tepeni, a 
vendar je iz mreže srečno všel. Kako se mu bo zdaj godilo, še sam ne ve. Dasiravno vjet bo 
pikal dalje na vse strani; ne bo se zmenil za Čučka in Riesterjevo pasjo kroto, ne za 
Dežmanove 'proklete groblje', ktere so zmeraj nastavljene, da bi se sprožile.«20 
1 8 Josip Jurčič, »Zoper slovensko revolver-žurnalistiko Brencelj-Alešovčevo L«, Slovenski narod, 1880/217. 
"Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 627. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) 177 
»Gospod Čučekje bil v mladih letih vnet m slovensko reč, za blagor svoje domovine, tako 
da je bilo upati, da bo kdaj kaj pride iz njega,« je na dolgo in široko razlagal bojeviti 
Alešovec bralcem »Brenclja« svoje težave s cenzuro in sodiščem ter hkrati ostril svoje 
satirično pero zoper Čučka in Riesterja, ki sta ga spravila v ta neprijeten položaj. »Ko bi bil 
gospod Čuček ostal svoje žive dni avskultant, bi bil tudi ostal Slovenec. - Pa gospod Cucek 
postane adjunkt in s službo in suknjo premeni tudi svoje misli. Nemškutarski duh, kteri se 
tako pogosto nahaja po c. kr. uradnijah, da se ga marsikak Slovenec naleze, se prime tudi 
njega in dandanes je gospod Čuček iskren častilec Dežmanovih 'prokletih grabelj' in 
principov. Tako raste v letih in nemškutarstvu in vsled tega tudi v milosti pri svojih viših. -
Kakor vsak niži c. kr. uradnik se tudi naš Čuček pri vsaki priložnosti svojim višim na vso moč 
rad prikupi, kajti on ne misli ostati adjunkt, timveč više plezati na c. kr. lestvi, vsaj o tiste 
višave, v kteri dobi človek toliko penzije, da mi ni treba dalje požirati prah smetnih uradnij, 
timveč da lahko brez dela stoji pred kazinom. 
Gospod Riester je priprost krojač, kteri je na polžu prijahal iz tujega v Ljubljano in si s 
tem, da je strigel sukno in svoje naročnike, pridobil toliko premoženja, da zdaj zmore brez 
skrbi postopati po Ljubljani in obdelovati Dežmanovo polje, čeravno le toliko, kolikor pastir, 
kteri se nad voli dere in jih z bičem poganja, ker pri gospodu Riester ju obleka ne dela moža 
ali učenjaka. - Gospod Riester je imeniten zarad svojega pesa -jako majhne, pa sitne krote, 
ktera se, kakor njen gospod, vedno rada zaletava po druzih ljudeh. Ta 'alter ego ' gospoda 
Riestera je dobil zarad sitnosti palico pod noge, ktera je gospoda Riestera tako zabolela, da 
je šel tistega, kteri je stal na drugem koncu palice, naravnost tožit. 
Tako sta se seznanila gospod Riester in gospod Čuček, oba polna Dežmanovega duha. 
Gospod Čuček precej spozna veliko hudodelstvo, ker je bil pes gospodu Riester ju tako drag, 
da bi bil raji sam vdarjen pod noge. Ni vse eno, če vdariš pesa Slovenca ali nemškutarja. -
Gospod Čuček išče in išče po debelih postavnih 'špehih' in najde nek paragraf, po katerem 
je ranjenje pesa premišljeno poškodovanje tujega blaga in obsodi zatoženca na šest dni v 
zapor ali 30 gold, kazni in povrnenje stroškov za ozdravljenje male pasje krote. Gospod 
Riester se smeji v pest, češ, daje Slovenca vžugal, in pripoveduje to dogodbo vsakemu, kdor 
ga hoče poslušati, dasiravno je malo takih ljudi, da bi gospoda Riesterja hoteli poslušati. 
Tako čudno obsojeni zatoženec pa se pritoži pri višji sodniji čez to razsodbo in gospod 
Čuček dobi iz Gradca velikansk nos, kakoršnega na sebi še v sanjah ni videl. Sodnikom v 
Gradci se ta razsodba tako čudna zdi, dajo brž ovržejo, češ, da ni vredno, da se sodnija peča 
s takimi malenkostmi. - Gospod Riester in ž njim vred vsi psi pa so zdaj jako pobiti, ker jih 
zdaj srne vsak suvati in odganjati, če so sitni, brez kazni. 
Iz te smešne dogodbe pa sledi nekaj, kar ni ravno smešno. Na Kitajskem ali kje drugje v 
Aziji, kjer ni toliko postav, bi tacega uradnika, kakor je gospod Čuček, kterega modrosti se 
vsaj polovica mesta smeje, menda brž odstavili ali pa ga vsaj poslali v daljne kraje, pri nas 
pa, kjer postava zahteva, da se sodniki spoštujejo, ostane na svojem mestu. Ali morda zato, 
ker je nemškutar? Sodnika, kteri smešno obsodi, ne more nihče spoštovati, k večem se prikupi 
pasjemu rodu, za katerega se tako blamira. - Gospod Čuček! Marsikdo bi rad vedel, kje ste 
se Vi učili razlagati postave, in to zarad tega, da bi kje ne šel se jih učit. Pa saj vam to nič ne 
škoduje, kajti plajšč nemškutarije vržete čez sebe in ta pokrije vse, kar je pri vas smešnega. -
Da bi bili Vi Slovenec, morda bi po tej dogodbi nikogar več ne sodili. Kedar bom imel jaz 
kakega pesa in mi ga ko udari, bom prišel hudodelnika k Vam tožit in sicer zarad hudodelstva 
težkega telesnega poškodovanja; Vi ga boste že navihali in mu uro navili.«21 
20Brencelj, 1871/15. 
2 1 »Pes in sodnik ali kako se je gospod Čuček spekel (Zanimiva povest za vsacega)«, Brencelj, 1871/14. 
178 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
Pravda pred porotnim sodiščem v Ljubljani se za Alešovca ni srečno iztekla. Čakala gaje 
zaporna kazen, zato je moral uredništvo »Brenclja« začasno prepustiti Andreju Velikonji. 
Pred svojim odhodom v »narodno poboljševalnico« Žabjek pa je v 18. št. »Brenclja« iz leta 
1872 objavil karikaturo »Pred Žabjekom 6. oktobra 1872«. Prikazuje objokanega Brenclja-
Alešovca, ki ga dva orožnika peljeta v Žabjek, poleg pa stojita zadovoljni Riester in njegova 
pasja »krota«, ki si je nadela »brencljeva« krila. Alešovec je moral presedeti dva meseca v 
ljubljanskem preiskovalnem zaporu na »Žabjeku«.22 
Toda tudi zapor trdoživemu in plodovitemu satiriku ni prišel do živega, saj se je kasneje 
hvalil, da je v tem času uspel napisati 9 iger. Zaporna kazen pa niti ni mogla biti preveč huda, 
saj mu je bil priznan status »političnega zločinca«.23 Na karikaturi »Na sv. Miklavža dan« iz 
23. št. so bili po Alešovčevem naročilu - po njegovih zamislih so namreč risali karikature 
neznani dunajski risarji - upodobljeni državni pravdnik in porotniki, ki jih je »parkelj« 
naložil v svoj koš. 
2 2 »Žabjek« je bil tedanji preiskovalni zapor. »Cenjeni čitatelj, ki Ljubljano pozna ter je vajen monumentalne 
justične palače, ne bode morda vedel, da se je takrat l. 1867 preiskovalni sod še nahajal v nizkem enonad-
stropnem poslopju na malem trgu, ki gaje bila oficijelna nemščina krstila za 'Froschmarkt', dočim smo ga 
domačini klicali 'Žabjek',« piše Fran Šuklje (Fran Šuklje, Iz mojih spominov, Ljubljana 1988, str. 70). 
2 3 V zapor so Alešovcu sledili tudi drugi časnikarji, med njimi urednik celjske »Domovine,« Ante Beg, ki 
se je s ponosom spominjal na lastno zaporno kazen, kajti »tudi v bivši Avstriji so imeli nekoliko respekta pred 
novinarji in političnimi grešniki sploh, da jih niso zapirali v navadne jetniške celice, temveč jim odkazovali 
svetle sobe, ako so sploh bile na razpolago. Taki tiči so se imenovali 'politični zločinci'« (Ante Beg, »Custodia 
honesta pred 28 leti / Nekaj spominov na avstrijsko in nemškutarsko prakso«, Jutro, 1928/224). 
Članek, ki je skupaj s karikaturo »Sladkosti novinarskega poklica« opozarjal na štirinajstdnevno kazen, ki 
si jo je v stari Jugoslaviji zaradi tiskovnega prekrška prislužil dr. Birsa, našteva tudi nekatere druge »politične 
zločince«: »Custodia honesta me je čakala na starem Žabjeku, ki ga je tako hudomušno opisal Alešovec v 
knjigi 'Ričet iz Zabjeka'. Nakazali so mi baš tisto sobo z dvema oknoma - seveda zakriženima - v Hrenovo 
ulico, v kateri je svoječasno brenčal Brencelj-Alešovec, kjer so prebili politične kazni pok. pesnika Miroslav 
Vilhar in Iv. Resman in če se ne motim tudi prvi slovenski župan ljubljanski, še živeči g. Grasselli. 
Danes se brez trpkosti, naravnost s ponosom spominjam na prestane boje in nemčurske gonje, posebno 
pa na Žabjek. Takrat sem zapisal v 'Spominih na Žabjek' ('Domovina' z dne 6. decembra 1901): 'Pri vsem 
tem mi ostane žalostna slava, da sem bil zadnja slovenska časnikarska žrtev na Žabjeku. Na pomlad so namreč 
ta klošter opustili, a če je božja volja, pade tudi v državnem zboru zastareli tiskovni zakon. Poznejši rodovi ne 
bodo mogli razumeti, kako je mogel kdo zaradi malenkostne nemčurske nagajivosti presedeti četrt leta na 
Žabjeku med tatovi in morilci. ' 
Preden pa je prišev v Avstriji novi tiskovni zakon, je slična usoda zadela še 'kolego' dr. Korošca kot 
urednika 'Slov. gospodarja'. Toda on ni nikoli nastopil prisojene zaporne kazni, ker je imel že tedaj na Dunaju 
visoke zveze in protekcijo. Saj so kmetje v njegovem rojstnem kraju govorili, da igra tarok s cesarjem Francom 
Jožefom. 
