Živa potreba, da prebiramo zgodovinske bukve,
Vsacega domoljubnega človeka veseli, če sliši, kaj in kako se je godilo starišem in dedom njegovim, in ponosni so tisti, ki izvedo od njih kaj lepega, kaj velikodušnega. Tako veseli tudi rodoljuba, da izve, kako se je godilo narodu njegovemu. Siri se mu srce radosti, kadar ima občudovati slavna djanja bivših rodov in posamnih izvrstnih možakov; stiskajo mu pa srce naroda nesreče in nemile dogodbe.
Ta radovednost in taki domoljubni občutki so vzrok bili, da so pri vseh narodih nekteri možje vse imenitne zgodbe pozvedeli in popisali. Takemu delu pravimo na kratko zgodovina ali povestnica. Ze iz tega se vidi, da je zgodovina zanimiva pa tudi koristna znanost, zlasti nam Slovencem mora mar biti za njo, ker ravno med nami je to znanstvo premalo razširjeno.
Od kod, kadaj in zakaj so se naši preddedje v te kraje preselili? Kako so tukaj živeli; ali so uživali sladki mir, ali so se bojevali, zakaj in s kom? Ktere vere so bili naši očaki pred Kristusovo dobo, in kako in kadaj so kristjani postali? Kakošnega značaja so bili, in kakošno vlado so imeli? kteri in kaki so bili njih načelniki, vojvodi in drugi imenitni možje? Kako se je zgodilo, da so svobodni naši predniki sužni postali, in komu? Kdaj se je to godilo, da so Slovenci pod Avstrijo prišli, in kako se jim je nekdaj godilo? Ali se je naš narod odlikoval v znanstvih in v umetnostih ali ne, in zakaj ne?
Vsa ta in še druga vprašanja so imenitna in zanimiva, in brez dvoma je vsak domoljub radoveden, da o tem kaj več izv6.
In to nam pripoveduje knjiga, ki se imenuje ^zgodovina slovenskega naroda". Spisal jo je gospod Janez Trdina in poslala jo je nam Matica slovenska iz Ljubljane , da jo marljivo beremo in temeljito preduhtamo. Marsikdo me je že vprašal: ali je gospod Trdina resnico pisal, in od kod je vse to izvedel?
Vsak narod kakor vsaka doba ima radovedne in domoljubne može, kteri na tanko preiskujejo in zapisujejo vse to, kar je narod sam zarad svojih zgodeb ohranil v narodnih povestih, narodnih pesmih, v spominkih, pismih itd. Cem bolj je narod omikan, temveč takošnih mož ima, kteri zapisujejo vse imenitne dogodbe, ki so se pripetile doma, pri sosedih in pri bližnjih narodih. Tako so tudi naši prvi zgodovinarji Valvazor, Schbnleben, Vodnik, Linhard, Krempel in drugi, pridno preiskavali stare naše kronike in legende, prečitali so vse, kar so stari Rimljani in Grki izvedeli o Slovanih po popotnikih, poslancih, po trgovcih in vojakih. Novi časi so nam precej ugodni bili, ker se je po nemških bukvarnicah našlo dosti zgodovinskega gradiva, ktero se tiče Slovanov in zlasti nas Slovencev. Zgodovinsko društvo v Ljubljani si je prizadevalo, da so se preiskali stari arhivi po deželi in marsikaj lepega je prišlo^ na ^svitlo. Izkazal se je v tem obziru posebno slavni  Ceh Safafik  popisovaje  slovanske starodavnosti.
Tako je mogoče bilo, da je gosp. Trdina to knjigo spisal in da je resnico pisal.
Vsak Slovenec moral bi jo citati, in gorko jo pri-
poročam   Vam  in  izrekoma  našim  gospem  in  gospo-dičinam.
Ta knjiga pa je le drobna in mnogo je še dostaviti. Treba je neprenehoma preiskavati, da se temne strani naše zgodovine razjasnijo, in da se pozve, kar je še sem ter tje pomanjkljivega. Naj bi muza zgodovine zdramila mnogo rodoljubnih mož, ki se vstopijo v kolo za preiskavo povestnice domače.
Mi Slovenci in Slovani sploh moramo v prihodnje skrbeti, da bomo izvrševali takošna djanja, ktera so popisovanja vredna in kakoršna ljubi resna divna Klijona. Zgodovina slovenskega naroda nam je in nam vsegdar ima biti tudi v poduk, kajti ona je, rekel bi, ogledalo, v kterem vidimo lepe lastnosti in prednosti svojih prednamcev, vidimo pa tudi njih zmote, pre-greške, njih nesreče. Nesrečo trpeli pa niso sami oni, trpeli so jo še bolj njih nasledniki od roda do roda, in celo mi jo čutimo. Zgodovina vse to kaže, tedaj bo nam lahko, če smo le previdni, ogibati se napačnega ravnanja, a delati v korist sebi in svojim zanamcem. — Dovolite mi en izgled. Ko so v 6. stoletji naši očetje naše kraje obsedli, bili so svobodni in zedinjeni, le malo časa so mirno živeli, čeravno so bili mirnega in krotkega značaja. Kmalu so morali se braniti, ker so jih novi sosedje napadali, zdaj Avari, zdaj Germani, zdaj Italijani. Strašno krvave boje so bojevali zarad svobode in samostalnosti svoje. Sovražniki so jih zmagali in razdelili. Našemu narodu je bil pogin skoro gotov. Dogodilo se je pa ugodno to, da smo zaporedoma prišli pod Avstrijo mi in naši zmagalci, Nemci, Italijani in Magjari. Da-si tudi smo stoletja in stoletja le životarili, razdeljeni v razne kronovine, brez narodnega gibanja, vendar je tako bolje bilo, kakor da bi bili ostali državljani ali prav za prav sužni raznih tujih držav. Pričakali smo leta 1848.; zarija svobodne ustave je napočila vsem avstrijskim narodom. Žalibog, da nesloga narodov je mavrico pravega ustavnega življenja zopet zatemnila! In leta 1860. zopet se je zvedrilo na ob-nebji političnem, al kmalu se je zopet omračilo, dokler nam ni zasijala meseca septembra 1865. leta danica, ktera je avstrijskim narodom pokazala prosto pot do porazumljenja vsem.