Pozneje ni v Avstriji doletela nobenega tovariša slična usoda. Priti smo morali šele v novo 'moderno' 
državo, kjer se vse staro in slabo obnavlja, kakor kažejo najnovejše novinarske žrtve.« (dr. Anton Korošec je 
bil kot urednik obsojen na 6 tednov zapora, cesar pa je njegovo kazen zmanjšal na 1.000 gl. globe.) 
In kaj je »custodia honesta«? Vladimir Knaflič je (sicer za hrvaški prostor oziroma ogrsko polovico 
monarhije) zapisal: »Porotniki namreč (odnosno redno sodišče, kadar porotniki niso pristojni) izrečejo obenem 
s krivdorekom (obsodbo) v kazenskem postopku radi kažnjivih dejanj, storjenih s tipkopisom ali z oziroma na 
posebo naravo doličnega kaznjivega dela, da li pristoje obsojenemu obtožencu pri izvrševanju kazni posebne 
blagodati, veljavne za politične krivce. Ti blagodati so: Na zapor obsojeni pretrpi svojo kazen v kazenskem 
zavodu, ločen od kaznencev, ki so obsojeni radi prostih zločinov, svoj zapor prestane v 'pristojnejšem', torej 
spodobnejšem prostoru, ne more se pritegniti k obveznemu delu kaznjencev, marveč se sme baviti z delom, 
katero si sam izbere, v kolikor je v skladu z vsemi prilikami dotične kaznilnice, nositi sme svojo lastno obleko 
in oskrbovati se sme z lastno hrano. Tudi glede hišnega reda in discipline, nadzorstva in občevanja z osebami, 
ki ne pripadajo dotičnemu kazenskemu zavodu, se s političnimi kaznjenci postopa boljše nego z ostalimi. Dalje 
sme biti najmanj dve uri dnevno na zraku« (Vladimir Knaflič, Traktat o tisku, Ljubljana 1930, str. 104). 
Uredniki satiričnih listov so imeli veliko več možnosti, da nekoč pristanejo v zaporu, kot pa uredniki 
drugih časnikov in revij, pri katerih so za odgovorne urednike pogosto izbirali t.i. »slamnate može« - državne 
poslance, ki jih je pred sodnim preganjanjem ščitila poslanska imuniteta. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) 179 
»Podoba brez podpisa«, Brencelj, 
1885 
Svojo dogodivščino s cenzorjem, zaplembo »Brenclja,« sodiščem in ljubljansko kaznil­
nico ter vse tiste, ki so ga spravili vanjo, je Alešovec opisal tudi v ilustrirani satirični pesmici 
z naslovom »Risterjev pes«. 13 karikatur zanjo je narisal njegov najkvalitetnejši dunajski 
likovni sodelavec. Izšla je v »Brenclju« ter v samostojni knjižici s pomenljivim naslovom 
»Ričet iz Žabjeka / kuhan v dveh mescih in zabeljen s pasjo mastjo / Skuhal in osolil Jakob 
Alešovec / V Ljubljani 1873, Matoloni, Wien.« V njej na satiričen način opisuje svojo 
prestopniško kariero, tlako v zaporu, zaporniške tovariše in nasploh tedanje zapore. 
Ena od karikatur v pesmici prikazuje urednika Brencelj-Alešovca in dva policaja, ki pred 
njegovimi očmi iz tiskarne odnašata izvode »Brenclja.« Karikatura je bila nato v »Brenclju« 
objavljena še večkrat - ob vsaki novi objavi pa so bralci vedeli, daje bil list znova zaplenjen. 
Leta 1885 jo srečamo pod naslovom »Podoba brez podpisa«. Spremlja jo več kot zgovoren 
komentar: »Kaj podoba tu ob strani pomeni, ugane vsak, kdor količkaj ve o časnikih in 
njihovih nesrečah.« 
Na karikaturah, ki spremljajo Alešovčevo satirično pesmico, naletimo tudi na »škarjača 
Risterja«, iniciatorja prej nepomembnega in zabavnega kot pa pomembnega incidenta na 
narodnostni podlagi, ki gaje komentiral Brencelj-Alešovec. Po poklicu je bil Riester krojač, 
»en žnidar«.24 Zaradi tega je na karikaturah vselej opremljen z nenavadno velikimi škarjami, 
ki mu visijo obešene okrog vratu ali pa mu narobe obrnjene služijo kot nekakšni naočniki.25 
Škarje, ki bi sicer lahko predstavljale atribut Riesterjevega poklica, so francoski karika­
turisti 19. stoletja začeli uporabljali za smešenje cenzure. »Cenzuro« so npr. upodabljali kot 
grdo staro žensko z velikimi škarjami in ji po neki znani pariški šivilji tedanjega časa nadeli 
ime Anastasia. Tudi cenzorjem so na večini karikatur potisnili v roke njihov delovni pripo­
moček - škarje. V nemški oziroma avstrijski karikaturi so se škarje kot simbol za cenzuro 
2 4 Krojači so bili v slovenskem ljudskem izročilu slabo zapisani. Skupaj z drugim vaškim proletariatom so 
v 19. stoletju postali predmet posmeha na satiričnih upodobitvah s panjskih končnic. 
2 5 Alešovec je za pomemben delovni instrument cenzure razglasil tudi očala, »ktere ne prezrejo ne ene 
pičice« (»Okrožno pismo Brenclja«, Brencelj, 1883/21 in 22). 
180 D. GLOBOĆNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
pojavile vsaj v revolucionarnem letu 1848. Najbrž je bil ta satirični pripomoček dobro znan 
tudi neznanemu dunajskemu risarju. 
»Brenclja« je torej kar nekajkrat zaplenila policija. Alešovec je bil leta 1872 obsojen na 
Zabjek, seveda v vlogi urednika. Zapiranje novinarjev, urednikov, karikaturistov in celo 
tiskarjev ni bilo nič neobičajnega celo za Francijo, da pa je to prakso poznal tudi avstrijski 
režim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Alešovec je bil imenovan za urednika »Triglava« 
zato, ker je moral Peter Grasselli v Žabjek. Zaporne kazni so si prislužili mnogi od 
najpomembnejših francoskih karikaturistov, vključno s Honoréjem Daumierjem, ki je svojo 
kazen v letih 1832/1833 odsedel na psihiatrični kliniki, Charlesom Vernierjem, Charlesom 
Gilbert-Martinom, Pilotellom (Georgesom Labadiejem), Louisom Legrandom idr., ter 
uredniki vse od največjega med njimi, Charlesa Philipona naprej. Kazni so segale od nekaj 
dni do izjemnih kazni enega leta. Francoske oblasti so uspele z denarnimi in zapornimi 
kaznimi zatreti tudi več humorističnih listov. Ti so cenzuri seveda vračali udarec - enega med 
njimi so predstavljale tudi omenjene škarje. 
Alešovec je bil Bleiweisov privrženec in je zvesto sledil staroslovenskemu političnemu 
konceptu, zato je Brencelj marsikdaj deloval kot nekakšna satirična podružnica »Novic«. 
Tržaški »Juri s pušo,« slovenski satirični list, ki je poleg sedmih italijanskih satiričnih listov 
izhajal v največjem mestu na slovenskem ozemlju, pa se je pridružil mladoslovenskemu 
taboru in se že kmalu spri z »Novicami« ter »Brencljem,« kar pa cenzorjev seveda ni niti 
malo motilo. Razprtije znotraj slovenskega političnega tabora so bile za vladajoče Nemce (in 
v Trstu tudi Italijane) ter njihove privržence namreč zaželene. Moteč pa je seveda bil narodni 
program »Jurija s pušo,« ki gaje urednik Gašpar H. Martelanc (1829-1884), stavec v tiskarni 
avstrijskega Lloyda v Trstu in kasnejši izdajatelj vrste listov v italijanskem jeziku, zagovarjal 
enako vehementno kot Alešovec. 
Tudi tržaški satirični list si je zato s svojo predrznostjo nakopal na glavo pozornost 
cenzure. Tako sta bili konfiscirani oziroma zaplenjeni kar dve številki - »i sicer 1) zvunredni 
list 'Juri s pušo na taboru' zarad izpisov: 'Nazaj!', 'Nemškutarjem!' in 'Slovensko mesto 
Trst'; - 2) redni list 'Juri s pušo'6. št. zarad izpisov: "V Krajni smo gospodje mi!' in 'Zlata 
abcda',« piše urednik G.H. Martelanc. »Državni pravdnih nas dolži kaljenja javnega mirû po 
§ 302. in tržaški lahoni se zelo vesele, dapr. mesec 'Juri s pušo' dvakrat pred porotnike pride! 
Kaka usoda nas čaka, sicer ne vemo, ali naj se zgodi karkoli hoče, našega programa nikakor 
ne prememmo, temveč na ves glas bomo vpili: Slovenci ne udajmo se! Slavljani zjedinimo 
se!«26 
Posebna, 4. številka »Jurija s pušo« je izšla prav na dan, ko se je odvijal tabor na Kalcu 
ob Pivki (9.5.1869). Policiji seje uspelo dokopati samo do zadnjih 17 izvodov »Jurija s pušo 
na taboru«. Pri zaplembi 6. številke pa je bila situacija obratna. Policija je tokrat hitro 
ukrepala, tako da je list po pošti prejelo le kakih 90 naročnikov, vse ostale izvode pa je 
policija zaplenila. Nekateri zanimivi prispevki iz sporne številke so bili nato objavljeni v 7. 
številki. 
Zaplembi številke je' sledila sodna razprava pred porotnim sodiščem, ki jo lahko 
spremljamo s pomočjo poročil, ki jih je objavljal štirinajstdnevnik »Jadranska Zarja« 
(1869-1870) - »Političen, podučiven i kratkočasen list«, ki jo je G.H. Martelanec izdajal 
vzporedno z »Jurijem s pušo«. Tako je bilo v 3. številki iz leta 1870 npr. objavljeno 
nadaljevanje danes v celoti neznanega podrobnega poročila s sodišča, v katerem se je ohranil 
tudi Martelančev obrambni govor: »To omenivši naj spregovorim nekoliko o zatožbi. V njej se 
2 6 Juri s pušo, 1869/15. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 «2(115) 181 
mi očita, da sem s pesmijo 'V Kranji smo gospodje mi.' -ker se v njej govori o nemškutarjih 
- z besedo 'nemškutar' žalil v Ljubljani i njenej okolici bivajoče Nemce, kteri naj bi se brž ko 
mogoče iz dežele pobrali, ako tega ne store bi jim že znala na Kranjskem šiba zapeti. Nikakor 
ne morem priznati, da bi se beseda 'nemškutar' na takov način razlagala. Vendar sem slišal 
i bral, da beseda 'nemškutar' pomenja le take zaničljive ljudi, ki so po rodu Slovenci, v 
svojem mišljenju in obnašanju pa hočejo Nemci biti; take malopridneže, ki le iz sebičnih 
namenov zatajujejo svoj rod, ter delajo ali javno, ali pa skrivoma za nemštvo.«21 
V »Zlati abcdi«, katere avtorja Martelanc ni hotel imenovati, pa so bili omenjeni turnarji 
(člani ljubljanskega nemškega telovadnega društva Turnvereina) in njihov zloglasni izlet na 
Janče iz maja 1868, ki seje spremenil v enega najhujših izgredov med Slovenci in Nemci. 
Čeprav je baje turnarje celo župan svaril, naj ne gredo, so ti vseeno izletnikovali, vendar so 
jih slovenski fantje prepodili, nakar so se turnarji znesli nad slovenskim prebivalstvom v 
Vevčah. Izgredi so se končali z eno slovensko žrtvijo. »Juri s pušo« naj bi s komentarjem tega 
izleta »žalil nemški narod, ker je turnarsko društvo nemško društvo.« 
Besede državnega pravdnika so bile ostro zastavljene: »Poglejmo samo, kaj je dalo pesem 
pisajočemu povod za neopravičene ostre napade. V nedeljo nekega pomladanskega jutra šli 
so se ljubljanski turnarji na Janče sprehajat; prišedši na vrh, vsedejo se na zeleno trato 
trudni in lačni; spraznivši bisage in mošnje, da bi se okrepčali z jedili in pijačami, zavživajo 
hlastno prirodno čarobo, nič hudega sluteči. Pa čujte, čujte, gospodje porotniki! Kar 
naenkrat se priklati velika množica slovenskih kmetov, oborožena s prekljami, palicami itd. 
Ljubljanski turnarji sprejeli so kmete s prijaznimi besedami, celo po slovensko so se hoteli ž 
njimi pogovarjati, jedi in pijače so jim ponujali, a vse to ni nič pomagalo. Kmetje so burno 
tirjali turnarsko zastavo, isto jim tudi iz rok izvili in raztrgali. Ali to ni bilo vse, gospodje 
porotniki, še hujše stvari godile so se isto osodepolno nedeljo na Jančjem. Slovenski kmetje 
so namreč ljubljanske turnarje hudo pretepli in v beg spodili. Pod hribom čakala jih je še 
druga slovenska drhal, pretepla in kamenovala jih tako, da turnarji niso vedeli kam i kako. 
In tako ostudnost 'Juri s pušo ' v pesmi 'V Krajni smo gospodje mi! ' in v 'Zlati Abcdi ' tako 
rekoč hvali, in žuga da, ako bi se ljubljanski turnarji še enkrat predrznoli, hoditi na kranjske 
hribe, jih nič boljšega ne čaka, 'ker koj kranjske stene za nič ne poznajo ', z drugimi besedami 
govori 'Juri s pušo': Kranjci, če se turnarji zopet na vaše hribe sprehajat pridejo, le spet jih 
namahajte! Ali ni to očevidno hujskanje Slovencev proti Nemcem? Gospodje porotniki -
sklenolje državni pravdnik svoj govor -, ako bi danes ali jutre tržaški 'ginastici ' v okolico se 
sprehajat šli, jih slovenski kmetje tako sramežljivo nabijejo i razpodijo, kaj bi porekli k temu? 
Samo to dobro premislite, in - potem sodite! «^ 
Martelanc je odločno zavrnil obtožnico: »Lažje, da se v 'Zlati abcdi' slovenski kmetje 
hujskajo, naj turnarje, kadar bodo ponavljali svoje izlete, vnovič napadejo, temveč se v njej 
turnarji dobrovoljno opominjajo, naj več ne hodijo na kmete, kajti slovensko ljudstvo nikakor 
ne bode na svojih hribih mirno gledalo bahajoče se nemške zastave.«29 
Druga tožba pred porotnim sodiščem glede posebne številke lista, v kateri sta bili 
objavljeni pesmici »Nazaj!« in »Nemškutarjem!« ter kratek prispevek »Slovensko mesto 
Trst«, je bila še ostrejša. Tržaško policijsko ravnateljstvo je bilo celo prepričano, da je bil 
avtor pesmice »Nazaj!« stari grešnik - »grajščak in 'prenapeti slovenski pesnik' (exaltierter 
slovenischer Dichter) Miroslav Vilhar, kteri je bil pred nekterimi leti, kot vrednik v Ljubljani 
2 7 »Juri s pušo pred porotno sodbo. Prva tožba. 16. decembra 1869. (Govor urednika g. H. Martelanca.)«, 
Jadranska Zarja, 1870/3. - Nemškutarji in lahoni oziroma renegati ali odpadniki so bili ljudje slovenskega rodu, 
ki so se namenoma odločili prištevati med Nemce ali Italijane. 
2 8 »Juri s pušo pred porotno sodbo / Prva tožba. 16. decembra 1869 (Dalje)«, Jadranska Zarja, 1870/5. -
2 9 Jadranska Zarja, 1870/6. 
182 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
na več mescev zaprt. To se da sklepati iz sledečih vzrokov: 1. ker je Miroslav Vdhar osnoval 
tabor na Kalcu in 2. ker na to že podpisano ime 'Miro Bilkovič'precej jasno opominja.«20 
Martelanc je za pesmico »Nemškutarjem!«, v kateri si je njen avtor »Filodemus« zaželel 
postati strašen velikan, da bo iz kranjske dežele pometel nemškutarje, izjavil, da je »čisto 
šaljivega, nedolžnega zadržaja.« V pesmici »Nazaj!« pa so bile »criminis causa« vrstice: 
»Nazaj, nazaj na svoja tla 
Nasprotnika pobegnita. 
Ti Vlah na onkraj Soče 
Ti Nem do kjer mogoče!« 
Zato se je Martelanc zagovarjal takole, nadaljuje Jadranska Zarja: »Iz tega ljubljanski 
modrijani sklepajo, da pesem meri na Lahe in Nemce —, in njihovih misli je gotovo tudi 
državni pravnik; jaz pa danes spet moram ponavljati, da nije program 'Jurja s pušo', 
nadlegovati tujih narodnosti: v okrožje njegove satire in humoristike spadajo samo odpadniki 
slovenske rodovine. 
Da gospodje porotniki niste posebni prijatelji enacih odpadnikov, tega sem se že prepričal 
pri prvi pravdi. - Z besedama 'Vlah' in 'Nem' nihče ni mislil na Lahe in Nemce, ampak z 
njima se bičajo našemu ljudstvu zoperni nemškutarji in lahoni, kteri so še toliko let ovirali 
ljudski napredek in zboljšanje narodnega blagostanja. Torej mislim, da pravično očitanje 
omenjate pesmi ne more biti vzrok pravnega postopanja proti vredniku.«31 Zagovor je bil 
uspešen, kajti Martelanc, ki se je v prvi pravdi zagovarjal sam, v drugi pa mu je priskočil na 
pomoč zagovornik dr. Nakič, je bil oproščen obtožb o širjenju sovraštva proti nemški 
narodnosti in povzročanju sovraštva med Slovenci in Italijani. 
Karikature, ki so se konec 19. stoletja pojavljale po slovenskih humorističnih listih, so 
uredniki neredko naročali pri tujih risarjih, če pa so bile delo domačih rok, so bile večinoma 
nizke likovne kvalitete. Še največkrat pa so si uredniki v večjih mestih avstroogrske 
monarhije priskrbeli zalogo že izgotovljenih klišejev. Še zlasti pogosto srečamo klišeje 
češkega izvora. Ker je Slovence in Čehe povezoval podoben položaj tlačenega naroda v 
monarhiji, je bilo gledanje obeh narodov na notranjepolitične dogodke malone identično, 
vzpostavljeni pa so bili tudi bogati prijateljski, kulturni in drugi stiki. Zato so bile za objavo 
v slovenskih satiričnih listih več kot primerne češke politične karikature. 
Mednje najbrž sodi tudi karikatura z naslovom »Na pol osvobojena!«, ki je bila 
objavljena v 3. št. tržaškega satiričnega lista »Brivec« (1891, 1896-1902) iz leta 1900. 
Prikazuje personifikaciji Avstrije in novinarstva ter jo spremlja zgovoren komentar: »Tu 
madam Avstrija, tam ukovana sirota - manje novinstvo. Jedno verigo je madam Avstrija 
odvzela siroti z odpravo časniškega kolka, druga veriga je ostala v prepovedi svobodnega 
prodajanja in širjenja: takozvane kolportaže! Ljuba madam pa naj bi sprevidela že enkrat, da 
okovi čudno izgledajo v državi, ki hoče biti pravna in moderna.« 
Leta 1910 se je tedanjima slovenskima dnevnikoma, »Slovenskemu Narodu« in 
»Slovencu,« pridružil še tretji - »neodvisen političen dnevnik« »Jutro« (1910-1912), ki sije 
po zaslugi prodaje po trafikah in načrtnega objavljanja zanimivih balkanskih novic uspel že 
kmalu priboriti precejšen kos medijske pogače. Zato si je »Jutro« nemudoma nakopalo očitek 
srbofilstva, ki mu je sledil tudi očitek neresnosti, saj naj bi časnik predvsem s pomočjo 
3 0 »Juri s pušo pred porotno sodbo / Druga tožba. 20. decembra 1869«, Jadranska Zarja, 1870/7. - Sporna 
pesmica »Mira Bukovica« seje imenovala »Nazaj!«, Vilharjev list pa seje imenoval »Naprej«, kar je še ena 
od asociacij, ki so namigovale na njeno avtorstvo. 
3 1 »Juri s pušo pred porotno sodbo / Druga sodba. 20. decembra 1869«, Jadranska Zarja, 1870/9. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 53 • 1999 ' 2 (115) Ш 
senzacij privabljal bralce. Čeprav so časnik spremljale same težave (v prvem mesecu 
izdajanja je bil štirikrat konfisciran), je pridobival vedno več bralcev, tako daje lahko uspešno 
izpolnjeval svojo nalogo - poskrbel naj bi za orientacijo slovenske mladine v jugoslovanskem 
duhu. Urednika Milana Pluta naj bi Milan Pribičević kot zaupnika iredentistične »Narodne 
odbrane« celo poslal v Ljubljano s tajnim poslanstvom, naj v Sloveniji razprede mrežo te 
organizacije. V ta namen naj bi bilo sploh ustanovljeno tudi »Jutro,« čigar izhajanje naj bi 
bilo omogočeno s podporo »Narodne odbrane.«32 
»Jutro« je v 174. št. objavilo uvodnik z naslovom »Odpravite cenzuro!«, v katerem so bili 
nanizani odlomki iz nekega proti cenzuri naperjenega češkega članka: »Odpravite cenzuro! 