Vprašanje je tedaj, kaj je Še storiti, in vlada sama nas je.kakor vse narode meseca septembra leta 1865. vprašala: naj povemo, česar potrebujemo? Zgodovina nam daje na to odgovor, ako se ž njo posvetujemo. Ona nam pripoveduje, da so naši očetje ob času preseljevanja bili zedinjeni; tedaj nam svetuje: skušajte po postavni poti, da se zopet zedinite. To je do-slednje, a vsakemu mora jasno biti, da potem lože skrbimo za vse potrebe narodove in da zedinjeni bolj koristimo celi državi, dasi tudi nas je malo. Ker smo pa majhen narod, svetuje nam zdravi um, naj se pridružimo drugim sorodcem avstrijskega cesarstva. Zgodovina nam namreč dalje pripoveduje, da so naši očetje sprvega v bližnji dotiki živeli s Hrvati, ž njimi kri prelivali za obran skupne države proti zakletemu sovražniku Turku. Pozneje so nas od njih odtrgale nesrečne okolščine in ločeni smo živeli v državnoprav-nem, postavodavnem in še celo v socijalnem obziru. Da! celo sovražili smo se. Al časi so se spremenili na boljše; slušajmo tedaj zgodovino, in stopimo zopet v ožjo dotiko s Hrvati. Tako imamo večo veljavo sami in pomoremo skupni nam carevini.
Ali ni po vsem tem resnica, da je zgodovina zvesta učiteljica svojim narodom? Temveč podučljiva pa je še občna zgodovina vsega človeštva, ker daje izgledov na stotine.
Zgodovina je za tega del tudi tolažba in nada domoljubu; kajti iz nje se prepriča, da vse premaga zreli
12    
prevdarek, stanovitnost in pogum, in da ne pogine narod, ki je zvest sebi in svobodi.
Po tem takem je zgodovina preimenitno znanstvo In najpotrebnejša onemu, kdor se peča z državnimi •opravili. Gorje državnikom in poslancem, ki je ne po slušajo in ne vladajo modro, kajti zgodovina je zadnjič še ostra in nestranska sodnica vseh človeških djanj. Naši zanamci nas bodo strašno grajali in celo preklinjali nas bodo, ako mi, sedanji rod, zvesto ne izpolnu-jemo vseh dolžnosti v prevažnem sedanjem času.
Izgovarjajo se sicer nekteri, da ne* premoremo nič mi Slovenci tukaj na laški in nemški meji, da nas je premalo itd. Al vse to so prazni izgovori lenuhov. Ni drugače! tu smo, in tu moramo pokazati, da kaj veljamo. S prestola cesarskega smo slišali preblage besede: „odprta je pot vsakemu narodu." Tudi nam tedaj gre pravica in dolžnost, da razodenemo odkritosrčno, Česar želimo in potrebujemo. Kmalu pride čas za to ; zdaj stojimo na razpotji: al nas čaka sramoten pogin po nemarnosti, ali pa narodno življenje, če tudi po trdem delu.
Mislim, da ne bode nikomur težko izvoliti, kaj je pravo.
Naj tem svojim besedam še dodam, kar je ravno pred 20. leti prvi in edini naš politiški pesnik, preslavni Koseški, vi. listu „Novic" 1847. leta z veličastno svojo besedo govoril in je kakor nalašč rečeno za sedanji čas:
Gani se! komur je mar zahvale prihodnjega vnuka, Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu! Ako boli vas ošabnih besed ostrupljeno želo, Vam če slavenske krvi v srcu pretaka se žar, Z umom orožite se, ne bojte se znoja na čelu!
Dajal je slave ime — o čujte možaki Slovenije! — Sužnemu tropu Zapad, ko ga je blagu pristel. Kazite mu, da slava je čast najviše pomembe, Da imenuje po njej Čvrstega muzga se rod, Ki se primerjati sme najboljim od veka do veka.
Svoje pomote si svest (o temu ni dvombe) bo zadnjič Vse, kar je vašega, vam srca veselega dal. Trikrat je svet krivičen, je slep, se zdrami v četrto, Trojno povrne potem dolge z obrestmi nakrat, Samo, da vrednosti svit o njemu zmagljivo zašije!
V Ajdovščini.                                                       L.
13