To je naslov uvodnega članka v 'Karlinské Listy' z dne 20. t. m. (20.8.), ki izhaja v Karlinu 
na Češkem. Vsebina istega velja tudi za naše razmere. - 'Čim pride v Prago kak tujec v dobi 
po kakem 'kulturnem'pojavu Nemcev proti Čehom in pogleda na češke časopise, začudi se 
nad tem, ko uzre na mesto natisnjenih strani prazen papir z napisom 'Zaplenjeno', znak, da 
seje teh praznih mest dotaknil svinčnik cenzorja. Avstrija je namreč edina kulturna država, v 
kateri še v dvajsetem stoletju in za časa splošne probuje vlada neomejena cenzura, delajoč 
na leto tisoče goldinarjev škode izdajateljem časopisov, brošur in knjig in konečno uničuje 
tudi boljše in najprimernejše scene in monologe v gledaliških izdajah, tako, da dovaja 
avtorja do obupnosti, da opušča svoj poklic... 
Svoboda tiska, v letu oseminštiridesetem proglašena v Avstriji in na podlagi temeljnih 
zakonov L 1867 (januarja) zagotovljena, ni torej popolna. Modri svinčnik cenzorja prečrta, 
če se mu zdi potrebno eno besedo, en stavek in radi teh par besed zapleni policija celo izdajo 
časopisov, oziroma knjig, katere so včasih izdane v velikih množinah. Drugje uživa tisk 
popolno svobodo inje podvržen edinole sodišču radi éventuel, žaljenja časti... — V sosednjih 
evropskih državah ne eksistira več zaplemba. Pri nas imamo sicer že splošno, takozvano 
enako volilno pravico za državni zbor - svobode tiska in neomejene kolportaže pa le še 
nimamo in jih tudi še tako kmalu ne pričakujemo. Novi tiskovni načrt je bil predlagan in 
zagotovljen v zakonskem predlogu in konečno se je tudi v tiskovnem odseku o njem 
proučevalo. Vendar pa k cilju še nismo prišli - svinčnik cenzorja vlada dalje... 
Češka politika ima najbolj vezane roke potom vladajoče moderne cenzure (žal tudi pri 
nas Op. pis.), nemško časopisje sme ščuvati, ali Čehi morajo molčati. Vsled tega mora biti 
geslo vseh čeških poslancev (bolje vseh nenemških poslancev Op. pis.) in politikov: Popolna 
odstranitev cenzure in v boju proti temu ostanku srednjega veka bi ne smeli odnehati prej, 
dokler nam ne zašije popolna svoboda tiska.' - Tako Čehi in mi ponavljamo pri vsaki priliki: 
'Pročs cenzuro!'« 
»Jutro« je bil prvi slovenski dnevnik, ki je občasno objavljal tudi karikature. Učiteljska 
tiskarna, ki ga je tiskala, si je namreč uredila lastno litografsko delavnico. Vendar prvo 
karikaturo, naperjeno zoper cenzuro, zasledimo šele v 629. št. »Jutrovega« »naslednika« -
mladoliberalnega, novoilirstvu in »preporodovstvu« naklonjenega dnevnika »Dan« (1912-
1914), ki gaje prav tako tiskala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Na karikaturi »Najosnovnejša 
konfiskacijska praksa« s podnaslovom »SI. g. cenzorji love 'Dan ', ki se širi po vsej slovenski 
zemlji« sta narisana cenzorja s paragrafi v rokah in naočniki na glavi, ki zaman poskušata 
poloviti izvode vedno bolj priljubljenega »ultraradikalnega« dnevnika, ki jih po slovenskih 
pokrajinah raznašajo ptice. 
Nenaslovljena karikatura Maksima Gasparija (1883-1980) v št. 136 »Dneva« je 
prikazovala klerikalnega politika in književnika, poslanca kranjskega deželnega zbora, 
3 2 Glej osmrtnico za Milanom Plutom, Jutro, 1925/84. 
184 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
papeževega tajnega komornika in nesporno katoliško avtoriteto na kulturnem področju dr. 
Evgena Lampeta, ki sta ga na poti mimo pokopališča prestrašila dva okostnjaka v belih 
haljah. Zaradi telesne poškodbe je imel Lampe eno nogo krajšo od druge, zato se na 
karikaturah kot njegov razpoznavni znak pojavlja ortopedski čevelj z odebeljenim podplatom. 
Lampetu iz žepa moli list z napisom »ovadba«, ki nam lahko pojasni ozadje karikature. 
Karikatura je namreč nastala kot odgovor na Lampetovo ovadbo proti ljubljanskemu 
živinozdravniku, gospodarstveniku, liberalnemu politiku in tudi enemu od solastnikov in 
uredniku »Dneva,« Adolfu Ribnikarju, ki ga je dolžila, da naj bi med »septembrskimi 
dogodki« leta 1908 hujskal ljudi.33 
Ovadba Lampeta34 oziroma SLS, ki je dve leti kasneje, ob začetku 1. svetovne vojne 
ovajanje srbofilov in naročnikov »Slovenskega Naroda« ter »Dneva« kar odkrito priporočila 
svojim pristašem, je bila maščevanje za ovadbo proti Ivanu Kregarju ter Ivanu Štefetu ob 
volitvah v kranjsko trgovsko in obrtno zbornico. Toda Ribnikar je bil dva meseca kasneje na 
procesu, ki ga je javnost pozorno spremljala, spoznan za nedolžnega. Uspel je dokazati, daje 
ob septembrskih dogodkih s svojimi besedami poskušal le miriti ljudi, zato je »Dan« 
nameraval v št. 188, ki je izšla 7.7.1912, prav na dan Ribnikarjeve oprostilne sodbe, znova 
ponatisniti omenjeno karikaturo. Hitro se je vmešala cenzura, ki je poleg komentarjev 
procesa (članka »Poraz denunciantov«, notice »Ekscesi državnega pravdnika v sodni 
dvorani« idr.) zaplenila tudi pred dvema mesecema že objavljeno karikaturo. Razsodba »C.kr. 
deželnega sodišča v Ljubljani« je poudarjala, da se je »Dan« z uvodnim člankom in vrsto 
notic pregrešil zoper javni red in mir. Z navajanjem neresničnih podatkov in izkrivljanjem 
dejstev naj bi spodbujal k sovražnostim zoper vodjo SLS in njene privržence. Ilustracija na 
prvi strani pa vsebuje že naravnost nevarno grožnjo. Zato je zaplemba upravičena, nadaljnje 
razpečevanje »Dneva« prepovedano, zaseženi izvodi morajo biti uničeni, sporni članki pa 
odstranjeni.35 
Teža sodbe Deželnega sodišča ni temeljila na karikaturi, vendar je ta »nerazumna« 
odločitev novinarju »Dneva« dala povod, da je za naslednjo številko časnika zapisal: »Naša 
včerajšnja konfiskacija. Včeraj je prišel naš list skoro popolnoma pobeljen iz vlade. 
Zaplenjenih je bilo nič manj kakor 10 dnevnih vesti, ves uvodnik in karikatura. Radi 
nedeljskega počitka nismo mogli napraviti druge izdaje. Včerajšnja konfiskacija našega lista 
je unicum. V svoji veliki gorečnosti se je cenzura spozabila tako daleč, da nam je zaplenila 
karikaturo, katero smo neovirano prinesli v št. 188, dne 16. maja, našega lista. Proti 
konfiskaciji onih člankov se bomo takoj pritožili, obenem pa poskrbeli, da se bodo članki 
imunizirali. Vemo, daje gotovim krogom silno neljubo vsako pisanje o sramotnem porazu dr. 
Lampeta, ki je hotel uničiti in spraviti v ječo popolnoma nedolžnega človeka, toda s 
konfiskacijo nam tega nikdar ne bodo preprečili.«16 
3 3 Šlo je za nekajdnevno veliko protestno zborovanje v Ljubljani, ki se je kot odgovor na napad na 
udeležence občnega zbora Družbe sv. Cirila in Metoda na Ptuju začelo 18.9.1908. Zborovanje seje spremenilo 
v burne protinemške izgrede, saj so udeleženci začeli razbijati šipe na Kazini in ostalih nemških lokalih. 
Deželna vlada je ukazala žandameriji in vojski, naj posredujeta, toda izgredi so se nadaljevali še dva dni in 
končali z dvema naključnima slovenskima žrtvama, ko je opita vojaška patrola streljala v množico. 
3 4Ivan Lah je zapisal: »... in zgodilo se je še hujše: pljunili smo na svojo lastno narodno čast. Sramotili so 
se boji za slovensko stvar — septemberski dogodki so se nazvali: žalostni, usodni, obžalovanja vredni — in še 
več: našel se je čez leta denuncijant, ki je hotel obnoviti proces - in ni se našel nihče, ki bi denuncijanta 
izplačal, kakor je zaslužil« (Ivan Lah, Knjiga spominov, Ljubljana 1925, str. 11). 
3 5 Arhiv Republike Slovenije, Državno pravdništvo, fase. 19. 
36»Dnevni pregled«, Dan 1912/189 (avtorju članka seje zapisala napaka, saj bi namesto »v. št. 188« moralo 
pisati »v št. 136«). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) 185 
Pritožba se je srečno iztekla, saj je »Dan,« v tem času naš »edini časnik, ki prinaša 
znamenite sodobne politiške karikature,« v št. 223 znova triumfalno objavil Lampetovo 
karikaturo skupaj s komentarjem: »Višje deželno sodišče v Gradcu je z dnem 3. julija 1912, 
št. 190/12'1, razveljavilo konfiskacijo naše slike. - To sliko je 'Dan'prinesel dne 16. maja t. 1. 
ne da bi bil zaplenjen. - Dne 7. julija smo prinesli sliko zopet, a na naše največje začudenje 
je državni pravdnih šel z rdečim svinčnikom preko slike in energično pritisnil pečat čez sliko. 
- Zoper konfiskacijo smo se pritožili in že ljubljansko sodišče je konfiskacijo razveljavilo. 
A državni pravdnik je videl v sliki še vedno hujskanje in se je zoper razveljavljanje 
konfiskacije pritožil na višje deželno sodišče v Gradcu. - Državni pravdnik je sliko tolmačil 
tako-le: 'Dan'je hotel s sliko pridobiti dva človeka, ki bi dr. Lampeta napadla in ubila. Na 
sliki, da se že vidi, kako dr. Lampe pada v grob. Okostnjak da torej pomenja dr. Lampetovo 
smrt. - Vsak otrok se bi danes na ulici tem nazorom državnega pravdnika smejal. - Zakaj 
ostajata ravno pred dr. Lampetom dva okostnjaka z lovorovo vejo v roki iz grobov, ne bomo 
govorili. Znano pa je, daje dr. Lampe na ostuden način obnovil zopet septemberske dogodke 
z ovadbo zoper Ribnikarja. 
Višje deželno sodišče v Gradcu je zavrnilo pritožbo državnega pravdnika in zavrača v 
razsodbi tudi utemeljevanje državnega pravdnika s tem, da slika predstavlja le očitek 
ovaduštva dr. Lampeta proti dr. Ribnikarju in vsled tega nima nikakega znaka hujskanja. -
'Dan'je zmagal!«11 
Pod vtisom tržnega uspeha prilog »Balkanska vojna v karikaturah in pesmih« in 
»Vodiških čudežev« so se v uredništvu »Dneva« na začetku leta 1914 odločili izdajati še 
stalno nedeljsko humoristično prilogo oziroma humoristični list z naslovom »Bodeča neža.« 
Urednik »Dneva« dr. Ivan Lah, ki je v svojih spominih ohranil vrsto pričevanj o uspehih in 
težavah časnika in njegove satirične priloge, sporoča, da seje »Neža« »lepo razvijala, bila je 
hudomušna in ostra inje zato uživala posebno ljubezen gg. cenzorjev. Priredili smo posebno 
Koroško številko in krepko udarjali po Berchtoldu in njegovih Albancih. Vse to ji je nakopalo 
mnogo sovraštvo in 'Neža'je bila končno ustavljena.«3* »Takoj seje začel boj v začetku leta 
1914 s podvojenimi silami proti našim notranjim in zunanjim sovražnikom,« nadaljuje Lah. 
»V začetku januarja seje vršila pred ljubljanskim sodiščem razprava zaradi znanih vodiških 
čudežev, s katerimi je imel 'Dan' prejšnje leto mnogo boja, ki se je končal z našo zmago. 
Porabili smo to priliko, da smo obračunali na isti način z našimi domačimi nasprotniki, ki so 
sedeli na zatožni klopi kot pokrovitelji velike verske prevare. Tudi oni so bili zelo osmešeni, 
toda dobrega slovenskega ljudstva tudi to ni izpametovalo. Vedeli smo, da imamo v teh 
domačih nasprotnikih najhujše sovražnike, ne zaradi vere, ampak predvsem zaradi 
avstrijakanstva, zato smo obrnili svojo ost proti njim in oni so nas upravičeno dolžili 
srbofilstva. Naravno je bilo, da so nas denuncirali in policija je imela s konfiskacijami 
mnogo dela. Sodnijaje policijo pri tem krepko podpirala.«39 
Deveta številka »Bodeče neže« je bila posvečena »koroškemu jubileju« (500-letnici 
zadnjega ustoličenja koroškega vojvode). Zaplenjena je bila zaradi naslovne karikature »Po 
500 letih...« in nekaterih besedil, ki so bila žaljiva do cesarske vojske.40 Karikaturo je narisal 
Fran Podrekar (1887-1964), eden najkvalitetnejših karikaturistov in ilustratorjev z začetka 
20. stoletja na Slovenskem. Karikatura se navezuje na malo prej (17.3.1914) objavljen 
istoimenski »Dnevov« uvodnik. Prikazovala je mrhovinarja, ki je kraljeval na vojvodskem 
3 7 »Razveljavljena konfiskacija«, Dan, 1912/223. 
3 8Ivan Lah, Knjiga spominov, Ljubljana 1925, str. 65. 
3 9 Prav tam. 
4 0 Le malo prej je bila zaplenjena preporodovska brošura »Klic od Gospe Svete (Ob petstoletnici zadnjega 
ustoličenja koroških vojvod, 18.III.1414-18.III.1914), ki jo je napisal Adolf Ponikvar. 
186 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
prestolu, okrog njega so bile razmetane lobanje in kosti. Razlog, da je »koroška« številka 
»Bodeče neže« do bralcev prišla brez te karikature, je bila zgovorna govorica simbolov, 
oziroma - povedano z besedami, zapisanimi v sodbi Deželnega sodišča v Ljubljani -
norčevanje iz avstrijskega orla, simbola cesarske dinastije, in namigovanje na domnevno 
kruto, uničujoče zatiranje slovenskega ljudstva s strani vladajoče dinastije...41 
Podobno zasnovana karikatura iz 809 št. »Dneva« z naslovom »Po 500 letih na 
Gosposvetskem polju«, na kateri se je namesto orla okrog prestola ovijal zmaj, se cenzorju 
brez dinastičnega simbola ni zdela zanimiva. Iz podobnih razlogov je cenzorjeva 
dobrovoljnost dovolila tudi objavo karikatur »Nemški Mihel ob vojvodskem prestolu« in 
»Izpremembe na vojvodskem prestolu« v isti, »koroški« številki »Bodeče neže,« pa čeprav je 
slednja karikatura prikazovala zgodovinsko panoramo slovenske Koroške, ki se je raztezala 
vse od »karantanskega kneza«, »kralja Sama«, »nemških knezov« do »nemških biričev«. 
V resnici so si ovadbe zaradi srbofilstva, zaplembe in bodice zoper cenzuro v »Dnevu« ter 
»Bodeči neži« sledile ena za drugo. Zgovorna je podoba karikiranega orožnika v 10. št. in 
njen komentar: »Kdo je odnesel zadnjo 'Bodečo Nežo?'« Tudi 19. št. je bila konfiscirana, 
zato se v 20. št. ponovi zgodba o cenzuri: Podrekar je narisal dva orožnika, ki na vozičku 
odvažata izvode »Bodeče neže.« Komentar na zaplenjen članek v 776. št. »Dneva« (»C. kr. 
žel. ravnateljstvo v Trstu«) je predstavljala tudi karikatura »Predpustno veselje v Ljubljani« v 
št. 786, na kateri trije žandarji spremljajo porednega fantička (raznašalca časopisa), sprevod 
pa vodi četrti žandar, ki jezdi na »Dnevu« in igra na »paragraf«. 
5. maja je cenzura konfiscirala karikaturo »Celovec 1914«, na kateri je neznani 
karikaturist narisal vislice (namesto prečk vislic je uporabil napis »§ 14«)42 z obešenci in 
profosa (vojaškega jetničarja) s korobačem pred njimi. Junija 1914 je morala »Bodeča neža« 
4 1 Vsi akti Deželnega sodišča v Ljubljani in drugi pravni akti so bili napisani po določenem modelu. Takole 
se je glasila sodba glede sporne karikature v Bodeči neži: »Erkenntnis. - In Namen Seiner Majestät des Kaisers 
hat das k.k. Landesgericht in Laibach als Pressgericht auf Antrag der k.k. Staatanwaltschaft zu Recht erkannt: 
Der Inhalt des in der Nummer 9 der in Laibach in slowenischer Sprache als Sonntagsbeiblatt des 
Zeitschrift 'Dan' erschienenden humoristischen Druckschrift 'Bodeča neža' auf der ersten Seite abgedruckten 
Bildes mit dem kärntnerischen Herzogstuhle und der Unterschrift 'Po 500 letih...' begründet den Tatbestand 
des Verbrechens nach §§ 63 und 64 STG., und der Inhalt der auf der 4.ten Seite abgedruckten Stelle beginnend 
mit 'Ah kako zmagoslavno' und endend mit 'kot kanoni' des Artikels 'Petstoletnica' den objektiven Tatbestand 
des Vergehens nach § 491 STG. und Art. V des Gesetzes vom 17. Dezember 1862 NR. S RGBL, pro 1863. 
Es werde demnach zufolge des § 489 STPO. die von der k.k. Staatsanwaltschaft verfügte Beschlagnahme 
der Nummer 9 der Druckschrift 'Bodeča neža' vom 22. März 1914 bestätigt, und gemäss der §§ 36 und 37 
des Pressgesetzes vom 17. Dezember 1862, Nr. 6 RGBL, pro 1863 die Weiterverbreitung derselben verboten 
und auf Vernichtung der mit Beschlag belegten Exemplare derselben und auf der Zerstörung des Satzes des 
beanständeten Bildes und Artikelabschnittes erkannt. 
Gründe 
In der Stelle I wird durch das Bild: des Österreichische Adler als Symbol der Dynastie vorgestellt auf 
dem kärntnerischen Herzogstuhle, zu dessen Füssen eine Menge von Menschenschädeln aufgehäuft ist, in 
Verbindung mit dem erwähnten Texte auf die angebliche grausame, vernichtende Bedrückung des slowenisches 
Volkes durch die herrschende Dynastie hingewiesen und damit Sr. Majestät dem Kaiser Franz Josefund seinen 
Vorgängern aus dem Kaiserhause auf dem Throne schuldige Ehrfrucht verletzt, was den Tatbestand der 
Verbrechen nach §§ 63 und 64 STG. begründet. 
In der Stelle II wird unter Bezugnahme auf die im Vorjahre stattgefundene Gedankfeier der Leipziger 
Völkerschlacht gesagt, dass man damals das 100 jährige Jubiläum feierte, dass 3000 Oesterreicher mit 300 
Kanonen und 30 Marketenderinnen 3 Franzosen gefangen haben, weil diese infolge schweren Rausches fest 
schliefen, - damit die kaiserliche Armee dem öffentlichen Spotte ausgesetzt und dadurch der Tatbestand des 
Vergehens nach Art. V des Gesetzes vom 17. Dezember 1862. Nr. 8 RGBL vom Jahre 1863 und § 491 STG. 
begründet. - Laibach, 23. März 1914« (Arhiv Republike Slovenije, Državno pravdništvo, fase. 21). 
4 2 Razvpiti 14. člen ustave je dovoljeval izdajo cesarskih odredb tudi za tiste zadeve, ki so sicer potrebovale 
soglasje državnega zbora - seveda samo v nujnih primerih, ko ta ni zasedal. Tako je Stiirgkh s pomočjo tega 
zasilnega paragrafa vladal že pred vojno, ko se je državni zbor še dalo sklicati. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 » 1999 » 2 (HS) 187 
po svoji 22. številki zaradi tovrstnih intervencij prenehati izhajati. Ure so bile štete tudi 
»Dnevu.« 26. julija 1914 se je na naslovnicah vseh dnevnikov pojavila vojna napoved. 
»Dnevu« je komajda uspelo v uvodnik zapisati »Odločitev padla - Vojna!«, saj je bil zaradi 
očitnih prosrbskih teženj nemudoma ukinjen. 
Šele ko je Avstro-Ogrski proti koncu 1. svetovne vojne bolj in bolj pohajala moč, so 
začeli popuščati tudi njeni represivni mehanizmi, med njimi tudi cenzura, zato je tudi v 
Sloveniji znova začela izhajati vrsta časopisov, ki so si drznili povedati tudi doslej 
prepovedano ali skrbno zatrto. Med njimi sta bila tudi imeniten satirični ust »Kurent« 
(1918-1919) in »Kurentov album,« ki je izšel kot predhodnik lista. 
Naslovnico »Kurentovega albuma« je krasila Smrekarjeva ilustracija s Kurentom, ki igra 
na čarobne gosli in hkrati spretno lovi ravnotežje na razpeti vrvi, tako da ni nevarnosti, da bi 
padel v razigrano množico, ki se je zbrala pod ljubljanskim gradom in »pleše v onemogli 
jezi«- Množica, ki ji igra Kurent, je nadvse raznolika. Dobro lahko razpoznamo le osebe v 
prvi vrsti, v kateri je Hinko Smrekar (1883-1942) narisal Nemca, ki poplesuje z oslom. Osel 
ima naočnike iz njegovega zadnjika pa prihaja neskončna vrsta aktov, kar najverjetneje 
predstavlja bodico zoper birokratizem. Drug plesni par tvorita klerikalni prvak in kranjski 
deželni glavar dr. Ivan Šušteršič, ki si je za soplesalko izbral »nemško« pošast. Med obema 
paroma se nahaja tudi s hrbtom proč od Kurenta obrnjena poskočna postava, ki ima okrog 
pasu obešene škarje in svinčnik. 
To pa sta rekvizita, ki označujeta cenzuro: škarje smo prvič srečali že pri karikaturah v 
»Brenclju,« barvni svinčnik, s katerim cenzor na krtačnih odtisih označi nezaželene dele 
teksta ali ilustracije (zaradi katerih nek časnik ne more iziti oziroma mu je dovoljeno priti v 
roke bralcev, samo če uredništvo odstrani sporne prispevke, med katerimi so lahko tudi 
karikature), pa se v takšni povezavi večkrat omenja v časopisnih člankih tudi na začetku 
stoletja. Oseba je torej cenzor, Kurent pa se bo trudil, da bo za njegovim hrbtom »brenkal na 
satirično struno.« 
Toda že v 1. in nato še v 2. številki je cenzor zaplenil eno karikaturo. Na strani, kjer naj 
bi bili objavljeni karikaturi, je bil objavljen napis »Zaplenjeno!«. Obe karikaturi sta bili 
Smrekarjevo delo. Na njegovo risarsko veščino je postala cenzura znova pozorna v 5. številki. 
Na karikaturi »Prizor iz pretresljive drame 'Svetovni požar'. Godi se v Rusiji leta 1918, kjer 
ustanavljajo države ter postavljajo prestole - na vulkane« droben listič z napisom »Zaple­
njeno!« prekriva obraz osebe v ospredju, dogodek pa komentira skriti angleški John Buli: 
»Nemški princi bi radi na gorko sedli!« V karikaturo je najbrž delno posegla cenzura, vendar 
pa pred nedavnim takšna karikatura niti nastati ne bi smela. 
Ob koncu 1. svetovne vojne je Kurent zadnjemu avstroogrskemu cenzorju v Sloveniji, »c. 
kr. policijskemu nadkomisarju« dr. Michaelu Skublu z veseljem zapisal v slovo: »Lani 
'zarotnike srbske' zapiral - / letos s pol'cije se ekspediral.« 1. decembra 1918 je bila v 
Beogradu proglašena Kraljevina SHS. Istega dne je izšla 9. številka »Kurenta« s Smrekarjevo 
karikaturo »Mučna zadrega« na naslovnici, na kateri je Satan ugotavljal: »Glava me boli od 
težkega premišljevanja, kako naj poplačam zasluge teh tičkov!« »Tički«, ki so v loncu čakali 
na Satanovo odločitev, so bili grof Stiirgkh, grof Tisza, Viljem II., Hindenburg, admiral 
Tirpitz in cesar Franc Jožef. To je bila šele prva upodobitev pokojnega cesarja na slovenskih 
karikaturah, saj seje ta zakonsko dobro zaščitil pred tovrstnim smešenjem v javnosti. Čeprav 
so med habsburškimi podaniki krožile mnoge šale na račun cesarja in cesarske družine, si 
nihče ni drznil objaviti cesarjeve karikature v časniku, ki je izhajal v mejah monarhije. 
V spisih Državnega pravdništva (hrani jih Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani) se je 
med drugimi tiskovnimi pravdami ohranila tudi sodba Deželnega sodišča v Ljubljani iz leta 
188 D. GL0B0ĆN1K: KARIKATUREIN CENZURA 1869-1941 
1908, ki seje nanašala na vsebino posebne, »balkanske številke« berlinskega satiričnega lista 
»Lustige Blätter.«43 V tej, 44. št., pripravljeni posebej za habsburško monarhijo, je bil v 
živahni ilustrirani satirični pesmici »Der moralische Serbe« na karikiran način (kot »Herr 
Franzi«) predstavljen tudi cesar Franc Jožef, s čimer sta bila po mnenju ljubljanskega 
Deželnega sodišča žaljena spoštovanje do cesarja in njegova oseba. Zaradi tega prestopka, 
ugotavlja Deželno sodišče, je zasega sporne številke, ki jo je odredilo Državno pravdništvo, 
upravičena, njeno nadaljnje razpečevanje je prepovedano, zaseženi izvodi pa morajo biti 
uničeni. 
»Resnica« (1917-1918) je bil osovraženemu deželnemu glavarju Šušteršiču lojalen 
proavstrijski časnik, ki je tudi v svoji predzadnji številki pokazal neposluh za aktualni 
politični trenutek. Takrat se je »Resnica« namreč odločila objaviti idealistični poziv »Za 
svobodo tiska«. »Staro zidovje razpada,« je ob koncu habsburške monarhije pisala 
»Resnica.« » Vsak dan se zruši vsaj debel kamen, če ne pade cela stena, ker vezi in okovi ne 
drže več. - Ena taka vez, ki je vzdrževala stari sistem, je bila cenzurna in konfiskacijska 
praksa. Oboje smo čutili na svojem hrbtu dovolj. Tiskovni zakon je bil glavna ovira razvoju 
prostega, neodvisnega časopisja in glavna ovira za prosto in neovirano razširjanje 
demokratične misli. - Tega balasta se bo treba v novi državi iznebiti. Prosta misel mora imeti 
pravo, da se izraža v prosti besedi in prosta beseda mora imeti pravo, da se prosto in 
neovirano širi. Tako zahteva resnično demokratično načelo, katero bo treba v naši novi 
državi izvesti na celi črti, če nočemo v imenu svobode in bratstva ubijati demokracije in 
prave svobode. 
Dolgoletna vojna je naše pojmovanje državnega življenja popolnoma predrugačila. Nove 
države nastajajo, stare ginejo. V novih državah bomo morali računati s čisto drugačnimi 
strankarskimi razmerami kakor pred vojsko. Našle se bodo polagoma čisto nove platforme, 
na katerih podlagi se bodo ljudje združevali in razdruževali. Prava demokracija tega procesa 
ne sme ovirati, najmanj na stari udobni način s cenzuro in s konfiskacijami. Če je ljudska 
volja vir moči in oblasti, mora ljudska volja tudi imeti priložnost, da lahko neovirano govori. 
Če sme govoriti samo ena stranka, potem to ni več ljudska volja, ampak na ta način se 
pripravlja pot oligarhiji ali pa razrednemu gospostvu samo ene plasti naroda, ne govori pa 
cel narod. 
Da pride lahko ves narod do besede, je potrebna za časopisje popolna svoboda, brez 
državnih pravdnikov, brez cenzure, brez subjektivnega in objektivnega postopanja. Mnogi 
bodo rekli, da utegne v presvobodnih razmerah država kot taka trpeti škodo. To načelo ni 
pravo. Če je ta ali ona država kot taka ali pa njen vladni sistem res izraz ljudske volje, je pola 
potiskanega papirja ne bo prevrnila; če pa ni izraz ljudske volje ali če je tako slaba, da jo 
lahko časopis prevrže, potem je to znak take oslabelosti, da bi razpadla prej ali slej brez 
časopisnega napora! 
Zato zahtevamo za časopisje polno prostost. Na um nam prihaja povest o angleškem 
sodniku, pred katerega so pripeljali grešnika, ki je govoril proti državi. 'Ali misliš, da boš 
sam državo uničil?'- ga vpraša sodnik In oprostil gaje. Mi pravimo, daje imel sodnik prav. 
Svobodna beseda, svoboden tisk in svobodna kolportaža; to nam mora prinesti nova država, 
če je, če bo res hotela biti demokratična, H 4 
Tudi nova jugoslovanska oblast je seveda menila, da »mora imeti svoboda tiska svoje 
meje, tako kot vsaka svoboda,« zato je bila v komaj rojeni državi, v katero so se vključili 
4 3 Arhiv Republike Slovenije, Državno pravdništvo, fase. 15. 
'"»Za svobodo tiska«, Resnica, 1918/103. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 « 1999 • 2 (115) 189 
Slovenci, na delu cenzura. Že v 1. št. iz leta 1919 je presenetila kar »Kurenta,« ki se je 
vpraševal »Kdo je osvoboditelj?«,*5 toda na vprašanje nikakor ni smel odgovoriti, saj to 
morda le ni bila Srbija, ki je bila sama pravzaprav dokončno osvobojena šele tri dni po 
nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Znova bo treba paziti, kaj se bo pisalo ali 
narisalo..., toda »Kurent,« ki je bil očitno naveličan novih in novih slovenskih zunanje- in 
notranjepolitičnih porazov, se je očitno odločil, da raje umolkne. 
Stara Jugoslavija se je z veliko naglico potrudila poskrbeti za stroge tiskovne predpise, 
katerim je bil posvečen tudi 13. člen Vidovdanske ustave, ki je po zgledu na weimarsko 
ustavo definiral svobodo tiska na naslednji način: »Člen 13. - Tisk je svoboden. Ne more se 
ustanoviti nikakršna preventivna mera, ki bi onemogočila izhajanje, prodajanje in širjenje 
spisov ali novin. Cenzura se more ustanoviti samo za čas vojne ali mobilizacije in to za 
stvari, ki jih zakon v naprej predvideva. - Zabranjuje se širjenje ali prodajanje novin ali 
tiskanih spisov, ki vsebujejo: žalitev vladarja ali članov kraljevskega doma, tujih državnih 
poglavarjev, narodne skupščine, neposredno pozivanje državljanov, da si s silo menjajo 
ustavo ali državne zakone, ali ki vsebujejo težko žaljenje javne morale. Ali v teh slučajih 
mora oblastvo v 24 urah po izvršenju zabrane odstopiti ta posel sodišču, ki mora istotako v 
24 urah zabrano potrditi ali ovreči. — Ta krivice, storjene s tiskom, odgovarjajo: pisec, 
urednik, tiskar, izdajatelj, lastnik in razširjalec. S posebnim tiskovnim zakonom se bo odredil 
obseg in način odgovornosti teh oseb. O vseh krivicah, storjenih s tiskom, bo sodilo redno 
sodišče.«46 
Značilnost jugoslovanske »demokracije« je bila, da je bila stvarnost v marsičem drugačna 
od tega, kar je bilo zapisano v ustavi - razliko med okrasno normativnostjo in kruto 
realnostjo je Kraljevina SHS podedovala še od Srbije za časa Obrenovičev, katere ustava iz 
leta 1888 je prav tako vsebovala demokratične tiskovne zapovedi. 
Tiskovno svobodo je opeval tudi Zakon o tisku, kije bil sprejet 6.8.1925: »Člen 1. Tisk je 
svoboden. Svoboda tiska sestoji iz tega, da se neovirano izražajo misli v novinah ali drugih 
tiskanih predmetih ali slikah, nariskih ali drugih predmetih, mehanično ali kemijsko 
napravljenih za razmnoževanje, ki so namenjeni javnosti, ali v tako razmnoženih in 
razširjenih predmetih, v mejah odrejenih z ustavo in državnimi zakoni. - Člen 2. Ukreniti se 
ne sme nobena preventivna odredba, ki preprečuje izhajanje, prodajanje in razširjanje spisov 
in novin, razen v primerih, kijih določa ustava. - Člen 3. Za tiskanje novin in spisov ni treba 
pooblastila nobenega oblastva, tudi ni treba polagati za njih tiskanje in izhajanje denarnega 
jamstva v obliki kavcije.«41 
Toda najpomembnejši del zakona oziroma tisti členi, ki so jih v praksi lahko čutili takratni 
novinarji, je bil skrit v nadaljnjih poglavjih, na primer v IV. poglavju, ki je bilo v celoti 
posvečeno »Zabrani«: »Člen 19. Zabrani se razširjanje in prodajanje novin in drugih 
tiskanih spisov, če obsezajo: 1.) uvredo vladarja in članov kraljevskega doma; 2.) uvredo 
tujih državnih vladarjev; 3.) uvredo narodne skupščine; 4.) neposredno pozivanje 
državljanov, naj si šiloma izpremene ustavo ali državne zakone, in 5.) težko kršenje javne 
morale. - Prav tako se sme zabraniti izhajanje in razširjanje novin in tiskanih spisov, ki 
izzivajo mržnjo zoper državo kot celoto, verski in plemenski razdor, prav tako pa tudi, če 
45»-Kdo je osvobodil Jugoslavijo?- =Wilson.= -Ne!- =Amerika.= -Ne!- =Kdo pa?- -Krištof Kolumb, 
kajti če njega ne bi bilo, ki je Ameriko odkril, tudi Jugoslavija ne bi bila osvobodjena. Krištof Kolumb je bil 
pa Italijan, torej . 
/v. D.« 
4 6 »Ustava / Besedilo, sprejeto v ustavnem odboru«, Jutro, 1921/90. 
4 7 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 1925/84. 
190 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
posredno pozivajo državljane, naj šiloma izpremene ustavo in državne zakone, samo če se iz 
besedila jasno vidi, da merijo z njim na takšno pozivanje državljanov.«** 
VI. poglavje pa je bilo posvečeno »Cenzuri«: »Člen 30. Cenzura se ustanavlja samo ob 
vojni in mobilizaciji, in sicer samo za stvari, kijih določa ta zakon. Cenzura domačega tiska 
sestoji iz tega, da se zaprečuje tiskanje nedopuščenih objav. Cenzura inozemskega tiska 
sestoji iz tega, da se enostavno zabrani prihajanje tiskanih predmetov iz sovražnih in drugih 
držav, če ni kolikor se vidi to ministrstvu za notranje posle potrebno. Vojaška cenzura se 
prične glede tiska v trenutku odrejene mobilizacije ter prestane sama po sebi v trenutku 
odrejene obče demobilizacije. - Člen 31. Cenzura se vrši tako, da se mora od vsakih novin 
ali periodičnih spisov ali vobče od vsake publikacije v tisku, preden se natisne, oddati po en 
izvod prvemu pristojnemu vojaškemu in policijskemu (političnemu) oblastvu. Samo to, kar 
dopusti policijsko (politično) ali vojaško oblastvo, se sme natisniti za razširjanje in tudi 
razširjati. Minister za vojsko in minister za notranje posle smeta odrediti tisto osebo, ki vrši 
cenzuro.«49 
V VEL poglavju, ki je naštevalo »Kazniva dejanja« in kazni zanje, pa je v razdelku, 
namenjenemu kaznim za »klevete zoper čast«, omenjena tudi karikatura: »Člen 53. Kdor 
uvredi kralja ali člana kraljevskega doma, se kaznuje z zaporom od enega do petih let. Kdor 
uvredi tujega državnega poglavarja ali narodno skupščino, se kaznuje z zaporom do enega 
leta. Objavljanje karikatur o kralju ali članih kraljevskega doma se smatra za uvredo. Kdor 
okleveta kralja ali člane kraljevskega doma, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let in 
v denarju od 20.000 do 200.000 dinarjev. Kdor okleveta tujega državnega vladarja ali 
narodno skupščino, se kaznuje z zaporom do treh let in v denarju do 20.000 dinarjev.«50 
Zakonsko zaščitena pred žalitvami (in vsaka karikatura naj bi bila sodeč po členu 53 že a 
priori žaljiva) je bila torej kraljeva družina - kazni v tem členu pa so med vsemi daleč 
najstrožje. 
V 22. št. humorističnega lista »Skovir« (1928-1929) iz leta 1928 je bila objavljena 
karikatura Milka Bambiča (1905-1991), ki je prikazovala, kakšna je aktualna »Tiskovna 
svoboda v Jugoslaviji«: mična personifikacija »Svobode tiska« se je znašla utesnjena pod 
ogromno knjigo »Tiskovnega zakona«, katere težo, v nasprotju s pripisano izjavo (»Res je, ta 
zakon je krivičen in nazadnjaški!«), samo še dodatno povečuje načelnik SLS in takratni 
vladni predsednik Anton Korošec, ki se je zavihtel na zakonik in po njem hinavsko udarja z 
nogo. 
Na začetku leta 1929 je bil zakon dopolnjen z »izpremembami in dopolnitvami«, ki so 
pomenile njegovo zaostritev: ukinjeni so bili 2. člen in člena 22 in 25, ki sta dopuščala 
možnost pritožbe v primeru »zabrane« in razveljavitev le-te, nov pa je bil: »Člen 14. -
Minister za notranje posle sme popolnoma zabraniti nadaljnje izhajanje novin: 1.) če se 
novine vsaj trikrat v enem mescu zabranijo; 2.) če novine v prihodnji številki ne natisnjejo 
oblastvenega popravka; 3.) če se denarne kazni, na katere je bila odgovorna oseba obsojena, 
ne plačajo v treh dneh. - Pod zabrano izhajanja novin se umeva dejanska zabrana izhajanja 
novin, t.j. zabrani se izhajanje novin, najsi bi bile videti pod prikrito obliko na zunaj 
drugačne nego novine, ki jim je izhajanje zabranjeno.«51 
4 8 Prav tam. 
4 9 Prav tam. 
5 0 Prav tam. 
5 1 »Zakon o izpremembah in dopolnitvah zakona o tisku z dne 6. avgusta 1925«, Uradni list ljubljanske in 
mariborske oblasti, 1929/5. Na začetku leta 1929 se je nabralo dovolj kršilcev, da je bila lahko razglašena 
»Velika politična amnestija«: »... členi tiskovnega zakona, na katere se nanaša amnestija, so: § 47 govori o 
širjenju mržnje proti državi in ščuvanju k plemenskemu in verskemu razdoru 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 »2(115) 191 
TISKOVNA SVOBODA V JUGOSLAVIJI. 
Dr. Korošec udarja jezen z nogo: *Res je, ta zakon je krivičen in nazadnjaških 
Milko Bambič, »Tiskovna svoboda v Jugoslaviji«, Skovir, 1928/22 
Po Obznani, katere »epično utemeljitev« je Vladimir Knaflič v svojem traktatu, ki je izšel 
leta 1930, označil za »document humain naše dobe,« je bil princip mimikrije opuščen in 
besedilo ustave iz leta 1931 ne dopušča nobenega suma več, o kakšni »svobodi tiska« je bilo 
govora: »Svakom je slobodno, u granicama zakona, izraziti svoje mišljenje putem reči, žive 
ili pisane, slikama i drugim shodnim sredstvima.«52 Toda kljub strogim zapovedim seje v 
stari Jugoslaviji dalo tudi »u granicama« marsikaj izreči, in še vedno je obstajal širok 
manevrski prostor, po katerem se je bilo dovoljeno gibati tudi karikaturistom. Da pa se je ta 
manevrski prostor od sredine dvajsetih let vedno bolj zoževal, nam priča med drugim tudi 
umik domačih .političnih karikatur s strani liberalnega dnevnika »Jutro« in katoliške revije 
»Ilustrirani Slovenec« na začetku tridesetih let. 
Karikaturist, ki je znal najbolje zajeti duha prvih desetletij 20. stoletja, je bil Hinko 
Smrekar. Prav njemu se je posrečilo na karikaturah tudi najbolje vizualizirati takratno 
tiskovno svobodo. Zanimiva je na primer njegova perorisba iz leta 1937 z naslovom 
»Uedinjeni - Jugoslaveni.« Na njej je narisal Slovenca, Hrvata in Srba s skupaj zvezanimi 
jeziki. Za njimi stoji policist s pendrekom v roki. Slovenec ima povrh vsega še dolg nos, ki 
se mu vleče po tleh. Smrekar je karikaturo opremil tudi z zgovornim komentarjem: »'Popolno 
uedinjenje' - Vsi pravi Jugosloveni so končno uedinjeni. Vsi so sporazumno ali nespora-
zumno - edini - v molku.« Smrekarjeva karikatura »Umetno zdravilo za malkontente,« 
objavljena leta 1929 v satiričnem listu »Kurent«, pa je npr. prikazovala Slovenca, Hrvata in 
Srba z usti, zaklenjenimi s težkimi ključavnicami. 
»Toti list« (1938-1941) seje imenoval priljubljeni satirični list, ki gaje tik pred 2. svetov­
no vojno v Mariboru izdajal in urejal črkostavec, satirik, glasbenik, igralec in novinar Božo 
S 48 govori o izzivanju razredne mržnje in o zasmehovanju državnih naprav 
S 53 govori o razžaljenju kralja in članov kraljevskega doma 
§ 54 govori o razžaljenju sodišč, vojske, javnih uradov, Narodne skupščine in javnih uslužencev.« 
"Ustava Kraljevine Jugoslavije iz 1. 1931, člen 12., glej: Stevan Nikšić, Oslobođenje štampe, Beograd 
1982, str. 47. 
192 D. GLOBOČNIK: KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
Hinko Smrekar, » Uedinjeni - Jugoslaveni«, 1937 
Podkrajšek (1909-1984), karikature zanj pa je risal predvsem Branko Zinauer (1918-1968). 
Listje bil 1. marca 1941 prepovedan, nasledil pa gaje »Novi toti,« ki je izhajal do 5. aprila 
1941. 
Cenzor za »Toti list« v začetku ni uporabljal strogih meril, toda ko ga je urednik 
Podkrajšek nekajkrat uspel prelisičiti, so se ta zaostrila. »11. marca leta 1938 je Hitler s svojo 
soldatesko vkorakal na Dunaj in Avstrijo priključil tretjemu rajhu,« se je spominjal 
Podkrajšek. »Kar čez noč je bilo tedaj blagostanja v Avstriji konec. Iz izložb in trgovin so 
izginile dobrote, mesa ni bilo najti nikjer več. Avstrijci iz Gradca in drugih krajev v bližini 
jugoslovanske meje so se tedaj kaj radi pripeljali v Maribor in si privoščili cenene pečene 
piske. Tedanji mariborski in slovenski satirični Toti listje seveda hitro ovekovečil te nedeljske 
obiske sosedov. Že 19. marca je v Totem listu izšla odlična karikatura danes že pokojnega 
mariborskega akademskega slikarja Branka Zinauerja. Upodobil je izletnike iz sosednje 
države v dobrem nedeljskem razpoloženju pred hotelom Orel. V karikaturi je upodobil 
Avstrijce, ki nosijo s seboj domov želodčne dobrine. Narisal je debelega možakarja, ki seje v 
Mariboru pošteno najedel, z dvignjeno desnico. Debeluško iz sosednje države pa je narisal v 
značilni avstrijski 'folklorni' noši, na krilo pa ji je za ornament narisal hitlerjanske kljukaste 
križe. Prav zaradi teh križev smo imeli tedaj s cenzorjem po izidu številk nekoliko težav. Pri 
cenzurnem pregledu Totega lista je namreč te križe cenzor spregledal.«5^ 
Omenjena karikatura z avstrijskimi izletniki, ki so se pred hotelom Orel povzpeli na 
nekakšen tank, je bila objavljena v 2. št. iz leta 1938. V naslednji številki je Zinauer upodobil 
mariborske nemčurje, ki so se pravkar vrnili iz Gradca. Tja so se odpravili pozdravit Hitlerja, 
od dolgega pozdravljanja svojega firerja pa so jih bolele roke, zato so bile njihove roke na 
karikaturi povite. 
53Božo Podkrajšek, »Toti list in 'anšlus'«, Večer, 1975/61. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 '2(115) 193 
Urednikov ponižen poklon 
Branko Zinauer, » Urednikov ponižen poklon pred 
trgovino s škarjami«, Toti list, 1940/20 pred trgovino s Škarjami 
Poante obeh karikatur je cenzor pri obveznem predhodnem ogledu spregledal, kar pa se 
ni zgodilo vselej, zato se je v 9. št. pojavila karikatura, ki je na štirih sličicah prikazala 
»Usodo časopisov«; na enem od prizorčkov je upodobljen časnik in poleg njega škarje. Na 
karikaturi v 17. št. iz leta 1939 pa so škarje kot »Damoklejev meč« visele nad urednikom 
Podkrajškom. V i l . št. iz leta 1940 pa je bila objavljena karikatura Joža Polajnka »Cenzor v 
kameni dobi«, ki si je sposodila samega strogega cenzorja (takratni mariborski cenzor se je 
pisal Zorjan). Narisan je bil cenzor, ki s škarjami reže kamnite plošče. V 20. št. pa ji je sledila 
karikatura »Urednikov ponižen poklon pred trgovino s škarjami.« 
Konec leta 1940 si je list nakopal velike težave. Vzrok je bilo pismo v verzih, ki gaje pod 
psevdonimom »Bogoljub Čenča« Miklavžu napisal Emil Smasek. V pesmici je bila skrita 
beseda »natlačen«, in čeprav je bila napisana z malo začetnico, je bila razumljena kot napad 
na bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena. Številka je bila zaplenjena, policaji so morali 
po trafikah pobrati vse izvode.54 »Večinoma pa so bili policaji tako 'vestni', da so v trafikah 
vzeli le eno ali dve številki; trafikantom pa namignili, naj Totega skrijejo pod pult in ga 
prodajajo naprej,« piše Podkrajšek.55 Kmalu po zaplembi je sledila tudi uradna prepoved 
izhajanja. »Toti list« nekaj tednov ni izšel. Intervencije mariborskih intelektualcev pa so 
banovino kmalu nekoliko omehčale, tako »da je list smel spet izhajati, vendar pod 
drugačnim naslovom in z drugim odgovornim urednikom. Tako smo dali listu naslov Novi 
toti, kot odgovornega urednika sem navedel upravnika lista, zraven pa pristavil, da je bilo 
vsem jasno: rokopise sprejema še vedno Božo Podkrajšek«56 
5 4 Natlačen je leta 1940 odredil tudi zaplembo Pirnatovega in Torkarjevega »Blaznega Kronosa 1940«. 
5 5 Božo Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1975/240. 
3 6Božo Podkrajšek, »Doživetja skozi desetletja«, Večer, 1979/242. 
194 D. GLOBOČNIK KARIKATURE IN CENZURA 1869-1941 
Zgodba o cenzuri od sredine 19. stoletja do leta 1941 na Slovenskem, kot nam jo 
ilustrirajo karikature in pripovedujejo sočasni časopisni članki in pričevanja sodobnikov, je 
tako zaključena. Morda nas je uspela prepričati, da bi bilo po zaslugi množice podatkov, 
vtisnjenih v slovenske karikature, res mogoče napisati »zgodovino svobode« s pisanjem 
zgodovine karikatur.57 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
Einige slowenische Karikaturen und Unterlagen über die Zensur 1869 - 1941 
Damir Globočnik 
Wie andere slowenische Zeitungen und Zeitschriften überschritten auch satirische Blätter nicht 
selten die durch die Zensur streng gezogenen Grenzen des Erlaubten. Der Beleuchtung der Prinzipien 
der Zensur slowenischer Zeitungen in der Habsburgermonarchie seit dem 19. Jahrhundert folgt die 
Beschreibung einiger konkreter Fälle des Zensurierens slowenischer satirischer Blätter, von 
Gerichtsprozessen gegen die Redakteure, von verbotenen Karikaturen und Karikaturen, die die Arbeit 
der Zensur kommentierten und verspotteten. 
Jakob Alešovec (1842-1901), Redakteur des ersten slowenischen satirischen Blattes Brencelj (Die 
Bremse) (1869-1875; 1877-1885), wurde im Jahre 1872 zu zwei Monaten Freiheitsstrafe im 
Ljubljanaer Untersuchungsgefängnis Žabjek verurteilt. Sein Urteil vor dem Ljubljanaer Geschwo­
renengericht kommentierte Alešovec in einer Reihe satirischer Texte im Brencelj, einem Sonder­
heftchen Ričet iz Žabjaka (Die Graupensuppe aus dem Žabjak) aus dem Jahre 1873 und in einer Reihe 
von Karikaturen, die ein unbekannter Wiener Zeichner nach seinen Anweisungen anfertigte. 
Im Jahre 1870 wurde der aus Triest stammende Gašper H. Martelanc (1829-1884), Redakteur des 
satirischen Blattes Juri s pušo (Georg mit der Büchse) (1869-1870), auf der Verhandlung, die auf die 
Beschlagnahme zweier Nummern seines Blattes folgte, der Anklage wegen Verletzung von Ruhe und 
Ordnung freigesprochen. 
Eine Reihe von beschlagnahmten Karikaturen findet man in der jungliberalen Tageszeitung Dan 
(Der Tag) (1912-1914) und ihrer satirischen Beilage Bodeča mia (Silberdistel) (1914). Im Jahre 1912 
gelang es der Redaktion des Dan, die Aufhebung der Konfiskation einer der Karikaturen zu erwirken. 
Die erste Karikatur, auf der Kaiser Franz Josef abgebildet ist, wurde in der slowenischen Presse 
erst Ende des Ersten Weltkriegs im satirischen Blatt Kurent (1918-1919) veröffentlicht, und zwar am 
Tag der Gründung des Königreichs SHS in Belgrad. 
Auch der erste jugoslawische Staat sorgte für strenge Zensurvorschriften. Die Tätigkeit der Zensur 
in der Zwischenkriegszeit legten vor allem der bedeutendste Karikaturist jener Zeit, Hinko Smrekar 
(1883-1942), und Branko Zinauer (1918-1868) bloß mit Karikaturen im satirischen Blatt Toti list 
(Dieses Blatt) (1938-1941), das in Maribor von Božo Podkrajšek (1909-1984) herausgegeben wurde. 
Der vorliegende Beitrag beruht auf der Untersuchung ausgewählter Zeitungskarikaturen und 
satirischer Blätter. Es werden auch einige gegen die Zensur gerichtete Aktionen und Kommentare 
beschrieben, die die damalige Presse veröffentlicht hat. 
"Glej opombo 1.